GLASILO KULTURNO PROSVETNEGA DRUŠTVA SLOVENSKI DOM ZAGREB APRIL 2021 ŠTEVILKA 75 ISSN 1331 - 548X VSEBINA75/2021 SLOVENSKI DOM - NAŠ DRUGI DOM NOVICE OD TU IN TAM 3 Leto dni pozneje 24 Bonaca 3 Slovenski dom Zagreb je bil spet poškodovan 25 Ne le na površini, tudi pod njo je nemirno 4 Nismo imeli znanja, smo pa imeli veliko volje in zagnanosti 6 Radi ga beremo, ker je pester, raznolik, informativen 6 Vinko Glasnovic (1933 - 2021) 26 Ivan Stožir - prvi, ki je na Hrvaškem beležil potrese 7 Izgubili smo prijatelja in podpornika 28 500 let pavlinskega samostana na Sveticah pri Ozlju 8 Spomin na velikonocno vzdušje 29 Naša vladarska dinastija: karantanski knezi 8 Med pirhi zagrebških manjšin tudi slovenski 29 Prešeren naj bi še letos dobil spomenik v Zagrebu 9 U kreativnoj radionici Šopek rad se nastavlja 9 Nagrado za najlepše okrašeno jelko dobi ... 30 V pandemiji ni v krizi le kultura, temvec medcloveški odnosi 10 Želim si uživati v glasbenem poklicu 31 Zamrlo kulturno sodelovanje 11 Lažje vlaganje potrdil 11 Ana Vrbanic (1937 - 2021) 12 Tudi pust je podlegel koroni 32 Slovenija in njene lepote 12 Želijo si biti bolj opaženi 33 Karantena - slovenska beseda leta 2020 13 Slovenci u Hrvatskoj - gospodarski, znanstveni, kulturni i 33 Tudi narecja so nesnovna dedišcina duhovni doprinosi 34 Ucenci dopolnilnega pouka slovenšcine: „Še bolj smo 13 Slovo legendarne športnice in novinarke Milke Babovic motivirani” (1928 - 2020) 35 Dragi Slovenci v zamejstvu in po svetu! 14 Ali mi je Slovenski dom samo drugi dom? 36 Izposoja knjig na BIBLOS-u 36 Modre misli 15 Vecina dogajanj na daljavo 16 Mejni režim povzroca preglavice pripadnikom manjšine 37 Junaki zimske sezone: na Hrvaškem Zubcic, v Sloveniji 17 Prešernov praznik v Zadru skakalke in skakalci 17 Šareni svijet/Barviti svet karlovške Slovenke 37 Slovenska ekipa s tremi odlicji 18 Novo poglavje o stavbni dedišcini v dolini zgornje Kolpe in Cabranke 19 8. marec - mednarodni dan žensk 38 Jajca 19 Dan žena po planinsko 38 Obletnice 19 Objem ljubezni za kulturni praznik 20 Idrijska cipka v Splitu 20 Slovo od pevca, slikarja in prijatelja Ivana Kosmosa 36 O vladah, vrabcih in virusu 21 Z baloni nad Hrvaško 22 Slovenci prevec samokriticni, Hrvati poslovno konzervativni Novi odmev izdajata Pregled, priprava in oprema besedil: Kulturno prosvetno društvo Drago Balažic Slovenski dom Zagreb in Svet slovenske nacionalne manjšine Oblikovanje in prelom:Mesta Zagreb Intergrafika TTŽ d.o.o. s pomocjo Savjeta za nacionalne manjine Tisk: Republike Hrvatske Intergrafika TTŽ d.o.o. in Urada vlade Republike Slovenije za Bistranska 19, Zagreb Slovence v zamejstvu in po svetu. Izhaja obcasno v slovenskem in Za izdajatelja: hrvaškem jeziku. Darko Šonc Naklada: 800 izvodov Uredništvo: Naslov uredništva: Miroslava Maria Bahun, Stanka Herak, Kulturno prosvetno društvo Polona Jurinic, Irena Pavlovic, Slovenski dom Zagreb Darko Šonc, Marjeta Trkman Kravar, Masarykova 13/I, 10000 Zagreb Tanja Borcic Bernard. tel./fax +385 (0)1 48 55 171 Urednica: slovenski-dom@zg.t-com.hr Agata Klinar Medakovic http://slovenci-zagreb.hr Uvodnik Leto dni pozneje D obro leto dni je minilo od zacetka epidemije koronavirusa na naših tleh in od katastrofalnega potresa v Zagrebu. A po enem letu smo še vedno na zacetku; virus korone še kar razsaja in greni ži­vljenje, kljub temu, da so farmacevtske družbe poslale na trg kar nekaj cepiv, a kaj ko ta cepiva prihajajo v naši državi po kapljicah. Obnova v potresu poškodovanih objektov pa se tudi še ni resno zacela. Medtem so se žal tla še mocneje zatresla v Banovini, kjer je bilo razdejanje še hujše, potres s središcem na obmocju Petrinje pred novim letom pa je dodatno poškodoval že prej nacete stavbe tudi v Zagrebu in okolici. Dodatno je nekaj škode utrpel tudi naš Slovenski dom oz. stavba, v kateri so naši prostori. Težavno usklajevanje med lastniki, admini­strativne in druge prepreke so krivi, da je zacetek resnejše sanacije škode težko napovedati. Nekaj vec o tem pišemo v nadaljevanju, kot tudi o zgodovini potresov na naših tleh in pionirju znanstvenega pre-ucevanja potresov Ivanu Stožirju. Vse zgoraj omenjeno je svoj odsev pustilo tudi na vsebini tokratne, 75. številke Novega odmeva. V obicajnih razmerah bi zdaj obšir-no porocali o številnih prireditvah, ne samo v Slovenskem domu Zagreb, pac pa tudi po drugih slovenskih društvih na Hrvaškem. Konec koncev smo od izida prejšnje številke praznovali slovenski kulturni praznik, minila sta pust in dan žena ter nedolgo tega smo obhajali tudi veliko noc. Vsi ti pomembni dnevi ali prazniki so v glavnem minili brez javnih prireditev, tu in tam so zbrali pogum in kaj malega organizirali ali se odpravili na kak pohod v ožjem krogu in ob upoštevanju epidemioloških pravil. O dejavnosti naših sekcij ter drugih slovenskih društev zato ni kaj veliko porocati. A ne samo zbiranja in združevanja, tudi prehajanje meja je vse bolj omejeno. Potem ko je Hrvaška vstop v državo zdaj nekoliko olaj­šala in zadostuje že negativni hitri test ali potrdilo o cepljenju ali prebolelem covidu, je Slovenija ponovno zaostrila režim in za vstop v državo zdaj spet zahteva negativni PCR test. Tisti, ki tega nimajo, niso bili cepljeni ali niso preboleli covida, pa morajo v karanteno, ki Posledice potresa je prej kot v petih dneh ne morejo prekiniti z negativnim testom. Mimogrede, ce vas zanima izvor besede karantena, ne spreglejte jezikovnih drobtinic! Še težje pa je bilo nekaj casa, dokler tega ni razveljavilo Ustavno sodišce, izstopiti iz države, saj je sloven-ska vlada, razen izjemam, prepovedala potovanje v države, ki so obarvane v rdeco. To pa so vse evropske države! Seveda to pov­zroca težave vsem, ki hodijo na delo preko meje, imajo v drugi državi banko, zdravnika ali kake druge opravke. Na to je slovenske oblasti opozorilo vodstvo Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, a do casa nastajanja tega teksta, odziva na to ni bilo. Državi sta, kot ugotavljamo v rednem pregledu meddržavnih dogajanj, sicer zapluli v mirnejše vode, a do tega, da bi se tesneje usklajevali o režimu na mejah in olajšali življenje njunim državljanom ob meji, ocitno še nista prišli. Sicer o svojih izkušnjah pri prehajanju meje in vodenju podjetja v obeh državah za Novi odmev govori Mede­ja Loncar, predsednica uprav Siemensovih podjetij v Sloveniji in na Hrvaškem. Ko smo pri intervjujih, naj opozorimo na zanimiv pogovor z najvecjim prevajalcem poezije Franceta Prešerna v hr-vašcino Lukom Paljetkom. Zadnjega dne februarja je iznenada umrl dolgoletni zagrebški žu-pan Milan Bandic, ki je bil v minulih dveh desetletjih pogost gost pomembnejših prireditev Slovenskega doma Zagrebu. Ne glede na vse kontroverze, ki so se spletale okoli njegovega delovanja, predse­dnik SDZ Darko Šonc ob opisu svojih izkušenj z njim ugotavlja, da je podpiral delovanje manjšinskih organizacij v prestolnici in da je imel prav poseben odnos do Slovencev. Konec leta bo minilo 25 let od izida prve številke Novega odmeva. V tej in prihodnjih številkah bomo temu jubileju namenili dolžno pozornost, tokrat nam o samem zacetku pripovedujejo nekateri cla­ni prve uredniške ekipe, za mnenje o našem casopisu pa smo pov­prašali tudi nekaj bralcev. Sicer pa vam 75. številko prepušcamo v branje! (dab) Slovenski dom Zagreb je bil spet poškodovan O posledicah marcevskega potresa na stavbi in prostorih, v katerih je Slovenski dom, smo že podrobno porocali v prejšnjih številkah Novega odmeva. A tresenje tal na Hrvaškem se je nadaljevalo in konec leta smo doživeli še mocnejši potres s središcem v bližini Petrinje, katerega posledice v Banovini so bile grozljive, dodatno škodo pa je na že nacetih objektih povzrocil tudi na zagrebškem obmocju. P recej mocno smo potres cutili tako v Zagrebu kot v Sloveniji. V našem Domu je nekaj dni po tem potresu, tako kot po katastrofalnem potresu marca lani, zaradi pokanja vodovodne cevi tekla voda za omarami v knjižnici, na zidovih in stro­pih so se ponovno in na novo odprle raz-poke. Ceprav smo nekaj od tega uspeli že sami sanirati, med drugim smo postavili nova okna v Prešernovi dvorani, ki so bila unicena, je precej tega še potrebno popra­viti in obnoviti. Celovite obnove je potre­ben dimnik, popraviti bo treba centralno gretje oz. inštalacijo kondenzacijskega bojlerja, brez katerega ni moc ogrevati društvenih prostorov. Prav tako bo nujno pleskanje prostorov, pa sanacija in uredi-tev prostora na podstrešju, ki je mocno poškodovan in kjer se nahajajo velik del arhiva društva, eksponati razstav, ki imajo trajno vrednost ter del knjižnega fundusa.Žal je treba povedati, da se pri obnovi zatika, ker je lastniška struktura hiše, v kateri stanuje Dom, zapletena. Lastnikov je vec in so razlicnih kategorij: zasebniki, Mesto Zagreb, Vlada Republike Hrvaške. Poleg tega je za vsak poseg potrebno tudi posebno dovoljenje ustreznih ustanov, saj je stavba zašcitena kulturna dedišcina. Potrebno je tudi dovoljenje Vlade RH, ki je lastnik prostorov, v katerih smo pod-najemniki, dela pa morajo biti usklajena z ostalimi lastniki stanovanj in poslovnih prostorov. (akm) 25 let Novega odmeva Nismo imeli znanja, smo pa imeli veliko volje in zagnanosti Kako cas beži! Decembra bo naš Novi odmev dopolnil 25 let odkar je zacel izhajati. Ob tem lepem jubileju so (nekateri) clani uredništva, ki so sodelovali pri njegovem nastanku in z njim od samega zacetka prehodili dolgo pot, obudili spomine na tiste legendarne case, ko se je z obcudovanja vrednim entuziazmom vse zacelo. D arko Šonc: „Ko smo leta 1994 vo­denje Slovenskega doma prevzeli novi ljudje in si prizadevali obogatiti de­javnosti v njem ter angažirati do takrat dokaj pasivno clanstvo, je bilo seveda tudi vprašanje, kako priti do naših ro­jakov v Zagrebu in okolici. Kmalu smo zaceli obcasno izdajati obvestila oz. bilten na strani ali dveh, s katerim smo že aktiv­ne clane obvešcali predvsem o nacrtova­nih dogodkih. In potem se je krog preje­mnikov teh obvestil širil in vse vec ljudi je vedelo za naša dogajanja in prihajalo v naš dom. Nekega dne pa je Silvin Jer-man, ki je bil vselej poln idej in domislic, prišel do mene in mi predlagal, da bi iz­dajali casopis, glasilo Slovenskega doma. Nekje je izbrskal podatek, da je Slovenski dom že nekaj let po ustanovitvi, v zacetku 30-ih let prejšnjega stoletja izdajal glasilo. Sam za to nisem vedel. In cez nekaj dni je iz Državnega arhiva prinesel fotokopi­jo Odmeva iz leta 1932, ki je porocal o dejavnosti Slovencev v Zagrebu, pa tudi o najbolj aktualnih splošnih zadevah, na zadnji strani pa je bilo vse polno oglasov za slovenske obrtnike in podjetja v me-stu. Silvin je bil potem tudi prvi urednik in glavni motor ekipe. Seveda sem bil za njegovo zamisel, ceprav nihce od nas ni imel nobenih izkušenj z urejanjem in izdajanjem casopisa, niti novinarskih znanj. Na sreco sem uspel nagovoriti Ilinko Todorovski, takratno dopisnico RTVS, da nam pomaga pri na­stajanju in urejanju casopisa, naše tekste preoblikuje v spodobne novinarske iz­delke, nas uci pisanja in novinarskih pri­jemov. In to je pocela z vso resnostjo in zagnanostjo. Pregledala je vsa besedila, in to po veckrat, jih popravila in jih veliko tudi sama napisala. Bila je alfa in omega casopisa in ta njena vloga je trajala sko-raj 25 let. Casopis je bil pravzaprav njen otrok in brez nje ne bi obstal. Prvo števil­ko je sicer lektorirala profesorica Milojka Jakomin, kasneje je tudi to pocela Ilinka. Imel sem sreco, ker sem poznal zdaj žal že pokojnega Ljudevita Gaja, takrat teh­nicnega urednika pri reviji Studio. Pre­vzel je tehnicno urejanje našega casopisa in bil je pravzaprav edini pravi profesio­nalec s podrocja casopisnega založništva. Poznal sem tudi Vilka Žiljka, ki je imel na zacetku Masarykove tiskarno, prvo digitalizirano v Zagrebu. Hitro sva se do-govorila, da bodo pri njem tiskali Novi odmev, kot smo naš casopis poimenova­ li. Internet je bil takrat šele v povojih in v tiskarno smo nosili diskete z besedili. Ne bom pozabil, kako živcno in napeto je bilo nastajanje prve številke, koliko ur smo presedeli skupaj, pregledovali tekste, razporejali, iskali primerne fotografije, razmišljali o naslovih, itn. in kako po­nosni smo bili, ko je prva številka izšla. In kot zanimivost: natisnili smo jo kar dvakrat! Prvic je bila natisnjena nekaj dni pred napovedano javno predstavitvijo v Slovenskem domu. Ampak, ko smo jo vzeli v roke, smo videli, da je v njej kljub skrbnemu pregledovanju še vedno precej napak. S takimi napakami ne moremo pred ugledne goste, ki se bodo udeležili predstavitve, sem si mislil. In ta zadržek prenesel tiskarju Žiljku, ki je samo odvr-nil: “Pa kaj, bomo še enkrat natisnili celo naklado”. In tako je tudi bilo. Prva leta smo vsako številko še posebej predstavljali v domu, tako, da je bil vsak izid še dodatno dogodek. Vesel sem, da Novi odmev še naprej izhaja, pa tudi, da so vse številke na internetu, kjer je tako zbrana celotna kronologija, zgodovina delovanja Slovenskega doma Zagreb in slovenske skupnosti na Hrvaškem v za­dnjega cetrt stoletja.« Ilinka Todorovski: „Odlocen NE je bil prvi odgovor na vprašanje predsednika Slovenskega doma Darka Šonca, ali bi kakorkoli sodelovala pri nastajanju dru­štvenega glasila. Pojasnjeval je, da imajo voljo in željo, ne pa tudi znanja, da bi pognali ta projekt. Prosil je za pomoc. Povabilo sem še veckrat odklonila, in imela za to dobre razloge: kot dopisnica RTV Slovenija iz Zagreba v prelomnih casih sem imela cez glavo medijskega dela, kot zacasno prebivalko hrvaškega glavnega mesta, ki je tja prišla le porocat in ne tudi živet, me slovenska skupnost niti ni pretirano zanimala, povrhu pa s casopisnim novinarstvom nisem imela prav nobenih izkušenj. A je bil Darko Šonc tudi pri tem pregovorno vztrajen in sem naposled obljubila, da bom vsaj pri prvi številki pomagala Silvinu Jerma-nu in ekipi - kolikor bom pac zmogla in znala. Z rojstvom Novega odmeva pa sta se rodila dolgotrajno prijateljstvo in ne­locljiva povezanost, ki ju ni bilo mogoce kar tako pretrgati. Niti fizicna razdalja ni bila ovira, saj se je sodelovanje nada­ljevalo tudi po moji vrnitvi v Ljubljano. Prvo uredništvo je sestavljala najbolj ve­doželjna ekipa zrelih ljudi, ki si jo je sploh mogoce predstavljati: niso imeli izkušenj s pisanjem, še najmanj v slovenšcini, niso dobro vedeli, kaj sploh si želijo, volja pa je bila brezmejna. Ta je projekt držala nad vodo, kakor tudi vsakokratna ocaranost, ko smo v rokah držali tiskani izvod gla­sila in se nismo mogli nacuditi, da smo vse ustvarili sami. Ostalo je zgodovina. Spremenili so se casi, okolišcine, clani uredništva, videz glasila, zasnova ..., Novi odmev pa ostaja. Upam, da obstane in se razvija. Sama bom vedno zraven, ce ne drugace, kot zvesta bralka.” Miroslava-Maria Bahun: „Ne morem verjeti, da je minilo že 25 let od izida prve številke. Zdi se mi kot, da bi bilo vceraj. Ko zavrtim film nazaj, nas vidim, kako smo odhajali v tiskarno k Vilku Žiljku v neposredni bližini Slovenskega doma na Masarykovi ulici. Tam smo „vise­li” po cele dneve in pregledovali prvi odtis, iskali tiskar­ske napake, zatipkanosti in ostale ne­pravilnosti. Ko se je ti-skarna preselila v Narodno in univerzi­tetno knjižnico, smo tudi mi odhajali tja. Takrat smo iskali ljudi, ki bi želeli pisati, pa ne samo v našem, pac pa tudi po osta­lih slovenskih društvih na Hrvaškem, ki bi porocali o dogajanjih v njihovih dru­štvih. Spomnim se, da sem veliko prepi­sovala iz rokopisov, ki sem jih dobila od avtorjev, saj takrat racunalniki še niso bili tako razširjeni; ceprav se tudi še danes od nekaterih prepisuje iz rokopisov. Okrog fotografij je bilo tudi precej dela; ce je ni­smo dobili ob prispevku, smo jo morali poiskati ali dodati kakšno ilustracijo ob Prvi uredniški odbor so sestavljali: Silvin Jerman (urednik), Miroslava- Maria Bahun, Marijan Horn, Polona Jurinic, Ivica Kunej, Cvetka Matko, Franc Strašek, Darko Šonc, Ilinka Todorovski (redaktura). Lektura: prof. Milojka Jakomin-Granic, obli kovanje in prelom: Ljudevit Gaj prispevku, pa avtorje je bilo treba klicati in priganjati, da so spoštovali roke za od­dajo in podobno.” Polona Jurinic: „Ko smo se devetdese­tih let prejšnjega stoletja zaceli zagrebški Slovenci redno sestajati in družiti v Slo­venskem domu ob raznih kulturnih do-godkih, se je zbrala skupina somišljeni­ kov in rednih obiskovalcev, ki sta jo po­ vezali sloven- ska beseda in kultura. Na pobudo takrat najsta­ rejšega clana po stažu Sil­ vina Jermana se je porodila zamisel, da zacnemo izdajati svoj casopis. Takrat nam je Silvin predstavil Odmev, glasilo Narodne knjižnice in citalnice iz leta 1932. Tako smo se odlocili, da se naše glasilo imenuje Novi odmev. Pobudo je podprl prvi veleposlanik Slovenije na Hrvaškem Matija Malešic, pridružila se nam je takratna dopisnica RTV Slovenija Ilinka Todorovski, ki nas je ucila pisati. Silvin je postal prvi urednik. Za naslov­nico prve številke smo izbrali naslovnico prve knjige clanstva. Pet dni pred slovesno predstavitvijo smo s ponosom v rokah držali naš Novi od­mev. In to s ponosom in obcudovanjem ter veseljem, da nam je uspelo. Slovesna predstavitev Novega odmeva je potekala pred polno dvorano (takrat še v neobnovljenih prostorih). Predstavil ga je njegov urednik Silvin, ta naš uspeh je pozdravil veleposlanik Matija Malešic. Razpoloženje je doseglo vrhunec, ko je besedo dobil gost Žarko Petan, takratni generalni direktor RTV Slovenija. Na predstavitvi je bilo mnogo znanih obra­šno sodelujemo. 