✓






v;



SVETOVNI KLASIKI

NASLOV IZVIRNIKA:

LE ROUGE ET LE NOIR

PREVEDEL
FRANCE ŠTURM

STENDHAL

RDEČE IN ČRNO

DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE
LJUBLJANA 1968

204899

(fZZM

I

MAJHNO MESTO

Put thousands together,
Less bad,

But the cage less gay.*
Hobbes

Mestece Verrieres lahko velja za eno najlepših v Franche-
Comteji. Bele mestne hiše s svojimi koničastimi strehami iz
rdečih strešnikov leže na pobočju griča, katerega valovitost
v vseh podrobnostih kažejo košate skupine mogočnih kosta¬
njev. Reka Doubs teče nekaj sto korakov pod mestnimi utrd¬
bami, ki so jih nekoč zgradili Španci in ki so zdaj porušene.

S severne strani varuje mestece Verrieres visoko gorovje,
ki je odrastek Jure. Razdrapane vrhove tega gorovja, ki se
imenuje Verra, že pri prvem oktobrskem mrazu pokrije sneg.
Hudournik, ki dere z gorovja, teče, preden se izlije v Doubs,
skozi Verrieres, in žene veliko žag; ta obrt je zelo preprosta;
vendar pa se je z njo večina prebivalcev, ki so bolj kmetje
kot pa meščani, povzpela do nekakšne blaginje. Bogastva pa
mestecu niso prinesle lesne žage. Za svojo splošno premožnost
se ima zahvaliti tovarni barvanega platna, tako imenovanega
mulhouseskega platna; ker so torej meščani premožni, so po
Napoleonovem padcu skoraj vse verriereske hiše dobile nova
pročelja.

Komaj stopi človek v mesto, že ga skorajda ogluši ropot
glasnega in na videz strahovitega stroja. Kolo, ki ga poganja
voda hudournika, vzdiguje dvajset težkih kladiv, ki padajo
s takih truščem, da se stresa tlak pod njimi. Vsako teh kladiv
izdela sleherni dan ne vem koliko tisoč žebljev. Sveže, ljubke
deklice nastavljajo udarcem teh velikanskih kladiv kosce
železa, ki se mahoma spremene v žeblje. To na videz tako

Stlačite tisoče ljudi v tesen prostor,
Mogoče jim bo bolje,

Kletka pa bo še bolj žalostna.

5

težaško delo je ena tistih stvari, ki najbolj osupijo popotnika,
ko se prvikrat povzpne v gore, ki ločijo Francijo od Švice.
Če popotnik, ki dospe v Verrieres, povpraša, čigava je lepa
tovarna žebljev, ki malo da ne ogluši vsakogar, ki se vzpenja
po veliki cesti, mu odgovore z zateglim glasom: »I, župa¬
nova je.«

Če se popotnik le za nekaj trenutkov ustavi na veliki ver¬
riereski cesti, ki se vzpenja od bregov Doubsa prav do vrha
griča, bo, lahko stavim sto proti eni, zagledal visokoraslega
moža z zaskrbljenim in važnim obrazom, ki se bo prikazal
na ulici.

Ob pogledu na tega moža se vsi klobuki naglo privzdig¬
nejo. Njegovi lasje začenjajo siveti in tudi oblečen je v sivo.
Možak je vitez več redov; ima visoko čelo, orlovski nos in
v celoti na njegovem obrazu ne manjka nekakšne pravilnosti;
na prvi pogled dobimo celo vtis, da ta pravilnost, združena
z dostojanstvom vaškega župana, ustvarja tisto svojevrstno
prijetno zunanjost, ki včasih naletimo nanjo še pri osemin¬
štiridesetih ali tudi petdesetih letih. Toda pariškega popot¬
nika prav kmalu neprijetno zadene nekakšen izraz samo¬
zadovoljstva in nadutosti, pomešan z nekakšno omejenostjo
in nedomiselnostjo. Skratka, človek začuti, da so zmožnosti
tega človeka omejene na to, da si daje prav natančno plače¬
vati, kar mu je kdo dolžan, in da sam, kadar je kaj dolžan,
plačuje kolikor mogoče pozno.

Takšen je verriereski župan, gospod Renal. Ko jo je z
resnimi koraki primahal čez ulico, stopi v občinsko hišo in se
skrije popotnikovim očem. Toda če ta nadaljuje svoj sprehod,
zagleda sto korakov više hišo dokaj lepe zunanjosti in skozi
železno ograjo, ki obdaja hišo, prekrasne vrtove. Dalje zadaj
se vije na obzorju črta burgundskih gričev, ki se zdi kot
ustvarjena za radost očem. Pri tem pogledu pozabi popotnik
na okuženo ozračje nizkotnih denarnih vprašanj, ki ga je
jelo dušiti.

Povedo mu, da je to Renalova hiša. Za svoje lepo bivališče
iz rezanega kamna, ki ga prav v tem trenutku dokončujejo,
se ima verriereski župan zahvaliti dohodkom, ki mu jih do-
naša njegova velika tovarna žebljev. Pravijo, da je njegova
rodbina španskega porekla, da je starodavna in da se je v
tej deželi naselila zdavnaj prej, preden jo je zavzel Lud¬
vik XIV.

6

Od leta 1815 ga je sram, da je tovarnar; leto 1815 mu je
prineslo županski stolec mesta Verrieresa. Tudi zidovi, ki
v obliki teras podpirajo posamezne dele prekrasnega vrta,
ki se postopoma spušča vse tja do Doubsa, so plačilo za
Renalovo znanje, ki ga je bil pokazal v trgovini z železom.

Nikar ne pričakujte, da boste našli v Franciji slikovite
vrtove, kakršni obdajajo nemška obrtniška mesta kakor
Lipsko, Frankfurt, Niirnberg in tako dalje. V Franche-Com-
teji si pridobite tem večji ugled pri svojih sosedih, čim več
zidov zgradite, čim bolj obložite svojo zemljo s kamni, ki so
lepo položeni drug vrh drugega. Renalovi vrtovi še zmerom
vzbujajo občudovanje, ker so temeljito zazidani in pa zato,
ker je bil kupil nekatere kose sveta, ki ga zavzemajo, s tež¬
kim zlatom. Tako je na primer tista lesna žaga, ki vas je
presenetila zaradi svoje nenavadne lege na bregu Doubsa,
ko ste prišli v Verrieres, in na kateri ste opazili ime S orel,
napisano z velikimi črkami na deski, ki se dviga nad streho,
stala pred šestimi leti na prostoru, kjer v tem trenutku gra¬
dijo zid četrte terase Renalovih vrtov.

Kljub svojemu ponosu je bil moral napraviti gospod župan
dosti potov do starega Sorela, trdega in svojeglavega kmeta;
odšteti mu je moral lep kup zlatnikov, preden je dosegel, da
je preložil svojo delavnico drugam. V zadevi javnega  potoka,
ki je gnal žago, je gospod Renal z ugledom, ki ga uživa v
Parizu, dosegel, da je bil speljan v novo strugo. Ta milost ga
je doletela po volitvah leta 182*.

Za vsak seženj zemlje je dal Sorelu po štiri sežnje petsto
korakov niže, na bregovih Doubsa. In čeprav je bila ta lega
za njegovo kupčijo s smrekovimi deskami dosti ugodnejša, je
vendar oče Sorel, kakor so ga klicali, odkar je bil obogatel,
iztuhtal, kako iz neučakanosti in udarjenosti na posest,  ki je
navdajala njegovega soseda, izvleči povrhu še 6000 frankov.

Res je, da so to kupčijo razni poštenjaki domačega kraja
različno presojali. Nekoč, bilo je neke nedelje pred kakšnimi
štirimi leti, je videl gospod Renal, ki se je v županski obleki
vračal od maše, od daleč starega Sorela, okrog katerega so
stali njegovi trije sinovi, kako se je nasmehnil, ko ga je po¬
gledal. Dan, ko je gospod Renal prestregel ta nasmeh, je bil
zanj usoden; od takrat je prepričan, da bi bil lahko dosegel
zameno bolj poceni.

7

Če hočeš v Verrieresu uživati vsesplošen ugled, je torej
poglavitno, da zgradiš čim več zidov; ne smeš pa pri tem
usvojiti kakšnega načrta, ki ga zaneso v te kraje zidarji iz
Italije, ko prihajajo spomladi na svoji poti v Pariz skozi
soteske jurskega gorovja. S takimi novotarijami bi prišel
neprevidni graditelj za zmerom na glas zmešane glave  in za
zmerom bi bil izgubljen v očeh treznih in umerjenih ljudi,
ki v Franche-Comteji delijo ugled.

V resnici pa uganjajo ti trezni ljudje v deželi skrajno
dolgočasen in nadležen despotizem;  in prav zaradi te zoprne
besede je bivanje v majhnih mestih neznosno za vsakogar,
ki je kdaj živel v veliki republiki, ki se imenuje Pariz. Stra¬
hovlada javnega mnenja, in kakšnega javnega mnenja! je v
majhnih francoskih mestih prav tako bedasta  kakor v Zdru¬
ženih državah ameriških.

8

II

ŽUPAN

Uglednost! Gospod, mar to ni nič? Spo¬
štovanje bedakov, strmenje otrok, zavist
bogatašev, zaničevanje modrijana!

Barnave

Sreča je bila mila gospodu Renalu, da se je mogel izkazati
kot občinski upravitelj. Ob javnem sprehajališču, ki drži ob
vznožju griča kakšnih sto korakov nad tokom Doubsa, je bil
namreč potreben velikanski oporni zid. Svoji čudoviti legi
se ima to sprehajališče zahvaliti za enega najslikovitejših
razgledov, kar jih ima Francija. Toda sleherno pomlad so
nalivi orali brazde po sprehajališču in kopali vanj globoke
jarke, tako da ni bilo uporabno. Ta neljuba okoliščina je po¬
stavila gospoda Renala pred srečno, a neizogibno nujnost,
da ovekoveči svoje županovanje z dvajset čevljev visokim in
trideset ali štirideset sežnjev dolgim zidom.

Ograja vrh tega zidu, zaradi katerega je moral Renal
trikrat potovati v Pariz, zakaj predzadnji notranji minister
se je bil oklical za smrtnega sovražnika verriereskega spre¬
hajališča, se vzdiguje zdaj štiri čevlje nad površino tal. In
kakor bi hoteli kljubovati vsem sedanjim in nekdanjim mi¬
nistrom, polagajo prav v tem trenutku po vrhu tega zidu
plošče iz rezanega kamna.

Kolikokrat so se potapljali moji pogledi v dolino reke
Doubsa, ko sem v mislih na pariške plese, ki sem jih prejšnji
večer zapustil, slonel na teh velikanskih kamnih lepe sive
barve, ki nekoliko vleče na modro! Tam zadaj, na levem
bregu, se vije pet ali šest dolin, ki na njihovem dnu oko prav
dobro razločuje potočke. Videti jih je, kako hite od padca
do padca, dokler se slednjič ne izlijejo v Doubs. Sonce je
zelo močno v teh gorah; kadar pripeka tik nad glavo, se
sanjavi popotnik zateče na to teraso v senco prekrasnih pla¬
tan. Za svojo naglo rast in za lepo zeleno barvo, ki vleče na
modro, se imajo ta drevesa zahvaliti navoženi zemlji, ki jo je

9

dal gospod župan nasuti za velikanski oporni zid, zakaj
kljub odporu mestnega sveta je bil sprehajališče razširil za
več kot šest čevljev (čeprav je ultra  klerikalec in jaz libera¬
lec, mu vendar vem hvalo za to); zavoljo tega je mogoče
po njegovem mnenju in po mnenju gospoda Valenoda, sreč¬
nega ravnatelja ubožnostnega sklada v Verrieresu, to teraso
primerjati s teraso v Saint-Germain-en-Layu.

Jaz osebno lahko grajam samo eno stvar pri tem Spre¬
hajališču zvestobe;  to uradno ime namreč beremo na petnaj¬
stih ali dvajsetih mestih na marmornatih ploščah, ki so pri¬
dobile gospodu Renalu križec več; kar bi torej očital Spre¬
hajališču zvestobe,  je barbarska navada, kako te krepke
platane na ukaz oblasti do živega klestijo in strižejo. Na¬
mesto da so s svojimi nizkimi, okroglimi in potlačenimi
glavami podobne najbolj vsakdanjim vrtnim rastlinam, bi
bilo stokrat lepše, če bi imele tiste krasne oblike, kakršne
vidimo pri platanah na Angleškem. Toda volja gospoda žu¬
pana je vsemogočna in dvakrat na leto brez usmiljenja ob-
sekajo vsa drevesa, ki so občinska last. Liberalci v tem kraju
zatrjujejo, a seveda pretiravajo, da je roka mestnega vrtnarja
dosti strožja, odkar ima vikar Maslon navado, da si prilašča
odsekane in odrezane veje.

Ta mladi duhovnik je bil pred nekaj leti poslan iz Be-
san^ona, da bi nadzoroval abbeja Chelana in še nekatere
druge župnike v okolici. Star štabni zdravnik italijanske
vojske, ki je kot upokojenec živel v Verrieresu in ki je bil,
kakor je trdil župan, hkrati jakobinec in bonapartist, se je
nekega dne ojunačil in mu potožil, da se to lepo drevje v
rednih presledkih kvari in kazi.

»Jaz ljubim senco,« je odvrnil Renal s tistim ponosom,
ki je na mestu, kadar govorimo z ranocelnikom, članom
častne legije; »ljubim senco in dajem obrezovati svoja  dre¬
vesa, zato da imamo senco. Nikakor ne uvidim, da bi bilo
drevo ustvarjeno za kakšno drugo rabo razen, seveda, če po
naključju ne donaša kakšnega drugega dobička,  kakor na
primer koristni oreh.«

To je tista velika beseda, ki v Verrieresu odloča o vsem:
donašanje dobička;  beseda dobiček sama izraža vso miselnost
več kot treh četrtin prebivalstva.

Donašanje dobička  je razlog, ki odloča o vsem v tem
mestecu, ki se vam je zdelo tako prikupno. Tujec, ki pride

10

semkaj in ki je očaran od lepote svežih in globokih dolin, ki
ga obdajajo, si domišlja, da so prebivalci dovzetni za lepoto;
saj govore še preveč pogosto o lepoti svoje dežele; ni mogoče
tajiti, da je ne bi imeli silno v časti; to pa samo zato, ker
lepota privabi nekaj tujcev; njihov denar je za gostilničarje
vir bogastva, kar spet po zakonitih naredbah donaša mestu
dobiček.

Bilo je lepega jesenskega dne, ko se je gospod Renal,
vodeč pod roko svojo soprogo, sprehajal po Sprehajališču
zvestobe.  Medtem ko je gospa Renalova poslušala svojega
moža, ki je govoril z resnim obrazom, je njeno oko zaskrb¬
ljeno opazovalo početje treh majhnih dečkov. Najstarejši, ki
je moral biti star kakšnih enajst let, se je prepogosto pri¬
bliževal ograji; venomer ga je mikalo, da bi splezal nanjo.
Tedaj pa je mehak glas spregovoril ime Adolf in deček se je
odpovedal svoji častihlepni nakani. Gospa Renalova je bila
videti stara kakšnih trideset let, toda bila je še zelo mikavna.

»Ta lepi gospod iz Pariza se bo nemara še kesal,« je
spregovoril Renal z ogorčenim glasom; lice mu je bilo še bolj
bledo kot po navadi; »še imam prijatelje v gradu ...«

Toda čeprav imam namen pripovedovati o podeželju naj¬
manj na dvesto straneh, nočem biti tako nečloveški, da bi
vas mučil z dolgoveznim podeželskim dvogovorom in njegovo
globokoumnostjo.

Lepi gospod iz Pariza, ki je bil tako zoprn verriereskemu
županu, ni bil nihče drug kot gospod Appert, ki se mu je
bilo pred dvema dnevoma posrečilo, da si je utrl pot ne samo
v ječo in v ubožnostni sklad verriereskega mesta, temveč
celo v bolnišnico, ki so jo brezplačno upravljali župan in
na j več ji posestniki v kraju.

»Ampak,« je plaho spregovorila gospa Renalova, »kaj
vam more prizadeti ta gospod iz Pariza, ko vendar upravljate
lastnino ubožcev z najvestnejšo poštenostjo?«

»Samo zato prihaja, da bi delil grajo, potem pa bo pisaril
članke po liberalnih časopisih.«

»Saj jih nikoli ne berete, ljubi prijatelj.«

»Nam pa pripovedujejo o teh jakobinskih člankih; vse
to nas moti in nas ovira v izvrševanju dobrih del*  Jaz osebno
ne bom nikdar odpustil župniku.«

* Zgodovinsko. (Op. pis.)

11

III

UBOŽNOSTNI SKLAD

Kreposten duhovnik, ki ne pozna spletk,
je pravi blagoslov za vas.

Fleury

Vedeti je treba, da je imel verriereski župnik, osemdeset¬
letni starček, ki pa je imel zaradi ostrega zraka v teh gorah
železno zdravje in železen značaj, pravico ob vsaki uri obi¬
skovati ječo, bolnišnico in celo ubožnostni sklad. Gospod
Appert, ki so ga bili župniku priporočili iz Pariza, je bil
tako pameten, da je prišel že natančno ob šestih zjutraj v
zanimivo mestece. Takoj se je napotil v župnišče.

Medtem ko je bral pismo, ki mu ga je bil pisal markiz
de La Mole, francoski pair in najbogatejši posestnik v deželi,
se je župnik Chelan globoko zamislil.

»Star sem in priljubljen v tem kraju,« je dejal slednjič
sam pri sebi, »ne bodo se upali!« Takoj se je obrnil h go¬
spodu iz Pariza s pogledom, v katerem je kljub starosti žarel
tisti sveti ogenj, ki oznanja veselje, da moremo opraviti lepo,
nekoliko nevarno delo:

»Pojdite z menoj, gospod, in pazite, da ne boste izrazili
v ječarjevi navzočnosti in posebno ne pred varuhi ubožnost-
nega sklada nikakršnega mnenja o stvareh, ki jih bova vi¬
dela.« Appert je takoj razumel, da ima opraviti z dobrosrč¬
nim človekom; šel je za častitljivim župnikom, obiskal ječo,
bolnišnico, ubožnostni sklad, zastavil mnogo vprašanj; kljub
čudnim odgovorom pa si ni dovolil niti najmanjšega znaka
kakršnekoli graje.

Obisk je trajal več ur. Župnik je povabil Apperta na
kosilo, ta pa se je izgovoril, češ da mora napisati nekaj
pisem: ni hotel nakopati svojemu plemenitemu tovarišu še
večjih nevšečnosti. Proti tretji uri sta gospoda končala nad¬
zorovanje ubožnostnega sklada, potem pa sta stopila še en¬
krat v ječo. Tu sta naletela pri vratih na ječarja, pravega

12

hrusta, visokega šest čevljev in krivonogega; njegov surovi
obraz se je od strahu kar spačil.

» Joj, gospod,« je dejal župniku, ko ga je zagledal, »kaj ni
gospod, ki ga vidim z vami, gospod Appert?«

»In kaj potem?« je odvrnil župnik.

»Že od včeraj imam najstrožji ukaz, da ne smem pustiti
gospoda Apperta v ječo; to povelje mi je poslal gospod
prefekt po orožniku, ki je moral vso noč jezditi v dir.«

»Izjavljam vam, Noiroud,« je odvrnil župnik, »da je po¬
potnik, ki je z menoj, gospod Appert. Ali priznavate, da
imam pravico priti v ječo ob vsaki uri dneva in noči in da
me sme spremljati vsakdo, ki mu to dovolim?«

»Res je, gospod župnik,« je odgovoril ječar tiho in sklonil
glavo kakor buldog, ki uboga nerad in samo iz strahu pred
palico. »Ampak, gospod župnik, ženo imam in otroke, in če
me ovadijo, bom ob kruh; živim samo od te svoje službe.«

»Tudi meni bi ne bilo prijetno, če bi izgubil svojo,« je
dejal župnik z zmerom bolj razburjenim glasom.

»To je pa vse kaj drugega!« ga je zavrnil ječar živahno;
»vi, gospod župnik, imate, kakor vemo, osemsto frankov let¬
nih dohodkov, lepo posestvo v sončni legi...«

Taka so dejstva, ki so jih na dvajset različnih načinov
razlagali in pretiravali in ki so že dva dni netila v verriere-
skem mestecu sovraštvo in strasti. V tem trenutku so bila
predmet kratkega pogovora, ki ga je imel Renal s svojo ženo.
Zjutraj se je bil napotil z Valenodom, ravnateljem ubožnost-
nega sklada, k župniku, da mu izrazi svojo skrajno nezado¬
voljnost. Chelan ni imel nikjer zaslombe; zavedal se je dalj-
nosežnosti njunih besed.

»Prav, gospoda, jaz bom tretji osemdesetletni župnik, ki
ga bodo odstavili v tem kraju. Šestdeset let sem že tu; krstil
sem skoraj vse prebivalce tega mesta, ki je bilo majhen trg,
ko sem prišel sem. Sleherni dan zvežem pred oltarjem nekaj
mladih parov, katerih dede sem nekoč poročil. Verrieres je
moja rodbina; ko pa sem zagledal tega tujca, sem rekel sam
pri sebi: ,Ta človek, ki je prišel iz Pariza, je mogoče res libe¬
ralec, saj jih je, žal, preveč; ampak kaj more storiti žalega
našim ubožcem in našim jetnikom?*«

In ko so dobivali Renalovi očitki in posebno očitki go¬
spoda Valenoda, ki je bil ravnatelj ubožnostnega sklada,

13

zmeraj ostrejšo ost, je stari župnik vzkliknil s tresočim se
glasom:

»Dobro, gospoda, odstavite me! Ostal bom kljub temu
v tem kraju. Znano vama je, da sem podedoval pred štiri¬
desetimi leti polje, ki mi donaša osemsto frankov; od teh
dohodkov bom živel; jaz ne spravljam nedovoljenih pri¬
hrankov v svoji službi, gospoda, in mogoče se prav zaradi
tega ne bojim bogve kako, ko kaže, da jo bom izgubil.«

Renal je živel s svojo ženo v prav* lepi slogi; ker pa ni
vedel, kaj naj ji odgovori na vprašanje, ki mu ga je plaho
ponavljala: »Kaj pa more storiti žalega jetnikom ta gospod
iz Pariza?« je bil že na tem, da se resno ujezi, ko je nena¬
doma glasno viknila. Njen drugi sin je bil pravkar splezal
na zid nad teraso ter se spustil po njem v tek, čeprav se je
vzdigoval zid več kot dvajset čevljev nad vinogradom, ki leži
na drugi strani. Od strahu, da ne bi prestrašila svojega sinka
in da ne bi otrok padel v globočino, gospa Renalova ni
rekla niti besede. Deček se je smejal svoji drznosti; ko pa se
je ozrl v svojo mater in videl, kako je bleda, je skočil v dre¬
vored ter pritekel k njej. Seveda ga je pokarala.

Ta neznatni dogodek je dal pogovoru drugo smer.

»Vse kaže, da bom moral vzeti v hišo Sorela, žagarjevega
sina,« je dejal Renal; »pazil bo na otroke, ki postajajo za
naju preveč divji. To je mlad duhovnik ali nekaj podobnega,
dober latinec, in pod njegovim nadzorstvom bodo otroci za¬
nesljivo napredovali, zakaj župnik pravi, da je fant trdnega
značaja. Dajal mu bom tristo frankov in hrano. Nekoliko
sem dvomil o njegovi moralni vrednosti, kajti bil je ljubljenec
tistega starega ranocelnika, člana častne legije, ki je živel
pri Sorelovih pod pretvezo, da je njihov sorodnik. V resnici
je bil mož prav lahko tajen zaupnik liberalcev; trdil je, da
gorski zrak dobro de njegovi naduhi, ampak to nikakor ni
dokazano. Udeležil se je vseh Buonapartejevih  pohodov v
Italijo in je svoj čas celo podpisal ne,  ko je šlo za cesarstvo;
tako vsaj pripovedujejo. Ta liberalec je učil Sorelovega sina
latinščine in mu zapustil kup knjig, ki jih je bil prinesel s
seboj. Zato tudi ne bi bil nikdar pomislil na to, da bi vzel
tesarjevega sina k svojim otrokom; ampak župnik mi je
povedal prav tisti večer pred prizorom, ki je napravil za
vselej razdor med nama, da študira mladi Sorel že tri leta

14

bogoslovje z namenom, da vstopi v semenišče; torej ni libe¬
ralec in dober latinec je.«

»Ureditev te zadeve bi nam prišla prav iz več kot enega
razloga,« je nadaljeval Renal in se ozrl z diplomatskim po¬
gledom v svojo ženo; »Valenod je ves ponosen na svoja dva
lepa normandca, ki ju je pravkar kupil za svojo kočijo,
vzgojitelja za svoje otroke pa le nima.«

»Nazadnje bi nam utegnil vzeti prav tega izpred nosa.«

»Torej se strinjaš z mojim načrtom?« je dejal Renal in se
z nasmehom zahvalil svoji ženi za izvrstno misel, ki jo je
pravkar izgovorila. »Torej je to sklenjena stvar.«

»Ah, ljubi bog! Kako hitro se za nekatere stvari odločiš,
dragi moj!«

»Zato ker sem značajen, da, in župnik je to prav dobro
videl. Le ničesar ne prikrivajmo, tu živimo med samimi
liberalci. Vsi ti kramarji s platnom mi zavidajo, o tem sem
prepričan; dva ali trije bodo kmalu bogataši; no, prav všeč
bi mi bilo, če bi videli, kako hodijo Renalovi otroci na spre¬
hod pod vodstvom svojega vzgojitelja.  To bo vzbujalo spo¬
štovanje. Naš stari oče nam je dostikrat pripovedoval, da je
imel v svoji mladosti vzgojitelja. Resda me bo stal sto tolar¬
jev, ampak to je izdatek, ki je potreben, da poudarimo svoje
dostojanstvo.«

Ta nagli sklep je rodil v glavi gospe Renalove vse polno
misli. Bila je velika, postavna ženska, ki je bila nekoč lepota
tega kraja, kakor pravijo tu v gorah. Bila je na neki določen
način preprosta in njena hoja je bila mladostna; v očeh
kakšnega Parižana bi bila morda njena prostosrčna ljubkost
vzbujala misli na sladostrastje. Ko bi bila gospa Renalova
slutila, da more doseči tovrstne uspehe, bi jo bilo najbrž
tega sram. Spogledljivost in narejenost se nista nikdar pri¬
kradli v njeno srce. O Valenodu, bogatem ravnatelju ubož-
nostnega sklada, so govorili, da ji je nekdaj brezuspešno
dvoril, kar je obdajalo njeno krepost s še posebnim ble¬
skom; zakaj Valenod, velik mož svežih lic, kakor izklesan,
z velikimi črnimi zalizki, je spadal med tiste robate, pre¬
drzne in prešerne ljudi, ki jih na deželi imenujejo lepe moške.

Gospe Renalovi, ki je bila zelo plaha in na videz zelo
omahljivega značaja, je posebno presedalo Valenodovo ne¬
prestano skakanje in njegov hrupni glas. Ker se je izogibala
vsemu, kar se v Verrieresu imenuje zabava, se je o njej raz-

15

nesel glas, da je ponosna na svoj rod. Njej se o tem še sanjalo
ni, in bila je prav zadovoljna, ko je videla, da zahajajo
ljudje iz mesta bolj poredkoma k njej. Ne bomo prikrivali,
da je veljala v očeh njihovih dam  za bedasto, ker ni bila
niti malo politična s svojim možem in je opuščala najlepše
priložnosti, ko bi si bila lahko dala kupiti lepih klobukov
iz Pariza ali Besan^ona. Da je le niso nadlegovali pri sa¬
motnih sprehodih po njenem lepem vrtu, pa se ni prav nič
pritoževala.

Bila je preprosta ženska duša, ki se ni nikdar povzpela
niti tako visoko, da bi si ustvarila sodbo o svojem možu in
si priznala, da ji preseda. Domnevala je, ne da bi to misel
kdaj glasno izgovorila, da med možem in ženo sploh ni
kakšnih slajših vezi. Renala je ljubila posebno takrat, kadar
ji je govoril o svojih načrtih glede njunih otrok, katerih
enega je namenil za vojaka, drugega za pravnika, tretjega
pa za duhovnika. Skratka, Renal se ji je zdel mnogo manj
dolgočasen kot vsi moški, kar jih je poznala.

Njena sodba o zakonu je bila pametna. Verriereski žu¬
pan je veljal za duhovitega in zlasti tudi za olikanega, to
pa zavoljo tega, ker je poznal pet ali šest zabavnih zgodbic,
ki jih je bil podedoval po nekem stricu. Stari stotnik Renal
je bil služil pred revolucijo pri pehotnem polku vojvode
Orleanskega, in ko je prišel v Pariz, je imel dostop v prin¬
čeve salone. Tam je videl gospo Montessonovo, slavno gospo
Genlisovo in Ducresta, graditelja Palais-Royala. Te osebe
so vse prepogosto nastopale v zgodbicah gospoda Renala.
Spomin na te stvari, ki jih je treba pripovedovati zelo rahlo¬
čutno, pa mu je začel pešati, in ker je zanj pripovedovanje
postajalo prenaporno, je v zadnjem času samo ob slovesnih
priložnostih ponavljal zgodbe, ki govore o orleanski knežji
hiši. Ker je bil tudi sicer zelo vljuden, razen kadar se je
govorilo o denarju, je po pravici veljal za najbolj aristo¬
kratsko osebo v Verrieresu.

16

IV

OCE IN SIN

E šara mia colpa,
se cosi e?

Machiavelli*

»Moja žena je zares zelo bistre glave!« je dejal nasled¬
njega dne ob šestih zjutraj verriereski župan, ko je stopal
proti žagi očeta Sorela. »Čeprav sem ji tako rekel, da bi
ohranil svojo premoč, v resnici nisem bil pomislil na to, da
bi, če ne vzamem jaz tega lemenatarčka Sorela, ki baje
zna latinsko kakor očenaš, utegnilo isto priti na um ravna¬
telju ubožnostnega sklada, temu nemirnemu duhu, in bi
mi ga pred nosom snel. S kakšno domišljavostjo bi potem
govoril o vzgojitelju svojih otrok...! Ali bo vzgojitelj, ko
bo pri meni, nosil sutano?«

V ta dvom je bil zatopljen Renal, ko je od daleč za¬
gledal kmeta, visokega skoraj šest čevljev, ki je, kakor je
bilo videti, že navsezgodaj z veliko vnemo meril kose lesa,
ležeče ob Doubsu na cesti, ki drži proti tržnemu uradu.
Kmet ni bil videti posebno dobre volje, ko je zagledal žu¬
pana, ki je prihajal k njemu, zakaj hlodi so zapirali pot in
razložil jih je bil tu, čeprav je bilo prepovedano.

Oče Sorel, zakaj bil je on, je bil zelo iznenaden in še
bolj zadovoljen s čudnim predlogom, ki mu ga je stavil
Renal glede njegovega sina Julijana. Kljub temu ga je po¬
slušal s tistim izrazom zlovoljne žalosti in brezbrižnosti, ki
se za njo znajo dobro skrivati premeteni prebivalci teh gora.
V času španskega gospostva so bili sužnji in od takrat je na
njihovih obrazih ostala ta poteza egipčanskega felaha.

Sorel je odgovarjal sprva samo z dolgim naštevanjem
vseh izrazov spoštljivosti, ki jih je znal na pamet. Medtem
ko je stari kmet ponavljal prazne besede z nerodnim na-

* Mar bo moja krivda,
če je tako?

2 Rdeče in črno

17

smehom, ki je še poudarjal zahrbtni in skorajda malopridni
izraz na njegovem obrazu, je skušal v svoji podjetni do¬
mišljiji dognati, kakšen vzrok je mogel privesti tako odlič¬
nega človeka do tega, da hoče vzeti k sebi njegovega nič¬
vrednega sina. Bil je silno nezadovoljen z Julijanom; in za
tega fanta mu je Renal ponujal nepričakovano plačo tristo
frankov na leto, povrhu pa še hrano in celo obleko! V to
zadnjo zahtevo, ki jo je nenadoma postavil premeteni oče
Sorel, je Renal brez obotavljanja privolil.

Vendar pa je ta zahteva župana osupila. »Ker Sorel ni
bogve kako očaran in srečen zaradi mojega predloga, kakor
bi naravno moral biti,« je dejal sam pri sebi, »je jasno,
da so mu stavili ponudbe že drugi; in od kod naj bi bile
prišle, če ne od Valenoda?« Zaman je Renal silil v Sorela, naj
se takoj odloči; pretkani stari kmet se je trmasto upiral;
dejal je, da se bo še posvetoval s svojim sinom; kakor da
bi se na deželi bogat oče res kdaj posvetoval s sinom, ki
nima ničesar, razen zaradi lepšega!

Vodna žaga je preprosta lopa kraj potoka. Streha po¬
čiva na hlodih, ki jih nosijo štirje debeli leseni oporniki.
Sredi lope, šest do osem čevljev od tal, vidiš žago, ki se pre¬
mika navzgor in navzdol, medtem ko zelo preprosta naprava
poriva proti žagi kos lesa. Kolo, ki ga žene potok, poganja
ta dvojni mehanizem: žago, ki šviga gor in dol, in les, ki se
počasi pomika proti žagi, ki ga reže v deske.

Ko je oče Sorel prišel v bližino svoje delavnice, je s
svojim grmečim glasom poklical Julijana; nihče se ni ogla¬
sil. Videl je samo svoja starejša sinova, prava velikana,
oborožena s težkima sekirama. Obtesavala sta smrekove
hlode, da jih potem preneseta na žago. Natančno sta pazila,
da sta se držala črne črte, ki je bila zaznamovana na hlodu,
in vsak udarec njunih sekir je odkrhnil od hlodov veli¬
kanske trske. Preslišala sta glas svojega očeta. Stari Sorel
je krenil proti lopi; ko je stopil pod streho, je zaman iskal
Julijana zraven žage, na mestu, kjer bi moral biti. Zagledal
ga je pet ali šest čevljev više, kobalj na ostrešnem tramu.
Moral bi bil skrbno nadzirati delovanje naprave; namesto
tega pa je Julijan bral. Nič na svetu ni bilo staremu Sorelu
bolj zoprno; mogoče bi bil odpustil Julijanu njegovo drobno
postavo, ki je bila kaj malo prikladna za težaška dela in

18

tako različna od postav njegovih bratov; njegova strast za
branje pa mu je bila dobesedno zoprna; sam ni znal brati.

Zaman je dvakrat ali trikrat poklical Julijana. Pazljivost,
ki jo je mladenič posvečal svoji knjigi veliko bolj kot ro¬
potu žage, mu je branila, da ni slišal strašnega glasu svojega
očeta. Slednjič je ta kljub svoji starosti urno skočil na hlod,
ki ga je prav tedaj obdelovala žaga, in od tam na poprečni
tram, ki je podpiral streho. Silovit udarec je odnesel v potok
knjigo, ki jo je držal Julijan v roki; drugi, prav tako močan
udarec mu je priletel kot klofuta okoli ušes, da je izgubil
ravnotežje. Malo je manjkalo, da ni padel dvanajst ali šest¬
najst čevljev globoko med vzvode stroja, ki so bili v naj¬
večjem teku in bi ga bili zdrobili; ko pa je že padal, ga je
oče z levico potegnil nazaj.

»Lenuh leni! Ali boš res zmerom bral svoje preklicane
knjige, kadar paziš na žago? Beri jih zvečer, kadar greš
k župniku tratit čas, takrat naj že bo!«

Čeprav je Julijana silni udarec skorajda oglušil in je
bil ves krvav, se je vendar približal svojemu določenemu
mestu zraven žage. Imel je solze v očeh, ne toliko zavoljo
telesne bolečine kot zaradi tega, ker je izgubil svojo knjigo,
ki jo je oboževal.

»Pridi dol, mrcina, govoriti moram s teboj.« Ropot žage
je tudi zdaj Julijana oviral, da ni slišal očetovega ukaza.
Njegov oče, ki je bil že spodaj, si je hotel prihraniti trud,
da bi še enkrat splezal na napravo; stopil je po dolgo
preklo, s kakršnimi klatijo orehe, in ga udaril z njo po rami.
Komaj je bil Julijan na tleh, ga je že stari Sorel nagnal ter
ga podil pred seboj proti hiši. »Bogve, kaj mi bo storil!« si
je mislil mladenič. Mimogrede se je žalostno ozrl v potok,
kamor je bila padla njegova knjiga; bila je tista, ki jo je
imel izmed vseh najrajši: Spomini s Snete Helene.

V lica je bil živo zardel in gledal je v tla. Bil je mla¬
denič kakšnih osemnajstih ali devetnajstih let, na pogled
slaboten, nepravilnih, ampak nežnih potez in orlovskega
nosu. Njegove velike črne oči, ki so v mirnih trenutkih iz¬
ražale preudarnost in ognjevitost, so se v tem hipu bliskale
v ognju najbesnejšega sovraštva. Temno kostanjevi lasje,
ki so mu rasli zelo globoko, so delali njegovo čelo nizko in
mu v trenutkih jeze dajali zloben izraz. Med neštetimi in
tako različnimi človeškimi obrazi ni mogoče niti enega, ki

2 *

19

bi se odlikoval tako samosvoje in tako očitno. Vitka in čedna
postava je izdajala prej lahkotnost kot moč. Že v rani mla¬
dosti je imel tako globokoumen izraz in je bil tako silno bled,
da je očetu večkrat prišlo na um, da fant ne bo ostal pri
življenju ali pa bo živel samo družini v nadlogo. Ker so ga
vsi v hiši prezirali, je sovražil svoja brata in svojega očeta;
pri nedeljskih igrah na javnem trgu je bil zmeraj tepen.

Ni še minilo teden dni, odkar si je bil priboril s svojim
čednim obrazom nekaj prijaznih pogledov med mladimi de¬
kleti. Od vseh ljudi zaničevan kot slabotno bitje, je Julijan
oboževal starega štabnega zdravnika, ki se je bil nekega dne
predrznil govoriti z župnikom zaradi platan.

Stari ranocelnik je včasih plačal očetu Sorelu dnino za
njegovega sina in ga učil latinščine in zgodovine, to se pravi
tistega, kar je vedel iz zgodovine, namreč italijansko vojno
iz leta 1796. Ko je umrl, mu je zapustil svoj križec častne
legije, zaostanke svoje pokojnine in trideset ali štirideset
knjig, ki je najdragocenejša izmed njih pravkar sfrčala v
javni potok,  speljan po županovi odredbi v novo strugo.

Komaj je Julijan stopil v hišo, je že začutil, kako ga je
ustavila očetova mogočna roka, ki mu je legla na ramo;
trepetal je in čakal, kdaj bo tepen.

»Odgovori mi brez ovinkov,« mu je zakričal na ušesa
trdi glas starega kmeta, medtem ko ga je njegova roka su¬
kala, kakor otrok suče svinčene vojake. Julijanove velike,
črne, s solzami zalite oči so strmele v male sive oči starega
tesarja, ki ga je gledal, kakor da mu hoče brati v dnu duše.

20

v

KUPČIJA

Cunctando restituit rem*
Ennius

»Odgovori mi brez laži, če moreš, pes ti garjavi; od kod
poznaš gospo Renalovo? Kdaj si govoril z njo?«

»Nikoli nisem govoril z njo,« je odvrnil Julijan, »nikoli
nisem videl te gospe, samo v cerkvi.«

»Pa si jo ogledoval, grdoba nesramna!«

»Nikoli! Saj veste, da vidim v cerkvi samo Boga,« je pri¬
stavil Julijan z nekoliko hinavskim obrazom, ki je bil po
njegovem mnenju potreben, da ga obvaruje novih zaušnic.

»Nekaj pa vendarle tiči za tem,« je nadaljeval pretkani
kmet in za trenutek obmolknil; »ampak od tebe ne bom
izvedel ničesar, hinavec prekleti. Vsekakor pa se te kmalu
iznebim in moji žagi bo to kvečjemu v korist. Pridobil si
si naklonjenost gospoda župnika ali koga drugega, ki ti je
priskrbel lepo službo. Pojdi, pripravi si culico, da te popeljem
h gospodu Renalu, kjer boš vzgojitelj njegovih otrok.«

»Kaj pa bom dobival za to?«

»Hrano, obleko in tristo frankov plače.«

»Ne maram biti hlapec.«

»Šema, kdo ti pravi, da boš hlapec? Mar bi bil jaz za¬
dovoljen s tem, da bi bil moj sin hlapec?«

»S kom bom pa jedel?«

To vprašanje je spravilo starega Sorela v zadrego; čutil
je, da bi utegnil napraviti kakšno neumnost, če bi še go¬
voril; zato se je samo razjezil na Julijana, ga obsul s psov¬
kami, ga obdolžil požrešnosti in ga nazadnje pustil samega
ter se šel posvetovat s svojima starejšima sinovoma.

Julijan jih je kmalu nato videl, kako so se naslanjali
vsak na svojo sekiro in se posvetovali. Dolgo jih je gledal;

* Z odlašanjem je stvar uredil.

21

ko pa je videl, da ne more ničesar uganiti, je sedel na drugo
stran žage, da bi se jim umaknil. Hotel je zrelo razmisliti
o nepričakovani novici, ki je prinašala spremembo v nje¬
govo usodo; toda čutil je, da ne more trezno misliti; vsa
njegova domišljija se je mudila samo pri misli, kaj bo videl
v lepi Renalovi hiši.

