G e o g ra fsk i v e stn ik , L ju b lja n a , L IV  (1982)
UDC
U D K  551.44
NEKAJ MISLI O OBLIKOVANOSTI KRAŠKEGA POVRŠJA
F rance Š u š t e r š i č *
Definicija kraškega površja
V sk ra jn i logični posledici želi geom orfo log ija to lm ačiti oblikovitost 
(geom etrijo ) h ipo te tične  p loskve, ki razm eju je  kam ninsko  m aso našega 
p lan e ta  od n jegovega atm osferskega ovoja. To p loskev  im enujem o zem elj­
sko površje . K ad a r de lu je jo  procesi, k i ob liku jejo  zem eljsko pov ršje , v  n jem  
sam em , se geom orfološko p ro u čev an je  d e jan sk o  u sm e rja  v  d v e  topološki d i ­
m enziji sam ega po v ršja . V p r im e ru  k rasa , k i  je  topološko [bistveno tro d i- 
m enzionalna katego rija , se zadeve zap le tejo . Če želim o zem eljsko  površje  
p roučevati n a  h ie ra rh ičn o  enak i ra v n i dveh topoloških  d im enzij on g a  n a ­
vsezadnje p rik az a ti n a  p ra v  tak o  dvod im enzionaln i geomomfološki karti, 
z opustitv ijo  tre t je  topološke dim enzije osirom ašim o po jem  krasa . N ajvečji 
del k ra šk ih  geom orfologov vede ali nevede  opušča izostrene d efin ic ije  k ra š ­
kega površja , k a r  vn aša  v  ob ravnavan je  k rasa  'kot geom orfne k a te rag ije  
določeno nejavnost. K rašk i re lie f  bodisi zreducira jo  n a  n eko  obliko k o ro z ij­
ske d efo rm acije  norm alnega re lie fa , a li p a  g a  ob ravnavajo  k o t p rep rosto  
sosedstvo posam eznih  k rašk ih  oblik  sred n jeg a  .in m an jšega m erila . Obe 
inačici p a  sk riv a ta  težko sp rejem ljivo  m isel, d a  k ra šk i re lie f  k o t sam ostojna 
geom orfna k a teg o rija  p rav z ap rav  n e  obstaja.
V n ad a ljn jem  razm išljam  o k rašk em  p o v ršju , p r i  čem er izhajam  iz 
na jbo lj raz širjen ih  defin icij k ra sa  (n. pr.: M. M. S w e e t i n g ,  1968, 582; 
I. G a m s  & a l .,  1973, 13). K ra s  m i pom en i trod im enzionalen  n a ra v n i pojav, 
k i se za rad i svo js tven ih  lastnosti enako  izm ika  ostri defin ic iji p red m eta  
geom orfoloških, ko t tu d i p red m eta  geoloških  raziskav . iPač p a  m i pom eni 
k raško  p o v ršje  topološko dvodim enzionalno  p loskev, k i se po te j p la ti v 
n ičem er n e  raz lik u je  od n ek rašk eg a  površija. Topološko trodiim enzionalne 
la stn o sti k rasa, k i še kako  vplivaijo n a  ob likovitost p o v rš ja  (re lie f) , u p o ­
števam  sam o k o t n jih o v e  p reslik av e  n a  pov ršje . O stala svo jstva, ki se  na 
mjem n e  odražajo, m e v  teh  razm išljan jih  zan im ajo  le postransko . E nostavna 
dedukcija  vodi do  zak ljučkov, k i p rav zap rav  že lep  čas v ise  v  zraku; p o ­
trebno  jih  je  bilo le še zapisati.
* A siste n t , d ip l. in g . g e o lo g ije , In št itu t  za  ra zisk ovan je  k rasa  ZRC SA Z U , T itov  
trg  2, 66230 P o sto jn a , Y U
Izhodišča razprave
S pom očjo tak o  do b ljen ih  ugotovitev  lahko  dovolj enostavno razložim o 
posam ezna v p rašan ja  k raške m orfologije, k i  so do danes ostala bolj a li m anj 
o dprta . Pirav tak o  p a  so tu d i p rv a  raz m iš ljan ja  izšla iz čisto  konkretn ih  
problem ov. V le tih  1972 do 1979 je  In š titu t za raz iskovan je  k ra sa  ZRC SAZU 
v P osto jn i izvršil raz iskovaln i p ro je k t O snovna speleološka k a r ta  S lovenije, 
k je r  sem  sodeloval tu d i sam. Celotno ozem lje S R  S loven ije  je  bilo sis tem a­
tično kartiram o v m erilu  1:50.000, p r i  čem er so bili upoštevan i p redvsem  
pov ršin sk i in  podzem ski k rašk i potjavi v obm očju to p ljiv ih  kam nin . Izho­
dišča, n a  k a te ra  se je  naslon ila  m etoda geom orfološkega k a r ti ra n ja  površja 
(P. H a b i č ,  1972), so b ila  v sk la je n a  iz obstoječo lite ra tu ro  o slovenskem  
krasu. P ra v  zato lahko  n a jd em o  v k a r t i  odseve kaj raz ličn ih  stališč, m ed 
k a te rim i p a  le p rev la d u je  sk r ita  podm ena, da g redo  osnovne poteze re lie fa  
na rač u n  cik ličnega oz. p red k rašk eg a  fluv ia lnega p reob likovan ja . Šele v ta 
p rosto r n a j b i ibiili pose jan i k ra šk i po jav i sred n jih  iin m a n jš ih  d im enzij, kot 
n. p r. zap rte  globeli, suhe  doline, kov k i itd. V sak posam ezen lis t spe- 
leološke k a r te  lahko  n ekako  in te rp re tiram o  n a  ta  način , neprem ostljive  
težave p a  se pokažejo, ko želim o p o d atk e  posp lošiti in  sestav iti enotno k arto  
vsega ozem lja. Tako je  sin te tičn a  k a rta  (P. H abič, 1980) dosti bolj fak ­
tografska in  m anj genetska , kot bi p ričakovali n a  osnovi začetn ih  sm ernic 
(P. H a b i č ,  o. c.).
