Glasnik SED 1 6 (1976) 1
17
and classification of data, and has given only a few expli -city formulated theories and suppositions. He supports ..engaged" ethnology, its characteristics being clearly defined theoretical and worthwhile starting points, the forming of theories and suppositions (inductive and deductive), and the ever-intensive encroachment of the living problems of society.
UDK378.639: 001.891
O TERENSKI PRAKSI ŠTUDENTOV ETNOLOGIJE
S študijem etnologije je bilo v vsem povojnem obdobju tesno povezano pridobivanje praktičnih izkušenj z delom na terenu. (Usmerjanje bodočih etnologov k terenskemu delu je torej že tradicionalno.) Uveljav ilo se je na različne načine. Od leta 1948, ko je SEM začel s sistematičnim skupinskim raziskovanjem posameznih območij na Slovenskem so študenti etnologije sodelovali pri tem delu, dokler se take raziskave niso prenehale. Stike s terenom so iskali tudi študenti sami. Na pobudo Oddelka za zamejstvo, pri O F (osebno tov. Primožič) so se na začetku petdesetih let s pravo mladostno zagnanostjo lotili zbiranja etnološkega gradiva med zamejskimi Slovenci. Jernej Šušteršič, ki se ¡e izkazal kot odličen organizator, je v letih 195-53 vodil terensko delo študentov na slovenskem Koroškem. V Podjuni, Rožu in Ziljski dolini je bilo vsega troje študentskih ekip; plod tega dela je 600 zbranih etnoloških predmetov, ki zdaj čakajo na podstrešju hiše v Žitari vesi. Zbranih je bilo preko 1000 fotografij, lepo število risb in obsežni zapiski s področja materialne, socialne in duhovne kulture. V tem času je J. Sušteršič organiziral tudi terensko delo študentov na tržaškem območju, kjer je vodila delo Seka Machiedo, prav tako študentka etnologije. Tudi usoda tega gradiva je zavita v meglo. Tretja pomembna terenska akcija študentov etnologije iz prve polovice petdesetih let, za katero ima prav tako zasluge J. Šušteršič, je bila usmerjena v Belo krajino. Na pobudo ravnatelja belokranjskega muzeja v Metliki in ob gmotni podpori Sveta za prosveto in kulturo SRS so tri študentske skupine mladih etnologov v treh letih zbrale bogato etnološko gradivo (predmeti, fotografije, risbe in zapiski). Po posredovanju Oddelka za etnologijo na fil fak. so se posamezni študenti vključevali v terenske akcije, ki so jih razen SEM prirejale še druge muzejske institucije (celjski muzej, škofjeloški muzej, muzej v Kranju).
Leta 1975 je bila prvikrat organizirana skupinska terenska praksa v okviru stolice za etnologijo. Pod pedagoškim vodstvom prof. dr. Vilka Novaka seje skupina študentov seznanjala s terenskim detom na Ravnah na Koroškem, Odslej so se z nekaterimi presledki vrstile vse do leta 1973. Večino počitniških praks je vodil prof. Novak, eno prof. Kremenšek, in dve asistentka Duša Krnel-Umek. Trajale so po 10 do 14 dni in njihov cilj je bil, da se
študenti seznanijo z značilnostmi ljudske kulture v različnih območjih Slovenije. Skupinskim ogledom na začetku vsake prakse so sledile razdelitve nalog. Vsak od študentov se je moral omejiti na specialno etnološko področje. Svoje vtise in spoznanja so posredovali v obliki vsakodnevnih poročil v razgovoru, ki so ga usmerjali pedagogi. Slaba stran skupinskih praks je bila v tem, da se ni bilo moč več posvetiti posameznikom, ker je bilo študentov preveč. Svoje ugotovitve in izkušnje so morali študenti na začetku novega šolskega leta oblikovati še v pisalnih poročilih, ki so jih obravnavali na seminarjih. Na tej podlagi je nastalo tudi nekaj seminarskih in diplomskih nalog.
V šolskem letu 1974/75 je bila v okviru PZE za etnologi-jijo za njene slušatelje uvedena obvezna praksa po etnoloških ustanovah ali etnoloških oddelkih v muzejih in spomeniškovarstvenih ustanovah. Najprej naj bi se seznanili z internim detom, ki jih čaka na njihovih bodočih delovnih mestih. Druga stopnja pridobivanja praktičnih izkušenj je praktično delo na terenu. Študenti naj bi se vključili v terenske akcije, ki jih vodijo etnologi. S tem, da je Terenska praksa za študente preložena na muzejske in spomeniškovarstvene institucije, nastajajo novi problemi. V prvi vrsti je treba vskladiti odnos med pedagoškimi cilji [n cilji etnologa, ki sprejme študenta na prakso. Zadoščeno naj bo obema ciljema. Etnolog naj se potrudi, da jim bo dal čim več, hkrati pa Ima tudi vso pravico, da pred svojo ustanovo opraviči sprejem študenta na prakso s tem, da ji posreduje dosežke študentovega deta. Etnologi, ki vodijo terensko prakso, naj bi se sami na to delo tudi pripravili. Ne gre samo za delitev delovnih nalog, ki jih je treba opraviti. Študente je treba seznaniti z doslej znanimi etnološkimi, morda tudi z zgodovinskimi in geografskimi značilnostmi kraja. Poti, kako to doseči, so različne. Na predhodnem sestanku študente seznanimo s tem, kar vemo o kraju, pripoved moremo ilustrirati s fotografijami, opozorimo jih na pisane vire. Tako vzpostavljanje stikov s krajem bi bilo idealno. Druga možnost je, da za to izkoristimo prvi dan na terenu. Obisk v muzeju, kjer je prikazano gradivo iz območja kraja, ki ga nameravamo raziskovati, je priložnost za prvo spoznavanje njegovih značilnosti. Ob prihodu v kraj sam, se nam ponudi tretja priložnost, da posredujemo študentom, kar nam je o njem znano — bodisi v etnološkem, zgodovinskem, geografskem ali še kakšnem pogledu.