»Vsemu temu bi se rajši odrekel,« je dejal sam pri sebi,
»kot da me pripravijo do tega, da bi jedel s hlapci. Moj
oče me bo hotel k temu prisiliti; rajši umrem. Imam pet¬
najst frankov in štirideset centimov prihrankov; še nocoj
pobegnem; v dveh dneh pridem po stranskih potih, kjer
se mi ni treba bati orožnikov, v Besangon; tam se priglasim
v vojake in, če bo treba, pojdem v Švico. Ampak potem,
zbogom kariera, zbogom lepi duhovniški stan, ki vodi do
vsega!«

Strah, da bi moral jesti s hlapci, ni bil Julijanu prirojen;
storil bi bil gotovo še dosti neprijetnejše stvari, samo da bi
prišel do bogastva. Ta odpor je zajemal iz Rousseaujevih
Izpovedi.  To je bila edina knjiga, ki si je z njeno pomočjo
njegova domišljija oblikovala svet. Zbirka uradnih poročil
o veliki vojski in Spomini s Svete Helene  so izpopolnjevali
ta njegov koran. Za ta tri dela bi se bil dal ubiti. Nikoli ni
veroval v katerokoli drugo. Kakor se je izrazil stari štabni
zdravnik, je bil prepričan, da so vse druge knjige na svetu
lažnive in da so jih pisali sleparji, ki so si hoteli z njimi
opomoči.

Julijan je imel ognjevito srce in čudovito dober spomin,
kar je pogosto združeno s prismuknjenostjo. Da bi pridobil
zase župnika Chelana, ker je videl, da je od njega odvisna
njegova bodoča usoda, se je naučil na pamet latinski Novi
testament; poznal je tudi knjigo O papežu,  ki jo je spisal
Maistre, a verjel je prvi tako malo kakor drugi.

Kakor da sta se bila domenila, sta se Sorel in njegov
sin tistega dne izogibala slehernega pogovora. Pod večer se
je napotil Julijan k župniku, ki ga je poučeval v bogoslovju;
ni pa se mu zdelo previdno, da bi mu kaj omenil o nena¬
vadnem predlogu, ki so ga bili stavili njegovemu očetu. »Mo¬
goče je samo past,« si je mislil; »delati se moram, kakor da
sem na to pozabil.«

Naslednjega dne je dal Renal zarana poklicati starega
Sorela, ki ga je moral najprej uro ali dve čakati in ki je

22

slednjič vendarle prišel; že na pragu se je neštetokrat pri¬
klonil in se hitel opravičevati. Po dolgem prerekanju je
Sorel končno izvedel, da bo njegov sin jedel s hišnim go¬
spodarjem in gospodinjo, ob dnevih, ko bodo imeli goste,
pa v posebni sobi z otroki. Čim bolj je Sorel opažal, da mu
hoče župan resnično ustreči, tem bolj ga je mikalo, da bi
delal nove težave. Sicer pa je bil nezaupljiv in se je vsemu
tudi čudil. Prosil je Renala, naj mu pokaže sobo, kjer bo
spal njegov sin. Bila je velika, lepo opremljena soba, v
katero so že prenašali postelje za vse tri otroke.

Ob tej okoliščini se je staremu kmetu nekaj posvetilo;
takoj je odločno zahteval, naj mu pokažejo obleko, ki jo
nameravajo dati njegovemu sinu. Renal je odprl pisalno
mizo in vzel iz nje sto frankov.

»S tem denarjem pojde vaš sin k trgovcu Durandu, da
si kupi popolno črno obleko.«

»In recimo, da ga spet vzamem od vas,« je dejal kmet,
ki je v trenutku pozabil na spoštljivo vedenje, »ali mu
potem ta črna obleka ostane?«

»Seveda.«

»A, dobro!« je dejal nato Sorel z zateglim glasom, »pre¬
ostaja nama torej le še, da se sporazumeva v eni stvari:
koliko plače mu boste dajali?«

»Kako!« je vzkliknil Renal vznevoljeno, »dogovorila sva
se vendar že včeraj: tristo frankov na leto; mislim, da je
dovolj, morda celo preveč.«

»Taka je bila vaša ponudba, tega ne tajim,« je odvrnil
stari Sorel s še bolj počasnim glasom; in z ostroumnostjo,
ki bo osupila samo tistega, ki ne pozna kmetov v Franche-
Comteji, je nepremično zroč v Renala pristavil: »Morda pa
dobimo kje drugje kaj več?«

Pri teh besedah se je županu zmedel obraz. Vendar se
je spet osvestil in po dveh dolgih urah opreznega besedo¬
vanja, v katerih ni bila niti ena sama beseda izgovorjena
brez preudarka, je slednjič kmetova prebrisanost posekala
prebrisanost bogatega človeka, ki mu pretkanost ni potrebna
za življenje. Vse mnogoštevilne stvari, ki naj bi uredile novo
Julijanovo življenje, so bile dogovorjene; ne le, da je bila
njegova plača določena na štiristo frankov; plačevati jo je
bilo treba vnaprej, prvega dne v mesecu.

23

»No, prav, plačeval mu bom po petintrideset frankov,«
je končno dejal Renal.

»Da bo število okroglo,« je odvrnil kmet s priliznjenim
glasom, »bo tako bogat in plemenit gospod, kakršen je naš
župan, pač plačeval po šestintrideset frankov.«

»Naj bo!« je dejal Renal, »ampak končajva že!«

V tistem trenutku mu je bil glas trd, ker je bil jezen.
Kmet je sprevidel, da v svojih zahtevah ne sme iti dalje.
Takrat pa je Renalu začel rasti greben. Nikakor ni hotel
plačati za prvi mesec šestintrideset frankov staremu Sorelu,
ki se mu je zelo mudilo, da bi prejel denar za svojega sina.
Renal se je domislil, da bo moral povedati svoji ženi, kakšno
vlogo je igral pri vsej tej kupčiji.

»Dajte mi nazaj sto frankov, ki sem vam jih izročil,« je
dejal zlovoljno. »Durand mi je nekaj dolžan. Sam pojdem
z vašim sinom kupit blago za črno obleko.«

Po tem možatem koraku je Sorel spet previdno zlezel
v ponižno in spoštljivo vedenje; to je trajalo dobre četrt
ure. Slednjič se je poslovil, ker je videl, da res ni mogoče
doseči ničesar več. Njegov zadnji poklon se je končal z be¬
sedami:

»Takoj vam pošljem svojega sina v grad.«

Tako so namreč občani imenovali županovo hišo, kadar
so se mu hoteli prikupiti.

Ko se je Sorel vrnil v svojo delavnico, je zaman iskal
sina. Sredi noči je bil Julijan izginil, ker se je bal, da bi se
mu utegnilo bogve kaj zgoditi. Hotel je spraviti na varno
svoje knjige in križec častne legije. Prenesel je vse k ne¬
kemu svojemu prijatelju, mlademu lesnemu trgovcu z ime¬
nom Fouque, ki je prebival visoko v gori, ki se vzdiguje nad
verriereskim mestom.

Ko se je spet prikazal, mu je oče dejal: »Bogve, lenuh
preklicani, ali boš imel kdaj dovolj časti v sebi, da mi boš
plačal za hrano, ki ti jo dajem na upanje že toliko let! Po¬
beri svoje cunje in odpravi se h gospodu županu.«

Julijan se je naglo odpravil na pot, ves osupel, da ni bil
tepen. Komaj pa je izginil svojemu strašnemu očetu izpred
oči, je pridržal korak. Sodil je, da bi bilo koristno njegovemu
svetohlinstvu, če bi se še malo ustavil v cerkvi.

24

Ta beseda vas je osupila? Preden je prišel mladi kmet
do te strašne besede, je morala njegova duša prehoditi dolgo
pot.

Že v zgodnji mladosti je bil ves nor na vojaški stan,
posebno še zato, ker je nekoč videl nekaj dragoncev šestega
polka* v dolgih belih plaščih; na glavah so imeli čelade
z dolgimi črnimi grivami. Vračali so se iz Italije in so pri¬
vezovali svoje konje k zamreženim oknom njegove domače
hiše. Pozneje je z navdušenjem poslušal povesti o bitkah
na mostu pri Lodiju, pri Arcolah, pri Rivoliju, o katerih mu
je pripovedoval stari štabni zdravnik. Opazil je plameneče
poglede, ki jih je starec pri tem upiral v svoj križec.

Ko pa je bil Julijan star štirinajst let, so začeli graditi
v Verrieresu cerkev, ki je bila prav veličastna za tako majhno
mesto. Predvsem je treba omeniti štiri marmornate stebre,
ki so vzbujali občudovanje v Julijanovih očeh; zasloveli so
po deželi zaradi smrtnega sovraštva, ki so ga zanetili med
mirovnim sodnikom in mladim vikarjem, katerega so poslali
iz Besan^ona in ki je veljal za ogleduha kongregacije. Sodnik
bi bil skoraj ob službo; takšno je bilo vsaj splošno mnenje.
Kaj se ni bil drznil prepirati se z duhovnikom, ki je hodil
skoraj vsakih štirinajst dni v Besan^on, kjer je obiskoval,
kakor so govorili, prevzvišenega škofa?

Medtem je sodnik, oče številne družine, razglasil več
sodb, ki so se zdele krivične; z vsemi pa so bili prizadeti
tisti prebivalci, ki so brali časopis Constitutionnel.  Dobra
stranka je slavila zmago. Resda ni šlo za večje zneske kot
za tri do pet frankov; toda eno teh kazni je moral plačati
neki žebljar, Julijanov boter. V svoji jezi je možak vzklik¬
nil: »Kakšna sprememba! In če človek premisli, da je veljal
sodnik več kot dvajset let za tako poštenega moža!« Štabni
zdravnik, Julijanov prijatelj, je bil takrat že mrtev.

Nenadoma je Julijan nehal govoriti o Napoleonu; raz¬
glasil je namero, da pojde za duhovnika, in neprenehoma ga
je bilo videti na očetovi žagi, kako se z vnemo uči na pamet
latinsko sveto pismo, ki mu ga je bil posodil župnik. Dobri
starček je bil ves navdušen nad njegovim napredkom in
poučeval ga je večer za večerom v bogoslovju. Julijan je

* Pisatelj je bil leta 1800 poročnik pri 6. dragonskem polku.
(Op. pis.)

25

kazal pred njim samo pobožna čustva. Kdo bi bil mogel
uganiti, da se skriva za njegovim tako bledim in tako milim
dekliškim obrazom neomajni sklep, da bo rajši tvegal tiso¬
čero smrt, kot pa ostal v skromnih razmerah?

Doseči uspehe je pomenilo za Julijana najprej zapustiti
Verrieres; njegov domači kraj mu je bil od sile zoprn. Vse,
kar je tu videl, mu je vklepalo domišljijo v ledene okove.

Že v prvi otroški dobi je bil doživljal trenutke vznese¬
nega navdušenja. Takrat je z naslado mislil, da bo nekega
dne predstavljen lepim pariškim ženskam in da bo znal
vzbuditi njihovo pozornost s kakšnim sijajnim dejanjem.
Zakaj ga ne bi ta ali ona ljubila, kakor je ljubila Bonaparta,
ko je bil še siromak, prekrasna gospa Beauharnaisova? Leta
in leta ni preživel Julijan mogoče niti ene ure svojega živ¬
ljenja, ne da bi si ponavljal, da se je povzpel Bonaparte,
neznaten nadporočnik brez premoženja, s svojim mečem do
gospodarja sveta. Ta misel ga je tolažila v njegovih nesrečah,
ki so se mu zdele velike, in mu podvojila vsako veselje, ki
ga je doživel.

j Graditev cerkve in sodnikove sodbe so ga mahoma raz¬
svetlile; porodila se mu je misel, ki ga je nekaj tednov
spravljala kar ob pamet; slednjič ga je zajela z vso močjo
prve ideje, ki strastna duša misli, da jo je odkrila.

. >Ko je Napoleon zaslovel, se je Francija bala, da jo po¬
teptajo sovražniki; takrat so bile vojaške zmožnosti potrebne
in v modi. Danes pa vidimo štiridesetletne duhovnike, ki
imajo po sto tisoč frankov plače, to se pravi trikrat toliko
kot sloviti Napoleonovi divizijski generali. Potrebujejo pa
ljudi, ki jih podpirajo. Poglejmo sodnika, tega doslej tako
dobrodušnega in poštenega moža, in ki je že tako star; zdaj
se onečašča iz strahu, da bi se zameril mlademu, trideset¬
letnemu vikarju. Samo duhovnik je danes gospod.«

Nekoč, Julijan je že dve leti študiral bogoslovje, ga je
sredi njegove nove pobožnosti izdal nenadni izbruh notra¬
njega ognja, ki mu je žgal dušo. Bilo je pri Chelanu; pri
nekem obedu, pri katerem ga je dobri župnik predstavil
navzočim duhovnikom kot čudež učenosti, se mu je prime¬
rilo, da je navdušeno hvalil Napoleona. Privezal si je desno
roko na prsi in trdil, da si jo je izpahnil, ko je porival
smrekov hlod. Dva meseca jo je nosil v tej neprijetni legi.
Po tej telesni kazni, ki si jo je bil naložil, si je odpustil.

26

To je bil torej ta osemnajstletni, na pogled slabotni mla¬
denič, ki bi mu prisodil kvečjemu sedemnajst let in ki je
zdaj stopil s culico pod pazduho v veličastno verrieresko

cerkev.

Cerkev je bila mračna in samotna. Zaradi neke cerkvene
slovesnosti so bila vsa okna zagrnjena s temno rdečimi za¬
vesami; v sončnih žarkih je to rodilo najkrasnejše svetlobne
učinke mogočnega, strogo verskega značaja. Julijan je vztre¬
petal. Bil je sam v cerkvi in sedel je v klop, ki se mu je
zdela najlepša. Nosila je Renalov grb.

Na klečalniku je opazil Julijan košček potiskanega pa¬
pirja, ki je ležal tam, kakor bi čakal, da ga prebere. Uprl
je oči vanj in zagledal tole:

Podrobnosti o usmrtitvi in o zadnjih trenutkih Ludvika
Jenrela, usmrčenega v Besanconu dne ...

Papir je bil raztrgan. Na drugi strani si lahko prebral
prvi dve besedi stavka, in sicer: Prvi korak.

»Kdo neki je položil ta papir sem?« se je vprašal Julijan.
»Ubožec nesrečni!« je pristavil z vzdihom, »njegovo ime se
končuje tako kakor moje ...«  in zmečkal je papir.

Ko je odhajal, se mu je zdelo, da vidi ob kropilniku kri:
bila je blagoslovljena voda, ki so jo poškropili po tleh: v
odsevu rdečih zaves, ki so zakrivale okna, je bila videti
kakor kri.

Slednjič je Julijana postalo sram njegovega skrivnega
strahu.

»Mar sem bojazljivec?« si je dejal: »k orožju!«

Ta beseda, ki se je tolikokrat ponavljala v bojnih po¬
vestih starega vojaškega zdravnika, je pomenila Julijanu
junaštvo. Vstal je in hitrih korakov odšel proti Renalovi
hiši.

Ko pa jo je zagledal dvajset korakov pred seboj, ga je
navzlic lepim sklepom navdal nepremagljiv strah. Železna
ograja je bila odprta; zdela se mu je prekrasna. Sem noter
je torej moral nameriti stopinje.

Julijan ni bil edini, ki mu je srce nemirno bilo ob
prihodu v to hišo. Tudi skrajno plaho srce gospe Rena-
love je begala misel na tujca, ki bo odslej po svoji službeni
dolžnosti vedno med njo in njenimi otroki. Bila je navajena,
da so njeni otroci spali v njeni sobi. Tistega jutra je pre¬
točila obilo solza, ko je videla, kako prenašajo njihove po-

27

steljice v sobo, določeno za vzgojitelja. Zaman je prosila
svojega moža, da bi prenesli posteljico najmlajšega, Stani¬
slava Ksaverija, nazaj v njeno sobo.

Ženska rahločutnost je bila pri gospe Renalovi razvita
do skrajnosti. Ustvarila si je bila kar se da neugodno sliko
o surovem, slabo počesanem človeku, ki bo imel nalogo gra¬
jati njene otroke samo zaradi tega, ker zna latinsko, ta bar¬
barski jezik, ki bodo zavoljo njega njeni otroci tepeni.

28

VI

NADLEGA

Non so piu cosa son,
cosa facio.*

Mozart (Figaro)

Z živahnostjo in ljubkostjo, ki sta ji šli od srca, kadar
je bila daleč od moških pogledov, je stopila gospa Renalova
iz salona skozi steklena vrata, ki so držala na vrt, ko je
zagledala poleg velikih vrat nenavadno bledi obraz mladega
kmeta, skoraj še otroka, ki je bil pravkar nehal jokati. Imel
je svežo belo srajco, pod roko pa je nosil zelo čeden jopič
iz vijoličastega ratina.

Polt mladega kmeta je bila tako bleda in njegove oči
so bile tako mehke, da se je v nekoliko romantični duši
gospe Renalove najprej porodila misel, da je to morda mlado
preoblečeno dekle, ki prihaja prosit župana kakšne milosti.
Zasmililo se ji je ubogo bitje, ki je obstalo pri velikih vratih
in ki se očitno ni upalo dvigniti roke do zvonca. Gospa Re¬
nalova je stopila bliže; za trenutek je pozabila na bridko
skrb, ki ji jo je delal vzgojiteljev prihod. Julijan je bil obr¬
njen k vratom in ni videl, da prihaja. Vztrepetal je, ko je
spregovoril mehak glas tik ob njegovem ušesu:

»Kaj bi radi, dragi moj?«

Julijan se je živahno obrnil in pogled gospe Renalove,
v katerem je sijalo toliko ljubeznivosti, ga je tako prevzel,
da je deloma pozabil na svoj strah. Osupel od njene lepote
je kmalu pozabil na vse, celo na tisto, zaradi česar je prišel.
Gospa Renalova je ponovila vprašanje.

»Za vzgojitelja prihajam sem, milostljiva,« je dejal sled¬
njič; bilo ga je sram solza, ki si jih je obrisal, kakor je pač
mogel.

Gospa Renalova je bila zmedena; stala sta prav blizu
drug pred drugim in se gledala. Julijan še ni bil nikoli videl

* Ne vem več, kaj sem in kaj počnem.

29

tako dobro oblečenega človeka, in še posebno ne ženske, ki
bi bila tako bleščeče polti in bi govorila z njim tako mehko.
Gospa Renalova je gledala debele solze, ki so se bile ustavile
na prej tako bledih in zdaj tako rožnatih licih mladega
kmeta. Kmalu pa se je zasmejala z vso prešerno veselostjo
mladega dekleta; sama sebi se je zazdela smešna in kar ni
mogla doumeti vse svoje sreče. Kaj? To je tisti vzgojitelj, ki
si ga je slikala kot zamazanega, slabo oblečenega duhovnika,
ki bo prišel zmerjat in pretepat njene otroke!

»Kaj, gospod,« mu je dejala slednjič, »vi znate latinsko?«

Beseda gospod  je Julijana tako osupila, da se je za tre¬
nutek zamislil.

»Da, milostljiva,« je odgovoril plaho.

Gospa Renalova je bila tako srečna, da se je opogumila in
rekla Julijanu:

»Saj se ne boste preveč hudovali na uboge otročiče, kajne?«

»Jaz da bi se hudoval nanje?« se je zavzel Julijan, »za¬
kaj pa?«

»Kajne, gospod,« je pristavila po kratkem molku z glasom,
ki je iz njega zvenela vsak trenutek rastoča ganjenost, »kajne,
da boste dobri z njimi, saj mi obljubite?«

Da mu je vnovič popolnoma resno rekla gospod  tako lepo
oblečena dama, je presegalo vsa Julijanova pričakovanja;
v vseh zračnih gradovih svoje mladosti si je zmeraj ponavljal,
da ne bo hotela nobena dostojna dama z njim spregovoriti,
dokler ne bo nosil lepe uniforme. Gospo Renalovo pa so do
kraja osupile Julijanove velike črne oči in lepota njegove
polti, osupili so jo njegovi lepi lasje, ki so bili še bolj ko¬
drasti kot po navadi, ker je bil pravkar pomočil glavo v
korito javnega vodnjaka, da bi se nekoliko osvežil. V svoje
veliko veselje je videla, da ima usodni vzgojitelj, ki se je bila
tako bala njegove trdosrčnosti do njenih otrok in njegovega
odurnega vedenja, obličje mladega dekleta. Za tako krotko
dušo, kakršna je bila gospa Renalova, je bilo nasprotje med
njeno bojaznijo in tem, kar je zdaj videla, pravi dogodek.
Slednjič se je vzdramila iz svoje osuplosti. Začudila se je, da
stoji z mladim možem, oblečenim skorajda v samo srajco,
pred vrati svoje hiše in tako blizu ob njem.

»Vstopiva, gospod,« mu je dejala nazadnje v precejšnji
zadregi.

30

V vsem življenju ni še nikdar občutek neskaljenega ugodja
tako globoko ganil gospe Renalove; še nikdar ji ni po bolj
vznemirljivi bojazni stopila pred oči ljubeznivejša prikazen.
Ljubki otročiči, ki jih je tako negovala, torej ne bodo prišli
v roke zamazanemu in godrnjavemu duhovniku!

Komaj je stopila v vežo, že se je spet obrnila k Julijanu,
ki je plaho stopal za njo. Njegova osuplost nad prekrasno
hišo je bila v očeh gospe Renalove nova lepota. Ni mogla
verjeti svojim očem; predvsem pa se ji je zdelo, da bi moral
vzgojitelj imeti črno obleko.

»Pa kaj je res, gospod,« mu je rekla in se spet ustavila,
v smrtnem strahu, da se morebiti vara, tako srečna je bila
v svoji veri, »kaj je res, da znate latinsko?«

Te besede so užalile Julijanov ponos in razpršile čar, ki
je v njem preživel zadnjih petnajst minut.

»Tako je, milostljiva,« je odvrnil in skušal pokazati hla¬
den obraz; »latinsko znam prav tako dobro kakor gospod
župnik, in ta gre včasih v svoji dobrohotnosti tako daleč, da
pravi, da znam celo bolje kot on.«

Gospe Renalovi se je zazdelo, da je dobil Julijan zelo
hudoben izraz; ustavil se je bil dva koraka pred njo. Stopila
je bliže in mu rekla polglasno:

»Kajne, prve dni ne boste vihteli šibe nad mojimi otroki,
tudi če ne bodo znali svojih nalog?«

Ob mehkem in skorajda prosečem glasu tako lepe gospe
je Julijan v trenutku pozabil, kaj zahteva od njega sloves
dobrega latinca. Obraz gospe Renalove je bil tako blizu nje¬
govemu in duhal je vonj poletne ženske obleke, ki je tako
prečudna stvar za ubogega kmeta. Julijan je zardel do ušes
in rekel z vzdihom in z zamirajočim glasom:

»Ničesar se ne bojte, milostljiva, v vsem vam bom po¬
koren.«

Šele v trenutku, ko jo je bila skrb za njene otroke čisto
minila, je gospo Renalovo presunila Julijanova izredna le¬
pota. Njegove skorajda ženske poteze in zadrega na njego¬
vem obrazu se ženski, ki je bila sama skrajno plaha, niso
zdele smešne. Možat izraz, ki na splošno mislijo, da je po¬
treben za moško lepoto, bi ji bil vzbujal strah.

»Koliko ste stari, gospod?« je vprašala Julijana.

»Devetnajst let mi bo kmalu.«

31

»Moj najstarejši sin je star enajst let,« je nadaljevala
gospa Renalova docela pomirjena; »skoraj tovariš vam bo;
govorili boste z njim že pametno. Nekoč ga je oče udaril in
otrok je bil ves teden bolan; pa je bil samo lahen udarec.«

»Kolikšna razlika med njim in menoj,« je pomislil Juli¬
jan. »Se včeraj me je oče pretepel. Kako srečni so bogati
ljudje!«

Gospa Renalova je bila zdaj že zmožna dojemati naj¬
manjše odtenke vsega, kar se je godilo v vzgojiteljevi, duši;
žalost, ki ga je za trenutek obšla, si je razlagala kot boječ-
nost, in hotela ga je spodbuditi.

»Kako vam je ime, gospod?« je vprašala s takšnim gla¬
som in tako mehko, da je Julijan globoko občutil omamnost
njenih besed, ne da bi si jo mogel razložiti.

»Julijan Sorel me kličejo, milostljiva; ves trepetam, ko
stopam prvikrat v svojem življenju v tujo hišo; potreben
sem vašega varstva in vaše prizanesljivosti; v prvih dnevih
mi boste morali marsikaj oprostiti. Nikoli nisem hodil v gim¬
nazijo; bil sem preveč reven; nikoli nisem spregovoril z dru¬
gim človekom kot s svojim bratrancem, vojaškim zdravni¬
kom, članom častne legije, in z gospodom župnikom Chelanom.
Ta vam bo dal dobro spričevalo o meni. Moja brata sta me
zmeraj pretepala; ne verjemite jima, če bosta govorila slabo
o meni. Odpustite mi moje napake, milostljiva; namena ne
bom imel nikoli slabega.«

Med tem dolgim govorom se je Julijan pomiril; opazoval
je gospo Renalovo. Tako čudovit je učinek popolne miline,
kadar je neprisiljeno povezana z značajem in zlasti kadar
se oseba, ki jo krasi milina, tega ne zaveda. Julijan, ki se je
prav dobro razumel na žensko lepoto, bi bil v tistem trenutku
prisegel, da je stara kvečjemu dvajset let. Nenadoma ga je
obšla predrzna misel, da bi ji poljubil roko. Te misli se je
najprej prestrašil; trenutek pozneje pa si je rekel: »Bilo je
strahopetno, da nisem izvršil dejanja, ki bi mi utegnilo biti
koristno in zmanjšati zaničevanje, ki ga brez dvoma občuti
ta lepa dama do ubogega delavca, ki se je pravkar ločil od
svoje žage.« Mogoče je Julijana nekoliko opogumila beseda
lepi dečko,  ki jo je bil večkrat slišal zadnjih šest mesecev
ob nedeljah, ko so ga začela ogovarjati nekatera dekleta.
Med takimi in podobnimi notranjimi boji ga je gospa Rena¬
lova ogovorila z dvema ali tremi besedami, da bi ga z njimi

32

poučila, kako naj se loti svojega dela z otroki. Julijan se je
moral tako silno premagovati, da je znova močno prebledel;
spregovoril je s prisiljenim glasom:

»Nikoli ne bom tepel vaših otrok, milostljiva; prisegam
vam pred Bogom.« Pri teh besedah se je opogumil, prijel
roko gospe Renalove in jo vzdignil k svojim ustnicam. Ta
Julijanova kretnja jo je osupila, in ko je nekoliko pomislila,
je bila rahlo užaljena. Ker je bilo zelo vroče, je imela pod
ogrinjalom čisto gole lakti; Julijanova kretnja, ko je vzdignil
njeno roko k ustnicam, jih je popolnoma razgalila. Cez nekaj
trenutkov se je hudovala sama nase; zdelo se ji je, da ni
dovolj hitro pokazala svojega ogorčenja.

Renal, ki je slišal govorjenje, je stopil iz svoje delovne
sobe; z istim dostojanstvenim in očetovskim izrazom, ki ga je
kazal, kadar je na županstvu sklepal poroke, je rekel Juli-
janu: »Nujno moram govoriti z vami, preden vas vidijo
otroci.«

Odpeljal je Julijana v sobo in pridržal ženo, ki ju je
hotela pustiti sama. Ko so se vrata zaprla, je Renal dosto¬
janstveno sedel.

»Gospod župnik mi je dejal, da ste dober in zvest človek.
Tukaj bodo vsi ravnali z vami spoštljivo, in če bom zado¬
voljen z vami, vam bom pozneje pomagal, da se postavite na
lastne noge. Hočem pa, da pretrgate vse zveze s sorodniki in
prijatelji; njihova govorica ne more biti primerna za moje
otroke. Tu imate šestintrideset frankov za prvi mesec; toda
dajte mi častno besedo, da ne boste dali niti centima tega
denarja svojemu očetu.«

Renal je bil jezen na starca, ki je bil v tej zadevi bolj
premeten kakor on.

»In zdaj, gospod,  — kajti odredil sem, da vas bodo odslej
tu vsi imenovali gospoda; čutili boste, kako ugodno je to, če
pride človek k dostojnim ljudem, — zdaj, gospod, se pač ne
spodobi, da bi vas videli otroci v jopiču. Ali ga je služinčad
že videla?« je vprašal Renal svojo ženo.

»Ne, ljubi moj,« je odvrnila z globoko zamišljenim obra¬
zom.

»Tem bolje. Oblecite tole,« je dejal strmečemu fantu in
mu dal svojo črno suknjo. »Pojdiva zdaj k Durandu, trgovcu
s suknom.«

3 Rdeče in črno

33

Ko se je Renal vrnil več kot uro pozneje z novim vzgo¬
jiteljem, ki je bil zdaj oblečen popolnoma v črno, je sedela
njegova žena še zmeraj na istem mestu. V Julijano vi na¬
vzočnosti se je počutila pomirjeno; medtem ko ga je opazo¬
vala, je pozabila, da se ga boji. Julijan ni mislil nanjo. Na¬
vzlic njegovi nezaupljivosti do usode in do ljudi je vendar
bila njegova duša v tistem trenutku samo duša majhnega
otroka; zdelo se mu je, da je preživel že dolgo vrsto let od
trenutka, ko je pred tremi urami trepetaje stopil v cerkev.
Opazil je hladni izraz gospe Renalove in razumel je, da se
huduje, ker se ji je bil drznil poljubiti roko. Toda občutek
ponosa, ki mu ga je vzbujal dotik z obleko, tako različno od
obleke, ki jo je bil vajen nositi, ga je tako silno razburjal in
tako močno je želel prikriti svoje veselje, da so imele vse
njegove kretnje nekaj vihravega in skorajda brezumnega.
Gospa Renalova ga je gledala z začudenjem v očeh.

»Bodite resni, gospod,« mu je dejal Renal, »če hočete, da
vas bodo spoštovali moji otroci in moji ljudje.«

»Gospod,« je odvrnil Julijan, »ta nova obleka me moti;
jaz, ubogi kmet, sem doslej nosil samo jopič; dovolite mi, da
grem v svojo sobo.«

»Kakšna se ti zdi naša nova pridobitev?« je vprašal
Renal svojo ženo.

Iz nekega skorajda nagonskega nagiba, ki bi si ga brez
dvoma sama ne znala razložiti, je gospa Renalova prikrila
svojemu možu resnico.

»Ta kmetič me ni tako silno očaral kakor tebe; tvoja
uslužnost bo napravila iz njega predrzneža, ki ga boš moral
odsloviti, preden bo minil mesec dni.«

»No, prav, ga bomo pa odslovili; če me tudi stane kakšnih
sto frankov, prava reč, se bo vsaj Verrieres privadil, da vidi
vzgojitelja pri Renalovih otrocih. Tega namena ne bi bil
dosegel, če bi bil pustil Julijana v opravi navadnega delavca.
Ce ga bom odslovil, si bom seveda obdržal črno obleko, ki
sem jo pravkar naročil zanj pri trgovcu. Ostala mu bo samo
obleka, ki sem jo dobil že narejeno pri krojaču in ki sem ga
za zdaj oblekel vanjo.«

Ura, ki jo je Julijan prebil v svoji sobi, je minila gospe
Renalovi kakor trenutek. Otroci, ki so jim bili povedali o
novem vzgojitelju, so obsipali svojo mater z vprašanji. Sled¬
njič se je prikazal Julijan. Bil je povsem drug človek. Slabo

34

bi se izrazil, če bi rekel, da je bil resen; bil je poosebljena
resnost. Predstavili so ga otrokom in nagovoril jih je z iz¬
razom, ki je osupil celo Renala samega.

»Prišel sem semkaj, gospodje,« jim je dejal na koncu
svojega nagovora, »da bi vas naučil latinščine. Vsi veste, kaj
se pravi povedati lekcijo na pamet. Glejte, tu je sveto pi¬
smo,« je dejal in jim pokazal majhno, črno vezano knjigo
v mali osmerki. »To so zgodbe našega gospoda Jezusa Kri¬
stusa, del, ki ga imenujemo Novi testament. Dostikrat mi
boste morali povedati lekcije na pamet. Dajte, da vam tudi
jaz povem svojo.« Adolf, najstarejši deček, je bil vzel knjigo
v roko.

»Odprite jo, kakor nanese,« je nadaljeval Julijan, »in po¬
vejte mi prvo besedo kakšnega odstavka. Povedal bom na
pamet odstavek iz svete knjige, ki je navodilo za nas vse,
kako moramo živeti, dokler me ne ustavite.«

Adolf je odprl knjigo, prebral neko besedo, in Julijan je
odpredaval vso stran z isto lahkoto, kot bi govoril francosko.
Renal je gledal svojo ženo z zmagoslavnim obrazom. Ko so
otroci videli začudenje svojih staršev, so na široko odpirali
oči. Neki hišni posel je prišel na prag salona; Julijan je še
zmeraj govoril latinski. Posel je najprej nepremično obstal,
potem pa je izginil. Kmalu sta prišli na prag gospejina sple¬
tična in kuharica; takrat je bil Adolf odprl knjigo že na
osmih mestih in Julijan je predaval z zmerom enako lahkoto.

»Ah, moj bog! Kako srčkan duhovniček!« je na glas
vzkliknila kuharica, dobro, zelo pobožno dekle.

Renalovega samoljubja se je loteval nemir; še na um mu
ni prišlo, da bi preskušal vzgojitelja; napel je vse svoje sile,
da bi našel v svojem spominu kakšno latinsko besedo; sled¬
njič se mu je posrečilo povedati neki stih iz Horaca. Julijan
ni znal latinsko ničesar razen svojega svetega pisma. Nasršil
je obrvi ter odvrnil: »Sveta služba, kateri sem se namenil,
mi brani brati takega posvetnega pesnika.«

Renal je povedal precejšnje število stihov, ki je o njih
trdil, da so Horacovi. Razlagal je svojim otrokom, kaj je bil
Horac, toda otroci, ki jih je navdajalo občudovanje, niso
poslušali, kaj jim pripoveduje. Gledali so Julijana.

Posli so še zmeraj stali na pragu in Julijanu se je zdelo
potrebno, da preskušnjo še podaljša.


35

»Tudi Stanislav Ksaverij,« je dejal najmlajšemu dečku,
»mi mora izbrati kakšno mesto iz svete knjige.«

Mali Stanislav je ves ponosen prebral, kakor je pač znal,
prvo besedo nekega odstavka, in Julijan je povedal vso stran
do konca. Da je bilo Renalovo zmagoslavje še popolnejše,
sta vstopila, medtem ko je Julijan predaval, Valenod, lastnik
lepih normandskih konj, in Charcot de Maugiron, okrožni
podprefekt. Ta nastop je Julijanu zagotovil naslov gospoda;
celo posli se mu ga niso upali odrekati.

Zvečer je vse mesto drvelo k Renalu, da bi videlo čudež.
Julijan je vsem odgovarjal z mračnim izrazom, ki jih je silil,
da so ostali v neki oddaljenosti. Njegova slava se je tako
naglo razširila po mestu, da mu je malo dni pozneje Renal,
ki se je bal, da mu ga ne bi kdo speljal, predlagal, naj pod¬
piše pogodbo za dve leti.

»Ne, gospod,« je odvrnil Julijan hladno; »če bi me hoteli
odsloviti, bi moral oditi. Pogodba, ki veže samo mene, vas pa
ne, ni pravična; odklanjam jo.«

Julijan se je vedel tako izvrstno, da ga je mesec dni po
njegovem prihodu v hišo Renal sam spoštoval. Ker je bil
župnik sprt z Renalom in Valenodom, ni mogel nihče izdati
nekdanjega Julijanovega navdušenja za Napoleona; on sam
pa ni govoril o njem drugače kot s studom.

36

VII

DUHOVNO SORODSTVO

Samo z žalitvami vam znajo ganiti srce.

Eden modernih

Otroci so ga oboževali, on pa jih ni imel rad; njegova
misel je bila drugje. Naj so otročaji uganjali karkoli, nič ga
ni nikoli spravilo ob potrpljenje. Bil je hladen, pravičen,
nedostopen; vendar pa so ga ljubili, ker je njegov prihod ne¬
kako pregnal dolgčas iz hiše; vsekakor je bil dober učitelj.
Osebno ni občutil drugega kot sovraštvo in stud do visoke
družbe, ki je bil vanjo sprejet, seveda le na skrajni konec
mize, kar utegne pojasniti njegovo sovraštvo in njegov odpor.
Bili so včasih slavnostni obedi, kjer je lahko samo z največ¬
jim trudom krotil sovraštvo do vsega, kar ga je obdajalo.
Nekega dne, bilo je na praznik svetega Ludvika, ko je bil
med dugimi povabljen pri Renalovih tudi Valenod, bi se bil
Julijan kmalu izdal; zato je pobegnil na vrt z izgovorom, da
pogleda za otroki. »Kakšno hvalisanje poštenosti!« je vzklik¬
nil, »človek bi rekel, da je ta Valenod utelešena krepost; in
vendar, kakšen ugled, kako nizkotno spoštovanje človeka, ki
je očitno podvojil, da, potrojil svoje imetje, odkar upravlja
premoženje siromakov! Stavil bi, da dela dobičke celo z de¬
narjem, ki je namenjen za najdence, te ubožčke, ki je njihova
revščina še svetejša od revščine drugih! Ah, pošasti! Pošasti!
Tudi jaz sem nekakšen najdenček, ki ga sovražijo njegov oče,
njegova brata, vsa njegova rodbina.«

Ko se je Julijan nekaj dni pred praznikom svetega Lud¬
vika med prebiranjem svojega brevirja sam sprehajal po
gozdiču, ki se imenuje Belvedere in ki se vzdiguje nad Spre¬
hajališčem zvestobe,  se je zaman skušal izogniti svojima bra¬
toma, ki ju je zagledal, ko sta prihajala po samotni stezi.
Lepa črna obleka, skrajno čedna zunanjost njunega brata,
odkrito zaničevanje, ki ga je občutil do njiju, so vzbudili
surovima delavcema tako silovito zavist, da sta ga pretepla,

37

tako da je obležal na tleh nezavesten in ves krvav. Gospa
Renalova, ki se je sprehajala z Valenodom in podprefektom,
je po naključju prišla v gozdič; videla je Julijana na tleh;
mislila je, da je mrtev. Njeno razburjenje je bilo tolikšno, da
je dalo Valenodu povod za ljubosumnost.

Toda vznemirjal se je prezgodaj. Gospa Renalova se je
sicer zdela Julijanu zelo lepa, ampak sovražil jo je prav za¬
radi njene lepote; bila je prva pečina, na kateri bi se lahko
razbila njegova sreča. Govoril je z njo kolikor mogoče malo,
da bi pozabila na čustveni izbruh, v katerem ji je bil prvi
dan poljubil roko.

Eliza, sobarica gospe Renalove, se je bila seveda takoj
zaljubila v mladega vzgojitelja; dostikrat je s svojo gospo¬
dinjo govorila o njem. Ljubezen gospodične Elize je nakopala
Julijanu sovraštvo nekega hlapca. Nekoč je slišal, kako je
možak rekel Elizi: »Odkar je prišel v hišo ta zanikrni vzgo¬
jitelj, ne marate več govoriti z menoj.« Julijan ni zaslužil te
psovke; toda z nagonom lepega fanta je podvojil pozornost
do svoje osebe. Tudi Valenodovo sovraštvo se je podvojilo.
Javno je govoril, da se mlademu abbeju ne spodobi tolikšna
spogledljivost. Razen sutane je nosil Julijan čisto posvetno
obleko.

Gospa Renalova je opazila, da je začel govoriti pogosteje
kot po navadi z gospodično Elizo; prišla je na to, da je vzrok
njunih pogovorov v tem, da je bil Julijan tako pomanjkljivo
preskrbljen s perilom. Imel ga je tako malo, da ga je moral
dajati zelo pogosto v pranje iz hiše, in pri teh malenkostnih
skrbeh mu je bila Eliza zelo koristna. Njegova skrajna rev¬
ščina, o kateri ni bila ničesar slutila, je gospo Renalovo ga¬
nila; zaželela si je, da bi ga obdarovala, pa se ni upala; njen
notranji odpor je bil prvi mučni občutek, ki ji ga je vzbudil
Julijan. Do takrat je bilo Julijanovo ime zanjo pomenilo
natančno isto kot čisti duhovni užitek. Ker ji je bila misel na
Julijanovo revščino mučna, je gospa Renalova spregovorila
z možem o svoji želji, da bi Julijana obdarovala s perilom.

»Kakšna budalost!« je odvrnil Renal. »Kaj še! Da bi ob¬
darovali človeka, ki smo z njim povsem zadovoljni in ki nam
dobro služi? Samo v primeru, če bi zanemarjal svojo dolžnost,
bi bilo potrebno podžgati njegovo vnemo.«

Gospa Renalova se je počutila ponižano zaradi takšnega
mišljenja; preden je prišel Julijan v hišo pa bi tega ne bila

38

niti opazila. Nikoli ni zdaj videla skrajne snažnosti v sicer
zelo preprosti noši mladega abbeja, ne da bi si rekla: »Le
kako ubogi fant to zmore?«

Sčasoma se ji je začel Julijan smiliti zaradi vsega, kar mu
je manjkalo, namesto da bi jo to motilo.

