rti	
fcVelja	
1 za celo	
} leto 3 gL	
j za tri	
mesece	
L	JI

Leto I.
Na Dunaji 15. oktobra 1870.
List 20.
(Po resnični dogodM.)
Vojske plamen grozni je na novo vnet, V rako izpremenjen lep zahodnji svet; Polkov verste dolge proti si stoje, S strelom govorijo, topi vmes germe. Divje in nemilo brata niči brat — Bitve bog požanje svoj kervavi sad.
Dokončan za hipe je prestrašni boj,
nZmaga!" kliče Nemec, „dan je zopet moj*!" „
In zmagalee srečni — zdaj samaritan —
Jetnike obišče, kri jim vstavlja ran. 1 ■	■
Tamkaj med bolniki tudi je vojščak,
Ki se je prehrabro bojeval junak.; :
Viteški mladenič ranjen je hud<5, , ■ -	' ■
Desna roka meču pala v plen cel6.
Srečno se podverže — hud bi bil zamud —
Skoraj je odl<5čen prestreljeni ud.
Zdaj še le kalijo solze mu oči,
Padajo na roko biseri svetli;
Z vročimi poljubi krije jo sed&j:
„Oj redil sem s tabo mater nekedaj!
Mati, moja mati, kaj hčem zdaj s taboj?
Desne roke nema vbogi sin več tvoj !"
Poleg sebe r6ko položi vojačak,
Nem in tih potem je mlad francosk junak;
A svetile večno bodo se solze,	• ' .
Ki na mertvo roko tekle so svete.
hu%ija Pesjak-ova.
Moč in pravica, i.
Napoleona pervega sijajna zvezda je zahajala. Od juga so pritiskali na Kranjsko graničarji, in po malih bojih so popuščali nekedaj zma-zouosni Francozi do zdaj pokorno deželo.
Zamišljen in slabovoljen je sedel kranjsk graščak na Dolenjskem nekaj ur pod Ljubljano poznega večera v svoji sobi. Pred seboj je imel več pisem, v nemškem ali francoskem jeziku pisanih. Naznanjale so se .mu iz glavnega mesta in od njegovih visocih prijateljev nevgodne novice. »Ilirija oživljena« je bila zopet pokopana; velikanski duh fran coski je bil stert, vračalo se je staro avstrijsko gospodarstvo, in do tega nij imel vitez F. — francoski guverner ga je bil postavil za mera — nobenega sočutja. Bil je eden izmed malega števila 6nih, kateri so z Vodnikom vred pred očmi imeli sicer nejasno, a boljšo bodočnost naše domovine. Bil je domačin po rodu; njegovo plemstvo nij bilo staro, njegovi očetje nijso bili od germansko-frankovskih časov med Slovence naseljeni. Se le njegov ded ki je bil od kraja preprost tergo-vec, in si je bil bogastvo pridobil, kupil si je bil naslov in ponemčil slovensko ime, kajtero se je vendar med graščini podložnim ljudstvom na njegovo jezo še dolgo edino deržalo njegove hiše.
Vitez F. (vsega imena ne pišem zaradi njegovih še živečih potomcev, in zlasti, ker ga stvari treba nij) bil je izobražen mož, kakor jih je bilo tačas med njegovimi verstniki malo. Cital je mnogo francoskih pisateljev izpred revolucijonarne dobe, kar je imelo velik vpliv na njegovo mišljenje, in obudilo mu zlasti veliko spoštovanje do vsega francoskega, od koder je mislil da pride vsemu svetu nova doba omike. Napoleon je bil njemu izrastek francoske velikosti, in kakor je tačas povsod čestilce imel, bilje tudi F. eden njegovih čestilcev. Padec tega velikana gaje genil torej globoko.
A tudi druga stvar mu je delala skerbi. Preveč je veroval v stalnost in gotovost tega, kar je po svojih nazorih želel. Videč začetek, veroval je tudi v zveršetek. Zatorej nij sam6 z veseljem prevzel dane si cesti okrajnega mera (župana), nego nikjer in nikoli nij skrival svojih mislij. Bil je torej pri starem uradništvu počerujen za slabega Avstrijca, in to bi mu utegnilo sopernosti in sitnosti zadajati. V tem premišljevanji je bil, ko naglo njegova žena v sobo stopi.
„ Graničarji gred6!" reče ona prestrašena.
„K nam? Po kaj?" A tudi on lice izpremeni in hiter odgovor na svoje si vprašanje mu šine skozi glavo. Morebiti gaje že kedo obtožil? Morebiti ga hote zapreti? Vendar ne! Dejanstveno nij ničesa pregrešil.
„Kedo ti je to rekel? Pač ne bode res! Vojaštvo gre po cesti, dobro četert ure v stran nemajo nobenega namena niti časa hoditi."
Ona mu odpert listič pomoli. Bilo je nemški pisano naznanilo, da pridejo trije c. kr. častniki in deset mož nocoj še na večerjo v grad.
„Kaj hočem! Mesa nij dovolj v hiši, denes je sobota, prepozno je koga poslati ponje, in morebiti ga ni dobiti nij, in tako pozno! Ura je že devet. Bog ve, kaki ljudje so to, moj bog!"
»Stori, kar moreš," odgovori on ter nevoljen gre skozi okno gledat v černo noč, ali se morebiti že bližajo neprijetni pozni gostje. Žena je šla Vrtem po stopnicah doli in je v naglici sklicala ženske posle na delo, pripravljanje in pomaganje.
Gori na kurjih gredčh, kjer so pri petelinu kimale kokoši, nepri-čakujoč smertne ure, prikazale so se luči in deklina debela roka je po-sezala v perutninsko veččče kerdelo. V kleti je prestrašena smuknila miška izpod nenadno obiskanega vinskega soda. A v konjskem hlevu so trije hlapci na jaslih sedeli, tabak dvečili in rekli:
„Kaj hudiča, da soldat po noči pride! Saj je pri cesti več gosposkih hiš!"
n.
