	Janko Valjavec: KURA



	Lektura: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Naslovnica: EVING, Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Elektronska izdaja.

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Braslovče 70, 3314 Braslovče

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Braslovče, 2023

	©Janko Valjavec, 2022

	Vse pravice pridržane.

	Brez predhodnega pisnega dovoljenja je prepovedano vsakršno reproduciranje, hramba in uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov.

	Vsi liki so izmišljeni, kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami, živimi ali mrtvimi, je zgolj naključna.



	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617207033

	Cena: 14,99 €



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

	COBISS.SI-ID 151543555

ISBN 978-961-7207-03-3 (ePUB)





	Življenje me je poučilo, kako nevarno se je pokazati takšnega, kakršen si … a še bolj strašno je, če ne moreš nikdar izraziti tistega, kar čutiš, če nikdar ne srečaš človeka, ki mu lahko zaupaš skrivnost, se mu izpoveš.

	André Soubiran, Dnevnik žene v belem, prevod Maks Veselko





	Razen Stalina, Metoda Trobca, Tatanke Iyotaka, Isaaca Asimova, Toma Hanksa, Muhammada Alija, Georga Foremana, Slavoja Žižka, Jacka Londona, Pižame, Augusta Rodina, Eckharta Tolleja, B. S. Rajneesha, Živorada Slavinskega, Carlosa Castanede, Miguela Ruiza, Jamesa Redfielda, Dana Millmana, Moojija, Jana Plestenjaka, Frana Levstika, Krištofa Kolumba, Frana Saleškega Finžgarja, Georga Busha mlajšega, Novaka Đokovića in Dragoslava Šekularca so vse osebe v romanu izmišljene. Tistim redkim osebam, živim in mrtvim, ki so iz njega izpadle, se iskreno opravičujem.



	Avtor





	PRVO POGLAVJE

	“Odprite usta!“

	Ubogal sem in začutil, kako mi orokavičena roka maje protezo v različne smeri. Ko je imela svojo taco spet zunaj, mi je zamaskirana zobozdravnica rekla:

	“Obe polovici sta vam precej preveliki, zgornja in spodnja. Ste takšni že dobili ali sta se z leti razmajali?“

	“Oboje.“

	“Popravilo ne bi imelo smisla, zaradi velikosti in zaradi obrabe.“

	“Zato pa sem tukaj,“ sem dejal. “Rad bi dobil novo protezo, in to takšno, ki paše v moj gobec kot ata na mamo.“

	Zdravnica me je presenečeno pogledala; pa kaj potem, razumela me je, kajti rekla je:

	“S staro boste morali še kar nekaj časa potrpeti, čakalna doba je približno štiri leta.“

	“Res?“ sem se nasmehnil tako na široko, kolikor mi je prevelika proteza dopuščala. “Kaj pa, če jo sam plačam, gotovina na roko?“

	“Potem bi šlo v treh tednih,“ je zobozdravnica po imenu Branka brez sramu priznala, da priznava in časti plati–ili–pati (zobo)zdravstveni model.

	“Koliko bi me stala?“

	“Približno 820 evrov.“

	“Če jo naredite v desetih dneh in če bo v redu, plačam tisoč,“ sem oddal višjo ponudbo.

	“Prav,“ se je strinjala Branka. “Predlagam, da kar takoj narediva odtis dlesni.“

	“Predlog sprejet,“ sem rekel.

	“Protezo lahko odložite tule,“ je pokazala na belo skledo na mizi ob zobarskem tronu, na katerem sem sedel brez strahu, da bi mi katero od orodij, s katerimi sem bil obdan, povzročilo bolečine. Nad menoj je visel sveder, priprava, ki mi je v mladih letih povzročila nemalo muk. Saj ne boli, so mi vedno rekli zobozdravniki med vrtanjem, ko sem lezel v vse bolj vodoraven položaj, tudi če so mi vrtali po zgornjih zobeh. Da ne boli? Se zamenjava? Ti boš sedel na stol, jaz pa ti bom v čekan izvrtal takšno luknjo, da bo v plombo, ki jo bo zalila, treščila prva strela, ki jo bo prineslo mimo! Rudarjenje v moji ustni votlini se je nehalo pred desetimi leti, ko sem zbolel za tako hudo parodontozo, da so mi razen jezika izpulili vse, kar sem imel v ustih. K sreči med popolno anestezijo. Poseg je trajal kako uro, medtem sem spal in sanjal najlepše sanje v svojem življenju. K temu je seveda pripomogla kemija, s katero so me spravili v nezavest. Kaj so mi dali, mi zdravnik ni hotel povedati; bolje, da mi ni, sicer bi zadevo poskusil kupiti na črnem trgu in bi se vsak dan za eno uro spravil v blaženost, čez nekaj mesecev pa na zdravljenje odvisnosti.

	Ko so se mi dlesni zacelile, sem dobil protezo. Ker je bila moja prva, nisem imel pojma, kakšna bi morala biti. Kihneš in ti pade ven? To se mi je zdelo normalno. Med žvečenjem hrane ti pod rožnato plastiko pride toliko drobtin, da bi z njimi nahranil tri siničke? Tudi to se mi je zdelo normalno. Na začetku. Sčasoma sem spoznal, tudi prek pogovorov z drugimi imetniki protez, tudi s pomočjo vsevednega spleta, da so mi dali škart robo. Morda je neznana oseba, ki mi je reč izdelala, pravkar končala šolo in je bila v prvi fazi dolgega procesa učenja, morda je bilo krivo kaj drugega, da sem dobil zobalo za dve številki večjo čeljust. Počasi sem se navadil nanj, če sem kihnil, sem dal roko čisto pred usta, da sem prestregel režeči se izstrelek in ga porinil nazaj. Jedel sem majhne grižljaje in jih mlel kot živi mlinček.

	Na neki točki sem se zavedel: protezo moram zamenjati.

	A kot sem zapisal v romanu Dolgčas: denar sem imel, volje ne. Odlašal sem in odlašal, čisto tako kot odlaša človek, ki mu kljuva v zobu: ve, da je obisk zobozdravnika neizogiben – kaj pa, če bi še malo počakal? Jaz se bolečin seveda nisem bal. Ni človeka, ni problema, je rekel Stalin. Ni zob, ni bolečine, pravimo tisti, ki pravkar omenjenih nimamo več. Brco, ki me je vendarle ponovno pognala v sterilni svet zobozdravstva, sem dobil zaradi selitve iz stanovanja v hišo pred pol leta. Samski sem bil zaradi tega še vedno, toda nič več nisem živel življenja samotnega samca, ki ga nihče ne gleda, kako jé in kako kiha. V hiši živim s sinom Rihardom Tisnikarjem – mimogrede, jaz sem Pavel Cirk – snaho Jelko Tisnikar, rojeno Čemažar, vnukinjo Ano in vnukom Mikom, obema rojenima Tisnikar. Zlasti dobra Jelka je opazila, kako se moja usta mučijo med obroki, in izrazila prepričanje, da je zadevo moč urediti. Prav, prav, saj bom šel! Z Googlovo pomočjo sem poiskal svoji trenutni lokaciji najbližjega zobozdravnika, ki se je izkazal za zobozdravnico Branko Ferjan.

	Potrkal sem in odprlo se mi je.

	Da se bom s tem spravil v težave, seveda nisem vedel, če bi bil vedež, ne bi bil revež.

	V živo je bila gospa Branka res videti kot gospa, zrelih let, s skrbno urejeno rjavolaso pričesko in rjavimi očmi. Kakšna usta ima in kakšni zobje jih napolnjujejo, mi ni uspelo ugotoviti, ves čas ji je spodnjo polovico obraza prekrivala zaščitna maska.

	Odložil sem torej obe polovici stare proteze in brezzobo na široko zazijal, da mi je zobozdravnica dlesni obložila z mehko maso, podobno glini, ki pa je bila z minevanjem minut vse manj mehka. Ko je minilo dovolj minut in je bila obloga mojih dlesni dovolj trda, jo je gospa odstranila.

	“Odlitek bo osnova za izdelavo nove proteze,“ mi je povedala. “Asistentki boste povedali svojo telefonsko številko, poklicala vas bo, da boste prišli na prvo pomerjanje. Teh bo nato še več, na koncu boste dobili umetne zobe, ki bodo, verjemite mi, čisto po meri vaših dlesni.“

	“Rok desetih dni in cena torej veljata?“ sem jo vprašal.

	“Vsekakor,“ mi je zagotovila. “V naslednjih dneh boste pri nas pogost gost.“

	Motila se je.

	A tega seveda ni vedela, le malo je pomolčala in dodala:

	“Za vas bo to precejšen strošek, med telefonskim pogovorom ste mi povedali, da ste upokojenec.“

	“Imam tudi dodaten vir prihodkov,“ sem se pohvalil.

	“Imate obrt?“ me je vprašala; mogoče zato, ker je tako kot jaz še pomnila čase, ko so obrtniki veljali za najpremožnejši sloj prebivalstva Socialistične republike Slovenije.

	“Ni ravno obrt,“ sem odgovoril, “detektivsko agencijo imam.“

	“Detektiv ste?“ so se njene oči presenečeno zazrle vame. “Zasebni?“

	“Zasebni, seveda, tako kot ste vi.“

	Na tem mestu je zobozdravnica za dlje časa obmolknila. Kakšnim čustvom se je prepustila, nisem mogel ugotoviti, premalo njenega obraza mi je bilo na razpolago. Naposled me je vprašala:

	“Se ukvarjate tudi z iskanjem pogrešanih oseb?“

	Zdaj sem jaz potreboval čas za razmislek. Zadnje iskanje pogrešane osebe, konkretno Antonije Tončke Drekonja Kajzer, imenovane tudi Kajzerica, bi se skoraj končalo z mojim predčasnim odhodom na oni svet, malo je manjkalo in dobil bi grob v neposvečeni zemlji. To je bilo pred enim letom, od takrat se je zgodilo marsikaj, med drugim sem o iskanju Antonije itd. napisal knjigo in ji dal naslov Dolgčas.

	Gospe, katere oči so od zgoraj navzdol vprašujoče strmele vame, sem moral nekaj odgovoriti, rekel sem:

	“Tudi.“

	Brihten kot sem, sem vedel, da bo sledilo nadaljevanje, vprašanje o mojem iskanju pogrešanih oseb je bilo izrečeno v zelo resnem tonu.

	“Pred desetimi dnevi je izginil sin moje sestre Bojane,“ je rekla. “Ona in mož oziroma oče sta čisto obupana.“

	“Kaj je odkrila policija?“ sem zobozdravnici zastavil na tej točki najbolj logično vprašanje.

	“Našla je Danijelov avto, to pa je tudi vse.“

	“Koliko je Danijel star?“ me je že potegnilo v primer; nič čudnega, imam se za profesionalca.

	“Dvaintrideset.“

	“Kje živi?“

	“V Ljubljani, v Mostah.“

	“Kje je policija našla njegov avto?“

	Pričakoval sem odgovor, da v kakšnem jarku ob cesti, toda Branka je rekla:

	“Na parkirišču v BTC-ju.“

	“Je bil poškodovan?“

	“Ne.“

	“So bili na njem ali v njem morda sledovi krvi?“

	“Ne.“

	“So forenziki vozilo preiskali za prstnimi odtisi?“

	“Tega pa ne vem.“

	“Je bil avto zaklenjen?“

	“Tudi tega ne vem. Vem samo tisto, kar sta mi povedala Bojana in Darko. Vi bi jima zagotovo znali postaviti prava vprašanja, če bi bila reveža le za to. A najbrž bosta, pred nekaj dnevi smo se pogovarjali o dodatnih možnostih za iskanje, nekdo je omenil tudi detektiva. Bi sprejeli primer, če se bosta sestra in svak strinjala, da jima priskočite na pomoč?“

	Hotel sem reči ne, a iz mojih ust je prišlo:

	“Ja.“

	Morda je imela za kratek stik med možgani in jezikom zasluge odsotnost zob v ustih, moja proteza je bila takrat še vedno parkirana v skodeli na mizi.

	“Lahko dam protezo nazaj?“ sem vprašal sogovornico.

	“Seveda,“ je rekla. Naredil sem tako in se takoj počutil popolnejšega. Vseeno nisem vzel besede nazaj, temveč sem rekel:

	“Dal vam bom vizitko, na njej so moji kontaktni podatki. Vi jo boste dali naprej; če se bosta gospa in gospod odločila za mojo pomoč, naj me pokličeta, dogovorili se bomo za srečanje in videli, če lahko kaj pripomorem k iskanju.“

	Branka je vzela vizitko in rekla:

	“Hvala.“

	“Hvala,“ sem rekel tudi jaz, vstal s stola, se pomudil pri asistentki, ki je ves čas mojega pogovora z njeno šefinjo sedela za mizo na drugem koncu ordinacije in mi kazala bel hrbet. Povedal sem ji, kar je hotela vedeti, in se poslovil od obeh žensk hkrati. Nato sem zapustil hram bolečine za marsikoga, ki ni jaz.

	Krasno, sem pomislil, ko sem zunaj sedal v avto. Morda bom kmalu na lovu za Danijelom, tako kot sem bil lanskega januarja na lovu za Antonijo. A s samoočitki sem hitro opravil, zobozdravnica je že zavrtala v moj detektivski živec, že sem se začel spraševati, kako je mogoče, da odrasel moški izgine in deset dni o njem ni ne duha ne sluha.

	Se je kje na samem obesil?





	DRUGO POGLAVJE

	Ko sem se pripeljal domov, sem si že želel, da bi me kdo od zakoncev še neznanega priimka poklical in izrazil željo po sodelovanju z menoj. Ura je bila poldne, bili smo sredi delovnega dne; sredi delovnega dne sem bil tudi jaz, od osmih do štirih sem prisoten v detektivski agenciji in sprejemam stranke. Veliko jih sicer ni, moja nova lokacija je za marsikoga preveč odročna, živimo na čisto pravem podeželju. A na podeželju dela tudi moja najnovejša zobozdravnica, vseeno sem bil v čakalnici v družbi treh ljudi. Jaz bi imel kvečjemu parodijo čakalnice, nikoli se še ni zgodilo, da bi k meni prišli dve stranki hkrati, niti takrat ne, ko sem še ordiniral v Ljubljani. Moja dolgoletna borba z dolgčasom me je na stara leta utrdila, v svoji pisarni se znam zamotiti, ne sedim na stolu, gledam v strop in čakam, da bo kdo prišel. Berem knjige, berem nove in stare revije ter na računalniku na sistematičen način gledam filme. Ameriške. Po letih nastanka. Znotraj enega leta po abecedi.

	Še pomnim, da sem bil na dan, ko sem dal zobozdravnici mero za novo protezo, pri letu 1982 in pri črki G, konkretno pri filmu Gandi.

	V kuhinji sem pozdravil snaho Jelko, ki je trenutno na porodniškem dopustu in nasploh pozdrava vredna, ter odšel v svojo pisarno. Film sem si ogledal na spletu, na strani, ki ima dodane tudi podnapise, v angleščini sicer – toda kdo danes ne zna angleščine? Jaz, na primer, če je izgovorjena momljajoče, filmi, ki jih gledam, pa so očitno vsi po vrsti takšni, da v njih igrajo igralci s premalo lekcijami izgovarjave. Še dobro, da živimo v deželi, ki ne pozna sinhronizacije – otroški filmi naj se gredo lepo solit – celovečercev, zato smo gledalci od malega vajeni ne le, da gledamo, temveč tudi, da beremo, in da se tisto, kar beremo, ujema s tistim, kar gledamo. Spletna stran, ki me razvaja s filmi, me razvaja tudi s podnapisi, vedno vem, o čem pripoveduje zgodba; če igralec reče John in še nekaj zamomlja, na dnu zaslona pa piše John killed the rabbit, sem lahko prepričan, da je govor o zajcu, ki ga je pihnil John.

	Film Gandi – v njem ni bil poškodovan noben zajec – sem gledal do konca, vendar ne tistega dne, o katerem teče beseda. Tistega dne je za prekinitev poskrbel prenosni telefon, ki je zazvonil, ne da bi ga prenašal naokrog, ležal je na mizi poleg računalnika in potrpežljivo čakal na stranke, ki bi želele govoriti z njegovim lastnikom. Sprejel sem klic in dostojanstveno vprašal:

	“Halo?“

	“Dober dan,“ sem zaslišal moški glas, ki je takoj po pozdravu želel vedeti:

	“Gospod Cirk? Detektiv?“

	Pritrdil sem.

	“Tukaj Darko Valant,“ se je predstavil moški.

	Takoj ko sem zaslišal ime Darko, sem vedel, čigav oče je. Spomin imam za svoja leta kar v redu, nisem pozabil, da mi je ime prej omenila zobozdravnica z imenom … hm, Branka. No, tudi če bi njeno ime pozabil, Darko ga je izrekel v naslednjem stavku:

	“Poklicala me je ženina sestra Branka, zobozdravnica, saj ste bili dopoldne pri njej?“

	Pritrdil sem. Da sem bil pri njej zaradi nove proteze, se mi ni zdelo potrebno dodati.

	“Povedala mi je, da vas je v grobem seznanila s težavo, s katero se naša družina spopada že enajsti dan.“

	“Ko je izvedela, da sem detektiv, mi je zaupala, da je pred desetimi dnevi izginil njen nečak Danijel.“

	“Žal res,“ je žalostno rekel moški glas, “prejšnji petek je prišel domov, pojedel, nekaj časa je bil v svoji sobi, nato pa je odšel, ne da bi se poslovil.“

	Začeli smo nekoliko drugače kot lani, sem pomislil. Antonija je izginila takoj po službi, v ponedeljek.

	 “Branko sem razumel, da ste vi s svojimi detektivskimi izkušnjami pripravljeni priskočiti na pomoč policiji,“ je nadaljeval Darko.

	“Ne, ne,“ sem stvari takoj želel postaviti na svoje mesto, “s policijo ne smem sodelovati. Oziroma obratno: policija ne sme sodelovati z menoj kot zasebnim detektivom, to bi bilo kršenje njenih pravil in predpisov.“

	“A, tako,“ je nekoliko razočarano rekel moški.

	“Žal mi je, če sem vas razočaral,“ sem rekel; res mi je bilo žal.

	Po nekaj sekundah tišine me je Danijelov oče vprašal:

	“Pogrešane osebe pa vam je kot detektivu najbrž vseeno dovoljeno iskati?“

	“Seveda, voditi moram le povsem lastno preiskavo, neodvisno od policijske.“

	“Kaj odkrije policija, vam z ženo ne smeva povedati?“

	“Vse, kar izveste od policistov, mi lahko zaupate, vendar bi se znašel v težavah, če bi jim s tem prekrižal kakšne načrte.“

	“Če bi vključili še vas, bi tako rekoč potekali dve neodvisni preiskavi hkrati,“ je moški rekel v bolj vedrem tonu kot prej.

	“Tako je,“ sem se strinjal in dodal: “A vsaj na začetku bi tudi sam najbrž ubral podobno pot, kot jo je policija.“

	“Lahko te vaše besede razumem tako, da primer sprejmete?“

	“Lahko,“ sem odgovoril brez oklevanja; z zadržki, kolikor sem jih imel, sem opravil že dopoldne po odhodu od zobarice.

	“Moramo podpisati pogodbo ali kaj podobnega?“ je Darko dokazal, da tako kot večina Slovencev še nikoli ni imel opraviti z zasebnim detektivom.

	“Ne, nič tako zapletenega, na podlagi opravljenih ur vam bom izstavil račun in obračunal še morebitne večje stroške.“

	“Kakšna je cena vaše ure?“

	“Takšna, kot je cena ure vseh drugih detektivov v Sloveniji, šestdeset evrov. No, nekateri imajo višjo, toda nihče nižje. K minimalni tarifi me zavezuje članstvo v detektivski zbornici.“

	Marsikatera moja potencialna stranka je ravno zaradi denarja ostala samo potencialna, a goljufati nočem, to ne bi bilo pošteno do kolegov, ki gmotno niso tako dobro preskrbljeni kot jaz. Nekoč sem bil milijonar, sicer nisem več, razlogov za to je več; morda pa kdaj spet bom. Gospod Valant nad urno postavko ni imel pripomb, ne takšnih ne drugačnih, ni rekel ne preveč ne premalo, rekel je:

	“V redu.“ In takoj nadaljeval z vprašanjem: “Imate z iskanjem pogrešanih oseb kaj izkušenj?“

	“Imam,“ sem se pohvalil. Res je, da sem kot zasebni detektiv iskal le Antonijo, toda pred upokojitvijo sem kot kriminalist sodeloval pri številnih iskanjih.

	“Zakaj ljudje ponavadi izginejo?“

	“Na to vam ne moram dati le enega odgovora, odvisno je od marsičesa.“

	“Od česa, na primer?“

	“Na primer od starosti. Najstniki dostikrat izginejo zaradi sporov s starši, upokojenci pa zaradi demence.“

	“Najin sin ima dvaintrideset let. Kaj je glavni razlog v tej starostni skupini?“

	“Dolgovi,“ sem znal odgovoriti tudi na to vprašanje. Še preden sem dobil novo, sem jaz zastavil eno:

	“Ste zdajle doma, gospod Valant?“

	“Sem.“

	“Pa žena?“

	“Tudi, oba sva že upokojena.“

	“Predlagam, da se takoj odpravim na pot k vam. Po telefonu bo do mene prišlo premalo potrebnih informacij, poleg tega rabim sinovo fotografijo in še se bo kaj našlo.“

	“To bi bilo res najboljše,“ se je strinjal Darko in mi povedal naslov. Po njem sem vedel, da živi v bloku in ne v hiši; kje in kako je živel Danijel do petka, ko je izginil, bom izvedel v Ljubljani.

	Poiskal sem Jelko in se pohvalil, da imam nov primer. Sin mi je sicer prepovedal, da bi njegovo ženo uporabljal kot tajnico, a kakšno malenkost vseeno postori zame, odpre hišna vrata, če kdo pozvoni, skuha stranki kavo, pa kaj malenkostnega ji naročim. Tokrat sem ji naročil, naj z Rihardom ne čakata name, če se ne bom vrnil do kosila, ki bo pač takrat, ko bo, moj sin kot kriminalistični inšpektor nima uradniškega delovnega časa od osmih do štirih.





	TRETJE POGLAVJE

	Pred hišo sem naletel na osemletno vnukinjo Ano, ki se je vrnila iz šole. Kot nepoboljšljivo prijazen človek sem prijazen tudi do otrok, vprašal sem jo:

	“Si se že navadila na novo šolo in na nove sošolce?“

	“Na šolo že, na sošolce pa še ne,“ mi je ponudila zelo zrel odgovor.

	“Pogrešaš tiste, ki si jih imela v Ljubljani?“

	“Malo,“ je skomignila z rameni na način, da sem vedel: pogreša jih več kot le malo. Tako je pač, če se starši preselijo, otroci spremenijo okolje, naj jim bo to prav ali ne, nihče jih nič ne vpraša.

	“Kaj pa učiteljica? Te uboga?“ sem jo vprašal, da bi jo spravil v boljšo voljo. Njen oče in moj sin se skoraj patološko boji, da bi zbolela za otroško depresijo; da ta nesrečna bolezen sploh obstaja, je izvedel, ko je obravnaval primer umora v psihiatrični bolnišnici. Seznanil se je s simptomi – s simptomi otroške depresije pa je tako kot z vsemi drugimi simptomi: če jih iščeš, jih najdeš. Rihard težko prenese, če je Ana slabe volje; mene bi skrbelo, če ne bi bila nikoli, v življenju sem spoznal kar nekaj dobrovoljčkov, ki se jim je zmešalo, trije med njimi so se obesili oziroma zaplinili v prižganem avtomobilu.

	A nehote tudi vsi ostali družinski člani preverjamo Anino razpoloženje in skušamo pozitivno vplivati nanj. Z vprašanjem, če jo učiteljica uboga, sem zaigral na pravo noto, vnukinji se je zdelo hecno, da bi morala učiteljica ubogati njo in ne obratno.

	“V redu je,“ mi je odgovorila in mi pokazala tisto, česar jaz nimam: zobe. Ločila sva se v prijetnem vzdušju, kot kakšnemu odraslemu sem ji zaupal, da sem namenjen v Ljubljano, kjer me čaka delo.

	Pravzaprav sem delal že med vožnjo, tako da sem premišljeval o izginulem Danijelu. O njem sem vedel še dosti premalo, da bi si lahko ustvaril mnenje o razlogih za njegovo res predolgo odsotnost od domačega ognjišča. Očetu sem po telefonu rekel, da so glavni razlog za izginotje mladih moških dolgovi. To ni povsem res, a čiste resnice mu nisem mogel povedati: glavni razlog za izginotje mladih moških je samomor. Najbolj destruktivni fantje hočejo zabrisati vse sledove o svojem žalostnem obstoju in poiščejo karseda samotno mesto za prostovoljno smrt. Kot kriminalist sem obravnaval primer petindvajsetletnika, ki ga je nekdo po vonju odkril v jami, popolnoma obrasli z grmovjem, na očem res zelo skritem kraju. Ker ga je izdal vonj razkrajanja mesa, je bil seveda že pošteno mrtev. S sodelavci smo ugotovili, da se je usmrtil s pomočjo steklenice vodke in dveh škatel močnih antipsihotikov, še danes vem, kako se imenujejo, vendar tega nisem pripravljen izdati. Mrliški preglednik, takrat se mu je reklo še oglednik, je povedal, da fant ni trpel; ko je imel v krvnem obtoku dovolj na možgane zaviralno delujočih snovi, je zaspal in mirno umrl v spanju. Kaj ga je pripeljalo do tega, da si je za prostovoljno smrt izbral najbolj odmaknjen kraj, ki ga je poznal, nisem nikoli izvedel. Kar nekaj samomorilcev, mladih moških, je odšlo tja dol v Kočevski Rog, kjer so poiskali primerno luknjo in se v njej usmrtili na takšen ali drugačen način. Nekaterih ne bodo nikoli našli ali pa jih bodo našli v takšnem stanju, da bo prepoznavanje nemogoče.

	Žalostno, res, a to se bo dogajalo tudi v prihodnje.

	Po verskem prepričanju sem kristjan in katolik, samomor bi moral obsojati, vendar ga ne. Čemu bi ga? Če je nekomu v lastni koži tako težko, da premaga najmočnejši strah vseh živih bitij, strah pred smrtjo, potem ima do nje prednostno pravico. Samomorilci, ki hočejo za seboj zabrisati vse sledi, so z nekega vidika obzirni ljudje, svojcem želijo prihraniti bolečino zaradi odločitve, da nočejo več živeti med njimi.

	Ljubljano dobro poznam, brez težav sem našel naslov, ki mi ga je povedal gospod Valant. Tudi parkiral sem brez težav in celo brezplačno. Družina je živela v četrtem nadstropju, po zvonjenju mi je vrata odprl visok moški z vencem sivih las zadaj za plešo, z gostimi sivimi brki in velikim trebuhom. Hlače mu je gor držal pripomoček, ki ga že dolgo nisem videl, naramnice. Takoj sva vedela, kdo je kdo, rokovala sva se, nato me je povabil noter. Odpeljal me je v okusno opremljeno dnevno sobo, kjer je pri oknu stala majhna ženska, oblečena v sivo krilo in rjavo jopico.

	Ob mojem vstopu je pogled odvrnila od zunanjosti in ga usmerila proti meni. Na njenem obrazu je bilo brati stisko, najbrž še ni imela mirnega trenutka, odkar se je pokazalo, da je sinova odsotnost neobičajna.

	“Moja žena Bojana,“ jo je predstavil Darko in rokoval sem se še z njo. Pokazala mi je, kam naj sedem in to sem tudi naredil. Sedla sta še zakonca Valant in pogovor se je lahko začel. Takoj sem prevzel pobudo in začel zastavljati vprašanja, nujna za seznanitev z okoliščinami Danijelovega izginotja.

	“Danijel je od doma odšel prejšnji petek proti večeru, kajne?“

	Oba sta prikimala.

	“Dopoldne pa je bil v službi?“

	Spet sta prikimala.

	“Mi lahko poveste, kje je zaposlen?“

	Skrbno sem se izogibal napaki, da bi o njem govoril v pretekliku, to bi pomenilo, da sem ga sam pri sebi že izbrisal iz sveta živih.

	“V podjetju Optal,“ je povedal Darko.

	“S čim se ukvarja?“

	“Gospodinjske aparate izdeluje.“

	“Je imel v službi kakšne težave?“

	“Mislim, da ne. Včasih je prišel domov utrujen, takrat je za eno uro zaspal in je bil nato kot prenovljen.“

	“Poročen najbrž ni?“

	“Ne, toda ima punco, čez dva meseca se nameravata poročiti.“

	“Kako je ona sprejela njegovo izginotje?“

	“Čisto je izgubljena, tako kot midva,“ se je oglasila Bojana.

	“Se morda njej vsaj dozdeva, kje bi lahko bil?“

	“Ne, niti najmanj.“

	“Kdaj je tisti petek prišel domov?“

	“Okrog štirih.“

	“Je bil videti vznemirjen?“

	Zakonca Valant sta se spogledala.

	“Ne,“ je rekel oče.

	“Ja,“ je rekla mama. Mami sem bolj verjel kot očetu, zato sem jo vprašal:

	“Ali morda veste, zakaj je bil vznemirjen?“

	Bojana je pogledala moža in mu rekla:

	“Gospod detektiv mora vedeti vse, da bo lahko delal.“

	Darko je pogledal v tla, kot bi bila tam rešitev zadrege.

	“Za iskanje pogrešane osebe je pomembno poznati njeno duševno stanje pred izginotjem,“ sem jaz skušal zadrego vsaj nekoliko zmanjšati.

	Darko je odlepil pogled od tal, pogledal mene in tiho rekel:

	“Danijel pije.“

	“Je alkoholik?“

	“Ne veva,“ je obilni mož zmajal z glavo. “En mesec, včasih tudi dva, je v redu, nato pa za dva dni izgine in se vrne tako pijan, da se je nemogoče pogovarjati z njim, vedno v nedeljo zjutraj. Nato spi do ponedeljkovega jutra, ko vstane, pa se vede, kot da ni bilo nič.“

	“Torej so občasna izginjanja zanj nekaj normalnega?“ sem postavil normalno vprašanje.

	“Toda samo za dva dni, pravzaprav še manj,“ je odgovorila Danijelova mama. “Vedno ob petkih popoldne in nikoli dlje kot do nedelje zjutraj.“

	“In kje je v tem času?“

	“Ne veva.“

	“Vam nikoli nihče ni rekel, da ga je videl piti v gostilni ali pijanega na cesti?“

	“Ne.“

	“Se, kadar gre pit, odpelje z avtomobilom?“

	“Ne, kje pa, peš gre.“

	“Se je kdaj poškodoval?“

	“Ne.“

	“Čeprav se vrne močno pijan?“

	“Ne veva, če je močno pijan. Smrdi po alkoholu, a se ne opoteka. Je pa čisto odsoten.“

	“Spremenjen,“ je dodal Darko.

	“Ste se o pitju skušala pogovoriti z njim, ko je bil trezen?“

	“Prav ste povedali, poskušala sva, to pa je bilo tudi vse. O tem, da pije, noče niti slišati.“

	Pijance, kakršnega sta mi opisala Bojana in Darko na primeru lastnega sina, sem poznal. Včasih smo takšnim rekli, da vozijo barko. Živijo normalno življenje, alkohola se niti ne dotaknejo, na lepem pa jih prevzame nemir, ki se ga lahko znebijo le tako, da kaj popijejo. A pri tem kaj ne ostanejo, ko začnejo, ne znajo nehati. Nekateri se ga v kratkem času nacedijo tako močno, da obležijo, kjerkoli že. Nekateri pa znajo piti počasi, hodijo od gostilne do gostilne in vzdržujejo alkoholno omamo na stopnji, ki jim ustreza. Da sodijo med alkoholike, ni dvoma, alkohologi in njim podobni teoretiki jih označujejo z grško črko epsilon in jih zmerjajo tudi z dipsomani. Alkoholizmov je, kot vem, sedem vrst; in kot vem, je najhujši tisti, ko si tako daleč, da zvrneš eno samo šilce in si popolnoma pijan. Matilda ti takrat že diha za ovratnik, okvarjeni so notranji organi, z možgani na čelu, pardon, za čelom.

	Da bi bil zares prepričan, sem vprašal:

	“Danijel se gre ponavadi napit ob petkih, izginil pa je ravno na petek, je tako?“

	“Ne gre se napit vsak petek,“ ga je v bran vzela mama, oče pa je razumel, kaj bi rad vedel, rekel mi je:

	“Najbrž se sprašujete, če gre za naključje. Jaz mislim, da ne.“

	Vzel sem si nekaj trenutkov za pripravo novega vprašanja. Ko sem ga izrekel, je bilo:

	“Ali njegovo dekle ve za pitje?“

	“Mia? Seveda ve,“ je rekla Bojana, “a ji ni všeč, tako kot ni nama.“

	Mia? Ali Mija? Danijel? Ali Daniel? Našla sta se dva z imenoma, ki ju v slovenščini nekateri pišejo s črko j, nekateri brez nje, slišati pa je enako. Da bi to razčistil, sem naredil kratek skok vstran:

	“Se Mia piše z j ali brez njega?“

	“Brez,“ mi je odgovorila ista oseba kot prej.

	“Kaj pa Danijel?“

	“Z j.“

	V redu, našla sta se Mia in Danijel, za kako dolgo, pa je zaenkrat neznanka z velikim N-jem.

	“Ste se z Mio o Danijelovem pitju kdaj pogovarjala, oba ali samo eden?“

	“Oba sva se, večkrat. Skupaj sta štiri leta. Ko se je njej zgodilo prvič, je prestrašena poklicala in rekla, da se ne oglaša na telefon, pa tudi, kje bo med vikendom, ji ni povedal.“

	“Pred štirimi leti je torej že …“ skoraj bi rekel vozil barko, a sem se še pravočasno ustavil in uporabil bolj sprejemljive besede: “… občasno izginjal zaradi pitja?“

	“Že, začelo se je pred kakimi petimi leti.“

	Torej punca ni kriva za njegovo periodično željo po alkoholni omami ...

	“Gotovo se je tudi Mia skušala pogovoriti z njim?“ sem vprašal.

	“Seveda, a tudi ona neuspešno.“

	“Vsi trije hkrati smo se skušali pogovoriti z njim,“ je besedo prevzel Darko.

	“In kaj je rekel?“

	“Nič ni rekel, odšel je iz stanovanja in se vrnil čez dve uri.“

	“Pijan?“

	“Ne, trezen.“

	Najbrž ni bil petek …

	“Kje prespi noč s petka na soboto in noč s sobote na nedeljo?“

	“Ne vemo.“

	“Policija tega ni ugotovila?“

	“Ne vem, nič nama niso rekli. Ne moreva si misliti drugega, kot da je pil od petka popoldne do nedelje zjutraj.“

	“Zato je lahko spal od nedeljskega do ponedeljkovega jutra,“ je menila gospa Valant, njen mož pa je v znak strinjanja prikimal.

	Da bi bil nekdo sposoben piti … koliko … šestintrideset ur in nič spati? Bi bilo to mogoče? Bi, pri Danijelovih dvaintridesetih, ne pa tudi pri mojih devetinpetdesetih letih. Od nekod mi je v glavo prišel podatek, da so najboljša leta za pitje alkohola med tridesetim in štiridesetim letom starosti, čeprav beseda najboljša v tako destruktivnem kontekstu morda ni najbolj posrečena izbira. A organizem je tedaj vzdržljiv in zmogljiv, že povsem razvit in še ne načet zaradi brezzobe kurbe po imenu Starost, matildine mlajše sestre.

	Sam sem se najhuje napil pri devetnajstih, med služenjem takrat obveznega vojaškega roka v Nišu, zaradi spleta ne ravno srečnih okoliščin. Po stažu star vojak je naslednji dan odhajal domov, za naš vod je v skladu z običajem kupil liter žganja, liter vodke in liter konjaka. Skupaj nas je bilo v vodu nekje med petintrideset in štirideset, na posameznika bi prišlo nekaj poštenih požirkov žganega. A tik preden bi zvečer družno začeli z mešanico poslavljanja in pitja, je pridrvel dežurni oficir in od desetarja zahteval petindvajset vojakov, ki se bodo s tovornjaki odpeljali po drva za kurjavo in jih dostavili v vojašnico, natovarjanje in raztovarjanje vključena. Jaz sem tisti večer – z želodcem v grlu – čistil čučavce, vojaške sekrete na počep, zato me je desetar iz operacije Drva izpustil. V učilnici, kjer smo v kot edinem prostoru s kurjavo preživljali večere, nas je ostalo le pet, šest, kajti nekaj vojakov je popoldne dobilo izhod v mesto in se še niso vrnili. Tisti srečnež, ki se je naslednji dan vračal v svet civilistov, ni šel po drva, v lasti pa je imel tri steklenice žgane pijače. Ad hoc drvarjev ni in ni bilo nazaj, zato smo začeli piti kar sami. Jaz sem pogumno nosil k ustom zlasti konjak; pogumno tudi zato, ker nisem imel nobenih negativnih izkušenj z alkoholom; kar sem dotlej popil, sem popil v družbi besede malo. Tisti večer pa sem pil v družbi besed veliko in preveč.

	Prebudil sem se zjutraj v postelji pokozlan in, oprostite izrazu, poscan, zeblo me je kot nagega Eskima, v ustih pa sem imel občutek, kot bi jedel vsebino čučavcev, in ne pil konjaka. Tisti dan smo se kot nalašč učili korakati, zaradi bližajoče se proslave ob dnevu JLA. In smo: korakali, korakali in korakali, malo bruhali, korakali, veliko bruhali, spet korakali … Šele čez deset dni sem se spet počutil normalno in od tistih dni pa do danes sem se večino časa počutil normalno; če pa se nisem, alkohol za to ni bil prav nič kriv. Še ali že v mladosti sem se oprijel načela največ dve merici dnevno. Dve steklenici piva ali dva kozarca vina ali dve šilci žgane pijače, poudarek je na besedici ali, ki je nikoli ne zamenjam z besedico in. Pa še to ne vsak dan, pa še to raje v družbi kot brez nje, pa še to dostikrat samo enega in ne dveh. Moj sin Rihard je še hujši: namesto alkohola pije sadne sokove in brezalkoholni mošt, a kot jabolko pod drevesom po načelu: največ dve merici dnevno.

	Toliko o alkoholizmu v moji družini, vračam se k alkoholizmu v družini Valant, ta se mi je na točki, na kateri sem ostal, zdel najpomembnejši dejavnik pri izginotju sina Danijela.

	“Domnevam, da ob vikendih, ko je pil, ni nikoli prespal pri Mii?“ sem vprašal.

	“Ne, nikoli,“ je rekla Bojana.

	“Ga je ona sploh kdaj videla pijanega? Rekli ste, da je po pitju vedno prišel domov.“

	“Enkrat sva jo midva obvestila, da … da … no, da se mu spet dogaja. Noč s sobote na nedeljo je prespala pri nas in ga zjutraj pričakala. Ni je hotel niti pogledati, odšel je naravnost v svojo sobo in se zaklenil. Mia nama je povedala, da se ji je že v ponedeljek po telefonu opravičil. Takrat je malo manjkalo, da ga ni pustila. Če bi ga, bi jo čisto razumela.“

	“Jaz tudi,“ sem skoraj dodal, v resnici pa vprašal: “Mi lahko, kolikor je mogoče podrobno, opišete, kaj se je dogajalo prejšnji petek, preden je Danijel odšel od doma?“

	“Iz službe se je vrnil okrog štirih, preoblekel se je, nato je bilo kosilo, mislim zanj, midva sva jedla že prej.“

	“Povedali ste, da je bil videti vznemirjen. Kako se je to izražalo?“

	“Njegova mama sem, dobro ga poznam in v nekaj letih sem se naučila prepoznati znake, ki napovedujejo, da bo spet pil. Postal je molčeč, nemiren, ni me mogel pogledati v oči.“

	Mame ni mogel pogledati v oči? To bi lahko pomenilo, da ima vest, sicer ne čiste, a vendarle vest, nekateri je nimajo.

	Nekaj me je med pripovedovanjem zakoncev Valant začelo motiti, toda sredi pogovora se nisem mogel prepustiti razmišljanju. A se mi je vseeno posvetilo: avto, policaji so našli zapuščen Danijelov avto! Fant pa se je vozit barko po besedah staršev vedno odpravil peš; če se ne bi, bi v zadnjih nekaj letih kakšno noč zagotovo preživel v zaporu, prometni policisti so najaktivnejši ob vikendih.

	“Vaša sestra Branka mi je povedala, da je policija našla Danijelov avto, vi pa ste mi rekli, da je pit odhajal peš. Koga sem narobe razumel?“ sem obzirno vprašal Bojano.

	“Res se je tokrat odpeljal z avtomobilom, vendar sva to ugotovila šele v soboto, Darko je videl, da je njegovo običajno parkirno mesto prazno.“

	“Toliko vam morava povedati, da nama kakšna stvar uide,“ je ženo in sebe v bran vzel Darko. “Sicer sva že vse povedala policiji, a bova ponovila še stokrat, če bo potrebno.“

	“Razumem,“ sem sočutno pripomnil in nadaljeval z vprašanji.

	“Z avtomobilom se prej še nikoli ni odpeljal?“

	Najbrž se je že kdaj kam odpeljal z avtomobilom, na primer v službo, a starša sta vedela, kaj imam v mislih.

	“Nikoli,“ je rekla mama.

	“Vama pred odhodom pove, kam je namenjen, mislim, pred odhodom med tednom?“

	“Včasih pove, včasih ne, odrasel je in ga nimava na vrvici.“

	Kot sem poznal potrebo pijancev po alkoholu, bi se Danijel strgal z vrvi, ne samo z vrvice, ko bi ga prijelo.

	“Se je Danijel v petek morda oglasil pri svoji punci Mii?“ me je zanimalo.

	“Ne, sta pa govorila po telefonu, okrog dvanajstih, ko sta bila oba v službi.“

	In smo bili pri telefonih, slej ko prej bi prišli do njih, zakladnica podatkov niso samo za uporabnike, temveč tudi za policijo, kadar uporabniki izginejo brez sledov; izginejo le brez fizičnih sledov, signal mobilnika pa jih zvesto spremlja, le kdo gre danes še kam brez te pametne škatlice?

	Vprašanje ni retorično, obstaja odgovor nanj: Danijel, če gre pit. To mi je povedala njegova mama, ko sem začel zastavljati vprašanja o telefonski temi.

	“Vedno je pustil svoj telefon doma?“ sem nejeverno za vsak primer vprašal dvakrat.

	“Ob tistih petkih vedno,“ sem dvakrat dobil enak odgovor.

	Če smo govorili o tistih petkih, smo vsi trije dobro vedeli, za katere petke gre, tako kot vsak odrasel ve, za katere dneve gre, če so v zvezi z ženskami omenjeni tisti dnevi.

	Spet za vsak primer sem vprašal: “Prejšnji petek se je prvič odpeljal z avtomobilom. Je morda tudi telefon prvič vzel s seboj?“

	“Ne,“ je odgovoril Darko, “pustil ga je doma, na mizi v svoji sobi, tako kot vedno.“

	Nekaj je bilo tako kot vedno, nekaj ni bilo … Brez telefona je postal neizsledljiv, zato pa je policiji ta nemi, a na svoj način zgovorni predmet ostal v rokah.

	“Je Danijelov telefon vzela policija?“ sem vprašal Darka.

	“Vzela ga je in tudi vrnila, po treh dneh,“ mi je odgovoril.

	Vedel sem, kaj so policijski strokovnjaki naredili z njegovo digitalno vsebino: prekopirali so jo na računalnik, morda tudi na več računalnikov, mimogrede so oživili že brisane podatke, nato škatlice niso več potrebovali.

