Kinjiževna poročila. 177
Književna poročila.
šil O. Andrija: O pokušaju krivičnog dela. I>oktorska rasprava. Novi Sad. 1959. Str. 195.
V naši po obsegu ne preveč obširni kazenskopravni monografični književnosti disertacija g. Šila, ki jo je avtor uspešno branil nu subotiški pravni fakulteti, ne bi smela ostati neopažena. To tudi zaradi tega, ker se je pisec pogumno lotil zelo težavnega problema, ki povzroča od dobe glosatorjev vse do danes ostra nesoglasja in spore v doktrini kazenskega prava. Avtor pripominja upravičeno, da predstavlja rešitev problema o poskusu zelo važno nalogo kazenskopravne vede. Saj gre za bistveno načelno vprašanje o okviru in mejah kaznivosti. Smoter dela vidi pisec prav v kritični razbistritvi spornih vprašanj o odstopu od poskusa in o kazmivosti poskusa.
V prvem delu knjige podaja avtor podroben pregled objektivnih, subjektivnih in kompromisnih teorij o poskusu. Drugi del vsebuje kritično analizo pojma jKJskusa in njegovih vrst (sposobni in nesposobni poskus, dokončan in nedokoinčan poskus), kakor tudi razčlenitev pojma o tzv. pomanjkanju dejanskega stana ter o putativnem deliktu. Na koncu razpravlja o kaznivih dejanjih, pri katerih poskus ni mogoč, o odstopu od poskusa in o kaznivosti poskusa.
Avtorjevo pojmovanje pravne narave poskusa se približuje v glavnem stališču objektivne teorije. Za ;pojeni poskusa je, po njegovem mnenju, potrebno dejanje, ki je sposobno jjovzročiti kazenskopravno posledico („radnja sa snagom prouzrokovanja krivičnopravne posledice"). Vzrok izostanka take posledice pri poskusu v konkretnem primeru tiči v tem, du so njen nastop preprečile zunanje okolnosti, ki niso bije odvisne od storilčeve volje (str. 151). V zvezi s tem se g. Šil zavzema de lege ferenda zoper kaznovanje absolutno nesposobnega poskusa: ,.Ne-podoban pokušaj, a isto tako i tzv. nedostatak u biču dela ne treba da budu kažnjiva dela, jer im manjka snaga prouzrokovanja krivičnopravne posledice, a tirne i elemenat protipravnosti" (?, str. 169). Isto mnenje je v naši literaturi branil že pred leti dr. Borivoje Petrovič (gl. njegovo razpravo p. n.: Inkriminacija apsolutno nepodobnoga po-kušaja. Arhiv. 1955). Argumentacija obeh zagovornikov nekazuivosti absolutno nesposobnega poskusa se nam ne zdi prepričevalna. Pri poskusu vobče in še posebej pri absolutno nesposobnem poskusu ima prednost ne dejanje kot tako, temveč osebnostni moment, — „la crimi-nalite de Tagent revelee par le fait acoompli", po besedah Garrauda (Precis. str. 171). V duhu objektivne teorije rešuje avtor de lege ferenda tudi vprašanje o kaznivosti poskusa: Zagovarja namreč obligatorno omilitev kazni pri poskusu, „jer dovršeno krivično delo sadrži povredu napadnutog ljudskog dobra, a pokušaj samo opasnost po* ovo dobro" (str. 169). Dokončan poskus pa se naj kaznuje mileje od nedokončanega (str. 171). Tudi v tem pogledu kaže pisec precejšnjo konservativnost ter sledi stari tradiciji Clarusa: ..Minus puniitur cpii actuni Tion perficit."
Največjo pažnjo je posvetil g. Šil teoretični stroki problema. Toda pri tem ni upošteval najnovejšega razvoja doktrine o poiskusu, zlasti v Nemčiji v zvezi s preosnovo kazenskega prava v duhu tzv. vo-
178 Književna poročila.
luntarizma in personalističnega prava v kazenskopravni vedi. Avtorju so ostale neznane Spomenica pruskega justičnega ministrstva iz 1. 1933. in poznejše nemške uradne publikacije, kakor tudi razprave o poskusu iiz pjeresa Eberta, Freislerja, Kleeja, Kruga in dr.; prav tako avtor ni upošteval izčrpne študije prof. Munde: Pojem poskusa v najnovejši za-kioinodaji (SI. Pr. 1957).
Glavno pomanjkljivost disertacije vidimo v neenakomerni razdeliti gradiva. Pretežni del knjige zavzema obravnavanje čisto-doktri-nalnih sporov o poskusu. Pri nas veljavnemu pozitivnemu kazenskemu piavu je posvečen v celoti le zadnji § 16. (str. 186—193), ako ne računamo kratkih pripomb, raztresenih v različnih delih knjige (gl. n. pr. str. 145, 155, 175, 177). To je vsekakor premalo! Na domačo književnost se pisec ozira v z^o omejenem obsegu; judikature naših višjih sodišč glede poskusa, ki ni tako neznatna, pa žal sploh ne omenja. Teoretični del disertacije se naslanja v glavnem na nemško in deloma francosko in ogrsko strokovno literaturo.