Pol ure, in še pol je bilo prešlo. V najlepši sobi malega gradu — posebno lepih sob sicer nij bilo — pogerneno je bilo za večerjo častnikom. Spodaj v družinski izbi so bile vse priprave gotove prostim vojakom, kateri so bili naznanjeni. A nikogar še nij bilo.
Zadovoljna, ker se bile vse težave premagane, hodila je gospa slovesnejše nego navadno oblečena okolo mize, popravljaje tu in tam.
Še prijetna žena. Stara šest in dvajset let, sicer malo nizka a polnega telesa, gladek, bel obraz, velike žive oči je imela — nič podobe, da bi to bila soproga čisto nič lepega, kostenega, petnajst let starejšega gospodarja.
Zakon teh dveh je bil navadne sreče. V časi je bil majhen hišni razpor, a terpel nij dolgo. On je bil precej strasten mož, ona je imela malo svojeglavnosti, a vselej seje o pravem času možu upokorila. On seje ženil z ljubezni do njč, in ona je mislila, da ga tudi zelo rada ima. Saj jo je bil k sebi povzdignil, ne gledaj6č dobička, ker njena rodovina nij bila bogata. V samostanu zrejena, bila je zelo pobožna, morebiti ne toliko z nagona, nego z naravnega uzroka, ker jej je potreba bila, serce, ki nij vse viselo na starejšem moži, ki materine ljubezni nij poznalo (otrok nij8ta imela), napolniti s kakim drugim čutom. Možu je bila zvesta; nezvestobi niti prilike nij bilo, ko bi je celo pobožnost in dolžnost ne bila vezala.
Spomini njene mladosti — v vsakdanjih skerbeh so bili že pozabljeni.
Cuj, na dvorišči se zasliši zvenket jezdecev! To so bili gostje. Gospodarjih sprejme; po stopnicah se jim posveti.
Štirje častniki so bili, čisto sami; naznanjenih vojakov nij bilo ž njimi.
Graščaku je bilo to zelo neprijetno. Ljudje so bili osorni, uiti imenoval se mu nobeden nij. Ropotali so se"sabljami po stopnicah gori, kakor dom&, in gospodinjo pozdravljali, kakor stari znanci. S precej
neprijazno uljudnostjo ga eden poprosi, naj d<i konjem dobro postreči. Odide, da bi tem ljudem izpred očij bil.
Ko pride iz hleva nazaj v sobo, najde jih okolo mize. Ob kratkem se mu imenujejo. Dasi častniki v graničarskem polku, bili so vendar trije nemškega rodii, a vsi so govorili sam6 po nemški. Izmed imen si je zapomnil baron same eno, ime najmlajšega lajtnanta, ki je tik njegove žene sedel, in s preširno lehkoto svoj lakAt na ročo njenega stola naslanjaje vedno vanjo govoril, ako nij jedel ali pil. Bil je lep mož.
„Gospod lajtnant je moj prejšnji znanec iz mesta," reče gospodinja svojemu možu, ki se nij nadejal tega hitrega prijateljstva.
Baron sam nij vedel, kaj je na to odgovoril, a jezen je bil, da bi bil vse goste izmetal. Ali vojaki so bili, ter njemu se je bilo posebno bati.
„Lepi časi so bili," reče lajtnant, in pripoveduje gospe o nečem plesu, o nasprotnem stanovanji in več stvarij, ki nijso bile vsem razumne. Gosp£ je bila rudeča, a poslušala je vidno rada.
Govor je bil živahen. A z gospodarjem so malo govorili gostje, katerim je vino izverstno ugajalo; dostikrat mu ni odgovarjali nijso, ako se je hotel vmes vtikati.
Pilo se je mnogo.
Kakor slučajno se zunaj pred sobo na prehSdih snideta mladi lajtnant in eden njegovih tovarišev. Hišna, kije prej v mestu bila in razu-mčla tuji jezik, odslanjala je tiho vrata svoje izbe v kotu, in radovedno gledala, kakšni so ti vojaki. Saj mlade častnike vsaka ženska rada ogleduje, čula je pogovor.
„Kako ti je po godi ta ženska?"
.Dobra bi bila. Žal, dajo ima tak bedenj! A od kod jo ti že od prej poznaš?"
„H£, jaz sem jej zaljubljena pisma pisal, ko se jej še sanjalo nij, da mi bode kedaj v tem gnjezdu vino točila! A nij še pozabila tega. Stavim, da me ima še zapisanega. Prokleto me jezi, da ne morem tukaj ostati,« reče lajtnat.
„Zakaj ne?" odgovori tovariš.
Med pogovorom sta prišla na drugi konec; tam pogovorita še tiho, da hišina že ne more ničesa slišati, a na zadnje si smejč roki stisneta in verneta se v sobo.
Popotna pisma.
IV.
Ne čudite se, gospd, ko Vam pride moje pismo iz kraja, kamor nijsem bil s konca namenjen. Naveličal sem se, čakati od dne do dne boljšega vremena, kakor žaba na veji. Dobre, da-si malo posiljene dobre volje —vzamem palico v roko — saj jo poznate mojo gorjačo — ter napotim se na ravnost proti Ischlu; ue da bi tam ostal, saj veste,
kako antipatično mi je to sicer tako „fashronableu zbirališča ,;jenitnega sveta. Hotel sem tam samo prenočiti, a potem oditi v svoj ljubljeni Traunkirchen, ki ga imam v tako prijaznem spominu.
Ko pridem čez goro, zablišči mi nenadoma od leve strani bistro Hallstatsko jezero, katerega si nijsem mislil tako blizu. Nebo se jame vedriti, izmed meglfi. prikazujejo se mi počasi visoke gore, med njimi velikanski Dachstein; nijsem si mogel kaj, popustim pot, ter krenem na ravnost proti jezeru.