Vse to  zastav lja  v p rašan je , a li so splošno v e ljav n a  izhodišča p roučeva­
n ja  k ra sa  dovolj razčiščena in  aili jim  gre p rip isova ti trd n o st, k i bi jo vse­
kakor p ričakovali. P re d en  -skušamo n a j t i  n eposreden  odgovor, osvetlim o 
ozadje sam ega vp rašan ja . N ajbrž lahko  zapišem , d a  so različne in te rp re tac ije  
m orfologije k ra sa  dejansko  p ro jek c ije  posam eznih  geom ortfoloških šol v 
p rostor, k i g a  im enujem o kras. Z drugo besedo, p r i  ob likovan ju  geom orfo- 
logije k rasa  so im eli p rev eč  besede zu n an ji opazovalci. Le ti so vedno -imeli 
neke v n ap re jšn je  n o rm ativ e  o re lie fu  (prim . izraz: »norm alni« re lief!« ); ko 
pa so se ozrli n a  kras, so stopn jo  »kraškosti« in tu itiv n o  enačili s s topnjo  
specifičnih odstopanj od teh  norm . Tako se je  zgodilo, d a  so se 'dosedanja 
p roučevan ja  k raškega  p o v rš ja  p reveč u sm e rja la  k  na jbo lj opaznim  oblikam , 
m anj p a  so se ozirala na tis te  po jave, k i  bi ibili ibistveni za k ra šk i relief 
kot sam ostojno geom orfno ka teg o rijo  (Ph. R e n a u l t ,  1977).
Značilen  p r im e r  se zdi sorazm erno veliko zan im an je  krasoslovcev za 
k rašk e  globeli, obenem  p a  v loženim  napo rom  neustrezno  p ič la  žetev iz­
sledkov. Z ap rta  g lobel je  v n o rm aln em  re lie fu  b rez dvom a posebnost, k a r  
pa še n e  pom eni, d a  je  to  tu d i v  k raškem . Še več, do k le r n e  ugotovim o 
odnosov m ed dep resijsk im  in  izpostav ljen im  položajem  v  k raškem  površju , 
nam  položaj n . p r. v  globeli, v  sm islu geom orfologije ikrasa ne sme pom e­
n iti -drugega, k o t topografsk i pojem . P . H a b i č  (1981) je  eden red k ih  
raziskovalcev, k i so se zaveda li tu d i pom ena v zp e tin  v k rasu  in  jim  p o ­
svetili več 'pozornosti, k o t je  navada.
Notramjega opazovalca raz lik e  od d ru g ih  re lie fn ih  tip o v  n e  zanim ajo, 
p rav  tako so m u  tu je  v se  zunan je  »norm e«. G eom orfni sistem  skuša p o ja s ­
n iti p redvsem  z osnovnim i fiz ikaln im i zakoni in  g a  o b ravnavati ko t sam o­
sto jen  in  sam ozadosten m ehanizem . P osam ezne kom binacije  ifizikalnih z a ­
konitosti se lahko  izkažejo  ko t specifične, v  n ašem  p r im e ru  kraške, šele 
v  p r im e rja v i z d rug im i, zu n an jim i geom orfn im i ka tegorijam i.
S istem atičn ih  n o tra n jih  opazovalcev k ra sa  je  m alo. Več je  takšnega  
g ledanja, če tud i m o rd a  nezavednega, v  posam eznih  k o n k re tn ih  š tu d ijah  
(n. pr.: I. G a m s ,  1965, P. H a b i č ,  1980). V sekakor je  n a jd lje  iv te j sm eri 
p riše l J . R o g l i č  (n. pr.: 1957/a). M orda (je le  daleč  več je  število  zunan jih  
opazovalcev g lavn i vzrok, da n jegova g ledan ja  k lju b  v sem  p rizn an jem  še 
niso zadobila tis te  osnovne teže, ki jo  po  vsej v e rje tn o sti zaslužijo.
N o tran ji opazovalec k raškega  p o v rš ja  te d a j izvaja  n jegove tem eljne  
oblike iz zakonitosti k rasa  k o t svojstvenega n a ra v n eg a  po java. Ne glede na 
to, ali so pogoji, k i j ih  v sebu je jo  raz lične  defin ic ije  (o. c.) fizično sploh 
k je v celo ti izpolnjeni, lahko  izpeljem o, kakšno b i b ilo  idealno k raško  
površje  v  te h  idealn ih  pogoijih. Če nastopajo  za rad i n . p r . d o d a tn ih  rea ln ih , 
a n ek ra šk ih  činiteiljev v  p rak tičn ih  p rim e rih  še d ru g e  oblike, k o t p r ila ­
goditve n a  različne pogoje, lahko  takšne oblike opredelim o k o t specifične 
m otn je v  idealnem  k raškem  površju . V b is tv u  se to re j vp rašu jem o , k a k š ­
no b i ibilo zem eljsko površje , če bi zem eljsko  skorjo  g rad ile  sam o kraške 
kam nine.
P rece j b lizu  odgovoru je  p riše l J. R o g l i č  (1957/b, cit. Ph . R e n a u l t ,
1977, 26) s svojo delovno definicijo: »K ras (v sm islu: k rašk o  površje , op. 
