Cerkvene zadeve. Usmiljeni bratje pokrajine Graške. «Storite, bratje, sami sebi dobro, storite iz ljubezni do Jezusa!« Tako je klical pred 350 leti sv. Janez. imenovan »od Boga«, ko je po ulicah Španjskega mesta Granade prosil miloščine za revne bolnike v svoji bolnišnici. Mož božji bil je prepričan, da miloščina več koristi tistim, ki jo delijo, kakor onim, ki jo prejemljejo. Iz Ijubezni do Boga je zbral okoli sebe nekaj mož, ki so bili pripravljeni ž njim vred brezplačno streči ubogim bolnikom katerekoli vere. Beri čuda njegove ljubezni, kakor jih najdeš popisana v »Življenji svetnikov« dno 8. marcija. Sv. Janez od Boga je umrl leta 1550, še le 55 let star. Dvajset let po njegovi smrti so papež Pij V. (leta 1570) potrdili družbo, katero so nied seboj ustanovili njegovi dubovni sinovi. Dali ao jiin papež ime: »usmiIjenih bratov« ter jih zavezali z obljubo, ne samo »vodila sv. Avguština« spolnjevati, ker sv. Janez ni spisal nobenib pravil, ampak brezplačno streči revnim bolnikom brez razločka vere in narodnosti. Ta novi.red razširil se je kmalu po vsej Evropi. V sv. mestu Rimu naselili so se usmiljeni bratje, katerim Lahi pravijo: »Ben fratelli« t. j. dobri bratje že 1. 1572 pri cerkvi sv. Janeza krstnika na otoku sv. Jerneja. Na Štajarskem imeli so v Gradcu že od 1. 1615 poleg cerkve Marijinega oznanjenja v Murskem predmestju velik samostan s prostorno bolnišnico. Velike reči so opravljali tamkaj, dokler jih je navdajal duh sv. Janeza od Boga. Ko so pa s časom prišli v pretesno dotiko z obljudenim mestom, bil se je tem usmiljenim bratom samostanski duh tako izpuhtil, da so redovno obleko nosili le še za samostanskim ozidjem, po mestu pa so hodili, kakor svetovnjaki. To je v srce žalilo pokojnega knezoškofa Graškega Otokarja Mari.jo grofa Attems-a. Sklenoli so ta samostan pripeljati k prvotnemu spolnjevanju vodila redovnega. V ta namen so si odbrali vrlega usmiljenega brata Fr. Sigismunda (Ziga) Schmid-a, da bi po niem obnovili v tem staroslavnem samostanu dobrega duha sv. Janeza od Boga. Moža že v letih so izšolali in posvetili v mešnika, potem ga pa postavili za prednika ali prijora tej hiši, da se po njem pomladi hirajoči samostan in vnovič rodi lep sad kršč. ljubezni. Graški konvent (klošter) usmiljenih bratov izluščili so škof iz zaveze s staro avstrijsko pokrajino ter ga zasadili kot semenišče novih obnovljenih naselbin. Komaj je nekaj bratov storilo sv. obljube, ravnati se po prvotnem pravilu usmiljenih bratov, vže je nov duh začel veti po starodavnem zidovji. Zdajci prikazal se je tudi nov blagoslov božji nad to ustanovo sv. Janeza od Boga. Že 1. 1864 otvorila se je v Algersdorfu pri Gradeu lepa liiša za okrevajoče bolnike (rekonvalescente), leta 1877, na praznik brezmadežnega spočetja D. M. (8. grudna), blagoslovili so pokojni krški knezoškof dr. Val. Wiery v Šent-Vidu na Koroškem veliko bolnišnico kot prvo naselbino usmiljenih bratov v Celovški školiji. Da bi bolniki, katerim naSa ostra sapa, posebno po zinii ne ugaja, našli pod milim laškim obnebjem zavetja, ustanovili so usmiljeni bratje iz Gradca dve naselbini v Lombardiji; eno v Breaciji, drugo v San-Remo, a so jih morali opustiti, odkar je ta krasna dežela prisla pod pijemonteško-laškega kralja. V Benetkab imajo Se v ta namen velikansko bolnišnico na morji, vendar tamošnji usmiljeni bratje niso zvezani z našo Graško pokrajino, razun z vezijo bratovske Ijubezni. Blagemu o. Sigismundu usmilili so se posebno oni revni tupci, idijoti, kakoršnih se že okoli Gradca, posebno pa po gorenjem Štajarskem nahaja brez števila. S pomočjo radodarnih dobrotnikov, posebno rajnega rimskega grofa Leopolda barona Lilienthala ustanovili so v Kajnbahu, tri ure zunaj Gradca, prostorno naselbino »za neozdravljive bolnike«, posebno za uboge. Nekaj let sem pošilja naš deželni odbor usmiljenim bratom tje v Kajnbah neozdravljive blaznjence, za katere nimajo dovolj prostora v Feldhofu. (Dalje pride.)