25 let je dolga doba, ceprav se mi zdi, da so ta leta hitro minila. Skoraj 50 let živim v Zagrebu in s pisanjem za Novi odmev sem tudi „ohranila” svojo slo­venšcino in postala bolj pismena. Še ve­dno z veseljem pišem o manj znanih, a pomembnih povezavah slovenskega in hrvaškega prostora.” Ivica Kunej: „Kako sem sploh postal clan uredništva Novega odmeva? Bilo je na eni prireditvi Prvega petka, ko me je „tatek” Jerman povlekel v stran in me vprašal: „Ali veš, sinek (tako smo se v šali klicali tatek Silvin in sinek Ivek), da je pred vojno tedanje vod­stvo sloven-skega društva izdajalo caso-pis Odmev? Se ti ne zdi, da bi tudi mi lahko izdajali casopis, ki bi pisal o dogajanjih v slovenskih društvih na Hrvaškem, saj se pri nas v Zagrebu in tudi v drugih društvih na Hrvaškem kar veliko dogaja? Casopis bi se imenoval Novi odmev.” Seveda sem z veseljem sprejel clanstvo v uredništvu, ceprav sem bil zaskrbljen za­radi mojega pisanja. „Tatek” me je hitro potolažil z besedami, citiram: „Za to se ti ni treba bati, saj imamo Ilinko Todo­rovski, ki bo brez težav lektorirala naše tekste.” In kako se je zacelo? Papir, na ka­terem je bil moj prvi tekst, je bil tako rdec od popravkov, kot da bi bili na njem na­geljcki. Scasoma je bilo barve vse manj in koncno sem docakal dan, ko mi je Ilinka povedala: „Dober in cist tekst, prosimo za reprizo.” Kakor sem bil hvaležen gospodu Nucicu - Anketa ob obletnici Novega odmeva Radi ga beremo, ker je pester, raznolik, informativen Tako ocenjujejo Novi odmev zvesti bralci in clani Slovenskega doma Zagreb, ki smo jih ob 25. obletnici izhajanja našega glasila vprašali, kako ocenjujejo vsebino, ali imajo priljubljeno rubriko, ali jih kaj moti, cesa pogrešajo in kaj bi spremenili oziroma katerih morebitnih novih vsebin bi si želeli. Tu je nekaj njihovih mnenj, seveda pa ste vabljeni vsi, spoštovane bralke in bralci, da nam posredujete svoje želje, pripombe, predloge ali pohvale v zvezi z našim glasilom. R ok Jurinic: „Novi odmev vedno prinaša veliko razlicnih tem in vsebin. Najprej preberem tisto, kar mi takoj pade v oci. Šport obvezno, pa tudi vse, kar je povezano s Slo­venijo in Hrvaško. Iskreno, ne preberem vedno vsega, posebej ne preberem dolgih tekstov. Tisto kar se mi zdi pomembno, je naslov in ce me ta pri­tegne, berem naprej, ce pa ni zanimivo, pa branje seveda opustim.” Boris Oblak: „Nestrpno pricakujem vsa­ ko naslednjo številko, kajti to je vec kot dobrodošla dopol­nitev vsega tistega kar izvemo v na­šem Slovenskem domu Zagreb ali v sredstvih javnega obvešcanja. Všec mi je, ker za­ jema izredno pestro paleto podrocij in vsak lahko najde kar ga zanima. Edino kar mogoce pogrešam, so prispevki o konkretnih, osebnih problemih, s katerimi In memoriam se Slovenci kot manjšina na Hrvaškem sre-cujemo v vsakdanjem življenju in nacinih reševanja le-teh.” Zdravko Slavicek: „Nimam nobenih pri­pomb. Jaz ne bi nic spremenil. Z zanima­ njem preberem sko-raj vse, posebej še prispevke dopisnikov iz slovenskih društev na Hrvaškem, iz Za­dra, Splita, Reke itn. Trenutno smo zaradi Covida-19 v poseb­nih razmerah, ko tudi v Slovenskem domu v Zagrebu žal ni dogod­kov, o katerih sicer rad berem v Novem od­mevu. Tisto, kar bi izpostavil, so intervjuji, ki jih vedno preberem. Zelo mi je bil všec inter-vju v prejšnji številki z varuhinjo otrokovih pravic Helenco Pirnat Dragicevic. Kulina­riko zanemarim, ker sem moški, ki se nanjo ne razume prevec in nimam motiva. Sicer pa spoštujem vsakega, ki kaj napiše.” Mila Stovicek: „Vse pohvale Novemu od­mevu, iz katerega vedno veliko izvem. Na-bor prispevkov je zelo pester in na vsebino nimam nekih kritik. Najraje preberem pri­spevke o razstavah in predstavitvah knjig. V teh cudnih casih s korono mi je prišlo na mi-sel, da bi lahko objavili kaj humornega, to bi nas držalo pokonci. Najsi bo v obliki risbe, npr. karikature ali v besedi, ni pomembno, humor je vedno do-brodošel!” Olga Tkalcec: „Novi odmev spremljam od zacetka, od prve številke iz leta 1996. Za spomin hranim vse številke in ko jih vcasih listam, vidim kako smo bili mladi in kakšni smo zdaj. Anke­te, ki ste jih uvedli pred leti, se mi zdijo odlicne, to je manj­kalo. Moja priljublje­na rubrika je Sloven-ski dom – naš drugi dom. Preberem jo od zacetka do konca, v njej izvem, kdo prihaja v naše društvo, kjer se imamo vedno lepo. Rada prebiram tudi clanke o izletih oz. strokovnih potovanjih v Slovenijo, ki jih pripravi Svet slovenske naro­dne manjšine Mesta Zagreb.” (akm) Vinko Glasnovic (1933 – 2021) 15 . aprila nas je zapustil prof. Vinko Glasnovic, dolgoletni vod­ja pevskega zbora Anton Martin Slomšek. Profesor Glasno­vic se je rodil leta 1933 v Janjevu na Kosovu. Bil je akademski glas­beni umetnik, tudi izvrsten organist, skladatelj, pevec ter odlicen zborovodja in dirigent. Ob vsem tem pa je bil skromen, potrpežljiv in družaben clovek, ki je imel rad ljudi in z njimi socustvoval. Glasbo je študiral na ljubljanski akademiji za glasbo, kamor ga je povabil slovenski operni umetnik, profesor in rektor Jurij Betetto, diplomiral pa je kot pevec in dirigent pri profesorju Cirilu Cvet­ku. Cas, ki ga je preživel v Ljubljani, mu je ostal v lepem spominu in verjetno je prav zato po vojni v Sloveniji sestavil mašo Padlim žrtvam za domovino v slovenskem jeziku in uglasbil Slomškovo bralno priznanje po besedilu A. M. Slomška. Tudi sicer je prire­dil in uglasbil vec Slomškovih pesmi in pesmi drugih slovenskih avtorjev. Kot zborovodja je vodil vec zborov v Sloveniji in na Hrvaškem, poleg tega pa je bil zelo predan pedagoškemu delu. Po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške je sprejel povabilo k so-delovanju s Slovenskim domom in tako sta nastala dva zbora - Mešani pevski zbor Slovenski dom in Mešani pevski zbor Anton Martin Slom­šek, ki je de­loval v okviru duhovne sek­cije. Profesor Glasnovic je na slovenskih mašah naj­prej v cerkvi­ci sv. Roka, kasneje pa v kapeli Ranje­nega Jezusa na Trgu bana Jelacica pogosto vodil in na orglah spremljal pevski zbor duhov­ne sekcije. Bil je neutrudni zborovodja, s katerim je pevski zbor A. M. Slomšek sodeloval tudi na številnih gostovanjih po Slove­niji. Žal so se maše prenehale s pandemijo, v tem casu pa nas je na žalost tudi zapustil naš Vinko. (poj, nh) V slovo Milanu Bandicu Izgubili smo prijatelja in podpornika M ilana Bandica sem spoznal leta 1984. Takrat sem bil zaposlen kot generalni tajnik v Društvu delav­cev v scenskih dejavnostih in kulturi Hrvaške – Opus. Naši clani so bili ume­tniki, kulturniki in vsi, ki so delovali v t.i. show businessu. Sedež smo imeli v Bužanovi ulici, v kateri je stanoval tudi Milan Bandic, ki je bil takrat zaposlen v Obcini Pešcenica. Spomnim se, da me je enkrat poklical v svojo pisarno, ker ga je zanimalo ali imamo kot dru­štvo vso potrebno in obvezno opremo za ljudsko obrambo. Takrat smo orga­nizirali koncerte in ostale prireditve v Zagrebu in po celi bivši državi. Nekaj vstopnic smo vedno namenili tudi za­poslenim v Obcini Pešcenica. Z Milanom Bandicem sva se spet sre-cala precej let kasneje, ko sem bil jaz predsednik Slovenskega doma, on pa je postal župan Mesta Zagreb. Ti sti­ki so takrat postali bolj pogosti, saj se je kot župan vselej odzval na vsa naša vabila in s svojo navzocnostjo pocastil pomembne dogodke, ki smo jih orga­nizirali v našem domu ali drugje. Ve­likokrat je tudi pozdravil prisotne in uradno otvoril prireditve. Tako sva se vse bolje spoznavala, on pa je imel, kot je sam priznal, še posebej pristen od-nos do Slovenskega doma. Milan Bandic nam ni le prisluhnil, am-pak je znal poiskati tudi rešitve, ce je bilo potrebno. Zgovoren je primer na­ših težav zaradi prostorov. Druga po­lovica 90-ih let je bila za nas težavno obdobje, saj nam je grozilo, da bomo morali po zakonu o denacionalizaciji zapustiti prostore na Masarykovi 13. Iz Kanade se je vrnil upravicenec do dela hiše in vztrajal pri vrnitvi pro-storov, v katerih smo delovali od leta 1947. Zaprosil sem Bandica, ce lahko pomaga pri iskanju rešitve in zelo hi-tro je rešil problem. Mesto Zagreb je stanovalcu nad nami ponudilo drugo, nadomestno stanovanje v Zagrebu, ga izselilo, v to stanovanje pa se je vse­lil povratnik iz Kanade. Mi smo tako ostali in še naprej delovali v prostorih na Masarykovi 13. Z Bandicem sem še pogosteje sodelo-val, ko sem opravljal funkcijo pred­sednika Koordinacije svetov in pred­stavnikov nacionalnih manjšin Mesta Zagreb. Imel je posluh in razumeva­nje za narodne manjšine, podpiral je njihovo dejavnost in si prizadeval za izboljšanje njihovega položaja. Še posebej si je zapomnil proslavo dne­va Koordinacije na Cvetnem trgu leta 2013, nekaj dni pred lokalnimi voli­tvami. Takrat sem mu cestital za zma-go na volitvah, kot da bi se te že zgodi­le, ceprav se še niti zacele niso. Bila je šala, ki je ni pozabil. Leta 2018 je spet postalo aktualno vprašanje naših prostorov. Pojavil se je predlog, da naj bi lastnik (država) dal te prostore Slovenskega doma na licitacijo. Takrat je sprejel mojo idejo, po kateri bi Mesto Zagreb ponudilo vladi Republike Hrvaške zamenjavo prostorov. Kasneje pa bi Mesto Zagreb Slovenskemu domu omogocil odkup po posebni ceni. Sporazum je dvojna komisija pripravila in bi moral pri­stojni minister samo podpisati. Toda iznenada so prišle parlamentarne vo­litve in vse je propadlo. K tej temi sva se vracala vselej, ko sva se srecevala na raznih prireditvah, tudi v Slovenskem domu. Zadnje leto, v casu pandemije korona­virusa, se nisva srecevala ali videvala. Njegova nenadna in nepricakovana smrt me je zares presenetila. Ne gle­de na vse, kar so mu ocitali mediji in politicni tekmeci, lahko recem, da je Slovenski dom Zagreb izgubil velikega simpatizerja in podpornika, kar je kot župan dokazal velikokrat, ko je znal poiskati hitre in prave rešitve v prid našemu Slovenskemu domu. Slava mu. Darko Šonc, predsednik Slovenskega doma Zagreb Spomin na velikonocno vzdušje V elikonocne praznike smo v Sloven-skem domu Zagreb tradicionalno obeležili z velikonocno razstavo ustvar­jalne delavnice Šopek. Ob tem najvecjem kršcanskem prazniku bi naše pridne kreativke poleg eksponatov na doloce-no temo pripravile še pisanice, okrašene s slovenskimi motivi v tehnikah, ki so obicajne v Sloveniji, pa tudi okrašene s cvetnimi motivi in razlicnimi sodobnimi vzorci. Tako so bile razstavljene adlešiške pisanice iz Bele krajine, pa remenke iz Prekmurja, belokranjske drsanke, brkin-ski pirhi, itn. Velikonocna jajca so bila pobarvana tudi z naravnimi barvami, za katere so poleg cebulnih olupkov upora­bili tudi sok rdece pese, rdece zelje, špi­naco, itd. Poleg tega smo lahko videli tudi velikonocna jajca narejena iz kaširanega papirja v razlicnih velikostih. Letos razstave iz znanih razlogov seveda ni bilo, ceprav delavnica Šopek še vedno deluje, vendar na „zmanjšanih obratih.” A da ne bi pozabili na to lepo tradicijo, ki je samo zacasno prekinjena, in povsem obšli tega praznika, ponujamo na ogled nekaj fotografij z minulih razstav. Vec pa jih je mogoce videti na spletni strani Slovenskega doma. (tekst in foto: ns) Med pirhi zagrebških manjšin tudi slovenski je bila nepogrešljiva potica in butara, delcek slovenske kršcanske velikonocne simbolike, narejena iz tradicionalnega zelenja in cvetja. (akm) V Hrvaški hiši Materina zgodba je bila 29. marca pripravljena eno­dnevna razstava pirhov in velikonocnih obicajev narodnih manjšin Mesta Za­greb. Na pobudo Koordinacije svetov in predstavnikov narodnih manjšin Mesta Zagreb in v sodelovanju z gostiteljem Mirkom Petriccem iz Hrvaške hiše Materina zgodba so narodne manjšine tokrat zaradi epidemiološke situacije in brez obiskovalcev, svoje velikonocne obicaje predstavile za multinacionalni magazin Prizma, v katerem so na pred-vecer velikonocnih praznikov predvajali kratki film, kjer se je predstavila poleg ukrajinske, ruske, rusinske, slovaške, poljske, makedonske, madžarske tudi slovenska skupnost. Vodja ustvarjalnedelavnice Šopek Stanka Novkovic je govorila o slovenskih velikonocnih obi­cajih in barvanju pirhov. Film si lahko ogledate na spletu HRTi na zahtjev-vpi­sati je treba Prizma 3.4.2021.Clanice Šopka so se tudi tokrat potru­dile, saj so njihove stvaritve lepo krasile slovensko mizo, na kateri so bili pirhi okrašeni s slovenskimi cvetnimi in so-dobnimi motivi, adlešiški pirhi iz Bele krajine in remenke iz Prekmurja. Zraven U kreativnoj radionici Šopek rad se nastavlja U kreativnoj radionici Slovenskoga doma Zagreb i dalje se radi. Naše kreativke ne posustaju, vrijedno rade i nastoje ostvariti svoje planove. Žele vjerovati da ce nedacama s virusom Covid ipak doci kraj. Dakako, još uvijek ne mogu raditi i družiti se u punom broju. Nekoliko kolegica i nadalje se ne usuduje sudjelovati u radu radionice buduci da se zbog svog narušenog zdravlja osjecaju ugroženo od zaraze no veze nisu prekinute i one su aktivne stva­rajuci u vlastitom domu. Nekoliko proteklih tjedana u Šopeku su obicni stakleni predme-ti, odbacene boce, staklene i porculanske posude, drvene i kar­tonske kutije i slicno postali ukrasni predmeti i cekaju da budu izloženi na sljedecoj izložbi u Slovenskome domu. Tehnikom de­kupaža i dodatno poslikavanjem akrilnim bojama te lakiranjem, od odbacenih predmeta, kreativke su stvorile mala umjetnicka djela. Dopustile su nam da na nekoliko fotografija pokažemo mali djelic onoga što je nastalo u njihovoj radionici. Naravno na redu su novi izazovi kojima se Šopekice vesele, a o tome cemo više kad budemo mogli vidjeti prve rezultate. (ns) Nepokolebljive Šopkovke: Željka Šonc, Stanka Novkovic, Adica Dobric-Novi ukrasni predmeti ispod ruku vrijednih clanica. Foto: sn Jelaca, Boža Vodenicar, Višnja Mordej, Ana Maric (s lijeva). Foto: Darko Šonc Izbor Nagrado za najlepše okrašeno jelko dobi … Omejitve zaradi pandemije se še kako odražajo v vseh dejavnostih Slovenskega doma Zagreb. Tiste, pri katerih ni veliko udeležencev, se sicer ob spoštovanju epidemioloških ukrepov odvijajo naprej, nekatere naše aktivnosti pa smo morali prenesti v virtualni svet, na splet. Tako smo zadnje case bolj aktivni na naši spletni strani www.slovenci-zagreb.hr L etos smo v virtualni obliki prvic pripravili izbor najlepše bo-Odziv je bil dober, saj smo prejeli žicno-novoletne jelke. Pozvali smo clanice in clane Slovenske-trideset fotografij lepo okrašenih ga doma, da nam pošljejo fotografije jelk, ki so jih okrasili doma. jelk, z jaslicami ali brez njih, raz­košno ali sodobno minimalisticno okrašenih, blešcece osvetljenih, velikih in majhnih. Razstavljene fotografije so bile oznacene le s številkami, tako da clani žirije niso vedeli, kdo so avtorji. Žirija, ki so jo sestavljale Boža Vodenicar,Višnja Mordej in Stanka Novkovic, ni imela lahkega dela. Po podrobnem pregle­du vseh fotografij je žirija odlocila, da je za spoznanje najlepša in najbolj razkošna jelka pod številko 21. Žal je bila nagrada le ena sama, a ta ni bila kar nekaj, temvec je avtorica nagrajene jelke prejela tranzistor, za katerega je bilo receno, da ni navaden, saj da igra najlepšo glasbo in sporoca le dobre novice. Izkazalo se je, da si je nagrado za najlepšo jelko prislužila naša draga clanica Slovenskega doma Gabrijela Babic Osmanlic, ki ji je nagrado izrocil sam predsednik Darko Šonc. (ns) Pogovor Želim si uživati v glasbenem poklicu Za novo številko glasila sem prevzela prijetno nalogo, da pripravim pogovor z Maticem Zakonjškom, mladim slovenskim tenoristom, študentom Glasbene akademije v Zagrebu. Zaradi trenutnih epidemioloških razmer in casovne stiske pri obeh sva pogovor opravila na daljavo, v pisni obliki. Pogovor ’v živo’ v Slovenskem domu v Masarykovi ulici pa bo moral pocakati na kako drugo priložnost. Matic, lepo prosim, da se nam za zace­tek na kratko predstavite. - Sem Matic Zakonjšek in prihajam iz Vojnika, manjšega kraja blizu Celja, kjer sem tudi obiskoval osnovno šolo. Šolanje sem nadaljeval na I. gimnaziji v Celju, umetniško smer, s kombiniranim pro-gramom splošne gimnazije in srednje glasbene stopnje iz tolkal. Na Akademi­ji za glasbo v Ljubljani sem diplomiral glasbeno pedagogiko. Glasba me je spre­mljala skozi celotno izobraževalno pot. V osnovni šoli sem igral klavir, nato tolkala, nekje v sredini srednjega šolanja pa sem vpisal tudi petje pri prof. Davorju Miku­licu, ga nadgrajeval tudi med študijem glasbene pedagogike v Ljubljani in po di­plomi iz le-te, vpisal še petje na Glasbeni akademiji v Zagrebu. Ste clan Slovenskega doma Zagreb. Od kdaj in kako ste izvedeli zanj? - Za Slovenski dom Zagreb sem izvedel preko Anje Žabkar, prijateljice in kolegi­ce s fakultete, ki me je spoznala s predse­dnikom Darkom Šoncem, s katerim sva okrepila povezavo med Slovenskim do-mom in slovenskimi študenti na zagreb­ški Akademiji. Sprva je bilo sodelovanje zgolj profesionalne narave, veckrat smo nastopali na raznih prireditvah, najbolj odmevna pa je bila proslava ob 90. oble­tnici Slovenskega doma v Zagrebu. Ka­sneje sem bil povabljen, da se vclanim v Slovenski dom Zagreb in zacnem delova-ti kot nek posrednik med domom in slo­venskimi študenti v Zagrebu, katere ob tej priložnosti tudi vabim, da se oglasijo na Masarykovi 13. Gospod Šonc je prav tako velikodušno odprl vrata Slovenske­ga doma Zagreb za razne aktivnosti in druženja nas mladih, za kar smo mu zelo hvaležni. Od samega zacetka se v njem pocutim res kot doma. Kako to, da ste se odlocili za nadalje­vanje študija na Glasbeni akademiji v Zagrebu? - Odlocitev je bila nekako spontana. Leta 2017 sem odšel na sprejemna preizkusa v Ljubljano in v Zagreb. Na mojo sreco so me sprejeli na obeh Akademijah, vendar je na koncu prevladala notranja intuicija. Ljubljano sem dobro spoznal v casu štu­dija in sem presodil, da imam v Zagrebu za odtenek boljše pogoje za delo. Zago­tovo je bila prisotna tudi neka želja po menjavi delovnega okolja in dokazovanju izven državnih meja. Mislim, da sem se dobro odlocil. Trenutno obiskujem cetrti letnik smeri petje v razredu redne profe­sorice Vlatke Oršanic, bivše prvakinje naše Ljubljanske opere. Naslednje leto študij zakljucujem in bom po poklicu magister glasbe – operni pevec. Kaj štejete med svoje vidnejše uspehe? - Med vecje uspehe štejem vse vloge, ki sem jih uspel realizirati na odrskih de­skah v teatru kot tudi na Akademijah. Mednje štejem vlogo Ferranda v Mozar­tovi operi „Cosi fan tutte", ki sem jo odi­gral na zagrebški Akademiji. Še pred njo je bila vloga Bastiena v Mozartovi operi Bastien in Bastienna, ki smo jo delali še v Celju. V Zagrebu sem nastopil tudi v me-stnem gledališcu Komedija kot Evgenij v cisto novi opereti Priležnici mlade hr-vaške skladateljice Linde Uran. Tu je še cel kup manjših vlog, ki so mi prav tako pri srcu. Že tretjo sezono nastopam tudi v HNK Zagreb, v dramski predstavi An-tigona. Kako se je operni pevec, ki govori slovensko, znašel v dramski predstavi v hrvaškem gledališcu pa je zgodba za ka­kšno drugo priložnost. V svoji zbirki imam seveda tudi kar nekaj nagrad in priznanj z razlicnih državnih in mednarodnih tekmovanj po razlicnih državah bivše Jugoslavije. Naj omenim samo zadnje priznanje in sicer srebrno plaketo in 2. nagrado na mednarodnem pevskem tekmovanju Sem glasba, sem mesto v Novem mestu iz leta 2019 v ka­tegoriji „samospev". Tu so seveda še soli­sticni nastopi na raznih dogodkih in so­listicni nastopi z orkestri, a je vsega tega morda prevec za ta kratek pogovor. Nam lahko zaupate glasbeni vzor, nacr­te za kariero? - Moje zanimanje za glasbo je precej širo­ko in se še zdalec ne omejujem samo na opero oziroma klasicno glasbo. Kot tenor seveda imam neke vzornike, na primer Luciano Pavarotti, Javier Camarena od mlajše generacije, seveda pa je tukaj ne­skoncno število klasicnih pevcev, ki so in ki še vedno tako ali drugace vplivajo na moj razvoj. Poslušam velik spekter izva­jalcev, od slovenske glasbene