	“Ali morda veste, kako se piše kriminalist, ki vodi iskanje vašega sina?“

	“Inšpektor Martin Kalaj.“

	Moža sem poznal iz svojih kriminalističnih časov, pozna ga tudi inšpektorski kolega Rihard Tisnikar, moj sin, ki ga je celo nadomeščal, ko je bil na bolniški zaradi nezgode – toda to mi ni bilo prav nič v pomoč. Policija ni smela sodelovati z menoj kot zasebnim detektivom; če bi pritisnil na sina, da bi povohljal za rezultati iskanja pijanskega Danijela, bi njega in sebe spravil v gosto godljo, njega v precej bolj gosto kot sebe.

	“Poznam ga,“ sem Darku na kratko pojasnil in v glavi pobrskal za novimi vprašanji. Uspešno, vprašal sem:

	“Kje je zdaj Danijelov avto?“

	“Spodaj na parkirišču, jaz sem ga pripeljal tja.“

	“Je ključ pustil v ključavnici?“

	“Ne, uporabil sem rezervnega, shranjenega ima v predalu mize v svoji sobi, vedno na istem mestu, zelo urejen človek je.“

	Zelo urejen alkoholik? Mar kaj takšnega sploh obstaja?

	Bom že izvedel, Bojana in Darko nista edina človeka, s katerima se bom pogovarjal o Danijelu in njegovih osebnostnih lastnostih. Nekaj o osebnostnih lastnostih danes lahko povedo tudi podatki v pametnem telefonu te osebe.

	“Vama je policija povedala, če je z vpogledom v Danijelov telefon odkrila kaj pomembnega?“ sem se spomnil vprašati.

	“Povedala nama je nekaj malenkosti: da je bil zadnji dohodni klic v petek deset čez dvanajst, prišel je od Mie Šprinzer, njegove punce. Zadnji odhodni klic je bil petnajst do enih, Danijel je klical prijatelja Romana, pogovor je trajal devet minut.“

	“Se je policija z Romanom pogovorila?“

	“Je, povedal je, da sta se dogovarjala za fantovščino njunega skupnega prijatelja Jerneja, ki se bo čez štirinajst dni poročil … ne, zdaj je do poroke že manj … manj kot teden.“

	“Kam bo odšel popoldne, Romanu ni omenil?“

	“Policist, ki je prinesel telefon, o tem ni nič vedel.“

	“Bi lahko zdaj jaz dobil Danijelov telefon in ga vzel s seboj, da ga bom v miru pregledal? V njem bi se lahko skrivala iztočnica za iskanje.“

	Zakonca Valant sta si nekaj zašepetala, prestar sem, da bi ujel tako pritajen zvok, nato je Bojana rekla:

	“Lahko, a ga boste vrnili, ko ga boste pregledali.“

	“Seveda. Toda … je zaklenjen?“

	“Bil je, a ga je policija odklenila. Tudi midva sva pobrskala po njem,“ je rekel Darko, “odkrila pa nisva čisto nič, kar bi nakazovalo, kam bi lahko odšel Danijel.“

	Na misel mi je prišlo vprašanje, ki bi bilo za starša pogrešanega fanta lahko zelo neprijetno. Ne da bi bilo lahko, zares bo neprijetno! Po kratkem obotavljanju sem vendarle vprašal:

	“Kaj se je po vajinem mnenju zgodilo z Danijelom?“

	Bojana me je pogledala, pogledala je v tla, iz oči pa so ji pretekle solze.

	“Misliva, da je imel nesrečo.“

	“Kakšno?“

	“Da je pijan kam padel in obležal poškodovan.“

	“In zmrznil?“

	“Ja, ponoči so temperature pod ničlo,“ je zaihtela mama Valant.

	“Če bi bilo tako, bi ga doslej zagotovo kdo našel,“ sem rekel in glasu dodal znatno količino prepričanosti.

	“Saj nihče ne ve, kje je bil, kadar je pil.“

	“Najbrž se dnevno slišite s policijo?“

	“Rekli so nama, naj midva ne kličeva njih, da bodo oni poklicali, če bo kaj novega. Zdaj že dva dni niso.“

	Preiskava se je na žalost znašla v slepi ulici, policija ni naletela na vzpodbudne podatke za starša, zato raje molči. Morda razpolaga celo z nevzpodbudnimi podatki …

	Predstave, kaj se je zgodilo z Danijelom, si sam nisem hotel priklicati, takrat še ne, veliko premalo podatkov sem imel. Ne, ne, ni bilo čisto tako, samomor se mi je po seznanitvi s fantovo pijansko hibo zdel še verjetnejši kot prej, ko sem se zgolj opiral na statistično verjetnost. A nesrečna starša si zaslužita vedeti, kaj se je zgodilo s sinom in ga, če se bo žal tako obrnilo, dostojno pokopati v posvečeni zemlji.

	“Grem po telefon,“ je rekel Darko, z nekaj težavami vstal in zapustil dnevno sobo. Hitro se je vrnil z običajnim pametnim telefonom v roki, celo na polnilec ni pozabil, morda je bil njegov sin v resnici urejen človek, ki je rad videl, da so stvari na svojem mestu. To bi lahko pomenilo, da se je tudi med pijansko ekspedicijo držal določenih vzorcev. Če je tako, bo iskanje za odtenek ali dva lažje, v manj špelunkah bom moral vprašati, če so v zadnjem času videli … saj res, slika!

	“Danijelovo fotografijo bom potreboval, na papirju,“ sem rekel, ko sem iz Darkovih rok sprejemal telefon in polnilec. Imel sem občutek, da so tudi fotografije tam, kjer morajo biti, Darko se je spet hitro vrnil in mi izročil barvno podobo svojega sina. Na njej sta bila samo glava in vrat; slednji je bil tako širok, da sem sklepal, da je izginuli mladenič čokat. Obraz ni bil ne suh ne debel, oči svetlo rjave, nos bolj širok kot ozek, usta bolj velika kot majhna, lasje rjavi in gosti, še brez vsakih znakov sivine. Normalen tridesetletnik pač, na cesti ali v trgovini ga zgolj ošineš s pogledom, nič posebnega ni na njem, pa vendar je drugačen od obrazov vseh ostalih slovenskih tridesetletnikov; kdor ga je vendarle več kot zgolj ošinil s pogledom, ga bo prepoznal tudi na fotografiji. Toda kdo bi to lahko bil, komu naj sliko pomolim pod nos in vprašam: Ste v zadnjem tednu morda videli tega moškega? To je težava za pozneje, zato …

	“Fotografija vašega sina je bila najbrž objavljena v časopisu?“

	“V vseh dnevnih časopisih, prejšnji teden, policija je poskrbela za to,“ je rekel Darko.

	“Koliko je Danijel visok?“

	“Meter oseminsedemdeset.“

	“Koliko tehta?“

	“Okrog petinosemdeset kilogramov,“ je vedela povedati mama. Tudi telesne mere so nakazovale čokatost, na katero sem posumil ob pogledu na vrat.

	“Ima kakšno posebno znamenje na obrazu ali na telesu?“

	“Zadaj na glavi ima kot kovanec za dva evra velik krog, kjer mu ne rastejo lasje. To ima zaradi padca s kolesom pri dvanajstih letih, precej močno se je udaril. Potem ima brazgotino na desnem spodnjem delu trebuha, pri sedemnajstih se mu je vnel slepič in so mu ga odstranili.“

	“Kako je bil oblečen, ko je odšel od doma?“

	“Ne veva, ker se ni prišel poslovit, ven je odšel naravnost iz svoje sobe.“

	“Se po prihodu iz službe preobleče?“

	“Seveda,“ je rekla Bojana. “Ponavadi doma nosi kavbojke, pulover in srajco. Takšen gre tudi ven, le bundo si nadene in se obuje.“

	“Ali zdaj pozimi nosi čevlje ali škornje?“

	“Čevlje, črne, takšne bolj trpežne, da so primerni tudi za sneg, če ga ni preveč.“

	Tega se nam letošnjega januarja ni bilo bati, božič je bil brez snega in prvi mesec v letu se je zgledoval po njem, mrzlo je sicer bilo … na žalost dovolj mrzlo, da bi človek, še posebno pijan, ki hitreje izgublja telesno toploto od treznega, zmrznil.

	“Je edinec ali …“

	Še preden sem dokončal vprašanje, je Bojana rekla:

	“Ne, sestro ima, ime ji je Špela, starejša je od njega, deset let je poročena, živi v Novem mestu. Povedala nama je, da je Danijela nazadnje videla prvega januarja, ko nam je z družino prišla voščit srečno novo leto …“

	Na tem mestu je gospa Valant spet zaihtela in v solzah rekla:

	“Ni srečno, ne, ni srečno!“

	Sem vprašal vse, kar sem moral vprašati, da se bom lahko lotil iskanja? Odgovor: nikakor ne! Toda nova vprašanja bodo prišla, ko bom na samem premleval odgovore na vprašanja, ki sem jih že zastavil, in vse tisto, kar sta mi starša Valant povedala sama od sebe.

	“Sta vajini številki v Danijelovem telefonu?“ sem imel vendarle še vprašanja tukaj in zdaj.

	“Sta,“ je odgovoril Darko. “Pod oči in mami, tudi hišna številka je notri, pod domači.“

	Najpomembnejše osebe v Danijelovem čudaškem življenju sem se nadejal izbezati iz telefona, pogledal bi, koga je največkrat klical in kdo je največkrat klical njega; preveril bi njegove zadnje sogovornike pred izginotjem, tudi SMS-ji bi lahko marsikaj razkrili. Vse to je seveda naredila že policija, toda našla ni ničesar uporabnega, sicer jaz zdaj ne bi bil tu, kjer sem. Nekega januarskega petka je mladi Danijel zjutraj odšel v službo, delal, kar je pač delal, in se vmes pogovarjal tudi po telefonu. Popoldne je prišel domov, se preoblekel, pojedel kosilo, odšel v svojo sobo, jo zapustil in …

	“Kdaj so policisti našli njegov avtomobil?“ sem se spet spomnil nekaj vprašati.

	“V sredo, nekdo je poklical na 113 in prijavil, da je na parkirišču v BTC-ju videl avtomobil z registrsko oznako, ki je bila objavljena v časopisu.“

	“Bil je nepoškodovan?“

	“In zaklenjen,“ me je dopolnil Darko. “Kot sva že prej rekla, domnevava, da se je odpeljal do tja in naprej odšel peš.“

	“So policisti preverili posnetke nadzornih kamer, nameščenih v bližini parkirišča?“

	“So, gospod Kalaj nama je povedal, da so uporabili tudi sistem za prepoznavanje obrazov, vendar niso ničesar odkrili.“

	“Ali Danijel pozimi nosi kapo?“

	“Nosi. Zakaj?“

	Namesto da bi odgovoril, sem vprašal:

	“Kaj pa šal, prej ga niste omenili?“

	“Tudi.“

	“Kapa, posebno če je poveznjena nizko na čelo, v povezavi s šalom sistem za prepoznavanje obrazov tako zmede, da je praktično neuporaben.“

	“Tega pa nama niso povedali.“

	“Ob kateri uri so policisti na posnetkih skušali odkriti Danijela?“

	“Od doma je najbrž odšel med peto in pol šesto, do BTC-ja je pripeljal v petih do desetih minutah, odvisno od gneče na cesti. Kot veva, so iskali med peto in osmo uro.“

	“So policisti pomislili na možnost, da se Danijel od doma ni odpeljal do BTC-ja, temveč je tam parkiral pozneje, pozno zvečer, naslednji dan ali celo po več dneh?“

	“So, vendar so rekli, da bi morali pregledati preveliko količino podatkov, da sistem tega ne zmore.“

	Prikimal sem, kajti to je res, pregledati posnetke vseh ljubljanskih kamer od poznega petkovega popoldneva do srede, ko so našli avtomobil, ne bi zmogel ne hardware ne software. Vse ljubljanske kamere pravim zato, ker bi bil Danijel z avtomobilom v tem časovnem okviru lahko kadarkoli kjerkoli, torej: preveriti bi morali vse kamere v Sloveniji ...

	Samo v Sloveniji?

	“So policisti uporabili sistem za prepoznavanje registrskih tablic?“

	“So,“ je tudi to vedel Darko, “toda posnela ga ni nobena cestna kamera.“

	Kaže, da se po avtocesti iz Ljubljane ni odpeljal, pa tudi po najprometnejših in najbolj snemanih cestah znotraj mesta ni vozil. Čudno, bolj čudno, najbolj čudno, nemogoče! Štiri dni se nikakor ni mogel voziti naokrog, ne da bi njegovo tablico posnela kakšna kamera.

	“Od tu do BTC-ja najbrž ni nobenih cestnih kamer?“ sem vprašal, čeprav sem že poznal odgovor, ki je bil:

	“Ne.“

	Vse to spraševanje me je vendarle nekam pripeljalo: Danijel se je izpred stolpnice zagotovo odpeljal naravnost do BTC-ja, parkiral in se dovolj zahomotal, da ga sistem za prepoznavanje obrazov kot pešca ni zaznal.

	“So posnetke kamer pregledali tudi s človeškimi očmi?“

	“Ne razumem. S človeškimi očmi, kaj to pomeni?“

	“Je kakšen policist filme preprosto pregledal? Če zataji tehnika, ostane še človek.“

	“Tega pa ne vem,“ je rekel Darko in pogledal ženo: “Je tebi kdo kaj rekel o tem?“

	“Ne,“ je odkimala Bojana.

	Domneval sem, da je policist z izurjenim očesom na posnetku zaznal osebo, ki bi bila lahko Danijel, toda le v bližini kraja, kjer je parkiral, nato pa ga je izgubil, kamere vendarle še niso v vsaki zakotni ulici. Martin Kalaj kot človek na čelu ekipe za iskanje ni želel obremenjevati staršev z zgodbo našli – izgubili.

	Če pa se je mladi mož namenoma maskiral zaradi kamer, je to zanju dobra novica, pomenilo bi, da je svoje izginotje dobro načrtoval in dobro izpeljal, in ne da se je ponesrečil na najbolj skriti točki, kar jih premore Ljubljana s širšo, za celo Slovenijo veliko okolico. Zakaj se je odločil za tako konspirativen odhod iz domačega, prijateljskega in službenega okolja, seveda on sam dobro ve; ve pa morda še kdo, ki mu je pomagal načrt izpeljati. Saj res: pomočnik! Ali pomočnica, oba spola prideta v poštev. Danijel bi se odpeljal do BTC-ja, parkiral in se takoj presedel v drug avto, opremljen s tablicami, ki policiji niso bile prav nič mar. Tako bi odpadlo tudi maskiranje, navsezadnje ni Arsene Lupine, trapasti literarni junak, ki se je lahko preoblekel v kogarkoli, velikani in pritlikavci vključeni.

	Kaj bi skrbno pripravljeno izginotje pomenilo?

	Od malih nog poslušam pripovedi o družinskih očetih z urejenim življenjem, ki so kao odšli po cigarete in izginili in se niso nikoli več pojavili. Oni bi znali kaj povedati o tem, toda ker se niso nikoli več pojavili, jih nihče ni mogel vprašati, kje so bili.

	“Sta pomislila, da bi Danijel lahko namenoma izginil, po načrtu, ki ga je pripravil vnaprej?“ sem vprašal gospo in gospoda, ki sta trenutno dihala zrak v istem prostoru kot jaz. Po pogledih, ki sem jih bil deležen, sem vedel, kakšen bo odgovor, bil pa je:

	“Ne.“

	Prišel je iz ust mame Bojane, ki je nadaljevala z vprašanjem meni:

	“Zakaj bi namenoma izginil?“

	In kako naj to vem jaz, ki mi je bil fant še včeraj neznan pojem? Ni izginil moj, izginil je vajin sin!

	Zaradi te misli sem postal jezen sam nase, ta dobra človeka svojega potomca gotovo nista s trpinčenjem pregnala od domačega ognjišča.

	“Se je v zadnjem času spremenil, se je na lepem ali sčasoma začel obnašati drugače kot prej?“

	“Na kakšen način?“ moje vprašanje za mamo ni bilo dovolj jasno.

	“Je postal bolj zaskrbljen, bolj prestrašen, bolj zamišljen, bolj odsoten … bolj …“ mi je zmanjkalo pridevnikov.

	“Med tednom, mislite?“

	“To mislim, ja. Da je bil prejšnji petek, preden je odšel od doma, vznemirjen na običajen petkov način, ste mi že povedali.“

	“Ni bil vznemirjen vsak petek,“ se je gospa Valant spet čutila dolžno braniti sinovo pijansko zgolj-občasnost.

	“Kaj pa v četrtek, dan prej? Je bil morda takrat bolj vznemirjen kot ponavadi ob četrtkih?“

	Žena se je s pogledom zatekla na pomoč k možu, ki je bolj kot ona razumel, kaj me zanima, rekel je:

	“Jaz v njegovem vedenju zadnje čase nisem zaznal nobene spremembe.“

	“Kako je preživel vikend pred izginotjem?“

	Oba moja sogovornika sta si vzela čas za premislek, nato je mama rekla:

	“Čisto natančno se ne spomnim, mislim pa, da se ni zgodilo nič posebnega. Običajno je bil ob petkih popoldne doma, zvečer pri Mii, ob sobotah je hodil po opravkih in se družil s prijatelji. Ob nedeljah dopoldne je bil do kosila doma, potem pa do okrog devetih zvečer pri Mii, no, ne pri njej, hodila sta na izlete, na pico, v kino, tudi v gledališče sta šla včasih, takrat se je vrnil bolj pozno.“

	“Pa med tednom?“

	“Bil je doma ali pri Mii, ukvarjal se je z računalnikom ali bral, tudi gospodinjska dela je rad opravljal.“

	Pozdravljen, brat po sesalniku! Gospodinjska opravila so eden izmed mojih treh hobijev. Druga dva: gledanje ameriških filmov in branje starih revij, starih najmanj trideset let.

	“Je kdaj prespal pri Mii?“

	“Tudi,“ je rekla Bojana v rahli zadregi, kot da njen dvaintridesetletni sin ne bi bil dovolj star za spanje pri punci; da pa že pri sedemnajstih ni bil več nedolžen, mi iz meni neznanega zadržka ni povedala, to sem moral ugotoviti sam.

	“A noči po prejšnjem petku ni preživel pri njej?“

	“Ne, ko sem ji po telefonu povedala, da se je tokrat odpeljal z avtomobilom, je bila ravno tako presenečena in zaskrbljena kot midva.“

	V kratkem časovnem obdobju sem moral absorbirati veliko količino podatkov o Danijelu in okoliščinah njegovega izginotja, prav bi mi prišlo pol ure odmora, nato pa bi Bojano in Darka vprašal še kaj, s svežim zagonom. A izpraševanje staršev pogrešanih seveda ni športna tekma, ki pozna polčase, tretjine ali četrtine. Kar sem imel vprašati, sem moral vprašati v enem kosu – ali po dovolj velikem kosu nehati in se v prihodnje zateči bodisi k telefonu bodisi k ponovnemu obisku. Na tem ali približno na tem mestu, prav vsak odtenek mi od takrat do danes, dva meseca pozneje, kajpak ni obtičal v sicer spodobnem spominu, sem se odločil, da intervju s starši počasi končam, zato pa še isti dan začnem intervju z Danijelovo punco. Moja zadnja vprašanja pred odhodom iz stanovanja trenutno zelo nesrečne družine Valant so bila zato namenjena njej.

	Za začetek me je zanimalo, kako se piše. Pisala se je Šprinzer in se še, ker je še živa, vsaj bila je, ko sem zadnjič preveril.

	“Je zaposlena?“ sem nadaljeval z zbiranjem podatkov.

	“Je,“ je rekla Bojana, “po poklicu je medicinska sestra.“

	“Je mlajša od Danijela?“

	“Seveda, sedemindvajset let ima.“

	“Ali veste, če je zdajle v službi?“

	“Ne, ne vem, ko sem včeraj govorila z njo, mi ni povedala svojega delovnega urnika za ta teden.“

	“Dela v bolnišnici?“

	“Ja, na kardiološkem oddelku.“

	“Bi jo, prosim, poklicali in preverili, kje je trenutno? Tudi sam bi rad govoril z njo, da se bova dogovorila za srečanje in pogovor.“

	“Mislite, da vam lahko pove kaj, česar vam midva nisva?“ je nekoliko nezaupljivo vprašal Darko.

	“Če mi lahko, bi bilo lahkomiselno od mene, če se ne bi pogovoril z njo,“ sem mu pojasnil.

	Na lepem sta imela oba Valanta v rokah vsak svoj telefon, ne vem, kje sta ju imela dotlej; vsekakor sta ju imela v bližini: če ves čas pričakuješ – morda usodne – novice o sinu, se hočeš oglasiti, ko zazvoni prvič. Spet sta se spogledala in Darko je rekel:

	“Kar ti daj.“

	Bojana je poklicala. Uspešno, Mii ni nič preprečevalo, da bi se oglasila. Dobila je vprašanje, ki ga v zadnjih desetih dneh od bodoče – ali pa tudi ne – tašče zagotovo ni dobila prvič:

	“Je kaj novega?“

	Odgovora nisem slišal, sem ga pa zato prebral z Bojaninega obraza. A lahko bi bilo huje, kadar je kaj novega, ni nujno tudi kaj dobrega.

	Vsaj ona je Mii lahko povedala nekaj novega: da se je iskanju Danijela pridružil zasebni detektiv, ki se piše Pavel Cirk.

	Je bilo to nekaj dobrega? Zame že ne ...

	Mia je slišala še, da je omenjeni detektiv trenutno prisoten pri njiju v dnevni sobi in bi rad govoril z njo. Bojana mi je podala telefon, sprejel sem ga, ga ponesel k desnemu licu in z resnim tonom rekel:

	“Dober dan, detektiv Cirk tukaj. Danijelova mama in oče sta mi pravkar podrobno predstavila okoliščine izginotja vašega fanta Danijela, toda pri tako resni zadevi informacij preprosto ne more biti preveč. Bi se lahko srečala in se pogovorila še midva?“

	“Lahko,“ je rekla Mia, po glasu sem sklepal, da je po naravi bolj zadržana. Njene zunanje podobe si po eni besedi nisem mogel ustvariti in si je niti nisem želel ustvariti, vse življenje se mi dogaja, da so ljudje, katerih glas sem najprej slišal po telefonu, v živo videti povsem drugačni od podobe v moji glavi.

	“Ste zdajle v službi?“ sem ji, upoštevajoč muhasti urnik medicinske sestre, postavil upravičeno vprašanje.

	“Ne, doma sem, iz službe sem prišla pred pol ure, delat grem spet jutri zjutraj.“

	“Bi lahko prišel k vam?“

	“Takoj zdaj?“

	“Če imate kakšne pomembne opravke, lahko tudi kdaj drugič, vsekakor pa čim prej.“

	“Prav, lahko pridete.“

	“Potreboval bi vaš naslov.“

	Mia mi ga je povedala, jaz pa sem si ga zapomnil, še danes ga vem.

	“Niste prav daleč od Valantovih,“ sem pripomnil.

	Po naslovu sem vedel, da živi v hiši in ne v bloku. Lepo, Danijel se bo po poroki imel kam preseliti. Če ga bomo našli, seveda; kdo, policija ali jaz, vseeno je – a močno sem dvomil, da se bo našel kar sam, predolgo je bil odsoten, ne da bi od njega prišel še tako tih glasek.

	“Na svidenje,“ sem zaslišal iz telefona in zveza je bila prekinjena.

	Tako kot moj sin, jabolko, tudi jaz, jablana, nisem ljubitelj dolgih poslavljanj. Vstal sem iz naslonjača, v katerem sem sedel dovolj dolgo, da sem otrdel na nepravih mestih, vzel, kar sem prinesel s seboj in kar sem dobil tu, zakoncema Valant povedal, da se vsak dan najmanj enkrat slišimo, po potrebi pa tudi vidimo, pri čemer nisem imel v mislih Skypa ali Zooma, in se odpravil proti vratom. Bojana in Darko sta me sicer skušala zaplesti v pogovor, toda koncept hitrega poslavljanja ne dovoljuje kramljanja, pozdravil sem in zapustil stanovanje.





	ČETRTO POGLAVJE

	Do Mie je bilo dovolj blizu, da se na pogovor z njo v avtomobilu nisem imel časa pripravljati, a nič hudega: če se ji nemara kaj sanja, kje bi lahko bil njen ljubi, bom že znal vprašati. Hiša, do katere sem prispel, ni bila ne največja in ne najnovejša v primerjavi s kolegicami, hiša pa je bila vendarle, marsikateri Zemljan ne ve, kako prijeto je živeti obdan z veliko prostora v svoji lasti. Na dovozni poti ni bilo nobenega avtomobila, a tega je moč odložiti tudi v garaži. Do vhodnih vrat ni bilo niti toliko stopnic, da bi kot ljubitelj sedenja postal zadihan. Trkajte in odprlo se vam bo, piše v Svetem pismu, včasih pa vam in nam pomaga tudi zvonjenje. Meni je, odprlo se mi je in videl sem, kakšna je videti Mia Šprinzer; bila je videti tako rdečelasa, da je bila kar pegasta. Lepa ali ne, tega ne morem reči, ker se na ženske prav nič ne spoznam; če bi se, morda pri devetinpetdesetih ne bi bil še vedno samski. Po telesni višini ni izstopala v nobeno smer, ni bila večja od mene, prav daleč navzdol pa mi je tudi ni bilo treba gledati.

	Pozdravil sem, predstavil sem se in iztegnil desnico. Sprejela jo je in jo šibko stisnila, zato sem ji vrnil z istim. Če si policist, moraš počakati, da te povabijo naprej; jaz nisem več policist, nekaj starih navad pa mi je ostalo, vstopil sem šele, ko me je mladenka k temu pozvala. Seznanil sem se z videzom še ene dnevne sobe, moje ozadje pa se je seznanilo z mehkobo še enega naslonjača. Najprej sem vprašal tisto, kar sem že v avtomobilu nameraval najprej vprašati: če morda domneva, kje bi lahko bil njen fant.

	Odkimala je in rekla:

	“Ne.“

	“Vi ste z njim po telefonu govorili kot ena zadnjih, prejšnji petek malo po dvanajsti. Ste imeli med pogovorom občutek, da je Danijel v stiski, da je nestrpen, razburjen, prestrašen, skratka drugačen kot ponavadi?“

	“Slišati je bil natanko tako, kot je bil slišati ob tistih petkih, ko je odhajal pit.“

	Presenečeno sem jo pogledal; pogledal sem jo presenečeno, nikakor pa ne tudi nejevoljno, ob takšnih odgovorih ne bova hodila kot pijana mačka okoli vrele kaše.

	“Domnevam, da sta vam Danijelova starša povedala, da pije,“ je nadaljevala Mia.

	“Sta,“ sem pritrdil, “vem za njegova izginjanja na vsakih nekaj petkov. Mi lahko bolj natančno poveste: na koliko petkov?“

	“Najmanj na tri, največ na osem.“

	“Ste šteli?“ sem vprašal, ponovno presenečen, a manj kot prej.

	“Štela, štela,“ je mirno rekla Mia. “In vedno dočakala, da je prišel tisti petek.“

	Kateri, že vsi vemo.

	“Sta se o njegovem popivanju kdaj pogovorila?“

	“Sva in nisva, jaz sem govorila, Danijel pa je gledal v tla in ob prvi priložnosti spremenil temo.“

	“Je po vašem mnenju alkoholik?“ sem zaradi jasnih odgovorov jasno vprašal.

	“Seveda je,“ je Mia odgovorila brez oklevanja.

	“Tokrat je malo, ne, zelo drugače, Danijel se v nedeljo zjutraj ni vrnil, ne v prvo ne v drugo, odpeljal pa se je z avtomobilom. Kdaj ste izvedeli, da se od doma ni odpravil peš tako kot ponavadi?“

	“V soboto dopoldne,“ je punca potrdila, kar je rekla Bojana, “poklicala me je Danijelova mama in mi povedala.“

	“Kako ste sprejeli novico?“

	“Prestrašila sem se, alkohol in vožnja ne gresta skupaj.“

	“Kako ste si razlagali avto?“

	“Nisem si ga znala razložiti.“

	V dnevni sobi je bilo dokaj hladno, rdečelasa Mia je med pogovorom vseeno postala rdeča v pegasta lica. V zadnjih desetih dneh je morala imeti nemalo težkih trenutkov, vprašanja so ji zastavljali policisti, najbrž so jo obiskali več kot enkrat. Imel sem slabo vest, ker še jaz vrtam vanjo, kot bi lahko ona izrekla čarobne besede, ob katerih bom doživel razsvetljenje in se v ravni črti odpravil po Danijela. Bil sem ji hvaležen, da, čeprav z naporom, zbrano odgovarja na moja vprašanja, ki pa sem jih imel na zalogi še nekaj.

	“Se dobro počutite?“ je bilo prvo izmed njih.

	“V mejah zmožnosti,“ je nejasno odgovorila, nato pa je ona meni zastavila vprašanje:

	“Ali Danijelova oče in mama menita, da boste vi kot detektiv pri iskanju uspešnejši od policije?“

	“Jaz sem zanju bolj rešilna bilka,“ sem prostodušno priznal in ji povedal, kako me je s primerom seznanila zobozdravnica, Danijelova teta.

	“Ste že kdaj iskali koga, ki je nenadoma kar izginil?“ sem dobil novo vprašanje.

	“Sem, prej kot policist in zdaj, po upokojitvi, kot zasebni detektiv.“

	“Ste vse našli?“

	“Skoraj vse.“

	“Žive ali …“ ni dokončala vprašanja.

	“Večinoma žive, nekaj pa žal tudi mrtvih.“

	“Je bil kdo med njimi alkoholik?“

	Pobrskal sem po spominu in odgovoril po resnici:

	“Ne, bilo pa je nekaj zmernih pivcev.“

	“Bo zato za vas iskanje Danijela drugačno od prejšnjih?“

	“Vsekakor.“

	Mia je pogledala skozi okno, čeprav zaradi zaves in teme, ki se je spustila med najinim pogovorom, ni mogla veliko videti.

	“Odkar je izginil, ne, pravzaprav, odkar se ni vrnil, se samo sprašujem in sprašujem in upam, da mi bo na misel prišlo nekaj pomembnega, nekaj, kar je Danijel v preteklosti rekel ali naredil in je zdaj ključ do skrivnosti, če razumete, kaj mislim?“

	“Razumem. Po mojih izkušnjah je to popolnoma normalno, čudil bi se, če bi bilo drugače.“

	Nekaj časa sva bila tiho, nato sem vprašal:

	“Danijelova starša se bojita, da je doživel nesrečo in se poškodoval, kaj pa vi?“

	“Seveda sem pomislila tudi na nesrečo, a se mi ne zdi preveč verjetna. Njegov avto je policija našla nepoškodovan, če je bil peš, pa se mu v več letih nikoli ni nič zgodilo, ni se vrnil niti z najmanjšo rano ali podplutbo zaradi padca. Policist v civilni obleki, ki je bil pri meni konec prejšnjega tedna, mi je povedal, da v nobeni slovenski bolnišnici v preteklih dneh niso sprejeli poškodovanega moškega, ki bi ustrezal njegovemu opisu.“

	“Kaj pa podhladitev?“ sem vprašal. “Prej ste rekli, da alkohol in vožnja ne gresta skupaj. To je seveda res, jaz bi k temu rad dodal le, da tudi mraz in alkohol ne gresta skupaj. Pijan človek hitreje izgublja toploto in hitreje zmrzne. Januar je, Danijel bi lahko zaspal na kakšnem odmaknjenem kraju, v kakšnem zapuščenem prostoru. Ste na to pomislili?“

	“Ne vem, če veste, a po poklicu sem medicinska sestra in naučili so me, kako alkohol deluje na organizem. Seveda, pomislila sem na podhladitev,“ mi je odgovorila, se tako rahlo nasmehnila, da ni pokazala zob, in nadaljevala: “Tolažila sem se, da prejšnji teden ni bilo zelo mrzlo.“

	“Ponoči je bilo vendarle pod ničlo,“ sem imel o vremenu drugačne podatke.

	“Najbrž imate prav,“ je rekla Mia, “a človek se tolaži, kjer se le more.“

	Na vrsto je prišlo še bolj neprijetno vprašanje, neprijetno celo zame, kaj šele za dekle fanta, o katerem je tekla beseda.

	“Je Danijel samomorilen?“

	“Ne,“ je nemudoma odgovorila Mia.

	“Je kdaj poskušal storiti samomor?“

	“Ne.“

	“Je kdo v njegovi družini storil samomor, mislim na dedka in babici, tete in strice, bratrance in sestrične?“

	“Ne da bi jaz vedela,“ je rekla edina rdečelaska, s katero sem govoril tisti ponedeljek. “Enaka vprašanja so mi zastavili tudi policisti.“

	“Seveda, isti cilj imamo, najti Danijela, vendar bomo proti njemu šli po ločenih poteh.“

	“Kaj pa vi mislite, kje je?“ me je vprašala Mia in s svojimi zelenimi očmi radovedno pogledala naravnost v moje sive.

	“Morda boste mislili, da se izmikam odgovoru, toda jaz si o primeru, ki ga obravnavam, nikoli ne ustvarim mnenja, to bi me lahko zavedlo. Za primerjavo vam bom navedel znanstvenika, ki postavi neko hipotezo in se je oprime kot pijanec plota …“

	Umolknil sem kot odrezano, zavedel sem se neprimernosti primerjave, ki sem jo izrekel. A beseda izrečena ne vrne se nobena, nadaljeval sem:

	“Ko med nadaljnjim raziskovanjem odkrije nove podatke, upošteva samo tiste, ki govorijo v prid njegovi hipotezi, tiste, ki ji nasprotujejo, pa zavrže kot star škarpet.“

	“Razumem, kaj mislite,“ se je Mia zdaj vendarle nasmehnila dovolj, da je pokazala zobe. Bili so v redu.

	Morda je bilo ravno zato videti, kot da razume. Imel sem občutek, da se pogovarjam s pametnim, izobraženim, široko razgledanim, žal pa tudi nesrečnim človekom. Jaz kot človek, ki je z isto punco skupaj preživel največ dva meseca, sem si težko predstavljal, kako bi se počutil, če bi moja ljubljena leta dolgo vsakih nekaj petkov izginila in se nažgana vrnila sicer ne k meni, pač pa k svojim staršem, en dan spala in se nato vedla, kot da ni bilo nič.

	“Danijel je tiste petke, ko je izginil za krajši čas, odšel popivat, je tako?“ sem se vrnil k temi, ki je bila po moji prvi oceni najpomembnejša iztočnica za iskanje alkoholika.

	“Žal res.“

	“O tem ni nobenega dvoma?“

	“Ne, domov se je ob nedeljah zjutraj vedno vrnil pijan.“

	“Je v nedeljo zjutraj namesto v stanovanje svojih staršev kdaj prišel k vam?“

	“Ne.“

	“Kaj bi storili, če bi?“

	“Najbrž bi se pošteno razjokala,“ je Mia odgovorila brez oklevanja.

	“Danijelova starša sta mi povedala, da ste njegovo vrnitev nekoč pričakali skupaj z njima. Mi lahko opišete, kako je bilo?“

	“Lahko, vendar samo na kratko, bilo je preveč grozno, da bi želela obujati spomin na tiste trenutke. Preprosto je bil drug človek, gledal me je, kot bi me sovražil, ni se hotel pogovarjati, pravzaprav sploh ni nič govoril, ampak je renčal.“

	“Renčal?“

	“Ne vem, če je to pravi izraz, toda tisti zvoki … nikoli jih ne bom pozabila.“

	“Veste, da je alkoholik, vseeno se boste poročili z njim, vsaj tako so mi rekli. Lahko vprašam, zakaj?“

	“Zato, ker je trezen najboljši človek na svetu.“

	Krasno: o nekom izvem, da je alkoholik. Nato o njem izvem, da je zelo urejen. Nato izvem še, da je najboljši človek na svetu. Koliko ljudi iščem? Enega ali tri?

	“Vem, da se vam sliši čudno, toda povedala sem vam tako, kot čutim, ne bi rada, da bi me imeli za še eno Slovenko, na kateri zapiti mož lahko cepi polena, ona pa ga vpraša le, če se je prav namestila.“

	“Ne, ne, to je vaša osebna stvar, pripomb sploh nimam pravice dajati. A najbrž razumete, da za uspešno iskanje pogrešanega potrebujem čim več podatkov o njem.“

	Tedaj je Mia ponesla roko k čelu in jo nekaj časa zadržala tam.

	“Vas boli glava?“ sem jo obzirno vprašal.

	“Malo,“ je odgovorila.

	“Če so to povzročila moja vprašanja, mi je iskreno žal,“ sem rekel in to tudi čutil.

	Ni me potolažila, da nisem jaz kriv, rekla je:

	“Pozneje bom vzela lekadol.“

	“Kar takoj ga vzemite, jaz vas ne bom več zadrževal,“ sem ji hitel zatrjevati. “Imam Danijelov telefon, prepričan sem, da vas ima v imeniku. Če bom želel še kaj vprašati, vas bom poklical, a kdaj drugič, nocoj zagotovo ne, želim vam, da se dobro spočijete pred jutrišnjo službo, gotovo ni lahka.“

	Za trenutek sem se počutil kot mrhovinar, ki trga meso z nemočne žrtve. Sicer bi vprašal še kaj, tako pa sem se dekletu po hitrem postopku zahvalil ter jo skoraj ucvrl iz dnevne sobe in iz hiše. Šele v avtomobilu sem laže zadihal. Če povzročim trpljenje živemu bitju, trpim tudi sam. Mia je najprej postala rdeča v obraz, nato jo je začela boleti še glava, pokazala je dva znaka stresa, ki sem ga povzročil jaz s svojim verbalnim vrtanjem vanjo.

	Včasih si vendarle zaželim, da bi bil čisto navaden zdolgočasen upokojenec.





	PETO POGLAVJE

	Hitro sem bil iz Ljubljane; s katerekoli točke v mestu se odpraviš in voziš naravnost, si hitro ven iz Ljubljane. Morda je res najlepše mesto na svetu, ni pa lepša od podeželja, vsaj zame ne. Škoda, da odmaknjenost vpliva na moje detektivsko delo, ki je bolj iskano v urbanemu okolju. A v razdalji glede iskanja Danijela nisem videl težave, se bom pač vozil sem in tja tako pogosto, kot bo potrebno, zaradi tega ne bom postal utrujen – ne, oba z Rihardom sva neutrudna, ko se ukvarjava z odprtim primerom.

	Doma me je čakalo delo, ki bi ga lahko opravljal kjerkoli, v mestu ali na podeželju, potreboval sem le stol, na katerem bom sedel. A preden sem odšel v sobo, ki ji velikodušno pravim detektivska agencija, sem se oglasil v edini dnevni sobi, v kateri tisti dan nisem bil prvikrat. Ker je bil ravno na sporedu televizijski dnevnik, so bili tam zbrani vsi, razen vnukinje Ane. Na televiziji je cel kup oddaj, pred katerimi gledalce, mlajše od nekih –najst let opozarjajo, da jim je ogled dovoljen le ob prisotnosti staršev ali skrbnikov. Zanima me, zakaj tega opozorila ni pred dnevnikom. V njem prikazujejo svinjarije vseh vrst, tujih in domačih. Če bi se v filmu pojavil stavek sodniku bomo strli jajca, bi bil zagotovo opremljen z opozorilom o neprimerni govorici, dnevnik pač ne. Pa trupla in nesreče – ali osemletniki to lahko gledajo brez posledic za čustveno ravnovesje?

	V to luno, družinsko gledano, lajam po nepotrebnem, Ana dnevnika ne gleda, raje v svoji sobi posluša glasbo in riše. To ji gre zelo dobro od rok, pri svojih osmih letih me je narisala tako lepo, da sem si podoben: kaj podoben, bil sem še lepši kot v resnici! Kaj bo iz tega, bo pokazal čas.

	Ob vnukinjini odsotnosti so bili v dnevni sobi trije družinski člani, sin Rihard, snaha Jelka in vnuk Mik, ki mu pri šestih mesecih za televizijo ni bilo prav nič mar, mirno je gledal v zrak in premleval novice iz Dojenčkovega dola.

	“Nov primer imam,“ sem se pohvalil pred odraslima.

	“Res? Kakšen?“ me je vprašal sin.

	“Pogrešana oseba.“

	Rihard je zavil z očmi in rekel:

	“Da me ne boš spet klical ponoči in mi povedal, da se ti je zjutraj obetal milostni strel, da si stvari sicer vzel v svoje roke, policijo pa naj vseeno zbobnam skupaj. Se spomniš?“

	“Spomnim. Če bo prišlo tako daleč, bom tokrat najprej sam zbobnal skupaj policijo in nato poklical tebe, to ti obljubim.“

	Obljubo sem izpolnil do pike natančno, a ne tisti dan.

	“Koga iščeš tokrat?“

	“Dvaintridesetletnega moškega.“

	“Danijela Valanta?“

	“So tebi dodelili njegov primer?“

	“Ne, jaz se trenutno ukvarjam s primerom posilstva, ki pa je svinjsko preprost, zato imam v službi čas prebrati dnevne časopise. O tem Valantu so pred kratkim pisali vsi, še štajerski. Kdaj točno je izginil? Pred enim tednom?“

	“Prejšnji petek, pred desetimi dnevi.“

	“Slabo zanj. Dobro veš, da se po oseminštiridesetih urah verjetnost, da je pogrešani še živ, zmanjša na polovico.“

	“Tako pravi statistika, jaz pa pravim, da si starša in dekle izginulega zaslužijo vso pomoč, ki jo lahko dobijo, da se rešijo negotovosti.“

	“Morda veš, kdo vodi iskanje pri policiji?“

	“Martin Kalaj.“

	“Oba ga poznava, oba veva, da je zelo sposoben. Če ga on doslej ni našel …“ Rihard ni dokončal stavka.

	“Ga tudi jaz ne bom, si to hotel reči?“

	“Hotel sem reči, da ne računaj name, ne bom ti nosil podatkov, do katerih se je dokopala policija.“

	“Tega niti ne pričakujem, v vlogi samotnega strelca sem si najbolj všeč.“

	“Boš večerjal?“ me je vprašala Jelka, ki se nama je približala, a se ni pridružila pogovoru.

	“Bom,“ sem rekel in to tudi naredil. Potem sem vendarle prišel do svojega stola, na katerem bom brskal po Danijelovem telefonu. Napolnjen je bil stoodstotno, kdorkoli se je pred mano ukvarjal z njim, je vedel, kaj je red. Upal sem, da Danijel pred izginotjem ob tistih petkih ni brisal zgodovine telefonskih klicev. Policija jih vseeno lahko dobi, jaz pač ne, ker mi noben slovenski preiskovalni sodnik pri zdravi pameti ne bo izdal sodnega naloga za operaterja mobilne telefonije.

	Upal nisem zaman, klicev je bilo, kolikor hočeš, vprašal sem se celo, če zaradi dreves ne bom videl gozda. Zadnja klica sta bila tista, o katerih sem slišal pri starših Valant, Mijin dohodni in odhodni Romanu. A nista bila edina petkova, Danijel je klical ljudi, ki so se pisali Pavček, Leskovar, Šorli, Keber; ljudje, ki so se pisali Pavček, Leskovar, Šorli, Keber pa so klicali njega. Po uri klicev sem sklepal, da je Danijel svoj telefon uporabljal tudi v službene namene, zlasti zgodaj zjutraj – zakaj pa ne, če je imel z operaterjem sklenjeno naročniško razmerje z neomejenim številom minut.