To naj bi bila splošna vodila, ki naj veljajo za uvod v praktično delo študentov na terenu. Glede na različne naloge, ki jih je treba opraviti v posamezni terenski akciji se način dela razlikuje od ustanove do ustanove, od akcije do akcije. Etnolog muzealec, ki ga pri vsakem stiku s terenom zanimajo snovni dokazi kulture in načina življenja, ne more mimo ugotavljanja, zbiranja, evidentiranja in dokumentiranja teh dokazov, V muzejih, kjer je delovno območje etnologa materialna kultura v celoti, se je uveljavila določena metoda dela. Prvo, kar zanima etnOloga, je ugotavljanje In dokumentacija podatkov o naselju in ljudskem stavbarstvu, ki sodi med najpomembnejše dokaze snovne in tudi socialne kulture v določenem kraju-
Glasnik SE D 16(19761 1
15
To nam daje hkrati priložnost za spoznavanje drobnih tvarnih dokazov iz najrazličnejših področij ljudske kulture — to je premičnih predmetov. V zadnjem obdobju je to — sicer res manj prijetno delo — precej zapostavljeno. Vse preveč radi ga prepuščamo nestrokovnim zbiralcem, od njih potem kupujemo predmete, cele zbirke, za katere nimamo drugih za etnologa pomemhnih pojasnil. Mislim, da je prav, da študente sproti opozarjamo na pomembnost zbiranja predmetov. Predmet vendarle ni mrtva snov. Tako kot je pesem izraz človeka, tudi za vsakim tvarnim predmetom stoji človek - njegova iznajdljivost, spretnost, njegova želja, da mu je dal lepo obliko in spet človek, ki je ta predmet uporabljal v vsakdanjem življenju, morda tudi stoletja, ker pač ni bilo boljšega.
Ob lanski terenski praksi npr. v gorskih naseljih nad Jesenicami; Planina pod Goiico, Prihodi, Plavški rovt so se mogli študenti seznaniti s takim načinom dela. Od otipljivih snovnih dokazov materialne kulture in načina življenja, ki se v njej zrcali, smo Šele prišli do nadrobnejšega zbiranja etnološkega gradiva po vprašalnicah in sicer v enem samem kraju — na Planini pod Golico. Izkazalo se je, da je bilo delo, ki smo ga v prvih treh dneh opravljali skupinsko, koristno z več strani. Piaktikantke so spozna !e naselje, v grobem njegovo socialno strukturo, spoznale so ljudi, ki so si jih izbrale za svoje informatorje in so se jim zdeli najprimernejši za posamezne vprašalnice, hkrati so ob izpolnjevanju vprašalnic nadaljevale z zbiranjem in dokumentiranjem etnoloških predmetov povsem samostojno. Vsakodnevna poročanja v obliki razgovorov o tem, kaj so odkrile, je bilo motivirano iz potrebe po medsebojni izmenjavi svojih opazovanj in ugotovitev in iz ^'ra gradivo, tudi z njim živi, zato smo od praktikantk zeleli. (ja nam izroče svoje terenske zapiske sistematično Urejene za naš muzejski arhiv. S tem je bil spet dosežen dvojni namen: poglobljen stik z vsebino zapiskov na eni strani, kar je koristno za študente in uporabnost teh zapiskov za katerega koli etnologa.
ANKA Novak
Abstract:
Holiday field-work for students of ethnology (The Philosophy Faculty of the University of Ljubljana) his articles discusses different forms of field-vork which been carried out by students of the ethnology de* foment of the Philosophy Faculty in Ljubljana from 1943 onwards.
Miku KURETU žalimo ob 70 letnici še na mnoga a> veliko delovnih uspehov, zdravja in zadovoljstva.
