Partizan Živko
Po polju, livadi so rože cvetele,
pozabljen ne bode do smrti mi dan,
ko stopil v gore med borce vesele,
ko bil sem med njimi junalk partizan.
Alpe, vrhovi, temni gozdovi,
tu danes smo borci pravice sveta,
čeprav ®e vrstijo tu naši grobovi,
uip naim svobode v srcih igra.
Rablje, krvrnike, fašistične pse,
vse naj odžene s te zemlje vihar,
prepad naj jih zemlje za večno požre,
Slovenec pravičen naj bo gospodar.
To moje je mnenje še danes jekleno,
misel še vedno v srcu budim,
z voljo ipodajam naprej se iskreno,
zavedam se dobro, zakaj se borim.
In takrat, ko svoboda bo zasijala,
ko združil slovanski se srečen bo rod,
taikrat pa iz suženjstva zemlja bo vstala,
od radosti jokalo se ljudstvo povsod.
Zvonovi bučeči iz lin nam donijo,
pojejo pesem veselo, glasno,
pred airmado fašisti tresoč se drhtijo,
veselja, življenja več zanje ne bo.
!«• 243
Avioni v zraku zdaj dnevno brnijo,
trdnjava se ruši fašista, brlog,
zaveamiki naši z blisikam hitijo,
raduje trpeče se ljudstvo naokrog.
Naj žarki svobode razgrinjajo svet,
Tito naj vodja bo naš doanoviai',
ne pustimo sovragu ite zemlje nam vzet',
v borbi le vztrajaj, Slovenec ti sin.
Železna so vrata pred nami, okovi,
ovir ne paznamo danes več, mej,
naša armada s taniki, topovi,
prodira in ruši se fašizem naiprej.
Iskali svobodo, ki bliža se zdaj,
puško na ramo pa stopajmo v boj,
se bliža cvetoče pomladi naim ra/j,
za slovanski borimo se danes obstoj.
Veselje, zavednost naj v srcu ti klije,
misli so moje iz dneva v dan,
ura fašistom zadnja že bije,
s pogumom, v borbo najprej partizan.
Ko sonce svobode sijalo bo, sreče,
ne bodeš Slovenec nikol več tlačan,
po rekah, potokih kri borcev zdaj teče,
že zgiinja z zemlje nam fcruiti tiran.
Oj, pridi svoboda, ki vsak jo želi,
kdor danes z zavestjo se zanjo 'bujuje,
na čelu pa Tito nam vodja si ti,
naj s tabo ves narod nekoč se raduje.
Lojze Hajner-Živko
244