Gospa Renalova je bila ena tistih podeželskih žensk, ki
jih imamo prvih štirinajst dni, ko jih spoznamo, prav lahko
za neumne. Imela ni nikakršnih življenjskih skušenj in prav
nič ji ni bilo do tega, da bi se s kom družila. Obdarovana
je bila z rahločutno in ponosno dušo in nagon po sreči, ki je
prirojen slehernemu bitju, je bil vzrok, da se ni skoraj nikoli
menila za tisto, kar so počenjali surovi ljudje, med katere
jo je bilo pahnilo naključje.

S svojim značajem in z živahnostjo svojega duha bi bila
prav lahko vzbujala pozornost, če bi bila dobila kaj prida
vzgojo; toda kot bogata dedinja je bila vzgojena pri redov¬
nicah, strastnih oboževateljicah presvetega srca Jezusovega
in polnih sovraštva do Francozov, ki sovražijo jezuite. Gospa
Renalova je bila dovolj razumna, da je kmalu pozabila na
vse, česar se je bila naučila v samostanu, ker se ji je zdelo
bedasto; toda na mesto tistega ni bila postavila ničesar dru¬
gega in tako nazadnje ni znala in vedela ničesar. Zgodnja
laskanja, ki jih je bila deležna kot dedinja velikega premo¬
ženja, in odločno nagnjenje do strastne pobožnosti so dali
njenemu življenju popolnoma notranjo smer. Navidezno je
bila najposlušnejša ženska brez sleherne lastne volje, tako da
so jo verriereski možje postavljali svojim ženam za zgled, na
kar je bil Renal od sile ponosen; v resnici pa je bilo njeno
običajno duhovno življenje samo odsev njenega prirojenega
ponosa. Marsikatera kneginja, ki je razvpita zaradi svoje
ošabnosti, obrača neizmerno več pozornosti na to, kar po¬
čenjajo okrog nje razni visoki gospodje, kot je ta mila, na
pogled tako skromna ženska posvečala vsemu tistemu, kar
je govoril ali počel njen soprog. Do Julijanovega prihoda v
hišo v resnici ni posvečala pozornosti ničemur drugemu kot
svojim otrokom. Njihove otroške bolezni, njihove bolečine,
njihovo nedolžno veselje, to je bilo vse, čemur je bilo posve¬
čeno čustveno življenje te ženske, ki še v svojem življenju ni
bila ljubila nikogar razen Boga, ko je bila v Besanc;onu v
zavodu Srca Jezusovega.

39

Ne da bi se kdaj tako daleč ponižala, da bi komu to po¬
vedala, jo je napad vročice pri tem ali onem njenih sinov
spravil skorajda v isto stanje, kakor če bi bil otrok umrl.
V prvih letih njenega zakona, ko se je v takih srčnih stiskah
še zaupno obračala na svojega moža, ker je pač čutila po¬
trebo, da se komu razodene, jo je vsakič odpravil s surovim
smehom ali pa je skomizgnil z rameni in pri tem še izustil
kakšno prostaško puhlico o ženski neumnosti. Takšne šale,
posebno če so šle na račun bolezni njenih otrok, so vselej
zbodle gospo Renalovo v srce kakor oster nož. To je torej
našla namesto uslužnih in medenih laskanj jezuitskega samo¬
stana, kjer je bila preživela svojo mladost. Njeno vzgojo je
dovršilo trpljenje. Bila je preponosna, da bi komurkoli pri¬
povedovala o svojih bolečinah, ki jih ni nikoli omenila niti
svoji prijateljici, gospe Dervillovi. Domišljevala si je, da so
vsi moški taki kakor njen soprog ali Valenod ali pa podpre-
fekt Charcot de Maugiron. Neotesanost, najsurovejša brez¬
čutnost do vsega, kar ni bilo v zvezi z denarjem, dostojanstvi
in odlikovanji; slepo sovraštvo do slehernega razumskega
razloga, ki jim ni bil po volji, vse to se ji je zdelo za njihov
spol tako naravno kakor to, da so nosili škornje in polstene
klobuke.

Po letih in letih se gospa Renalova še zmeraj ni bila spri¬
jaznila z ljudmi, ki so poznali samo denar in ki je med njimi
morala živeti.

Od tod uspehi mladega kmeta Julijana. V naklonjenosti
njegove plemenite in ponosne duše je našla sladkosti in
užitke, ki jih je obdajal čarobni blesk novosti. Gospa Re¬
nalova je mladeniču hitro odpustila njegovo skrajno neved¬
nost, ki je še povečevala njegovo milino, in njegovo nerodno
vedenje, ki se ji ga je polagoma posrečilo opiliti. Zdelo se
ji je, da ga je vredno poslušati, kadar je bil govor o naj¬
preprostejših stvareh, pa tudi če je šlo samo za ubogega psa,
ki ga je, ko je tekel čez cesto, povozil drveči kmečki voz.
Takšen mučen prizor je njenemu možu izvabil samo surov
smeh, medtem ko je videla, kako so se Julijanu nasršile lepe,
črne, tako visoko vzbočene obrvi. Polagoma se ji je začelo
dozdevati, da lahko najde plemenitost, duhovni polet in
človekoljubnost samo pri mladem abbeju. Samo do njega je
občutila vso naklonjenost in celo občudovanje, ki ga vzbujajo
te kreposti v plemenitih dušah.

40

V Parizu bi bilo Julijanovo razmerje do gospe Renalove
kmalu jasno; ampak v Parizu je ljubezen hčerka romanov.
Mladi vzgojitelj in njegova plaha ljubica bi našla v treh ali
štirih romanih ali celo v kupletih pariških gledališč popolno
razčiščenje svojega položaja. Romani bi jima bili pokazali,
kakšno vlogo naj igrata, pokazali bi jima, kakšen zgled naj
posnemata; in nečimrnost bi prisilila Julijana, da bi prej ali
slej začel posnemati ta zgled, pa čeprav brez slehernega
užitka in mogoče celo s kislim obrazom.

V kakšnem mestecu v Aveyronu ali v Pirenejih bi bil
najneznatnejši dogodek odločilen, ker je tam podnebje vroče.
Pod našim bolj mračnim nebom pa vidi ubog mladenič, ki je
častihlepen samo zato, ker njegovo mehko srce čuti potrebo
po nekaterih užitkih, ki jih nudi denar, vsak dan trideset¬
letno, resnično pametno žensko, ki se ukvarja samo s svojimi
otroki in nikakor ne zajema iz romanov zgledov za svoje
vedenje. Vse dozoreva počasi, vse se na deželi godi polagoma;
vse se plete bolj po prirodnih zakonih.

Dostikrat, kadar je gospa Renalova razmišljala o revščini
mladega vzgojitelja, je bila ganjena do solz. Nekega dne jo
je Julijan presenetil vso objokano.

»Milostljiva, ali se vam je pripetilo kaj hudega?«

»Ne, prijatelj,« mu je odvrnila; »pokličite otroke, pojdimo
na sprehod.«

Prijela se ga je pod laktom in se tako krepko naslonila
nanj, da se je Julijanu zdelo kar čudno. Bilo je prvikrat, da
ga je imenovala prijatelja.

Ko se je sprehod že bližal koncu, je Julijan opazil, da je
močno zardela. Pridržal je korak.

»Saj so vam menda pravili,« je dejala, ne da bi ga po¬
gledala, »da sem edina dedinja bogate tete, ki živi v Besan-
gonu. Obsipa me z darili ... Moji sinovi napredujejo ... tako
čudovito... da sem vas hotela prositi, da bi sprejeli majhno
darilo kot znamenje moje hvaležnosti. Gre samo za nekaj
zlatnikov, da si nabavite perila. Ampak...« je pristavila in
še bolj zardela ter umolknila.

»Kaj ste hoteli reči, milostljiva?« je vprašal Julijan.

»Bilo bi odveč,« je nadaljevala in povesila glavo, »če bi
o tem kaj omenili mojemu soprogu.«

»Majhen sem res, milostljiva, nisem pa podel,« je odvrnil
Julijan in obstal; oči so se mu bliskale od jeze in vzpel se

41

je vsej svoji višini; »na to niste pomislili. Bil bi slabši od
hlapca, če bi hotel prikrivati gospodu Renalu karkoli, kar
je v zvezi z mojim denarjem .«

Gospa Renalova bi se bila od sramu najrajši udrla v
zemljo.

»Gospod župan,« je nadaljeval Julijan, »mi je, odkar bi¬
vam v njegovi hiši, izročil petkrat po šestintrideset frankov;
pripravljen sem pokazati knjigo svojih izdatkov gospodu Re¬
nalu ali komursibodi, če treba tudi gospodu Valenodu, ki me
sovraži.«

Po tem odgovoru je bila gospa Renalova vso pot bleda in
drhteča; sprehod se je končal, ne da bi bila mogla najti ona
ali Julijan kakšno primerno besedo, da bi spet navezala po¬
govor. Ljubezen do gospe Renalove je postajala čim dalje bolj
nemogoča v Julijanovem ponosnem srcu; ona pa, ona ga
je spoštovala; občudovala ga je, saj jo je bil oštel! V nameri,
da bi popravila ponižanje, ki mu ga je nehote prizadela, si
je dovoljevala najnežnejše pozornosti. To svoje novo vedenje
je občutila gospa Renalova osem dni kot pravo srečo. Uspeh
pa je bil ta, da je deloma potolažilo Julijanovo jezo; vendar
mu še na um ni prišlo, da bi videl v tem kaj takega, kar bi
spominjalo na kakšno osebno nagnjenje.

»Vidiš, kakšni so bogati ljudje,« si je govoril; »najprej te
ponižajo, potem pa mislijo, da lahko vse popravijo, če se
malo narejajo!«

Srce gospe Renalove je bilo preveč polno in še prene-
dolžno, da ne bi bila, čeprav je bila sklenila nasprotno, po¬
vedala svojemu možu o ponudbi, ki jo je postavila Julijanu,
in kako jo je zavrnil.

»Kako ste mogli prenesti tako odklonitev od posla?i  je
zadet v živo dejal Renal.

In ko je hotela gospa Renalova ugovarjati zaradi besede
posel,  je nadaljeval:

»Milostljiva, jaz govorim kakor rajni princ Conde, ko je
predstavil svojo novo soprogo svojim komornikom: ,Vsi ti
ljudje/ ji je rekel, ,so naši posli'.  Navedel sem vam to mesto
iz Besenvalovih Spominov,  ker je bistveno za dostojanstvo.
Vse, kar ni plemič in kar živi pri vas in prejema plačo, je
vaš posel. Povedat grem nekaj besed temu gospodu Julijanu,
pa sto frankov mu bom dal.«

42

»Ah, prijatelj,« je dejala gospa Renalova trepetaje, »pa
vsaj ne pred posli!«

»Da, lahko bi mu bili nevoščljivi, in to po pravici,« je
dejal njen mož ter se oddaljil, razmišljajoč o višini vsote.

Gospa Renalova se je skoraj onesveščena od bolečine zgru¬
dila na stol. »Ponižal bo Julijana, in to po moji krivdi!«
Groza jo je bilo svojega moža in zakrila si je obraz z rokami.
Sklenila je, da mu ne bo nikoli več ničesar zaupala.

Ko je spet zagledala Julijana, je vsa vztrepetala; srce se
ji je tako krčilo, da dolgo ni mogla spraviti iz sebe najmanjše
besedice. V svoji zadregi ga je prijela za roke in mu jih
stisnila.

»Torej, prijatelj,« mu je rekla slednjič, »ali ste zadovoljni
z mojim soprogom?«

»Kako ne bi bil?« je odvrnil Julijan z grenkim nasmehom;
»saj mi je dal sto frankov.«

Gospa Renalova ga je pogledala, kakor da ne ve, pri
čem je.

»Dajte mi roko,« mu je rekla naposled s pogumnim gla¬
som, kakršnega Julijan še ni bil slišal pri njej.

Opogumila se je, da je šla z njim prav do verriereskega
knjigarnarja, in to navzlic temu, da je bil razvpit kot libe¬
ralec. V knjigarni je izbrala za deset zlatnikov knjig, ki jih
je dala svojim otrokom. Toda to so bile knjige, o katerih je
vedela, da Julijan hrepeni po njih. Zahtevala je, da je že v
knjigarni vsak otrok zapisal svoje ime v knjige, ki so mu bile
namenjene. Medtem ko je bila gospa Renalova vsa srečna, da
je imela priložnost tako drzno popraviti, kar je bila zagrešila
na Julijanu, se je ta čudil, koliko knjig je pri knjigarnarju.
Še nikoli si ni bil upal prestopiti praga tako posvetnega
kraja; srce mu je močno utripalo. Še zdaleč ni slutil, kaj se
dogaja v srcu gospe Renalove; zatopljen je bil v globoko
premišljevanje, kako bi prišel mlad študent bogoslovja do
sredstev, da bi si priskrbel nekatere izmed teh knjig. Na¬
zadnje je prišel na misel, da bi bilo mogoče s spretnostjo
prepričati Renala, da je treba dajati njegovim sinovom na¬
loge iz zgodovine slavnih plemičev, rojenih v teh krajih. Ko
se je bil ves mesec pripravljal na to, je doživel, da mu je
zamisel uspela v taki meri, da se je nekaj časa pozneje, ko se

43

je spet pogovarjal z Renalom, drznil omeniti nekaj, kar je
moralo biti za plemenitega župana še vse drugače mučno;
s tem da bi postal stalen naročnik pri knjigarnarju, bi nam¬
reč množil imetje liberalca. Renal je sicer priznal, da bi
bilo pametno, če bi njegov sin de visu  spoznal nekaj del, ki
bo o njih slišal, ko bo na vojaški šoli; toda Julijan je videl,
da si je župan vtepel v glavo, da dalj ne pojde. Slutil je neki
skriven vzrok, a ga ni mogel uganiti.

»Mislil sem si, gospod,« je dejal Julijan nekega dne Re-
nalu, »da bi bilo zelo neprimerno, če bi kdo lahko bral ime
dobrega plemiča, kakršno je na primer Renalovo, v umaza¬
nem seznamu knjigarnarjevih odjemalcev.« Renalovo čelo se
je zjasnilo. »Prav tako bi bilo slabo spričevalo za ubogega
študenta bogoslovja,« je nadaljeval Julijan z bolj pohlevnim
glasom, »če bi kdaj prišlo na dan, da je bilo njegovo ime v
seznamu knjigarnarja, ki izposoja knjige. Liberalci bi me
lahko obdolžili, da sem zahteval najbolj razvpite knjige;
kdove, ali ne bi šli celo tako daleč, da bi zraven mojega
imena vpisali naslove kakšnih razvratnih knjig!« Toda Ju¬
lijan se je oddaljeval s poti. Videl je, da je županov obraz
dobil spet izraz zadrege in zlovoljnosti. Julijan je umolknil.
»Ga že imam,« je pomislil.

Ko je nekaj dni pozneje najstarejši deček spraševal v
Renalovi navzočnosti Julijana o neki knjigi, ki je bila ome¬
njena v časopisu Quotidienne,  je dejal mladi vzgojitelj:

»Da ne bi dali jakobinski stranki nikakršnega povoda za
zmagoslavje in da bi si vendar priskrbel sredstva, da bi lahko
odgovarjal na vprašanja gospoda Adolfa, bi lahko naročali
knjige na ime najzadnjega vaših uslužbencev.«

»To ni slaba misel,« je dejal Renal vidno vzradoščen.

»Vsekakor bo treba poskrbeti za to,« je nadaljeval Julijan
s tistim resnim in skorajda turobnim izrazom, ki tako odlično
pristaja nekaterim ljudem, kadar vidijo uspeh svojih priza¬
devanj, ki so si ga dolgo želeli, »vsekakor bo treba poskrbeti
za to, da si ne bo mogel uslužbenec izposoditi kakšnega ro¬
mana. Brž ko bi bile te nevarne knjige v hiši, bi utegnile
izpriditi gospejine služkinje in celo uslužbenca samega.«

»Pozabili ste na politične pamflete,« je pristavil Renal z
ošabnim izrazom. Hotel je prikriti občudovanje, ki mu ga je

44

vzbujal prebrisani izhod, ki ga je bil našel vzgojitelj njegovih
otrok.

Tako je bilo Julijanovo življenje vrsta drobnih kupčij; in
njihov uspeh ali neuspeh ga je dosti bolj zanimal kot pa
čustvo odkrite naklonjenosti gospe Renalove, ki bi ga bil prav
lahko bral v njenem srcu, če bi bil le malo odprl oči.

Moralno stališče, ki ga je bil zavzemal vse svoje življenje,
je tudi pri verriereskem županu ostalo isto. Tu kakor na žagi
svojega očeta je globoko preziral ljudi, s katerimi je živel;
oni pa so ga sovražili. Sleherni dan je lahko videl v besedah
in dejanjih podprefekta, Valen od a in drugih hišnih prijate¬
ljev, kadar so govorili o stvareh, ki so se pravkar dogajale
pred njegovimi očmi, kako malo so bili njihovi nazori v
skladu z resničnostjo. Kadar se je Julijanu kakšno dejanje
zdelo lepo in plemenito, so ljudje, ki so ga obdajali, prav
tisto dejanje najbolj grajali. Njegov notranji odgovor se je
vselej glasil: »Kakšne pošasti so, ali pa kakšni bedaki!« Naj¬
bolj zabavno pri vsej stvari pa je bilo to, da pri vsem svojem
ponosu dostikrat ni prav ničesar razumel o vsem tistem, o
čemer so govorili.

V vsem svojem življenju ni bil z nikomer razen s starim
vojaškim zdravnikom spregovoril odkritosrčne besede; tisto
malo nazorov, kar jih je imel, je bilo v zvezi z Bonapartovo
vojno v Italiji ali pa z ranocelništvom. Njegovi mladostni
drznosti je bilo všeč podrobno opisovanje najbolj bolečih
zdravniških posegov; pri tem si je vselej dejal:

» Jaz pri tem ne bi trenil z očesom.«

Ko je bila gospa Renalova prvikrat poskusila z njim go¬
voriti o stvareh, ki se niso sukale okoli vzgoje njenih otrok,
ji je začel pripovedovati o različnih ranocelniških posegih;
prebledela je in ga prosila, naj jenja.

Česa več kot to Julijan ni vedel. Čeprav je živel v stalni
bližini gospe Renalove, je med njima, brž ko sta bila sama,
nastal nerazumljiv molk. Toda najsi je bilo njegovo vedenje
še tako pohlevno, gospe Renalovi se je zdelo, da imajo v
salonu njegove oči izraz duhovne nadvlade nad vsemi, ki so
zahajali v hišo. Če pa je bila samo za trenutek sama z njim,
je opazila, da je v vidni zadregi. To jo je vznemirjalo, kajti
njen ženski nagon ji je pravil, da njegova zadrega nikakor
ni izraz nežne naklonjenosti.

45

O dobri družbi, namreč dobri  po pojmih starega rano¬
celnika, je imel Julijan prav svojevrstno naziranje, ki si ga
je bil zelo verjetno ustvaril po ranocelnikovih pripovedova¬
njih; če je bil kje v ženski družbi in je nastal molk, ga je
namreč bilo sram, kakor da bi bil ta molk nekakšna njegova
osebna krivda. Ta občutek je bil še stokrat mučnejši, kadar
sta bila z gospo Renalovo sama. Njegova domišljija je bila
polna najbolj pretiranih, najbolj španskih pojmov o tem, kaj
mora govoriti moški, kadar je sam z žensko; toda v njegovi
zmedenosti so mu prihajale na um same nedopustne stvari.
Njegova duša je plavala v oblakih, skrajno ponižujočega
molka pa kljub temu ni znal prekiniti. In tako je od krutih
notranjih bolečin dobival njegov strogi obraz na dolgih spre¬
hodih z gospo Renalovo in njenimi otroki še strožji izraz.
Do sebe je občutil strahoten prezir. Če se je na svojo nesrečo
silil govoriti, se je zgodilo, da je blebetal najbolj nemogoče
stvari. Vrh vse nesreče se je tega zavedal in je še pretiraval
svojo neumnost; česar pa ni videl, je bil izraz njegovih oči,
ki so bile tako lepe in ki so izražale tak notranji ogenj, da
so dobile, podobno kakor pri dobrih igralcih, nekakšno po¬
sebno mikavnost in nekakšen poseben smisel celo stvari, ki
tega nikakor niso imele. Gospa Renalova je opazila, da se
mu je, kadar je bil sam z njo, samo takrat posrečilo povedati
kaj bistroumnega, če ga je zmedel kakšen nepričakovan do¬
godek in ni utegnil pomisliti na to, da bi z izbranimi bese¬
dami povedal kakšen lep poklon. Ker je hišni prijatelji niso
razvajali z bleščečimi domislicami, je z naslado uživala sle¬
herni utrinek Julijanovega duha.

Od Napoleonovega padca dalje je v podeželskih šegah
strogo prepovedana tudi senca sleherne dvorljivosti. Vsakdo
se boji, da bi bil ob službo. Lopovi iščejo zaslombe v kon¬
gregaciji; in svetohlinstvo gre bujno v klasje celo v liberal¬
nih vrstah. Dolgčas je od dne do dne hujši. Edina zabava
sta branje in poljedelstvo.

Gospa Renalova, bogata dedinja pobožne tete, ki so jo
bili s šestnajstim letom omožili z dobrim plemičem, ni bila
še v svojem življenju občutila ali videla ničesar, kar bi bilo
le količkaj podobno ljubezni. Mogoče ne samo zato, ker ji
je bil njen spovednik, dobri župnik Chelan, govoril o ljubezni
takrat, ko jo je zalezoval Valenod, in ji ustvaril o njej tako

46

ostudno sliko, da je ta beseda pomenila zanjo samo najbolj
zavrženo razuzdanost. V ljubezni, kakršno je našla v tistem
pičlem številu romanov, ki so ji po naključju prišli v roke,
je videla izjemo ali celo nekaj docela nenaravnega. Svoji
nevednosti se je imela gospa Renalova zahvaliti, da je bila
popolnoma srečna in da ji še na misel ni prišlo, da bi si kar¬
koli očitala, čeprav je bila v duhu neprestano pri Julijanu.

47

VIII

NEZNATNI DOGODKI

Then there were sighs, the.deeper for
[suppression,

And stolen glances, sweeter for the
[theft,

And burning blushes, though for no
[transgression.*

Don Juan,  D. 1, st.74

Angelski mir, ki se je imela gospa Renalova zanj zahvaliti
svojemu značaju in svoji takratni sreči, je kvečjemu nekoliko
motila sobarica Eliza, kadar je pomislila nanjo. Dekle je
podedovalo nekaj premoženja, pa se je šlo spovedat k žup¬
niku Chelanu in mu odkrilo svojo namero, da vzame Julijana
za moža. Župnik se je resnično razveselil sreče svojega pri¬
jatelja; njegovo presenečenje pa je bilo zato toliko večje, ko
mu je Julijan z odločnim obrazom izjavil, da mu ponudba
gospodične Elize nikakor ne prija.

»Prisluhnite natanko, dragi otrok, kaj se dogaja v vašem
srcu,« mu je rekel župnik in namršil obrvi; »čestitam vam k
vašemu poklicu, če se samo zaradi njega odrekate več kot
precejšnji blaginji. Šestinpetdeset let je že odklenkalo, odkar
sem verriereski župnik; in vendar bom, kakor vse kaže, ob
službo. To me boli, čeprav imam osemsto frankov letnih do¬
hodkov. Povem vam to podrobnost, da si ne boste delali kakš¬
nih varljivih upov o tem, kaj vas čaka v duhovniškem po¬
klicu. Če se imate namen klanjati ljudem, ki imajo posvetno
oblast v rokah, vam je večno pogubljenje zagotovljeno. Lahko
si boste napravili premoženje, toda na škodo siromakov;
lahko se boste prilizovali podprefektu, županu, uglednim

* Potem so prišli vzdihi, toliko globlji, kolikor bolj jih

[zadržuješ,

In skrivni pogledi, toliko slajši, ker jih skrivaš,

Žgoča zardevanja, čeprav jih ni rodila krivda.

48

možem, lahko boste služili njihovim strastem; takšno vedenje,
ki ga svet imenuje življenjska spretnost,  mogoče za posvet¬
nega človeka ni povsem nezdružljivo z zveličanjem; v našem
stanu pa se je treba odločiti; gre za to, ali hočemo doseči
bogastvo na tem ali na onem svetu; srednje poti ni. Pojdite,
dragi prijatelj; premislite in vrnite se v treh dneh, da mi
prinesete dokončni odgovor. Na dnu vašega značaja z bole¬
čino slutim mračen ogenj, ki mi ne oznanja zmernosti in
popolne odpovedi pozemeljskim dobrinam, kar je za duhov¬
nika nujno potrebno; o vaših duhovnih zmožnostih sodim kar
najbolje; ampak dovolite,« je pristavil dobri župnik s solzami
v očeh, »da vam to povem: če se boste odločili za duhovniški
poklic, bom trepetal za vaše zveličanje.«

Julijana je bilo sram svoje ganjenosti; prvikrat v svojem
življenju je videl, da ga nekdo ljubi; jokal je od veselja in
krenil v velike gozdove nad Verrieresom, da bi skril svoje
solze.

»Zakaj le mi je tako pri srcu?« se je slednjič vprašal;
»čutim, da bi stokrat dal svoje življenje za dobrega župnika
Chelana, čeprav mi je pravkar dokazal, da sem bedak in
nič drugega; moral bi varati predvsem njega, to bi bilo naj¬
važnejše; a prav on mi vidi v dušo. Skriti ogenj, o katerem
mi je govoril, je moja namera, da bi obogatel. Misli, da nisem
vreden, da bi postal duhovnik, in to prav v trenutku, ko sem
si domišljal, da mu bo vzbudilo tistih petdeset zlatnikov, ki
sem se jim odpovedal, kar najvišje mnenje o moji pobožnosti
in mojem notranjem poklicu.«

»V bodoče,« je nadaljeval Julijan sam pri sebi, »bom
računal samo s tistimi lastnostmi svojega značaja, ki jih bom
prej preskusil. Kdo bi si bil mislil, da mi bo v pravo naslado,
če bom prelival solze? In da bom ljubil tistega, ki mi bo do¬
kazal, da sem navaden bedak?«

Tri dni pozneje je našel Julijan izgovor, ki bi ga bil moral
imeti pripravljenega že od prvega dne; ta izgovor je bil sicer
obrekovanje, a kaj za to? Po dolgem obotavljanju je priznal
župniku, da ga je od prvotno nameravane ženitve odvrnil
razlog, ki mu ga ne more pojasniti, ker bi s tem lahko ško¬
doval tretji osebi. To je pomenilo, da je obdolžil Elizo ne¬
primernega vedenja. Chelan je odkril v njegovem nastopu
neki docela posveten ogenj, popolnoma različen od ognja, ki
bi moral razvnemati mladega levita.

4 Rdeče in črno

49

»Prijatelj moj,« mu je rekel naposled, »postanite dober
podeželski meščan, spoštovan in izobražen, rajši kakor du¬
hovnik, ki se ne čuti poklicanega.«

Julijan je na te Chelanove nove opomine odgovoril zelo
dobro, vsaj z besedo. Našel je izraze, ki bi jih uporabil mlad,
goreč semeniščnik; glas pa, s katerim jih je izrekel, in pa
slabo prikriti ogenj, ki mu je žarel v očeh, sta Chelana
vznemirila. . 1

Ne smemo pa imeti o Julijanu preslabega mnenja. Našel
je pravo besedo pretkanega in premišljenega svetohlinstva.
V njegovih letih to ni nič slabega. Da pa bomo pravično
presodili njegove besede in njegova dejanja, se spomnimo,
da je živel med kmeti; ni mu bilo dano, da bi videl velike
vzore. Ko mu je bila pozneje dana možnost, da se je približal
veliki gospodi, je bil pri priči čudovito spreten tako v deja¬
njih kakor v besedah.

Gospa Renalova se je čudila, da novo bogastvo njene
sobarice ni dekletu prineslo večje sreče; videla jo je, kako
neprestano hodi k župniku in se vrača od njega s solzami
v očeh; slednjič je Eliza spregovorila s svojo gospo o možitvi
z Julijanom.

Gospa Renalova je mislila, da bo zbolela od hudega; po¬
padla jo je nekakšna mrzlica, ki ji je jemala spanje; oživela
je samo takrat, kadar je imela pred očmi svojo sobarico ali
Julijana. Ni mogla misliti na nič drugega kot na njiju in na
srečo, ki jo bosta našla v zakonu. Siromašno hišico, ki bosta
v njej morala živeti s petdesetimi zlatniki na leto, si je slikala
v najmičnejših barvah. Julijan bi prav lahko dobil službo
odvetnika v Brayu, dve milji od Verrieresa, kjer je podpre-
fektura; tako bi ga vsaj včasih lahko videla.

Gospa Renalova je bila prav zares prepričana, da se ji bo
zmešalo; povedala je to svojemu možu in slednjič je res zbo¬
lela. Še istega večera, ko ji je njena sobarica stregla, je
opazila, da dekle joče. Tisti trenutek je še sovražila Elizo in
pravkar se je bila obregnila obnjo; potem pa jo je prosila
odpuščanja. Eliza je še silneje zajokala; rekla je, da bo po¬
vedala svoji gospe, če ji dovoli, vso svojo nesrečo.

»Govorite,« je odvrnila gospa Renalova.

»Pomislite, gospa, odbil je mojo ponudbo! Hudobni ljudje
so mu morali povedati kaj slabega o meni in on jim verjame.«

50

»Kdo je odbil vašo ponudbo?« je vprašala gospa Rena-
lova, ki ji je zastajal dih.

»Kdo drug, če ne Julijan, milostljiva?« je odgovorila so¬
barica ihte. »Gospod župnik ni mogel premagati njegovega
odpora; zakaj gospod župnik pravi, da ne bi smel zameta-
vati poštenega dekleta, češ da je sobarica. Julijanov oče je
navsezadnje tudi samo navaden tesar; in on sam, kako si je
služil kruh, preden je prišel k milostljivi?«

Gospa Renalova je ni več poslušala; prevelika sreča ji je
skorajda omračila um. Dala si je večkrat zaporedoma po¬
noviti zatrdilo, da je Julijan z vso odločnostjo odklonil de¬
kletovo ponudbo in da nikakor ni več mogoče pričakovati,
da bi se premislil in storil, kar bi bilo zanj najbolje.

»Poskusila bom še zadnje,« je rekla gospa Renalova so¬
barici; »sama bom govorila z gospodom Julijanom.«

Naslednjega dne si je po zajtrku gospa Renalova pri¬
voščila razkošni užitek, da je govorila za svojo tekmico in
pri tem doživela, da je Julijan več kot uro stanovitno od¬
klanjal Elizino roko in njeno premoženje.

Sčasoma Julijan ni več dajal natančno premišljenih od¬
govorov in je slednjič odgovarjal pametnim razlogom gospe
Renalove prav duhovito. Ona pa se ni več mogla ustavljati
hudourniku sreče, ki je po toliko dneh obupa navalil na
njeno dušo. Obšla jo je resnična slabost. Ko je bila spet v
svoji sobi in so se ji vrnile moči, je vse odslovila. Njeno
začudenje je presegalo vse meje.

»Pa ne da ljubim Julijana?« se je naposled vprašala.

To odkritje, ki bi ji bilo v vsakem drugem trenutku vzbu¬
dilo globoko kesanje in razburjenje, je bilo zdaj zanjo samo
nenavaden, a skorajda nedolžen dogodek. Po vsem, kar je
bila pravkar čustveno doživela, je bila njena duša izčrpana
in ni bila več dovzetna za občutek strasti.

Gospa Renalova se je hotela lotiti kakšnega dela, a pre¬
magal jo je trden spanec; ko se je zbudila, se ni tako pre¬
strašila, kakor bi se bila morala. Bila je preveč srečna, da bi
mogla videti v čemerkoli karkoli hudega. Ta dobra podežel¬
ska gospa, ki je bila tako prostodušna in nedolžna, ni bila
še nikdar mučila svoje duše s tem, da bi skušala izvabiti iz
svoje čustvenosti kakšen nov odtenek čustvovanja ali nesreče.
Pred Julijanovim prihodom je bila gospa Renalova komaj
imela dovolj časa za svoje vsakdanje delo, ki ga je bilo zme-

4 *

51

raj čez glavo in ki je daleč od Pariza usoda dobre družinske
matere; o strasteh je mislila podobno, kakor mislimo mi o
loteriji, da je namreč brezdvomna prevara in sreča, ki jo
iščejo samo blazneži.

Pozvonilo je k obedu; gospa Renalova je močno zardela,
ko je zaslišala Julijanov glas, ki je klical otroke. Odkar je
ljubila, je postala že nekoliko spretnejša, in da bi opravičila
svojo rdečico, je potožila, da jo strašno boli glava.

»Vse ženske so take,« je rekel Renal in se glasno zasme¬
jal. »Ti stroji zmerom potrebujejo kakšnega popravila!«

Čeprav je bila gospa Renalova navajena podobnih duho¬
vitosti, jo je vendar zvok njegovega glasu neprijetno zadel.
Da bi se razvedrila, se je ozrla v Julijanov obraz; tudi če
bi bil najgrši človek, bi ji bil v tistem trenutku vendarle
všeč.

Renal je skrbno posnemal dvorjanske šege; zato se je
takoj po prvih lepih pomladnih dneh z vso družino preselil
v Vergy, vas, ki je zaslovela zaradi tragične zgodbe o Ga¬
brijeli. Nekaj sto korakov od slikovitih razvalin gotske cerkve
ima Renal starodaven grad s štirimi stolpi in vrtom, ki je
urejen po vzorcu tuilerijskega parka, z neštetimi živimi
mejami in kostanjevimi drevoredi, ki jih dvakrat na leto
obrežejo. Bližnje polje, zasajeno z jablanami, služi za spre¬
hajališče; na koncu sadovnjaka je osem ali devet krasnih
orehov; gosto listje njihovih velikanskih krošenj se dviga
mogoče osemdeset čevljev visoko.

»Ti presneti orehi,« je dejal Renal, kadar jih je njegova
žena občudovala, »me stanejo vsak pol jutra žetve; v njihovi
senci žito ne more uspevati.«

Zdaj se je pogled na polje zdel gospe Renalovi popol¬
noma nov; njeno občudovanje je mejilo na navdušenje. Ču¬
stvo, ki jo je zdaj prešinjalo, jo je navdajalo z duhovitostjo
in odločnostjo. Ko se je Renal naslednjega dne po preselitvi
v Vergy vrnil v mesto po županskih poslih, je gospa na
svoje stroške najela delavce. Julijan jo je bil spravil na misel,
da bi napravili s peskom posuto pot, ki bi se vila po sadov¬
njaku in pod orehi, tako da bi se otroci lahko sprehajali po
vrtu že od ranega jutra, ne da bi jim rosa omočila čevlje.
Minilo ni še niti štiriindvajset ur, odkar je bila ta misel
spočeta, in že je bila uresničena. Gospa Renalova je ves dan
veselo preživela z Julijanom in dajala delavcem navodila.

52

Ko se je verriereski župan vrnil iz mesta, je bil močno
presenečen, ko je videl, da je novi drevored že narejen. Pa
tudi gospo Renalovo je njegov prihod osupil; pozabila je
bila, da je ta človek na svetu. Dobra dva meseca je zlo¬
voljno govoril o predrznosti, da se je upala izvršiti tako
važno popravilo,  ne da bi ga bila povprašala za svet, toda
gospa Renalova je bila to storila na svoje stroške in to ga
je nekoliko potolažilo.

Dan za dnem je tekala z otroki po vrtu in z njimi lovila
metulje. Naredili so si bili velike metuljnice iz svetle tan¬
čice, s katerimi so lovili uboge lepidoptere.  Gospa Renalova
se je naučila to barbarsko ime od Julijana. Iz Besancjona je
naročila krasno Godartovo knjigo o metuljih; in Julijan ji
je pripovedoval o čudnih navadah teh žuželk.

Brez usmiljenja so jih z iglami nabadali v velik okvir
iz lepenke, ki ga je bil Julijan pripravil v ta namen.

Tako sta slednjič gospa Renalova in Julijan našla pred¬
met za pogovore; zdaj ni bilo več nevarnosti za grozne
muke, ki jih je bil pretrpel v trenutkih molčanja.

Pogovarjala sta se brez prestanka in s skrajnim zani¬
manjem, čeprav zmeraj samo o zelo nedolžnih stvareh. To
razgibano, delavno in veselo življenje je bilo vsem všeč,
samo ne gospodični Elizi, ki je imela čez glavo dela. »Pred
pustom,« je govorila, »kadar je v Verrieresu ples, se gospa
še nikoli ni tako skrbno ukvarjala z obleko; dvakrat ali tri¬
krat na dan se preobleče.«

Ker je naš namen, da se nikomur ne laskamo, ne bomo
tajili, da si je dala gospa Renalova, ki je imela krasno polt,
delati obleke, ki so ji močno odkrivale roke in prsi. Bila
je zelo lepe postave in take obleke so se ji imenitno podale.

»Še nikoli niste bili tako mladi,  milostljiva,« so ji go¬
vorili njeni prijatelji iz Verrieresa, ki so prihajali v Vergy
na obede. (Tako govorijo v tem kraju).

Čudno je in težko bomo to verjeli, ampak gospa Rena¬
lova se je v resnici tako skrbno negovala brez jasnega na¬
mena; to jo je preprosto veselilo, in ne da bi sicer o tem
razmišljala, je porabila ves čas, ki ga ni potratila z lovom
na metulje, z Julijanom in z otroki, za to, da si je z Elizo
šivala obleke. Vzrok njene edine poti v Verrieres je bil, da
si je zaželela nakupiti novih letnih oblek, ki so bile pravkar
dospele iz Mulhousa.

53

Pripeljala je s seboj v Vergy mlado žensko, svojo sorod¬
nico. Odkar je bila omožena, se je gospa Renalova, ne da
bi se bila tega prav zavedala, prisrčno navezala na gospo
Dervillovo, ki je nekoč bila njena tovarišica v zavodu Srca
Jezusovega.

V prejšnjih časih se je morala gospa Dervillova dostikrat
smejati prismuknjenim domislicam svoje sestrične, kakor jih
je ona imenovala. »Jaz ne bi nikdar prišla na take misli,«
je govorila. Kadar je bila gospa Renalova s svojim možem,
bi se sramovala svojih nepričakovanih domislekov, ker bi se
ji zdeli neumni, čeprav bi jih v Parizu imenovali duhovite;
navzočnost gospe Dervillove pa ji je dajala pogum. Sprva
ji je razodevala svoje misli z boječim glasom; ko pa sta bili
gospe nekaj časa sami, je postajala gospa Renalova zmeraj
bolj živahna; dolg samoten dopoldan je minil kakor trenutek
in dami sta bili nato vselej izredno veseli. To pot pa se je
zdelo razsodni gospe Dervillovi, da je njena sestrična dosti
manj vesela in dosti bolj srečna.

Julijan pa je, odkar je bil na deželi, živel kot pravi
otrok; kadar je tekal za metulji, je bil prav tako srečen
kakor njegovi gojenci. Po dolgih mesecih samopremagovanja
in spretne politike, sam, daleč od človeških pogledov, se
nagonsko ni več bal gospe Renalove, in sredi najlepših gora
na svetu se je predajal veselju do življenja, ki je v tej
življenjski dobi tako živo.

Takoj ob prihodu gospe Dervillove se je Julijanu za¬
zdelo, da bosta dobra prijatelja; brž ji je šel pokazat raz¬
gled, ki se odpira s konca novega drevoreda pod velikimi
orehi; v resnici se ta pogled meri z vsem, kar morejo naj¬
čudovitejšega pokazati Švica ali pa italijanska jezera, če ni
še lepši. Če se vzpnemo po strmem pobočju, ki se začenja
nekaj korakov od tam, pridemo kmalu do globokih pre¬
padov, zaraslih s hrastovimi gozdovi, ki se razprostirajo
skoraj do reke. Tja gor, na vrh teh ostrih pečin, je vodil
Julijan prijateljici, srečen, svoboden, da, še več, kralj v
svoji deželi, in užival je njuno občudovanje prekrasnih raz¬
gledov.

»To je zame kakor Mozartova glasba,« je rekla gospa
Dervillova.

Zavist njegovih bratov in navzočnost oblastnega in mu¬
hastega očeta je bila v Julijanovih očeh skazila pokrajino

54

okrog Verrieresa. V Vergyju pa ni našel nikakršnih grenkih
spominov; prvikrat v svojem življenju ni videl okrog sebe
nobenega sovražnika. Kadar je bil Renal v mestu, in to se
je prav dostikrat dogajalo, se je upal tudi brati; kmalu se
je ponoči predajal spancu in mu ni bilo treba brati kakor
v Verrieresu, kjer je moral vrh vsega skrbno skrivati sve¬
tilko pod poveznjeno vazo; zdaj je podnevi, v odmorih med
poukom, hodil med tiste strme skale, s knjigo, ki je bila
edino pravilo za njegovo vedenje in edini predmet njegovega
navduševanja. V njej je našel hkrati srečo, navdušenost in
tolažbo v trenutkih malodušja.

