Češki spisala Eliška Krasnohorska. (Henrijeta Pehova). vj/ Poslovenil S. Gr. ml. 1 SZ-:'- 52054 1 ’ ' rj liski so se križali po nočnem ob¬ nebju, dež nam je švigal s silo v okna, veter je preobračal plehasti venec (izvesko), ki je visel nad našimi durmi v znamenje potnikom, in ta je butal ob zidovje, da smo otroci kakih desetkral tekli v vežo kličoči: «Že gre! Že gre!» Mislili smo namreč, da tolče na vrata oče, ki smo ga težko priča¬ kovali ves večer z nekega težavnega pota. Pri mizi je sedelo nekoliko gostov, ki so bili prišli ukljub grozeči' nevihti tudi danes do osamele krčme. In ti so nas še bolj dražili s skrivnim trkanjem ob mizo, da smo še bolj pogosto kričali: «Že gre!» 6 Ali nazadnje sta nas utrudila to dolgo ča¬ kanje in pogosta prevara; manjši bratje in sestre so šli s služkinjo Lizo v sobo spat, jaz pa, videča, da je mati skrbno pogledo¬ vala na nebo, pomela sem si zaspane oči in sklenila, da ne odidem od matere, dokler ne pričakamo očeta. «Pojdi spat, Vera», reče mi mati, gla¬ deča me po licih. «Bilo bi mi hudo, če bi gori v spalnici sama čakala očeta», odvrnila sem jej. «Rajše bom čakala tu-le z vami vred». In sedla sem nasproti oknu, da 1 bi mogla videti ob vsa¬ kem blisku: ali morda že gre oče po našem razritem, zapuščenem gozdnem potu. Pri tem sem poslušala, kaj govore gostje; tudi mati jih je poslušala. Drugega niso govorili tedaj nego o vojni. Bilo je to namreč leta 1859., ko je divjal boj daleč od naše domovine pod italijanskim obnebjem; vendar pa se je treslo tudi srce našega naroda radi njene groze; saj so bili to tudi naši rodni bratje, ki so krvaveli v daljni tujini. Tudi v našo rodbino 7 .je prinašal vojni požar bridkost in bolest, kajti tudi naš stric Filip je moral iti v boj proti Italiji. Bil je najmlajši brat moje ma¬ tere, jedini sin in izvoljeni ljubljenec mojega dragega, zelo starega deda, ki se je bil teže ločil s sinom, nego bi se bil ločil z življe¬ njem. Kdorkoli je šel okoli njegove hiše, videl ga je: kako je lazil cele dni po vrtu ob palici s pobešeno glavo. In večkrat so slišali, kako je tožil samemu sebi svojo bridkost. Če ga je prišel kdo tolažit, govoril je, da morda umrje še kot nespokorjen grešnik, če preživi svojega sina. A ko so ga karali, kam je prišla njegova davna pobož¬ nost in zaupnost v Boga, tedaj jih je prosil z razpetima rokama: «Nu, zato pa molite vsi z' menoj, da bi mi Bog dal pričakati vrnitev mojega sina* potem ga bodem hvalil iz vsega si’ca». «Ljudij niste žalili nikdar; ne žalite tudi Boga!», dejali so mu večkrat. «Saj ga ne žalim», rekel je; «a le prosim božjega usmiljenja, da bi mi rešil otroka!» «Nu, Bog daj!», govorili so mu, in on 8 zopet na 'to: «Bog daj!» Pri tem je bridko plakat. Večkrat sem videla in slišala take pojave pri njem, kar mi je napolnjevalo dušo z nekim neizrekljivim nemirom. Marsi¬ katero noč nisem spala, bdeča v otroških molitvah, naj bi mi Bog pokazal: kako bi mogla povrniti dedu dušni mir in ga po¬ miriti z Bogom, ki podeljuje vsakemu člo¬ veku srečo ali nesrečo. Ali vse moje pre¬ mišljevanje je bilo brez uspeha; nikdar se nisem drznila protiviti niti z jedno besedo veliki bolesti, ki je tako globoko upogibala belo glavo dedovo. Naši gostje so govorili o dedu. obža- lovaje ga sočutno, da mora na stara leta prestajati še tako težko poskušnjo. «Samo, da ne pride hujše», omenil je nekdo med njimi; «do zdaj more vsaj upati, in zato ne toži tako zelo; kaj pa, če bi Bog res dopustil, da bi — » «Večkrat ga pregovarjam in tolažim, da do zdaj še ni slabo», rekla je mati; «ali pri njem je vse to zaman. Prosim ga, naj bi si ne grenil svojih dnij s tako groznim 9 strahom, ali ne morem mu vzeti te misli: da se zgodi s Filipom najhujše, ali pa, da se je že zgodilo. Ubogi oče je že slab kakor otrok ». «Oho, gospa krčmarica!«, zakliče stari dosluženi topničar, « počakajte, naj vam vzamejo vašega Jurčeta, to boste jadikovali še bolj, nego vaš oče za Filipom! Vojna ni šala; jaz vem to, kako žvižgajo krogle za las- okoli glave«. «Pa vendar sedite tu še živi in zdravi kakor star velikan«, ugovarjal je mlajši sosed; «na vojni ne pobijajo vseh«. In tu je vedel vsakdo povedati kak zgled: kako so se v onih časih srečno povrnili njih prastrici, strici ali bratranci. Mati pa jih ni več poslušala; na mah je ustala in tekla skozi duri v gosto temo. Sele za čas smo začuli drugi konjski topot in ropot voza. Oče se je vračal. Možki so šli pomagat mu spraviti voz in konje ter ga privedli v sobo vsega mo¬ krega in izmučenega od dolge poti in hudega vremena. Mati je skrbela zdaj le zanj, ne 10 brigajoča se za ostale goste. Ti so kmalu potem voščili „lahko noč“ in odšli vsak na svoj dom. Naša ura je kazala jednajslo. «Zdaj pojdemo spat, Yera», reče mi mati; «pojdi, popeljem te v zgornjico, da se ne boš bala sama». Vzela je svetilnico in uprav me je ho¬ tela spremiti iz sobe, kar sve se obe ustavile, prestrašene vsled nenavadnega glasu. Poštar¬ ska trobenta se je ozvala sred žvižgajočega vetra — uprav pod našimi okni, in takoj za tem je nekdo močno potrkal na duri. «01i, kam mi je pamet, — da sem se tako ustrašila!*, zakliče mati. «Ne boj se, Vera, zdaj pa je gotovo pismo od Filipa! Plačala sem poštarja v mestu, naj odpravi takoj sela k nam, ako pride pismo, in naj bi bilo tudi o polnoči! Hvala bodi Gospodu Bogu, da imamo sporočilo!* In že je stal stari posel v sobi — premočen in ves tog; že se je treslo pismo v materinih rokah. Naglo je pregledala te vrste in zvedela, da je Filip lahko ranjen, da leži v oddaljenem «s* 11 mestu v bolnišnici in da ga odpuste za vedno domov, ko ozdravi. «Oče!», klicala je mati, bude očeta, ki je bil zakimal od trudnosti: «ne zaspi tako dobre novice! Moj brat nam piše svoje¬ ročno, glej! Nogo ima lahko ranjeno in kmalu se vrne k nam!» Oče je ustal iznenaden ter si mel oči, — ne vem, ali je brisal iž njih zaspanost ali solze. Mati pa je govorila vzdihuje: «Da bi mogla — kakor tebe — še deda zbuditi s to novico! Moj ubogi, dobri oče! Kako dolgo že pričakuje take novice! Ali zdaj poslati tja — », pri tem je pogledala premočenega posla, potem pa zvedljivo še očeta. In ko se je bila spogledala ž njim, rekla je: «Zdaj je to nemogoče!« V tem je silno zagrmelo in ploha je jela glasneje švi¬ gati v okna. «Nemožno, mati!», pritrdil je ubogi sel, cvakataje z zobmi, in tulil se k peči, dasi ni bila niti zakurjena. Tužno je bilo le pogledati ga. Mati mu je oskrbela naglo večerjo, suho obleko in primerno pre¬ nočišče, zahvaljevala ga na vse pretege in dala mu podvojeno plačo. Sel je bil ves srečen, videvši, da so ga moji roditelji rešili še jedne poti v taki nevihti. «Za rana jutri pojdeš takoj k dedu, Vera», reče mi mati; «o svitu te vzbudim, pojdi zdaj, da se naspiš, dete; idi nu! » Spremila me je v spalnico in odšla, ko mi je še voščila lahko noč. V hiši je bilo. tiho kakor v grobu, ko sem legla v posteljo, a zunaj je divjala burja uprav nad nami. Streha se je tresla nad mojo glavo in bliski so me strašili vsak trenotek, kakor bi bili nagloma vse zanetili s plamenom. A kaj bi se bila strašila bliskov, vihre in groma f — Saj mi je bilo davno znano to divje vihranje; dvanajst let sem rastla pri njem v naši gozdni samoti. Ali tedaj me je strašila misel, ki mi jo je pisal pred oči vsak blisk z ognjenimi črkami. Vi¬ dela sem v duhu deda, prebujenega iz ne¬ mirnega sna vsled silne burje, pohajajočega po temni sobi, sklepajočega roki pri svitu žarečih bliskov, ki so se vrstili uprav tako strašno in naglo s črno temo, kakor menda 13 v duši dedovi ostro kljubovanje in godrnanje z onemoglo žalostjo . . . Pustili smo ga brez tolažbe v tej grozni noči, brez te velike to¬ lažbe, za katero smo imeli močen pripomoček v roki. Prepustili smo ga njegovim tožnim mislim . . . res, da le čez noč — ali pa ni to grozno: imeti v rokah rešilno zdravilo pa ne hiteti ž njim k bolniku, ki trpi bole¬ čine? Pa naj bi tudi ded spal, — kar je najbrže menila mati, ko je odložila to spo¬ ročilo na drugi dan — a kake pa so neki bile njegove sanje! Ali bi ne bilo dobro delo, če bi ga človek zbudil iž njih? Da, če bi ga prebudili z novico, da njegov najljubši sin živi in se kmalu vrne: ali bi ne bilo to lepše nego najkrasnejši sen? Tako sem mislila in nisem se mogla umiriti. Očitala sem si z gorkimi solzami, da se nisem drznila opomniti matere, naj bi vendar poslala nekoga k dedu s to dobro novico. Xekoga! ali koga pa? Ali naj bi mari spet poslala očeta, izmučenega do po¬ slednjih močij, v nevihto, hujšo nego je bila ona, ki jo je bil prestal malo poprej ? Ded - 14 je stanoval dobre pol ure od nas; pot do njega je šla po gozdu; v noči in viharju k njemu priti — to ni bila malenkost. Ali je imela morda mati sama postaviti v nevarnost svoje življenje? Groza me je prešinila, ako sem le pomislila na to. Posel iz mesta je bil star mož, in če si ga le pogledal, zbu¬ jal ti je usmiljenje; naš hlapec te noči ni bil doma; Liza pa je bila silno boječa. Niti v najmirnejši noči bi ne bila šla v gozd — tem manje pa ob hudi uri, ob kateri se je uprav skrivala stuljena pod odejo; menda bi se bila rajše zadušila, nego videla le jeden blisk. Kdo je ostajal torej še za to? Kri mi je šinila v glavo pri tem pra- šanju. Kdo je mogel spolniti mojo gorečo željo, kdo me rešiti mučnega očitanja, kdo nesti dedu — ukljub strašnemu vremenu — to radostno novico, nego jaz sama?! Srce mi je jelo močno biti, da mi je zastajala sapa, tako sem se prestrašila svoje misli. Predočila sem si v duhu dolgo pot po gozdu — v tem viharju — pri tem šviganju bliskov in grobni temi — pri tem šumenju 15 in ropotu — in tako jasno, kakor sem v tem tronotku skozi okno zagledala gozdno stezo pri žarečem blisku, čutila sem tudi to strašno gotovost, da — moram iti tja uprav jaz sama! Neizrekljiv strah me je spopadel in ta se je upiral proti dolžnosti, ki sem si jo nalagala sama v svoji otročji gorečnosti. «0d drugega bi pa zdaj terjala, česar sama nočeš storiti in kar vendar le sama moreš storili, da — moraš storiti!*, očitala sem si v mislih. «To je torej tvoja ljubezen do dedka, tvoje sočutje ž njegovim trpljenjem? Tako si torej strahopetna, tako lažnjiva v svojem srcu?» In misli so se mi jele divje križati in mesti po glavi. Zamižala sem, upajoča na pol zavestna, da ubežim s spanjem tem strašnim mislim; bila sem utrujena in tedaj blizu spanja, kakor vsak otrok. Ali tedaj se je pokazala dedova uboga glava pred mojimi zaprtimi očmi: Oči in ustnice je imel trdno zaprte, bil je tih, kakor nikdar poprej, in bilo mi je, kakor bi si hotele z bolestnim trudom pojasniti to njegovo čudno mirnost. 