I zve s tj a
muzejskega društva za Kranjsko.
Izdal dništveni odbor.
V Ljubljani 1891.
Založilo mu/cjsko društvo z;i Kranjsko.
TUleala ig. pl. Kleinmayr & Ped. Bamberg v LJubljani.
Drobtinice iz furlanskih arhivov.
Nabral A. Koblar.
Na Furlanskem, posebno v Vidmu, od 1. 1218. dediču starodavnega Ogleja, morajo ležati zapisani ostanki zgodovine za ljubljansko .škofijo. To mi je vedno hodilo po glavi. Flotel sem se tedaj jesenski kvaterni teden 1. 1890. prepričati, če je to resnica. Odpravim se nekega jutra z železnico iz Ljubljane in čez pet ur že stojim pred nadškofovskim prokancelarjem č. g. F. Blažičem v laškem Vidmu, proseč ga, naj mi dobi dovoljenje, da se mi odpre stari patrijarški arhiv. Ljubeznjivi mož mi blagovoljno ustreže. Arhiv je spravljen v veliki dvorani, a malo je urejen. K sreči so mi na roko kratke beležke, katere je dal že pred leti natisniti v Beiträge zur Kunde steiermärkischer Geschichtsquellen» o furlanskih arhivih štajerski deželni arhivar g. vladni svetnik Zahn. Lotim se najprej starih zapisnikov (Libri gestorum. Registra) ter si naredim iz njih regeste od 3. zvezka do strani 360. v 10. zvezku, to je od 1. 1473. do 1481. Izbiral sem pa le snovi, ki se tičejo dežele kranjske. Nato sem izčrpal prvih devet zvezkov aktov, ki nosijo naslov: > Chiese a parte ImperiL. Gradiva dovolj, a za obdelavo vsega bi bilo treba mesecev in ne samo par dnij. Odtod grem dalje v mestno knjižnico ali muzej videmski, koder si napravim le malo zaznamkov. Bolj dolgo sem se mudil v starem notarijskem arhivu blizo nadškofovske palače, kjer leži ogromna skladovnica listin in zapiskov starih patri-jarških notarijev. Tu je lep vir za spoznavanje naše cerkvene preteklosti v stari dobi. imajo ga pa v rokah sedanji Deležniki videmski.
Izvčstja muxmtnegn društva /a Kmi^Jiiko iHyi.
1
Po novih železnih progah zdrčim pogledat še dva furlanska arhiva, ležeča v podgorskih mestih ob robu lepe videmske planjave, namreč v St. Danijelu in v Čedadu (Cividale). V prvem bi mi bil arhivar č. g. opat grof Narduzzi z nenavadno postrežljivostjo rad nudil gradiva za cele tedne v prepisavanje, a zadovoljil sem se s površnim pregledom bogatega arhiva, in le nekaj malega sem nabral za-se ter obljubil se za prihodnjič. Se hitreje sem pa opravil v čcdadskem kapiteljskem arhivu, ker je tako malo prilike, da bi ptuj človek ondi študiral, kakor v enakem ljubljanskem. Odnesel sem iz njega le spomine na krasne prastare kodiksc in druge rokopise, n. pr.: zgodovina l.ongobardov, izvirnik, spisan v 8. ali 9. stoletji od Paula Diacona — vir za staro slovensko zgodovino —; evangelijarij iz 5. ali 6. veka, pisan z longobardskimi majuskuli, a še bolj znamenit zarad podpisov raznih vladarjev in veljakov ob robovih knjige; dalje silno star rokopis «Vita s. Martini», lep «Missale Rom.» iz 1. 1254. poleg mnogih oglejskih bogo-služnih knjig i. t. d. Obljubilo se mi je, da bode že prihodnje leto arhiv postal bolj dostopen, ker ga bode v oskrbovanje vzela — vlada, ki je baje že ukazala, da se prenese iznad cerkvene zakristije v muzej.
Prepričal sem se tedaj, da hrani furlanska dežela (in gotovo tudi Benetke) obilo virov za zgodovino slovensko. Podati hočem tukaj nekoliko po teh arhivih nabranih drobtinic, kolikor mi je bilo mogoče v kratkem času prepisati. Ko bi jih dobili vsako leto jedno tako perišče, bi bilo s časom že nekaj. Uredil sem jih alfabetično po farah iz razloga, ki se lehko ugane.
Da ne bode zaznamovanje virov pobralo preveč prostora, naj velja povsod pridejani A za nadškofijski arhiv v Vidmu, a za zgoraj omenjene zapisnike v njem, b so fascikeljni z naslovom: «Chiese a parte Imperii», če je pristavljcna še arabska številka, pove, v katerem zvezku se kaj dobi. B pomeni videmski notarijski arhiv, ki ima spise raznih patrijarških notarijev. In toraj naj bo: 1 = Gabriel de Cremona, 2 = Eusebius de Romagnano, 3 = Gubertinus de Novatc, 4 = Gandiolus
in 5 = Petrus de Locha. C pomeni -Museo Civico v Vidmu in D mestni arhiv v Št. Danijelu.
Bela Cerkev.
Viljem de M o n tuša n c t i s . patrijarhov kapelan. je bil ondi za župnika 1. 1337.  (H. 3.)
Blagovica.
Otakar Blago viški (Ottacharus de Glowicz) je resig-noval 1. 1330 na faro dobrniško. (C. I.) — 2i.jan. 1341 se imenuje Otakar Blago viški (de Glogwiz) župnik dobrniški in mengeški, ved ni kapelan krasi nski. ter naddijakon Kranjske in Marke. (D, 3.) — 17. dec. 1344 je dobil subdijakon Nikolaj Blago viški (de Glogowitz) oproščenje od miado-letnosti. (B, 3.) — 29. jul. 1345 potrdi patrijarh ustanovljenje nove kapelanske službe pri kapeli sv. Petra in Pavla v patri-jarhovem gradu v Blagovici, ki spada pod dobsko faro. Utemeljila sta to kapelanijo Otakar Blagöviški, župnik v Kamniku, in brat njegov, Nikolaj Blagdviški, lajik, s tem, da sta darovala 6'/2 mark oglejskih denarjev za dohodke stalnemu kapelami v Blagovici in i1/, marke tačasnemu župniku dobskemu. Zadobili so zato plemeniti Blagdviški patronatsko in prezentacijsko pravico nad Blagovico.  (B, 3.)
Bloke.
12. maja 1472 župnik (in Oblach) Martin Retgeb. (A, a. 1 — L. 1693 je pa postal ondi župnik Valentin Mi-lošič.  (A. b, ;.)
Bohinjska Bistrica.
26. febr. 1625 kurat Pavel Muhavec. (A, b.)
Borovnica.
Farna (?) cerkev sv. Marjete v Borovnici (Wraunitz) se imenuje 11. apr. 1351 podložna cerkev sv. Vida v Kamniku (Preserje). Ker je tako napolnjena z omarami in drugimi posvetnimi rečmi, da se težko vrše duhovna opravila, zapove patrijarh. da naj se vse to vrže iz cerkve.  (B, 3.)
Bistra, samostan: o. 1. 1692 ondi opat P. Gregorij Črvič (Zeruich) in prijor P. Hugo; 29. avg. 165.8 prijor Ludovik Ciriano.  (A, b, 4.)
Cerklje na Gor.
Pelegrin Lichtenberški in Sifrid Vranjepeški (Svfridus de Rabensperch) trdita oba, da imata pravico do cerkljanske fare. Pokličeta se v Videm na odgovor. Zmaga Pelegrin, dasiravno se je Sifrid že 17. avg. 1335 imenoval župnik cerkljanski, ko je bil v najem dobil mengeško faro. Patrijarh Bertrand 2. mar. 1336 investira Pelegrina. ki postavi za vikarija v Cerkljah nekega Sifrida. (D, 3.) — 9. febr. 1478 piše patrijarh cerkljanskemu župniku Kancijanu (Vidoveci, naddijakonu Kranjske, v zadevi duhovnika Petra Kodelje. (A, a.) — Ana Katarina pl. Petenegg, prednica velesovskega samostana, prezentuje 16. mar. 1716 patrijarhu za cerkljansko faro in beneficij sv. Tomaža po smrti župnika Matije Vidmarja Josipa Matijo Križnarja, kije prej služil štiri leta za notarija ljubljanskemu škofu, tri leta v Smartnem pod Šmarijino Goro in 12 let v Podbrezjah. (A b.) — 21. avg. 1725 prezentuje velesovska prednica Marija Antonija pl. Scherenburg po smrti župnika Andreja Zupana za Cerklje magistra modroslovja Ivana Filipa Mlakarja, dotlej župnika velesovskega.  (A, b.)
Cirknica.
16. marcija 1330 se imenuje ondi župnik Tadej de Palude. (C, 1.) Postal je cirkniški župnik 28. jul. 1318, ob jcdnem je pa imel faro v Meseru in kanonikat v Mesaliji, v milanski škofiji. 29. okt. 1327 je bil navzoč v Avignonu pri vmeščenji novega mengeškega župnika. (B, 2.) 3. febr. 1333 je o njem rečeno, da skrbi za prenočišče patrijarhovim vojakom. (C, i.) Po njegovi smrti je dobil 21. maja 1339 cirk-niško faro Ivan de Reate (B, 2.), ki je bil ondi župnik še 30. apr. 135 i, Volfram pa njegov vikarij. (B, 3.) — L. 1375 je dal župnik Ludovik de Reate svojo cirkniško faro v najem Ulriku. imenovanemu List vikariju prescrskemu. (B. 5.)
i. sept. 1475 duhovnik Ahacij, vikarij cirkniški. (A, a.) — V Cirknici se zida 1. 1476 nova farna cerkev; njena podružnica je tudi cerkev sv. Marjete. (A, a.) — Teboltu, gojencu v Cirknici, se naroči 12. maja 1472, da naj plača nekaj denarja Leonardu, vikariju cirkniškemu. (A, a.) —■ Zarad jurisdikcije nad cirkniško faro se pravdata gorenjski in ribniški naddijakon. (A, b, 5.) Jurij Andrej Gallenfelški, župnik mengeški in naddijakon gorenjski, piše 1. 1693 kardinalu v Videm: Moj prednik v naddijakonatu gorenjskem je bil Mihael Ferri. Imel je jurisdikcijo nad cirkniško faro. Vikariji in kapelam cirkniški so od njega dobivali pravico izvrševati duhovno pastirstvo. Toda opat P. Gregor Črvič (Zeruich) in prijor P. Hugo iz Bistre sta se pritožila do nadvojvode v Gradec, češ, da Cirknica ne spada pod naddijakona. ker je vtelesena samostanu bistrskemu. Je vtelesena, a ne .pleno jure'. Da bi opat stvar bolj pomešal, je hotel spraviti Cirknico pod ribniški naddijakonat. ko sem bil jaz še župnik v Dobrepoljah. Toda ni šlo. Celih 18 let si ni upal Tomaž Renner, župnik in naddijakon ribniški, kaj opraviti imeti pri Cirknici, tako tudi ne njegov slavni prednik v naddijakonatu ribniškem, Ivan Ludovik Schonleben. Zdaj je začel mešati Renner, ker je nekemu duhovnu dal jurisdikcijo za Cirknico. Kakor ste mojo mengeško faro izpod gorenjskega naddijakonata dejali pod naddijakonat stiski, tako znate storiti tudi s Cirknico, da jo predenete, a zgodi naj se ,via juris'.» (A, b, 5.) — L. 1659 župnik v Cirknici Franc Jatič (Jatich).  (A, b, 4.)
Čatež pri Kostanjevici.
Jurij Semenič (Semenitz) je postavljen 20. nov. 1476 za vikanja in voditelja cerkve sv. Jurija; vmesti ga župnik poljanski. (A, a; perg. listina na platnicah 7. zvezka.) — 6. okt. 1480 je pa že ondi župnik Pank racij, ki je bil poprej za vikarija v Smartnem pri Litiji.  (A, a.) — L. 1599 župnik Matija Račič. (A, b.)
Čemšenik.
Viljem G a 11 e n b e r š k i je v patrijarhovcm imenu 29. nov. 1342 prednico mekinskega samostana uvedel v nek
fevd. (B, 3.) —L. 1639 je bil ondi kapelan Tomaž Soller. (A, b. 4.)
Crmošnjice.
Marija Terezija, udova, knjeginja Turjaška, prezentuje po smrti Jurija Jakliča za črmošnjiško faro 27. nov. 1717 patrijarhu Frančiška Kozlerja.  (A, b.)
Črnomelj.
22. okt. 1342 se imenuje fara Črnomelj (Schernoemel) in njene podružnice: M. B. pri Treh Farah (in Awa), sv. Martina v Podzemlji, sv. Štefana pod Semičem in sv. Križa na Vinici — vse v oglejski škofiji.  (B, 3.)
Dob.
Vajgand (Weygandus), župnik dobski, se imenuje 29. jul. 1345 ob utemeljenji nove kapelanije v Blagovici, v fari dobski (B, 3.); dalje 9. mar. 1347 in 26. nov. 1351 (Vay-gandus, plebanus in Hauch). (B. 3.) — L. 1356 je bil župnik Majnhard (Meynhardus). (B, 3.) — 24. okt. 1345 je sub-dijakon Pirš, sin plemenitega vojnika Pirša iz Črnelega, dobil dobrniško faro. (B, 3.) — 11. apr. 1476 se je ženil Jurij, Vragov sin iz Črnelega (Rotenpuchel). (A, a.)
Dobrepolje.
Preden je J u r i j Andrej G a 11 e n f e 1 š k i dobil mengeško faro, je župnikoval v Dobrčpoljah. Za njim je prišel Ivan Andrej Savletič (Saulletich), ki se je branil apostolsko bulo za kanonično vmeščenje nesti ribniškemu naddijakonu 15. jun. 1693. (B, b.) — 25. jul. 1709 je Henrik Julij baron Brniški (de Berneck) po smrti Tomaža Rennerja prezen-toval za beneficij sv. Andreja v Dobrepoljah akolita Hermana Julija bar. B r n i š k e ga.  (A, b.)
Dobrniče.
Otakar Blago viški se je bil sicer 28. febr. 1330 odpovedal dobrniški fari (C, 1.), a vender se imenuje 10. dec. 1335 župnik dobrniški in naddijakon Kranjske in Marke (B, 3.) in 2i.jan. 1341 župnik dobrniški, ob jednem pa tudi naddijakon
Kranjske in Marke, župnik mengeški in vikarij krašinski. (D, 3.) — Po smrti Ivana Seydlina je dobil to faro sub-dijakon Pirš, sin plemenitega vojnika Pirša iz Črnelega, 24. okt. 1345. (B, 3.) — 3. jul. 1480 je župnikoval ondi Kan-cijan. Vojnik Jurij Turjaški (Auersperger) se je bil polastil nekaj njegovega posestva in patrijarh je naročil 3. jul. 1480 Jakobu Turjaškemu, naddijakonu Slovenske Marke, da naj stvar uredi, župniku Kancijanu pa dovoli, da sme za dve leti iti z doma, če v Dobrničah postavi vikarija.  (A, b.)
Dolina.
Vojniku Žigi Sebriacherju, glavarju ljubljanskemu in vse Kranjske, se dovoli 6. nov. 1474. da se sme v kapeli pri mokriškem gradu, kamor ljudje večkrat pribeže pred Turki, in po drugih razdejanih cerkvah okrog gradu, darovati sveta maša na portatilu.  (A, a.)
Duplje.
17. dec. 1375 je bil Herman Dupljanski (de Deuplach) župnik v Kovorji. (B. 5.)
Fara pri Kostelu.
Župnik Ivan Grumel se navaja 5. jan. 1480, 10. mar. 1480 in 15. maja istega leta, ko je tirjal nazaj v svojo faro vas Brige (Tiffenpach), katero je bil njegov prednik po krivici izročil reškemu župniku. (A, a.) — 10. mar. 1480 je bil ondi kapelan Gašpar (A, a.) — Po promociji Frančiška Hlop-šeta prezentuje cesar 7. maja 1732 za Faro Valentina Perica in, ko je ta odšel, 20. apr. 1734 Jurija Medvedka. (A, b, 7.)
Gorje.
Henrik Gorjanski (de Goryach) je bil 1. 1342 župnik v Smartnem pred Kranjem. (B, 3.) — V Gorjah je bil pa 1. 1597 za župnika Vincencij Razza, star 36 let. (A, b.)
Grad.
L. 1597 v Gradu (Vels) vikarij Matija Nussar, star 30 let, in prost na Otoku (Werdt) nakclski župnik Sebastijan Konstantin Zapoški (Secpacher).  (A, b.)
Idrija.
Marko Kune (Cune) dobi iS. dec. 1598, kot kurat v «Nemški« Idriji in magister bogoslovja, od patrijarha dovoljenje, da sme, ker se je več Idrijčanov spreobrnilo, odvezovati od krivoverstva «in utroque foro>. (A, b, 4.) — Po smrti Frančiška Latomija prezentoval je 22. maja 1613 nadvojvoda Ferdinand za kapelanijo M. B. v idrijskem gradu Jocliciana Jawnisija.  (Izv. perg. listina v A. b. 8.)
Ihan.
Ihansko faro (S. Georii in Jawchan) dobi 9. mar. 1347 od patrijarha Filip, sin Ivana iz Ljubljane, s poveljem, da ga vmesti ali kamniški, ali vodiški, ali dobski župnik. (B, 3.) L. 1356 je bil še ondi za župnika Filip (parochus in Yauchan). (B, 3.) — Imenujejo se dalje: 6. okt. 1480 vikarij Gašpar in duhovnik Jurij Zamperl, ki je hotel prvega spodriniti (A, a), ter 1. 1639 župnik Vrban Koma ta r. (A, b, 4.)
Jesenice.
L. 1597 sta bila na Jesenicah (Häsling): župnik Ivan Plahuta, star 57 let, in kapelan Ivan German, doma iz Istre ali Ilirika, star 67 let. (A, b.)
Kamnik.
Ivan de Bausendis je imenovan kamniški župnik 28. okt. 1330 in 21. jan. 1341. (D, 3.) Dobil je to faro 24. jun. 1327 z dovoljenjem, ker še študira, da jo lehko obdrži, če tudi sedem let še ne postane duhoven, samo da prejme sub-dijakonat. Posvečen je bil v duhovnika na titel svoje kamniške cerkve v Bologni, kjer je imel meščansko pravico, dne 18. sept. 1. 1333. (C. 2.) — Župnik Otakar Blagoviški (de Glogwitz), o katerem smo rekli. da je imel poleg nad-dijakonske časti dobrniško in mengeško faro in krašinski vikarijat, imenuje se potem župnik kamniški v naslednjih letih; v septembru 1. 1342, ko je resignoval na to faro, a prišel je od patrijarha, čigar kapelan je bil, ukaz na Fnhona, loškega župnika, da naj vmesti Otakarja, ali pa njegovega prokuratorja,
na Kamnik (B, 3.); dalje 27. okt. 1344 (B, 3) in 9. mar. 1347 in še poprej 29. jul. 1345, ko je dal z bratom Nikolajem Blagoviškim S mark oglejskih denarjev za ustanovitev stalne kapelanije v Blagovici, zato pa prejel zavetniško pravico. (B. 3.) — 15. nov. 1336 naroči patrijarh Jakobu, kapelanu cerkve M. B. pri Kamniku, da naj plača nekemu kupcu se suknom 12 liber. (B. 3.; — Plemič Ivan Kamniški (de Stayn) pa dobi 4. okt. 1345 od patrijarha dovoljenje, da sme na pustem hribu «Risimberch>- v Vipavi sezidati grad. (B. 3.) — Po smrti župnika Jakoba Rainerja je dobil 27. jun. 1476 kamniško faro klerik Jurij Hertenfels, sin Ahacija Herten-felsa iz Loke, glavarja v gradu «Nouenburg . a ker še ni bil duhovnik, je duh. pastirstvo vodil mesto njega dijakon in magister umetnostij Leonhard Seydel iz Kamnika, dokler ni dosegel Jurij 23. leta. (A, a.) — Leonh. Seydel je bil patri-jarhov komisarij in faro je upravljal še 3. avg. 1478 kot duhovnik, sodeč v zakonskih zadevah (A, a), in 9. dec. 1478. ko je poslal kamniškega glavarja Vale n ti n a Lambergerja v Videm zarad nekega boja v tupališki cerkvi (A, a.), in i. mar. 1479, ko se imenuje Seydel, komur je izročena neka preiskava v Kranji, naddijakon Kranjske. (A, a.) — Jurij Kralj je bil 19. dec. 1477 kapelan altarja sv. Ane v farni cerkvi kamniški. (A. a.) — 27. apr. 1479 sta imenovana kamniški župnik Jurij Hertenfelser in njegov oče Ahacij Hertenfelser, kranjski vicedom. (A. a.) — L. 1594 so župniku Matiji Mrcini (Merzina) vzeli faro. (A, b. 7.) Bili so žalostni časi. Kamničani so pisali 3. maja 1595 patrijarhu, da dalj časa nimajo nobenega duhovnika ne pri fari in ne v bolnici, tudi organista ne, in da se širi luteranstvo. (A, b.) Prosili so za faro: trebanski župnik Klemen, ljublj. kanonik dr. Mikec in nek Nepokoj iz Gorice. Nadvojvoda jo je pa podelil Seba-stijanu Trebuhanu, ki je bil poprej župnik in naddijakon ribniški; 1. 1596 in 1599 se isti imenuje župnik kamniški in naddijakon gorenjski. (A, b.) — Najdemo še sledeča imena: 1. 1639 je bil Krištof Plankel apostolski protonotarij, cesarjev svetnik, naddijakon gorenjski, kanonik (senior) novo-
meški in župnik kamniški; istega leta P. Jurij Hugolin. gvardijan v Kamniku (A, b, 4.); I. 1658 Ivan Ludovik Heren t vikarij in kapelan (A, b, 4.); 1. 1659 kapelan Andrej Kofol (A, b, 4); 1. 1683 župnik Ivan Mihael Ferri. naddijakon gorenjski, ki je dobil z bulo od papeža Inocencija XI. «beneficium simplex» pri altarji sv. Duha v farni cerkvi konjiški (A, b, 5.); 30. apr. 1718 in 22. apr. 1730 župnik Maksimilijan Leopold Rasp v Kamniku. (A, b, 7.)
Kočevje.
Grof Oton Ortenburški je sezidal kapelo sv. Jerneja v Mooswaldu in i.sept. 1339 dobil od patrijarha dovoljenje, da sme ondi vedno imeti kapelana, ki bode maševal, sv. zakramente delil in pokopaval na mooswaldskem pokopališči, kadar bo gotovo. Kapelana naj prezentuje grof kočevskemu župniku v potrjenje. (C, 3.) — I O. juri. 1476 je bil duhovnik Danijel vikarij ali župnik v Kočevji (A, a.); — 6. apr. 1478 se imenuje poljanski župnik Jurij kočevski vikarij (in Ho-czeuia) in patrijarhov komisarij. (A. a.) — 8. mar. 1479 se je nek Jurij Petrič pritožil pri patrijarhu v imenu vsega kočevskega mesta (A, a.) zoper reškega župnika Martina. — 31. mar. 1640 piše kočevski graščak (possessor dominii Co-zeuiae) grof N. Kisel, da hoče pod nekim gričem na svojem posestvu blizo Kočevja na kraju, kjer je že mnogo ljudij po noči videlo goreti luči, sezidati cerkev M. B. Patrijarh dovoli, da naj ribniški naddijakon Vaccano blagoslovi vogelni kamen in tudi cerkev, kadar bo dodelana. (A, b. 4.) — L. 1658 dobi Ivan Pogorelec iz Kočevja niže redove. (A, b, 4.)
Komenda.
L. 1599 ondi župnik Jurij Schober (A, b.); 1. 1639 župnik Mihael Jeraj (A, b, 4.); - 16. nov. 1. 1693 se je mengeški župnik in gorenjski naddijakon J. A. pl. Gallenfels pri patrijarhu pritožil zoper komendskega vikanja in njegovega prednika v službi, Andreja Savlctiča, češ, da se drzne soditi sam v zakonskih zadevah,  in da neče pri njem prositi
aprobacije za vikarijatsko službo, ker pravi, da malteški red (čigar «Commendator» je pravi župnik komendski in vikarij le njega namestnik) ni podložen oglejskim naddijakonom. Patrijarh je odgovoril, da je to nekaj novega.  (A, b, 5.)
