Marica:  Ob spominih.
5^3
Ob spominih.
Spisala Marica.
o prijazni sobi se širi prijetna gorkota. Svetilka sije sam6 na žensko pisno mizo ; ostale reči so v somraku. Na mizi leže križema pisma, listine, knjižice in razna pisanja, katera pregleduje le površno. Nekatera trga čez pol, nekatera pa na drobne, drobne kosce. Druga zopet spravlja v zavitek in jih meče v drugo bas izpraznjeno predalce.
»Oh, koliko stvarij se mi je nabralo v tem kratkem času — toda je li res tak6 kratek?«
Tako se vpraša Milena in zamišljeno gleda razvržene popirje. Z jedno roko si podpira belo čelo, pokrito z nerednimi koderci, drugo pa drži na naslanjalo  svoje stolice.
»Oh, tudi to pismo je še tukaj in drugo tudi! Kolikor se spominjam, bili sta jako  neumni in brezmiselni pismi!«
Tako govoreč, vzame list, obsežen tri gosto popisane pole, in ga jame malomarno citati. Od vrste do vrste se ji izpreminja obraz, in nje resne poteze prihajajo čimdalje milejše.   Naposled zmaje z glavo.
»Tedaj takšna sta bila lista, polna lepih mislij, in takrat sem dejala, da kar mrgolita od brezumnostij, praznih besed, neumevnih izrazov in neznatnih  imen . .  .«
Bilo je to pred osmimi leti. Milena je bila takrat v mišljenji še pravo dete in kaj je vedela o takih lepih mislih,  kaj sploh o lepem!
Videla ga je sam6 jedenkrat.
Pisal ji je, naj prevzame nalogo v nekovi igri, in kako ji je pisal za takšno malenkost! Kako je pisal o ženski nalogi doma in v društvu! Razumela ga je pa tako malo, da se mora sedaj zardeti.
Ali on — on sedaj počiva že dolgo tam nekje na samotnem vaškem pokopališči!
Njega ime je videla skoro po teh listih med imeni slovenskih pisateljev in čudila se je in vpraševala, kaj neki je mogel spisati oni človek . . . Sedaj ga prosi   oprostila, sedaj   želi pokoja njega duši 1
Milena spravi lista zopet v predalce in seže po večjem številu pisem, pisanih z isto roko. »Ti krepki, uprav moški stavki, iz katerih mi vender veje med vrstami lahek, komaj čuten dih srčne ljubezni! . . . Zadovoljen je bil s prijateljstvom, ker ga nisem mogla ljubiti, dasi me je ljubili   Videla sem to iz vsakega lista, iz vsakega stavka in iz
36*
>. ¦•¦¦
5°4
Troškn:  Sreča.
vsake besede. Veselo sem prejemala, rada čitala in redno hranila list za listom, ker se nisem bala, da bi kdaj usehnil njih vir. Tukaj v vseh listih imam popolnoma njega: jednega 6nih redkih m6ž, ki ne ljubijo deklice le zaradi zunanjosti, ampak jo morejo ljubiti zaradi — nje duha! Prepričana sem, da bi me bil takisto ljubil, ko bi me ne bil nikdar videl, ljubil po pismih mojih, ker je imel vzvišene misli, druge nazore . . .«
Povedala mu ni, in to je bilo zlo, da ga sama tudi ljubi, zakaj tak6 pravijo vse navadne ženske vsakomur, kdor se jim laska, kdor jim zatrjuje svojo ljubezen; ona pa ni hotela biti navadna ženska, češ, da ne izgubi svoje mikavnosti, ko se je delala nedosežno, dasi je bilo njeno srce malone vedno le pri njem . . .
Se dva — Še jeden list, različen od drugih — njega poročni list. Odpre tudi tega; oči se ji zažare od jeznega ognja, ko ugleda ime neznane neveste poleg njegovega, toda le za trenutek! Potem se ji glava skloni, oči se zapro, in iz njih privro svetle solze. Dolgo sloni tako in ko zopet vzpogleda, tedaj je list rosen od njenih solz. Pogleda zopet njeno ime, zmaje z glavo in šepne : »Poročil jo je, ker nisem hotela biti navadna ženska I Prijatelj sam6 mi je ostal. Bodisi — bil je venderle plemenit človek 1 Kdo pa mi povč, je li bila to moja usoda, ali pa sem sama kriva, da sem tako zavrgla srečo svojo?«
Zopet se nasloni na mizo in sedi nepremično . . .
Da morem jaz k nji, šepnila bi ji na uh6:
»Nihče drug ni kriv tega, nego tvoja sanjava duša, ki je šiloma hotela plavati nad ,navadnostjo!' — Večen mraz ohladi cel<5 goreči ognjenik!«
Sv r e c a
j  to je solnčen, krasen  dan,                          Ne,  to je noč,  viharna noč,
Kot ni bil še nikdar;                                     Ves svet grozi teman;
Nikdar tako  veselo še                                    Le v srci mojem dan žari,
Sijal ni solnca  žar . . .                                   Ljubezni jasen   dan.
Trošan.