H e i n z R ö l l e k e Wuppertal n o v p o g l e d n a » o t r o š k e in h i š n e p r a v l j i c e « b r a t o v gr imm* Dejansko največji bestseller vseh časov — namreč Grimmove pravljice — se razlikuje od vseh drugih klasikov v nemški literaturi po tem, da so njegove pred- postavke, zgodovina nastanka, prostor učinkovanja in predvsem intence vse do danes premalo raziskane in še manj znane. Eden od razlogov za to je, da se nam reči, fenomeni, ki so nam od nekdaj blizu, redko zazdijo vprašljivi [frag-wurdig — se nam o njih ne zdi potrebno vpraševati; op. prev.] — in Grimmove pravljice so samoumeven del duhovnega gospodinjstva skoraj vsakega nemško govoreče- ga človeka. Na drugi strani se raziskovanju in prikazu navedenih problemov po- stavljajo zahtevne metodične in stvarne težave. Metodične: Grimmove pravljice ne reprezentirajo — kot sicer literarne ume- tnine — intence enega avtorja, temveč nadvse razhajajoče se intence dveh pou- stvarjajočih zbiralcev in obdelovalcev in približno štirideset različnih prinesni- kov, trideset različnih natisnjenih ali rokopisnih virov iz šestih stoletij in skoraj vseh nemških jezikovnih področij. Stvarne: resno in izčrpno filološko raziskavo Grimmovih pravljic bi moralo sestavljati nekako dvesto štirideset posameznih monografij — toliko besedil spa- da v zgodovino tiskanja in uspešnosti tega dela: dvesto enajst besedil v Ausgabe letzter Hand (1857), približno trideset besedil, ki so bila v zgodovini tiskanja izlo- čena; dodati pa moramo še številne vzporedne različice, ki sta jih brata Grimm posredovala v znanstvenih opombah. Pri vsaki od teh pravljic bi morali prikazati * Obnovitev predavanja, katerega oblika je zavestno ohranjena. Temu avtorjevemu pojasnilu morava dodati še naslednje: Prispevek je z dovoljenjem avtorja, dr. Heinza Röllekeja, profesorja na Bergische Uni- versität-Gesamthochschule Wuppertal, preveden iz revije Diskussion Deutsch. Zeitschrift für Deutschlehrer aller Schulformen in Ausbildung und Praxis, številka 91/oktober—no- vember 1986 (tematska številka o pravljicah bratov Grimm). Objavljen je na straneh 458 do 464. Z Röllekejevim prispevkom nadaljujeva serijo prevodov, s katerimi predstavljava so- dobne interpretacije pravljic. V reviji Otrok in knjiga 23-24/1986 je na strani 25 objavljen popis prevodov in prispevkov, ki tvorijo serijo. Dodati mu je treba še prispevek »Klasično« delo, ki je izšel v mariborskem dnevniku Večer v sredo, 15. maja 1988, str. 6. Napovedani prispevek Lutza Röhricha sva prihranila za konec serije. Röllekejev pri- spevek se namreč neposredno navezuje na tri prevode v reviji Otrok in knjiga, saj so v njem opisane prav tiste podrobnosti, na katere se še zlasti opirajo sodobne interpretacije. 9* 131 zgodovino besedila pred Grimmoma, poiskati obliko, v kateri sta pravljico brata Grimm prejela ali slišala; morali bi dokumentirati spremembe (zaradi nespora- zumov, zaradi stilističnih izboljšav, motivne harmonizacije, ozaljšanja ali skraj- šanja, predvsem številnih kontaminacij), in spremembe interpretirati — in to ne samo za prvi natis iz let 1812/15, temveč za vseh sedemnajst natisovA knjige pra- vljic (v veliki in mali različici®) — seveda z upoštevanjem rokopisnega gradiva v obliki vpisanih zabeležk ali sprememb besedila. Dokler smo še brez takega izčrpnega prikaza, morajo vse pavšalne sodbe — nobena knjiga svetovne literature ni bila počaščena s toliko pohvalami in graja- mi kot ta — ostati začasne in bolj ali manj nedokazljive. Namreč, tudi v nepo- srednih pričevanjih ali izjavah bratov Grimm in njunih prinesnikov je komaj najti kakšno opozorilo, ki bi dovoljevalo takšne deduktivne sklepe. Brata Grimm sta izrabljena gradiva (tuje in lastne rokopise — naj so bili prepisi ali zapisi ust- nih izvedb) skrbno uničila. Če se po naključju ne bi ohranil sveženj z zapisi prav- ljic, ki sta ga leta 1810 Grimma poslala Clemensu Brentanu, ker