Kostanjevica.
8. maja 1480 je bil župnik cerkve sv. Jakoba v Kostanjevici Martin, kolarjev sin iz Mokronoga. (A, a.) — Samostan cistercijenški: Opat Herman je 17. dec. 1375 nekaj ukrenil zarad samostanu podložne kovorske fare. (B, SO — Opatu Konradu je 6. mar. 1480 naznanil Gregorij Loški (de Lack), vikarij videmskega župnika, da je cerkev sv. Ru-perta pri Savi tolike škode trpela po Turkih, da ne more plačevati samostanu miznine. (A, a.) 29. nov. 1480 se zopet imenuje opat Konrad; 23. jun. 1692 pa opat Robert priča, da je Ivan Rus pet let služil v sevniški fari, ki je podložna kostanjeviškemu samostanu. (A, b, 5.)
Kovor.
Pri patrijarhu se pritoži 17. dec. 1375 kostanjeviški opat zoper Hermana Dupljanskega, da se je zoper njegovo voljo vrinil in polastil fare kovorske (Keur). (B, 5.) — Pasti-rovali so ondi: 7. dec. 1478 župnik Simon (A, a.), 1. 1597 vikarij Tomaž Gruden in 1. 1639 župnik Matija Otava. (A, b.)
Kranj.
Duhovnik Friderik iz Kranja (Craymburch) dobi 11. okt. 1341 nakelsko faro. (D, 3.) Pavel, Martinov sin iz Kranja, prejme 22. apr. 1366 od patrijarha dovoljenje, da sme prejeti sv. redove. (B, 4.) — Za 15. stoletje najdemo celo vrsto duhovnih pastirjev kranjskih, kakor: 10. maja 1474 Valentina, kapelana sv. Leonarda (A, a.); 10. jan. 1475 župnika in apost. protonotarija Prospera Camulija in njegovega vikarij a Petra Boldnerja poleg mnogih kapelanov in altaristov (A, a.); Petra Kodeljo, ki je 14. jan. in 13. apr. 1475 imenovan vikarij, 1. nov. 1475 kapelan, 30. apr. 1477 zopet vikarij, 28. maja 1477 nekdanji vikarij, 9. febr. 1478
duhovnik in 18. febr. 1479 kapelan sv. Leonarda, Antona in Florijana v Kranji (A, a.); 30. okt. 1477 Valentina Tuzija. kapelana v bolnici. (A, a.) 18. febr. 1479 Kristijana Lo-triča, altarista sv. Jurija (A, a.); 18. febr., 22. mar., 3. maja in 16. jun. 1479 župnika Matijo Operto (A, a.); 22. mar. in 3. maja 1479 duh. pomočnika idivinorum cooperator) Leonarda ter duhovnika Jurija Josipa (A, a.); 16. jun. 1479 duh. pomočnika Filipa in 25. nov. 1479 duhovnika Ga.šparja Rutze-ta. (A, a.) — Omenimo naj še Tomaža iz Kranja, ki je bil 28. jati. 1475 posvečen v mašnika, in z 1. 1478 kranjskega meščana Kočij a na, poslanega v Videm po neko pismo (A. a.1 ter Andreja Felmana. ki je postal 1. 1595 dijakon. iA, b.i — Ko je bil 1. 1589 ljubljanski škof postavil Friderika Klemena za župnika v Kranji, vnela se je pravda med njim in patrijarhom o tem, v čegavo škofijo da spada kranjska fara. Naddijakon Seb. Trebuhan je sporočil patrijarhu, da je Klemen vsiljenec, ker je dobil faro brez pravic. Cesar Maksimilijan je bil patronat nad kranjsko faro izročil ljublj. škofu Krištofu Ravbarju. Na podlagi tega so sklenili sodnik in svetniki kranjski, da vtelesijo faro s privoljenjem papeža Julija II. ljubljanski škofiji. Patrijarh je pa ugovarjal, češ, da Kranj nikdar ni bil postavno iztelesen od Ogleja, in če so ljublj. škofje zadobili patronsko pravico, smejo vsled tega le vživati farne dohodke, ne pa postavljati župnikov in lastiti se jurisdikcije. Škof Kranju ostane patrijarh, ki ima pravico od ljublj. škofa za Kranj voljene in njemu prezentovane župnike potrditi. In če je škof ljubljanski od vojvode postavljen za komisarija v verskih zadevah, zarad tega še ni zadobil nikake jurisdikcije. Klemen naj se tedaj izobči, škof pa kaznuje, če ne dokaže svojih dozdevnih pravic — veli patrijarh. (A, b, 4.1 — 4. apr. 1675 je bil župnik v Kranji Ivan Mihael  Ferri,  pozneje župnik kamniški. (A, b, 5.)
Kranjska Gora.
1.. 1597  župnikoval je tu Baltazar  Hrecelj, star 40 let.  (A, b.)
Krašina.
«Večni» vikarij v Krašini (Craexen) se 21. jan. 1341 imenuje Otakar Blagd viški, ob jednem župnik dobrniški in mengeški ter naddijakon Kranjske in Marke. (D, 3.)
Križevo pri Kostanjevici.
25. febr. 1595 je ondi župnikoval Adam Ribič (Piscator). Preden je prejel sv. redove je bil oženjen. — L. 1599 vikarij Krištof Waissingram.  (A. b.)
Krka.
L. 1336 je Henrik, sin Filipa s Krke (de Gurchat, dobil faro leskovško. (B, 3.) — L. 1599 je bil na Krki za župnika Jurij Kozlovič. (A, b.)
Leskovec pri Krškem.
Uri k, imenovan Cumanus, je bil ondi župnik 30. sept. 1336, odkoder se je menda preselil v Št. Vid pri Stičini, leskovško faro je pa dobil Henrik, sin Filipa s Krke. (B, 3.)—■ 15. mar. 1340 se imenuje Marchil Wolf s Krškega (Gurch-feld). (D, 3.) — 4. dec. 1374 duhovnik Štefan s Krškega (Gurchenveld). (B, 5.) — 14. mar. 1474 duhovnik Peter, župnik v Leskovcu (im Gurkfeld). (A, b.) — Župnik Primož ("Dominus Primos, Plebanus in Haselbach») se navaja: 6. nov. 1474; 2. maja 1478, ko mu je bilo ukazano, da naj se na Krškem maše ob nedeljah zopet opravljajo; 22. apr. 1479, ko je zarad svoje starosti prosil patrijarha, da se sodstvo krške fare izroči Juriju Diirerju, naddijakonu Marke kranjske; 11. mar. 1480, ko je poslal kot komisarja k neki pravdi v laški Videm duhovnika Vincencija Molka (Movlch) s Krškega, in slednjič 21. mar. 1480. (A, a.) — L. 1599 Luka Glauch, vikarij na Krškem (Leskovec). (A, b.) — L. 1659 župnik Matija Bučela. (A, b, 4.) — Cerkev sv. Janeza na Drnovem (Drenaun), podružnica krška, se omeni 22. apr. 1479. (A. a.) — 28. mar. 1677 je grof Thum, naddijakon dolenjski, predlagal, da bi se zaprla stara cerkev sv. Valentina v vasi Straža in izročila v sveten namen. (A, b, 5.)  A nekoliko let
pozneje je prosil leskovški župnik dr. G ašpar Funkel-steiner, da bi smel blagosloviti novozidano cerkev sv. Valentina v Straži kakor tudi cerkvi sv. Rozalije in sv. Jožefa pri Krškem. (A, b, 5.) — 23. jun. 1692 je pa isti župnik poprosil patrijarha, da hi kak sosedni škof smel priti birmovat v njegovo faro.  (A, b, 5.)
Ljubljana.
Fara sv. Petra: 2.8. feb. 1330 je bil v Vidmu za pričo Frančišek, imenovan 1'" rank lin, duhovnik iz Ljubljane. (C, i.) — 20. febr. 1332 se je Frančišek iz Ljubljane preselil z brdske fare na Kor. za župnika v Št. Vid nad Ljubljano. (B, 2.) — 26. jan. 1342 je šentpetcrski župnik, Jakob Reicheneški, sporočil patrijarhu, da je sezidal kapelo v gradu Reicheneck pri Celji. (B. 2.) — Leta 1356 je bil tu menda župnik Ivan. iB, 3.1 — Leta 1475, IO. jan.. je bil duhovnik Gregorij iz Ljubljane postavljen za župnika v Ulimji na Staj. (A, a.)
Hospital ljubljanski: 23. aprila 1472 dovoli patrijarh 40 dnij odpustkov za vse, ki kaj darujejo za hospital M. H. v Ljubljani, kjer se vsprejema in vzreja mnogo dečkov in deklic. (A, a.j
Nemški red: Komendator nemškega reda v Ljubljani prosi 22. okt. 1342 patrijarha dovoljenja, da bi smel naddijakon Kranjske in Marke deliti pravico za izvrševanje duh. pastirstva in oskrbovanje posestev pri cerkvi sv. Petra v Crnomlji in njenih podružnicah; M. B. pri treh Parah (in Awa). sv. Martina v Podzemlji. sv. Štefana pod Semičem in svetega Križa na Vinici. (B, 3.)
Škofija: V nekem dopisu z dne 10. jan. 1475 imenuje patrijarh ljubljanskega škofa svojega sufragana in trdi 1. sept. 1475. da nihče ne sme prositi miloščine v oglejski škofiji, ako ima dovoljenje samo od ljublj. škofa in ne od patrijarha. iA, a.) t— 18. nov. 1480 dobi škof Žiga Lamberški od patrijarha pravico, da sme posvetiti tri portatile za savinjsko dolino, ker so Turki v okrožji savinjske provincije porušili in
požgali mnogo altarjev in cerkva. (A, a.) — Ker je patrijarh vedno tirjal od ljubljanskega škofa, da mu mora biti podložen, odpisal mu je II. maja 1589 škof Ivan Tavčar i/. Gornjega Grada, opiraje se na bulo papeža Leona, med drugim sledeče: -Ouoniam vero in Episcopatus istius Laba-censis prima ereetione sedeš Apostolica ipsam Labacensem Lcclesiam prout et Kpiscopum sibi ac suae Romanae Ecclesiae immediate subiecit, ac ab omni iurisdictione, potestatc et subiectione Patriarchatus Aquileiensis prorsus exemit, quemad-modum pontificiae Bullae expresse testificantur, tum ctiam omnes antecessores mei perinde ac ego ipsemet ab eadem sede Apostolica confirmati ac juramento fidelitatis et obe-dientiae summo Pontifici saltem obstricti fucrint, non liceat mihi propria authoritate in III. ac. Revm-in D. V., quod pro-prium sedis est Apostolicae, transferre.» (A, b, 4.) — Žalostne razmere za časa luteranstva v Ljubljani znači pismo, v katerem je poročal ljubljanski kapitelj dne 19. jan. 1589 patrijarhu tö-le: «Apud nos penuria catholicorum sacerdotum et per grassantes haereses sacerdotium venerandum omnino in contemptum vel hominum risum abiit.- (A, b, 4.1 In drugo pismo gorenjskega naddijakona iz 1. 1595. v katerem stoji: Reformationis et Constitutionum in omnibus Monialium Mo-nasteriis Carniolae nullus apparet effectus, ingressus liber, obedientia nulla.-  iA, b.i
Kranjsko deželstvo (Landschaft): Friderik baron Sevniški (Libertinus de Seuneki, glavar Kranjske in Marke, 13. okt. 1336 (B, 3.) in 25. nov. 1338. (B, 3.j — Vojnik (miles) gospod Žiga Sebriaški, glavar Ljubljane in vse Kranjske, se imenuje 6. nov. 1474 in 18. nov. 1480; in dež. vicedom Ahacij Hertenfelser 27. apr. 1479. (A, a.)
Mekine.
Samostan: 29. nov. 1342 kupi mekinska prednica od Nikolaja Nusperškega desetino jednajstih zemljišč, ležečih v * Socesken, Pugled, VVorst et Aycha>. Ker so pa fevd oglejske cerkve, dobi Viljem Galenberški od patrijarha ukaz.
da naj jo uvede v ta fevd. Nikolajev prokurator je kapelan Henrik Vranjepe.ški. (B, 3.) — 26. nov. 1351 se navede Rensich Mekinski (menda plemiči, 2. febr. 1356 mekinski nunski kapelan Mainhard. (B, 3.) — Frančišek de Cos te 1-luza sacelan v samostanu 1. 1595, prednica pa Magdalena Kern. (A, b.) — L. 1599 so bile v samostanu sestre: Lavra Cornetti. prednica, Suzana Gornjegrajska lab Obrem-burg), Livija Rizi, Marjeta Röringer, Ana Hren ("Chrom in Elizabeta Walch (A. b); 1. 1639 samostanski kapelan Mihael T er cel. i A. b.i
Mengeš.
Ko se je odpovedal župnik Lavrencij de Vicomcr-cato s svojim upraviteljem, magistrom Oldradom de Ponte Lau den si, fari mengeški, je papež Ivan XXII., ki je prej kot patrijarh izvedel za izpraznjenje fare, podelil jo s pismom, danim v Avignonu dne 5. sept. 1327. Lombardinu de la Turre, nadduhovniku modociške cerkve v milanski škofiji. Tačas je bil Lombardin šc-le subdijakon, a je vender imel dostojanstvo nadduhovni.štva in papež mu vrh tega dovoli, da sme kot pravi župnik imeti faro mengeško i'Mangispurch 1. ter ga nikakor ne sili, da bi moral sprejeti više redove, samo da po namestniku skrbi za dušno pastirstvo v Mengšu. (B, 2.) Vmcstil ga je v Avignonu 29. okt. 1327 Frančišek Gracie. nadduhovnik perugijski in papežev kapelan, v navzočnosti cirkniškega župnika, Tadeja de Palude. (B, 2.) Za prokuratorja si je Lombardin izbral Konradi na, imenovanega Gapia de la Turre, klerika cerkve varijanske. Ta je precej 30. okt. 1327 v najem dal od prihodnjega sv. Avguština dalje za jedno leto dohodke mengeške fare Frideriku Kolovškemu iGerloch-stayn) za 60 mark starih solidov. iB, 3.1 — Nato je imel mengeško faro Ludovik de la Turre, a po njegovi od-povedbi jo je dobil 17. avg. 1335 patrijarhov kapelan Beren-garij, Matejev sin iz Catheneta, ter bil isti dan na-njö vmeščen v Vidmu. (1), 3.1 —■ Novi župnik je dal dohodke fare 17. avg. 1335 v najem cerkljanskemu župniku Šifri d 11
Vranjepeškemu. (D, 3.) — A menda zato, ker je Sifrid izgubil pravice do Cerkelj, dal jih je vnovič 10. dec. 1335 Otakarju B1 ago vi š kern u , župniku dobrniškemu in nad-dijakonu Kranjske in Marke, za jedno leto od praznika svetega Avguština dalje za 60 mark solidov. (B, 3.) — Zopet druzega župnika za Mengeš navede listina z dne 5. mar. 1337. namreč magistra Petra, zdravnika (Medicus). de Montepesullano. (D, 3.) — 21. jan. 1341 je pa Otakar Blagoviški poleg naddijakonske časti in fare dobrniške vžival tudi dohodke župniške v Mengši in «večne« kapelanije krašinske. (D, 3.) — 18. dec. 1356 je mengeški župnik Jakob pl. Scheyer po svojem upravitelji Ivanu s Češkega (de Boemia) menjal za svojo faro z župnikom Ivanom pl. Scheyer. ki je imel Ponikvo, faro na Štajerskem, in ob jednem kanonikat v Čedadu; 10. apr. 1357 je patrijarh potrdil to zamenjavo obeh farä. (B, 3.) — Za poznejša stoletja se najdejo v Vidmu zapisani še sledeči mengeški duhovni pastirji: Jurij Kralj, 28. avg. 1473 imenovan «mlaji ofkijant» in 8. dec. 1473 vikarij (in Mongesburg). (A, a.) — Josip Sittich, kateri je bil 1. 1597 k°t beneficijat presv. Trojice v Škofji Loki in kompetent za faro starološko med drugim obdolžen, da je dal 1. 1592 beneficij M. B. v Mengšu, kojega je dobil od grajščaka Nikolaja Bon h orno, naslednika dedičev Mengeških, po smrti svojega brata, mengeškega župnika Luke, v najem istemu Bonhomo, dasiravno je bil luteran. (A. b.) — L. 1639 kapelan Andrej Ven iger (A.b.). — L. 1659 kapelan Martin Boštijančič (A. b. 4). — 7. avg. 1692, 16. nov. 1693 in 20. mar. 1694 župnik Andrej pl. Gallen felški, naddijakon gorenjski, prej župnik v Dobrepoljah. Omenimo par notic iz njegovih pisem do patrijarha: «Naddijakonska čast ne daje druzih dohodkov, kakor malo honorarov od investitur.» »Mengeško faro ste dejali izpod gorenjskega pod stiski naddijakonat. » «Germanos sine vino idem est, ac pisces sine aqua vivere posse.» (A, b. 4.) — V letih 17 1 2 in 1722 župnik in naddijakon A n drej pl. Flachenfelds ki (A, b.). — Prvikrat se najde zabeležena slovenska oblika Mengeš («Mo ngus»). brez nemškega «bürg». 1 1. npr. 1476 (A, a.).
IzvtSstja muzejskega društva za Kranjski) i8;/l. 2
Metlika.
22. okt. 1342 je bila cerkev M. B. pri Treh Farah podružnica črnomeljska. imela je pa svojega duhovnika. (B, 3.). — 11. jun. 1473 je bil pozvan «Commendator» hiše metliških kri-ževnikov, da skaže svoboščine, vsled katerih se odteguje patrijarhovi jurisdikciji. (A, a.) — 6. nov. 1474 se imenuje Viljem, predstojnik bratovščini sv. Rešnjega Telesa v Metliki. (A, a.)
Mirna.
15. dec. 1477 župnik Jakob Turjaški (Auersperger) in njegov duh. pomočnik (socius animarum) Matija (Marin). (A, a.) — L. 1599 župnik Ivan Butalec. (A, b.)
Mirna Peč.
Nekaj zemljišč v tej fari (Honchstain) je prejel 6. nov. 1330 Grifon Čreteški od patrijarha v fevd. (C, 2.) — 6. nov. 1474 se pritožujeta Viljem Pevvscher, pravi vodnik mirnopeške fare in kanonik cerkve avgsburške (augustensis), ter mirnopeški vikarij Viljem Plässel, novomeščan, po komisariji Andreji Hochenwarterji, glavarji celjskem, zoper Jurija, ki je po krivici imel vikarstvo mirnopeško (in Honigstain). (A, a.) — 18. apr. 1595 vikarij Andrej in 1. 1599 (župnik ?) Andrej Brezar. (A, b.)
Mokronog.
20. sept. 1473 dobi Jakob, mesarjev sin iz Mokronoga, dovoljenje, da sme prejeti sv. redove. (A, a.) — 8. maja 1480 je bil Martin, sin mokronoškega kolarja, župnik v Kostanjevici.  (A, a.)
Moravče.
6. jan. 1474 je Leonard, Matejev sin, župnik moravški, kapelan in vedni gost (continuus commcnsalis) ljubljanskega škofa Žige, dobil od patrijarha dovoljenje, da sme postati mašnik. (A, a.) — L. 1639 Vrban Scheuer, župnik, in 1. 1658 Jernej Leitgeb, kapelan v Moravčah (in Infer. Car-niolia!). (A, b, 4.)
Mošnje.
L. 1345 dobi za Otonom, ki je odšel župnikovat na Solnograško. faro sv. Andreja v Mošnjah klerik J., sin Ivana Svveulina iz Loke. (B, 3.) — L. 1597 župnik Jurij Lausser, star 35 let. (A, b.)
Naklo.
Nakelski župnik postane 11. okt. 1341 Friderik iz Kranja. (D, 3.) — 16. febr. 1346 dobi faro N ikolaj Sey dl in . sin Klemena od Visoke Mitnice, akolit praške škofije, na predlog grofa Ortenburškcgn. in kamniškemu župniku Otakarju Blagoviškemu se ukaže, da ga vmesti. (B. 3.) Isti dan prejme tudi dovoljenje od patrijarha. da ga sme posvetiti kateri škof koli. Oprosti se tudi od bivanja v Naklem, kar se mu ponovi za dve leti 14. okt. 1348. (B. 3.) — L. 1597 vikarij (župnik) Sebastijan Konstantin Zapoški (Seepacher), ob jednem prost na blejskem Otoku, star 47 let, in kapelan Krištof Paradiž, star 25 let. (A, b.)
Nevlje.
L. 1595 je izgubil to faro župnik Avguštin. (A, b.) — L. 1649 je gorenjski naddijakon Jurij Scharlichius vmestil pri sv. Juriju v Nevljah za vikarija Mateja Vido, ki je bil porojen 1. 1627. Silil se je za to službo tudi Anton Usar iz ljublj. škofije. (A, b, 4.) — Po smrti Matije Kovača pa prezentuje 31. apr. 1718 kamniški župnik M. L. Rasp za vi-karijat v Nevljah, ki je v njegovi fari. Mateja Lavrenca P eter neka, magistra umetnostij in modroslovja. (A, b.)
Novo Mesto.
V Novem Mestu (Rudolfsberd, aliter in Nova Civitatei je bila 1. 1472 bratovščina presv. Rešnj. Telesa. (A, a.) — 6. nov. 1474 je Frančiškina Gratzer darovala ondotnemu frančiškanskemu samostanu nekaj letnih dohodkov od zemljišč. Imenuje se tačas Novomcščan Viljem Plässel, vikarij mirnopeški. (A, a.) — 11. apr. 1476 je meščan Martin Czige, patron novomeškega hospitala (de oppido Nova Civitate in
Marchia sclauonica), po smrti Jurija Pileatorja (Klobučarja) prezentoval duhovna Jurija Skrile ta za kapelana hospitalske kapele M. B. v Novem Mestu in je bil tudi od patrijarha v Vidmu potrjen. (A, a.) — 27. jan. 1477 najdemo Novomeščana, duhovnika Jakoba, in zopet 2. maja 1480 kot župnika na Ponikvi. (A. a.) — 18. apr. 1595 se pa imenujejo ti-le novomeški kapelani: Mihael Stöberger, Baltazar, Mihael in Jurij Zajec.  (A, b.)
Osilnica.
Kneginja Turjaška je predlagala 12. febr. 1718, ker je župnik Franc Kozlar dobil drugo faro, za Osilnico Jakoba Schlei mer j a.  (A, b.)
Planina.
Hasperški grad ima 20. apr. 1476 Baltazar Wagen. Več udov njegove družine je pomrlo za kugo. Pred smrtjo so napravili volila za novo cirkniško cerkev, skupaj okrog 40 dukatov. Drugih 40 dukatov ima Baltazar na posodo od cerkve sv. Marjete, ki je podružnica cirkniška, a oboje se brani plačati.  (A, a.)
Podbrezje.
L. 1597 je bil Martin Plahuta, star 40 let, vikarij kranjskega župnika v Podbrezjah.  (A, b.)
Podzemelj.
22. okt. 1342 se našteje cerkev podzemeljska (S. Martini apud Culpam), se svojim duhovnikom, med podružnicami črno-meljskimi.  (B, 3.)
Polhov Gradec.
Hertlin Pograjski (de Bilchgratz) se imenuje 15. okt. 1338. (B, 3.) — Herman Pograjski, vazal oglejske cerkve, pa prosi 7. mar. 1339 patrijarha, da bi ga investoval v fevde, ki jih ima od njega. (B, 3.)
Poljane.