16 Tu zaslišim klic: «Vera!» In vzdignem se naglo, kakor bi me bil prebudil blisk iz prvega sna. Morebiti, da me je v spanju klicala Liza ali kak otrok, — morebiti, da se mi je le tako zdelo, da slišim glas svo¬ jega imena: a bilo mi je vendar, kakor bi me bila klicala ta nema, zaprta dedova usta, katera sem videla tudi bdeča v temi pred seboj kakor prikazen. «Knj pa, če je ded umrl nocoj!», prišlo mi je v glavo, in to tako nepričakovano, kakor bi mi bil kdo pošepetal to na uho. «Kaj če uprav zdaj umira, kličoč svojega sina, in če umira kot revni grešnik brez božje tolažbe, ne da bi se bil udal v božjo voljo in se pomiril z Bogom!», govorilo je dalje nekaj v meni. «A kdo je kriv tega?», poprašal je zopet ta neusmiljeni glas. «Kdo da bi bil kriv?», zaklicala sem glasno, spe- njaje roki na svojem razpaljenem čelu. Bilo mi je tako grozno v srcu, da nisem niti vedela, ali še vihra burja, ali še žvižga veter. In tako grozno mi je bilo, da sem se na¬ posled radostno poprijela misli, da moram 17 uteči tem strašnim mislim — na tisto pot, katere sem se prej tako zelo bala. Zdaj se mi je zdelo, da je pot k dedu igrača proti tej muki, če bi morala prebiti vso noč v teh mislih. Nakrat sem bila oblečena ; v trenotku sem bila iz hiše. Gosta tema me je nekoliko plašila, ali nočni hlad in dež sta me krep¬ čala. Ko sem šla pod okni spodnje sobe, slišala sem v njej biti uro; bilo je dolgo — bilo je polnoči! Stresla sem se od glave do nog; kar sem slišala kdaj pravljic o tem ponočnem času, vse so mi prišle zdaj na um. Tačas sem imela dvanajst let, a priznavam, da sem imela glavo še tako polno pravljic, kakor najmanjša moja sestrica. Komaj sem stopila kakih trideset korakov po gozdu, pre¬ letela me je po vseh žilah želja, da bi se obrnila in letela domov z vso silo ; ko sem se pa spomnila groznih mislij, ki so me preganjale prej v sobi, pospešila sem srčno svoje korake naprej. V gozdu mi je bilo lože nego v po¬ stelji, posebno, ko sem spoznala, da me ne 18 ubije vsak blisek, da mi dež nič ne stori razun tega, da me zmoči in ohladi, in da veter pri vsem gučanju drugače nič ne škoduje razun s trdimi vejami, s katerimi me je bil po obrazu in po rokah. Tudi s to neuljudno temo sem se kmalu sprijaznila, saj mi je blisek vsak čas osvetljeval pot, in videla sem, da se okrog in okrog ne poka- zuje prav nič sumljivega. Kader je kaj po¬ sebno močno počilo ali nad menoj ali poleg mene, ustavilo se mi je — se ve da — srce za časek. Dvakrat je udarila strela tako silno, da ni moglo biti daleč ono mesto, ki ga je bila zadela; če bi bila pri zdravem razumu, morala bi spoznati, da sem v nevarnosti; ali kaj sem vprašala ta čas razum?! Udala sem -se radostno igravi otročji domišljiji: bila sem potnica iz pravljice, šla sem rešit deda, premagala sem junaško vse groze. Mislila sem: da Bog ne more pustiti streli, da bi udarila, koder sem bodila jaz; saj so imele vse moje pravljice srečen konec, in otročja zaupnost v božjo obrambo obljubljala je tudi meni jednak konec. 19 Naenkrat se je oddaljil vihar in bližala sem se koncu svoje poti. Vedela sem, da pridem kmalu iz gozda; hitela sem torej po stezi, ki je zdaj držala po nekakem močvirju. Jenjalo je dežiti; le redko je zabobnelo od¬ daljeno grmenje; le veter je bučal stalno po drevju. Nakrat obstanem pred neko nevi- soko stvarjo. Bilo je to podrto drevo. Ali ga je mari obalil današnji vihar ? ali ga je podrla strela ? Ali pa — kar je bilo še groznejše — sem-li morda zablodila s steze v gozd, ko so prestali bliski mi svetiti ? Jelo mi je tesno prihajati pri srcu. — še le zdaj sem prav pomislila, na kako pot sem bila odšla. V tem se je poblisnilo nekaj mej drevjem, pa spet — in spet! Solze so mi stopile v oči; bil je svit mesečev, ki je po¬ gledal skozi pretrgane oblake in mi pokazal, da sem uprav na koncu gozda, da nisem zgrešila poti in da je od strele čez.sredo prelomljeno ono drevo, ki mi je bilo zasta¬ vilo korake. Torej me je vendar-le Bog va¬ roval v moji pravljici! Hitela sem iz groz¬ nega kraja, prišla sem na polje, slišala lajati 9* 20 pse v vasi doli v dolini in obrnila sem se v stran k osameli dedovi hiši. Za časek sem bila v dedovem vrtu, mej čegar drevjem se je belela hišica. Mo¬ rala sem iti čez potok, ali ta je bil zdaj narastel v hudournik, zmočila sem se še bolj nego na močvirni stezi in pod kapom gozdnih dreves. Tako sem prišla pod de¬ dovo okno. Polni mesec je svetil vanj ; a za njim se mi je prikazala ta draga bela glava — tako bleda in sklonjena, s tako trdno zaprtimi očmi in ustmi, s tako ne- izrečno globokim mirom v obrazu, kakor sem ga videla prej v polsnu; kriknila sem iz tesnobe — a ona glava se niti zganila ni. «Dedek; dedek!», zaklicala sem mej jo¬ kom, a nisem opazila, da je bil ustal, odprl duri in se mi pokazal na pragu, podprl s svojo palico in zakrivajo si oči z dlanjo. «S kako šibo nas je zopet poljubil Bog?», poprašal je s stisnjenim šepetajočim glasom, «da tako plakaš in toguješ, deklica? Povej, kaj se je zgodilo! » In povedala sem mu zmešanimi bese-. 21 dami. da stric Filip živi, da se kmalu vrne in da le radi prestanega strahu in od veli¬ kega veselja zdaj tako plakam. Tu je odprl ded svoje velike jasne oči in, uprši je v razsvetljen strop, zakliče glasno in veličastno: «Torej je Bog vendar uslišal ubogega starca! Vzemi, Gospod, moje dneve in podaljšaj ž njimi življenje mojega otroka! Nikar mu ne daj oditi pred menoj s tega sveta! Videl ga bom! Potem pa, o Bog veliki, ugasi mi luč življenja, če Ti je prav tako! A ti otrok», obrnil se je spet k meni, ko me je slišal hlipati, « Ti si mi za Fili¬ pom najdražja na svetu». Stopila sva v sobo; bila je polna me¬ sečne svetlobe. «Po taki burji tak mir in svit na nebu, in po taki bridkosti ta sreča!-, rekel je ded, poljubovaje me v čelo, in solze so se mu lesketale na obličju. «Dedek, kaj ne, da niste spali?», re¬ čem mu. «Dete!», odvrne. «Odkar je Filip odšel z doma, nimam spanja. A danes je divjalo v meni kakor tam na nebu, da sem bil omedlel, in v prvo po onem groznem času začutil nadejo: ker bila si tedaj že na potu, ker si mi bila v duhu že povedala dobro novico; duša moja te je že čutila». In znova me je poljubljal ded in me objemal. Ko je pa čutil, kako sem mokra in mrzla, pre¬ strašil se je. Morala sem se ogrniti ž nje¬ govim kožuhom, in potem povedati, kako mi je bilo na poti. Se le zdaj se je ded spomnil, da je bila strašna burja ... in zgrozil se je radi nevarnosti, v kateri sem bila na poti. «Ali si morala uprav ti priti in nikdo drugi ? ali so morali prav tebe izgnati v tako burjo?», reče ded z mračnim čelom, na kojem je bilo brati očitanje proti mojim roditeljem. «Ne, šla sem radovoljno, niso me go¬ nili!«, odvrnila sem v obrambo roditeljev. «Ce so te pustili v taki noči, to je, kakor bi te bili izgnali«, -odpovedal 5e ostro; «imeli bi se bili spomniti, da Bog starišem skazuje pravičnost na otrokih!« «Zato pa me je ohranil!«', rekla sem 23 neprestrašeno. In povedala sem mu o dre¬ vesu podrtem od strele uprav na moji poti. « Ali to ni bogokletstvo, tako skušati Boga na svojem otroku ?», srdil se je spet ded. «Kaj pa, če bi se bilo nebu zljubilo odgovoriti s strelo na tako svojeglavnost?» « Ali ne karajte vendar tako strogo, kar se je zgodilo iz ljubezni do vas». pro¬ sila sem ga globoko ginjena. «Kdor bi iz ljubezni do mene kljuboval burji in smrti, dal bi mu svojo srčno kri ; a kdor svojevoljno izda svoje dete viharju in smrti, ta ne more imeti ljubezni do mene niti k drugi strani. Ali ti ne umeješ tega, in prav je tako». «Umejem, dedek!», zaklicala sem raz¬ burjena, braneča svoje grajane roditelje; « glejte, jaz sama sem se izdala smrti iz ljubezni do vas. Ali mislite, da bi bila mogla priti, ko bi bili vedeli moji roditelji, kaj namerjam? Oni me niso pustili, niti so me gonili, oni do zdaj niti ne vedo, da sem z doma — ». « Drago dete!», vsklikne ded, na pol M prestrašen a na pol radosti prevzet; «mari si utekla ?! Ah! utekla si! ti si hotela vse¬ kakor sama prinesti tolažbo svojemu sta¬ remu dedu! In zato je božja roka varovala tvojo nevarno pot. Saj te ni zagnala na pot trdosrčnost roditeljev, nego tvoja otročja nedolžnost, in sočutje do mene ubogega starca!» Glas se mu je stresel in zahlipal je pri teh besedah; in govoril je še nad mano tako vroč blagoslov, da bi samo za to bila nastopila znova še tako grozno pot. «Moral bi te grajati, mlada nerazumnica», rekel je potem, «ali ne morem! Gorko, pra¬ vično srce mi je nad vse. Obljubi pa, da v drugo — — ». «Da v drugo pustim dobro dušo — če treba svojega očeta — časek dalje trpeti, raje nego bi se zmočila?», umešala sem se v govor. «Tvoj jezik je drzen, kakor tvoje srce», karal je uljudno ded. «in nagel je, kakor tvoje noge. Povej mi, kod si šla, da si prišla sem prej, nego ta, ki so ga poslali 25 roditelji? Koga pa so poslali: Lizo, Mateja? Ali je šel sam oče?» Zastonj je čakal ded mojega odgovora: bilo mi je grozno reči. da mati ni poslala nikogar! Zavila sem se v dedov kožuh, da bi skrila svojo rdečico, da-si sem bila v temi. «Nu torej. koga?», ponavljal je ded in pristopil k meni. «Ubogi otrok, spi. kakor bi ga bil vrgel v vodo!*, zašepeta za-se, ko vidi, da šene ganem. «Moram iti po Marijo». In že se je plazil k durim na svojih bergljah. Tega nisem mogla trpeti, da Ih se radi mene toliko trudil, da bi šel po stop¬ nicah po Marijo, svojo staro služkinjo. «Zakaj pa greste po Marijo, ded?», po- prašam ga. «Zato, da te spravi v posteljo, premo¬ čena kokoš!», odvrne in se ustavi. «Saj to storim lahko tudi sama, a ne prej. dokler tudi vi ne ležete*. «Ali ti si močno zaspana!* «Saj nisem!* «Zakaj torej ne odgovarjaš?* 26 «Saj govorim!» «A nisi mi povedala, koga si pretekla sem grede!» « Počakajte, da kdo pride», odgovorila sem v zadregi. «Dozdaj ni prišel nikdo», reče ded po¬ časi in s poudarkom; «kdo od vaših pa hodi tako počasi? Koga so poslali? Nu, torej govori! — Ali — mari nikogar!» «Predno sem jaz utekla, nikogar*, od¬ vrnila sem hlipaje. «Oče je- uprav prišel iz Podgrada v največji burji, in sušil in grel se je'malo v postelji,' poslanec je prišel k nam iz mesta uro hoda v taki plohi, Mateja ni doma; Liza se boji in — ». « Dosti tega», reče ded trdovratno, «nikdo ni mogel; le dete je moglo. Ali hči ni mogla!* ■ «Ali dedek, saj ste sami rekli, da je bila nespamet — -— iti od doma v taki nevihti; kako bi imela moja mati — — ». « Zmočiti se raje, nego bi pustila dobro dušo — če treba tudi svojega očeta — za 27 čas dalje trpeti», odseče ded z mojimi prejš¬ njimi besedami. Zdaj nisem več govorila, le jokala sem. Po dolgem razmišljanju reče ded: «Mo¬ rebiti je bil vihar preveč hud, — morebiti, jaz ne vem, nisem pazil nanj. Morda so čakali, da se prežene. Zdaj pa je že jasno in varno. Za pol ure mora hiti nekdo tu!» In ded prižge luč, da bi pogledal na uro; na to pa jo spet ugasi. Sede k oknu, in videla sem spet isto upognjeno glavo, z za¬ prtimi očmi in ustmi, z onim istim globo¬ kim negibljivim, mirom v obrazu, obkroženo z bledo mesečno svetlobo. 'Upala sem, da ded spi in v spanju pozabi svoj srd na mojo mater. Zdelo se mi je, da ni minulo le pol ure, nego dve, tri ure, kar sva tako molče sedela in čakala. Nakrat ustane ded, približa se k uri, po¬ sveti in pogleda. «Uprav pol ure», reče in nevoljno ugasne luč. Kako dolga je bila ta noč! «Dedek», rekla sem za časek, «nocoj 28 prenočim v vašem kožuhu : lahko noč ! Spite še vi, mati bi vam gotovo privoščila«. «Ali hočeš reči, da zato ni prišla, da bi me ne zbudila?*, poprašal je trpko. «Tak izgovor bi veljal za laž!» Videla sem, kako je pohajal ded ne- pokojno po sobi in pogledoval skozi okno; a kmalu za tem sem zaspala. Zjutraj me je zbudila Marija, ki je hotela obesiti kožuh na pristojno mesto, a našla mene v njem —- na svoje ne malo začujenje. «Kje je ded?», bile so prve moje besede. «V vrtu; ne vem koga čaka, da tako pregleduje vse poti». Tekla sem k njemu na vrt. Ded je stal pri smrekovem plotu in gledal nepre¬ stano v našo stran, na našo pot. Mislila sem, da se mora vsak čas pokazati moja mati na njej; kakih trikrat sem hotela za¬ klicati: «že gre!» A vedno je bila to kaka druga oseba, ki je šla po naši poti po svojih opravilih. Moja nepotrpljivost je že zrastla v tesnobo, ko sem pogledala v dedov obraz; 29 izginil je bil njegov dobrotljivi, da-si oster izraz; sama nevolja se je nastanila na njem. In gledal je tako pikro in zaničljivo na pbt, kakor bi vedel za gotovo, da ne pride po njej, kdor bi imel priti. «Ali tudi ti čakaš ? Koga pa?», obrnil se je k meni. «Ded, jaz pojdem zdaj gledat, kaj se je zgodilo pri nas», prosila sem ga. «Kdo ti je pa povedal, da se je nekaj zgodilo?