	Podobno je bilo tudi v četrtek. Med priimki se je tu in tam pojavilo tudi kakšno osebno ime, tudi dopoldne, tako da nisem vedel, če je Danijel govoril s prijateljem ali s sodelavcem, s katerim sta si bila dovolj blizu, da ga je v imenik shranil z imenom. Da bi bilo njegovo izginotje lahko povezano s službo, sem pomislil že med pogovorom s staršema Valant. Danes se veliko govori o izgorelosti preobremenjenih delavcev, število dopoldanskih in zgodnjepopoldanskih klicev v Danijelovem telefonu pa je bilo veliko, fant na delovnem mestu ni zabušaval, razen če se je pogovarjal s sodelavci, ki tudi sami zabušavajo. Če bi bil razlog za izginotje izgorelost, za marsikoga še vedno sramotna izčrpanost telesa in duha, ki jo moraš skrivati pred svetom, bi bil scenarij lahko takšen: fant je garal kot konj in se zato počutil kot preganjan pes, organizem je zahteval počitek, odklop, spremembo. Odločil se je, da bližnjih ne bo obremenjeval s svojo sramotno šibkostjo, izkoristil je njihovo prepričanje, da ob tistih petkih odhaja pit in svoj dopust načrtoval za ta dan v tednu, navsezadnje se ob petkih ponavadi začnejo tudi bolj običajni dopusti.

	Avtomobil je potreboval zaradi prtljage, morda jo je vanj znosil med tednom, morda je z dobro napolnjeno boršo iz stanovanja odšel v petek, starša njegovega odhoda nista videla, zato nista vedela, če je bil otovorjen ali ne. Parkiral je pri BTC-ju, poklical taksi … hopla … kako bi poklical taksi, če je telefon pustil doma? Odgovor: prenosni telefon lahko kupiš že za dvajset evrov, še pet evrov daš za SIM-kartico, ki ima nekaj dobroimetja, za klic taksiju ne rabiš veliko impulzov – če telefonija danes sploh še dela na impulze. S taksijem se je odpeljal na avtobusno ali železniško postajo; eh, s taksijem bi se lahko odpeljal celo na letališče, kupil karto in se vkrcal na let za katero izmed držav, za katero ne potrebuješ potnega lista. Ne, to se ne izide, za nakup letalske vozovnice moraš predložiti osebni dokument, tako potujočega Danijela bi policija zagotovo izsledila. Avtobus in vlak kot možnost za potovanje pa ostaneta, tako z enim kot z drugim bi Danijel lahko prispel v kraj, kjer bi imel končno kot voda potrebni mu mir. To bi bilo nekje zunaj Slovenije, policija je znotraj nje zahtevek za razkritje nočitve Danijela Valanta poslala vsem ponudnikom nočitev, to sodi med osnove iskanja pogrešane osebe. Če seveda poba miru ni poiskal pri kakšnem prijatelju, tako policijska država, da bi moral vsakdo, ki nekoga prenoči, to prijaviti, zaenkrat še nismo. Jutri pa je nov dan ...

	Izgorelost torej? Morda. Pri detektivskem delu je neizogibno, da pomisliš tudi na absurdne razloge za nastanek težave, ki jo skušaš rešiti. Ko dan, dva, morda celo mesec pozneje dobiš nov podatek, se utegne ujeti z absurdnim razlogom v tvoji glavi in ti si takrat pripravljen, znaš okrogel zatič vtakniti v okroglo in ne v trikotno luknjo. Tudi če izgorelost odrinem na stran, mimo nje še vedno kukam proti prijateljem in njihovim domovanjem kot pribežališču mladeniča, ki nekaj časa ne bi bil rad ne pri starših ne pri dekletu, na prostem pa januarja vendarle ne bi rad spal.

	Prijatelji, prijatelji … Pa poglejmo ... V tednu pred izginotjem je največkrat klical nekega Jureta in, glej no, ponavadi zvečer. Takrat se o službenih zadevah najbrž ni pomenkoval; če pa se je, mi bo povedal Jure, ko bom govoril z njim. Ker v imeniku Danijelovega telefona ni naveden s priimkom, ga bom za osebni obisk lahko identificiral le s pomočjo staršev Valant ali Mie Šprinzer, če jim sin oziroma fant znanstva z njim ni prikril.

	Naslednji dan sem odkril, da bi jim bodoči pogrešanec to znanstvo zelo težko prikril.

	Preveril sem še klice, starejše od enega tedna. Jure se je pojavljal manjkrat, a še vedno dovoljkrat, da sem sklepal na dobro prijateljstvo. Na dobro prijateljstvo je seveda sklepala tudi policija, po katere stopinjah sem hodil. Kaj lahko storim jaz, česar ona ni? Uveljavim pravico civilista, na primer. Denimo, da bi bil Danijel v azilu pri prijatelju Juretu. Policija za vstop v njegovo domovanje potrebuje sodni nalog, tega pa ne bi dobila, če ga ne bi mogla dovolj dobro utemeljiti. Jaz bi se kot civilist lahko pustil povabiti naprej; če pa vabila ne bi bilo, bi to pomenilo, da Jure nekaj skriva in si zasluži prikrit nadzor izkušenega detektiva. Med iskanjem Antonije Kajzer sem se zatekel celo k plodonosnemu vlomu, oskrbel me je s ključnimi informacijami o pogrešani ...

	Tako sem se zatopil v brskanje po Danijelovem telefonu in lastnih možganih, da sem kar poskočil, ko so se nenadoma odprla vrata pisarne.

	“Sem te prestrašil?“ je veselo vprašal Rihard.

	“Ne,“ sem se zlagal in se opomnil, da moram to laž povedati pri naslednji spovedi, ki bo naslednji teden.

	“Prišel sem se opravičit, prej sem bil malce preveč osoren do tebe.“

	“Je že v redu,“ sem rekel v odpuščajočem tonu, navsezadnje smo kristjani naučeni, da moramo odpuščati ob vsaki priložnosti, ki jo prinese mimo.

	“Vseeno me zanima: je ta Valant na kakršenkoli način povezan s kriminalom?“

	Skoraj sem že odgovoril z ne, a sem delček sekunde prej pomislil: če mi nihče ni povedal, da je, to še ne pomeni, da ni.

	Da pa pri svojem potomcu ne bi po nepotrebnem vzbujal skrbi za moj blagor, sem rekel:

	“Ne verjamem, ima redno službo in je pred poroko.“

	“Metod Trobec je imel redno službo, pa tudi poročen je bil, dvakrat.“

	“Si se včlanil med pesimiste?“

	“Nikakor ne, sem se pa znašel v skušnjavi, da bi o fantu povprašal kazensko evidenco.“

	“Naj ti ne pride na misel, oba se bova znašla v težavah!“

	“Rekel sem, da sem se znašel v skušnjavi, in ne, da ji bom podlegel. Pri upiranju skušnjavah smo v naši družini kar dobri, poglej sebe, nikoli se nisi poročil.“

	“A tudi v skušnjavi, da bi se, nisem bil nikoli.“

	“Kakorkoli že, oba sva že iskala pogrešane in več glav več ve. Če boš začutil potrebo, da bi se z menoj pogovoril o primeru Valant, sem ti vedno na voljo. Lahko noč.“

	In že ga ni bilo več. Sem omenil, da se v naši družini poslovimo zelo na hitro?





	ŠESTO POGLAVJE

	Zjutraj sem se, ležeč na desni polovici zakonske postelje brez žene na levi polovici, vprašal: se je morda ponoči Danijel našel kar sam? Skrajni čas bi bil, da vznikne iz megle odsotnosti in dobrim ljudem, ki jim je tako pri srcu, da boli, neha povzročati muke. Osebno bi se prav rad odpovedal vznemirjenju ob lovu na skrivnostnega mladeniča, da bi se končno le vrnil k toplemu domačemu ognjišču in v objem stravmatizirane Mie.

	Ponoči si s primerom nisem razbijal glave, ponoči sem spal, trdno, tako kot vedno. Da nisem več najmlajši, se najbolj pozna zjutraj, prebudim se bolj zgodaj kot včasih, med peto in šesto uro. A nič hudega, tako lahko še eno uro ležim in obujam spomine, za cel pehar se mi jih je nabralo v šestih desetletjih. Kadar pa se ukvarjam z nerešenim detektivskim primerom, si ne dovolim infuzije preteklih prijetnosti, temveč tuhtam o nastalih težavah in poteh iz njih. Neki rek pravi, da je jutro pametnejše od večera in z njim se strinjam, moje misli so ob šestih zjutraj ostrejše kot ob šestih zvečer. Tokrat sem premleval vprašanja, ki sem jih včeraj pozabil zastaviti tako zakoncema Valant kot trenutno še samski Mii; če bi bili ti trije sedaj ob moji postelji, bi jih zasul z novimi ...

	Za hip sem si Mio predstavljal ležečo levo od mene. A le za infinitezimalno kratek hip …

	Priložnosti za zastavljanje vprašanj bom imel še dovolj, z Valantovima bomo vsak dan v stiku, to sem obljubil. Kaj pa s krhko rdečelasko? Njo bomo skušali čim manj nadlegovati, le če bomo naleteli na kaj res pomembnega, jo bomo obiskali ali poklicali in se ji trudili prihraniti stres. Čeprav je s hkrati pegastimi in rdečimi lički videti tako …

	Proč, skušnjavec!

	Še ležeč v postelji sem se odločil, da takoj po zajtrku odidem v podjetje Optal ter Danijelove šefe in sodelavce pobaram, kako oni gledajo na njegovo izginotje. Človek v službi preživi več časa, kot ga buden preživi doma, vsaj med delovnim tednom, med dvema žigosanjema kartic prisotnosti stke ne le poklicne, temveč tudi zasebne vezi; včasih celo tako zasebne, da naskoči pripravnico za kupom škatel v skladišču …

	Ali pa je pripravnica naskočila … Eh, saj ni važno ...

	Ko sem bil okrog osmih tam, kjer stoji podjetje, sem vedel nekaj več: Danijel, moščanski domorodec, nima daleč ne le k dekletu, temveč tudi v službo. Le piti je moral bolj daleč, sicer bi Bojana in Darko o plutju sinove alkoholne barke vedela kaj več kot le to, da odide trezen in živčen ter se vrne pijan, zblojen in utrujen. Vmes kajpak ni bil v črni škatli, ki iz svoje notranjosti ne izpusti nobenega podatka; le na tako zgodnji točki preiskave je še črna kot oglje, v svetlejše tone jo bom obarval jaz s svojimi pleskarskimi sposobnostmi.

	Vratarnica Obtala je bila zelo podobna vratarnici podjetja Prolekt, kjer sem pred enim letom iskal podatke o izginuli Antoniji. Takrat me je vratar oskrbel s pomembnim podatkom; mene kot zasebnega detektiva, ne pa tudi policije, ki je ni maral iz preprostega razloga: zaplenila mu je vozniško dovoljenje. Tokrat me je vratar oskrbel le z vprašanjem, kam grem, in z listkom za obiskovalce, ki je bil vseobsegajoči digitalizaciji navkljub v papirnati pojavni obliki. V upravni stavbi sem odšel tja, kamor sem rekel, da grem, v kadrovsko službo, ki pa sem jo moral najprej najti. Ni bilo ravno težko, vrata pisarn so bila opremljena z napisi, kaj in kdo tiči za njimi. Za tistimi, ki so me zanimala, je tičala direktorica kadrovskega sektorja. Franja Davičo. Tako ime kot priimek sta mi delovala hrvaško, a ženska, ki me je na moje trkanje pozvala naprej, je govorila slovenščino brez slehernega naglasa, celo brez ljubljanskega. Stara je bila okrog petdeset let, v život malce okrogla, lase je imela pobarvane v odtenek rjave, ki ga v naravi ni najti, na nosu so ji tičala očala in kar je najpomembnejše: na ustnicah je imela nasmeh, ki mi je izrekal dobrodošlico, kdorkoli že sem in karkoli že hočem. V zameno sem ji še jaz pokazal svoje – umetne – zobe, pozdravila sva se in se ob rokovanju predstavila. Sedla sva, nato je Franja izvedela, kaj hočem; hotel sem podobo, ki jo ima kot predstavnica delodajalca o delavcu Danijelu Valantu.

	“Da je izginil, najbrž vemo že vsi v podjetju. Prejšnji teden je bila pri meni policija in spraševala o njem,“ mi je povedala za začetek.

	“Če nimate nič proti, bi spraševal tudi jaz,“ sem rekel vljudno, a odločno.

	“Kar izvolite,“ je bila tudi Franja vljudna in odločna.

	“Kakšno delovno mesto zaseda gospod Valant?“ sem vprašal.

	“V operativni pripravi proizvodnje dela kot tehnik za delovne naloge.“

	“Kdo je njegov neposredni nadrejeni?“

	“Tone Ramšak, vodja operativne priprave.“

	“Bi se lahko pogovoril z njim, ko bom odšel od vas?“

	“Seveda, če bo le imel čas, pri njih je ves čas norišnica.“

	“Je bil Valant kdaj v disciplinskem postopku?“

	Meril sem seveda na pijanost na delovnem mestu, fant bi lahko kakšnega zvrnil tudi v službi, priložnosti se ne manjka, rojstni dnevi, odhodi v pokoj, odhodi v drugo službo, jubileji … Takrat teče tudi alkohol, čeprav ponavadi ne v velikih količinah, toliko da sodelavci nazdravijo, morda kakšno kapljico več, odvisno od posameznika. O posamezniku Danijelu pa sem prejšnji dan izvedel, da je dipsoman: ko ti začnejo piti, ne znajo nehati vse do srečanja s posteljo in streznitvenim spancem.

	A kadrovska direktorica je odgovorila:

	“Nikoli.“

	Iz obzirnosti do izginulega in njegovih staršev sam od sebe na tem kraju in pred to osebo nisem hotel omenjati Danijelovega pitja. Ga je pa zato omenila Franja:

	“Enako me je vprašal tudi policist, ki je bil tukaj prejšnji teden. Povedal je, da naj bi bil Valant alkoholik.“

	Ne, niso vsi tako obzirni kot jaz ...

	“Je res?“ sem vprašal. “Ste pri njem opazili karkoli, kar bi to potrjevalo?“

	“Nikakor ne. Mislili smo, da sploh ne pije, na novoletnih zabavah je, če malce pretiravam, edini ostal trezen.“

	Alkoholik, ki se ne napije na novoletni zabavi? Čudno? Niti ne, to je samo potrjevalo, da je bil Danijel v intimnem odnosu z alkoholom, drugi niso smeli priti mednju. Ne starši ne dekle ne sodelavci. Na koncu bom še začel verjeti, da ga ni nihče nikoli videl piti. Če ga je, kadrovske direktorice ni imelo smisla vprašati: če bi ga kdo videl, v podjetju ne bi slovel kot redka ptica, imenovana abstinent.

	“Je imel v zadnjem času kakšne težave na delovnem mestu?“ sem spraševal naprej.

	“To, kar ste vi zdajle vprašali mene in kar me je prejšnji teden vprašal policist, sem jaz vprašala gospoda Ramšaka, njegovega šefa. Njegov odgovor: ne.“

	“Se je s kom sprl?“

	“O tem nihče nič ne ve, skoraj prepričana pa sem, da se ni, bil je nekonflikten človek. K meni kar naprej hodijo ljudje in se pritožujejo nad vsem mogočim, od plače, prek malice do svojih šefov in sodelavcev, Valant ni prišel nikoli. Osebno sem bila priča, kako je k njemu prišel delovodja in se do nesramnosti razburjal nad kaj vem, čim. Jaz bi ga nadrla, Valant pa ga je mirno poslušal, nekajkrat s prsti udaril po tipkovnici in povedal, da je problem rešen.“

	Lepo, da ste mi povedali za ta primer. Da, bil je miren na zunaj, v njem pa je vrelo, sem pomislil, in ko je prišel petek, je odšel spustit paro na svoj pijanski način. Kar je še vedno bolje, kot da bi v službo naslednji dan prišel oborožen s puško ter po ameriško pihnil delovodjo in še koga zraven – nato pa, kot rečejo pri poročilih: storilec si je sodil sam. Scenarij, po katerem bi si Danijel sodil sam, sicer ni bil nemogoč, a s seboj na drugi svet zagotovo ni vzel nikogar.

	Morda je zato, ker sem se zatopil v premišljevanje, Franja vprašala mene:

	“Kaj mislite, kaj se je zgodilo z njim?“

	Kaj sem ji lahko odgovoril drugega kot:

	“Ne vem.“

	Nato sem bil ponovno vprašan: “Je res alkoholik?“

	“Ne,“ sem se zlagal; čemu se ne bi, tako ali tako grem prihodnji teden k spovedi, moj osebni spovednik pa mi vse odpusti.

	“Podatek, da je alkoholik, je bil napačen,“ sem lagal še bolj. Ko in če se bo Danijel našel ter ko in če se bo vrnil v službo, ne bo potreboval slovesa alkoholika, ki mu bo kot Damoklejev meč visel nad glavo, najbolj zlobni sodelavci pa ga bodo na rojstnodnevnih zabavah silili piti v pričakovanju, kako se bo odzval na skušnjavo.

	Zdelo se mi je, da sva se s kadrovsko direktorico dovolj pogovorila, bila je oseba, ki z Danijelom ni neposredno delala, z njim je neposredno delala oseba, ki se piše Tone Ramšak ...

	“Je pisarna operativne priprave proizvodnje v tej stavbi?“ sem vprašal; dovolj podjetij sem videl, da vem, da imajo nekatera to službo locirano v neposredni bližini proizvodnega obrata.

	“Tu je, iz moje pisarne zavijete levo … čakajte, pospremila vas bom.“

	In me je res. Šla sva levo po hodniku, bolj proti koncu je odprla vrata, da sva se znašla v pisarni, v kateri je sedelo pet ljudi, trije moški in dve ženski.

	En stol je bil prazen, Danijel je bil odsoten z delovnega mesta; upravičeno ali ne, še ne vemo. Gospa Davičo me je predstavila močno bradatemu gospodu Ramšaku, ki jih je moral tako kot ona šteti kakih petdeset, precej kocinja na glavi in na bradi je imel že sivega.

	“Gospod detektiv … kako ste rekli, da se pišete … aha, Cirk … torej gospod detektiv Cirk se je pridružil iskanju Danijela Valanta, rad bi vam o njem zastavil nekaj vprašanj.“

	“Meni ali vsem skupaj?“ je zabasiral Tone; glas se je lepo ujemal z obilno postavo.

	“Po potrebi,“ sem rekel.

	“Po veliki ali mali?“ se je zakrohotal mož in skozi goščavo dlak pokazal zobe, nujno potrebne obiska pri Branki, ve se, kateri. Vprašanje je bilo ritorično, zato nanj nisem odgovoril.

	“Pustila vas bom, da se boste v miru pomenili,“ je rekla Franja in odšla proti vratom.

	Tone je malo njenemu hrbtu, malo mojemu ospredju rekel:

	“Pri nas ni nikoli miru.“

	Ni lagal, v pisarno so med najinim pogovorom kar naprej prihajali ljudje, nekateri v delovnih oblekah sive barve, nekateri v navadnih oblačilih katerekoli barve, vsi pa so nekaj hoteli, tudi od mojega sogovornika. Proizvodni proces mora v proizvodnem podjetju seveda potekati nemoteno, ena stvar gre narobe in nastane škoda, ki se meri v evrih z več ničlami. Zato je bil najin pogovor lepljenka iz več kosov, Tone se je minuto pomenkoval z menoj in tri minute z nekom drugim, ko pa je ta odšel, me je vprašal:

	“Kje sva ostala?“

	Če bi si človek na vsak način želel izbrati službo, v kateri bo izkusil, kaj je to izgorelost, bi si moral izbrati operativno pripravo proizvodnje, jaz sem bil v pisarni morda pol ure, pa sem postal živčen od vsega tistega živžava, ki je vladal notri. Pri opisovanju pogovora s Tonetom bom motilce, ki so nama skočili v besedo, preskočil, sicer ne bomo nikamor prišli. Vsekakor vodja operativne priprave proizvodnje ni kazal niti najmanjših sledov izgorelosti, šalil se je z menoj in z drugimi, videti je bilo, kot bi se v organizirani zmešnjavi počutil kot riba v vodi.

	“Danijela iščete?“ me je vprašal po odhodu kadrovske direktorice. “Glejte, da ga boste čim prej našli, kot vidite, je tu kot na avtobusni postaji, ljudje prihajajo in odhajajo, včasih me prime, da bi začel prodajati karte. Njegovo delo morajo zdaj opraviti drugi, ti pa imajo dovolj in preveč lastnega dela.“

	“Gospa Davičo mi je povedala, da je tehnik za delovne naloge. Mi lahko kot laiku razložite, kaj dela?“

	“Bom poskusil. V četrtek se naši direktorji uskladijo, kaj bomo izdelovali naslednji teden. Danijel dobi seznam izdelkov in potrebnih količin, na tej podlagi odpre nove delovne naloge, računalnik izračuna, koliko materiala, dela in energije bo potrebno zagotoviti. Nekatere dele izdelujemo sami, tudi za te odpre delovne naloge, nekatere je treba nabaviti, seznam teh dobi nabavna služba, ki preveri zaloge in naroči, kar manjka. Ko je proizvodna serija dokončana, Danijel delovni nalog zapre in izračuna, koliko materiala, dela in energije je bilo dejansko porabljeno, to primerja z normativi in preveri, zakaj je prišlo do odstopanj, če so ta prevelika.“

	Še dobro, da sem bil v pisarni operativne priprave proizvodnje le pol ure, če bi še malo ostal, bi me najbrž posadili na Danijelov stol in mi rekli:

	“No, vse smo ti razložili, zdaj pa delaj!“

	Morda bi celo res delal, bi bil vsaj spet del kolektiva, ne pa da kot samotni strelec lovim ljudi, ki so izginili neznano kam ...

	“Kakšen delavec je Danijel?“ sem vprašal Toneta, ko me je seznanil z njegovimi nalogami.

	“Dober. Natančen. Vesten. Sposoben. Zanesljiv,“ so pridevniki iz bradača leteli kot bobki iz zajčka z drisko.

	“Nikoli ni zamujal,“ je nadaljeval, “nikoli mu ni bilo težko potegniti čez četrto uro.“

	“Tudi ob petkih ne?“ je bil moj jezik hitrejši od pameti.

	“Kaj? Ne, nikoli.“

	“Ali delate tudi ob sobotah?“

	“Če pride kakšno res veliko naročilo za tehnološko zahteven izdelek, sicer pa ne.“

	Danijelu so bile proste sobote torej zagotovljene, če je moral kakšno delati, so mu to povedali vnaprej, ni se mu bilo treba bati, da ga bodo s telefonskim klicem aktivirali po ho-ruk metodi. Spomnil sem se, da je ob tistih petkih telefon vedno pustil doma. In če bi se zgodilo kaj res nujnega, bolj nujnega od nenadnega naročila tristotih paličnih mešalnikov? Mamina ali očetova kap, na primer? Kje bi ga iskali, kako bi ga našli? Kakih šestintrideset ur je bil nedosegljiv, kar je v današnjem svetu dosegljivosti kogarkoli kadarkoli pravzaprav uspeh. Njegova pivska kariera je bila dolga že pet let in v tem času se ni zgodilo nič takšnega, da bi utrpel trajne posledice. Ni šprical šihta, nikamor ni padel, ni finančno skrahiral, punca ga ni pustila, starša ga nista vrgla iz stanovanja … A vrč hodi po vodo, dokler se ne razbije, hoja po robu pa je hoja po robu le, dokler ne narediš napačnega koraka, potem zgrmiš v brezno ...

	Še vedno sem bil v pisarni operativne priprave proizvodnje podjetja Optal, zato sem nadaljeval s kraju primernimi vprašanji:

	“Je morda Danijel v dneh ali tednih, preden je izginil, pri delu popustil?“

	“Ne,“ je odločno zatrdil šef Tone, “če bi, bi jaz vedel, napaka pri delu enega se pri nas pokaže pri delu drugih.“

	“Je bil pogosto na bolniški?“

	“Ne vem, če je sploh kdaj bil.“

	Kaj naj še vprašam tega slabozobega kosmatinca, da se pozneje ne bom tolkel po glavi zaradi zamujenih priložnosti? Aha, lahko vprašam, kar sem včeraj pozabil vprašati starša in zaročenko:

	“Ali kadi?“

	Ves čas sem moral paziti, da o Danijelu nisem govoril v pretekliku. Ravno zato, ker sem se silil, sem se vprašal, če nisem podzavestno že vrgel pest prsti na njegovo krsto in ga imam sam pri sebi za mrtvega.

	“Ne, kadim jaz, čeprav ne bi smel, Danijel, ki je mlad in zdrav, pa ne.“

	Odgovor pa tak! Ko sem jih imel osemnajst, je bilo samoumevno, da pri osemnajstih začneš kaditi in piti. Tudi sam sem začel, vsaj kaditi. In nehal pri štiriindvajsetih. Če ne bi, me morda ne bi bilo več, kar nekaj mojih vrstnikov se je že poslovilo od tega sveta zaradi kajenja, te nepotrebne potrebe. Pitje in kajenje gresta še danes lepo skupaj, na vrtovih gostiln še videvam ljudi obeh spolov, ki počno oboje hkrati. Danijel je, če le ni ob tistih petkih postal občasni kadilec, počel samo eno reč: pil, da bi se napil.

	Občasnih pivcev je na svetu veliko več kot občasnih kadilcev, zlasti kadilcev cigaret, ti morajo novo prižgati vsako uro, sicer jih zvije pomanjkanje nikotina. Tudi sam sem bil takšen, kaditi sem res nehal že pri štiriindvajsetih, vseeno sem bil čisto pravi trapasti odvisnik, ki je pri dvaindvajsetih sprejel odločitev o prenehanju kajenja, opoldne med vožnjo proti domu iz yuga v grmovje odvrgel napol prazno škatlico cigaret, opolnoči pa v njem z baterijo iskal odvrženo.

	Če pa takrat ponoči ni bila odprta nobena bencinska črpalka!

	Zahvalil sem se gospodu Ramšaku, s pogledom ošinil njegove štiri podrejene in odšel iskat petega. Hitro poslavljanje se mi ni posrečilo, moral sem se vrniti, vratar ni bil zadovoljen s praznim listkom za obiskovalce.

	“Podpis je edina stvar, ki jo še napišem na roko,“ se je zahahljal Tone, ko sem mu pomolil listek.

	“Jaz pa zvečer ženi napišem listek, naj me zjutraj zbudi, kadar ne govoriva,“ sem se spet zlagal. “Ona mi zjutraj res napiše listek, na katerem piše: Vstani!“

	Res je, zlagal sem se, nimam žene, toda od veselega Toneta sem se želel posloviti v veselem vzdušju.





	SEDMO POGLAVJE

	Iz Optala sem se odpeljal domov, čeprav sem bil prepričan, da Danijela ni tam. Zato pa je bil tam njegov telefon, z njim sinoči nikakor še nisva rekla zadnje besede. Ko sem ga prižgal, sem takoj vedel, kaj sem Toneta pozabil vprašati: če so Pavček, Leskovar, Šorli, Keber in druge s priimki v imenik shranjene osebe, sodelavci. Nisem se dolgo jezil nase: kaj pa bi lahko bili drugega!

	Brskanje po klicih sem odložil na pozneje in se posvetil zgodovini brskanja po spletu. Če bi Danijel nekaj dni pred izginotjem obiskal spletno stran turistične agencije Čao, zgube in kupil karto za štirinajstdnevne počitnice na otokih Jacka Danielsa, bi to policija zagotovo ugotovila. Njegova zgodovina brskanja je bila sprva videti dolgočasna, v Wikipediji je iskal osebne podatke o filmskih igralcih in ljudeh, za katere sam nisem še nikoli slišal, kar pa še ne pomeni, da niso slavni in znani vsem na tem planetu razen meni.

	Nenadoma mi je zaledenela kri v žilah: Danijel je pred tremi tedni obiskal spletno stran z imenom Suicide is painless!

	Obiskal sem jo še jaz, a na svojem računalniku in ne na Valantovem telefonu, zaradi večje slike. Da je istoimenska pesem iz filma M*A*S*H, sem vedel že prej, zdaj sem jo znova slišal. Takoj ko sem bil na strani, zagnala se je obiskovalcu v pozdrav. Ko sem se prepričal, da gre za obešenjaštvo in ne za resne nasvete za izvedbo samomora, nisem vedel, naj si oddahnem ali ne. Če si že nisem oddahnil, sem vsaj bral, da lahko samomor storiš tako, da se prijaviš v vojsko, se napiješ velike količine vode (30 litrov dnevno), ješ pokvarjeno hrano v upanju, da boš staknil botulizem, postavaš na pločniku, ko iz petega nadstropja s škripcem spravljajo klavir, sosedovi kobri stopiš na rep, Miss Brutality rečeš, da je grda, si odgrizneš glavo in tako neumno naprej.

	Zares sem si oddahnil šele, ko sem se v Danijelovem telefonu prepričal, da ima fant rad obešenjaški humor nasploh, ne le samomorilnega. To se je videlo tako po besedilnih kot po slikovnih šalah, od slednjih sem si zapomnil kratek barvni strip, v katerem moški po stanovanju preganja brenčečega komarja in ko ga končno zadene, kri brizgne tako močno, da se cedi z vseh preostalih sličic do konca stripa. Naj je obešenjaški humor zdrava oblika humorja ali ne, vsekakor je dobra tema za polnočno televizijsko omizje, jaz pa sem nanj gledal zgolj v luči Danijelovega izginotja. Opisali so mi ga kot preveč vestnega in urejenega, da bi od njega pričakoval izginotje kot obliko potegavščine, toda spomnil sem se, da sem od Bojane ali Darka prejšnji dan slišal o fantovščini za prijatelja Jerneja, ki je tik pred vrati. Mar niso ravno slovesa od samskega stanu pri fantih znana po bizarno-obešenjaških preizkušnjah za tistega, ki se bo v kratkem samskemu stanu prostovoljno odpovedal? Poleg tega je – če je še – tudi sam Danijel le dva meseca oddaljen od poroke z Mio ...

	Premetaval sem misli sem in tja po glavi, da so me, dobro premešane, pripeljale do vprašanja: so fanta ugrabili? Morda prijatelji? Ne, kdor bi si privoščil tako okrutno predporočno šalo, bi bil prej sovražnik kot prijatelj. Eno je, če nekoga zapreš v temen prostor za eno uro, da bo poskusil omejevanje svobode v zakonu, povsem nekaj drugega pa je, če to storiš za deset in več dni. Slišal sem že za fantovščine, ki so šle predaleč in se tragično končale, toda spomniti se nisem mogel nič konkretnega, razen morda filma Fantovščina s Tomom Hanksom v glavni vlogi.

	Misli so se mi na tej stopnji nepoznavanja Danijelove usode znova in znova vračale na ugrabitev. Prejšnji petek bi se lahko do parkirišča v BTC-ju odpeljal zato, da bi se tam dobil z nekom, s katerim se ni hotel srečati kje drugje. Ta nekdo bi bil v družbi dveh krepkih mož, ki sta Danijela stlačila v avto, nato so se vsi skupaj odpeljali v neznano, večina prostovoljno, eden neprostovoljno. Maščevanje? Zakaj pa ne, še en trapast razlog med množico trapastih razlogov, s katerimi se moram ukvarjati zaradi podatkovnega mrka, v katerem sem se znašel.

	In kje je stikalo za luč?

	Moj sin Rihard, kriminalistični inšpektor, bolj za šalo kot zares naključnim radovednežem pove, kako dobi morilca: ko izloči vse tiste, ki ne morejo biti krivi, ostane le še tisti, ki je. Bo meni, zasebnemu detektivu, uspelo, da mi bo, ko bom izločil vse trapaste razloge za Danijelovo izginotje, ostal en sam, končno pameten? Med princesami kroži rek, da moraš poljubiti veliko žab, preden se ena spremeni v princa. Priznam: zaradi preobilice možnosti, po katerih se je mladi Valant izognil vsem radarjem, nisem prav nič trpel. Vsako, ki je priplula mimo, sem zaustavil, shranil v svoj spominski register in jo pustil, naj čaka na soočenje z novimi dejstvi. A zato so me vse bolj zanimala nova dejstva; dejstva, in ne domneve!

	Nadaljeval sem s pregledovanjem zgodovine Danijelovega brskanja po spletu: če bi, na primer, obiskal stran Asian Bunnies, bi bilo to dejstvo, ki je ostalo zabeleženo, ne bi bila zgolj domneva v moji ostareli glavi. Le kateri polnokrvni odrasli moški ne brska za erotiko, da ne uporabim za eno stopnjo močnejšega izraza? Odgovor: Danijel Valant. Vsaj na telefonu ne, na njem nisem odkril nobene strani z vročimi puncami, ki počno vroče stvari, same ali v družbi. Rad bi pregledal tudi zgodovino brskanja po spletu na fantovem računalniku, toda to bo moralo počakati, zaenkrat ne vem niti, ima doma prenosnega, namiznega ali podmiznega, včeraj si nisem ogledal fantove sobe, čeprav sem imel priložnost.

	Ril sem po telefonu naprej, pozornost mi je vzbudilo obilje obiskanih spletnih strani s kavbojskimi zgodbami, v angleščini wild west stories. Nekaj je bilo tako kratkih, da sem jih prebral v celoti, celo všeč so mi bile. Njihovi avtorji so mi bili povsem neznani in drznil bi si staviti, da so povsem neznani devetindevetdesetim odstotkom Slovencev. Matt Clark? Gary Luster? John William Sage? Tim Jerome? Kaj znano? Ne, nič, prepričan sem, da so psevdonimi. Po času obiska sem dognal, da je imel Danijel kljub nemalo dela v operativni pripravi proizvodnje vendarle čas in priložnost za kratko sprostitev – gledal je pač v telefon, najbolj običajna stvar pod pretirano vročim soncem enaindvajsetega stoletja. Za kritje je sodelavce klical s svojega prenosnega in ne s službenega namiznega telefona. Ko sem bil tam, sem videl, da ima vsak član Tonetove ekipe svojega. Za kratek odklop je bral kavbojske zgodbe, nič nenavadnega, nič prepovedanega – in dobra preventiva pred izgorelostjo. Sprostitev potrebuje vsakdo; tisti, ki ima srečo, le v službi, jaz jo potrebujem celo med dopustom.

	Še kaj nenavadnega med zgodovino brskanja po spletu? Ne, nič takšnega, nekaj filmov na YouTubu po receptu malo mešano. Najbolj nenavadna bi bila odsotnost zgodovine brskanja po spletu, to bi pomenilo, da jo je Danijel prejšnji petek izbrisal, kar bi spet pomenilo, da je svoj odhod v ilegalo načrtoval. Tehtal sem zdaj to, zdaj ono možnost in počasi napaberkoval več razlogov proti načrtovanemu izginotju kot zanj. V tistih šestintridesetih urah, ki si jih je egoistično privoščil za svojo dušo in telo, ga je moralo doleteti nekaj, česar ni pričakoval. V Marsovce ne verjamem, prav tako ne v teleportacijo, fanta je moralo naskočiti nekaj, kar je v skladu z zakonitostmi tega sveta, morda nekaj povsem banalnega.

	Banalnega … banalnega … Najbolj banalna stvar na svetu so davki … Ne, kakšni davki, a morda vendarle kaj povezanega z denarjem. Dolg? Poleg običajnih bančnih kreditov obstajajo tudi manj nedolžni, ki povečini niso namenjeni nakupu premičnega ali nepremičnega premoženja, pač pa so posledica kreditojemalčevega nezdravega življenjskega sloga, na misel so mi prišle igre na srečo. Danijel ni bil spletni hazarder, vsaj sodeč po podatkih v svojem telefonu ne. A svet pozna raznotere oblike iger na srečo, Rihard se je lani srečal s primerom umorjenega, za življenja pokeraškega župnika, igral je za zneske nad stotimi jurji. Res je, zdaj že tipam za rešilnimi bilkami, hazard požre veliko časa, Danijelovo življenje pa je poznalo samo eno časovno luknjo, pijansko. Bi lahko popil toliko, da se je moral zadolžiti? Bi, če bi pil arhivsko vino, v kar pa sem verjel ravno toliko kot v Marsovce; prepričan sem bil, da je pil zaradi učinka in ne zaradi okusa alkohola.

	Napredujemo, v dve stvari sem že prepričan: da izginotja ni načrtoval in da je pil zato, da bi bil pijan. Kaj pa dolg, kako realno je njega vmešati v zgodbo o izginulem epsilon alkoholiku? Ujel bi se z nenačrtovanim izginotjem, Danijel bi denar dolgoval oderuhu, ta pa bi … ta pa bi kaj? Ga ugrabil in prodal tovarni mila, da bi si povrnil vsaj nekaj vložka?

	Na tem mestu bi rad povedal, da zasebnemu detektivu postavljanje neumnih vprašanj samemu sebi z Zakonom o detektivski dejavnosti ni prepovedano.

	No, saj se detektiv tega početja kmalu naveliča, tudi jaz sem si po uri iztepanja preprog, stkanih iz neoprijemljivega, znova zaželel dejstev, konkretnih dejstev. Konkretna so bila imena Danijelovih prijateljev, klical je Jureta, klical je Romana, klical je Jerneja …

	Kdo pa sta Klara in Tanja? Klical ju je popoldne oziroma zvečer, sodelavki najbrž nista bili. Sta bili Mijina konkurenca, ali vsaj ena, druga pa, na primer, sestrična?

	Ker sem kavalir, sem ženskama dal prednost. Najprej sem poklical Klaro. Takoj se je oglasila in vprašal sem se, če ima Valantov poba gerontofilska nagnjenja, glas, ki je zadel ob moj desni bobnič, je bil star, celo zelo star.

	“Gospa Klara?“ sem vprašal.

	“Izvolite,“ je rekla Metuzalemova sestra.

	Ker sem poklical na vrat na nos, nisem vedel, s kakšno taktiko naj se je lotim. Tako se je nisem lotil z nobeno taktiko, predstavil sem se in povedal, da iščem Danijela Valanta.

	“Tu ga ni,“ sem dobil razumen odgovor; nadaljevanje je bilo manj razumno.

	“Ga poznate?“ sem vprašal.

	“Koga?“

	“Danijela.“

	“Katerega Danijela?“

	“Valanta.“

	Telefon je bil nekaj trenutkov tiho, ko je spet spregovoril, je spregovoril z drugačnim ženskim glasom, precej mlajšim, s starejšim sploh ne bi mogel, razen če bi prišel iz groba.

	“Danijel, si ti?“ me je zaskrbljeno vprašal.

	“Ne, tukaj Pavel Cirk, zasebni detektiv.“

	“Zakaj imate Danijelov telefon?“

	“Njegova starša sta mi ga dala.“

	“Zakaj?“

	“Ker sta me pooblastila za iskanje njunega sina.“

	“Zasebni detektiv, ste rekli?“

	“Povsem zasebni.“

	“Ni slaba ideja,“ je spravljivo rekla sogovornica in dodala: “Oprostite, prej se je oglasila moja babica, demenco ima, a na telefon se zna oglasiti, jaz pa imam navado, da ga puščam ležati naokrog.“

	“Sta z Danijelom prijatelja, če smem vprašati?“

	“Lahko bi se tako reklo.“

	“Ste lahko bolj natančni?“

	“Glejte, vse sem že razložila policistom, tudi oni so me našli v telefonu.“

	“Lahko razložite še meni?“

	“No, prav. Z Danijelom sva se spoznala na Facebooku in tu pa tam malo poklepetala. Potem se je zgodilo nekaj, da sem nujno potrebovala denar in se nisem imela na koga obrniti. Nisem ga hotela prositi prek računalnika, dala sem mu svojo telefonsko številko in ga prosila, naj me pokliče. Res me je poklical, bil je tako prijazen, da mi je bilo zelo nerodno, ker ga moram prositi za denar. Takoj mi je bil pripravljen priskočiti na pomoč, naslednji dan sva se sestala, prinesel je denar, jaz pa sem mu ga čez tri tedne vrnila. Od takrat sva se večkrat slišala po telefonu. Policija mi je prejšnji teden povedala, da je odšel neznano kam. Zelo me skrbi zanj, ali vi že veste kaj več?“

	“Žal ne,“ sem odgovoril in na hitro naredil analizo slišanega. Delovalo je tako trapasto, da bi bilo lahko resnično. Kdo posodi denar človeku, ki ga je spoznal na goljufivem Facebooku? Odgovor: Danijel Valant, najboljši človek na svetu, tako ga je včeraj opisala Mia. Bi sedemindvajsetletnica oceno svojega fanta znižala, če bi vedela, da se po telefonu redno pogovarja z neko drugo punco, ki je po glasu – in babici – sodeč še bolj rosnih let kot ona?

	Kaj naj zdaj počnem s to Klaro, očitnim skokom vstran?

	“Ali veste, da se namerava čez dva meseca poročiti?“ sem jo vprašal, kot bi izginotje na svatbeni načrt ne imelo nikakršnega vpliva.

	“Vem in vesela sem zanj. Zelo rad ima svojo Mio, privoščim jima, da najdeta takšno skupno srečo, kot sva jo midva z Gregorjem.“

	“Ste poročeni?“ sem presenečeno vprašal.

	“Sem, doma so bili sicer proti, ker sva študenta, toda ljubezen ne pozna ovir, kaj pravite?“

	Kaj o ljubezni pravim jaz, okoreli samec? Raje sem tiho; če bi že kaj rekel, bi jo vprašal, če je denar potrebovala zaradi poroke, ki je vskočila med dvema štipendijama.

	“Lahko vprašam, kakšen znesek vam je posodil?“ sem jo raje vprašal nekaj drugega.

	“Tristo evrov,“ je brez oklevanja odgovorila Klara. “Vam se to morda ne zdi veliko, toda meni je Danijel s posojilom zelo pomagal.“

	“Vaš mož ve, da se večkrat pogovarjate z njim?“

	“Seveda, včasih dam tudi njega na telefon.“

	Prešinilo me je, da med zgodovino Danijelovega brskanja po spletu ni bilo Facebooka.

	“Sta oziroma ste v stiku tudi na Facebooku?“

	“Ne, nič več, Danijel je zaprl svoj profil, rekel mi je, da so ga začeli nadlegovati.“

	“Nadlegovati? Na kakšen način?“

	“Tega pa mi ni povedal.“

	Morda se je razvedelo, da je pripravljen neznancem posoditi denar, sem pomislil.

	“Ne zamerite mi tega vprašanja,“ sem nadaljeval v pomanjkanju idej, “toda ali morda domnevate, sumite, zakaj je Danijel izginil in kje je zdaj?“

	“Odkar mi je policija sporočila novico, sem veliko premišljevala o tem. Morda se je odločil spremeniti življenje in zdaj živi s Tanjo.“

	“Tanjo? Kdo je Tanja?“

	“Njegova nekdanja punca, z njo ima sina, star je štirinajst let.“

	Na hitro sem izračunal: Danijel jih ima dvaintrideset, menda ni otroka naredil pri sedemnajstih …

	Ga je?

	“Štirinajst?“ sem vprašal za primer, da me je uho prevaralo za eno desetletje.

	“Tako je, štirinajst let ima, ime mu je Jure.“

	Molče sem se zahvalil Klari, da mi tako prostodušno razkriva skrivnosti svojega prijatelja, skoraj bi se ponudil, da ji podarim in ne posodim tristo evrov, zanjo visok znesek. Prijetno se je bilo pogovarjati z njo tudi zaradi pojočega soprana, ki ga je premogla. Danijelova preteklost je bila preveč pomembna, da bi izpustil priložnost, da o njej še kaj izvem od študentke, ki je očitno rada klepetala, nobenega znaka nestrpnosti ni bilo čutiti v njenem glasu, nobenega signala ni bilo, da bi rada zaključila pogovor z neznanim starim dedcem.