scene pa do klasicnega rocka, tako da res težko kogar­koli izpostavim. Nacrti za kariero so nadobudni in se tudi menjajo iz leta v leto. Po veliki suši, ki je v letu 2020 nastopila na umetniškem po­drocju, si predvsem želim priložnosti, da stopim na oder in zacnem izpopolnjeva-ti svoje znanje. Želim si uživati v tej lepi profesiji in da bi bil predvsem srecen in zadovoljen, ne glede v katero smer se bo obrnila kariera. Mogoce bo to pedagoška kariera, morda manjša kariera v nekem gledališcu ali pa preboj v najvecje evrop­ske operne hiše… Kdo ve? Boste ostali na Hrvaškem? - Hrvaška in predvsem Zagreb sta mi zelo prirasla k srcu. Tu sem spoznal tudi svoje dekle, tako da obstaja možnost, da ostanem na Hrvaškem tudi po konca­nem študiju. Zagotovo bi ostal, ce bi se mi ponudila priložnost za delo. Seveda nisem pozabil na svojo domovino, imam mocne vezi s Slovenijo, s svojim doma-cim krajem in kljub vsemu še vedno upam in nacrtujem, da bi se ustalil nekje v Sloveniji. Za konec najinega „virtualnega druže­nja“ pa prosim, da nam še zaupate, kje vas bomo ljubitelji glasbe v kratkem lahko poslušali? - Trenutno najbolj aktualen angažman je vloga Evangelista v Bachovem Mar-kovem pasijonu. Za konec marca sta v sodelovanju z zagrebško Glasbeno aka-demijo planirani dve izvedbi. Morali bi biti v veliki dvorani Koncertne dvorane Potrdila o živetju Lisinski, vendar je med casom prišlo do spremembe lokacije. Podrobnosti še niso znane. Pred kratkim sem uspešno opravil avdicijo za manjšo vlogo v hr-vaški operi Igorja Kuljerica Životinjskafarma (Živalska farma), ki naj bi bila je­seni izvedena v Koncertni dvorani Lisin-ski. Angažiran sem tudi v manjši vlogi v študentskem projektu Pepeljuga (Pepel­ka), ki ga letos ponavljamo na Glasbeni akademiji in pa v predstavi Antigona, ki že tretjo sezono igra v HNK Zagreb. Lažje vlaganje potrdil V organizaciji Veleposlaništva Republike Slovenije v RH in Slo­venskega doma Zagreb smo nekdanji izgnanci že enajstic or-ganizirali izdajanje Potrdil o živetju, ki ga zahtevajo upravne enote v Sloveniji. Letos je zaradi epidemije Covida-19 to potekalo neko­liko drugace kot doslej. Potrdil nam niso izrocali na Konzulatu, pac pa jih bo veleposlaništvo poslalo vsem UE, od koder so naši clani doma. Poenostavljen postopek, ki ga je predlagala skrbna in spoštovana uslužbenka konzulata in naša clanica Ivanka Filipan, je velika usluga našim clanicam in clanom, še posebej bolnim, ki zaradi bolezni ne morejo od doma. Vsem clanicam in clanom sem poslal po dva obrazca (prošnjo in Potrdilo o živetju), ki so jih morali podpisana in skupaj z osebno izkaznico prinesti v Slovenski dom in v torek 26. januarja so bili dokumenti zbrani in predani referentki konzulata Ivanki Filipan, ki ji gre za vso skrb in pomoc velika zahvala vseh naših clanov.Žal tega dne zaradi znanih razlogov ni bilo obicajnega druženja, pa vseeno se moramo zahvaliti naši clanici Marinki, da je poskr­bela za organizacijo, red in upoštevanje ukrepov, pa tudi Jozefi, ki In memoriam Ana Vrbanic (1937 – 2021) je, kot ponavadi, poskrbela za „zdravilo” iz aronije in vsem, ki so dostavili dokumentacijo bolnih sorodnikov. Vsem clanicam in clanom želim dobro zdravje in da se letos ven­ darle dobimo v našem Slovenskem domu Zagreb. KraS Zadnje pismo moji predragi Ani Neizmerno sem žalostna, ker te ni vec med nami in strah me je misli, da bom nad Tvo­jim grobom brala tole pismo. Ne vem, ce bom zmogla. Premagala me bo žalost. Predraga moja Ana! Pišem Ti svoje zadnje pismo! Na moja za­dnja tri pisma, ki sem ti jih poslala v bolni­šnico, ni bilo odziva, da si jih prebrala. Zelo me je skrbelo, kaj se dogaja s teboj. Tvojega sina Nikice pa tudi nisem mogla vprašati, ker nisem imela njegove telefonske številke. Po zadnjem potresu sem odšla k hcerki v Za­dar, Ti pa si bila sama v stanovanju. Še zdaj mi (z obcutkom krivde, da se nisem prej vr­nila) odzvanjajo Tvoje besede po telefonu, da me pogrešaš. Zato sem Te drugi dan po vrnitvi poklicala, a javil se je Tvoj sin in mi povedal, da so Te odpeljali v bolnišnico, od koder se nisi vec vrnila. Pretresena sem napisala v našo pevsko gru­po, kar sem izvedela.Draga moja Ana, imela si težko otroštvo. Že kot štiriletna deklica si v taborišcu izgubila svojo mamo, katero si kasneje, tako majhna, želela nadomestiti svojemu mlajšemu bratcu in družini. Najino pravo prijateljstvo se je zacelo, ko sva pred desetimi leti zaceli hoditi v Slovenski dom na pevske vaje. Rada si vsakodnevne skrbi in probleme o svoji družini na kratko pozabila in uživala v druženju v Slovenskem domu. Posebno nam boš vsem ostala v spo­minu po Tvojem veselju do plesa. Zelo rada sem te imela in veliko sva se druži­ li. Hvala Ti za iskreno prijateljstvo, ki je traja-lo vseh deset let. Majda Sem zelo hvaležen, da ostajam aktiven tudi v casu koronavirusa. Hvala vam Matic za ta pogovor na da­ljavo, ki ga zakljucujem s ponosom, da imamo Slovenci še enega obetavnega glasbenega umetnika, ki svojo umetni­ško pot tako zelo uspešno utira prav na Hrvaškem. Še naprej vam želimo veliko srece in uspehov! Marjeta Trkman Kravar, akm Ana Vrbanic, rojena Zorenc (3.11.1937 ­5.02.2021), se je rodila v Bistrici ob Sotli, kjer je koncala osnovno šolo. V Zagrebu je koncala srednjo medicinsko šolo. Delala je kot višja medicinska sestra na Ocni kliniki na Rebru. Bila je clanica Mešanega pevskega zbora Slovenski dom. Pokopali so jo 9. februarja na zagrebškem pokopališcu Miroševac. Spomini Tudi pust je podlegel koroni V letu je samo en dan in to je pust, ko smo lahko kdorkoli in kar hocemo, treba se je le malo potruditi, da se preoblecemo, spre­menimo obraz, garderobo in da smo pripravljeni na zabavo, ples in petje, razne šale in norcije. Skratka, pust je cas, ko lahko pocnemo, cesar na sicer ni dovoljeno ali si ne upamo, morda pa tudi pokaže-mo svoj pravi obraz. Vse je dovoljeno: biti kralj, vila, carovnica, biti lik iz najljubše pravljice ali pa si samo nadeti masko – pomembna je šala in zafrkancija in da nas pri tem ne prepoznajo. To tradicijo smo negovali tudi v Slovenskem domu Zagreb - rednosmo organizirali veseli pust. Naša ustvarjalna delavnica Šopek je izdelovala maske, imeli smo stroge žirije, podeljevali nagrade za Manjšinski pisatelji Želijo si biti bolj opaženi V Slovenskem domu Zagreb so 9. marca predstavili novo združenje – Društvo manjšinskih pisateljev (DMP), ki zdru­žuje literarne in družbene pobude manjšin na Hrvaškem. Deluje od zacetka letošnjega leta. C lani izvršnega odbora Bosiljko Domazet (predsednik), Sead Alic (podpredsednik) in Marijan Grakalic (generalni sekretar) so spregovorili o ciljih, vlogi in pricakovanjih društva. Med drugim je bilo izpostavljeno, da s pobudo in ustanovitvijo društva ustvarjajo platformo in odpirajo pogovor o manjšinah z vsemi tistimi, ki so v vec identitetah, pripadniki narodnih, kon­fesionalnih in vseh drugih manjšin. „Imamo vtis, o cemer seve­da lahko govorimo, da je prostor za objavo lepe besede resnicno omejen. Še posebej, ko gre za avtorje nekaterih narodnih, kon­fesionalnih in drugih manjšin, za katere so vrata ustvarjalnega vkljucevanja v kulturne literarne tokove v veliki meri zaprta”, so izpostavili clani izvršnega odbora. Cilji združenja, kot so navedeni tudi v statutu združenja, so združevanje in podpora svobodnemu delu in izražanju pisate­ljev narodnih, verskih in pripadnikov vseh drugih manjšin na podrocju kulture in umetnosti ter spodbujanje in izboljševa­nje strokovnega in družbenega statusa pisateljev pri njihovem ustvarjalnem izražanju v vseh medijih. Bosiljko Domazet je dejal, da bo DMP vzpostavil dialog z obsto-jecimi pisateljskimi društvi, in ocenil, da pisateljska in manjšin-ska združenja z negovanjem svojega izražanja bogatijo raznoli­kost hrvaškega in širšega literarnega podnebja. najboljše in najbolj aktualne maske, ocenjevali smo krofe, pesem, harmonika in ples so prispevale k odlicnemu razpoloženju. Tudi letos bi bilo tako, ce pustovanja, tako kot vecine vseh dru­gih prireditev ne bi odnesla epidemija koronavirusa. Da pa ne bi povsem pozabili na našo tradicijo, objavljamo tukaj nekaj fo­tografij z veselih pustovanj v Slovenskem domu v minulih letih in optimisticno napovedujemo, da bomo tradicijo nadaljevali prihodnje leto.Še vec fotografij pa si lahko ogledate na spletni strani: http://www.slovenci-zagreb.hr/si/majhen-casovni-pregled-pu­stovanja-v-slovenskem-domu-zagreb/ (ns) Sead Alic je omenil, da kljub dejstvu, da imajo narodne manjši­ne založniške dejavnosti, denarna sredstva, ki jih odobri Svet za narodne manjšine RH, ne izpolnjujejo pricakovanj manjšinskih književnikov in potreb po distribuciji in promociji njihovih del. Odposlanka predsednika hrvaškega sabora Ermina Lekaj Prlja­skaj je pozdravila predstavitev novega Društva manjšinskih pisa­teljev, pesnik Enes Kiševic pa je dogodek popestril s svojimi verzi. Na javno predstavitev Društva manjšinskih pisateljev so se odzvali predstavniki združenj in medijev: Nadežda Baranovska, Adriatic News, Shenida Bilalli, Združenje kraljica Teuta, Jasminka Do-maš, predstavnica judovske verske skupnosti Bet Israel, Ismet Kurtovic, vodja zbora Bulbuli, Walentyna Loncaric, predstavni-ca poljske narodne manjšine Mesta Zagreb, Katarina Todorcev Hlaca, predstavnica Zveze Rusov na Hrvaškem. (akm) U pripremi Slovenci u Hrvatskoj – gospodarski, znanstveni, kulturni i duhovni doprinosi Konacno je završena prva verzija knjige o doprinosu Slovenaca hrvatskoj znanstvenoj, gospodarskoj kulturnoj i duhovnoj sferi. Na više od 250 kartica teksta našli su se brojni znanstvenici, lijecnici, pravnici, kulturni radnici, povjesnicari, jeziko­slovci, veterinari, sve redom ljudi koji su rodeni u Sloveniji i koji su svojim znanstvenim djelovanjem mnogo dali Hrvatskoj. T reba spomenuti da smo se kao autori – dr. sc. Vlatka Du-sa Slovenijom nemaju ništa zajednicko osim mjesta rodenja. To se gacki i dr. sc. Filip Škiljan, suocili s nekoliko važnih i pri-posebice odnosi na biografije osoba iz pogranicnih zona. Dakako, licno ozbiljnih problema. Isprva smo ovaj leksikon željeli nazvati uvrstili smo i sve one za koje smo znali ili za koje su nas upozorili Istaknuti slovenski znanstvenici u Hrvatskoj. Medutim, kako smo da su rodeni u Hrvatskoj ili izvan nje, a koji su svojim podrijetlom prikupljali imena osoba koja bi se trebala naci u leksikonu, shvatili putem jednoga ili oba roditelja Slovenci. smo da se radi o mnogo širem krugu osoba, odnosno da se medu Dakako, medu obradenim osobama sasvim sigurno još uvijek odabranima ne nalaze samo znanstvenici, vec i mnogi drugi javni ima onih koji nisu Slovenci ili onih koji se tako ne osjecaju, ali djelatnici koji su kao lijecnici, gospodarstvenici, duhovnici, umje-pogreške u toliko obimnoj prikupljenoj gradi uvijek su moguce. tnici, pedagozi, književnici, kulturni i politicki djelatnici, gradi-Takoder je moguce da su pojedinci koji su zaslužili uci u leksikon telji, inženjeri ili pravnici zadužili Hrvatsku te koji su cijeli svoj nenamjerno izostavljeni. Buduci da je ovaj leksikon tek pocetak radni vijek ili barem jedan njegov dio proveli u Hrvatskoj. daljnjega istraživanja odlucili smo naslovu leksikonu pridružiti i Zahvaljujuci Poloni Jurinic, clanici Slovenskog doma Zagreb i au-rimski broj I, koji ce nas obavezati da sve one koji se nenamjerno torici mnogobrojnih publikacija o Slovencima u Hrvatskoj i Dar-nisu našli u njemu uvrstimo u naredni svezak pod brojem II te ku Šoncu, predsjedniku Slovenskoga doma Zagreb, došli smo do time ispravimo i nadopunimo pogrešku. naslova koji je u najvecoj mjeri obuhvatio sve biografije obradene Uza sve navedeno, iako su biografije istaknutih Slovenci u Hrvat-u tekstu: Slovenci u Hrvatskoj – gospodarski, znanstveni, kulturni i skoj središnja tema koja se provlaci kroz stranice leksikona, te­duhovni doprinosi. kstovi su pisani tako da ih može prihvatiti najširi krug citatelja, Nakon stvaranja osnovne baze podataka bilo je teško odabrati tko a znacajno je da ce svatko od citatelja iz njih moci nešto nauciti ce se naci u ovom leksikonu, odnosno cije ce biografije biti uvr-o subjektivnim i objektivnim okolnostima na temelju kojih se štene. Istraživanjima koja smo proveli došli smo do odredenoga oblikovao život i rad osoba obradenih u samom leksikonu, kao i broja imena, a osnovni kriterij bio jest da je osoba, osim što je povijesnim okolnostima koje su utjecale na njihovu djelatnost, a radni vijek ili dio njega ostvarila u Hrvatskoj, rodena u Sloveniji koja je pak njihovim radom u svim navedenim segmentima dala kao Slovenac/Slovenka. Naime, mnogi javni i kulturni djelatnici doprinos državi u kojoj su živjeli i stvarali – Hrvatskoj.koji su se trebali naci u ovoj knjizi samo su rodeni u Sloveniji, a (Iz predgovora knjizi, dab) Slovo legendarne športnice in novinarke Milke Babovic (1928 – 2020) K onec minulega leta se je poslovila je bila svetovna študentska prvakinja v di­legendarna športna novinarka in te-sciplini 100 m z ovirami v Dortmundu in levizijska reporterka, pred tem tudi sama Parizu. Bila je 17-krat prvakinja Jugoslavi­zelo uspešna športnica Milka Babovic. je in dosegla 27 državnih rekordov v vec Milko sem spoznala leta 1961, ko sem kot disciplinah. Sama je kot enega najvecjih atletinja prišla iz celjskega Kladivarja v za-svojih uspehov vselej omenjala 5. mesto v grebško Mladost Zagreb, kjer je bil ona že teku na 80 m ovire na Evropskem prven­10 let. Bila je starejša od vecine nas ostalih stvu v Bernu leta 1954. in tudi dominantna. Bila je vsestranska atletinja, v kraljici špor-Milka Babovic se je rodila leta 1928 v Sko-tov je kot tekmovalka vztrajala polnih 16 pju. Ker je bil njen oce oficir, ki je delal po let. vsej Jugoslaviji, se je družina veckrat selila. Z Milko sva velikokrat tekli skupaj v šta-Preden se je leta 1948 za stalno preselila feti, tako za Mladost kot za reprezentanco. v Zagreb, je živela še v Sarajevu, Rumi inJaz sem bila predzadnja v štafeti, ona pa Beogradu. Študij je dokoncala v Zagrebu zadnja. Obe sva bili zelo borbeni in sva ve­in tukaj ostala do konca življenja. likokrat pripomogli k zmagi naše štafete. S športom se je zacela ukvarjati že 1945. Po odlicni atletski karieri je zacela uspe­leta v Rumi. Leta 1951 je postala clanica šno pot v športnem novinarstvu na TV AAK Mladost Zagreb. Bila je reprezen-Zagreb. Bila je prva ženska komentator­tantka in rekorderka Jugoslavije v teku na ka, mentorica številnim kolegom in bo in ostala bo vzor športnega televizijskega kratke proge in v štafeti 4x100m. Dvakrat ostala vzor bodocim generacijam. Bila je novinarstva. Olga Šikovec-Luncer V razmislek Ali mi je Slovenski dom samo drugi dom? U ra je 7.30. Zazvoni mobitel. Sporocajo mi, da jim iz Sloven-skega doma s stropa mocno kaplja voda. Na hitro se oble-cem in odhitim proti Masarykovi. Po nekaj minutah ugotovim, da sem doma pozabil mobitel. Vrnem se domov. Ko koncno pridem do Slovenskega doma in odprem vrata, imam kaj videti: voda tece iz stanovanja nad nami v knjižnico. Letim v naj bi se dobil z ministrom, me na recepciji caka sporocilo, da se minister opravicuje, ker ne utegne priti in da naj vso dokumen­tacijo pustim pri tajnici. Vrnem se v Slovenski dom, kjer me na racunalniku caka nova pošta. In nova obveznost. Nujno je treba napisati mnenje o tem, da bi morali pri popisu prebivalstva obvezno sodelovati pripa­ klet, da zaprem glavni ventil. V kleti je tema. Spotaknem se in padem v neko smrdljivo maso. Dobro je, cel sem. Najdem ventil in ga zaprem. Zdaj bo treba pocakati mojstre, da odpravijo napako. Kot vsak dan najprej preberem elektronsko pošto in poslušam sporocila na telefonski tajnici. Odgovarjam clanom. Zakaj ne morejo placati clanarine v banki in na pošti? Zato, ker sklicna številki ni prava. Prste je imel vmes racunalniški škrat. Žal bo treba še enkrat na placilno oken­ce. Danes moram koncati porocilo o namenski porabi sredstev v lanskem letu, kar pomeni tudi kopiranje racunov, uvršcanje v tablice, seštevanje, množenje, iskanje pravih papirjev, konzulta­cije z racunovodskim servisom …, skratka kopica administra- Tu je vedro z vodo in stari dobri tivnih opravil. „moco.” Jutri je pouk sloven- Na vratih se pojavijo mojstri, skega jezika in dvorana mora ki so prišli vgradit nova okna biti cista in mize postavljene za v dvorani Prešeren. Ponudim pouk po epidemioloških pogo- jim kavico za dobro jutro in jih. uspešen zacetek dela. Žganja Ura je že 21.00. Nimam vec vo­ nocejo, pravi profesionalci. lje, niti moci za koncanje poro- Medtem klice predsednik Sve- cila o delu in porabi sredstev v ta za nacionalne manjšine RH lanskem letu in napišem izjavo in vpraša, ce bi se kot clan Sve- o fiskalni odgovornosti. ta v nedeljo udeležil položitve Usedem se v klub Moja dežela. vencev v Jasenovcu. Seveda. Natocim si hladno viljamovko z Mojstri za okna so ostali brez vodo. Dvojno. elektrike; vprašajo, ce vem, kje Vse je tiho. Tako tiho, da boli- so varovalke. Seveda vem! To jo ušesa. Misli mi begajo. Kaj ja mora vsak predsednik dru­ se dogaja? Ne vem. Ali mi je to štva vedeti! potrebno? Ne vem. Ali imam še Sedem za racunalnik in nada­ voljo? Imam. Ali imam še ener­ ljujem s pisanjem prispevka o gije? Imam. Ali imam poguma novem strateškem odnosu Re-publike Slovenije glede Sloven-cev v zamejstvu in po svetu. Spet nekdo zvoni na vratih. Prišla je novinarka s Hrvaškega radia, ki želi izjavo in odgovor kako Slovenski dom deluje v razmerah epidemije koronavirusa. Koncno dolgo pricakovani telefonski klic. Ante javlja, da me bo minister za državne nepremicnine sprejel ob 14. uri in da naj prinesem dokumentacijo glede odkupa prostorov. K ministru ne morem v blatnih cevljih in umazanih hlacah. Letim se domov preoblec. Pravocasno pridem na naslov v Dežmanovi, ampak bil je nesporazum! Minister je na Trgu F. Tudmana. Tramvaja kot nalašc od nikoder. Grem peš po Ilici, kajpak stopim malo hitreje, a po malem mi že zmanjkuje moci. In ko pridem do stavbe, kjer Vse je tiho. Tako tiho, da bolijo ušesa. Misli mi begajo. Kaj se dogaja? Ne vem. Pocutim se zapušcen in sam. dniki manjšin. Mnenje je treba poslati Uradu za clovekove pravice in pravice na­cionalnih manjšin RH. Medtem so popravili vodovodno cev in zopet imamo vodo. Kar je dobra novica, slaba pa, da v moškem stranišcu iz kotlic­ku stalno tece voda. Vzamem klešce, sna­ mem pokrov, zamenjam gumico in problem je rešen. Sam svoj mojster. Tudi mojstri, ki so menjali okna, so koncali z delom. Poberejo svoje orodje in odidejo. V kakšnem stanju je dvorana Prešeren po odhodu delavcev, si lahko predstavljate. Nic, ni drugega kot metlo v roke. Sesalnik je zamašen in ko ga vkljucim, iz njega bušne oblak prahu po dvorani. in idej? Imam. Pa