Tu leži pred mano — čisto, pokojno, kakor dete, ki spava v zi-beli! Solnce je veselo sijalo na ujasnjenem nebu, in solnce je sijalo v mojem serci, vse je bilo pozabljeno v enem trenotji! Tu bi bil objel, kar je človeku najsopernejšega, svojega tihotapega, hinavskega ogleduha in izdajalca: „kaj se tako gerdo deržiš? Poskoči z menoj ter zaukaj ali zarjovi, kakor ti je dano; saj si tudi ti božja stvar, da-si žalostna!"
Pred tremi leti sem popotoval po teh krajih. Videl sem jezero; tako lepo, kakor denes je bilo — a jaz sem bil bolan, in gledal sem ga brez veselja, brez užitka. Žalostno je bilo to popotovanje! Truden, slab, z merzlim potom oblit sem prišel iz Ischla v gostilno nGosaumuhle" poleg jezera. Zgruzil sem se pred hišo na klop, in komaj sem imel toliko moči, da sem mogel odgovoriti kletarici, ki me je usmiljeno pogledujoč vprašala, kaj želim? Dejal sem že, da tu obležim in morebiti celo svoje dni končam sam, neznan, med tujimi ljudmi, Popoludne se vendar nekoliko opomorem; spanje meje bilo pokrepčalo. Grem k jezeru, in ker je baš ladija odrivala proti Hallstattu, nij mi bilo moči ostati. V ia-dijo stopivši zgruzim se v kot; tam molče tioim in ne maram, kaj se godi okolo mene. Zdajci glej! dvigne se žena, kije na klopi sedela, migne svoji spremljevalki; taji poda pleteničieo, ki jo je deržala v naročji in žena seže v posodo, ter prinese iz nje lep, višnjav grozd (bilo je v pervi polovici julija) in mi ga usmiljeno moli. Milostinja? Kaj mora človek učakati! Gotovo je žena mislila, da sem popotujoč rokodelsk pomagač, ali ubog dijak, ki mu je novcev izmanjkalo. Že sera ji hotel z roko znamenje dati, da ne; a žena me je tako prijazno gledala, da ji nijsem mogel odreči. Iz ženske roke tudi človek laže vzame. Ali je bila mlada, lepa ? Bog ve, da ne vem; malo so take stvari mari človeku v smertnih težavah. Samo toliko vem, daje bila žena prijazna in — Angleška!
Kes čudovito me je poživil grozd. S hvaležnosti sem naredil biagi ženi — sonet! Hvaležnemu človeku je vse mogoče, zakaj bi jaz enkrat ene pesmi ne naredil? Ker se bojim, da bi, gospa, ue cenili mojega soneta, kakor je vreden, naj ga Vam malo pohvalim, kakor hvali kmet kravo kupcu. Verz v mojem sonetu je gladek, rime so izvirne, čiste, in pesem je nbrez apostrofa." Jaz rad sam sebe hvalim, ker me nečejo drugi; zakaj bi se pa ne? Dobro blago se samo hvali — perva resnica; jaz sem dobro blago, kedo pravi da ne? — druga resnica: ergo —!
A propos, „brez apostrofa"! Tu Vam moram povedati anekdoto, ki se Vam morebiti uebode zdela dovolj pikantna, a zato je resnična. Moj znanec je zverižil in žalibog tudi na svitlo dal, nekoliko pesmij, sam
zlodej vedi, kaj gaje motilo! Ima pa navado moj znanec, da se sam iz sebe rad norca dela. Tako je hvalil enkrat v nečem obskurnem listu svoje pesmi, da so — „brez apostrofa." Kaj porečete, gospa, odrastlemu človeku, ki se hvali, da ima lepe, svitle gumbe na suknji? "Vedeli bodete, da v šali govori, če nij norec, ne? A kaj se zgodi mojemu znancu? V sveti jezi vstane, sicer pameten človek, ter zagermi, da se razlega daleč okrog po vsej slovenski deželi, na ubozega grešnika, ter ga osra-motuje pred vsem svetom, da sam sebi slavo poje! Prav mu je, mojemu znancu! Kaj gaje pa motilo, da se gre sam iz sebe norca delat, rnari naj bi se iz družili, ki so bolj potrebni!
Mais revenous k nos moutons! Postavil sem ji spominek, exegi monumentum — blagi Britanki, ki stoji in bode stal do konca sveta, kakor egiptovska piramida. Vzemite, berite in stermite !
Britanki.
Bolan na ladiji žedel sem v koti; P<5t merzel tekel mi je po obrazi, Život se mi je tresel v smertnem mrazi, Že proti večnosti sem bil na poti.
Ostati neče duša več v životi, Počasi skozi usta ven se plazi; Kar žena, glej! britanska me zapazi, Grozd hirajoči pomoli siroti.
Življenje vlije spet v oterple ude Moč blagodejna grozdnega mi soka, Nazaj se verne duša brez pomude.
Oj blagoslovljena ti bodi roka, Ki mene je otela smerti hude, Ti blaga hči mogočnega otoka!
J. Odurni.
Doktor Rezanec t TožHanji vasi.
(Pobožna pripovedka.)
Uvod.
Neko slovensko mesto se po pravici ponaša z dvema posebnima človekoma. Eden izmej njiju — po značaji ga je vsak pedanj sdmo poštenje — kuje pipce in krivce, nože in vilice, sablje dolge in kratke, ter brusi nožice (škarje) in drugo skerkano rezilo. Poleg tega se ubija z neštetimi postranskimi posli, ki nemajo nič primere niti vilicam niti nožem, čita namreč razne knjige, hodi v gledališče, sključen lazi
v podzemljske jame po nenavadne žuželke, katere je ondod nahajati, zbira polže in kamenje, slamo tlači v mehove mertvih maček in ptičev, da so potlej živim podobni, ter poleg orožja vari pesni, in kar je"naj-posebnejša plat njegovega značaja, v svoji prodiilnici na steklu tistih oken, kjer ima razloženo blago, ne daleč od včlicega terga, v rokopisu izdaje no vin e, o katerih so tudi nemški listi pred nekoliko leti govorili. To glasilo našega uže sivega poštenjaka, sem ter tam nepravopisno zgrajeno, ki v njem često udriha sam sebe, da laže potlej na dru^ plane, imenuje se: »Kovaško klAdivo, humorističen list mimo gre-dočim, izhaja na oknu, kadar urednika sreča kaka dobra misel, če jo utegne zapisati." — Šaljivi možiček se časi poredno imenuje doktor Pipe c, in v teh novinah, katerim jako ostri mestni strah vendar nikoli zob ne pokaže, ker morebiti se jim tudi sam često smeje, s humorjem in zabavljivostjo maha politične dogodke sploh ter posebno modre neu-kretnosti svojih rojakov.