L. [597 župnik Jurij Pušar, že starček; 1. 1639 župnik A n ton Tropi na; 1. 1682 župnik Karol Code 11 i; 27. avg. 1718,
ko je Andrej Blazni k odšel župnikovat v Škofjo Loko, prezentuje frizinški škof patrijarhu za poljansko faro Ignacija Ruparja in 29. jul. 1742, po smrti Ivana Bernardina Bogataja, pa dotedanjega žirovskega župnika Mihaela Mraka. — Ivan Skubic, krščen v Poljanah 4. maja 1657, je bil v mašnika posvečen 1. 1682. (A, b.)
Postojna.
15. avg. 133 i je vojna četa patrijarhova, iz postojinskega okraja zbrana, bila v Slavini. Poveljnik jej je bil Karlevarij de la Turre. (B.) — 9. okt. 1473 je v Postojni bil župnik duhovnik Pavel, kateremu je patrijarh dal neki ukaz zarad Martina Tolepa in njegove žene.  (A. a.)
Preddvor.
14. jan. 1475 je bil ondi za duhovnega pomočnika Jurij Josip (Socius divinorum in Cueflein). — 9. dec. 1478 se povč o nekem človeku, ki se je do krvi tepel v cerkvi sv. Klemena v Tu palicah (Tupalicz), podružnici kranjske fare. (A, a.)
Preserje.
11. apr. 1351 je bil Konrad Gornjegrajski (de Obremburga) patrijarhov kapelan stalni vikarij cerkve sv. Vida v Kamniku (Stayn), v fari cirkniški. Cerkev sv. Marjete v Borovnici spada v njegov vikarijat. (B. 3.) — L. 1375 je pa Ulrik, imen. List iz Kamnika, stalni vikarij cerkve svetega Vida v Preserjih (in Stayn), ki je podružnica cerkve M. B. v Cirknici in njej neposredno podložna. (B, 5.) — 29. avg. 1658 očak Janez dovoli bistrskemu prijorju Ludoviku Cirijanu. da sme blagosloviti vogelni kamen za cerkev, ki jo misli sezidati na čast sv. Jožefu v Preserjih (in Pretter, in superiori Carni-olia). (A, b, 4.)
Radeče.
16. jan. 1477 magister Gašpar, župnik v Radečah in patrijarhov komisarij.  (A, a.)
Radovljica.
L. 1345 je prejel radovljiški župnik Ulrik grof Orten-burški od patrijarha dovoljenje, da sme prejeti vse svete redove od kogar hoče. (B. 3.) A kmalu potem je umrl in za njim je dobil faro duhovnik Jakob Radovljiški 26. dec. 1346. (B 3.) Ta Jakob je bil poprej župnik pri sv. Nikolaju v «Nueclendorfu» na Kor. in na njegovo mesto je prišel 16. febr. 1347 Jurij Radovljiški. (B, 3.) — Henrik, sin Friderika iz Radovljice, dobi 1. nov 1348 faro sv. Andreja «in Pribatio». (B. 3.) — Dijak Ivan, sin Jurija Radovljiškega, prosi 18. jun. 1357 spreglčda zarad nezadostne starosti. (B, 3.) — 25. okt. 1367 je bil župnik ondi Iluebern. (B. 4.) — Baltazar Radovljiški je imenovan 17. sept. 1478 župnik pri sv. Mariji Magdaleni na Bregu blizu Maribora in 18. nov. 1480 naddijakon savinjske provincije. (A, a.) — L. 1597 so našteti trije radovljiški kapelam, namreč: Krištof Muhavec, Ivan Skočir in Krištof Paradiž. (A, b.)
Ribnica.
Župniki: 12. maja 1472 duhovnik Klemen (Rector Fcclesiae s. Stephani in oppido Reiff ni tz in districtu Marchiae sclauonicae). ki je bil 11. jun. 1473 poklican od očaka v Videm, da dokaže, zakaj bi bil izvzet od njegove jurisdikcije. .(A, a.') — Po njegovi smrti je dobil faro 9. avg. 1476 Tomaž Frein-perger. (A, a.) — Naddijakon Sebastijan Trebuhan 18. apr. 1595. (A, b.) — 31. mar. 1640 ribniški naddijakon in župnik F. M. Vaccano. (A, b.) — Po smrti slavnega nad-dijakona Ivana Ludovika Schön lcbna se imenuje naddijakon in župnik ribniški Tomaž Renner 1. 1693, ko seje z gorenjskim naddijakonom pričkal zarad tega, pod čegavo oblast da spada Cirknica; 3. dec. 1699, ko mu je bilo ukazano, da naj po smrti patrijarha Delfina vsi ribniški duhovni obhajajo tri dni mrtvaške obrede z biljami, absolucijo in zvonjenjem, kakor kadar umrje kdo iz avstrijske hiše. Fnako se je vršilo tudi po drugih cerkvah v naddijakonatu. Po Renncrjevi smrti je cesar prezentoval, kot patron fare, dr. Ivana Krstnika
Sigonija 26. jan. 1709. (A. b.) — 18. jun. 1724 je bil Ludovik Kobal župnik ribniški in naddijakon dolenjski. (A. b.) — Izmed drugih duhovnikov se omenjajo: Matija Marin 10. jun. 1476 subdijakon in 18. nov. 1480 mašnik v Ribnici (A, a.); 18. mar. 1479 duhoven Friderik Valpurger, kapelan altarja sv. Herrn, in Fort. v ribniški farni cerkvi in očakov komisarij (A, a.); 5. jan. 1480 vikarij Ivan Pehlar in kapelan Jakob (A. a.); 6. okt. 1480 duh. pomočnik Erazem (A, a.) in 22. avg. 1618 beneficijat Luka Knafelj. (A, b.) — 18. jun. 1724 prezentuje Ludovik Gundakarij grof pl. Kobencelj. grajščak ribniški in zaščitnik (advocatus) ondotne farne cerkve, po smrti Leopolda Ferdinanda grofa pl. Kobencelj na, prosta ljubljanskega in beneficijata presv. Rešnj. Telesa v Ribnici, za ta beneficij ribniškega župnika Kobala. (A. b.) — Od starejih ribniških gradnikov (Castcllani) smo izpustili Leonarda, ki je bil 10. dec. 1473 sodnik v ribniškem mestu in mu je bilo ukazano, da naj skrbi, da bode Ivan Pruča, ki je okradel ob času, ko so Turki napadli Ribnico, pušico, kjer se je nabiral denar zoper Turke, in pušico bratovščine presv. Rešnj. Telesa, vrnil denar župniku (A. a.); in Žigo Pyersa 11. maja in 10. jun. 1476.  (A, a.)
Reka Kočevska.
Župnik Melhior je dobil v svojo faro od kostelskega župnika vas Brige (Tiffenpacb), ki je zdaj v morovški fari. Za njim je prišel v Reko (Riech prope Koczeuiam) za župnika Martin Cunque, ki se večkrat imenuje od 6. mar. 1478 do 15. maja 1480. (A. a.) — 18. mar. 1479 se omenjata tudi podružnica sv. Antona s ključarjema ter bratovščina M. B. v farni cerkvi reški (A. a.) — Po smrti župnika Andreja Eckerja je prezcntoval 29. dec. 1722 Henrik knez Turjaški za Reko Jakoba Schleimerja. (A, b.)
Rova.
19. dec. 1477 je bil Andrej Hohenwart s Kol o v ca (Gerlochstain) cesarski kastelan v Spodnjem Celji.  (A, a.)
Sela pri Šumberku.
19. mar. 1478 Ivan, oficijal na Sumberku.  (A, a.)
Selca.
Župniki: 1. 1597 Jernej Namor. star 30 let; 1. 1639 Gašpar Telban in 31. maja 1658 Mihael Žerovnik. (A, b.)
Semič.
22. okt. 1342 je bila semiška cerkev (s. Stephani sub monte Syems) še podružnica črnomeljska. a imela je svojega duhovnika, katerega je vmeščal patrijarhov naddijakon nad Kranjsko in Marko.  (B, 3.)
Slavina.
15. avg. 1331 je stala v Slavini vojna četa patrijarhova. Poveljnik jej je bil Karlevarij de la Turre. (B.) iO. novembra istega leta obljubi patrijarh Pagan vojniku Viljemu Pišaškemu (de Piscatz) dati 200 mark solidov vojne odškodnine, ne zaveže se pa plačati kaj za njegovo rešitev iz vjetništva. ker je slavinski grad brez njegovega dovoljenja izročil nasprotnikom. (B.) — 25. apr. 1477 je rečeno o duhovniku Andreji Vipavskem (de Vipaco). da je bil nekdaj vikarij v Slavini, v tržaški škofiji.  (A, a.)
Smlednik.
I.. 1356 je bil na smlejskem gradu za kastelana Martin.
(B. 3-)
Sovra.
25. febr. 1335 je bil v Čedadu sovrski župnik Friderik (Fridericus. Plebanus s. Stephani de Czaewer). (C. m.) — L. 1 597 je živel na Sovri duhoven Augustin Toma dec, star 57 let. (A, b.)
Spodnji Tuhinj.
L. 1639 vikarij Pavel Jugovec.  (A, b.) Stara Loka.
Župniki: Encho de Alzeya dobi 21. nov. 1336 za tri leta oproščenje od rezitlencije (B, 3.);  v septembru  1. 1342
mu ukaže patrijarh, da naj vmesti Otakarja Blagoviškega na kamniško faro (B, 3.) in potem se imenuje kot župnik loški še 1. 1345. (B, 3.) — Hilprand de Hak, župnik 8. nov. 1357. (B, 3.) — Pankracij Ecker se navaja večkrat, n. piv: loega mar. 1473, župnik ali «večni» vikarij v patrijarški cerkvi loški, kateri je patron frizinški škof; 10. jun. 1473 v neki pravdi z loškim mestom; istotako 10. maja 1474 in večkrat v 1. 1475 in slednjič 3. maja 1479. (A, a.) — GašparFreudenschuss, prost ljubljanski, oglejski naddijakon za Gorenjsko in župnik loški, je bil 1. 1597 med drugim tožen, da po nemško pridiguje in le malokdaj «slauonice». (A, b.) — L. 1639 župnik Andrej Hafner. (A, b, 4.) — 12. nov. 1660 župnik Oktavij Ami-gon. (A. b, 4.) — 28. febr. 1678 in 27. junija 1682 župnik Andrej Kudazul (Hudačut). (A, b.) — Po njegovi smrti prezentuje 27. avg. 1718 frizinški škof za loško faro poljanskega župnika Andreja Blaznika (A, b.) in po smrti Blaznikovi 13. nov. 1728 Frančiška Leopolda Kalina. (A, b.) — Izmed drugih duhovnikov staroloških se omenjajo: 16. junija 1375 oficijant Jakob, imenovan Mušič (Musecz) (B, 5.); 3. maja 1479 duh. pomočnik (Cooperator diuinorum) Barthim (A, a.); 1. 1597 vikarij Frančišek Latomus, star 57 let, in duh. pomočnik Ivan Fuzius, star 43 let (A, b.); 1. 1599 provizor Josip Sittich (A, b, 4); 1. 1658 vikarij Tomaž Heisich in duh. pomočnik Matej Pevec (A. b.) — Mašniki so postali Ločani: 1. 1659: Janez Križaj, Gregor Zontar, Mihael Mrcina, Mihael Pintar. ter Mihael Volk dijakon in Martin Križaj subdijakon. (A, b, 5.) Da smeta biti posvečena od kogar hočeta, sta dobila pravico Ločana: Josip Križaj 28. febr. 1678 in Štefan Zamejec 27. jun. 1682, prvi porojen 9. jan. 1656 in drugi 24. dec. 1657.  (A, b, 5.)
Stari Trg pri Ložu.
Oton Loški (de Los) se imenuje 15. okt. 1338. (B, 3.) — Oton in njegovi sinovi dobč 13. febr. 1342 od patrijarha loški grad v fevd. (B, 3.) — A 26. avg. 1342 sta bila in-vestovana na grad Lož Herman in Jurij Verdenstajnska.
(B, 3.) — Faro (Los) podeli patrijarh 2. jun. 1351 Konradu Fridberškem u, duhovniku solnograške škofije. (B. 3.) — Duhovnik Henrik Tuler iz Loža se imenuje 4. dec. 1374. (B, 5.) — Na prošnjo Dyeca Verdenstajnskega. loškega glavarja, dovoli 21 febr. 1341 patrijarh, da se sme pod loškim gradom vsako leto obhajati sejem. (D. 3.) — Duhoven Jurij Klamperle je imenovan vikarij v Ložu 12. maja 1472 in 20. jan. 1473. ko mu je generalni vikarij Angelus de Feltre naročil. naj gleda, da se ne bode širilo po fari prešestvo, ker so Turki mnogo zakonskih žena odvedli v sužnost. (A, a.) — 12. maja 1472 je bilo ukazano loškemu sodniku Crisonu Čudku, naj plača za večno luč v kostnici cerkve svetega Mihaela v Ložu, kakor se je zavezal. (A, a.) — Po smrti Pavla Suenka je dobil faro Lož, podložno dolenjskemu nad-dijakonu, 12. avg. 1736 Filip Jakob Uršič. (A, b.)
Stari Trg pri Poljanah.
8. nov. 1475 seje pritožil župnik Jurij, da mu delajo silo gradnik (Castellanus) Nikolaj Fuitlander (in Polano) ter njegov pisar Ivan in Matija in Mihael Godec, ker so napadli župni dvorec, in. ko ravno župnika niso našli, odvedli in za deset dnij zaprli njegovo staro postrežnico. Patrijarh je vsled tega napadnikc izobčil 11. maja 1476- (A, a.) Imenuje se župnik Jurij še 24. jun. 1476. 6. apr. 1478 in 5. jan. 1480. (A, a.)
Stičina.
Samostan: Patrijarh Bertrand je posvetil 20. okt. 1336 v kapeli sv. Pavlina v Čedadu stiškega opata Ivana, ki je obljubil Bertrandu in naslednikom: «subjectionem, reverentiam et obedientiam secundum regulam s. Bencdicti.» (B, 3.) — i. dec. 1357 imenuje patrijarh stiškega opata Petra svojim kapelanom. (B, 3.) — 10. maja 1480 bil opat Ulrik (A, a.) in 5. maja 1687 opat Ivan. ki je dal duhovnu Ivanu Rusu pravico spovedovati po farah, ki so vtelešene samostanu, in odvezovati od cerkvenih kaznij in pridržkov. (A, b, 5.)
Sveta Katarina.
Plemenitnik Nikolaj Hertenberški je 19. nov. 1. 1336 obljubil patrijarhu, da se bo vrnil v njegovo ječo do 1. febr. prihodnjega leta, in da potem pod globo 200 mark ne bode ubežal.  (B, 3.)
Svibno.
15. mar. 1340 se imenuje plemič Rudolf Svibenski (de Sarfenberch). (D, 3.) — 6. jun. 1342 je bil pa za župnika v Svibnem Henrik. (B, 3.)
Sent-Jakob pri Savi.
25. okt. 1367 je bil Vey d lin, sin Vey d lina s Pešate, prošnjik za vipavske fevde.  (B, 4.)
Šent-Jernej.
Župnik Danijel se je II. maja 1476 pritožil zoper ribniškega grajščaka Žigo Piersa, da je naredil škodo cerkvi sv. Jerneja.  (A, a.)
Šent-Jurij pri Kranji.
L. 1363 je prosila velesovska prednica patrijarha, da naj potrdi duhovna I. za stalnega vikarija pri cerkvi ali kapeli sv. Jurija blizo samostana, nad katero ima od nekdaj patronat. Patrijarh ga potrdi in ukaže vodiškemu župniku, naj ga vmesti. (B, 4.) — 7. maja 1473 dobi župnik Jurij Kesleker dovoljenje, da sme iti za jedno leto za upravnika (negotiorum gestor) v opatijo ali samostan M. B. v. Gornji Grad, v ljubljanski škofiji, ako postavi na svoji fari sposobnega vikarija. (A, a.) — 9. nov. 1476 župnik ali «večni» vikarij Ahacij Hysenhausen. (A. a.) — Nov župnik v Sent-Jurij je prišel 1. 1595. (A, b.) — Župnik Oktavij Amigoni se omenja 1. 1639, 24. apr. 1658 in 28. nov. 1658. ko dobi dovoljenje, da sme blagoslavljati cerkve, a 1. 1660 je bil menda že župnik loški. (A, b.) — 28. apr. 1658 kapelan Bernard Butec. (A, b, 4.) — Po smrti župnika Ivana Mama prezentuje velesovska prednica 5. okt. 1723 za župnika Jakoba Vidmarja.  (A, b.)
Šent-Lovrenc na Temenici.
L. 1599 kapelan Ivan Werkhih.  (A. b.) Sent-Rupert.
V fari Sent-Rupert («in Crailaw = Skrljevo») je dobil 6. nov. 1330 vojnik Grifon Čreteški nekaj kmetij od patrijarha v fevd. (C. 2.) — Po smrti župnika Grifona je dobil 13. okt. 1336 faro od patrijarha Bertranda Konrad iz Gleisdorfa. klerik sekovske škofije, ki je bil ondi še 25. nov. 1338. (B, 3.) — Župnik Jakob Turjaški (Auersperger) se večkrat imenuje od 25. nov. 1474, ko je dobil faro, do 18. nov. 1480; tega leta je imel poleg župništva tudi čast naddijakonstva za Slovensko Marko (Dolenjsko).  (A, a.)
Šent-Vid nad Ljubljano.
Ivan, pokojnega Ditriha Vipavskega sin, menja 20. febr. 1332 za šentvidsko faro s Frančiškom iz Ljubljane, župnikom brdskim na Koroškem. (B. 2.) — 14. nov. 1336 je bil duhovnik Friderik ondi za župnika (B, 3.) in 9. maja 1. 1375 Mihael (B, 5.)
Šent-Vid pri Stičini.
Patrijarh je dal 25. apr. 1335 faro sv. Vida (in Marchia sclauonica) po smrti župnika Friderika Čreteškega za dve leti v najem Volfingu (Wlvingo), kapelami Grifona Čreteškega, pod pogojem, da opravlja ondi duh. pnstirstvo in dobiva dohodke fare, patrijarhu pa plačuje na leto po 50 mark solidov. (C, m.) ■— L. 1336 je patrijarh ponudil faro leskovškemu župniku Liriku, imenovanemu «Cumanus», in naročil Otakarju, naddijakonu Marke in Kranjske, naj ga vmesti. (B, 3.) — 23. jun. 1339 je bila fara zopet brez župnika. (C, 3.) — Vikanj Henrik je poročil 26. nov. 1351 očaku o neki tatvini, katero je naredil v ondotni cerkvi Ren-sich Mekinski. (B, 3.) — 25. okt. 1367 župnik H es 1 er. (B, 4.) — 6. nov. 1330 je Grifon Čreteški v tej fari dobil nekaj kmetij od patrijarha v fevd.  (C, 2.)
Škocijan pri Turjaku.
Teodorik baron Turjaški in gospod na Sumberku prezentuje za Škocijan 1. okt. 1626 ljubljanskega kanonika Baltazarja Burzerja, ker se je fari odpovedal župnik Peter Lerchinger.  (A, b.)
Skofja Loka.
Klerik L, sin Ivana Sweulina iz Loke. je postal 1. 1345 mošenjski župnik. (B, 3.) -— Jurij Lamberger se imenuje 10. jun. 1473 glavar in kastelan mesta Loke. Pritožil se je 27. apr. 1474 zoper njega in loško starešinstvo župnik Pan-kracij Ecker, ker so izvolili novega učitelja (scolasticum), ne da bi bili njega vprašali. (A, a.) Vlekla se je ta pravda še naslednje leto. — 4. apr. 1474 dobi Jakob Reichior iz Loke od patrijarha dovoljenje, da sme, ker je dovršil študije na dunajski akademiji, prejeti višje redove od padovanskega škofa. 1 A. a.) — 17. jun. 1476 je dobil klerik Jurij Hertenfels, sin Ahacija Hertenfelsa iz Loke. glavarja v gradu «Nouen-burg», kamniško faro. (A, a.) — 6. mar. 1480 je bil Gregorij iz Loke vikarij farne cerkve videmske pri Krškem. (A, a.) — Beneficijat presv. Trojice v Škofji Loki je bil od 1. 1586 do 1597 Josip Sittich. Tožili so ga, da je pokopal v kripto, koder je prej ležala ustanoviteljica beneficija, svojega brata Vol ban k a Sittich a. Ta beneficij je ustanovil Vol ban k Schwarz s svojima soprogama. Beneficijata, ki je imel v adventu vsak dan zorno mašo v kapeli, je volil frizinški škof in potrjal patrijarh. (A, b.) — Ivan Skočir, star 27 let, je bil 1. 1597 kapelan pri sv. Jakobu v Loki, odkoder je šel v Radovljico in na njegovo mesto prišel Jakob Šubec, star 29 let. (A. b.) — Isto leto so dozidavah mestno cerkev sv. Jakoba. (A, b. 4.) — Vikarij v loškem mestu. Lavrencij Rotar, je postal 29. jul. 1742 žirovski župnik. (A, b.) — O samostanu ki ar is imamo sledeča izvestja: L. 1597 je bila opatica Ursula Gosar. stara 46 let in v redu 35 let (A. b); 1. 1639 opatica Suzana. (A, b.) — 19. maja 1714 je umrla prednica Marija Ana roj.pl. Hohenwart in mesto
nje je bila potem izvoljena Marija roj. Petri če vi č. (A, b.)—■ 12. nov. 1660 je sporočil loški župnik, da je pred kratkim pogorel samostan sv. Klare v Loki in da mislijo novega zidati zunaj mesta, kar se pa vender ni zgodilo.  (A, b.)
Smarije.
23. jun. 1339 je bila fara («Harlant>) izpraznjena. (C, 3.) — 24. jul. 1375 je župnikoval Jakob, pred njim je bil pa v Šmarijah vikarij Matija iz Ljubljane, imenovan Malop ali Malolip. (B, 5.) — 19. sept. 1476 se imenuje duhovnik Ivan vikarij «in Harlandt» (Lanišče).  (A, a.)
Šmarjeta.
23. jun. 1339 je bil vikarijat brez duhovnega pastirja. (C, 3.) — L. 1337 (?) je postavil patrijarh, na priporočilo belo-cerkovskega župnika Viljema, duhovnika Verijanta iz Ljubljane za stalnega vikarija pri podružnici v Šmarjeti, spadajoči pod faro Bela Cerkev. (B, 3.) •— 7. maja 1375 je bil menda ondi vikarij Jurij. (B, 5.)
Šmartno pri Kranji.
Župnik Vor licu s Boianus, doma iz Čedada, je menjal za šmartinsko faro s Friderikom, župnikom pilštanjskim, 30. apr. 1331. (C, i.) — 10. avg. 1342 je župnikoval Henrik Gorjanski (de Goryach). Ustanovil je tačas beneficij pri kapeli sv. Marjete, ki je že od starih časov sezidana na Smar-j e t i 11 i Gori, a le malo obiskana. Založil je glavnico, da bode mogel stalni kapelan sv. Marjete od tega živeti in cerkvi služiti. Tega kapelana smejo postavljati šmartinski župniki. (B, 3.) — 28. febr. 1351 je bil v Smartnem za župnika Oton Paysan. (B, 3.) 6. mar. 1351 je isti imel v najemu vipavsko faro (B, 3); 11, maja 135 I je bil zarad te najemščine poklican v Ljubljano pred namestnega naddijakona Kranjske in Marke na odgovor. (B, 3.) Imenuje se isti župnik še 16. jun. 1375. (B, 5.) — L. 1597 je župnikoval ondi Jakob Hauman. (A, b.)
Šmartno pri Litiji. -
6. nov. 1474 in 30. jan. 1476 se imenuje duhoven Jurij, sin Štefana iz Litije, bivajoč v Trebnem. (A, a.) — 19. sept. 1476 je bil v Šmartnem (ad S. Martinum prope Luthiam) za župnika Štefan. (A, a.) — Za vikarijem Pankracijem, ki se je preselil v Čatež pri Kostanjevici, je prišel tjekaj Vit 1. 1480. (A, a.)
Šmihelj pri Novem Mestu.