vendar, po-cutim se zapušcen in sam. Prijemlje me spanec. Zvrnem se na klubsko garnituro in me zmanjka. Zazvoni mobitel. Soproga je zaskrbljena in sprašuje, kaj se je zgodilo. Ve, da sem v Slovenskem domu, ampak do petih zju­traj?! Ugasnem vse luci, zaklenem vrata in grem domov. Zacne deževati. Nimam dežnika, imam pa masko... Iz enega doma grem v drugi. Kateri je prvi in kateri drugi? Ob takih dnevih se mi zdi, da mi Slovenski dom ni drugi, ampak kar prvi dom. Darko Šonc Zveza slovenskih društev na Hrvaškem Vecina dogajanj na daljavo Zveza slovenskih društev na Hrvaškem (Zveza) aktivno nadaljuje z izvedbo nacrtovanih dejavnosti in projektov za leto 2021. Glede na epidemiološko situacijo poteka vecina sestankov in aktivnosti preko spleta, v ospredju najrazlicnejših srecanj pa so ucenje slovenskega jezika, možnosti za promocijo slovenskih podjetnikov, ki delujejo v zamejstvu in kulturno udejstvovanje Slovencev na Hrvaškem. V radijski oddaji Sotocja na Prvem programu Radia Slovenija je bil 25. januarja objavljen pogovor z dr. Kle­mnom Lahom, predsednikom komisije literarnega natecaja, ki je lani potekal pod okriljem Zveze. Kot je povedal, je bila komisija navdušena nad izvirnimi in dobro napisanimi prispevki. O natecaju vec pišemo na str. 32. V omenjeni radijski oddaji je bil tudi predstavljen zmagoval­ni prispevek natecaja, radijsko porocilo o tem pa je mogoce poslušati na tej pove­zavi https://radioprvi.rtvslo.si/2021/01/ sotocja-305/ , od 23. minute dalje. Predsednica Zveze dr. Barbara Riman se je z ravnateljico Prve susaške hrvaške gimnazije na Reki Judito Franko pogo-varjala o možnostih za uvedbo pouka Predstavniki Zveze so se februarja ude-v tekocem mesecu. Pri nastajanju biltena slovenšcine po modelu C. Ravnateljica je ležili tudi spletnega sestanka na pobudo je sodelovala tudi mlada clanica SKD bila nad pobudo navdušena in dogovorili Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) v Lipa iz Zadra, Anamarija Gorenc. Nova sta se o izvedbi ankete, s katero bi preve-zvezi s projektom Slovenska bakla, ki se razlicica je naletela na pozitiven odziv v rili zanimanje za ucenje slovenšcine med bo v Sloveniji odvijal med aprilom in juli-društvih in pri medijih. ucenci omenjene gimnazije. Prav tako jem, pred odhodom slovenske reprezen-Ob vsem naštetem Zveza pripravlja kar potekajo pogovori o možnostih dopol-tance na poletne olimpijske igre v Tokio. nekaj prijav na javne razpise. Želi na­nilnega pouka slovenšcine v Slovenskem Slovenska bakla bo v tem casu obiskala mrec nadaljevati z že omenjenim literar­kulturnem društvu Lipa v Zadru. Pred-vse slovenske obcine, OKS pa je pri tem nim natecajem, namenjenim ucencem sednica Riman se je o tem med drugim izrazil željo za sodelovanje s Slovenci in in dijakom slovenskega jezika v sloven-pogovarjala s sekretarjem na slovenskem Slovenkami onkraj meja maticne države. skih društvih in šolah na Hrvaškem. Po-Ministrstvu za izobraževanje, znanost in S tajnikom Hrvaške obrtne zbornice za leg tega želi izdati slovensko edukativno šport Romanom Grudnom. Istrsko županijo (HOK IŽ) Erosom So-vadnico, ki bi pomagala pri ucenju slo-Dvakrat, februarja in marca, so se na da-ricem pa so se predstavniki Zveze pogo-venskega jezika na Hrvaškem in morda ljavo pogovarjali vodstvo Zveze in pred-varjali o tem, kako vzpostaviti kontakte predati še kakšno razpisno prijavo, ki bi sedniki slovenskih društev na Hrvaškem. z obrtniki slovenskih korenin na Hrva-bila v dobrobit slovenski skupnosti na Govor je bil med drugim o projektih, ki škem in jim pomagati pri njihovi promo-Hrvaškem.jih je Zveza za letos prijavila Uradu Vlade ciji. Zveza je bila tudi povezovalni clen Saša Kernjak Zubovic RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, pri sestanku med HOK IŽ in Slovensko pripravi nove strategije, ki jo za rojake zunaj maticne domovine pripravlja ome­njeni urad, posebej seveda o delu, ki za­deva Slovence na Hrvaškem ter bližnjem popisu prebivalstva na Hrvaškem in mo-rebitnem vplivu popisa na manjšine. Projekt zamejskih Slovencev, imenovan Mreža Alpe Jadran - M.A.J., se nadaljuje tudi v tem letu. Za leto 2021 sta v okviru projekta nacrtovana dva webinarja in tri­je dogodki v živo, eden od njih tudi jeseni na Hrvaškem (na Reki), ce bodo epide­miološke razmere to dovoljevale. gospodarsko zvezo (SGZ) iz Celovca na katerem so se pogovarjali o sodelovanju med koroškimi in istrskimi gospodar­stveniki. Konec februarja je Zveza s podporo Ura­da Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu predstavila novo, razširjeno ele­ktronsko razlicico Mesecnega biltena, ki poleg napovednika dogodkov za nasle­dnji mesec (kakršno so izdajali v prete­klem letu) vsebuje tudi aktualne novosti iz Slovenije in opis dogodkov, ki so se od­vijali v slovenskih društvih na Hrvaškem Predsednica Zveze dr. Barbara Ri-man je 2. februarja sodelovala v od­daji Dobro jutro na TV SLO 1, kjer je z javljanjem v živo z Reke predsta­vila trenutno situacijo na Hrvaškem in na kratko spregovorila tudi o de­lovanju slovenskih društev. Njeno gostovanje si je mogoce ogledati na povezavi: https://www.rtvslo.si/4d/ arhiv/174750739?s=tv - od 1:26:50 dalje). Posledice pandemije Mejni režim povzroca preglavice pripadnikom manjšine Delo na Inštitutu za narodnostna vprašanja na Reki (INV) je lani in letos zaznamovano predvsem s pandemijo, tako da so se raziskave o položaju in razvoju slovenske skupnosti in slovenskega jezika na Hrvaškem preoblikovale v analizo preživljanja slovenske skupnosti v casu covida-19. Veliko nacrtovanih dejavnosti na INV je omejenih in odvisnih od epidemioloških ukrepov in tudi možnosti preckanja meje. P andemija bolezni covida-19 je, tako kot številne pandemije in epidemije pred tem, vplivala na delovanje skoraj vseh druž­benih sistemov znotraj meja nacionalnih držav in tudi zunaj njih. Da bi omejili na­daljnje širjenje okužb, so se državne politike odlocile omejiti mobilnost prebivalstva in tudi migracij. Omejitve cezmejnih migracij in potovanj, uvajanje karantenskih in izola­cijskih ukrepov so izjemno hitro zaustavili ne le mednarodne migracije, temvec tudi gibanje prebivalstva v okviru iste države. Mejni režim med Republiko Hrvaško (RH) in Republiko Slovenijo (RS) se je spreminjal od zacetka pandemije do danes in vsem Slovencem na Hrvaškem greni življenje. Za­radi hitrega spreminjanja ukrepov na meji so se med pripadniki slovenske skupnosti pojavljale težave, saj oni sami, enako kot tudi njihovi družinski clani, niso vedeli, ka­tere slovenske državljanske pravice imajo in katerih ne. Trenutno glede prehajanja meje ni razlik med državljani Slovenije in drugih držav. Od srede marca je za vse osebe pri vstopu v Slovenijo potreben negativen PCR test oz. potrdilo o cepljenju ali o preboleli bolezni covid-19. Kdor tega nima, mora ob-vezno v karanteno, ki jo lahko prekine z ne­gativnim testom, vendar šele po 5-ih dneh. To je povzrocilo številne težave predvsem ti-stim posameznikom, ki mejo preckajo vsak dan, ki imajo v Sloveniji zdravnika, banko, otroke ali starše, novorojene vnuke, zemlji-šce, ki ga ne morejo obdelovati, otroke z zu­najzakonskim partnerjem, ipd. Pravzaprav vseh primerov ni mogoce našteti. Mocno trpi tudi delovanje slovenskih dru­štev na Hrvaškem, ki se zelo prilagajajo epi­demiološkim zahtevam in oblikujejo razlic­ne dogodke na nacin, da ohranijo življenje društev in dejavnosti clanov, ceprav je to v teh razmerah izjemno težko. Z izzivi se spopadajo tudi uciteljice sloven-skega jezika, ki poucujejo na Hrvaškem, še posebej so pri poucevanju ovirane uciteljice, ki izvajajo pouk slovenskega jezika in kultu-re v Varaždinski županiji, saj zaradi mejnega režima ne morejo priti do šol, v katerih po­ucujejo. Že od marca lani izvajajo pouk na zborov ali folklornih skupin. Raziskovalci daljavo, preko spleta. pa bodo še naprej zbirali podatke in ana-Pandemija covida-19 bo pustila zelo opa-lizirali ter predstavljali vpliv pandemije na zne posledice v naslednjih letih, ko se življenje pripadnikov slovenske skupnosti bomo morali ponovno navaditi starih na Hrvaškem.oblik druženja, prihajanja na vaje pevskih (br) V lanski raziskavi o vplivu pandemije na življenje pripadnikov slovenske manjšine so sodelovali številni Slovenci Hrvaškem. Raziskovanje te tematike se nadaljuje in vabljeni vsi, ki so pripravljeni sodelovati, da poklicejo dr. Barbara Riman na 091/543-68-08 ali ji pišejo barbara.riman@guest.arnes.si Prešernov praznik v Zadru C lanice in clani SKD Lipa iz Zadra so 12. februarja v multime­dijski dvorani tamkajšnje Mestne knjižnice proslavili kulturni praznik Slovencev - Prešernov dan po vseh protikoronskih ukrepih. Obcinstvo je razveselil nastop izvrstne glasbene skupine Ars Can­tabile po video povezavi. Literarni, pesniški del je bil z verzi pesni­ce Marije Ivoš posvecen nedavno preminulemu dragemu prijatelju Ivanu Kosmosu, clanu slovenskega društva Triglav iz Splita, ki je bil dolgoletni udeleženec likovne kolonije Maj-Turanj v Sv. Filipu in Ja­kovu. O Prešernovem dnevu je spregovorila Anamarija Gorenc iz Ljubljane, Sara Mastnik pa je prebrala Prešernove verze. Ob tej priložnosti je potekala tudi volilna letna skupšcina društva. Dosedanja predsednica Darja Jusup je dobila še en mandat za vo­denje društva. Na sestanku društva 11. marca v Mestni knjižnici Zadar-oddelek Arbanasi so si clani ogledali dokumentarni film RTV Slovenije Od­krijte Slovenijo in se virtualno sprehodili po šestih najpopularnej­ših destinacijah Slovenije. (FB društva) Karlovec Šareni svijet/Barviti svet karlovške Slovenke V karlovški mestni knjižnici so Prešernov dan pocastili z razstavo Mojce Svetic Radocaj V pocastitev slovenskega kulturnega praznika je bila od 8. do 26. februarja 2021 v Razstavnem salonu Mestne knjižnice Karlovac (?) postavljena razstava z naslovom Šareni svijet/Barviti svet Mojce Svetic Radocaj. Mojca Svetic Radocaj, rojena leta 1973 v Ljubljani, je po srednji šoli za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) v Ljubljani, smer modno oblikovanje, nadaljevala šolanje na Pedagoški fakulteti, smer li­kovna pedagogika. Ceprav je bila njena prva ljubezen kiparstvo, je na nagovor pisateljice Zvezdane Majhen, da ilustrira njeno po­ezijo za otroke, za svoje diplomsko delo ilustrirala njuno prvo skupno slikanico z naslovom Cofki. Na bienalu otroške ilustracije v Ljubljani je bila njuna skupna knjižica z naslovom Moja prva šola nominirana za najlepšo slovensko otroško slikanico. Sodelo­vala je z vec založbami v Sloveniji in ilustrirala revije za otroke. Leta 2002 se je preselila v Karlovec, kjer živi s svojo družino. Od avgusta leta 2020 je clanica HDS-ZAMP. Do zdaj sta bili v sodelovanju z Zvonimirjem Dropuljicem in Marijo Badovinac uglasbeni dve njeni avtorski pesmi - Slava Tebi in Beli Božic na­znanja. Oblikovala je lik škratka Igija, zašcitni znak karlovške knjižnice, katerega ime je izpeljanka iz Ivan Goran. O njem je napisala nekaj pesmic in jih ilustrirala. V sodelovanju z Ivanom Bacicem iz Zagreba in založbo Znanje sta nastali otroška slikani-ca z naslovom Dedek Pajo mesecari in naslovnica za knjigo Hr-vaški volk. Z razstavo Barviti svet se je Mojca Svetic Radocaj ob ilustracijah predstavila tudi s slikami, akrili na platnu, ki so nastali v casu epidemije koronavirusa. Tematika slik je zelo razlicna, od sakral­nih pa vse do karlovških motivov. Marina Delac-Tepšic Mojca Svetic Radocaj (v sredini) s hcerkami Petro in Moniko (z leve). Utrinek z razstave. Obe foto: T. Tepšic Gorski kotar Novo poglavje o stavbni dedišcini v dolini zgornje Kolpe in Cabranke V letu 2020 smo uspeli zakljuciti novo nadaljevanje o stavbni de­dišcini naše doline, ki navkljub na prvi pogled skromnim ostan­kom, vedno znova razkriva zanimive povezave naših krajev in ljudi v stoletjih vse od poznega srednjega veka naprej. Tokrat na relaciji od Loške doline do Broda Moravic. Verjamemo, da vam bo branje odstrlo marsikatero zanimivost, ki je do sedaj še niste opazili. Knjiga je dosto­pna v Digitalni knjižnici Slovenije (dlib.si), nekaj izvodov pa je še na voljo v Palcavi šiši v Plešcih. V spletni knjižnici najdete tudi prejšnje dele knjige, kot tudi knjigo Bojana Panica Pilok. To smo s pomocjo lokalnih sodelavk in sodelavcev ter Urada vlade RS za Slovence v za­mejstvu in svetu uredili in izdali kot prvo knjigo v cezmejnih pleško - osilniških govorih (o cemer smo pisali v prejšnji številki). Tudi v letošnjem letu nacrtujemo prireditve in raziskovanja - ta bodo nekaj bolj usmerjena v pripovedke, ki jih bomo zapisovali s študen-ti dialektologije in etnologije na poteh od Osilnice in Hrvatskega do izvira Kolpe. K temu bomo dodali tudi evidentiranje del delavnice slikarja Petra Rutarja iz Osilnice, ki je s svojim delom do druge svetov­ne vojne združevala obe strani doline. Leta 1885 je na Tirolskem izu-ceni slikar s poreklom iz Cerknega likovno opremil cerkev v Plešcih in se tam porocil. Nato je v sosednji Osilnici ustanovil delavnico ter v naslednjih desetletjih s sodelavci opremljal cerkve s slikami, oltarji in kiparskim okrasjem na obeh straneh doline Cabranke in Kolpe, pa tudi na širšem obmocju vse do Ivanic Grada. Lepo vabljeni k branju naših knjig, na naše prireditve v narecju in k sodelovanju pri projektih. Prireditve, o katerih vas bomo še obvešcali, se zacnejo s prvomajskim pohodom po dolini. Marko Smole Pulj Nekatere dejavnosti so okrnjene, toda delo tece naprej V vseh društvih je epidemiološka situacija, tako kot v našem, v daljšem obdobju povzrocila zastoj delovanja v sekcijah, zborih in drugih dejavnostih. Toda naucili smo se razmišljati drugace: „ce zaradi okolišcin nekega projekta ne moreš izpeljati v nacrtovani obliki, poišci drug nacin.” T ako smo tradicionalni, 4. Otroški festival multikulturnosti, name-sto v živo kot prejšnje tri, izvedli v digitalni obliki. Zbrali smo po­snetke otroških skupin nacionalnih manjšin in filmcek pustili v eter. Zdaj se pripravljamo posneti dve izvedbi naše Dramske sekcije in sicer recital Samo ljubezen ter predstavo Aleksandrinke. V skrajšani obliki jih bomo posredovali slovenskim društvom kot ponudbo za gostovanja. Posvetili smo se tudi poizvedovanju v našem okolju o zanimivostih, pomembnih za Slovence. Tako smo izvedeli, da v Zgodovinskem in pomorskem muzeju v Pulju hranijo enega od redkih originalov ob-sežnega Valvasorjevega dela Slava vojvodine Kranjske. V enem od parkov našega mesta obstaja skulptura priznanega slo­venskega kiparja Zmaga Posege, ki je žal premlad zapustil ta svet. Skulptura je bila postavljena leta 1983 in je povsem zanemarjena. Mestni upravi smo ponudili naše skrbništvo nad njo. Natisnili smo brošuro Slovenci v Pulju o dvajsetih Slovencih, ki so imeli visoke položaje v avstro-ogrski mornarici, nekateri pa so pustili globoke sledi na kulturnem ali kakem drugem podrocju, pomembnem za mesto Pulj. Pripravljamo odkritje spominske plošce Ivanu Cankarju, predvi­doma v maju ob dnevu obletnice pisateljevega rojstva. Cankar je namrec leta 1898 nekaj casa prebival pri svoji sestri v Pulju. Ta po­datek nam je ob obisku našega Društva omenil nedavno preminuli tržaški pisatelj Marko Sosic. Prihodnje leto nacrtujemo postavitev spominskega obeležja Her-manu Potocniku Noordungu ob 130. obletnici njegovega rojstva. Noordung je bil namrec rojen v Pulju. Mimogrede, ce še niste, vsekakor obišcite Center Noordung v Vita-nju, kjer clovek lahko dojame genialnost Noordunga, ki je s svojimi zamislimi postavil temelje vesoljski tehnologiji, kar mu priznajo tudi velesile s tega podrocja. Klaudija Velimirovic Reka 8. marec - mednarodni dan žensk „ŽENSKA - je mati, je hci, je žena, je sestra. Je neverjetna oseba. Je mocna in zvita. Je strastna, pogumna, ve­likodušna. Je lepa in pametna. Daje življe­nje, ljubezen, spoštovanje, hvaležnost in verjame v druge! Ženska vas bo negovala, borila se bo za vas, zato si tudi sama vse to zasluži v zameno!” S temi besedami smo v Slovenskem domu KPD Bazovica na Reki vsem našim clani-cam in vsem ženskam sveta vošcili njihov dan, dan žena. V pocastitev tega dne pa smo tudi odprli razstavo grafik/lesoreza naše likovne skupine z naslovom "Panj­ske koncnice". Na FB strani Društva je virtualni sprehod po razstavi, ogled pa je možen tudi v Društvu, kjer nas lahko epidemije, ki si ga krajšajo z delom in po­obišcete (seveda, ob upoštevanju vseh govori preko spletnega omrežja ter tako epidemioloških pravil). Naše clanice li-nastajajo mnoga nova dela, ki bodo tudi kovne skupine so zelo pridne tudi v casu razstavljena. (sg) Dan žena po planinsko V letu 2020 je bil planinski program reškega Slovenskega razgledu, na koncu pa so na parkirišcu ob tunelu Ucka od vo­doma KPD Bazovica prisilno zakljucen ravno z akcijo ditelja skupine dobile vrtnico, potem pa so se vsi skupaj, upo-„Ženske v hribe”, letos pa je tradicionalna akcija pomenila za-števajoc epidemiološka pravila, še malo družili in posladkali z cetek programa. Planinke so se na dan pred praznikom žena domacimi sladicami.ob podpori nekaj moških povzpele na Pecnik, uživale v lepem Tekst in foto: Darko Mohar Varaždin Objem ljubezni za kulturni praznik Clani SKD Nagelj so v sodelovanju rani HNK Varaždin je izjemna hrvaško­ ljubezni in dobrih ljudeh. Prav tako je s Hrvaško-slovenskim društvom -slovenska sopranistka Martina Zadro bila sijajna spremljava njenega petja na prijateljstva Varaždin v sredo, 3. marca pripravila nepozaben vecer s svojim na­ klavirju. Po dolgem casu izolacije so pre­ praznovali slovenski kulturni praznik stopom Objem ljubezni. Navzoci so uži­ živeli prijetne trenutke in uživali v glasbi Prešernov dan. V veliki koncertni dvo­ vali v njenih pesmih, v katerih je pela o v „živo". (FB društva) Idrijska cipka v Splitu A ndreja Uršic, predsednica Društva klekljaric idrijske cipke, je novembra lani preko Facebooka povabila klje­kljarice h klekljanju dveh motivov, za katera je narisala samo okvirna obrisa papircev za 10 cm velikega angelcka in 8 cm velik zvoncek. Vse ostalo, izbiro tehnike in materialov pa je prepustila klekljaricam, saj jih je želela spodbuditi k ustvar­jalnosti. Odziv je bil nad pricakovanji. Klekljarice so vsaka na svoj nacin pristopile k izdelavi mo-tivov. Ene so se odlocile za klasicen idrijskih ris, druge so v okviru narisanega motiva izdelale bolj drzne kombinacije tehnik. Za izdelavo cipke so uporabljale klasicen lanen ali bombažni sukanec razlicnih debelin in v razlicnih barvnih odtenkih. Vecina udeleženk tega klekljarskega projekta je bila iz Slove­nije, nekaj pa tudi iz tujine (Velike Britanije, Nizozemske, Hr-vaške) in med njimi Katica Kaštelan iz Splita. O svojem iz­delku pravi: „Zelo rada to delam in izdelala sem angela iz bele