ZEMLJA. Tujec med tujci-svojci sem k tebi pribežal - bila si družica; siroten brez duše dobrotne na prsi ti padel — bila si mi mati; iz tvojega srca je v dušo razboljeno dihalo zdravje resnica; iz Tvoje globine napil sem se sreče besed: iskati, ljubiti, verovati. ŽIVE BARVE. Na jugu povsodi: cvetje, cvetje, cvetje — na brdu, v dolini: cvetje, cvetje, cvetje — na obronku njiv, ob lehah vinogradov: cvetje, cvetje, cvetje — in belo cvetje in rdeče cvetje češenj in breskev in pisano jabolčno cvetje; kot pisana krila prirode ves svet je, kot oblaki obžarjeni — — — In izza oblakov obžarjenih kukajo žarki: triliranje ptičic: trli, trli, trli se v plan gubi; visoko, visoko v višini jarki klic orla kroži; iz zemlje pesem in cvet kipi. Dvoje se rož je druga k drugi nagnilo . . . dvoje src razo delo . . . In v prsih trpina veselje je vzklilo, ko je širil v pesem in cvetje roke, v padajoče cvetje koprneče roke — — — JESEN. Jesen, ko rože izgorijo in zadnje zelenje v dolini skopni . . . Skoz križevje vej tri dekleta strmijo, ledenih in ostrih oči me režejo v gorko meso: »Tudi ti 1« — — — Moja žena plane do mene: »Ječiš!« Sanjam, da list sem bled in vel se osul in na tla letim . . .« » Ječim! France Bevk.