Nekatere stvari, ki jih je Napoleon izrekel o ženskah,
več razprav o vrednosti romanov, ki so bili v modi pod
njegovo vlado, so mu takrat prvič vzbudile nekatere misli,
ki bi se bile že zdavnaj porodile v glavi vsakega drugega
mladeniča njegovih let.

Vročina je začela močno pritiskati. Udomačila se je na¬
vada, da so presedeli večere pod velikansko lipo nekaj ko¬
rakov od hiše. Tam je vladala gosta tema. Nekega večera
je Julijan zelo živahno govoril. Z naslado je užival veselje
nad tem, da lahko tako dobro zabava mladi dami; pri svojih
živahnih kretnjah se je dotaknil roke gospe Renalove, ki je
počivala na naslonu pobarvanega lesenega stola, kakršne
postavljajo na vrtove.

Njena roka se mu je prav hitro umaknila; tedaj pa je
Julijana prešinila misel, da je njegova dolžnost  doseči, da
se mu njena roka ne bo izmaknila, kadar se je bo dotaknil.
Misel, da mora izpolniti dolžnost, in nevarnost, da bi se
osmešil, ali pa še bolj občutek manjvrednosti, ki bi si ga
nakopal, če se mu to ne bi posrečilo, pa so mu takoj za¬
grenili sleherno srčno veselje.

55

IX

VEČER NA DEŽELI

Guerinova Dido, ljubka skica!

Strombeck

Ko je naslednjega dne spet videl gospo Renalovo, so bili
njegovi pogledi prav čudni; opazoval jo je kakor sovražnika,
s katerim se bo treba bojevati. Ti Julijanovi pogledi, ki
so bili tako različni od pogledov prejšnjega večera, so spravili
gospo Renalovo čisto ob pamet; bila je prijazna z njim, on
pa je bil videti užaljen. Svojih pogledov kar ni mogla od¬
trgati od njegovih.

Navzočnost gospe Dervillove je Julijana opravičevala,
da je manj govoril in se bolj ukvarjal s tem, kar se je
kuhalo v njegovi glavi. Njegovo edino važno opravilo ves
tisti dan je bilo, da se je krepil z branjem ognjevito na¬
pisane knjige, ki mu je vnemala dušo.

Učenje z otroki je močno skrajšal, in ko ga je navzočnost
gospe Renalove spet dodobra opomnila, kaj je dolžan svo¬
jemu ugledu, je sklenil, da mu mora tisti večer za vsako
ceno dovoliti, da ostane njena roka v njegovi.

Ko se je sonce nagibalo k zatonu in se je bližal odločilni
trenutek, je začelo Julijanu srce nenavadno utripati. Prišla
je noč. Z velikim veseljem, ki mu je vzelo neizmerno težo
s prsi, je videl, da bo noč zelo temna. Nebo je bilo prekrito
s težkimi oblaki, ki jih je podil topel veter, in zdelo se je,
kakor da se bliža nevihta. Prijateljici sta se sprehajali pozno
v noč. Vse, kar sta tisti večer počeli, se je zdelo Julijanu
nenavadno. Uživali sta ob vremenu, ki očitno v nekaterih
nežnih dušah neti hrepenenje po ljubezni.

Slednjič so posedli, gospa Renalova zraven Julijana,
gospa Dervillova pa zraven svoje prijateljice. Julijan je bil
ves zatopljen v tisto, kar je nameraval storiti, in ni našel
ničesar, kar bi povedal. Pogovor se je zatikal.

56

»Mar se bom pri prvem dvoboju, ki me čaka, tudi tako
tresel in bom tudi tako nesrečen?« se je spraševal Julijan;
zakaj njegova nezaupljivost do sebe in do drugih je bila
prevelika, da ne bi bil videl, v kakšnem stanju je njegova
duša.

V tej smrtni stiski bi mu bila sleherna nevarnost ljubša.
Kolikokrat si je zaželel, da bi se nepričakovano zgodilo
nekaj, kar bi gospo Renalovo prisililo, da bi se vrnila v hišo
in zapustila vrt! Premagovanje, ki si ga je moral Julijan
nalagati, je bilo presilno, da se mu ne bi poznalo na glasu;
tudi gospe Renalovi je kmalu začel drhteti glas; toda Juli¬
jan ni opazil ničesar. Silni boj, ki ga je bila dolžnost s pla¬
hostjo, je bil prenaporen, da bi bil Julijan mogel opazovati
še kaj drugega razen samega sebe. Ura na grajskem stolpu
je pravkar odbila tri četrt na deset, ne da bi se bil že upal
storiti najmanjšo stvarco. Nejevoljen zaradi svoje straho¬
petnosti, si je Julijan dejal: »Natančno v trenutku, ko bo
ura odbila deset, storim, kar sem si obljubljal že ves dan,
da bom nocoj storil, ali pa grem v svojo sobo in si poženem
kroglo v glavo.«

Še poslednji trenutek pričakovanja in tesnobe — Julijan
je bil od skrajne razburjenosti že ves iz sebe in ura nad
njegovo glavo je udarila deset. Sleherni udarec usodnega
zvona je odmeval v njegovih prsih, tako da je telesno čutil,
kako so se vzdigovale in padale.

Naposled, ko je še donel poslednji udarec desete ure,
je iztegnil roko in prijel roko gospe Renalove; nemudoma
jo je odmaknila. Ne da bi natančno vedel, kaj počenja, jo
je vnovič prijel. Čeprav je bil sam silno vznemirjen, je bil
vendarle presenečen, da je roka, ki jo je prijel, tako ledeno
mrzla; stisnil jo je s krčevito silo; še zadnjikrat je poskusila,
da bi se mu umaknila; slednjič pa je njena roka obležala v
njegovi.

Duša mu je plavala v sreči; ne da bi morda ljubil gospo
Renalovo, toda v tistem hipu mu je odjenjala strašna muka.
Da ne bi gospa Dervillova česa opazila, je začutil, da je
dolžan spregovoriti; njegov glas je bil zdaj doneč in močan.
Nasprotno pa je glas gospe Renalove izdajal tolikšno raz¬
burjenost, da je njena prijateljica mislila, da je bolna; pred¬
lagala je, da bi se vrnili v hišo. Julijan je začutil nevarnost:
»Če se vrne gospa Renalova v salon, bom spet v istem groz-

57

nem položaju, ki sem v njem preživel ves dan. Premalo časa
sem držal to roko v svoji, da bi to že štelo za dosežen uspeh.«

V trenutku, ko je gospa Dervillova vnovič predlagala,
da bi se vrnili v salon, je Julijan krepko stisnil roko, ki se
mu je vdajala.

Gospa Renalova, ki je že vstajala, je spet sedla in rekla
z zamirajočim glasom:

»Počutim se resnično nekoliko bolno, ampak sveži zrak
mi dobro de.«

Njene besede so potrdile Julijana v njegovi sreči, ki je
bila v tistem trenutku brezmejna; govoril je, pozabil se
je pretvarjati; prijateljicama, ki sta ga poslušali, se je zdel
najljubeznivejši človek na svetu. Vendar pa je tej zgovor¬
nosti, ki ga je prijela tako nagloma, manjkalo še nekoliko
poguma. Bil je v smrtnem strahu, da se bo morda hotela
gospa Dervillova zaradi utrujajočega vetra, ki je začel pihati
pred bližajočo se nevihto, vrniti sama v salon. V tem primeru
bi bil ostal sam z gospo Renalovo. Skoraj po naključju je bil
imel toliko slepega poguma, da je lahko storil, kar se je bil
namenil; čutil pa je, da bi bil docela nezmožen reči gospe
Renalovi najpreprostejšo besedico. Če bi mu zdaj prišla s še
tako rahlimi očitki, bi bil poražen, in uspeh, ki ga je bil
pravkar dosegel, bi bil uničen.

Na njegovo srečo so tistega večera našle njegove ganljive
in navdušene besede milost v očeh gospe Dervillove, ki se ji
je sicer pogostokrat zdel neroden kakor otrok in kaj malo
zabaven. Gospa Renalova, katere roka je ležala v Julijanovi,
pa ni mislila ničesar; uživala je življenje. Ure, ki jih je pre¬
živela pod visoko lipo, ki jo je po ustnem izročilu zasadil
Karel Drzni, so bile zanjo čas sladke sreče. S slastjo je po¬
slušala ječanje vetra v gostem listju lipe in šum posameznih
redkih kapljic, ki so začele padati na najnižje liste. Julijan
ni opazil neke okoliščine, ki bi ga bila brez dvoma pomirila;
gospa Renalova, ki mu je morala odtegniti roko, ker je vstala,
da bi pomagala svoji sestrični pobrati cvetlični lonec, ki ga
je prevrnil veter prav pred njunimi nogami, je šele dobro
sedla, ko mu je že spet vrnila roko skorajda brez slehernega
omahovanja in kakor bi bilo to med njima že dogovorjena
stvar.

Polnoč je bila že zdavnaj odbila; slednjič je bilo treba
zapustiti vrt; poslovili so se. Gospa Renalova, prevzeta od

58

ljubezni, je bila tako nevedna, da si svojega vedenja skorajda
ni očitala. Od sreče ni mogla zaspati. Julijana pa, ki je bil
do smrti utrujen od bojev, ki sta jih bila ves dan bojevala
v njegovem srcu plahost in ponos, je prevzel težak, svinčen
spanec.

Naslednjega dne so ga zbudili ob petih; za gospo Rena-
lovo bi bilo grozno, če bi bila vedela, da nanjo ni bil niti
pomislil. Storil je bil svojo dolžnost, in sicer junaško dolžnost.
Ta občutek ga je navdajal s srečo; zaklenil se je v svojo sobo
in se s čisto novim užitkom zatopil v branje slavnih dejanj
svojega junaka.

Ko se je oglasil zvonec, ki je klical k zajtrku, je bil med
branjem poročil o veliki vojski že pozabil na vse uspehe
prejšnjega večera. Ko je stopal po stopnicah v salon, si je
dejal brezskrbno: »Tej ženski moram povedati, da jo ljubim.«

Namesto strastnih pogledov ljubezni, ki jih je pričakoval,
pa je srečal strogi obraz gospoda Renala, ki je že pred dvema
urama prišel iz Verriesa in ki ni niti najmanj prikrival svoje
nejevolje nad tem, da se Julijan vse jutro ni ukvarjal z
otroki. Nič ni bilo bolj ostudnega kot ta domišljavec, kadar
je bil zlovoljen in je mislil, da sme to pokazati.

Vsaka moževa pikra beseda je zbodla gospo Renalovo v
srce. Julijan pa je plaval še tako visoko v oblakih, bil je
še tako prevzet od velikih stvari, ki so se pravkar več ur
dogajale pred njegovimi duhovnimi očmi, da je spočetka le
s težavo brzdal svojo pozornost, da je poslušal trde besede,
s katerimi ga je obsipal Renal. Slednjič mu je Julijan rekel
precej nepriljudno:

»Bil sem bolan.«

Ton tega odgovora bi bil ujezil tudi dosti manj občutlji¬
vega človeka kot je bil verriereski župan; za trenutek je
pomislil na to, da bi odgovoril Julijanu s tem, da bi ga pri
priči zapodil. Od tega ga je zadržalo edinole načelo, ki si ga
je bil postavil, da se ne sme v nobeni stvari prenagliti.

»Ta mladi bedak,« si je dejal takoj nato, »si je ustvaril
v moji hiši nekakšno ime; lahko ga vzame k sebi Valenod
ali pa se oženi z Elizo; v prvem kot v drugem primeru se mi
lahko v dnu srca posmehuje.«

Kljub tem modrim preudarkom si je Renalova nezadovolj¬
nost dala duška v dolgi vrsti surovih besed, ki so polagoma
spravile Julijana v jezo. Malo je manjkalo, da niso gospe

59

Renalove oblile solze. Takoj po zajtrku je poprosila Julijana,
da bi ji podal roko in jo spremil na sprehod; prijateljsko se
je naslanjala nanj. Na vse, kar mu je gospa Renalova go¬
vorila, je Julijan polglasno odgovarjal zmeraj isto:

»Taki so pač bogati ljudje /«

Renal je stopal prav blizu njiju; njegova navzočnost je še
podžigala Julijanovo jezo. Nenadoma je opazil, da se gospa
Renalova očitno naslanja na njegovo roko; to njeno početje
ga je navdalo z besom; odrinil jo je s silo od sebe in ji od¬
tegnil roko.

Na srečo Renal ni opazil te Julijanove nove nesramnosti;
samo gospa Dervillova jo je bila videla; gospe Renalovi so
privrele v oči solze. V tistem trenutku je začel Renal s ka¬
menjem poditi mlado kmečko dekle, ki je stopalo na koncu
vrta po prepovedani stezi. »Gospod Julijan, za božjo voljo,
brzdajte se; pomislite, da imamo vsi trenutke, ko smo sitni,«
je naglo rekla gospa Dervillova.

Julijan jo je hladno pogledal z očmi, ki se je v njih zrca¬
lilo nadvse vzvišeno zaničevanje.

Ta pogled je presenetil gospo Dervillovo in bi jo bil brez
dvoma še bolj osupil, če bi bila mogla uganiti njegov pravi
smisel; v njem bi bila brala nekaj kakor nejasno upanje na
najbolj okrutno maščevanje. Brez dvoma so prav takšni tre¬
nutki ponižanja ustvarili razne Robespierre.

»Vaš Julijan je dokaj nasilen človek; kar bojim se ga,« je
rekla gospa Dervillova svoji prijateljici.

»Saj ima vzrok, da je jezen,« je odvrnila gospa Renalova.
»Pri vseh čudovitih uspehih, ki jih je dosegel pri mojih otro¬
cih, res ni noben greh, če enkrat vse jutro ne spregovori z
njimi; priznati je treba, da so moški včasih zelo trdosrčni.«

Prvikrat v življenju je občutila gospa Renalova nekakšno
željo, da bi se svojemu možu maščevala. Brezmejno sovraštvo,
ki ga je Julijan gojil do bogatašev, bi si bilo skorajda dalo
duška. Na srečo je Renal poklical vrtnarja in se ustavil z
njim, da bi z butarami trnja zagradila prepovedano stezo
skozi vrt. Julijan ni niti z besedo odgovarjal na ljubeznivosti,
ki jih je bil deležen ves ostali čas sprehoda. Komaj se je bil
Renal odstranil, sta ga že prijateljici poprosili vsaka za eno
roko, češ da sta utrujeni.

Med ženskami, ki sta jima silna razburjenost in zadrega
poganjali rdečico v lica, je bil Julijanov bledi obraz in njegov

60

ponosni, mračni in odločni izraz v nenavadnem nasprotju.
Preziral je ženski in vsa mehka čustva.

»Tako je,« si je mislil, »niti petsto frankov nimam letnih
dohodkov, da bi končal svoje študije! Ah, če bi jih imel, to
bi mu pokazal!«

Tako zatopljenemu v trpka razmišljanja mu je bilo še
tisto malo, kar se mu je zdelo vredno doumeti od ljubeznivih
besed obeh prijateljic, zoprno, in zdelo se mu je brez sle¬
hernega smisla, prazno, plehko, skratka žensko.

Ker je govorila samo zato, da je govorila, in ker se je
trudila, da bi razgovor ostal živahen, je gospa Renalova med
drugim omenila, da je prišel njen mož iz Verrieresa, ker se
je bil dogovoril z nekim kmetom za koruzno ličje. (V teh
krajih namreč polnijo posteljne slamnjače s koruznim ličjem.)

»Mojega moža ne bo za nami,« je pristavila gospa Rena¬
lova; »z vrtnarjem in s svojim sobarjem bo zdaj zaposlen s
tem, da dokončno obnovi vse slamnjače v hiši. Davi je na¬
tlačil koruznega ličja v vse postelje v prvem nadstropju,
zdaj pa se mudi v drugem.«

Julijan je spremenil barvo; pogledal je gospo Renalovo
s čudnim izrazom, pospešil korak in jo na ta način nekako
poklical v stran. Gospa Dervillova jima je dala priložnost,
da sta se oddaljila.

»Rešite mi življenje,« je dejal Julijan gospe Renalovi;
»samo vi lahko to storite; saj veste, da me gospodov sobar
smrtno sovraži. Priznati vam moram, milostljiva, da imam
neko sliko, ki sem jo skril v slamnjačo svoje postelje...«

Pri teh Julijanovih besedah je tudi gospa Renalova pre¬
bledela.

»Vi edina, milostljiva, lahko greste v tem trenutku v mojo
soho; pobrskajte neopaženo v kotu slamnjače, ki je najbližji
oknu; tam boste našli škatlico iz lepenke, črno in gladko.«

»In v tisti škatlici je slika?« je vprašala gospa Renalova,
ki so se ji začele šibiti noge.

Julijan je opazil njen obupani izraz in se je s tem pri
priči okoristil.

»Prositi vas moram še druge milosti, gospa; rotim vas,
da ne pogledate tiste slike; moja skrivnost je.«

»Skrivnost!« je ponovila gospa Renalova z ugaslim glasom.

Kljub temu da je bila vzgojena med ljudmi, ki so ponosni
na svoje imetje in dovzetni samo za denarne zadeve, je bila

61

ljubezen že rodila plemenitost v njeni duši. Čeprav je bila
kruto ranjena, je gospa Renalova z najpreprostejšim izrazom
vdanosti zastavila Julijanu potrebna vprašanja, da bi mogla
dobro opraviti svojo nalogo.

»Torej,« je rekla odhajajoč, »majhna, okrogla škatla iz
črne lepenke, prav gladka?«

»Da, milostljiva,« je odgovoril Julijan s tistim trdim gla¬
som, ki ga imajo moški, kadar jim preti nevarnost.

Gospa Renalova je odšla v drugo nadstropje, bleda kakor
bi šla v smrt. Vrh vse nesreče je začutila, da jo obhaja sla¬
bost. Potreba, da napravi Julijanu uslugo, pa ji je vrnila
moči.

»Za vsako ceno moram najti to škatlo,« si je rekla in po¬
spešila korak.

Slišala je svojega moža, ki je govoril s sobarjem prav v
Julijanovi sobi. Na srečo sta prav tedaj odšla v otroško sobo.
Urno je privzdignila žimnico in segla v slamnjačo s tako silo,
da si je odrgnila prste. Čeprav je bila silno občutljiva za
podobne majhne bolečine, se te ni niti zavedela, kajti skoraj
v istem trenutku je tudi že zatipala gladko lepenkasto škatlo.
Pograbila jo je in izginila.

Komaj jo je bil minil strah, da bi je njen mož ne pre¬
senetil, že jo je groza, ki ji jo je vzbujala škatla, malone
premagala, da jo je skorajda zares obšla slabost.

» Julijan je torej zaljubljen in v rokah imam sliko ženske,
ki jo ljubi!«

Gospa Renalova se je sesedla na stol v predsobi Julija¬
no vega stanovanja in napadle so jo vse strahote ljubosum¬
nosti. Njena skrajna nevednost ji je bila v tistem trenutku
še koristna; osuplost je nekoliko blažila njeno bolečino. Prav
kmalu nato se je prikazal pred njo Julijan, vzel škatlo, ne
da bi se zahvalil, ne da bi karkoli rekel, in odhitel v svojo
sobo, kjer je zanetil ogenj in škatlo pri priči sežgal. Bil je
bled, onemogel; mislil je, da je bila nevarnost, ki ji je bil
pravkar ušel, večja kot je bila v resnici.

»Napoleonova slika,« si je govoril kimajoč z glavo; »Na¬
poleonova slika, ki bi jo našli pri človeku, ki se ponaša s
takim sovraštvom do samosilnika! In Renal da bi jo našel,
ki je tak pobožnjak in povrhu še tako razkačen! In vrh vse
neprevidnosti še na hrbtni strani slike vrstice, ki jih je na¬
pisala moja roka! In ki ne dopuščajo nikakršnega dvoma

62

o mojem brezmejnem občudovanju! In vsi ti dokazi strastne
ljubezni so opremljeni z datumi! Še od predvčerajšnjim jih
je nekaj.«

»Ves moj ugled zrušen, uničen v enem samem trenutku!«
si je dejal Julijan, ko je gledal, kako gori škatla, »in moj
ugled je moje edino premoženje, samo od njega živim... in
kakšno življenje živim, bog se usmili!«

Uro kasneje ga je prevzela ganjenost, ker je bil utrujen
in se je smilil samemu sebi. Srečal je gospo Renalovo, jo prijel
za roko in ji jo poljubil bolj iskreno kot kdajkoli poprej.
Zardela je od sreče, a skoraj v istem trenutku je v ljubo¬
sumni jezi odrinila Julijana od sebe. Julijanov ponos, ki je
bil še tako pred kratkim užaljen, je bil kriv, da je bil fant
v tistem trenutku pravi bedak. V gospe Renalovi je videl v
tistem hipu samo bogato žensko; z zaničevanjem je izpustil
njeno roko, da je omahnila, in se oddaljil. Zamišljen je odšel
na vrt in se tam sprehajal; kmalu se mu je na ustnicah pri¬
kazal bridek nasmeh.

»Tu se sprehajam mirno kakor človek, ki je gospodar svo¬
jega časa! Ne ukvarjam se z otroki! Renal me lahko obsuje
s ponižujočimi besedami, in prav bo imel!« Odhitel je v sobo
k otrokom.

Ljubkovanje najmlajšega, ki ga je imel zelo rad, je ne¬
koliko potolažilo njegovo žgočo bolečino.

»Ta me še ne zaničuje,« je pomislil Julijan. Kmalu pa si
je začel očitati pojemanje bolečine kot nekakšno slabost. »Ti
otroci me ljubkujejo, kakor bi ljubkovali mladega lovskega
psa, ki so ga včeraj kupili.«

63

X

VELIKO SRCE IN PRAZEN ŽEP

But passion most dissembles, yet betrays,
E ven by its darkness; as the blackest sky
Foretells the heaviest tempest.*

(Don Juan,  D. I. st. 75)

Renal, ki je obhodil vse grajske sobe, se je vrnil v otroško
sobo s služabniki, ki so nosili slamnjače nazaj v postelje.
Njegov prihod je bil za Julijana kapljica, ki se zaradi nje
voda razlije čez rob posode.

Še bolj bled, še bolj mračen kot po navadi, je urno stopil
k njemu. Renal se je ustavil in pogledal svoje služabnike.

»Gospod,« mu je rekel Julijan, »mar mislite, da bi bili
vaši otroci s katerimkoli drugim vzgojiteljem tako napredo¬
vali kakor so z menoj? Ce to zanikate,« je nadaljeval Julijan,
ne da bi dal Renalu časa za odgovor, »kako se drznete ob¬
sipati me z očitki, da jih zanemarjam?«

Renal, ki se je komaj osvestil od strahu, je iz nenavadnega
govorjenja mladega kmeta sklepal, da ima v žepu kakšno
ugodno ponudbo in da ga kani zapustiti. Julijanova jeza pa
je rasla, kolikor dlje je govoril.

»Lahko živim tudi brez vas, gospod.« je pristavil.

»Res mi je neljubo, da vas vidim tako razburjenega,« je
odvrnil Renal nekoliko jecljaje. Služabniki so bili oddaljeni
kakšnih deset korakov in so se ukvarjali z urejevanjem po¬
stelj.

»Meni to ni potrebno,« je nadaljeval Julijan ves iz sebe;
»samo pomislite, kako nesramne so bile besede, s katerimi ste
me obkladali, in vrh vsega še vpričo žensk!«

* Toda strast se pretvarja, obenem pa se izdaja
Prav s svojo mračnostjo; natanko tako, kakor najtemnejše

nebo

Napoveduje najhujšo nevihto.

64

Renal je še predobro razumel, kaj zahteva Julijan, in
mučen boj mu je trgal dušo. Zgodilo se je, da je Julijan,
resnično brezumen od jeze, vzkliknil:

»Vem, kam pojdem, gospod, če grem od vas!«

V tistem trenutku je Renal že videl Julijana v Valeno-
dovi hiši.

»No, prav, gospod,« mu je rekel slednjič z vzdihom in
z izrazom, s katerim bi bil poklical zdravnika za najtežjo
operacijo, »naj bo, ugodil bom vaši zahtevi. Od pojutrišnjem,
to je od prvega dne prihodnjega meseca, vam bom dajal po
petdeset frankov na mesec.«

Julijana je imelo, da bi se na glas zasmejal, in kar ostrmel
je; vsa njegova jeza je bila izginila.

»Nisem dovolj zaničeval te mrhe,« si je rekel. »To je brez
dvoma največje opravičilo, kar ga je zmožna ta podla duša.«

Otroci, ki so gledali prizor z odprtimi usti, so odhiteli na
vrt povedat svoji materi, da je gospod Julijan zelo hud, da pa
bo imel odslej petdeset frankov na mesec.

Julijan je iz navade odšel za njimi; niti s pogledom se ni
ozrl v Renala, katerega je zapustil v silni razdraženosti.

»Tako me torej stane Valenod stooseminšestdeset fran¬
kov,« se je hudoval župan. »Na vsak način mu moram po¬
vedati nekaj odločnih besed v zadevi dobav pri zavodu za
najdenčke.«

Trenutek pozneje je Julijan spet stal pred Renalom.

»Pogovoriti se moram o svoji vesti z gospodom Chelanom;
čast mi je povedati vam, da bom nekaj ur odsoten.«

»Ej, dragi moj Julijan,« je dejal Renal, smeje se s kar
najbolj hinavskim obrazom, »ves dan, če hočete, če je treba,
tudi še ves jutrišnji dan, prijatelj. Vzemite si vrtnarjevega
konja, če greste v Verrieres.«

»Tako, zdaj nese odgovor Valenodu,« je zaskrbelo Renala;
»ničesar mi ni obljubil; vsekakor je treba počakati, da se
fantu glava nekoliko ohladi.«

Julijan se je naglo izmuznil ter se napotil tja gor v velike
gozdove, skozi katere vodi pot iz Vergyja v Verrieres. Ni
hotel iti takoj k Chelanu. Nikakor se ni maral siliti k novemu
prizoru hinavščine, narobe, hotel je jasno pogledati v svojo
dušo in prisluhniti vsem raznovrstnim čustvom, ki so divjala
v njem.

5 Rdeče in črno

65

»Dobil sem bitko,« si je dejal, brž ko je bil v gozdovih
in daleč od človeških pogledov, »dobil sem torej bitko!«

Ta beseda je postavila ves njegov položaj v lepo luč in
vrnila njegovi duši nekoliko miru.

»Tako imam torej petdeset frankov plače na mesec; Re-
nalov strah mora biti zares velik. Česa se neki boji?«

Razmišljanje o tem, kaj je moglo vzbuditi strah srečnemu
in mogočnemu človeku, zoper katerega je še uro prej kipel
od jeze, je Julijanovo dušo docela razjasnilo. Za trenutek je
bil skorajda dovzeten za očarljivo lepoto gozdov, po katerih
je hodil. Velikanske gole skale so se bile pred davnimi časi
privalile z gora na sredo gozda. Mogočne bukve so se vzdigo¬
vale skoraj tako visoko kakor pečine, katerih senca je širila
najprijetnejši hlad, medtem ko je bila samo tri korake stran
pripeka sončnih žarkov tako močna, da se tam ne bi bilo
mogoče ustaviti.

Julijan se je za trenutek oddahnil v senci velikih skal ter
se nato začel spet vzpenjati v breg. Po ozki, komaj vidni
stezi, ki služi samo kozjim pastirjem, je dospel kmalu na
vrh mogočne pečine, kjer je obstal v zavesti, da je daleč od
vseh ljudi. Ta telesni položaj mu je privabil smehljaj na
usta; slikal mu je stanje, kakršno si je tako vroče želel doseči
tudi v duhovnem pogledu. Čisti zrak visokih gora mu je
vlival v dušo mir in celo radost. Verriereski župan je bil sicer
v njegovih očeh še zmerom predstavnik vseh bogatašev in
vseh nesramnežev sveta, ampak Julijan je čutil, da ni imelo
sovraštvo, ki ga je pravkar še navdajalo, kljub vsej silovi¬
tosti prav ničesar osebnega. Če bi mu izginil Renal izpred
oči, bi v osmih dneh pozabil nanj, na njegov grad, na njegove
pse, na njegove otroke in na vso njegovo rodbino. »Prisilil
sem ga, sam ne vem kako, k največ ji žrtvi. Kaj? Več kot
petdeset zlatnikov na leto? Trenutek poprej sem se izmazal
iz največje nevarnosti. Torej dve zmagi v enem samem dnevu;
druga je brez zasluge; treba bi bilo uganiti, kako sem prišel
do nje. Ampak odložimo na jutri vsa težka premišljevanja!«

Julijan je stal na svoji visoki skali in gledal v nebo, ki je
žarelo v avgustovskem soncu. Na polju pod pečino so pre¬
pevali črički; kadar so umolknili, je bila okoli njega sama
tišina. Njegov pogled je segal dvajset milj naokrog. Tu in

66

tam je zagledal nad svojo glavo jastreba, ki je zletel z visoke
skale in tiho risal v zraku neskončne kroge. Julijanovo oko je
samogibno spremljalo ptico roparico. Zastrmel se je v njen
tihi in mogočni let; zavidal ji je njeno moč, zavidal ji je
njeno samoto.

To je bila Napoleonova usoda; ali bo nemara nekega dne
tudi njegova?

5 *

67

XI

NEKEGA VEČERA

Yet Julia’s very coldness stili was kind,
And tremulously gentle her small hand
Withdrew itself from his, but left behind
A little pressure, thrilling, and so bland
And slight, so very slight that to the mind,
’Twas but a doubt.*

(Don Juan,  D. i, st. 71)

V Verrieresu pa se je vendar bilo treba pokazati. Ko je
Julijan stopil iz župnišča, je srečno naključje hotelo, da je
srečal Valenoda, kateremu je brž povedal o povišanju svoje
plače.

Ko se je vrnil v Vergy, je prišel Julijan na vrt šele, ko
je bila že trda noč. Njegova duša je bila utrujena od mo¬
gočnih vznemirjenj, ki so ga bila pretresala ves dan. »Kaj
naj jima rečem?« se je spraševal v skrbeh, ko je mislil na
dami. Niti na misel mu ni prišlo, da je njegova duša prav
kakor nalašč ubrana za malenkostne pogovore, ki po navadi
vzbujajo žensko zanimanje. Julijan se je dostikrat zdel ne¬
razumljiv gospe Dervillovi in celo njeni prijateljici, sam pa
je tudi le napol razumel, kar sta mu pripovedovali. Tolikšen
je bil učinek sile in, če smemo tako reči, veličine strastnih
občutkov, ki so razvnemali dušo mladega častihlepneža. V
tem nenavadnem bitju so malone sleherni dan divjali viharji.

Ko je tistega večera stopil Julijan na vrt, je bil v pri¬
mernem razpoloženju, da bi se pogovarjal tako, kakor bi

* A Julijina hladnost je bila vendarle prijazna
In njena ljubka ročica
Se je drhte izvila iz njegove,

Za njo pa je ostal

Rahel stisk, omamen in tako mehak, 1
In tako lahak, tako zelo lahak,

Da se je zdelo,

Da je bila samo slutnja.

68

bilo všeč lepima sestričnama. Pričakovali sta ga z nestrp¬
nostjo. Sedel je na svoj običajni prostor zraven gospe Rena-
love. Kmalu jib je objela trda tema. Hotel je prijeti belo
roko, ki jo je že dolgo gledal prav blizu sebe, oprto na naslon
stola. Najprej se je nekoliko obotavljala, potem pa se mu je
izmaknila, in sicer tako, da je moral čutiti, da je gospa Re-
nalova ozlovoljena. Julijan je bil take volje, da mu tega ni
bilo treba dvakrat pokazati, in veselo je nadaljeval pogovor,
ko je zaslišal Renala, ki se je bližal.

Julijanu so še zvenele v ušesih surove besede, ki jih je bil
slišal zjutraj. »Ali se ne bi mogel,« je pomislil, »imenitno
poigrati s tem človekom, ki ga je obsula usoda z vsemi
zemeljskimi dobrinami, in si prav v njegovi navzočnosti
prilastiti roko njegove žene? Da, to bom storil, jaz, ki mi
je pokazal tolikšno zaničevanje.«

Od tistega trenutka je bil Julijan ob svoj mir, ki je bil
v bistvu tako tuj njegovemu značaju; ne da bi mogel misliti
na karkoli drugega, je tesnobno koprnel po tem, da bi mu
gospa Renalova prepustila svojo roko.

Renal je jezno govoril o politiki: dva ali trije verriereski
tovarnarji so bogateli odločno hitreje kot on in so mu hoteli
nasprotovati pri volitvah. Gospa Dervillova ga je poslušala.
Julijan, ki so ga ti pogovori dražili, je pomaknil svoj stol
bliže k stolu gospe Renalove. Tema je prikrivala vsako kret¬
njo. Predrznil si je položiti svojo roko prav blizu lepega
podlakta, ki ga obleka ni zakrivala. Vznemiril se je, misli
ni imel več v oblasti; približal je svoje lice k lepi roki, zbral
pogum in pritisnil nanjo svoje ustnice.

Gospa Renalova je vztrepetala. Njen mož je bil štiri ko¬
rake od nje. Naglo je prepustila roko Julijanu, obenem pa
ga je tudi nekoliko odrinila od sebe. Medtem ko je Rena!
še dalje rentačil zoper ničvredne ljudi in jakobince, ki bo¬
gate, je Julijan pokrival roko, ki se mu zdaj ni več upi¬
rala, s strastnimi poljubi, ali poljubi, ki so se vsaj gospe
Renalovi zdeli strastni. In vendar je bila uboga žena tistega
usodnega dne dobila dokaz, da mož, ki ga je oboževala,
ne da bi si to priznavala, ljubi drugo! Ves čas njegove
odsotnosti se je počutila nepopisno nesrečno in občutek ne¬
sreče jo je silil k razmišljanju.

»Kaj, jaz da bi ljubila?« se je spraševala, »jaz da bi
občutila ljubezen? Jaz, omožena ženska, da bi bila zaljub-

69

Ijena? Ampak,« si je spet govorila, »za svojega moža nisem
nikoli občutila tega mračnega brezumja, ki mi brani odtrgati
moje misli od Julijana. V bistvu je samo otrok, ki me brez¬
mejno spoštuje! Ta blaznost bo minila. Kaj je mar mojemu
možu čustev, ki jih utegnem imeti do tega mladeniča? Re-
nala bi brez dvoma dolgočasili pogovori, ki jih imava z Ju-
lijanom in ki se sučejo samo okoli stvari, ki imajo opraviti
z domišljijo. On misli na svoje kupčije. Ničesar mu ne od¬
vzemam, da bi dajala Julijanu.«

Niti senca hinavščine še ni kalila čistosti njene preproste
duše, ki jo je zmedla strast, kakršne ni bila še nikoli poprej
občutila. Motila se je, toda nevede, njena krepost pa se je
nagonsko nečesa plašila. Taki so bili boji, ki so jo razdvajali,
ko se je Julijan prikazal na vrtu. Slišala je njegove besede,
skoraj ob istem času pa je videla, da je že sedel zraven nje.
Duša ji je kar tonila v sladki sreči, ki se ji je zdela po¬
slednjih štirinajst dni skorajda bolj presenetljiva kakor mi¬
kavna. Zanjo je bilo vse nepričakovano. Čez nekaj trenutkov
pa si je dejala: »Torej zadostuje že sama Julijanova na¬
vzočnost, da ga opere sleherne krivde?« Prestrašila se je; in
takrat mu je odtegnila roko.

Strastni poljubi, kakršnih še nikoli ni bila deležna, so
jo v trenutku tako omamili, da je pozabila, da Julijan morda
ljubi drugo žensko. Kmalu je v njenih očeh izginila vsa
njegova krivda. Ostra bolečina, hčerka sumnje, je odjenjala;
občutek sreče, o kakršni se ji doslej niti sanjalo ni, jo je
navdajal z brezmejno ljubeznijo in brezumno radostjo. Ta
večer je bil očarljiv za vse, samo ne za verriereskega žu¬
pana, ki kar ni mogel pozabiti svojih obogatelih tovarnarjev.
Julijan ni več mislil niti na svojo črno častihlepnost niti
na svoje tako težko izvedljive načrte. Prvikrat v svojem
življenju se je predajal moči lepote. Zatopljen v nejasne,
sladke sanje, ki so bile tako tuje njegovemu značaju, je na¬
rahlo stiskal roko, ki mu je bila všeč, ker je bila dovršeno
lepa, in napol poslušal šelestenje lipovega listja, trepetajo¬
čega v lahnem nočnem vetru, in pse iz mlinov ob Doubsu,
ki so lajali v daljavi.

Toda njegova ganjenost je bila samo naslada in ne strast.
Ko se je vrnil v svojo sobo, je imel v mislih samo eno srečo,
namreč to, da je vzel v roko svojo najljubšo knjigo; kadar

70

je človeku dvajset let, izpodriva vse drugo misel na širni
svet in na uspehe, ki jih hočemo v njem doseči.

Vendar pa je kmalu knjigo odložil. Ker je toliko raz¬
mišljal o Napoleonovih zmagah, je tudi v svoji zmagi videl
nekaj podobnega. »Res je, dobil sem bitko,« si je rekel; »in
z njo se moram okoristiti; poteptati moram ponos tega ošab¬
nega plemiča, dokler je na umiku. S tem bom dokazal, da
sem pravi, čisti Napoleon. Očita mi, da zanemarjam njegove
otroke. Zahtevati moram tri dni dopusta, da obiščem svojega
prijatelja Fouqueja. Ce mi ga ne da, poskusim spet z ba¬
rantanjem; pa saj se bo vdal.«

Gospa Renalova ni mogla zatisniti očesa. Zdelo se ji je,
da do tega trenutka ni živela. Svoje misli ni mogla odtrgati
od sreče, ki jo je občutila, ko ji je Julijan pokrival roko z
žgočimi poljubi.

Nenadoma se je oglasila v njej strašna beseda: zakono¬
lom. Najostudnejše, kar more vtisniti misli na čutno lju¬
bezen le najnizkotnejša razuzdanost, ji je napolnilo domiš¬
ljijo. Te misli so hotele zatemniti nežno in božansko sliko,
ki si jo je ustvarila o Julijanu in o sreči, da ga ljubi. Bo¬
dočnost se ji je slikala v strašnih barvah. Videla se je, kako
jo po pravici vsi zaničujejo.

Ta trenutek je bil strašen; njena duša je prestopila mejo
neznanega sveta. Prejšnjega večera je bila okusila nepoznano
srečo; zdaj pa je v trenutku začutila, da se pogreza v grozno
nesrečo. O takem trpljenju se ji ni bilo niti sanjalo; zmedlo
ji je razum. Za trenutek ji je prišlo na misel, da bi priznala
možu svoj strah, da ljubi Julijana. Tako bi lahko vsaj go¬
vorila o njem. Na srečo si je obudila v spominu nauk, ki ji
ga je dala nekoč, na predvečer njene možitve, njena teta. Ta
nauk je govoril o tem, kako nevarna je zaupljivost do moža,
ki je navsezadnje vendarle gospodar. Od silne bolečine je
vila roke.

Porajale so se ji nasprotujoče si in bolestne slike. Zdaj
se je bala, da je Julijan ne ljubi, zdaj spet jo je mučila
grozna misel na njeno krivdo, kakor da bi morala biti na¬
slednji dan postavljena na sramotni oder, na javnem trgu
v Verrieresu, s tablico, ki bi razglašala ljudstvu njeno za¬
konsko nezvestobo.

Gospa Renalova ni imela prav nikakršne življenjske iz¬
kušnje. Tudi če bi bila popolnoma trezna in pri docela zdravi

71

pameti, se ne bi bila zavedala, da njena krivda pred Bogom
še ne pomeni, da bodo že s prstom kazali nanjo in jo javno
zaničevali.

Kadar se je za trenutek pomirila in jo je zapustila grozna
misel na zakonolom in na vso grdobijo, ki jo po njenem
mnenju rodi tak zločin, in kadar se ji je porodila misel, kako
sladko bi bilo živeti z Julijanom brez krivde, kakor doslej,
jo je nenadoma spet presunila strašna misel, da Julijan ljubi
drugo žensko. Še zmerom ga je videla v dubu, kako je pre¬
bledel, kako se je prestrašil, da bo izgubil njeno sliko, ali pa
da jo bo spravil v neprilike, če bo kdo to sliko videl. Prvikrat
je bila zasačila strah na njegovem tako mirnem in pleme¬
nitem obrazu. Še nikoli ni bila videla, da bi bil tako vzne¬
mirjen zaradi nje ali zaradi otrok. Vrh vse nesreče jo je
morala prizadeti še ta bolečina, da je bilo gorje hujše, kot
ga more prenesti človeška duša. Ne da bi se tega zavedela, je
začela gospa Renalova glasno vpiti, tako da se je zbudila
njena sobarica. Nenadoma je zagledala ob svoji postelji pri¬
žgano svetilko; spoznala je Elizo.

»Ali ljubi vas?« je vzkliknila v svojem brezumju.

Sobarica, osupla od silne razburjenosti, v kateri je našla
svojo gospodinjo, na srečo ni dobro razumela njenih čudnih
besed. Gospa Renalova se je zavedela svoje neprevidnosti.