F. Š.) b istveno k a ra k te riz ira  navp ičn i odtok in  ob likovanje za p r tih  g lo b e li.. .  
v  obm očju topn ih  kam nin«. To m isel b i kazalo  dopo ln iti le  v toliko, da n a ­
dom estim o: » . . .  ob likovanje zap rtih  g lo b e li . . .«  z ». . .  d o lg o tra jn a  obsto j­
nost zap rtih  g lo b e li...« . Z ap rte  globeli lahko  n am reč  n as tan e jo  tu d i z n e -  
k rašk im i procesi, n . p r. tek tonsk im i, vu lkansk im i, eolskim i Itd. Toda iz­
zvani (feedback) p rocesi so v velik i m eri nega tivn i im težijo  k  zapolnitv i 
globeli. V k rasu  so izzvani p rocesi lahko  ceilo pozitivn i, n eg a tiv n i p a  vp li­
vajo p redvsem  n a  n ak lo n  pobočij in  ne n a  obsto j globeli k o t take .
Model »čistega« kraškega površja
F izične pogoje za  realizacijo  tak šnega  m odela ije podrobno  nav ed la  M. 
M. S w e e t i n  g o v a  (1968, 582) in  jih  v n ad a ljn jem  razv ijam  le v  povzetku. 
K ot p rvo  m o ra  o b sta ja ti enakom erna , dobro to p n a  apnenčeva gm ota, d o ­
volj velika, d a  lahko  p redpostav im o  sprem em be v lastnostih  kam n in e  kot 
neskončno oddaljene. G eološka s tru k tu ra  n a j zagotovi enakom erno  s tru k ­
tu rn o  votilikavost (po anglešk ih  av to rjih : sekundarno  poraznost, po  f ra n ­
coskih: p rim arn o  poroznost). N ekraško obrobje in  n e to p n a  pod laga na j 
bodo dovolj oddaljen i od opazovanega površja , tako  da lah k o  tu d i te  vplive 
zanem arim o. .Naklon p o v rš ja  n a j bo p rv o tn o  dovolj .majhen, tako , d a  je 
površinsko odvodn javan je  skrčeno n a  ve likostn i red  osnovne celice s tru k ­
tu rn e  votlikavosti. K ončno m orajo  b iti k lim atsk i pogoji tak šn i, d a  razvo j 
k rasa  n i zav rt že zarad i aridnosti, ali p a  zarad i n a s ta ja n ja  zimrzlinskega 
d rob irja .
O blikovanost k raškega p o v rš ja  neposredno  zavisi od p ro sto rsk e  razpo- 
stave oblikujočih  agensov. Tako, k o t v  večini geom orfn ih  ka teg o rij zm er­
nega podnebja, je tu d i v  k rasu  na jpom em bnejši vod n i tra n sp o r t razpad le
kam nine, k a r  je  o rgan iz irano  v odvodniško m režo. Če privzam em o, d a  je  
organizacija odvodniške m reže (to  rje zagotovljeno  z m odelom , k i sm o ga 
opredelili m alo  p re j)  odločilna za  izgled pov ršja , lahko  odk rijem o  tem eljno  
razliko  m ed k rašk im  in  n ek rašk im  reliefom . P ri skoraj vseih tip ih  n e k ra š -  
kega, je  m asn i tra n sp o rt o rg an iz iran  površinsko  in  ob liku je  adsorb tiven  
lin e a ren  vzorec. D endritska  odvodn iška m reža  in  n je n  an tipod , [grebenska 
m reža, sta  ja sn a  p rim era . Če to izrazim o s te rm ino log ijo  te o rije  m nožic, 
je  p re se k  p o v rš ja  z vzorcem  tran sp o rtn e g a  sistem a k a r  ta  vzorec sam . Po 
d ru g i s tran i p a  s to ji vzorec m asnega tran sp o rta  v  k rasu  pokonci in  tvo ri 
trodim enzianalem  d rev esast sp let. P re sek  le  teg a  s p loskvijo  p o v rš ja  p a  je  
sistem  točk. T edaj lahko  zapišem o:
O snovni vzorec čistega k raškega  p o v rš ja  je  točkovn i sistem . O b ra t­
no lahko  vzorec n o rm alnega re liefa  zreduciram o  n a  lin earen  sistem .
Če to  povem o bolj po  dom ače, pom eni, d a  sesto ji č isti k ra šk i re lie f  iz 
cen tričn ih  g lobeli in  vzpetin , m ed tem  ko  je  n o rm a len  re lie f v osnovi zg ra­
jen  iz podolžnih d o lin  in  grebenov. K o to vzam em o za izihodišče n ad a ljn jim  
razm išljan jem , pom eni, d a  lin e a rn i e lem en ti v  k ra šk e m  površju , k o t n . p r. 
»suhe doline«, odsevajo  bodisi s tru k tu rn e  d an o sti ali p a  resn ične p re d -  
k raške oblike. V zadn jem  p r im e ru  zre lost re liefa , k o t jo  bom o opredelili 
v sledečem  besedilu , še n i dosežena in  re lie f n i »čist«.
Z ap rte  g lobeli v  k rašk em  p o v rš ju  tedaj n iso  posebnost, k i ibi zaslužila 
posebno pozornost, tem več del p o v rš ja  sam ega. P oložaja »v globeli« ali 
»na vzpetini« n is ta  n ič  bolj različna, kot nekoliko  n izvodnejš i ali vzvodnejši 
položaj ob vodotoku  p rvega  red a . V okv iru  g eneralizac ije  m orajo  ibiti cen - 
tričn e  globeli in  vzpetine v k rašk em  p o v rš ju  enakov redne in  p rik azan e  ko t 
celota. Po d ru g i s tran i k ras o h ra n ja  z a p rte  g lobeli, k i n as ta ja jo  za rad i n e -  
kaikršnih procesov. N ekraško  n as ta le  globeli m oram o tedaj v okv iru  p ro ­
učevan ja  k raškega  p o v rš ja  izp u stiti in  p ro u čev ati le n jih o v e  »kraške« p r i­
lagoditve sed an jim  razm eram .