	“Nečesa ne razumem,“ sem želel razumeti, “prej ste rekli, da Danijelu želite srečo v skupnem življenju z Mio. Ne bi imeli nič proti, če bi malo pred poroko zamenjal punco?“

	“Malo. A povedal mi je, da ga Tanja nikoli ni prebolela, šla sta sicer narazen, toda ostala sta v stikih, jasno, tudi zaradi Jureta. Ona za njim nikoli ni imela nobenega fanta, mislim, da je računala, da bosta z Danijelom nekoč spet skupaj.“

	“Vse to vam je povedal po telefonu?“

	“Seveda, veliko sva se pogovarjala o Juretu, zdaj je že v devetem razredu.“

	“Vam je policija povedala, zakaj je stopila v stik z vami?“

	“Moški, ki me je poklical, je rekel, da preverjajo stike iz Danijelovega telefona. Zastavil mi je podobna vprašanja, kot mi jih zastavljate vi. Hecno je, z zasebnim detektivom se še nikoli nisem pogovarjala,“ se je Klara simpatično zahihitala v telefon.

	“Če je policija govorila z vami, je govorila tudi s Tanjo,“ sem jaz ostal resen. “Tudi ona je med stiki.“

	“Najbrž, a jim je gotovo rekla, da nič ne ve, da sta povezana samo zaradi sina, ki ga imata. Dvomim, da so jo obiskali ali preverili, kje je trenutno.“

	“Je Danijel zaljubljen vanjo?“

	“Ne, on je zaljubljen v Mio.“

	“Zakaj bi potem odšel živet s Tanjo?“

	“Zaradi Jureta, ki zelo pogreša očeta, mi je povedal.“

	“Jure?“

	“Ne, Danijel.“

	“Rekli ste, da vas skrbi zanj. Zakaj? Če je s Tanjo in sinom, je na varnem.“

	“Skrbi me, ker ga tako dolgo ni. In nisem res prepričana, da je s Tanjo.“

	“Veste, da je alkoholik?“

	“Kaj? On? Danijel? Nemogoče!“

	“Vsakih pet, šest vikendov je odšel od doma in se vrnil popolnoma pijan.“

	“Vikendov, ste rekli?“

	“Ja.“

	“Nekajkrat ga v soboto ali nedeljo res nisem mogla priklicati.“

	“V soboto je pil, v nedeljo je spal, v ponedeljek pa je odšel v službo in pridno delal,“ sem Klari razkrival skrito plat Danijelovega življenja. Študentka je bila dobrodošel vir informacij, upal sem, da bo povedala še kaj.

	 Naslednje, kar je povedala, je bilo:

	“Z menoj nikoli ni govoril pijan, v to sem popolnoma prepričana.“

	“Kadar je pil, ni govoril z nikomer, tudi s starši in Mio ne.“

	“Mar res pije? Pišuka, tega pa si ne bi mislila o njem. Mislite, da se mu je kaj zgodilo, ko je bil pijan?“

	“Nisem prepričan, a po tem, kar vem, bi rekel, da ne.“

	“Molila bom zanj,“ je resno rekla Klara.

	“Ste verni?“ sem bil presenečen, mislil sem, da so mladi verniki izumrli.

	“Sem.“

	“Jaz tudi,“ sem priznal. “Kristjan od malih nog.“

	“To me veseli. Boste tudi vi molili? Da bi ga čim prej našli?“

	“Bom,“ sem obljubil in obljubo izpolnil takoj po pogovoru.

	Najina molitev je bila uslišana še isti dan.





	OSMO POGLAVJE

	Po zaključnem amen sem se posvetil premišljevanju o telenoveli, ki se je napletla okrog Danijela. Da je imel otroka pri osemnajstih, se nisem dolgo čudil. Jaz sem ga imel pri dvajsetih, pa kaj potem! Mojega je rodila Mirta, njegovega punca z bolj običajnim imenom Tanja. Dvomil sem, da je ta sled prava, policisti bi njeno vpletenost v Danijelovo odsotnost razkrili po hitrem postopku. Da bi fant mirno in brez avtomobila odšel naproti novemu življenju s staro ljubico? Ne, družinica, sestavljena iz treh članov, mame, očeta in sina, bi še precej teže za seboj zabrisala vse sledi kot posameznik.

	Vseeno bi se s Tanjo rad pogovoril, kjerkoli že je. Prednost prenosnega telefona je, da ga lahko uporabiš v hlevu, na stranišču, na njivi, v Ljubljani, Ilirski Bistrici, v tujini, lahko pa seveda tudi doma. Kako vedeti, kje je človek, s katerim se pogovarjaš? Če je v avtomobilu, slišiš zvok motorja in prometa, toda vedno so se mi zdeli trapasti kriminalni filmi, v katerih zlikovec telefonira neki ubogi pari, ji pove, da je ugrabil njegovo ženo, policija pa po – značilnem, seveda – bitju cerkvene ure v ozadju ugotovi, od kod je prišel klic. Orodja za lociranje telefonskega klica so organom pregona v nasprotju z menoj na razpolago, s sodnim nalogom pri operaterju mobilne telefonije lahko ugotovijo, od kod prihaja ali je prišel signal določene telefonske številke.

	Ne, Tanjinega nahajališča ne bom odkril, če je z Danijelom in Juretom v kateri od Srednjih vasi, bi možje in žene inšpektorja Martina Kalaja izvedeli, povedali Danijelovima staršema, ki se potem ne bi obrnila name.

	Ko sem pomislil na Bojano in Darka, sem takoj pomislil še, da sta mi o svojem sinu marsikaj zamolčala. Da ima štirinajstletnega sina, ni nepomembna informacija, ki jo detektivu zamolčiš, ker ga to nič ne briga. Frustracija zaradi od potomca ločenega življenja bi mu lahko povzročala duševno praznino, ki jo je zapolnjeval z alkoholom. Frustriran je nemara tudi Jure, dobra Klara je rekla, da si zelo želi živeti z očetom. Sta se oče in sin videvala, redno, občasno, pogosto, poredko? Meni Rihardova mama stikov ni omejevala, celo spodbujala jih je, sin je bil včasih tako dolgo pri meni, da sva bila naveličana drug drugega, zlasti ko ga je dajala uporniška puberteta. Vsekakor je bil v moji bližini dovolj pogosto, da sem ga okužil s svojim poklicem. Ko je bil star štiri leta, je govoril, da bo, ko bo velik, kriminalec. Njegov majhen jezik se je nekoliko zavozlal, v mislih je imel kriminalista. To je zares postal, danes je kriminalistični inšpektor za delikte zoper telo, uporništvo pa ga je že zdavnaj minilo.

	Če bi bil inšpektor za delikte zoper duha, bi moral že zdavnaj aretirati polovico parlamenta; katero, bom obdržal zase.

	Trenutno bi mi najbolj prav prišlo, če bi bil moj sinko kriminalistični inšpektor za pogrešane osebe, to, kar je Martin Kalaj. Prepoved mešanja javnega in zasebnega gor ali dol, lastnemu očetu bi že povedal, do kakšnih odkritij se je dokopal v primeru Valant. Skupaj bi bila močnejša, izmenjevala bi mnenja in spoznanja, meni bi bila na voljo Rihardova policijska mašinerija, njemu moje izkušnje. Sanja svinja o … V resnici sem se kot samotni strelec znašel v položaju zelo zasebnega zasebnega detektiva, ki se mora do sledov za izgubljenim sinom dokopati sam. Če vztrajam pri hipotezi, da izginotja ni načrtoval, so mogoče vsi podatki o njem, ki sem jih doslej napraskal, nepomembni. Zgodilo se je nekaj nepredvidenega, nekaj nepovezanega z njegovim pitjem, njegovo službo, njegovo nekdanjo in sedanjo punco, njegovim sinom, njegovimi prijatelji …

	A zakaj tega ne verjamem?

	Morda zato, ker bi to dišalo po vdaji, vdam pa se zlepa ne. Še naprej bom brskal po njegovem življenju, še naprej bom na preži za podatkom, ob katerem bom zastrigel z ušesi in se spremenil v psa slednika, ki ga nezmotljivi voh pripelje do cilja. Zmerljivka za detektiva je vohljač; ne, ni zmerljivka, moji kolegi in jaz res vohljamo za sledovi, le da ne z nosom.

	“Zakaj je danes pri tebi tako tiho?“ sem zaslišal od vrat.

	Razmišljanju sem potegnil ročno zavoro, pogledal proti glasu in uzrl Jelkino plavolaso glavo.

	“Si mislila, da sem umrl?“ sem vprašal in se nasmehnil v dokaz, da nisem.

	“Ponavadi se iz tvoje pisarne slišijo zvoki, danes jih ni,“ je snaha pravilno ugotovila.

	Zvoki se iz moje pisarne sredi delovnega dne slišijo zato, ker imam malo dela in med čakanjem na novo stranko na računalniku gledam filme, zvočniki pa so močni in glasni. In pomembni pri doživljanju filma tudi kot slušnega užitka.

	“Pridi na kosilo, na mizi je,“ me je nato pozvala.

	Ubogal sem in ji sledil v kuhinjo.

	“Je Ana že doma?“ sem se začudil ob pogledu na vnukinjo.

	“Že, kot vidiš.“

	Sem se tako dolgo ukvarjal z Danijelovim telefonom, pogovorom s Klaro in tuhtanjem? Očitno … Pri mojih letih čas mineva precej hitreje kot v mladosti. To mi rečejo vsi starejši ljudje, vsem čas teče hitreje, celo vsako leto hitreje. Mar ni to krivično? Zdaj, ko nam je do smrti ostalo ne dosti let, bodo minila hitreje, kot bi minila, če bi bili mladi. Ne bi bilo pravično, če bi bilo obratno, če bi se leto zdelo dolgo, kot so se pri dvajsetih zdela tri leta? Tako pa dvakrat pljuneš in že ponovno slišiš vižo Jingle Bells, od katere si se komaj opomogel iz lanskih božično-novoletnih praznikov.

	Z Ano sva se pozdravila z nasmehom, če bi se rokovala, bi bilo neumno.

	“Boš krvavico ali pečenico?“ me je vprašala Jelka.

	“Pečenico,“ nisem imel težav z izbiro. Tudi Ana ne, s presenetljivo vnemo se je lotila treh majhnih krvavic, ki jih je dobila na krožnik. Punca zna biti izbirčna, zlasti z zelenjavo jo je treba siliti, na brokoli je kot večina otrok naravnost alergična. Tokrat ji je mami soočenje z njim prihranila, jedli smo mešanico fižola in naribane črne redkve, ki je bila in ni bila solata.

	“Kaj ste se danes učili v šoli?“ sem po kosilu vprašal edinega šoloobveznega člana našega omizja.

	“To me bo vprašal oči, ko bo prišel domov,“ me je zavrnila.

	“Meni nočeš povedati?“

	Vzela si je čas za razmislek in rekla:

	“Prav. Učili smo se o prometnih znakih.“

	“Čemu so namenjeni?“ sem se vživel v vlogo svojega sina, ki Ano vsak dan vpraša, kaj so se učili. Za otroka, ki popoldne ne ve, kaj mu je učitelj pripovedoval dopoldne, bi bilo bolje, da bi ostal doma in se na pamet naučil dve strani splošne enciklopedije, mi je nekoč rekel.

	“Da avtomobili lažje vozijo,“ je dokaj pravilno odgovorila vnukinja.

	“Za tiste, ki so peš, pa ni prometnih znakov?“ sem spraševal naprej.

	“So.“

	“Kateri prometni znak ti je najbolj všeč?“

	“Ne vem,“ je skomignila z rameni.

	“Te zanima, kateri je najbolj všeč meni?“

	“Povej.“

	“Reče se mu: pozor, komarji na cesti!“

	“Takšnega sploh ni!“ je prepričano vzkliknila Ana.

	“Pa je, trikoten je, rumene barve z rdečim robom, na sredi je narisan velik, sestradan komar.“

	“Kako se vidi, da je sestradan?“

	“Kosti mu štrlijo.“

	“Komarji nimajo kosti!“

	“Prav imaš, nekaj sem pomešal,“ sem se vdal.

	Postrani me je pogledala in vprašala:

	“Ali res obstaja prometni znak pozor, komarji na cesti?“

	Kaj naj odgovorim?

	“Res, samo ne pri nas, ker so vsi naši komarji pocrkali zaradi strupov, pač pa tam, kjer jim je dobro.“

	“Kje pa je to?“

	“V Culukafri,“ sem si znal izmisliti.

	V pogovor se je vmešala Jelka, rekla je:

	“Pozna se, da sta z Rihardom v sorodu, oba ji polnita glavo z neumnostmi. Potem pa v šoli blekne takšno, da se ji smejijo vsi sošolci.“

	“Smeh je pol zdravja, prepričan sem, da gredo potem vsi učenci bolj zdravi domov.“

	“Neresnico ji prikazujeta kot resnico!“

	“Živela bo v svetu lažnih novic, midva bi jo rada zgolj pripravila na to,“ sem mirno zatrdil Jelki.

	“Jo bosta vprašala, kaj so se učili v šoli tudi, ko bo hodila na fakulteto?“

	“Za Riharda ne vem, jaz je ne bom, ker se bom takrat že prašil v žari.“

	Anina mama je na hitro izračunala in rekla:

	“Saj jih boš imel komaj sedemdeset.“

	“Če bi pa rad umrl mlad!“

	“Za to si prepozen,“ je veselo rekla snaha.

	“Bo dedi umrl?“ je prestrašeno vprašala Ana.

	“Ne,“ sem rekel, “jaz bom še čez sto let živ in zdrav, razen če me bo pičil največji komar, kar jih bo zaradi podnebnih sprememb k nam prinesel veter iz Culukafre. Prepričan pa sem, da bo potem crknil tudi on.“





	 DEVETO POGLAVJE

	V kuhinji sem počakal, da je minilo pol ure, toliko je po zakonu nam delavcem odmerjeno za malico, se zahvalil Jelki za kosilo, se vrnil v pisarno, zmolil opoldansko zahvalno molitev za prejete darove in nadaljeval z delom.

	Kje smo ostali?

	Ostali smo pri dilemi, kako se bomo lotili telenovelične Tanje, da bomo iz nje iztisnili podatek o Danijelovem naslovu začasnega bivališča. Ali pa tudi ne …

	S polnim želodcem sem bil še bolj kot s praznim prepričan, da bi policija do zdaj že vedela, če se je mladi očka vrnil v objem bivše.

	Bo mar do konca življenja živel inkognito, ker se boji soočiti z Mio in ji povedati, da poroka odpade zaradi višje sile, ki sliši na ime Tanja?

	Ko sem to pomislil, me je prijelo, da bi poklical Mio in jo pobaral, če je Danijel o poroki govoril nejevoljno, obotavljivo ali celo prestrašeno – a sem si hitro premislil: izginil ji je fant, jaz pa bi ji v odprto rano nasul še izdaten ščepec soli.

	Kako je s Tanjinimi ranami, bom skušal izvleči iz nje med pogovorom.

	Moje ime se klicani ni izpisalo, vseeno se je takoj oglasila, z vprašajem v glasu.

	Počasi in razločno sem ji razložil, kdo sem in zakaj kličem, zamolčal sem le to, da me je na lov za Danijelom spravila prevelika proteza. Pozorno me je poslušala, ni mi nevljudno skakala v besedo, ko pa sem končal, je izrekla eno samo besedo: “In?“

	“Izvedel sem, da je Danijel oče vašega sina Jureta,“ sem odgovoril na njeno kratko vprašanje. V zameno sem dobil:

	“In?“

	“Starša sta mi posodila njegov telefon, iz njega sem razbral, da sta v zadnjem času večkrat govorila.“

	“In?“

	Prekleto, bo to vse, kar boš rekla, je vame butnil greh, imenovan jeza.

	“Zanima me, če sta se pred kratkim tudi osebno srečala?“ sem vprašal skozi stisnjene zobe, kolikor sem jih pač zaradi prevelike proteze lahko stisnil.

	“Ne.“

	Ne? Ni izrekla besedice in z dodanim vprašajem, napredujemo.

	“Kaj pa z Juretom, sta se srečala?“

	“Sva.“

	“Ne vidva, onadva!“ sem začel izgubljati živce; izgubljanje živcev v nasprotju z jezo ni greh.

	“Ni treba vpiti, dobro vas slišim,“ se je razgovorila Tanja. “Sta se srečala,“ je celo dodala.

	“Kdaj?“

	“Večkrat.“

	“Kdaj nazadnje?“

	“En teden, preden je izginil.“

	“Med vikendom?“

	“Ja.“

	“Domnevam, da je z vami v stik stopila tudi policija?“

	“Je.“

	“So vas vprašali, če domnevate, kam bi lahko odšel Danijel?“

	“So.“

	“Ali domnevate, kam bi lahko odšel?“

	“Ne.“

	“Ali Jure ve za očetovo izginotje?“

	“Ve.“

	“In kaj pravi?“

	“Nič.“

	Če ne pravi nič, se je vrgel po mami, ki pove komaj kaj več kot nič ...

	“Najbrž očeta zelo pogreša?“

	“Ga.“

	Pomislil sem, da bi jo prosil, če k telefonu pokliče sina; pomislil in si premislil – Danijel ima Juretovo telefonsko številko shranjeno v telefonu, pobiča bom lahko poklical brez mame v ozadju. Klara in Tanja bi lahko družno zapeli žensko različico popevke Kako sva si različna. Iz prve so besede kar letele, iz slednje sem jih moral iztiskati kot zobno pasto iz dodobra izpraznjene tube. Če se do zdaj ni razgovorila, se tudi v prihodnje ne bo. Zato:

	“Hvala in adijo.“

	Prekinil sem telefonsko zvezo in si oddahnil.

	Kaj lahko potegnem iz tega trapastega pogovora? Da se je Danijel razšel s Tanjo, ker ni mogel več prenašati njenega nenehnega klepetanja?

	A ljudje smo različni in nihče ni odveč na tem svetu, razen morda …

	Tudi to bi raje obdržal zase.

	Podatek, če je Tanja še vedno zaljubljena v Danijela, bi me zanimal le v primeru, če bi bila njena čustva povezana z njegovim izginotjem. V pogovoru z menoj je nekaj čustev pokazala le, ko sem omenil sina Jureta, njene enozložnice so pridobile toplino. Zdaj vem: Jure in Danijel sta se občasno igrala družino, tako kot sva se nekdaj družino igrala midva z Rihardom. Lepo. Fant je bil pri očetu zadnji vikend, ko je bil slednji še prisoten v našem vesolju. Vez oče-sin je posebna vez, morda je oče sinu zaupal kaj, česar ne bi nikomur drugemu, celo meni ne.

	Zakon verjetnosti je bil na moji strani, možnosti, da bi v primeru Danijel Valant naletel še na enega gostobesedneža Tanjinega kova, so bile minimalne. Poklical bom Jureta, a ne takoj, devetošolec je, ti pa pridejo domov pozneje kot tretješolci Aninega kova. Da ima v torbi telefon, nisem dvomil, vendar ga med poukom ni smel imeti prižganega. Sam sicer že desetletja nisem bil znotraj šolskih zidov, si pa zlahka predstavljam, kako je danes tam med odmori: učenci in dijaki besno preverjajo, kdo jih je klical ali jim poslal sporočilo ali všečkal fotografijo njihove riti med zadnjo petinštiridesetminutno telefonsko abstinenco. Temu se je moč izogniti, zato:

	Jure, čez eno uro se slišiva!

	Kot urejen človek sem se odločil, da iz zmešnjave v Danijelovem telefonu naredim red. Pripravil sem papir in pisalo ter se najprej pozabaval z dohodnimi klici. Nastavitve so bile drugačne od tistih v mojem telefonu, klici niso bili združeni po kličočih, temveč so se nizali eden za drugim, tako kot so prihajali. Nazadnje jih je brisal – kdaj? Ker so bili shranjeni po časovnem zaporedju, tega ni bilo težko ugotoviti. Najstarejši klic, ki ga je prejel in je ostal v telefonu, je bil iz oktobra. Prišel ni od nikogar iz imenika, prišel je s telefonske številke, ki bi lahko pripadala fizični, psihični ali pravni osebi. Odločil sem se, da zanemarim številke, ki za Danijela niso bile dovolj pomembne, da bi jih shranil v imenik. Prvi dohodni klic s številke, ki je bila dovolj pomembna, je prišel od fizične osebe po imenu Dejan. Datum: 18. oktober. Ura: 7:42. Čas trajanja pogovora: 53 sekund. Manj kot minuta? Kateri dan v tednu je bil? Pogledal sem na koledar v desnem spodnjem vogalu računalniškega zaslona in izvedel: ponedeljek. Po zakonu verjetnosti je bil tisti dan Danijel v službi in ne na dopustu, poklical ga je bodisi sodelavec, ki mu je na hitro nekaj naročil, bodisi nesodelavec, s katerim se zaradi zahtev delovnega dne ni imel časa pogovarjati. Se Dejan še kdaj pojavi? Se, večkrat. Kaj pa odhodni klici? Tudi tam je, ni bil le kličoči, bil je tudi klicani. A vedno v času, ki je bil za Danijela delovni čas. Stavil bi, da je bil tudi za Dejana, klici pa v obe smeri službene narave. Tega moža ali fanta mirno lahko shranim v rubriko nepomembno.

	Ker so bili klici urejeni časovno ne le po dnevih, temveč tudi po urah, sem zlahka ugotovil, s kom je Danijel govoril po četrti uri popoldne, ki sem jo postavil za konec njegovega delovnega dne, v soboto in nedeljo pa ob katerikoli uri. Prvi, ki bi bil, upoštevajoč postavljene filtre, lahko zanimiv, je bil neki Sašo. Med dohodnimi klici se je prvič pojavil 22. oktobra ob 18:22. Pogovor je trajal osemnajst minut. Sašo je nato Danijela klical še petkrat, ta pa njega sedemkrat. Prijatelja? Morda, vsekakor gre Saševo ime na papir kot potencialni vrelec podatkov.

	Sledil mu je Jure. Kolikokrat je on klical očeta in oče njega, nisem ugotavljal, dal sem ga na seznam. Tako kot sem začel, sem tudi nadaljeval. Po dohodnih klicih so sledili odhodni, našel sem nekaj oseb iz imenika, ki jih je klical Danijel, oni pa ne njega. Med njimi se je znašlo tudi žensko ime, Ema. Ker jo je klical več kot enkrat, je prišla na seznam. Ta ni bil ne dolg ne kratek; dolg je bil toliko, kot je bilo pričakovati pri dvaintridesetletniku z zmerno razvitim družabnim življenjem. Ko sem odštel sodelavce, očeta, mamo, Mio, Klaro, Tanjo in Jureta, sem dobil sedem imen, šest moških in eno žensko. Romana in Jerneja so mi že omenili, ostali so bili v mojem zmedenem svetu novinci.

	Zaradi čudaške izkušnje s Tanjo sem se vprašal, če bi bili pogovori z ljudmi, ki bi mi utegnili kaj povedati o Danijelovi nagnjenosti k izginjanju, kakovostnejši, če bi potekali v živo in ne po telefonu. Če bi se s Tanjo znašel na štiri oči, ji ne bi dovolil, da mi odgovarja z enozložnicami. A moral bi vedeti, kje koga najdem in vendarle najprej uporabiti telefon ter kandidate za živi pogovor povprašati po naslovu.

	Ura je minila, na vrsti je sin Jure, zaenkrat le za telefonski pogovor. Vtipkal sem številko njegovega mobilnika v svojega in počakal, kaj bo. Bilo je, da sem zaslišal mlad glas, ki pa je že mutiral.

	“Jure tukaj, prosim?“ se je pobič odzval na klic neznanca.

	Še bolj podrobno in še bolj počasi kot njegovi mami sem razložil, kdo sem in kakšna je moja funkcija pri iskanju njegovega očeta. V optimističnem tonu sem izrazil prepričanje, da je z njim vse v redu in da se bo na koncu vse pojasnilo.

	“Ste res detektiv?“ je bilo slišati nejeverno.

	“Res.“

	“Takšen kot v filmih?“

	“Čisto takšen, tudi v filmih detektivi iščejo pogrešane.“

	“Pa ste dobri?“

	Vztrajal sem pri pozitivnosti in mu zatrdil, da sem dober.

	“To sem vas vprašal zato, ker je policija zanič.“

	“Na kakšen način?“ sem bil željan podrobnosti.

	“Mami in meni so postavljali neumna vprašanja, mamo je tip, ki je govoril z njo, celo nadrl.“

	Tega tipa sem zlahka razumel – a kakšna vprašanja naj zastavim mlademu Juretu, da ne bo imel za neumne tudi detektive?

	“Imaš, takole sam pri sebi, kakšno razlago, zakaj je tvoj oče izginil?“ sem ga vprašal, kar sem v takšni ali drugačni obliki vprašal vsakega Danijelovega bližnjega, s katerim sem doslej govoril.

	“Vzel je dopust, ker je bil vsega sit.“

	“Službe ali družbe?“ mi je ušlo.

	Jure ni pripomnil, da sem bleknil neumnost, temveč je rekel:

	“Bil je naveličan, ker vsi kar naprej nekaj zahtevajo od njega. Kadar sem bil pri njem, so ga neprestano klicali, dostikrat se je branil, da ne more priti tja, kamor zahtevajo, da pride.“

	Kako ta nepreverjena novička sede v sliko o Danijelu? Če je bil res najboljši človek na svetu, kot je rekla Mia … ne, to seveda ni bil … prekleto, o njem sem začel premišljevati v preteklosti, skoraj vpričo njegovega upanja polnega sina … se pravi, seveda ni najboljši človek na svetu, ker to ni nihče, a če je že samo dober, je revež. Dobrota je sirota, pravi rek in popolnoma se strinjam z njim. Po srcu dober človek je magnet za manj dobre po srcu, od njega pričakujejo, da bo zanje naredil to, jim dal ono in pritekel na vsak žvižg. Celo prijazna Klara ga je nagovorila za posojilo ...

	“Po tvojem mnenju je torej na dopustu?“ sem vprašal, da bi bil prepričan, da sem ga prav razumel.

	“Nekaj takega, ja.“

	“Ti je kdaj rekel, da je vsega sit in bi se rad za nekaj časa umaknil?“

	“Ni rekel naravnost, a rekel je nekaj takih stvari, da se zdaj, ko ga ni, vse ujema.“

	“Je omenil kakšen kraj?“

	“Večkrat mi je rekel, da bi rad obiskal Divji zahod, no, tiste kraje, ki so bili včasih Divji zahod, Teksas, Arizona, Nova Mehika, Montana. Ste vedeli, da je bila v Montani bitka pri Little Bighornu?“

	“Ne, prepričan sem bil, da je bila v Južni Dakoti.“

	“Saj se niste dosti zmotili, od tam so Indijanci Sedečega bika pobegnili na zahod.“

	“Se tudi ti zanimaš za Divji zahod?“ sem vprašal očitno.

	“Tudi.“

	Potem bo tole vprašanje neprijetno zate …

	“Zakaj ni še tebe vzel s seboj?“

	“Rekel je, da me bo, ko bom imel vozniški izpit. V Kaliforniji bova najela avto in se odpeljala proti vzhodu, jaz bom vozil, Danijel pa bo pozoren na zanimivosti.“

	“Svojemu očetu rečeš Danijel?“

	“Tako sem se navadil, ko sem bil še čisto majhen.“

	Saj, med vama je le osemnajst let razlike, lahko bi ti bil brat …

	“Si vse to povedal tudi policistu, s katerim si govoril?“

	“Ne, bil je preveč zoprn, komaj sem čakal, da odide.“

	“Te je osebno obiskal?“ sem se začudil.

	“Ja, bil je pri nas, povedal sem vam že, da je nadrl mamo.“

	“Kakšen je bil?“

	“Majhen, star in plešast.“

	To ni bil Martin Kalaj, on je visok in lasat, morda ne najmlajši, star pa vendarle še ne. Moral je biti eden izmed njegovih podrejenih, sam ni mogel biti povsod.

	“Hvala ti, Jure, veliko si mi pomagal, lepo se imej,“ sem rekel in prekinil zvezo.

	Pobič je mojo v mukah rojeno hipotezo o nenačrtnem izginotju postavil na resno preizkušnjo. Če je njegov oče odjezdil na Divji zahod, ne da bi pomahal v slovo, je to vsekakor storil načrtno in ne na vrat na nos. A če bi odpotoval v Ameriko, bi za seboj pustil jasne sledove pri organih, ki preverjajo in žigosajo potovalne dokumente. Ali pač ne? Kaj pravi spomin? Spomin pravi, da je v zadnjih nekaj letih več obtožencev iz sveta kriminala belih ovratnikov zbežalo v tujino, za enega sem natančno vedel, da se je zatekel v deželo javorovega lista, dobili so ga, ker je naredil prometni prekršek. Dobili so ga seveda kanadski policisti, ne naši; naši niso imeli pojma, kam se je potepel.

	Kako je s formalnostmi, ki jih moraš obvezno opraviti, če iz majhne države S odpotuješ v veliko državo K, jaz sicer ne vem, ker sovražim potovanja; vsaj potovanja tako daleč, da moram prespati kje drugje in ne doma. Ko smo se lani preselili, sem vzel svojo posteljo s seboj, tako mi je prirasla k sr…, hm, hrbtu. Čeprav sem samski, se v moji spalnici bohoti zakonska postelja, le da levo polovico zaseda prenosni računalnik, ki nikoli ne smrči, prdel pa doslej tudi še ni. Kot žigosan zapečkar bi rekel takole: iz države S lahko odpotuješ v državo A, ne da bi policija to vedela, če ti je zelo do tega, da policija tega ne ve. Po Juretovem verovanju se je Danijel zatekel nekam, kjer se bo počutil svobodnega.

	Divji zahod? Bi bilo to mogoče?

	Zakaj pa ne, menda mu je v službi že branje kavbojskih zgodb prineslo občutenje začasne svobode. Če mene kdo vpraša kaj na to temo, bi rekel, da gre pri fenomenu Divjega zahoda ravno za to, za freedom. Ne mesta z lesenimi bajtami, salooni, blatom na ulicah, garjavimi kurbami in boot hillom na obrobju; ne Indijanci s svojimi svojskimi šegami in nerazumljivim jezikom; ne žigosanje od bolečin tulečega goveda; ne članstvo v sedmem konjeniškem polku zame niso prava Wild west podoba. To so prostranstva, pa naj bodo širni gozdovi, travnate prerije, široke reke in bistri potoki, visoke gore ali obsežne planjave. In modro nebo. Celo jaz, žigosani zapečkar, si včasih zamislim, kako bi bilo jezditi po globoki dolini, s klobukom na glavi in škornjih na nogah. Nisem edini v družini, sin je še hujši, na spletu ga zanimajo le vesterni. Dva moja prijatelja, Marjan in Jože, sta v resnici odpotovala v divjezahodne države, ki mi jih je navedel Jure. Oba sta bila navdušena, oba sta mi rekla, da je resničnost prekosila pričakovanja. A tam sta bila vsak s svojo ženo, Danijel pa svoje Mie ni vzel s seboj. Če je šel res v Ameriko, je šel podobno kot mnogi obupanci v preteklosti: nimam zemlje, nimam dela, nimam denarja, kam naj grem? V Ameriko! V deželo, kjer sanje postanejo resničnost.

	Zavedam se, da je bil to moški pogled na svobodo. Kaj pa ženski? Ker nimam žene, nimam koga vprašati, lahko samo ugibam, kaj je svoboda za meni nasprotni spol? In kje? Na Divjem zahodu zagotovo ne, za urejeno žensko je predstava o neobritem, umazanem samotnem jezdecu, ki je v mesto prispel po petih dneh ježe skozi pusto, prašno pokrajino in smrdi po prepotenem konju na pet metrov daleč, najbrž ogabna. Če bolje pomislim – za žensko bi bil kraj svobode zagotovo kraj brez moških. A se mi podoba punce v bikiniju, udobno zleknjene na ležalnik na robu rajske plaže, s kozarcem margarite v roki, obdane s prijateljicami in nobenim moškim, zdi preveč klišejska, preveč v slogu nadaljevanke Seks v mestu. Nekaj vendarle vem o ženskah: to, da so različne. Zelo. Dve nista enaki, mislim na notranjost. Zato je predstav o svobodi najbrž toliko, kot je deklet in žena. Gorska kmetija. Lasten dom, začasno brez moža in otrok. Egipčanska puščava. Partija bridža s prijateljicami. Sprehod s psom. Sprehod brez psa. Kajenje na balkonu. Ježa čez drn in strn. Tek čez drn in strn. Sprehod po gozdu. Popoldne v Louvru. Večer v Scali. Smučanje v Adelbodnu … Urica ob knjigi?

	Le ženska, ki bi prebrala prejšnji odstavek, bi vedela, če sem se zgolj približal njeni osebni podobi svobode. Morda ga pa bo. Bralci mojega Dolgčasa so bile predvsem bralke, nekatere so me celo pohvalile. Ženitne ponudbe zaradi svojega izleta v svet literature k sreči nisem dobil nobene.

	Kar preveč sem se vživel v scenarij, po katerem si Danijel privošči sanjski dopust. Ne le sanjski, temveč tudi samski; zadnji samski v življenju, čez dva meseca bo poročen.

	Bo res?

	Ga je težila ravno poroka? Priprave nanjo so se najbrž že začele, že je bilo slutiti zajeten kup ceremonij, misliti moraš na milijon reči, na katere v preostalih obdobjih svojega življenja niti ne pomisliš. Tako kot potovanja je tudi to področje, ki ni ustrojeno po moji koži, poročen nisem bil nikoli in nikoli ne bom. Poznam pa veliko ljudi, ki so se poročili, in vsi so bili veseli, da je prekleta reč za njimi in da se nikoli več ne bo ponovila, zato si bodimo zvesti in se imejmo radi! Danijela, mladeniča z naporno službo, napornimi prijatelji, naporno nekdanjo ljubeznijo in napornim alkoholizmom na grbi doletijo še naporne priprave na naporno poroko. Notranje se zlomi in se zateče v mirno okolje, niti ne nujno v Ameriko, da je le sam in odklopljen od vsakdanjosti.

	Ljudje se kot klopi oklepamo svojih prepričanj; prepričaj levičarja, da je privatizacija dobra reč, če moreš; prepričaj desničarja, da je begunec človeško bitje, če moreš. Ne, ne moreš. Človeško bitje sem tudi jaz, takšno z mnogimi človeškimi napakami. Je med njimi tudi napaka, da se oklepam hipotez, ki sem jih postavil z umskimi napori? Prva Danijel-Pavlova hipoteza se namreč glasi: Danijel Valant ni izginil načrtno. Naj jo zaradi pogovora s pohvale vrednim Juretom zavržem kot star škarpet? Naj jo kršim, tako kot je Isaac Asimov v svojih romanih in zgodbah kršil tri zakone robotike, ki jih je sam postavil? Naj brez pomoči parlamenta sprejmem amandma? Nič od tega: fletna mala hipoteza mi je tako prirasla k srcu, da sem jo po naivnem obisku Divjega zahoda vzel v roke, jo očistil in spoliral, da se je zasvetila v novem sijaju. Danijel ni izginil načrtno in pika! Tisti petek se je moralo zgoditi nekaj, kar se ni dogajalo ne ob običajnih pivskih ne ob običajnih nepivskih petkih. Nekdo mu je nekaj rekel, ga prosil, ga izzval, ga … prisilil? Ne, ta formulacija bi bila pretirana. Prisiljen ni bil, od doma se je odpeljal pod vplivom lastne volje … ali pač ne?

	Moj vohljaški čut mi je signaliziral, da že pri njegovem odhodu od doma nekaj smrdi. In kaj je to vohljaški čut? Vohljaški čut imata pes in svinja, ki iščeta tartufe. Ti oddajajo molekule arome, ki plavajo po gozdu v kosmih. Živali jih ujameta in spet izgubita, toda po zaznavi, kje jih je največ, vesta, katera pot je prava, katera pot vodi do tartufa, da bosta ob njem od gospodarja dobili okusno nagrado. Vohljaški čut ima moj sin, ki odkriva morilce, nekateri med njimi so bili in bodo zelo prebrisani. Med preiskavo od ljudi pridobiva podatke, ki oddajajo molekule resnice, drobne in komaj zaznavne, a plavajo v kosmih, obdanih z molekulami resnice, ki jih oddajajo materialni dokazi. Ker ima vohljaški čut, zazna kopičenje in prepletanje obogatenih kosmov, sledi jim in pride do morilca. Vohljaški čut imam jaz, detektiv, vendar svojevrsten. Z njim zaznavam, katere moje misli oddajajo aromo resnice. Razširim nosnice, misli vsrkam in jih shranim še globlje v možgane.

	Če neham komplicirati: vame se je zasidral občutek, da je Danijel postal neprostovoljna žrtev nekoga drugega. Koga? Tanje, ženske, s katero ima sina in je po besedah neke druge ženske še vedno zaljubljena vanj? Mie, ženske, s katero se bo poročil in ki zanj pravi, da je najboljši človek na svetu? Ljudi, ki jih ima v imeniku, Eme, da ostanem pri ženskah, ali nemara moških, Romana, Jerneja, Saša in drugih, ki sem jih iz telefona prepisal na list papirja? Koga drugega, ki ga ni v imeniku? Sodelavcev? Kako so ga pripravili, da se je v petek proti večeru z avtomobilom odpeljal do BTC-ja, parkiral in naredil, kar so mu naročili, ukazali?

	Tega mi moj občutek ni znal povedati, kosmi resnice so bili zanj predaleč. Več podatkov! Hočem več podatkov!

	Fantje in dekle s seznama, vi ste na vrsti! Naj bo prvi Sašo, ki sem ga zapisal kot prvega. Vedel sem, da je od oktobra po telefonu precej več kot enkrat govoril z Danijelom, imel sem njegovo telefonsko številko, to pa je bilo tudi vse. Več podatkov, Sašo, izkaži se!

	Udobno sem se namestil na stolu in poklical. Zvonilo je in zvonilo in naposled nehalo, ne da bi me posneti glas obvestil, zakaj se naročnik ne oglasi. Moje telefonsko pravilo gre takole: če prvič zvoni v prazno, pokličem še dvakrat, vsakdo še ne gre na sekret s telefonom, da bo sogovornik poslušal zvoke, ki jih bo spuščal. Pravilo se je tudi tokrat izkazalo, moj drugi poskus je bil uspešen, zaslišal sem moški glas, ki je preprosto vprašal:

	“Prosim?“

	“Dober dan, sem Pavel Cirk, zasebni detektiv, preiskujem izginotje Danijela Valanta, njegova starša sta me zaprosila za pomoč pri iskanju,“ sem povedal, kar se mi je zdelo potrebno povedati.

	“Kaj ste rekli?“ sem zaslišal v zameno.

	Še enkrat sem povedal isto.

	“Kje je Danijel?“ sem dobil še eno vprašanje.

	Zdaj sem bil jaz na vrsti:

	“Saj govorim z gospodom Sašem?“

	“Ja, Sašo tukaj, kdo je?“

	Moški, po glasu sodeč mlad, je govoril počasi in zatikajoče, imel je težave z razumevanjem čisto preprostih stavkov. V svojih policijskih časih sem se skozi izkušnje naučil prepoznati govorico človeka, zadetega od trave. Sašo je to bil, zlahka sem si ga predstavljal, kako sedi na postelji, kadi džoint in se bedasto smehlja ob misli na zveriženost vesolja.

	V vinu je resnica, pravijo. Kaj pa v travi? Pa kaj še! Iz zadetega le s težavo izvabiš kaj smiselnega; kako nesmiselnega, je seveda odvisno od stopnje zadetosti. Kje je Sašo na lestvici od ena do deset? Preverimo!

	“Gospod Sašo, nekaj vprašanj imam za vas.“

	Tudi on je imel eno zame, že spet:

	“Kje je Danijel?“

	“Kdaj ste zadnjič osebno govorili z njim?“ sem poskusil.

	Telefon je za nekaj sekund onemel, nato sem zaslišal:

	“Kdo ste vi?“

	Čista desetka! Sašo je zabubljen v svojem mehkem svetu, v katerem se resničnost spotakne ob prvi besedi, ki jo prinese mimo. Ni se imelo smisla poslavljati, od česa takšnega že ne, prekinil sem zvezo in Saša odložil v rubriko kdaj drugič.

	Naslednji na seznamu je bil Roman, zadnja oseba, ki je pred izginotjem po telefonu govorila z Danijelom. Kaj pa po izginotju, me je prešinilo. Znanci vse tja do ponedeljka niso izvedeli, da ga je vzel veter, nekateri bolj bežni znanci najbrž še danes ne vedo, da ga je veter vzel brez telefona. Ta je ostal v sobi in pridno beležil klice v prazno. Pregledal sem dohodne in odhodne klice, kaj pa neodgovorjeni?

	Pozdravljeni, novi podatki!





	DESETO POGLAVJE

	Neodgovorjenih klicev se je nabralo dokaj malo, štirinajst. Danijel-Pavlova hipoteza v razširjeni obliki trdi, da je za fantovo izginotje na še neznan način odgovorna, zaslužna oziroma kriva neka druga oseba. Ta bi vedela, kje je, zato ne bi klicala na odsotni telefon in se želela pogovoriti z njegovim lastnikom. Kličoče po izginotju bom lahko črtal s seznama sumljivih. Vsaj nekaj bom lahko naredil …

	V soboto in nedeljo ga ni klical nihče – kot bi vse vesolje vedelo, da se Danijelu dogajajo vikendi, ko ne komunicira z drugimi živimi dušami. A njegovo pijanstvo naj bi bilo za širšo javnost skrivnost, prepričal sem se, da v službi o njem prav zares nimajo pojma. Kaj pa dobri prijatelji, ali vedo? Manj dobri prijatelji? Ali ve Jure? Njega o fotrovem alkoholizmu nisem mogel vprašati, mi ni dalo srce. Tanja? Njo bi si drznil vprašati, a v odgovor bi najbrž dobil najkrajši medmet iz zaloge kratkih medmetov.

	Prvi klic po Danijelovem izginotju je prispel v ponedeljek ob 8:23. Klicala je oseba, v imenik vpisana kot Ramšak. To bo kar naš stari in bradati znanec Tone Ramšak, fantov šef. Danijel je bil zelo vpet v proizvodni proces; če sem Tonetovo razlago prav razumel, ga je spremljal prek podatkov o izgotovljeni seriji nekega izdelka, ki so mu jih dostavili delovodje. Ko ga zjutraj ni bilo v službo, svoje odsotnosti pa ni ne napovedal ne pravočasno pojasnil, ga je Tone poklical. Oglasil se ni, zato je poskusil še dvakrat, nato je bodisi začel klicati na Valantovo hišno telefonsko številko bodisi je mastno zaklel in Danijelovo ponedeljkovo delo naprtil nekomu, ki ni izginil.

	Ob 9:12 je prišel Mijin klic. Pa ob 9:15 tudi. Pa ob 9:23 tudi. Potem je odnehala, morda je klicala v fantovo službo, izvedela, da ga v podjetju niso nič videli, in nato preverila pri njegovih starših … Toda … Ne bi morala klicati svojega fanta že v soboto, ko sta jo Bojana in Darko obvestila, da se je na mokri vikend prvič odpeljal z avtomobilom? A ga ni. Verjetna razlaga: tudi ona je bila prepričana, da gre kljub avtomobilu še vedno le za izlet pijanske narave in se bo zaročenec tako kot vedno vrnil v nedeljo zjutraj, pijan tako kot vedno. Da se ni, sta jo Valantova dva zagotovo obvestila, oba že pošteno prestrašena, ni bilo Danijela, ni bilo avtomobila; slednji se je našel v sredo, prvi pa niti današnji torek še ne. Kje je fantov telefon med tistimi vikendi, je Mia seveda vedela: čaka v njegovi fantovski sobi, da se gospodar vrne in naspi. Dokler se ne vrne in naspi, nima smisla klicati, oglasil se ne bo nihče. V ponedeljek ji je od skrbi počil film, začela je klicati na vse številke, ki so imele kakršnokoli zvezo z Danijelom, vključno z njegovo. Poklicala je trikrat, potem je imela dovolj in je prešla na druge vire, ki bi jo utegnili odrešiti skrbi. Vmešala se je policija, stopila je v stik z njo, ji postavljala vprašanja, ki so ji dala vedeti, da je primer vzela resno; in da je odtlej ona edini pravi naslov za preverjanje morebitnih svežih podatkov o morebiti najboljšem človeku na svetu.