»Vročico imam,« ji je rekla, »in zdi se mi, da se mi ne¬
koliko blede; ostanite pri meni.« Ker se je morala obvladati,
se je docela streznila in počutila se je manj nesrečno; spet
je zavladal razum, ob katerega jo je bilo spravilo stanje
polsna. Da bi se iznebila nadležnega pogleda svoje sobarice,
ji je velela, naj ji kaj prebere iz časopisa, in pri enoličnem
glasu dekleta, ki je bralo dolg članek iz Quotidienna,  je
storila gospa Renalova kreposten sklep, da se bo z Julija¬
nom, ko ga bo spet videla, vedla popolnoma hladno.

72

XII

POTOVANJE

V Parizu najdeš elegantne, na deželi pa
morda značajne ljudi.

Sieyes

Naslednjega dne, že ob petih zjutraj, še preden je prišla
gospa Renalova na spregled, je dobil Julijan od njenega
moža tridnevni dopust. Proti svojemu pričakovanju si je
Julijan zaželel, da bi jo spet videl; mislil je na njeno lepo
roko. Sel je na vrt; na gospo Renalovo pa je moral dolgo
čakati. Če bi jo bil Julijan ljubil, bi jo bil brez dvoma
opazil za napol zastrtimi zastori v prvem nadstropju, kjer
je pritiskala čelo k šipam. Gledala ga je. Slednjič se je
kljub svojim sklepom odločila, da pojde na vrt. Njena obi¬
čajna bledica se je bila umaknila najbolj živi rdečici. Ta
tako prostodušna ženska je bila vidno razburjena; občutek
samozatajevanja in celo jeze je kalil izraz globokega, kakor
nad vsemi nizkotnimi stvarmi tega sveta vzvišenega miru,
ki je sicer ozarjal njen nebeški obraz s tolikšno ljubkostjo.

Julijan se ji je naglo približal. Občudoval je njene lepe
lakti, ki jih je bilo videti izpod ogrinjala, katerega si je
bila v naglici ogrnila. Videti je bilo, kot da sveži jutranji
zrak še povečuje blesk njene polti, ki je bila še bolj ob¬
čutljiva za vse vplive, ker je bila noč preživela v takšnem
razburjenju. Zdelo se je, da vzbuja s svojo skromno in gan¬
ljivo lepoto, ki pa je vendar razodevala toliko misli, ki jih
ne najdemo pri nižjih slojih, v Julijanovi duši neko čisto
novo sposobnost, ki je doslej še ni bil nikoli občutil. Ves
zamaknjen v omamno milino, ki se je razodevala njegovemu
žejnemu pogledu, ni Julijan prav nič več mislil na prija¬
teljski sprejem, ki ga je bil pričakoval. Tem bolj ga je torej
iznenadila ledena hladnost, ki mu jo je namenoma kazala;
zdelo se mu je celo, da skozi njeno hladnost vidi namero, da
ga spet postavi na mesto, ki mu gre.

73

Smehljaj zadovoljstva mu je zamrl na ustnicah; spomnil
se je mesta, ki mu je bilo odkazano v družbi, zlasti še v
očeh plemenite in bogate dedinje. V trenutku sta se pokazala
na njegovem obrazu samo ponos in jeza na samega sebe.
Občutil je silno nejevoljo nad tem, da je mogel zakasniti
svoj odhod za več kot uro, zato da je moral doživeti tako
ponižujoč sprejem.

»Samo bedak se lahko jezi na druge,« si je dejal;, »kamen
pade, ker je težak. Mar bom zmerom otrok? Kdaj si bom
neki prisvojil dobro navado, da bom dajal tem ljudem le
toliko svoje duše, kolikor je vreden njihov denar? Če hočem,
da bi me spoštovali in da bi tudi spoštoval samega sebe, jim
moram pokazati, da so naši odnosi samo odnosi med siro¬
makom in bogataši, da pa je moje srce tisoč milj oddaljeno
od njihovih nesramnosti in da živi v višavah, ki so predaleč,
da bi ga mogli zadeti njihovi malenkostni izrazi zaničevanja
ali naklonjenosti.«

Medtem ko so se ta čustva trumoma podila skozi dušo
mladega vzgojitelja, je dobival njegov gibljivi obraz izraz
užaljenega ponosa in besnosti. Gospo Renalovo je to povsem
zmedlo. Krepostna hladnost, ki jo je hotela pokazati pri spre¬
jemu, se je umaknila izrazu zanimanja, ki ga je podžigalo
presenečenje nad nepričakovano spremembo, ki jo je prav¬
kar opazila. Praznih besed, ki jih ponavadi izmenjavamo o
zdravju ali o krasnem dnevu, je obema hkrati zmanjkalo.
Julijan, čigar razsodnosti ni motila nikakršna strast, je prav
hitro našel sredstvo, da pokaže gospe Renalovi, kako malo
prijateljski so njegovi odnosi do nje; ničesar ji ni omenil
o svojem nameravanem kratkem potovanju; pozdravil jo je
ter odšel.

Ko je gledala za njim, kakor da jo je prikoval k tlom
mrki ponos, ki ga je brala v njegovem pogledu, ki je bil
prejšnjega večera tako ljubezniv, je pritekel njen najstarejši
sin od nekod z vrta, jo objel in ji dejal:

»Prosti smo, gospod Julijan odhaja na potovanje.«

Pri tej besedi je spreletel gospo Renalovo mrtvaški srh;
bila je nesrečna zaradi svoje kreposti in še bolj nesrečna za¬
radi svoje slabosti.

Ta novi dogodek se je polastil vse njene domišljije; zdaj
je šla še daleč prek modrih sklepov, ki so bili dozoreli v
njej v strašni noči, ki jo je imela za seboj. Zdaj ni bil več

74

govor o tem, ali se bo ustavljala temu tako ljubezni vred¬
nemu ljubimcu, temveč je šlo za to, ali naj ga za vedno
izgubi.

Morala je prisesti k zajtrku. Da je bila njena bolečina
še hujša, sta vrh vsega Renal in gospa Dervillova govorila
samo o Julijanovem odhodu. Verriereski župan je bil opazil
nekaj nenavadnega v odločnem glasu, s katerim je bil Juli¬
jan prosil za dopust.

xNaš kmetiček ima nedvomno v žepu kakšno ponudbo.
Ampak tistega gospoda, pa najsi bo sam Valenod, bo neko¬
liko minilo veselje pri vsoti šeststo frankov, zakaj do tega
zneska bo treba zdaj povišati vzgojiteljevo letno plačo.
Včeraj je bil v Verrieresu gotovo zahteval tri dni odloga, da
stvar premisli; danes pa zarana gospodek odhaja v gore,
da mu ni treba meni dati odgovora. Če človek premisli, da
mora upoštevati ničvrednega delavca, ki hoče biti nesramen!
Poglejte, tako daleč smo prišli!«

»Če že moj mož, ki niti ne ve, kako globoko je užalil
Julijana, misli, da nas zapušča, kaj moram potem misliti šele
jaz?« si je rekla gospa Renalova. »Ah, vse je že odločeno!«

Da bi vsaj lahko na samem jokala in da ji ne bi bilo
treba odgovarjati na vprašanja gospe Dervillove, je potožila,
da jo strašno boli glava, ter se je odpravila v posteljo.

»Takšne so ženske,« je ponovil Renal; »pri teh občutljivih
strojih je zmeraj kaj narobe.« In odšel je, godrnjaje porogljive
šale.

Medtem ko so gospo Renalovo mučili najkrutejši občutki,
kar jih more vzbujati silna strast, v katero jo je bila zapletla
usoda, je Julijan veselo nadaljeval svojo pot sredi najlepših
prizorov, ki jih more nuditi gorata pokrajina. Preplezati je
moral veliki gorski greben severno od Vergyja. Steza, po ka¬
teri je hodil, vodi polagoma navzgor med velikimi bukovimi
gozdovi, vijoč se v brezkončnih ovinkih po pobočju visokega
gorovja, ki na severu utesnjuje dolino reke Doubsa. Kmalu
so pohiteli popotnikovi pogledi čez srednje visoke vrhove,
ki vklepajo tok Doubsa proti jugu, vse tja do rodovitnih
burgundskih in beaujolaiskih ravnin. Naj je bila duša mla¬
dega častihlepneža še tako malo dovzetna za takšno lepoto,
se vendar ni mogel premagati, da se ne bi tu in tam ustavil
in se zagledal v veličino prizora, ki je moral vzbujati spošto¬
vanje.

75

Slednjič je prispel na vrh visokega gorovja, mimo kate¬
rega pelje prečna steza, ki vodi v samotno dolino, kjer je
stanoval njegov prijatelj Fouque, mlad lesni trgovec. Juli-
janu se ni prav nič mudilo, da bi ga videl, ne njega ne kakšno
drugo človeško bitje. Skrit kakor ptica roparica med golimi
skalami, ki kronajo visoko gorovje, bi bil lahko že od daleč
zagledal vsakega človeka, ki bi se približal. Iztaknil je
majhno votlino sredi pobočja skoraj navpične skale. Stekel
je k njej in prav kmalu si je v skrivališču uredil vse potrebno.
»Tukaj,« je dejal z očmi, ki so žarele od veselja, »tukaj mi
ljudje ne bodo mogli storiti nič žalega.« Prišlo mu je na
misel, da bi se predal užitku, da zapiše svoje misli, kar bi
bilo povsod drugod zanj tako nevarno. Štirioglat kamen mu
je rabil za pisalno mizo. Pero mu je hitelo po papirju; ničesar
ni videl, kar se je godilo okrog njega. Naposled je opazil, da
sonce že zahaja za daljnimi beaujolaiskimi gorami.

»Zakaj ne bi tukaj preživel noči?« se je vprašal; »kruha
imam in svoboden sem!« Pri glasu te velike besede mu je
poskočilo srce, kajti njegovo hinavstvo je bilo krivo, da se
niti pri Fouqueju ni počutil svobodnega. Naslonil si je glavo
na obe roki in tako ostal dolgo v jami, srečnejši kakor je
bil kdajkoli v življenju, ves zatopljen v svoje sanje in v
srečo svobode. Ne da bi se tega prav zavedal, je videl, kako
drug za drugim ugašajo žarki dnevne svetlobe v polmraku.
Sredi neskončne teme je tavala njegova duša v premišlje¬
vanju o stvareh, ki si je o njih domišljal, da jih bo nekoč
našel v Parizu. Najprej je bila tu ženska, dosti lepša in ne¬
skončno bolj duhovita kot vse, kar jih je mogel doslej videti
na deželi. Ljubil jo je s strastjo in ona ga je ljubila. Če se je
za nekaj trenutkov ločil od nje, se je zgodilo samo zato, da se
je ovenčal s slavo in zaslužil, da ga je še bolj ljubila.

Mladega človeka, vzgojenega sredi žalostnih resnic Pariza,
bi bila na tem mestu njegovega romana brez dvoma že iz-
treznila hladna ironija, tudi če si mislimo, da bi bil obdarovan
z Julijanovo domišljijo; velika dejanja bi bila izginila in z
njimi upanje, da jih bo kdaj uresničil, ter se umaknila tisti
tako znani resnici: če pustiš svojo ljubico samo, si, žal, v ne¬
varnosti, da te vsak dan dvakrat ali trikrat prevara. Mladega
kmeta pa je po njegovem mnenju ločilo od velikih dejanj
edinole to, da zanje ni bilo priložnosti.

76

Toda za dnevom je bila nastopila trda noč, in do naselja,
kjer je bival Fouque, je bilo še dve milji hoda. Preden je
zapustil votlino, je Julijan zanetil ogenj in skrbno sežgal vse,
kar je bil napisal.

Njegov prijatelj se je močno začudil, ko je Julijan ob
eni zjutraj potrkal na vrata. Fouque se je pravkar ukvarjal
s pisanjem računov. Bil je mlad človek visoke rasti, ne po¬
sebno lep; z močnimi, trdimi potezami in neznansko velikim
nosom; pod njegovo odbijajočo zunanjostjo pa se je skrivalo
mnogo dobrodušnosti.

»Kaj si se sprl s svojim gospodom Renalom, da mi pri¬
hajaš tako nepričakovano?«

Julijan mu je povedal o dogodkih prejšnjega večera,
ampak tako, kakor se mu je zdelo potrebno.

»Ostani pri meni,« mu je dejal Fouque; »vidim, da po¬
znaš Renala, Valenoda, podprefekta Maugirona in župnika
Chelana; spoznal si pretkanost njihovih značajev; zdaj si
torej sposoben, da se posvetiš kupčiji. Aritmetiko znaš bolje
kot jaz; vodil boš moje račune; pri svojih kupčijah delam
čedne dobičke. Ker mi je nemogoče, da bi vse sam opravil,
in ker se bojim, da bi naletel na kakšnega lopova, če bi si
vzel družabnika, me to sleherni dan ovira, da ne morem skle¬
niti marsikatere mastne kupčije. Ni še mesec tega, kar sem
dal zaslužiti šest tisoč frankov Michaudu de Saint-Amandu,
ki ga nisem videl že šest let in ki sem ga po naključju srečal
pri neki prodaji v Pontarlieru. Zakaj ne bi ti zaslužil tistih
šest tisoč frankov, ali pa vsaj tri tisoč? Zakaj če bi bil imel
tistega dne tebe s seboj, bi bil kupil na dražbi tisti gozd za
sečnjo, ki bi mi ga bili vsi prav hitro prepustili. Bodi moj
družabnik!«

Prijateljeva ponudba je spravila Julijana v slabo voljo;
bila je navzkriž z njegovim brezumjem; ves čas med večerjo,
ki sta si jo prijatelja pripravila sama kakor Homerjevi ju¬
naki, kajti Fouque je živel sam, je kazal Julijanu svoje
račune in mu dokazoval, kako cvetoča je njegova lesna trgo¬
vina. Fouque je imel o Julijanovi bistroumnosti in o nje¬
govem značaju zelo visoko mnenje.

Ko je bil Julijan slednjič sam v svoji sobici iz smrekovih
desk, si je dejal: »Res je, tukaj lahko zaslužim nekaj tisoč
frankov in se potem uspešneje spet poprimem vojaškega ali
pa duhovniškega stanu, kakor bo pač takrat moda na Fran-

77

coskem. Prihranki, ki jih bom nakopičil, mi bodo pomagali
iz vseh malenkostnih težav. Živel bom samotno v teh gorah
in bom lahko nekoliko odpomogel svoji grozni nevednosti v
raznih stvareh, ki zanimajo vse salonske ljudi in o katerih
nimam nikakršnega pojma. Toda Fouque se ne mara oženiti;
zmerom pa mi pripoveduje, da se v samoti počuti nesrečnega.
Jasno je, če si vzame družabnika, ki ne more prinesti denarja
v njegovo trgovino, si ga vzame v upanju, da dobi tovariša,
ki ga ne bo nikoli zapustil.

Mar naj prevaram svojega prijatelja?« je vzkliknil Ju¬
lijan nejevoljno. To bitje, ki sta mu bili hinavščina in po¬
manjkanje človeške simpatije vsakdanje sredstvo za dosego
svojih namenov, to pot ni moglo niti pomisliti na to, da bi
ga le za trenutek zapustila obzirnost do človeka, ki ga ima
rad.

Nenadoma pa je Julijana obšel občutek sreče; našel je
razlog za odklonitev. »Kaj! Tukaj da bi strahopetno zapravil
sedem ali osem let? Tako bi bil že star osemindvajset let!
V teh letih je Bonaparte dovršil že največje stvari! Lahko
da bi si pridobil na ta zelo vsakdanji način nekoliko denarja
s tem, da bi tekal po lesnih kupčijah, in si pridobil naklonje¬
nost nekaterih podrejenih lopovov; ali pa mi more kdo reči,
da bom potem še občutil v sebi sveti ogenj, ki si človek
z njim pridobi slavo?«

Naslednjega jutra je Julijan z največjo hladnokrvnostjo
odgovoril Fouqueju, ki je že mislil, da je Julijanovo pri¬
voljenje sklenjena stvar, da mu poklic za duhovniški stan,
ki ga občuti v sebi, ne dopušča sprejeti ponudbe. Fouque
se kar ni mogel načuditi.

»Pomisli vendar,« mu je ponavljal, »da te vzamem za
družabnika, ali pa ti dam, če ti je ljubše, štiri tisoč frankov
na leto! In ti se hočeš vrniti k svojemu Renalu, ki te pre¬
zira kakor blato na svojih čevljih! Ko boš imel dvesto zlat¬
nikov v žepu, kdo ti bo potem branil vstopiti v semenišče?
Še več ti povem: moja skrb bo, da dobiš najboljšo faro v
deželi. Zakaj,« je dostavil Fouque s tišjim glasom, »jaz za¬
lagam s kurivom gospoda A ..., gospoda B ..., gospoda C ...
Pošiljam jim prvovrstno hrastovino, ki mi jo plačujejo za
jelovino; ampak ta denar je sijajno naložen.«

Nič na svetu ni moglo omajati Julijanovega sklepa. Fou-
que je nazadnje res že začel misliti, da je Julijan nekoliko

78

prismuknjen. Tretjega dne navsezgodaj je Julijan zapustil
svojega prijatelja, da bi preživel dan sredi skalovja v visokih
gorah. Našel je sicer spet svojo malo votlino, ampak dušev¬
nega miru ni bilo več v njem; vzele so mu ga ponudbe nje¬
govega prijatelja. Kakor Herkul je bil zdaj tudi on na raz¬
potju, ne med grehom in krepostjo, temveč med vsakdanjostjo,
ki mu je zagotavljala brezskrbnost, in pa junaškimi sanjami
svoje mladosti. »Torej še nimam prave odločnosti,« si je rekel;
in prav ta dvom je bil zanj najhujši. »Nisem iz snovi, ki je
potrebna za velike može, ker se bojim, da bi mi teh osem let,
ki bi jih zapravil s tem, da si prislužim kruh, ne odvzelo
tiste nadzemske sile, ki rodi nenavadne stvari.«

79

XIII

PROZORNE NOGAVICE

Roman je ogledalo, ki ga nosimo vzdolž
poti.

Saint-Real

Ko je Julijan zagledal slikovite razvaline stare vergyjske
cerkve, se je domislil, da se že od predvčerajšnjim zvečer ni
bil niti enkrat spomnil gospe Renalove. »Tistega dne, ko sem
odhajal, me je ta ženska opomnila na brezkončno razdaljo,
ki naju loči; ravnala je z menoj kakor s sinom navadnega
delavca. Brez dvoma mi je hotela pokazati svoje kesanje,
ker mi je bila prejšnjega večera prepustila svojo roko...
Ampak ta roka je tako lepa! Kakšna milina! Kakšna ple¬
menitost v pogledih te ženske!«

Možnost, da si napravi pri Fouqueju premoženje, je da¬
jala Julijanovemu razmišljanju nekakšno lahkotnost; nje¬
govih misli nista več tako pogosto kalila razdraženost in
živi občutek njegovega siromaštva in nizkega stanu v očeh
drugih ljudi. Zdelo se mu je, da stoji na visokem predgorju,
odkoder lahko presoja in tako rekoč lahko vlada nad skraj¬
nim uboštvom in blaginjo, ki jo je zdaj še imenoval bo¬
gastvo. Bil je še daleč od tega, da bi presojal svoj položaj kot
modrijan, bil pa je dovolj bistroumen, da se je po svojem
kratkem potovanju v gore počutil drugačnega.

Presenetila ga je skrajna zmedenost, s katero je gospa
Renalova poslušala kratek opis njegovega potovanja, ki si
ga je želela slišati.

Fouque je bil v prejšnjih časih mislil na ženitev, imel
pa je nesrečo v ljubezni; dolgi zaupni pogovori o tem so
bili izpolnili ves čas njunega svidenja. Prezgodaj je bil našel
Fouque srečo; kaj kmalu pa je opazil, da ni bil samo on
deležen dekletove ljubezni. Vsa prijateljeva pripovedovanja
so Julijana spravljala v začudenje; naučil se je marsikaj
novega. Njegovo samotarsko življenje, v katerem sta imeli

80

domišljija in nezaupljivost najugodnejša tla, ga je bilo od¬
daljevalo od vsega, kar bi ga bilo moglo poučiti.

Med njegovo odsotnostjo je bilo za gospo Renalovo živ¬
ljenje nepretrgana vrsta različnih muk, ki pa so bile vse
enako neznosne; bila je resnično bolna.

»Nikar ne hodi nocoj na vrt v takem razpoloženju,« ji je
rekla gospa Dervillova, ko je videla, da prihaja Julijan;
»vlažni zrak utegne tvoje slabo počutje še povečati.«

Gospa Dervillova je z velikim začudenjem opazila, da si
je njena prijateljica, ki jo je Renal zmerom grajal zaradi
njenega pretirano preprostega načina oblačenja, obula pro¬
zorne nogavice in očarljive šolenčke; oboje je bila dobila
iz Pariza. Že tri dni je bilo edino razvedrilo gospe Renalove,
da je dala Elizi v vsej naglici šivati letno obleko iz lepega,
tenkega blaga najnovejše mode. Obleka je mogla biti dogo-
tovljena šele nekaj trenutkov po Julijanovi vrnitvi; gospa
Renalova si jo je takoj oblekla. Njena prijateljica ni več
dvomila. »Zaljubljena je, nesrečnica!« si je rekla gospa Der¬
villova. Zdaj je razumela vse čudne znake njene bolezni.

Videla jo je, da govori z Julijanom. Bledica njenega lica
se je menjavala z najbolj živo rdečico. V njenih pogledih,
ki so viseli na očeh mladega vzgojitelja, se je zrcalila tesnoba.
Gospa Renalova je vsak trenutek pričakovala, da bo spre¬
govoril in napovedal, da zapušča njihovo hišo ali pa da ostane
pri njih. Julijanu pa ni bilo mar, da bi kaj zinil o tem; še
na misel mu ni prišlo. Po krutih bojih se je gospa Renalova
slednjič opogumila in mu rekla z drhtečim glasom, ki je
izražal vso njeno strast:

»Ali boste zapustili svoje učence in si poiskali službo
drugje?«

Julijana sta osupila negotovi glas in pogled gospe Re¬
nalove. »Ta ženska me ljubi,« si je rekel; »ko pa bo minil
ta kratki trenutek slabosti, ki ji jo njen ponos očita, in ko
se ne bo več bala, da odidem, jo bo spet prevzela prejšnja
ošabnost.« Ta pogled na pravi položaj je šinil kakor blisk
mimo Julijanove duše; odvrnil je omahovaje:

»Silno težko bi mi bilo zapustiti tako ljubeznive otroke
tako plemenitega rodu,  a morebiti se bo to moralo zgoditi.
Človek ima tudi dolžnosti do samega sebe.«

6 Rdeče in črno

81

Ko je spregovoril besedi plemenitega rodu  (to je bil eden
tistih aristokratskih izrazov, ki se jih je bil Julijan pred
kratkim naučil), ga je navdalo čustvo globoke mržnje.

»V očeh te ženske,« si je rekel, »jaz nisem plemenitega
rodu.«

Medtem ko ga je gospa Renalova poslušala, je občudovala
njegovo duhovitost in lepoto; možnost njegovega odhoda, ki
je bil nanjo namignil, jo je zbodla v srce. Vsi njeni ver-
riereski prijatelji, ki so med Julijanovo odsotnostjo prihajali
v Vergy, so ji kot za stavo delali poklone zavoljo čudovitega
človeka, ki se ga je bilo posrečilo iztakniti njenemu možu.
Ne da bi morda kaj vedeli o najpredku otrok, ne, ampak
dejstvo, da zna na pamet sveto pismo in to celo v latinskem
jeziku, je vzbudilo v verriereskem prebivalstvu občudovanje,
ki bo morda trajalo stoletje in več.

Julijan, ki ni bil z nikomer govoril, ni o vsem tem vedel
ničesar. Če bi bilo v gospe Renalovi le za trohico hladno¬
krvnosti, bi mu bila napravila poklon zaradi slave, ki si jo
je bil pridobil; s tem bi bilo zadoščeno Julijanovemu ponosu
in bi bil z njo mehak in ljubezniv, in to tembolj, ker se mu
je zdela njena nova obleka zares ljubka. Gospa Renalova,
ki je bila tudi sama zadovoljna s svojo lepo obleko in s tem,
kar ji je Julijan o njej rekel, se je hotela sprehoditi po vrtu;
kmalu pa je morala priznati, da ni zmožna hoje. Naslonila se
je na roko svojega spremljevalca; toda ne le, da ji dotik
njegove roke ni dal novih moči, narobe, strl jih je do kraja.

Znočilo se je. Komaj so posedli, že se je Julijan opogumil
in uporabil svojo staro pravico; približal je svoje ustnice
lepi lakti svoje sosede in vzel njeno roko v svojo. Pri tem je
mislil na drznost, ki se je z njo vedel Fouque do svojih ljubic,
in ne na gospo Renalovo; besedi plemenitega rodu  sta mu še
težili srce. Gospa Renalova mu je stisnila roko; to pa ga ni
prav nič razveselilo. Niti najmanj ni bil ponosen ali vsaj
hvaležen za čustvo, ki ga je tistega večera gospa Renalova
izdajala z zelo vidnimi znaki; nasprotno, bil je skoraj ne¬
dovzeten za njeno lepoto, njen izbrani okus in njeno mla¬
dostno svežost. Duševna čistost in odsotnost slehernega so¬
vražnega čustva brez dvoma podaljšata mladostno dobo. Saj
se pri večini lepih žensk najprej postara prav obraz.

Julijan je bil ves večer čemeren. Doslej se je bil zmerom
hudoval le na naključje in na družbo; odkar pa mu je bil

82

Fouque ponudil nizkotno sredstvo, da bi prišel do blaginje,
je bil nejevoljen tudi sam nase. Ves zatopljen v svoje misli,
čeprav je tu in tam rekel damama kakšno besedico, je Juli¬
jan slednjič izpustil roko gospe Renalove, ne da bi se bil
tega sam zavedel. To dejanje je ubogi ženski popolnoma
vzburkalo dušo; v tem je videla razodetje svoje usode.

Če bi si bila v svesti Julijanove naklonjenosti, bi bila
njena krepost morebiti še našla moč, da bi se mu ustavljala.
Ker pa je trepetala, da ga utegne za vselej izgubiti, jo je
njena strast zapeljala tako daleč, da je sama spet prijela
Julijanovo roko, ki jo je v svoji raztresenosti pozabil na na¬
slonu stola. To dejanje je predramilo mladega častiklepneža;
hotel bi bil, da bi mu bili priča vsi tisti plemenitaši in ošab-
neži, ki so ga pri mizi, kadar je sedel tam prav na spodnjem
koncu z otroki, gledali s tako pokroviteljskim nasmehom. »Ta
ženska me ne more več prezirati; če je tako,« si je rekel,
moram pokazati, da sem dovzeten za njeno lepoto; samemu
sebi sem dolžan, da postanem njen ljubimec.« Kaj takega
mu ne bi bilo prišlo na misel, preden mu njegov prijatelj
ni v svoji prostodušni zaupljivosti razodel nekaterih stvari.

Nenadni sklep, ki ga je bil pravkar storil, mu je bil v
prijetno razvedrilo. Rekel si je: »Ena teh dveh žensk mora
biti moja.« Opazil je, da bi mu bilo veliko ljubše, če bi se
potrudil za gospo Dervillovo; ne, ker je bila morda mikav-
nejša, ampak poznala ga je samo kot vzgojitelja, ki mu
dela čast njegovo znanje, in ne kot tesarskega pomočnika,
z ratinastim jopičem pod pazduho, kakor se je bil pred¬
stavil gospe Renalovi.

Gospa Renalova pa si ga je najrajši mislila prav kot
mladega delavca, zardelega prav tja do ušes, ki je obstal
pred hišo in se ni upal pozvoniti.

Pri nadaljnji presoji svojega položaja je Julijan uvidel,
da ne sme misliti na to, da bi osvojil gospo Dervillovo, ki
je verjetno že opazila nagnjenje gospe Renalove do njega.
Tako je bil torej prisiljen, da se je spet povrnil h gospe
Renalovi. »Kaj pa vem o značaju te ženske?« se je vprašal.
»Samo to, da sem jo pred svojim potovanjem prijemal za
roko, pa se je branila; danes ji jaz odtegujem roko, pa me
sama prijema zanjo in mi jo stiska. Lepa priložnost, da
ji vrnem vse zaničevanje, ki ga je bila občutila do mene.

6 *

83

Bogve koliko ljubčkov je že imela! Morebiti se je odločila
zame samo zato, ker se labko vidiva kadarkoli.«

V tem je, žal, nesreča preveč razvite omike. Z dvajsetimi
leti je duša mladega fanta, če ima količkaj vzgoje, tisoč milj
daleč od neprisiljenosti, brez katere je ljubezen pogosto samo
neprijetna dolžnost.

»Tem bolj sem samemu sebi dolžan,« je nadaljeval Ju¬
lijan v svoji nečimrnosti, »da dosežem uspeh pri tej ženski,
ker se bom pozneje, če si bom kdaj napravil premoženje in
mi bo morebiti kdo očital nizko službo vzgojitelja, lahko
opravičil, češ da me je ljubezen prikovala na to mesto.«

Julijan je vnovič odtegnil roko roki gospe Renalove,
potem pa jo je spet prijel in stisnil. Ko so se proti polnoči
vrnili v salon, mu je rekla gospa Renalova polglasno:

»Ali nas boste zapustili? Boste odpotovali?«

Julijan je vzdihnil in odvrnil:

»Saj moram oditi; zakaj strastno vas ljubim; to je greh...
in še kakšen greh za mladega duhovnika!« Gospa Renalova
se je naslonila na njegovo roko s tolikšno vdanostjo, da je
njeno lice čutilo toploto Julijanovega.

Noči teh dveh bitij sta bili kaj različni. Gospa Renalova
je plavala v najvišjem duhovnem razkošju. Mlado spogled¬
ljivo dekle, ki začne zgodaj ljubiti, se navadi ljubezenskih
vznemirjenj; in ko doseže starost, ko je zmožno resnične stra¬
sti, nima več smisla za mikavnost novosti. Ker gospa Rena¬
lova ni nikoli brala romanov, so bili vsi odtenki njene sreče
zanjo novi. Nobena žalostna resnica, niti mrka slika bodoč¬
nosti, je ni mogla ohladiti. Videla se je v duhu, kako bo čez
deset let prav tako srečna kakor v tistem trenutku. Celo
misel na krepost in zvestobo, ki jo je bila prisegla Renalu,
misel, ki jo je še pred nekaj dnevi vznemirjala, se je zdaj
zaman oglašala; odslovila jo je kakor nadležnega gosta. »Ni¬
koli ne bom Julijanu ničesar dovolila,« si je ponavljala gospa
Renalova; »tudi v bodoče bova živela tako, kakor živiva že
mesec dni. Prijatelj mi bo.«

84

XIV

ANGLEŠKE ŠKARJE

Mlado, šestnajstletno dekle je imelo rož¬
nato lice, pa se je lepotičilo.

Polidori

Julijami je bila Fouquejeva ponudba resnično ugrabila
vso srečo; za nobeno stvar se ni mogel odločiti.

»Strašno! Morda pa res nimam značaja. Jaz bi bil slab
Napoleonov vojak. Moja drobna spletka s hišno gospodinjo
me bo vsaj za trenutek razvedrila,« je dodal v mislih.

Še sreča zanj, da je celo pri tem malem, brezpomembnem
dogodku njegovo duševno stanje slabo ustrezalo njegovi vi¬
teški govorici. V resnici se je bal gospe Renalove zaradi njene
obleke, ki je bila tako lepa. Ta obleka je bila v njegovih
očeh predstraža Pariza. Njegov ponos ni hotel ničesar dopu¬
ščati naključju in trenutnemu navdahnjenju. Po tem, kar mu
je Fouque zaupno povedal in kar je sam malega prebral o
ljubezni v svojem svetem pismu, si je napravil zelo natančen
bojni načrt. Ker pa je bil vznemirjen, četudi si tega ni hotel
priznati, si je ta načrt napisal.

Naslednjega dne zjutraj je bila gospa Renalova za trenu¬
tek sama z njim v salonu.

»Ali nimate drugega imena kakor Julijan?« ga je vpra¬
šala.

Na to vprašanje, ki je bilo zanj tako laskavo, ni vedel naš
junak kaj odgovoriti. Na to okoliščino v svojem načrtu ni
bil pomislil. Da ni Julijan napravil te neumnosti in si izdelal
načrta, bi mu bil njegov bistri duh prav dobro služil in pre¬
senečenje bi bilo samo povečalo živahnost njegovih misli.

Tako pa je bil neroden in je to nerodnost sam pred seboj
še pretiraval. Gospa Renalova mu jo je kaj hitro odpustila.
Videla je v njej samo posledico očarljive nepokvarjenosti.
In prav izraz nepokvarjenosti je bilo tisto, kar je v njenih
očeh manjkalo mladeniču, ki so ga imeli za tako genialnega.

85

»Tvoj vzgojiteljček mi vzbuja veliko nezaupanje,« ji je
včasih rekla gospa Dervillova. »Dozdeva se mi, da zmerom
nekaj tuhta in da je vsako njegovo dejanje pretehtano. To je
potuhnjenec.«

Julijan se je počutil silno osramočenega in nesrečnega, ker
ni vedel kaj odgovoriti gospe Renalovi.

»Človek, kakršen sem jaz, je samemu sebi dolžan, da po¬
pravi poraz!« Izrabil je torej trenutek, ko sta šla iz. ene sobe
v drugo; štel si je v dolžnost, da gospo Renalovo poljubi.

Ne moremo si misliti ničesar bolj neprikladnega, ničesar
manj prijetnega zanj in zanjo, ničesar bolj nespametnega.
Malo je manjkalo, da ju niso opazili. Gospa Renalova je
mislila, da je zblaznel. Prestrašila se je, predvsem pa se je
počutila užaljeno. Ta budalost jo je spomnila Valenoda.

»Kaj bi se mi lahko pripetilo,« si je rekla, »če bi bila
sama z njim?« Vsa njena krepost se ji je povrnila, ker se je
ljubezen umaknila ogorčenju.

Uredila je tako, da je odslej ostal kateri njenih otrok ve¬
dno zraven nje.

Dan je za Julijana potekal dolgočasno; prebil je ves čas
s tem, da je prav nerodno izvajal svoj načrt, kako bi jo
zapeljal. Niti enkrat ni pogledal gospe Renalove, ne da bi
imel ta pogled poseben pomen; vendar pa ni bil tako neumen,
da ne bi bil opazil, kako se mu ni posrečilo, da bi bil lju¬
bezniv, kaj šele zapeljiv.

Gospa Renalova se ni mogla dovolj načuditi, ko je videla,
kako je neroden in obenem predrzen. »To je plahost v lju¬
bezni duhovitega človeka!« si je rekla slednjič z neizrekljivim
veseljem. »Ali je mogoče, da ni nikdar užival ljubezni moje
tekmice?«

Po zajtrku se je vrnila gospa Renalova v salon, kjer je
sprejela obisk Charcota Maugirona, brayskega podprefekta.
Vezla je nekaj na zelo visokih statvah. Gospa Dervillova je
sedela zraven nje. In v teh okoliščinah in pri belem dnevu se
je zdelo našemu junaku primerno, da je potisnil svoj škorenj
naprej in stopil na lepo nogo gospe Renalove, ki je s svojimi
ličnimi pariškimi šolenčki in prozornimi nogavicami očitno
pritegovala poglede udvorljivega podprefekta.

Gospa Renalova se je silno prestrašila; vse skupaj ji je
padlo na tla, klobček volne, škarje, igle. Julijanovo kretnjo

86

si je bilo mogoče razlagati kot neroden poskus, ki je imel
namen preprečiti, da ne bi škarje padle, ker je mogel že
poprej opaziti, da hočejo zdrkniti na tla. Na srečo so se
škarjice iz angleškega jekla zlomile in gospa Renalova kar
ni mogla dovolj obžalovati, da ni bil Julijan še bliže. »Ce bi
bili zapazili prej kakor jaz, da bodo padle, bi bili to pre¬
prečili, tako pa se vam je v vaši vnemi posrečilo le to, da
ste me prav krepko brcnili.« Vse to je preslepilo podprefekta,
ne pa gospe Dervillove. »Lepi dečko se vede prav bedasto,«
si je mislila; »predpisi o lepem vedenju v glavnem podežel¬
skem mestu ne dopuščajo takihle prestopkov.« Gospa Rena¬
lova je našla ugoden trenutek, da je rekla Julijanu:

»Ukazujem vam, bodite previdni!«

Julijan je uvidel svojo nerodnost; bil je slabe volje. Dolgo
je sam pri sebi razmišljal, da bi si bil na jasnem, ali naj bo
užaljen zaradi besed: »Ukazujem vam.« Bil je dovolj bedast,
da si je misli: ,Ukazu jem vam‘ bi mi mogla reči, če bi šlo za
kaj, kar ima opraviti z vzgojo otrok; če pa mi vrača ljubezen,
potem me mora šteti za sebi enakega. Brez enakosti  ni mo¬
goče ljubiti...« Vse njegove duhovne moči so se izgubile v
vsakdanjih puhlicah o enakosti. Ves jezen si je ponavljal tisti
Corneillov stih, ki se ga je bil naučil nekaj dni poprej od
gospe Dervillove:

»...  Ljubezen

Ustvarja enakosti, išče jih ne.«

Julijan, ki je hotel za vsako ceno igrati don Juana, pa še
v svojem življenju ni imel ljubice, se je ves dan vedel skrajno
bedasto. Imel je samo eno pametno misel; bil je nejevoljen
sam nase in na gospo Renalovo in s strahom je gledal, kako
se bliža večer, ko bo na vrtu sedel v temi zraven nje. Rekel
je Renalu, da gre v Verrieres obiskat župnika; odpotoval je
po obedu in se vrnil šele ponoči.

V Verrieresu je našel Julijan gospoda Chelana prav sredi
selitve; bil je namreč končno le odstavljen; na njegovo mesto
je imel priti vikar Maslon. Julijan je pomagal dobremu žup¬
niku in prišlo mu je na misel, da bi pisal Fouqueju, da mu je
nepremagljivo nagnjenje, ki ga občuti za sveti stan, prvotno

87

branilo sprejeti njegove ljubeznive ponudbe, da pa je zdaj
pravkar videl strašen primer krivice in da bi bilo za njegovo
zveličanje morda bolje, če se ne odloči za ta sveti poklic.

Julijan si je mel roke nad svojo prebrisanostjo, ker se je
znal okoristiti z odstavitvijo verriereskega župnika in ker je
imel odprta vrata, da bi se lahko vrnil k trgovini, če bi kla¬
vrna previdnost vendarle zmagala nad junaštvom.

88

XV

PETELINOVO PETJE

Amour en latin faict amor;

Or done provient d’amour la mort,

Et, par avant, soulcy qui mord,

Deuil, plours, pieges, forfaitz, remord.*

Blason d'amour

Če bi bil Julijan le količkaj spreten, o čemer je bil tako
trdno prepričan, bi si bil naslednjega dne lahko čestital k
uspehu, ki ga je imela njegova pot v Verrieres. Njegova od¬
sotnost je zbrisala spomin na njegove nerodnosti. Tudi tega
dne je bil še precej čemeren; pod večer pa ga je obšla smešna
misel in povedal jo je gospe Renalovi z redko neustrašenostjo.

Komaj so posedli na vrtu, že je Julijan, ne da bi počakal
zadostne teme, približal svoja usta k ušesu gospe Renalove
in ji rekel, ne meneč se za nevarnost, da bi jo lahko spravil
ob dober glas:

»Milostljiva, nocoj ob dveh pridem v vašo sobo; moram
vam nekaj povedati.«

Julijan je trepetal, da bi utegnila uslišati njegovo prošnjo.
Igra zapeljivca ga je tako plašila, da bi se bil najrajši umak¬
nil za več dni v svojo sobo, da ne bi več videl teh svojih
gospa. Razumel je, da je s svojim narejenim vedenjem prejš¬
nji večer pokvaril vse navidezne uspehe minulega dneva in
zdaj res ni vedel, kateremu svetniku naj se priporoči.

Gospa Renalova je odgovorila z resničnim in prav nič
pretiranim ogorčenjem na nesramnost, ki si jo je Julijan
drznil izustiti. Zdelo se mu je, da iz njenega kratkega od¬
govora zveni zaničevanje. Gotovo je, da je bila v tem prav
tiho izgovorjenem odgovoru besedica fej.  Z izgovorom, da
mora nekaj naročiti otrokom, je odšel Julijan v svojo sobo, in

< * Staro francosko, v prevodu: Amour  (ljubezen) se pravi po

latinsko amor;  od ljubezni prihaja torej smrt, še poprej pa moreča
skrb, žalost, jok, pasti, zločini in kes ...

89

ko se je vrnil, je sedel zraven gospe Dervillove, daleč proč
od gospe Renalove. Tako se je rešil sleherne možnosti, da bi
jo prijel za roko. Pogovor je bil resen in Julijan se je dokaj
dobro izrezal, razen v nekaj trenutkih splošnega molka, med
katerimi si je mučil možgane. »Ko bi mogel najti kakšno lepo
zvijačo,« si je mislil, »ki bi z njo prisilil gospo Renalovo, da
bi mi dala tiste vidne dokaze svoje ljubezni, ki so pred tremi
dnevi v meni vzbujali vero, da je že moja!«

Julijan je bil skrajno zbegan, lcer je pritiral svojo zadevo
v skoraj brezupen položaj. Nobena stvar pa ga ne bi bila
spravila v večjo zadrego kakor uspeh.