ga ta v svoji ge- nialni malomarnosti nikoli ni vrnil, bi bile uganke še večje. V zvezi s historično- kritično in komentirano izdajo tega gradiva leta 1975 (Fondation Bodmer, Žene- va) se mi je posrečilo priti do prvih rezultatov, ki so lahko deloma korigirali A V zvezi z Grimmovimi pravljicami se zaradi posebnosti zorenja (oziroma: prilagajanja tržišču bralcev) pojavljajo terminološke težave, ki so povezane z razlikovanjem izdaje in natisa. V prevodu uporabljava za objave, ki sta jih pripravila brata Grimm, oznako natis. Spreminjanja in širjenje zbirke pravljic razumeva kot združitev značilnosti ljudskega izro- čila, ki jedro pripovedi prilagaja okoliščinam, in posebnosti knjižnega trga, ki lahko takšna prilagajanja izvede s pripravo drugačnih, spremenjenih knjig. Z izdajo označujeva razlike med objavami, ki sta jih pripravila brata Grimm, in obja- vami, ki jih je uredil poznejši urednik, denimo Heinz Rölleke. Primer: 2. natis pravljic iz leta 1819 je 1. izdaja; nova, kritična izdaja 2. natisa, ki je iz- šla leta 1982, pa je njegova 2. izdaja. Pomembno je naslednje razlikovanje, ki je jedro Röllekejeve trditve, kako naj poteka pravilno/primerno branje Grimmovih pravljic: 1. izdaja 1. natisa, torej objava v letih 1812/15, je editio princeps. 7. natis (= 6. ponatis) je Ausgabe letzter Hand, torej zadnja izdaja, ki jo je Wilhelm Grimm pripravil za založbo in jo izrecno avtoriziral. Primerjaj še Dodatek k prevodu v izbrano bibliografijo Heinza Röllekeja. B Z veliko izdajo je mišljen 1. natis, torej editio princeps, in vse naslednje izdaje v 2 knjigah (načrt, da bi zbirka obsegala 3 knjige, je bil po letu 1815 opuščen). V 1. natisu je objavljenih v 1. knjigi (1812) 70 pravljic in v 2. knjigi (1815) 85 pravljic. Ker sta pri 2. natisu izšli obe knjigi s pravljicami hkrati, sta brata Grimm opustila loče- no štetje po knjigah — 2. natis vsebuje 181 pravljic in 9 otroških legend. S tem natisom se začne zbirka uveljavljati kot vzor za številne zbiralce po Evropi; ne postane pa še čtivo veli- kega števila bralcev. Uspeh pri bralcih zagotovi zbirki Wilhelm Grimm s pripravo male izdaje, ki prvič izide leta 1825 in obsega 50 pravljic. Število se pri ponatisih ne spremeni, vendar zamenja Wil- helm Grimm nekaj besedil. S 3. natisom velike izdaje je zbirki pravljic utrta pot med bralce — izide leta 1837 in ob- sega 168 pravljic in 9 otroških legend. Zadnji, 7. natis velike izdaje izide leta 1857 in obsega 201 pravljico in 10 otroških le- gend. Mala izdaja izide zadnjič v redakciji Wilhelma Grimma leta 1858, to je bil že 10. natis. Posebnosti nastajanja in objavljanja zbirke pravljic sva poudarila tudi z razlikova- njem naslednjih oznak sodelujočih: Erzähler — pripovedovalec, Vermittler — posrednik, Beiträger — prinesnik, Be-/Überarbeiter— pre-/obdelovalec. dotlej tradirane napake in nesporazume. Vendar moram zdaj in tu izrecno pou- dariti, da je to samo začetek, ne pa tudi konec zastavljanj ustreznih vprašanj in raziskovanj. V referatu sem se omejil na temo prinesniki in na to, kako sta Grimma pri- dobivala in spreminjala besedila, in upam, da bom probleme lahko pojasnil z ne- kaj jedrnatimi primeri. Znano je, da brata Grimm v objavljenih podatkih o izvoru posameznih prav- ljic nista navedla nobenih imen prinesnikov pravljic, temveč sta se omejila na nadvse približne podatke kot ustno v Hessnu, iz okolice ob reki Maini, iz Westfa- lije itd. S tem sta se obrnila k anonimnemu ljudskemu duhu, ki sta mu prisodila iznajdbo in tradiranje pravljic. Naredila sta dve izjemi, ki sta zato toliko bolj omembe vredni. Zunaj podrob- nih opomb k pravljicam (namreč v različnih predgovorih) naletimo na imeni von Haxthausen in Dorothea Viehmann. Westfalska plemiška družina von Haxthau- sen (h kateri moramo v tej zvezi šteti tudi sestri Droste-Hülshoff) je morala biti navedena, saj je bila tako rekoč filiala Grimmovske akcije zbiranja pravljic: od njih izvira skoraj tretjina celotnega korpusa besedil. Zbirali so v svojem okolju kot Grimma v Kasslu in pošiljali rezultate. Tega se moramo dotakniti pozneje še v drugi zvezi. Dorotheo Viehmann pa sta brata Grimm prepoznavno stilizirala v idealnoti- pično pripovedovalko pravljic. Določila naj bi podobo, ki naj bi si jo bralec nare- dil o krogu prinesnikov — v dobesednem pomenu, kajti njen portret, narisal ga je Ludwig Emil Grimm, krasi od 2. natisa iz leta 1819 drugi zvezek pravljic. Kako je ta idealna prinesnica (od nje dejansko izvira trideset Grimmovih pravljic) predstavljena bralcu? Navajam dobesedno iz predgovora iz leta 1815: »Eno srečnih naključij pa je bilo poznanstvo s kmetico iz vasi Zwehrn v bližini Kassla, od katere sva prejela znaten del tu sporočenih, zato pri- stno hessenskih pravljic [ . . . ] . Ta žena, še krepka in stara ne kaj dosti čez petdeset let, se imenuje Viehmannin [ . . . ] in je verjetno bila v svoji mlado- sti lepa. Te stare sage ohranja trdno v spominu [.. .] jih pripoveduje pre- udarno, zanesljivo in nadvse živo [.. .], tako da ji lahko z nekaj vaje slediš z zapisovanjem. Marsikaj je tako dobesedno ohranjeno in resničnost tega ne more biti spregledana.« Navedeni odlomek je bil v predgovoru k 2. natisu iz leta 1819 drobno, vendar značilno spremenjen: opozorilo na pristno hessenske pravljice je izpadlo brez na- domestila. Iztočnice kmetica iz vasi, stara itd. so ostale nespremenjene. Za brata Grimm so bile bistvene v predstavitvi te prinesnice in do danes so [te iztočnice] določale občo in celo znanstveno predstavo o nastanku Grimmove zbirke. Na mi- sel nam pridejo stare, preproste ženske z dežele, ki imajo v spominu takšne zgod- be, posredovane z izročilom iz generacije v generacijo od davnih časov naprej. Najraje si predstavljamo analfabete, ki jih še ni skvaril noben dih literarne izo- brazbe niti ustrezni sadovi branja. Če so ti ljudje še povrh vsega zmeraj živeli na MARIBORSKA KNJIŽNICA1 MARIBOR istem mestu, tedaj je garancija za nepopačeno, neizumetničeno pripovedovanje še večja. Kakšna pa so dejstva? Gospa Viehmann je bila žena krojača; ni bila tako sta- ra, kot si običajno predstavljamo pravljično staro mamo; znala je občevati z ljud- mi — slednjič je dvakrat na teden odhajala v Kassel, da bi tam svojim strankam prodala produkte svojega vaškega vrta — tudi bratoma Grimm, ki v svoji prego- vorni zadržanosti nikoli nista šla sama k pripovedovalcem pravljic, temveč sta zmeraj čakala, da so oni prišli k njima ali so jima bili poslani. Tako tudi Vieh- mannova. Kdo jo je poslal? Družina francoskega pridigarja Ramusa iz Kassla, s katero je bila v tesnem stiku. Zakaj? Bila je iz rodu hugenotskih priseljencev, ro- jena Pierson (na kar je bilo ob lepem nemškem imenu Viehmann [živinorejec] povsem pozabljeno) in od mladih nog je govorila francosko. S tem postane jasno dvoje: 1. Vplive francoskih zbirk pravljic (Perraultove, d'Aulnoyeve, Bibliothèque bleue itd.), okrog katerih je bilo toliko ugibanj, na repertoar Viehmannove lahko zdaj lepo razložimo z njenim izvorom. Z ustno družinsko tradicijo ali iz franco- skih knjig, ki jih je imela družina, je Viehmann-Piersonova prejela del svoje- ga pravljičnega zaklada. 2. Tiho eliminiranje opozorila na domnevno pristno hessenski karakter njenih pravljic lahko razložimo samo tako, da sta brata Grimm medtem prepoznala kontekste ali jih nista mogla več javno ignorirati. Teh kontekstov nista nikjer pojasnila, temveč zamolčala — neposredno napačnih izjav v zvezi s to, za njiju občutljivo temo pa nista naredila (tema je bila občutljiva zaradi nacionalnih intenc zbirke in zato, ker naj bi domnevno dokazovala pristni pranemški mit). Enak jezik govori naslovna stran. V nasprotju z vsemi enako naravnanimi podvigi iz tega časa (Stare nemške pesmi — Dečkov čudežni rog, Nemške ljud- ske knjige, Nemške sage, Nemška gramatika, Nemška mitologija itd.) manjka