	Sedmi neodgovorjeni klic je še vedno prišel v ponedeljek, od nekoga, čigar ime ni bilo shranjeno v imeniku, izpisala se je le številka. Prepričan sem bil, da so člani Martinove ekipe preverili, komu pripada, in se prepričali, da ta z izginotjem klicanega nima nikakršne zveze. Potem je očeta trikrat klical Jure. Glej no, vsi kličejo po trikrat, nisem edini!

	Naslednji, ki ni nikogar dobil, je bil neki Marko, ki ga je imel Danijel v imeniku, vendar ga nisem zasledil ne med dohodnimi ne med odhodnimi klici. Marko se prijatelja/znanca/sorodnika spomni poklicati takoj, ko ta izgine? Ne, ne čisto takoj, izginil je v petek, klic pa je prišel v ponedeljek. A tudi tega tipa je morala policija temeljito izprašati … Hmmm … Policija je morala, ko je dobila Danijelov telefon v roke, klice tudi prestrezati. Bi preveril, kako je z dohodnimi klici po dnevu nič, odhodnih po vsej verjetnosti ni bilo? Ne, nepomembni so, oglasil se je z zadevo seznanjeni policist in v kličočega zavrtal z odločnimi vprašanji.

	V torek, danes teden, je prvi neodgovorjeni klic s skrite številke prišel malo pred pol šesto zjutraj. Tako zgodaj? Če bi bil jaz Martin Kalaj, bi pri operaterju izsledil tistega, ki je nameraval Danijela nadlegovati ob tako nekrščanski uri, in ga obrcal.

	Naslednji torkov klic v prazno je prišel od Saša, dvajset do enih. Da ta travar ve, da je Danijel pogrešan, sem se prepričal, ko sem govoril z njim. Čeprav pošteno zadet, je znal vprašati po njem, in to večkrat. Morda se je zakadil ravno zaradi negotovosti, v katero ga je pahnil prijateljev odhod v neznano. Če ostanem pri logičnem sklepu, da tisti, ki so Danijela poklicali po izginotju, z zadevo nimajo nič, je Sašo nedolžen kot dečva z deviškim pasom iz platine …

	Bil je še en neodgovorjeni klic, v četrtek. Številka, brez imena. In brez pomena.

	Izplen? Slab.

	Zdaj pa SMS-ji. Med pošiljatelji in prejemniki so bili seveda predvsem ljudje iz imenika, golih številk je bilo malo. Spet sem se lahko zanesel, da so Martinovi fantje in dekleta vsak SMS prebrali in iz njega iztisnili podatke do zadnje kapljice. Nekaj sem jih prebral, bili so banalni, tako kot je banalen tuj dnevnik, če ti pride v branje. Še najbolj zanimiv se mi je zdel Tanjin, Danijelu je sporočala, da je Jure popravil oceno pri matematiki, končala pa s Poljub, Tanja. Prejemnik je bil le nekaj korakov pred poroko z drugo, poljub kot pozdrav je zato deloval skoraj tako neprimerno, kot če bi ga jaz poslal že poročenemu prijatelju Marjanu. On, Danijel, in ne Marjan, njej poljuba ni nikoli poslal, končal je preprosto z Lp, Danijel. Klara je bila za kreditojemalca nenavadno dobro obveščena, Tanja je bila res še vedno zaljubljena v nekdanjega fanta in tega niti ni skušala prikriti. Ali Mia ve za Danijelovo vlogo v telenoveli? Je to pomembno? Lahko bi bilo, če je Juretova mama tista skrivnostna oseba, ki sem jo v mislih naredil odgovorno za Danijelovo izginotje izpred vseh radarjev. O njej kot o krivki sem že dosti premišljeval, brez novih podatkov ne bom več ...

	“Kaj počneš?“ sem zaslišal od vrat.

	Rihard se je zgodaj vrnil iz službe, Ljubljana z okolico si je lahko oddahnila, danes niso nikogar umorili; če pa so ga, tega nihče ni sporočil policiji. Ko sem ga zagledal, me je prešinilo: najina primera, če bi Danijela našli umorjenega, bi se križala.

	Preblisk sem ubesedil pred sinom.

	“Misliš, da je mrtev?“ me je vprašal.

	“Ne vem, kaj naj mislim,“ sem odgovoril, “sodi v starostno skupino, v kateri se pogrešani včasih najdejo mrtvi, včasih pa živi.“

	Z Rihardom izmenjujeva mnenja tako pri njegovih kot pri mojih primerih. Več glav več ve, včasih je le za odtenek drugačno razmišljanje potrebno, da se ne zazankaš kot računalniški program, ki samega sebe pošilja vedno znova v isto vrstico. Povedal sem mu, do česa sem se dokopal: da Danijel izginotja ni načrtoval in ga je moral nekdo nekam poslati, usmeriti, zvabiti …

	“Ne najdem prave besede,“ sem zaključil stavek.

	“Povedal si mi, da se je z avtomobilom odpeljal do BTC-ja. Morda veš, kakšno registrsko številko ima?“

	“Ne, zakaj?“

	“Morda se od doma ni odpeljal naravnost tja, kjer so našli avto.“

	“Če bi vozil po bolj prometnih cestah, bi policija zaradi nadzornih kamer to vedela,“ sem izrazil nasprotno mnenje.

	“Ni nujno,“ se je nasmehnil moj pametni sinko.

	“Ne razumem,“ sem bil jaz manj pameten.

	“Številke na tablici lahko brez težav spremeniš. Z belo korekturno barvo, ki jo uporabljajo v pisarnah, premažeš del osmice in dobiš devetko ali trojko, iz štirice narediš enico. Nasprotno pa s črno oljno barvo številkam koščke lahko dodajaš, trojka postane osmica, enka štirica. Če imaš umetniško žilico, lahko s hkratno uporabo korekturne bele in oljne črne barve po svoji želji sfriziraš tudi druge številke. Ko hočeš vzpostaviti prvotno stanje, s krpo in razredčilom odstraniš, kar si napackal na tablico.“

	“Tako daleč moja pamet ni segla,“ sem priznal.

	“Tehnika policiji omogoča vse več nadzora, a tudi ljudje, ki se ne pustijo nadzorovati, so čedalje bolj iznajdljivi.“

	“Če je Valant spremenil številke na tablici, bi se lahko do srede vozil, kjer bi se hotel, le policija ga ni smela ustaviti.“

	“Kdaj te je nazadnje ustavila policija?“ me je napol resno vprašal Rihard.

	“Pred tremi meseci sta me ustavila občinska redarja, eden je bil po nepotrebnem siten in zadirčen, do mene se je vedel, kot bi bil česa kriv. Jaz, ne on. Ko me je vprašal, kam sem namenjen, sem mu rekel, da ga to čisto nič ne briga. Dobil sem kazen sto dvajset evrov zaradi razžalitve uradne osebe,“ sem se razgovoril in ob spominu na krivico stisnil pesti.

	“To je čisto tebi podobno,“ sin ni potegnil z očetom, “mimogrede blekneš kaj odvečnega. Ničkolikokrat si vpričo mene uporabil izraz prekleta kozja jajca, sprašujem se, če se v tem slogu pogovarjaš tudi s strankami.“

	“Ne, vpričo strank rečem prekleta kurja jajca, če tako nanese.“

	“Malce sva zašla, se ti ne zdi?“

	“Tri golobja jajca grem stavit, da bova našla pot nazaj.“

	“Golobjih jajc od mene ne pričakuj,“ je veselo rekel moj edinec in nadaljeval: “Ostala sva pri dejstvu, da ne policija ne redarstvo nista ustavila Valanta in ugotovila manipuliranja s številkami na tablici, Martin Kalaj bi to vedel.“

	“Misliš, da je dal pregledati tablici za sledovi barve?“

	“Ne verjamem, da mu je to prišlo na misel.“

	“Prišlo je na misel tebi, pa si inšpektor tako kot on. A tega ne bova nikoli vedela, nobenega preiskovalca iz zadeve ne moreš vprašati ti in ne morem ga vprašati jaz.“

	“Drživa se bistva: Valant se izpred bloka prejšnji petek morda ni odpeljal naravnost do BTC-ja. In še en morda imam: morda avtomobila na parkirišče ni pripeljal on.“

	“Kdo pa?“

	“Če sem te prav razumel, si po nekih čudnih poteh prišel do prepričanja, da Valant ni izginil po lastnem načrtu, temveč po načrtu nekoga drugega. Sem prav povedal?“ me je vprašal Rihard in se s svojimi zelenimi očmi zazrl v moje, ki so tja od začetka pubertete sive barve.

	“Čisto prav. Nekdo, ki je vedel, da začne svojo pivsko turnejo ob petkih popoldne, ga je nekam zvabil, z njim v takšni ali drugačni obliki obračunal in avto odpeljal do BTC-ja, morda s spremenjenimi številkami na tablici, da policija ne bi imela posnetka z njim za volanom. Oziroma bi posnetek imela, vendar ne bi bila pozorna na avto z napol lažnima tablicama.“

	“V tem primeru se mu slabo piše. Ne, slabo se mu je pisalo že prvi dan izginotja, če sem natančen,“ je bil natančen Rihard.

	Ker sem se s tem strinjal, sem neveselo dejal:

	“Privaditi se bomo morali na misel, da iščemo truplo. Danijel ima krasne starše, krasno punco in krasnega sina, prej sem govoril z njim. Misli, da je oče na Divjem zahodu.“

	“Pa prav tam! Zakaj?“

	“Ker je mlad in naiven. Res, zelo v redu fant je, zaradi njega mi je scenarij o mrtvem Danijelu Valantu še toliko teže sprejeti.“

	“Nazadnje bo tvoj primer res postal moj“, je zamišljeno dejal Rihard.

	“Boš sprožil preiskavo?“

	“Zakaj? Kako? Naj pokličem okrožnega državnega tožilca in mu povem za sum, da je bil nekdo umorjen? Vprašal me bo, kam naj pride na ogled kraja zločina. Naj mu na to odgovorim, da trupla sicer še ni, da pa je moj oče, zasebni detektiv, prišel do sklepa, da je bil umorjen Danijel Valant? Vprašal me bo, če sem pijan!“

	“Pa ravno tebe, abstinenta?“

	“Skoraj abstinenta! Primer Danijel Valant za policijo že obstaja, vodi pa ga inšpektor Martin Kalaj. Če bo njegova ekipa našla truplo, bo Martin poklical mene, do takrat pa se nimam pravice vmešavati.“

	“In če jaz najdem truplo?“

	“Ne bi te rad podcenjeval, ata, toda bodiva realna: kakšne možnosti imaš kot solist v primerjavi s policijskim aparatom?“

	“To me vprašaš ravno ti, ti, ki sam iščeš morilce, niti pomočnika nočeš!“

	“To je res, vendar imam možnost vpogleda v policijske baze podatkov, s sodnimi nalogi lahko pripravim k sodelovanju ljudi, ki sicer ne bi sodelovali, informacije pridobivam od kolegov policistov z drugih področij, sodelujem s forenziki in mrliškimi pregledniki. Ti pa si sam, ata, čisto sam!“

	“Pozabil si me opomniti, da tudi tajnice nimam,“ sem hladno pripomnil.

	“Točno, ne vem, kaj bi jaz brez Saše.“

	“Nisem čisto sam,“ sem se branil, “imam tebe s tvojimi sposobnostmi, prejle si me opomnil na možnosti, na katere sam nisem pomislil.“

	“Žal sem te usmeril proti truplu. A sem le nadaljeval tvojo predpostavko, da Valant ni izginil po lastnem načrtu.“

	“To ni le predpostavka, to je hipoteza. Ste se pri biologiji učili, kaj so hipoteza, teorija in nauk?“ sem vprašal sina; zakaj pa ne, on Ano vsak dan vpraša, kaj so se učili v šoli.

	“Ne da bi vedel,“ se je pri preverjanju znanja slabo odrezal.

	“Jaz se tega spomnim, kot bi bilo včeraj. Raziskovalec pri svojem delu o nečem novem postavi hipotezo. Če jo potrdi več drugih, od njega neodvisnih raziskovalcev, postane teorija. Ko teorijo potrdijo dejstva, postane nauk.“

	“To si si zapomnil iz šole?“ se je zasmejal Rihard.

	“Sem, spomin mi še deluje; če mi bo začel pešati, me, prosim, opozori,“ sem mu rekel in ga vprašal: “Za razvojni nauk si gotovo že slišal?“

	“Darwin in takšna jajca?“

	“Točno, s poudarkom na želvjih jajcih. Darwin je postavil hipotezo, da so se vrste razvile z naravnim izborom. Drugi znanstveniki so to potrdili z lastnim raziskovanjem, hipoteza je postala teorija. Najdbe fosilov dinozavrov in drugih izumrlih bitij so bile dokaz, da vsi skupaj niso blesavi, dobili smo razvojni nauk.“

	“Kaj bi mi pravzaprav rad povedal?“

	“Da sem postavil hipotezo, zdaj pa moram najti ljudi, ki jo bodo bodisi potrdili bodisi ovrgli, da bomo dobili teorijo o izginotju Danijela Valanta. Ko ga bomo našli, bomo imeli najdbeni nauk.“

	“Kdo ste to vi?“

	“To moram še ugotoviti. Danijel je imel, sodeč po vnosih v imenik svojega telefona, veliko prijateljev, z njimi se nameravam pogovoriti, po možnosti osebno. Predstavil jim bom svojo hipotezo, oni pa jo bodo, poznavajoč podrobnosti iz njegovega življenja, nehote potrdili ali ovrgli.“

	“Kar hodil boš naokrog in mahal s svojo teorijo?“

	“Hipotezo,“ sem ga popravil, “teorija mora šele postati.“

	“Bi mi, prosim, to hipotezo navedel v polni krasoti?“

	“Ni problema. Prva Danijel-Pavlova hipoteza pravi: Izginotje Danijela Valanta je zasluga osebe, ki ga je v petek popoldne zvabila nekam, kjer je ostal vse do danes, živ ali mrtev.“

	“Kaj naj rečem,“ je Rihard skomignil z rameni, “slišati si popolnoma prepričan v to svojo te… eh, hipotezo. Menim, da bi bil vsak moj komentar odveč.“

	“Prav,“ sem rekel jaz in prav je rekel sin ter dodal:

	“Zdaj pa grem jest.“

	Zaželel sem mu dober tek in že ga ni bilo več, vsaj v moji pisarni ne; drugače pa srčno upam, da mene ne bo več prej kot njega.

	Ostal sem sam s svojimi mislimi, osredotočenimi na vprašanje, če ima vse tisto moje nakladanje o hipotezi, ki, ko odraste, postane nauk, v sebi kakšno zrno soli. Samozavestno sem si odgovoril, da je v njej soli toliko, da bi jo lahko Butalci posejali za koprive.

	Hipec zatem sem prišel do novega epohalnega odkritja: mojo hipotezo bi moral potrditi ali ovreči neodvisni strokovnjak!

	Neodvisni strokovnjak? Katere stroke?

	Detektivske, seveda! Drug detektiv, neodvisen detektiv, neodvisen vsaj od mojega miselnega procesa, ki je pripeljal do Danijel-Pavlove hipoteze.

	Nekaj sekund miselnih naporov pozneje sem vedel, kdo bi to lahko bil. Bila, da bom spolno natančen. Ona. Ženska. Detektivka. Mima Rehar.

	Spoznal sem jo na sestanku detektivske zbornice pred dvema letoma, sedela sva drug poleg drugega, med odmorom sva izmenjala nekaj vljudnih besed, po sestanku pa sva odšla na kavo, ob kateri sva izmenjala še več besed, vse so bile tako vljudne, da se je kar cedilo od njih. Od takrat se občasno slišiva po telefonu, trikrat ali štirikrat pa sva se tudi osebno sestala, ob kavi in ob drugih ljudeh v bližini kajpak, jaz sem tako zakrknjen samec, da ženske v moji družbi to začutijo in si ne upajo ničesar poskusiti.

	Jaz pa tudi ne.

	Ura je bila dovolj zgodnja, da smo bili še znotraj detektivskih uradnih ur; in če ne bi bili, poklical bi jo vseeno. Imel sem jo v imeniku – da bi v njem prišlo do zmešnjave med več Mimami, se ni bilo bati, poznam le eno.

	Imam se za srečneža, marsikdo ne pozna nobene.

	Čez pol minute sva že govorila. Izmenjala sva pozdravne puhlice, nato me je vprašala:

	“Je kaj narobe, tako uradno zveniš.“

	“Uradno zvenim zato, ker te res kličem uradno.“

	“Kar strah me je postalo,“ je brez strahu v glasu rekla Mima.

	“Nič hudega ne bo,“ sem jaz rekel s tolažilnim glasom.

	“Hitro mi povej bistvo!“

	“Rad bi te najel.“

	“Za kaj?“ je bilo v njenem glasu zdaj zaznati sumničavost.

	“Za preiskovanje.“

	“Ti mene?“ se je zasmejala kolegica. “Detektiv detektiva?“

	“Detektivko,“ sem jo popravil.

	“Če ne bi imel tako mirnega in razločnega glasu, bi mislila, da si pijan.“

	“Vidiš, sva že pri bistvu. Res gre za nekoga, ki pije.“

	“Bi, prosim, začel na začetku?“

	Začel sem na začetku in ji povedal skoraj vse, kar sem vedel o primeru izginulega Danijela Valanta. Seznanil sem jo z dejstvi, s katerimi so drugi seznanili mene, seznanil sem jo s podatki, ki mi jih je razkril Danijelov telefon; seveda pa je nisem seznanil s hipotezo, ki nosi ime po naju z Danijelom. Do nje se bo – ali pač ne – dokopala sama, ne vedoč, da že obstaja v glavi drugega oziroma prvega preiskovalca, v moji, v glavi Pavla Cirka.

	“Kako si s časom?“ sem jo vprašal, ko sem končal; v bistvu bi jo to moral vprašati na samem začetku najinega pogovora.

	“Čas ni problem,“ me je potolažila Mima, “denar, če nisi bankrotiral, pa tudi ne.“

	“Plačal ti bom po običajni detektivski tarifi, a pri stroških lahko mirno zaokrožiš navzgor.“

	“Lahko si prepričan, da bom res, če bodo le kakšni, kot sem te razumela. Primer ni takšen, da bi od detektiva zahteval prenočevanje v hotelu na Azurni obali.“

	“Vidiš, si že naredila napako, potegnila si preuranjen sklep, Danijel bi bil lahko tudi v hotelu na Azurni obali in ti bi najela sobo poleg njegove, da bi ugotovila, kako se mu približati ter mu preprečiti, da bi pobegnil še kam dlje.“

	“Prav imaš, res je bila napaka,“ je priznala. Kdor prizna … se mu pol doda, bi rekel moj prijatelj Marjan. Jaz nisem on, zato sem rekel:

	“Je že v redu. Vsekakor pričakujem, da ostaneš odprta za vse možnosti … ali za skoraj vse, možnost, da so ga ugrabili Marsovci, lahko zanemariš.“

	“Kdaj začnem?“

	“Si že, če se strinjaš?“

	“Se strinjam, seveda se,“ je bilo slišati zadovoljno.

	“Toda pozor: nočem, da si moja pomočnica, hočem, da si neodvisna preiskovalka.“

	“Bojim se, da tega ne razumem čisto dobro.“

	“Ne bova delala skupaj, ne bova se usklajevala, naredila boš to, kar sem jaz že naredil, pogovorila se boš z ljudmi, s katerimi sem se jaz že pogovoril, pregledala boš podatke, ki sem jih jaz že pregledal.“

	“Šla bom po tvojih stopinjah?“

	“Šla boš po mojih stopinjah, ki so šle po Danijelovih stopinjah, le da boš ti hodila v lastnih čevljih.“

	“Z visoko peto?“ se je zasmejala Mima.

	“Lahko, da se le ne boš spotaknila,“ se jaz nisem zasmejal, sem pa zato vprašal: “Si zdajle v svoji pisarni?“

	“Sem.“

	“Počakaj me tam, takoj po pogovoru bom odšel na pot in ko bom pri tebi, bova dorekla podrobnosti.“

	“Prav, šef!“ je strumno rekla detektivka.

	Na hitro sem se poslovil od nje, na hitro sem se poslovil od družinskih članov in že sem vozil proti Ljubljani in že sem parkiral pred kompleksom pisarn za Bežigradom in že sem bil pri Mimi v pisarni brez tajnice. Stoje sva se rokovala, ona je sedla na svoj stol, jaz na svojega. Pogled na detektivsko kolegico je očem prijazen, je vitka, elegantna, ima ozek obraz z rjavimi očmi in visokimi ličnicami ter dolge rjave lase. Ni več najmlajša, a je še vedno toliko mlajša od mene, da bi jo lahko poslal po cigarete, če bi kadil. Ker tudi ona ne kadi, ima še vedno lepo polt in lepe zobe, najbrž svoje. Pa lepo diši, kdorkoli se že poljublja z njo, nima občutka, da se poljublja s pepelnikom.

	Tudi takšen občutek smo že doživeli, a pred davnimi davnimi časi.

	Še v živo, s še več podrobnostmi sem Mimi razložil, kako je včeraj in danes potekala moja preiskava.

	“Obiskala boš Danijelova starša in se pogovorila z njima, obiskala boš njegovo punco Mio in se pogovorila z njo. Vprašanja zanje pripravi sama, gotovo ti bo na misel prišlo kaj, kar meni ni. Dal ti bom njegov prenosni telefon, iz podatkov, ki so v njem, potegni lastne sklepe in pokliči tiste ljudi, ki se ti jih bo zdelo vredno poklicati. Skratka, razmišljaj s svojo glavo,“ sem ji nanizal za prgišče iztočnic.

	“Z drugo niti ne znam,“ je rekla Mima.

	Iz prostorne usnjene mape, ki me spremlja na detektivskih poteh, sem vzel Danijelov telefon in polnilec. Na list papirja sem iz imenika prepisal osebe in telefonske številke, ki so se mi zdele pomembne, nato sem telefon in polnilec čez mizo porinil proti Mimi in rekel:

	“Najprej boš odšla k Danijelovima staršema, jaz jima bom po telefonu povedal, da ju bo obiskala moja sodelavka in da zaradi tega moja cena ne bo nič višja. Nato pojdi k Mii, tudi njo bom obvestil. Napisal ti bom naslove, vsi so Ljubljančani tako kot ti, ne bo ti treba tavati onkraj Trojan.“

	Iz mape sem vzel nov list papirja in nanj napisal dva naslova. Mima ju je pogledala in samozavestno zatrdila:

	“Ni problema.“

	Vstal sem jaz, vstala je ona, odšel sem jaz in odšla je ona. Na parkirišču sem ji rekel:

	“Jutri ob tem času te bom poklical. Takrat bo za teboj en dan preiskave, tako kot je danes en dan preiskave za menoj. Povedala mi boš, do kakšnih zaključkov si prišla, nato se bova domenila, kako naprej.“

	Mima je prikimala in odšla sva vsak do svojega avtomobila. Ona je speljala takoj, jaz pa ne, opravil sem dva klica. Od Valantovih sem iz neznanega razloga izbral Darka. Zagotovil mi je, da ne njemu ne ženi ne bo odveč, če bosta morala isto kot meni povedati še moji sodelavki. Z Mio ni šlo tako gladko, na dolgo in na široko me je spraševala, kdo in zakaj bo spet prišel k njej zaradi Danijela. Mirno sem ji odgovarjal, počasi se je pomirila in poslovila sva se v vzdušju obojestranskega razumevanja.

	Odpeljal sem se domov in nadaljeval z delom, dobro sem vedel, kje sem ostal: pri seznamu ljudi, ki so večkrat klicali Danijela ali je on večkrat klical njih. Mikalo me je, da bi najprej poklical Emo in mikalo me je, da bi najprej poklical Romana. Spet sem se odločil za damo. Po mojih izkušnjah se ljudje kar pridno odzivajo na zvonjenje svojih telefonov, tudi ona se je. Z mešanico uradnega in prijaznega tona sem se predstavil in pojasnil svoj odnos do pogrešanega Danijela, ki vas je imel v imeniku svojega telefona, zato bi se rad pogovoril z vami.

	“Zdaj so najeli že detektiva,“ je očitno nejevoljno rekla moja najnovejša sogovornica.

	“Imate kaj proti detektivom?“ sem jo vprašal.

	“Ne, saj nobenega ne poznam.“

	“Potem pa v redu,“ je bil moj poklicni ego potolažen.

	“So vam povedali, da sva z Danijelom bratranec in sestrična?“ me je vprašala Ema z bolj prijaznim glasom.

	“Ne. Po očetovi ali mamini strani?“

	“Mamini.“

	“Je vaši mami morda ime Branka?“

	“Je, je, dobro ste obveščeni.“

	“Za Danijela mi je povedala ona, ko sem bil na zobarskem stolu.“

	“Upam, da vas ni preveč bolelo, moja mama ima včasih težko roko,“ je bila Ema zdaj slišati že dobre volje.

	“Ne, ni bolelo,“ sem bil jedrnat in dodal še: “Občutek imam, da vas za bratranca ne skrbi preveč. Se motim?“

	“Ne, ne motite se, prepričana sem, da se nekje naliva.“

	“Veste, da pije?“ sem se začudil.

	“To naj bi bila družinska skrivnost, ki pa v resnici ni skrivnost, vsi v žlahti vemo, da vsake toliko časa izgine in se vrne trd kot aksa. Zdaj je pač izginil za malo dlje časa.“

	“Ali morda veste, kje pije?“

	“To boste morali vprašati njegovega prijatelja Saša.“

	“To bo pa težko, govoril sem z njim, bil je tako zadet od trave, da ni mogel povedati nič smiselnega.“

	“Ravno o tem vam govorim! Eden je na travi, drugi na alkoholu.“

	“Hočete reči, da se omamljata skupaj?“

	“Seveda se.“

	“Kje?“

	“Tega pa ne vem, me ni bilo nikoli zraven, pa tudi zanimalo me ni nikoli.“

	“Je policija stopila v stik z vami?“

	“Poklical me je neki moški, se predstavil za kriminalista, pozabila sem, kako se je pisal. Čakajte, bil je Kuljaj ali kaj takšnega.“

	“Martin Kalaj?“ sem poskusil.

	“Točno,“ je vzkliknila Ema, “saj sem vedela, da je bilo nekaj čudnega. Za priimek Kalaj prej še nikoli nisem slišala. Spraševal me je podobne reči, kot me jih zdaj vi.“

	“Ste mu povedali za Saša?“

	“Sem.“

	“Kako ste izvedeli, da je on zraven, ko vaš bratranec pije?“

	“Sam mi je povedal.“

	“Danijel?“

	“Ne, Sašo,“ se je zasmejala Ema.

	“Kaj vam je še povedal?“

	“Ne dosti več, še to mu je ušlo.“

	“Je bil zadet?“

	“Malo pa je bil res.“

	“Je bilo to ob koncu tedna?“

	“Kot vem, ja.“

	“Danes je torek, pa je zadet,“ sem pripomnil.

	“Najbrž se mu je porušil bioritem ali pa je Danijel pri njem in se imata fino, druge pa skrbi.“

	“Ste teti Bojani ali njenemu možu Darku povedali za povezavo med Danijelom in Sašem?“

	“Kako, če pa je njegovo pitje tabu tema? Vsi samo nekaj šepetajo in namigujejo ter pomilujejo Darka in Bojano. A nič ni tako skrito, da ostalo bi prikrito,“ me je Ema seznanila s še enim slovenskim rekom, s katerim se strinjam – kaj se ne bi strinjal, še izgubljeni Danijel ni ostal skrit.

	“Imate Sašev naslov?“ bi rad prišel še do enega podatka. Mar ne pravi neki slovenski rek, da podatkov ni nikoli preveč? Ne, ne pravi, a jaz sem Slovenec in si lahko izmislim kakšnega, pa je še vedno slovenski.

	“Nekje v telefonu mora biti, a imam notri takšno zmešnjavo, da ne vem, če ga bom našla.“

	“Poskusite,“ sem ji predlagal.

	“Bom, če ga dobim, vas pokličem. 'dijo.“

	Kaže, da se na hitro ne poslavljamo le v moji družini …

	Če me bo mlada dama poklicala ali ne, ni bilo odvisno od mene; od mene je bilo odvisno, če bom znal najnovejše podatke povezati z Danijel-Pavlovo hipotezo. Je bil Sašo tisti neznanec, ki je Danijela zvabil v … v … saj res, v kaj? V tako divje veseljačenje, kot da bo jutri konec sveta, naj se gredo solit služba, družba in družina? Lokacija? Pri Sašu? Zagotovo ne: če je policija od Eme slišala isto kot jaz, ga je obiskala, a Danijela ni bilo pri njem. Sašo me je med najinim kratkim pogovorom kljub zadetosti uspel vprašati, kje je Danijel. Torej ne ve – a morda ne ve zgolj tega, kje je danes, ve pa, kje je bil tistega petka, ko je za ostale Zemljane izginil. Če bo Ema izbrskala naslov, bom fanta obiskal. Če bo potrebno, ga bom stresel iz hlač in ga namočil v mrzlo vodo, ga nalil z vedrom kave in ga klofutal tako dolgo, da se mu bodo hlapi kanabisa dovolj razkadili za normalen pogovor. Zadetega od trave še nikoli nisem treznil; bom pač v življenju poskusil še to ...

	Ema ni in ni poklicala, postal sem nestrpen.

	Pravijo, da voda, ki jo gledaš, ne zavre. Po mojih izkušnjah to še bolj velja za mleko: naliješ ga v lonček, tega postaviš na prižgan plin in buljiš v belo gladino, ki se noče in noče razburkati. Ko pa za hip odvrneš pogled ali se popraskaš po riti, prekleta reč prekipi in se razlije po štedilniku, da kuhinja še dolgo smrdi, kot pač smrdi zažgano mleko. Izkušnje so izumili zato, da bi jih ljudje uporabljali, jaz menda vključen. Nehal sem buljiti v nemi pravokotnik na mizi, vzel sem ga v roko in poklical Romana, njegovo ime se mi je od samega začetka valjalo v zavetrju med možganskimi vijugami. Zvonilo je v prazno prvič, zvonilo je v prazno drugič, zvonilo je v prazno tretjič, potem je bila moja norma potrpežljivosti dosežena.

	Medtem ko sem klicaril, je mleko prekipelo, kar je v tem primeru pomenilo, da je Ema poklicala mene. Moj nadvse pametni telefon je to zaznal in me nagradil z obvestilom. Poklical sem jo nazaj in jo lepo pozdravil, ona pa mi je lepo odzdravila. Potem sva prišla k edini točki, ki sva jo imela na dnevnem redu, k Saševemu naslovu.

	“Imam ga,“ je veselo rekla sestrična, a ne moja, ga odrecitirala, jaz pa sem pisal. Lepo sem se ji zahvalil, se lepo poslovil od nje in se lepo zamislil. Sašo ni živel v Ljubljani, prav daleč od nje pa tudi ne, moj avto bo z lahkoto zmogel razdaljo od točke P do točke S.

	Jo bo in jo tudi je.





	ENAJSTO POGLAVJE

	Kratek zimski dan se je končal, vozil sem v temi, ki pa zaradi žarometov in obcestnih svetilk ni bila popolna. Navigacija me je z računalniško natančnostjo pripeljala do hiše nižjega cenovnega razreda, ki pa je vendarle premogla vse, kar morajo imeti hiše: zidove, okna, vrata, streho, dimnik in morda še kaj. Na dovozni poti je stal avtomobil nižjega cenovnega razreda, vseeno mu ni nič manjkalo, imel je karoserijo, stekla, kolesa in morda še kaj. Parkiral sem za njim; če bo kdo pripeljal za menoj, bo moral parkirati kje drugje. Njegov problem ...

	Kot kakšen mladenič sem preskočil tistih nekaj stopnic do vrat in pritisnil na stikalo za zvonec. Po minuti ali dveh se je na pragu pojavil fant, ki je moral biti nihče drug kot slavni Sašo, izdale so ga tako rdeče oči, kot bi se šel podvodni ribolov v morju milnice. Ali kot bi pokadil džoint pojoče travice ali dva ali tri ...

	“Dober večer,“ sem pogumno pozdravil.

	“Dober večer,“ mi je odzdravil poba, ki bi bil po letih lahko moj sin; lahko, ja, sem pa vesel, da ni. Bil je videti presenetljivo priseben, morda tretma za streznitev ne bo potreben …

	Krasila ga je razmršena frizura srednjega cenovnega razreda, bil je visok in suh, oči pa je imel ne samo rdeče, temveč tudi modre in bele, kakšen perverznež bi iz njih lahko naredil rusko ali francosko zastavo, za slovensko mu je manjkal grb.

	“Gospod Sašo?“ sem ga vprašal za potrditev identifikacije.

	“Samo Sašo,“ je rekel in si šel z roko skozi neurejene lase.

	Povedal sem mu, kdo sem in kaj hočem; povedal sem mu tudi, da sva pred nekaj urami govorila po telefonu.

	“Midva?“ se je začudil.

	Odločil sem se za direkten pristop in odločno izrekel:

	“Ne spomnite se zato, ker ste bili pod vplivom marihuane.“

	“Ste policaj?“ se je zdrznil in stopil korak nazaj.

	“Ne, kot sem že povedal, sem zasebni detektiv in iščem vašega prijatelja Danijela, ki je prejšnji petek izginil neznano kam. Ali veste, kje je?“

	“Ne, kje pa,“ je Sašo kot v obrambi pred nevarnostjo dvignil obe roki.

	“Vem, kdaj sta zadnjič govorila po telefonu, rad pa bi vedel še, kdaj sta se zadnjič osebno srečala.“

	“To me je vprašal že policaj, ki je bil pri meni. S seboj je imel cel kup drugih policajev, ki so pretaknili celo hišo.“

	Zelo dobrodošel podatek, hvala!

	“Bi povedali še meni?“

	“Okej, bom. Obiskal me je prejšnji četrtek, nenapovedano, prej ni nič klical.“

	“Kaj je hotel?“

	“Nič posebnega, prijatelja sva, pogovarjala sva se in poslušala glasbo.“

	“Ste starejši ali mlajši od njega?“

	“Dve leti mlajši.“

	“Vam je povedal, kaj ima v načrtu za petkovo popoldne?“

	“Ne.“

	“Je bil videti napet? Razburjen? Prestrašen?“

	“Ne, bil je v redu.“

	“Sta kdaj skupaj pila … ne, takole bom vprašal: sta bila kdaj skupaj, ko je Danijel pil alkohol, vi pa ste kadili marihuano?“

	“Nikoli,“ je odločno odgovoril Sašo, utihnil, se zamislil in manj odločno nadaljeval: “No, jaz sem včasih kadil, ko je bil pri meni. A ne preveč, sem pazil.“

	Sestrična Ema, ti si šema, tipa se nista omamljala skupaj!

	Ker sem bil že ravno tu, sem vprašal:

	“Ali veste, da se je občasno napil in zaradi pitja za dan in pol izginil?“

	“Nekaj sem slišal.“

	“Vam je on povedal?“

	“Ne.“

	“Se o pitju ni želel pogovarjati?“

	“Saj ga o tem nikoli nisem nič vprašal!“

	“Je pri vas kdaj pil alkohol, kakšno pivo morda?“

	“Ne, nekajkrat sem mu ga ponudil, a je odklonil. Najraje je pil cockto iz pločevinke, brez sladkorja. Zaradi njega jo imam vedno na zalogi v hladilniku.“

	“Zelo pozorno od vas,“ sem ga pohvalil.

	“Ali sodelujete s policijo?“ je zanimalo Saša, najbrž iz osebnih razlogov.

	“Ne, ne smem, oni so država, jaz sem cerkev,“ sem mu dokazal, da imam dar za slikovitost.

	“Uh, to je v redu,“ si je oddahnil.

	“Je Danijel kadil travo?“

	“Enkrat je poskusil, dolgo nazaj, a mu ni bilo všeč.“

	“Sta se pogovarjala tudi o poroki?“

	“Njegovi?“

	“Njegovi, ja.“

	“Sva.“

	“Se je je veselil?“

	Odgovora nisem dobil, kajti iz hiše se je zaslišal strog ženski glas, ki je vprašal:

	“Kdo je?“

	“Detektiv, Danijela išče,“ je čez levo ramo zavpil Sašo.

	“Kje imaš manire, povabi ga naprej!“ je bil glas zdaj ukazovalen; uspešno ukazovalen, poba me je povabil naprej. V veži sem zagledal majhno in široko žensko mojih let, ki od blizu ni bila videti stroga, prijazno me je pozdravila in rekla:

	“Oprostite, sin je star trideset let, a včasih ne ve, kje se ga glava drži.“

	Razumevajoče sem prikimal in rekel:

	“Rad bi se pogovoril z njim, z Danijelom Valantom sta prijatelja, vsak podatek o njem lahko pomaga, da ga bomo našli.“

	Zdaj je prikimala gospa neznanega imena in priimka ter sinu rekla:

	“V sobo ga pelji, včeraj sem jo pospravila.“

	“V katero?“

	“V zgornjo, bumbar!“

	Zadnjega dialoga med mamo in sinom nisem razumel, tam v veži še ne, a sem bil kmalu deležen razsvetljenja.

	Sašo, ki zelo očitno ni bil ne poročen ne samostojen, me je odpeljal v veliko sobo, ki je bila res lepo pospravljena. A nekaj sem pogrešil takoj po vstopu: vonj po marihuani, v zaprtem prostoru se zadržuje še dolgo po kajenju. Ker sem bil odločen za direkten pristop, sem brez obotavljanja rekel:

	“Tukaj notri pa niste kadili.“

	“Ne,“ je odkimal Sašo, “mama ne pusti. V kleti imam še eno sobo.“

	“Slišal sem, da imajo Slovenci v kleti vino, Srbi orožje, Avstrijci pa otroke,“ sem rekel za boljše vzdušje.

	Sašo se je zdrznil, se zazrl vame in zajecljal:

	“K–k–kaj ste rekli?“

	“Nič posebnega, malo sem se pošalil, a v šali je včasih tudi precej resnice,“ sem mu pojasnil, presenečen nad njegovo nenadno zmedenostjo.

	“Š–š–še enkrat,“ jecljanje fanta ni hotelo zapustiti.

	“Kaj še enkrat?“ ga nisem razumel.

	“Še enkrat povejte!“ mu je uspelo bolj razločno povedati.

	“Kaj? To, da imajo Slovenci v kleti vino, Srbi orožje, Avstrijci pa otroke?“

	Sašo je ponesel roko k čelu, kot bi se za njim vrtel pomemben film.

	“Otroci,“ je rekel.

	“Otroci?“ sem ponovil za njim, le da sem dodal vprašaj.

	“Otroci v kleti.“

	“Otroci v kleti?“

	“Slovenci imajo otroke v kleti.“

	“Slovenci imajo otroke v kleti? Kateri Slovenci?“

	Sašo je bil videti kot v transu. Premalo se spoznam na raznovrstne učinke raznovrstnih kanabinoidov, da bi vedel, kakšne posledice pušča kajenje trave po pol ure, dveh urah, enem dnevu ali enem mesecu. Vsekakor jih pušča, Rihard je imel med primerom v psihiatrični bolnišnici opraviti s fantom, ki je zaradi marihuane padel v psihozo ter blebetal mešanico razumljivega in nerazumljivega o umoru, ki mu je bil priča. Na kakšni stopnji razgradnje omamnih snovi je bil fant pred menoj, mi bo za vedno ostalo neznano, a sem vesel, da je bil, kakršen je bil, sicer bi se primer Danijel Valant drugače razpletel.

	“Mia,“ je Sašo, vsaj zame, zamenjal temo in stekleno gledal mimo mene.

	“Mia ima otroke v kleti?“ sem skušal povezati niti, ki so štrlele proti meni.

	“Ne, Mia je bila v kleti.“

	“Kot otrok?“ se mi je nekaj začelo svitati.

	“Ja,“ je Sašo znal odgovoriti na moje vprašanje.

	“Kdo jo je zaprl?“

	“Fotr. Ubrisan. Zapit. Žleht. Zaprt. Mrtev.“

	Absorbiral sem pridevnike, ki jih je izrekel, in ugotovil, da mi je z njimi povedal celo zgodbo: Nor, zapit in hudoben Mijin oče jo je v otroštvu zapiral v klet, zato so ga zaprli, zdaj je mrtev.

	“Kdo ti je to povedal?“ sem seveda želel vedeti.

	Sašo je dal kazalec pred usta in rekel:

	“Pssst, to je skrivnost.“

	“Razumem, to je skrivnost, a kdo ti je povedal zanjo?“

	“Danijel,“ sem zdaj vendarle dobil odgovor.

	Nenadoma so fantove oči izgubile stekleni lesk in dobile iskrico razuma. Pogledal me je in vprašal:

	“Kje sva ostala?“

	“Pri tem, da vam je Danijel povedal za Mijino otroštvo, ko jo je oče zapiral v klet.“

	“Kaj?“ me je osuplo pogledal.

	Vrnil sem mu z istim in ga vprašal:

	“Se vam to pogosto dogaja?“

	“Kaj?“

	“Da se zaradi učinkov marihuane izgubite in govorite stvari, ki ste jih slišali, ko ste bili zadeti.“

	Sašo je zastokal in opravičujoče dejal:

	“Povedali so mi za to, nekaj se zgodi in me vrže ven.“

	Vedel sem, kaj ga je tokrat vrglo ven: moje besede o kletnih zakladih Slovencev, Srbov in Hr…, pardon, Avstrijcev. Danijel je bil pri njem na obisku, ko je bil zadet, pogovarjala sta se … ne, zaradi Saševega stanja je imel Danijel bolj monolog, povedal mu je za družinsko skrivnost Šprinzerjevih, ki naj je ne bi zaupal nikomur, a ga je žulila in se je izpovedal spovedniku, ki niti lastne spovednice ne bi znal najti.

	Aleluja!

	Danijel-Pavlova hipoteza je meso postala – ne, držimo se znanosti, postala je teorija. Potrdil jo je več kot čuden znanstvenik Sašo X, ne da bi za to sploh vedel. Mladi Valant res ni izginil načrtno, res ga je prejšnje petkovo popoldne od doma zvabila neka oseba. Dobil je ponudbo, ki je ni mogel zavrniti, nič hudega sluteč se je odpeljal do BTC-ja in naprej šel peš. Da je na cilj prispel na lastnih nogah, je bilo najbrž del ponudbe, ki je bila obenem vabilo.

	“Hvala,“ sem rekel edinemu, ki sem mu v tistem trenutku lahko to rekel, in začel s postopkom za hitri umik s prizorišča.

	“Že greste?“ je nekoliko razočarano vprašal Sašo, ko sem bil pri vratih. “Saj še sedli niste!“

	“Mudi se mi,“ sem rekel in potegnil črto do avtomobila.

	Zaslon na armaturni plošči mi je povedal, da je ura šest in sedem minut – večer je še mlad, lahko bom preveril, če je Danijel res tam, kjer mislim, da je, ne da bi mogel koga vreči iz postelje; a če bi bilo to potrebno, bi neko osebo odločno vrgel iz česarkoli. Domneval sem, da je s pogrešanim fantom vse v redu; vse, razen seveda tega, da ne more svobodno oditi, kamor hoče.

