Pavel Keller: 25. nadaljevanje. Jhri.nos.ni sfudcncc _(_ J Roman. ' |r;5a_...*M' " r Poslovenil dr. Ivan Dornifc. "^ ^- ^ »Ne, ne, vprašanje je na dlani. Vprašati namreč, kdo je lastnik studenca, bi bili riaši udeležniki seveda najprej morali. Samo ob sebi razumevno! No, jaz nisem lastnik studenca, moja mati tudi ne. Pravi lastnik je Štefan Colnar, moj oče, kateremu je ta studenec prinesel neizrečeno veliko nesreče.« " . . Strmo. je gledal v tla. ." Eina ga je molče pobožala po čelu. Tedaj se je zbral. . . . . . ' \.' ',: »Dobiti moramo od njega pooblfistilo, odnotarja potrjeno pooblastilo, da se lahko- v njegovem imenu pogajam in gklepam o uporabi studenca. Pisal sem mu pismo. Pismo je zavrnil, kakor zavrne vse, kar pisanega pride od dpma. Šel sem k njemu — saj veš, kam — ni me botel videti, z menoj, svojim edinim sinom, ni hotel govoriti.« Karel je za.el jokati. Potegnila ga je na svoja prsa in tedaj je začutila v sebi veliko, zelo težko nalogo žene, ki naj leči hude rane. Ni mu rekla nobene tolažljive besede, le stiskala ga je na svoja mlada, čista prsa. Tedaj se je predramil iz svoje bolečine ter je mirno rekel: »Dosegel pa je to stari naš učitelj, on, ki je materi posojeval denar, kadar sem potreboval novo obleko, on, ki je z menoj in materjo vred prepričan o očetovi nedolžnosti.« »Tudi jaz sem prepričana o tem in moj oče, saj veš.« »Da, Ema, to me je tolažilo in podpiralo vsa ta težka leta. Stari učitelj je dosegel to, on, ka< teremu se moramo zahvaliti, da smo še tukaj. Priboril se je do očeta in je govoril z njim. In nato so poslali po notarja in učitelj mi je prLnesel pooblastilo zaradi studenca.« In zopet je mladi, močni mož začel ihteti. »Dh, ta podpis, Ema! Prej je razlogno, gladko pisal. Sedaj pa ta podpis! Razdejane in neurejene čtfke, komaj čitljive, kakor je razdejana in ne.urejena ta uboga duša, iki komaj še živi.« Povedal je, fcar ga je najbolj težilo. Šla sta liho dalje po molčečem parku. Predno sta se lo.ila, je rekla Ema: »Dragi Karel! Upam, da nama nebo dodeli Otrok. In 5e bom imela srčkano hčerkico, ali bo morebiti o božiču vprašala, kdo ji je kupil lepo lutko, oče ali mati? Rekla bo, da ji je podaril lutko Jezuš.eik. Vidiš, tako mislim jaz o skupni imo.tini med možem in ženo.« — Ko je prišel Karel domov k" materi, ji je jrelšel: »Nekaj ti moram povedati: jaz sem, ne po Svoji zaslugi, najsrečnejši človek na svetu, kajti !dobil bom najboljšo ženo na svetu.« »To meni ni ni. novega!« je rekla mati, WŁ 5_Io.« Kremplji. aStr.Cek:, 'denarja potrebujem, Najmanj tri- t »2_li Łlazniš?« »Ne, striček, le malo zabave si želim. Brat mi je pisal iz glavnega mesta, naj vendar zopet pridem k njemu. Saj veš, da si mi n.koč že podaril za pot. Prav hrepenim, da se zopet pope.jem v glavno mesto.« »K hudiču se popelješ! Denarja ne dobiš niti pare.« »Pač,« je rekel Jeras, »pač! Dal mi ga boš! Ne boš žalostil mojega bratovskega srca. V glavnem mestu je ikrat/kočasno. Z bratom se ne bova dolgočasila tam, torej moram imeti denarja. Recimo štiristo. Da, striček, če se boš obotavljal, bo vedno dražje. Čez neikaj minut bom rekel petsto.« »Pes! Ubijem te!« Meden je srdit vzdignil težki stol; toda Jeras je bil uren, silno je sunil napadalca v podpazduho, da je Meden s stolom vred padel po tleh. S ikletvijo v ustih je vstal in ječe sedel na klop za mizo. Jeras mu je sedel nasproti. Nobeden ni izpregovoril. Meden se je tresel od bolne besnobe. Čez nekaj časa je rekel Jeras:. »Šeststo.« ¦'¦¦-:. t-M Kmet je hrlpavo o'dg.v.rll? »Toliko denarja niti nimam ne.