v naslovu zbirke pravljic, zgovorno, beseda nemške. Grimma sta se zavedala internacionalnosti te zvrsti in slednjič tudi svojih prinesnikov. Tudi tu lahko ugotovimo zamolčanost, ne pa tudi napačen prikaz. Vrnimo se k Viehmannovi. Če so sprva mnogi bili pripravljeni — skupaj z Grimmoma ali tudi: proti Grimmoma — razumeti njen repertoar za brezpogojno prahessenski ali vsaj pranemški, so po tem odkritju mnogi v običajni nemški ra- dikalnosti zapadli v drugo skrajnost: Odslej so veljala in veljajo (po novem pred- vsem v krogih ameriških germanistov) vsa besedila Viehmannove za francoska, kar je seveda čista neumnost. Dejansko je v tretjini njenega repertoarja opazen (ne)posreden francoski vpliv — ostali dve tretjini si je najbrž v svoji mladosti kot radovedna gostilničarjeva hčerkica prisvojila v gostilni Knallhiitte iz kratkoča- senj vozarjev, ki so se tam ustavljali, in služnostnega osebja. Zgovorno je, da pri njej prevladujejo zgodbe z burkastim, robatim karakterjem s skoraj izključno moškimi pravljičnimi junaki. En passant še pripomba, da se v celotnem reperto- arju Viehmannove ne pojavi niti ena čarovnica ali čarovnij vešča ženska, ki sicer naseljujejo več kot polovico Grimmovih besedil — tu je treba raziskovati naprej, tu moramo opraviti še nešteto opazovanj in priti do rezultatov. Ko pristno hessenske aure Viehmannove ni bilo več mogoče ohranjati oziro- ma je začela bledeti, so se v krogih, ki vsekakor hočejo pravljice partout zvesti na neizumetničene prinesnike, domislili druge figure s skrivnostnim imenom Alte Marie. Njej je Herman Grimm 1890 sploh pripisal najpomembnejše Grimmove pravljice. In ta starka je zdaj resnično neizumetničena, zadrto hessenska varu- ška kot iz pravljične knjige. V kasselski apoteki družine Wild je vodila gospodinj- ske posle — Grimma sta bivala v sosednji hiši. Vanjo so verjeli toliko bolj trdno in ji pripisali povrh vsega še precejšen repertoar mladih sester Wild, ki sta bili prinesnici pravljic od samega začetka. Njen rod je v smislu nemške tradicije pravljic bleščeč; sploh ni znala franco- sko, zmeraj je živela na območju Kassla. Pravzaprav bi se morali že prej vprašati, zakaj pa brata Grimm nista ustre- zno izpostavila te, dosti manj sumljive pripovedovalke pravljic, in tudi, zakaj Grimma nista niti enkrat v tej zvezi omenila tega čudovitega primerka domačega poznavanja pravljic. Odgovor je pretresljivo preprost: ker ni prispevala niti ene pravljice. Herman Grimm je preprosto Alte Marie postavil iz predsodka in zaradi de- janskega nepoznavanja na mesto mlade — in še nadvse ljubke — Marie. Ne gre za Marie Clar, rojeno okrog leta 1747 v bližini Kassla, temveč za Marie Hassen- pflug, rojeno 1788, po rodu iz hugenotske družine z imenom Droume iz Dauphi- ne. Zadnji člen v zaporedju dokazov je prispeval njen brat, poznejši hessenski minister Ludwig Hassenpflug v svoji (še nenatisnjeni) avtobiografiji: »Nekako leta 1808 sem doživel zaradi stikov svoje najstarejše sestre Marie [ . . . ] s hčerami Engelhard velik preobrat dotlej običajnih nazorov v hiši staršev. Marie je presegala običajni življenjski krog z usmerjenostjo svojega duha in pri Engelhardih spoznala Jakoba Grimma in njegovega brata Wilhelma [ . . . ] Moja sestra je prišla s to zvezo v povsem drugačen du- hovni zrak; literatura i. poezija, zanimanje za Goetheja i. vsa duhovna giba- nja, še zlasti za pravljice i. staronemško poezijo so postali predmeti doma- čega kratkočasenja i. se dotaknili tako moje druge, pred kratkim umrle se- stre i. tudi mene 151et. mladeniča [ . . . ] Medtem so doslej še občasni stiki moje sestre Marie postali krožek i. pripadali so mu razen sester Engelhard, mojih sester Marie i. Johanne tudi še sestra bratov Grimm Lotte i. zaradi izoliranega položaja bratov Grimm je naneslo, da smo se zmeraj dobivali pri Grimmih v njunem stanovanju v Marktstrasse ob apoteki Wildovih i. tam preživeli nadvse vedre večere.