N ecentrične z a p rte  g lobeli v  k ra su  so lahko  ta k o  k raškega, k o t te k ­
tonskega izvora. P ra v  tako  so lahko  raz ličn ih  izvorov poplav išča <v krasu . 
K je r se oba, neposredno  neodv isna po java, p rosto rsko  p re k r ije ta , dobim o 
ob dovolj velik ih  d im enzijah  g lobeli k raško  po lje . Šele kasnejše  p rilagod itve  
pa so resn ično  vezane n a  po jem  k rašk eg a  po lja , k i p a  smo g a  uv ed li zgolj 
zarad i in fo rm acijske  udobnosti. S takšno  raz lago  postav ljam o  po jm ovan je  
k rašk ih  polj v popolnom a nekonvencionalno  luč. D obim o p a  odgovor, zakarj 
p roučevan je  k ra šk ih  po lj do  danes n i  p rišlo  dosti d lje  od  fo rm aln ih  k la ­
sifikacij.
Diskusija o klim atskih vplivih  na model
Točkovno o rganizirano  k raško  pov ršje , k i sm o g a  izpeljali k o t obliko 
idailnega k rašk eg a  površja , je  poznano  p red v sem  v  tro p ih , pa tu d i n a  visokih  
d in a rsk ih  p lano tah , k je r  so g a  doslej to lm ačili ko t re lik t n ek d an jeg a  tro p ­
skega oblikovanja našega k ra sa  (n. pr. P . H a b i č ,  1968). K er se to  ne 
sk lada  s p re jšn jim i izvajan ji, m oram o razč is titi še odnose m ed  k lim o  in  
geom etrijo  reliefa, p a  tu d i u tem eljen o st h isto ričnega g ledan ja  n a  sedan ji 
relief. H isto ričn i in  kavzaln i koncep t sta  v g ra je n a  n e  le  v  skoraj vsako
razlago k rašk eg a  reliefa, m arveč  tu d i v  obsto ječe k lasifikac ije  geom orfn ih  
oblik  (prim .: I. G a m s ,  1968).
č e  si p o d robneje  ogledam o najenostavnejši, tro sto p en jsk i cik ličn i m odel 
(m ladostni, zre li im končni s ta d ij) , lahko  'ugotovim o, da se v  sk ra jn i logični 
posledici z re li stad ij sk rč i n a  tren u tek , k i loči m ladostn i in  končni stadij. 
V sako s tan je , k i g a  opazujem o, je  odvisno neposredno  od časa, k i je  p re ­
teke l od nekega  dogovorjenega .ničtega tren u tk a . Toda, ko opazujem o p re k
5 k m  debelo m ezozojsko k arbona tno  sk ladovnico našega d in a rsk eg a  k rasa , 
si težko  p redstav ljam o , d a  b i bilo rav n o tež je  p o d rto  za to liko  časa, kolikor 
ga je  po trebno , ida v sa  ta  m asa izgine. S p re jem ljiv e jša  se zdi podm ena, da 
obstoji vsaj neko  re la tiv n o  ravno težje . V resn ic i odkrijem o že ob opa­
zovan ju  ipreproste v rtače, d a  obsto jijo  sam oregu la tivn i izzvani procesi, k i 
om ogočajo .splošno zn iževanje površja , n e  da bi se g eom etrijo  v rtače  sp re ­
m enila. O bsto jijo  to re j u ravnovešene razm ere  (steady  s ta te ). Tedaj k ra š ­
kega pov ršja  n e  sm em o več g led a ti k o t n ek a j p rehodnega, tem več ko t so­
razm erno  stab ilen  po jav , sicer izpostav ljen  odnašan ju  m ase, a  tako, da 
ostane osnovni vzorec nepoškodovan. Takšno stan je  se zd i dosti b liže r a z ­
m eram , k i si jiih in tu itiv n o  p red stav ljam o  ko t z re li stad ij. Če upoštevam o 
časovni razpon, p o s ta n e ta  zanem arljiva  m lad o stn i in  končn i stadij, zre li p a  
je  n a jb o lj p rilago jen  s tab iln im  razm eram , ko ije edino časovno m erilo  k o ­
lič ina  odnesene kam nine.
Zam isel o u ravnovešen ih  razm erah  je  ena  od osnov splošne te o rije  si­
stem ov, k i jo  je  geom arfologom  p red s ta v il J . R. C h o r  l e y  (1962) že p red  
dvem a d esetle tjem a. Ob spoznanju , .da so geom orfni sistem i večinom a od­
p rti, so lahko  flu v ia ln i geom arfotlogi s to rili v e lik  k o ra k  n ap re j, krasoslovci 
pa so to  učinkov ito  orodje sko ra j p rez rli. S eveda p a  obsto jijo  tu d i zaprti 
sistem i. J .  R. W. A l l e n  (1976) je  pokazal n a  posam eznih  p r im e rih  iz iflu- 
v ia ln ih  sistem ov, d a  g re  do neke  m e re  za v p raša n je  velikostnega red a  in  d a  
je  po treb n o  tu d i p rincip  odprtega sis tem a u p o rab lja ti z obču tkom  za s tv a r ­
nost.
N ajpom em bnejša lastnost o d p rtih  sistem ov je, d a  so časovno n eo d ­
visni in  da zavisi s tan je  le  od  tre n u tn ih  pogojev. O dnosi v  tak šn em  sistem u 
niso več vzročni, tem več »m atem atični« (enačbe postanejo  im plicitne, op. 