*, popraša me. «To si le mislim tako, ker matere noče bili», odgovorila sem boječe. «Sinoči mi je rekla, da me takoj o svitu vzbudi, da vam ponesem pismo in to novico; a zdaj je pa solnce že precej visoko, a nikogar ni». «Morda spet nikdo ne more iti od doma», odvrnil mi je: v gozdu so še luže in še vedno prši z drevja!* Potresel je drevo in me vso oškropil govoreč: «Glej, da je res!» Dedek je bil očitno zelo srdit na moje roditelje. Jela sem se žalostiti. «Dedek», tolažila sem ga, «morda iščejo mene in zato odlašajo priti*. 30 «Torej jim niti zdaj ne pride na um, kam si šla?! odvrnil je trdovratno. Morda se bodo še čudili, kako da ti je to prišlo na misel*. «Ali pa* — premišljevala sem za časek, «misli mati, da sem že pri vas, in zato se jej zdaj ne mudi k vam, ko že veste o Fi¬ lipu od moje strani*. «Le obračaj to na vse strani*, vsklikne mi dedek; «na vsak način je le toliko vidno iz tega, da tvoji materi ni na tem, ali se jaz stari ded žalostim ali tolažim. A zdaj pojdi z menoj — ,čemu bi pa čakali tu?» Naglo mi je pokazal duri; nisem vedela, čemu mi je ukazal tako hitro oditi z vrta in je tudi sam hitel v sobo, kolikor mu je le bilo to možno z bergljami. Zagledal je bil mojo mater na kraju gozda, a jaz tega nisem bila opazila. Za čas se dedek odkašlja, odpre vrata in postavi se na prag, kakor bi hotel komu braniti ustop s. svojimi bergljami. In rekel je nalašč ostro: «Pozdravljam te, hči moja, pozdravljam! To je lepo, da prideš, povem 31 ti vsaj lahko veselo novico: naš. Filip ni mrtev nego le lahko ranjen in je pisal pismo. Le misli si mene izmučenega starca, kako sem se tega razveselil. Nu, kako pa ti; ali se kaj raduješ, da imaš spet brata?« To je bila moja mati; bodlo me je v srce. Hotela sem teči k njej: ali dedek mi ni pustil. «Saj sem hitro vedela, da si tu!», rekla mi je mati. «Ali vendar si me imela zbuditi in povedati mi, da greš k dedu, da bi se ne bila tako ustrašila, ko sem te šla zjutraj klicat, pa te nisem našla«, «Da, da, hči moja, to je britko, če ne veš o svojem otroku, kje je in kaj se godi ž njim», rekel je ded z zbodljivimi pogledi na mater. «Pomisli le: Če bi Vera ne bila pri meni in bi nikdo ne vedel o njej; ali pa če bi vedel, da bi ti ne povedal cele dve, tri, šest, sedem dolgih ur! In če bi to bila tvoja hči, ki hi te tako mučila ter te pustila v teh bridkostih hrepeneti po tolažbi — po¬ misli le to!» «Ali dragi oče, sodite vendar razumno!« prosila je mati, vojskujoča se s srdom in s solzami, «ali je mogel kdo iti na pot v taki noči, kakoršna je bila nocoj ?» «Veš-li, kako krasno je svetil nocoj me¬ sec?*, vprašal je ded trdo in žalostno. «Naj¬ brž e ne 'veš, da je zasijal takoj po burji, zaspala si ti. Ali jaz, mila hči, sem štel ure vsake noči od onega dne, ko je odšel moj Filip; moje stare oči se niso hotele zapreti, dokler ga ne zagledajo zopet, — sicer bi se bile že zaprle za vekomaj od gorja in brit- kosti. Meni, mila hči, meni je bila vsaka noč dolga, da ni bilo dočakati konca*. «Mili oče, nikar mi ne očitajte te noči; saj sem vas vedno prosila, da bi le zaupali in si privoščili pokoja vsaj po noči. . .» «Da, vedno si me tolažila le s praznimi besedami, ali kadar si dobila resnično t.o- tolažbo za me. tedaj si šla lepo spat ž njo!», razgrel se je dedek. «Nu, pomirite se, ljubi oče!» odgovar¬ jala je mati. «Čemu kaziti radost sebi in meni ? Glejte, prišla sem vam voščit dobro jutro s Filipovim pisanjem; ali tega se pač nisem nadejala, da me tako sprejmete*. «Morda naj te še le zahvalim za to, da se ti je tako zelo mudilo radi mene? Minila je burja, minila noč, minil svit in božje jutro; pokazala si, koliko ti je m ari moja radost! In zdaj mi še očitaj, da si jo kazim!* «Moj Bog!», tožila je mati. «Kdo mi je imel zjutraj oskrbeti gospodinjska opra¬ vila in otroke? Oče, pomislite le, ali je bilo mogoče; dajte si dopovedati po razumu — ». «Ti si imela za me vedno dosti razuma, ali srca pa nič!*, zakriči dedek tresoč se po vsem telesu in potok solz se mu je ulil iz očij. «Ti si umela vselej odmeriti in od- računiti mi svojo ljubezen, čutil sem to; ali danes imam dokaze, da ti ni nič za me. Dedek je čakal tako dolgo, naj čaka še čez noč in zajutra. Kaj za to, da je nesrečen, in da bi' ga mogla osrečiti z eno samo be¬ sedo ; ti nisi hotela, šla si spat in mogla si spati! Idi, idi mi, da me ne bo žalil po¬ gled na te. Bog mi je danes vrnil jednega 34 otroka, a vzel mi je drugega; pa saj ne vem. ali je bilo sploh kedaj moje z odkri¬ tim srcem. Kaj sem ti storil, hči. da mi tako povračaš in se daš osramotiti od svo¬ jega malega otroka ?» «Dedek!», vskliknila sem kakor iz sebe, iščoča prostora, koder bi prišla k materi: «ne govorite tako, sicer yam bo to večno žal, kakor bo tudi meni! Kakor jaz svojo mater, tako ljubi ona vas; a vi ne verujete tega?* Takrat dedek ni verjel niti mojim niti materinim solzam. «Pojdi k meni, otrok moj!», klicala me je mati mirno in resno; »pri naju more videti ded. kako se ljubijo roditelji in otroci*. Hotela sem iti. « Ne pojdeš ! », zakričal je ded, zagro- zivši mi z bergljo. Potem pa se je obrnil k materi: «Nikar je ne kliči! Ona nima tvo¬ jega srca in ne tiče tebi; bolj je moje nego tvoje dete! Ti nisi mogla priti niti v tihi mesečni noči, niti oh jutru — tako krasnem, da se ga je moral veseliti sam Bog. Ti nisi mogla utrpeti najmanjše škode pri svojem 35 gospodarstvu, da bi mi prinesla srečo, za katero sem toliko dnij in nočij molil k Bogu iz krvavega in obupanega srca. Tebe ni gnalo srce, da bi videla mojo radost in prejela blagoslov za tako novico. Tebi tvoj hvaljeni razum hi povedal, kaj se to veli: prinesti svojemu očetu v dar izgubljenega sina! Ali to dekletce je prišlo v najtemnejši noči. v najsilnejši nevihti in ni pazilo niti na živ¬ ljenje za to mojo srečo, ki mi jo je prina¬ šalo ; bliski so treskali na zemljo pred njo in za njo, drevje se jej je podiralo na pot, ali njeno srce jej ni dalo iti nazaj; Bog mi jo je privedel v naročje čudovito obvarovano in jaz si jo pridržim tu, da moja starost ne bode tako celoma zapuščena. Obdržim si jo, dokler ne bom imel spet sina. Ali mari nočeš, Vera? Ali hočeš raje iti k materi in pustiti me samotnega ?» « Ostani pri dedu. Vera moja!», velela je mati solzeča se; « ostani in tolaži ga. Njegova žalost je bila velika, zablodil je v njej in ne more priti iž nje, ne more jej najti konca! Izvedi ga ti, moje dobro dete! 36 In Bog naj te varuje vselej, kakor te je obvaroval to noč! Saj, kadar pridem spet, upam, da me sprejme ded drugače, nego danes. Bog z nami!» In mati je odhajala s sklonjeno glavo, ali s trdim korakom, ne da bi bila posku¬ šala, spraviti se z dedom. Tega njenega rav¬ nanja nisem razumela takrat. Se le pozneje sem razumela, da je mati dobro poznala deda; in kakor nikdar ni storila nič nepo¬ trebnega in praznega, tako ga tudi tedaj ni hotela dražiti s praznimi besedami. Ded jo je pustil oditi — zastonj sem čakala in upala, da jo spet pokliče nazaj. Spomnila sem se, kako gostokrat sem prej slišala govoriti o dedu, da nikomur ne pri¬ zanese. In spoznala sem, da so ga dobro poznali ti, ki so govorili tako. Z britkim srcem sem premišljevala, kakšno bo neki bivanje pri dedu ves ta čas, dokler se ne vrne stric Filip. In bala sem se, da bodem morala poslušati tisoč očitovanj proti svoji materi. Prej mi je bil velik praznik oni dan, ki sem ga smela pre- 37 biti pri dedu, ali zdaj se mi je zdelo, da preživim v lijem dneve najhujših muk. Odšla sem v vrt in se razjokala iz vsega srca, mučeča se s premišljevanjem — kdo ima prav: ali ded proti materi, ali mati proti njemu? Prej sem mislila, da je pogrešila mati, ko je pustila deda le za en trenotek dalje trpeti nego bi bilo treba; a zdaj se mi je pa spet zdelo, da ravna krivo ded, ko kaznuje mater s tako trdovratnim srdom za njeno neskrbnost. Najbolj pa me je bo¬ lelo to, ker sem morala misliti, da sta si oba delala krivico drug drugemu, da ni ded ni mati nista delala popolnoma prav. Takrat nisem še vedela, kako pogosto se žalijo ljudje različnega značaja (da-si so sicer zdru¬ ženi z najgorečnejšo ljubeznijo in so si na¬ klonjeni prav s srcem in dobro voljo), če trdi vsak svojeglavim svojo misel in noče razumeti čuta in mislij drugega ter ne pri¬ trditi mu niti v najmanjši reči. Srd mej dedom in materjo me je glo¬ dal globoko v srcu, da-si bivanje pri dedu ni bilo tako mučno, kakor sem se bala 38 poprej. Dedek ni omenjal moje matere, niti tega, kar se je bilo zgodilo; ni govoril dru¬ gega, nego o Filipu, ni delal drugega, nego priprave k njegovemu sprejemu. Rada sem mu pomagala v tem; rada sem videla nje¬ govo srčno radost, kadar mi je prišlo na um kaj novega in lepega, kar bi se imelo pripraviti za strica Filipa. Ti dnevi bi bili še dosti prijetni, ako bi ne bilo te pekoče britkosti v mojem srcu — —. Ce sem šla kdaj za pol dneva k materi, ni rekel ded niti besedice; če me je videl zjutraj z zaspa¬ nimi, objokanimi očmi, tudi ni rekel ničesar. In jela sem popraševati v duhu, kdo ima spet prav: ali ded, ki se srdi še do zdaj, ali pa mati, ki še zdaj ni poskusila, da bi se spravila ž njim? Dedje zavrnil mojo naj- previdnejšo prošnjo: «Tega ti ne umeješ»; a mati ni imela za me druge tolažbe razen besed: «To ni lahko, pa že pride tudi to». Bilo je dalje nego teden dnij, kar sem bivala pri dedu, ne vede, da se bliža konec moji žalosti. Nekega dne je prišla Liza s sporočilom, 39 da mati prosi: naj bi nam poslal ded .Ma¬ rijo na pomoč za nekoliko dni.j, ali pa si vzel otroke k sebi ker mora mati nekam oditi, oče pa ne more vsega sam opraviti. Srce mi je bilo kakor kladivo. «Kaj neki poreče ded?», mislila sem s tisočerimi dvomi in tisočerimi nadejami. Dedek je bil presenečen, iznenaden; zardel je, sklonil glavo, konečno pa pogledal s tako bliščečimi očmi, kakor bi bila rosa v n j ih. In rekel je z ginjenim glasom: «Recite hčeri, naj pošlje otroke k meni. In kadar bo mogoče, da že pride Marija tja za malo časa, samo da to ne bo trajalo dolgo. Hči naj pride brzo spet po svoje otroke, razumete ?» In Liza je šla. Srce mi je hotelo skočiti iz prsij samega veselja. «Naj pride brzo spet po nje», po¬ navljala sem v duhu. To so bile pomenljive besede; kako sem imela rada deda za to! Vedela sem, da jih ni izrekel zaman in brez premisleka. Prav mikalo me je, da bi mu rekla: «Ded, jaz pojdem po otroke». Ali bilo mi je ljubše, gledati dedka v obraz, ki je bil danes tako jasen, dobrotljiv in ginjen. 40 Bil je to spet dedek, ki sem ga poznala po¬ prej in ga obožavala. Danes je imel v mojem srcu spet on prav; danes se je približal k moji materi srčno in razumno. In čakala sem, kako mu pride mati naproti in kaj stori, da ga prepriča o svojem dobrem srcu. Otroci so prišli z Lizo. Deda so bile samo igrače, samo šale. a pri tem so ga tudi solze porosile. Da-si je to skrival, vi¬ dela sem vendar dobro, da si je večkrat solze obrisal. «Nit, ali ne vedo v krčmi, kdaj pride hči ?», prašal je dedeček Marijo, ki je bila prišla uprav od nas. Odvrnila je, da ne ve. «Kam pa je šla mati, dedeček? », po- prašala sem ga. «Ce je šla tja, kamor jaz mislim, to je šla na dobro pot». In ni se mogel več zdr¬ žati solz. «Nu, ne straši se», rekel je s smehom in jokom. «Ni šla daleč, kmalu bode spet tu, videla boš. Ali pa ne poznam prav njene zvijačne, nagajive glave ?» 