Ko so se opolnoči ločili, je v svoji črnogledosti mislil, da
ga gospa Dervillova zaničuje in da najbrž tudi z gospo Re¬
nalovo ni dosti na boljšem.

Julijan ni mogel spati, ker je bil zelo slabe volje in se je
čutil osramočenega. Bil je tisoč milj daleč od misli, da bi se
odpovedal sleherni hlimbi, slehernemu načrtu, in da bi živel
z gospo Renalovo iz dneva v dan, zadovoljujoč se kakor
otrok s srečo, ki bi mu jo prinašal slednji dan.

Napenjal je možgane, da bi našel kakšno spretno zvijačo;
trenutek pozneje pa se mu je vsaka zdela bedasta; bil je
skratka zelo nesrečen, ko je ura v grajskem stolpu udarila
dve.

Ta glas ga je zbudil, kakor je zbudilo Petra petelinovo
petje. Videl je, da je prišel trenutek, ko se mora zgoditi naj¬
bolj mučna stvar na svetu. Na svojo nesramno ponudbo ni
bil več pomislil od trenutka, ko jo je postavil in je bila tako
nemilostno sprejeta.

»Dejal sem ji, da pridem k njej ob dveh ponoči,« si je
rekel in vstal: »saj sem morda neizkušen in robat, kakor se
spodobi kmečkemu sinu; gospa Dervillova mi je dala to dosti¬
krat pod nos; ampak slabič ne bom.«

Julijan je imel prav, da si je čestital k svojemu pogumu;
še nikdar si ni bil delal bolj mučne sile. Ko je odprl vrata,
je tako trepetal, da so se mu kolena šibila in da se je moral
nasloniti na zid.

Bil je brez čevljev. Šel je prisluškovat k Renalovim vra¬
tom in razločno slišal njegovo smrčanje. To ga je spravilo
v obup. Zdaj ni bilo torej nobenega izgovora več, da ne bi
šel k njej. Ampak, zaboga! Kaj pa naj počne pri njej? Prav
nikakršnega načrta ni imel, in če bi ga imel, je občutil to-

90

likšno zmedenost, da nikakor ne bi bil zmožen, da bi se rav¬
nal po njem.

Slednjič je stopil na ozki hodnik, ki je vodil k sobi gospe
Renalove; bilo mu je tisočkrat hujše, kot če bi šel v smrt.
S tresočo roko je odprl vrata in pri tem napravil precejšen
hrup.

V sobi je bila luč; pod kaminom je brlela nočna svetilka;
na to novo nesrečo ni bil pripravljen. Ko ga je gospa Rena-
lova zagledala, je naglo skočila iz postelje. »Nesrečnež!« je
kriknila. Nastala je majhna zmeda. Julijan je pozabil svoje
prazne načrte in se vrnil k svoji naravni vlogi; da ne bi uga¬
jal tako očarljivi ženski, se mu je zazdelo najhujša nesreča.
Na vsa njena očitanja je odgovoril samo s tem, da se ji je
vrgel k nogam in ji objel kolena. In ker ga je obsipala z zelo
trdimi besedami, so ga zalile solze.

Ko je nekaj ur pozneje Julijan zapustil sobo gospe Re¬
nalove, bi lahko rekli, kakor beremo v romanih, da ni imel
več česa želeti. V resnici se je moral zahvaliti za zmago, do
katere ga ne bi bila pripeljala vsa njegova tako nerodna
spretnost, samo ljubezni, ki jo je znal razvneti, in nepričako¬
vanemu občutku, ki so ga vzbudili v njem zapeljivi čari.

Ker pa je bil žrtev nepojmljivega ponosa, je hotel tudi v
najslajših trenutkih igrati vlogo moža, ki je navajen, da
osvaja ženske: z vso silo si je prizadeval, da bi pokvaril vse,
kar je bilo na njem ljubeznivega. Namesto da bi bil pozoren
na ljubezenski zanos, ki ga je vzbujal, in na kes, ki je še pod¬
žigal živahnost strasti, ga misel na dolžnost ni niti za trenu¬
tek zapustila. Bal se je, da bi se strašno kesal in za zmerom
osmešil, če bi se izneveril idealnemu zgledu, ki se ga je bil
namenil posnemati. Skratka, prav tisto, kar je dvigalo Juli¬
jana v vrsto višjih bitij, ga je oviralo, da ni mogel okušati
sreče, ki mu je ležala pred nogami. Kakor šestnajstletno
dekle ljubke barve, ki je tako nespametno, da se naliči, ko
gre na ples.

Gospa Renalova se je bila na smrt prestrašila, ko se je
prikazal Julijan; kmalu pa jo je prevzelo najsilnejše vzne¬
mirjenje. Julijanov obup in njegove solze so jo močno zbegale.

Celo tedaj, ko ni imela Julijanu ničesar več odreči, ga je
odrivala daleč od sebe z resničnim ogorčenjem, potem pa se
mu je vselej spet vrgla v objem. V njenem vedenju ni bilo
nikakršne doslednosti. Čutila je, da je pogubljena brez upa-

91

nja na rešitev, in skušala si je zakriti sliko pekla s tem, da je
Julijana skoraj zadušila z vidnimi dokazi najstrastnejše lju¬
bezni. Skratka, ničesar ne bi bilo manjkalo, da bi bila sreča
našega junaka popolna, niti žgoče čutnosti ženske, ki jo je
pravkar osvojil, če bi jo bil le znal uživati. Tudi potem, ko
je Julijan že odšel, se ni polegla strast, ki je divjala v njej
proti njeni volji, in tudi ne boj s kesanjem, ki jo je raz¬
dvajalo.

»Moj bog! Sreča, ljubezen, samo to je torej na tem?« To
je bila prva Julijanova misel, ko se je vrnil v svojo sobo.
Bil je v tistem stanju osuplosti in nemirne zmedenosti, kate¬
remu podleže duša, ki je pravkar dosegla, po čemer je dolgo
koprnela. Navajena je hrepenenja, pa ne najde ničesar več,
po čemer bi hrepenela; nima pa še spominov. Kakor vojak,
ki se vrne s parade, si je tudi Julijan zbrano priklical v spo¬
min vse podrobnosti svojega vedenja. »Ali nisem opustil ni¬
česar, kar sem dolžan samemu sebi? Ali sem dobro igral
svojo vlogo?«

In kakšno vlogo? Vlogo moža, ki je navajen, da se pri
ženskah odlikuje.

92

XVI

NASLEDNJEGA DNE

He turn’d his lips to hers, and with Lis hand
Call’d back the tangles of her wandering hair.*

Don Juan,  C. 1 , st. 170

Sreča za Julijana in njegovo slavo, da je bila gospa Re-
nalova preveč vznemirjena, preveč osupla, da bi bila opazila
neumnost človeka, ki je bil od tistega trenutka zanjo vse na
svetu.

Ko ga je rotila, naj odide, videč, da se že dani, mu je
rekla:

»Ah, moj bog! Če je moj mož slišal kakšen šum, sem iz¬
gubljena.«

Julijan, ki je utegnil misliti na fraze, se je takoj spomnil
tele:

»Vam je mar žal, da živite?«

»Ah, da, zelo, v tem trenutku! Toda nikdar mi ne bo žal,
da sem vas spoznala.«

Julijan je sodil, da njegovo dostojanstvo zahteva, da se
vrne nalašč pri belem dnevu in skrajno neoprezno v svojo
sobo.

Neprestana pazljivost, s katero je v blazni misli, da bi se
izkazal izkušenega moža, tehtal sleherno svoje najmanjše
dejanje, je imela samo eno dobro stran; ko je namreč spet
videl gospo Renalovo pri zajtrku, je bilo njegovo vedenje
vzor previdnosti.

Ona pa ga ni mogla pogledati, ne da bi zardela do ušes,
in ni mogla živeti niti trenutek, ne da bi ga gledala; čutila
je svojo zmedenost, in prizadevanje, da bi jo prikrila, jo je še
podvojilo. Julijan je samo enkrat vzdignil oči k njej. Sprva
je gospa Renalova občudovala njegovo previdnost. Ko pa je
videla, da se ta njegov edini pogled noče ponoviti, se je vzne-

Prižel je svoja usta na njena in z roko
gladil s čela pramene valujočih las.

93

mirila: »Ali me morda več ne ljubi?« se je vprašala. »Gorje!
Prestara sem zanj; deset let sem starejša od njega.«

Ko je šla iz obednice na vrt, je stisnila Julijanu roko.
V iznenadenju, ki mu ga je vzbudil tako nenavaden dokaz
ljubezni, je strastno uprl pogled vanjo; zakaj pri zajtrku se
mu je zdela zelo mična; in medtem ko je povešal oči, si je ves
čas ogledoval podrobnosti njene lepote. Ta strastni pogled je
potolažil gospo Renalovo; ni ji sicer odvzel vseh skrbi, pač
pa so ji njene skrbi odvzele skoraj vse kesanje zastran nje¬
nega moža.

Pri zajtrku ni bil ta mož prav ničesar opazil; drugače pa
gospa Dervillova; zdelo se ji je, da bo gospa Renalova vsak
trenutek podlegla. V svojem pogumnem, odločnem prijatelj¬
stvu ji ves dan ni prizanašala z namigovanji, ki naj bi ji na¬
slikala v najkrutejših barvah nevarnost, s katero se je igrala.

Gospa Renalova je nestrpno čakala, da bi bila sama z
Julijanom; hotela ga je vprašati, ali jo še ljubi. Kljub svo¬
jemu neomajno krotkemu značaju je bila večkrat že na tem,
da bi svoji prijateljici dala razumeti, kako zelo ji je nadležna.

Zvečer na vrtu je znala gospa Dervillova stvar tako za¬
sukati, da je sedela med gospo Renalovo in Julijanom. Gospa
Renalova, ki si je bila v mislih naslikala sladko veselje, kako
bo stisnila Julijanu roko in jo ponesla k svojim ustnicam, mu
ni mogla reči niti besedice.

Ta neprilika je še povečala njeno razburjenost. Grizel jo
je kes. Tako zelo je bila oštela Julijana zaradi njegove ne¬
previdnosti, ko je prišel prejšnjo noč k njej, da je zdaj tre¬
petala, da ga nocoj morda ne bo. Odšla je zgodaj z vrta in
ostala v svoji sobi. Ker pa ni mogla več strpeti, je prišla
prisluškovat k Julijanovim vratom. Kljub negotovosti in
strasti, ki jo je žgala, se ni upala k njemu. Kaj takega se ji
je zdelo ničvrednost najnižje vrste, saj govori o tem celo neka
podeželska zbadljivka.

Posli niso še vsi spali. Previdnost ji je končno velela, naj
se vrne v svojo sobo. Dve uri pričakovanja sta ji bili dve
stoletji muke.

Julijan pa je bil preveč zvest temu, kar je imenoval dolž¬
nost, da ne bil izvršil po vrsti vsega, kar je bil sklenil.

Ko je odbila ena, se je natihoma izmuznil iz svoje sobe,
se prepričal, da hišni gospodar trdno spi, ter se prikradel
h gospe Renalovi. Tisto noč je občutil več sreče pri svoji

94

prijateljici, zakaj mislil je manj vztrajno na vlogo, ki jo je
igral. Imel je oči, da je videl, in ušesa, da je slišal. Kar mu
je gospa Renalova razodela o svojih letih, je še dvignilo nje¬
govo samozavest.

»Ah, deset let sem starejša od vas! Kako me morete lju¬
biti?« mu je ponavljala brez kakršnegakoli namena, samo
zato, ker jo je ta misel težila.

Julijan ni imel razumevanja za to nesrečo; videl pa je, da
je resnična, in pozabil je skoraj na ves svoj strah pred tem,
da bi se osmešil.

Bedasta misel, da bi ga zaradi njegovega nizkega rodu
štela za manjvrednega ljubimca, je prav tako izginila. Brž
ko je Julijanova strast nekoliko pomirila njegovo plaho lju¬
bico, je tudi ona občutila nekoliko sreče in si je mogla ust¬
variti sodbo o svojem ljubčku. Na srečo ni bilo nocoj v nje¬
govem vedenju skorajda nikakršnega sledu tiste ponareje¬
nosti in prisiljenosti, ki je bila kriva, da je bil sestanek prejš-
nega večera zanj samo zmaga, nikakor pa ne užitek. Ko bi
bila ona opazila, kako napeto je bil mislil na to, da bi igral
neko določeno vlogo, bi jo bilo to žalostno razodetje za vselej
oropalo sleherne sreče. V tem ne bi bila mogla videti ničesar
drugega kot žalostno posledico neenake starosti.

Čeprav gospa Renalova nikdar ni razmišljala o ljube¬
zenskih teorijah, je vendar razlika v starosti poleg razlike
v premoženju ena najbolj vsakdanjih puhlic, kadar zbijajo
šale na račun ljubezni.

V malo dneh je bil Julijan, ki se je predal vsemu ognju
svojih let, zaljubljen do ušes.

»Priznati je treba,« si je rekel, »da ima angelsko blago
dušo in lepše bi si tudi ne mogel misliti.«

Skoraj popolnoma ga je minila misel na vlogo, ki jo je
hotel igrati. V trenutku popolne vdanosti ji je nekoč celo
priznal vse svoje skrbi. Ta zaupljivost je do viška razvnela
strast, ki jo je vzbujal v njej. »Torej nisem imela srečne tek¬
mice,« si je rekla gospa Renalova v sladki sreči. Imela je celo
pogum, da ga je vprašala zastran slike, ki mu je bila tako
strašno važna. Julijan ji je prisegel, da je bila to slika mo¬
škega.

Kadar je preostajalo gospe Renalovi dovolj hladnokrv¬
nosti, da se je mogla poglobiti v razmišljanje, se ni mogla

95

dovolj načuditi, da je taka sreča mogoča in da je ni doslej
niti slutila.

»Ah!« je obžalovala, »da sem spoznala Julijana pred de¬
setimi leti, ko sem lahko še veljala za lepotico!«

Julijanu se še sanjalo ni o takih mislih. Njegova ljubezen
je bila še zmerom častihlepnost; bila je veselje, da sme ime¬
novati svojo last tako lepo žensko on, tako nesrečno in tako
zaničevano bitje. Njegovi dokazi oboževanja in njegova za¬
maknjenost pri pogledu na krasote njegove prijateljice so jo
slednjič nekoliko pomirili zastran razlike v starosti. Ko bi
bila imela le nekoliko življenjske izkušnje, ki bi si jo že zdav¬
naj pridobila tridesetletna ženska v bolj omikanih deželah,
bi bila trepetala za trajnost te ljubezni, ki je živela, kakor se
je zdelo, le od presenečenja in zamaknjenega samoljubja.

V trenutkih, ko je pozabljal na svojo častiželjnost, je Ju¬
lijan z navdušenjem občudoval vse na gospe Renalovi, celo
njene klobuke in njene obleke. Ni se mogel naužiti veselja,
da je vdihaval njihov vonj. Odpiral je njeno omaro z zrca¬
lom in ure in ure občudoval lepoto in urejenost stvari, ki so
bile v njej. Njegova prijateljica se je naslanjala nanj in ga
gledala; on pa je občudoval njen nakit in fino perilo, ki se
na večer pred svatbo kopiči med poročnimi darili.

»Lahko bi bila poročila takega človeka!« si je mislila
včasih gospa Renalova; »kakšna ognjevita duša! Kako čudo¬
vito bi bilo življenje z njim!«

Julijan pa ni bil še nikdar pogledal tako od blizu v oro¬
žarno ženske bojne umetnosti. »Ni mogoče,« si je mislil, »da
bi imeli v Parizu kaj lepšega!« Svoji sreči tedaj ni imel ni¬
česar očitati. Dostikrat je v odkritosrčnem občudovanju in
ob strastni vznesenosti svoje ljubice pozabil na puhlo teorijo,
ki je bila kriva, da je bil v prvih trenutkih njune zveze tako
prisiljen in skoraj smešen. Bili so trenutki, ko je navzlic svo¬
jim hinavskim načelom občutil neizmerno sladkost v tem, da
je priznaval visoki gospe, ki ga je občudovala, svojo neved¬
nost v premnogih življenjskih vprašanjih. Zdelo se mu je, da
ga dviga dostojanstvo njegove ljubice nad njegovo resnično
vrednost. Gospa Renalova pa je našla najslajše duševno raz¬
košje v tem, da je smela poučiti o neštetih malenkostih mla¬
dega, nadvse duhovitega človeka, od katerega so vsi pričako¬
vali, da bo nekoč daleč prišel. Ceio podprefekt in Valenod si
nista mogla kaj, da ga ne bi oh la; zaradi tega sta se

96

ji tudi zdaj zdela manj bedasta. Narobe pa gospe Dervillovi
še na misel ni prišlo, da bi imela enake občutke. Obupana
nad tem, kar se ji je dozdevalo, da je uganila, in videč, da
so njeni modri opomini že zoprni ženski, ki je dobesedno
izgubila glavo, je zapustila Vergy, ne da bi dala kakršnokoli
pojasnilo, ki ga seveda tudi nihče od nje ni zahteval. Gospa
Renalova je potočila za njo nekaj solz in kmalu se ji je zdelo,
da se je njena sreča še podvojila. Po tem odhodu je bila
skoraj ves dan popolnoma sama s svojim ljubčkom.

Julijan se je toliko rajši prepuščal omamni družbi svoje
prijateljice, ker ga je še vedno, kadar je bil predolgo sam
s seboj, begal usodni Fouquejev predlog. V prvih dneh novega
življenja so prihajali trenutki, ko je on, ki ni bil nikdar ljubil
in ki ga še nikdar nihče ni bil ljubil, občutil tako sladko
srečo v odkritosrčnosti, da bi bil skoraj razodel gospe Rena-
lovi svojo častihlepnost, ki je bila doslej resnično bistvo nje¬
govega življenja. Rad bi jo bil vprašal za svet zastran Fou-
quejevega predloga, ki ga je tako neznansko mikal; malen¬
kosten dogodek pa je preprečil sleherno iskreno izmenjavo
misli.

7 Rdeče in črno

97

XVII

PRVI POMOČNIK

O, how this spring of love resembleth
The uncertain glory of an April day;

Which now shows ali the beauty of the sun
And, by and by, a cloud takes ali away!*

Tmo gentlemen of Verona

Ko je nekega večera ob sončnem zahodu sedel zraven
svoje prijateljice, prav na koncu sadovnjaka, daleč od nad-
ležnežev, se je globoko zasanjal. »Ali bodo ti sladki trenutki
trajali večno?« se je vpraševal. Njegove misli so se mudile
pri težavi, ki mu jo je delala izbira stanu; obžaloval je to ne¬
srečo, ki nasilno zaključi otroško dobo in pokvari prva leta
že tako dovolj siromašne mladosti.

»Ah!« je vzkliknil, »kako je bil Napoleon zares od Boga
poslani mož za mlade Francoze! Kdo bo prišel na njegovo
mesto? Kaj bodo opravili brez njega nesrečneži, tudi tisti, ki
so bogatejši od mene in ki imajo natančno toliko zlatnikov,
kolikor jih je treba, da si priskrbe dobro vzgojo, ne pa dovolj
denarja, da bi si kupili z dvajsetimi leti pravega človeka in
se pririnili do položaja! Naj napravi človek karkoli,« je pri¬
stavil z globokim vzdihom, »ta usodni spomin nas bo zmerom
oviral, da ne bomo mogli biti srečni!«

Nenadoma je opazil, da je gospa Renatova namršila obrvi;
dobila je hladen in prezirljiv izraz; zdelo se ji je, da je tako
mišljenje vredno samo hlapca. Vzgojena je bila v naziranju,
da je zelo bogata, in zdelo se ji je samo po sebi umljivo, da
je tudi Julijan tako vzgojen. Ljubila ga je tisočkrat bolj
kakor življenje in denar ji je bil deveta briga.

* O, kako je pomlad ljubezni podobna
nestalnemu sijaju aprilskega dne,
ki zdajle kaže krasoto sonca,
in ki ga bo počasi spet zakril oblak.

98

Julijan niti od daleč ni slutil, kakšne so njene misli. To,
da je namršila obrvi, ga je poklicalo nazaj na zemljo. Imel
je dovolj prisebnosti, da je svoj stavek primerno prikrojil in
dal razumeti odlični dami, ki je sedela zraven njega, da je
slišal besede, ki jih je pravkar izgovoril, na poti k svojemu
prijatelju, lesnemu trgovcu. Tako pač sodijo brezbožneži.

»Ne mešajte se nikdar več med take ljudi,« je rekla gospa
Renalova, ki ji je še ostalo nekaj tistega ledenega izraza, ki
je bil nenadoma stopil na mesto izraza najnežnejše ljubezni.

To namršenje obrvi, ali bolje rečeno, kesanje nad lastno
neprevidnostjo, je bil prvi udarec omami, ki se ji je predajal
Julijan. Rekel si je: »Dobra je in ljubezniva, njeno nagnjenje
do mene je živo, ampak vzgojena je bila v sovražnem taboru.
Ti ljudje se morajo bati zlasti tistih pogumnežev, ki so imeli
dobro vzgojo, nimajo pa dovolj denarja, da bi začeli kakšno
veliko delo. Kaj bi bilo iz teh plemenitašev, če bi nam bilo
dano, da bi se borili zoper nje z enakim orožjem! Da sem na
primer jaz verriereski župan, čistih namenov in pošten, ka¬
kršen je v dnu srca tudi Renal, kako bi pometel z vikarjem,
z Valenodom in z vsemi njihovimi lopovščinami! Kako bi
pravica slavila zmago v Verrieresu! Njihove zmožnosti mi
prav gotovo ne bi bile na poti. Saj kar naprej tavajo v temi.«

Julijanova sreča bi se bila tistega dne skorajda za trajno
utrdila. Našemu junaku je manjkalo samo to, da bi se po¬
vzpel do odkritosrčnosti. Moral bi bil imeti pogum, da bi se
spustil v bitko, toda takoj, na kraju samem;  gospa Renalova
je bila osupla nad Julijanovimi besedami, ker so moški iz
njene družbe venomer ponavljali, da je bila Robespierrova
vrnitev mogoča predvsem po krivdi tistih mladih ljudi iz
nižjih slojev, ki imajo predobro vzgojo. Gospe Renalovi je še
precej dolgo ostal na licu hladni izraz in Julijanu se je zdelo,
da svojo hladnost močno poudarja. V resnici pa je bil prvi
občutek po nejevolji, ki jo je obšla zaradi tistih neprimernih
besed, da mu je morda rekla kaj neprijetnega, čeprav ne ne¬
posredno. To neugodje je živo odsevalo iz njenih potez, ki so
bile tako čiste in tako preproste, kadar je bila srečna in daleč
od dolgočasnežev.

Julijan se ni več upal nebrzdano predajati svojim sanjam.
Ko je bil bolj miren in manj zaljubljen, je spoznal, da je
neprevidno hoditi h gospe Renalovi v njeno sobo. Bilo bi
bolje, da bi ona prihajala k njemu; če bi jo kak služabnik

r*

99

videl, da bega po hiši, bi to mogla pojasniti z dvajsetimi
različnimi izgovori.

Toda tudi ta dogovor je imel svoje slabe strani. Julijan je
dobival od Fouqueja knjige, ki bi jib on, študent bogoslovja,
nikdar ne mogel naročiti pri knjigarnarju. Ni se jih upal od¬
preti drugače kot ponoči. Dostikrat bi bil prav vesel, če ga
ne bi bil zmotil obisk, čeprav bi bil še tistega večera pred
dogodkom v sadovnjaku nesposoben za branje, če bi jo bil
pričakoval.

Gospe Renalovi je bil dolžnik za to, da je razumel knjige
na čisto nov način. Zdaj je bil namreč toliko pogumen, da jo
je spraševal o premnogih drobnih stvareh, katerih nepoznanje
kratko malo zavira razum mladega človeka, ki je rojen zunaj
dobre službe, pa najsi je še tako prepričan, da ima bogve
kakšne prirojene duševne vrline.

Ta vzgoja ljubezni, ki mu jo je dajala skrajno nevedna
ženska, je bila zanj prava sreča. Tako je Julijan neposredno
prišel do tega, da je videl družbo tako, kakršna je danes.
Duha mu ni zastirala slika družbe, kakršna je bila nekoč,
pred dvema tisočletjema ali vsaj pred šestdesetimi leti, v času
Voltaira ali Ludvika XV. V njegovo nepopisno veselje mu je
padla mrena z oči; slednjič je razumel stvari, ki so se godile
v Verrieresu.

V ospredju so se prikazale zelo zamotane spletke, ki so
se vrtele že dve leti okrog besan^onskega prefekta. Naslanjale
so se na pisma, ki so prišla iz Pariza in ki so jih pisali naj¬
bolj imenitni možje. Šlo je za to, da bi bil izvoljen gospod de
Moirod, najpobožnejši človek v deželi, za prvega in ne za
drugega pomočnika verriereskega župana.

Njegov tekmec je bil neki zelo bogat tovarnar, ki ga je
bilo treba za vsako ceno potisniti na mesto drugega pomoč¬
nika.

Julijan je slednjič razumel namigavanja, ki jih je po na¬
ključju prestregel, kadar je bila visoka družba iz okolice pri
Renalovih na obedu. Ta imenitna družba se je prav temeljito
ukvarjala z izvolitvijo tega prvega pomočnika, o kateri se
drugemu mestu, predvsem liberalcem, niti sanjalo ni, da bi
bila možna. Važnost te izvolitve pa je bila v tem, da so se
morale, kakor vsakdo ve, hiše na vzhodni strani glavne ver-
riereske ulice umakniti več kot za deset čevljev s ceste, zakaj
ta ulica je bila postala velika cesta.

100

Če bi se torej posrečilo Moirodu, ki je sam imel tri hiše,
ki bi jih bilo treba umakniti s ceste, da bi bil imenovan za
prvega pomočnika in pozneje, ko bi bil Renal izvoljen za
poslanca, za župana, potem bi ta brez dvoma zatisnil eno
oko, in tako bi se dala izvršiti na hišah, ki stoje preveč na
javni cesti, nevidna majhna popravila, tako da bi lahko še
sto let stale tam, kjer so. Kljub Moirodovi veliki pobožnosti
in njegovi priznani poštenosti so bili vsi prepričani, da bo
uslužen,  kajti imel je kup otrok. Med hišami, ki bi se morale
umakniti s ceste, jih je bilo devet, ki so bile last najodličnej¬
ših verriereskih meščanov.

V Julijanovih očeh je bila ta spletka veliko pomembnejša
kakor zgodovina bitke pri Fontenoyu, katere ime je bil bral
prvikrat v eni tistih knjig, ki mu jih je bil poslal Fouque.
Bile so stvari, ki se jim je Julijan čudil že pet let, odkar je
začel zvečer hoditi k župniku. Ker pa sta molčečnost in du¬
hovna ponižnost poglavitni lastnosti študenta bogoslovja, mu
ni bilo nikdar mogoče zastavljati vprašanj.

Nekega dne je gospa Renalova nekaj ukazala strežaju
svojega moža, tistemu, ki je bil Julijanov sovražnik.

»Ampak, milostljiva, danes je zadnji petek v mesecu,« je
odvrnil možak z nekim posebnim naglasom.

»Pojdite,« je rekla gospa Renalova.

»No, zdaj pojde v tisti senik,« je pripomnil Julijan, »ki
je bil nekoč cerkev in kjer se v zadnjem času spet vrše du¬
hovna opravila; ampak kaj ima tam opraviti? To je ena
tistih skrivnosti, v katere nisem mogel nikdar prodreti.«

»To je prav koristna, ampak zelo čudna ustanova,« je
odvrnila gospa Renalova; »ženske nimajo dostopa vanjo; vse,
kar vem o tem, je to, da se tam vsi tikajo. Ta naš sluga bo
na primer tamkaj našel Valenoda, in ta tako ošabni in tako
bedasti človek ne bo niti malo užaljen, ko bo slišal, da ga
Saint-Jean tika, in tudi on mu bo prav tako odgovarjal. Če
vam je kaj do tega, da bi izvedeli, kaj tam počenjajo, bom
povprašala Maugirona in Valenoda po podrobnostih. Za vsa¬
kega hlapca plačujemo po dvajset frankov, zato da nas ne¬
kega dne ne podavijo.«

Čas je bežal. Spomin na očarljivo ljubico je odvajal Juli¬
jana od njegove črne častihlepnosti. To, da ji ni smel pri¬
povedovati žalostnih in pametnih stvari, ker sta pripadala
nasprotnim strankam, je, ne da bi to slutil, mnogo pripomoglo

101

do njegove sreče, ki jo je bil dolžan samo njej, pa tudi do
oblasti, ki jo je ona dobivala nad njim.

V trenutkih, ko ju je navzočnost preveč bistroumnih otrok
silila, da sta govorila samo jezik hladnega razuma, jo je
gledal Julijan v popolni poslušnosti z očmi, ki so žarele v
ljubezni, in poslušal njene nauke o družbi, kakršna je v res¬
nici. Pogostokrat se je gospa Renalova sredi pripovedovanja
o kakšni premišljeni lopovščini ob kakšnem ukrepu ali
kakšni dobavi spozabila, da ni več vedela, kaj govori; Ju¬
lijan jo je moral opomniti, kajti dovoljevala si je z njim iste
domače kretnje kakor s svojimi otroki. Bili so dnevi, ko si je
domišljevala, da ga ljubi kot svojega otroka. Kaj ni morala
neprestano odgovarjati na njegova prostodušna vprašanja o
tisočerih preprostih stvareh, ki jih petnajstleten otrok iz
dobre hiše že dodobra pozna? Trenutek pozneje pa ga je
občudovala kot svojega učitelja. Njegove duhovitosti se je
včasih prav bala; zdelo se ji je, da vidi v mladem duhovniku
vsak dan razločneje bodočega velikega moža. Videla ga je kot
prvega ministra, nekakega Richelieuja. »Ali bom živela do¬
volj dolgo, da te bom videla v tvoji slavi?« je vpraševala
Julijana; »mesto je pripravljeno za velikega moža; monarhija
in vera ga potrebujeta.«

102

XVIII

KRALJ V VERRIERESU

Ali ste samo za to dobri, da vas po-
mečejo na tla kakor truplo naroda brez
duše, katerega žile nimajo več krvi?

/z škofovega govora
o kapeli sv. Klementa

Dne 3. septembra ob desetih zvečer je orožnik zbudil ves
Verrieres, ko je hitel v naglem diru po glavni ulici navzgor.
Prinašal je novico, da pride prihodnjo nedeljo Njegovo veli¬
čanstvo kralj***. Ta dan pa je bil že torek. Prefekt je mestu
dovolil, to se pravi, zahteval je, da postavi častno stražo;
pokazati je bilo treba ves le mogoči sijaj. Takoj so poslali sla
na konju v Vergy. Renal je prispel ponoči v mesto, kjer je
bilo vse razburjeno. Vsakdo se je hotel posebno izkazati;
tisti, ki so imeli najmanj opravka, so najemali balkone, da bi
videli kraljev prihod.

Kdo bo poveljeval častni straži? Renal je takoj uvidel,
kako važno bi bilo, da bi Moirod dobil to poveljstvo zaradi
hiš, ki jih je bilo treba umakniti s ceste. To bi mu moglo dati
nekakšno pravico do mesta prvega pomočnika. Moirodova
pobožnost je bila res neoporečna, ni ji bilo primere, toda na
konju ni sedel še nikdar. Bil je človek šestintridesetih let,
plah da nikoli tega, in bal se je prav tako, da bi padel, kakor
da bi se osmešil.

Župan ga je dal poklicati že ob petih zjutraj.

»Vidite, gospod, da želim slišati vaše mnenje, kakor da
ste že v službi, ki so vam jo namenili vsi pošteni ljudje. V tem
nesrečnem mestu cvete obrt, iz liberalne stranke vstajajo mi¬
lijonarji in ta stranka stremi po krmilu; porabiti bo znala
sleherno stvar za svoje orožje. Vprašajmo se, kaj zahteva
korist našega kralja, korist monarhije in predvsem korist
naše svete vere. Komu mislite, gospod, da lahko zaupamo
poveljstvo častne straže?«

103

Navzlic temu, da se je Moirod konja bal kakor hudič
križa, je končno vendar sprejel to čast kot nekako mučeni-
štvo. »Skušal bom dokazati, da sem mož na mestu,« je rekel
županu. Toliko da so še utegnili pripraviti uniforme, ki so
rabile podobnemu namenu pred sedmimi leti, ko je prispel
v mesto neki knez iz kraljeve hiše.

Ob sedmih je prispela gospa Renalova z Julijanom in z
otroki iz Vergyja. Našla je v svojem salonu polno liberalnih
dam, ki so pridigale združitev strank ter jo prišle prosit, naj
pregovori svojega moža, da bi tudi njihovim možem dodelil
kakšno mesto v častni straži. Ena izmed njih je trdila, da bo
njenega moža od same žalosti konec, če ne bo izvoljen. Gospa
Renalova je vse prav hitro odslovila. Videti je bilo, da jo
nekaj prav močno skrbi.

Julijan je bil začuden, še bolj pa nejevoljen nad tem, da
mu je prikrivala, kar jo je vznemirjalo. »Saj sem vedel,« si je
rekel grenko, »njena ljubezen zatemni pred srečo, da more
sprejeti kralja v svoji hiši. Ves ta hrup jo slepi. Ljubila me
bo spet, ko ji nazori njene družbe ne bodo več begali mo¬
žganov.«

Čudno, pri vsem tem jo je le še bolj ljubil.

Tapetniki so pričeli trumoma prihajati v hišo; dolgo se je
zaman oziral in iskal priložnosti, da bi ji rekel nekaj besed.
Slednjič jo je srečal, in sicer prav pred vrati svoje sobe, od
koder je prihajala z njegovo obleko na rokah. Bila sta sama.
Hotel je govoriti z njo. Zbežala je in ga ni hotela poslušati.
»To sem bedast, da ljubim tako žensko! Od same častiželj-
nosti je prav tako prismojena kakor njen mož.«

Da, še bolj kakor njen mož; ena njenih vročih želj, ki pa
se je ni nikdar upala odkriti Julijanu, ker se je bala, da ga
ne bi užalila, je bila, da bi odložil pusto črno obleko, pa
čeprav samo za en dan. Z zares občudovanja vredno spret¬
nostjo za tako preprosto žensko je dosegla najprej pri Moi-
rodu in potem pri podprefektu Maugironu, da bo Julijan
imenovan za častnega stražnika, čeprav se je za to potegovalo
pet ali šest mladih fantov, sinov zelo premožnih tovarnarjev,
med katerimi sta bila vsaj dva znana po svoji vzorni po¬
božnosti. Valenod, ki je nameraval posoditi svojo kočijo naj¬
lepšim ženskam v mestu, da bi lahko vsi občudovali njegove
krasne normandce, je privolil v to, da posodi enega svojih
konj Julijanu, človeku, ki ga je na svetu najbolj sovražil.

104

Toda vsi častni stražniki so imeli svoje ali pa izposojene lepe,
svetlo modre obleke s srebrnimi polkovniškimi našitki na
ramah; v njih so se bili postavljali že pred sedmimi leti.
Gospa Renalova pa je hotela novo obleko in preostajali so ji
samo štirje dnevi, da je poslala v Besan^on in dala narediti in
si poslati uniformo, orožje, klobuk in tako dalje, vse, kar po¬
trebuje častni stražnik. Najbolj zabavno pri tem je bilo, da
se ji je zdelo neprevidno, da bi dala narediti Julijanovo
obleko v Verrieresu. Hotela ga je iznenaditi, njega in vse mesto.

Ko so bile priprave za častno stražo in za javno mnenje
končane, se je moral župan posvetiti skrbi za znameniti ver¬
ski obred: kralj*** ni hotel potovati skozi Verrieres, ne da bi
obiskal slovite ostanke svetega Klementa, ki jih hranijo v
Bray-le-Hautu, niti miljo daleč od mesta. Želeti je bilo, da bi
bilo navzoče čim večje število duhovščine, in prav to stvar
je bilo najteže urediti; Maslon, novi župnik, je hotel za vsako
ceno preprečiti, da bi bil navzoč tudi Chelan. Zaman mu je
Renal dokazoval, da bi bilo to nespametno. Markiz de la
Mole, čigar predniki so bili tako dolgo kraljevi namestniki te
dežele, je bil določen, da spremlja kralja***. Poznal je tri¬
deset let župnika Chelana. Gotovo bo povprašal po njem,
ko pride v Verrieres; in ko bo izvedel, da je v nemilosti, bi
bil zmožen, da bi šel sam ponj v hišico, kamor se je bil umak¬
nil, z vsem spremstvom, kar bi ga imel na voljo. Kakšna
zaušnica bi bila to!

»Onečaščen bom tu in v Besan^onu,« je odgovarjal abbe
Maslon, »če se prikaže med mojo duhovščino. Janzenist, bog
se usmili!«

»Recite karkoli, dragi abbe,« je odvrnil Renal, »za ver-
rieresko upravo ne bom tvegal nevarnosti, da jo gospod de
la Mole osramoti. Vi ga ne poznate; dvoru je sicer vdan,
ampak tu na deželi je zloben, porogljiv zbadljivec, šaljivec,
ki nadvse rad spravlja ljudi v zadrego. Zmožen je, da nas
samo za svojo zabavo do smrti osmeši v očeh liberalcev.«

Sele v noči od sobote na nedeljo, po tridnevnih pogajanjih,
se je končno ponos abbeja Maslona uklonil županovi bojazni,
ki se je spreminjala v pogum. Treba je bilo pisati medeno
pismo abbeju Chelanu in ga prositi, naj prisostvuje obredu
pri relikvijah v Bray-le-Hautu, seveda, če mu njegova visoka
starost in bolehnost to le količkaj dopuščata. Chelan je prosil

105

in tudi dobil pismeno povabilo za Julijana, ki naj bi ga
spremljal kot nižji diakon.

Že v nedeljo zjutraj je prišlo na tisoče kmetov z bližnjih
gora ter preplavilo verriereske ulice. Bilo je krasno sončno
vreme. Slednjič, proti tretji uri, je vso množico prevzelo raz¬
burjenje; na skalnatem robu, dve milji daleč od Verrieresa,
se je pokazal velik kres. To znamenje je sporočalo vest, da je
kralj pravkar stopil na deželno ozemlje. Takoj so pričeli gla¬
sovi vseb zvonov in ponavljajoči se streli starega Španskega
topa, ki je bil mestna last, oznanjati veselje nad tem zname¬
nitim dogodkom. Polovica prebivalstva je splezala na strehe.
Vse ženske so bile na balkonih. Častna straža se je začela
pomikati. Vse je občudovalo bleščeče uniforme, vsakdo je
spoznal kakšnega sorodnika, kakšnega prijatelja. Rogali so
se bojazljivcu Moirodu, čigar previdna roka je bila vsak hip
pripravljena, da se oprime sedelnega glaviča. Tedaj pa so
opazili nekaj tako nepričakovanega, da so na vse drugo po¬
zabili: prvi jezdec v deveti vrsti je bil zelo lep, zelo droban
dečko, ki ga najprej ni nihče prepoznal. Kmalu pa so pričali
klici ogorčenja na eni strani, na drugi pa molk in osuplost
o splošni pozornosti, ki jo je vzbujal. V mladem možu, ki je
jahal Valenodovega normandskega konja, so prepoznali mla¬
dega Sorela, tesarjevega sina. Vsi, zlasti pa liberalci, so za¬
gnali glasen vrišč zoper župana. Tako torej! Ker je bil ta v
duhovnika preoblečeni delavec vzgojitelj njegovih otročajev,
se je župan drznil imenovati ga v častno stražo, v posmeh
tem in tem gospodom, bogatim tovarnarjem! »Ti gospodje,«
se je izrazila neka bankirka, »bi morali tako ali drugače
osramotiti malega predrzneža, ki se je rodil v blatu.« »Potuh¬
njenec je in sabljo nosi,« je odvrnil neki sosed, »utegnil bi
biti dovolj nesramen, da jim razseka obraze.«

Pogovori odlične družbe so bili bolj nevarni. Dame so se
spraševale, ali je te velikanske nespodobnosti kriv župan.
Na splošno pa so mu dajali prav, da se ni oziral na to, da je
Julijan nizkega rodu.

Medtem ko je Julijan dajal povod različnim opazkam, je
bil najsrečnejši človek na svetu. Ker je bil že od rojstva
drzne nravi, se je držal na konju bolje kot večina mladih
mož gorskega mesta. Bral je ženskam v očeh, da so govorile
o njem.

106

Njegovi našitki so se bolj svetili, ker so bili novi. Njegov
konj se je vsak hip vzpenjal; Julijan je bil v devetih nebesih.

Njegova sreča ni poznala več meja, ko je prijahal mimo
stare utrdbe in je strel topiča splašil njegovega konja, da je
skočil iz vrste. Srečno naključje je hotelo, da ni padel: od
tega trenutka se je počutil junaka. Bil je Napoleonov ordo-
nančni častnik in naskakoval je baterijo.