Doktorja Pipca zaradi njegovega prirodnega dovtipa in čudnega početja svet graje in hvali; cel6 začudi se mu kaka preprosta duša. V Pipčevo prod&lnico, kjer se ob enem ureduje „Kovaško klidivo," radi zahajajo izobraženi in smeholjubi meščani; a tudi kak serdit obraz časi pisano pogleda skozi okno ter pomoli stisneno pest, da bi se z njo jezi dala krepkejša podpora.
O drugi prikazni tega mesta nij povedati enake hvale. Pred saboj imamo uže starikavega „literata,« ki z novinarskim drobižem in z dopisi zaklada liste vsega sveta, naj si bodo svobodoljubo uredovani*ali kakor jim koli drago. Njemu je vsako načilo enako dobro. Samo v „Ko-vaško kl&divo" nikoli nič ne prinese, kakor hudobni svet pripoveduje, zato ne, ker nij verjeti, da bi plačevalo svoje pomagače, in tudi ker naš prijatelj nema nikakoršne soli v peresu. A nedelaven vendar nij, kajti v dežel pošilja pesni in igre: vsako leto po eno daljšo ali krajšo „pesen o kaki svatbi,« kakor čuti, da sta nevesta in ženih ali bogatejša ali ubožnejša, ter na vsacih dvajset let po ene „božične jaslice« v dramatični obleki, in potem jih ljubljanskemu dramatičnemu društvu brez uspeha neprestano ponuja. Vsacih petnajst let izdA učeno, osem stranij debelo razpravo o „povodnih možeh," in take spise z velikim zadovoljstvom ter krepko poudarjaje imenuje « svojanesmertna dela." Najmanjši novinarski drobiž in dopis ukaže tudi posebe natisniti, da ga potlej za samostojno knjigo posveti visocemu, najrajši ob enem bogatemu gospodu. Sam o sebi misli, da je zel6 učen ter neizmerno sloveč. O posebnih prilikah si celo »doktorand" veli reči, da li morebiti nikdar nij od znotraj videl nobenega vseučilišča. Njegovo pisateljsko ime je Kolčne c, kakor sam ne taji, zategadelj, ker ima uže vsa kriva kolena.
Minoli teden mi je bilo naključje tako prijazno, da me ta dva mo-drdka nijsta zapazila, kadar sem poslušal, kako sfa se mej saboj pogovarjala. Premeteni doktor Pipec je namreč doktorandu Kolencu razlagal pobožno pripovedko. Naglo sem potlej šel domov ter jo zapisal, kolikor sem koli na tAnko mogel vse tako, kakor sem jo slišal s pri-
stavki in vgovori obeh učenjakov. Ponavljam jo v „ Zvonu" blagovoljnim čitateljem.
Ta pripovedka meje dvojno zanimala: pervič ker je šaljiva in ukovita, porojšna morebiti celo v humorističnih možjanili dr. Pipca samega, drugič ker iz njč včrno odseva pripovedovalčev in poslušdlčev značaj ter tudi razmerje, v katerem se čutita mej saboj. Edino to se mi dozdeva, daje mnogo, kar govori dr. Pipec, sama preveržljivost in ironija, a vse, kar pripoveduje doktorand Kolenec, njegova resnična, prava misel.
Pripovedka.
Doktorand Kolčnec. Dobro jutro, gospod doktor! Kakor čutim, skoraj seje nadejati veselja, katero nam zopet nova številka i-Kovaškega klddiva" prinese iz neusiišnega vira Vaše bistroumnosti.
Doktor Pipec. Odpravil sem ta hip dolžne odtiske, in ura ne mine, ko se moj list na slavnem oknu prikaže stermečemu občinstvu.
Dr d. Kol. Krasno! A predno bode nas krepčal nedoseženi duh izverstnega ,,Klddiva," prosil bi, da mi razložite včeraj obetano povest o svetem doktorji Bežanci.
Dr. Pip. Ta čudni mož, kakor vidim, Vam ne gre izuma, gospod doktorand! Morebiti zato ne, ker je to pervi ter zadnji svetnik izmej vseh doktorjev in doktorandov naše grešne zemlje, ako se ne motim.
Drd. Kol. Pervi res utegne biti, — a zadnji? Jaz ne veijamem ! Komu je skrito, kako se dr. Kosta pripravlja z brevirji, svetimi pismi novega in starega zaveta, z brojanlcami, skapulirji in drugo božjo potrebščino, da bi pustil Beždnca daleč za saboj v svetosti!
Dr. Pip. Ce ga more za saboj pustiti, bode na slavo tudi nam vsem doktorjem in doktorandom, ki si potlej v sveta nebesa postavimo dva krepka stebra na mesto enega. — A zdaj me poslušajte ! Doktorju Beždncu je iz početka bilo drugo ime, katerega nij ohranila zgodovina.
Drd. Kol. Siromak! A naju nesmertni imeni sta dovolj znani uže zdaj po širocem svetu, in prideta z najinimi spisi do poznih rodov, če je bogii milo.
Dr. Pip. Kdo bi dvomil? A doktor Bež&nec ne more tožiti, da njegovo pravo ime, katero mu je dalo s toliko nesrečo tako male slave, ostane skrito radovednim ušesom, ter da vesoljna zgodovina oznanja samo njegov poznejši pridevek, v katerem se je tako poimenit.il.
Drd. Kol. Kako je dobil svoj drugi pridevek?