'Ta odgovor me je malo upokojil; zdaj 41 pa me je jela trapiti radovednost. Ali to ni trajalo dolgo. Nekega večera pokliče me Marija v kuhinjo in mi pošepeta: « Danes moram čez'noč domov v krčmo, ali ne povejte nič dedu; le lepo glejte sami, da se tu nič ne zgodi, vaš oče vam to veleva». Ded je spal, otroci so spali: jaz sem bila čuvajka hiše. Srce mi je tolklo glasno — zdelo se mi je čudno: kako opravilo ima neki Marija v naši krčmi, čemu neki naj čuvam pri dedu — saj ni nikdar kdo čuval pri njem ? Sedela sem pri oknu in zastonj se tru¬ dila, da hi ohladila na steklu svoje razpa- ljeno lice. Bilo je uprav pred polnočjo. Mali, ali blesteči mesečni srp je stal visoko na nebu. Mahoma se mi zazdi, da se nekaj sveti po gozdu; vešč ni bilo tam — kaj je torej moglo biti? Slo je po poti; bila je čudna skupina postav; naprej sta šla dva, noseča 42 luč. Ni bilo dvoma, to so bili res ljudje; in obračali so se po stezi uprav sem k dedku. Kaj je to ? Ali so nesli koga na nosilih — — ali je to bilo strašilo? — — Groza se me je polotila. Tu steče jedna onih postav z lučjo naravnost proti vrtu, k durim in potrka. «Ali si gori, Vera?», poprašal je Marijin glas. «Sem, da!» rekla sem, poskočivša ra¬ dostno, kakor bi bila osvobojena iz nekakega zakletja, in odprla sem duri. * Danes je prišla mati s stričkom Fili¬ pom. A ker je bil jako utrujen, da bi se dal peljati na vozu po ti gozdni stezi — donesli smo ga sem. Hitro napravite posteljo, Vera! To bo gledal stari oče, kadar vstane jutri!» «Napravil e posteljo!», to je bilo lahko reči. Ali jaz sem se opotekala, kakor brez glave, in plakata tako glasno, da me je mo¬ rala Marija opomniti, češ, da bi mogel to slišati ded v bližnji sobi. Pustila sem Marijo samo in letela čez pot nasproti čudnemu sprevodu. Tu sem padla materi v naročje, * 43 ker spoznala sem v njej ne le mater, nego tudi hčer, kakoršno si je želel dedek, in kakoršna je tudi zares bila, in kakoršna sem hotela tudi jaz njej biti. Stric Filip je ležal na nosilih bled in utrujen, ali poln srčne radosti. Moj oče in Matej sta ga nesla tiho v sobo — tiho, da bi ne slišal dedek. Ali jedva so ustopili, zagledajo dedka oprtega ob berglje in ste¬ gujočega svoji roki po sinu. «Vse sem že naprej videl in slišal» ? ihtel je dedek. Ra¬ njeni vojak pa je skočil z nosil v naročje staremu očetu. «Zakaj bi se imel Filip v bolnici bolje ozdraviti nego tu, kaj ne ded ? Zdravnik ni daleč, in tu je toliko rok za oskrbljenje!», reče mati. «Sedaj pa hvalim tvoj razum; dobro si preračunila», reče dedek podavši moji materi svojo staro, tresočo se roko in jo poljubi na čelo tako prijazno in srčno, kakor je bil poljubil mene v oni burni noči, ko sem mu bila prinesla novico o Filipu. ■*« 44 «Ti si moja stara, svojeglavna hči; prišla si po Vero, vem, da mi je ne pustiš. Nu, vzemi si jo, to je res tvoje dete». Bila je to krasna, kratka noč. Dedek se je sprijaznil z materjo; nikdar več ni bilo srda mej njima. (Pravljica). SPISALA BOGOMILA KLIMŠOVA. v;/. Poslovenil Simon Pomolov. IJgjTajska gospa Svetluša je jako ljubila cvetice. Nekoč je sla ven v podgradje. Tam je našla neko ženo, zagrnjeno z ruto. V roki je držala prekrasno belo rožo, tako ljubez¬ nivo, da take ni imela niti Svetluša v svojem vrtu. Svetluša jo je poželjivo gledala in na¬ posled rekla: «Mati. ali bi mi prodali to cvetko?- Ko jej je ta pritrdila, plačala je brez ugovora ženi tri zlate ter odnesla cvetico. Cernu pa bi si ne bila privoščila te radosti ? Bila je zelo bogata ; imela je vsega, 48 krasna, da so jo poželeli mnogi ljudje. Ali nikdo ni hotel dati toliko za njo. Grajska gospa se je ni mogla dovolj nagledati; zjutraj je bila prva njena pot k ognjišču, kamor je bila položila rožo prejšnjega dne. A glej! V razvitih rožnih listih je počivalo — kakor v plenicah — belo dete. S tem se je izpolnila grajski gospe zadnja vroča želja, ki jo je imela dozdaj, in to od davnih let sem. Ljubeznivo vzame deklico v naročje in reče uspavajoča jo s prvo materino pesmijo: « V rožni zibelki sem te našla, bolj belo kakor sneg! Bodi.in ostani mi torej Belinka!» In Belinka je rastla v materino veselje kakor iz vode. Po enem letu vedla jo je mati že za roko, ko je stopala po grajskih stopnicah. A glej! spet je bila ona žena tam. V roki je držala rdečo rožo, še kras- nejšo, nego je bila ona prva. Gospa ni mogla odvrniti očij od nje; naposled po- praša zopet po ceni te cvetlice. «Sedem denarjev», reče žena. 49 Grajska gospa ni premišljevala kar nič in podala je ženi sedem denarjev. Da bi jej roža ne usahnila, vrnila se je takoj v grad ž njo in jo dela v vodo. Ko je drugega dne pristopila k ognjišču, kamor je bila dela rdečo rožo, stegovala je prelepa, kodrasta deklica svoje ročice k njej. «Kodriča? mila», rekla je grajščakinja, «aii mi bodeš tudi ti v veselje, kakor Belinka?« In gojila je obe deklici do tretjega leta. Tretjega leta pa je šla ž njima obema za grad. «To rožo za devet denarjev!«, klicala je žena, sedeča tam v zavoju, in vzdigovala škrlatno rožo na višek. Gospej so se na¬ polnile oči s solzami, ko je ugledala to blestečo rožico. Niti besedice ni rekla in dala je devet zlatov, kakor je želela prodajalka. Ko se je bila povrnila domov, dela je rožo po stari navadi k ognjišču in celo noč ni odvrnila očij od nje. 4 — oO — Jed-va za časek je, zadremala; a ob prvih solnčnih žarkih nagibala se je spet nad rožo. In krasna deklica, z očmi kakor živo oglje, privijala se je tu k njej. To je ime¬ novala grajska gospa Krasavico. Od tega časa je živela s svojimi tremi hčerkami v vednem veselju. Veselila se je njih svežosti, gojila jih nežno in uči^Jih vsega, samo poslušnosti jih ni učila mnogo. Hčerkam je vse ugajalo v Hiši, samo to jim je mrzelo, da jih mati čuva vedno kakor oko v glavi; in želele so si, da bi bile po¬ polnem proste. In nekoč se dogovore in se ukradejo neopažene iz gradu. Prišle so do gozda in se usedle tam na kraju v mah. «Sestre», reče Krasaviea, razgledovaje se okrog, «rada bi znala, kaj je za tem gozdom!» A Kodriča jej seže v besedo: «Kaj nam to stori, če letimo skozi gozd in si ogledamo vso pokrajino?« 51 Belinka tleskne z rokama in naglo je izginila v dolini, sestre pa- za njo. Ali ker niso bile vajene, izgubile so pot in niso znale potem več nazaj; naposled jih je prehitel še mrak. Ostale so v posekanem gozdu pri vodi. Na mah je zašumel veter po drevju, zahMkalo se je, potem se je razširila gosta tenrap a ko se je potemnilo, bile so deklice kdo ve kje. Zastonj jih je čakala grajščakinja, za¬ stonj pošiljala jih iskat. Jokala je po dnevu in po noči. A ko jih ni mogla pričakati, šla jih je sama iskat po svetu. Prehodila je mnogo mest in vasij, po¬ vsod je popraševala po njih, a povsod zastonj. Otlrekla se je vsem prejšnjim ugodnostim; ali vendar jej je polagoma pohajal denar,- a za hčerami ni imela dozdaj niti sledu ne. Že je vzela iz žepa poslednji denar. Za ta je kupila hlebček kruha, lonček mleka in mešič prosa. In šla je za vas ter jela lomiti hleb. 4* Tu pa jo nagovori berač: «Zlata gospa, še meni nekaj pod zob; usmilite se me!» Potnica se obrne; berač ni imel zob in obleka je visela v krpah po njem. « Ubožec », vzdihnila je potrta gospa, «.ta je še bolj gladen nego jaz!» In dala mu je hlebček in se tolažila, da ima še mleko. A jedva je omočila ustnici v mleku, zasliši za seboj cviljenje. Stal je pri nji pes —- sama kost in koža. Ni mnogo raz¬ mišljala, nego dala mu je mleko, in pol sita napravila se dalje. «Kaj počnem s prosom, ko nimam mleka 1», reče v duhu. A tu se vzdigne veter in pred njo je stala vila. «Mari greš otrokom po kaše», reče jej gospa. «Nu, vzemi si vse, kar imam. Tudi jaz iščem svojih otrok in vem, kako to boli, ko pomislim, da morda trpe kje lakoto!» «Storila si mi veliko ljubav», reče jej vila. «Ali jaz ti storim še večjo. Le pojdi dalje celo do peščene pustine in tam pazi na vse. kar bodeš videla. 53 «Tvoje hčere so zablodile, in unesli so jih trije bratje: morski pes, ki ima tace, kakor mlinske lopate, Liinež (jastreb), ki ima krila kakor noč, in škrat (ognjeni mož), ki ima zmajevsko telo. Že davno se toži tvojim hčeram po domu. Ti jih moreš rešiti; ali k temu ti je treba konja, hitrejšega nego veter in bolj gibčnega nego je vrbova šibica. «Tak konj se pase mej čredo rmencev, sivcev in vrancev; ali na nobenega ne sedaj, drži se le črnolisega belca. «In vzgoji si brinjev grm. Sama moraš sejati seme, sama oskrbovati brinje; in kadar dozori plod na njem, napravi si ven¬ ček iž njega. Tvoje hčere so namreč v službi onih treh bratov, in kadar ti spijo, shajajo se one skrivši v gozdnem logu. «Stori tako : Kar bo dekle, to zveži z ven¬ cem, a kar ne bo dekle, onega se poprimi. Potem skoči z deklicami na konja in po¬ kropi jih z „vodo spoznanja*; sicer se te ne bodo držale in izgube se ti, kakor sapa». To izrekši je vila zletela, samo njena obleka se je sukala še časek v zraku. Grajska gospa ni dobro razumela, kaj jej je govorila vila; ali bila je rada, da najde vsaj sled po hčerah, in sklenila je, da se hoče držati njenih nasvetov. Vzdignila se je torej in šla naravnost dalje. Za kratek čas pride v kotlino, okroženo s skalami in drevjem, od koder ni bilo iz¬ hoda. Tipaje po stenah se je spustila po divji skali v globino. Ko je došla do konca, videla je, da je v pustini, kjer ni bilo drugega nego pesek. Po celodnevni hoji je prišla k malemu gaju, kjer je stala koča. «Tu bi bil kraj za me», misli si gospa. «Saj mi itak ne ostane drugega, nego da stopim kam v službo h kakemu logarju ali lovcu, in tukaj gotovo stanuje kakšen tak človek • . Ni še bila izrekla tega, že zagleda pred sabo v travi dekle in sliši, kako britko plaka. «Kdo stanuje tu v tej koči?», popraša jo željno. « Logar«, odvrne deklica; «ali če iščete oo prenočišča pri njem, svetujem vam, da ne greste k njemu*. «Iščem službe*, reče gospa. «Tem slabše za vas; tudi jaz sem slu¬ žila tam, čudo, da me ni ubil! To je hu¬ doben, prepirljiv človek; nobena dekla se ne vzdrži pri njem*. Gospa jame premišljevati. Ko pa vidi, da so tu tako krasna čvrsta drevesa, odloči se: «Vendar pojdem tja!» Sklenila je sveto, da si logarja pridobi za- se s potrpljivo in vemo službo. Bila je že tako oslabljena, da bi se ne bila privlekla nikamor več in gotovo bi poginila do jutra v gozdu. In prosila je deklico, da bi jej dala svojo priprosto obleko za njeno nekdaj drago, a zdaj obrabljeno, gosposko obleko. «To vam rada storim*, reče dekla, ker je videla, da je s tem na dobičku. Tako preoblečena je stopila grajščakinja v lovsko hišo in lepo prosila službe. Logar jo je sprejel mračno in pogledal njene bele roke. In poprašal jo je : 56 «Koliko terjate plače ?» «Nič, nego to, da mi daste živeža, gospod, in pa dovolite, da si tu v vašem gaju vzgojim grmiček brinja. V vaši službi pa ostanem, dokler ne vzraste». Logar zasukne glavo. «To je čudna želja», mislil si je. Nu, sprejel je vendar grajsko gospo v svojo službo. Kajpada je bilo gospej britko, ko je morala služiti neprijaznemu gospodu: na rokah so se jej delali žulji, razpokali jej do krvi, a še ga ni mogla zadovoljiti. «Odkod si le prišla k meni, razvaje¬ nka?