29. nov. 1336 dobi po smrti župnika Otona na prošnjo Ivana Henrika, grofa Goriškega in Tirolskega, faro Šmihelj (S. Michael in Marchia prope Meychaw) Ivan pl. Reypach (B, 3.). ki je ondi župnikoval še 19. mar. 1339.  (B, 3.)
Toplice.
Na priporočilo Hermana Čreteškega je dobil cerkev M. B. v Toplicah Karol. in ko se je ta odpovedal, jo dobi 15. mar. 1340 Peter Farmanov iz Ljubljane. Vmestil ga je šentvidski župnik. (D, 3.) — Po Petrovi smrti da patrijarh 25. okt. 1342 kapelo M. B. v Toplicah (Töplitz) na prošnjo Hermana Čreteškega Ulriku. Blaževemu sinu, ter v njegovem imenu investuje Fritmana Sevniškega. (B, 3.)
Trebelno.
Patrijarh Pagan da plemenitemu vojniku Grifonu Čre-teškemu (de Reutcnberch), glavarju goriškega okrožja, v fevd nekaj kmetij v Slovenski Marki, namreč v farah: Šent-Vid, Sent-Rupert. Trebno in Mirna Peč. 6. nov. 1330. (C, 2.) — L. 1335 je umrl Friderik Creteški. župnik šentvidski na Dol. (B, 3.) — Pred 15. mar. 1342 se imenujeta Herman in Leupold Čreteška (D, 3.) in 25. okt. 1342 Herman, Jakob, Bertold, Ortolf, Leupold in Grifon Čreteški. iB, 3.) — L. 1599 je bil pri Sv. Petru za župnika Matija Arzt. (A, b.)
Trebno.
Omenili smo že, da je tudi v fari trebanski dobil Grifon Čreteški nekaj zemljišč v fevd 6. nov. 1330. (C, 2.) —
23. jun. 1339 je bila fara izpraznjena. (C. 3.) — 27. mar. 1595 je Friderik Klemen bil župnik, naddijakon v Trebnem za Dolenjsko pa 5. dec. 1597 in 1. 1599, ko je bil razglasil po dolenjskem naddijakonatu sveto leto.  (A, b.)
Tržič.
L. 1597 župnik Ga.špar Jenčič, star 53 let (A, b.). in 1. 1639 župnik Tomaž Podgortin (?). (A, b,) — L. 1692 so tržiško faro oddajali gospodje Brniški (de Werneg) kot gospodarji «Neuhausa». (A. b. 4.) — Župnik Anton Kristan je umrl ondi 2. apr. 1710, in po njegovi smrti je udova Marija Renata Barbo z Neuhausa kot patrona fare pre-zentovala 22. apr. 1710 Gašparja Königa. (A. b.)
Vače.
Duhovni pomočnik Primož Pavlic na Vačah (in VVotsch) je bil 28. avg. 1473 tožen, da je storil krivico svojemu župniku (perpetuo Vicario) Blažu Prašičku in zarad tega klican v Videm na odgovor. Ker na drug poziv z dne 27. okt 1473 ni hotel priti, izreklo se je nad njim slovesno izobčenje. Po vseh farnih cerkvah škofije so med sv. mašo zapeli in utihnili zvonovi, sveče se prižgale in pogasile in potem se razglasila ljudstvu obsodba. 8. dec. 1473 je dobil Jurij Kralj, vikarij v Mengšu, dovoljenje, da sme od izobčenja odvezati Primoža Pavlica. ker se je poravnal s svojim župnikom. (A. a.) — L. 1639 je bil na Vačah za kapelana Baltazar Schibad in 1. 1659 za župnika Matija Jenko. Vače so se tačas prištevale Dolenjskemu. (A, b.)
Velesovo.
L. 1639 je bil župnik Ivan Tavčar; 21. avg. 1725 je prednica župnika magistra modroslovja, Ivana Filipa Mlakarja, predlagala za faro cerkljansko. (A b.) — Samostan («Monasterium Vallis s. Mariae in Michelsteten») je vže 1. 1363 po prednici prezentoval župnike za vtelešene fare. (B, 4.) Dominikanke so si same volile prednico in patrijarh jo je čez osem dnij potrdil, ako se med tem časom nihče nij zoper
njo pritožil pri naddijakonu. (A, a.) — Izvoljene so bile: 12. maja 1475 Jera (A. a.); 21. dec. 1692, po smrti Ivane Paradeiser, 54 let stara Marta G ali, katero je vmestil Andrej Gall, župnik in naddijakon celjski (A, b, 5.); 16. mar. 1716 se imenuje prednica Ana Katarina pl. Petteneck in po njeni smrti je bila 12. okt. 1722 izvoljena Marija Antonija pl. Scherenburg, ki se omenja .še 5. okt. 1723 in 21. avg. 1725.
Vinica.
Viniška cerkev (s. Crucis in Weintz) se imenuje 22. okt. 1342 v oglejski škofiji kot podružnica črnomcljska s svojim duhovnikom. (B, 3.) — 15. maja 1480 je bil ondi za župnika Baltazar (Plebanus in Vinnea). (A, a.)
Vipava.
20. febr. 1332 je Ivan, pok. Ditriha Vipavskega sin, zapustil Šent-Vid nad Ljubljano ter nastopil zamenjeno faro Brdo na Koroškem. (B, 2.) — 8. mar. 1335 je sicer Ivan resignoval na Brdo, a faro zopet dobil od patrijarha Bertranda. (B, 2.) — 15. okt. 1338 je bil v Vipavi navzoč Bertold Vipavski. Vpričo njega je patrijarh ondi podelil Spodnji grad vipavski Galonu, sinu vojnika Volbanka Stegbachskega, mejnega grofa v Istri, po smrti Almerika Vipavskega, ki je prej še vtem gradu stanoval. (B, 3.) — Gornji grad vipavski, katerega so nekdaj imeli sinovi plemiča Ofona Kostanjcviškega, da patrijarh 28. maja 1342 v fevd Rajneriju Picerne. (B, 3.) — 6. jul. 1342 da patrijarh vipavski grad Albertu, grofu goriškemu. (D, 3.) — V oktobru 1. 1342 in 15. okt. 1344 se imenuje Almerik, vipavski župnik, s svojim prokuratorjem Ivanom Vipavskim. (B, 3.) — Vipavec H er h lin Kranpergar je bil sezidal stolp pred vratmi Spodnjega gradu, kjer stoji na jedni strani hiša Ayntzlinova. na drugi Struzarjevih dedičev in na tretji teče reka Vipava. Ker stoji stolp na patrijarhovem posestvu, dobi ga I Ierhlin v fevd v oktobru 1. 1342. (B, 3.) - ■ 15. okt. 1344 se navaja
Izveilja muzejskega društvu za Kranjsko 1891. j
Ivan pl. Trautmansdorf, kapelan pri cerkvi M. D. v Logu (in Augea). (B, 3.) — Hrib «Risimberch» pri Vipavi je bil sicer pust, a za grad pripraven, zato dobi 4. okt. 1345 plemič Ivan Kamniški dovoljenje od patrijarha Bertranda, da sme ondi sezidati grad. (B, 3.) — Vipavsko oskrbništvo dä patrijarh Bertrand 26. jan. 1346 Herbonu Sneperškemu. (B, 3.) — Vipavski župnik Friderik je bil dal dohodke svoje fare za dve leti v najem za 46 mark solidov šmartinskemu župniku Otonu Paysanu in vipavskemu vikariju Ulriku «de noua domo». Pritoževala sta se najemnika zoper njega pri patrijarhu 6. mar. in 1 1. maja 1351. (B, 3.) — Konrad Ostroviški in Friderik Buchensteinski se tudi nekaj pritožujeta zarad vipavske fare 2. jun. 1351. (B, 3.) — 25. okt. 1367 prosi patrijarha za vipavske fevde Vey d lin, sin Vevdlina s Pešate. (B, 4.) — O Andreji iz Vipave je rečeno 25. apr. 1477, da je bil nekdaj vikarij v Slavini. (A, a.) — Imenujejo se dalje: 18. avg. 1477 vikarij Jakob in Andrej Fabri, kapelan M. B., sv. Leonarda in sv. Barbare v Vipavi. To kapelanijo je ustanovil Viljem Paumkircher. (A. a.) — 22. sept. 1478 kapelan Andrej in vojnik ter vipavski glavar Leonard Herbersteiner. (A. a.)— 11. apr. 1480 duhoven Pavel, zornik Gregorij in vikarij Jakob. (A, a.) — 19. apr. 1480 duh. pomočnik Jurij iz Vipave in Gregorij K urnik, zornik v Vipavi. (A, a.) — 19. febr. 1595 vikarij Matej Forstner. (A, b.) — L. 1659 kapelan Ivan Bapt. Cauce. (A, b, 4.) — 2. avg. 1724 podeli Ivan Baltazar Raufftelshofen, prost v Strassburgu na Koroškem, po smrti Ivana Friderika pl. Schweiger-ja vikarijat Vipavo Dominiku Repiču. Prost trdi, da ima vsled papeževe bule vse pravice nad vipavsko faro, ker je vtelesena proštiji «polnim pravom», in da je on nje župnik. (A, b.)
Višnja Gora.
Duhoven Herman Višnjegorski je postal 1. 1472 za Jakobom Dachauerjem župnik cerkve sv. Jurija v Gotovljah (Guetendorf), v savinjski dolini.  (A, a.)
Vodice.
Po smrti župnika Gregorij a je dobil v majniku 1. 1337 vodi.ško faro magister Josip. (D. 3.) — 9. mar. 1347 je bil za župnika drug Gregorij, čigar upravitelj je bil Mainhard, nunski kapelan v Mekinah. (B, 3.) — Za tem Gregorijem je dobil faro 2. febr. 1356 Elija Celjski (Helyas de Cylia). (B, 3.)
Vranja Peč.
Sifrid Vranjepeški (de Rabensperch) 17. avg. 1335 župnik cerkljanski in najemnik mengeške fare. (D, 3.) — V listini od 29. nov. 1342 se imenuje Henrik Vranjepeški. kapelan v mekinskem samostanu, prokurator Nikolaja Nus-perškega (B, 3.) in 19. okt. 1341 duhovnik Henrik Vranjepeški, patrijarhov kapelan.  (D, 3.)
Zagorje.
Župnika: 1. 1639 Tomaž Grohar in 1. 1658 magister Adam. (A, b.)
Zgornji Tuhinj.
L. 1639 vikarij Ivan Šlibar. (A. b.) — 22. apr. 1730 prezentuje kamniški župnik Rasp po smrti Matije Dimica za vikarija Antona Žerovnika. (A, b.)
Žiri.
L. 1597 župnik Mihael Motko, star 33 let. (A, b.)-Ko je župnik Ignacij Rupar odšel v Poljane, prezentoval je 27. avg. 1718 frizinški škof za žirovsko faro Bernardina Bogataja, ki je tudi šel župnikovat v Poljane in umrl ondi 1. 1742. (A, b.) — Istotako se je njegov naslednik Mihael Mrak preselil v Poljane in mesto njega je prezentoval škof 29. jul. 1742 škofjeloškega vikarija Lavrencija Rotarja. (A.b.)
Žužemberk.
18. nov. 1480 je ondi župnikoval duhoven Kancijan (A, a.1 in 1. 1599 Anton Porenta. (A, b.)
Se nekoliko drobtinic za nameček! Neki zapisnik brez letnice, ki je bil  pa najbrž pisan okrog 1. 1600, nam pove\
koliko da je imel patrijarh podložnih škofov,  ter katere fare da so bile podložne posamnim samostanom in drugim, in slednjič nam poda pregled naddijakonatov s farami. Suffraganei Patriarchae:
Episcopi: Patavinus, Vicentinus, Veronesis, Tridentinus. Comensis, Tervisinus, Cenetensis, Bellunensis, Feltrensis. Con-cordiensis, Tergestinus, Justinopolitanus, Aemoniensis, Paren-tinus, Pollensis, Petenensis.
Capitulum in Foro Julii habet parochias (et eligit vicarios): s. Odorici Tulmini, s. Viti in Monte, s. Mariae in Idria, s. Bartholomaei in Cerchina, s. Mariae de Chinisa, s. Da-nielis de Volzana, s. Udalrici de Pletio, s. Mariae de Caporeto.
Kostanjevica ima fare: Sv. Križ, Čatež, Mokronog, Kostanjevica, Videm pri Savi, «Rayz>, «Suchelberg» in Sevnica. Opat völi, odpošlje in potrdi stalne vikarije za dušno pastir-stvo farä. V sodnih zadevah so podložni dolenjskemu nad-dijakonu.
Stičina ima vtelešene fare: Dobrniče, Žužemberk, Krka. Višnja Gora, Šent-Vid, Šmarije, Prežganje (farni vikarijat. nastal iz Šent-Vida), Šmartno pri Litiji (f. vik., iz Šent-Vida). Bela Cerkev, Šempeter (vik.), Šmarjeta (vik.;, Raka (vik.) in Škocijan (vik.). Razmere med samostanom in podložnimi farami so kakor pri Kostanjevici.
Novomeški kapitelj: Dostojanstvenika sta: prost in dekan. Dekana voli prost v soglasji s kapiteljnom; istotako štiri kanonike, katere potrjuje patrijarh. Kapitelj voli si tri kapelane in jih potrdi. Podložne so mu fare: Šmihelj, Seht-Rupert in Mirna Peč.
Naddijakoni so: v Gorici, Beljaku, Celji (in Districtu Savinae et Campi Dravi), Ribnici (in Dominio Gotschcviaej, kamniški (vel Super. Carniole) in dolenjski (Infer. Carniole, nune Praepos. Novamestensis).
Pod gorenjski naddijakonat spadajo fare: Kamnik, Nevlje, Sp. Tuhinj, Zg. Tuhinj. Komenda. Cerklje, Velesovo, Šenčur, Kranj z vikarijati: Podbrezje. Križe, Kovor in Preddvor; dalje Tržič. Zaspi, Loka. Selca, Poljane, Žiri. beneficij
na Holmcu, Mengeš z vikarijati: Vače, Čemšenik, Zagorje in Dol; fara Moravče, kapelanija Mekine, fara Cirknica z vikari-jatoma Planina in Preserje; Dovje, in slednjič trije samostani: loški, velesovski in mekinski.
Dolenjski naddijakonat obsega fare: Novo Mesto, Krško (fara in beneficij sv. Martina v krškem gradu), Žužemberk, Krka, Toplice, Soteska, Trebno z vikarijatoma Sv. Križ v Gabrniku in Mirna; Videm pri Savi, Šent-Jurij na hribu, kapelanija Podpeč (Gallenstein), Šmarije, kapel. Višnja Gora, Prežganje, Šent-Vid, Šmartno, Čatež (pri Kost.), Sv. Križ (pri Kost.), Kostanjevica (mesto), Raka, Škocijan, Dol(?), Mokronog, Mirna Peč, Šmihelj. beneficij novomeški, Zagorje, Bela Cerkev, Rajhenberg.
Ribniškemu naddijakonatu se prištevajo fare: Ribnica, Lož, Bloke, Škocijan pri Turjaku. Dobrepolje. Kočevje, Mo-zelj, Črmošnjice, Poljane, Kostel. Osilnica, Reka, Steberk (Lož).
Na Kranjskem se je vedno spreminjala razdelitev oglejske škofije gledč na naddijakonate in njim podložne fare. Zato predstoječe beležke niso natančne in se tudi popolnoma ne vjemajo s tem, kar pove P. Hitzinger o cerkveni razdelitvi Kranjske v Klunovem arhivu. Da nekoliko pomagam razrešiti to zamotano stvar, pridenem tu še kronologično vrsto vseh naddijakonov, katere sem našel omenjene po furlanskih arhivih.
Archidiaconi Carniole et Marchie:
Otakar, 10. dec. 1335 (župnik dobrniški); 30. sept. 1336; 5. jan. 1341 (Otakar B lago viški, župnik dobrniški, mengeški in kapelan krašinski); 19. okt. 1341; 6. jun. 1342; 13.jan. 1345; 10. dec. 1345; 30. apr. 13 5 1. — Gera r d Ljubljanski, 5. mar. 1337. — Ivan (pl. Scheyer) 28. febr. 135 1 (župnik v Ponikvah na Staj.) 2. jun. 135 1; 1. 1356 in 1375 (v Mengšu).
Vicearchidiaconus Carniole et Marchie:
Gregorij, 11. maja 1351, župnik v Šent-Paternijonu na Koroškem.
Archidiaconi Carniole (Gorenjsko):
Kancijan, 18. jan. 1474; 24. mar. 1474; 12. maja 1475 (Archidiaconus  Constrictus  super. Carniole);   8. sept. 1475,
i i. apr. in 25. jun. 1476; 30. okt. 1477; 9. febr. 1478 Kancijan (Vidovec), župnik cerkljanski; 17. sept. 1478. — Pankracij (Arcbidiaconus super. Carniole), 1. sept. 1475. — Leonard Seydel 1. mar. 1479. vikarij v Kamniku, in 3. maja, 4. maja in 25. nov. 1479.
Archidiaconi Superioris Carniole:
Gašpar Freudenschuss, prost ljublj. in župnik loški, 27. mar. 1595. — Sebastijan Trebuhan (ž. v Kamniku) 5. dec. 1597 in 1. 1599. — Gašpar Bobek, ljubljanski prost, 26. febr. 1625. — Krištof Plankel, župnik kamniški in kanonik novomeški, 1. 1649. —Jurij Scharlichi 1. 1649. — Mihael Ferri (ž. kamniški) 1. 1683. — Jurij Andrej pl. Gallenfels, župnik mengeški, 6. jul. 1692, 16. nov. 1693 in 20. mar. 1694. — Andrej pl. Flachenfeld, župnik mengeški, 1. 1712 in 1722. — Leopold grof Petazzi 11. avg. 1739. — (5. sept. 1650 je bil Mihael pl. Kumberg, škof kristopolitanski. imenovan vizitatorjem «utrius Carniole».)
Archidiaconi in Carniola in Marchia, seu Marchie Carniole, seu Marchie Sclauonice (Dolenjsko):
Jurij Dürrer: 19. mar. 1478; 2. apr. 1479 in 21. maja 1480. — Jakob Turjaški, župnik v Sent-Rupertu, 3. jul. in 18. nov. 1480.
Archidiaconi Inferioris Carniole:
Polydorus, župnik celjski in prost novomeški, naddijakon štajerski in dolenjski, 18. apr. 1595. —- Friderik Klemen, župnik v Trebnem, 5. dec. 1597 in 1. 1599. — Grof Thurn (prost novomeški) 28. mar. 1677.
Archidiaconi Ribnicenses:
Sebastijan Trebuhan  18. apr. 1595. — F. M. Vac-cano 31. mar. 1640. — I v. Lud. Schön 1 cbe n , za njim pa Tomaž  Renner (nad   18  let)  3. dec. 1693 in 1. 1699. — Ludovik   K obal,  župnik ribniški in naddijakon dolenjski, 18. jun. 1724.
Archidiaconi S a u n i e:
Wylthanus,  župnik v Konjicah,   26. mar. 1335. Ulrik, župnik sevniški, 7. maja in 2. okt. 1375. — Baltazar Radovljiški  18. nov. 1480. — Andrej Graf, naddijakon celjski, 2 1. dec. [692.
O človeški kugi na Kranjskem.
Spisal Ant. Koblar.
Iznenadjeni smo gledali lansko zimo, ko se je nalezljiva bolezen, hripa, z železnično hitrostjo pripeljala iz severovzhoda, drla skoz Evropo in obiskala mesto za mestom, vas za vasjo, hišo za hišo. Hripa se je sicer naglo razširjala, a morila nij, in zato se je ljudje niso bali. Mnogo jih je bilo tedaj, ki so se še dobrovoljno nasmehnili, ko so mogli reči: Imam že «favlenco»!
Vse drugače je pa bilo, ko se je v preteklih stoletjih glasilo po Evropi: »Kuga se bliža!« Strahu so ljudje zatrepetali in obledeli, kadar so zaslišali to besedo. Kaj še-le, ko je grozna morilka jela daviti po bližnjih hišah! Takrat je človeški rod prav vedel, da je hudo na svetu. Dandanes . živimo, kakor v raji, in komaj vemo, kaj se pravi — gorje! Lehko se reče, da je kužna kosa spravila po Slovenskem veliko več ljudij pod zemljo, kakor turški meč. Da ne stoji zastonj v litanijah prošnja: Kuge — reši nas, o Gospod! — naj pričajo nastopne vrstice.
Na Kranjskem kuga pač res nij tako strahovito morila, kakor drugod, n. pr. na Spodnjem Štajerskem, koder je o nji dolgo zgodovino napisal č. g. župnik M. Slekovec.1 A tudi za našo deželo je bila ta šiba božja večkrat silno občutljiva. Izpregovorili bodemo najprej nekoliko o kugi sploh in potem, kdaj da se je plazila po kranjski deželi in ob njenih mejah.
1 Lepo zahvalim na tem mestu blagodušnega gospoda pisatelja, da mi je blagovolil svoj rokopis poslati v porabo. Drugi podatki za ta spis so zajeti iz Valvazorjn, iz deželnega, škofijskega in kapiteljskega arhiva v Ljubljani.
Prikazovala se je kuga pod raznimi znamenji. Navadni začetek je bil, da je bolnika jela boleti glava, v prsih in trebuhu pa žgati kakor ogenj. Vnele so se mu oči, jezik in grlo, in besnel je marsikdo, tako ga je mučila žeja. Ves pcbit je postal bolnik, ne-le od strahu pred grozno smrtjo, ampak tudi. ker se je vse kuhalo po njem, kakor bi gorele čutnice. Kmalu so se izpustile pod pazduhama, za ušesoma, na vratu in pod kolenoma podolgaste, temnovišnjeve in zelo boleče otekline, iz katerih so se razvile velike bule (buboni). ki so se po smrti večkrat odprle. Drugi bolniki so po celem životu postali obsuti z belimi mozolji, ki so v kratkem očrneli in žgali kot žareče oglje. Napravljala je kuga še drugačne učinke. Jeden se je dolgo krvavo potil. Drug se je zgrudil kakor od strele zadet in umrl na poti. Zopet drug je izdihnil dušo, ko je hudo kihnil, in odtod je navada, da še zdaj pravimo pri kihanji: «Bog pomagaj!» Primerilo se je tudi. da so komu noge otekle in odgnile. Pa naj so bila znamenja te bolezni še tako različna, nasledek je bil skoraj vedno isti, namreč gotova smrt, ki je prišla v nekoliko dneh, ali celo v malo urah, po neznanskih težavah ubogega bolnika. Prebolel je le kjekateri, ako so se mu kužne bule za časa srečno pregnojile.
Kužni mrlič je bil strašen videti. «Crna smrt* — tako so imenovali kugo — mu je pustila ostudne, črne maroge na truplu in ga vsega izpremenila. Iz nosnic in ust mu je vrela črna kri, in iz odprtih bul se mu cedila smrdljiva sokrvica. Kmalu mu je začelo meso kipeti kakor kvas in razširjati tako grozen smrad, da živa duša nij mogla ostati blizu. Najeli so brž domači kakega pogumnega moža za pogrebca. Prišel je z dolgim akom (železnim kaveljnom na dolgem drogu), da je ž njim potegnil mrliča iz hiše in ga tako tiral do jame, katero so izkopali na vrtu za hišo, ali pa na bližnem polji zunaj vasi. Mrliča je potresel z živim apnom in zagrebel. Cesarske postave, ki so branile razširjanje kuge, so bile sicer ostre, a mnogokrat jih ni bilo moči izvesti. Za drag denar včasih ni bilo dobiti človeka, ki bi pokopal smrdljive mrliče. Bolezen je bila pa tako nalezljiva, da je neredko za jednim mrličem
izmrla cela hiša. Zatorej so kužna trupla večkrat ležala ne-pokopana po polji in goščah, da so ja trgali psi in divje zveri, ali pa so gnila tedne in mesece po zapuščenih hišah. Kupe človeške gnilobe so čez dolgo z motikami izgrabili ali pa rajši zažgali cele koče, da je vse skupaj zgorelo.