« »Pač! Imaš. Samo v nranilnico ti je treba iti ponj.« »Tega ne bom storil. Nič več me ne boš strahoval. Tvoje grožnje so same pene. Ne moreš me naznaniti. Nisem jaz storil tedaj tistega tam pri studencu, temveč ti!« »Da, toda ti si me naščuval, kar je ravnotako slabo, če ne še slabše. Kaj pa naj bi jaz imel iskati pri studencu? Ti si imel iskati tam. Ti si na vsak način hotel imeti studenec, iker si vedel, koliko je vreden. O, ti zviti slednik! Golnarju si privoščil studenec ravnotako malo, kakor si mu privoščil ženo, zaradi katere si se že nekoč obesil. Strašno slo po maščevanju si nosil v sebi, zato se je vse to zgodilo. Jaz pa sem storiti moral. Tedaj si mi obetal zlate gradove, sedaj pa se mi izmikaš. Varuj se, Meden!« »Ti se varuj! Če bo to še dalje trajalo, ne boš več dolgo živel.« »Da, vem, po življenju mi strežeš; izdal si me obmejnim stražnikom, ki naj bi me spravili a sveta. Ustrelili so me; inoral sem v bolnišnico, nato pa v zapor. Za vse to gre tebi hvala, Meden, in tega ti ne podarim, ikakor ti tudi črni Jernej ne bo podaril, ki si ga hotel izdati. Poleg tega pa, Meden, nima nobenega pomena, če me želiš spraviti v krtovo deželo. Nisem več edini, ki ve za skrivnost pri studencu.« »Kako?« se je prestrašil Meden. Nenadoma je začel jecljati: »Kako — ikako nič več — edini? Ali ve že kdo — ali ve že kdo drugi?« »Razen mene vedo še tri osebe.« »Kdo — kdo — kdo? Povej mi, kdo — in dam ti nekaj denarja . . .« »Vidiš, striček, sedaj si začel bolj pametno govoriti. Reciva torej: tisoč. Več sedaj ne bom zahteval. Toda tiso. moram dobiti. Ne moreš si misliti, striček, fcako hitro skopni denar v velikem mestu. Ali mi boš preskrbel do torka tisoC? Danes je četrtek. Dovolj časa imaš za to ikupčijo. Ali boš?« »Ne!« Jeras se je glasno zasmejal. »Ne, pravi, ikaikor da bi sploh mogel reči: ne! Kakor da bi za tem ne ne prežala sodnija. Ce drugim trem ne zamašim ust, je vendar vsega konec!« »Kdo — kdo so tisti drugi?« »Ali mi boš dal tisoč?« »Da,« je že čisto hripavo rekel Meden. »Striček, denar moram imeti ta torek. Peljal bi se rad v glavno mesto. V sredo bo rojstni dan mojega ljubega brata, pa bi mu rad kaj podaril. Cakaj, naj izračunam. Danes je četrtek, 30. novembra. Ostane ti še petek, sobota, ponedeljek: dovolj .asa, da preskrbiš denar. Ali mi ga boš dal?« »Da,« je zastokal Meden. »Komu si me izdal?« »Vidiš, striček, ikako hudo je, če je človek izdan! Jaz poznam ta občutek!« »Kdo — ikdo — kdo?« »Striček, ne zaupam ti, razen če mi našteješ denar ikar na roko.« »Saj vendar nimam doma tisočaka.« »Pa mi napiši zadolžnico.« »Pismenega ne dam nič iz rok.« »Hm! No. potem se bo razneslo.« »Ali preti nevarnost?« »Da.« »Kmalu?« »Kmalu, striček, bodi pameten! Napiši nekako takole: Jaz sem gospodu Leopoldu Jerasu iz Podbrega dolžan tisoč dinarjev. Če te vsote ne plačam do torka, 5. decembra t. 1., do 10. ure dopoldne, se dolg zviša na pet tisoč dinarjev.« Začela sta grdo barantati, nato pa je Meden napisal zadolžnico in je na strašansko privijanje izsiljevalčevo pritisnil na papir še občinski pečat, ki ga je kot župan imel. Slepar je vtaknil pisanje v žep. »Hvala, striček, to pisanje je važno. Lahko bi ti po tvoji navadi prišlo na pamet, da bi pred sodnijo rekel, Ceš, ta .lovek je absoluten capin, čigar besede nič ne veljajo. Kar se tiče capina, bi imel prav. Jaz moram biti capin. Sleparim pa ne. Kar povem, je tudi res.« »In sedaj,« je težko dihal Meden, »povej vendar, kdo — kdo — fcdo . . .« »Najprej torej črni Jernej, njemu sem povedal.« Dalje sledi.