*, govoril jej je neuljudno. Ubogi gospej so se zalivale oči s solzami in večkrat je že hotela pobegniti. Ali tedaj se je vselej spomnila, da ne sme tratiti časa. In pre¬ magala se je ter ostala še dalje v službi. Seme, ki ga je bila vsejala pri svojem nastopu v službo, rastlo je nenavadno hitro, in predno se je nadejala, bil je iž njega grmiček poln brinjevih jagod. Ko je hudobni gospodar to videl, da bi mogla Svetluša stopiti iž njegove službe in 57 da ne najde na vsem svetu bolj potrpljive, pridne in skromne služkinje, porezal jej je grmiček in ga pokončal. Ali čudno! Kar je uničil čez dan. zacelilo in zaraslo se je po noči. In sad je dozorel. S tresočo roko je vzela gospa nož, na¬ rezala brinjevo protje in zvila venček iž njega. Dela ga je pod zastor in hitela od tod. da se ni niti poslovila od gospodarja. Ob svitu je imela gozd za seboj. Na loki pred njo se je pasla čreda konj rme- nih, belih in črnih. Vsi so bili debeli, samo jeden je bil medel. Naježena griva se mu je valila po hrbtu, izpod nje pa se mu je vlekla črna lisa celo k nosu. Drugače je bil popolnoma bel, da, tudi uzda je bila bela. «Aj», začudi se gospa, «nisem mogla priti bolje». In približala se je previdno k zvezdastemu belcu in ga prijela za uzdo. Ali belec je udaril z zadnjima nogama in že je bil Bog vedi kje, le pred očmi jej je še migljala njegova podoba. «Tega ne dobim več!», užalostila seje gospa globoko. «Hou, hou !», zalajal je pes poleg nje. ■58 — Po bujni loki je letel hrt, in predno bi bil naštel pet, bil je spet tu z belcem vred. «Ker si se spomnila ti mene, spomnil sem se tudi jaz tebe. Obema bo dobro», rekel je hrt, in že ni bilo po njen niti duha niti sluha. Gospa se je vspela na konja in hitela dalje : «Da bi me le nesel k mojim hčeram !» voščila si je glasno. Same radosti je poza¬ bila, da jej manjka še nekaj. Konj je zahrkal, potresel z glavo in že je letel kakor strela. In zvečer sta bila v lipovem gaju. Gospa skoči s konja, priveže ga k dre¬ vesu in sede v travo počivat. Lipe nad njo so se žalostno sklanjale k uveli travi, in krog in krog je bila žalost. Za čas zasliši gospa žvižganje. Čez trato je mignila svetloba in iz sence je zletela golobica. Zatrepetala je s kriloma in stala je tu deklica v pre¬ krasni obleki, posejani z blestečo roso. Temni, skodrani lasje so se jej vili celo do zemlje, in oči so bliščale kakor dve, z meglo za¬ kriti zvezdi. 59 — Na gozdnem robu ozvalo se je za čas pluskanje vesel, potem tiho šumenje listja, in s tihim korakom kakor pihljanjem vetriča prišla je druga deklica. Odvrgla je z ramen sivi- plašč in stala tu v beli obleki, obrob¬ ljeni z bisernatimi našlvi. .«Ali Krasavice še ni tu ?», rekla je po¬ dajaj e roko Kodriči. Konj je zahrkal in že je stala tu tretja deklica. «To ni tako lahka reč», rekla je, «danes me je dohitela nesreča. Ali ne povem vama, kakšna. Glejmo le, da se brzo spravimo od tod!» «Kako pa to!», rekle ste drugi dve sestri; komaj se po dolgem času zopet vi¬ dimo, pa že bi imele hiteti narazen h> In Belinka še dostavi: «To ni malen¬ kost, človek mora gledati, da se kaj razvedri, če ima krmiti od jutra do večera gospodar¬ jevo golazen : žabe, rake, morske pajke in ribe. In če ne krmi dosti naglo, tepo ga. In moj gospodar — brrr! Kader se srdi, tak je, kakor bi me hotel požreti. Vsa se 60 — tresem, samo da to pomislim! Kaj pomaga, da mi plača za službo!» «A koliko ti pa plača za tvojo službo ?» «Dal mi je moč, da vse ribe priplavajo k meni, kadar zatleskam z rokama. «Mene pa je moj gospod obdaril s tem darom: vse se pozlati, česar se jaz dotaknem«, dostavi Kodriča. Ali k čemu mi to, ko me trpinči do smrti. Dan za dnevom me spreminja v golobico in uči na meni svoje mladiče lova. Kako vse drugače je bilo v hiši naše mamke !» « Recite, kar hočete«, reče Krasavica «obema vama je bolje nego meni« .. . «Pst!», vzklikne Kodriča v tem. : — «Zdi se mi, Belinka, da se tvoj gospodar vzbuja«. «Ne ! Bister vid in sluh imam«, reče Belinka. «Kader moj gospodar zgane s šapo, speni se voda in napravlja mehurje. A niti kapljica se ni zganila. Le bodimo mirne !« Posedle so po mahu. In Krasavica je jela praviti znova : «Jaz pa imam od gospodarja to plačo; 61 Če si razčešem lase, razcvete se vse, kamor pade njih lesk. Ali drago, predrago moram plačevati tak dar: moj gospodar me zapreza v svoj voz in tepe me z biči in podi v beg, da se pena cedi iz mene. Le včasih si malce odpočijem. — Ah, da prej nismo poslušale matere !» Vzdihnila je globoko, a mati grajšča- kinja je slišala vse to za gostim grmovjem, kjer je stala skrita. Tresla se je, ko je čula tako govoriti svoje hčere. Kodriča se strese. «Zdaj pa vendar dobro slišim. To je gotovo jeden teh spak!» Belinka pa se obrne na stran proti gozdu in reče: «Da, zdaj se že giblje. Glej, kako trese veter z vejami in kako se kla¬ njajo drevesa!« Vse tri skočijo kakor srne. «Še poljub!«, zakličejo tri sestre in se objamejo. Tu se vzpne mati za grmom in skoči prednje. A prestrašena Krasavica se je spre¬ menila naglo v belca in skočila v gozd. Ali gospa jo je že držala za uzde. Potem vzame brinjev venec in ga vrže čez njeni dve sestri. Začujene se ozro deklice, kajti matere niso spoznale. In branile so se in kujale in vedno bolj tanjšale ; in mati je spoznala s strahom, da se jej izmikajo vedno bolj in bolj iz rok kakor para, kakor dih. In zdaj se je spomnila vilinih besedij. «Ah. da sem pozabila vodo spoznanja!» zaupila je bolestno in kmalu bi bila izpu¬ stila iz rok venec in uzdo. A še predno je dobro izrekla te besede, stal je že berač pred njo ter »jej podal ča¬ šico čiste studenčnice. Polna nadeje pokropi zdaj deklice s to vodo in takoj je vzrastla vsaki na vratu kitica rož — belih, rdečih in škrlatnih, in hčere so spoznale svojo mater. Takoj so se pritisnile k njej, Krasavica pa jih opomni. «Hitro, sedite. Jaz vas po¬ nesem. Zanesite se na me, ali hitite ! Ne preostaja nam mnogo časa!» Usedejo se na konja, a konj je plul hitreje nego veter. A na kraju gozda se je že valil morski pes, razgrinjajoč veje s svo- 63 jimi velikanskimi šapami in vohajoč na vse strani po travi. S svojimi luskinami si je svetil v gozdni temi in puhajoč in prhajoč napravljal si pot po zelenem sledu, ki gaje bila pustila Belinka za seboj od vode dalje. «Tu se shajajo tajno in pa vse!», za¬ klical je radostno, prišedši na ozelenelo črčo*), kjer so pred kratkim časom počivale deklice. Tam je našel tudi. zapono s Kodričinega svilnatega čevljiča, ki ga je bila izgubila v naglici, ko je skočila na konja. S šapami je lomil lipe na pravo in na levo, a prišedši do tekoče vode, gnal se je kakor strela naprej. V vodi ga ni prehitel nikdo. Že se je skoro dotikal z gobcem beže¬ čega konja. Tu vrže Belinka plašč raz sebe, in pot mej deklicami in morsko pošastjo se je zakrila z nepregledno ograjo. Pošast je divje zarjula kakor vihra in zahreščala luskinami kakor vztekla. A de¬ kleta so bežala brez strahu, ker so imela mater v svoji sredi. *) trata v pocrtanern, posekanem gozdu. 64 «Aj, brate Lunež (jastreb)!», zaklicala je v tem pošast, «pomagaj, pomagaj!» Drevje v gozdu se strese, in popustivši svoje mladiče, zapodi se Lunež (jastreb) za svojim plenom. Kjer je zavel s kreljuti, treslo se je listje, in z divjim krikom je dosegel bežečega konja, kajti bil je trikrat naglejši nego morska pošast. Tu pa pretrga Kodriča nabor biserjev na vratu, in usipali so se kakor toča na tla. Lunež se ustavi. Dvakrat, trikrat je za¬ maha! s prelomljenim krilom, potem pa se¬ del na najbližjo skalo. «Brate Zmaj!», zakrakal je «brate Zmaj, spiš ali bdiš? — Glej, Krasavica uteka s svojima sestrama! Zastavi jim pot!» Zmaj je bil desetkrat hitrejši in deset¬ krat močnejši nego njegov brat Lunež; ali tedaj je še spal. Predrto si je pomel oči, bila so dekleta daleč za gozdom. Z utrujenega konja pršela je pena in kapljal je pot; ali zmaj je privihral kakor strela po zraku in stegoval svoje kremplje po dekletih. «Odpilite mi uzdo!», zaklicala je Krasa- vica, vsa prestrašena. Razpeli so uzdo, uzda se zasveti kakor zlato, in takoj se odvije od nje velikanski gad. Zmaj se je branil, ali deklice so bile že daleč na meji in so tudi srečno prestopile mejo. Čim je bila odvrgla uzdo, spremenila se je Krasavica spet v gospodično in bila je jednaka svojima sestrama. Ko so pa prišle domov, našle so grad v pušči. V njihovi odsotnosti so se ga bili polastili krivi najemniki, ki so uživali polje in loko, opustošili vrte, pokončali ribnike, oropali sobe in podrli zidovje. Ko so videli, da se vračajo pravi go¬ spodarji, bali so se njihovega srda in pobeg¬ nili so na vse strani sveta. Žalosten je bil pogled na to puščavo okrog in okrog, žitnice na pol prazne, polje neobdelano, drevesa posahla, in polomljene veje so šumljale po vetru. In zelo so se užalile pri svojem pri¬ hodu Svetluša in hčere. «Oh, draga mamica! —' 66 - kdo bi bil to mislil, kaj nas vse čaka, kdo bi bil sodil, da se povrnemo tako! Kdo bi bil rekel, da nas čaka tako uboštvo?», žalo¬ vale' so hčere jedna bolj od druge. A mati jih je tolažila: «Nič za to, ne žalujte, mile hčere! Poskusile ste ve, posku¬ sila sem nekaj tudi jaz z vami. Ali da smo se naposled le našle! Najhujše smo gotovo že prestale*. In jela jim je pripovedovati, kaj je hila vse poskusila radi njih, in ginjene hčere so se jej privile v naročje. Začele so ji tožiti: da so se tudi one spominjale nje in da so bili to rajski dnovi, ko so še bivale skupaj, da bi rade pozabile vse, kar so pretrpele, samo da bi mogle v bodoče spet živeti, ka¬ kor prej, in da bi jih zdaj ne čakalo uboštvo. A tu se oglasi Kodriča: «Kaj bomo le tožile, sestre! Zdaj se nam godi, kakor smo si zaslužile!* To je drugima ugajalo, potrdile ste in takoj se jima je zjasnilo čelo. Kodriča jih je prijela pod pazduho in jih peljala v vrt. A glej! Krasavica si je 67 razpustila lase, in vse strani, vse veje so se obsule s cvetjem. Belinka pa je tekla k bregu, zatleskala z rokama, in ribe so plavale k njim iz daljnih rek in daljnih krajev in obstale v njihovih ribnikih. Kodriča je vrgla zrno, in zlato klasje je vzklilo iž njega polno najbogatejšega žita. Dekleta so se radovala z materjo. In tako so živele do smrti v sreči in v ljubezni. 5 larjotica in kopriva. (Ne veruj prilizevalcu). Češki spisala Eliška Krasnohorska. (Henrijeta Pehova). Poslovenil S. G. ml. J .a ! XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX • — im iii i • — •-'V'— •X XXXXXXXX XXXX X XXXXXXXXXX XXXX .p-• ✓ Pod cvetočimi rožami se je skrivala pekoča kopriva. Vrtnar se je bil že večkrat opekel ob njo, ko je obrezoval rože. Ce jo je pa hotel izruti, tedaj je ni mogel nikjer najti v gošči rožnega grmovja. Lahko bi bila torej zadovoljna, da ima tako skrito biva¬ lišče, iz katerega je ni mogel spoditi vrtnar, njen glavni neprijatelj. Vendar pa ni bila zadovoljna na svojem mestu. Želela je imeti rahlejšo zemljo, prostejše mesto in več sve¬ tlobe, ne toliko za se, nego za otroke; tu v tej gošči se ni mogla ugodno razvijati in njena deca se ni imela kam obrniti. Opazila je tam blizo gredico marjetic; to bi bilo pripravno mesto za njeno potomstvo ! «Cujte, marjetice!«, reče nekega večera, sklonivši se k njim ; «hočem vam nekaj sve-i tovati. Ali prej mi morate zaupati, da sem vam odkritosrčna prijateljica«. «Ne poznamo te ; ali o neznanem ne mislimo si nikdar nič slabega«, odvrne mar¬ jetica; druga pa dostavi : «Verujemo ti, go¬ vori torej !» «Dobro», reče jej kopriva na to ; «po- vejte mi najprej, ali ste zadovoljne, da si roža prisvojil j e kraljevsko vlado nad vsemi cveticami ? Njeno veličastvo že spi, torej lahko govorite resnico brez strahu!