F. Š .), če uporab im o R. D. H e y e v o  (1979) term inologijo . P osam ezni delec 
kam nine »čuti« stopnjo , za ko liko  je  toil izm akn jen  iz ravno težja , in  »ve«, 
kako rav n o tež je  spet vzpostav iti. P opolnom a p a  je  »pozabil«, kaj g a  je  v rg lo  
iz rav n o tež ja  in  zakaj se je  to  zgodilo. K er je  agens ponovnega vzpostav­
lja n ja  rav n o tež ja  p red v sem  težnost, je  jasno, d a  bodo p riv ze te  ob like geo­
m etrijsko  konvergen tne . O pazil sem  (F. Š u š t e r š i č ,  1972), d a  raz ličn i 
genetsk i tip i ce n tričn ih  g lobeli težijo  k  isti ob lik i in  da v  poznejših  stop­
n ja h  razv o ja  sam ega izvora zgolj iz m orfo log ije  n e  razpoznam o več. In  
bolj splošno, to  je  b istvo F . A h n e r t o v e  (1977, 200) »osupljive podob­
nosti« enačb, k i op isujejo  genetsko  povsem  raz lična pobočja.
Tako k o t d ru g e  geom onfne oblike, izraža jo  v  zre lem  s tad iju  tu d i k rašk i 
po jav i p red v sem  prilagod itve  n a  neposredne (operativne) procese, p a  tu d i 
na s tru k tu rn e  danosti, k i  so časovne stalnice. P redhodne  ob like  lahko  
pustijo  sledove, toda  v zre lem  stad iju  so .zabrisane. K er se vse več av to rjev  
strin ja , d a  je  naše  d an ašn je  k rašk o  pov ršje  p red v sem  k v a r ta rn e  s ta ro sti
(D. R a d i n j a ,  1972), je  tako  »tropska« raz laga točkovne organ iziranosti 
d ina rsk ih  p lano t dosti »bolj vprašljiva , ko t če jih  enostavno  proglasim o za 
»čisti« k rašk i relief, k a r  zunan ji pogoji v sekakor dopuščajo. O stane pa se­
veda v p raša n je  točkovnosti o rganizacije tis teg a  k raškega »površja, ki se res 
n ah a ja  v trop ih .
P. W. W i l l i a m s  (1972, 135) je  »zapisal: »Eno od izhodišč k lim atske 
geom orfologije je  m isel, da izhaja jo  podobne .geom orfne oblike iz podobnih  
m orfogenetsk ih  pogojev« in  tak o  najlepše povzel b istvo  p rip isovan ja  toč­
kovne organizacije k raškega ipovršja tro p sk im  k lim atsk im  pogojem . V n a ­
d a ljn je m  besed ilu  sicer u g o tav lja  »vprašlijivost te  trd itv e , me »da b i se zavedel, 
k je  »tiči n ap ak a  »v n a  videz logičnem  geslu. Le to  ohran i vso ostrino  le, če 
p riznam o tih o  dodatno  trd itev , d a  so vsi odločilni pogoji k lim atsk i. To pa 
še daleč n i sam oum evno.
V sak, n e  le »geomor»fen objekt, je  .geom etrijsko telo , to re j vek to rsk i 
pojav. O blikujoči »procesi p a  obsegajo tako  vektorske, k o t sk a lam e  kom ­
ponente. V ek to rsk i izid vsekakor n e  m ore sled iti sk a lam em u  op era to rju , 
k a jti  s ledn jem u  m a n jk a  sm erna »inform acija«. Zato m aram o p re tre s ti v ire  
v ek to rsk ih  kom ponen t v k rašk i m orfologiji, s posebnim  ozirom  n a  n jihove 
neposredne posledice. O snovni neposredn i geomorfini proces je  odnašanje 
m ase. V k rašk ih  »pogojih se od d rug ih  raz lik u je  v treih b istven ih  vidik ih :
a) »masa odhaja  v raztopini,
b) »masni tra n sp o rt je  navpičen,
c) akum ulac ija  je  zanem arljiva .
G orn je ugotovitve te r ja jo  n eka j pojasnil. M ehansko »plavje »ni zane­
m arljivo  v  p r im e ru  podzem skih  tokov  (A. K r a n j c ,  1980). Toda, ko se 
u kv arjam o  z m odelom  površja , im am o op rav k a  Je s »padavinsko vodo, ki 
pon ika  v p revodn ike s tru k tu rn e  votlikavosti. Na »površju zbrane vodne ko ­
ličine so tako imaj»hne, »da ne m orejo  nositi več ko t m ikroskopske drobce 
apnenca. K ad a r so s tru k tu rn i pogoji v grobem  izotropni, se »deževnica slu ­
čajno zb ira v dobro ločljive navp ične cu rke z adsonbtivnim i lastnostm i. 
N a svoji p o ti ob liku jejo  raz lične vo tline, do k le r ji agresivnost ne upade. Po 
W. M a u c c i j u  (1952) so ja šk i in b rezn a  »produkti navpične>ga sis tem a 
odvodnjavanija, ko se je  »prenikla deževnica že zb ra la  v »bolj ali m anj n e ­
odvisne curke. O dnašanje m ase .tedaj pogo ju je  le  ena, »navpična smer. 
Ta »vektor sk a lam e  kom ponente d im enzionira jo  kot »multiplikacijske »kon­
stan te , n e  dodajo  p a  nobene nove sm eri.
K er v č istem  krasu  »ni akum ulacije , pom eni neposredno  oblikovanje 
k rašk eg a  pov ršja  dejansko  n jegov  razkro j. To vnaša v  p rizadete  p redele 
m atične kam nine m ehansko  neravno tež je . Izzvani procesi skuša jo  sistem  
u rav n o tež iti in  k e r  so p redvsem  »negativni, d o p rinaša jo  »k »zniževanju pov rš­
ja  v  u ravnovešen ih  ra»zimerah. M ehanske nes tab ilnosti obv ladu je  p red v sem  
težnost, to  je  n avp ičen  vek tor, toda odm akn jenost posamez»nih blokov od 
središča n erav n o tež ja  dodaja  koncen trična p o lja  ho rizo n ta ln ih  vek to rjev . 