idrijske niti št. 30 v razlicnih tehnikah. Seveda je bil osnovni idrijski ris za konture, sicer pa je bilo tudi nekaj improvizaci­je, ki se ji lahko rece tudi „prostorocno izdelana cipka”. Malo igre in nastalo je nekaj povsem novega.” (kk, dab) Slovo od pevca, slikarja in prijatelja Ivana Kosmosa deželo Slovenijo in se takoj ob ustanovitvi leta 1992 vkljucil v SKD „Triglav“ ter kot pevec v mešani pevski zbor. “Vec kot 29 let smo se družili, peli, skupaj potovali, se ve­selili, postali ena družina. Ivan, ti si bil del te družine, drug drugemu smo veliko pomenili. Neprecenljiv je bil tvoj pri­spevek na podrocju kulturnega delovanja društva. Bil si izjemen nacrtovalec kulturnih projektov in perfekcionist v njihovi izvedbi. Pomnili te bomo tudi kot voditelja naše sli­karske skupine, saj si na vec mednarodnih slikarskih koloni­jah predstavljal naše društvo. Tvoja kriticna beseda in ocena je bila bridka, a vselej dobronamerna in dobrodošla. Bila je pobuda za nadaljnje delo v cilju prispevanja h krepitvi in doseganju ugleda slovenske skupnosti na teh prostorih. Še dosti tega bi lahko naštevali, veliko lepega smo prežive­li skupaj, vse to bo ostalo v našem spominu na tebe”, je v poslovilnem nagovoru med drugim dejal predsednik SKD Triglav Cveto Šušmelj. Ivan Kosmos je bil aktiven tudi v organih Svetov slovenske narodne manjšine Mesta Split in Splitsko-dalmatinske župa­nije, bil pa je tudi clan Nadzornega odbora Zveze slovenskih društev na Hrvaškem. Poslovni izziv Z baloni nad Hrvaško Med slovenskimi in hrvaškimi podjetji, ki delujejo v obeh državah, niso samo vecja. Tudi za mnoga manjša, družinska podjetja, družbe z omejeno odgovornostjo ali samostojne podjetnike je obmocje zgolj ene države premajhno in so svoj prostor za delovanje našli v drugi državi. T ako je tudi Renata Umek, ki se ukvar­ja s t.i. party programi, organizacijo najrazlicnejših srecanj in zabav ter dobavo pripomockov zanje, med katerimi najvecji delež pade na balone, svoje poslovanje pre­nesla na Hrvaško, v Sveto Nedeljo. Cas za industrijo srecanj in družabnih dogodkov sicer ni najboljši, a vendar podjetnica upa, da ji bo uspelo. O tem in o svojih izkušnjah z odpiranjem podjetja nam je pripovedo­vala v pogovoru, ki ga objavljamo v nasle­dnjih vrsticah. Zakaj ste se odlocili, da poišcete podjetni­ški izziv na Hrvaškem? - Naceloma sem o tem razmišljala že dalj casa, potem pa so to spodbudile okolišcine oz. spremembe v zasebnem življenju. Ugo-tovila sem, da bom svoje podjetniško delo­vanje v Sloveniji težko nadaljevala in odlo-cila sem se poskusiti preko meje, v državi in kraju, ki vendarle ni tako dalec od mojega dosedanjega prebivališca, mojih že odraslih otrok, družine in prijateljev. Poleg tega je vodilni proizvajalec in doba­vitelj balonov Qualatex že nekaj let iskal distributerja na Hrvaškem, zato sem se od-locila, da sama prevzamem to vlogo. Na Hrvaškem so mojo odlocitev zelo pod-prli in jim je vsekakor lažje, da imajo doba­vitelja v svoji državi. S cim ste se ukvarjali do zdaj? - Moji podrocji sta bili 25 let dekoraterstvo in veleprodaja, v zvezi s tem pa sem organi­zirala tudi bolj ali manj redne izobraževalne seminarje. Vsaki dve leti sem pripravljala in vodila velik mednarodni štiridnevni dogo­dek z okoli 200 udeleženci iz 25-ih do 30-ih držav. Nekaj podobnega nacrtujem tudi na Hrvaškem, ko se bodo razmere seveda nor-malizirale. Skratka, blizu so mi organizacija najrazlicnejših dogodkov, izobraževalni tecaji, prodaja in zastopanje podjetij, ki se ukvarjajo s temi podrocji. Za odprtje podjetja na Hrvaškem ste se odlocili v casu, ko nam ukrepi za zajezi­tev pandemije mocno otežujejo potova­nja in prehajanje meje in ko družabnih dogodkov, s katerimi se vi ukvarjate in za katere dobavljate rekvizite, prakticno ni. - Kar zadeva mejo, sem se pred casom zara­di vseh omejitev, pa tudi zaradi stroškov in lažje organizacije dela preselila v Sveto Ne-deljo, kjer so naši poslovni prostori. Tako sem strankam na voljo cel dan, z družino in prijatelji se sicer vidimo manj, a pogosto komuniciramo preko telefonov in drugih internetnih komunikacij kar je že v tem ob-dobju praksa tudi v poslu. Kar zadeva vpliv pandemije na poslovanje, je ta kajpak ogromen. Naše poslovanje je trenutno mocno okrnjeno, saj dosegamo le petino nacrtovanega obsega. Ne glede na situacijo, se rojstni dnevi in kakšni dru­gi osebni jubileji še vedno praznujejo, a v bistveno manjšem obsegu. Tudi porok je bistveno manj, ce pa že, so v ozkem krogu. Lani poleti jih je nekaj bilo, toda pricakuje-mo, da bo število teh dogodkov eksplodira-lo, ko bodo enkrat druženja spet mogoca. Na to moramo biti pripravljeni. Kdo so vaše stranke? - Naše stranke so trgovine z baloni, z dari­li, cvetlicarne, animatorji, tudi hoteli, otro­ške igralnice, … Najvec narocil imamo za balone iz lateksa in folije za rojstne dneve in rojstva, najpopularnejši izdelek pa so številke-baloni iz folije. Ves cas se prilaga­jamo tudi trendom. Poleg tega so naši kupci dekoraterji raznih zabav, pa tudi organizatorji dogodkov, ce sami poskrbijo za dekoracijo. Mi tudi obli­kujemo enostavnejše aranžmaje, pri bolj zahtevnih in vecjih projektih pa povabim k sodelovanju profesionalne dekoraterje. Povejte nam kaj vec o samem postopku odpiranja podjetja na Hrvaškem, kako ste se tega lotili, kako je bilo z urejanjem vseh potrebnih papirjev, iskanjem ustre­znih prostorov, ipd. - Po priporocilu sem najela zelo dobrega pravnika, ki mi je uredil vso dokumenta-cijo v enem mesecu ter svetoval vse, kar je bilo potrebno. Obrnila sem se tudi na ne­kaj prijateljev in znancev, ki imajo podjetja na Hrvaškem in vsi so bili pripravljeni po­magati in svetovati, za kar sem jim hvale­žna. Lahko recem, da vecjih težav ni bilo. V Sveti Nedelji sem najela 140 m˛ poslov­nih prostorov, kjer so pisarne in razstavni prostor ter dodatno najela še skladišce v bližini. Koliko vas je zaposlenih? - Zaenkrat smo samo tri, saj smo, kot re­ceno, na 20 odstotkov planiranega obsega. Smo pa pred dobrim mesecem zaceli še s spletno trgovino, kar je prodajo povecalo, tako da že razmišljam o novih sodelavcih. Sama se ukvarjam z veleprodajo, nabavo in marketingom, ena zaposlena skrbi za socialna omrežja ter narocila, druga pa za spletno trgovino. Trenutno se dopolnju­jemo v vsem in naša jutranja kava je tudi sestanek. Ce bi vas želeli najeti za dekoracijo ne­kega dogodka v naši Prešernovi dvorani, kako bi potekal postopek? - Najbolje bi bilo, ce bi se sešli v dvora­ni, da natancno vemo, kakšen je prostor, morali bi nam povedati, za kak dogodek gre, kaj je glavna vsebina, kaj želite po­staviti v ospredje, itn. Potem bi se dogo­vorili o predmetih, ki bi jih vkljucili v dekoracijo, barvah, efektih... Rada tudi povprašam, koliko je narocnik pripra­vljen za to odšteti, da se lahko že takoj prilagodim. (dab, akm) Medeja Loncar - gospodarstvenica Slovenci prevec samokriticni, Hrvati poslovno konzervativni Medeja Loncar povezuje slovensko in hrvaško gospodarstvo v dobesednem pomenu besede, saj je predsednica uprave Siemensa v obeh državah. Ob tem je tudi predsednica slovenskega Združenja Manager. K akšna je bila vaša poklicna pot, ki vas je pripeljala na tako visok položaj? - Svojo kariero sem zacela v lokalnem, celj­skem okolju. Delala sem v podjetjih, kot so Hmezad, Alpos, Kovinotehna, kratko obdobje tudi v javni upravi. Vseskozi sem pridobivala prodajne in vodstvene izku­šnje ter rasla skupaj z novimi zadolžitvami in izzivi tistega casa. Ko je Merkur prevzel Kovinotehno sem se iz Celja namesto v Naklo preselila v Ljubljano, k Si.mobilu, kasneje pa sem vstopila v Siemens prav zaradi izkušenj s telekomunikacijskega podrocja. Takrat je Siemens še deloval na tem podrocju, medtem ko se danes osre­dotoca na avtomatizacijo in digitalizacijo v procesni in proizvodni industriji, inteli­gentno infrastrukturo za stavbe in decen­tralizirane energetske sisteme ter na pa-metne rešitve za mobilnost v železniškem in cestnem prometu. V Siemensu sem bila najprej vodja telekomunikacijskega po­drocja, kasneje industrije. Leta 2007 sem prevzela vodstveno pozicijo v Siemensu v Sloveniji, od leta 2018 pa vodim tudi Sie­mens Hrvaška. Moja karierna pot je bila tako zelo organ-ska, nikoli nisem zares nacrtno stremela k vodstvenim položajem, sem pa od vselej zelo radovedna in velik poudarek name-njam lastnemu razvoju. In s to radove­dnostjo sem vselej širokih rok sprejemala nove izzive. Verjamem pa, da je za to vca­sih potreben tudi pogum, vstopiti v novo in neznano. Zadnje leto je zaradi pandemije novega koronavirusa gospodarstvo na kolenih povsod po svetu. S kakšnimi izzivi se srecujete v Siemensu, kako se je kriza odrazila na poslovanje podjetja? - Korporacija Siemens je poslovno leto 2020 koncala relativno uspešno, kot v glav­nem veliko podjetij, ki so že v preteklosti veliko delala na svoji veliko naredila tudi za naše podrocje di­gitalizacije industrije, saj je mnogo naših kupcev uvidelo npr. pomen oddaljenega dostopa, pa tudi informacijske varnosti. Siemens vodite v dveh državah, Sloveniji in Hrvaški. Opažate kakšne razlike pri spopadanju s krizo? - V Sloveniji smo se s pandemijo v jesen­skem delu srecali prej kot Hrvati in v enem od medijskih clankov sem zasledila, da so na Hrvaškem pozorno spremljali naše ukrepe ter videli, kaj deluje in kaj ne. Ucili so se na naših napakah, hkrati pa so bili ob implementaciji ukrepov nekako bolj pragmaticni in strokovno samozavestni. Število obolelih jim je uspelo zmanjšati prej kot v Sloveniji. Kot podjetje pa smo se v obeh državah organizirali na enak nacin in pri tem uspešno sodelovali. V ospred­je smo postavili zdravje zaposlenih, takoj organizirali delo na daljavo in okrepili komuniciranje z zaposlenimi. Vzpostavili smo virtualna okolja in tehnološke rešitve, ki so zaposlenim po­ digitalni transfor-V gospodarskem smislu je magale pri delu. Je pa maciji. V preteklem Hrvaško gospodar­ pandemija Hrvaško prizadela letu smo uspešno stvo kriza prizadela bolj kot Slovenijo, tudi zaradi izpeljali tudi del pre­ mocneje kot nas, strukturiranja, ener-strukture gospodarstva, v kate-tudi zaradi strukture getski del Siemensa rem imajo velik delež turizem gospodarstva, (pre) je namrec zacel svo­ velik delež turizma in nanj vezana podrocja. Turi­ jo pot. V obdobju in nanj vezanih po­ zem je ena tistih panog, ki so krize smo odlocno drocij je terjal vecji zastavili spremembe najbolj na udaru. V Sloveniji je davek kot v Sloveniji, na najvišji ravni, na-industrija veliko mocnejša. ki je veliko mocnej­ povedali nov nacin dela ter uspešno izvedli menjavo vodstva. Od zacetka februarja dalje namrec korpo­racijo vodi Roland Busch. Tudi za Siemens Slovenija in Hrvaška lah­ko recem, da je za nami precej uspešno leto. V novih norih razmerah so se moji sodelavci izkazali kot uspešen tim, ki se je sposoben hitro prilagoditi in tudi našim partnerjem in kupcem zagotoviti dostop do našega znanja in rešitev na nov, odda­ljen nacin. Drži pa tudi, da je epidemija ša v industriji. Prav tako so bili ukrepi na podrocju gospodar­stva nekoliko fleksibilnejši v Sloveniji. Vaše podjetje pokriva razlicna podro-cja, energetiko, industrijo, zdravstvo, mobilnost. Je kriza enako prizadela vsa podrocja? - Kriza je na svojstven nacin vplivala na vsa podrocja. Ker Siemens na vseh po­drocjih stremi k pametnim rešitvam in uporabi tehnologij za boljši jutri vseh, je kriza sicer kratkorocno 'zarezala' v naše delovanje, a je obenem (na dolgi rok) pod­crtala mnoge prednosti naših pristopov na vseh teh podrocjih. Danes se veliko vec kot pred letom dni pogovarjamo o pome-nu pametnih stavb, pametne mobilnosti, pametnega zdravstva, trajnostnih rešitev... Slovenija že leta deluje v okviru evra, Hrvaška se nanj pripravlja. Kako se to odraža na poslovanje podjetja, se veseli­te dnevu, ko bo tudi Hrvaška vstopila v evrsko obmocje? Ker je Siemens evropsko mednarodno podjetje, bo uvedba evra našemu podje­tju na Hrvaškem pomenila poenostavitev mnogih procesov in zmanjšanje nekate­rih rizikov, po drugi strani pa bo bomo imeli tako pozitivne kot negativne efekte, vezane na makroe­konomsko situacijo in panoge, v katerih delujejo naši kupci. V zadnjem letu, ko je svet prizade-la pandemija, se je potovanje med državami skoraj zaustavilo. Vi vo­dite Siemens v dveh državah, kaj je to pomenilo za vas? Kako so izgledali Kriza zaradi pandemije je krat- Siemensa Hrvaška korocno „zarezala“ tudi v naše so bili namenjeni delovanje, je pa obenem na dol-tudi spoznavanju medijskega okolja in gi rok poudarila mnoge pred­ drugih kljucnih de­ nosti naših pristopov mnogih ležnikov. Zdi se mi, podrocjih. Veliko vec kot pred da so se mediji prav­letom dni se pogovarjamo o po-zaprav razveselili ženske na vodilnem menu digitalizacije, pametnih mestu tehnološkega tehnologij, trajnostnih rešitev.... podjetja. Zelo od­ ali še izgledajo prehodi meje, kakšna anekdota? - Vsaj enkrat tedensko še vedno hodim na Hrvaško, ob tem opravim obvezno testiranje in tako mi je omogoceno ne­moteno prehajanje med državama. Zapo­slene na meji lahko za njihovo potrpežlji­vost in prijaznost samo pohvalim. Res pa je, da obcasno vse vendarle ni bilo cisto gladko. In da imam težave predvsem s slovenskimi organi. Hrvati prehod meje v mojem primeru, zaradi nujnih poslovnih razlogov, ki jih kot predsednica uprave vsekakor imam, v okviru 14 ur, že ves cas dovoljujejo brez testiranj. Na slovenski strani pa se je ob vsaki spremembi pred­pisov, ki se na žalost dogajajo zelo po­gosto, spreminjalo tudi tolmacenje ljudi na meji, preveckrat je bilo individualno razlicno. Na žalost imajo glede moje­ga statusa razlicna mnenja tudi razlicna ministrstva, tako da se raje držim najbolj radikalnih ukrepov in testiranj, saj sem se enkrat z meje že tudi vrnila nazaj, ceprav veljam za bolj pouceno in s pravnimi na­sveti podprto osebo. Kako težko je to za individualne osebe, spremljam v grupi Slovenk, ki živijo na Hrvaškem in imajo najrazlicnejše anekdote. Slovenija in Hrvaška sta dve sosednji državi s skupno zgodovino. Pa vendar­le gre za dva razlicna naroda, morda z razlicnim karakterjem. Opažate to pri svojem delu? Kako so izgledali vaši prvi dnevi na vodilnem položaju Siemenska Hrvaška, kako so vas sprejeli zaposleni? - Veliko hrvaških kolegov sem poznala že prej, saj jih je kar nekaj delovalo na sku­pnih funkcijah tudi v Sloveniji. Njihov odziv na moje imenovanje je bil pozitiven in lahko recem, da so me sprejeli za svo­ jo. Prvi dnevi v vlogi predsednice uprave prto so me sprejeli tudi v gospodarskih krogih, še posebej sem bila vesela podpore mocnih in uspe­šnih poslovnih žensk, ki jih je na Hrva­škem zelo veliko. Seveda pa opažam tudi razlike. Slovenci smo pogosto samokri­ticni, medtem ko so Hrvati v primerjavi z nami na žalost marsikdaj še bolj zazrti v preteklost in nekatere vzorce, ki smo jih v Sloveniji že prešli. Taki konservativnejši pristopi marsikdaj tudi mojim sodelav­cem, predvsem pa državi kot celoti, one­mogocajo, da bi bolje izkoristili potenci-ale, ki jih imajo. In ljudje preveckrat tudi v poslu pricakujejo rešitve od države – tu smo Slovenci bolj pragmaticni in se bolj zanesemo nase. Smo lahko zadovoljni z gospodarskim sodelovanjem obeh držav, kaj bi se dalo „popraviti“? - Že obdobje pandemije je pokazalo, da bi se marsikatero zadevo dalo reševa-ti bilateralno. Zagreb je blizu Ljubljane in naša delovna okolja se marsikdaj do-polnjujejo. Tako bi lahko razširili pojem dnevnih migrantov, saj smo s hrvaškimi kolegi vsak dan v stiku, tudi ce fizicno ne prehajamo meje. Tudi gospodarsko pove­zovanje bi lahko bilo živahnejše, mislim, da se lahko veliko naucimo od hrvaških podjetij, ta pa iz naših dobrih praks. Kot širša regija bi lahko bili v evropskih, pa tudi globalnih razmerah mocnejši – za­nimivo je tudi, da mi je delo na podro-cjih, ki jih pokriva Siemens pokazalo, da smo tudi v smislu gospodarskih panog prej kompatibilni, kot pa konkurencni. Trdno verjamem v moc povezovanja in sodelovanja in na tem podrocju imamo še veliko neizkorišcenega potenciala za prihodnost. (tbb) SLO – HR odnosi Bonaca Razmere so takšne, da ni kaj dosti casa za ukvarjanje z mednarodnimi vprašanji. To velja za vse, še nekoliko bolj pa za Slovenijo in Hrvaško. Prvo namrec poleg covida trese politicna negotovost, drugo pa tla - potresi. Za protokolarne dogodke ni casa, pa niti potrebe. V odnosih med državama je nastopilo obdobje brezvetrja, ki ga ni zmotila niti razglasitev izkljucne gospodarske cone v Jadranu, katere zgolj omemba je še pred leti povzrocala viharje. D ober teden pred odlocitvijo o coni v Hrvaškem Saboru je sosednjo državo obiskal (22.1.) slovenski zunanji minister Anže Logar, ki si je najprej šel ogledat posledice potresa v Petrinji in okolici, potem pa sta v Zagrebu skupaj s hrvaškim vodjem diplomacije Gorda­nom Grlicem Radmanom ocenila, da sta »odnose med državama v preteklih desetih mesecih spravila na višjo raven«. Hrvaški sabor je 5. februarja koncno razglasil izkljucno gospodarsko cono, potem ko ga je k temu pravzaprav po­zvala Italija, ki je, tako kot Slovenija, prej dolga leta nasprotovala hrvaški coni. Zdaj je to storila tudi Italija. Slovenija pa po arbitražni odlocbi, ki jo sama spoštu­je, ceprav je Hrvaške ne, nima pravice do razglasitve cone, ker pac nima stika z mednarodnimi vodami. Slovenska stran je bila zadovoljna že s tem, da sta jo Hrvaška in Italija povabi­li na pogovore o sodelovanju v Jadran­skem morju, hkrati pa upa, da bosta dr­žavi upoštevali njene interese. Sta pa predsednika vlad obeh držav Ja­nez Janša in Andrej Plenkovic s še šti­rimi drugimi premieri podpisala (13.3.) oster poziv vrhu EU, da je treba razci­stiti nepravicno porazdelitev cepiv proti covidu-19. Potem se je vendarle zgodil vrh EU, toda v Bruslju s prstom kaže­jo nazaj na posamezne clanice, ki so se pri narocanju ocitno uštele in narocale ali izražale interes za vec cenejšega ce­piva (AstraZeneca) in manj za dražjega (Pfizer-BionTech). Problem je nastal, ker cenejšega cepiva ni bilo toliko, kot ga je proizvajalec obljubljal. Sta pa obe državi med slabšimi v EU, ko gre za potek ce­pljenja. Vsaj ni razlogov za kakršnokoli privošcljivost. Imata pa obe državi še eno skupno teža­vo, to so prebežniki. Obe si prizadevata obvladovati migracijske tokove, ocitno pa pogosto tudi s prijemi, ki ne le da od­stopajo od sprejetih mednarodnih pravil za postopanje z begunci in prebežniki, pac pa so tudi skregani z osnovnimi na-celi clovekoljubnega ravnanja. Še vedno visi v zraku vprašanje vstopa Hrvaške v schengensko obmocje. To temo so na kratko odprli (13. 