« Gotovo so naše najljubše predstave različne. Eni si raje imaginirajo brezzo- bo, duševno skromno staro mamo kot prvo pripovedovalko Trnuljčice, drugim osemnajstletna duhovita in lepa napol Francozinja ni neprijetna: Dejstev pa to ne spremeni . . . Dobesedno ujemanje številnih delov pravljic, ki jih je Marie Hassenp'flug pripovedovala bratoma Grimm (predvsem Rdeče kapice, Trnuljčice, Obutega mačka), s Perraultom ob tem odkritju ni več nejasno, temveč skoraj sa- moumevno. Visoko izobražena in premožna družina Hassenpflugovih je živela povsem v francoski kulturi in literaturi in iz nje. Toda tudi tu moramo svariti pred preveč hitrimi in popačujočimi sklepanji, kakor jih je nedavno napravil pro- fesor Ellis v svoji ne preveč tehtni knjigi One Fairy Story too Many:1 celoten re- pertoar sester Hassenpflug (kajti razen Marie, ki je doslej nismo poznali, sta bili prinesnici še Jeannette in Amalie) naj bi bil črpan iz Perraulta. To pa bi bilo pre- več pravljično: iz dvanajstih Perraultovih besedil bi jih nastalo štirideset. Ne, tu- di tu je podobno kot pri Viehmannovi: v repertoarju sester Hassenpflug imamo 1 John M. Ellis, One Fairy Story too Many. The Brothers Grimm and Their Tales. Chi- cago, London 1983; prim, mojo oceno v: Fabula 25, 1984, str. 330—332. pravljice, ki se jih spominjajo iz otroštva, preživetega v kraju Hanau ob reki Mai- ni — in te so v veliki meri zaznamovane s francoskim vplivom —, in imamo take, ki so jih spoznale šele po preselitvi v Kassel — in te so zavezane nemški pripo- vedni tradiciji. Sicer pa sta brata Grimm to skrbno razlikovala, znova, ne da bi to neposredno povedala: prve sta klasificirala kot izvirajoče iz okolice reke Maine, druge kot iz Hessna. Z natančnejšo karakterizacijo Dorothee Viehmann-Pierson na eni, z dejan- sko pomladitvijo navidezno Alte Marie na drugi strani dobi jedro neposrednih prinesnikov bratov Grimm enotne obrise (kot tudi zbirka sag, s katero sta hkrati začela, vendar jo šele pozneje dokončala): skoraj brez izjem gre za ljudi iz (pre- možnega) meščanstva: gre — z izjemo Viehmannove — za same zelo mlade dame (stare petnajst do dvajset let), vse izvrstno obvladajo francoski jezik ali so celo po rodu iz Francije (družina Wild iz Švice). S tem postane razložljiva in razumlji- va internacionalna pomešanost Grimmovih besedil. Tega fenomena bi morali biti veseli, kot je bil že Wilhelm Grimm sam, ko je leta 1811 pisal: »in zdi se, da postaja vedno bolj jasno, kako so ljudstva učinkovala dru- go na drugo, kaj so si med seboj sporočala [ . . . ] . Če smo to povsem spoznali, potem si smemo drzniti, da sledimo niti, ki jo je spredla stara fabula in [. . .] potegnila okrog sveta. Kako bi sicer bilo mogoče dojeti življenje poezije, njeno nastajanje in rast, ne da bi raziskovali njeno potovanje med ljud- stvi?«2 Zdaj še beseda o socialni slojevitosti. Zaradi dejstva, da so bili pripovedoval- ci letzter Hand, ki j im morata biti brata Grimm hvaležna za posamezne pravlji- ce, skoraj brez izjeme premožni meščanski in plemiški ljudje, nikakor ni treba sklepati, da so bile pravljice tradirane (samo) v teh krogih, da ničesar niti vsebin- sko niti glede načina tradiranja ne bi povedale o preprostem ljudstvu. Kajti: v vseh dokazljivih primerih so elokventni pripovedovalci, po katerih sta zapisovala brata Grimm, črpali, če ne iz knjig, pa iz tradicije najbolj preprostih ljudi: slov, kmetov, pastirjev, vozarjev. In to je gotovo tisti sloj, iz katerega so bile te zgodbe povzete in pripovedovane naprej. Samo da moramo po najnovejših spoznanjih o nastanku Grimmove zbirke upoštevati proces večkratnega filtriranja, skozi kate- rega je šlo besedilo pravljic, in računati z njim. 1. Brata Grimm so od vsega začetka zanimala, na pobudo Clemensa Brentana in vzorčnih besedil Philippa Otta Rungeja, — in nenehno — samo dobro pripove- dovana, umetniško navdihujoča besedila brez opolzkosti, blasfemij ali nepo- sredne socialne kritike. Nujno sta morala naleteti na elokventne, izobražene prinesnice, seznanjene z umetniško francosko tradicijo pravljic. 