Dr. Pip. Prijčl se gaje zato, ker so njegovi neutrudni sovražniki vselej in povsod vedeli tako zasukniti, da mu je bilo v kratki dobi pobegniti iz vsacega kraja božje zemlje, kjer seje koli pripravljal gnjezdo nanašati in se svojim imenom poiskati si veljave. Kar je večni Žid mej človeki, to je bil on mej doktorji. Bežal je od vasi do vasi, od mesta do mesta, od dežele do dežele. Videl je vse dele svetd a poleg tega tudi
osivel, daje imel brado belo, kakor sneg, in obe nogi sije odhodil res do samih kolen.
Dr d. Kol. Kako odhMil?
Dr. Pip. Grori do kolen mu je nogi gladko odbrusilo večno popotovanje.
Drd. Kol. Ubožec! Za mladih let sem jedel tudi jaz nekatere matere kruh, a taka bridka osoda me vendar nikoli nij gonila.
Dr. Pip. Začne torej premišljati in reče: „kaj mi je početi? Prizadeval in ubijal sem se, kar sem največ mogel; prepotoval sem križem svet: a vendar sem ostal nič mej ljudmi! Zdaj sem star; moči so mi pošle in obe nogi sta mi odhojeni! Koliko je praznega prostora na zemlji, a jaz ga nemam, da bi nanj palico operi. Pes in mačka, lisica in volk, sova in jastreb, vse ima pravico živeti pod nebeškim stropom; za-veržen sem edini jaz! Meni bog nikjer nij odkazal mirnega kota, katerih ima brez konca in kraja; a vendar so me učili, da smo vsi njegovi enako ljubljeni otroci! Tat in razbojnik si zavetje najde; jaz ga iščem zastonj! Kam se mi je torej deti? Kdo se me usmili?" — Ko je tako v se pogreznen meril svojo terdo srečo ter opert na palico debele solze točil v dolgo, sivo brado, zabliskne se mu bistra misel, kakoršne poprej še nikdar nij imel. Po vseh deržavah preganjanemu siromaku je bila namreč poslednja moč umerla baš na cesti pred kapelico, na katere prostornem oltarji takrat nij bilo nič svetnika. Ce se je bil poštenjak šel izpreliajat ali na njivo orat ali v senožeti kosit ali v gozd po derva ali k maši ali v semenj ali kam drugam, — sveta zgodovina tega na tanko ne pripoveduje.
Drd. Kol. Torej nij terdnega sledu, kako in kam je bil izginil?
Dr. Pip. Niti njegovo slavno ime nij znano. Vendar se nahaja sledu več nego je treba; a neoveržnega dokaza nij. Baš ob tem času namreč jako zviti kmetje neke bližnje soseske, kakor je razločno citati, na velicem oltarji svojo cerkvice nijso imeli podobe svetega Jurija, ker je vsa lesena poprejšnja bila tako červojedinasta, da sta se kos za kosom razdrobila jezdec in konj. Mej versticami svetega, zaradi te stvari zelo nejevoljnega poročila torej diha opravičena sumnja, da so ti brezbožniki utegnili priti po noči ter brezimenega svetnika šiloma vzeti raz oltar in iz kapelice.
Drd. Kol. Brezimenega! Se nesrečnejši je bil od doktorja Be-žanca, predno so ga prekerstili! A ukradenec je vendar gotovo tudi jahal, ker pošten sveti Jurij, na čegar mesto so ga postavili ne more konja nikakor pogrešati.
Dr. Pip. Sveta povest piše z jasnimi besedami, daje svoji pervi soseski samo peš dajal pomoči in dobrote; a taka stvarca pobožnim kmetom najmanjše bolšice ne dene v ušesa. Poznejše pripovedke namreč govorč, da prederzni tatje ukradeno, res nekoliko obledelo, a sicer še terdno podobo so samo z drugačnimi šarami (barvami) na hitrem po kmetski premazali ter malo njene čestite brade odtesali, da je bila krajša, in tako se je zgodilo, da lesenega moža nij bilo zdaj nikakor spoznati.
Drd. Kol. In potlej so rekli, daje to sveti Jurij pčšec?
Dr. Pip. Mnogo prezviti so bili, da bi takisto naredili. Rajši so prekerstili cerkev, katera je bila poprej svetega Jurija, a po sedaj sojo imenovali svetega Matije. S tega koristnega ozira so tudi podobi namesto palice v roko vteknili lesdno sekiro bradačo, katera se za male novce kupi, ako je nikdo ne zna domd narediti. Kadar je bilo vse to dodelano, hodili so pobožno in zaupno milosti prosit novega patrona, katerega so si bili sami tako bistroumno popravili v krepko pomoč dušnim in telesnim potrebam prihodnjih časov. In vselej so se z njim okoristili, kolikor toliko.
Drd. Kol. Lejte si! Kdo bi mislil, da so tako pretkane te kmet-ske pasje obisti?
Dr. Pip. Kmetske premetenosti so časi zvite, kakor ovnov rog, gospod doktorand! Zdaj nij težko uganiti, zakaj vsa ta kočljiva stvar, katero okradeni kmetje — sami ob sebi hudi pravdarji — serdito ovadijo sodišču, daje bili preiskavanje tudi v cerkvici, kjer so uradniki in biriči svetemu Matiji vse ude prešteli od verha do tal ter primeijali ga spredaj in zadaj, vendar nikoli nij prišla do dobrega na dan; a z nekako gotovostjo bi se utegnilo reči, da šiloma pod zaperto streho preneseni gospod morebiti nikoli nij začutil najmanjše želje, pobegniti v svoje poprejšnje domovanje, ker so mu bili dež in veter, mraz in sneg stanovitni tovariši, in kjer ga je tolikokrat jezilo ščebetavo društvo zarobljenih vrabcev, ki so njegovi dolgi bradi in plešasti glavi dajali ubogo malo česti in poštenja; cel6 nespodobnega dela se nijso na njem sramovali. Ako bi se mož tudi kedaj bil domislil, iti malo pogledat v poprejšnjo hišo, kako bi se bil debelo začudil, ker bi na svojem prostoru bil našel — živega namestnika! Doktorju Bež&ncu se je namreč v njegovem bridkem premišljevanji zdelo, kakor bi mu kdo navdelinil čudovito misel, da mu božji perst veli stopiti na izpraznjeni oltar, kamor je res tudi zlezel, kar je najhitreje mogel ob svojih slabih moč^h in odhSjenih nogah. Ali je uže zdaj s preroškim duhom videl, kakšni bodo nastopki tega dejanja, ali ne, to nikjer nij zapisano; a toliko se more terditi brez greha, da vsa dežela nij uterpčla najti moža pripravnejšega temu svetemu poslu. Imel je veliko, sivo brado, potrebni klobuk širocili krajev z nizkim oglavjem, v roci je deržal debelo gerčavo palico ter vsa druga njegova oprava je bila tako primerna, da nij mogla nikakor biti ustreznejša svetnikovdnju, katerega se je oklenil, ko mu je bilo vse drugo iz-podletčlo na zemlji.