Na določenem kraji zunaj vasi so bile izkopane jame, kamor so včasih privlekli več mrličev naenkrat. Na blagoslovljenih pokopališčih, ki so ležala takrat še navadno okrog farnih cerkva, kužnih niso smeli pokopavati, da bi se bolezen še huje ne razširila med ljudi, prihajajoče v cerkev. Ko je kuga ponehala, so postavljali, v opomin na grozno šibo božjo in v blag spomin rajnim, na grobišča kužnih žrtev one ka-menite križe ali stebrasta znamenja, katera še danes semtertje vidimo stati sredi samotnega polja. Razlikujejo se od navadnih znamenj po posebni konstrukciji. Na okroglem ali oglatem stebru čepi visoko gori mala, štirioglata kapelica z naslikanimi svetimi podobami. Vdolbena letnica nam časih razodene oni strašni čas, kdaj da je ta kraj postal grobišče. Vidijo se zdaj še taka znamenja pri Srednji Vasi blizo Kranja, ob poti med Rodico in Mengšem in na neštevilnih drugih krajih po slovenskih tleh. Mimo njih gredč težko kdaj vošči kdo večni mir pokojnim prednikom, ki ondi čakajo vstajenja, ker so leta izbrisala vse spomine izmed ljudij. Čudijo se le, ako slučajno naletč po takih krajih pri kopanji zemlje na kup človeških kostij, in menijo, da so turške.
Kakor pogrebcev. nedostajalo je ob času kuge tudi strežnikov in zdravnikov. Jetnike so izpuščali. da so kužnim stregli. O kranjskih zdravnikih se do polovice 16. veka komaj sme govoriti, ker je do tačas samo Ljubljana imela jednega, ki je pa nosil na vratu vso deželo. Ker ni mogel tako naglo prijahati v Kranjsko Goro in na Belokranjsko, prosil je deželne stanove, naj ustanovč še jedno zdravniško službo, kar se je čez nekaj let zgodilo. Novo Mesto je dobilo 1. 1569 svojega prvega doktorja. Navadne ljudi so zdravili mazači in brivci po svojem umu in z domačimi sredstvi. Zdravniki so se branili priti h kužnim, da so po nekod morali pripeljati vklenjene.  In če so
prišli, kako so bili čudno našemljeni in zavarovani, da bi ne nalezli kuge! Nosili so dolgo haljo iz povoščenega sukna ali platna in velike jirhaste rokavice. Obraz so si zagrinjali z obrazino (larfo), ki je imela všito veliko nosnico in steklene očali. V nosnico so nadegali različnih močnih dišav, kakor: limone, melise, mete, pelina i. t. d. Okuženih se nikdar niso dotikali z roko, ampak s palico so jih tipali in dajali ukaze. Bežalo je pred temi »kljunači« staro in mlado že od daleč.
Poskušali so priprosti ljudje zoper kugo razna in mnogokrat kaj čudna zdravila. Pa tudi doktorski recepti iz onih časov kažejo, na kako nizki stopinji je stala takrat še zdra-vilska veda. Za bule so rabili razne obliže in priporočali so bolnikom piti trjakov in podleskov čaj. Vladni ukaz z dne 18. sept. 1738, ki stoji že na vrhuncu modrosti, priporoča zoper kugo sledeče sredstvo: «Vzemi rutice, mete, rožmarina, lavendlja in pelina, vsacega po jedno pest, ter dva bokala dobrega vinskega kisa. Osem dnij naj stoji v posodi na solncu, ali pa grej v gorkem pepelu. Potem precedi in prideni dva lota kafre. S to tekočino drgni vsak dan senci in nosnici in si izpiraj usta!« Drug ukaz se je glasil: «Kadar prideš domov, se preobleči. Vrhno obleko brž operi, ali pa jo drži nad ognjem. Boj se pa volnate in kožiihaste obleke, ker vleče strup na-se. Škodujejo govedina, sadje, kumare, sir in vse sladčice. Dobro je pa piti staro vino. Kos ovsenega kruha, namočenega v kis, naj vedno visi v sobi. Kadar se je posušil, naj se sežge in obesi drug kos. Dobro je tudi, če si daš puščati.*
Vse to ni še tako nespametno in smešno. Ali kaj so priporočali zoper kugo poprej včasih celo zdravniki! V neki zdravniški knjigi 16. veka najdemo zapisane sledeče pomočkc: Na tešče pij svojo vodo, »ker to prežene iz želodca gnilobo in odpre jetra in čreva». Če čutiš, da je zrak okrog tebe okužen, drgni se pogosto ob kozla, ki hudo smrdi, ali pa pojdi duhat zrak na stranišče. Zelo čislano zdravilo je bilo «zlato jajce» ali »kraljevo jajce« imenovano, ker so ga tudi kralji vživali.   Pripravi se tako:  Iz kurjega jajca izcedi skoz
majhno luknjico beljäk in skdz-njo nasuj v lupino k rumenjaku žafrana. Potem jajce speci v gorkem pepelu, zdrobi in primešaj raznih tvarin, vzlasti dobrega trjaka, in to zmes zavživaj.
Nekaj časa so kot najbolje sredstvo zoper kugo slovele krastače ali krote. Zdravniki in drugi so jih lovili med šmarnimi mašami, češ, da ta žival posebno dobro vleče na-se kužni strup. Natikali so jih na količke in sušili na solncu, potem pa drobno stolkli. Prah stolčenih krastač so gospoda in kmetje nosili v svilnatih mešičkih na srčni jamici. Nekateri so si pa obesili tudi cele krote okrog vratu. Drugi so jih kuhali na mleku ali kisu in vse skupaj pojedli, ali pa na obližih namazane devali na kužne rane. Tukaj se vidi, kako se neveden človek posluži v veliki sili vsakega sredstva za rešitev, naj si bo še tako nespametno.
Kadar je pretila deželi kuga, razglašali ste duhovska in deželska gosposka razne ukaze za nje odvrnitev. Ko se je bila čez 25 let prestanka zopet zanesla kuga v ljubljansko škofijo 1. 1624, zapovedal je škof Tomaž Hren molitve in sprevode in opoludne po jeden četrt ure zvonjenje po vseh cerkvah z vsemi zvonovi. Od starca do dojenčka, pravi škof, naj vsi pokleknejo, kadar zaslišijo zvonjenje in molijo sledeče molitve:
«V tim Imeni Boga j Ozheta: inu f Synu inu Svetiga f Dvhä: Amen.
Molitva  kadar se  Poldne,   tu je Jesuseva lozhitva inu britku Smertnu safpajne sgony:
Temma je poftäla, kadar fo Jesusa Judji krishali bily: inu ob ti Devčti urri Jesus glafsnu v'pije: Moj Bug, moj Bug, kaku fi ty mene sapustil? Jnu s' nagneno glavo je on Dufho pustil. Tedaj edan is mej Sholnerjou je s' lanzho ali Sulizo njegovo Stranu presunnil: inu precej je vunkaj tekla kry inu Voda.
Satu my prerevni vbogi Grelhniki tebe, 6 Gospod vfmi-leni Jesvs, molimo inu sahvalimo: Sakaj fkusi tvoj S. Krish, fkusi tvoje britku terplejne, inu nedolshno tvojo Svčto Smert,
fi ty nass vfeh, inu ta Vuss volen Svejt refhil. Vfmili fe tffdaj tudi zhes nafhe velike reve, inu nam pomagaj. O Sveti Bvg: 6 Sveti mozhni Bvg: 6 Sveti inu presSmertni Bvg vfmili fe ty zhes nass. Amen.
Ena Drvga S. Molitviza. O vfigamogozhi dobrutliui Bvg, vfmileni Jesv Christe, jeft tebe profsim, jokajozh, fkusi to veliko neisrezheno brit-kuft tvojga S. Terplejna, kateru fi ty sa me na S. Krishi terpil: ner vezh pak ob ti urri, kadar fe je tvoja sveta, draga, shlahtna. zartana Dufhiza od tvojga Svetiga Shivota lozhila: Vfmili le tudi zhes mojo v'bogo grefhno Dufhizo, kadar fe ona bode od mojga grefhniga Tellefsa (lozhila) rovnala: De tvoj S. Krish, inu tak velik marter, na meni, inu drusih vbogih grefhnikih sgublen ali s'obftojn nebode. Amen. Amen.
Collecta ali Molitviza.
0 ty vezhni, preftrafhni, vfigamogozhi Bvg, tebe my s' ftrennim Serzom pohlevnu proffimo, pogledaj na leto nafho revno Färro inu tvojo nevredno grefhno Drushinizo. sa katero je N. G.Jesus Christvs, v hude pregrefhne roke, fe rad inu Volnu hottil isdati, inu Martro S. Krisha terpeti: kateri f tabo shivy inu krajluje v' edinftvi S. Duha en Bvg fkusi vfe včzh-nofti inu u'vezhnofti. Amen.»1
Potem naj vsi klečč molijo še oče naš, čcščeno si Marijo in vero, ter naredč sv. križ. Odraščeni naj večkrat prejme) sv. zakramente, pogosto molijo sv. rožni venec, častč naj radi Mater božjo in škrope naj se z blagoslovljeno vodo.
Škofijski ukaz z 1. 1713 se je glasil: Po četrt ure naj se vsak dan zvoni z vsemi zvonovi zjutraj ob devetih in zvečer ob osmih. Verniki naj molijo tačas po pet očenašev in pet češčenih Marij, da bi Bog umaknil zagroženo šibo. Po jutranjem   zvonjenji   naj  se  bere  sv. maša  pred izpostavljenim
1 Te molitve je škof Hren 1. 1624 s svojo roko spisal v «Ditirnalc», ki se hrani v ljubljanskem škofijskem arhivu. Pozneje je pristavil: «In litine finem S'avicae a nobis confectae preculae Deo bene propltio per Vniversüm
recitatae Kpiscopatuni fructum reuileruiit minime conteninenilum ul anno 1599.»
sv. Rešnjim Telesom. Po maši naj se opravijo še: rožni venec, litanije in molitve zoper kugo. Tri dni naj bo post in duhovni pastirji naj v pridigah živo opominjajo ljudstvo k poboljšanju. Tako so ukazali vsi škofje avstrijski. L. 1714 je ljubljanski škof zapovedal zvonjenje zoper kugo prestaviti od devete ure na sedmo zjutraj. Se dandanes zvoni ob sedmih zjutraj z velikim zvonom pri vseh cerkvah po Kranjskem.
Ko je v septembru 1. 1715 še hudo divjala kuga po sosednji deželi, je za nje odvrnitev bila oznanjena v Ljubljani procesija, ki je šla iz stolnice v cerkev sv. Jožefa, patrona kranjske dežele, k bosonogim avguštincem. In naslednje leto so bile zahvalne službe božje, ker so bili Kranjci obvarovani kuge.
Vladinih ukazov imamo iz 18. stoletja cele kupe in reči se mora, da se je vse storilo za omejitev bolezni. Na gotovih krajih, posebno ob deželni meji in pri večjih mestih, so postavljali kolibe za kontumac. Zastražili so mejo proti okuženi deželi z vojaki. Ostro je bilo prepovedano, stopiti čez mejo na Kranjsko po malih gorskih stezah. Zato so taka pota zasekali ali sploh napravili nehodna. Ako dotične mestne ali zemljiške gosposke tega niso zvršile, plačati so morale po 300 cekinov globe. Vse ladije na Savi in Kolpi, ki niso stale pod nadzorstvom ležale so vedno na suhem. Posebno pazno so stražili vojaki pri jezovih, da niso ljudje vhajali. Vsak ptujec je tedaj moral priti po glavni cesti. In koliko ceremonij je prestal predno ga je straža pustila potovati dalje. Pri njegovem prihodu na mejo se je najprej zakuril ogenj. da je plamen švigal med njim in med stražo. Od daleč so obojni vpili, kaj da hočejo. Bolni popotniki in taki, ki so prišli iz okuženega kraja, so se zavrnili. Zdravi so se pa morali izkazati s spričevalom ali «fede», da so nesumljivi. Potem so šli po šest tednov v kolibo za kontumac, predno so smeli iti dalje. Če je kdo v teh kolibah obolel za kugo, prepeljali so ga v 200 sežnjev oddaljeno bolnico, vsi kontumacovani so pa znova morali nastopiti svoje priprtje. Kadar je prišla pošta (n. pr. 1. 17 i 5) iz Celovca ali Beljaka na vrh Ljubelja, obesiti
je morala vsa pisma na dolgo ranto in ja takö pomoliti čez mejo kranjski deželni straži. Ta je pisma odprla in ja dobro prekadila nad brinjevim plamenom ali pa nad ocetnim soparom. da je zadušila v njih kužnino, in potem ja je sama zapečatila in odposlala. Kontumac je prestalo tudi razno blago. Platno so na meji preprali in posušili. Suhe sadeže, kavo, riž i. t. d., so presušali po šest tednov; zavitke so oprali, ali pa sežgali in naredili nove. Prepovedano je bilo prevažati kože, kožuho-vino in plahte. Denar so zdrgnili, ker papirnatega še niso poznali, z milom in soljo, češ, da je denar najbolj nevarna stvar, zato ker gre med ljudmi in se ga od potnih rok najlože prime kuga. Se celo zaboje boroveljskih pušk. ki so bile namenjene iti skoz Kranjsko, so na meji odprli in s puškami streljali, da so razkužili cevi,  in potem so jih položili v nove zaboje.
Sv. pismo nam pove\ da je bil Bog s kugo pomoril 185 tisoč Sanheribovih vojakov zarad bogokletstva. In prepričanje je bilo splošno vsa stoletja, kadar se je bližala kuga v deželo, da je Bog stegnil šibo svoje jeze v kazen ljudem za grehe. Bogokletje, zanemarjanje božje službe in nečistost so se jim zdeli prav posebni vzroki te kazni. Zato so se pa tudi cesarski patenti zoper kugo pričenjali z opomini k molitvi in poboljšanju. Še 1. 1738 je ukazala deželna vlada na Kranjskem, naj se opravljajo pobožnosti po odredbi škofa in gorenjskega naddijakona, da se odvrne kuga, in ljudje naj gredo' k spovedi, da se opero velikih grehov.
Poleg tega je postava velevala i Ogni se prej ko mogoče od kuge napadenega in beži iz okužene hiše! Vsled tega je bil pregovor med ljudmi: Ce gre kuga v deželo, kupi si par močnih črevljev in beži tako daleč, da se ti strgajo podplati. Plemenitniki so res brž pobegnili iz mest in pozaprli se po svojih gradovih, kamor niso z lepa spustili ptujca. Ce se je bližal gradu berač prosit milodara, streljali so nanj, da so ga odpodili.
Pač jih je mnogo zapustilo grešna pota, ko je okrog in okrog trkala na vrata črna smrt. ali nekaj hudobnežev je tačas kar zdivjalo   da jih je morala svariti gosposka.   Zadnje ure.
preden jih napade kuga, so menili, da morajo vtopiti se v samopašnosti in pijančevanji. A ravno taki so res najhitreje počepali pred kugo.
Če se je prikazala kuga v mestu ali vasi, prišla je naglo straža in nihče ni smel več stopiti iz okuženega kraja in nikdo ne čez prag hiše, koder je bil na vratih narejen z apnom bel križ — znamenje, da notri že roji morilka. Zaprli so vsakega. kdor je količkaj prestopil postavo. Po sobah in ulicah se je zapovedalo pridno snažiti. Hiše so prekajali z brinjem in po dvoriščih so kurili grmade.
Za verne kmete je bilo to najbolj žalostno, da so bili ločeni od farne cerkve, če se je kuga lotila vasi. Take okužene soseske so dobile časih svoje dušne pastirje, ki so kontuma-covanim opravljali službo božjo pri njih podružnici. V lopi pred cerkvico se je postavil altar in verno ljudstvo je nekoliko oddaljeno bilo zbrano pod milim nebom k najsv. daritvi. Lehko se misli, kako da so ljudje v taki stiski klicali na pomoč Boga in svetnike in delali slovesne obljube. Za kužne patrone so si izbrali Marijo Devico, sv. Roka, ki je sam poskusil kaj je kuga, sv. Boštjana, sv. Barbaro, sv. Rozalijo in druge. Po raznih krajih so postavljali tem svetnikom na čast altarje in nove cerkve. Omenimo naj le treh cerkva, ki so se postavile na Kranjskem na čast sv. Roku, namreč v Dravljah pri Ljubljani, pri sv. Roku v fari šentvidski na Dolenjskem in na Tolstem Vrhu v fari šentjernejski. Hervard Wuseth, posestnik Gracarjevega 'Turna, je radodarno 1. 1682 odstopil na omenjenem griču toliko svojega posestva, da je na njem sezidala srenja cerkvico na čast zavetniku kuge. S koliko gorečnostjo in s kakim uspehom da so zgradili cerkev sv. Roka v Dravljah ob strašni kugi 1. 1646, hočemo spregovoriti pozneje bolj obširno.
Slišali smo, da je bil čudno oblečen zdravnik, ko je hodil obiskovat kužne, a ni se včasih dosti od njega razlikoval mašnik, ko jih šel je prcvidet. Bilo je pač tudi med njimi nekaj srčnih, ne boječih se smrti pri izvrševanji svojega poklica in posnemajoči!) sv. Karola Boromeja, ki je 1. 1576 ob času kuge
v Milanu s svojimi rokami po kužnih bolnicah delil sv. zakramente umirajočim. A ni se čuditi, če je koga prevzel strah, da je pobegnil, kakor n. pr. motniški vikarij 1. 1646, ko je videl polovico svoje fare okužene. Bila je taka plašnost le redka izjema. Mnogo duhovnov se je radovoljno oglasilo za duhovno pastirstvo med kužnimi, dasiravno so slišali, kako smrt pobira njihove sobrate. Kadar je kuga toliko duhovnov pomorila, da se je začelo čutiti pomanjkanje, odredilo je ško-fijstvo, da se smejo deliti sv. zakramenti s posebnimi pripravami, ako se jih kdo hoče poslužiti. Dandanes, ko neverno kaj je kuga, se nam komaj mogoče zdi kaj tacega. A takrat so posebne okoliščine škofijstvo ljubljansko prisilile, da je razglasilo sledeče: Duhoven naj nosi, kadar gre obhajat kužnega človeka, obleko iz povoščenega platna in na glavi ima enako kapo, ki mu sega čez vrat. Zjutraj naj vžije malo kruha s surovim maslom, potem kozarec sredstva zoper kugo in žli-čico kisa. Pri obhajilih naj mu na levi roki visi škatlica z dišavami, da se med potjo večkrat namaže; na prsih naj nosi burzo, v levi roki pa dolgo belo palico se srebrno lunulo na koncu. Po tej palici naj pomoli bolniku od daleč sv. hostijo. vtaknivši jo v lunulo. Strežnik kužnega naj pomaga nameriti na koncu zakrivljeno palico z lunulo do ust bolniku, ki mora biti proč obrnjen, da ne diha po ljudeh. Cerkvenik ni nesel v roki samo zvončka, ampak tudi torbo. V njej je bila steklenica hudega kisa. s katerim je škropil po poti in posebno v kužni hiši, dalje posoda z vodo. da se je mašnik umil precej po sv. opravilu, in imel je tudi škatlo z dišečimi rastlinami. V levici je vrh tega držal posodo z živim ogljem, v desnici pa ugasnjeno baklo. Pred vež.6 kužnega bolnika je cerkvenik prižgal baklo, katero je držal ves čas duhovniku pred obrazom. Odstranili so se ljudje med spovedjo, ki je bila precej glasna, ker je mašnik stal toliko proč. da je le videl bolnika. Pri postelji premožnega kužnika so gorele še tri druge bakle, da je njih plamen požiral smrad in strup. Obhajali so kužne tudi takö. da so sv. hostijo položili na pateno in podali bolniku, ali pa spustili jo v kozarec vode. katero je izpil  ali pa poslali
mu jo celo v malem korporalcu, kojega so potem sežgali. Kadar je dovršil mašnik obhajilo z lunulo na palici, potegnil je lunulo skoz gorečo baklo, jo snel in nataknil srebrno bun-čico ter jo pomazilil se sv. oljem. Tako je po palici bolnika mazilil, a le po jedni strani života in potem, navezavši bombaža, istotako izbrisal sv. olje. Tudi tu mu je bolnikov strežnik vodil palico. Ce je duhovniku bilo treba krstiti otroka, prinesli so mu ga iz kužne hiše pod milo nebo. Kadar je kdo hotel dati v hiši ali med potjo denarja za sv. mašo, ali za kaj dru-zega. povedal je od daleč kaj da hoče, vrgel cerkveniku denar v posodo s kisom, in razšli so se molče. Doma se je duhoven brž preoblekel in vrhno obleko prekadil nad ognjem.
Po starih mrliških knjigah kranjske dežele bi se našlo mnogo znamenitih drobtinic o kugi, kako da je davila po po-samnih farah A ker je za jednega človeka prevelika naloga vse to izbrati, naštejemo tu le nekoliko splošnih podrobnostij, kakor so nam jih zabeležili zgodovinopisci in ohranili ljubljanski arhivi.
Pritepla se je kuga v Evropo iz jutrovih dežel. Razsajala je ob raznih časih, zdaj bolj, zdaj menj srdito. Znano je iz zgodovine kako je 1. 430 pr. Kr. razdevala Sparto. Davila je gotovo tudi po deželi, ki se zdaj imenuje Kranjska, že prva stoletja po Kristusu. Valvazor nam jo tu prvič omenja 1. 792. Vsled silnega deževja je strahovito narasla Sava. Nastopila je potem lakota in za njo je prišla, kakor navadno, kuga. ki je mnogo mladih in starih položila v grob. Trkala je tudi na vrata plemenitnikov s tako silo, da jih je le malo ostalo živih. Zopet je strašila Kranjce 1. 883. Toliko jih je pomrlo za kugo, da so mnogokrat v en grob zagrebli po dva mrliča.
Če je verjeti Delničarju je Ljubljano 1. 1006 kuga razdejala, ker pravi, da je pomrlo za njo 12.000 prebivalcev. Istina pa je, da je ob istem času hudo morila po Slovenskem.
L. 1195 so priletele na Kranjsko neštevilne trume kobilic. Počepale so v vodo, ki je vrgla utonjene na suho. Začele so gniti, delale grozen smrad in zasejale kugo.
Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 1891. 4
Splošni sovražnik človeškega rodii je 1. 1230 posebno hudo streljal svoje brze puščice po vsi Kranjski in po Fri-julskem. Mnogo ljudij je za kugo mrtvih popadalo na ulicah. Strašansko je zopet razsajala 1. 1348 po vsi Evropi. Frijulsko deželo, kakor trdi Rubeis. je skoro izpraznila. Zapuščenih je pustila mnogo gradov in vasij.
Iz 15. stoletja nimamo o kugi zanesljivih poročil, vender toliko smemo reči, da vzlasti v drugi polovici tega veka naši domovini nij prizanašala. — Po groznem potresu 1. 1 5 11 se je prikazala na Kranjskem in najbrž je prišla v goste tudi 1. 1529. ko je v tužno grobišče spreminjala lepo štajersko deželo.
L. 1532 je obiskala Tolminsko, in deset let pozneje je pravični Bog, kakor pravi Valvazor, zopet spustil dvojno orožje svoje jeze nad Kranjsko: lakoto in kugo. Priletela je neizmerna jata kobilic, ki so pozobale vse, kar je bilo zelenega. Obrale so vso deželo. Spravile so se potem na kupe. začele gniti in smrdeti. Ker ni ničesar zraslo, so ljudje trpeli lakoto, in smrad kobilčji je napravil kugo ki je davila še 1. 1543. Na Goriškem so je bili že prosti, in zato so dobro zavarovali mejo proti Kranjskemu. Pričela je pa vnovič svojo košnjo 1. 1553 v Kranji in jo nadaljevala, posebno po Krasu. 1. 1554.   Cepali so ljudje, kakor bilke pod koso.