« «Zadovoljne smo !». odgovori odkrito¬ srčna marjetica; «roža zasluži, da nam je kraljica, saj je zelo nežna in krasna!« — Druga pa pravi: «Roža zelo lepo diši!« «Res!», pravi kopriva zaničljivo; «ali pa niste še nikoli opazile, da je roža bleda ? Ge so rože kraljevega rodu, imela bi biti kra¬ ljica rdeča roža, a ne ta bledo-barvna vrt- 73 niča. Nu, le pazite ; čim bolj se razvija, tem bolj bledi, in to iz same nevošljivosti, ker vidi okrog sebe in poleg sebe nas in druge lepše, krasu e j še cvetice nego je sama». Skromne marjetice so sramožljivo zaru- dele pri tej pohvali; ali ipak jih je veselilo, da se povišuje njihova krasota celo nad krasoto kraljevske rože. In jedna iž njih praša koprivo : «Katera cvetica pa bi imela biti kraljica ?’» Druga pa nadaljuje : «Kai.era pa je torej najkrasnejša ?» »Kako se pa imenujete?*, reče kopriva mesto odgovora. «Marjetice» (češki «sedmikraske»), rekle • so vse s tankimi glasiči. «Ali ima katera cvetica krasnejše ime?», reče potuhnjena kopriva ; ali ni to dokaz, da so ljudje — ki so najbolj razumne stvari na zemlji — označili vas s tem imenom kot najkrasnejše cvetice ? «Katera cvetica pa cvete kakor ve — od prvih spomladnih dnij celo do pozne jeseni v jednaki lepoti ? Katera se blesti s krasnejim kraljevskim škrlatom? Katera ima 74 bolj zlat cvetni krožeč? Katera ima, boga¬ tejšo in prijetnišo podobo: Le ve ste rojene kraljice, vam bi se imele uklanjati vse druge cvetice !» «Ah ne, me smo le iz nizkega rodu*, odvrne boječe marjetica. «Naše matere so bile le uboge sirote v drnu na pašniku*. «To nič ne de!», odvrne spet zvita kopriva; «oča Njenega Veličanstva je bil tudi le prosti šipek*. To je zmotilo glavice ubogim marje¬ ticam. . «Nu, zdaj vam pa razložim, za kako zaslugo je postala roža kraljica!*, nadaljuje voljno zapeljiva kopriva. «Jedino prednost ima roža pred ostalimi cvetlicami, in ta je». «Nu, katera pa, katera?*, prašajo mar¬ jetice vse radovedno. «Ta je, da se umejo braniti!*, reče ko¬ priva s povdarkom. «Umejo raniti celo do krvj, oškodovati nenadoma in maščevati se! Kdo bi jim bil neki pokoren, če bi ne imele orožja ?» 75 —■ Marjetice so umolknile vse začudene; kopriva jim je povedala nekaj, kar jim še nikdar ni bilo prišlo na um. Naposled se ohrabri najstarejša od njih in reče: «Ali kako bi mogle pa me vladati, ko smo tako slabe in brezorožne ?» «To ni prav kraljevska šega, da je kdo sam svoj branitelj*, reče kopriva. «Prostak naj se varuje sam s svojo pestjo ; ali pravo veličanstvo si najema braniteljev, ki se bo¬ jujejo zanj, kader treba. Ce ste slabe, pa jaz sem močna; tudi jaz umejem udariti, raniti in maščevati se ! Napravite mi mesto mej sabo; tedaj pošljem k vam svoje otroke, da vas bodo varovali*. Marjetice so jele razmišljati; potem za¬ šepeta jedna za.drugo svoji sosedi v uho: «Poskusimo to*. «Iztrgale so svoje listke iz zemlje in napravile mesto ; in kopriva je poslala mej nje svoje otroke. Kaj je bilo konec vsega tega ? Vrtnar je delal nekaj časa na drugi 76 strani vrta in ni pazil na marjetice. Ko se je pa spet vrnil na to stran, našel jih je vse zadušene in zamorjene pod goščo bujnih kopriv. Ne veruj prilizovalcu, ki išče le svoje koristi, kader te slepi s sladkimi besedami! Kraljevič iastiboj. (Pravljica). SPISALA BOGOMILA KLIMŠOVA. Poslovenil Simon Pomolov. ^ ■ l|jF neki daljni deželi je imela kraljica ^edinega sina, katerega je goreče ljubila. Ali ni mogla pogledati nanj, da bi se ne zjokala. To je zelo žalilo mi, ..ega kraljeviča. Ali, najsi je prosil, kolikor je hotel, tega vendar ni mogel spraviti iz kraljice, da bi mu po¬ vedala uzrok svoje žalosti. Jednoč, ko sta sedela v samotni sobi kraljičini, prigovarjal jej je kraljevič znova, in to krepkeje nego kdaj prej. «Cuj», reče kraljica na to. «nerada ti povem, ali bodi-si: Tvoj oče se je igral nekdaj kot mali deček s svojim bratom. Ta je imel ljubkegA goloba, katerega je vedno 80 nosil na ramenu. Ko se je bil enkrat njiju odgojitelj malo oddaljil, zakuril je tvoj oče ogenj pod drevjem, kjer sta bila, prijel bra¬ tovega goloba in ga vrgel v ogenj iz same svojeglavuosti in objesti. «Brat je prosil, golob je trepetal, ali tvojemu očetu je to ugajalo. In golob je zgo¬ rel ; nič ni ostalo od njega, niti peresca ne. Ali isti trenotek je padel brat tvojega očeta mrtev na zemljo. Tvoj oče se je pre¬ strašil in obžaloval takoj svoje dejanje, ali bilo je prepozno. Modrijani so razsodili, da je bil oni golob dih tvojega strica, in zato da se ni mogel ločiti od njega. Tvoj oče pa je žaloval radi tega dolgn, dolgo, naposled po mnogih letih pa je pozabi to, čutil se je srečnega in prevzel je vladanje. Sele, ko si ti prišel na svet, prišlo mu je spet vse na misel. Na plečih si imel zna¬ menje : ogenj. «Ubogi oče si je to razlagal tako, da imaš ti Ihti ognju darovan za njegov greh. Poklical je skrivši svoje svetovalce, in ti so potrdili njegov strah. Prerokavali so mu z 81 f nebeških zvezd, da oče ne dočaka, da ti vzrasteš, in da zgoriš, kader bodeš imel dvajset let; to pa da, se ti zgodi na «Plame¬ nih gori». Od tega časa ni imel več pokoj¬ nega trenotka ; togoval je, boleha; in zares je umrl, čim si ti jel odraščati. «Na smrtni postelji mi je priznal vse to in me milo prosil, naj bi čuvala nad teboj in posebno vselej skrbela, da bi se ne poškodoval z ognjem. Zdaj veš vse, Castiboj! Uprav se končuje tvoje dvajseto leto, in če nočeš žaliti očeta še v grobu: delaj tako da se prerokovanje ne spolni*. Kraljevič se zamisli: «Plameni ta gora! Kje je ta Plamenita gora ? Zakaj pa nisem do zdaj nikjer nič slišal o Plamenih go.ri?» popraševal je. «Veliko prašaš; ljubi moj», reče mu kraljica. Plamenite gore še nikdo ni videl, j Pravijo, da stoji globoko v gozdih, obkro¬ ženih z morjem; ali kje; tega > In poskakoval je pred njim, da se mu je kar čepica tresla, in vedel ga je po tako neznani poti, da sta se kmalu izgubila dvor¬ nim služabnikom izpred očij. Hitela sta po divjem, gostem gozdu; zvečer sta prišla v celoma novo deželo, kjer se je možiček izgubil kraljeviču. V senci javorjev se je zelenelo jezero pred Gastibojem; mesec je svetil, in po jezerski gladini je plavala krasna vodna roža. Zibala se je na jezeru, migala, plavala bliže_ oddaljevala se in ga vabila za seboj. Kraljevič Castiboj odvrže plašč in klo¬ buk in jel je loviti rožo z_ drevesno vejo. 85 Roža si je poigravala ž njim, dokler ni prišla noč — temna in gosta noč. Castiboju so se nagloma zaprle oči in zdelo se mu je, da sliši žalujočo pesen v daljavi. Tako je prešla prva noč. Mej tem so bili v gradu v velikih skrbeh ■ radi njega. Ko so se vrnili poslani dvorjani, prašali so: ali kraljevič ni prišel že pred njimi domov; kajti — rekli so — zginil jim je izpred očij, da niti vedeli niso, kako in kam. Kraljica se je na to silno prestrašila in poslala je znova sluge, da bi ga poiskali. Dvorjani so se razšli spet po vsej oko¬ lici in po gozdu. Upili so, trobili, preiskali gozd križem ; ali nikdo jim ni odgovoril. In zablodili so globoko v gozd celo do onega kraja, kamor je bil prišel kraljevič in k onemu bregu, kjer je lovil povodnjo rožo. Tu so našli v travi njegov plašč in klobuk. Ali kraljeviča ni bilo tam. Poslanci so se razžalostili in bali so se stopiti pred kraljičin obraz. Ko so se po¬ vrnili žalostni v grad, videli so kraljico kle- 86 čečo na zemlji in prelivajočo goste solze. Še le za nekaj časa se je osrčila in rekla : «Vem, da mi prinašate žalostno novico. Čutim, da. prihajate brez njega'!» In znova se je spustila v jok. Posli so sklonili glavo, žalostni so po¬ dali kraljici klobuk in plašč, ki so ju našli na bregu, in kraljica ga je kropila s svojimi solzami. Ko se je bila njena žalost nekoliko umirila, ukazala je : da bi ta plašč in klobuk pokopali mesto sina v kraljevskem grobu kot j^din spomin po dragem njenem sinu in namenjenem dediču prestola. Vsa dežela je žalovala, kajti vsakdo je ljubil dobrega kraljeviča. V tem je kraljič spal ves dan. A ko se je prebudil, plul mu je že spet mesečni ščep nad glavo in pred njim se je zibala vodna roža na zelenkastih valovih. A na mah jela je veneti, kakor bi jo bil ošinil blisk. Kraljeviču je bilo žal, da bi zvenel tako krasen cvet, nabral je vode v prgišče in jo pokropil. 87 — Tu se roža razpoči in v nji se je po¬ kazal mladenič v jopiču, rdečem kakor polj¬ ski mak. Iz rože se je napravila ladjica, a mladenič je gonil vesla. Veslal je naravnost h kraljeviču ; in ko je prišel tje, spregovoril je: «Ge te bo kdo kaj prašal, reci vedno «ne», nikdar ne pritrdi. A zdaj pojdi za manoj, nimava časa odveč!» Kraljevič je ubogal. Vozila sta se, vozila ves dolgi dan. Že druga noč je bila minula kraljeviču in zdaj je napočil tretji dan (odkar je bil odšel iz gradu). Okrog in okrog je bila voda in le sama voda. Tu se jima zvečer — že proti tretji noči — pokaže svetla proga pred očmi. V sredi jezera se je dvigal visok holm, obrasel z gozdom, in na sredi njega je gorela gro- mada jasnejše nego solnce. Od daleč se je spet glasila k njima ona tožna pesem. In čim bliže sta prihajala, tem bolj razločno je bilo slišati: «Krmim, krmim, ne na krmim» . . . Mladenič pritisne barko k bregu, a kra- ljevič zagleda pri gozdu sedeti starca. Ta je pital golobe in pel neprestano žalostno : Krmim, krmim, ne nakrmim* ... .^eden golob mu je zletel v naročje in zagrulil, kakor bi mu naznanjal, da nekdo prihaja. Starec vzdigne glavo in ustavši prego¬ vori prišlemu kraljeviču : «Y nesrečni uri prihajaš, mladenič. Idi, vrni se !» «Nikakor ne; prišel sem, da spolnim, kar imam spolniti*, odvrne kraljevič. «Še enkrat te svarim*, prigovarjal je mož, «še enkrat, predno stopiš na zemljo, ki se je do zdaj še ni dotaknila noga umrljivega človeka brez kazni !» Ta grmada gori vselej le enkrat v desetih letih, in sicer gMno uro popolnoči ; ali vselej terja člo¬ veško žrtev. Gorje, kdor se ji približa v tem času !» «Torej sem prišel baš prav*, odvrne kraljevič odločno, kajti darovati se imam za svojega očeta, ki more doseči mir le po ognju* . . . — 89 «Torej pa poslovi se od sveta!», reče starec resno. Na to je odprl nekaka vrata z nevid¬ nim ključem, in pokazalo se je pred njima v čarobni svetlobi — cvetlično morje. Dre¬ vesa so ju ljubeznivo pozdravljala in kra¬ ljevič ni imel toliko besed, kolikor jim je rož vonjalo nasproti, in to v najdivnejšili barvah. V sredi je stal grad iz rož, svetlih kakor ogenj, in razširjal vonjavo daleč okrog. Začudeno je obstal kraljevič in poslušal, kako so klicale papige, letajoče po vejah pred gradom : «Gospod, gospod, naš gospod !» Starec je pokimal prijateljski z glavo , in rekel : «Da, tu sem gospod ; ali na tebi je Častiboj, ali bo vse to tvoje ali ne. Jaz ne bom živel več dolgo. Vidim pa, da ti vse to ugaja, in na tvojem čelu berem, da si vrl junak : zato mi je žal tvojega mladega življenja! Odstopi od svojega sklepa! Pri¬ kupil si se mi takoj, kakor bi te bil poznal, kar sem živ; in svetujem ti dobro. Star sem, nikogar nimam, in podarim ti ves ta vrt z vsem gradom, z vsem, kar si moreš le misliti». 