Pi
ani Slovenskega etnološkega društva in Uredništvo blasnika SED
"aunate!j Slovenskega etnografskega muzeja dr. Boris U H A R je 19. 12, 1975 preje! najvišje uvensko muzejsko priznanje - Valvazorjevo na9'ado. Cestitamol
imUŠTVEN^E
jSig^vqCcE
Poročilo o delu dokumentacijske komisije Slovenskega etnološkega društva
Stare resnice, ki smo jih govorili in poslušali v zvezi z delom prejšnje komisije za dokumentacijo pri Raziskovalni skupnosti slovenskih etnologov in ki jih pri delu sedanje društvene komisije za dokumentacijo še vedno ponavljamo, se vrtijo ob potrebah po strokovno urejeni in delujoči dokumentaciji. Tu je dela še in še — sklenili smo, da se bomo najprej lotili dokumentacije periodike. Prvič je bito o tem govora že na posvetu o etnološki dokumentaciji dne 25. oktobra 1973 v Ljubljani, zadnjič pa no sestanku Izvršnega odbora Slovenskega etnološkega društva dne 28. januarja 1976. O tem, kaj je bilo storjenega v zvezi s to akcijo, smo poročali na sestanku Slovenskega etnološkega društva 27. novembra 1976. Dejstvo, da se tega pogovora mnogi niso udeležili, naj bo navedeno v opravičilo ponavljanju delno že znanih stvari v pričujočem poročilu.
Storjeno je bilo naslednje: na podlagi kataloga tujih revij v knjižnicah ISN, SEM, PZE za etnologijo, MUK, ISF (Inštituta za sociologijo in filozofijo! ter BO (Biološkega oddelka Biotehniške fakultete! smo sestavili seznam tuje in domače periodike in ga poslali vsem sodelavcem treh ljubljanskih etnoloških ustanov (PZE pri FF, ISN, SEM) in drugim, ki so izrazili željo po sodelovanju. Iz seznama naj bi izbrali najmanj dve reviji, ki bi ju brli pripravljeni spremljati in dokumentirati. Predvidevali smo, da bi bilo za potek akcije najustrezneje doseči sporazum vseh treh ljubljanskih ustanov, po katerem bi bilo sodelovanje pri dokumentaciji določeno za redno delovno obveznost vseh delavcev. Do tega sporazuma doslej še ni prišlo zaradi oklevanja sodelavcev SEM. Do junija lani smo prejeti odgovore iz vseh treh ustanov. Večina naprošenih je pokazala pripravljenost za sodetovanje. Izjema je samo Slovenski etnografski muzej; iz te ustanove so se prijavili trije sodelavci, pa še ti so bili pripravljeni sodelovati samo v primeru, če bi se vklju čili v delo tudi ostati etnoJogi \z SEM. Na začetku šolskega teta 1975/1976 se je k sodelovanju prijavilo tudi veliko študentov etnolog ij e.
Do jeseni 1975 smo se pozanimali za razne načine dokumentiranja in se končno odločili za sistem RBK — robno luknane buSene kartice, ki |ih je mogoče kupiti pri zavodu Informator v Zagrebu. Izdelali smo geselnik, ki je bil predmet diskusije na omenjenem sestanku Slovenskega etnoloikega društva. Kljub vsemu stvar še ni stekla in domnevamo, da se tisti, ki so se lani odzvali povabilu za sodelovanje, že spraiujejo o resnosti zamisli, o kateri smo toliko govorili. Doslej se nismo nikamor premaknili predvsem iz dveh razlogov:
□ rtištvo je bilo registrirano šele konec meseca februarje. Pred tem denarja, ki ga rabimo za nakup omare, kartic, škarij in igel, nismo mogli uporabiti. — Dokončne razporeditve zadolžnikov ni mogoče napraviti, dokler ni jasno, kaj mislijo v SEM, Delovni skupnosti te ustanove je bilo namreč 10. novembra 1975 poslano pismo, v katerem smo jih prosili, naj se dokončno odločijo, ali bodo sodelovali ali ne in nas o tem obvestijo. Odgovor pričakujemo.
To ie ni vse. Prostora ni v nobeni naši ustanovi preveč, vendar smo na sestanku Izvršnega odbora SED 28. januarja 1976 govorili o tem, naj bi bila dokumentacija spravljena v prostorih ISN, kamor po svojem pomenu in značaju tudi sodi. Delo-razpošiljenje formularjev, prenašanje sinopisou na kartice [tipkanje in tukna-njel, dajanje informacij bosta začasno skušali opraviti bibliotekarski ISN in PZE za etnologijo. Ko bo 3kcija stekla, se bo pokazalo, ali bosta zmogli poleg ostalega dela vse to opraviti-v rednem delovnem času. Vsekakor upamo, da bo ta rešitev začasna in da bo za to delo kar najhitreje mogoče nastaviti vsaj honorarno moč. Teiave bo povzročilo tudi kompleti ran je letnikov, ki prihajajo neredno ali pa se po prihodu v ustanovo razgubijo po mizah in predalih posameznikov. Bilo bi zelo zaželjeno, da bi se vse tri ljubljanske etnoloike ustanove zavzele, da so pripravljene in dolžne izdati svoje gradivo sodelavcem te akcije. Upamo tudi, da bomo finančno zmogli nakup kartic po potrebi.