Ob grobu prof. Sime M. M ilojeviča (1894-1969) 12. septembra 1969 nas je zapustil še eden od markantnih zastopnikov tiste generacije srbskih geografov, ki so bili še neposredni učenci in nasledniki Jo­ vana C vi ji ca. Pokojnik, redni profesor beograjske univerze dr. Sima M. Milo- jevič, je bil med temi nasledniki eden od najsamostojnejšiiih, iskal je v svojih raziskovanjih novih potov, a ker je bil med njimi tudi eden od osebno najskrom- nejših, je bilo njegovo delo na zunaj in na daleč morda manj zapaženo. Vrh tega njegovi delovni življenjski poti usoda ni bila vedno preveč naklonjena: ko je vojna vihra dne 19. oktobra 1944 sprožila požar v Geografskem inštitutu beograjske univerze, je bilo uničenih v rokopisu precej njegovih krasoslovnih razprav, rezultatov njegovega raziskovalnega dela v najzrelejših letih, na poti k življenjski sintezi. Tudi po vojni so ga razmere prisilile, da se je moral na geografski katedri beograjske univerze čezmerno obremeniti s predavanji iz najrazličnejših predmetov, celo takih, ki so bili daleč od njegovega ožjega raziskovalnega področja (kartografije, ekonomske geografije Jugoslavije itd.), kar mu je močno razdrobilo čas in energijo ter ga zavrlo v njegovem razisko­ valnem delu. Sima Milojevič je bil predvsem geomorfolog. S svojo doktorsko disertacijo pri J. Cvijiču »Leskovačka kotlina sa okolinom« (Glasnik Geografskog društva 1924) je sicer začel delo na normalnem reliefu, čemur se tudi pozneje ni docela odrekel, vendar pa se je pozneje v glavnem usmeril v geomorfološko prouče­ vanje krasa. Kot aktiven speleološki raziskovalec je pripravil vrsto krasoslovnih razprav, od katerih so najznačilnejše in v marsičem po svojih rezultatih najbolj samonikle tiste, ki se ukvarjajo s speleologijo in hidrologijo Popovega polja in okolice (v letih 1926-1929). Neke vrste sintezo njegovega dela in njegovih pogledov na tem področju pa je predstavljalo monografično delo »Pojave i pro­ blemi krša«, ki je izšlo v »Posebnih izdanjih« Srpske Akademije Nauka, knj. CXX1II, leta 1938, v katerem zaslužijo največ pozornosti pokojnikove ugoto­ vitve in teze o vlogi t. im. brahiklaz na hidrografske razmere in morfološke poteze na krasu- M ilojevič je s svojim delom želel tudi čim več koristiti zahtevam praktičnega življenja. Lahko bi ga torej po današnji navadi uvrstili med »apli­ cirane geografe«. To velja zlasti za njegovo hidrološko delo, kjer je imel stalno v mislih probleme vodne oskrbe na krasu. V tej smeri je značilno eno od nje­ govih zadnjih objavljenih del (»Problemi asanacije termalnih i radioaktivnih vrela Niške Banje«, Zbornik radova Instituta za proučavanje krša »Jovan Cvijič, knj. 2, Beograd 1958), v katerem se je lotil v naslovu navedenega vpra­ šanja na osnovi lastnih proučevanj kraških terenov okrog tega zdravilišča. Da je bil praktični problem Niške Banje uspešno rešen, je predvsem njegova zasluga, čeprav so v javnosti poželi več priznanj tisti, ki so svoje praktične ukrepe oprli na njegova prizadevanja. Tudi v tem se je pokazala nekakšna tragična logika njegove življenjske poti. Saj je tudi svoje edino vidnejše zunanje priznanje, podelitev medalje Jovana Cvijiča s strani Srbskega geografskega društva, prejel šele razmeroma pozno (1965 leta). Tudi mero spoštovanja in priznanja s strani svojih učencev, ki so se vse do zadnjega oplajali ob njegovih znanstveno-pedagoških prizadevanjih, smo spoznali na zunaj šele ob njegovi smrti, ko so mu med drugim posvetili 1. šte­ vilko »Glasnika Srbskog Geografskog društva« za leto 1969 s toplo in pravično napisanim nekrologom izpod peresa enega najtipičnejših med pokojnikovimi učenci, prof. Dušana Dukiča. Tudi pred nami, ki smo ga zadnjič srečali še ob otvoritvi novega muzeja Jovana Cvijiča v Beogradu oktobra 1968, ostaja njegov lik strömen in svetal, kakor je bil. Svetozar Ilešič Ob smrti Jeana Corbela 22. februarja 1970 je v Španiji, kamor se je podal na raziskovanje koro­ zijske intenzivnosti na krasu, ob avtomobilski nesreči izgubil življenje Jean Corbel. N jegova raziskovalna dejavnost je segala v različne veje fizične geo­ grafije in 'U veljavljal se je tudi kot organizator glacioloških ekspedicij. Vendar