	Za en malo daljši trenutek me je imelo, da bi poklical policijo in nanjo prevalil breme preverjanja mojega suma. Toda sum je bil moj in ne policijski, moral bi govoriti in govoriti, najprej s prvim, ki bi ga dobil na telefon; ta bi me prevezal k nekomu na višjem položaju, spet bi govoril in govoril; če bi bilo moje govorjenje zanj smiselno, bi me prevezal h kolegu, ki je rahlo do nekoliko seznanjen s primerom Valant. To pa ne bi bil Martin Kalaj, vodja oddelka za pogrešane osebe, ker se mu je že pred nekaj urami končal delovni čas. Iz telefona bi slišal, da moj sum ni dovolj tehten, da bi gospoda inšpektorja zmotili pri zasluženem počitku, da pa …

	 … se je malo daljši trenutek iztekel in mislim o vpletanju uradnih organov pregona sem potegnil uzdo. Če bom pričaral Danijela s kožo in kostmi, bo drugače, policijo bosta poklicala njegova starša, ki sta z njo sodelovala ves čas iskanja. Martina Kalaja bodo izvlekli iz ženinega objema, osebno se bo prepričal, da bo poslej iskal enega človeka manj. Ostalo mu jih bo dovolj, vsak dan izgine nekaj ljudi, večinoma se najdejo sami, nekatere pa je treba iskati – od teh se za nekaterimi trajno izgubijo vse sledi. Z Martinom se osebno poznava. Ko sva skupaj gulila policijske klopi, sva spoštljivo občevala, verbalno kajpak. Ko bo izvedel, da sem jaz našel Danijela Valanta, mi bo krepko stisnil roko in me potrepljal po rami, kar bo mojemu egu dobro delo, deležen bo še enega blagodejnega dražljaja več, med njimi bo na prvem mestu seveda Bojanina in Darkova hvaležnost, ker sem jima sina vrnil živega in zdravega.

	A raženj bomo prižgali pozneje, zajec se še prosto sprehaja po gozdu, zaenkrat smo v avtomobilu in se peljemo proti Ljubljani. Penetriramo vanjo, zavijemo v Moste in po nekaj ovinkih pripeljemo do domovanja Mie Šprinzer. Parkiramo za manjšim avtomobilom rdeče barve, izstopimo, globoko vdihnemo in se napotimo proti hiši …

	Da je punca doma, je pričala luč v dveh prostorih na sprednji strani. Pozvonil sem in se s hrbtom naslonil na stopniščno ograjo. Bil sem rahlo ali celo več kot rahlo živčen, čakalo me je opravilo, pri katerem bom moral pokazati brezobzirnost, ta samostalnik pa ni najbolj po mojem nežnem okusu. Mia iz notranjosti ni vprašala kdo je, prostodušno je odprla vrata, ne da bi preverila, kdo je na pragu. Še dobro, da sem bil na pragu jaz, pretežno dobrodušen starček v zgodnji fazi, ki ne hrepeni po mesu mladih, pegastih žensk …

	Ja, ja, saj bom šel k spovedi!

	“O, vi ste,“ je rekla, ko me je zagledala v polni krasoti. “Je kaj novega o Danijelu?“je vprašala takoj zatem.

	“Morda,“ sem bil nedoločen. “Lahko stopim naprej? Rad bi se pogovoril z vami,“ sem bil bolj določen.

	“Seveda, pojdiva v dnevno sobo,“ ni niti za hip oklevala.

	Ko sem šel skozi vežo, sem – hote ali nehote, ne bi vedel – pogledal proti stopnicam, ki so na koncu in na desno vodile v klet.

	V dnevni sobi sem vedel, kam mi je sesti in sem tja tudi sedel.

	“Je kaj narobe?“ me je vprašala Mia, ko je sedla tudi ona. “Tako resno delujete.“

	Vzel sem si tri sekunde za premislek in se odločil: ovinkarjenje naj se gre solit, začnimo na polno!

	“Odpeljite me v klet in odklenite prostor, v katerem imate zaprtega Danijela!“ sem preizkusil, kako mi gre od rok samostalnik, imenovan brezobzirnost.

	Mia je kar poskočila na kavču, zadel sem v živo. Odprla je usta, da bi nekaj rekla, a ni nič prišlo iz njih. Zaprla jih je in ponovno odprla in spet ni bilo nič. To se je nekajkrat ponovilo, nato je izdavila:

	“Ste zmešani?“

	“To so me že dostikrat vprašali, pa sem še vedno priseben, upam si opraviti vsak test za preverjanje duševnega zdravja. Če ne bo šlo zlepa, bo šlo s policijo,“ mi je brezobzirnost začela priraščati k srcu.

	“Policija za hišno preiskavo potrebuje nalog,“ je Mii kljub šoku pamet dobro delala.

	“Če oceni, da je nekdo v hiši v nevarnosti, si lahko izbori vstop tudi brez naloga.“

	“Nihče ni v nevarnosti!“ je skoraj zavpila rdečelaska.

	“Policija se lahko zmoti. Bolje, če se, če nihče ni bil v nevarnosti, mar ne?“

	“Nihče ni v nevarnosti!“ je ponovila še glasneje.

	“Morda ima Danijel klavstrofobijo in je v hudi stiski.“

	“Danijel nima klavstrofobije!“

	Po teh besedah se je kar skrčila, vedela je, da se je izdala.

	“Nima klavstrofobije, verjamem. Če bi jo imel, bi vi to že zdavnaj izvedeli.“

	Mia je bila videti kot zver v pasti, ni sicer renčala in kazala zob, a iz njenih sunkovitih gibov je bilo razbrati, da bi rada nekaj storila, nekam pobegnila, nevidno silo poklicala na pomoč.

	“Dajte no,“ sem spravljivo rekel, “Danijela ste zaprli v klet, tako kot je nekoč vaš oče zapiral vas.“

	“Ničesar ne veste!“ je bruhnilo iz punce, ki ji je pege zalila rdečica. Danes ni videti tako lepo ...

	“Morda res ničesar ne vem, sem pa pripravljen poslušati tako dolgo, da bom izvedel.“

	“Danijel je v redu,“ je zamrmrala Mia, “čisto v redu je.“

	“Šla bova v klet, izpustili ga boste, vrnili se bomo sem v dnevno sobo in se pogovorili. Prepričan sem, da so vam dogodki iz otroštva pustili posledice in ste tudi vi žrtev, ne le Danijel.“

	“Prav,“ se je vdala – mogoče – Danijelova bodoča žena. “Samo ključe vzamem in odpeljala vas bom dol.“

	Vstala je s kavča, s prstom pokazala za moj hrbet in rekla:

	“Tamle v omari so, samo trenutek.“

	Stopila je mimo mene in …

	Včasih se je dobro ozreti, da vidiš, kaj se ti dogaja za hrbtom. Jaz se nisem, prepričan sem bil, da bo Mia le vzela ključe, nameraval sem vstati, tedaj pa ...





	DVANAJSTO POGLAVJE

	Lani januarja in februarja sem iskal izginulo Antonijo Kajzer. Iskal sem jo tako neprevidno, da je ne ravno prijazen nekdo našel mene, me udaril po glavi in me spravil v nezavest z vrtnim orodjem. Mia Šprinzer me je v nezavest spravila z bronastim kipcem na masivnem podstavku, z njim je zamahnila kot s kladivom. Ko sem bil spet v Šprinzerjevi dnevni sobi, kar nikakor ni bilo istega dne, sem si kipec ogledal. Predstavljal je mlado žensko bojevitega videza, na podstavku sem prebral, da gre za Devico Orleansko. Takrat sem spet imel razloge za smeh, nasmehnil sem se, ko sem se spomnil šale, ki sem jo kot otrok prebral v Pavlihovi pratiki, ne da bi jo dobro razumel. Mama in dvanajstletna hčerka se sprehajata po parku. Prideta do kipa in hčerka vpraša, koga predstavlja. Devico Orleansko, ji odgovori mama. Zakaj je Orleanska? Zato ker je iz Orleansa. Zakaj je Devica? Zato ker je iz brona!

	Šprinzerjev kipec Ivanke Orleanke je izgubil nedolžnost, ko me je z njim šestdesetkilogramska ženska spravila v nezavest.

	Prejle sem povedal šalo. A udarci v glavo nikakor niso šala. Boksar, ki ga je nasprotnik z nokautom podrl na tla, najmanj pol leta ne sme boksati, razen Rockyja seveda. Včasih je že en udarec dovolj za trajne posledice na možganih, dobiš epilepsijo ali kakšno drugo nevrološko bolezen. Jaz sem v manj kot letu dni prejel dva krepka udarca v glavo. Doslej pri sebi nisem odkril nobenih simptomov zaradi dobro prerukanih sivih celic, toda pretresi možganov so tempirana bomba, ki lahko eksplodira z zamudo. Sprašujem se, če se bom pri sedemdesetih tresel kot Muhammad Ali ali postal pridigar kot George Foreman. Za vsak primer sem si dal slikati glavo.

	Ničesar niso našli.

	Ko sem se spet zavedel, sem si nemudoma zaželel, da se ne bi. Udarec v glavo boli! Zelo boli! To lahko preveri vsakdo: stopiš do najbližje stene in z glavo butneš vanjo. Ni treba močno, že majhen udarec ti pove, kako bi bilo, če bi dobil velik udarec.

	Počutil sem se, kot bi imel telo samo nad vratom, vse drugo mi je odmrlo. Če bom kdaj naletel na film, v katerem akcijskega junaka z udarcem v betico pošljejo v nezavest, ko se zave, pa takoj vstane in se zapodi za zlikovci, bom obrcal scenarista, režiserja pa oklofutal. N-e-m-o-g-o-č-e! Če te mahnejo po glavi tako močno, da se onesvestiš, ne moreš vstati, ko se zaveš. Lahko samo ležiš in si želiš dvoje: da bi bolečina izginila in da bi vedel, kaj se ti je zgodilo. Začasno namreč izgubiš spomin na minute pred udarcem, jaz sem se spominjal, da sem sedel v neki dnevni sobi, ne pa, da je Mia odšla za moj hrbet in pograbila kovinsko devico, stoječo na omari, in me pošteno treščila po sencih; še manj sem vedel, kaj je storila z menoj, ko sem bil pod anestezijo.

	Počasi sem se zavedel tudi telesa pod vratom, a mi to ni prineslo sreče; prineslo je le še eno bolečino, sicer ne tako močno kot v glavi, a ritmično in nadležno. Napel sem tisti del možganov, ki mi je še deloval, in ugotovil, da me nekaj dreza v predel, kjer so bila nekoč rebra.

	Potem sem odkril, da mi delujejo tudi ušesa. Slišal sem besedo gospod, ki se je vztrajno ponavljala.

	Kaj pa usta, delujete?

	Poskusil sem nekaj reči, karkoli, da bom le slišal lasten glas. Uspelo mi je izustiti prvo črko abecede: A. Sem ji dodal piko, vejico ali klicaj – pojma nimam.

	“Gospod, ste budni?“ sem bil za nagrado deležen večjega števila črk iz ust, ki niso bila moja. Potrudil sem se in prejšnjemu samoglasniku dodal še enega, rekel sem:

	“Au.“

	Če bi mi delovale še oči, bi bil na konju … A kako jih odkriti? Morda tako, da odpreš pokrova, bolj znana kot veke?

	Odprl sem jih in jih takoj spet zaprl. Svetlo! Ugasnite luč, pa se bomo kaj zmenili, porka luminiscenca!

	Veke sem znova odprl, toda samo napol. Glej, mama, vidim! Vidim kaj? Neko glavo? Je moja? Ni, svoje glave ne moreš videti, naj te še tako boli. Čigava pa je? Ima kratke lase, najbrž je moška.

	Nov občutek: nekdo mi stresa ramena.

	“Au, glava! Ne me rukat'!“ sem protestiral.

	Kdo bi si mislil: moje besede so imele učinek, tresenje ramen in glave je ponehalo.

	“Gospod, ste v redu?“ sem dobil novo vprašanje.

	Sprašuje me nekdo, ki pozna oliko, naslavlja me z gospodom, spodobilo bi se odgovoriti.

	“Ne,“ sem rekel; kaj pa naj bi rekel, sem bil mar v redu? V zahvalo sem dobil novo vprašanje:

	“Lahko vstanete?“

	Uh, težko vprašanje! Bi poskusil, že iz vljudnosti?

	Poskusil sem, a vstal nisem.

	“Ne morem,“ sem priznal.

	“Saj bi vam pomagal, a sem tako šibak, da komaj stojim,“ je rekel moški glas nad menoj.

	Počasi in previdno sem do kraja odprl oči in zagledal zaskrbljen obraz, njegov lastnik ni mogel biti kriv za moje us… hm, ušivo počutje.

	“Malo bom počival,“ sem rekel.

	“Kar dajte,“ obraz in glas nista imela nič proti.

	Zaprl sem oči in skušal spraviti v pogon stroj, ki mi je včasih mlel v glavi in tudi kaj namlel.

	Ko le ne bi bilo te vse prežemajoče bolečine … Trenutek … Je nekoliko popustila? Pa je res! Če je popustila nekoliko, lahko še bolj: še je upanje zame. Kjer je upanje, je pot. Pot navzgor morda? Bi lahko vstal?

	Od spomina sem zahteval, naj mi pove, kako se vstane. Ubogal je, telo se je obrnilo na bok, ob tla uprta desna roka mu je pomagala, da se je dvignilo. Prebudile so se še noge in se premaknile po navodilih iz centrale. Za začetek sem pokleknil. A v tistem trenutku in v tistem položaju se nisem počutil, da bi molil, v tistem trenutku in v tistem položaju sem se počutil, da bi si ogledal naravo in družbo okrog sebe. Družbo je predstavljal suh mlad fant, stoječ dva koraka proč. Bil je tako bled, da sem se ustrašil za njegovo zdravje.

	“Ali veste, kdo ste?“ me je vprašal.

	Pomislil sem in odgovoril:

	“Pavel Cirk, se mi zdi.“

	“Kako se počutite?“

	“Glava me boli.“

	“Najbrž vas je z nečim udarila, privlekla vas je nezavestnega.“

	“Kdo?“

	“Mia.“

	Mia? Mar nisem tega imena pred kratkim nekje slišal?

	“Kdo je Mia?“ sem bil željan novih podatkov.

	“Moja punca.“

	“Še dobro, da ni moja,“ sem rekel in se skušal nasmehniti, a sem se le nakremžil.

	Začenjalo se mi je svitati, da mi ženska, ki tiči za tem imenom, ni prinesla nič dobrega.

	Aha, jo že imam!

	“Ima rdeče lase in pege?“ sem vprašal bledoličnika.

	“Ima.“

	Zdaj sem že vedel: pogovarjal sem se z žensko z rdečimi lasmi, potem me je zmanjkalo, še potem me je bolelo in me še.

	“Imate pri sebi kaj hrane?“ me je vprašal edini, ki me je lahko kaj vprašal, v bližini ni bilo videti nikogar drugega.

	“Bi jo moral imeti?“ sem mu vrnil vprašanje.

	“Bi, prosim, pogledali?“

	Preveril sem hlačne žepe in prsni žep srajce nad zgornjim gumbom tople volnene jopice.

	“Nič nimam,“ sem rekel.

	Zazdelo se mi je, da sem bil še pred kratkim bolj oblečen, še bolj zimsko, kot sem zdaj.

	“Kje je moja bunda?“ sem želel vedeti.

	“Najbrž vam jo je slekla, da vas je laže vlekla.“

	“Ste pesnik?“

	“Ne, zakaj?“

	“Ker govorite v rimah.“

	“Kakšnih rimah?“

	“Slekla – vlekla.“

	Nerazumevajoče me je pogledal. Prej sem jaz njega gledal nerazumevajoče, zdaj sva si bot.

	Na kolenih mi ni bilo več všeč, ne zato, ker bi se počutil ponižanega, pač pa zato, ker so me bolela od grobih in trdih tal.

	Prisilil sem se k nadaljevanju vstajanja, čisto do kraja, spet sem stal na lastnih nogah. Pokončni položaj je moji glavi dobro del, najbrž zato, ker je kri odtekla v spodnje nadstropje in ni tako močno butala ob streho. Ko se je bolečina zmanjšala, se je tudi zožila, zavedel sem se, da ima epicenter nad desnim ušesom. Na tistem mestu sem se z desno dlanjo previdno pogladil po laseh, ki jih imam kljub letom še vedno dovolj.

	“Imate prebito?“ je vprašal mladenič, ki je skrbno spremljal vsak moj gib.

	“Mislim, da ne.“

	“Naj pogledam.“

	Pogledal je in rekel: “Ne, ni videti krvi.“

	Že večkrat v življenju sem se imel priložnost prepričati, da sta bolečina in radovednost v obratnem sorazmerju. Hujša je bolečina, manjša je radovednost in obratno. Mahneš se s kladivom po prstu, ročnem ali nožnem, vseeno – zanimaj se v naslednjih petih minutah za rezultat nogometne tekme med Muro in Dravo, če se moreš. In obratno: tvoja nova punca se prvič slači pred teboj – zanimaj se v naslednji uri za bolečino zaradi kožice, ki si jo priščipnil, ker si preveč nerodno opletal s hlačno zadrgo, če se moreš. Stoječemu in ne več ležečemu ter manj razbolelemu meni se je pojavila želja, da bi o nastalem položaju izvedel kaj več. Razgledal sem se naokrog, da bi razen na vprašanje kdo sem znal odgovoriti tudi na vprašanje kje sem.

	In kje sem?

	Bil sem v špartansko opremljeni sobi, premogla je dvonadstropni pograd z dvema ležiščema, eno mizo, en stol in dvoje vrat, ena zaprta, ena odprta. Kje pa je okno, vsaka soba ga ima? Očitno ne vsaka, ta ga nima … S stropa je na kratki žici visela gola žarnica brez lestenca, zaradi nje se mi je prej tako bleščalo. Stene so bile grobe, neometane, nekaj podobnega bi lahko trdil tudi za tla, brez izkušenj v gradbeništvu bi si upal trditi, da so betonska.

	“Sem v kleti?“ sem vprašal fanta, ki že nekaj časa ni nič rekel, me je pa zato pozorno opazoval.

	“Bojim se, da ste res,“ je zdaj vendarle nekaj rekel.

	Skromno naravo, ki to ni bila, sem si ogledal, na vrsti je bila spet družba, še vedno jo je predstavljal le suhec z velikimi rjavimi očmi, pod katerimi so se bohotili temni podočnjaki. Ta obraz sem že nekje videl …

	“Se poznava?“ sem vprašal, da ne bi tipal v temi.

	“Jaz vas ne poznam, morda pa poznate vi mene,“ mi je tiho odgovoril in se odkašljal.

	“Kako se pišete?“ sem bil željan vpogleda v njegove osebne podatke.

	“Danijel Valant sem.“

	Peng! V hipu se mi je vrnilo vse, kar sem zaradi udarca v glavo začasno izgubil. Ime, na katero sem od prejšnjega dne pomislil sto in enkrat, je delovalo kot sunek, ki so ga potrebovali moji možgani, da so začeli spet delovati v običajnem načinu.

	“Videl sem vas na fotografiji,“ sem rekel; ko sem pomislil na njegovo dvodimenzionalno podobo, ki sem jo prvič uzrl včeraj pri njem doma, sem pomislil tudi na širok vrat, padel mi je v oči kot prva telesna značilnost izginulega fanta. A najdeni Danijel ni imel krepkega vratu, iz ovratnika flanelaste srajce je gledalo le adamovo jabolko z nekaj skromne okolice.

	“Ste shujšali?“ sem ga vprašal.

	“Najbrž,“ je zavzdihnil, “že enajst dni nisem jedel.“

	“Zakaj ne?“ sem se začudil.

	“Strada me.“

	“Kdo?“

	“Mia.“

	“Zakaj?“

	“Da bom nehal piti.“

	Logika pa taka: nehal naj bi piti, ne dobiš pa jesti. Razumi, kdor more! Jaz nisem, a prva radovednost mi je bila potešena, za drugo mi je še vedno premočno razbijalo v glavi.

	“Mi boste pozneje razložili,“ sem rekel, “zdajle mi povejte: je tukaj kakšen aspirin? Lekadol? Angal? Hidrokodon? Oksikontin? Morfij? Fentanil?“

	“Ne, tukaj ni ničesar, kar bi človek lahko dal v usta,“ je žalostno odkimal Danijel. “Edino, kar dobim od nje, je nesladkan čaj.“

	“Jaz še sladkanega ne maram,“ sem se namrdnil.

	“Nesladkan čaj bo vse, kar boste dobili,“ me fant ni potolažil.

	“Zakaj pa jaz? Jaz nisem na dieti!“

	“Če bi hrano dala vam, bi jo pojedel jaz, in ona to dobro ve.“

	“Kaj pa stranišče?“ so mi na misel prišle potrebe z nasprotnega konca prebavnega trakta.

	“Tamle je,“ je z roko pokazal proti odprtini blizu naju; na odprtino daleč od naju tako ali tako ne bi mogel pokazati.

	Nakazani smeri sem sledil z očmi, pogledal drugam in takoj spet pogledal nazaj. Prej sem videl vrata, zdaj jih pa ni! Nič čudnega, da sem jih videl, med podboji možgani pač pričakujejo vrata. Po novem sem videl le štirikotno odprtino in za njo temo.

	“Kje so vrata?“ sem vprašal, kar bi vprašal vsak bedak.

	“Tukaj so samo ena vrata, zato pa ta poštena,“ je Danijel tokrat pokazal za moj hrbet. Ozrl sem se in res zagledal vrata; poštena ali nepoštena, listka na njih ni bilo – a sem se kmalu prepričal, da fantu lahko verjamem na besedo.

	“O, okno,“ sem se razveselil, “nima sicer stekla in bolj majhno je, a je vendarle okno.“

	“To ni okno,“ je Danijel zmajal z glavo. “To je lina, skoznjo boste dobivali čaj in toaletni papir. No, po petih dneh ga tako ali tako ne boste več potrebovali.“

	Kot sem rekel: fantu je bilo verjeti na besedo.

	Upoštevajoč slišano se mi je zdelo odveč vprašati, če so vrata zaklenjena. Raje sem sam stopil do njih, da bi pritisnil na kljuko.

	Rad bi še enkrat poudaril, da sem kristjan, kristjani pa verjamemo v čudeže, sicer jih pri verouku dobimo okoli ušes.

	In kako preveriš, ali so vrata čudežno odprta, če nimajo kljuke?

	“Kje je kljuka?“ sem vprašal, ko so se mi oči nekaj časa zaman pasle po gladki leseni površini.

	“Na drugi strani,“ je Danijel tudi to povedal po resnici.

	“Sem zaprt?“ sem vprašal, z glasom, visokim, kot bi me kdo stisnil za moja in ne za kozja … Če ne bi bilo nemoško, bi zavreščal: vse življenje se izogibam zaporu kot kugi, zdaj pa tole!

	“Vrata lahko razbijeva,“ sem rekel, ko sem si nekoliko opomogel od šoka.

	“Kako? S čim?“

	“S stolom,“ se je moj pogled ustavil na najbližji premičnini.

	“Včasih sta bila tukaj dva, eden že od mojega prvega dne polomljen stoji v kopalnici.“

	“Ste že sami poskusili razbiti vrata?“ sem bolj ugotovil kot vprašal.

	“Verjemite mi, s stolom ne boste ničesar opravili,“ je rekel moj tovariš v nesreči in dodal: “Le sedeti ne boste imeli kje.“

	“Lahko sedim na pogradu.“

	“A ne na mojem, spodnjem, z zgornjega pa vam bodo noge bingljale v prazno.“

	“Lahko sediva drug poleg drugega,“ se nisem vdal.

	“In si deliva še klobaso,“ se je namrdnil zame nič več pogrešani Valant.

	“Zdaj sva dva,“ sem vztrajal, “če hkrati butneva ob vrata, se bodo morda odprla.“

	“V karkoli bom butnil, se bom podrl jaz. Koliko dni skupaj ste bili največ brez hrane?“

	“Niti dveh, nikoli mi ni bilo do stradanja.“

	“Potem ne veste, kako dolgotrajna lakota vpliva na organizem. Skozi kakšne faze vse sem šel, odkar sem tukaj! Trenutno sem v otopeli fazi, ki je obenem tudi zelo šibka.“

	“Vaša punca je morala imeti vrata nekaj časa odprta, da me je zvlekla sem noter. Mar niste mogli izrabiti priložnosti, ki se vam je ponudila?“

	“Ne.“

	“Kaj pa moč obupanca?“

	“Boste že sami videli, kaj je z njo,“ mi je prerokoval Danijel.

	Zaslišal sem zvok, ki bi lahko pomenil kaj obetavnega. Obrnil sem svojo ubogo glavo proti njemu in videl, da se je na sredini vrat pojavila kvadratna odprtina.

	“Vaša posteljnina,“ sem zaslišal ženski glas.

	Na to stran vrat je primezela rjuha, sledila ji je majhna blazina, velika ne bi šla skozi lino, tej pa odeja pretežno modre barve, zvita kot vrv. Planil sem do odprtine in skoznjo pomolil roko, da bi kaj zatipal: na primer ženski vrat, ki bi ga stiskal toliko časa, da bi roke pod njim odprle vrata. A zatipal nisem ničesar, je pa nekaj zatipalo mojo roko in jo porinilo nazaj.

	“Če nočete, da vam jo priščipnem, jo potegnite noter,“ sem zaslišal.

	Nagonsko sem ubogal ukaz, a sem zato zavpil:

	“Spustite naju ven, prekleto!“

	“Vse ob svojem času,“ sem še izvedel in lino je prekrila loputa. Stopil sem korak nazaj in ocenil velikost odprtine. Bila je premajhna, da bi se ob naslednjem odpiranju ves stlačil skoznjo, pred tem pa bi Danijelu naročil, naj me z vso silo porine od zadaj.

	Kot urejen človek posteljnine nisem mogel pustiti na tleh, pobral sem jo, odnesel do pograda in postlal. Ko sem si ogledal svoje novo ležišče, se mi je milo storilo po moji udobni zakonski postelji za enega.

	“Predlagam, da se sprijaznite,“ je prijazno rekel najboljši človek na svetu in se mi približal, “čez deset dni bova prišla ven.“

	“Kako to veste?“

	“Toliko časa mora trajati post.“

	“Vaš post?“

	“Ja.“

	“Je vaša punca članica kakšne prismojene sekte?“

	“Ne.“

	“Potem je preprosto prismojena! Nič ji nisem storil, a me je tako močno udarila, da sem se onesvestil.“

	“Ste kdaj slišali za zdravljenje odvisnosti s postenjem?“ me je vprašal fant in me pogledal s svojimi lačnimi očmi.

	“Ne,“ sem odgovoril, “a imam občutek, da bom zdajle.“

	“Na internetu veliko piše o tem.“

	“Na internetu veliko piše tudi o ploščati Zemlji in tajnih združbah, ki upravljajo svet.“

	“Stvar ni tako iz trte izvita, mnogi terapevti priporočajo postenje, pri različnih težavah,“ je Danijel na moje presenečenje zagovarjal trapasto metodo, v katero je bil prisiljen.

	Je bil res? Bomo videli ...

	“Da je vaša težava alkoholizem, so mi povedali,“ sem jaz povedal njemu.

	“Kdo?“ je želel vedeti lakotnik ob meni.

	“Najprej vaša starša, nato pa še marsikdo,“ sem poenostavil.

	“Sta vas oči in mami najela, da bi me našli?“

	“Žal sta me res.“

	“Kako se držita?“ so Danijelu zažarele oči, njegovo mlahavo telo pa se je vzravnalo, kot bi dobilo sunek energije. Tudi glas se mu je ojačal, sicer je govoril tiho in počasi, sestradano telo je varčevalo, kjer je moglo.

	“Zelo ju skrbi za vas,“ sem mu resnico predložil v mili obliki.

	“Ali … ali mislita, da se mi je kaj zgodilo?“ je vprašal in požrl slino.

	“Mislita, da ste se napili in obležali brez možnosti vstajanja,“ sem bil rahlo sarkastičen, ravno njegovo pijančevanje me je spravilo v ta zapor z vrati brez kljuke.

	“Je v kopalnici umivalnik?“ sem spremenil temo, zaželel sem si požirka hladne vode.

	“Je.“

	Odšel sem v drugi prostor od dveh, ki sta nama bila na voljo. Prižgal sem luč in kletna Šprinzerjeva kopalnica se mi je prikazala v polni lepoti, vključno s stolom, ki ga je Danijel razbil ob vratih, ko je bil še pri močeh. Nad umivalnikom je viselo majhno ogledalo, ko sem se napil vode iz pipe, sem se pogledal v njem. Bil sem lep tako kot vedno. Ne, le skoraj tako kot vedno, z usti nekaj ni v redu. Kot bi se skrčila …

	Šele tedaj sem se zavedel, da nimam proteze. Čeprav mi je bila prevelika, se brez nje v javnosti nisem nikoli prikazal. Ali Danijel šteje kot javnost? Gledal me je, govoril je z menoj, a odsotnosti mojih zob ni omenil niti z besedo. Vrnil sem se v spalnico, dnevno sobo, sobo za goste, ne vem, kako bi imenoval tisti prostor, v katerem sva preživela večino časa.

	“Ste videli mojo protezo?“ sem vprašal alkoholika na zdravljenju, ki je zdaj sedel na postelji in gledal v tri krasne.

	“Protezo? Ne.“

	Ni bilo treba biti genij, da bi ugotovil, kaj se je zgodilo: ko me je Mia premetavala sem ter tja in me vlekla kot kos negibnega mesa, mi je prevelika proteza padla iz ust, morda na stopnicah. Babnica jo je raje nekam odnesla, kot da bi mi jo vtaknila nazaj!

	“Nič hudega, če nimate proteze. Tukaj je ne boste potrebovali,“ me je potolažil Danijel.

	Prav! Če Slavoj Žižek shaja brez zob, bom pa še jaz!

	Danijel je imel spet prav, zob nisem potreboval, ker mi Mia ni dala ničesar za pod zob.

	Kaj pa zdaj? Gremo spat? Ne, ne še.

	Sedel sem za mizo in se na stolu obrnil proti prav tako sedečemu fantu.

	“Govorila sva o postenju kot terapiji proti odvisnosti. Torej vam je Mia povedala za to neumnost?“

	“Ni neumnost, obstajajo raziskave, mi je pokazala.“

	“Zakaj se posta niste lotili kar sami, prostovoljno?“

	“Saj sem se, a sem zdržal le dan in pol.“

	“Trajati pa mora tri tedne?“

	“Ja.“

	“Ker sami niste imeli dovolj volje, vas je v post prisilila?“

	“Tako nekako.“

	Čas je za intermezzo.

	Ko sem bil spet doma, sem na spletu pogledal, kako je s postom kot protialkoholno terapijo. Zadetkov, kolikor hočeš! Prekopiral bom bistveno le z ene od tistih strani, ki sem jih odprl in nejevoljno prebral.

	Zasluži si posebno poglavje, ha, trinajsto.





	TRINAJSTO POGLAVJE

	Zakaj se postiti?

	Dobrobit postenja je znana že na tisoče let. Postenje je prisotno v tradiciji mnogih religij, saj pomaga sestopiti v globine človeške duše, da bi lažje slišali tihi Božji glas, ki ponuja Življenje in ne neha vabiti »Kaj se ti zdi? Ali hočeš?«. V procesu postenja damo svojemu telesu možnost, da se razstrupi, obnovi, okrepi, občutimo več moči in lahko uživamo v številnih koristih, ko zaznavamo rastoče dobrodejne procese, tako telesne kot duševne in duhovne.

	Biti brez trde hrane, samo ob tekočinah, pravzaprav ni nič novega ali nevarnega. Če se vrnemo v čase, ko so bili naši predniki lovci in nabiralci, ti niso bili vedno uspešni pri lovu ali pri iskanju hrane. Niso se mogli napotiti v najbližjo mesnico po kakšen kos mesa, ko je tega zmanjkalo. Zelenja, sadja, medu ipd. pa tudi ni bilo vedno na razpolago kot danes. Kaj menite, da se je takrat zgodilo? Enostavno so se zatekli k postu, ki je bil del njihovega življenja, povezanega z omejenimi danostmi narave. In dejstvo je, da občasni post človeku prinese samo dobro.

	Še nikoli ni bilo na svetu toliko debelih in depresivnih ljudi ter še nikoli ni bilo toliko škodljive hrane in pijače kot dandanes. Ustvarjanje umetnih potreb in njih zadovoljevanje nas je pripeljalo v suženjstvo, ki nas pohablja in nam jemlje svobodo. Kako izstopiti? Ste kdaj pomislili na to, da bi lahko kljub poplavi različnih prehranskih nasvetov enostavno v svoj način prehranjevanja uvedli postenje in si na takšen način izboljšali življenje v vseh ozirih?

	POST NAM NUDI ŠTEVILNE KORISTNE UČINKE:

	• Post je sredstvo za poglobitev odnosa z Bogom.

	• Post je poznan obred (običaj) pri vseh verstvih.

	• Post ni stradanje, je "božje zdravilo" za neštete tegobe.

	• Post pospeši proizvodnjo novih celic ter vpliva na proces oksidacije v celicah.

	• Post poveča odpornost, krepi imunski sistem.

	• Post poveča zaznavo (ojačajo se vsi čuti: vid, sluh, voh, okus, dotik, duhovna intuicija).

	• Post je lažji kot katerakoli dieta in je najhitrejši način za izgubo odvečne telesne teže, tudi pet kilogramov ali več na teden.

	• Post zagotovi notranjim organom nujno potreben počitek in osveži njihovo delovanje.

	• Srce se odpočije in poživi. S postom se njegovo delovanje upočasni za 30 do 40 odstotkov.

	• V črevesju se od 75 do 80 odstotkov celic obnovi. Po treh ali štirih dneh se črevesna sluz popolnoma obnovi. Bakterije, virusi in drugi patogeni dejavniki izginejo.

	• Post znižuje holesterol in visok krvni pritisk.

	• Post obnovi in normalizira funkcije žleznega, metaboličnega in živčnega sistema.

	• Post umirja, odžene napetost in nespečnost.

	• Post vodi v izboljšanje in uravnovešanje prehranskih navad.

	• Post poveča zadovoljstvo pri uživanju hrane.

	• Post pomlajuje in upočasnjuje procese staranja.

	• Post ne izčrpava, temveč nas krepi, poveča telesno gibljivost in vzdržljivost.

	• Post pogosto rodi bolj živahno spolno življenje.

	• Post zmanjšuje ali povsem odstranjuje odvisnost od kajenja, zdravil, alkohola …

	• Post uravnava potrebe, telo uči sprejemati le toliko, kot potrebuje.

	• Post pospeši odpravljanje zastalih strupenih snovi in mrtvih celic – povzročiteljev bolezni in slabega počutja.

• Post ne krade telesu pomembnih hranljivih snovi, ampak »poje« njegove odpadke in škodljive tvorbe.

	• Post, pravilno izveden, je varen, neškodljiv in lahko izvedljiv, brez nevarnosti se lahko postimo 10 dni ali več.

• Post je v živalskem kraljestvu povsem običajen postopek, še posebej ob boleznih.

	• Post je za človeka gotovo velik izziv, saj pokaže, koliko se je kdo pripravljen spremeniti in koliko je pripravljen narediti zase.

	• Post je najboljša priložnost, da spremenimo slabe navade v boljše oziroma zaživimo bolj kakovostno življenje v vseh ozirih.





	ŠTIRINAJSTO POGLAVJE

	Post pogosto rodi bolj živahno spolno življenje ...

	Na tem mestu bi rad povedal, da v času, ko sem bil z Danijelom zaprt v Šprinzerjevi kleti, nisem imel bolj živahnega spolnega življenja kot prej; no, manj pa tudi ne.

	Bistveno za Danijel-Pavlov stradež je seveda:

	Post zmanjšuje ali povsem odstranjuje odvisnost od kajenja, zdravil, alkohola …

	Konec intermezza.

	“Volja gor ali dol, zdaj morate stradati, ker vam za zajtrk da dvakrat nič brez žemlje, za kosilo pečen ništrc in za večerjo pošteno porcijo zraka v lastnem soku?“ sem vprašal Danijela.

	“Tako nekako,“ je bil njegov odgovor enak prejšnjemu.

	Vzel sem si kratek odmor, malo zaradi razbolele glave, malo zaradi prebavljanja besed, ki sem jih slišal. Očitno bodo v naslednjih dneh besede edino, kar bom prebavljal ...

	“Kako vas je zvabila sem noter?“ sem vprašal, ko se je odmor iztekel. “Je tudi vas udarila po glavi?“

	“Ne, uporabila je zvijačo.“

	“Mi lahko poveste kaj več?“

	“Lahko. Pravzaprav je bilo zvijač več,“ je utrujeno rekel poba, za katerega nisem vedel, naj se mi smili ali naj ga obrcam.

	“Začnite s prvo,“ sem ga vzpodbudil.

	“Bom. Tisti petek me je poklicala v službo. Rekla mi je, da se ji zdi, da je noseča, a ni prepričana. Želela je, da popoldne pridem k njej in bova skupaj opravila test. No, opravila bi ga le ona, a bi skupaj gledala, če se bo pojavila črtica. Ali dve, ne vem več točno. Ker ni bila prepričana, ni hotela, da bi komu kaj rekel, dala mi je podrobna navodila. Rekla je, naj bo videti, kot da bom odšel, no, saj veste …“

	“Pit,“ sem mu pomagal.

	“To, ja.“

	“Zato ste morali pustiti telefon doma,“ sem mu pomagal še bolj. Spomnil sem se, kaj mi je o Danijelovem izginotju rekla mama Bojana: da je pred njegovim odhodom od doma zaznala znake, ki napovedujejo, da bo spet pil, postal je nemiren in je ni mogel pogledati v oči. Narobe si jih je razlagala, sin je bil takšen zaradi napetosti pred bližajočim se trenutkom, ko bo izvedel, če bo ponovno dobil otroka.

	Ampak … Še nekaj se ne ujema …

	“Morali bi oditi peš, tako kot vedno,“ sem se spomnil.

	“Ja, rekla mi je, naj pridem peš, a je predaleč.“

	“Saj sta samo dva kilometra,“ sem se začudil nad tolikšnim pomanjkanjem kondicije.

	“K Mii še nikoli nisem šel peš, odpeljal sem se do BTC-ja in skrajšal razdaljo. Ni mi rekla, da tega ne smem.“

	“Jo vedno dosledno ubogate?“

	“Ne … Ne vem ...“ se je zmedel Danijel; kaj se ne bi, le redki se zavestno včlanijo v klub copatarjev.

	“Dobro, prišli ste k Mii peš. Kaj je bilo potem?“ sem zgodbo želel slišati do konca.

	“Pokazala mi je test nosečnosti in mi razložila, kako se ga uporabi. Potem je rekla, da mi mora nekaj pokazati. Vedel sem, da je njo in mamo fotr zapiral v klet, a me ni nikoli peljala tja dol.“

	“Zapiral ni le Mie, pač pa tudi ženo?“ sem se začudil.

	“Bil je zmešan pijanec,“ je rekel Danijel.

	Pri takem očetu se Mia seveda ni želela poročiti z alkoholikom, niti občasnim ne, me je prešinilo. Odločila se je, da ga pred tem ozdravi. Ču-do-vi-to!

	“Nadaljujte, prosim,“ sem ga vljudno vzpodbudil.

	“No, odpeljala me je dol in rekla, da bi bila tu lahko lepa in varna otroška soba, le okno bi morali vgraditi, da bi prišla noter naravna svetloba. Vprašala me je, kje mislim, da bi moralo biti, šel sem si ogledat zadnjo steno. Ko sem se obrnil, Mie ni bilo več, slišal pa sem zvok zaklepanja vrat. Skušal sem jih odpreti, a sami ste se prepričali, da nimajo kljuke. Nato se je odprla lina in zagledal sem Mijin obraz. Povedala mi je, da ni noseča, da pa se noče poročiti z alkoholikom, kakršen je bil njen fotr.“

	Saj sem vedel!

	“Izvedel sem, da bom zaprt tri tedne in da v tem času ne bom dobil nobene hrane, samo čaj. Najprej sem mislil, da se šali.“

	“Tudi jaz bi,“ sem pripomnil.

	“A Mia je bila zelo resna, ko je govorila skozi lino. Zatrdila mi je, da me bo post ozdravil odvisnosti od alkohola in da po poroki nikoli več ne bom pil.“

	“Saj res, zakaj sploh pijete?“ sem mu postavil vprašanje, ki je bilo pri njegovi zadevi bistveno.

	“Zato, ker moram,“ je bil kratek Danijel.

	“Nihče vam ne prisloni pištole na čelo,“ se nisem strinjal z njim.

	“Ali vi pijete alkohol?“

	“Pijem, vendar dnevno največ dve pivi ali dva kozarca vina ali dve šilci žganega, mešam nikoli.“

	“Potem ne veste, kaj povzroči alkohol, če ga pijete v velikih količinah.“

	“Vem, pijan si kot svinja,“ sem pomislil na svojo epizodo v vojski.

	“Ne, še vedno ne razumete. Tudi jaz sem nekoč spil dve pijači na dan. Potem sem bil nekaj časa na treh, pa na štirih, petih in tako naprej, tja do petnajstih. Moj organizem se je počasi navajal na več in več, veliko sem ga nesel, ne da bi izgubil nadzor nad seboj. Nato je prišla sreča.“

	“Sreča?“ sem se spet začudil.

	“Morda je bolj prav, če rečem blaženost. Ali verjamete v nebesa?“

	“Verjamem.“

	“Verjamete najbrž, da bodo prišla po smrti?“

	“Drugače niti ne morejo,“ sem zagovarjal nauk svoje krščanske vere.

	“Motite se,“ je rekel Danijel, ki se je med pripovedovanjem o razlogih za svoje pitje razživel in pridobil vitalnost – kar se je meni zdel slab znak za dosedanjo uspešnost terapije s postom.

	“Ko sem spil ravno prav, me je zajel občutek blazne sreče, objel bi ves svet in vsakega posameznika na njem. In vonj! Ne boste verjeli, kako je začelo vse dišati, kako pomemben je bil nos pri doživljanju tistih trenutkov, ki žal niso dolgo trajali, a sem jih včasih priklical nazaj z nadaljevanjem pitja. Če bi imel pesniško žilico, bi vam povedal še veliko več o tem, kako nebeško sem se počutil na … na ...“ fant kar ni znal dokončati stavka.

	“Na vrhuncu pijanosti?“ sem poskusil.

	“Tudi tako bi se lahko reklo,“ je nekoliko otožno rekel moj sotrpin – kot bi prej dosegel vrhunec v pripovedovanju, nato pa mu je jermen dol padel.

	Zamislil sem se in vprašal:

	“Po tistem občutku ste hrepeneli tudi, ko ste bili trezni?“

	“Pa še kako! Čedalje bolj, dlje časa je minilo od zadnjega pitja, huje je bilo, dokler nisem več zdržal.“

	“A ste vseeno vedno zdržali do petkovega popoldneva,“ sem ga opomnil.

	“Poleg sina sem na to v svojem življenju najbolj ponosen,“ je rekel Danijel in dobil raznežen obraz. “Sinu je ime Jure,“ je nadaljeval, “zelo ga pogrešam. Tolaži pa me, da ga za mene ne skrbi preveč.“

	“Kako to veste?“ sem se začudil, kajti bilo je res. “Vam je povedala Mia?“

	“Ne, nič mi ne pove, kaj se dogaja zunaj.“

	“Potem vam jaz povem, da imate prav. Z Juretom sem popoldne govoril po telefonu, prepričan je, da ste odšli na dopust na Divji zahod.“

	“Takšen je,“ je razneženo rekel Juretov očka, “nepoboljšljiv optimist po naravi.“

	Zdelo se mi je, da o njegovem pitju še nisva rekla zadnje besede, čutil sem se dolžnega, da izrazim svoj dvom o Mijini kuri.

	“Žal mi je, če se bom preveč vmešal v vaše osebne zadeve, toda jaz mislim, da vam prisilni post ne bo prav nič pomagal,“ sem mu priznal.