3.) no-tranji ministri EU, a jo tudi hitro za­prli brez kakega konkretnega sklepa. Slovenski minister Aleš Hojs je po tem sestanku dejal, da »ni optimisticen gle­de podpore vstopu Hrvaške v schengen med clanicami EU.« Spomnil je, da Slovenija zagovarja vstop Hrvaške v schengen ob upoštevanju vseh tehnicnih pogojev. Menil je, da je Hrvaška kar uspešna pri odpravljanju do zdaj ugotovljenih nepravilnosti, a po­udaril, da ne bi upal ugibati o politicni podpori med clanicami. Seveda je dobro, ce je med sosedama prijazno vzdušje na politicni, a še bolje je, ce obstajata prijateljstvo in solidar­nost na medcloveški ravni. Ki prideta do izraza zlasti takrat, ko eden ali dru­gi potrebuje pomoc. Da med Hrvati in Slovenci to nista pozabljeni vrednoti se je potrdilo ob nedavnih katastrofalnih potresih, najprej ob zagrebškem in še bolj ob tistem konec leta v Banovini. V mnogih slovenskih krajih in ustanovah so zbirali pomoc in Slovenija je bila med prvimi, ki je poslala pomoc v Petrinjo in okolico. Za prav posebno gesto pa so poskrbele nekdanje nogometne zvezde iz obeh držav. Ekipi nogometnih legend Slovenije in Hrvaške sta v Petrinji (13.3.) odigrali prijateljsko tekmo, na kateri je predsednik Uefe Aleksander Ceferin v imenu krovne evropske nogometne zveze izrocil donacijo Rdecemu križu Hrvaške v višini 50.000 evrov, obe nogo­metni zvezi pa še pomoc tamkajšnji ob-mocni nogometni organizaciji in klubu Mladost. Žal je tekma zaradi pandemije potekala brez gledalcev. (dab) Zgodovina potresov Ne le na površini, tudi pod njo je nemirno Obmocje Slovenije in Hrvaške je potresno aktivno in zgodovina potresov na teh obmocjih je dolga in sega dalec nazaj, v srednji vek in še dlje nazaj, ceprav o njih ni veliko pisnih virov. Pa vendar jih je dovolj, da vemo, da so se dogajali tudi pred davnimi stoletji in tisocletji. O potresih je pisal že Janez Vajkard Valvasor, med drugim tudi v Slavi vojvodine Kranjske. H rvaško so lani poleg epidemije prizadeli tudi katastrofal­ni potresi. Zagreb se je mocno stresel 22. marca, še moc­nejša potresa pa sta 28. in 29. decembra prizadela Petrinjo in okolico. Vec tisoc stavb je bilo poškodovanih, mnoge med nji-mi povsem unicene ali tako poškodovane, da jih ne bo mogoce obnoviti. Žal so potresi zahtevali tudi cloveške žrtve. Potresni in popotresni sunki so povzrocili škodo tudi po Slo­veniji, posebno na novomeškem, celjskem in mariborskem podrocju. Škoda je nastala tudi na podrocju Ptuja, Murske So-bote in Trbovelj. Na teh obmocjih so v glavnem poškodovani sakralni objekti, ki so bili vecinoma zgrajeni v XVII. in XVIII stoletju. Prvic se tresenje tal v pisnih virih na obmocju Slovenije ome­nja v 8. stoletju, vendar ti viri niso povsem verodostojni. Med najmocnejše, o katerih obstaja pisana sled, se uvršca potres leta 1348 z epicentrom na obmocju Beljaka na Koroškem, v katerem je po zgodovinskih virih umrlo od 20 do 40 tisoc ljudi. Valvasor piše, da je bilo na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem ob potre­su porušenih 26 mest in 40 gradov in cerkva. Najhujši potres na tleh današnje Slovenije je bil 26. marca 1511, ko sta bila dva sunka, prvi na obmocju Idrije, drugi, še mocnej­ši pa z epicentrom nekoliko zahodneje proti Beneciji in Julijski krajini, njuna rušilna moc pa naj bi bila v nekaterih krajih do 10 stopenj po EMS. Po nekaterih virih naj bi takrat umrlo približno 12 tisoc ljudi. Oba omenjena potresa sta veliko škodo povzrocila tudi na obmocju današnje Hrvaške. Potem so bili mocnejši po­tresi na obmocju Slovenije še leta 1895 (Ljubljana), 1917 (Breži­ce), 1956 (Ilirska Bistrica), 1974 (Kozjansko), 1976 (Furlanija, s hudimi posledicami tudi v Posocju), 1998 (Posocje). Valvazor je v svoji XV. knjigi opisal tudi razne druge nadloge, ki so poleg potresov pustošile med prebivalci na tleh današnje Slovenije in Hrvaške, med drugim napade kobilic in kugo. Valvasor med drugim piše, da je bil ”leta 1000 v Ljubljani strašen potres in na nebu so se pokazala cudna znamenja in repatica.” Ko je leta 1339 Kranjska zaradi ponovnega poho­da kobilic spet izgubila vse poljske pridelke, je v naslednjem letu na dan Pavlovega spreobrnjenja (25. januar) velik potres zatresel Notranjsko. O tem piše distikon zapisan v prastari knjigi v Ribnici: Sub M. C. triplo quadraginta tibi dico, Tunc terrae motus fuit Conversio Pauli (o 1340. letu ti povem, da je tukaj bil potres na dan Pavlovega spreobrnjenja). 6. marca leta 1502 je potres v hrvaških deželah povzrocil veliko škodo na vec poslopjih. Med drugim je do tal porušil tudi stolp sve­tega Marka na Gornjem gradu. Tudi leta 1590 so v Zagrebu spet zacutili mocen potres. Leta 1622 je Kranjska videla tri sonca na nebu. Temu je sledila velika draginja in kuga. Tudi veliki potresi so bili takrat na Kranjskem, je med drugim za­pisal Valvasor. Prvi rušilni opisani potres se je na Hrvaškem zgodil leta 361, ko naj bi v morje zgrmelo mesto Cissa na otoku Pagu, drugi zgodovinsko pomemben se je zgodil leta 1667, ko je bil sko-raj do tal porušen Dubrovnik, zgodovinski viri pa navajajo, da so se s Srda proti mestu valile ogromne gmote kamenja. Omenili smo že posledice potresa iz leta 1511, ki je prizadel tudi Hrvaško, sicer pa je istega leta mocan potres stresel tudi mesto Slunj. Med mocnejše potrese z epicentrom v današnji Hrvaški pa velja prišteti še potrese v Virovitici (1667), Zagre-bu (1880), Pokuplju (1909) in Makarski (1962). Skratka, sklenemo lahko, da živimo na nemirnem obmocju. Tako in drugace. (dab / poj) Preteklost v sedanjosti Ivan Stožir - prvi, ki je na Hrvaškem beležil potrese Tresenje tal, ki smo ga tako dobro spoznali lani, nas je spomnilo na rojaka Ivana Stožirja (1834–1908), zacetnika hrvaške seizmologije, o katerem so se po velikem potresu 9. novembra 1880 razširile govorice, da zna napovedati potrese. P rofesor fizike na zagrebški realki in vodja meteorološke opa­zovalnice je med 9. novembrom in 12. decembrom naštel 59 premikov tal. Pri tem si je pomagal s seizmoskopom, ki ga je sam izdelal. To je bil silno preprost inštrument: med dvojno okno svoje­ga kabineta je obesil 120-centimetrsko nihalo z utežjo in nanj pricvrstil pero, ki je ob vsakem ve-cjem tresljaju po­drsalo po plošci, premazani s sajami. V mestu so se hitro razširile govorice, da je profesor izu-mil aparat, ki lah­ko napove potrese. Anekdota pravi, da je govoricam nase­del celo ban Teodor Pejacevic, ki je dal Stožirja poklicati k sebi in ga trdo prijel, ker naj bi oblastem pri­ kril tako pomembna dognanja. Ivan Stožir je sicer edini natancno izmeril trajanje novembrske­ ga potresa l. 1880. »S primerjavo med svojo žepno uro in stalnim kronometrom je prof. Stožir ugotovil, da se je zagrebški potres zacel ob 7. uri, 33 minut in 53 sekund, in da je trajal 10 sekund,« je v celovitem porocilu dve leti pozneje zapisal Josip Torbar. Stožirjeve meritve, zabeležene v Porocilu o zagrebškem potresu Josipa Torbarja iz l. 1882. Prestrašeni verjamejo vsakomur Tega novembrskega dne l. 1880 ob pol osmih zjutraj se je tresla tudi vsa Slovenija. Šele brzojav iz Zagreba pa je ljudem razodel, kje je bilo središce potresa. Zagrebški župan Matija Mrazovic je telegrafiral ljubljanskemu županstvu, »da je vec kot pol mesta poškodovanega, naj se iz Ljubljane pošlje brž delavcev, zidarjev, tesarjev in materiala kolikor se dobi!« - Torej mora grozno biti, so k novici pripisali v uredništvu Slovenskega naroda, ki je izšel 10. novembra 1880. Slovenski tisk je nato iz dneva v dan porocal o škodi, ki so jo utrpele stavbe od Maribora do Brežic. Pomoc so zbirali tudi Slovenci. Tudi takrat so se ljudje tako zelo bali naslednjega potresa, da so bili pripravljeni verjeti vsakomur, ki bi jim zagotovil, da zna napovedati potres. Posebej jih je zbegal tresoslovec Rudolf Falb, ki je trdil, da je to mogoce razbrati iz številnih znamenj, med njimi od položaja lune. Najprej je sprožil pre- plah, ker je netocno napovedal še en rušilni sunek, nato pa izgubil zaupanje, ko je netocno prerokoval, da bodo imeli Zagrebcani pred potresi 300 let miru, a ga je demantiralo kar dolgotrajno popotresno zibanje tal. Šele potem je bila javnost pripravljena prisluhniti strokovnjakom, med kateri-mi je bil tudi profesor Stožir. Leto dni po potresu so mete­orološki opazovalnici odobrili nakup seizmoskopa italijan­skega raziskovalca Luigija Palmierija, ki pa se je izkazal za povsem nekoristnega. Meteorološki opazovalnici v Petrinji in Glini Stožirjeva strast pa niso bili potresi, ampak vreme. Med le­toma 1861 in 1891 je opravljal sistematicne meteorološke meritve in jih sporocal na Dunaj. Trikrat na dan, ob 7.00, 14.00 in 21.00, je v fizikalnem kabinetu velike realke s po­mocjo dijakov meril temperaturo in vlažnost zraka, pritisk in kolicino padavin ter zapisoval oblacnost in vetrovnost. Leta 1888 je ustanovil še meteorološko postajo na Medve­dnici ter v Petrinji in Glini. Prvi je uvedel redna merjenja ozona v Zagrebu, in sicer že l. 1889. Ves cas je sodeloval pri nastajanju strokovne meteorološke terminologije v hrvašci­ni. V hrvaškem jeziku je objavil 14 del in dva srednješolska ucbenika. Stožirjeva zasluga je tudi opoldansko streljanje z grickim topom, ki Zagrebcanom cas meri od 1. 1. 1877 – sprva iz stavbe kraljeve realke, kasneje pa so ga premestili v stolp Lotršcak. Sodeloval je tudi pri postavitvi vremenske postaje na Zrinjevcu l. 1877 – nadzoroval je njegovo gra­dnjo. Bil je zraven, ko je v Zagrebu zagorela prva elektricna žarnica: to je bilo 19. 3. 1873, ko je za predstavo Margare­ta, ki jo je v Hrvaškem deželnem gledališcu režiral Ivan pl. Zajc, izvedel elektricno razsvetljavo. (jpt) I van Stožir se je rodil 12. aprila 1834 v Šmartnem v Rožni dolini pri Celju kmetu Juriju in Heleni, roj. Ko­vac. Po konca­ni osnovni in srednji šoli v Celju se je vpi­sal na politeh­niko na Duna­ju. V Zagreb je prišel l. 1857, kot suplent na mali realki, in tam ostal do l. 1891, ko ga je novi hrvaški ban, grof Khu­en-Hedervary zaradi naro­dnega delova­nja predcasno upokojil. Pozneje je matematiko, fiziko in kemijo ucil na ženskem liceju. L. 1874 je sodeloval pri nastanku dveh pomembnih dru- štev: Hrvaškega sokola in Hrvaškega planinskega dru­štva. Za dolgoletno delo v javnih službah je bil odliko-van z zlatim križem za zasluge. Umrl je v Zagrebu, 12. 2. 1906. Do smrti je obiskoval rojstno mesto, saj se je v Celje porocila njegova hci. Pokopali so ga na Mirogoju. (Vec o Ivanu Stožirju, po katerem se imenuje tudi ulica v zagrebški cetrti Vrbik, smo objavili v Novem odmevu št. 26) Vodstvo in ustanovitelji Hrvaškega planinskega društva, l. 1904. Ivan Stožir je pokopan v družinskem grobu na na Mirogoju. 500 let pavlinskega samostana na Sveticah pri Ozlju G ospodarji grada Ozlja, Frankopani in Zrinski so izkazova­li svoje spoštovanje trem kapelicam, zgrajenim na Smolca vrhu, ki so bile posvecene Blaženi Devici Mariji, sv. Katarini in sv Marjeti. Zato se ta kraj imenuje Svetice. Krsto Frankopan I in žena Apolonija sta leta 1520 dala zgraditi cerkvico posveceno Cudežni materi. Leta 1626 je bil ustanovljen samostan, posvecen Redu sv. Pavla prvem Pustinjaku. Ureditev cerkve in samostana je bila koncana leta 1669. Leta 1786 je bil z de­kretom cesarja Jožefa II. samo­stan ukinjen, tri leta kasneje je bila ustano­vljena župnija. Danes župnijo upravljajo pavli­ni, ki so se vrnili v svoj samostan leta 1994. Med drugo svetov-no vojno so leta 1941 ta samo­stan dobili na upravljanje pre­gnani slovenski lazaristi. Dva lazarista s Sve-tic sta tragicno koncala svoje ži­vljenje: leta 1945 je ob bombardiranju Jastrebarskega bil ubit Štefan Bastic, leta 1947 na cvetnico pa sta Janeza Straška ubila dva clana lokalne partijske organizacije. Njegov grob se nahaja na svetiškem po- kopališcu, medtem ko je Štefan Bastic pokopan v Jastrebarskem. Cerkev Rojstva BDM ima sedem oltarjev od katerih sta dva delo slovenskega pavlinskega kiparja Pa­vla Beline: glavni oltar sv. Mari-je in oltar posvecen sv. Cirilu in Meto­du, oba iz 18. stoletja. Oltar sv. Jožefa kra­si slika sv. Jožefa, delo ljubljanske­ga slikarja Janeza Po-tocnika iz leta 1782. Veliko vre­dnost imajo tudi orgle, ki so do da­nes ocuva­ ne v izvirni obliki in v funkciji in so delo ljubljanskega mojstra Ivana Jurja Eisela iz leta 1761. Polona Jurinic Oltar sv. Cirila in Metoda Orgle; Vse foto: Nikola Tavra Zgodovina Naša vladarska dinastija: karantanski knezi Porocila o prvi dinastiji, ki jo Slovenci nekako štejemo za svojo in o Karantaniji kot državni tvorbi nam ponujajo avtorji iz Salzburga. Tam so v drugi polovici IX stoletja napisali propagandni spis, znan kot Spreobrnitev Bavarcev in Karantancev. T o so prvi zapisi o karantanski dinastiji, ki je vladala v zgodnjem sre­dnjem veku, ko se je izoblikovala slovanska državna tvorba na obmo-cjih današnje Slovenije in Avstrije. Bila je sploh prva slovanska dinastija, katere clani so poimensko znani. Njihova imena navajajo salzburški du­hovniki. Leta 743 namrec srecamo Karantance, kako so se kot zavezniki sosednjih Bavarcev udeležili spopada s Franki na reki Lech na Bavarskem.Žal Karantanci o sebi niso zapustili pisnih porocil. V zapisano zgodovino vstopijo šele v trenutku, ko so podrejeni Bavarcem in frankovskem kralju. Karantanska oblast se je raztezala na ozemlju današnje Avstrije – Koroške, Koncno? Štajerske in Vzhodne Tirolske. Vladali so tudi na velikem delu današnjeSlovenije, predvsem Koroške in Štajerske. Nekaj let jim je vladal knez Borut, ki je imel vec predhodnikov. Ko so ta podrocja napadli Avari, se je Borut moral obrniti na sosede. Pomoc je poiskal na Bavarskem. Tako je Karantanija postala nekakšen bavarski in frankovski satelit. Vez tega novega razmerja je postala kršcanska vera, ceprav je Borut ostal pogan. Borutova naslednika sta sin Gorazd (Kakaci) in necak Hotimir. Oba sta postala kristjana. Gorazd je nasledil oceta, vendar je dve leti kasneje umrl in po njegovi smrti je prestol zasedel njegov bratranec Hotimir. Vladal je 17 let, do leta 769. V Karantaniji je dal posvetiti prve tri znane cerkve, med njimi predhodnico mogocnega svetišca pri Gospe Sveti pri Celovcu (Gosposvetsko polje). Hotimirjeva naklonjenost kršcanstvu ni bila všec njegovi okolici. Upor je sledil po Hotimirjevi smrti in je trajal tri leta. Ho-timirjevega (Kajtimirjevega) sina je nasledil Valtunk (Valhun), ki ni bil biološki sorodnik Borutove dinastije. V spisu se nahajajo imena še štirih Valtunkovih naslednikov na mestu karantanskega kneza - Pribislava, Semika, Stojmirja in Etgarja. O njih so znana samo imena. Izjema je Etgar, oziroma Radoslav, ki je omenjen kot graditelj mnogih cerkva na podrocju današnje Avstrijske Koroške. Za razširjeno védenje o Borutovi dinastiji je najbolj zaslužen France Pre­šeren s svojim epom Krst pri Savici iz leta 1835. Pomembno pa je tudi Valvazorjevo porocilo iz leta 1689. Karantanski knezi so Karantaniji vladali vse do leta 828 in zgodovinopisje jih opisuje kot zadnje domace vladarje. (tekst Aleša Mavra v Družini št. 44 od 1. novembra 2020 povzela Polona Jurinic) Prešeren naj bi še letos dobil spomenik v Zagrebu Najvecji slovenski pesnik naj bi v kratkem koncno dobil spominsko obeležje tudi v Zagrebu. Po skoraj petih letih je pobuda o tem pred uresnicitvijo. Z amisel o tem je takratna veleposlanica na Hrvaškem Smiljana Knez predstavila pokojnemu županu Zagreba Milanu Bandicu, ki se je za­njo takoj ogrel in predlagal, da se Prešernov kip postavi v Aleji pesnikov v parku ob jezeru Bundek. Ceprav je bila prvotna zamisel, da bi ga postavili v centru mesta, je bilo to nemogoce zaradi prenatrpanosti s spomeniki in zato mesto ni vec izdajalo dovoljenj za postavitev novih spomenikov. Zamisel je bila predstavljena tudi slovenskemu kulturnemu ministrstvu, ki jo je podprlo in izrazilo pripravljenost, da prevzame strokovno delo in stroške izvedbe projekta. Spomladi 2017 je Mesto Zagreb izdalo lokacij­sko dovoljenje za postavitev Prešernovega obeležja na Bundeku. Jeseni istega leta je bilo dogovorjeno, da bo Slovenija razpisala natecaj za mlade ustvarjalce, Mesto Zagreb pa se je obvezalo, da bo uredilo mikrolokacijo in neposredno okolico obeležja ter poskrbelo tudi za ustrezno raven sa-mega odkritja obeležja. Odkritje je bilo najprej nacrtovano za februar 2019, torej na 170. obletnico pesnikove smrti. Zaradi menjave ministra za kulturo in državnih sekretarjev na tem mi-nistrstvu, je celotna zadeva ponovno zastala. Po tem je bilo pristojnim še predlagano, da bi Slovenski dom Zagreb ob 90. obletnici obstoja društva na lokacijo postavil pametno klop posveceno pesniku Prešernu, toda od­govora na ta predlog ni bilo. Gordijski vozel sta razvozlala in koncno našla rešitev predsednik Slo­venskega doma Zagreb Darko Šonc in sedanji veleposlanik Vojislav Šuc, ki sta ob dogovoru in s financno pomocjo Urada za Slovence v za­mejstvu in po svetu ter Ministrstva za zunanje zadeve napovedala, da naj bi spomenik odkrili junija in da naj bi bil postavljen v Aleji pesnikov na Bun-deku. S tem dogodkom bomo obeležili 30. obletnico samostojnosti in pricetek predsedovanja Slovenije Evropski uniji kot tudi okrepili kulturne vezi med Slo­venijo in Hrvaško. Za vsak primer smo v novici uporabili pogojnik „naj bi”, saj je slišati, da so pred uresnicitvijo tega projekta spet nove ad-ministrativne ovire, tako da naj bi odkri­tje Prešernovega spomenika v Zagrebu še naprej viselo v zraku. Ampak, bodimo optimisti in pustimo se presenetiti. (akm) Luko Paljetak - prevajalec Prešerna V pandemiji ni v krizi le kultura, temvec medcloveški odnosi Praznovanje Prešernovega dne in slovenskega kulturnega praznika je letos minilo brez velikih kulturnih dogodkov. Redke prireditve, ki so bile, so potekale ob zelo skromnem številu nastopajocih ali obiskovalcev, v glavnem pa se je dogajanje preselilo na splet. Ali to lahko nadomesti „klasicni” kulturni dogodek? Tudi o tem sem se pogovarjala z najvecjim prevajalcem poezije Franceta Prešerna v hrvašcino Lukom Paljetkom. K o sem ga poklicala za pogovor za Novi odmev, se mi je oglasil iz bolnišnice, kjer se je zdravil zaradi covida. Kakšen te-den kasneje, ko se je ozdravljen vrnil domov, sva spregovorila o kulturi v koronskih casih, Prešernu in sonetu kot pesniški obliki. Leto dni je minilo, odkar je korona vsto­pila v naša življenja in zaustavila velik del kulturnega dogajanja. Kako ste vi to do-živeli? - V zacetku nisem pricakoval, da bo to sta­nje tako dolgo trajalo. Potem pa sem si de­jal, kar je je, delati moraš. Jaz pišem za svojo mizo, prevajam, nic se zame ni spremenilo. Dobil sem tudi nalogo napisati monografi­jo za nekega znanega hrvaškega slikarja iz Splita. Potem sem zaradi covida koncal v bolnišnici, po vrnitvi pa sem nadaljeval to delo in sem monografijo pred kratkim tudi koncal. Jaz nimam racunalnika, ne komu­niciram na