Priselila se je vnovič z Goriškega na Kranjsko 1. 1563 in hudo morila po Ljubljani. Gosposke so pobegnile v Kamnik. Naslednje leto so jo pa imeli še v Šmariji in Št. Rupertu na Dolenjskem, a tudi Ljubljana je nij bila še prosta. Klatila se je semtertje in se oglasila 1. 1576 v Radečah. A nij bila še ugnana. Razsajala je 1. 1578 zopet po vsem Kranjskem in jih posebno mnogo spravila pod zemljo v Cirknici, ob Temenici, v Št. Rupertu, na Krškem, v Novem Mestu in Kočevji. »..-Da naslednje leto (1579) Ljubljana še ni bila čista, kaže to, da so se gosposke zarad kuge preselile v Kranj, kjer je bil deželni zbor meseca novembra istega leta. Tudi Skofja Loka ima svoje kužno leto, namreč 1582. Gledala je le štiri leta morilka mirno v deželo, nato pa planila 1. 1586 v Ljubljano, kjer je na zimo delala svoje žalostno obiskovanje.
L. i 59S jo jc neki dijak zanesel s Koroškega v Ljubljano in drugo leto (1599) je niso imeli samo v stolnem mestu, kjer je pobrala 350 ljudij. ampak tudi drugod po vsi deželi, in segala je dalje po Goriškem. Deželni stanovi in drugi uradniki so se z dovoljenjem nadvojvode Ferdinanda preselili iz Ljubljane v Kamnik 15. junija 1599 in so ondi poslovali do konca leta. Iz Kamnika jih je povabil novoizvoljeni ljubljanski škof Tomaž I Iren o vseh svetih na svojo novo mašo (škofovsko) v Gornji Grad. Mnogo žrtev je tirjala kuga to leto v Ljubljani . posebno na Št. 1'eterskem predmestji. Špitalska vrata so stala vedno zaprta Pokosila je več mestnih očetov, kakor tudi sodnika Ivana Albina in njegovo soprogo. Se hujše rane jc vsekala tačas Novemu Mestu, ker mu je skoraj čisto iztrebila prebivalstvo. Poda vila je 8<x) ljudij. med njimi 149 go-spodaijev. Po velikem trgu jc za njo rastla trava, da bi jo bili lehko kosili, in zapuščenih je ostalo dokaj hiš.
Mir so imeli zdaj Kranjci pred kugo 25 let.   L. 1608je
menda pogumne Ižance nekoliko poplačila. Toda 1.1624 je bila
zanesena z Ogerskega in iz Varaždina v Kamnik, v Šmartno pred Kranj in Hitinje. Ponehala je nastopno leto po Gorenjskem . a klatila sc je še dve leti po Dolenjskem in okrog Celja. Tudi zdaj je Novo Mesto veliko trpelo. Vpihnila je kuga življenje 322. prebivalcem. med njimi 1 5. gospodarjem, katerih otroci so bili primorani prijeti za beraško palico.
L. 1631 so jo imeli okrog Loža in po Krasu, 1. 1634 v Idriji in po Vipavskem, odkoder je šla na Goriško.
Vrnila se je neljuba gostinja na Kranjsko 1. 164$ se Sp. Štajerskega, kjer je tako neznansko hudo divjala, da jih jc samo okrog Celja Spravila deset tisoč na oni svet. Stopila jc čez Savo v Svibno in Kadeče pomerila na jedni strani na Krško in na Metliško, po drugi strani pa na Gorenjsko. Po , Dolenjskem se jc niso čisto iznebili do 1. 1650. Nikjer pa nij bila hujša, kakor v Dravljah pri Ljubljani 1. 1645. Malo je manjkalo, da niso Dravljc popolnoma izmrle. Jeden sam dan so šteli ondi So mrličev. Vzela jim je kuga tudi duhovnega pastirja. šrntvidskcga Župnika. V tem strašnem času se ponudi
ljubljanski kanonik Marko Dolinar, ki je pozneje postal prost, da hoče iti v Dravlje opravljat duhovno pastirstvo med kužnimi. Kapitelj, čegar je fara šentvidska, z veseljem sprejme to ponudbo. Stanovat gre Dolinar se svojim pomožnim duhovnom Andrejem Zlebnikom, ki je po kugi postal župnik v Št. Vidu. v posebno hišico v Dravlje. Tretji mesec že zahteva morilka svoje žrtve. Dolinar sklene na čast sv. Roku sezidati v Dravljah cerkev. Kakor hitro sosednje srenje z Ljubljančani vred to obljubo potrdijo kuga poneha. Valvazor pravi. da je po mnenji ljudij priprošnja sv. Roka morilki iztrgala iz roke meč in ga zdrobila. Ko se Dolinar vrne iz Dravelj, začne pri Ljubljančanih nabirati mile darove za cerkev sv. Roka. Ljudstvo je bilo zelo radodarno. Kapitelj je podaril svoj travnik v Dravljah, kjer se je 1. 1646 začela zidati nova cerkev. Na dan sv. Roka je šla potem vsako leto slovesna procesija iz Ljubljane v Dravlje. Vodil jo je stolni prost. Zbrali so se v velikansk sprevod vsi cehi in bratovščine z zastavami in vojaki in gospoda in na tisoče ljudstva. Vzdignili so se iz stolnice sv. Nikolaja in se v sprevodu tja vrnili Ker je 1. 1682 še hudo divjala po Štajerskem in celo v savinjski dolini, je bila na dan sv. Roka procesija v Dravlje prepovedana. Zato jo je pa bratovščina «Odresenika Sveta» napravila po Ljubljani. Pred špitalskimi vrati so počastili podobo sv. Roka. Dopoldne je bila v stolnici sv. maša in nemška pridiga, popoldne pa slovenska. Tem bolj slovesna je bila pa procesija v Dravlje 4. julija 1. 1683 v zahvalo, da je kuga Kranjski prizanesla, ko je tri leta krog in krog davila. Vodil je sprevod prost Buccelleni. Pod cesarjem Jožefom II. je bil ta sprevod odpravljen. Mnogo ljudij pa še dandanes privre od vseh stranij o godu sv. Roka v Dravlje.   Da bi pač vsi vedeli — zakaj!
Po zgrajenji draveljske cerkve je kuga tako rekoč slovo vzela od Kranjske. Strašila je še skoraj sto let po raznih krajih, a naša dežela je tem bolj goreče molila in gosto stražo postavljala na mejah. L. 1679 so bile v Ljubljani izdane ostre postave glede straž, ker je bil okužen Dunaj. Pilo je to leto za Dunaj prav usodepolno, ker je samo v tem mestu kuga
iztrebila 122.849 prebivalcev. V Črnomelj je pa hotela vdo-mačiti se 1. 1691. priseliv.ši se s Hrvatskega, a kmalu je pojenjala. Treba je bilo zopet 1. 1701 poslati Fr. Karola Gušiča kot kužnega komisarja varovat mejo pri Metliki in Črnomlji, ker se je bila pokazala v Gradiški na Hrvatskem. Prepovedali so ondi vse sejme in tržne dni. Poročali so o kugi 1. 1704 s Poljskega, 1. 1708 z Arada na Ogerskem, 1. 1710 zopet s Hrvatskega in 1. 1712 iz Požuna in Hruka na Litvi.
Bolj plašno so pogledali Kranjci, ko seje 1. 1715 oglasila na Vinici pri Varaždinu in blizo Murave na Štajerskem, kjer so vojaki vas Schöder zarad nje obkrožili in požgali. Gradčani so bili tako v strahu, da so vprašali Ljubljančane, če je res, da v Ljubljani po 20 do 30 ljudij umrje na dan, in da mrliči leže po ulicah. 18. maja 1715 je odgovorilo devet ljubljanskih medicine doktorjev.1 da sicer razgrajajo od novega leta po mestu vročinske bolezni, a le pri malo bolnikih se prikažejo prave «Peteschcn», marveč rdeči mozolji. Mnogo suhih beračev je zarad lakote prigrmelo s kmetov v mesto in so pomrli v pomanjkanji živeža. Trije so obležali na ulici. Pri nobenem bolniku se pa še niso pokazali «buboni». in ljudje ne umrjö tako naglo, ampak le v 7. do 14. dneh. Vender strah ni bil tako prazen. Mrliška knjiga šentpeterske fare nam potrjuje, da je v teh mesecih umrlo marsikak dan po pet beračev v ljubljanskem mestu. Dr. Radič je šel pogledat v «lazaret», kjer je ležalo okrog 4(X) bolnikov. Našel jih je 55, ki so imeli «febrim summe malignam», in do njegovega obiska jih je umrlo 14. Le neka ženska je imela lehke in že tekoče «bubone». Zato je svetoval, da naj se mrliči na pokopališči sv. Petra zakopujejo globočeje in posipajo z apnom, ker je bolezen nalezljiva.
' Ivan Andrej pl. Coppjni, Marks CJrbcc, Voll Andrej Vidmayr, Ivan Jurij Kršinar, Andrej Kliappeniager, Ivan Krstn. Kamnitzer, Jurij Volbank SchigUT, Ivan Ludovik pl. Quali/.a in Ivan Leopold Kaditseli.
s Spozna se po teh /namenjih: «Voinitu, nausca, horrore, riyore, deürio, lassitudine virium, dolore intensissimo eapitis, eonuulsionihus, incpiietudiiie, palpitatione cordis, siti, praeeordioruin aestu, lihiliniis fre<|uentibus, cordialgia, petechiis et variis aliis ex anthematibus malignis et conseiptenter cunlagio.»
Komaj je 1. 1715 pojenjala na Zg. Štajerskem, že je začela meseca avgusta prava kuga hudo razgrajati po sosednjem Koroškem. Okuženi so bili kraji: Hüttenberg. Breze, Metnica, Pliberk in Blekövec (Velikovec). Deželni glavar kranjski, Ivan Gašpar grof pl. Kobencelj, in vicedom Franc Anton grof pl. Lanthieri sta razglasila potrebne odredbe in nastavila ob vsi meji vojaško stražo iz dauniškega polka. Vsaka postaja je štela po štiri vojake, pisarja in načelnika.1
Slišalo se je potem o kugi, da je hodila 1. 1718 po Turškem, 1. 1720 po Albaniji in Dalmaciji, 1. 1721 po Pie-montu, 1. 1724 po Srbskem in pririla celö v Vakuf. Ze so se zbali, da je prišla na Belokranjsko, ker so ljudje hudo mrli. Zato so poslali dr. Franca Ksav. Zalokarja preiskovat bolezen. Zaznamoval jo je za nalezljivo «Pleuritidis maligna». Pritožil se je ob jcdnem pri vladi zoper to, kako da ondi mrliča varujejo. Prinesö ga v tesno, nizko, močno zakurjeno sobo. Vscdejo se okrog in še žarjavica mora zraven stati, ki se imenuje «Pegue», da se tako rekoč z mrličem vred peko vsi varuhi. Nato začno obhajati mrtvaščino, veliko jedö in pij o, vlečejo v sč kužni zrak in razgreti gredo na mraz. Neki otrok jc bil padel na «Pegue» in se na pol spekel.
L. 1726 je v Carigradu in okolici za kugo pomrlo okrog 200.000 ljudij. Bližala se je zopet našim krajem. L. 1728 so jo imeli v Filipoplji, 1. 1731 v Dalmaciji in Bosni. Umrlo jih je v Travniku 3500, v Jajcu 3000, v Sarajevem 5400, v v Mostam 8500. Prišla je celo med turško vojsko, ki je ležala jedno uro od avstrijske meje. Ker je naslednje leto še morila po vsem turškem cesarstvu, ni pustila naša straža žive duše čez mejo, če je bilo količkaj sumljivega.    Tudi pri Snežniku
1 Načelniki ali straž ni komisarji so bili: Franc Sigmund bar. pl. Zetschker od Kadeč do Krškega, Karol Ignacij Hasiber od Trojanskega hriba do Zidanega Mosta, Ilerbart pl. Wusseth od Krškega do lirežic, Krane pl. Hitzing na Korenu, Anton Krištof Din/.l na Crnilcu, I'ranc Benedikt Dinzl v Tržiču in Kokri, Mihael Kafael Milic na prehodu Kavče. Malo pozneje so postavili komisarje pri Kužinah, pod Korenom, na Jesenicah, na Javorniku in nad Kat/.ensteinom (na Golenlci) nad cesto pod I.jubcljom, na hribu Javorniku in Mcdvodi (?) ter v Kokri.
je stražilo 60 vojakov, da bi se ne vtihotapila od Reke čez Istro.
Zadnjikrat so se Kranjci bali kuge 1. 1738, ko je morila okrog Oseka po Slavoniji. Vojaki so zaprli hrvatsko mejo in pošiljali popotnike zarad 4<)dnevnega kontumaca v kolibo, ki je bila napravljena pod gradom «Thurnamhart» pri Krškem.
L. 1744 je še poročil zagrebški škof Jurij Braniugh dunajski vladi, da so Turki zanesli kugo v Kostajnico, Palanko in Lipovec, koder so umrle tri osebe. Ker so pa naglo goste strase zasedle vse ceste in vode okrog teh vasij in izvedli se strogo predpisani ukazi, odvrnila se je preteča nevarnost. Po dolgem strahu so se ljudje oddahnili, ko je zbor zdravnikov vladi naznanil, da ni več treba mejne straže zoper kugo. Kupčijstvo se sosednjimi deželami, ki je zaradi vedne zaprtije hiralo in trpelo škodo, se je zopet povzdignilo.
Okrog srede preteklega stoletja se je človeška kuga za stalno poslovila od naših krajev in izročila morilno koso svoji slabeji sestri — koleri.
Loško gospostvo frizinških škofov.
Spisal A. Koblar.
Vladni svetnik in štajerski deželni arhivar, g. J. pl. Zahn, je izdal 1. 1871 za zgodovino Kranjske zelo važno knjigo pod naslovom : «Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis.» Med drugim dragocenim blagom je v tretjem zvezku te knjige od strani 168 do 230 natisnjen po izvirniku, ki leži v rr.ona-kovskem državnem arhivu (Cod. 241, k), tudi urbarij za loško gospostvo (Herrschaft) frizinških škofov iz 1. 1291. Letos se izteka tedaj ravno šest sto let, kar je dal škof Emihon spisati ta urbarij. Zabeleženih je v njem mnogo osebnih in blizu 200 krajnih imen za loško okolico. Lepa staroslovenska osebna imena je izcrpil že g. dr. Fr. Kos in pojasnil v »Letopisu Matice Slovenske* 1. 1886 od str. 107—152. Toda nič manj važna niso v urbäriji navedena krajna imena z drugimi podatki. Zlata vredne mrvice tiče v teh imenih za spoznanje krajeznanstva, statistike, narodopisja in jezikoslovja. Treba bi bilo le določiti, kateri kraji da so to dandanes. Gospod arhivar pl. Zahn je že sam poskusil v kazalu omenjene knjige razložiti, kje da sedaj ležč ti kraji. Ker nimamo za Kranjsko še obširnih krajnih imenikov, nij čuda, da se mu kot ptujcu nij prav posrečilo podjetje, ki je še domačinu težavno. Večino krajev je zaznamoval pl. Zahn nedoločno, nad 30 vasij pa, ki leže okrog Loke, raznesel je po zelo oddaljenih delih dežele kranjske, koder frizinški škofje nikdar niso imeli posestev.
Da spoznamo, kako je bila obljudena in obdelana pred 600 leti okolica loška in kako so se tačas imenovale sedanje vasi, hočemo v primerjevalnem pregledu, z razdelitvijo po tadanjih županstvih, za vsako selišče posebej povedati, kako
sc je imenovalo v starih časih, posebno pa pred 600 in 300 leti,1 koliko je štelo zemljišč, ter kako se imenuje sedaj, koliko ima hiš,2 v katero faro in politično občino da spada.
Poprej pa izpregovorimo nekoliko besedic, ki se tičejo zgodovine in uprave tega gospostva.
Kmalu bode izginilo ljudstvu iz spomina, da je velik del gorenjske strani, namreč svet med Idrijo, Radovljico in Bohinjem, več sto let imel frizinške škofe na Bavarskem za svoje gospodarje. In vender ti vladike od 1. 973 do 1803 niso bili samo gospodarji zemljišč, gozdov in voda. po teh krajih, ampak dolgo časa tudi deželni knezi in najvišji sodniki svojim podložnikom. Loško posestvo se jim je polagoma množilo.
Najprej je daroval cesar Oton II. 30. junija 973 3 frizin-škemu škofu Abrahamu nekaj posestev v Kraj ni, v Vojvodini Henrika in grofiji Popona, in sicer: Od izvirka potoka Žabnice (pod Sv. Joštom) je šla meja po vrhu hribov nad Selci do Pečane (Gladkega vrha Rakitovca) in po oni strani v ravni črti proti jugovzhodu (čez sedanji Sv. Lenart) do Lubnika in ob vodi Sovri (od Loke dalje) na desnem bregu do tje, kjer se Zabnica izteka v Sovro (pod Lipico) ter ob vodi Zabnici do njenega izvirka. To je bilo večinoma porečje selške Sovre. — 23. novembra istega leta je pa cesar Oton pomnožil posestvo z drugim pismom in meje tak6-le določil: Od izvirka Žabnice do Pečane («Bocsana») in dalje do hriba (Mladega Vrha), pod katerim izvira potok «Cotabla» (= Ko-tavlja, sedaj Hotaveljšica), do tje, da se izteka v Sovro (pri Hotavljah) in čez Sovro na vrh hriba (Vinharskega Vrha), ki leži ob strani Sovre proti vzhodu, potem (čez Pasjo Ravan) do gradu «Bosisen» (pri Črnem Vrhu) in dalje (čez Oselnik)
1 Povzeti so ti podatki iz urbärijev, ki so sedaj shranjeni v deželnem arhivu kranjskem v Rudolfinumu.
-' Ker so se v tekočem stoletji zemljišča zelo razkosala, bi bilo brez pomena pristavljati sedanje število zemljišč. Vredno je pa opazovati, kako je to število v prejšnjih stoletjih ostalo večinoma nespremenjeno.
'Primeri za ta odstavek: Zahn, «Cod. dipl. Atistr.-I'Yis. > 1. in II.
5»
Loško gospostvo frizinških škofov.
ob bregu Sovre do Stresovega broda (pri Ladiji) in do kranjske ceste (pri Jerperici). Odtod po cesti gori, z vštetim krajem pri Meji in gozdom Sovrsko Dobravo, dokler se ne zavije meja (pri Bitinji) proti izvirku Žabnice. — Skoraj iste meje so naštete v pismu, s katerim je I. oktobra 989 cesar Oton III. potrdil podaritev svojega očeta. Le bolj natanko je določeno, da meji gosteški potok, in da je za oral širjave škofovsk tudi desni breg Sovre do iztoka v Savo (pri Medvodah). Izvzeta je pa lastnina grajščaka Pribislava (na Sovri ali pa na Goricah). Kmalu potem, namreč 24. novembra 1. 1002, se je loško grajščinstvo zopet razširilo, ko je kralj Henrik II. daroval frizinškemu škofu Gotschalku posestvo Stražišče («Stra-sista•>) in ves svet med vodami: Lipnica, Sava in Sovra. Ravno ta kralj je podaril škofu Adalbertu 22. maja 101 1 še 30 zemljišč ob reki Sovri. — Na Dovje (Lengenfeld), katero je daroval baje cesar Konrad II. 1. 1033, se tu ne ozriamo, dasi se je prištevalo loškemu gospostvu.
Imeli so sprva v okolici loški še nekateri drugi gospodarji svoja zemljišča, a sčasoma so ja škofje zelo pokupili in grajščinstvo okrožili. Tako je 1. 1215 škof Oton prikupil vasi Gosteče in Pungart. Mejo ob Ločnici pri Sovri sta friz. škof Vit Adam in ljubljanski škof Tomaž Hren 1. 1621 bolj na tanko določila. 24. oktobra 1274 je pa češki kralj Otakar II. daroval škofu Konradu II. vas Okroglo pri Naklem. Kdaj da so si bili škofje pridobili žirovsko okolico, nam ni znano.
Za časa, ko je bilo loško škofovsko posestvo najbolj razširjeno, je obsegalo ves svet, po katerem se stekajo vode v reko Sovro, in ob desnih pritokih Save od Krope do Mavčič; na oni strani Save se je prištevala le vas Okroglo. Mejne točke so bile tedaj sledeče: Sedanja deželna kranjskogorska meja od Podbrda do Spodnje Idrije, dalje kraji: Zerov-nica, Zavrac. Hlevni Vrh, Goli Vrh, Lučne, Pasja Ravan, Utoi/c, Oselnik, Sovra, Medvode, Praše, reka Sava (z vštetim Okroglim) gori do Olš (Ovsišča), potok Lipnica, hribje: Jam-nik, Rakitovec in Mošec nad Petrovim Brdom.
Ob to posestvo so nekdaj mejila gospostva: tolminsko, idrijsko, bistrsko. goriško, kranjsko, radovljiško in blejsko.
Drugod po slovenskih tleh stoji sezidanih polno gradov, na katerih je mogočno sedela plemenita gospoda in brzdala sosedno okolico. Na obširnem loškem grajščinstvu pa ni bilo gradov, razen starološkega in škofovskih v Loki. Le nekoliko večjih hiš, zgrajenih sprva za škofove uradnike in lovce, se je v novejem času povzdignilo do imena grad. Take gradiče so postavili loški glavarji na Visokem pri Poljanah, pri Sv. Duhu Ajmanov grad (Ehrenau) in pri Smartnem blizu Kranja Schrottenthurn. Edini grad, ki je škofom delal nekoliko zdrake na njih svetu, je bil «Wartenberg», stoječ baje na holmcu pod Smarjetino Goro proti Okroglemu, koder se sedaj pravi na Starem Gradišču.1 Škof Oton ga okrog 1. i 202 kupi za drag denar od ortenbur.škega grofa Otona in razdene. Toda najbrž so ga Ortenburžani, oziroma njih zavezniki z Lipnice, vnovič pozidali, ker sta se ga pozneje Henrik in Friderik Lipniški (von Waldenburg) zopet lastila in delala okrog njega škofovskim škodo po Okroglem in Stražišču. Odpovedala sta se pa vsi dozdevni pravici do njega po svojem predstojniku grofu Frideriku Ortenburškem 2. junija 1. 1263 za 20 mark starih oglejskih denarjev in nekaj namečka. Nato so grad gotovo zopet podrli. ker poslej izgine iz zgodovine. Njegov sled kažejo le še mali ostanki zidu in znabiti sosedno veliko posestvo «na KucnjL.
Samo Slovenci so prebivali po vsem loškem posestvu, ko so je dobili škofje v oblast. Bila je pa dežela tu in tam pičlo obljudena. Zaradi tega so začeli škofje zelo zgodaj, namreč v 1 2. stoletji2 in deloma že 1. 1030, naseljevati Nemce. Na lepo, rodovitno ravan med Kranjem in Loko so privedli svoje bavarske rojake in ta okraj imenovali županstvo Bavarcev (Officium Bauarorum). Zasnovali so mnogo nemških vasij
1 Ta Wallenborn se ne sme zamenjati z onim pri Moravčah , kakor je storil g. K. Schumi v svojem «I7rk.-Buch.-U«.
'-' I.. 1160. so imeli Bavarci (liamiari) 94, Korošci (Karenlani) 40 in Slovenci (Sclaui) 153 zemljišč.