	“Malo mi je že, nobene želje po alkoholu ne čutim,“ se revež ni strinjal z mojim mnenjem.

	“Seveda, ker čutite tako močno lakoto, da bi pojedli celega vola, z omako ali brez!“

	“Ne, ni to, nekaj je drugače, občutke povezanosti s svetom zdaj lahko prikličem tudi trezen, sicer ne tako močnih, a mi je vendarle lepo.“

	“Ste brali Prisilni jopič Jacka Londona?“

	“Ne, zakaj?“

	“Dogaja se v zaporu, glavni junak pa v njem odkrije, da si, ko si najbolj zaprt, lahko najbolj svoboden.“

	“Hočete reči, da se človeku v ujetništvo začnejo dogajati čudne stvari?“

	“Sam tovrstnih izkušenj nimam, a rekel bi, da se brez stika z zunanjim svetom in zaradi pomanjkanja hrane glava lahko začne počutiti drugače, kot se počuti v nasprotnih okoliščinah,“ sem lepo artikuliral svoje misli.

	“Ne morem vam več slediti, preveč sem utrujen,“ je rekel Danijel in vsa njegova pojava je te besede potrjevala. V obraz je bil mrtvaško bled, glava se mu je rahlo tresla, govoril je skoraj šepetaje.

	“Legel bom in skušal zaspati,“ je dodal, sezul čevlje, se spravil v horizontalo in se do vratu pokril z odejo. Pižame tu notri očitno niso poznali; bi pa tritedenska kura po Mijino morda prav prišla možu, ki se odziva na ime Pižama, vendar ne zaradi alkohola.

	Mene pogovor ni utrudil, nasprotno, pridobil sem moč, želel sem kaj razbiti, kaj prevrtati, kaj obrcati. Nisem se mogel sprijazniti, da si bom z Danijelom tu spodaj delil odsotne obroke. Deset dni brez hrane? Krasna perspektiva … Ukrepati moram, dokler sem še pri telesnih in duševnih močeh. Ukrepati? Kako? Naj brcnem v vrata? Naj prevrtam zid? Naj razbijem strop? Spomnil sem se napisa na straniščni steni v neki gostilni iz svojih mlajših let: V primeru nevarnosti razbij zid, je pisalo. Ja, seveda. Naj s tal odpulim straniščno školjko in z njo tolčem ob malto in beton? Neumnost, keramična je, takoj se bo razletela na koščke, z mojim upanjem vred ...





	PETNAJSTO POGLAVJE

	Pustil sem Danijela počivati in odšel v kopalnico, ki je bila obenem stranišče. Sedel sem na školjko in opravil svoje, dokler sem še lahko. Potem sem še malo posedel, v položaju Rodinovega Misleca sem kaj drugega kot mislil. Mijinega fanta bom moral še marsikaj vprašati, med drugim to, če ve, zakaj je alkoholični fotr Šprinzer ženo in hčerko zapiral sem noter. Je Mio zlorabil na tak ali drugačen način in ima punca trajne posledice? Koleščki v glavi se ji zanesljivo ne vrtijo prav. Kaj pričakuje po izteku treh tednov? Da bo Danijel prišel iz kleti, se najedel in veselo živel naprej, ozdravljen alkoholizma? Se poročil z njo?

	Zaslišal sem zvok, ki sem ga prepoznal kot odpiranje lopute na lini. Ženski glas je rekel:

	“Čaj.“

	Vstal sem, si na hitro umil roke in odšel v glavni prostor. Na polički pod lino sem zagledal majhen pladenj z dvema modrima skodelicama.

	“Čaj,“ sem spet zaslišal, tokrat bolj od blizu.

	Skušal sem najti kot, pod katerim bom videl svojo ječarko tako, da se bova pogovorila iz oči v oči.

	“Vzemite skodelici, sicer ju bom odnesla,“ so rekla usta v mojem vidnem polju. Prijel sem vsako z eno roko, pladenj je takoj izgini in loputa se je zaprla.

	Pa toliko vprašanj bi imel …

	Skodelici sem odložil na mizo in pogledal Danijela. Ležal je na levem boku in mi kazal hrbet.

	“Čaj sva dobila,“ sem mu sporočil. “Če raje pijete toplega, morate pohiteti, že zdaj ni ravno vroč.“

	Fant ni rekel ničesar, še naprej je nepremično ležal.

	Je umrl? me je prešinilo. Je post res povzročil, da nikoli več ne bo pil alkohola?

	Približal sem svoj obraz njegovemu in zaznal, da diha. Le spal je, izčrpan po naporih, ki mu jih je povzročil moj prihod. Prihod? Prihod pa tak! Kako me je rdečka spravila iz dnevne sobe sem dol? Rekonstruirajmo ... Slekla mi je bundo in me z naslonjača potegnila na tla. Potem me je vlekla. Ona ima šestdeset kilogramov, jaz oseminsedemdeset, pošteno se je morala namučiti. Pa še stopnice! Najbrž sem po njih navzdol potoval z nogami naprej, iz ust pa mi je padla proteza. Še dobro, da na glavi nisem imel kape, tako kot tisti dojenček, ki ga je mama za nogo vlekla po stopnicah navzdol, da mu je odskakovala glava. To je videla soseda in rekla:

	“Ja kaj pa počneš, Francka, saj mu bo kapa padla z glave!“

	“Brez skrbi,“ reče mama Francka, “saj sem jo pribila.“

	Glava je še za hece, kar je dober znak, prijatelj zdravnik mi je nekoč dejal: Ko človek izgubi smisel za humor, izgubi tudi voljo, da bi se boril za življenje.

	Naprej z rekonstrukcijo mojega svečanega prihoda sem noter! V kleti je morala Mia odpreti vrata zaporniške celice in me povleči vanjo. Danijel bi takrat lahko zbežal, vendar bi moral priti mimo svoje zmešane punce, pripravljene nanj. Da je bil prešibak, je rekel. Kako šibak si po desetih dneh brez hrane, bom menda izvedel tudi sam. Mia si je zapičila v glavo, da bo svojega dragega ozdravila odvisnosti od alkohola še pred poroko. Kakšna poroka neki, kje ima glavo! Če pa bo res prišlo do nje, se bo ne preveč svečan obred odvil v zaporniški kapelici, ker jo bo policija aretirala takoj, ko bo izvedela, da je v ujetništvu držala človeka. To je resen zločin, čaka jo kakih štiri, pet let aresta – če ne bo dobri Danijel izjavil, da se je postil prostovoljno, da se je zgolj zatekel v samoto kleti in je bila Mia celo tako prijazna, da mu je kuhala čaj.

	Sezul sem čevlje, se povzpel na gornji pograd, legel na hrbet, se zastrmel v nepobeljen strop in mislil naprej.

	Kako se jaz ujemam z Mijino enačbo? Sploh se ne ujemam, ko bom zunaj, bom odšel naravnost na policijo in pel kot kanarček. Bo punca to dopustila? In če ne bo, če bo čez deset dni izpustila Danijela, mene pa pustila plesneti tu notri? Morda mi bo potem celo dala jesti, zdaj mi ne more, ker bi sestradani poba nemudoma planil po tistem, kar bi prinesla meni. Bil sem dovolj nor, da sem se po skoraj smrtonosnem zaključku iskanja pogrešane osebe številka ena leto pozneje lotil iskanja pogrešane osebe številka dve. V obeh primerih sem končal v ujetništvu v kleti, v prvem zvezan, v drugem odvezan, a vendarle nesvoboden. Bom segnil tu spodaj, medtem ko bosta zakonca Valant Šprinzer mirno živela zgoraj, pridelala nekaj otrok in jim tako kot v pravljici zabičala: Povsod lahko greste, le v tisto sobo v kleti ne, notri je hudobni mož, ki vas bo požrl, če ga boste spustili ven ...

	Ne, nobenega jamstva nimam, da bom čez deset dni zunaj.

	Prvič v kleti sem pomislil na hipotezo, po kateri Danijel ni izginil po lastni volji in lastnem načrtu. Da bi jo potrdil neodvisni strokovnjak, sem najel detektivko Mimo, ki naj bi šla po mojih stopinjah in potrdila, da vodijo v pravo smer. Žal so vodile v to nesrečno luknjo brez oken ... Če je brihtna kot jaz, me bo našla. Ne, če je brihtna le toliko kot jaz, bo še ona pristala tu notri in bomo žrebali, kdo bo spal na mizi.

	A upanje se že tja od Pandorinih časov ne pusti kar tako odgnati. Kot klop sem se oprijel misli, da bo Mima odkrila, kje je Danijel, vendar ga ne bo skušala rešiti s solo akcijo, temveč bo poklicala policijo, ta pa se zagotovo ne bo pustila mahniti po glavi. Do takrat bom počel – kaj? O iskanju Antonije Kajzer sem napisal knjigo z naslovom Dolgčas, imenovano po mojem zvestem spremljevalcu. V njej sem opisal, kako sem se dolgčasu izogibal ali se boril proti njemu. Če ne bom crknil od lakote, bom crknil od dolgčasa!

	S pograda sem se spustil na tla, obul čevlje in premeril prostor, v katerem sem bil. Podolgem je bilo od ene stene sedem korakov in pol, počez pa pet. Če se bom želel razgibati, se bom veliko obračal in malo hodil. Večino časa bom najbrž preživel na pogradu, ležal bom, buljil v strop in se boril z nadležnimi mislimi. Že zdaj so me prevevali občutki krivde, ker sem tako lahkomiselno obiskal Mio in zahteval, naj izpusti svojega fanta iz jazbine, v katero je njo zapiral oče. Zakaj jo je zapiral, bom skušal izvedeti od sestradanega reveža, ki trenutno leži na spodnjem pogradu in plitvo diha.

	Že prej sem na mizi opazil kup knjig in kupček revij. Bo vmes kaj zame? Preveril sem, kakšna literatura mi je na voljo. Revije so pričale, da je nekdo – se ve, kdo – v kiosku nabral, kar mu je prišlo pod roko: Reporter, Mladina, Demokracija, Global, Lady, Suzy, Lily, križanke in veliko rumenega tiska. Poleg je ležal kemični svinčnik, namenjen reševanju križank. Odprl sem revijo Kaj veš in se prepričal, da Danijel ni rešil niti ene. Vsaj z nečim se bom lahko zaposlil, zapolnjeval bom kvadratke v skandinavskih, italijanskih, verižnih in drugih križankah, težje bodo, raje jih bom imel, da mi bodo le pregnale presneti dolgčas, ki se pri meni zna stopnjevati vse do potrtosti. To šele sovražim!

	Kaj pa knjige? Pa poglejmo … Sama duhovnost in osebna rast. Eckhart Tolle, B. S. Rajneesh, Živorad Slavinski, Carlos Castaneda, Miguel Ruiz, James Redfield, Dan Millman, neki Mooji … V kakšne vode je zaneslo Mio? Jaz tega že ne bom bral, z mojo duhovnostjo je vse v najlepšem redu.

	Gremo nazaj na pograd!

	Na njem sem se spet zleknil na hrbet. V obleki sem vajen ležati, zaradi prenosnega računalnika, ki namesto žene kraljuje na levi polovici zakonske postelje, z njim se veliko družim. Na misel mi je prišla higiena. Moja lastna telesna higiena. Danijel mojemu nosu ni zaudarjal, nemara zato, ker mu je bila na voljo prha, morda pa mu je Mia skozi lino metala tudi sveža oblačila in perilo. Fanta je bilo pred štirinajstimi dnevi več skupaj kot mene, zdaj sva približno enaka po teži, v višino ima nekaj centimetrov več, a cunje, ki so prav njemu, bi tudi jaz spravil nase.

	Sto mater! Sem že razvil zaporniško miselnost, skušam se čim bolje prilagoditi razmeram v zaporu! Sem se notranje vdal? Ne bom ubogal Internacionale, ne bom med petjem vstanite v suženjstvo zakleti s konico kemičnega svinčnika mikron za mikronom praskal zadnjega zidu in ustvarjal luknjo, skozi katero se bom pririnil do svobode? Ne, ne bom, Mia ima skozi lino pregled nad celotnim prostorom. A nima ga nad kopalnico; če bom kaj praskal, bom praskal tam. Kaj pa, če je klet pod nivojem tal, me je prešinilo. V tem primeru se bom pripraskal do prsti in se razjokal kot otrok, ki mu je FURS zaplenil liziko.

	Pod seboj sem zaznal gibanje, nagnil sem se navzdol in pogledal, če se dogaja kaj pomembnega. Dogajalo se je Danijelovo vstajenje. Ko je bil pokonci, sva se gledala v oči, v njegovih je bilo brati otožnost.

	“Na mizi imate skodelico čaja,“ sem ga skušal razveseliti. “Zdaj je že hladen, nisem vas hotel buditi, ko ga je prinesla.“

	“Čez nekaj dni boste tudi vi hoteli čim več spati,“ mi je prerokoval.

	“Bi se tikala?“ sem predlagal kot starejši. “Znašla sva se na isti barki in kaže, da bova nekaj časa plula skupaj.“

	“Prav,“ je rekel Danijel, dvignil skodelico s čajem, malo odpil in me vprašal:

	“Koliko si star?“

	“Devetinpetdeset.“

	“Toliko?“ se je začudil. “Jaz jih imam dvaintrideset.“

	“Vem, v dveh dneh sem o tebi izvedel marsikaj. Bil sem v pisarni, kjer delaš, pogovarjal sem se z ljudmi, ki te poznajo … Mimogrede, na Jureta si lahko ponosen. Čeprav sem z njim govoril le po telefonu, sem se prepričal, da je fant od fare.“

	“Imaš ti kaj otrok?“ se je v Danijelovih očeh pojavil žarek radovednosti.

	“Sina, dobil sem ga pri dvajsetih, dve leti pozneje kot ti.“ Postal sem za trenutek, nato pa vprašal: “Ali Jure ve, da piješ?“

	“Najbrž nekaj sumi, ob sobotah in nedeljah me včasih ni mogel priklicati.“

	“Jasno, telefon si pustil na mizi v svoji sobi, preden si odšel na turnejo. Kje si sploh pil, da te nihče nikoli ni nikjer videl?“

	“Na Dolenjskem, v zidanici.“

	Debelo sem ga pogledal in vprašal:

	“Kako si prišel tja?“

	“Prijatelj Roman me je peljal, vsak petek popoldne gre k stricu na deželo, v nedeljo zjutraj se vrne v mesto. Če me je zagrabilo, sem ga poklical in nato klic izbrisal. Sporočil sem mu, da bom šel z njim, in se od doma odpravil peš, ne živi daleč.“

	“Je tudi on pil v zidanici?“

	“Ne, on ne pije alkohola. V zidanici sem bil sam, Roman je stricu in njegovi ženi pomagal pri delu na kmetiji in v vinogradu, precej stara sta že.“

	“Če si bil v zidanici, si najbrž pil vino?“

	“Ne, pil sem samo pivo.“

	“Pivo te je pripravilo do nebeških občutkov?“ sem ga nejeverno vprašal.

	“Včasih že tretje, včasih šele petnajsto, splačalo se je potrpeti. Malo je šlo tudi za moj trud, naučil sem se povezati misli z učinkom alkohola.“

	“Komaj lahko verjamem kaj takšnega,“ sem odkrito priznal in vprašal: “Kako si prišel do piva?“

	“Roman je na Dolenjskem počakal, da sem šel v trgovino in kupil štiri šesterčke.“

	“Velike?“

	“Velike.“

	Danijel je bil, ko je pripovedoval o pitju, spet bolj živahen. Žal. Privoščil bi mu, da bi bil po enajstih dneh mučenja z lakoto vsaj ravnodušen, če mu že post ni mogel pričarati odpora do alkohola.

	“Od petkovega večera do nedelje zjutraj si popil štiriindvajset pločevink piva?“ sem vprašal, da bi bil prepričan.

	“Obvezno, zadnji dve sem popil med vožnjo proti Ljubljani za pogum ob vrnitvi domov.“

	“Ni imel Roman nič proti?“

	“Ne, zelo dobro se razumeva. Ko sva bila stara deset let, sem mu morda rešil življenje. Bilo je megleno, šla sva po pločniku in nameravala prečkati cesto. Roman je stopil na prehod za pešce, tedaj pa je z desne pridrvel neki norec. Potegnil sem ga nazaj, sicer bi ga nasadil. Kako se je prestrašil! Tega, kar se je zgodilo tam, ni nikoli pozabil. Od vseh ljudi najbolj razume moje pitje in je edini, s katerim se lahko pogovarjam, ko sem pijan,“ se je razgovoril fant; tudi prav, radia nama Mia ni privoščila, da bi kaj povedal namesto naju.

	“Kaj pa Romanova stric in teta in druga žlahta, ki najbrž živi na kmetiji?“

	“Živita sama, ne vem, kaj jima je Roman rekel, a pustila sta me pri miru.“

	“Kaj si počel med pitjem?“

	“Nič, samo pil sem. Zidanica je dobro opremljena, tudi posteljo ima, a spal sem bolj malo.“

	“Si kdaj pomislil, da bi poiskal strokovno pomoč?“

	“Nikoli.“

	“O tvojem pitju je morala Mia precej vedeti, da ji je na misel prišla kura s stradanjem,“ sem rekel.

	“Pijanega me je videla le enkrat, neko nedeljo zjutraj, naslednji dan mi je vsa prestrašena rekla, da sem bil čisto spremenjen in da me takšnega noče videti nikoli več.“

	Ker imam dober spomin, sem se spomnil:

	“Policisti so se po tvojem izginotju pogovorili z Romanom, bil je zadnji, s katerim si govoril po telefonu. Toda tvoja starša nista ničesar vedela o tvojih izletih v zidanico.“

	“Z Romanom se tisti petek nisva menila o odhodu na Dolenjsko, menila sva se o fantovščini za prijatelja Jerneja, zato klica nisem izbrisal.“

	“A policistom je povedal le, kaj sta se pogovarjala, o tvojih obiskih zidanice z njegovo pomočjo je molčal.“

	“Dogovorila sva se, da v Ljubljani ne bo nikomur povedal.“

	Prijatelj in pol, ni kaj! Tudi če bi policistom povedal za njune izlete v dolenjo Kranjsko, do Danijela jih to ne bi pripeljalo, Danijel je bil varno spravljen ne v zidanici, pač pa v kleti svoje bodoče žene.

	Za nekaj časa sva obmolknila, zatopljena vsak v svoje misli, jaz ležeč na postelji, on stoječ ob meni s skodelico čaja v roki, edinim živilom, ki ga dobi od svoje ljubljene. Ljubljene? Jo po tem, kar mu je zakuhala, še ljubi?

	“Se boš z Mio poročil, ko te bo izpustila?“

	“Najprej se bom pošteno najedel.“

	“Paziti boš moral, da se ne boš preobjedel, želodec se ti bo v treh tednih pošteno skrčil,“ sem ga opozoril na previdnost.

	“Ti pa tudi, čeprav boš odslužil le polovico.“

	Prikimal sem in se vrnil k njegovi punci.

	“Kaj ti je Mia povedala o svojem očetu? O tem, kako je njo in mamo zapiral sem noter?“

	“Ne veliko, ni rada govorila o tem, izvedel sem le, da je bil nasilen diktator, ki je podivjal, ko je bil pijan, takrat je sovražil vse okrog sebe.“

	“Ravno nasprotno od tebe, ti si imel, ko si bil pijan, rad vse človeštvo.“

	“Ne vedno,“ je odkimal Danijel, “imel sem tudi stopnje, ko sem čutil veliko sovraštva do določenih ljudi, ki so me v preteklosti prizadeli. A potem je prišel tisti občutek blazne sreče in sem vsem vse odpustil.“

	“Zanimivo,“ sem rekel in dodal: “Imam občutek, da o tvojem pitju še zdaleč ne vem vsega.“

	“Res ne veš; če povem preprosto: bilo je potovanje, vedno drugačno,“ se je strinjal fant, odložil skodelico čaja na mizo in legel na svoj pograd. Nato je nadaljeval: “Povedal sem ti le za vrhunec, ne pa za vse tisto, kar sem doživljal, ko sem ga skušal doseči.“

	“Še nekaj me zanima o Mijinem fotru,“ sem rekel, se odhrkal in vprašal: “Jo je kdaj … no … eh … saj veš, kaj mislim?“

	“O tem mi ni nič rekla,“ sem dobil odgovor v slogu misli si, kar hočeš. “Mi je pa odločno prepovedala, da bi kdaj komu povedal o tem.“

	O čem pravzaprav?

	“Ti si jo seveda ubogal,“ sem o tej temi že nekaj vedel. “Nisi povedal ne očetu ne mami ne sinu, povedal si le prijatelju Sašu, ko je bil zadet.“

	“Z njim se je bilo zanimivo pogovarjati. Lahko si bil prepričan, da bo do takrat, ko se mu bo trava razkadila, vse pozabil.“

	Nekaj sekund je bilo pod menoj tiho, nato sem zaslišal:

	“Kako ti veš za to?“

	“Saševa pozabljivost ni povsem vodotesna, če pritisneš na pravi gumb, se mu spomin spet aktivira. Žal le za kratek čas, če bi drugim povedal, kar je meni, bi naju hitro potegnili iz te greznice … Še nekaj me zanima: je Mia edinka?“

	“Ja.“

	“K sreči. Ti pa imaš sestro Špelo, poročena je in živi v Novem mestu. Sem si prav zapomnil?“

	“Prav.“

	“Si jo kdaj obiskal, ko si bil na Dolenjskem?“

	“Ne, kje pa, še vedno ne razumeš, kako močna je potreba po pijači. Ko jo imaš pri sebi, lahko misliš le nanjo in na nič drugega.“

	“Brez dvoma si alkoholik,“ sem mu postavil diagnozo. “Upam, da ti bo stradanje res pomagalo pri tvoji težavi, moje ne bo rešila, moja je, da sem zaprt.“

	“Imaš klavstrofobijo?“ sem dobil vprašanje, ki je bilo slišati zaskrbljeno; dobremu Danijelu nikakor ni bilo vseeno za moj blagor.

	“Ne, če bi jo imel, bi zdajle že plezal po stenah.“

	“Ko te je privlekla, mi je rekla, da te bo izpustila takrat kot mene,“ sem bil zdaj deležen še poskusa tolažbe.

	“Me bo res?“ sem vprašal oba hkrati, njega in sebe. Prevalil sem se na desni bok in se oprl na komolec. “Dobro ve, da bom zunaj marsikomu povedal, kje sem bil deset dni. Kaj pa ti? Boš povedal po resnici ali si boš kaj izmislil?“

	“Rekel bom, da sem prostovoljno opravil kuro s postenjem, tako mi je naročila Mia.“

	“Porka copata,“ sem vzrojil, “ni ti je treba v vsem ubogati!“

	“Takšen sem,“ Danijel ni zvenel preveč užaljeno.

	“Če jo tako pridno ubogaš, zakaj ti ni preprosto ukazala, da se moraš tri tedne postiti in bi še bolj preprosto izpolnil njen ukaz?“

	“Povedal sem ti že, da sem poskusil, a nisem zdržal.“

	“Poskusil bi znova, če bi te še Mia pošteno brcnila v rit, bi ti morda uspelo!“

	“Ni me treba žaliti,“ se je moj spodnji sosed zdaj vendarle potegnil za svoj ego.

	“Oprosti,“ sem se pokesal ostrih besed, “toda znašel sem se v tako neumnem položaju, da sem jezen na vse, ki so me spravili vanj, najbolj pa nase.“

	“Zaspal bom,“ je na moje besede odgovoril Danijel. “Kmalu bo polnoč.“

	“Kako to veš?“ sem vprašal, brez svojega zvestega telefončka in zaradi udarca v glavo sem popolnoma izgubil občutek za čas.

	“Uro imam,“ je zazehalo pod menoj.

	“Telefona pa ne?“

	“Ne, ostal je zgoraj.“

	“Moj tudi,“ sem rekel. Jaz bi še kar kramljal ...

	“Lahko noč.“

	Danijel ne bi več kramljal ...

	“Lahko noč.“





	ŠESTNAJSTO POGLAVJE

	Figo je bila noč lahka! Najmanj pol sem je prebedel, moja še vedno boleča glava je morala predelati preveč misli, da bi se telo lahko dovolj umirilo za spanje. Premišljeval sem o svoji družini, s katero smo pred šestimi meseci končno prišli skupaj, združeni pod isto streho. V tem času sem se navadil, da se pred spanjem poslovim vsaj od Riharda, če se že ne morem prav od vseh. Zaradi najinega malega obreda je najpozneje ob enajstih zvečer odkril, da me ni doma. Najbrž ga je pošteno zaskrbelo, dobro ve, da se nič več ne gonim. Da iščem pogrešanega Danijela Valanta, sem mu povedal in mu razložil osnove, zagotovo je potegnil enačaj med primerom in mojo odsotnostjo, ki je niti telefonsko nisem pojasnil. Res, pošteno ga je zaskrbelo – a kaj bi lahko storil? Kaj sem odkril po najinem zadnjem pogovoru, ne ve, ne bo mogel slediti mojim stopinjam, tako kot bo Mima. V službi bo gotovo prekršil pravilo, da se en sektor ne sme vpletati v delo drugega, poklical bo Martina Kalaja in mu povedal zame, civilno okrepitev policijskih iskalcev mladega Valanta. Kaj bo na to rekel njegov inšpektorski kolega, si nisem znal predstavljati, še manj sem si znal predstavljati, kako bo ukrepal. Najugodneje zame in za mojo svobodo bi bilo, če bi komandir obema inšpektorjema dovolil združiti moči ter jima dal na razpolago stotnijo policistov in policistk, helikopter, pse slednike, pa še kakšnega vidca bi lahko dodal v ekipo, da bo vrgel karte ali zakurblal bajalico …

	Bolj sem premišljeval o bolj in manj smiselnih scenarijih, ki bi pripeljali do moje rešitve iz kleti slovenske družine Fritzl, pogosteje sem se vračal k Danijelovemu prijatelju Sašu. Ali v širnem vesolju življenje obstaja samo na Zemlji? Ne vem. Ali sem bil le jaz pri tridesetletnem ljubitelju opojne zeli sposoben sprožiti izpoved o skrivnosti družine Šprinzer, ki mu jo je, zadetemu, zaupal Danijel? Ne vem. Rihard je zelo sposoben fant, ko se bo Mima zaradi moje nedosegljivosti obrnila nanj, bo v roke dobil telefon tistega, ki je ta mesec izginil prvi. Iz pogovorov bo izbrskal Saša in ga – molimo, bratje in sestre! – osebno obiskal. Ne, naj je še tako sposoben, čudežev ne zna delati. Le po čudežu bi Sašo tudi pred njim izpljunil podatek o ujetnikom prijazni kleti v hiši Mie Šprinzer.

	Budnega so me držali tudi samoočitki. Če bi namesto k Mii odšel na policijo, naj bi moral svoje sume predočiti še toliko ušesom, bi zdaj spal v po meni oblikovani postelji z zadovoljstvom človeka, ki je dobro opravil svoje delo, oblečen v pižamo, ne pa da tukaj ležim buden kot prestrašen zajec, v dnevnih oblačilih, ob svetlobi žarnice …

	Žarnice? Tako sem se zatopil v misli, da se sploh nisem zavedal, da je luč še vedno prižgana. Izmučenemu Danijelu je morda že vseeno, meni še ni …

	Previdno sem vstal in po mrzlem betonu odskakljal do vrat, stikala so ponavadi nameščena ob njih. Tudi ob vratih, ki so mi preprečevala svobodno gibanje, je bilo tako. Ugasnil sem luč in se znašel v tako črnem mraku, da se mi je kar stemnilo pred očmi. In kako naj zdaj najdem pot do svojega ležišča? Odgovor: težko.

	“Auu,“ sem zaslišal med vzpenjanjem. Tako sem se prestrašil, da bi mi najbrž ušlo, če prej ne bi obiskal straniščne školjke. Ker sem brihten, sem že po petih utripih lastnih vek vedel, kaj se je zgodilo: v temi sem stopil na Danijela.

	“Oprosti,“ sem tiho rekel; ne vem, kakšen mehanizem se sproži, a v popolni temi samodejno začneš šepetati.

	Nekaj časa je bilo vse tiho, nato je do mene prišel glas:

	“Kaj je bilo?“

	“Oprosti, šel sem ugasnit luč in nehote stopil nate, ko sem se vračal na pograd.“

	“Pa tako lepo sem sanjal,“ je razočarano rekel Danijel. “Jedel sem. Oh, kako sem jedel.“

	Šele zdaj sem se zavedel, da sem tudi jaz lačen. Zagotovo ne toliko kot spodnji sosed … ali pač? Nekje in nekoč sem zasledil, da občutek lakote po nekaj dneh stradanja popusti. Čez en teden bom vedel …

	Danijel se ni več oglasil, morda se je mastil z dobrotami iz sanj. Težavo z večernim ugašanjem luči sva v naslednjih dneh rešila tako, da je do stikala stopil Danijel, on je na svoj pograd lahko legel brez nevarnosti, da bo koga pohodil.

	Naposled sem le zaspal. Prebudil sem se prepoten od groze, sanjalo se mi je, da sem poročen. Ko sem si opomogel, me je zajel občutek, da nisem spal dolgo in da še ni jutro – a kako to vedeti v sobi brez oken? Poskusil sem znova zaspati, a zaman. Preveril sem svoje telesne funkcije, pri mojih letih moraš to zjutraj obvezno storiti, kaj veš, kaj bi ti ponoči lahko odpovedalo. Prepričal sem se, da se je moj operacijski sistem pravilno naložil, celo glava me ni skoraj nič bolela, le malo večja kot ponavadi se mi je zdela. Precej velik se mi je zdel tudi mehur, to pa zato, ker me je pošteno tiščalo na vodo. In kaj zdaj? Naj Danijelu spet priredim okrutno budnico? Nak! K sreči je moja prostata še vedno dovolj majhna, da lahko zdržim, če je treba zdržati. Držal sem in držal in stiskal zobe … ne, to pa ne bo držalo, moji zobje so bili nekje drugje in ne v ustih.

	Takoj ko sem pod seboj zaznal premikanje, sem hlastno vprašal:

	“Danijel?“

	V potrditev budnosti sem dobil nejevoljen medmet in nemudoma sem skočil s pograda. Kako naj bi vedel, da moj cimer že sedi? Oba bi se lahko poškodovala, a se k sreči nisva – če bi se, bi nama Mia v skladu z Ženevsko konvencijo o ravnanju z ujetniki zagotovila zdravniško pomoč? Mislim, da ne, koza bi bila prepričana, da gre za trik in da sem jaz sem dol zanesel seme upora.

	Ko sva se izvila iz klobčiča in si preštela kosti, sem zaslišal:

	“Ti si pa naporen sosed. Boš vsako jutro skočil name?“

	“Če pa je temno kot v riti,“ sem se branil, se nekako prebil do stikala, prižgal luč in odšel v sosednji prostor izpraznit mehur. Vsaj eno olajšanje, veliko olajšanje …

	Ker sem bil jaz kriv, da se je Danijelu jutro slabo začelo, sem mu po vrnitvi v glavni prostor rekel:

	“Lahko greš ti prvi pod prho, če hočeš.“

	“Ne morem, prhanje je prehud napor zame.“

	Začenjal sem se zavedati posledic stradanja na človekovo vitalnost: dotolče jo.

	Zajtrk je zame pomemben obrok, med prhanjem sem skušal svoje telo prepričati, da sem ga že dobil, a zaman.

	“Ob šestih bo Mia prišla po skodelici, potem bova dobila čaj,“ mi je povedal Danijel, ko nisem bil več nag.

	“Jaz še včerajšnjega nisem popil,“ sem rekel, “in ga tudi ne bom, od nesladkanega čaja mi je bolj zoprn le še mrzel nesladkan čaj.“

	Danijel je sedel na pograd, jaz sem sedel na stol, najini glavi sta se znašli v isti višini. Pogledal sem njegovo in ugotovil:

	“Nimaš brade.“

	“V omarici v kopalnici je električni brivnik, lahko ga uporabljaš, če hočeš.“

	“Morda jutri,“ sem rekel, “razen če me težko gledaš neobritega.“

	Odkimal je, nasmehnil pa se ni. Tedaj sem že vedel, da mu je skupaj z nekaj žive vage splahnel tudi smisel za humor. Na njegovem mestu bi tudi meni, sem pomislil. Potem sem pomislil, da pravzaprav sem na njegovem mestu.

	Kakšen bom od stradanja jaz?

	Ob tej misli mi je tako močno zakrulilo v želodcu, da je Danijel slišal. Končno se je le nasmehnil in rekel:

	“Se ti je že začelo. Si lačen?“

	“Pa še kako!“

	“Nekaj dni bo hudo, potem se telo privadi, lakota se umakne drugim občutkom, kakšnim, boš že videl.“

	“Nisem bil edini, ki te je iskal,“ se nisem hotel že na tej točki prepustiti pesimizmu. “Vsak čas se lahko odprejo vrata in odkorakala bova ven.“

	“Nikogar ne bo,“ je prepričano rekel Danijel. “Jaz sem tri dni neprestano buljil v vrata in čakal, kdaj se bodo odprla. Mia zna dobro pobrisati sledove za seboj.“

	To je bilo seveda res. Spomnil sem njenih klicev na Danijelov telefon že po izginotju. Dobro je vedela, kje je od petka njen fant, klicala je zato, da je od sebe odvrnila sum. Uspešno. Tudi sam sem vse, ki so klicali po fantovem odhodu v neznano, štel med nedolžne, med tiste, ki ne sodijo v Danijel-Pavlovo hipotezo o vpletenosti druge osebe v izginotje. Ta oseba je bila Mia, po mojem trdnem prepričanju oseba z osebnostnimi motnjami.

	Težko bi rekel, če je bila ura točno šest, ko se je odprla lina in je ječarkin glas izgovoril eno samo besedo. Tole:

	“Skodelici!“

	Danijel je skočil pokonci, kot bi ga kaj pičilo. Stegnil je roki mimo mene in z mize pobral modri skodelici, eno polno, eno prazno ter ju odnesel do vrat. Brez kakršnegakoli komentarja sta izginili skozi lino, ki se je takoj spet zaprla.

	Presunila me je demonstracija pokornosti, ki sem ji bil priča. Se je Danijelu razvil Stockholmski sindrom in se je na čudaški način navezal na človeka, ki ga drži v ujetništvu? Ali pa je takšen zato, ker je bil že prej vajen ubogati vsak Mijin migljaj? Prišel sem do zaključka, kakšen je pravilen odgovor na ti dve vprašanji. Takšen:

	Oboje!

	Minilo je nekaj minut, ki sva jih preživela v neprijetni tišini, nato sva dobila čaj. Po skodelici je šel isti, ki ju je prej odnesel do line. Tokrat sem rjavo tekočino popil. Na čaje se razumem le toliko, da sem vedel, da ne pijem ne pravega ne metinega ne sadnega, kakšnega točno, pa ne bi znal povedati. Okus niti ni bil tako slab, vse do osvoboditve sem ga redno pil, prijalo mi je nekaj toplega, če že česa kaloričnega nisem dobil. Nekajkrat sem se vprašal, če nama Mia čaj začini s kakšno psihoaktivno substanco, kot medicinska sestra je imela lažji dostop do zdravil kot običajni smrtniki, obenem pa je tudi bolje poznala njihovo delovanje. Pomirjeval najbrž nisem dobival; če bi bil do otopelosti sediran, bi morda še danes gnil v tisti luknji.

	“Kaj počneš čez dan?“ sem vprašal Danijela, ko sva odložila skodelici. Če bi imel poba v sebi še kaj smisla za humor, bi mi lahko odgovoril v smislu igram košarko, lovim ribe, okopavam vrt in gledam televizijo. A rekel je le:

	“Nič.“

	Pa smo tam! Če bi bil meni nič po volji, se v življenju ne bi tako obilno dolgočasil.

	Vstal sem in že hotel reči na sprehod grem, a sem si premislil. Čemu bi se trudil? Danijelu se je praznina iz želodca razširila vse do duše.

	A nisem šel takoj hodit od ene stene do druge, spomnil sem se, da nisem opravil svojih jutranjih molitev. Sem jih pa zdaj. In s tem vendarle izbezal fanta iz mrtvila, nekaj časa me je gledal, nato pa vprašal:

	“Kaj počneš?“

	“Molim.“

	“Kaj?“

	“Molim, nekaj časa me, prosim, ne prekinjaj.“

	Upošteval je mojo prošnjo, v miru sem prišel do besedice amen.

	Takoj po njej je Danijel rekel:

	“Ne bi si mislil, da si veren.“

	“Zakaj?“

	“Ker tako čudno govoriš, ves čas imam občutek, da boš zaklel ali vsaj rekel kaj sočnega. Še v spanju si govoril hojlarija, svinjarija, hojlareja, prašičereja.“

	Govorim v spanju? Ker doma vedno spim sam, tega nisem vedel.

	“Moja sin in snaha sta ves čas v skrbeh, kdaj bom pred vnukinjo rekel kakšno svinjarijo, a je še nikoli nisem, pred otroki se brzdam. Sočne govorice sem se naučil od svojega očeta, bil je debel veseljak, ki ga je kap pri petdesetih, vero pa mi je vcepila mama, ki jo je kap pri petinšestdesetih. Jaz sem po letih zdaj ravno vmes, zato pazi, da me ne boš razburil, sicer me bo ruknilo in boš moral vohati moje razpadajoče truplo.“

	Da bi podkrepil neresnost teh besed, sem se na široko nasmehnil.

	Na široko se je nasmehnil tudi Danijel. Končno!

	“Ha, ha,“ se je smejal, “sploh veš, kako je videti, če se smejiš brez proteze?“

	Zarežal sem se še bolj na široko, pokazal še več dlesni, Danijel pa je postal še boljše volje.

	To štejem za osebni uspeh. Velik uspeh. Še kako se strinjam s pregovorom, ki pravi:

	Ničesar ni človek tako potreben kot merice dobre volje.

	Kakšen sendvič za malico pa bi se tudi prilegel …

	Jaz ga nisem dobil ne tistega ne naslednjega ne takonaprejnega dne.

	V boljšem vzdušju, kot je vladalo neposredno po vstajanju, sem odšel na svoj prvi kletni sprehod. Z Rihardom nama je skupno tudi to, da rada razmišljava med hojo, moj sin med preiskovanjem zločina hitro zahrepeni po primernem kraju, kjer bi si s korakanjem sem in tja uredil misli. Urejene misli so pri njegovem delu pomembne, jaz pa si jih s sprehodi rad urejam kar tako, malo iz potrebe, malo iz navade.

	Po petih minutah dvosmernega gibanja med stenama sem se spomnil, da sem se do Mijine hiše pripeljal z avtomobilom, pomembnim kažipotom do sebe. Še pet minut in prepričan sem bil, da je pametna trapa s ključem, ki ga je našla v žepu moje bunde, avto vžgala in ga odpeljala nekam, kjer se dlje časa nihče ne bo zmenil za njegov negiben obstoj. Morda vse do BTC-ja, Danijel mi je povedal, da je od tam do sem prišel peš, Mia ima pa prav tako kot on dve zdravi, le da lepše oblikovani nogi.

	Če bo policija, ker bo v njeni evidenci zabeležen kot vehikel pogrešane osebe avto vendarle odkrila, bo morda z volana pobrala prstne odtise, morda ne. Če jih bo – so Mijini prstni odtisi v evidenci? Njenemu očetu so jih zanesljivo odvzeli, ko so ga aretirali zaradi krutega ravnanja s šibkejšimi osebami. Včasih, ne pa vedno, jih odvzamejo tudi žrtvam, policija rada dela zalogo, nikoli ne veš, kdaj se bo na kraju zločina ali vsaj na kraju, ki smrdi po zločinu, pojavil odtis, ki ga boš moral preveriti v nabrekli bazi odtisov; bolj je baza nabrekla, večja je možnost za ujemanje.

	Po novih desetih minutah sem začutil pekoče močno željo, da bi v naslednjem hipu sedel za volan avtomobila in se odpeljal svobodi naproti. Človek bi se razjokal, če se ne bi tega odvadil že pri dvanajstih letih …

	Po pol ure semtertjalne hoje sem se začel počutiti kot čisto pravi arestant, oni se takole sprehajajo, sedem korakov tja, sedem korakov sem, obrat in tako v nedogled. Nikamor ne prideš, tudi utrudiš se ne, nazadnje si želiš le, da bi lahko hodil med bolj oddaljenimi stenami, še raje v krogu na prostranem dvorišču.

	Sem s hojo uredil misli? Napol …

	Drugo polovico sem skušal urediti, ko sem ležal na pogradu. Glava me je bolela toliko manj, da mi ni bilo treba kar naprej misliti nanjo. A začelo mi je šumeti v levem ušesu, kar se mi je zdelo trapasto: punca me udari nad desno uho, posledice se pojavijo na nasprotni strani. Šumenje je vztrajalo vse tja do odhoda iz kleti, bilo je nadležno, kot bi se kakšna žuželka ujela v sluhovod in z brenčanjem izražala nezadovoljstvo nad ujetništvom. Ko sem že pri telesnih občutkih, ne morem mimo lakote, tudi ona kar ni hotela mimo mene. Tiho so se v mojo glavo pritihotapile zelo žive, a žal neoprijemljive podobe hrane, vse prehranske skupine so se zvrstile pred mojimi notranjimi očmi. Zdaj sem hrepenel po ocvrtem piščančjem bedru, zdaj po lešnikovi čokoladi, zdaj po musaki, zdaj po kokakoli, zdaj po pomfriju, zdaj po palačinkah z marmelado, zdaj po jabolčnem zavitku …

	Ja, sladkosned sem, zato mi je hrana sladkega okusa s svojo odsotnostjo redno cefrala živce, na jeziku sem čutil okus kremšnite, kremšnite pa nikjer!

	Da najhujše šele prihaja, sem se dobro zavedal in se spraševal, kako bom zdržal. Če ne bom – kaj potem? Kaj lahko storim? Ubijem Danijela in ga začnem glodati surovega? Brez proteze že ne, moral bi imeti nož, britvico, skalpel, nekaj ostrega skratka, da bi ga narezal na rezine, te bi lahko zmlel z dlesnimi. Vem, sliši se grozno, že kar patološko, toda v tisti kleti sem predvsem mislil, mislil in spet mislil, marsikaj neumnega mi je padlo na pamet.

	Čez dan sem se zamotil s križankami, veliko sem jih rešil, nekatere vse do zadnjega kvadratka. Od Mie, ko je popoldne spet prinesla čaj, sem zahteval nove ugankarske revije. Dobil sem jih skupaj z večernim čajem in občutil takšno hvaležnost, da sem se vprašal, če se mi je že prvi dan začel Stockholmski sindrom.





	SEDEMNAJSTO POGLAVJE

	Drugo jutro ujetništva sem se obril z Danijelovim brivnikom. Pred tem sem ga po neumnem očistil s toplo vodo, da je moker slabo opravil svoje delo. Grudili so me lakota, dolgčas, jeza, obup, domotožje, včasih po več teh občutij hkrati, s poudarkom na lakoti, telo je hrepenelo po vnosu energije v trdnem stanju, ne le v obliki nevidne, a vsepovsodne prane, ki jo tako rade omenjajo knjige o duhovnosti. Tudi te sem se spravil brati, a posebnega veselja z njimi nisem imel. Naletel sem na modrosti, kakršna je tale v knjigi Dana Millmana Zakoni duha:

	Prebujanje naše človeškosti:

	Vesolje nas ne obsoja,

	le oskrbuje nas s posledicami, lekcijami

	in priložnostmi, da se s pomočjo

	zakona vzroka in posledice

	učimo in uravnovešamo.

	Sočutje je prepoznanje,

	da vsakdo počne, kar zmore

	v okviru svojih trenutnih

	prepričanj in sposobnosti.