Drd. Kol. To je čudna prigodba! Kakor da bi za svetnika bil še zmirom dober, kdor za nobeno drugo rabo nij! Vendar me zelo zanima, posebno zategadelj, ker vse na to meri, da se je veršila v tisti kapelici, katero sem jaz tako nesmertno prepeval.
Dr. Pip. Ako je to res, o čemer gotovo najmanje nij podvomiti, onda ste ukradenemu svetniku in ubežnemu doktorju s pesnijo res dali dolžno slavo, da li se Vam o tem do zdaj niti sanjalo nij.
Drd. Kol. Kaj bije ne dal, ker jo imam!
Dr. Pip. V spisih velicih mož je kakor v rudniku zakopanega mnogo, kar njim samim, dokler so bili na svetu, nikdar nij prišlo na um; a njihovi tolmači so vendar bistroumno zaslčdili, in mi učenjaki uže zdavnaj terdimo, da velik je samo tist pisatelj, v čegar delih je več nego je on vanja položil.
Drd. Kol. Taki so tudi naši spisi; torej se ne d& tajiti, da sem jaz ta dva svetnika res utegnil prepevati, če tudi sam nijsem vedel.
Dr. Pip. Kdo bi smel reči, da to nij tako? — A vernfva se zopet na poprejšnje, ter zvedite, da je doktor Bežanec jedva zlezel na oltar, ko star prosjdk (berač) s palico v roci pristoka po cesti. Bil je ali res pobožen mož ali se je pobožnega samo delal, da bi prejemal obilnejše darove od kmetov, — s kratka, pokleknil je pred kapdlo, predno se je hotel oglasiti v bližnji vasi, ki je stala poldrugi strelj&j od ondod. Sveti doktor Beždnec morebiti nij bil še dobro postavljen, ker se je baš tedaj popravljal na svojem prestolu. Prosjdk to zapazi ter se tako ustraši, da z uma zmaknen v začetku ni vstati ne more. Ko se vendar počasi nekoliko spet okoristi, jame podobo strahotna ogledovati, in res najde na starem prostoru prejšnjega, uže več let znanega svetnika; samo to se mu zdi jako čudno, da zdaj giblje ter je sploh videti, kakor živ. Ker nam sveta povest o tem nič gotovega ne razodeva, treba si je torej misliti, daje doktor Bežanec utegnil biti kaj malega podoben tistemu patronu, ki jo prej vladal na njega mestu, a vse drugo daje priteknila razgreta dddčeva glava, ki morebiti nikoli nij bila najbistrejšega uma. Prosjdk se naposled pobere, stisne palico pod pazuho ter proti vasi steče, kar so mu najhitreje dale njegove stare kosti in premnoge vrdče, s katerimi je bil križem obložen, kakor je tacim ljudčm navada, Drd. Kol. Radoveden sem, kaj saje potem zgodilo.
(Dalje prih.)
-9—
Lesnike.
37.
Naj s ternjem ali zlatim zidom bi serce obsadil, A žalosti vendar ceste do njega ne bi zagradil.
38.
In v tem smo berači enaki cesarjem: Vsak ima nagoto, odkrito udarjem.
39.
In v tem so cesarji enaki beračem: Vsak svojo nagoto zagrinja s plaščem.
40.
Cesarji in kralji težavno krotijo zemlje, Se mnogo teže kroti se človeško serce.
41.
Zdravniki najbolj znajo, kaj zdravi, kaj škodi, A vendar sam nekteri ob palici hodi.
. 42.
Zdravniki bolni hočejo zdrave celiti, Največji slepci hočejo vidce voditi.
43.
Iz tega na zemlji premnogo rodi se gorje, Ker umu brezum nastavlja vedno roge.
44.
A ko bi se tudi na glavo postavil, Z naukom nikd(5 bi sveta ne ozdravil.
45.
In ko bi ves Izrael denes v pokoro obernil, K maliku svojemu vsak bi jutri se vernil.
46.
Naš rod se ne da do sodnjega dne Nanizati, kakor česnove glave.
47.
Pogledi kegljačev, koliko tam jih stoji, A vsak drugače svojo kroglo toči.
48.
In ko bi tudi enako dva jo točila, Oba endliko nikdar ne bi sprožila.
49.
Življenje človeško podobno je vodi, Ki vsaka po svoji strugi hodi.
59.
Yse reke in vode v morje teko, Človeka vsarega v zemljo ne.so.
51.
Poznal sem velicega moža, Ki smerti prosil je boga; Poznal sem prtlikave ljudi, Prosili so, naj večno jih redi.
52.
V sedanjih časih do groba od zibeli Po cesti železni smo se zaleteli.
53.
Ko jedva pervi ga zbadajo v brado lasje. Mladenič že teme in senci ima bose.
54.
Od tilnika plešec dlako na verh suče, Da ne bi vzela golomraziea buče.
55.
A kdor je lasat obilo po glavi, Se kapo si pod klobuk podstavi.
56.
Kdor ima dve topli suknji obleči, O plašči se meni v gorkoti največji.
57.