2. Ti prinesniki so Grimmoma prenesli samo takšna besedila, ki so jih po njunih kriterijih imeli za primerna. 3. Sli, vozniki itd., ki so zaupali besedila Grimmovim prinesnikom, so se pred svojo gospodo skrbno izogibali opolzkim, blasfemičnim in razredno bojevitim besedilom. 2 Wilhelm Grimm, Altdänische Heldenlieder. Heidelberg 1811, str. V. S tem je povedano naslednje: po samocenzuri pravih pripovedovalcev sta sle- dila izbor in lahna predelava, ki so jo opravili prinesniki (zlasti jo lahko dokaže- mo v westfalskih besedilih, ki so jih posredovali Haxthausni), sledil je ponoven izbor in ponekod temeljita predelava, kar sta opravila brata Grimm. Nato so bila taka besedila deloma objavljena, da bi bila nato od natisa do natisa znova bolj ali manj močno spremenjena. Velika skupina raziskovalcev pravljic, ki se opira na dobesedno zvestobo Grimmovega izročila, je v tem oziru znova zamudila potegniti ex silentio — ali bolje: ex negativo — prave sklepe iz pravkar navedenega Grimmovega predgovo- ra: izrecen namig, da sta po Viehmannovi deloma dobesedno zapisovala, jasno pove, da sicer nista tako ravnala. Če si ogledamo Grimmove podatke o izvoru pri petih poljubno izbranih prav- ljicah: št. 11 Bratec in sestrica »po dveh pripovedih iz okolice reke Maine«; št. 12 Motovilka »po Schulzu [ . . . ] razvlečeno«; št. 14 Tri predice »po pripovedi iz kneževine Corvey, vendar je iz neke hessenske ohranjeno [ . . . ]« ; št. 15 Janko in Metka »po različnih pripovedih iz Hessna«; št. 16 Trije kačji listi »po dveh pripovedih«, tedaj vidimo, koliko obdelav je bilo opravljenih in kako obsežne so bile. Tega raziskovanje Grimmov in pravljic še zdaleč ni vzelo dovolj resno, še zdaleč ni upoštevalo dovolj natančno. Če se hočemo slojem nekega Grimmovega besedila približati, ne smemo za- četi kot doslej s teorijami o nastanku besedila in hipotetičnimi prvotnimi različi- cami, temveč moramo nasprotno začeti z zadnjim nosilcem besedila (Grimmovo Ausgabe letzter Hand), in tu poskusiti odstraniti sloj za slojem — potem lahko upamo, da bomo mogli nekako izluščiti jedro, okrog katerega so bile opravljene tako številne spremembe. Tako se pokaže na primer, da je uvodni motiv v znameniti pravljici o Janku in Metki o draginji, ki je prišla v deželo, dodatek Wilhelma Grimma v 5. natisu iz leta 1843. Če interpreti ta motiv uporabijo za izhodišče svoje interpretacije in vi- dijo v njem ohranjena socialnozgodovinska stanja in probleme iz najstarejših ča- sov, so brez dvoma na slepi poti. Ali če na primer Eugen Drewermann v Snežici in Rožici (prvič sprejeta v Grimmovo zbirko leta 1837) vidi shranjene in tradira- ne arhaične modrosti, preprosto spregleda, da gre za umetno pravljico, katere je- dro je pesniško oblikovala Karoline Stahl leta 1818, končno podobo pa Wilhelm Grimm okrog leta 1826.3 Vendar ne gre samo za takšne tehtne spremembe besedil (ki jih je več, kot si bralec predstavlja). 1850 je Wilhelm Grimm enkrat izjemoma povedal podrobnost o svoji metodi, ne da bi raziskovalci Grimmov to doslej upoštevali: 3 Prim. Eugen Drewermann, Schneeweisschen und Rosenrot. Freiburg i. Br. 1983. — Drewermann se sklicuje, zgovorno (str. 4), na Grimmovo besedilo »iz leta 1819«, ki ga ni. »Tudi šesta izdaja [pravljic . . . ] je v posameznostih izboljšana ali izpo- polnjena. Nenehno sem se trudil, da bi vnesel ljudske pregovore in samo- svoja rekla, ki j im zmeraj prisluhnem.