Avtorjevi zaključki o načelnem stališču našega kz. v pogledu i>o-skusa se v bistvu strinjajo z mnenjem, ki smo ga zastopali že 1. 1954. v „Sistemu kazenskega prava" (str. 100). G. Šil ima prav. ko trdi, da „naš kz. nije primio ni objektivnu ni subjektivnu teoriju, več... je usvojio zaključke kako objektivne tako i subjektivne teorije te je na taj način odbacio zahtev teorijske zaključenosti i u svojim propi-sdma o pokušaju rukovodio se, bez obzira na zahtev konsekventnosti, isključivo praktičnim razlozima i takvim shvatanjem pravičnosti, koje, po njegovom mišljenju, najbolje odgovara zahtevima današnjih prilika i pravnoj svesti naroda" (str. 159).
Z delom je pokazal mladi avtor resno zanimanje za problematiko nauka o poskusu, pa tudi nenavadno dialektično spretnost in sposobnost kritične presoje zelo zamotanih vprašanj kazenskopravne teorije. Tem bolj je obžalovati, da čisto doktrinalna stran dela ni v pravem sorazmerju z njegovo pozitivnopravno dogmatično platjo-.    ^ Maklecov.
Devoto Luigi: L'obbligazione a esecuzione continuata. Padova. Ce-dam, 1945-XXI, vel. 8», str. IX in 592, cena broš. lir 80. (Pubblicazioni della facolta di giurisprudenza della R. Universita di Padova, V).
Obširna, temeljita monografija o praktično jako važnem predmetu, na čigar teoretsko težavnost in spornost kaže že sama nedoločna terminologija, tako ital. kakor slov. — „trajne obveznosti"? — Pisec obravnava najprej razne teorije, ki so nastale zlasti v zvezi s p>ogodbami o dobavljanju, s klavzulo rebus sic stantibus, v zvezi z učinki raz-veznega pogoja na nekatera obligac. razmerja, z ne-uoinkom razveze za nazaj, z učinki odpovedi itd.., in prihaja do sklepa, da gre pri trajnih obveznostih za eno enkratno, na enkratni odločitvi volje slonečo trajno zapoved, ki rodi več med seboj enakih in le po trenutku časa, v katerem je dolžnik zavezan, različnih položajev; dolžnik naj ravna na določen način, kadar se ponovi določen primer: vsaka činitev naj zadosti posebnemu upnikovemu interesu, vsaka ima svoj poseben vzrok (causa giustificante). Torej gre za vrsto enostavnih odmošajev. ki so povezani med seboj z enotnostjo izvora, enakostjo oblike in enakostjo subjekta ali objekta. Nato navaja pisec primere trajnih obveznosti in razlike med njimi in na prvi pog ed sličniroi pravnimi razmerji. Izčrpno in globoko obdeluje odpoved kot poseben način prestanka trajnih obveznosti, obravnava njih izrecno in molčečo obnovite^- in podrobno razpravlja o njih izpolnitvi in o nasledkih izostale ali nepopolne izpolnitve. Poseben praktičen pomen utegnejo, kakor po poslednji svetovni vojni, dobiti izvajanja o preveliki teži (onerosita) trajne obveznosti.
Razne vesti. 179
Drugi vzroki prestanka (prenovitev, pobotanje, zastaranje itd.) so obdelani bolj kratko. Liieratura ni navedena samo ital., nego tudi nem. in fran. Delo, polno tehtnih misli in dobrih pripomb, bi zaslužilo, ko bi dopuščal prostor, mnogo bolj izčrpno oceno; naj omenim h kraju le, da je za nas zanimivo tudi iz nepravniškega razloga: z,naten del je nastal v Ijubljaoii, kjer je pisec služil vojake; včasih vendar inter arma non ,s.ilent Musae. Dr. M. Škerlj.
Ekonomist. Zagreb. 1945. God. IX. br. 4—5. Mjesečnik. Zagreb. 1945. God. LXIX. br. 5. Mjesečnik. Zagreb. 1945. God. LXIX. br. 6. Mjesečnik. Zagreb. 1945. God. LXIX. br. 6a.
Polee Janko: Gregor Krek. Posebni odtis iz Letopisa Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. 1. 1958—1942-XXL str. 201—207, 226 do 227.
Pravny ob-zor. Bratislava. 1945. R. XXVL č. 5. Pravny obzor. Bratislava. 1945. R. XXVL č. 6.
Rivista italiana di Diritto penale. Padova. 1945-XXL A. XV. N. 1. Rivista di Diritto privato. Padova. 1945-XXT. A. Xin. N. 1—2.