K lim atsk i »pogoji lahko  »pospešijo ali zavrejo  izzvane procese. N jihove vek ­
to rske kom ponente (ko t osončenja, sm eri s ta ln ih  v e tro v  itd .) »pa so v  p r i­
m erjav i z učink i navpičnega odvodn javan ja  skoraj zanem arljive .
K lim atsk i pogoji tedaj vp liva jo  n a  d im enzije  posam eznih  elem entov 
reliefa, n e  m orejo  p a  p rizad e ti n jih o v e  p ro sto rsk e  razpostaive. Tako so 
scem entirane kape (case h a rd en in g ) n a  P u erto  R išk ih  m ago tah  (W. H. 
M o n r o e ,  1964, cit.: M. M. S w e e t i n g ,  1972, 279), o rien tirane  v  sm eri 
s ta ln ih  ve trov , značilni učink i kliime. Toda obstoj kop  sam ih  odraža le so­
razm erno  čisto zakrasevan je . Isto  pom enijo  k ap e  slovenskega visokega k r a ­
sa. Z načilne ob like kovkov p a  so seveda p rilagod itve  kop  k lim atsk im  pogo­
jem . Če im am o m agote, v  sm islu osam elih vzpe tin , za  značilnost tropskega 
krasa , je to  n apak . Če p a  po jm ujem o s te rm in o m  m ogota  p rilagod itev  kope 
tro p sk im  razm eram , je  to  p rav ilno . K er so tako  tropske , ko t d in a rsk e  kope 
p rilago jene razm eram  že v  času n as ta jan ja , n jih o v a  b istvena sorodnost ni 
opazna n a  p rv i pogled. Podobno, ko t za vzpetine , v e lja  seveda tu d i za 
centričine globeli.
N ujno se teda j vprašam o, zakaj nastopajo  č iste  k raške oblike le n a  
slovenskem  visokem  k rasu  (pa tu d i d ru g o d  po Evropi, če jih  znam o videti) 
in  ponekod  v trop ih . O dgovor je  podal že I. G a m s  (1980), 8): »Najbolj 
izraziti k ras  v  sv e tu  (neozira je  se n a  jam e, ki se ja v lja jo  v  vseh k lim ah) 
je  v p rede lih  n a jv iš jih  padav in  in  v išjega ikrasa«, k a r  povem o v  sm islu 
p re jšn jih  izvajan j: tam , k je r so re a ln i pogoji najibližji idealnem u  m odelu 
krasa . K lim a vstopa v o rgan iz iran je  k rašk eg a  p o v rš ja  z en im  sam im  ele­
m entom , to  je količino padavin; ostali n an j ne vplivajo. Pozabiti p a  ne 
sm em o še n a  e n  v id ik . I. G a m s  (o. c.) je eksp lic itno  pokazal, da apnenčev 
kom pleks n i sinonim  za kras. Podzem sko zak rasevan je  ije le p rv i pogoj za 
ob likovanje k rašk eg a  reliefa.
Tako se odpre vp rašan je , kakšno vlogo ig ra m nožica raz ličn ih  drobnih  
k rašk ih  oblik. Če se v rn em o  k začetku  in  p rim erjam o  v  li te ra tu r i u v e lja v ­
ljeno zam isel k rasa  z d ru g im i geom orfnim i kategorijam i, lahko  opazimo, 
d a  p ripom ore često tu d i m a jh en  delež k rašk ih  po javov  na n ek em  ozem lju, 
da ivse skupaj p roglasim o za neke  v rs te  kras. To še to liko  bolj gotovo te ­
daj, ko je  podzem lje res  kraško. K er je  običajno v  takšn ih  p r im e rih  orga­
n izacija  p o v ršja  -v b istvu  lin ea rn a , pač  ne m orem o govoriti o osnovno k raš- 
kem  reliefu .
Še več. Če si ogledam o n. pr. visokogorske d robne  k ra šk e  reliefne 
oblike, lahko  ugotovim o, d a  so pretežno  linearne, n jih o v  velikostn i red  pa 
je  m a n jš i od osnovne celice s tru k tu rn e  vo tlikavosti. K er je  slednje isto­
časno tu d i velik o stn i red  osnovne celice odvodn javan ja , to  pom eni, da 
raz ličn i žlebiči itd . niso k raške oblike, tem več oblike n o rm alnega reliefa, 
za rad i lito lo šk ih  raz m er pač iz razite je  razv ite . D rugače povedano, žlebiči 
v rh  apnenčevega b loka se razv ija jo  popolnom a enako, če voda izven bloka 
odteka k raško  ali ne. V obm očju bloka p a  je  p re to k  pov ršin sk i in  za to  n e -  
krašk i. Ž lebiči so č istem u k rasu  tu j elem en t, ozirom a p rem a jh n ih  d im enzij, 
da bi sploh lahko  (bili k raški.
Sklep
G orn ja iz v a ja n ja  lah k o  strnem o v  sledeče:
— K raško  površje  je  sam osto jna  igeomomfna kategorija , vezana n a  obstoj 
k rasa  ko t n arav n eg a  po java, ni pa še n jegov  sinonim .
•— Šele k a d a r  n i  m oten , izkazuje k ras  svojstveno Oblikovanost (o rgan iz ira ­
nost) .površja, ki se sk lad a  z ono, k i  jo  deduciram o neposredno  iz defi­
n ic ije  krasa.
— V idealn ih  pogojili se  k raško  površje  razv ija  k o t točkorvni sistem  vzpetin 
in  globeli. K er je  odtok navpičen , položaj rv .globeli z  n ičem er n i  p r iv i-  
l ig ira n  p red  osta lim i, g lobeli sam e p a  so 'samo topografsk i pojem .