6o
Loško gospostvo frizinških škofov.
okrog slovenske Žabnice. Še dandanes se slovenski Žabničan loči po izgovoru in licu od soseda iz nemške krvi. Valvazor pripoveduje', da so ljudje ob njegovem času po Bitinji govorili še nemško-slovensko mešanico. Danes govore samo slovenski tudi Langerholzi in Wohlgemuti in drugi. ki nosijo nemške priimke in stanujejo po vaseh z nemškimi imeni.'-
Ob desnem bregu Sovre po hribih od Poljan do Loke. posebno okrog Hrastnice, so škofje naselili Korošce in kraj zvali županstvo koroško (Officium Karentanorum). Ti priseljenci so morali najbrž že prvotno biti Slovenci, ker se 1. 1291. najdejo med njimi po večini slovenska osebna imena.3
V samotne in gozdnate kraje okrog sedanje Sovrice 4 je pa okolo 1. 1283. škof Kmihon naselil nemške Tirolce iz püsterske (bistriške) doline. Še dandanes se Sovričani spominjajo svoje tirolske domovine s tem. da nosijo ob gotovih časih darovat voščene sveče v farno cerkev v Innichen in zvesto hranijo potrdila ondotnih župnikov o izročenih darilih. Pred nekoliko leti so stareji ljudje še znali svoj prvotni jezik in radi med seboj malo «potajcali». Odkar se je pa ustanovila v So-vrici narodna učilnica, stopila se je tudi tukaj nemščina popolnoma v slovenskem jezeru. Malokje je razodel slovanski jezik toliko prevladne moči. kakor v okolici loški! Najstareji
1 Ehrt des Ilerzogthums Krniti, XI., 128.
! Celö malim vodicam so bili tddi okrog dali nemška imena. V ur-barijih 16. veka čitamo: Preitcnpach, Puechpach, Kaltenpach (Mrzli potok, ki teče v Suho), Mospach (Mtišpah pod Cerngrobom), Lutzlpach bei übern, Kin-sterpach, Wolfspach (Volčjek), Scheispach i. t. d. TI cpachis so se večinoma pozabili.
3 Taka imena so v urbariji iz I. 1291. nastopna: Perse -= Prše, Zwetz _ Svetec, Zobodin = Svobodin, Malei -- Malej, Walchun = Valkun, Jantz = Janec, Lubei = Ljubej, Chuptz = Kupec, Lubitzilzin = Ljubičin, Ztoyan
- Stojan, Zenngoi —- Senigoj i. t. d.
4 Sovrica se je nekdaj imenovala vsa reka selška Sovra do Loke. Pri njenem izvirku v sedanji vasi Sovrici (Zarz) se je prvotno ime še ohranilo. Po selški dolini se dandanes sicer izgovarja: Sora, S6 rieft, a jaz vender pišem raji: Sovra, Sovrica, ker se s to staro pisavo še vjema izgovarjanje te besede pO poljanski dolini in posebno pri izvirku Sovre.
slovanski spominki, imenovani «frizinški», nam še kažejo, ka-košen jezik so govorili loški slovenski okoličani pred 900 leti.
Včasih so škofje sami prišli prebivat na svoj loški grad. Dva izmed njih sta celo umrla v Loki. a oba grozne smrti. Gospostvo so jim pa upravljali oskrbniki, ki so se v Loki navadno imenovali glavarji. V prejšnjih stoletjih so postavljali škofje za glavarje kranjske plemiče, pozneje pa bavarske rojake.
Patrijarh Gregor je bil 1. 1257. izročil frizinškemu škofu Konradu sodno oblast za Loko. In češki kralj Otakar II. je kot «gospod Kranjske* 5. novembra 1274 proti letni plači 12. mark ljubljanskih denarjev podelil škofu pravico deželne sodnije za loško mesto in okolico, kar je bilo škofovske. Cesar Maksimilijan je v torek po cvetni nedelji 1. 1497. škofu Rupertu potrdil to pravico. Škofje, oziroma loški glavarji kot njih namestniki niso imeli tedaj nad podložniki samo patri-monijalnega sodstva, v katerem se je nekako strinjala oblast sedanjega okrajnega glavarja in okrajnega sodnika, temveč izvrševali so tudi sodstvo v kriminalnih zadevah kot deželni sodniki. O loških krvavih sodbah nam še priča kraj «pri Krvavem znamenji* blizu Loke. Prizivi zoper razsodbe glavarjeve so šli na škofa v Frizing.
Vendno bolj se je pa škofom krčila podeljena oblast. 27. januvarija 1 548 je odločil cesar Ferdinand, da naj se upravnik loškega gradu ne imenuje glavar (Hauptmann), ampak oskrbnik (Pfleger), kar pa ni veljalo dolgo, ker 1. 1640 je oskrbnik Wagneröckh postal glavar in ta naslov so večinoma nosili tudi njegovi nasledniki. Od 9. maja 1549. in posebno vsled ukaza nadvojvode Ferdinanda Z dne 10. decembra 1588, pa prizivi niso več smeli iti na škofa, ampak so se pošiljali deželnemu glavarstvu za Kranjsko in dalje nižeavstrijski vladi.
Frizinški škofje so nekdaj močno vplivali na usodo loške okolice in avstrijske zgodovine sploh, ne-le se svojo veljavno besedo, temveč tudi s tem, da so pomagali podložnike pokristijaniti in z novimi naseljenci obdelati mnogo s pra-gozdi pokritih krajev. Na loškem gospostvu so zidali cerkve in jim postali zavetniki (patroni). pustili so jih pa pod duhovno
62
Loško gospostvo frizinških škofov.
oblastjo oglejskega patrijarha. Nij dvomiti, da je bila v loški okolici najprej sezidana cerkev sv. Jurija v Stari Loki, ki se je zato že 1. 1562 imenovala »pri Materi Fari». Od te, v starih časih zelo obširne fare so se odcepile vse sedanje fare po loški in poljanski dolini. Pri farah. katere so frizinški škofje pomagali ustanoviti, imeli so prezentacijsko pravico. Kadar je bila namreč fara izpraznjena predlagali so za-njo duhovnika, katerega so si izbrali sami, ali pa njihov glavar V Poki, oglejskemu patrijarhu. ki ga je dal izprašati za duhovno pastirstvo. ga potem potrdil in ukazal vmestiti. V Stari Loki so postavljali včasih patrijarhi tudi svoje naddija-kone za Gorenjsko.
Tako je bilo nekdaj. Toda jel je slabeti polagoma frizinških škofov vpliv z njih opešanim gospodarstvom Preveč oddaljena so jim bila avstrijska posestva, da bi bili v stanu braniti ja s čvrsto roko. Cesar Jožef II. je po svojih reformah celo začel kratiti jim dohodke iz avstrijskih dežel. Ko je umrl frizinški škof Josip pl. Scliroffenberg in so prenesli škofovski sedež iz Frizinga 1 v Monakovo. sekularizovali so avstrijsko posestvo frizinških škofov. Vsled liinevillskega miru in po glavnem sklepu izredne državne deputacije je postalo to posestvo dne 25. februvarija 1803 državno ali kameralno gospostvo avstrijske cesarske hiše.
Ij- '777- Jc imelo vse loško grajščinstvo 53.195 gold. dohodkov in 36.703 gold. razhodkov. Ostalo je tedaj škofu čistega 16.492 gold.
Zaradi pobiranja dač od podložnikov je bilo že 1. 1160. vse posestvo razdeljeno v tri okrožja: Bavarcev, Korošcev in Slovencev. Pozneje se je uvedla razdelitev v 15 županstev (Officia, Aemtcr), kakor ja nahajamo v utbäriji 1. 1291. Županstvu na čelu jc ostal staroslovenski < župan.". Pol tisočletja se je obdržala ta razdelitev skoraj nespremenjena.  potem je
1 Krizing, nemški FrcUing, nekoliko spominja mi slovenski llre/.nik ali pa Breznik.
- V (ioilcščah  n. pr. je bil  1. 1291. za  župana Svobodtn («/.obo<linus
■upaiius»),
pa dala avstrijski vladi podlago k razdelitvi okraja v manjše davčne ali katastralne občine, katerih naračunimo v nekdanjem loškem gospostvu 70.
Naštetih imamo tedaj pred 600 leti sledečih 15 županstev, v katerih hočemo na drobno navesti imena vasij: 1.) Bavarsko županstvo (236 zemljišč); 2.) Gadmarjevo (29 z.); 3.) gddeško (52 z.); 4.) praško (20 z.); 5.) brodsko (45 z); 6.) žirovsko (71 z.); 7.) poljansko (90 z.); 8.) botaveljsko (84 z.); 9.) javorsko (70 z.); 10.) koroško (76 z.); 11.) selško (81 z.); 12.) stirpniško (83 z.); 13.) strmiško (88 z.); 14.) rü-densko (65 z.) in 15.) sovriško (21 zemljišč). Le troje novih županstev je do 16. stoletja prirastlo v prej znabiti neoblju-denih krajih, namreč v Novi Oslici Hlevnem Vrhu in Davči; županstvo strmiško so pa precepih na strmiško in poljšiško.
Dokazalo se bode s tem pregledom, da večina vasij loške okolice že stoji nad 600 let po imenu in velikosti skoraj nespremenjenih. Nekoliko jih je izginilo in nekaj zamenjalo svoja imena. Le malo novih vasij je nastalo do 1. 1584 in peščica v poslednjih 300 letih. Nemčili in pačili so pa lepa slovenska imena v starih časih še huje kot v novih , in godilo se je ravno nasprotno onemu, kar trdi Dimitz v svoji «Geschichte Krains», da bi bili namreč Slovenci prvotna nemška imena «verballhornovali».
i. Officium Bawarorum.
L. 1291		L. 1584		L. 1880		L. 1891		
Ime vasi	ti	Ime vasi	s 3 £ = ■03 £	Ime vasi	Število hiš	Fara	Občina	
Ochroglach		Okroglach	14	Okroglo	'9	Naklo	Naklo	
Drasich 1		Drasisch	7	Stražišče	143	Šmartno	Stražišče	
Möns s. Margarete		St. Margarethen-		Šmarjetina gora	16			O trt* 7?
	_	Berg	i			»	>	O TO O
		Veichting		Bitinje		Šmartno		►8
Veitingen*	47		47		175	Stara Loka	1	0 C/l < O
Saifniz'	36	Saffnitz	35	Zabnica	61	Stara Loka	Stara Loka	i
Dorfern	7	Dorfern	7	Dorfarje	28	»		5" C/H
Oberarn4	23	Obrem	23	Sv. Duh	56		»	
Erinrich5	12	Ernaern	12	Virmaše	47	»	»	en* 7T O
Altenhouen6	5	Altenhouen	3	Stari Dvor	'9	•	»	S" <
Tratam"	i	Trattern	2	Trata	13	Skofja Loka		
In Minoris Saefnitz	5	Klainsaffniz	4	Lipica	40	»		
Zouche9	21	Zäuchen	21	Suha	44		»	
Burchstal10	i	Purgstall	—	Puštal	53		Skofja Loka	
Choetze	2	Chost	—	Hosta	6	*	>	
Bech winde11	8	Jägerndorf	—	Pevno	16	Stara Loka	Stara Loka	
Altenlok'-Juxta litus Sawe
19
2
Altenlack Bei der Sau Ehrenau
6 i     Stara Loka 5      Gorčnja Sava I      Ajmanov grad
37 i
Stara Loka
Šmartno Stara Loka
Stara Loka
Stražišče Stara Loka
1 L. 1002 «Strasista» ; sedaj nem. Straschisch. L, 1291 je imelo 12 ondotnih zemljakov-vinčarjev vinograde v Šinar-jetini gori. Ko so v 16. stoletji vinograde spremenili v polje, se je v Stražišči zmanjšalo število zemljišč. — 2 L. 1160 in 131S «Vitingen». Sedaj nem. Feichting («ch» se je vrinil še-le v 10. veku), slov. Bitinje (izgov. Biten). Velika vas se deli v tri dele: Spodnje (29 h.), Srednje (71 h.) in Zgornje Bitinje (75 hiš). Ime je dobila najbrž od sv. Vida (nem. Veit, lat. Vitus). Stala je nekdaj precej za cerkvijo sv. Nikolaja v Sp. Bitinji. še druga (starejai cerkev sv. Vida. L. 1423 «zwain Kirchen zu Veiting». V 16. stoletji se še omenja «St. Veit Kirchen». Oratar včasili trči s plugom ob njen temelj. Podobo sv. Vida so prenesli vrh altarja v cerkev sv. Nikolaja, ko so porušili ono sv. Vida. — :1 L. 973 «Sabniza», 1 tt6o «Safniz», sedaj nem. Safnitz. — 4 L. 131S «Oberaern». Primeri starobavarsko «aern» = hiša, tla; tedaj Obraern — zgornje hiše ali prebivalci zgornjih hiš, Gorenjčiči. Ime Obrern se je izgubilo in se rajši sedaj tudi po nemško imenuje zgornji del Virmaš «Hl. Geist» od ondi stoječe cerkve sv. Duha. Pisano je pa že 1. 1423 v urbäriji: «Ze Obern pey dem Hailigen geist.» — 5 Besede: Erinrich, Ermern in Virmaše so si gotovo v sorodstvu. Končnica «rieh» se je v starobavarskem narečji izrekovala «re» ali «ra», odtod Ermrc, Ermern. Pri slovenski obliki se je debio «erm» zožilo v <irm». Predtaknjeni «v» in končnica «še» sta pa v slovenskem nekaj navadnega pri krajnih imenih. — * Sedaj nemški Altenhof. — 7 Iz staro-slov. «Tratarji», prebivalci na Trati. — 8 Mala Zabnica zarad tega, ker se ondi potok Zabnica že skoraj popolnoma vsuši, kadar nij povodni. Vasi, ležeče pri izvirku ali iztoku kake vode, so nekdaj radi imenovali po reki; prim.: Pešata, Sovra, Suha. — * Sedanji «u» je po staroslov. raztegnjen v «ov». — 10 Stal je nekdaj grajski hlev (Burgstall), kjer je sedaj puštalski grad. •— " Behwinde, znabiti: Pevvin-de, Peven z nemško končnico. Pozneje so ondi stanovali škofovski lovci in vasi dali ime Jägerndorf, a slov. se je ohranilo po starem imenu, tedaj govore1: Peven. Ponašajo se vaščani, da so slovanskega rodu. — 12 L. 973 in 1160 še «Lonka.. se staroslov. nosnfkom. —Starološke vasi Forme, Greneč, Virlah in Binkel se v urbarijih ne omenjajo, ker v njih večjidel stanujejo kočarji.
2. Officium Gadmarii.1
L. 1291		L. 1584		L. 1880		L. 1891	
Ime vasi	c '> '-^	Ime vasi	H	Ime vasi	Število hiš	Fara	Občina
Juxta fontem Steuen-		■		Studenec (?)			
prunne							
Maeczgreim"	4	Matschigram	4	Moškrin	l6	Stara Loka	Stara Loka
Wester 3	4	Am Dornach	4	Trnje	15	»	»
Obernwester	5	Am Püchel	5	Vešter	22	»	»
Weinzürl *	5		—	Vin carje	9	Skofja Loka	Skofja Loka
Erngrüb s	i	Erngrueben		Cerngrob	IO	Stara Loka	Stara Loka
1 Prim. srednjevisokonem.		Gademer = Einwohner,	Beysass, priseljenec, kočar, gostač. Oskrbnik tega				županstva se je
imenoval Gadmer in njegovo županstvo Gadmarjevo.							
2 Pisava tega imena	je zelö različna; i. 1610 se celo dobi Matschi Grueben, kakor					da bi bila ondi	kedaj jama za
ženske živali (matze). A bolj verjetno se ime razlaga iz srednjenem. «nias» = fruchtbar					in «grien» = sandiger Boden. Tedaj		
Masgrien fslov. Moškrin) =	rodoviten, peščen svet.						
5 Wester pomeni v srednjevisoki nemščini: zapadni kraj				Pri Loki je tudi «Osterfeld» (vzhodnje polje).			
* Weinzuerl = Winzürl =		= Winzer. Tu so stanovali vinčarji, ki so obdelovali			škofove vinograde, ležeče znabiti pri		
Kamnitniku, ker se 1. 1360	imenuje vinograd «Chemnaten		>.  Pozneje so imeli posel, da so			vozili grajsko vino,  posebno iz	
Slovenske marke (Dolenjskega), imenovano <March\vein».							
1 Slov. Cerngrob je	iz nemškega Zw-Ern-Grüb = Pri zemeljski luknji, ki je po				}ravlj	ici bila pribežališče roparjem.	
3- Officium in Nevsaezze.
L. 1291		L. 1584		L. 1880		L. 1891	
Ime vasi	°S °> iz* S E S	Ime vasi	= -i ►35 «	Ime vasi	C	Fara	Občina
Niusaezze 1          18 Ratendorf2        | 8 Sweinitz 3 10 Goztech4 7 Paumgarten 9 1 1030 Niusazinhun, 1. 1160 = satz, Sitz, tedaj Novo selišče. —   * L. 9S9 se imenuje gostešk		Neusäss 22 Rattendorff      ! 8 Sweinitz IO Gostetsch 7 Paumgardten 9 Nivsaze, 1. 1318 Nevsaezze. Z —   -L. 1100 Ratesidorf. — i potok («Gostehe»).		Godešče Rateče (Zg.) Senica Gosteče Pungart i razlago imena primer 3 L. 1630 Sweinitz = (	57 24 24 18 18 sreč 3oren	Rateče Sovra in Rateče Sovra :> njenem. «niu» = ja Vas, ker leži 1	Stara Loka Medvode » : neu, «saezze» jlizit Zg. Senice.
4. Officium Praschach.
L. 1291		L. 1584		L. 1880		L. 1891	
Ime vasi	- =	Ime vasi	Število zemljišt'	Ime vasi	u K/5	Fara	Občina
Praschach Lüg' 1 Prej so bila zemlji	13 7 šča z	Praschach Lueg ipuščena in še-le 1. 1315	13 7 obde	Praše Jama ana.	33 42	Mavčiče	Mavčiče
5- Officium in Furten.
L. I2QI		L. 15S4		L. 1880		L. 1891	
Ime vasi	2 .7 '> ^ U 2 >7. g	Ime vasi	s e	Ime vasi	Število hiš	Fara	Občina
Brieznitz	7	Bressnizi	8	Breznica	23	Skofja Loka	Skofja Loka
Zagradum	4	Gabraua1	4	Gäbrovo	9		»
Auf dem Sie (Hals)		-	—	Na Suši	i		
Sutchen juxta lorum Lok	1	—	—	Trata (predmestje loško)	•3	»	»
Vondeul •	5	Bodouli	4	Bödovlje	12	j)	»
Trachen	7	Sminzi	3	Zminec	28		
Scheffelt«	2	—	—	Šefert	4	:■>	
Grauenek	3	—	—	NaGriču iGobovec)	—		
Fuerten	5	Fuerten	6	Brodi *	16	»	»
Ochroglich	4	Okhroglach	1	Okroglek	i		
Gaberch	3	Gaberk	3	Gaberk	9		»
datz den Penchen	3	Log	3	Log	20	Poljane	Poljane
Wizzoch	3	Wissogkh	3	Visoko	7	»	«
Smoldin	4	Smoldini	3	Smoldno	9		
Lufnik	—	—	—	Lubnik	—	Skofja Loka	Skofja Loka
Hinterburch	—	—	—	Za Gradom	—		»
—	—	Pulferstamph	—	Podpulferc	(?)		»
1 Vas Gabrovo leži za Starim Gradom (Wildenlack). — 2 L. IOIO Wodoule. Lega kraja pač spominja na vodovlje ali vodovje. Po nemško pišejo Wodoule in J'undal. — 3 Srednjevisokonemško: Schef — Schiff, tedaj Schiffahrt. Najbrž so nekdaj ondi s čolnom prevažali čez Sovro, koder se še danes kmet, ki je bil nekdaj plemenit, imenuje Sefernik, med Zmincem in Brddmi.   —   4 V Brodeh je bil v starih časih brod čez Sovro.
6. Officium in Syroch.
L. 1291
L. 1584
L. 1880
Ime vasi
Ime vasi
Ime vasi
L. 1891
Fara
Občina
Ledinitz Rupe Chraizkimberdo Nazzeli Tobratsch In Ztariwazi In der Radus Ragopetsch Martingenpotoch An der Zernonitz In der Raunich''
3 2 2
3 8
3 3 7
2
4
2
Ledenizi Rupigory
Naselli Dobratsch Starovossy
Radischeui 1 Gorapezi 8
Martiniuorch
Raunech
3
(S) 2
10
3 i
4
Ledinica (Rupe pri Selu) Kranjsko Brdo Selo Dobračeva Stara Vas Račeva (?) Goro peke Martinj Vrh Žerovnica Ravne
1 L. 1664 Radeschoui; 1. 1010 Raditscheuy in posebej Radischeuy. Ariopek.    —    3 L. 1315 napravili so ondi dvoje novih zemljišč.
2
2 I 6l 31
12
3 9 '3
Žiri
Žiri
Zavrac
- L. 1610 Gorenipetschi; po nemško sedaj
L. 1291		L. 1584		L. 1880		L. 1891	
Ime vasi	- -i. zl	Ime vasi	c 3 "> "z? a e KZI «J	Ime vasi	0 ■>:t u — Kri	Fara	Občina
In Inferiori Breznitz	6	Dolenibresnikh	6	Zdolnji Vrsnik	17	Žiri	Žiri
In Superiori Breznitz	7	Gorenibresnikh	8	Zgornji Vrsnik	21	»	
In der Ledina4		Doleni Ledini Goreni Ledini	4 6	Ledine	24	Ledine	*
In Goritich	5	Corithu	4	Korita	9	Žiri	
In der Brieznitz	6	Bressnizi	6	Breznica	20		
In Zuchodole	2	—	—	Suhi Dol (?)	—		»
In Svroch	6	Sevrach	7	Žiri	58		>
—	—	Nalogu	2	Log	3		>
—	—	Soure	3	Sovra	6	>	>
—	—	Brecouizi	3	Brekovice	12	*	»
—	—	Nalosy	i	Na Lozčh	—		»
—	—	Gabeizi	2	Govejek	21	Ledine	»
—	—	Carnizach	3	Krnice	13	»	>
-	—	Sarnazi	2	Srnjak	2	»	
	—	Mersslimuorchu	(3)	Mrzli Vrh	19	Žiri	>
—	—	Jauernimdolu	(20)	Javorjev Dol	11	Ledine	>
4 L. 1313 so napra%	ili na	novo 4 zemljišča «in Minori		Ledinah >.			
6 a. Officium Khlenoburch (Hlevni Vrh).
L. 1291		L. 1584		L. 1880		L. 1891	
Ime vasi 1	ojjj	Ime vasi	:ß C -	Ime vasi	tj —	Fara	Občina
			ko j;				
_	_	Dolech	IO	Dole	21	Zavrac	Dole
—	—	Sabrazi	s-	Zavräc	24	»	
—	—	Issgory	4	Izgorje	11	•	Žiri
—	—	Goreni Isgori	—		—	»	»
—	—	Radischeui	4	Račeva	19	Vrh	
—	—	Stanomerhribu 2	3	Vrh	17	>	
—	—	Klenoburch 3	4	Hlevni vrh	17	»	
—	—	Chleuischi	4	Hlevi.šče	21		»
—	—	Choniuorch	(3)	Konjski Vrh	—	Zavrac	Dole
1 L. 1291 vasij tega županstva še ne najdemo v urbariji.							
2 L. 1610 Stanomerhribu		(znabiti Strmem hribu) :	= Heil, drei Könige;   po slovensko se  hrib imenuje sedaj: Pri				
sv. Treh Kraljih ali pa Vrh.							
3 L. 1610 Klenouorch.							
7- In officio Polan.