	Kaj naj s tem? Ne potrebujem duhovnosti, potrebujem materialnost! Materialno pohano piško, materialno krvavico, materialno hrenovko z materialno gorčico, materialni kruh, materialnega matevža …

	Fant, kako sem bil lačen!

	Za kratek čas sem na praznino v želodcu pozabil le med branjem političnih člankov v revijah, nekateri so me pošteno razburili. Celo po rumenem tisku sem posegel, izvedel sem vse, česar nisem želel vedeti o Janu Plestenjaku.

	Za razliko od večine svojih vrstnikov jaz še vedno lahko berem brez očal, z normalne razdalje, ni mi treba stegovati rok, da bi bilo čtivo bolj oddaljeno od oči.

	Sveže perilo sem dobil tretji dan, staro sem moral dati v vrečko, ki jo je Mia pomolila skozi lino. Videti je bilo novo, mislim, da nisem nosil Danijelovih gat, če pa sem jih, mi je bilo zdaj za to prav malo mar. Med prejemanjem darov skozi lino rdečelaske nisem več skušal zgrabiti za roko in je potegniti k sebi. Ne bi imelo smisla, na ta način je ne bi mogel prisiliti, da bi odklenila in odprla. Pogovarjati se ni hotela; da se ni hotela pogovarjati z menoj, mi je nekako še razumljivo, da pa se ni hotela pogovarjati s svojim fantom, se mi je zdelo skrajno nenavadno. Potem sem izvedel, da sem kriv jaz, Danijel mi je povedal, da se je pred mojim klavrnim prihodom z njim pogosto pogovarjala skozi lino, bodrila ga je, sočustvovala z njim, ga prepričevala, da ga bo post očistil in ozdravil – a na prošnje, da bi mu prinesla vsaj tablico čokolade, je bila gluha.

	Prosto po Franu Levstiku: Trda bodi, neizprosna, ženska jeklena, kadar braniti je stradanje nekoga drugega!

	Prosto po meni: V življenju sem imel tri punce, nobena niti približno ni bila toliko nora, čeprav je hodila z menoj.

	Čas je začel igrati čudne igrice, zdaj je hitro tekel, potem se je skoraj ustavil. Danijela sem tolikokrat vprašal, koliko je ura, da me je bil pošteno sit, predlagal je celo, da uro da meni, a nisem hotel. Pogovarjala sva se vse manj, kadar pa sva se, sva ponavadi ležala vsak na svojem pogradu ter besede pošiljala eden navzgor, drugi navzdol. Še vedno sem pogosto pogledoval proti vratom v upanju, da se bodo na lepem odprla. Vstopil bo policist, Mima ali Rihard, nekdo bo že razvozlal skrivnost izginulega Pavla Cirka, ki je iskal izginulega Danijela Valanta.

	Nič od vrat!

	Ko sem bil zunaj, sem izvedel, da je Mima popolnoma zgrešila pot, ki bi jo pripeljala do mene. Utonila je v zmešnjavi Danijelovega pijančevanja, njegove popolnosti v treznosti, odnosa nekdanje punce do njega, sinovega optimizma ter čudaških prijateljev, ki jih je zgolj poklicala po telefonu in ne tudi osebno obiskala. Je pa Saša obiskal Rihard, ki je šel bolj pazljivo po mojih sledeh. A pred Sašem seveda ni omenil kleti, kar bi mu – morda – aktiviralo spomin na zgodbo o Mijinem podkletenem otroštvu, ki jo je slišal zakajen.

	Kako me je iskala policija, ne vem, mi ni povedala.

	Če se je čas malo poigral, kako raznovrstne so bile šele igre lakote! Četrti ali peti dan sem zaznal, da me zebe kot psa. Pospešil sem hojo, kolikor sem jo zaradi omejenega prostora lahko, a se nisem ogrel, ker nisem mogel razviti zadostne hitrosti. Zavlekel sem se na pograd, se pokril s pretanko odejo in buden sanjal o blaženem gretju ob kiperbušu, ki smo ga imeli v pri nas doma v kuhinji, ko sem bil otrok. Moje okončine so se ohladile, roke sem imel ledeno mrzle, noge pa so mi bile hvaležne, če sem obul čevlje. Posvetoval sem se z Danijelom, ki je imel daljši stradalni staž in povedal mi je, da je tudi on imel svojo malo ledeno dobo.

	Mraziti me je po dveh dneh sicer nehalo, a bi si še vedno želel, da bi bilo v prostoru topleje. K sreči je bila v kopalnici topla voda in sem se lahko ogrel vsaj pod prho, tako pogosto sem hodil podnjo, da sem se kar svetil, če sem bil nag. Opazoval sem se v ogledalu in se spraševal, če tudi jaz postajam vse bolj bled. Danijel je imel naravnost mrliško barvo, kar me je plašilo, nikakršnega zagotovila nisem imel, da bo tritedensko kuro ničelnih kalorij preživel. Zdrav človek srednje debelosti bi jo moral, a v fantu bi se lahko skrivala kakšna kronična bolezen, ki ji dolgotrajno pomanjkanje hranilnih snovi v organizmu ne bo všeč in bo še ona zahtevala svoj funt mesa. Koliko funtov je izgubil Danijel med gladovanjem, bi težko rekel, ker ga v prejšnji različici nikoli nisem videl od nog do glave. V petnajstih, šestnajstih dneh, ne da bi v usta dobil eno samo drobtinico, bi lahko shujšal deset, morda celo dvanajst kilogramov. Obleka zdaj ni ravno visela na njem, a se je poznalo, da jo napolnjuje manj vsebine, kot ji je namenjeno.

	Sčasoma sem izoblikoval stabilen dnevni urnik, ki je zelo pomagal, da sem psihično ostal trden. Vstajanje ob pol šestih, prhanje in pranje nogavic – posušile so se na radiatorju pod oknom, ki ga ni bilo – pitje čaja, enourna hoja, enourno branje revij, enourno ležanje na pogradu, enourno reševanje križank, občasni pogovori z Danijelom o marsičem, razen o hrani, enourni sprehod … Če lastnika ure nisem hotel kar naprej nadlegovati, sem si moral dolžino ure določiti sam. Prepričan sem, da sem pri tem dostikrat pošteno zgrešil, pa kaj potem – spat sva odšla vedno ob pravilno določeni deseti uri.

	Danijel mi je med drugim povedal, kaj se je zgodilo z Mijinimi starši; zgodilo se ni nič lepega. Očeta so zaprli, ko so odkrili, kaj počne z ženskima članicama svoje družine. V zaporu se je obesil, za njim se ni potočilo veliko solza. Mami so se pojavile duševne težave in postajale vse hujše, vse več časa je preživela v psihiatrični bolnišnici. Ker je bila dovolj stara in dovolj bolna, so jo trajno namestili v dom upokojencev v Petrovem Brdu pri Tolminu, ki je namenjen tudi osebam z neozdravljivimi duševnimi težavami.

	Da je Mia zaradi takšnega otroštva in mladosti utrpela določene posledice, sva bila midva z Danijelom živi in zaprti priči. A jaz verjamem v načelo: kakršnekoli težave že imaš, zaradi njih ne smejo trpeti drugi!

	Šesti dan sem se spet sprehajal, od jutra nemara tretjič ali četrtič. Kot sem zapisal malo nazaj: igre lakote so raznovrstne. Tokrat se mi je zgodila jeza. Močna, huda jeza. Predvsem na Mio; če bi mi prišla na doseg nog, bi jo pošteno obrcal!

	Tako zelo sem se vživel v vlogo brcajočega, da sem res brcnil. Z vso silo. V vrata.

	Vrata so se odprla. Vrata so se odprla? Vrata so se odprla!

	Danes si mislim tole: sem le še en pikzigmar, ki je Kolumbovo jajce postavil pokonci. Tako preprosto je, a ni nihče nikoli poskusil! Nihče, vse do jeznega mene. Vrata na notranji strani niso imela kljuke, zato se tisti, ki je bil zaprt v kleti s kopalnico, ni ukvarjal z njimi. Videti so bila trdna, masivna, neprebojna, nepremagljiva. Saj so tudi bila – a takšen ni bil tudi mehanizem za zaklepanje.

	Na ključavnice se nekoliko razumem, v romanu Dolgčas sem popisal, kako sem vlomil v striptiz bar. Vem, da imajo zatič, ki ga s ključem potisneš v kovinski utor v podboju. Pri dobri ključavnici ga potisneš globoko, pri slabi plitvo. Ključavnica, ki je zapirala vrata, ki so mi preprečevala pot v svobodo, je bila slaba. Morda so k temu kaj prispevali Danijelovi udarci s stolom prvi dan njegovega ujetništva, še bolj verjetno pa se mi zdi, da je Mia med zaklepanjem ključ obrnila le enkrat namesto dvakrat. Čemu bi se trudila, na drugi strani tako ali tako ni kljuke? Da, to bo, kombinacija slabe ključavnice in malomarnega zaklepanja. Vsekakor je moja brca zatič vrgla iz utora in vrata so se odprla.

	Dolgo sem strmel v vrzel, ki je nastala med podbojem in robom vrat, nato sem s pogledom poiskal Danijela. Sedel je na robu pograda ter gledal proti meni in proti vratom v odprtem stanju.

	“Greva,“ sem ga pozval z eno samo besedo, govorance ob zevajočem vabilu v svobodo niso bile potrebne.

	Fant se ni zganil.

	“Greva,“ sem ponovil.

	“Jaz bom ostal,“ je tiho rekel.

	“V Mijini kuhinji je gotovo hladilnik, čez dve minuti lahko žreva kot nikdar prej v življenju.“

	“Samo še štiri dni imam.“

	Kar ne morem mimo slovenskih klasikov po imenu Fran, na misel mi pride zgodba Frana Saleškega Finžgarja z naslovom Tudi pajčevina bi me držala, objavljena je bila v berilu za, kaj vem, šesti, morda sedmi razred. Pisatelj v njej pripoveduje o dogodku iz otroštva, nekaj je ušpičil, ne vem več, kaj, za kazen ga je strogi oče z nitjo privezal k nogi mize. Potem je skupaj z vsemi preostalimi člani družine odšel na delo na polju. Mali Franci je ostal sam, privezan s tanko nitjo za šivanje, brcnil bi in znašel bi se pod svobodnim soncem. A oče mu je zabičal, da se ne sme zganiti, to bo ob njegovi vrnitvi potrdila nit. Odrasli Fran je zapisal, da mu še na misel ni prišlo, da bi šibko vez pretrgal in odšel na potep. Tudi pajčevina bi me držala, je lepo povedal. Jaz pa bom povedal, da je Mia svojega alkoholičnega fanta priklenila z nevidno pajčevino. Danijel je ni zmogel, ni upal pretrgati. Obsojen je bil na tri tedne posta in pika! Ko so se nenadoma na njegov sedemnajsti dan odprla vrata, je morda za hip začutil željo, da bi pobegnil, a jo je zatrl, v glavi se mu je pojavila Mia, tako kot se je Franciju v glavi pojavil oče, če je pomislil na osvoboditev.

	Stal sem med podboji in čakal, kaj bo naredil sedeči kup nesreče. Počasi sem doumel, kaj se dogaja v njem. S silo ga nisem želel izbezati ne iz njegovega psihičnega stanja ne ven iz kleti, za to sem bil prešibak, mogoče ne le telesno.

	Nobody will be left behind, je bil moto ameriškega predsednika Georga Busha mlajšega. Moj bi bil težko, Danijela sem pustil zadaj.

	Končno sem zapustil brlog, v katerem me je čakala negotova usoda, odvisna od stopnje zmešanosti neke rdečelaske. Znašel sem se v prostoru, v katerem razen betonskih stopnic ni bilo ničesar. Ubral sem pot navzgor, stopnice so enkrat zavile, zato sem zavil še jaz. Ko sem se znašel na ravnem, sem se razgledal okrog sebe, natančneje, pogledal sem levo, povsod drugod so bile stene, stopnice v klet so se začenjale čisto na koncu veže. Odšel sem skoznjo, vodila me je želja priti v kuhinjo. In sem tudi prišel in videl hladilnik in planil proti njemu in ga odprl … in zaslišal ženski glas, ki je rekel le eno besedo:

	“Kaj?“

	Najbrž je pomenila začetek stavka, ki ga Mia ni nadaljevala, planila je do kuhinjske omarice in iz nje potegnila ponev. Čisto navadno ponev. A ne zato, da bi mi spekla palačinke. Obrnila se je proti meni, se mi približala z izrazom furije in me začela obdelovati s svojim gospodinjskim orožjem. Zaznal sem, da me hoče mahniti po glavi, me spraviti v nezavest, enkrat ji je že uspelo. A ne s ponvijo, punca, premalo kompaktna je!

	A vseeno: bila je kot v afektu, jaz pa … no, jaz pa sem bil kot moški srednje postave in srednje višine, ki že šest dni ni jedel in je bil zato krepak toliko kot dvanajstletnik. Ščitil sem se z dvignjenimi podlaktmi in prekleto je bolelo, ko je trda ponev zadela ob kost. Izkoristil sem trenutek, ko je ploščato orožje ponesla proti sebi, da bi dobila večji zamah. Z levico sem jo zgrabil za njeno desnico in ji s svojo desnico iztrgal ponev iz krempljev. Baba je premogla dovolj moči, da se mi je iztrgala. Zasukala se je in stekla iz kuhinje. Obstal sem na mestu, zadihan, z eno roko oprto ob mizo in čakal, kaj bo. Prepričan sem bil, da ne bo odnehala, da je odšla po … eh, malo me je sram priznati, toda prešinilo me je, da se bo vrnila s šibrovko in iz moje glave naredila abstraktno sliko na beli steni, pretežno v rdeči barvi. Kdor čaka, dočaka, tudi jaz sem. Šibrovke najbrž ni našla, kajti prišla je oborožena z likalnikom. Nič ni rekla, takoj me je hotela mahniti z njim. A tokrat sem bil oborožen tudi jaz, imel sem ponev, odbijal sem njene zamahe kot kakšen sestradan Novak Đoković. Mijin obraz je bil divje spačen, rdeči lasje so ji vihrali okrog glave. Kdor bi se poročil z žensko, ki je videti takole, bi moral biti usekan kot … kot … hm …. Danijel?

	Dvoboja z gospodinjskimi pripomočki sem se hitro naveličal, kresnil sem nasprotnico po roki, da je likalnik padel na tla in za seboj potegnil še kabel.

	“Nehajte!“ sem zavpil. “To nima nobenega smisla!“

	Ni nehala, sklonila se je, da bi pobrala likalnik. Tega ji nisem mogel dopustiti, porinil sem jo, da je padla po tleh, likalnik pa sem brcnil pod mizo; jaz pač rad brcam. Pomislil sem, da bi brcnil tudi Mio, noge imam mišičaste kot nogometaš, kljub šibkosti zaradi stradanja bi jo šutnil kot Šekularac žogo pri prostem strelu. Toda nisem se mogel odločiti, kam naj jo brcnem, da mi bo končno dala mir. V trebuh? Ne, tam so rodila, ne bi jih rad poškodoval in neki pripadnici fertilnega kontingenta uničil sanje o otrocih z lasmi barve korenja. Medtem ko sem se obotavljal, je Mia vstala, prav nič pomirjena. Lotila se me je s pestmi, a so njeni goli udarci mnogo manj boleli kot udarci ponve.

	“Nehajte,“ sem spet zavpil, “ne bi vas rad poškodoval!“

	No, zaradi govorjenja mi je popustila obrambna pripravljenost, ona pa je to izkoristila in me brcnila v … kako bi rekel ... Jajca? Ja, jajca. V moja in ne v Kolumbova ali kozja. Prešinila me je divja bolečina, ki je polovici človeštva neznana, druga polovica pa se ji skuša na vsak način izogniti, na misel mi pride obrambna črta nogometašev pred prostim strelom nasprotnika, ne ščitijo si ušes ali prsnih bradavic. Zvil sem se v dve gubi, kot se reče, kar je v praksi pomenilo, da sem se nagnil naprej in se prijel za boleče mednožje, kot bi mu z rokami lahko kaj pomagal. Zato pa je moj obraz ostal nezaščiten, Mia je to zaznala in me s pestjo boksnila naravnost v nos. Iz ene bolečine sta nastali dve, vsaka na svojem koncu. Združili sta se in se v meni spremenili v divji bes. Zravnal sem se in z desnico z vso močjo mahnil Mio po gobcu. Vrglo jo je nazaj, izgubila je ravnotežje in padla vznak. Med potjo navzdol je z glavo zadela ob rob štedilnika in obležala zleknjena na tleh.

	Počepnil sem obnjo in ji preveril vitalne znake. Dihala je, imela je srčni utrip – preveril sem ga na zapestju in ne na prsih, nekrofilskih nagnjenj nimam – vitalni znaki so prisotni!

	Zaradi navala adrenalina sem pozabil na lakoto in na vsebino hladilnika, ki čaka name. Odšel sem iz kuhinje, skozi vežo in se spustil v klet. Vrata jazbine, v kateri sem proti svoji volji preživel šest postnih dni, so imela v ključavnici ključ, Mia ga je puščala notri in ga prav malo rabila, zaklenila je najbrž s samo enim obratom, nato je imela dneve dolgo mir. Vrnil sem se v kuhinjo, prijel nezavestno punco za nogi in jo začel vleči. Kar šlo je, linolej je bil gladek, moj tovor je lepo drsel. Težave so se pojavile na stopnicah, zlasti na podestu, spraševal sem se, kako je ona ovinkarila z menoj. Morda mi je ravno tam proteza zapustila zanjo premajhne dlesni ...

	Vlekel sem jo nežno in počasi, glava ji ni premočno udarjala ob stopnice, kapa ji ne bi padla dol, če bi jo imela. Zaradi dobro razvitega čuta za spodobnost bi rad povedal, da je bila spodaj oblečena v pajkice in ne v krilo, moje oči med vleko niso gledale prizora, kakršen bi me zelo zanimal, ko sem imel štirinajst, petnajst let. Tedaj so me močno dajali hormoni, s poudarkom na testosteronu, pri vsaki ženski v krilu, ki sem jo srečal, sem si skušal predstavljati tisto, kar je pod njim. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je krilo nosilo več žensk kot danes in med hojo po mestu sem bil pogosto deležen vstajenja mesa. Reč je znala biti zoprna, če sem hodil skupaj z mamo in bil oblečen v kratke hlače.

	V sedemdesetih letih so bile kratke hlače zelo … kratke. Kdor ne verjame, naj si na YouTubu ogleda kakšno košarkarsko tekmo iz tistih časov.

	Od takrat do danes so se mi hormoni umirili, za naključno dolgonogo žensko v zelo kratkem krilu še pogledam, vendar bolj iz navade kot iz potrebe. Prekleta starost!

	Ko sem še vedno nezavestno Mio privlekel v prostor za zapornike, je Danijel ležal na pogradu, vendar buden. Zaznal je, da se nekaj dogaja, se vzravnal in sedel. Še pomnim njegov pogled, ko je ugotovil, kakšno družbo je dobil. Rekel nisem nič, pustil sem punco na tleh, zaklenil vrata, dvakrat seveda, in pustil ključ v ključavnici; nekdo bo še danes odklenil, a to ne bom jaz.

	Danijela sem naslednjič videl še isti večer, ko ga je policija privedla iz kleti – in nikoli več. Ne vem, kaj je z njim, ne vem, ali je sedemnajstdnevna kura zadoščala, da ne odhaja več v zidanico iskat alkoholnih nebes. Ne srečujeva se, ne dopisujeva si po elektronski pošti, nisva prijatelja na družbenem omrežju. Šestdnevno bivanje v istem prostoru naju ni zbližalo, nisva razvila občutka soborcev, ki bijeta isto bitko, pogovarjala sva se iz dneva v dan manj. Dobil sem celo občutek, da mu gre moja prisotnost rahlo na živce in bi svojo kazen raje odsedel v samici.

	Ko sem ga iskal, so mi ga različni ljudje različno opisali. Če bi ga moral jaz, po osebni izkušnji z njim v že najdenem stanju, opisati z enim stavkom, kaj bi rekel?

	Rekel bi, da je človek, ki bi si milostni strel poslal v koleno.

	Po vrnitvi v kuhinjo sem poiskal živilo, ki se ga nikoli ne naveličaš, stari dobri kruh. Hlebec polbelega sem položil na mizo skupaj z nožem in odprl hladilnik. Moj strah, da je Mia pod vplivom vzhodnjaških duhovnih knjig postala vegetarijanka ali celo veganka ali celo kaj hujšega, je bil odveč, na zalogi je imela tako salamo kot sir. V tistem trenutku sem si najbolj želel čisto navadnega sendviča, naredil sem ga po hitrem postopku. Kako je bil dober! Morda post človeka res očisti in so moje resetirane, osvežene brbončice na novo zaznavale okus kruha, salame in sira. Jesti znam tudi brez proteze, okus hrane je tako celo boljši, celo v običajnih razmerah z običajnimi brbončicami, plastika v ustih se ne ujema dobro s kašo, ki nastane med žvečenjem s pomočjo sline. Ocenil sem, da nisem gladoval dovolj dolgo, da bi se mi skrčil želodec, zato se pri zaužiti količini nisem zadrževal, sendvič je sledil sendviču. Trdno hrano sem poplaknil z litrom jagodnega soka in najhujša lakota mi je bila potešena.

	Zmagal sem!





	OSEMNAJSTO POGLAVJE

	Na vrsti je bilo obvestilo policiji, da sem jaz, Pavel Cirk, našel pogrešanega Pavla Cirka, pa še Danijela Valanta lahko navržem za boljšo vago. Kot pravijo v reklami: to pa še ni vse! Lahko dodam še storilko več kaznivih dejanj, od ugrabitve do krutega ravnanja. Telefon, kje si? Najbolj zadovoljen bi bil s svojim, toda trdno sem bil prepričan, da se ga je kljub narobe vrtečim se koleščkom zelo previdna Mia znebila v dveh kosih, osrčje posebej in baterija posebej, signal bi tehnično dobro podprto policijo pripeljal do mene na tri metre natančno. Stacionarni telefon je izumrl tudi pri Šprinzerjevih, zaman sem ga iskal na mestih, kjer se je ta predmet običajno nahajal v običajnih hišah. Sem pa zato na mizici v dnevni sobi našel Mijin prenosni telefon, pripravno prižgan, da me ob zagonu ni pričakalo kakšno butasto, a nepremagljivo geslo.

	Poklical sem na številko 113, ki je bila v mojih mladih letih številka 92, a te k sreči nisem nikoli potreboval. Govoriti znam, če je treba, moškega, ki se je oglasil, sem počasi in razločno, jasno in glasno seznanil z najnujnejšim. Bil sem dovolj prepričljiv, da sem dobil zagotovilo, da bodo na ta in ta naslov poslali ekipo policistov, ki bodo ocenili položaj in ustrezno ukrepali.

	Med čakanjem sem jedel, malo počival in spet jedel. Ko sem potem doma stopil na tehtnico, mi je povedala, da nisem nič shujšal, v Mijini kuhinji sem pojedel toliko, kolikor sem v Mijini kleti v šestih postnih dneh shujšal – življenje pač išče ravnovesje, kjer le more.

	Bil je večer, zunaj je bilo temno, notri ni bilo, notri je bilo svetlo in lepo, vsaj meni, ki sem bil poln svetlih in lepih občutkov po njim nasprotnih občutkih v kleti, se je tako zdelo. Mia, moram kljub vsemu priznati, je bila dobra gospodinja, skoraj tako dobra kot jaz, ki so mi gospodinjska opravila ljub konjiček. Nikjer ni bilo smeti, nikjer ni bilo prahu, nikjer ni bilo pajčevin, predmeti niso kaotično poležavali naokrog, gladke površine so se bleščale. Škoda punce … Živi sama; ko bo v zaporu, za hišo ne bo nihče skrbel, prah bo prekril pohištvo, iz kota v kot se bodo vlekle pajčevine, ker prostori ne bodo ogrevani, se bo morda zaredila celo gnusna črna plesen ...

	Danijel se je izkazal za dovolj dobrega, se pravi norega, da bo ostal skupaj z žensko, ki mu je organizirala kuro, katere se sam ni bil sposoben držati. Morda bo on prihajal pospravljat sem, morda bo odšel tudi v klet in ob pogledu na prostor, v katerem je preživel sedemnajst dni, obujal spomine na igre lakote. Še enkrat: zelo raznovrstne so, ob treh se počutiš čisto v redu, ob petih si povsem sesut, sestradana čustva ti divjajo zdaj v eno, zdaj v drugo smer; sprašuješ se, če bi žrtvoval eno ledvico za pošten sendvič; sprašuješ se, če bi jedel dobro pečeno človeško meso, če bi ti ga kdo ponudil; sprašuješ se, če se ti je že zmešalo ali se ti šele bo; sprašuješ se, zakaj nisi jedel več, ko si imel priložnost, da bi si pripravil izdatnejšo maščobno zalogo; sprašuješ se …

	Če pa se kdo sprašuje, kaj se je zgodilo z Mio, lahko povem le tisto, kar je na uho prišlo mojemu sinu policistu. Doslej ji ni bilo sojeno in ji najbrž tudi ne bo. Pristojni so z njo opravili ustrezne teste, ki jih je izdelala tako, da so ji odredili obvezno psihiatrično zdravljenje, državni tožilec in dodeljeni ji odvetnik sta se najbrž pogodila, da je posredi neprištevnost zaradi travm iz otroštva. Če pa sojenje bo, se bomo spet srečali, pomembna priča bom, povedal bom resnico, resnico in samo resnico, če se le ne bom kaj zlagal; če se bom, bom šel nato k spovedi, v spovednici sicer ne diši najlepše, a greh se vidi, greh se zve, greh se delati ne sme.

	Po hrani sem si zaželel informacij o svetu, ki je moral šest dolgih dni shajati brez mene. Odšel sem v dnevno sobo, televizija je bila že prižgana in željno čakala, da jo bo spet kdo pogledal. A najprej sem si ogledal predmet, s katerim me je udarila rusoglava sovražnica alkoholizma. Devica Orleanska je morda ob srečanju s trdoto moje glavice, pardon, glave, res izgubila nedolžnost, a to se ji ni nikjer poznalo. Odložil sem jo nazaj na polico omare in z mizice pobral daljinca. Nameraval sem si z zamikom ogledati zadnji televizijski dnevnik, a me je pritegnilo dogajanje na zaslonu, dokumentarec o pritlikavih šimpanzih, ravno je pripovedovalka zainteresiranim razlagala, da so poleg človeka edina bitja, ki seksajo tudi za zabavo, ne samo zaradi razmnoževanja. Pokazali so celo, kako to počno, delovalo ni prav nič erotično, celo odvratno se mi je zdelo …

	Med opičjo zabavo sem s televizije pozornost preusmeril proti oknu, skozenj sem zagledal značilni light show utripajočih luči na strehah policijskih avtomobilov. Šele tedaj sem se vprašal, kako bom obiskovalce spustil v hišo, če so glavna vrata zaklenjena, ključa pa ni v ključavnici. A skrb je bila odveč. Mia je bila dosledna, ključev ni nikjer izvlekla, lahko sem odklenil in policiste povabil naprej, kot bi bil jaz gostitelj v tej hiši. Če sem prav štel, jih je bilo šest, trije policisti in ena policistka v uniformi ter dva v civilnih oblačilih, moški in ženska. Kako se je pisala ženska, sem pozabil, sem si pa dobro zapomnil ime in priimek inšpektorja, ki je takoj po prihodu prevzel vlogo glavnega petelina na dvorišču: Miloš Divjak je bil in je še, če ga od takrat do danes ni pobralo, v kar močno dvomim, bil je videti pri dobrem zdravju, telesnem celo bolj kot duševnem.

	Mirno sem mu začel razlagati, kako sem kot detektiv iskal izginulega Danijela Valanta in kako sem pristal v ujetništvu ter se pridružil iskanemu, a me je po nekaj stavkih prekinil in začel postavljati vprašanja, iz katerih je bilo razvidno, da me obravnava kot krivca in ne kot žrtev. To me je pogrelo, kot sem vedel, nisem prekršil nobenega zakona, v samoobrambi je nekoga menda dovoljeno udariti tudi s pestjo, ne le s cvetom, čeprav je ženskega spola. Ali pač ne?

	Zakaj ste iskali Valanta? Zakaj niste obvestili policije, ko ste posumili, kje je? Zakaj ste gospodični Šprinzer obrnili hrbet? Zakaj iz kleti niste pobegnili? Takšna vprašanja mi je zastavljal, da sem se počutil kot bruc na izpitu.

	“Saj sem pobegnil iz kleti, šesti dan,“ sem mu odgovoril na zadnje od gornjih vprašanj. Potem je inšpektor hotel vedeti vse podrobnosti o mojem boju s pobesnelo Mio.

	“Tako ste jo udarili, da se je onesvestila,“ je bolj ugotovil kot vprašal, z izdatno primesjo obtoževanja.

	“Z glavo je udaril ob rob štedilnika,“ sem se branil.

	“Če ste jo poškodovali, boste odgovarjali,“ mi je naravnost zagrozil.

	Popenil sem in zavpil: “Jaz bom odgovarjal? Baba me je mahnila po glavi, me odvlekla v klet in zaprla, da šest dni nisem jedel. Najbrž me ne bi izpustila vse do smrti, zato se nehajte ukvarjati z mojo krivdo in se raje začnite ukvarjati z njeno!“

	“Pomirite se,“ je spravljivo rekel inšpektor Divjak, “rad bi samo ugotovil dejansko stanje.“

	“Tako, da me obtožujete? Pojdite v klet in ga ugotavljajte tam!“ sem še vedno bentil.

	In kaj so na to rekli policisti in policistke? Nič niso rekli, res so odšli v klet. Meni niso dovolili iti zraven, počakal sem jih v dnevni sobi, kjer pa zdaj televizija ni pritegnila moje pozornosti, tako da imam še danes o pritlikavih šimpanzih pritlikavo znanje. Želel sem si domov, se oprhati, preobleči in kaj prigrizniti, hrustljavo zapečenega odojka, na primer. Skozi vrata sem videl, kako so gor pripeljali vklenjeno Mio in nevklenjenega Danijela, oba z globoko sklonjeno glavo. V dekletovi je moralo pošteno razbijati zaradi srečanja s štedilnikom, v fantovi pa je morala vladati zmešnjava, prežeta z lakoto.

	Ko je mimo prineslo inšpektorja, sem se začutil dolžnega reči:

	“Gospod Valant sedemnajst dni ni jedel, omogočite mu, da v kuhinji poje vsaj nekaj kruha in salame.“

	“Vem, ste mi povedali,“ mi je odvrnil, “a zdaj sem jaz odgovoren zanj in za njegovo zdravje. Odpeljali ga bomo v bolnišnico, jesti mora začeti pod nadzorom, predolgo je stradal, da bi tvegali zdravstvene zaplete.“

	Morda pa inšpektor Divjak le ni tako slab, kot se je skušal predstaviti meni ...

	A z menoj še ni opravil, rekel mi je:

	“Jutri se oglasite na policijski postaji, da bomo naredili zapisnik! Točno ob devetih, se razumemo?“

	Prijelo me je, da bi mu odgovoril jawohl, Herr Kommandat, a sem se zadržal. Samo domov bi šel …

	“Moj avto,“ sem se spomnil.

	“Kaj je z njim?“

	“Ali veste, kje je?“

	“Jaz naj vem, kje je vaš avto?“ se je po nepotrebnem razburil kolerični inšpektor Miloš Divjak.

	“Z njim sem se pripeljal do hiše,“ sem mirno rekel. “Skozi okno sem videl, da ga ni tam, kjer sem ga pustil. Pa tudi za ključ ne vem, kje je.“

	“Danes se ne bomo ukvarjali z vašim avtom, jutri boste na policijski postaji izvedeli vse, kar vas zanima.“

	“In kako naj pridem domov?“

	“Nimate nikogar, ki bi ga lahko poklicali?“ je bilo slišati skoraj posmehljivo.

	“Imam,“ sem se pohvalil.

	“Potem ga pokličite!“

	Izvlekel sem telefon iz hlačnega žepa, da bi poklical Riharda.

	“Je to vaš telefon?“ je bevsknil inšpektor.

	“Ne, moj je izginil, tale je last gospodične Šprinzer.“

	“Potem je dokaz, dajte ga meni!“

	“Počakajte, da pokličem, prekleto! Moj sin je inšpektor, tako kot vi, dal ga bom na telefon in se bosta pomenila, kako se ravna s človekom, ki se je pravkar rešil iz ujetništva babnice, ki še ni slišala za Ženevsko konvencijo!“

	V zelenkasto rjavih očeh se mu je pojavilo presenečenje, z normalnim glasom me je vprašal:

	“Vaš sin je inšpektor? Kako se piše?“

	“Tisnikar, Rihard Tisnikar,“ sem svojega potomca predstavil v slogu Jamesa Bonda.

	“Poznam ga, seveda ga poznam, legenda je.“

	Moj sin legenda? Saj jih še štirideset nima … Res pa je, da je razrešil nekaj primerov, ki jih ne bi nihče drug.

	“Toda vi se pišete Cirk, je tako?“ me je nato vprašal edini inšpektor, ki je stal tik ob meni.

	“Je in ne bom razlagal, zakaj.“

	Če bi razlagal, bi razložil tole, prepisal bom iz svoje prve knjige Dolgčas:

	Tisto poletje sem užival podaljšane počitnice, junija sem maturiral, oktobra me je čakal odhod v vojsko. Julija sem začel obiskovati tečaj za vozniški izpit B-kategorije in se med odmori na razdaljo nič centimetrov zbližal z Mirto Tisnikar, čedno rjavolasko, po poklicu trgovko. Skupaj – a ne na tečaju – sva počela stvari, ki so bile zame nove, in ob katerih mi ni bilo prav nič dolgčas – kdo bi mislil na posledice! Osmega oktobra sem se po vožnji z dvema vlakoma znašel v vojašnici v Nišu, moja ljubezen se je nadaljevala v pisni obliki. A Mirtina pisma so prihajala vse redkeje, naposled so povsem poniknila in šele ko sem avgusta prišel domov, sem izvedel, da mi je uspelo lansko poletje ustvariti sina. Ljubezen z njegovo mamo se je končala, ohladila se je do mene, ni pa mi preprečevala stikov z Rihardom, kot so mu dali ime, ne da bi mene vprašali, če se strinjam. A sem se hitro privadil nanj, na ime in na nosilca. Finančno se je morala Mirta nekaj let zanesti predvsem nase in na svojo družino, jaz sem študiral in s svojo štipendijo prispeval zgolj drobtinice. Ko je bilo Rihardu osem let, je dobil očima, v redu človeka, ki je lepo skrbel zanj in njegovo mamo. Jaz sem sina obiskoval, kolikor sem hotel in kadarkoli sem hotel, ko je zrasel, je tudi on začel obiskovati mene, ne da bi ga k temu kdo silil.

	Mar ni gornji odstavek malce predolg, da bi ga odrecitiral človeku, ki se mu mudi?

	“Zakaj niste takoj povedali, da ste Rihardov oče?“ je bil ta človek na lepem ves prijazen. “Kar pokličite ga in ga pozdravite v mojem imenu!“

	Številko sinovega telefona seveda znam na pamet tudi od zadaj naprej, vendar sem bil tako nestrpen, da sem se nekajkrat zatipkal. Naposled sem le zaslišal glas, ki sem si ga v tistem trenutku najbolj želel slišati.

	Rihard se vedno oglasi s halo, nikoli s prosim, tudi pri tej malenkosti se je vrgel po očetu.

	“Živjo, Rihard,“ sem ga živahno pozdravil.

	Tišina.

	“Halo?“ sem moral tišino prekiniti jaz.

	“Si živ?“ si je sinko toliko opomogel, da je bil sposoben govoriti.

	“Seveda, živ sem.“

	“Kaj pa zdrav?“

	“Dokaj zdrav za svoja leta sem, hvala.“

	“Potem te bom obrcal, ko te bom dobil,“ sem zaslišal.

	Ha, tudi želja po brcanju je dedna! Le kam bi prišli brez brcanja? Iz Šprinzerjeve kleti že ne!

	“Prav kmalu me boš lahko, če boš le hotel priti pome,“ sem rekel in dodal: “Prevoz potrebujem, po možnosti takoj.“

	“Kje pa si?“

	Povedal sem mu naslov, na katerem sem preživel šest dni več, kot bi si želel.

	“Takoj grem na pot.“

	“Inšpektor Divjak te pozdravlja,“ sem rekel, ker je omenjeni stal tako blizu mene, da sem vohal njegov ustni zadah in se spraševal, če je za večerjo jedel kislo zelje.

	“Miloš? Tudi jaz ga pozdravljam.“

	Prenesel sem pozdrav stran od telefona, vanj pa rekel:

	“Ti kar pojdi, a ne divjaj, da ne bo nesreče.“

	Nisem prepričan, a zdi se mi, da je inšpektor zaznal, da sem se v gornjem stavku poigral z njegovim priimkom: Divjak, divjanje. Ne, skoraj teden dni lakote mi ni zlomilo duha. A dobro vem, kaj bi mi ga: če bi Mia Danijela izpustila, mene pa pustila notri.

	“Ja, ata, bom ubogal. 'dijo,“ je rekel Rihard.

	“'dijo,“ sem rekel še jaz in še eden od brezštevilnih telefonskih pogovorov, ki sem jih opravil v življenju, je bil končan. Telefon, Mijin telefon, sem izročil inšpektorju, ki je, morda zato, ker je mislil, da sem že senilen, ponovil, da moram jutri priti na policijsko postajo.

	Nato je odšel za kolegi in ostal sem sam.

	Začutil sem, da sem spet lačen, tu gori sem si v nasprotju z onim doli lahko pomagal. Odšel sem v kuhinjo in pogledal, če je kje kakšno pivo, da bom z njim splaknil grlo. Nisem ga našel; seveda ne, Mia je imela alkoholičnega fotra in alkoholičnega fanta, sama se je alkoholu v vseh pojavnih oblikah izognila v velikem loku. Hrane je bilo v hladilniku dovolj celo zame, pojedel sem tudi vložene šampinjone, ki so imeli nekoliko čudno barvo, da o okusu niti ne govorim. A želodca nisem preobremenil, hvaležno je vsrkal vse, kar je dobil, in zahteval še.

	Vedno znova se začudim, ko odkrijem, koliko je na svetu priložnosti, ko človek lahko reče: Jutri pa je nov dan.

	Na smrtni postelji sem sicer že ležal, sicer v prenesenem smislu in v knjigi Dolgčas, vseeno sem lahko tudi tisti večer rekel: Jutri pa je nov dan, še bomo lahko žrli!

	Za iskanje svojega telefona, proteze, bunde in avtomobilskega ključa je zmanjkalo časa. No, jutri je bil nov dan, nato še eden in še kakšen, čez nekaj dni sem vse dobil nazaj, skupaj z avtomobilom, domov mi ga je pripeljal uniformirani policist, ki ni znal odgovoriti na vprašanje, kam ga je skrila Mia.

	Ko je pripeljal Rihard, sem ugasnil luči, vključno s kletnimi, televizijo sem ugasnil že prej. Odšel sem do vhodnih vrat, jih odprl, stopil na prag in jih zaklenil, ključ sem jutri oddal na policiji.

	S sinom sva se nekaj časa samo gledala, nato me je vprašal:

	“Kje imaš bundo?“

	“Ne vem, kje je, preden so me zvlekli v klet, so mi jo slekli, se bo že našla.“

	“Da si se le ti našel,“ je rekel in se mi veselo nasmehnil.

	Saj bi se mu nasmehnil nazaj, toda – ste že kdaj videli širok nasmeh brez proteze?

	Da ne bi predolgo pomanjkljivo oblečen stal na mrazu, sem sedel v toplo notranjost avtomobila, pridružil se mi je voznik in odpeljala sva se proti domu. Vožnja je trajala dovolj dolgo, da sem Rihardu povedal, kar je bilo treba povedati. V nasprotju z inšpektorjem Divjakom me inšpektor Tisnikar ni prekinjal, tako sem govoril in govoril, on pa me je vsake toliko časa nejeverno pogledal.

	“Brcnil si v vrata in odprla so se?“ me je na tem mestu vendarle prekinil.

	“V Lukovem evangeliju piše: Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Jaz sem le malce močneje potrkal,“ sem odgovoril in se presedel v udobnejši položaj.





O avtorju

	Janko Valjavec (1962) nas v svojih kriminalno-zgodovinskih romanih razveseljuje s humornim cinizmom, spretno vpletenim v napeto dogajanje. V ospredje postavlja vsakdanje ljudi, ki se tako ali drugače srečujejo s tegobami in težavami pogosto nehvaležnega in krivičnega življenja. A v vsem slabem je tudi nekaj dobrega, in to je tisto, kar resnično šteje.



	Preberite še:

	UMAZANE ROKE

	Pozno zvečer štirje zamaskirani moški pod pretvezo, da so policisti, izsilijo vstop v hišo jeseniškega fotografa, eden izmed njih pa ga nato v kuhinji ustreli v glavo. Umor je nadvse podoben likvidacijam Črne roke, zato primer prevzame gestapo. Loti se preiskave, a brez uspeha. Na pomoč pokliče izkušenega, povsem nepolitičnega komisarja Konrada Starmana, ki se s pomočjo le njemu znanih metod loti iskanja morilca.

	ŽUPNIK

	Kriminalističnega inšpektorja Riharda Tisnikarja pot zločina tokrat vodi v božji hram, v vaško cerkev na vrhu klanca, kjer ministrant tik pred začetkom maše najde okrvavljeno župnikovo truplo. Sledov morilca ne najde, v vztrajnem iskanju odgovora na vprašanja, kako je morilec prišel v zakristijo in iz nje tudi neopažen odšel, počasi odkriva grehe, ki so pestile dušo vaškega dušnega pastirja.

	SEKIROPRAKTIK

	Kmet izpod Oljske gore se odpravi na še zadnjo košnjo v letu, deželo že štirinajst dni razvaja indijansko poletje. Poslovi se od žene, zvrne kozarček ali dva za moč in pogum in že je na poti na svoj travnik spodaj proti Savi.

	Čez dve uri je ta mož na travi ob traktorju ležeče truplo, ki ga moči dež, indijansko poletje se je na hitro poslovilo, oblaki proti zemlji na gosto pošiljajo debele kaplje. Sledovi, ki bi lahko povedali, kaj se je dogajalo, so dobesedno splavali po vodi. Na kraj zločina pride inšpektor Tisnikar v spremstvu drugih preiskovalcev. Vsi skupaj ugotovijo le, da je kmet umrl zaradi udarca s sekiro, vendar ne v glavo, kot je to običajno pri uporabi orodja za sekanje v morilske namene. Je bil na delu sekiropraktik? Seveda je bil, inšpektor mora odkriti le še njegovo ime in naslov stalnega bivališča. Kako? Njegov problem!

	ČEŠNJE

	Kriminalistični inšpektor Rihard Tisnikar na svoj štirideseti rojstni dan za trenutek odloži delo in se posveti proslavljanju v krogu družine in prijateljev, žal pa se medtem nekdo drug nekje drugje posveča manj nedolžnemu opravilu z usodnimi posledicami. Ko Rihard izve, da so v goščavi našli truplo študentke Kaje, prodajalke češenj, je zabave konec. Dolžnost je dolžnost, lov na zločinca se začne.

	DOHTAR

	Kriminalistični inšpektor Rihard Tisnikar se v ginekološki ordinaciji sooči z okrutnim prizorom. Zdravnikovo truplo je nameščeno na stol s stremeni, nekdo se je ginekologu posvetil podobno, kot se ta posveti pacientki, čeprav je moško telo zelo drugačno od ženskega – pa vendar: kjer je volja, tam je pot. Žal pa tudi pot v ordinacijo ni samo ena, ima dvoje vrat, a kot pravi Sveto pismo: 'Trkajte in odprlo se vam bo …'