90 «Glej, oni ptič tam je uprav ujel mu¬ šico*, reče kraljevič ; «in to bi bilo vendar nepravično, če bi ga dal zato pogubiti. Tudi moj oče je grešil v mladosti, a ne bilo bi prav, če bi imel še dalje trpeti. Naj je svo¬ boden, kakor ta ptič. Na to vzame lok, ki mu je visel ob boku, in prestrelil je mahom vejnato omrežje, v katero je bil zletel oni ptič. Potem poda roko starcu in reče z mehkim glasom : «Ne vem, zakaj te imam tako rad : ali zato. ker si podoben onemu starčku, ki sem ga videl oni dan v snu, ali zato, ker me spominjaš očeta. Ali ljubim te, kakor očeta. Vse bi storil po tvoji želji, samo tega ne terjaj od mene, da bi za pustil svojega očeta !» «Ne, ne !», ugovarjal je starec nekako žalostno, «nimaš me rad ; malo ti je to, kar¬ ti ponujam! In odgrnil je pregrinjalo iz fine tkanine, ki je visela mej dvema sobama. Glej tu !» In stegnivši roko pokazal mu je dol- 91 bino, v kateri so ležali — kakor na oltarji — zlat kelih, krona in meč. / « Izberi si!», pozival gaje starec», meč, ki vedno zadene, krono, vsled katere ti nikdo ne bo enak v slavi, če si jo postaviš na glavo, in kelih nesmrtnosti*. Kraljevič stegne roko po kelihu. V tem pa se je predomislil: «Za kako ceno pa?», popraša. «Za ceno življenja*, odgovori starec. «Moje življenje ne tiče meni, nego osvobojenju očetovemu*, odvrne mladenič trdno in odvrne se od blestečih mamil. «Kakor hočeš*, reče starec ; življenje in čast ah pa grmado !» Castiboj se - strese, spomnivši se, da ima v cvetu življenja končati v plamenu na¬ mesto, da bi dosegel bogastvo in slavo, in ogleda se bolestno okoli po sobah. Ko ga vidi starec tako ginjenega, do¬ stavi : «Glej, da se ločiš nerad od sveta! A to bi še ne bilo toliko, če bi šlo le za te; ah kaj pa tvoja mati?* «0 moja mati, moja uboga, dobra mati!», zaječal je milo mladenič in sklonil stojo glavo. «Kako bi ji ti mogel napraviti tako bolest ?» A osrčil se je in povzdignil glavo: «Cuj», rekel je, «če se spomnim matere, stiska se mi srce ; če se pa spomnim očeta, čudo. da mi srce ne poči. — Moja mati se zveseli, gotovo se zveseli pri vsej svoji bolesti, ako zve, kaj sa je zgodilo, in če premisli, da sem ravnal, kakor se spodobi sinu. Ali moj oče je trpel že dovolj tri na zemlji. Naj umrjem, saj umrjem zanj !» «Zgodi se!», zakliče starec častitljivo. Potem vzdigne roko, in le grmada je gorela pred njima, plamteč visoko pod oblake. «Voli si», reče starček. «Kar si umira¬ joč poželiš, to ti izpolnim*. Častiboj vzdigne oči kvišku in zakliče: «Nesi torej pozdrav moji materi in povej jej, da je moj oče odrešen !» In ne raz¬ mišljajoč dalje, skočil je v plamen. «Tudi to naj se zgodi!»,- rekel je starec. Plamen je udaril više. starec gaje bla- 93 goslovil : in takoj se je spremenil kraljevič v ognjenega ptiča in zletel v gnezdo na lipi. Gnezdo se je unelo, in za kratek čas je izletel iž njega mlad ptič z novim perjem, svetlim kakor ogenj in blestečim kakor zlato. To ni bil nikdo drug nego kraljevič v po¬ dvojeni, povišani moči. Starec se je svetil z nenavadnim žarom in videč ptiča, zaklical mu : «Izpuli mi las in vzemi ga v kljun !» Ptič stori, kakor mu je bil ukazal starec, in v tem trenotku se je spremenil spet v prejšnjega Gastiboja. «Glej, jaz sem tvoj oče», nadaljeval je starec. «Bilo mi je naloženo za kazen, da bi te pregovarjal in sam na tebi izvršil sodbo : Ge bi se bil udal poželenju po tem, kar sem ti ponujal, poginil bi bil, smrt je bila odločena za to, in jaz bi se bil še dolgo mučil, tako dolgo, dokler bi se ne bil našel kdo drug iz našega rodu, ki bi se bil da¬ roval za me, Ti si premagal in rešil si mene in sebe». Kraljevič je objel ginjen očetova kolena 94 in dolgo ni mogel pregovoriti. Še le po dolgem času izustil je te besede : «Torej sem te še enkrat ugledal ! — A kdo so ti. ki so me privedli k tebi, dragi oče ?» «To so. stražniki očiščevalnega ognja», odgovori oče. In oče je zažarel še močneje, in še predno je Častiboj ustal,, razpadel je v kup pepela. Dolgo je stal kraljevič Častiboj na istem mestu. Potem vzame pest pepela, shrani ga v nedrije in napravi se na odhod. Nad gozdom je vshajala zarja jutranjega solilca in svetila pred njim. Kraljevič se razgleduje po poti; preši- njal ga je strah, da bi ne zašel v tej gosti in nepregledni goščavi. A ko se je tako ogledoval, zapazil je, da je grmada ugasnila in da se golobi zbirajo od vseh stranij. .«Nasitil nas j e», grulili so veselo, «zato pokažemo mlademu pot». Zakrožili so skupno nad njim in leteli proti gradu. «T6di, todi!», klicali so kraljeviču. A zdaj ni bilo več tam niti jezera, niti morja, niti neprestopnih porobkov in goščav. Bile so tam same suhe poti, ki so vedle po razkošnem zelenju na prosto. Ko so golobje prileteli do gradu, vzdig¬ nili so se kvišku in se izgubili v zraku kakor belkasti oblaki. Kraljevič je zagledal na tisoče svetil. Igrala je žalostna godba in objokani ljudje so se stiskali okoli par, na katerih je bil postavljen kraljevičev klobuk in plašč. Neopažen pomešal se je kraljevič mej ljudi. Nakrat stopi kraljica iz palače, vsa objo¬ kana in z žarečim obličjem. In mignila je ljudem: «Počakajte, dragi moji» . . . Tu se kraljevič ni mogel več vzdržati, in poln radosti se jej vrgel na vrat. * Mati !», zaklical je. Množica se prestraši, a kraljica — čudo, da ni omedlela samega veselja. 96 Objela je goreče sina, poljubila ga stokrat in naposled zašepetala : «Čakala sem, moj sin, da prideš. Ali veš, da se mi je uprav prej prikazal tvoj oče. Bil je svetel, kakor mlado solnce in naznanil mi je, da si ga ti rešil, in zahvalil me je, da, sem te vzgojila tako lepo*. Kraljeviču so stopile solze iz očij. Vzel je očetov pepel iz nedrij a in po- ljubivši ga pobožno, dal ga je kraljici. Z veliko slavo pokazala je zdaj kraljica svojega sina radujoči se množici, potem pa ga je spremila v grad. A ko jej je potem kraljevič pravil, kaj in kako se je to zgodilo, kako vrlo je po¬ stopal : tedaj ni imelo njeno radovanje konca. In potem sta živela srečno in mirno, in imela sta vedno očetov pepel v veliki časti. In nič drugega nista mislila nego to, kako'bi osrečila svoje ljudstvo. In ljudstvo ju je radi tega častilo in ljubilo. Pravljica. Spisala Bogomila Klimšova. ^ - Poslovenil 7 VJ/. /•N JPj il je bogat boter, ki ni imel otrok. Nikogar ni bilo, da bi podedoval po njem. Tedaj pozove k sebi v službo tri brate, vse tri svoje zetce (kojirn je bil boter). Jednemu je odkazal delo na polju, drugemu v hiši, a tretji je imel služiti njemu. Starejša dva, L a č n e ž in Z a v i d n e ž, nista marala veliko za delo. Premišljevala sta le to, kako bi si ugodila in kako bi osleparila botra; samo Srečko mu je zvesto služil. A ni mu služil dolgo : Prvi dan je bil boter zdrav, drugi dan je obolel, tretji dan 100 umrl. Umiraje je rekel svojim zetcem: «Vse, kar imam. je vaše ; razdelite si to pravično mej seboj!» In umrl je. Lačnež si je vzel hišo, Zavidnež polja, a Srečkotu ni ostalo nič. «Kaj pa dasta meni?«, oglasil se je. Brata se spustita v smeh ! «Vzemi, kar je ostalo«. Srečkotu, se ve — se je to za malo zdelo. «Dajta mi vendar nekaj !», opominja brata. «Veš-li kaj», reče starejši Lačnež smeje- se, «po dvorišču teka pepelnati petelin, tega si vzemi!» Srečko gre na dvorišče in ujame pete¬ lina. «A kaj pa še?», popraša dalje. «K petelinu tikala bi kokoš«, smeje se Zavidnež ; «če hočeš, dam ti ono staro črno čopatko«. 'i Srečko ne reče nič, pego si ujame še kokoš. «Kaj pa še ?», popraša v tretje. Lačnež se nasmeje še bolj in reče : «Veš-li kaj, na podu se povaljuje potr- 101 gana kapa in debela vreča ; vzemi to, da ne porečeš, da nisi ničesa prejel od naju !» Srečko vzame vrečo in zavrženo kapo, obriše spoštljivo prah z rokavom in reče : «To je čepica rajnega botra, vzamem jo; botriček mi je bil vedno prijazen*. In tedaj si dene na glavo pošteno domačo vidrovko*), ki jo je nosil v življenju rajni botriček. A jedva jo je bil posadil na glavo, videl je takoj : ali ima pred saboj dobre ali slabe ljudi. In rekel je : «Tu mi ne bodo cvele rože ! Uganem se bratoma !» Poslovil se je torej od njiju, prestopil domači prag — in šel po svetu — s čopatko (kokošjo) in petelinom. Krepko in veselo sta stopala petelin in kokoš, govore mej saboj v kurjem jeziku. Srečko jih ni razumel. «Kiki — riki — kiki», kokodakal je pe¬ telin. — «Srečko je podedoval najbolje*. «Kuku — ruku — kuku», odvrne kokoš, « borno videli*. ') Čepica iz vidrine kože. 103 O poldne je sedel Srečko pod grmovje v senco. Razdelil je kruh svoji perjadi. In tedaj mu jame Crnuha (kokoš) prav razumno govoriti: «Srečko, Srečko ! zanesi se na me ; vselej ti bom svetovala dobro! Kjer pa za- kukurikam, tam bo nesreča ! »• «To vem že od rajne matere, da pomeni nesrečo, kader kokoš knkurika», odvrne Srečko. «Ali, če mi boš svetovala, slušal te bom». Petelin pa napne ostroge, postavi se košato pred Srečka, pokima pomenljivo z glavo in zapoje : «Dobro si storil, Srečko, da naju nisi zavrgel. Zato ti povem : «Kader boš hotel, da bi sijalo sobice, deni me na svoje rame; a če me deneš v vrečo, usuje se dež». «Tega bi ne preplačal z denarjem*, reče Srečko. Dene si torej petelina na ramo jn imel je najlepše vreme na potu. Sobice je grelo prijetno, trate so vonjale, šlo se je kakor po baržunu. Srečko si je zažvižgal 103 veselo pesem in šel z lahkim srcem kakor tiček po svetu. Na pravo;, na levo grmovje, a pred njim in za njim pot. Naposled se cesta obrne in Srečko je stal s svojo družbo pod gozdom pred krčmo, kjer je žiyel zelo lakomen krčmar. «Kaj mi daste jesti?», zakliče mu Srečko, s topi vsi v sobo ; «ubog popotnik sem, lačen sem, ali denarja nimam »j «Torej pa specite si petelina, ki ga imate na ramenu ?», menil je krčmar. . *«Np, tega pa ne storim», brani se Srečko. Krčmar zgane z rameni: «A pri nas ne kuhamo za ljudi, ki ne plačajo. — Saj nam itak zdaj nič ne raste na polju, ker že četrt leta ni bilo dežja in še sami ginemo za gladom !» In vzdihnil je: «Sami prazni oblaki, prazni oblaki, pa nič dežja». «Nu, če ni drugega*, reče Srečko, «tu je lahka pomoč. Samo prinesite mi jesti in piti!» Krčmar gleda nezaupljivo zakrpano vrečo, sivega petelina in staro čopatko in pomeri Srečka od nog do glave. Menil je, da je 104 prišel kak potepuh k njemu. Ko se je pa spomnil, kaka potreba je po svetu zaradi suše, mislil je : naj bo že kakorkoli. In šel je ter prinesel Srečku, kar si je ta želel. Računil je, da mu sosedje dobro plačajo, če stori Srečko, kar je bil obljubil. Srečko nakrmi najprej svojo perutnino, potem pa dene petelina v vrečo in sede za mizo. Takoj so se zbrali oblaki in vsula se je velika ploha. In to je trajalo nekoliko dnij. Se le, ko je videl Srečko, da je dosti dežja, izpustil je petelina, in takoj se je zjasnilo. Krčmar se je zelo čudil vsemu temu, gostil je Srečka in povedal sosedom, da ima pri sebi človeka, ki ukazuje vremenu. Sosedje priteko skupaj, povzdigujejo Srečka do neba, zahvaljujejo ga, zneso mu skupaj, karkoli je hotel, ter obljubujejo gore in doline, da bi ostal pri njih. Ali Srečko se ni dal preprositi. Trdil je, da ga je tudi drugje potreba, spravil svoje reči in šli so. V tem se je glas o njem raznesel daleč — 105 — okrog, Predno je prišel do najbližnjega mesta, vedel je že vsakdo o njem. Osebno (po obraza) ga pa nifedo ni poznal ; in predno je prišel v mesto, svetile so se tudi že davno zvezde na nebu. Potrkal je takoj pri prvi hiši, ker je bila razsvetljena; bilo je očitno, da so ljudje notri še bdeli. Pri oknu je videl Srečko, '' % kako kmetica jemlje kolače iz peči in spet druge polaga v njo. Kmalu se oglase koraki po veži, ključ zarožlja in v vratih se pokaže starka ne- uljudne zunanjosti : «Kaj pa dobrega ?», popraša ga ostro. Srečko je opazil, da ni dobro storil, da je menil tu prenočiti. Kokoš je bila zaku- kurikala. «Pečete kolače na pogreb», reče Srečko. « Pripravite se k temu!» Starka se zasmeje nagajivo. «Na pogreb! Kaj vam to pride na um, gospodič. Jutri omožimo hčer!» In zaprla je naglo vrata. 