Nekdo pa je bil še srečnejši od njega. Najprej ga je bila
videla z okna mestne hiše, ko je prijahal mimo; potem je
stopila v svojo kočijo, napravila naglo velik ovinek ter prišla
še o pravem času, da je vztrepetala, ko je skočil njegov konj
iz vrste. Ko se je slednjič njena kočija v naglem diru od¬
peljala skozi neka druga mestna vrata, se ji je posrečilo
prispeti na cesto, po kateri je moral priti kralj, in pomikala
se je lahko za častno stražo na dvajset korakov razdalje v
najgostejših oblakih žlahtnega prahu. Deset tisoč kmetov je
zaklicalo: Živel kralj!, ko je župana doletela čast, da je na¬
govoril Njegovo Veličanstvo. Uro pozneje, ko je bil kralj slišal
že vse govore ter je hotel prestopiti mestni prag, je topič
spet začel streljati. Pri tem pa se je pripetila majhna ne¬
zgoda, ne topničarjem, ki so bili prestali svoj ognjeni krst
pri Lipskem in pri Montmirailu, pač pa bodočemu prvemu
pobočniku, gospodu Moirodu. Njegov konj ga je mehko po¬
ložil v edino mlako, ki je bila na glavni cesti, kar je povzro¬
čilo veliko smeha, saj ga je bilo treba potegniti iz luže, da
je mogel kraljev voz nadaljevati pot.

Njegovo veličanstvo se je napotilo v lepo novo cerkev, ki
je bila tistega dne okrašena z vsemi svojimi rdečimi zastori.
Kralj je moral nato obedovati in potem takoj spet sesti v
kočijo in se odpeljati k počastitvi slavnih ostankov svetega
Klementa. Komaj je bil kralj v cerkvi, je že Julijan v skoku
odjezdil proti Renalovi hiši. Z vzdihom je odložil svojo lepo
svetlo modro uniformo, svojo sabljo in našitke in spet oblekel
svojo skromno, ponošeno črno obleko. Skočil je spet na konja
in v nekaj trenutkih je bil v Bray-le-Hautu, ki stoji na vrhu
prelepega grička. »Navdušenje kar razmnožuje te kmete,« si
je mislil Julijan. »V Verrieresu se človek kar ganiti ne more,
in tu jih je spet več kot deset tisoč okrog stare opatije.« Re¬
volucionarni vandalizem jo je bil napol razdejal, v dobi re¬
stavracije pa so jo spet krasno obnovili in ljudje so začenjali
govoriti o čudežih. Julijan je dohitel abbeja Chelana, ki ga

107

je pošteno oštel in mu izročil sutano in mašniško srajco. Ju¬
lijan se je brž preoblekel ter šel za Chelanom, ki se je napotil
k mlademu škofu iz Agda. Bil je to nečak gospoda La Mola;
imenovan je bil šele pred kratkim in imel je nalogo, da po¬
kaže kralju relikvijo. Toda škofa niso mogli najti nikjer.

Duhovščine se je lotevala nestrpnost. Pričakovala je svo¬
jega starešino na temnem gotskem hodniku stare opatije.
Nabrali so štiriindvajset župnikov, ki naj bi oživili sliko nek¬
danjega kapitlja v Bray-le-Hautu, ki je pred letom 1789 štel
štiriindvajset kanonikov. Ko so župniki že tri četrt ure tarnali
nad škofovo mladostjo, so se domislili, da bi bilo umestno,
ko bi šel gospod dekan k monsignoru in ga opozoril, da mora
kmalu priti kralj in da je že čas, da pride na kor. Za stare¬
šino so izvolili Chelana zaradi njegove visoke starosti; kljub
nevolji, ki jo je občutil do Julijana, mu je vendar pomignil,
naj gre z njim. Julijan je zelo dobro nosil svojo diakonsko
srajco. Ne vem, s kakšnimi sredstvi oblačilne umetnosti je bil
popolnoma potlačil in skril svoje lepe kodraste lase; toda v
naglici je bil pozabil na ostroge častnega stražnika, ki so mu
gledale izpod dolgih gub njegove sutane, kar je seveda še
podvojilo Chelanovo jezo.

Ko sta prišla do škofovih soban, se velikim, lepo nališpa-
nim strežnikom skorajda ni zdelo vredno odgovoriti staremu
župniku, da monsignor nikogar ne sprejme. Ko jim je hotel
pojasniti, da ima kot starešina visokega kapitlja v Bray-le-
Hautu pravico priti ob vsakem času k službujočemu škofu,
so se mu porogljivo smejali.

Julijanovo ponosno srce je ta nesramnost strežnikov uje¬
zila. Začel je tekati po spalnicah starega samostana in tresti
vsa vrata, kolikor jih je našel. Slednjič so se neka prav
majhna vrata vdala njegovemu pritisku in znašel se je v
celici med monsignorovimi osebnimi strežniki v črnih oblekah
in z verigami okrog vratov. Ker se mu je tako mudilo, so
gospodje mislili, da ga je dal škof poklicati, in pustili so ga
dalje. Napravil je nekaj korakov in prišel v velikansko, zelo
temno gotsko dvorano, vso obito s črno brastovino; razen
enega so bila vsa gotska okna zazidana z opeko. Surove zi¬
dave ni zakrival niti najmanjši okrasek in bila je v žalostnem
nasprotju s prelepimi starinskimi lesenimi opaži. Obe glgvni
steni dvorane, ki je slavna med burgundskimi starinami in
ki jo je bil dal zgraditi Karel Drzni okrog leta 1470 v pokoro

108

za neki greh, sta bili opremljeni z lesenimi, bogato izrezlja¬
nimi cerkvenimi stoli. Na njih je bilo videti v lesu različnih
barv upodobljene vse skrivnosti Apokalipse.

Ta turobna krasota, ki jo je kvaril pogled na golo opeko
in še popolnoma beli mavec, je Julijana prevzela. Tiho je
obstal. Na drugem koncu dvorane, zraven edinega okna, skozi
katero je prihajala dnevna svetloba, je videl premično ogle¬
dalo v mahagonijevem okviru. Ta kos pohištva je bil videti
čuden na takem prostoru in brez dvoma so ga bili prinesli
semkaj iz mesta. Mlad človek v vijoličastem talarju in v čip¬
kasti duhovniški srajci je stal tri korake pred ogledalom; bil
je razoglav. Julijami se je zdelo, da ima mladi mož razdražen
obraz; obrnjen k ogledalu je z desnico resno delil blagoslov.

»Kaj neki to pomeni?« je pomislil Julijan. »Ali ta mladi
mož opravlja kak pripravljalni obred? Mogoče je škofov
tajnik ... Gotovo bo prav tako nesramen kakor strežaji...
Naj se vrag obesi, nič ne de! Poskusimo!«

Stopil je naprej ter prekoračil vso dolgo dvorano; ves čas
je upiral pogled v edino okno in gledal mladega moža, ki je
še zmeraj delil blagoslov s počasno, toda neštetokrat ponov¬
ljeno kretnjo, ne da bi si le za trenutek oddahnil.

Čim bliže je prihajal Julijan, tem razločneje je videl nje¬
gov nejevoljni obraz. Razkošnost s čipkami okrašene duhov¬
niške srajce je Julijana proti njegovi volji ustavila nekaj
korakov pred krasnim ogledalom.

»Moja dolžnost je, da spregovorim,« se je slednjič odločil;
toda krasota dvorane ga je bila vsega prevzela; počutil se
je tudi že vnaprej užaljenega zaradi trdih besed, ki jih bo
moral slišati.

Mladi mož ga je zagledal v ogledalu; obrnil se je; takoj
mu je izginil z obraza izraz nejevolje in rekel mu je z naj¬
ljubeznivejšim glasom:

»No, gospod, ali je že popravljena?«

Julijan je ostrmel. Ko se je mladi mož obrnil k njemu,
je videl Julijan na njegovih prsih zlat križec: bil je škof iz
Agda. »Tako mlad!« je pomislil Julijan; »kvečjemu šest ali
osem let starejši od mene! ...«

In bilo ga je sram ostrog.

»Monsignor,« je odvrnil plaho, »pošilja me kapiteljski sta¬
rešina, gospod Chelan.«

109

»Ah! Tega so mi prav toplo priporočili!« je dejal škof zelo
ljubeznivo, kar je Julijana še bolj očaralo. »Ampak, oprostite,
gospod, mislil sem, da ste oseba, ki mi mora prinesti mojo
mitro. V Parizu so jo slabo zavili; srebrna tkanina je proti
vrhu strašno poškodovana. To bo napravilo skrajno zoprn
vtis,« je pristavil mladi škof žalostno, »in zraven tega moram
še čakati!«

»Monsignor, če vaša prevzvišenost dovoli, grerfci jaz po
mitro.« Lepe Julijanove oči so delovale.

»Pojdite, gospod,« je odvrnil škof z očarljivo vljudnostjo;
»imeti jo moram takoj. Neizmerno mi je žal, da mora visoki
kapitelj čakati.«

Ko je prišel Julijan do srede dvorane, se je še enkrat ozrl
k škofu in videl je, da je spet začel deliti blagoslov. »Kaj
neki to pomeni?« se je vprašal. »Brez dvoma bo kakšna
cerkvena priprava, ki je potrebna za obred.« Ko je prispel
v celico, kjer so stali osebni strežaji, je videl mitro v njihovih
rokah. Gospodje so se proti svoji volji uklonili Julijanovemu
zapovedujočemu pogledu in mu izročili monsignorovo mitro.

Bil je ponosen, da jo sme nesti; ko je korakal skozi dvo¬
rano, je stopal počasi; držal jo je spoštljivo. Našel je škofa
sedečega pred zrcalom; toda tu in tam je njegova desnica,
čeprav utrujena, še zmeraj delila blagoslov. Julijan mu je
pomagal posaditi mitro na glavo. Škof je stresel z glavo.

»Ah, saj bo sedela,« je rekel zadovoljno Julijanu.

»Ali bi se hoteli nekoliko odmakniti?«

Tedaj je škof naglo stopil na sredo dvorane, potem pa se
je spet s počasnimi koraki bližal ogledalu in njegov obraz je
znova dobil nejevoljen izraz; znova je začel resno deliti bla¬
goslov.

Julijan se od začudenja ni mogel ganiti; bil je v skušnjavi
da bi razumel, pa se ni upal. Škof se je ustavil, ga pogledal
z izrazom, ki je takoj izgubil nekoliko resnobe, in mu rekel:

»Kaj pravite k moji mitri, gospod? Ali mi dobro pristoji?«

»Sijajno, monsignor.«

»Ali ni pomaknjena preveč nazaj? To bi se zdelo nekoliko
nečimrno; na oči pa tudi ne sme biti preveč poveznjena kakor
častniška čepica.«

»Zdi se mi, da se vam imenitno poda.«

110

»Kralj*** je vajen častitljive in brez dvoma zelo resne
duhovščine. Tudi jaz ne bi hotel imeti preveč lahkomiselnega
izraza, posebno, ker sem še mlad.«

In škof je začel spet korakati po dvorani in deliti blago¬
slove.

» Jasno je,« si je naposled priznal Julijan, ki se je končno
drznil razumeti; »vadi se v blagoslavljanju.«

Nekaj trenutkov pozneje je dejal škof: »Zdaj sem pri¬
pravljen. Pojdite, gospod, in obvestite gospoda dekana in
slavni kapitelj.«

Kmalu nato je vstopil gospod Chelan v družbi dveh naj¬
starejših župnikov skozi zelo velika, krasno rezljana vrata,
ki jih Julijan ni bil opazil. Toda to pot je ostal po svojem
dostojanstvu zadnji med vsemi in je mogel videti škofa le čez
rame duhovnikov, ki so se trumoma gnetli okrog tistih vrat.

Škof je počasi stopal skozi dvorano; ko je prišel do praga,
so se župniki razvrstili v sprevod. Po kratkem trenutku zmede
se je začel sprevod pomikati in prepevati psalme. Škof je
stopal zadnji med Chelanom in še nekim zelo starim župni¬
kom. Julijan se je splazil prav blizu k monsignoru, kot da je
spremljevalec župnika Chelana. Sprevod je stopal skozi dolge
hodnike bray-le-hautskega samostana. Navzlic žarkemu soncu
so bili vlažni in mračni. Slednjič je sprevod prišel do samo¬
stanskega stebrišča. Julijan je strme občudoval ta lepi obred,
Sam ni vedel, kaj mu je bolj priraslo k srcu, ali častihlepnost,
ki mu jo je vzbudila škofova mladost, ali čustvenost in iz¬
redna vljudnost mladega prelata. Ta vljudnost je bila vse kaj
drugega kot Renalova vljudnost, celo kadar je imel svoje
dobre dneve. »Čim više se človek povzpne,« si je mislil Juli¬
jan, »tem več očarljivega vedenja si pridobi.«

V cerkev so stopili skozi stranska vrata; v trenutku jo je
pretresel silen trušč, da je zadonelo v starinskih obokih; Juli¬
jan je mislil, da se bodo porušili. Bil je spet verriereski topič;
pravkar je prispel na mesto; v diru ga je pripeljalo osem
konj; in komaj je bil tu, že so ga topničarji iz bitke pri Lip-
skem pripravili za strel, in oddajal je po pet strelov na mi¬
nuto, kakor da bi imel pred seboj Pruse.

Toda čudovito pokanje ni napravilo na Julijana nikakrš¬
nega vtisa več; nič več ni mislil na Napoleona in na vojaško
slavo. »Tako mlad,« si je mislil, »pa škof v Agdu! Ampak kje

111

je Agde? In koliko donaša ta služba? Morda dvesto ali tristo
tisoč frankov?«

Monsignorovi strežaji so prišli s krasnim baldahinom; tudi
Chelan je prijel za drog; v resnici pa ga je nosil Julijan.
Škof je stopil pod baldahin. Resnično se mu je posrečilo, da
je dal svojemu obrazu star izraz; občudovanje našega junaka
je bilo brezmejno. »Česa vsega človek ne doseže s spretno¬
stjo?« je pomislil.

Vstopil je kralj. Julijan je imel srečo, da ga je videl prav
od blizu. Škof ga je ogovoril z maziljenimi besedami, ne da
bi pri tem pozabil pokazati senčico zadrege iz vljudnosti do
Njegovega veličanstva. Ne bomo ponavljali opisovanja obre¬
dov v Bray-le-Hautu; štirinajst dni, če ne več, so bili tega
polni stolpci vseh dnevnikov v okrožju. Julijan je iz škofo¬
vega govora izvedel, da je kralj potomec Karla Drznega.

Pozneje je Julijan dobil nalogo, da sestavi račune o tem,
koliko je stalo to slavje. Gospod de la Mole, ki je bil priskrbel
svojemu nečaku škofijo, je bil tako viteški, da je hotel sam
prevzeti vse stroške. Samo obred v Bray-le-Hautu je stal tri
tisoč osemsto frankov.

Po škofovem govoru in kraljevem odgovoru je Njegovo
veličanstvo stopilo pod baldahin; nato je zelo pobožno po¬
kleknilo na blazino zraven oltarja. Kor so obdajali cerkveni
stoli, ki so se dvigali za dve stopnici nad tlakom. Na zadnji
teh stopnic je sedel Julijan pri Chelanovih nogah, nekako
tako kot strežnik zraven svojega kardinala, kateremu drži
vlečko, v sikstinski kapeli v Rimu. V oblakih kadila in med
brezkončnim streljanjem mušket in topov je zadonel tedeum.
Kmetje so bili pijani od sreče in pobožnosti. En sam tak dan
razdre več kot sto številk kakšnega jakobinskega časopisa.

Julijan je stal samo šest korakov od kralja, ki je resnično
vdano molil. Tedaj je prvikrat opazil majhnega moža z duho¬
vitim pogledom, ki je nosil obleko skorajda brez slehernega
našitka. Toda vrh svoje zelo preproste obleke je imel svetlo
moder trak. Stal je kralju bliže kot mnogo drugih visokih
gospodov, katerih obleke so bile tako bogato obšite z zlatom,
da skoraj ni bilo videti sukna, kakor se je izrazil Julijan.
Nekoliko trenutkov pozneje je izvedel, da je to gospod de La
Mole. Julijanu se je zdelo, da je ošaben in celo nesramen.

»Ta markiz ne bi bil tako ljubezniv kakor moj lepi škof,«
je pomislil. »Ah, duhovniški stan daje človeku krotkost in

112

modrost. Ampak kralj je prišel, da počasti relikvijo, in jaz
te relikvije nikjer ne vidim. Kje neki je sveti Klement?«

Mlad duhovnik, njegov sosed, mu je pojasnil, da je ča¬
stitljiva relikvija v gornjih prostorih poslopja, v žalni kapeli.

»Kaj je neki to, žalna kapela?« si je dejal Julijan.

Toda vprašati ni hotel, kaj pomeni ta beseda. Njegova
pazljivost se je še podvojila.

Kadar je na obisku vladajoči knez, je šega, da kanoniki
spremljajo škofa. Ko pa se je napotil monsignor iz Agda
proti žalni kapeli, je poklical Chelana; Julijan se je drznil,
da je šel za njim.

Ko so se vzpeli po visokih stopnicah, so prišli do zelo
majhnih vrat, ki pa so imela bogato pozlačen gotski obzidek.
To delo je bilo videti tako sveže, kakor da bi bilo dokončano
šele prejšnji večer.

Pred vrati je klečala skupina štiriindvajsetih mladenk iz
najodličnejših verriereskih rodbin. Preden je škof odprl vrata,
je pokleknil v sredo ljubkih deklet. Medtem ko je glasno
molil, je bilo videti, da se dekleta ne morejo dovolj načuditi
njegovim lepim čipkam, njegovi prisrčnosti, njegovemu tako
mlademu in tako milemu obrazu. Pri tem pogledu je naš
junak izgubil še tisto malo razsodnosti, kar mu je je ostalo.
V tistem trenutku bi se bil bojeval za inkvizicijo, in to v dobri
veri. Tedaj so se nenadoma vrata odprla. Bilo je, kakor da
kapelica vsa gori od svetlobe. Na oltarju je bilo videti več kot
tisoč sveč, razdeljenih v osem vrst, ki so jih ločili drugo od
druge šopki cvetlic. Sladek vonj na j čistejšega kadila je pri¬
hajal v oblakih skozi vrata svetišča. Na novo pozlačena ka¬
pela je bila prav majhna, a zelo visoka. Julijan je opazil, da
so gorele na oltarju sveče, ki so bile več kot petnajst čevljev
visoke. Deklice se niso mogle premagati, da ne bi glasno
vzkliknile, tako so ostrmele.

Vstop v malo vežo v kapelici so dovolili samo tistim štiri¬
indvajsetim dekletom, obema duhovnikoma in Julijanu.

Kmalu je prišel tudi kralj, ki sta ga spremljala samo go¬
spod de la Mole in njegov veliki komornik. Celo straža sama
je ostala zunaj in kleče pozdravila z orožjem.

Njegovo veličanstvo je skorajda bolj padlo kakor se spu¬
stilo na klečalnik. Šele zdaj je Julijan, ki se je stisnil k po¬
zlačeni steni, videl čez goli laket nekega dekleta ljubki kip
svetega Klementa. Bil je skrit pod oltarjem, v obleki mladega

8 Rdeče in črno

113

rimskega vojščaka. Na vratu je imel široko rano; in zdelo
se je, da iz nje teče kri. Umetnik je hotel samega sebe pre¬
kositi; svetnikove umirajoče, toda nadvse mile oči so bile
priprte; skoraj nevidne brčice so krasile njegova ljubka usta,
ki so bila napol odprta, kot da še vedno molijo. Pri tem po¬
gledu so oblile deklico, ki je bila Julijanova soseda, vroče
solze; ena njenih solz je padla Julijanu na roko.

Ko je bil škof iz Agda nekaj trenutkov pomolil v naj¬
globlji tišini, ki jo je motilo samo oddaljeno zvonjenje po
vseh vaseh deset milj naokrog, je poprosil kralja za dovolje¬
nje, da bi spregovoril. Končal je svoj kratki, zelo ganljivi
govor s preprostimi besedami, ki pa so bile tem bolj učin¬
kovite:

»Ne pozabite nikdar, mlade kristjanke, da ste videle enega
največ jih kraljev vsega sveta na kolenih pred služabniki vse¬
mogočnega in strašnega Boga. Ti slabotni služabniki božji, ki
jih na zemlji preganjajo in morijo, kakor vidite na še krva¬
veči rani svetega Klementa, slave v nebesih svojo zmago.
Kajne, mlade kristjanke, da se boste vedno spominjale tega
dneva, da boste sovražile brezbožnost? Da boste na veke
zveste velikemu, tako strašnemu, a tudi dobremu Bogu?«

Pri teh besedah se je škof zapovedujoče dvignil.

»Ali mi obljubljate?« je vprašal in iztegnil roko kakor v
navdahnjenju.

»Obljubljamo,« so odgovorile deklice in oblile so jih solze.

»Vašo obljubo sprejemam v imenu strašnega Boga!« je
pristavil škof z grmečim glasom. In obred je bil končan.

Celo kralj je jokal. Sele mnogo pozneje je bil Julijan
dovolj hladnokrven, da je vprašal, kje so svetnikove kosti, ki
so jih poslali iz Rima Filipu Dobremu, vojvodi burgund¬
skemu. Povedali so mu, da so skrite v tistem ljubkem vošče¬
nem kipu.

Njegovo veličanstvo je blagovolilo dovoliti gospodičnam,
ki so ga spremile v kapelico, da smejo nositi rdeč trak, na
katerem so bile izvezene besede: Sovraštvo brezbožnežem,
večna slava Bogu!

Gospod de la Mole je dal razdeliti med kmete deset tisoč
steklenic vina. Liberalci so zvečer v Verrieresu našli povod,
da so napravili stokrat lepšo razsvetljavo kakor kraljevi pri¬
staši. Preden je kralj odšel, je obiskal Moiroda.

114

XIX

RAZMIŠLJANJE RODI TRPLJENJE

Grotesknost vsakdanjih dogodkov vam
prikriva resnično nesrečo strasti.

Barnaoe

Ko je Julijan spet postavljal navadno pohištvo v sobo,
kjer je bil stanoval de la Mole, je našel list močnega, štirikrat
zganjenega papirja. Na prvi strani spodaj je bral:

Nj. vis. g. markizu de la Molu, francoskemu pairu, vitezu
kraljevih rodov itd., itd.

»Gospod markiz!

Vse življenje sem imel verska načela. Bil sem v Lyonu, ko
so leta 93 med obleganjem nesrečnega spomina pokale bombe.
Hodim k obhajilu, vsako nedeljo pa k maši v župnijsko cer¬
kev. Še nikdar nisem grešil zoper velikonočne dolžnosti, niti
leta 93 nesrečnega spomina. Moja kuharica — pred revolucijo
sem imel sluge — moja kuharica ob petkih kuha postno.
V Verrieresu uživam obče spoštovanje in lahko rečem, da je
zasluženo. Pri procesijah stopam pod baldahinom zraven go¬
spoda župnika in gospoda župana. Pri svečanih priložnostih
nosim debelo svečo, ki jo kupim za svoj denar. O vsem tem
so spričevala v Parizu v finančnem ministrstvu. Prosim torej
gospoda markiza, da mi poveri loterijski urad v Verrieresu,
ki se mora brez dvoma v kratkem tako ali tako izprazniti,
ker je sedanji upravitelj bolan in ker je tudi slab volivec itd.

De Cholin.«

Na robu te prošnje je bila pripomba s podpisom De Moi-
rod,  ki se je začenjala s tole vrsto:

»Včeraj sem imel čast govoriti o dobrem državljanu, ki
predlaga to prošnjo itd.«

8 *

115

»Tako mi torej celo ta bedak Cholin kaže pot, po kateri
je treba hoditi,« si je rekel Julijan.

Teden dni po kraljevem prihodu v Verrieres je med vsemi
neštetimi lažmi, bedastimi razlagami, smešnim prerekanjem
in tako dalje, katerih predmet so bili po vrsti kralj, škof iz
Agda, markiz de la Mole, deset tisoč steklenic vina in ubogi
Moirod, ki je padel s konja ter v pričakovanju kakega križca
ni šel ves mesec po tem padcu iz hiše, še zmerom bila po¬
glavitni predmet brezprimerna nespodobnost, da so vtihota¬
pili v častno stražo Julijana Sorela, tesarjevega sina. V tej
zadevi je bilo treba slišati tovarnarje barvanega platna, ki so
se zjutraj in zvečer v kavarni do hripavosti ustili o enakosti;
tista ošabnica, gospa Renatova, je bila kriva te sramote.
Vzrok? O tem pač dovolj glasno govorijo lepe oči in sveža
lica malega abbeja Sorela.

Kmalu po vrnitvi v Vergy je Stanislav Ksaverij, najmlajši
Renatov otrok, dobil vročico; gospe Renatove se je mahoma
lotilo strašno kesanje. Prvikrat si je zdaj kar naprej očitala
svojo ljubezen; zdelo se je, da je po čudežu doumela, v kak¬
šen velik greh se je dala zapeljati. Čeprav je bila globoko
verna, ni bila doslej nikdar pomislila na to, kako velika je
njena krivda v božjih očeh.

Nekdaj, ko je bila v samostanu Presvetega srca, je Boga
strastno ljubila; prav tako se ga je zdaj v teh okoliščinah
bala. Boji, ki so ji razdvajali dušo, so bili tem strašnejši, ker
je bila v svoji bojazni nedostopna za sleherno razumno be¬
sedo. Julijan je spoznal, da jo vsaka trezna beseda samo draži
in da je zdaleč ne pomiri; takšno govorjenje se ji je zdelo
brezbožno. Ker pa je bil mali Stanislav tudi Julijanu močno
prirasel k srcu, ga je rajši poslušala, kadar je govoril z njo
o njegovi bolezni: ta je dobila kmalu resen značaj. Tedaj je
neprestano kesanje spravilo gospo Renatovo celo ob spanec;
nič je ni moglo vzdramiti iz trdovratnega molčanja: če bi
bila odprla usta, bi to storila zato, da bi priznala svojo krivdo
pred Bogom in pred ljudmi.

»Rotim vas,« je dejal Julijan, kadar sta bila sama, »ne
govorite z nikomer; naj bom jaz edini, ki mu zaupate svoje
težave. Če me še ljubite, ne govorite; vaše besede ne morejo
našemu Stanislavu pregnati vročice.« Njegove tolažilne be¬
sede niso imele nikakršnega uspeha; seveda ni vedel, da si je
gospa Renatova vtepla v glavo, da mora Julijana sovražiti ali

116

pa doživeti, da ji umre sin, če hoče potolažiti jezo ljubosum¬
nega Boga. In prav zavoljo tega je bila tako nesrečna, ker je
čutila, da ne more sovražiti svojega ljubimca.

»Bežite od mene,« je rekla nekega dne Julijanu, »za božjo
voljo, zapustite to hišo: vaša navzočnost mi ubija sina.«

»Bog me kaznuje,« je pristavila s tihim glasom, »pravičen
je; slava njegovi pravičnosti! Moja krivda je strašna in živela
sem brez kesanja. To je bilo prvo znamenje, da me je Bog
zapustil; zato moram biti dvojno kaznovana.«

Julijan je bil globoko ganjen. V tem ni mogel videti ne
hinavstva ne pretiravanja. »Misli, da ubija svojega sina, ker
me ljubi, in vendar ljubi nesrečnica mene bolj kot lastnega
sina. To je tisto kesanje, ki jo grize, o tem ni dvoma; to so
resnično veliki občutki. Kako sem neki mogel vzbuditi tako
veliko ljubezen, jaz, tak siromak, tako slabo vzgojen, tako
neveden in včasih tako robat v svojem vedenju?«

Neko noč je bilo detetu zelo slabo. Okoli dveh zjutraj je
prišel Renal pogledat k njemu. Otrok je kar gorel od vročice,
bil je zelo rdeč in ni prepoznal svojega očeta. Naenkrat se je
vrgla gospa Renalova svojemu možu pred noge; Julijan je
videl, da bo zdaj zdaj vse povedala in se na veke pogubila.

Na srečo je bilo njeno čudno vedenje Renalu nadležno.

»Zbogom, zbogom!« je dejal in hotel oditi.

»Ne, poslušaj me!« je vzkliknila njegova žena, ki je kle¬
čala pred njim in ga skušala ustaviti. »Izvedi vso resnico. Jaz
ubijam svojega sina. Jaz sem mu dala življenje in mu ga spet
jemljem. Nebesa me kaznujejo; v božjih očeh sem kriva
umora. Samo sebe moram pogubiti in ponižati; morda bo ta
žrtev potolažila Gospoda.«

Če bi bil imel gospod Renal le količkaj domišljije, bi mu
bilo vse jasno.

»Romantični nazori!« je vzkliknil in odrinil svojo ženo, ki
mu je hotela objeti kolena. »Vse to so romantični nazori!
Julijan, ob jutranjem svitu pošljite po zdravnika.« In odšel
je spat. Gospa Renalova se je napol nezavestna zgrudila na
kolena in s krčevito kretnjo pahnila od sebe Julijana, ki ji je
hotel priskočiti na pomoč.

Julijan je bil prepaden.

»To je torej zakonska zvestoba?« si je rekel... »Kaj je
mogoče, da imajo ti pretkani duhovniki... prav? Oni, ki to-

117

liko grešijo, imajo torej pred drugimi pravico, da poznajo
pravi nauk o grehu? Kako čudno!«

Že več kot dvajset minut, odkar je bil odšel Renal, je Ju¬
lijan gledal ženo, ki jo je ljubil, kako sloni nad otrokovo
posteljico, nepremično in skoraj brez zavesti. »Glej, to je
ženska visokih zmožnosti, ki jo je doletela največja in naj¬
hujša nesreča, ker me je spoznala,« si je rekel.

»Ure naglo beže. Kaj morem storiti zanjo? Treba se je
odločiti. Tu ne gre več zame. Kaj mi mar ljudje in vse nji¬
hovo licemerstvo? Kaj lahko storim zanjo? ... Naj jo za¬
pustim? Ampak potem jo izročim samo na milost in nemilost
najhujši bolečini. Njen mož, ta stroj, ji več škoduje kakor
koristi. Rekel ji bo kakšno trdo besedo, ker je surov; ona
utegne zblazneti in se pognati skozi okno.

Če jo zapustim, če neham bedeti nad njo, mu bo vse pri¬
znala. In kdo ve, morda bo kljub dediščini, ki mu jo bo pri¬
nesla, napravil škandal. Zaboga! Lahko bi vse povedala
abbeju Maslonu, tej r...,  ki mu pride bolezen šestletnega
otroka prav kot nalašč, da se več ne gane iz te hiše, in to ne
brez namena. V svoji bolesti in bogaboječnosti nesrečnica
pozablja na vse, kar ve o človeku, in vidi v njem samo du¬
hovnika.«

»Pojdi!« mu je rekla nenadoma gospa Renalova in od¬
prla oči.

»Tisočkrat bi dal svoje življenje, da bi spoznal, s čim bi
ti mogel najbolj koristiti,« je odvrnil Julijan; »še nikdar te
nisem tako ljubil, ti angel moj, ali bolje, šele v tem trenutku
sem te začel oboževati, kakor zaslužiš. Kaj bo z menoj daleč
od tebe in povrhu z zavestjo, da si nesrečna zaradi mene? Pa
kaj bi govoril o svojem trpljenju! Da, preljuba, proč pojdem.
Ampak če te zapustim, če neham bedeti nad teboj, če me ne
bo več med teboj in tvojim možem, mu poveš vse in se po¬
gubiš. Pomisli, če te sramotno požene iz hiše; ves Verrieres,
ves Besangon bo govoril o tem škandalu. Vso krivdo bodo
zvračali nate; nikdar več se ne izkoplješ iz sramote...«

»Saj prav to hočem,« je vzkliknila in vstala. »Čim bolj
bom trpela, tem bolje bo!«

»Ampak s tem strašnim škandalom boš tudi njega pahnila
v nesrečo!«

»Jaz  hočem ponižati samo sebe, vrgla se bom v blato in
s tem mogoče rešila svojega sina. To ponižanje v očeh vseh

118

ljudi bo morda nekakšna očitna pokora. Ali ni to, kolikor
morem v svoji slabosti presoditi, največ, kar lahko žrtvujem
Bogu? ... Morda bo blagovolil sprejeti moje ponižanje in mi
bo pustil otroka! Povej mi katero drugo, težjo žrtev, in takoj
jo sprejmem.«

»Dovoli meni, da se jaz kaznujem. Tudi jaz sem kriv.
Hočeš, da grem k trapistom? Njihovo strogo življenje bo
mogoče potolažilo tvojega Boga... Sveta nebesa! Zakaj ne
morem vzeti nase Stanislavove bolezni? ...«

»Ah, ti ga ljubiš?« je vzkliknila gospa Renalova, vstala
in se mu vrgla v objem.

V istem hipu pa ga je spet z grozo pahnila od sebe.

»Verjamem ti! Verjamem ti!« je nadaljevala in spet padla
na kolena; »o moj edini prijatelj, zakaj nisi ti Stanislavov
oče? Potem bi ne bil to tako strašen greh, če bi te ljubila bolj
kakor tvojega sina.«

»Ali mi hočeš dovoliti, da ostanem in da te ljubim odslej
samo kot brat? To je edino pametno zadoščenje; to utegne
potolažiti jezo Najvišjega.«

»In jaz?« je vzkliknila ter vstala in se oklenila Julijanove
glave z obema rokama, držeč jo prav blizu pred svojimi očmi,
»in jaz, te bom jaz ljubila kot brata? Ali je v moji moči, da
bi te ljubila kot brata?«

Julijana so oblile solze.

»Ubogal te bom,« je rekel in ji padel k nogam; »ubogal te
bom, ukaži mi karkoli; to je vse, kar morem še storiti. Moj
duh je zaslepljen; ničesar ne vidim, za kar bi se odločil. Če
te zapustim, poveš vse svojemu možu; ugonobiš sebe in obe¬
nem s seboj še njega. Tako osmešen ne bo nikdar izvoljen za
poslanca. Če ostanem, boš mislila, da sem kriv smrti tvojega
sina in umreš od žalosti. Ali hočeš poskusiti, kakšen uspeh bi
imel moj odhod? Če želiš, se bom kaznoval za najin greh in
te zapustil za osem dni. Preživel jih bom v samoti, kjerkoli
želiš. Na primer v bray-le-hautski opatiji; ampak prisezi mi,
da v času moje odsotnosti ne boš ničesar priznala svojemu
možu. Pomisli na to, da se ne bi mogel več vrniti, če spre¬
govoriš.«

Obljubila je; odšel je; čez dva dni pa ga je že poklicala
nazaj.

»Brez tebe mi ni mogoče izpolniti prisege. Govorila bom
s svojim možem, če ne boš zmeraj blizu mene in mi s pogledi

119

ukazoval, naj molčim. Zdi se mi, da je sleherna ura tega
strašnega življenja dolga kakor dan.«

Slednjič so se nebesa usmilila nesrečne matere. Kmalu
je bil Stanislav zunaj nevarnosti. Ampak led je bil prebit;
njen razum je spoznal obseg njenega greha; nič več ni
mogla najti ravnotežja. Ostalo je kesanje in bilo je pač
tako, kakršno mora biti v odkritem srcu. Njeno življenje
je bilo nebo in pekel: pekel, kadar ni videla Julijana, nebo,
kadar je bila ob njegovih nogah. »Ne delam si več nikakršnih
praznih upov,« mu je rekla včasih celo v trenutkih, ko
se je upala docela predajati se svoji ljubezni; »pogubljena
sem, nepreklicno pogubljena. Ti si mlad, vdal si se mojim
zapeljevanjem, nebesa ti še lahko odpustijo; jaz pa sem
izgubljena. Poznam to po neizpodbitnih znamenjih. Strah
me je; koga bi ne bilo strah, če zre pekel? Ampak v globini
srca se nič ne kesam. Storila bi vnovič svoj greh, če bi ga
mogla storiti. Samo na tem svetu in v mojih otrocih naj me
nebesa ne kaznujejo, in imela bom več kot zaslužim. Pa ti,
moj Julijan,« je rekla spet pri kakšni drugi priložnosti, »ali
si vsaj ti srečen? Ali se ti zdi, da te dovolj ljubim?«

Julijanova nezaupljivost in užaljeni ponos, ki je potre¬
boval predvsem požrtvovalne ljubezni, se nista mogla upirati
pri pogledu na tako veliko in tako nedvomno požrtvovalnost,
ki jo je dokazovala sleherni trenutek. Oboževal je gospo
Renalovo. »Naj kar bo plemenitega rodu in jaz samo de¬
lavčev sin, vendar me ljubi... Jaz nisem pri njej samo osebni
strežaj, ki ima obenem tudi nalogo, da opravlja dolžnost
ljubimca.« Ko se je Julijan otresel tega strahu, se je predal
vsemu brezumju ljubezni, vsej njeni smrtni negotovosti.

Če je opazila, da dvomi o njeni ljubezni, je včasih vzklik¬
nila: »Da bi te osrečila vsaj v teh nekaj dneh, ki jih lahko
preživiva skupaj! Podvizajva se! Jutri mogoče že ne bom več
tvoja. Če me nebesa kaznujejo v mojih otrocih, bom zaman
skušala živeti samo za najino ljubezen, ne bom si mogla pri¬
krivati, da jih ubija moja krivda. Tega udarca ne bom mogla
preživeti. Tudi če bi hotela, ne bi mogla; zblaznela bi.

Ah, ko bi mogla vzeti nase tvoj greh, kot si mi ti tako
velikodušno ponujal, da vzameš nase Stanislavovo gorečo
vročico!«

Ta velika duševna stiska je bistveno spremenila čustva,
ki so vezala Julijana na njegovo ljubico. Njegova ljubezen

120

ni bila več samo občudovanje lepote, samo ponos, da je ta
ženska njegova.

Njena sreča je bila odslej čedalje bolj vzvišena; plamen,
ki ju je razvnemal, je bil čedalje bolj vroč. Ljubezensko
razkošje ju je omamljalo do brezumja. V očeh drugih ljudi
bi se zdela njuna sreča še večja. Nista pa več našla tiste
sladke, jasne, brezoblačne sreče, tiste lahkotne blaženosti
prvih časov njune ljubezni, ko je bil edini strah gospe Re-
nalove, da je Julijan ne ljubi dovolj. Njuna sreča je imela
zdaj včasih obraz zločina.

V najsrečnejših in na videz najbolj mirnih trenutkih je
včasih gospa Renalova zavpila: »Ah, moj Bog! Pekel vidim!«
in krčevito je stisnila Julijanu roko. »Kako grozne muke! Pa
saj sem jih zaslužila!« In stiskala ga je k sebi in se privijala
k njemu kot bršljan k zidu.

Zaman je skušal Julijan pomiriti njeno razburjeno dušo.
Prijemala ga je za roko in mu jo pokrivala s poljubi. Potem
pa se je spet pogrezala v mračno zasanjanost in ponavljala:
»Pekel, to bi bila zame milost; ostalo bi mi še nekaj dni, ki bi
jih na zemlji preživela z njim, ampak pekel že na tem svetu,
smrt mojih otrok... Vendar za to ceno bi mi bil morda moj
zločin odpuščen... Ah, moj Bog! Ne izkaži mi milosti za to
ceno! Moji ubogi otroci te niso žalili; jaz, samo jaz sem kriva:
ljubim moškega, ki ni moj soprog.«

Julijan je videl, da so po tem za gospo Renalovo včasih
prišli na videz mirni trenutki. Skušala se je premagovati,
ker ni hotela zastrupljati življenja njemu, ki ga je ljubila.

Sredi teh različnih ljubezenskih doživljajev, sredi kesanja
in uživanja, so jima dnevi bliskovito minevali. Julijan se je
odvadil premišljevati.

Gospodična Eliza je šla k neki sodni obravnavi, ki jo je
imela v Verrieresu. Videla je, da je Valenod zelo razkačen na
Julijana. Tudi ona je sovražila vzgojitelja in je o tem več¬
krat govorila z Valenodom.

»Pogubili bi me, gospod, če bi povedala resnico...« je
rekla nekega dne Valenodu. »V važnih stvareh so gospoda
vedno složni med seboj... Ubogim služabnikom nikdar ne
odpustijo nekaterih priznanj ...«

Po teh običajnih puhlicah, ki jih je znal Valenod v svoji
nestrpni radovednosti spretno skrajšati, je izvedel stvari, ki
so bile za njegovo samoljubje prav porazne.

121

Ženska, najodličnejša v vsem okraju, ki jo je bil obdajal
dolgih sedem let s tolikšno pozornostjo, in to žal tako, da je
ves svet za to vedel; ta tako ponosna ženska, ki mu je bil
njen prezir tolikokrat pognal rdečico v lica, ta ženska si je
vzela zdaj za ljubimca neznatnega delavca, preoblečenega
v vzgojitelja. In da je bilo ogorčenje gospoda ravnatelja
ubožnostnega sklada tem popolnejše, je gospa Renalova vrh
vsega svojega ljubimca oboževala. »In gospod Julijan se ni
posebno trudil, da bi si jo osvojil,« je pristavila sobarica z
vzdihom, »do gospe je zmerom kazal svoje običajno hladno
lice.«

Elizi so potrdili njeno sumnjo šele dogodki na deželi; bila
pa je prepričana, da se je pričela spletka že zdavnaj prej.
»Brez dvoma je bilo to vzrok,« je pristavila z ogorčenjem, »da
me je v tistem času zavrnil in me ni hotel poročiti. In jaz,
neumnica, sem šla vprašat gospo Renalovo za svet; prosila
sem jo, naj govori z vzgojiteljem!«

' Še tistega večera je dobil gospod Renal iz mesta obenem
s svojim časopisom dolgo nepodpisano pismo, ki mu je po¬
jasnilo prav v podrobnostih, kaj se dogaja v njegovi hiši.
Julijan je videl, kako je prebledel, ko je bral pismo, pisano
na modrikastem papirju, in kako obrača vanj zle poglede.
Ves večer se župan ni mogel otresti svoje zbeganosti; zaman
mu je Julijan pihal na dušo, proseč ga pojasnil o rodovniku
najodličnejših burgundskih rodbin.