— Ni n ače ln ih  ugovorov k trd itv i, d a  se k raško  p o v ršje  iv sta ln ih  pogo jih  
lahko  znižuje tako, d a  se razm eram  p rilag o jen i osnovni vzorec ohran ja .
-— Pogoji, k i om ogočajo zak rasevan je , so vezani n a  določen velikostn i red . 
Zato m an jši po jav i v apnencu  n iso  k rašk i, obstoj »psevdokraških« oblik 
pa je  sploh vp rašljiv .
— Regionalizacijo  k rašk eg a  p o v rš ja  kaže izp e lja ti tako, d a  ugotav ljam o 
čistost vzorca, ozirom a specifična odstopan ja  od n jega. T ako odpade 
razm ejev an je  obm očij s  kop ičen jem  tak šn ih  ali d ru g ačn ih  posam eznih  
k rašk ih  oblik.
Literatura
A h n e r t ,  F., 1977, Som e com m ents on th e  q u an tita tiv e  fo rm u la tion  of 
geoimorphological processes in  a th eo re tica l m odel. E a r th  S urface  P ro ­
cesses 2, 191— 201.
A l l e n ,  J .  R. W., 1976, B ed fo rm s and  unsteady  processes: Som e concepts 
of classification  and  response illu s tra te d  by com m on on e-w ay  types. 
E arth  surface processes 1, 361— 374.
C h o r d e y ,  R. J., 1962, G eom orphology and  g en e ra l system s theo ry . U. S.
Geol. S u rvey  Prof. P ap e r  500-B, 1—10.
C h o  r i l e  y ,  R. J., 1972, S patia l analysis in  geom orphology. H arp er & Row, 
1— 393, N ew  York.
F a i r  b r i d g e ,  R. W., 1968, T he encyclopedia of geom orphology, D ow den, 
H u tch inson  & Ross, Inc., 1— 1295, S tro u d sb u rg , Penn.
G a m s ,  I., 1965, H  k v a r ta rn i geom orfogenezi ozem lja m ed  Posto jnskim , 
P lan insk im  in  C erkn išk im  poljem . G eografsk i vestn ik  37, 61— 101, L ju b ­
ljana.
G a m s ,  I., 1968, Geomoirfološko k a r tira n je  n a  p r im e ru  R ak itne  in  Glinic.
G eografski vestn ik  40, 69— 88, L jub ljana .
G a m  -s , I., 1974, K ras. S lovenska m atica, 1— 360, L jub ljana.
G a m s ,  I., 1978, The polje: th e  p ro b lem  of defin ition . Z. G eom orph. N. F., 
22, 170— 181.
G a m s ,  I., 1980, P og lav itn i d e jav n ik i kem ične eroz ije  n a  k ra su  po  svetu .
Geograifski vestn ik  52, 3— 15, L jub ljana.
G a m s ,  I. & al., 1973, S lovenska k rašk a  term inologija , Zveza geografsk ih  
instituc ij Jugoslav ije , 1— 76, L jub ljana.
H a b i č ,  P., 1968, K rašk i sv e t m ed  Id rijco  in  V ipavo. D ela SA ZU  21 (11), 
1— 244, L jub ljana.
H a b i č ,  P ., 1972, N avodila za izdelavo O snovne speleološke k a r te  1:25 000.
Tipkopis, A rh iv  IZR K  ZRC SAZU, P osto jna.
H a b i č ,  P., 1980, P reg ledna  spedeološka k a r ta  S lovenije. T ipkopis, A rh iv  
IZR K  ZRC SAZU, Postojna.
H a b i č ,  P., 1981, N eka tere  značilnosti kopastega k rasa  v S loveniji. A cta 
carsologica 9, SAZU, 5— 21, L jub ljana.
H e y ,  R. D., 1979, C ausal and fu n ctio n al re la tions in  f lu v ia l geom orphology.
E arth  Surface Processes 4, 179— 182.
J  a k  u  c s , L., 1977, M orphogenetics of k a rs t regions. A kadem iai K iado, 
1— 284, B udapest.
K e n n e d y ,  B.  A.,  1977, A  question  of scale? P rogress in  Physical G eo­
g rap h y  1, 154— 157.
K i n g ,  C. A. M., 1970, F eedback  re la tio n sh ip s in  geom orpholagy. G eogra- 
fiska  A n n a le r 52 A, 147— 159.
K r a n j c ,  A., 1980, F luv ia ln i jam sk i sed im enti v razvo ju  k rasa . Tipkopis, 
A rh iv  IZ RK ZRC SAZU, Postojna.
M a n d e l b r o t ,  B. B., 1977, F racta ls, fo rm , chance, an d  d im ension. F re e ­
m an  & Com p., 1— 365, S an  Francisco.
M a r i k ,  D. M., 1979, Topology of ridge  p a tte rn s : R andom ness and const­
ra in ts . Geol. Soc. of Am. Bull., P a r t  I, 90, 164— 172.
M a u c c i ,  W., 1952, L’Apotesi d e ll’ »erosione inversa«, com e c o n trib u te  alio  
studio d e lla  speleogenesi. Boll, de la  SASN  T rieste  46, 1—60.
R a d i n j a ,  D., 1972, Z ak rasevan je  v  S loveniji v luči ce lo tnega m orfoge- 
n e tskaga  razvoja. G eografski zborn ik  13, SAZU, 197—243, L jub ljana.
R e n a u l t ,  Ph., 1977, R em arques su r  le s no tions d e  k a rs t e t  de k a rs tifi-  
ca tion  e t  su r la  defin itio n  ide ces te rm es. NOROIS, No 95 bis, 24' annee, 
N um ero Special, K arstologie, 23—35.