Kateri je kožuh in suknjo in plašč ogernil, Se kurjeno peč rad na herbet opertiv bi zvernil.
58.
Ko derv pol sežnja v peč bi se delo, Ce zraka nij dovolj, ne bi gorelo.
59.
Mladenič devico naj gleda rajski lepo, Ce gladen je, nikdar ne zaljubi se v njo.
60.
Zatorej še nijsmo ni čitali ni poslušali, Do od ljubezni berači bi v vodo skakali.
61.
A če kedaj kateri je v vodo poskočil,
Gotovo se poprej je bil poročil.	(Dalje prih.)
O Vodnikovem rokopisu.
Fr. Levstik.
II.
„Novice" dalje govorč: „vsled sodnijske razsodbe je Matica dobila pravico do te zastavščine; c. kr. sodnija je javno dražbo in prodajo te zastavščine nastavila (!) in razglasila na 3. dan marcija meseca 1868. leta; pri tej dražbi je Matica skoro vso zastavščino kupila sama in za Vodnikov rokopis dala 20 gold.«
Kako je Matica dobila pravico do Vodnikovega rokopisa, to sem uže obširno povedal. Ko je potem na dražbi za rokopis dala 20 gld., vergla je te novce skozi okno; kajti meni in drugim je Kastelec rekel, da Matici nikoli ne krati pravice, katero je odstopil O. Wagnerju, če je res Wagner Matici kaj dolžan; zmirom je terdil, da si Matica z njegovo dovolitvijo more to pravico vzeti brez kacega novega kupovanja, brez dražbe; a dostavljal je vedno tudi to, da si Matica edino ter samo vzeti more tisto pravico, katera je Wagnerju odstopljena, druge nobene, — da torej sme samo natisniti rokopis, kateri se potlej zopet njemu poverne.
Poslušajmo zdaj, kako »Novice" dalje modrujejo : „dan pred javno dražbo je ranjki M. Kastelec Matičinemu odboru poslal dopis, v katerem terdi, daje Wagner od njega kupil le pravico do založbe, in se zavezal dragoceni rokopis njemu zopet izročiti, ter da to more pismeno dokazati."
Vprašal sem v zadnjem »Zvonu" : daje komu bilo do resnice, zakaj nikdo nij pojasnila iskal pri Kastelci samem, kateri je še živel, ter nij bil znan za potepuha ali sleparja ? Zdaj vidimo, da Matičnjakom tega pojasnila niti nij bilo treba iskati, ker se je uže pred dražbo Kastelec sam oglasil. —In vse to se Matici vendar nij zdelo nikacega ozira vredno? Ali torej nij jasno dokazano, daje res imela samo umazano željo, ta rokopis na vsak način v svojino dobiti? Besede starega, na smerti ležečega moža nijso bile njenim odbornikom nič? Ali je Matica delala, kakor ukazuje pravica?
A zgodila seje tudi še neka druga stvar, o kateri Matično poročilo besedice ne zine. Ko jaz namreč zvem, da je Vodnikov rokopis mej tistimi Wagnerjevimi knjigami, katere se bodo na javni dražbi prodajale, grem zaradi tega k M. Kastelcu, ter ga najdem tako oslabelega, da se geniti nij mogel s postelje. Da sem Vodnikovo ostalino jaz bil začel uredovati Wagnerju, to mu je takrat uže bilo znano, ker sva se o tem prej pogovarjala, ko je še hodil, in sicer o raznih prilikah. A zdaj mi je rekel, da ker sam ne more vstati, nikakor nij bilo najti nekam v liste in knjige založenega, uže omenjenega Wagnerjevega pisma, v katerem je na tanko izrečeno, kakšno pravico je Wagner kupil. Potem M. Kastelec izroči meni ustno pooblastilo, da grem k dražbi v njegovem imeuu, ter da tamkaj izrečem odpor (protest), ker se prodaje tudi svo-jina (last) Vodnikovega rokopisa, a no samo založba.
K dražbi pride za uradnega komisarja g. beležnik dr. Repi č, a od Matice g. odbornik dr. Jarnej Zupanec, najberže zato, da bi jo pravdoslovno zastopal, ako bi se utegnila pokazati kaka potreba, ter poleg njega je bil g. Sovan z mošnjičkom v roci, da je plačeval, kar je Matica kupila knjig. O tej priliki jaz oznanim vso stvar, zaradi katere sem bil prišel, kakor mi je naročil Kastelec. Gosp. dr. Repič je prigovarjal, da bi se bilo najbolje pogoditi z lepa, a g. Sovan krepko priganjal, kakor je bil naučen, naj se prodA tudi Vodnikov rokopis. Na to jaz, Kastelčev pooblaščenec, izrečem v njegovem imenu odpor, ki ga je res dr. Repič tudi sprejel v zapisnik, kateri se menda vendar nij kam izgubil. Ko seje to zgodilo, potem Se le je bil Vodnikov rokopis na dražbi prodan. Samovoljnemu početju g. dr. Bleiveisa in gg. Matičnja-kovje bil torej proti postavljen zakonit vgovor, in zategadelj nij še tako gotovo, daje res, kar „Novice" pišejo v naslednjih besedah:
„Da-si tudi je M. Kastelec pravico do lasti rokopisa, ako si jo je bil res tudi prideržal, zgubil s tem — (s čim?), da je Matica rokopis kupila na javni izveršilni dražbi (o gosp. dr. Bleiveisu nikjer nij govora f), vendar je odsek za izdavanje knjig v X. odborovi skupščini nasvetoval, naj se ta rokopis po doveršenem natisku izroči M. Kastelcu, ako s pismi, katerih omenja v svojem dopisu, dokaže resnico svoje ter-ditve, in da obljubi, rokopis izročiti c. kr. licealni knjižnici, v kateri naj se shrani. — Odbor pa je bil sklenil drugače, in sicer tako le: „naj seodsek zaizdavanjeknjig najprej prepriča o g. Kastelčevi pravici do rokopisa ; a g. Kastelec omenjenih dokazov ni izročil niti odseku niti odboru."