takšen nacin s prijatelji, niti z javnostjo. Zame osebno je bila sprememba med prejšnjimi in zdajšnjimi, koronskimi casi, pravzaprav majhna. Imate kakšne stike s slovenskimi pesniki in pisatelji, nenazadnje ste številne preva­jali. Se kaj slišite v teh casih? - V stikih sem s svojim dolgoletnim pri­jateljem, velikim slovenskim pisateljem in pesnikom, ki sem ga tudi veliko prevajal, Borisom A. Novakom, ki živi v Ljubljani ali na Bledu. Slišiva se po telefonu ali si piševa pisma, nacrtujeva skupne projekte, na primer, kako bi bilo potrebno prevesti njegovo novo monumentalno pesniško delo Vrata nepovrata. Zacel sem ga preva­jati, potem pa je najin prijatelj iz Zagorja Božidar Brezinšcak Bagola izrazil željo, da bi se on lotil tega dela. V Sloveniji je kulturna scena v koronski krizi precej prizadeta, financna sredstva so se zmanjšala, prireditev, dogodkov ni. Kako je s tem na Hrvaškem? Podobno? - Je podobno, vendar ni vse tako zaprto, kot je v Sloveniji. Denarja za kulturo seveda zmeraj manjka, ministrstvi za kulturo sta v obeh država obubožali. Nekaj pa le kaplja. Kultura je trdoživa, posebej gledališka. Pa tudi literarna scena ni mrtva, revije izhaja­jo, pesniki izdajajo nove knjige. Pred krat­kim je tudi meni izšla nova knjiga poezija Odustajanje od dana, tako da velikih zasto­jev v našem delu le ni. Zdi se, da je v tem trenutku vse drugo bolj pomembno kot kultura. Lahko govorimo o nekakšni banalizaciji življenja ali gre preprosto za golo preživetje v pandemiji? Kako pomembna je kultura za naše du­ševno preživetje v tej krizi? - V krizi so medcloveški odnosi in bojim se, da bo naša odtujenost po tej pandemiji še vecja, kot je bila prej. Ljudje so se povlekli vase in težko jih bo zvabiti nazaj ven iz la-stnih votlin. V koroni je vzpon doživela digitalizacija vsega. Kaj menite o digitalizaciji v kultu­ri? Predstave online, knjige online? Ob­cinstvo online? - To je vse le placebo. Nic ne more zamenjati žive predstave, knjige v rokah, živega stika… Ljubiti ne moreš online, objemati se ne mo-reš online, ne moremo živeti preko interneta. Še tiste redke prireditve, ki potekajo v živo, so zaradi epidemioloških ukrepov zelo okrnjene. Nedavno sem bila na gle­dališci predstavi v Zagrebškem gledališcu mladih (ZKM), kjer je 6 igralcev na sceni nastopalo za nas 11 gledalcev v publiki. Ceprav smo na koncu glasno ploskali, je to vseeno zvenelo otožno. Dobiva kultura v teh casih torej le drobtinice? - To je tocno. Vendar ne le kultura, življe­nje kot celota dobiva drobtinice. Clovek ta­kšnega stanja ne more dolgo trpeti. To poletje naj bi v parku Bundek v Zagre-bu postavili prvi Prešernov spomenik – gre za projekt Slovenskega doma Zagreb, slovenskega veleposlaništva in mesta Za­greb. Vi ste prevedli celoten Prešernov opus. Od kod ljubezen do slovenskega jezika? - Ljubezen izhaja iz ljubezni. Moja žena je bila Slovenka in ljubezen do nje je porajala ljubezen do Slovenije in slovenskega jezika, ki sem ga sicer tudi študiral, ampak brez nje ga ne bi tako ljubil. Potem sem zacel prevajati vse, kar me je zanimalo v sloven-ski poeziji, od Feliksa Deva in naprej, do najnovejših slovenskih pesnikov. Nekateri med njimi so bili tudi moji veliki prijatelji, Tone Pavcek, Ivan Minatti, Kajetan Kovic, Ciril Zlobec in tako naprej. Pravzaprav cela ta generacija, pa tudi novejši pesniki. Posta­vitev Prešernovega spomenika v Zagrebu je pa vsekakor lepa gesta, in prav je, da ga Prešeren tudi dobi. Pred nekaj meseci, na predstavljanju mo-nografije v spomin na Tonka Maroevica, ste mi dejali, da sta si dopisovala s soneti in da vam je ob neki priložnosti poslal so-net Krst pri Savici? - Ja, nisem ga še našel. Obstaja lep kup Maroevicevih sonetov, ki mi jih je poslala njegova soproga. Nekega lepega dne bo to, vsaj upam, lepa knjiga sonetov, ki sva si jih pošiljala. Takrat ste tudi izrazili bojazen, da bo sonet kot pesniška oblika v prihodnosti izumrl. - Ni vec pesnikov, ki bi jim bilo mar za so-net. Po drugi plati pa veliko pesnikov tudi ne zmore napisati soneta in ne cutijo niti potrebe, da bi sploh pisali vezane verze. So-net je žrtev tega. Je potemtakem sonet žrtev današnjih casov, ki so hitri in išcejo hitre in kratke forme? - Mogoce. Ampak poezija ni takšna. Nje­na narava je drugacna. Poezija se ne piše le za ta trenutek. Seveda obstaja poezija, ki odgovarja na dolocen cas, na svoj nacin, angažirano. Ta angažiranost pa tudi umi­ra z aktualnostjo nekega casa, poezija pa je nekaj vec kot to. Poezija se piše „sub specie aeternitatis“, z vidika vecnosti. (tbb) SLO - HR kulturno sodelovanje Zamrlo kulturno sodelovanje Omejitve, ki zaradi pandemije spremljajo prehajanje meja med državami se še kako odražajo na odnosih med ljudmi in narodi iz razlicnih držav. In to na skoraj vseh podrocjih. Na kulturnem morda še najbolj, saj je sicer bogato slovensko­hrvaško kulturno sodelovanje skoraj povsem zamrlo. Komaj kaj smo izbrskali o kulturni izmenjavi med državama v prvih mesecih leta, v glavnem pa gre za razstave. O d srede januarja do konca marca je bila v Muzeju sodobne umetnosti (MSU) v Zagrebu v Zbirki Richter razstava v Lju­bljani rojenega (1981) slikarja in umetnika Ištvana Išta Huzjana Od odozgo do odozdo (Od vrha do dna). Huzjan je prvotno pri­pravljal umetniški projekt v spomin na njegovega daljnega sorodni­ka Matijo Juricica - Katedralca, ki je v 30. letih prejšnjega stoletja pritegnil pozornost, ko je skušal na vrhu stolpa zagrebške katedrale izvesti akrobacije in tako dokazati svoje sposobnosti, ki bi mu omo­gocile sprejem med gasilce. Na stolp se je povzpel, a zaradi mocnega vetra celotnega programa ni uspel izvesti. Kljub temu je potem do-bil želeno službo pri gasilcih in tako pomagal ljudem. Pred dvema letoma je Ištvan Išt Huzjan pripravljal umetniški pro-jekt, v katerem je nameraval izvesti Juriciceve „skulpture”, toda leta 2020, ko naj bi se zgodil Huzjanov nastop, se je njegovo delo za-celo nenacrtovano spreminjati zaradi širjenja covida-19 in potresa v Zagrebu, ki je poškodoval tudi katedralo. Umetniški projekt Od vrha do dna je potem oblikoval tako, da so se povabljeni umetniki, študenti in sodelavci povzpeli na streho Zbirke Richter in po zgledu na Katedralca s svojimi telesi oblikovali razlicne skulpture, kar je bilo posneto na fotografijah iz zraka. Zbirka Richter je tako prevzela vlogo neke vrste zatocišca, prostora, ki lahko kot naravno zavetje zagotavlja zacasen obcutek varnosti in zašcite. V studiu Hani na Medvešcaku v Zagrebu je marca razstavljala Teja Hlacer, likovna umetnica in izobražena keramicarka, ki že leta so-deluje na pomembnih mednarodnih simpozijih, umetniških delav­nicah in razstavah. V Zagrebu je predstavljala izpopolnjena dela poudarjene preprostosti, ki izhaja iz dedišcine slovenske ljudske ke­ramike. Nakazuje tudi, da imajo razstavljena umetniška dela vizu­alni potencial za oplemenitenje prostora, ki se uporablja za njihovo zacasno ali stalno predstavitev. V ljubljanski Galeriji Vodnikove domacije je do konca aprila na ogled razstava originalnih ilustracij mednarodno priznane zagreb­ške ilustratorke Vendi Vernic z naslovom Cez crto. Vendi Vernic sodi med mlajše hrvaške ilustratorje (1991) in je doslej ilustrirala pet knjig za otroke in mladostnike, kot ilustratorka in oblikovalka pa sodeluje z razlicnimi založbami in kulturnimi institucijami. V zagrebški galeriji Kontrast pa je do 6. maja na ogled razstava plakatov slovenske oblikovalke Martine Kac Nemanic z naslo­vom Zapis misli. Oblikovalka s svojimi plakati odpira razlicna družbena vpraša­nja, od globalizacije, strpnosti, enakosti in kulture, tematizira pa tudi pojme, kot so družina, šolanje, zdravje in posameznik. In še en slovensko-hrvaški glasbeni dogodek: Sredi marca je Zoran Predin v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma skupaj z Damirov Django Bandom izvedel pesmi Arsena Dedica, ki jih je pred dvema letoma v gypsy swing aranžmajih izdal na plošci Zoran poje Dedica. Ker je promocijo sicer uspešnega albuma predlanskega in lanskega leta prekinila epidemija, se je v tem obdobju odlocil za spletni koncert. (sh, dab) Literarni natecaj Slovenija in njene lepote Prvi literarni natecaj, ki ga je oktobra lani razpisala Zveza slovenskih društev, je uspel in prinesel presenetljivo dobre rezultate. Pricakovati je, da se bo projekt, ki sta ga podprla hrvaško ministrstvo za znanost in izobraževanje ter KPD Bazovica nadaljeval in morda postal tradicija. N amen natecaja je bil spodbuditi ucence, ki obiskujejo pouk slovenšcine v osnovnih in srednjih šolah ter društvih, k pi-sanju in predstavitvi svojega znanja jezika s krajšim, izvirnim, še neobjavljenim besedilom ali pesmijo na temo Slovenije in nje­nih lepot. Za ocenjevanje so bile predvidene tri kategorije, za ucence nižjih (1-4.) in višjih razredov (5.-8.) osnovne šole ter srednješolce, ki pa se na natecaj niso odzvali. Do roka, 1. decembra, je prispelo petnajst del, od tega šest iz prve in devet iz druge kategorije. O zmagovalcih je 23. decembra lani odlocala komisija in v skupini od 1. do 4. razreda s prvim mestom nagradila prispevek Slovenija Julije Margeta, prispevka z enakim naslovom Slovenija in njene lepote, ki sta ju napisala Tilen Cenov in Mauro Quadranti, pa z drugim in tretjim mestom. Predsednik komisije dr. Klemen Lah, lektor za slovenski jezik na filozofskih fakultetah reške in zadarske univerze, je ob tem zapi­sal: “Vsi sodelujoci so napisali zelo doživete prispevke o Sloveni­ji, predvsem o njenih naravnih lepotah in znamenitostih. Svoje razmišljanje je najlepše ubesedila Julija Margeta, ki je pokazala, da premore bogato besedišce in tudi dober obcutek za pripoved. Izbira med prispevki od 5. do 8. razreda je bila zahtevna, saj je prišlo kar nekaj izvrstno napisanih besedil. Med njim je izstopal Jure Margeta (1. mesto), ki je svoje besedilo Slovenske lepote od 1 do 10 oblikoval kot pesem v prozi, v njem pa duhovito pred­stavil slovenske znamenitosti. Zelo poeticno in z izvrstnim ob­cutkom za jezik je bilo oblikovano tudi besedilo Anje Mikulcic Ilic (2. mesto); njena pripoved o beli caplji iz Secoveljskih solin navdušuje z izbranim besedišcem in lepo oblikovanimi poved-mi. Roko Kranjac (3. mesto) je izbral izvirno temo in sicer no-gometni klub Maribor. Predstavil ga je tako skozi zgodovinsko kot osebno optiko. Komisija se zahvaljuje za izvirne in dobro napisane prispevke ter upa, da so dober prvi korak k tradicionalnemu natecaju, ki bi vsako leto spodbudil k pisanju slovenske besede med mladimi na Hrvaškem”. Marjana Mirkovic (Sopotja, marec 2021) Prvonagrajen prispevek Literarnega natecaja v kategoriji od 5. do 8. razreda OŠ Slovenske lepote od 1 do 10 Na prvemu mestu je ljubljanski zmaj, ki ima tako velika krila, da te ponese v raj. Živi na mostu v Ljubljani s svojimi brati zmaji. Na drugemu mestu je Pekel pri Borovnici treba je biti majckeno nor, da se upaš tja gor. Na tretjemu mestu je Cerknica, v kateri je zraven jezera stara, stara cerkvica. Na cetrtem mestu je Postojnska jama, kjer živi cloveška ribica s svojimi prijatelji stalagmiti in stalaktiti. Na petemu mestu je dom Zlatoroga visoko na Triglavu ce bi želel tja, bi moral skozi velika Vrata. Na šestemu mestu je vila, ki na Pohorju živi, ce nabirate kostanje, jo lahko vidite tudi vi. Na sedmemu mestu je Ptujski grad, v katerem so živeli vitezi in princeze. Na osmem je dom Petra Klepca, imenuje se Osilnica. Nadaljevanje prepušcam vam, naj vas domišljija popelje dalec stran. Saj Slovenija je polna carovnij, cudovitih stvari, zato predlagam, da jo obišceš tudi ti. Jure Margeta Jezikovne drobtinice Karantena - slovenska beseda leta 2020 Zanimivo je, da je ta beseda, tujka, ki ima romanski izvor, povsem enaka tudi v hrvašcini in ima v obeh jezikih enak pomen. N i odvec spomniti, od kod izvira ta tujka. Izpeljana je iz števnika štirideset, po italijansko quaranta in francosko quarante, iz katerih sta nastala samostalnika quarantena (it.) in quarantaine (fr.). Nova beseda je pomenila štirideset dni ali šti­ridesetdnevnico. Toliko casa so namrec morale v srednjem veku ladje v sredozemskih pristanišcih cakati na samotnem sidrišcu, ce je obstajal sum, da na njih razsaja kaka kužna bolezen. Beseda karantena se je ohranila v pomenu osamitev, izolacija, zapora, omejitev. Do lani smo jo le redko uporabljali, saj nam ni bilo treba, danes pa je del našega vsakdanjega besednjaka. Poleg besede karantena sta se v slovenski kolektivni spomin najbolj vtisnili še besedi kolesarjenje (po izjemnih uvrstitvah slovenskih kolesarjev in protestnem petkovem kolesarjenju v Ljubljani) ter 14 dni – kolikor je današnje trajanje karantene. Ti dve besedi sta namrec zasedli drugo in tretje mesto v letošnjem izboru, ki se je koncalo 11. januarja. Vec o tem lahko preberete v spletnem glasilu ZRC SAZU Zrcalnik (https://zrcalnik.zrc-sazu. si/beseda-neleta-2020-je-karantena/). Kot zanimivost omenimo, da je nemška beseda leta postala ko­ronapandemija (Corona-Pandemie), angleške besede pa niti iz­birali niso – zaradi pandemicnih razmer. (jpt) Tudi narecja so nesnovna dedišcina V register slovenske nesnovne dedišci­ne se je pred kratkim vpisal solcavski govor, ki ga govorijo na obmocju ozke in globoke doline reke Savinje na severu Slo­venije. Gre za najzahodnejši govor štajer­ske narecne skupine. Prvi so se konec leta 2015 v register vpisali govori ob Cabranki in zgor­nji Kolpi, ki so se stoletja razvijali na osnovi dolenjskega in nekaterih drugih slovenskih narecij, ob vplivih hrvaške­ga in kocevarskega jezika. Govorijo jih tudi naši rojaki na obeh straneh recnih dolin. Za vpis so zaslužni Etnološka zbirka Palcava šiša in okoliška društva. Kot druga jezikovna posebnost se je leta 2019 v register vpisala prekmuršci­na. Solcavšcina je tretji jezikovni vpis. Morda bi bilo za razmisliti, ali ne bi kot jezikovno posebnost in dedišcino sloven-stva poskusili v register vpisati tudi za­grebško slovenšcino, ki jo govorimo danes in je posebna mešanica hrvašcine, sloven-šcine in zagrebšcine. Register slovenske nesnovne dedišcine trenutno šteje 86 enot in 238 nosilcev te dedišcine. Podrobnosti najdete na tej po­vezavi: http://www.nesnovnadediscina.si/. (jpt) Anketa Ucenci dopolnilnega pouka slovenšcine: „Še bolj smo motivirani” Nekaj ucencev pouka slovenskega jezika smo vprašali zakaj vztrajajo pri pouku, kaj jih tako motivira, da v casu koronavirusa prihajajo na pouk? Željka Grbac: „Ko prejšnjikrat dolgo nismo imeli pouka sem se zelo težko vrnila k pouku. Zdaj ne želim spet pozabi-ti veliko besed in besedil, ker je pouk edini stik s slovenšci-no. Pa tudi nobene druge zabave nimam, nikamor ne hodim in nikakršnih kulturnih dogodkov ni. Všec mi je tudi, da se lahko pogovarjam z ljudmi.” Rolando Nikcevic: „Ukrepi za zajezitev Covida-19 so tudi pri nas omejili družabno življenje. Ostalo je malo dogajanj, ki jih se lahko udeležujemo. Pouk slovenskega jezika je eden od njih. Ceprav imamo maske na obrazu in smo na razdalji, se pogovarjamo kot prej: obravnavamo razne teme, gledamo filme, ucimo se slovnico in vse to v veselem in optimistic­nem vzdušju.” Željko Medic: „V casu pandemije, ko delo in izobraževanje potekata predvsem na daljavo, sem zelo motiviran in hvale­žen, da se dopolnilni pouk slovenšcine odvija v živo in da lahko prihajam v Slovenski dom. Razlogov je seveda vec: 1. Pouk tujega jezika ’v živo’, v skupini, je bolj kvaliteten kot po spletu. Vsaka skupina ima svojo dinamiko in med ucenci se odvija interakcija. Mimika vsakega študenta, reakcije in komentarji pripomorejo k boljši kakovosti pouka. 2. Interakcija z uciteljico je hitrejša in neposrednejša. Od­ govor na vprašanje je takojšen, lahko se postavi dopolnilno vprašanje ali vec njih, dokler zadeva ni popolnoma jasna. 3. Na tecaj slovenšcine hodim ne samo zaradi ucenja, am-pak tudi zaradi socialne komponente, saj se tam srecujemo s kolegi, se pogovarjamo o aktualnih zadevah, problemih in tako naprej. 4. Zelo so mi všec dokumentarni filmi Televizije Slovenija, s katerimi spoznavamo ne le jezik, pac pa tudi nekdanjo in sedanjo slovensko kulturno ustvarjalnost, obicaje in zgo­dovino. Dokumentarni filmi nam omogocajo tesnejši stik z deželo in jezikom, ki se ga ucimo. 5. In nenazadnje, moje obiskovanje pouka slovenšcine je na nek nacin tudi izraz in simbol upora, ki se je v meni porodil zaradi pandemije in potresa. Ceprav sta nas hudo prizadela, nas nista in ne bosta premagala.” Irena Stanko: „Moram priznati, da sem v casu korone še bolj motivirana, da hodim k slovenskemu pouku. Že od lan­ske jeseni nisem bila v slovenskih hribih in nisem klepetala s svojimi slovenskimi prijatelji, s katerimi smo prej hodili skupaj v hribe. Zelo pogrešam Slovenijo, Alpe in prijatelje s katerimi sem govorila in vadila slovenski jezik, torej mi zdaj preostane samo slovenski pouk.” Dopolnilni pouk slovenšcine je ena redkih dejavnost, ki se odvijajo v Slovenskem domu. Seveda upoštevajoc zašcitne ukrepe: maske, razdalja, zracenje prostora, itn. Foto: Irena Stanko Pismo iz NUK-a Dragi Slovenci v zamejstvu in po svetu! »S anje imajo to cudno lastnost, da se vcasih uresnicijo«, je v želji po neodvisni Sloveniji pred vec kot pol stoletja zapisal profesor Oton Muhr. Njegove besede smo si izposo­dili za naslov spletne razstave, ki pred nas razgrinja pregled slovenske osamosvojitvene misli. Misel na samostojno dr­žavo Slovenijo je v casu po drugi svetovni vojni intenzivno živela med Slovenci v zamejstvu in po svetu. Razstavo, kjer je na ogled tudi gradivo, ki je nastajalo izven meja naše do-movine, si lahko ogledate s klikom na to povezavo: https:// www.nuk.uni-lj.si/plebiscit. 