R o g  l i c ,  J ., 1957/a, Z arav n i n a  vapnenciima. G eografski g lasn ik  19, 103— 
134, Zagreb.
R o g 1 i č , J., 1957/b, . .  . p rob lem es fom dam entaux d u  karst, cit. Ph . R e­
nau lt, 1977, 26.
S w e e t i n g ,  M. M., 1968, K arst, geslo v R. W. F airb ridge, 1968, 582— 587.
S w e e t i n g ,  M. M., 1972, K ars t landform s. M acm illan, 1— 362, London.
Š u š t e r š i č ,  F., 1973, K  p ro b lem atik i u d o m ic  in  sorodnih  oblik  visoke 
N otran jske. G eografski v es tn ik  45, 71— 86, L jub ljana.
Š u š t e r š i č ,  F., 1979, K v an tita tivno  p ro u čev an je  elem entov  fizične sp e- 
leologije v p ro s to ru  P lan inskega po lja . T ipkopis, A rh iv  IZR K  ZRC 
SAZU, Postojna.
W h i t t e n ,  T. H. F., 1964, P rocess-response m odels in  geology. Geol. Soc. 
of Am. Bull., 75, 455—464.
W i l l i a m s ,  P. W., 1972, The analysis o f spa tia l characteristics of k a rs t 
te rra in s . V: R. J . C harley  Our.), S patia l analysis in  geom orphology, 
H arp e r  & Row, 135— 163, N ew  York.
SOME CONSIDERATIONS ABOUT THE SPATIAL ORGANIZATION 
OF THE KARST TERRAINS
F rance Š u š t e r  š i č  
(S um m ary)
H aving observed  the  D inaric k a rs t in  S lovenia, the  au th o r concluded 
th a t th e  v ertical 'd rainage is the  m ost re le v an t p ro p e rty  of th e  p u re  k a rs t 
m odel, th a t d iffe rs  en tire ly  from  the m a jo rity  of the  geom orphic categories.
C onsidering th e  d ra in ag e  voids to  be th e  focuses of th e  n ega tive  m ass 
tra n sp o r t and  —  in tem p era te  conditions —  the  focuses of the  surface shap ­
ing, one can  recognize it in  n o rm al re lief to  be p lan arly  developped  adsorb- 
tiv e  com position of lin ea r elem ents, w hile in  k a rs t conditions to  b e  a v e r­
tically  o rien ted  th ree  d im ensional tree . In tersection  of the  surface and  the  
n o rm al re lie f d ra inage system  is the drainage n e t  itself; b u t in  k a rs t cond i­
tions it  is a p o in t system . So, the e lem ents of the  norm al re lie f  are lin ear 
valleys (and  th e ir  an tipodes, m o u n ta in  crests) w hile  th e  k a rs t is e lem en - 
ta rly  com posed of cen trica l depressions and elevations. The clim atic  fac to r
can  essen tia lly  in fluence on th e  d im ensions of th e  op era tiv e  an d  feedback  
processes, th a t  con tro l th e  d e ta iled  re lif scu lp ture, b u t i t  can n o t in fluence 
on th e  sp a tia l system  organization , as clim ate vectorial com ponents are not 
of g re a t relevance.
F rom  th is p o in t o f v iew  th e  k a rs t re lie f can be regarded  as a  balanced  
cooperation  of d iffe re n t processes, th a t  .means a steady sta te  low ering, 
w ith o u t d is to rtin g  the basic p a tte rn . In  such conditions th e  depression p o ­
sition  is by  no  m eans ex traneous, as it appears to  be to  a no n k arstic  obser­
ver, b u t  it is equ iva len t to  e lev a ted  and  in te rm ed ia te  positions. The p o in t-  
w ise organizations of some tro p ica l ikarsts and  of th e  Dinaarie p la teau s  in 
S lovenia are d iffe ren t rea liza tions of the pu re  k a rs t re lief only. On the  
o th e r hand , in  k a rs t an y  igenetic type  of depressions can  toe p reserved . So 
the  k a rs t poljes m ay be reg a rd e d  as the  superpositions of (probbably) 
tectonic depressions and flood-grounds in  k a rs t env ironm en t, h u t n o t a 
basic te rra in  category . A ll these led  th e  au tho r to  th e  conclusions:
— The k a rs t re lie f  is a se lfsuffic ient geom orphic system , re la ted  to th e  
ex istence of th e  k a rs t as an n a tu ra l phenom en, b u t it is n o t its synonim .
— If n o t d is tu rb e d  iby ’the nonkarstic  neighbourhood , th e  k a rs t landscape 
is sim ilar to the  m odel one can deduce fro m  the u sua l defin ition  of the 
karst.
— In  ideal conditions the k a rs t landscape develops to  a po in t system  com ­
posed  of cen trica l depressions and elevations. The d ra in ag e  being v e r­
tical, the closed depression position  is a tophograph ical conception only.
—• T here a re  no  »a p rio ri«  objections to th e  s ta tem en t th a t th e  k a rs t surface 
in  stab le conditions is low ering  lik e  an open system , so th a t the  basic 
te rra in  o rgan ization  p a t te rn  is n o t affected.
— The conditions, b ring ing  aibout karstification , re ly  upon th e  size order 
of th e  secondary  porosity  u n ite  cell. So, th e  sm aller scale lim estone 
phenom ena th e  te rm  »karst« m u s t n o t be a ttribu ted .
—• R egionalization  of k a rs t  areas m ig h t b e  b e tte r  done, if delim iting  the 
zones of e ith e r  p u re  basical p a t te rn  or its d iffe ren t accom odations to  
local fac to rs , r a th e r  th an  to  d e lim it the areas of d iffe ren t m idd le  scale 
k a rs t phenom ena clustering .