759
Nemec Klefeld, in lepa zvita Mažarka grofica Bačan, ki spravi celo svojega moža do bana in ki je došla „u Zagreb, da uhvati pod svaku cienu pod svoju mrežu sto više sliepih Hrvata, ta za svoju svrhu". Diogen, ki je prej dal svojemu neizkušenemu prijatelju Belizarju lepi nauk: „Pazi na tem potu (da povzdigneš domače hrvaško plemstvo), čuvaj se žena", isti Diogen igra čudno vlogo v svetu, in bravec bi mislil, da je že slep za vse, da je vjet v hlinjeni ljubezni, v mrežah premetene Mažarke, lepe grofice Bačan, — a Diogen je zvita glava, in izrabi vse za to, da reši/svojega mladega prijatelja Belizarja, ki bi sicer vsled dvoboja zapadel smrtni kazni. Po dolgih, čudno zavitih spletkah prevara Jankovič sebične tujce ter reši svojega ljubljenega Belizarja iz njih rok, in junak se poroči z obubožano idealno hrvaško plemkinjo, Ružico, ki je med tem skrivaj ljubila Belizarja, dočim je bil ta po potrebi in previdnosti zaročen prej z mažarsko sorodnico grofice Bačan, pozneje s hčerjo Klefeldovo. In ko doseže svoj namen, „vračase hrvatski Diogenes u svoju bačvu". Povest se suče v višjih krogih in jasno kaže žalostni položaj tedanje dobe, ko so tujci, Nemci in Mažarji, previdno izkoriščevali nezavednost in prepir med domačim plemstvom in duhovništvom. Hrvatica, stara baronica Julijana Sermage, pravi o njih: „Ja pače mislim, da bi oni (tujci), zahvalni imali biti zemlji, koji amo dolaze, te ovdje traže svoj kruh, pa na-pokon ne može svatko biti car." A takrat so hoteli biti vsi prvi. Po zvitosti Diogenovi zmaga nazadnje pravica nad spletkami tujcev. Vsa povest je zanimivo zapletena v veliko politiko in lepo razpletena. Odlikuje se po vrlinah, katere imajo vse Senove povesti, po živahnosti in za-
Slovenska maša v čast sv. Cecilije za
mešan zbor in samospeve z orglamizložil Anton Foerster. Op. 82. Cena 1 K. Založil skladatelj. Natisnili J. Blasnika nasledniki. — Gospod skladatelj deluje pri nas v službi svete Cecilije že od 1. 1877. V tej dolgi dobi je kot
nimivosti. Tedanja doba je slikana jasno in pred vsem igrajo glavne uloge častiželjne politične ženske s svojimi nazori: „Ženske ima-demo toliko snage, da svakoga mužkarca pre-dobiti možemo",češ: „Žene vladajo svietom". Dasi je povest še iz časa romantike, se vendar čita danes še z uspehom, kot nekdaj.    J.
MALORUSKA.
»»Tovarištvo ,Prosvita' v Lvovu" izdaja po nizki ceni (20 — 40 vinarjev) male knjižice, zares priporočljivo berilo za širše sloje malo-ruskega ljudstva. Vsebina (povesti, igrokazi in deklamacije) je deloma izvirna, deloma pa prirejena po večjih delih iz ruskega slovstva. Pristnonarodni duh, ki preveva vse te publikacije, jim daje trajno vrednost; hvalevredno je tudi, da se skoro povsod druži pouk z zabavo; tako se najuspešnejše širi „prosvita" med narod. Izmed knjižic, katere smo prejeli, pripoveduje n. pr. „Bogdaniv sinok" o kozako-vanju Timoša, sinka Bogdana Hmelnickega; „Oferma" nam slika z zdravim humorjem življenje maloruskega vojaka, snov povesti „Vid čogo vmerla Melasja", „Gorit!", „V gluhim kuti" i. dr. pa je vzeta iz življenja na kmetih. Razen povesti „Bogdaniv sinok", ki pa je tudi reprodukcija po ruščini, vse skupaj ne dosega knjig naše »Mohorjeve družbe"; a vendar bi te cene zvezke priporočali za začetek Slovencem, ki se nameravajo seznaniti z maloruskim jezikom. Naročajo se pri »Tovarištvu Prosvita", Lvov, Rinok, č. 10.                               L —ik.