L. I2QI		L. 1584		L. 1880		L. 1891	
Ime vasi	'> —-i £	Ime vasi	oŠ ; •s. ~	Ime vasi	_c ''S s s -= Kn	Fara	Občina
Ex alia parte aque aput	2	Primasti	2	(Predmost)	46	Poljane	Poljane
sanctum Martinum 1				Poljane			
Bei der Aich	3	Dobie	3	Dobje	l8	»	
Mitterdorf	6	Sredniuossy	6	Srednja Vas	17		»
Oberndorf	9	Goreniuossy	9	Gorenja Vas	49	Trata	Trata
In Polan ex altera	4	Sestransskiuossi	4	Sestranska Vas	H		»
parte aque 4							
In Hard Inferiori	3	Dolenidobraui	3	Dolenja Dobrava	35		
In Hard Superiori	4	Gorenidobraui	4	Gorenja Dobrava	22		»
Auf dem Colke	4	Nakolzi'	4	Na Kolku, Gorenje lirdo	17	Poljane	Poljane
Dragotes	7	Dragotes 4	7	Dolenje Brdo	21		
Tezzen	2	Tessnim	i	Petelin	i		
Mulperg	4	Malinskiuorch	4	Mälinski Vrh 5	H	»	Javorje
Jabnalich 8	3	—	—	—		—	—
Aput Indicherios	3	Inticherie	3	Vinharje'	11	Poljane	Poljane
Germennach	. 3	Kremenik	3	Kremčnek	9	t	»
Schirochidol	2	Tscberniburch 8	3	Zadöbje	18	Lučne	Trata
Prilezzi	3	Prelessy !l	3	Prilcsje	9	-	■
Lutschen	4	Lutschnach	5	Lučne	25		>
Dolgonibo	2	Dolgegniui	2	Dolge Njive	11	»	
YVitodras	2	Bitodrosy 10	2	Todraž	8	Trata	»
Laschich	3	Lasich 11	3	Lajše	3	»	
Jesaulach	3	—	—	—	—	—	—
In Inferiori Seteneraun	3	Doleniraun	2	Dolenja Ravan	3	Poljane	Javorje
In Superiori Seteneraun	2	Goreniraun	2	Gorenja Ravan	8	I'oljane in Javorje	
Jazbinach	3	Jassbinach	3	Jazbine	13	Poljane	»
Lauzkiberde	3	Louskimberdi	2	Lovsko Brdo	6		*
—	—	Batschinach	4	Bačine	H	»	Trata
—	—	Naberdi	I	Brdo 1:1	i	>	Poljane
—	—	Suchidol	2	Suhi Dol	12	Lučne	Trata
—	—	Suschie 14	2	Suša	I I	Trata	»
—	—	Strusinach	—		—		—
1 V Poljanah pri sv. Martinu na oni strani vode Sovre je vas Predmost. — s «In Polan» (= na Poljanskem) od Gorenje Vasi na drugi strani vode Sovre je Sestranska Vas pri Trati (L. 15S4 Dobrau = Trattach). — ' L. 1682 Na Kallizi = Na Goreni Werdich. — * L. 1682 Dragateschach = Dolleni Werdich. — 5 Po nemško sedaj še Mühlberg. — 6 Že 1. 1291 troje neobdelanih zemljišč. — 7 Vinharje = V-Iniharje. Naselili so se tu morda Tirolci iz «Innichen»-a. Prave vasi nij, ampak le raztresene hiše. — 8 L. 1682 Tscherneuorch = Za Dobjam. (Okolica Zadobje.) — J L. 1682 Per Lessy. — L. 1682 Witodrossy. — " L. 1610 Laischach; 1. 1682 Lasisch = Leyschach. — 12 L. 1682 Waltschinach ; sedaj nemško Watschna.   —    " Na Brdu blizu Vinharjev.   —    H L. 16S2 Schuschie = Podlesam. »
L. 1291		L. 1584 •		L. 1880		L. ]	891
Ime vasi	-Ii	Ime vasi		Ime vasi	evilo hiS	Fara	Občina
	Hfl £		xr> «;		K/3		
• » t* —	-	Catouli	(3)	Hotövlje	37	Poljane	Poljane
—	-	Taber Poelan 15	(5)	Pod Tabrom (Poljane)		»	
—	-	Jauerischi	-	— '			»
15 Stal je za časa turških napadov v Poljanah na dni strani p				otoka Ločilnice pravi tabor,		kjer so ustanovili 5 novih kmetij.	
		8. Officium		Cotaeuel.			
L. 1291		L. 1584		L. 1880		L. i	891
Ime vasi	o3j if	Ime vasi	evilo	Ime vasi	0 ->:L tj -C	Fara	Občina
			»x £				
Chlad	6	Cladie	3	(na) Kladje	19	Stara Oslica	Oslica
In Inferiori Chlad	3	—	—	(v) Kladje	—	>	»
In Inferiori Raun	3	—	—.	Podjelovo Brdo (?)	42	>	»
In der Chotwüsse	3	Codwuesch 1	2	Hobovše	18		
Tobrawe	2	Dobraui	2		—	»	
Ozlitz	2	—	—	Stara Oslica	92		»
In der Trebei	4	Trebia	4	Trebija	14		
Podgor	5	Podgori	5	Podgora	29		
Chornitzach	4	Carnizach	S	Krnice	11	Leskovica	»
Laschich	2	Lasisch	2	Lajše	8	»	
Rubinitz	4	Rubidnizi	3	Robidnica	6	»	
Werchchotaeuel	2		—	— •	■—	—	—
Ztodor	3	Stodori	3	Studor	12	Leskovica	Oslica
Thobenem	3	Dobenimb	3	Dobeni	8	•	»
YVizgor	4	Issgory	i	Izgorec	i	Poljane	Poljane
In der Susge	2	Suschie	2	Suša	2	»	»
Cholm	4	Chom	I	Hölmovec	I	Stara Oslica	Oslica
Prezriach	3	Preseriach	3	Preserje	3	»	
Qualtsemb	3	Cualtschegniuie 2	3	Hvalčje Njive	11	Trata	Trata
In der Chotaeuel	4	Catafl 8	4	Hotävlje	50	t	»
Zredimberdi	5	Srednimberdi	5	Srednje Brdo	19	»	
In der Capaznitz	3	Kopatschnitz	3	Kopdčnica	18	Leskovica	Oslica
In der Liezgaewe	7	Lescouizi	7	Leskdvica	26		»
Vlach	3	Vlazi	3 •	Vdlaka	22	»	»
Schabrattsch	5	Tschabritschach	5	Cabrače	L5	Poljane	Trata
—	—	Jeserschigkh	i	Jezeršek	i	Stara Oslica	Oslica
—	—	Ocroglim 4	(0	—	—	—	—
1 L. 1568 je bila že ondi fužina; 1. 1682 «Hammer Godowusch». — 2 L. 1682 Hlapshe Nine. — 3 «In der Chotaeuel» = ob potoku Ilotaveljšici pri Hotavljah. L. 1682 Contaftl. Fužina nad Hotavljami je prišla 1. 1643 prvič v urbarij.   —    4 L. 1682 ondi kmet Dagarin na »Kranjskim Werdu».
r
8 a. Officium Ossliz (Nova Oslica).
L. 1281		L. 1584		L. 1880		L. 1891	
Ime vasi		Ime vasi		T -Ime vasi	evilo hiš	Fara	Občina
							
_	__	Lanischach	(s)'	Laniše	27	Nova Oslica	Oslica ,
—	—	Jassbinach	(0	Jazne	20	Otaleže	
—	-	Osslizi	(8)	Nova Oslica	8	Nova Oslica	»
—	—	Mersslimuorchu	(8)	Mrzli Vrb	19		-
—	—	Nouinach	(3)	Novine	?	»	>
—	—	Sernousskimberdi	(6)	Žirovsko Brdo- (?)	?	—	—
—	—	Codwuesch 3	(30	Hobovše	14	Nova Oslica	Oslica
—	—	Napressenikh 4	(6)	?	—	—	—
—	—	Souodnimb	(0	Sovoden	19	Nova Oslica	Oslica
1 Številke v oklepu pomenjajo, da so bili ondi tačas le rovti ali lazi in ne prava zemljišča. '-' Znabiti je sedaj Srednje Brdo.
' L. 1082 Khodowusch. Imamo dvojno Hobovše, jedno pri Stari in drugo pri Novi Oslici. 1 L. 1O82 Na Petscbki.
g. Officium Affriach.
L. 1291		L. 1584		L. 1880		L. 1891	
Ime vasi		Ime vasi	si - -	Ime vasi	|3 »ji	Fara	Občina
An der Wolts Podobonem Lomecli In der Tolentschitz In der Sitein In der Mürawe Affriach 4 Dielnitz Jelautz Postoriworch Seteneraun Prewalt	4 3 5 7 8 3 13 6 6 3 3 7	Naboltschi 1 Podobenin Lomech Dolcntschitsch Dolenisitini :l Gorenisitini Murauach Affriach Delnizach Jelouitzi Poduorcham 5 Tschetenoraun Dolenihribouitzi 0 Domatscheuizi	4 3 5 7 4 4 3 13 6 2 3 3 S i	Volča Podobeno Lomi " Dolenčiče Dolenja Zetina Gorenja Zetina Miirave Javorje Delnice Jelovica Podvrh Četena Ravan Za Prevalom Domačejek	8 14 22 17 17 '9 10 30 28 6 i 12 i	Poljane B Javorje Poljane Javorje »	Javorje •j> ■> ■> 1 » »
1 L. 10S2 Na VoJtsclii. — '- Zakobiljek (Kobilce) in Lomi se štejejo za jedno vas. — ' L. 1610 Dolleni Setigni. — 4 Atiriach je očevidno le popačeno iz slovenske besede Javorjah, ker je «V» Nemec bral in izgovarjal za «f» ter od-pahnil spredaj nepotrebni mu cj>.    —    '■> L. 1610  Pod Verchom.    —    0 L  1082 Sa preualain.
io. Officium Karinthianorum.
L. 1291		L. 1584		L. 1880		L. 1891	
Ime vasi	t "š	Ime vasi	Ti KT. g	Ime vasi i .	Število hiš	Fara	Občina
In der Chraeznitz	2	Chrastnizi	8	Hrästnica 1	_	Skofja Loka	Skofja Loka
Napetschi	I	—	—		—	—	—
Sutschen aput forum Lok	—	—	—	Trata (predmestje loško)	-		
In Superiori Ozlinch	3	Goreniosslinkh	2	(Gor.) Oselnik"	I	Sovra	Medvode
In Inferiori Ozlinch	I	Dolleni Osslinkh	4	(Dol.) Oselnik	I	»	»
Juxta capellam	I	—		Pri sv. Mohoru na Oselniku	I		»
—	—	Na lossy	5	Log	24	Skofja Loka	Skofja Loka
—	—	Sernouitzi3	5 i	Žerovnik	I		
—	—	Coikhy 4	4	Hojke		»	*
—	—	Waltersskhiuorch '	6	Valtarski Vrh	f	»	»
—	—	Chribu 8	2	Hrib		->	
—	—	Khalechsernizach7	8	Srnice	7	Poljane	Poljane
—	—	Wukhouorch *	5	Bukov Vrh	42	»	
—	_	Cothouli	2	Hotovlje	37	»	
—	— 1	Pletschnimberdi	2	Plečno Brdo	i	»	
—		Sameia 8	2	Mihač	i		
Gabersskhigori 9 Sapottniz 10      I 7 Im Pach 8
Gabrska Gora Sopotnica
Ob potoku (Sopotnici)
20 2
Skofja Loka Skofja Loka
1 Cela doiina pod Sv. Barbaro se imenuje Hrastnica; 1. 1682 Hrastniz. — 2 L. ibto in 1682 Gor. Osolnikh. — 3 L. 1630 Scherounitzi (nad Sv. Barbaro). — * L. 1610 Choigkhi, I. 16S2 Hoygkho. To so Hojke ali Fojke = pri Sv. Ožbaltu. — 5 Sedaj se imenuje Valtarski Vrh ali Bajtarski Vrh, z drugim imenom tudi Staniše = pri Sv. Filipu in Jakobu. (Ondi kmet Stanišek.) — 6 Sedaj: na Hribu = pri Sv. Petru (St. Peter im Gebirge). — 7 L. 1682 Kallich Sernazih. sedaj Kovski Vrh in Srnice. — * L. 10S2 Bucouworch. — '•' L. 1682 Sa Meio. — 10 L. 1630 Sopatnitz. Prim. slov. SO pot = slapov šum. Sopotnica je pri Sv. Florijanu.
Ii. Officium Seltsach.
L. 1291		L. 1584		L. 1880		L. 1891	
Ime vasi	T I	Ime vasi	'> '7. S	Ime vasi	Število hiš	Fara	Občina
Mitterdorf	13	Doleniwossi	13	Dolenja Vas	51	Selca	Selca
Ztopol	6	Topolge	6	Topolje	I I		»
Seltsach 1	18	Selzach	18	Selca	78	»	
Chaltenueld	9	Studenimb	10	Studeno	20		
Smolewe	4	Smoleui	4	Smoleva	S	»	
Chersteten 2	2	Tscheschnizi	9	Češnjica	29	»	
1 L. 973 Celsach, 1.	1160	Seltsach.   —   2 Obe kmetiji		na Češnjici so napravili še-le 1. 1291.			
L. 1291		L. 1584		L. 1880		L. 1891	
Ime vasi	II b =	Ime vasi	- -/ 'El «/5 5j	Ime vasi	Število hiš	Fara	Občina
Oztriwarch	5	Ostri muorchi	S	Ostri Vrh	12	Selca	Selca
Golitsch	6	Dolenigolitzi	3	Golica	12		»
In der Penavnach	3	Penonizi:i	3	Penövnike	-	»	
Potplanino	2	Podlamkham	7	Podlonek 4	32		
In der Zaeuritz	6	Souersskhigniui 8	3	Skovine	3		»
-	—	Oberhammer 8	—	Železniki	132	Železniki	Železniki
—	—	Niederhammer 7					
—	—	Salemlogu 8	6	Zalilog	29	Zälilog	Sovrica
—	—	Gorenigolizi	3	Zg. Golica	—	Selca	Selca
—	—	Dobrossliz 0	2	Dobröslica	3		»
3 V 10. stoletji so bile kmetije že ondi opuščene in travnike so dajali Železnikarjem v najem. 1'endvniki se še dandanes imenujejo travniki med Golicama blizu Krulca. — * Znabiti je Podlonek nastalo iz Podplaninek; vas ne leži v nikakem logu ali loki, pač pa pod planino 1 Rakitovcetn). — -'L. 1630 «Sauerskhi Niui insgemein na Skouinach». To kaže, odkod da so dobile ime Skovine, ležeče trdo nad Železniki pri Sovri. L. 1082 se posebej imenuje vas «Na Megusnizi» (Megušnica). — 6 Oberhatnmer je v Gorenjem Koncu = Zgornjih Železnikih. — 7 Niederhammer je na Racovniku = v spodnjem delu Žeie/.nikov. — 8 L. 1630 in 1082 »Šalim Logu auf teutsch Stuben genannt». — ,J L. 1082 Draboslitzi. Sedaj nekateri pravijo Drabdslovica in drugi zopet Dobröslovica. A bolj prava bode menda stara oblika te besede, ki kaže, da je vas Dobra Oslica.
12. Officium Ztirpniach.
L. 1291		L. 1584		L: 1880		L. 1891	
Ime vasi		Ime vasi	_ «j 'Et */> s	Ime vasi	0 IS	Fara	Občina
Varngried	6	Praprotnim	6	Prliprotno		Selca	Selca
Pogsrukke	5	Kaslimhribu 1	4	Kozlov Hrib	j, 0		>
Zwalie	3	Swolge"	2	Rantovše	2	»	
In der Leubs	6	Naberdi	7	Zg. Luša	1 s	Sv. Lenart	
In dem Lak	S	Namlazi	6	Mlaka	14	Javorje	Javorje
In dem Niedern Lak	4	Jartschemberdi	i	Podmlaka in Jarčje Brdo	9	»	»
Schwarzenbach 3	8	Routi	7	Rovte	54	Sv. Lenart	Selca
Ravn	4	Goreniraun	3	Ravne	3		
In dem Holtze	3	Nalogu 4	2	Rastdvke	3	»	
Dragobratsch	3	Dragobratschitsch 5	3	Dragobdček	7	t	
In Superiori Ztirpniach'1	3	Gorenistirpnikh	2	Stirpnik	—	Selca	>
In Inferiori Ztirpniach	4	Potoži	4	Sp. Luša	23	Sv. Lenart	
1 L. 1682 «Koslimhribu».		Pozabili so danes ljudje	na Kozlov hrbet in deloma tudi na Kozlov hrib ter ondotni cerkvi				
in sosednji vasi pravijo pri	sv. Tomažu.   —   5 L. 1082		Sauallie», ker se svet zavali. Ob			a zemljaka sta se v 16. stoletji	
in pozneje pisala Ranth, in	zato	so vasi dali ime Rantovše = Rantovišče.   —   3 Ta Črni potok se imenuje					sedaj Jagodnik
ali Jagodnišnica; nad njim	leži raztresena vas Rovte. —		* L. 1630 «Na Logu, insgemein Rasstoukach».				—    1 Primeri:
Dragobratič.   —   ' Stirpa se v		tem kraji imenuje: mlada	koza.				
L. 1291		L. 1584		L. 1880		L. 1891	
Ime vasi	> ^ S = *» K	Ime vasi	- ■/ Ii •a s	Ime vasi	0 ti ^	Fara	Občina
Raunich	4	Raunach	4	Ravni	—	Sv. Lenart	Selca
Bukkebitz	7	Wukouitz	7	Bükovica	28	Selca	
Erla	4	Oscheulach	4	Sevlje 7	27	>	»
—		Tschernem	2	Črnovec	I	Sv. Lenart	>
7 Znabiti iz besede jelševje aH olševje, da so Nemci napravili Erla.							
		13. Officium in Zternice.					
L. 1291		L. 1584		L. 1880		L. 1	891
Ime vasi	> ^ £ B	Ime vasi	oŠ lf	Ime vasi	O •S.'2	Fara	Občina
VVelikilaz	4	Veliki Lass	4	Laz'	-	Selca	Selca
Zabreko	s	Sabrekhuiem -	5	Zabrekovje	I I	»	t
Wazabize	4	Besolnizi	3	Bezovnica	3	*	»
Zalipotoch	2	Salempotakh	2	Potok	4	Bukovšica	
Posirn	6	Posiernimb	6	Poziren	11		»
Nachribo	2	Hribu	2	Hrib	2	»	•
Laschke	3 1	Nalaschkhimb	3	Laško	3	»	
In dem Fach :i	2	Bucouitz		Bukovšica	27		»
Ziemitz	6	Stormitz	6	Strmica	3		
Praprot	3	Praprotisch 4	3	Stibernica	2	»	
Zepul	3	Tschepul	3	Cepulje	6	Šmartno	Stara Loka
Ahorn	7	Jauernitz	7	Javornik	47		Sv. Jošt
Haslach 5	6	Wischeui	6	Pševo		»	
Plaminitz	4	Planizi	4	Planica	6	Stara Loka	Stara Loka
Chreitz 6	2	Crazi	i	Kras	2	Bukovšica	Selca
Walters chogel	2	Waltersskhiuorch 7	2	Lavteršni Vrh	e	•	Stara Loka
Chraezniz	2	Srednimberdi	I	Srednik	I	Stara Loka	
Auf dem Chraevtzberge	5	Chrischnigori	5	Križna Gora	19	»	»
Zawernik	2	Sauernimb	2	Cävrno	2	»	>
Pogleschitz	7	Pogelschüz	8	Poljšica	25	Olše	Olše
Harlant8	4	Haberlandt	4	Olše	19	»	»
Chersteten	2	Kerstetten	3	Cešnjica	20		
Prezawitz	3	Bresouizi	3	Brezovica	4		
Veznitz apud ecclesiam	I	Vessniz	i	Zg. Besnica	68	Šmartno	Sv. Jošt
Veznitz circa forestum	I	Forstner (Unter Vessnitz)	i	Sp. Besnica	46	»	»
—	—	Routi	3	Rovte	7	, Olše	Olše
—	—	Rakouizi	1	Rakovica	i	Šmartno	Sv. Jošt.
1 V Lazu blizu Zabrekovja, kjer je še mnogo dolgih njiv in travnikov. — - L. 1682 Sabrecouim. — 3 L. 1291 je tu stanoval kmet Svobodin (Zobodin). — 1 Že 1. 1584 je bilo dvoje zemljišč zapuščenih. — 1 Haslach pomeni Le-ščevje, kar bi znalo biti prvotno ime. L. 1082 so pisali «Bischoue». — u L. 156S Chraitzi, 1. iüio Chreutzy. — 7 Leta 1610 Woltharskhi Verch ; sedaj tudi Lavtarski Vrli. — 8 L. 1630 in 1682 Aussischach. Sedaj ljudje pravijo na Ovšah, uradno, se pa vedno piše Ovsišče.
14- Officium Ruden.
L. 1291		L. 1584		L. 1880		L. 1891	
Ime vasi	> 3 a m	Ime vasi	S:l ._ ■~ —	Ime vasi	c >:* KTJ	Fara	Občina
Ruden	9	Ruden	9	Rudno	31	Selca	Selca
Nachrib	4	Hribu	i	Novak (?)	I	»	»
Drasigos 1	8	Smretschi	s	Dražgoše	34	Dražgoše	
Napetschi	9	Napetschy	9	Na Pečeh	46		>
Laschisch	4	Gorenilasisch '*	4	(Zg.) Lajše	24	Selca	«
Gelentsschisch	2	Jelentschitsch	2	Jelenčiče	(?)	Dražgoše	»
Podwelopetsch	7	Podweliza	6	Podb(e)lica	28	Selca	
Nemeile 1	S	Namilge	4	Nemilje	13		
Tezzen	i	—	—	Malin pri Logu	i		
Zlog	2	Nalogu	2	Log	4	»	Selca
Nider Laschisch	5	Dolenilasisch	5	(Dol.) Lajše	—		
Calis	7	Kalischi	7	Kališe	L?	»	»
Naseciravn 4	4	Saiziraun	4	Jamnik	19		
—	—	Srednizi	2		—	—	—
1 L. 1082 v urbariji	:  Smretschi = Orassigaschach		in	. 1630 Drascliigasch, kar bi pomenilo: v drazih goščah, ali			
v dragi gošči.   —   1 L. 1682 Gor. Leyschach.   —   3 L. 1682 Na Milil.   —   * L.					1630	in  1082 Saitziraun (na Zajčji	
Ravni) = Na Jamnizi.							
15- In officio Zaevritz.
L. 1291			L. 1584		L. 1880		L. 1891	
	Ime vasi	Ii	Ime vasi	s i št	Ime vasi	evilo hiš	Fara	Občina
		•7- k		.«s				
In	der Zaevritz	20	Zairitz	15	Sovrica	53	Sovrica	Sovrica
	Troy 1	I	Troien	2	Trojar	2		»
datz	dem Hublein2	4	Niderhueben	IO	Spodnje Danje	17	»	»
	—	—	Oberhueben	4	Zgornje Danje	7		»
	—	—	Unterhochen Egkh	3	Za Brdom	6		»
	—	—	Am Torekh	2	Torka	3		»
	—	—	Im Ebendlein	4	Ravne	7	»	»
	—	—	Am Prietagkh*	5	Pretdvč	'3	Selca	Selca
	—	—	Im Thal	2	V Dolini	4	Sovrica	Sovrica
	1 Še-le od 1. 1321.							
	2 Od 1. 1323.  Po nemško sedaj pišejo Ober- und			Unte	-Daine.			
	3 Am Prietagkh je nastal		d znabiti iz besede: na Pretoku, ker leži vas na vrhu			hrib	kjer se svet pretoči, tedaj na	
Pretoči	Izgovarjajo pa ljudje: na Prtdvču in na Prtdvcu, kakor da bi bila nastala beseda i						z: pri — Tolku	ali pritolči.
86
Loško gospostvo frizinških škofov.
15 a. Officium Alss (Davča).
Nekdaj so bili po vsi Davči le gozdi in pašniki, kar priča ime Alss ali Albs, to je na Planini. V 16. stoletji so bili gozde že nekoliko iztrebili in napravili rovte ali laze. Dali so jim imena: Am Seelandt = Per Jeseri (Jezero blizu Leskovice), Pfaffenbach (Parjev potok v Davči), Alls-Kgkh, Jasterberdi, Na Prauizi, im Schnitt. Kerscharizi, Tschernim-borchu. Cmolschikh, Esslinkh, Malledine. Težko če niso so-vriški Nemci (Deutsche) dali ime Davči (prim. Deutschau). Uradno se ime Davča nij pisalo do najnovejega časa, dasi-ravno se med ljudmi že davno tako imenuje velik kos sveta med Sovrico, Pöreznom in Blčgošem. V vsi davški okolici, ki spada pod štiri fare, namreč: Sövrico, Zalilog. Leskovico in Novake (na Goriškem), še dandanes nij nobene prave vasi. ampak le raztresene hiše. katerih se našteje 68, čepe po samotnih brdih.
Kazalo.
Stran
Drobtinice iz furlanskih arhivov.............. I
O človeški kugi na Kranjskem..............39
Loško gospostvo fri/.inskih škofov...........