Arthur Rimbaud — A. Debeljak: Spavač v kotlini.
česar. Ves zaklad je še v mojih rokah; ves, cel, dehteč. In potem odpiram pismo. Izpočetka počasi, vidiš takole; potem hitro odtrgam zadnjo zapreko, takole — in . . . Zdaj tiho!"
Olga gleda Pavline begajoče oči in stisnjene ustnice. Pa mahoma pogleda pozorneje. Lahna rdečica dahne v Pavlina lica, ustnice zadrhtijo v ponavljanju besed iz pisma, in oči pogledajo bistreje. Potem omahne roka s pismom in grenko se pretegnejo ustnice.
„Tako, tako, tako," pravi komaj slišno in se nasloni nazaj.
„Pa kaj, Pavla — kaj?" se vznemiri Olga.
Pavla zre nepremično rdečo rožo v zlatih žarkih in reče tiho:
»Zaročil se je."
»Zaročil. In?"
„Saj res. In kaj zato?" pravi skoraj v šepetu Pavla in se nasmehne. Skloni se naprej in podpre glavo. „Kaj zato, kaj zato."
„Pavla! O — meni se zdi . . ."
„Joj, Olga!"
In glava klone bolj in bolj in svetli biseri zatrepečejo v cekinu;<?) tik Pavle.
Potem pa se umikajo cekini, in ura šteje sam polumrak
Rrthur Rimbaud — H. Debeljak:      Ve /K^rf%Jto    LL   >^i'
Spauač u kotlini.
Gio      zelena, kjer vihravo peva reka in meče cunje;,'srebrne vrh kamenov, in kamor solnče se s ponosne gore steka. Dolinica, ki peni se od pramenov.
V kopeli sinjih svežih kres mladostno glavo, vojak odprtih ust in nepokrit leži pa spava; pod oblakom se je zleknil v travo, bled v postelji zeleni, kamor luč dež^-j
Noge v cvetočih mečkih, spi. Usmev obkroža ga liki bolno dete, ki je mati boža. Priroda, toplo ziblji ga: on čuti hlad!
Nozdrvi ne drhte mu od vonjav opojno; roko na prsih, ko na solncu spi pokojno; na desnem boku zeva rana ko škrlat.