skladatelj in kot vodja orglarske šole storil jako veliko v prospeh cerkvene glasbe, katere za-vetnica je ravno sv. Cecilija. Tej svetnici je že 1. 1878. posvetil lepo latinsko mašo, katero še dandanes radi prepevajo po naših korih. In sedaj je ona  latinska  maša dobila vredno vrst-
760
nico v tej slovenski maši. Dasi stopa ta najnovejša Foersterjeva maša v nekoliko skromnejši obliki pred nas, zavzema vendar častno mesto na našem cerkvenoglasbenem polju. Obsega pa to Foersterjevo delo šest številk. Namesto običajne „vere" je postavil g. skladatelj kot 3. številko pesem „Sv. Cecilija". Posebna prednost te maše je v tem, da nahajamo v njej prijetno raznoličnost kljub majhnemu obsegu posameznih spevov. Pred nami se naglo vrste sedaj čveteroglasni zbori, sedaj lični samospevi, sedaj zopet krepki „unisono" s spremljevanjem orgel. Temu ali onemu se bo kako mesto zdelo celo premalo cerkveno. Zlasti v pesmi „Sveta Cecilija" je šel pač g. skladatelj do skrajne meje, do katere si more še upati cerkveni skladatelj. A to je storil zaradi tega, ker je hotel s tem našim pevskim zborom podati skladbo, ki bi jo z uspehom mogli rabiti tudi zunaj cerkve, n. pr. pri kaki cecilijanski slavnosti. Gotovo bo pa ravno ta skladba posebno ugajala, ker se tako lepo vjema glasba z besedilom. Po kratki predigri pričenja v af-duru alt - šolo z muzi-kalično pravilno izraženim vprašanjem: „Raz-lega mar se nebeščanov himna..." Podobno vprašanje zastavlja na to v sorodnem a duru sopran-solo. A nato se mogočno oglasi ves zbor z odgovorom: „To orgel so veličastni glasovi . . . ." Zdi se, kakor bi tu bas posnemal pedal pri orglah. Kako mil je nato samospev sv. Cecilije! Zdi se nam, kakor bi iz rajskih višav doli slišali njen nebeški glas. Ves spev skonča zopet zbor v veličastnih akordih. Skladba bo napravila najboljši vtisk. Sploh se bo to 82. Foersterjevo delo brez dvoma kmalu udomačilo na naših korih ter pospeševalo čast sv. Cecilije.                                        Fr. F—č.
Die Amazonen der Czarin. Operette in drei Acten von A. D. Borum. Musik von Victor Parma. Potpourri 2/ms. Preis 3 K. Verlag von Emil Berte & Cie. Wien I. Nibe-lungengasse 3. — Parmove „Amaconke" so v Ljubljani dosegle lep uspeh na odru, in kakor čujemo, jih je sprejela tndi intendanca hrvaškega „Kazališta" v Zagrebu. Tu imamo eleganten „potpourri" za klavir, iz katerega spoznamo lahki, melodiozni značaj Parmove operetne glasbe. Parma je po vsej svoji umetniški koncepciji mnogo bližji Italijanom kakor Nemcem. Tu ni nikakih globokoumnih premišljevanj,
kakor jih ljubi Wagnerjeva glasba — to je bolj Verdi s svojimi živimi napevi. Klavirska prireditev je tako lahka, da se bo to lepo delce brez dvoma jako razširilo tudi v diletantskih krogih.                                                    D. M.
Zdravicc. Za petje in klavir zložil Viktor Parma. Zaloga in lastnina Otona Fischerja v Ljubljani. Cena 3 K. — Naš znani skladatelj nam je v tej zbirki podal šest lahkih, a jako melodioznih napevov za vesele družbe. „To sladko, zlato vince" (N. Resman) je vesela, „So-zidal sem si vinski hram" (V. Kurnik) bolj sentimentalna, „Oj sladka vinska kapljati" (T.Doksov) krepka vinska pesem. „Slovenc Slovenca vabi" (A. Slomšek) je prijazna pesmica, „Povsod me poznajo" (dolenjska narodna) segava, „Nato-čimo v čase svoje" (A. Funtek) pa lepa domoljubna zdravica.
H. O. Vogrič: Secession-Album slovenskih in hrvaških pesmi zamešan in moški zbor. Op. 3. I. knjiga. Lastna založba. Sarajevo 1903. Cena 3 K. (Umjetn. zavod A. Benda i. dr. Sarajevo.) — Ime „secesija" je nagnilo gospoda skladatelja, da je svoje res nekoliko posebne zbore združil pod tem imenom, dasi nismo mogli najti v njih pravega secesijskega duha. „Slovenska zgodovina" je široko zasnovan mešan zbor, kateremu pa manjka dosledne arhitektonike in se zdi skup znešen iz samih malenkosti. To velja tudi o naslednjih pesmih. Semtertje natreseni okraski med običajno vsakdanjo harmonizacijo pač ne ustvarjajo še sece-sije, „Secession-Album" prinaša te-le pesmi: 1. „Slovenska zgodovina" (S. Jenko), mešan zbor. 2. „Večerni zvon" (Vlasta), mešan zbor. 3. „Vienac" (G. Arnold), mešan zbor. 4. „Sje-čanje" (H. Badalič), moški zbor. 5. „Ljubavi" (A. Nemčič), moški čveterospev. 6. „U spomen mrtvih" (M. N. Lackovič), moški zbor. 7. izgubljeni cvet" (S. Gregorčič), moški zbor. 8. „Ljubici pod oknom" (Dr. J. Vošnjak), moški zbor. 9. „Lahko noč" (J. Zupan), moški zbor. 10. „Brambovska" (V. Vodnik), moški zbor. — Želeli bi pač, da bi bile pesmi, ki jih namerava gosp. skladatelj še objaviti, umetniško poglobljene in bolj intenzivno „izdelane". Saj se zapazijo tudi tu marsikatere posameznosti, ki kažejo skladateljski dar gospoda izdajatelja; naj ga izobrazi in poglobi!                      L.