«4 Že z bežno primerjavo Grimmovih poznejših različic pravljic z zgodnejšimi nam pade v naročje na ducate dokazov — mest v besedilih, za katera lahko izje- moma s polno gotovostjo rečemo, da jih je v besedilo vnesel Wilhelm Grimm in ne prinesniki: »Aller guten Dinge sind drei« [Vse dobre reči so tri]; »Wer A sagt, muss auch B sagen« [Če si rekel A, reci tudi B]; »Ich will Gnade für Recht ergehen lassen« [Milost bo moja pravica]; »die Not macht Beine« [v stiski postanemo iznajdljivi]; »wo Fuchs und Hase sich gute Nacht sagen« [kjer si lisica in zajec voščita lahko noč = nikjer]; »durch Schaden wirst du klug werden« [škoda modri = škoda uči človeka]; »Frisch gewagt ist halb gewonnen« [približno: Veselo na delo, da uspeh bo imelo, po Horacu, Epistulae I, 2, 40]. Tu sta enkrat filolog in torej tudi interpret na trdnih tleh. Na tem terenu je treba narediti izmero in ga prehoditi: tedaj bomo lahko žal še zmeraj skromnim novim rezultatom o Grimmovih Otroških in hišnih pravljicah dodali še številne in gotovo zelo odločilne. Ne sme nas biti strah, da se bomo preveč približali čaru te knjige; ničesar ne bomo izgubili, samo neutemeljene in zastirajoče mite ali nekaj šovinističnih pou- darkov. Pridobili pa vpogled v fenomen, ki nas prevzame in je poln odtenkov: pri katerih predpostavkah in okoliščinah je ta knjiga lahko postala, kar je vse do da- nes — najbolj prevajana, največkrat natisnjena in najbolj znana knjiga v nem- škem jeziku vseh časov. In: »Vse, kar človek natančno opazuje, je čudežno« — pravi Jacob Grimm5 in pravim tudi jaz. Prevedla Igor Kramberger in Snežana Štabi september 1988 Izbrana bibliografija Heinza Röllekeja A. UREDNIŠKO DELO I. Objave Otroških in hišnih pravljic bratov Grimm 1. Die älteste Märchensammlung der Brüder Grimm. Synopse der handschriftlichen Urfassung von 1810 und der Erstdrucke von 1812. Uredil in s komentarjem opremil H. R. Cologny—Genève, Fondation Martin Bodmer 1975. (Bibliotheca Bodmeriana. Texte I) 4 Wilhelm Grimm, Predgovor k 6. natisu OHP; prim. Brüder Grimm, Kinder- und Hausmärchen. Uredil Heinz Rölleke. Stuttgart 1980, 1. zv., str. 27. 5 Jacob Grimm v pismu družini von Haxthausen z datumom 10. september 1822 (Freundesbriefe von Wilhelm und Jacob Grimm. Uredil Alexander Reifferscheid. Heil- bronn 1878, str. 88). 2. Kinder- und Hausmärchen. Gesammelt durch die Brüder Grimm. Povečani ponatis 1. natisa v dveh knjigah iz let 1812 in 1815 po osebnem izvodu v Muzeju bratov Grimm v Kasslu z vsemi rokopisnimi korekturami in pripisi bratov Grimm in z dodatnim zvezkom: transkripcije in komentarji, pripravil H. R. v sodelovanju z Ulrike Marquardt. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht 1986. 3. Brüder Grimm, Kinder- und Hausmärchen. 2 knjigi. Po drugem razširjenem in iz- boljšanem natisu iz leta 1819, tekstnokritično pregledano in opremljeno z biografijo Grim- movih pravljic. Uredil H. R. Köln: Eugen Diederichs Verlag 1982, 21984. (Die Märchen der Weltliteratur) 4. Kinder- und Hausmärchen gesammelt durch die Brüder Grimm. Popolna izdaja na podlagi tretjega natisa (1837). Uredil H. R. Vsebuje še vse opuščene pravljice iz prejšnjih natisov in vse dodane iz naslednjih, razen tega knjigo znanstvenih opomb, ki sta jo brata Grimm objavila leta 1822 kot dopolnilo 2. natisa. Frankfurt/M: Deutscher Klassiker Verlag 1985. (Bibliothek deutscher Klassiker 5) 5. Unbekannte Märchen von Wilhelm und Jacob Grimm. Uredil H. R. Enajst pravljic, ki jih brata Grimm nista uvrstila v OHP, temveč objavila drugje. Köln (München): Eugen Diederichs Verlag 1987. 6. Märchen aus dem Nachlass der Brüder Grimm. Uredil in komentiral H. R. Vsebuje 48 pravljic iz zapuščine bratov Grimm. Večino besedil so prinesniki poslali, ko so imeli prve natise kot vzorec že pred seboj. Zato med rokopisom, ki je objavljen pod točko 1, in temi pravljicami ni neposredne zveze. Bonn: Bouvier Verlag Herbet Grundmann 1977, 3. dopolnjeni in izboljšani natis 1983. (Wuppertaler Schriftenreihe Literatur 6) 7. Brüder Grimm, Kinder- und Hausmärchen. Ausgabe letzter Hand. Z originalnimi opombami bratov Grimm (faksimiliran ponatis 2. natisa opomb iz leta 1856) in z vsemi pravljicami iz prejšnjih natisov, ki so bile pozneje opuščene. Vsebuje seznam prinesnikov in posrednikov in