106 Srečko potrka na bližnja vrata poleg prve hiše. Prišel mu je odpirat mlad mož s sve- tilnico v roki. Tudi ta ni bil nič manj bahat, kakor ona prva babica. Kokoš je zakukurikala v drugo. Srečko zasuče glavo: «Hotel sem prenočiti pri vas, ali tu žuga nesreča. Varujte se!» Mladenič se zasmeje: «Lejte, lej te preroka! .Jutri pripeljem nevesto v hišo. Že ves dan ogenj veselo prasketa-tu poleg». In pustivši Srečka pred pragom zaklenil je hišo. • Srečko je že premišljal, kje . bi potrkal v tretje. Sel je do drugega konca mesta in prišel k hišici, ki je imela poleg vrt. Mesec je svetil prijazno nad njim, v oknih je cvetela sivka, a na strehi so gnjezdile čaplje. Srečko se osrči in potrka. V sobi se pokaže luč, potem izgine, in posvetilo se je še le tedaj, ko je mlada ženica stopila na prag. 107 «Kaj nam prinašate dobrega?*, nagovori prišleca. «Mir vam bodi*, reče Srečko. «Sprej- nlite me dobri, srečni ljudje, pod streho za to noč !» «Ljubi prijatelj», reče ženica, «dobri morda smo; ali srečen ni nikdo na tem mestu. Naš kralj nas tepe pogosto s hudimi šibami, nerad vidi koga veselega, kajti sam je vedno otožen. Tudi nam je nedavno toča vse pobila na polju. Ce pa želite prenočišča, to vam pa prav rada privolim*. Mignila mu je prijazno in smehljaje se vedla vse tri k svojemu možu. Mož jih je sprejel jednako uljudno kakor ona. Srečku so se smilili ubogi ljudje in želel je, da bi se jim mogel kako hvaležnega izkazati. A zdaj ni utegnil misliti o tem; rad je bil, da si je mogel odpočiti utrujene ude. Nastanil se je v zgornjicl petelin seje usedel pred na okno, a kokoš si je našla staro kurjo pletenico. Solnce je gledalo že skozi okno, ko je petelin zjutraj zapel na veji: 108 «Ustani, Srečko, ustani! Že gredo! že gredo!» Srečko si pomane oči iz trdnega sna, vrže naglo haljo čez se in pristopi k oknu, ne vede, kaj se tu godi, A glej: po vrtni stezi so stopali k hiši neznani gospodje v pernatih klobukih in zlato-obrobljenih plaščih. Kmetica je krmila tedaj prešičke na dvorišču. Gospodje jo lepo pozdravijo in reko : «Povejte nam, mamica, kje je oni bla¬ ženi mož, ki je velik prerok in izvoljenec božji ?» Kmetica ni vedela, ali naj se čudi bolj temu, da se jej uklanjajo taki gospodje, ali pa temu, kar je slišala od njih. «Kako bi mogla to vedeti jaz, prosta žena?«, branila seje; «to se gotovo motite, plemeniti gospodje!« «Ne, ne motimo se«, rekli so, «tu pri vas mora biti». «0 drugem ne vem nego o ubogem potniku v jopiču, ki me je sinoči prosil prenočišča«, odgovori žena. «Vodite nas k njemu!«, reko jej gospodje. — 109 Kmetica jih vede na vrh, kjer je stal Srečko pri oknu. in dvorjani so se mu glo¬ boko poklonili in rekli : «Velika čast nam je, da nam je dovo¬ ljeno, pozdraviti tebe, časti vredni prerok! Blagoslovljen bodi čas, ko smo dosegli to milost!» Srečko takrat ni razumel početja dvor¬ janov. Naposled je jedva spregovoril: «Kaj, jaz — da sem prerok ?,» «Pustite to skromnost*, reko gospodje, «Vemo, kaj si dokazal nedavno, in učeraj pri svojem prihodu v naše slavno mesto »j — pri tem se mu spet globoko priklonijo. «Prerokoval si neki hiši nesrečo, in požar jo je uničil še isto noč; poleg tega je zgo¬ rela tudi hči iz sosedne hiše, ki je bila ne¬ vesta njihovega sina. Pekli so torej res ko¬ lače za pogreb, kakor si jim bil pred povedal! Tvoja slava se je raznesla celo do kraljevega prestola. In zato nas pošilja naš milostni kralj k tebi, kajti danes se je kralju izgubil dragoceni prstan. Povej, slavni mož, kje je!» 110 «Motite se», reče Srečko, «nisem tako vsevedoč ...» A dvorjani so trdili svoje in rekli: «Naš kralj ne sprejme izgovora; ukazal nam je ostro, naj se ne vrnemo brez tebe. Če ne storiš po kraljevi volji, pridemo v nje¬ govo nemilost mi in ti». Tedaj je bil „ dober svet drag A Srečko se kmalu spametuje. «Čemu bi hodil z vami?», reče. «Nesite kralju mojo kapo; potem bo isto, kakor bi bil jaz pri njem!» In tedaj je dal botrovo vidrovko jed- uemu njih, ki je najniže uklanjal glavo pred njim, in pri tem gledal ga je ostro. V onem človeku namreč ni slutil nič dobrega. Dvorjan se strese, kajti res ni imel dobre vesti. Vzame čepico; a ko so se drugi pokorno klanjali Srečkotu, tedaj spusti ne¬ opaženo ukradeni prstan v njo. Tresel se je strahu, kaj se bo godilo dalje; ali tolažil se je, da je s tem gotovo odvrnil sum od sebe. Tako so prišli do gradu. Kralj in kra- 111 Ijica sta jih že željno pričakovala. Ko jih je zaslišal in našel prstan v vidrovki, hvalil je glasno modrost in vednost Srečkovo. Veselo poda kraljici najdeno dragocenost, poslance pa pošlje takoj spet k Srečku z obilnimi darovi. Srečko pa se je hotel le ogniti poti v grad; dal je čepico le zato, ker ni imel nič drugega v roki. Njegova gostiteljica pa je bila vsa razbur¬ jena. Ni se mogla dovolj izgovoriti, da ga je pogostila tako uborno, in prosila ga je tisočkrat odpuščenja. A Srečko jo zagotovi, da jej je hvaležen radi njene ljubeznivosti, in gre iz mesta hitro, kolikor je le mogel. Obrne se s svojimi ži- valimi proti reki. A ko so došli do naj- bližnjega gaja, zasliši za seboj konjsko peketa nje. Bližali so se naglo dvorjani na konjih. Ko poskačejo s konj, reko mu: « Počakaj! Nikar ne beži pred kraljevo zahvalo. Pošilja nas, da bi te privedli na poveš kralju, kdo je bil ukradel 112 oni prstan. Iskali smo te, in glej v naglem diru jezdimo za taboj!» Tedaj razlože pred njim kraljevske da¬ rove: briljanten prstan, dvorjanski plašč in ; Srečkovo vidrovko. Kajti to — deli so — J dovoljuje mu kralj nositi — v dokaz svoje posebne milosti — namesto širokega, z zla¬ tom obšitega klobuka, kakoršnega so nosili ostali dvorjani. Od danes da spada namreč ; tudi on mej nje. Srečko je bil zdaj še v večji zadregi nego prej . . . Malo premišljuje, potem pa odgovori: «Povejte kralju, svojemu in mojemu gospodu, da se mu klanjam. Tako imenit¬ nih darov nisem vreden, ali svojo vidrovko rad sprejmem spet: kajti ta najbolje pristoji j mojemu kmečkemu stanu. Pogladi vidrovko in dene si jo veselo na glavo in reče: «Oni prstan je bil vzel ta, kdor pride danes prvi h kralju, a ne bo imel malega prsta !» Nezvesti dvorjan pogleda prestrašeno — 1x3 — svoje prste in one svojih tovarišev; vsakdo jih je imel deset. Oddahne si prosteje in gre k gradu veseleji nego prej. A čim bliže je prihajal, tem bolj se je vznemirjal, tem bolj ga je sprehajal strah. Zdelo se mu je, da drevje pod gradom kaže nanj s svojimi ve¬ jami, a ko je stopal do kraljeve dvorane, zmešal se'je popolnoma: zaprl je duri tako naglo za seboj, da si je odtrgal mali prst. Vzkliknil je bolesti. Ko mu pa pridejo na misel Srečkove besede, spreletel ga je mraz. • Dvorjani so se spogledali prestrašeno. Nepošteni sluga pa se je vrgel h kraljevim nogam in prosil milosti s sklenjenima ro¬ kama. Kralj ga je ostro kaznoval, ob jednem pa se je razsrdil, da Srečko ni sprejel nje¬ govih darov. Tedaj poišče še dražje lepo- tičje: s srebrom pretkano odejo in najjas¬ nejšega konja iz konjarne. Ali Srečko je bil že daleč za mestom. Mahoma zagleda kolobar prahu, in sapa mu 8 I 114 je zastala; spet_ so bili tu kraljevi poslanci. Pripeljali so mu konja, pogrnili plašč pod njim na tla in pomagali mu v stremena. Zdaj Srečko ni mogel več uteči. Kralj in kraljica sta ga pričakala na prestolu; hodnike in stopnice, koder je imel hoditi, dala sta okrasiti z venci. Srečku se niti v sanjah ni priteknila nikdar taka gizdavost. Tu ustane kralj, migne mu in ga nagovori tako-le : «Vem, plemeniti mož, da ni nič takega, česar bi ti ne izvršil. Že mnogo si storil za me, a le še jedno mi stori: odkar kraljujem, nisem še zatisnil očesa. Ge ležem zvečer utrujen na posteljo, vzrastejo mi krila, spre¬ hajam se v prekrasnih vrtih, okoli mene šumljajo mični slapovi, nekaka čarobna moč me vodi po rajskih deželah: ali po dnevu se opotekam upehan, da niti žezla ne morem držati.. Od vseh zdravnikov, kar sem jih prašal, ni mi znal nikdo pomoči. Ge mi pomoreš, plačam te kraljevski za to». Srečko se užalosti in reče: 115 «Mnogo zahtevaš od mene, kraljevski gospod; k temu niso dovoljne moje moči». A kralj je imel to le za izgovor. «Ali me hočeš nalagati?*, zakliče raz¬ srjen. «Ali si tudi ti tako neveren, kakor vsi moji služabniki? Stori, kar terjam, ali pa zapadeš zasluženi kazni!* Srečko se ni nadejal tega. Izprosil je tri dni pomisleka. In tugoval je in se bal, kajti hiti Črnuhe niti petelina ni videl okoli sebe. A sam pa si ni vedel sveta. A ko je šel v svojo sobo, čakala sta ga že oba pred durimi. «Se enkrat ti bom svetovala*, reče Grnuha, «ali zdaj je v zadnje. Skrbi, da ne bo zastonj, sicer si izgubljen! — Povej kralju, da sprejmeš njegov ukaz, ali da tri dni ne sme pustiti nikogar v vrt i* Srečko se jej je srčno zahvalil in slušal jo je. In Grnuha ga je peljala v vrt. «Treba ti bo, da greš z mano v podzemeljsko kra¬ ljestvo*, reče mu. «A ne dotikaj se tam nobene stvari, naj bi tam videl karkoli! Za vsak slučaj vzemi seboj šipkovo vejo!* 8 * 116 Obstala je pred šipkovim grmom in izgrebla jamico. Pred Srečkom se odpre peščena steza. Vila se je v raznih ovinkih in vedla k že¬ lezni mreži. «Pustita me naprej», reče tu tiho Cr- nuha, «a kadar odprejo, smuknita naglo za mano!» Potem je potrkala s kljunom na vrata. «Kdo je ?», oglasilo se je notri. «Dobri znanci», odgovori Črnuha. Vrata se odpro in vratar — 'krokar je stegnil glavo do durij. Ko pa zagleda črno čopatko, odprl je na stežaj. Kavke, vrane, krokarji in razni črni roparski ptiči, ki so sedeli na veji okrog, stikali so glave: «Ali smo vsi tu?» «Nismo ne!», odvrne Črnuha. «Torej pa pustimo odprto», reče vran. Grnuha pelje svoja druga k zlatim vratom. Tu se ustavi. «Zdaj pa ne morem več dalje», nago¬ vori Srečka, «odseci mi glavo!» 117 .«Ah, kako bi ti mogel to storiti za tvojo prijaznost?*, ustraši se Srečko, in oči so se mu napolnile s solzami. «Nič mi ne bo škode s tem», zago¬ tavlja ga Črnuha. »Nasprotno: še le koristil mi bodeš. Udari me samo s to šipkovo vejo!» Tu se Srečko ni več ustavljal. Glava je odletela, a Crnuha se je spremenila v blestečo, belo kuro, brez madeža. Zlata vrata so se svetila pred njimi, odprta na stežaj, a Srečko je obstal kakor začaran: Z visokih skal, obrastlih z rdečim cvetjem, tekli so srebrni slapovi, in široka košata drevesa so obrobljala jezero, na katerem so se zibale kristalne ladije, obložene z zlatom, kakor bi plavale po vodi bele prozorne cvetlice, protkane s solnčnimi žarki. Ladjice so ga vabile, naj bi stopil v nje; ali Srečko se je spominjal Crnuhinega opomina in od¬ vrnil je glavo v stran. «Vabite, le vabite*, rekel je sam za se, «a jaz imam drugo opravilo, nego voziti se po jezeru!* «Tako, tako*, pohvali ga petelin, «če 118 bi se bil usedel, odpeljali bi te bili k dalj¬ nim bregom in ne bi se bil vrnil nikdar več». In Srečko je poslušal kako pojo ptiči, skakajoči po vejali in leščeči se v najbolj pestrih (pisanih) bojah (barvah). Rdeči so se lovili tu z zlatimi in ščebetali v ptičjem govoru. «Ali smo vsi tu?», ozve se zadaj rajski ptiček. «Nismo ne!», odvrne petelin. «Torej pa pustimo odprto», dostavi oni. Petelin je skakljal dalje in vodil Srečka čelo do srebrne mreže, in tu se je ustavil. Za srebrno mrežo so se podili snežno- beli ptiči po drevesih;, cvetočih kakor lilije. V sredi, v zelenilu, se je dvigala hladnica, zastrta z rožnimi zagrinjali, ki so bila po¬ sejana s pisanimi klinčki. Jedva je bil Srečko vstopil, že zasliši nad glavo: «Ali smo vsi tu?» -4