Koga ne prešine jeza, ko tukaj čita, kako Matičnjaki, kateri so po taki merzki zvijači prilezli do Vodnikovega rokopisa, Kastelcu, njegovemu pravemu gospodarju, zdaj uže oblastno ukazujejo, kam naj on dene svoje blago! Tako delati so sposobni samo tisti, kateri o sebi mislijo; mi vse moremo; mi vse smemo! Koliko ima sicer istiue v sebi zgornje, tako na široko raztegneno pripovedovanje v „Novicah," blagovoljni čitatelj najlaže vidi s tega, ako mu povem, da je nekoliko časa po dražbi vsled mojega odpora (protesta) o Vodnikovem rokopisu med Ka-stelcem in Matico pri c. k. ljubljanskem deželnem sodišči bila uradna razprava, katero sem bil uže zadnjič omenil. Pri tej razpravi je v Matičnem imenu bil namesto dr. Tomana tedanji njegov koncipijent gosp. dr.Sajavec, a gosp. dr. Ahačič mlajši jebil za pisarja, katera še oba živita, in jaz sem bil zopet v imenu Mihaela Kastelca z njegovim pismenim pooblastilom v rokah. Gosp. dr. Sajavec je o tej priliki dejal: „Matični odbor me je pooblastil, v njegovem imenu izreči, da Matica od Kastelca svojine (lasti) Vodnikovega rokopisa ne zahteva, ako more Kastelec dokazati, daje res Wagnerju prodal samo pravico do založbe." Po teh važnih besedah jaz g. dr. Sajavcu pokažem Wagnerjovo pismo, katero se je bilo naposled vendar našlo. On ga prečita in verne meni, a jaz pozneje Kastelcu. Ali je tedaj resnica, da Matičen odbor nič ne vč o teh omenjenih dokazih? Ali gosp. dr. Sajavec takrat nij bil pred sodbo prišel baš namesto odbora? — Letos februvarja meseca, predno
sem šel iz Ljubljane, na ulicah gosp. dr. Sajavca vprašam, ali se on te razprave in Wagnerjevega lista še opominja? Odgovori: dobro se opominjam obojega; saj g. Murni k ve, kje je zdaj dotični akt omenjene razprave. Potem ga vprašam: kaj mi je storiti z Vodnikovim rokopisom? A on, takrat uže samostojen odvetnik in zastopnik v tedaj odmerlega Kastelca hčere, odgovori: ohranite ga, dokler ne pride razsodba od c. kr. deželnega sodišča. — In tako sem tudi storil. Torej se nikoli nijsem branil niti se zdaj ne branim verniti rokopis tja, kamor po pravici gre njegova svojina; a Matici te pravice nikoli nijsem priznaval niti je zdaj ne priznavam! — Poslednjim „Novicam" odgovorim prihodnjič.
L i s tri i c a.
Goa. A. K. v Lj. Odpustite milostno, da smo Vam se svojo nemarnastjo ali pozabljivostjo toliko neprijetnosti in truda napravili. Poslano prejeli, zdaj je vse v redu.
G. -f- v Lj. Poslano noveleto prejeli in pregledali. Kaže talent. Skoda, da j<j nijste prej poslali, morebiti bi jo bili mogli vzeti v »Zv."; zdaj je prepozno. Ako hočete, vernemo Vam rokopis.	.
G. D. B. na D. Unde tu, Saule! inter prophetas? Iz poštenjaka ogle-diih, sikofant, in, kar je še gerje, »agent provocateur!" (poštena slovenščina do zdaj nema še imena za ta žalostni stan; zdaj ga bode pač trefeal) In kako prebrisan »agent provocateur!" Saj sem vendar že spoznal v svojem življenji nekaterega »poštenjaka" (res da skoraj vselej prepozno na svojo kvaro), a Vi ste me znali tako lepo za nos voditi, tako prijaznega se kazati, tako mi priterjevati in po mojih mislih govoriti, da sem v resnici sodil, in vsak, kedor Vas je slišal, da ste po polnem na naši strani. Samo nekaj g. D. B. na D.! Legati, menim, da se nij bilo treba; ali morda zahteva tudi laž Vaš novi stan? — A delam Vam gotovo krivico, nijste se hoteli legati; samo spominjate se slabo. Nij čudo; saj Vas nijsem videl nikedar steno-grafovati moje govore. Jaz sem pripravljen odgovor dajati za vsako besedo, katero sem pisal — ali govoril tudi v privatnem pogovoru — a za podtaknene, za prenarejene, za perfidno zavite — ne morem!
Povedite po pravici, g. D. B. na D.! ne izvira morda Vaše gerdo ravnanje iz dobrega namena? Tedaj ste velik, »občudovanja" vreden junak! M. Kurcija slavi svet po pravici, ker je oborožen na konji planil v zevajoče brezno, da se je za-perlo za njim in da je bila rešena domovina. Vi ste storili več. Iz domoljubja ste skočili, do zdaj poštenjak, brez pomiselka v černo brezno nečasti, sramote, gnjusobe, od koder nij rešitve. Mojemilovanje,'moje »občudovanje" za Vami gre, a jaz, ne zamerite, jaz — ne morem, ker Vam odkrito pripovedujem, da nekateri bi rajši terpel, naj bi mu desna roka odgorela, predno bi zapisala kaj taoega, kar Vam tako z lahka teče iz peresa! Bog daj, da ta Vaša domoljubna žertev, kakoršne jaz nijsem sposoben, zapre za večne čase v nebo zevajočo rano našej ubogi domovini!
— Gosp. Fr. KI ... b. v Mariboru. »Zvon" smo Vam bili uže enkrat poslali, vendar ga zopet pošiljamo. Čudno je, da se po poti razgubi toliko listov! Tako smo bili zadnjič tudi v Ljubljano poslali štirem gospodom vsem enake in enoliko listov; eden je vse prejel, a trije vsak po en list premalo.
Tiskarna oo, Mehitaristov.
Založnik in vrednik,: J. Stritar, I. Johannesgasse 16.