podatke o izvoru. Stuttgart (Ditzingen): Philipp Reclam jun. 1980,21982, 3. knjiga 21983 (pregledana in do- polnjena). (Universal—Bibliothek 3191—3193) 8. Kinder- und Hausmärchen gesammelt durch die Brüder Grimm. Kleine Ausgabe von 1858. Z ilustracijami Ludwiga Pietscha in spremno besedo H. R. Frankfurt/M: Insel Verlag 1985. (insel taschenbuch 842) II. Objave drugih del 9. Des Knaben Wunderhorn. I,—III. del. V: Clemens Brentano, Sämtliche Werke und Briefe. Historisch-kritische Ausgabe. Veranstaltet vom Freien Deutschen Hochstift. Zvezki 6 — 8 vsebujejo besedilo, zvezki 9,1—9,3 variante in pojasnila. Obseg besedila: 1373 strani, obseg komentarja: 2461 strani. Uredil H. R. Stuttgart: Verlag W. Kohlhammer 1975—1978. 10. Des Knaben Wunderhorn. Alte deutsche Lieder. Zbrala Achim von Arnim in Cle- mens Brentano. Kritična celovita izdaja. Uredil in komentiral H. R. Narejena na podlagi hi- storično-kritične izdaje (glej točko 9.), vsebuje vse pesmi in povzetek znanstvenega apara- ta. Obseg besedila: 1154 strani, obseg komentarja: 584 strani. Stuttgart (Ditzingen): Philipp Reclam jun. 1987. (Universal—Bibliothek 1250—1252) Zbirka starih nemških pesmi Dečkov čudežni rog je v tesni zvezi s pravljicami bratov Grimm. Clemens Brentano je nameraval po objavi poetično predelanih pesmi izdati še knjigo s poetično obdelanimi pravljicami. Brata Grimm sta prvotno izpisovala iz knjig pravljice, ki naj bi jih Clemens Brentano predelal. Ko iz tega projekta ni bilo nič, sta se bra- ta Grimm odločila za samostojno objavo. V tej zvezi moramo tudi razumeti spreminjanja zbirke od natisa do natisa. 11. Westfälische Sagen. Zbral in uredil H. R. Köln (München): Eugen Diederichs Verlag 1981 (ponatis: Frankfurt/M 1986). Primerjaj v prispevku komentar o predelavah, ki jih je opravila družina von Haxthau- sen. 12. Johann Georg Veriphantor alias: Betrogener Frontalbo. Nov natis doslej skoraj ne- znanega romana iz poznega 17. stoletja s seznamom tiskarskih napak in razloženih besed in s spremno besedo uredil H. R. Bonn: Bouvier Verlag Herbert Grundmann 1985. 13. Der unbekannte Bruder Grimm. Sagen von Ferdinand Philipp Grimm. Prvič izdala Gerd Hoffman in H. R. Düsseldorf/Köln: Eugen Diederichs Verlag 1979. B. ZNANSTVENE OBJAVE 14. Nebeninschriften. Brüder Grimm — Arnim und Brentano — Droste-Hülshoff. Lite- rarnozgodovinske študije. Bonn: Bouvier Verlag Herbert Grundmann 1980. (Wuppertaler Schriftenreihe Litera- tur 16) 15. Wo das Wünschen noch geholfen hat. Zbrani prispevki o Otroških in hišnih prav- ljicah bratov Grimm. Bonn: Bouvier Verlag Herbert Grundmann 1985. 16. Die Märchen der Brüder Grimm. Napisal H. R. München + Zürich: Artemis & Winkler 1985 (2., pregledana izdaja 1986). 17. Redensarten des Volks, auf die ich immer horche. Pregovor v Otroških in hišnih pravljicah bratov Grimm. Uredil H. R. v sodelovanju z Lotharjem Bluhmom. Bern: Peter Lang AG 1988. (Sprichwörterforschung 11) Naslov je vzet iz predgovora k 6. natisu, v prispevku je tako preveden: »ljudske prego- vore in samosvoja rekla, ki jim zmeraj prisluhnem«. Z u s a m m e n f a s s u n g DIE »KINDER- UND HAUSMÄRCHEN« DER BRÜDER GRIMM IN NEUER SICHT Der Verfasser erörtert zwei Themen: wer waren die Beiträger der Märchen für die Grimm-Sammlung und wie haben die Brüder Grimm den veröffentlichten Text gewonnen und verändert. Er macht auf die vielschichtige Herkunft der Beiträgerinnen der ersten Stunde und die Verschränkung der französischen und deutschen Einflüsse in ihren Erzählungen auf- merksam und räumt mit einigen lang tradierten Klischees auf. Ausserdem zeigt er noch, wie man die wissenschaftlichen Anmerkungen der Brüder Grimm lesen soll: sie haben keine falschen Angaben mitgeteilt, jedoch manche, Ihnen hei- kel erscheinende, verschwiegen. Damit zeigt er, wo die Erforschung der Grimm-Märchen ihre Arbeit fruchtbar anset- zen könnte. Povzetek v nemščini Igor Kramberger in Snežana Štabi