8. februarja smo, letos sicer drugace kot obicajno, v glav­ nem z virtualnimi dogodki, praznovali kulturni praznik. To je dan, ko slavi kul­tura. Spominjamo se našega velikega pe­snika Franceta Pre­šerna, ki je pred 177 leti zapisal svobodo­ljubne in svetovljan­ske verze Zdravljice, ki presegajo casovne in prostorske meje in so aktualni tudi da­nes. V letu pomladi narodov 1848 je bila Zdravljica objavljena v Kmetijskih in roko­delskih novicah, Slo­ venska ustava iz leta 1991 pa jo doloca za slovensko himno. V Narodni in univerzitetni knjižnici skrbno hranimo Pre­šernove rokopise, med katerimi je vec razlicic Zdravljice. Hranimo pa tudi pesnikova objavljena dela, med njimi šte­vilne prevode v druge jezike. V lanskem letu je Zdravljica prejela Znak evropske kultur­ne dedišcine, s cimer se je umestila med najpomembnejše spomenike, ki pricajo o zgodovini evropske ideje in povezo­vanja. Izjemno smo ponosni, da je NUK s podelitvijo viso­kega priznanja postal sedež spomeniškega obmocja Prešer­nove Zdravljice. Lepo vabljeni na ogled digitaliziranih rokopisov Zdravljice dr. Franceta Prešerna, sprehodite pa se lahko tudi med šte­vilnimi upodobitvami našega najvecjega pesnika. Konec minulega leta je 15 let dopolnila pod Nukovo streho nastajajoca Digitalna knjižnica Slovenije, ki je postala ne­pogrešljiv vir za dostop do bogastva slovenske pisne kultur­ne dedišcine ter sodobnih strokovnih in znanstvenih vsebin v digitalni obliki. Obišcite jo in odkrijte slovenske zaklade, ki jih ponuja v prostem dostopu, med drugim tudi dela slo­venskih klasikov. Naša knjižnica poleg slovenske besede, zapisane na papir, ponuja tudi bogat nabor knjig v elektronski obliki. Ponovno vas vabimo, da postanete naši clani in si s tem omogocite dostop do knjig v zbirkah Biblos in Audibook. Za vas je clanstvo brezplacno. Ob vpisu na spletni strani poleg svo­jega imena za poševno crto vpišite / Slovenci po svetu (pri­mer: Janez / Slovenci po svetu). (Podrobneje smo o postop­ku vpisa pisali v prejšnji številki Novega odmeva) V zbirki Biblos (o dostopu do zbirke Biblos pišemo v sose­dnjem tekstu), ki jo neprestano širimo tudi glede na vaše povpraševanje, je zdaj že vec kot 1200 knjižnih naslovov v slovenskem jeziku. V zbirki Audibook pa lahko prisluhnete 200 zvocnim knjigam. Vabljeni, da izberete med klasicnimi ali sodobnimi slovenskimi avtorji in poslušajte zven njiho­vih besed prek aplikacije na pametnem telefonu. Za vsa vprašanja, pobude in komentarje smo vam z veseljem na voljo po elektronski pošti helena.janezic@nuk.uni-lj.si. Helena Janežic, NUK Beremo slovensko Izposoja knjig na BIBLOS-u Potem ko so nas iz ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) povabili k vclanitvi v knjižnico, v kateri lahko prosto dostopamo do elektronskih knjig v zbirki Biblos, smo v prejšnji številki dali nekaj nasvetov, kako se vclaniti v NUK. Tokrat nadaljujemo z nasveti, kako vstopiti v spletno knjižnico-zbirko BIBLOS. V njej namrec lahko clani NUK izbirajo med vec kot 700 knjigami v slovenskem jeziku. Z a vstop (prijavo) v spletno knjižnico, ki se nahaja na strani http://www.biblos.si/ potrebujete uporabniško ime in geslo. Uporabniško ime ustvarite tako, da besedi NUK pripišete (brez presledka!) svojo clansko številko (številko clanske izkaznice, ki ste jo dobili v Potrdilu o spletnemu vpisu), geslo pa je tisto, ki ste si ga izbrali ob vpisu v NUK. Seveda pa s samim vstopom v knji­žnico zadeva še ni koncana, preden nadaljujete si obvezno od­prite okence „KAKO DELUJE“ v horizontalnem meniju zgoraj. Namrec, odvisno od tega, na kateri napravi boste prebirali knjige (osebni racunalnik, e-bralnik ali mobilni telefon), je potrebno prebrati ustrezna navodila. Npr. za branje na racunalniku ali e­-bralniku je najprej treba namestiti program ADOBE DIGITAL EDITIONS (že pripravljen za nalaganje), pri mobilnikih pa na­ložiti ustrezne spletne brezplacne aplikacije, in potem dokoncati postopek po navodilih. Lahko se nastavi do najvec pet razlicnih naprav, ki pa morajo biti vse avtorizirane z istimi uporabniškimi podatki. Tako boste lahko brali na razlicnih krajih, doma, v par-ku, avtobusu ali v hribih. In to je to, sedaj koncno lahko pricnete z izposojo in branjem knjig. Izbiro knjig vam olajšajo kategorije, ki so navedene na naslovni strani BIBLOS-a. Poudariti je treba, da so nam, clanom NUK, dostopne VSE knjige na seznamu „Prikazuj knjige, ki so v knjižnici“, ne pa tudi vse knjige na seznamu „Prikazuj knjige, ki so na Biblosu“ (nedostopne naslovnice se prikažejo sivo obar-vane in so slabše vidne). Izbrana knjiga se izposodi s klikom na okencek „Izposodi“, klik na izposojeno knjigo le-to poveca, klik na „Prenesi“ pa jo pripravi za branje. Hkrati imate lahko izposojene najvec štiri knjige, vsako najvec 14 dni (vgrajeni števec vas opozarja koliko casa za branje posa­mezne knjige imate še na voljo). Izposojena knjiga se lahko tudi predcasno vrne (najprej 24 ur po izposoji). V vsakem primeru prebrskajte po spletni strani, saj se marsicesa zanimivega in koristnega še lahko naucite! Uživajte v branju! Boris Oblak Vrhunski šport Junaki zimske sezone: na Hrvaškem Zubcic, v Sloveniji skakalke in skakalci Koncala se je sezona v zimskih športih, ki je bila za hrvaške in slovenske tekmovalce kar uspešna. Tako kot vsa druga, so tudi tekmovanja v zimskih športih potekala brez gledalcev na prizorišcih. M ed hrvaškimi smucarji je znova blestel Filip Zubcic, ki je v cal na 5. mestu, kar je bila tudi najboljša slovenska uvrstitev na svetovnem pokalu dvakrat zmagal v veleslalomu, še nekaj-domacem biatlonskem mundialu, na katerem so sicer vse pokorili krat je bil tik pod vrhom in bil na koncu tretji v skupnem seštev-Norvežani. Je pa Delnican, ki zdaj živi na Bledu, uspel letos enkrat ku te discipline. Trenutno najboljši hrvaški smucar je poleg tega priti do tretjega mesta na tekmah svetovnega pokala. osvojil še srebro v paralelnem veleslalomu na svetovnem prven-Zimski športi so se do novembra, decembra poslovili, v ospredje stvu v Cortini d’Ampezzo. prihajajo drugi. Najbolj odmevne so trenutno kvalifikacije za SP Slovenski tekmovalci niso bili tako uspešni, saj se v tej sezoni no-v nogometu, kjer sta v isti skupini Hrvaška in Slovenija. V prvi benemu ni uspelo uvrstiti na zmagovalni oder na kateri od tekem tekmi je Slovenija prvic, šele v desetem medsebojnem poskusu, najvišjega ranga, poleg tega pa se je reprezentanca vrnila brez ko-uspela premagati svetovne vice-prvake. (dab) lajne tudi s svetovnega prvenstva. Pri moških je bilo nekaj opaznih uvrstitev, a brez presežkov, tudi zato, ker je imel v zadnjih letih najboljši slovenski smucar Žan Kranjec nekaj težav z zdravjem. Se je pa med dekleti uspelo dvakrat zavihteti na stopnicke Meti Hrovat v veleslalomu. Slovenski tekmovalci so blesteli na svetovnem prvenstvu v nordij­skih disciplinah v Oberstdorfu, kjer so skakalke in skakalci osvoji­li eno zlato (Ema Klinec), eno srebrno (ženska ekipa) in dve bro-nasti medalji (Nika Križnar in Anže Lanišek), še dve bronasti pa sta dodali tekacici Lampic in Urevc. Ko smo pri skokih pa velja omeniti še zgodovinski dosežek Križnarjeve, ki je, kot prva Slo­venka do zdaj, zmagala v skupnem seštevku sezone. Brez medalje za slovensko ekipo je minilo svetovno prvenstvo v biatlonu na Pokljuki. Hrvaškemu Slovencu Jakovu Faku je v sku­pinskem startu en zgrešen strel odpihnil medaljo, tako da je kon- Peti veleslalom zagrebških narodnih manjšin Slovenska ekipa s tremi odlicji 28 . februarja je bil na sljemenski Edini moški iz naše ekipe Mladen Velic-Zeleni progi že peti veleslalom kovic je v kategoriji moških zasedel peto narodnih manjšin Mesta Zagreb, ki ga mesto. tradicionalno organizirata Poljska šola Do zdaj je obicajno odlicja podeljeval za­pri Veleposlaništvu Poljske v Zagrebu grebški župan Milan Bandic, ki nas je za-in Koordinacija svetov in predstavnikov pustil prav v nedeljo, 28. februarja. Predse­narodnih manjšin Mesta Zagreb s po­ dnik Koordinacije svetov in predstavnikov mocjo Zagrebške smucarske zveze. narodnih manjšin Mesta Zagreb Juraj V cudovitem, soncnem, skoraj spomla- Bahnik je na razglasitvi rezultatov sporo­danskem vremenu in na odlicno pripra- cil žalostno novico in se zahvalil za vse, kar vljeni progi so se v veleslalomu pomerili je naredil za zagrebške manjšine. Z minuto predstavniki poljske, madžarske, ukra­ molka smo se na vrhu Zagrebške gore, na jinske in slovenske narodne manjšine. katero je tudi sam rad zahajal, poklonili Naša „slovenska ekipa“ iz Slovenskega našemu županu. doma Zagreb je bila najuspešnejša do­ Ceprav zaradi razmer s Covidom 19 ni slej, saj smo v ženski konkurenci osvo­ bilo obicajnega druženja po tekmova­jile kar tri medalje: v kategoriji pionirk nju, so se med udeleženci vseeno kovali je Ivana Velickovic osvojila srebrno me- nacrti za druženje na kakšni drugi pri­daljo, Lucija Gulic bronasto, v kategoriji reditvi zagrebških manjšin, ko bo pac žensk pa Agata Klinar Medakovic zlato. mogoce. Ne pozabimo slovenskih jedi Jajca Slovenska tradicionalna hrana je vecinoma preprosta, enostavna in kaloricna. V njej so velikokrat mast, svinjina, perutnina, jajca, mleko in drugi mlecni izdelki, fižol, ajda, zelenjave pa je z razliko zelja in repe, bolj malo. Tokrat bom nekaj vec pisala o jajcih… in brez teorij, kaj je bila prej, kura ali jajce! Je prezapleteno… A li ste vedeli, da vsak drugi petek v oktobru obeležujemo svetovni dan jajc? Glavni namen tega dneva pa je osve-šcanje o koristnosti uživanja jajc. Jajca so odlicno živilo, ven­dar z njimi ne smemo pretiravati! Nutricionisti priporocajo, da zaužijemo 2 do 4 jajca na dan, drugi priporocajo toliko jajc na teden. Jajca so v preteklosti bila oznacena kot sovražnik našega ožilja, danes pa vemo, da so eno najboljših beljakovinskih živil. Statisticni podatki govorijo, da v Sloveniji zaužijejo povprecno 173 jajc letno. Sodite tudi vi v to statistiko? Jaz zagotovo ne, ker imam jajca še od otroštva naprej zelo rada, pa se je tudi zgo­dilo, da sem letno povprecje pojedla v enem samem mesecu, vendar ta „zgodba“ ne sodi sem! Jajca so tudi simbol pomladi in preporoda, v kršcanstvu pa sim-bol Kristusovega vstajenja in jih zato srecujemo med velikonoc­nimi jedmi. Velikonocna jajca, ki jim v Sloveniji recemo pirhi, so poleg potice, šunke in hrena ena najbolj tipicnih velikonocnih jedi. So tudi priljubljen velikonocni okrasek, ki ne sme manj- Obstaja kar nekaj pregovorov o kurah in jajcih, od tega so najbolj znani pregovori „o kuri, ki nese zlata jajca“, „tudi slepa kura zrno najde“, „sedi kot kura na jajcih“, „hodi kot bi ho-dil po jajcih“, „kakšna jajca je spet znesla?“… Kateri vam bolj ustreza, oziroma vam je bolje pisan na kožo, presodite sami… kati na praznicni mizi. Verjamem, da niso manjkala niti pri vas doma. Ce pa jih je bilo prevec in niste vedeli kam z njimi, vam za v prihodnje posre­dujem nekaj zani­mivih receptov: Ljubljanska jajcna jed Potrebujemo: 15 trdo kuhanih jajc, 1 žemljo, 2 žlici surovega masla, 5 su­rovih jajc, sol, peteršilj, limonino lupinico, 4 žlice kisle smetane, malo drob-tin, sol, približno ˝ kg gob, pol kozarca vina. Priprava: trdo kuhana jajca olupimo in izlocimo rumenjake. Beljake zrežemo na tanke rezine. Rumenjake pretlacimo skupaj z že- Obletnice V letu 2021 se spominjamo med drugimi tudi naslednjih okroglih obletnic znanih slovenskih osebnosti: v 5 let od smrti Aleša Debeljaka, enega najveckrat prevajanih sodobnih slovenskih pesnikov in esejistov, prevajalca, urednika, kritika in profesorja. v 15 let od smrti Pina Mlakarja, baletnika, koreografa, pedagoga, ki je skupaj s partnerko Pio Mlakar pustil neizbrisno sled v zgodovini slovenskega in hrvaškega baleta. Kot vrhunski baletni par ju je prepoznala vsa Evropa. v 25 let od smrti Antona Trstenjaka, filozofa, antropologa, psihologa in teologa. v 40 let od smrti Edvarda Kocbeka, pisatelja, pesnika in politika. v 80 let je praznoval Milan Kucan, prvi slovenski predsednik. v 90 let rojstva Kajetana Kovica, pesnika, pisatelja, književnega kritika, urednika, novinarja in prevajalca. v 95 let od smrti Ivane Kobilce, najpomembnejše slovenske slikarke. v 95 let od smrti Zofke Kveder, ene izmed prvih slovenskih pisateljic in publicistk. Pokopana je na zagrebškem pokopališcu Mirogoj. mljo, namoceno v mleku in ožeto. Surovo maslo umešamo z rumenjaki, dodamo sol, sesekljan peteršilj, limonino lupini-co, kislo smetano in malo drobtin, nazadnje pa še sneg iz 5 beljakov. Na surovem maslu medtem prepražimo soljene zre­zane gobe s peteršiljem, ki jih zalijemo z vinom. V dobro po­mašceno kozico ali jensko posodo damo najprej plast jajcne zmesi, nanjo prepražene gobe, ki jih potresemo z narezanimi beljaki. To ponavljamo. Nazadnje moro biti jajcna zmes. Pe-cemo v pecici, da lepo zarumeni in damo na mizo kot zacetno ali glavno jed s solato. Krompirjeva jajcna jed Potrebujemo: 10 trdo kuhanih jajc, 2 kg krompirja, 15 dkg surovega masla, 5 dl kisle smetane, sol. Priprava: trdo ku­ hana jajca nareže- mo na rezine, ravno tako kuhan in olupljen krompir. Pekac premaže- mo s surovim maslom, ga oblo­ žimo s krompirjevimi rezinami in malo posolimo. Nanje položimo rezine jajc, solimo, sledijo zopet rezine krompirja. Cez vse to pa polije- mo in razmažemo kislo smetano. Postavimo v pecico in toliko casa pecemo, da jed lepo zarumeni. Jajcna omleta z zelišci (za 1 osebo) Potrebujemo: 2 jajci, 2 dkg moke, 3 dkg masti, sol, peteršilj, tr-potec, rman, 2 listka luštreka, pehtran, crna meta, melisa, kislica, regrat, jagodno listje, zelena solata, špinaca, kopriva, janež, kre­buljica, drobnjak. Priprava: Vsa zelišca lepo ocistimo, operemo in drobno sese­kljamo. Vsega naj bo za pest. V skledi vmešamo rumenjake, moko, zrezana zelišca in solimo. Zatem stepemo sneg in ga ra­hlo vmešamo. Testo zlijemo za prst na debelo v ponev z razgreto mašcobo in lepo zapecemo na obeh straneh. Serviramo lahko kot samostojno jed. Polnjena velikonocna jajcka Z razlicnimi nadevi polnjena jajca bodo prijetno popestrila velikonocno pojedino, hkrati pa so tudi odlicna ideja, kako porabiti pirhe. Marjeta Trkman Kravar Slovenska velikonocna jajca (pirhi, pisanice, pisanke, remenke) se uvršcajo med najlepše primerke okrašenih jajc v Evropi. Locimo jih lahko glede na regijo: za be-lokranjske pisanice in prekmurske remenke so znacilni geometricni in stilizirani liki, medtem ko na primorskih in gorenjskih pirhih prevladuje izrazito naturalisticna ornamentika, ki posnema naravo (najveckrat rastline in cvetove). Vedno znova smo lahko preseneceni, kako za­nimiva in ustvarjalna je lahko cloveška narava. v 100 let rojstva Bojana Stranica, hrvaškega slikarja, vrhunskega odbojkarja in pomembnega odbojkarskega delavca, rojenega v Medvodah. v 110 let smrti Edvarda Rusjana, letalskega konstruktorja in pilota. v 115 let smrti Simona Gregorcica, „goriškega slavcka”, pesnika in duhovnika. v 115 let rojstva patra Simona Ašica, duhovnika in zdravilca. v 140 let smrti Josipa Jurcica, pisatelja in casnikarja. v 140 let smrti Janeza Bleiweisa, „oceta naroda”, veterinarja, publicista in politika. v 145 let rojstva Ivana Cankarja, pisatelja, dramatika in pesnika. v 150 let smrti Mihaela Stroja, slikarja, ki je med drugim portretiral Stanka Vraza. v 150 let rojstva Frana Saleškega Finžgarja, duhovnika, pisatelja, dramatika, prevajalca. v 170 let rojstva Ivana Tavcarja, pisatelja, odvetnika, politika in casnikarja. Politicna svetovalnica O vladah, vrabcih in virusu Priznam, Hrvaško spremljam le še z enim ocesom, ceprav mi je še vedno pri srcu. Ta, nekoliko sluzast uvod je potreben, da priznam, da ne morem soditi, kako se država, s katero sem živel osem dopisniških let, danes spopada s pandemijo. Ker pa sem hrvaško politiko spoznal do obisti, predvidevam, da vam ne gre najbolje. N aša vlada, ki je bila ustolicena prav na zacetku pande­mije, je imela prve mesece mandata izjemno podporo. A ko se je izkazalo, da ji je malo mar za boj zoper epidemijo, bolj pa za polnjenje žepov pri nabavi zašcitne opreme in ko je zacela smrtno resen položaj izkorišcati za doseganje politicnih ciljev, med drugim tudi za obracun z - saj veste, komunisticnimi - mediji, je pod-pora zgrmela. Ne le zaradi medijev, ki vladi kriticno gledajo pod pr-ste, pac pa tudi zaradi popolne odsotnosti obvla­dovanja najvecje zdravstvene krize v Sloveniji, pa z žrtvovanjem sta­rejše populacije ter izkorišcanjem epidemije za ukrepe, ki z bo­jem zoper virus nimajo nikakršne povezave: vojno s kulturo, nevla­dnim sektorjem, za brezobzirno kadrovanje, popolno podreditev policije (ki rapidno izgu­blja sicer vedno odlicno podporo med državljani) ter pod-pihovanjem delitev v družbi. Vlado smo novinarji v zacetku krize neštetokrat opomnili, naj nikakor ne izgubi zaupanja državljanov, a zgodilo se je prav to. Ce odštejemo grobo izrabljanje pandemije za ne­zdravstvene cilje, ne moremo mimo tega, da smo popolnoma nepripravljeni pricakali drugi val. A kako ga bi, ko je vlada ob koncu prvega vala v zrak poslala letala in, najbrž edina na svetu, razglasila zmago nad virusom. Med tem ko so slo­venski politiki lani poleti uživali na Hrvaškem in pozabili na obljube, da se fiasko v domovih za ostarele ne bo ponovil in da bomo morebitni drugi val pricakali vec kot pripravljeni, se je zgodilo vse tisto, kar so vrli politiki zatrjevali, da se ne bo. Vmes so v kontejner vrgli kup denarja za aplikacijo, ki ne deluje in ki nikoli ni delovala, vlada je sprejemala takšne ukrepe, za katere je bilo še vrtcevskim otrokom jasno, da ne bodo imeli nobenega ucinka. So pa imeli ucinek na državlja­ne, ki so se spraševali, kaj je z vladajocimi narobe. In da ne bi nezadovoljstva izražali na ulicah, so, seveda iz zdravstvenih razlogov, vpeljali še prepoved zbiranja in policijsko uro. O tem, kako smo zapirali šole in unicevali izobraževanje, vam ne bom niti pripovedoval, ker boste pomislili, da vrh našega šolskega ministrstva bolj sodi v neko institucijo, locirano v Zagrebu in jo povezujete s simpaticnimi majhnimi ptici. Med tem ko so se vseskozi vrstili pozivi, naj vlada vendarle odpre izobraževalne ustanove, je vrh šolskega ministrstva ostal po­polnoma hladen (no, v resnici ni o nicemer odlocal). Prav te dni je pri­šel eden od števil­nih (izstavljenih) racunov: izsledki najnovejše razi­skave so pokaza­li, da je študent-ska populacija v izrazito slabem duševnem stanju - skoraj cetrtina vprašanih je, de­nimo, razmišljala o samomoru. Ko to pišem, so izo­braževalne usta­nove zaprte, vsega pa so, saj veste, krivi komunisti. Spodletelo nam je tudi pri cepljenju, seveda. O nabavah cepiv vam ne bom razla-gal, ker bi spet morali do tiste zagrebške institucije, a pomemb-no je, da smo poskušali kaznovati tiste dele Slovenije, kjer so nadvse uspešno poskrbeli za cepljenje prebivalstva. Nihce iz vlade ni šel pogledat, kako njim uspeva, državi pa ne. Ali pa da bi, bognedaj, uspešne zaprosil za pomoc pri organizaciji ce­pljenja. Ne, treba jih je ocrniti in kritizirati. Naj se ob koncu za trenutek vrnemo k šolam in najnovejšim podvigom vlade. Oblast se je spomnila, da bi se lahko ucenci višjih razredov osnovnih šol in dijaki sami testirali. Seveda niso povedali kako, kje, kdaj, zakaj …, potem pa so se cudili, zakaj ni bilo aplavza ob njihovem nedorecenem, nepripravljenem in katastrofalno skomuniciranem projektu. Dijaki so se izrekli proti, še dobro, da so premladi, da bi jih lahko oznacili za komuniste (verjetno ste že ugotovili, da so pri nas vsega krivi komunisti). No, vsi dijaki se ne bodo zlizali. Najbrž ste slišali, da bodo morali pred sodnike, ker so na protestu zahtevali vrnitev v - šole. Saj res, kakšna mladina pa je to, ki zahteva šolanje? Pa pri vas, kako se vaša vlada spopada s pandemijo? Rok Kajzer, Vecer