122

XX

NEPODPISANA PISMA

Do not give dalliance

Too much the rein; the strongest oaths are straw
To the fire i’ the blood.*

T empest

Ko so proti polnoči odšli iz salona, je Julijan še utegnil
reči svoji prijateljici:

»Nocoj se ne smeva videti; vaš soprog naju ima na sumu;
prisegel bi, da je tisto dolgo pismo, ki ga je vzdihujoč bral.
nepodpisano.«

Na srečo se je Julijan zaklenil v svojo sobo. Gospo Re-
nalovo je spreletela blazna misel, da je bil ta opomin samo
izgovor, da mu ne bi bilo treba priti k njej. Popolnoma je
izgubila glavo in ob običajni uri je prišla k njegovim vra¬
tom. Julijan, ki je slišal šum na hodniku, je v istem hipu
ugasil svetilko. Nekdo se je trudil, da hi odprl vrata; ali je
bila gospa Renalova? Ali je bil ljubosumni soprog?

Naslednje jutro navsezgodaj mu je prinesla kuharica, ki
je bila Julijanova zaščitnica, knjigo. Na njenih platnicah je
Julijan bral tele italijansko pisane besede: Guardate alla pa-
gina 130.**

Julijan je vztrepetal zaradi te neprevidnosti; poiskal je
stran 130 in tam našel v naglici napisano, z iglo pritrjeno
naslednje pismo, omočeno s solzami in polno pravopisnih
napak. Po navadi je gospa Renalova pisala zelo pravilno;
ta podrobnost ga je ganila, da je nekoliko pozabil na njeno
strašno neprevidnost.

»Sinoči me torej nisi hotel sprejeti? So trenutki, ko mi¬
slim, da ti nisem nikdar brala v dnu duše. Tvoji pogledi
mi vzbujajo strah. Bojim se te. O Bog! Morda pa me nisi

* Ne popuščajte preveč uzde
ljubeznivostim. Najmočnejše prisege
so slama za ogenj krvi.

** Poglejte na stran 130.

123

nikoli ljubil? Če je tako, naj le moj mož razkrije najino
ljubezen, naj me zapre v večno ječo, na deželo, daleč od
mojih otrok. Mogoče Bog hoče tako. Saj bom kmalu umrla;
ti pa boš v mojih očeh pošast.

Ali me ne ljubiš? Ali si se naveličal mojega brezumja,
mojega kesanja, brezbožnež? Ali me hočeš pogubiti? Dajem
ti za to kaj lahko sredstvo. Pojdi in pokaži to pismo po
vsem Verrieresu, ali še bolje, pokaži ga samo Valenodu.
Povej mu, da te ljubim, toda ne, ne izgovori takega bogo¬
kletstva; povej mu, da te obožujem, da se je zame življenje
začelo šele z dnevom, ko sem te zagledala; da nisem v naj-
blaznejših trenutkih svoje mladosti niti sanjala o sreči, ki
sem jo dolžna tebi; da sem ti posvetila vse svoje življenje,
da ti žrtvujem svojo dušo. Saj veš, da ti žrtvujem še mnogo
več.

Toda mar ta človek kaj razume o žrtvah? Povej mu,
povej mu, samo zato, da ga razdražiš, da kljubujem vsem
zlobnežem in da je zame na svetu samo še ena nesreča,
namreč ta, da vidim, kako se je spremenil edini človek, ki
me še lahko ohrani pri življenju. Kakšna sreča zame, če bi
izgubila to življenje, če bi ga žrtvovala in se ne bi več bala
za svoje otroke!

Ne dvomite o tem, ljubi prijatelj; če je res prišlo kakšno
nepodpisano pismo, prihaja od tega ostudnega bitja, ki me
je šest let zalezovalo s svojim surovim glasom, s svojim be¬
sedičenjem o tem, kako je skakalo s konjem, s svojo gizda-
vostjo, z večnim naštevanjem vseh svojih vrlin.

Ali je res prišlo kakšno anonimno pismo? Hudobnež, saj
prav o tem sem se hotela s teboj pogovoriti; ampak ne,
prav si storil. Če bi te bila stisnila v svoje naročje, morda
poslednjikrat, ne bi za vse na svetu mogla razpravljati o
tem hladno, kakor zdaj, ko sem sama. Od tega trenutka
dalje najina sreča ne bo več tako lahka. Ali vam bo to ne¬
ljubo? Da, samo tiste dni, ko ne boste dobili od gospoda
Fouqueja kakšne zabavne knjige. Žrtvovala se bom. Jutri,
pa naj bo že tu kakšno nepodpisano pismo ali ne, bom tudi
jaz rekla svojemu možu, da sem prejela anonimno pismo in
da te je treba brez odloga na lep način odsloviti in najti
kakšen dostojen izgovor, da te pri priči pošlje domov k tvo¬
jim staršem.

124

Gorje, dragi prijatelj! Ločena bova štirinajst dni, morda
ves mesec! Glej, biti hočem pravična; vem, da boš trpel
prav tako kakor jaz. A glej, to je edino sredstvo, da odbijeva
učinek anonimnega pisma; ni prvo, ki ga je prejel moj mož
zaradi mene. Ah, kako sem se jim takrat smejala!

Vse moje početje ima edino ta namen, da vzbudim v
mojem možu misel, da je prišlo pismo od gospoda Vale-
noda. Ne dvomim o tem, da ga je napisal on. Če zapustiš našo
hišo, si takoj uredi bivališče v Verrieresu; ukrenila bom vse
tako, da bo hotel moj mož preživeti tamkaj štirinajst dni, zato
da dokaže bedakom, da ni med nama nikakršnega nespora¬
zuma. Ko boš v Verrieresu, naveži prijateljstvo z vsemi
ljudmi, celo z liberalci. Vem, da bodo vse tiste dame iskale
tvoje družbe.

Nikar se ne spri z gospodom Valenodom, tudi ušes mu
ne poreži, kakor si grozil nekega dne; narobe, bodi kar se da
ljubezniv z njim. Poglavitno je, da začnejo v Verrieresu go¬
voriti, da pojdeš k Valenodu ali h komurkoli drugemu za
vzgojitelja njihovih otrok.

Glej, tega moj mož nikakor ne bo prenesel. Ko bi se pa
vendarle odločil za to, no, boš pa vsaj stanoval v Verrieresu
in te bom včasih videla; moji otroci, ki te imajo tako zelo
radi, te bodo hodili obiskovat. Moj Bog! Čutim, da zdaj še
bolj ljubim svoje otroke, ker ljubijo tebe. Kakšno kesanje!
Kako se bo vse to končalo? ... Pamet me zapušča ... Skratka,
veš, kako se moraš vesti; bodi ljubezniv, vljuden, ne bodi
prezirljiv s tistimi reveži, prosim te na kolenih: oni bodo sod¬
niki najine usode. Ne dvomi niti trenutek o tem, da se bo
moj mož zastran tebe ravnal po tem, kar mu bo narekovalo
javno mnenje.

Ti pa mi boš priskrbel anonimno pismo. Oboroži se s
potrpežljivostjo in z dobrimi škarjami. Izreži iz kakšne knjige
besede, ki jih boš zdaj bral; prilepi jih nato z lepilom na list
modrikastega papirja, ki ti ga pošiljam; imam ga od gospoda
Valenoda. Bodi pripravljen na to, da bo pri tebi hišna
preiskava; sežgi tiste strani knjige, ki jih boš razrezal. Če ne
najdeš že kar celih besed, bodi potrpežljiv in sestavi jih
črko za črko. Da ti prihranim trud, sem napisala anonimno
pismo kar preveč na kratko. Ah, če me več ne ljubiš, in tega
se bojim, tedaj se ti mora zdeti moje pisanje tako dolgo!«

125

Anonimno pismo

»Milostljiva!

Vse vaše drobne spletke so znane; toda osebe, ki jim je
do tega, da jih zatro, so že opozorjene nanje. Ker čutim še
nekaj prijateljstva do vas, vas pozivam, da se popolnoma
odtrgate od tistega malopridnega kmetiča. Če ste dovolj
pametni, da boste to storili, bo vaš mož mislil, da ga oseba,
ki ga je opozorila, vara, in pustili ga bomo v njegovi zmoti.
Pomnite, da vem za vašo skrivnost; bojte se, nesrečnica; v tej
uri moram korakati naravnost,  ne oziraje se ne na levo ne na
desno.«

»Ko boš zlepil besede, ki sestavljajo to pismo (ali si uganil
iz njega ravnateljevo govorico?), odidi iz hiše; srečala se bova.

Šla bom v vas in se vrnila od tam z zmedenim obrazom;
saj bom v resnici silno zmedena. Moj Bog! Česa vsega ne
tvegam, in vse zato, ker se je tebi zdelo, da si uganil,  da je
prišlo nepodpisano pismo. Torej, z zmedenim obrazom bom
dala svojemu možu pismo, ki mi ga bo poprej izročil neznan
človek. Ti pa pojdi z otroki na sprehod po poti proti velikim
gozdovom in vrni se šele ob uri obeda.

Visoko s skal lahko vidiš stolp našega golobnjaka. Če
bodo stvari kazale na dobro, bom tamkaj razobesila bel
robec; v nasprotnem primeru ne bo tam ničesar.

Nehvaležnež, ali ne bo tvoje srce našlo sredstva, da mi
poveš, da me ljubiš, preden odideš na ta sprehod? Naj se
zgodi karkoli, o tem bodi prepričan: ko bi se morala zares
ločiti, ne bi živela niti en dan več. Ah, slaba mati! Besedi,
ki sem ju pravkar napisala, sta prazni, dragi Julijan. Saj
ju ne občutim, saj ne morem v tem trenutku misliti na nič
drugega kot nate; zapisala sem ju samo zato, da me ti ne bi
grajal. Čemu bi se še hlinila zdaj, ko vidim, da je prišel
zame trenutek, da te morda izgubim? Da, kar naj se ti zdi
moja duša kruta, samo da ne lažem v obraz človeku, ki ga
obožujem! Preveč sem že varala v življenju. Glej, odpuščam
ti, če me ne ljubiš več. Ne utegnem še enkrat prebrati svo¬
jega pisma. V mojih očeh bi bila malenkost, če bi morala
srečne dneve, ki sem jih preživela v tvojih objemih, plačati
z življenjem. Dobro veš, da jih bom morala plačati še draže.«

126

XXI

POGOVOR Z GOSPODARJEM

Alas, our frailty is the cause, not we,

For sueh as we are made of, such we be.*

Troelftli Night

S pravim otroškim veseljem je Julijan uro in dlje zbiral
besede. Ko je odhajal iz svoje sobe, je srečal svoje gojence
in njihovo mater; vzela je pismo, preprosto in s pogumom,
mirnim, da se je kar prestrašil.

»Ali se je lepilo dovolj posušilo?« ga je vprašala.

»Ali je to tista ženska, ki jo je kesanje spravilo skorajda
v blaznost?« je pomislil. »Kakšne namene ima v tem tre¬
nutku?« Bil je preponosen, da bi jo vprašal po tem, toda
morda mu nikdar ni bila bolj všeč kot zdaj.

»Če se stvar zasuče slabo,« je pristavila z isto hladno¬
krvnostjo, »bova ob vse. Zakopljite ta zaklad kje v gorovju;
lahko da bo to nekega dne vse moje imetje.«

Izročila mu je šatuljo iz rdečega marokena s steklenim
pokrovom; v njej je bilo zlato in nekaj diamantov.

»Zdaj pa pojdite,« mu je rekla.

Poljubila je otroke, najmlajšega dvakrat. Julijan je odre¬
venel. Zapustila ga je z naglimi koraki, ne da bi ga pogledala.

Od trenutka, ko je bil Renal odprl nepodpisano pismo,
je bilo njegovo življenje nekaj strašnega. Tako vznemirjen ni
bil že od leta 1816 , ko bi bil skoraj moral imeti neki dvoboj,
in če hočemo biti pravični, priznajmo, da bi bil takrat manj
nesrečen, če bi mu bil kdo povedal, da bo dobil kroglo v
glavo. Ogledoval je pismo od vseh strani. »Ali ni to ženska
pisava?« se je spraševal; »in če je, katera ženska ga je pi¬
sala?« Preštel je v duhu vse ženske, kar jih je poznal v Ver-
rieresu, ne da bi se mogel njegov sum ustaviti pri kateri-

Joj, naša slabost je kriva, ne mi,
da smo taki, kakršni smo.

127

koli. »Kaj pa če je to pismo narekoval moški? Kateri moški?«
Tudi tu ista negotovost; kar je poznal moških, so mu večinoma
vsi zavidali in ga sovražili. »Vprašati moram svojo ženo za
svet,« si je rekel iz navade in se dvignil iz naslanjača, v ka¬
terega je bil globoko pogreznjen.

Komaj je vstal, že se je udaril po glavi in rekel: »Za-
boga, saj se moram prav nje najbolj paziti. V tem trenutku
je moja sovražnica.« In od jeze so mu prišle solze v oči.

Kakor v resnično plačilo za puščobo njegovega srca, ki
pomeni na deželi vso praktično modrost, sta bila človeka,
ki se ju je Renal v tistem trenutku najbolj bal, njegova
najožja prijatelja.

»Zraven teh dveh imam morda še kakšnih deset prija¬
teljev,« in v duhu jih je preštel in preudaril, v kakšni meri bi
ga ta ali oni lahko potolažil. »Vsem, prav vsem,« je vzkliknil
srdito, »bi ta moja strašna nesreča napravila največje ve¬
selje.« Na srečo si je domišljal, da mu zavidajo, in ne brez
vzroka. Poleg svoje krasne hiše v mestu, ki jo je kralj*** za
vselej počastil s tem, da je v njej prenočil, je zelo lepo uredil
tudi svojo graščino v Vergyju. Pročelje je belo poslikano
in na oknih so bile lepe zelene oknice. Misel na to krasoto ga
je za trenutek potolažila. Resnica je, da je bilo videti graščino
tri do štiri milje daleč na veliko škodo vsem podeželskim hi¬
šam ali tako imenovanim gradovom v soseščini, ki so jim pu¬
stili skromno sivo barvo, katero jim je bil vtisnil čas.

Renal je mogel računati na solze in na usmiljenje enega
samega svojih prijateljev, namreč na župnijskega cerkvenega
predstojnika; ta je bil slaboumnež, ki je jokal pri vsaki
priložnosti. In vendar je bil ta človek njegova edina tolažba.

»Čigava nesreča se da primerjati z mojo?« je vzkliknil
jazno; »kako sem osamljen!

Ali je mogoče,« si je govoril ta resnično obžalovanja
vredni mož, »ali je mogoče, da nimam v svoji nesreči niti
enega prijatelja, ki bi ga lahko vprašal za svet? Kajti moja
pamet me zapušča, to čutim! Ah, Falcoz! Ah, Ducros!« je
vzkliknil grenko. To sta bili imeni dveh prijateljev iz mla¬
dosti, ki sta se mu zaradi njegove ošabnosti leta 1814 od¬
tujila. Ker nista bila plemenitega rodu, je hotel spremeniti
razmerje enakosti med njimi, v katerem so bili živeli vsi trije
od mladih dni.

128

Eden od njiju, Falcoz, razumen in dobrosrčen mož, trgovec
s papirjem v Verrieresu, je bil kupil v glavnem mestu okraja
tiskarno in začel izdajati neki časopis. Kongregacija pa je
sklenila, da ga uniči: list so mu ustavili in mu vzeli dovolje¬
nje za tiskarno. Y teb žalostnih okoliščinah je prvikrat po
desetih letih poskusil pisati Renalu. Verriereskemu županu
se je zdelo prikladno, da je odgovoril kakor star Rimljan: »Če
bi mi kraljevi minister izkazal čast, da bi me vprašal za
svet, bi mu rekel: Uničite brez usmiljenja vse podeželske
tiskarnarje in vzemite vse tiskarstvo v državno upravo kakor
tobak.« Renal se je zdaj z grozo spominjal besed tistega
pisma, ki ga je bil pisal dobremu prijatelju, katerega je
nekoč občudoval ves Verrieres. »Kdo bi bil rekel, da bom jaz
s svojim dostojanstvom, s svojim premoženjem in s svojimi
križci nekega dne to obžaloval?« Prebil je noč v brezmejni
jezi, ki se je obračala zdaj zoper njega samega, zdaj spet
zoper vse, kar ga je obdajalo; toda na srečo mu ni prišlo na
misel, da bi oprezal za svojo ženo.

»Navajen sem Luize,« si je prigovarjal; »ona pozna vse
moje zadeve; tudi če bi imel proste roke, da se jutri vnovič
oženim, ne bi našel nobene, ki bi jo nadomestila.« In skušal
se je vživeti v misel, da je njegova žena nedolžna; tako se mu
vsaj ni bilo treba pokazati značajnega, in tako se je dalo
vse bolje uravnati; koliko obrekovanih žensk smo že videli
na svetu!

»Ampak, za vraga!« je vzkliknil naenkrat, stopajoč s
trdimi koraki po sobi, »ali naj dopustim, da se mi ona in
njen ljubček posmehujeta, kakor da bi bil šleva in capin?
Ali naj ves Verrieres zbija dovtipe zaradi moje dobroduš¬
nosti? Kaj vse so govorili o Charmieru! (To je bil mož, o
katerem je bilo splošno znano, da ga žena vara.) Ali ne vi¬
dimo smehljaja na vseh ustnicah, kadar kdo izreče njegovo
ime? Dober odvetnik je, a kdo govori kdaj o njegovem go¬
vorniškem daru? A, Charmier! pravijo, Bernardov Char-
mier! Tako ga označujejo z imenom človeka, ki je kriv
njegove sramote.« »Hvala nebesom,« je spet dejal Renal v
naslednjem trenutku, »da nimam hčere; način, kako bom
kaznoval svojo ženo, ne bo škodoval prihodnosti mojih
otrok; tega kmetiča lahko zasačim pri svoji ženi in obadva
ubijem; v tem primeru utegne tragičnost zgodbe izbrisati
njeno smešno stran.« Ta misel se mu je zdela vabljiva in

9 Rdeče in črno

129

poglobil se je v vse njene podrobnosti. »Kazenski zakonik
je na moji strani, in naj se zgodi karkoli, naša kongregacija
in moji prijatelji porotniki me bodo rešili.« Začel je ogledo¬
vati svoj lovski nož, ki je bil zelo oster; toda misel na kri
mn je vzbujala strah.

»Tega nesramnega vzgojitelja lahko tudi pretepem ter ga
zapodim; ampak kakšen brup nastane potem v Verrieresu in
celo po vsem okraju! Ko je bil Falcozov list obsojen, ko je
njegov glavni urednik prišel iz ječe, sem pripomogel k temu,
da je izgubil svojo službo, ki mu je donašala šeststo frankov.
Pravijo, da se ta pisun spet upa kazati v Besangonu; lahko
me prav spretno osmeši in sicer na tak način, da ga bo ne¬
mogoče spraviti pred sodnijo. Spraviti ga pred sodnijo? Ne¬
sramnež bo na tisoč načinov dokazoval, da je govoril resnico.
Človeka plemenitega rodu, ki ima svoje dostojanstvo, kakor
ga imam jaz, vsi plebejci sovražijo. Bral bom svoje ime v
tistih ostudnih pariških časopisih; ah, moj Bog! Kakšno
brezno! Videti staro Renalovo ime poteptano v blatu smešno-
sti...  Če bom kdaj potoval, bom moral svoje ime spremeniti.
Kaj! Zavreči to ime, ki je vsa moja slava in vsa moja moč?
To bi bil višek nesreče!

Če ne umorim svoje žene, ampak jo sramotno zapodim,
ima teto v Besan^onu, ki ji bo dala iz roke v roko vse svoje
premoženje. Moja žena pojde z Julijanom živet v Pariz; v
Verrieresu se bo to razvedelo in spet se bodo norčevali iz
mene.« Nesrečni človek je tedaj opazil po bledem soju svoje
svetilke, da se je začelo daniti. Odšel je na vrt, da bi se okre¬
pil na svežem zraku. V tistem trenutku je bil skorajda od¬
ločen, da ne bo delal nikakršnega hrupa, zlasti ko je pomislil,
da bi to navdalo vse njegove prijatelje v Verrieresu z naj¬
večjim veseljem.

Sprehod po vrtu ga je nekoliko pomiril. »Ne,« je vzkliknil,
»ne bom samega sebe oropal žene, preveč mi je koristna.«
Z grozo si je v mislih naslikal, kaj bi bila njegova hiša brez
njegove žene; edina njegova sorodnica je bila markiza R...,
stara, bebasta in hudobna ženska.

Porodila se mu je pomembna, velika misel, toda njena
uresničitev je terjala veliko več moči in značajnosti, kot je
je imel ubogi mož: »Če obdržim svojo ženo,« si je dejal, »vem,
ker se poznam, da bi ji nekega dne, ko bi me spravila ob po¬
trpljenje, očital njeno krivdo. Ponosna je, sprla se bova, in

130

vse to se bo zgodilo, preden bo podedovala po svoji teti. Kako
se bodo tedaj norčevali iz mene! Moja žena ljubi svoje otroke
in nazadnje bo vse njihovo. Kaj pa jaz? Okrog moje osebe se
bo spletla v Verrieresu bajka. Kaj? bodo rekli, saj se ni znal
niti maščevati nad svojo ženo! Ali ne bo bolje, da ostanem
samo pri sumničenju in ne iščem nikakršnih potrdil? Tako
si zvežem roke in ji pozneje ne bom mogel ničesar očitati.«

Trenutek pozneje pa se je zbudila Renalova užaljena ne¬
čimrnost in trudoma si je klical v spomin vse dogodivščine,
ki so jih pripovedovali pri biljardu v Kazini ali pa v Plemi¬
škem, krožku,  kadar je kak šaljivec prekinil igro, da se je
pozabaval na rovaš tega ali onega varanega soproga. Kako
krute so se mu zdele v tem trenutku vse tiste šale!

»Moj Bog, zakaj ni moja žena mrtva? Tedaj bi me ne
mogel doseči noben očitek smešnosti. Zakaj nisem vdovec?
Šel bi v Pariz in preživel šest mesecev v najboljših družbah.«
Po teh trenutkih sreče, ki mu jih je prinesla misel na vdovski
stan, je spet začel razmišljati o sredstvih, da bi dognal res¬
nico. »Kaj ko bi opolnoči, ko bo vse spalo, natresel pred vrata
Julijanove sobe tenko plast otrobov? Naslednje jutro pa, ko
bi se zdanilo, bi videl sledove stopinj.

To sredstvo ni prida!« je naenkrat vzkliknil srdito; »ta
preklicana Eliza bi to opazila in kmalu bi vsi v hiši vedeli,
da sem ljubosumen.«

V neki drugi pripovedki, ki jo je bil slišal v Kazini, se je
neki soprog prepričal o svoji sramoti na ta način, da je pri¬
lepil z voskom na vrata svoje žene in njenega ljubčka las, ki
je zapiral vrata kakor pečat.

Po toliko urah negotovosti se mu je to sredstvo zazdelo
odločno najboljše, da bi z njim razjasnil svojo usodo, in že je
mislil na to, da bi ga uporabil, ko je na nekem ovinku v
drevoredu srečal žensko, ki bi jo bil rad videl mrtvo.

Vračala se je iz vasi. Prihajala je od maše v vergyjski
cerkvi. Neko izročilo, ki je v očeh hladnega filozofa zelo
dvomljivo, v katero pa je ona trdno verjela, pripoveduje, da
je bila cerkvica, ki danes služi duhovnim namenom, nekoč
grajska kapelica vergyjskega gospoda. Ta misel je preganjala
gospo Renalovo ves čas, ki ga je hotela prebiti z molitvijo v
tej cerkvi. Neprestano ji je bil v duhu pred očmi njen mož,
kako kot po nesreči ubije Julijana na lovu in ji da nato zve¬
čer pojesti njegovo srce.

9 *

131

»Moja usoda,« si je rekla, »je odvisna od tega, kaj si bo
mislil, ko me bo poslušal. Ko mine te usodne četrt ure, mo¬
goče ne bom več našla priložnosti, da spregovorim z njim. To
ni pametno bitje, ki ga vodi razum. Lahko bi torej s pomočjo
svoje slabotne pameti že vnaprej vedela, kaj bo storil ali
rekel. Odločil bo o najini skupni usodi; to je v njegovi moči.
Najina usoda pa je vendar odvisna od moje spretnosti, od
umetnosti, ki bom z njo vodila tega zanesenjaka,, ki je za¬
slepljen od jeze in ki ne vidi niti polovice vsega. Moj Bog!
Potrebna mi je moč in hladnokrvnost. Kje naj ju vzamem?«

Kakor bi bilo začarano, se ji je vrnil ves njen mir, ko je
stopila na vrt ter od daleč zagledala svojega moža. Njegova
obleka in njegovi lasje, ki so bili neurejeni, so pričali, da
minulo noč ni spal.

Izročila mu je odpečateno, toda zganjeno pismo. On pa ga
ni takoj odprl, temveč jo je gledal z blaznimi očmi.

»Preberite to grdobijo,« mu je rekla; »neki človek hudob¬
nega obraza, ki trdi, da vas pozna in da vam je dolžan hva¬
ležnost, mi je izročil tole, ko sem prišla mimo notarjevega
vrta. Nekaj zahtevam od vas, in sicer to, da pri priči pošljete
gospoda Julijana nazaj k njegovim staršem.« Gospa Renalova
je pohitela, da je naglo izgovorila to besedo, morda nekoliko
pred pravim trenutkom, samo da bi se čimprej iznebila stra¬
hotne nuje, da jo izgovori.

Obšla jo je radost, ko je videla, kakšno veselje je na¬
pravila svojemu možu. Iz srepega pogleda, ki ga je upiral
vanjo, je spoznala, da je Julijan prav uganil. Namesto da bi
jo bila moževa resnična nesreča potrla, je premišljevala:
»Kakšna bistroumnost, kakšna rahločutnost! In to pri mla¬
dem, še neizkušenem človeku; kaj vse bo še dosegel v bodoč¬
nosti! Gorje! Njegovi uspehi bodo takrat krivi, da me bo
pozabil.«

Ta trenutek, ko je občudovala moža, ki ga je oboževala,
ji je vrnil vso razsodnost.

Čestitala si je k svojemu vedenju. »Nisem bila nevredna
Julijana,« si je rekla s tiho notranjo naslado.

Ne da bi rekel besedico, ker se je bal, da se ne bi kam
vezal, je ogledoval Renal drugo nepodpisano pismo, ki je bilo
sestavljeno, če se bralec še spominja, iz natisnjenih besed,
prilepljenih na modrikast papir. »Že spet se na vso moč nor-

132

čujejo iz mene,« si je rekel Renal, do dna duše potrt in
utrujen.

»Spet nove nesramnosti, ki jih moram preiskovati, in vse
to zaradi moje žene!« Že jo je hotel obsuti z najbolj surovimi
psovkami; le s težavo ga je odvrnilo od tega upanje na de¬
diščino v Besanc;onu. Ker ni mogel drugače, kot da se je nad
nečim znesel, je zmečkal to drugo nepodpisano pismo ter se
začel z velikimi koraki sprehajati gor in dol; občutil je po¬
trebo, da se oddalji od svoje žene. Nekaj trenutkov pozneje
pa se je, zdaj že bolj miren, vrnil k njej.

»Gre za to, da se za nekaj odločimo in takoj odslovimo
Julijana,« mu je rekla hitro; »navsezadnje je vendarle samo
delavčev sin. Odškodovali ga boste z nekaj zlatniki; sicer pa
je učen in bo prav lahko našel službo, na primer pri Vale-
nodu ali pa pri podprefektu Maugironu, ki imata oba otroke.
Tako mu ne boste storili nikakršne krivice ...«

»Govorite kakor neumnica, kar v resnici tudi ste,« je za¬
kričal Renal s strašnim glasom; »kako naj človek pričakuje
kaj pametnega od ženske! Nikoli se ne zanimate za kaj pa¬
metnega; kako bi potem kaj vedeli? Vaša brezbrižnost, vaša
lenoba vas izpodbujata kvečjemu k lovu na metulje, ker ste
slabotno bitje, kakršna imamo v rodbinah samo na svojo
nesrečo !...«

Gospa Renalova mu je dala, da je govoril, in govoril je
dolgo: izkadila se mu je jeza,  kakor pravijo v teh krajih.

»Gospod,« mu je slednjič odgovorila, »jaz govorim kot
ženska, ki je užaljena v svoji časti, to se pravi v tistem, kar
ima najdražjega.«

Gospa Renalova je med vsem tem mučnim pogovorom, od
katerega je bila odvisna možnost, da bo še nadalje živela
z Julijanom pod isto streho, kazala neomajno hladnokrvnost.
Iskala je misli, ki so se ji zdele najbolj primerne, da bi vo¬
dile slepo jezo njenega moža. Bila je neobčutljiva za vse ža¬
ljivke, s katerimi jo je obkladal; še poslušala jih ni, ker je
medtem mislila na Julijana. »Ali bo zadovoljen z menoj?«

»Ta malopridni kmetič, ki smo ga obsipali s pozornostjo
in celo z darili, je morda nedolžen,« mu je rekla slednjič,
»vsekakor pa je prav on dal povod za prvo žalitev, ki sem
jo doživela... Gospod! Ko sem prebrala ta nesramni list,
sem si prisegla, da morava on ali pa jaz iz vaše hiše.«

133

»Ali hočete napraviti škandal in onečastiti mene in samo
sebe? To bi bila marsikomu v Verrieresu voda na njegov
mlin.«

»Res je, vaši uspehi in vaša blaginja, do katerih je umelo
vaše modro gospodarstvo privesti vas, vašo rodbino in vse
mesto, vzbujajo splošno zavist... No, prav, ukazala bom
Julijanu, da vas poprosi za mesec dni dopusta in da gre za
ta čas k tistemu lesnemu trgovcu v gorah, vrednemu prijate¬
lju tega malopridnega delavca.«

»Nikar ničesar ne ukrepajte,« je odvrnil Renal še kar
mirno. »Predvsem zahtevam od vas, da ne govorite z njim.
Razjezili bi ga in bi me z njim spravili navzkriž; saj veste,
kako občutljiv je ta gospodek.«

»Ta mladenič ne pozna nikakršne spodobnosti,« je nada¬
ljevala gospa Renalova; »mogoče je zelo učen, vi boste to že
vedeli, v bistvu pa je vendarle pravi kmet. Jaz za svojo osebo
nisem mogla več dobro misliti o njem, odkar se je branil vzeti
Elizo, kar bi bilo zanj prava sreča; in to z izgovorom, da
včasih skrivaj obiskuje Valenoda.«

»A!« je dejal Renal in privzdignil obrvi nenavadno vi¬
soko; »kaj? Vam je to rekel Julijan?«

»Ne, ne prav natanko tega; zmerom mi je govoril o po¬
klicu, ki ga sili v sveto službo; ampak, verjemite mi, prvi
poklic vseh teh malih ljudi je ta, da pridejo do kruha. Pač
pa mi je dovolj jasno namigaval, da mu njeni tajni obiski
niso neznani.«

»In jaz, jaz nisem vedel zanje!« je vzkliknil Renal, po¬
udarjajoč vsako besedo in z vso jezo, ki se je spet prebudila
v njem. »V moji hiši se dogajajo stvari, za katere ne vem...
Kako! Ali je bilo res kaj med Elizo in Valenodom?«

»Ej, to je stara pravljica, moj dragi prijatelj,« je smeje se
rekla gospa Renalova, »in morda se ni zgodilo nič hudega.
Bilo je to tisti čas, ko ne bi bilo vašemu prijatelju Valenodu
prav nič neljubo, če bi v Verieresu mislili, da se razvija med
njim in menoj nekakšna nežna, čisto platonična ljubezen.«

»Enkrat mi je to že prišlo na misel,« je vzkliknil Renal in
se srdito udaril po glavi, ko je tako doživljal odkritje za od¬
kritjem, »in vi mi niste o tem ničesar povedali?«

»Čemu bi spravljala narazen dva prijatelja zaradi ne¬
dolžne muhe našega ljubega ravnatelja? Kje je kakšna žen-

134

ska iz boljše družbe, ki ji ne bil bil pisal nekaj zelo duhovitih
in celo nekoliko udvorljivih pisem?«

»Kaj? Pisal vam je?«

»On rad piše.«

»Takoj mi pokažite njegova pisma! Ukazujem vam!« In
Renal se je vzpel šest čevljev visoko.

»Tega pač ne bom storila,« mu je odvrnila gospa Renalova
z ljubeznivostjo, ki je mejila skorajda na brezbrižnost; »po¬
kazala vam jih bom nekega dne, ko boste bolj trezni.«

»Takoj, ta hip, strela božja!« je zarohnel Renal, pijan od
jeze in vendar bolj srečen kakor vseh preteklih dvanajst ur.

»Ali mi prisežete,« je rekla gospa Renalova resno, »da se
ne boste nikdar prepirali z gospodom ravnateljem zaradi teh
pisem?«

»Prepiral ali ne; lahko mu odvzamem zavod za najdenčke;
ampak tista pisma hočem pri tej priči,« je nadaljeval srdito;
»kje so?«

»V predalu mojega pisalnika; ampak prav gotovo vam ne
dam ključa.«

»Ga pa šiloma odprem,« je vzkliknil in odhitel proti sobi
svoje žene.

In res je z železnim drogom vlomil v dragoceno pisalno
mizo iz grčavega mahagonijevega lesa, ki so jo bili naročili
iz Pariza in ki jo je bil dostikrat podrgnil s škrici svoje
suknje, kadar se mu je zdelo, da je na njej opazil kakšen
madež.

Gospa Renalova pa je brž stekla po stodvajsetih stopnicah
na vrh golobnjaka; privezala je konec belega robca na že¬
lezno palico v okencu. Bila je najsrečnejša med ženami. S sol¬
zami v očeh se je ozirala proti velikim gozdovom v gorah.
»Brez dvoma Julijan oprezuje izpod kakšne košate bukve,
ali bo ugledal to srečno znamenje,« si je mislila. Dolgo je na¬
penjala ušesa, nato pa se je začela jeziti na enakomerno cvr¬
čanje čričkov in na ptičje petje. Ko bi ne bilo tega nadlež¬
nega cvrčanja, bi bil lahko segel krik radosti s tistih visokih
skal do semkaj. Njeno žejno oko je požiralo neizmerni obro¬
nek temnega zelenja, gladkega kakor travnik od strnjenih
drevesnih krošenj. »Kako da ni tako bistroumen,« si je rekla,
»in da ne najde kakšnega znamenja, da bi mi z njim povedal,
da je njegova sreča enaka moji?« Odšla je iz golobnjaka šele
takrat, ko se je začela bati, da ne bi prišel ponjo mož.

135

Našla ga je silno togotnega. Hitel je z očmi po puhlih
Valenodovih frazah, ki jim sicer ni bilo usojeno, da bi jih
kdo bral s takšnim razburjenjem.

Porabila je trenutek, ko so ji vzkliki njenega moža do¬
pustili, da se je lahko oglasila, in rekla:

»Meni zmeraj znova hodi na misel, da mora Julijan na
potovanje. Naj bo še tako nadarjen za latinščino, vendar je
navsezadnje samo kmet, pogosto surov in neolikan; zraven pa
misli, da je olikan, ker mi vsak dan dela pretirane in skrajno
neokusne poklone, ki se jih nauči na pamet iz kakšnega ro¬
mana ...«  1

»Saj jih nikdar ne bere,« je vzkliknil Renal, »o tem sem
se prepričal. Kaj mislite, da sem slep hišni gospodar, ki ne
ve, kaj se godi v njegovi hiši?«

»No prav, toliko slabše zanj, če res nikjer ne bere o teh
smešnih poklonih, če si jih sam izmišljuje. Gotovo je v tem
tonu govoril o meni v Verričresu ... Sicer pa ni treba misliti
tako daleč,« je dejala gospa Renalova tako, kakor da se ji je
nekaj posvetilo, »gotovo je tako mislil pred Elizo, kar je sko¬
rajda isto, kot če bi govoril pred Valenodom.«

»Ah!« je vzkliknil Renal in udaril s pestjo tako silno ob
mizo, da se je streslo vse stanovanje, »to natisnjeno anonimno
pismo in Valenodova pisma so pisana na istem papirju!«

»Končno! ...«  je pomislila gospa Renalova; delala se je,
kakor da jo je to razkritje zadelo kakor strela, in ker ni
imela poguma, da bi dodala le besedico, je sedla na divan
prav na koncu salona.

Bitka je bila dobljena; le s težavo je zadržala Renala, da
ni šel nad dozdevnega pisca nepodpisanega pisma.

»Kako da ne občutite, da bi bila največja nerodnost, če
bi nastopili zoper Valenoda brez zadostnih dokazov? Zavi¬
dajo vam, gospod; kdo je temu kriv? Krive so vaše zmožnosti:
vaše modro gospodarstvo, vaše nadvse okusne stavbe, dota,
ki sem vam jo prinesla, in predvsem precejšnja dediščina, ki
jo smemo pričakovati po moji dobri teti, dediščina, ki jo
ljudje silno precenjujejo; vse to je napravilo iz vas prvo
osebo v Verričresu.«

»Pozabili ste na rod,« je dejal Renal in se nekoliko na¬
smehnil.

»Vi ste eden najodličnejših podeželskih plemičev!« je hi¬
tela pritrjevati gospa Renalova; »če bi bil kralj svoboden in

136

bi mogel biti pravičen z ljudmi plemenitega rodu, bi bili vi
brez dvoma član zbornice pairov, itd. In v tem krasnem po¬
ložaju hočete izročiti javni zavisti dejstvo, da bo o njem raz¬
pravljala?

Govoriti z Valenodom o njegovem anonimnem pismu bi
pomenilo razglasiti po vsem Verrieresu, kaj pravim, po Be-
sanionu, po vsej deželi, da je našel ta malomeščan, ki je bil
morda po neprevidnem sprejet v hišo, kakršna je Renalova,
sredstvo, da je Renala užalil. Če bi pisma, ki ste jih pravkar
našli pri meni, pričala, da sem Valenodu vračala ljubezen,
bi me morali ubiti; to bi stokrat zaslužila; ne bi pa smeli
njemu pokazati jeze. Pomislite, da vsi vaši sosedje samo
čakajo na priložnost, da se maščujejo, ker ste bolj zmožni
kakor oni; pomislite, da ste leta 1816 pripomogli, da so bile
nekatere osebe zaprte. Tisti človek, ki se je zatekel na
streho_«

»Jaz mislim samo to, da nimate do mene nikakršnih ob-
zirov in nikakršnega prijateljstva,« je vzkliknil gospod Renal
z vso grenkobo, ki mu jo je vzbudil ta spomin, »in takrat me
niti za paira niso imenovali!...«

»Jaz pa mislim, dragi prijatelj,« je smehljaje se odvrnila
gospa Renalova, »da bom bolj bogata kakor vi, da sem že
dvanajst let vaša družica in da moram imeti tudi jaz spričo
teh dejstev posvetovalni glas v zboru, in posebno v današnji
zadevi. Če vam je takle gospod Julijan več kot jaz,« je pri¬
stavila s slabo prikrito nejevoljo, »sem pripravljena, da grem
čez zimo k svoji teti.«

Te besede so se ji prav dobro posrečile. Iz njih je zvenela
odločnost, ki se skuša odeti v vljudnost; to je bilo za Renala
odločilno. Kakor pa je že navada na deželi, je še dolgo go¬
voril in znova prerešetaval vse razloge. Njegova žena mu ni
segala v besedo; v njegovem glasu je še zmeraj trepetala jeza.
Slednjič, ko je več kot dve uri brez potrebe besedičil, so za¬
čele pešati moči moža, ki je bil prebil vso noč v najhujšem
navalu jeze. Določil je smernice svojega vedenja, tako glede
na Valenoda kakor tudi glede na Julijana in Elizo.

Med tem dolgim prizorom je bila gospa Renalova enkrat
ali dvakrat skorajda občutila nekoliko sočutja z zares hudo
nesrečo moža, ki je bil že dvanajst let njen prijatelj. Toda
resnična strast je zmeraj sebična. Sicer pa je vsak trenutek
pričakovala, da ji bo priznal, da je prejšnji večer prejel tisto

137

prvo anonimno pismo; to priznanje pa ni hotelo priti. Da bi
se počutila gospa Renalova popolnoma varno, bi bila morala
poznati misli, ki jih je moglo vzbuditi tisto pismo človeku, od
katerega je bila odvisna njena usoda. Zakaj na deželi so moški
gospodarji javnega mnenja. Mož, ki toži, se osmeši, kar pa je
v Franciji vsak dan manj nevarno; njegova žena pa, če ji ne
daje več denarja, pade na stopnjo navadne delavke, ki za¬
služi petinsedemdeset centimov na dan, pa še si dobri ljudje
očitajo, če ji dajo delo.

Odaliska v haremu lahko z vso silo ljubi sultana; sultan
je vsemogočen, ona pa nima nikakršnega upanja, da bi ga
z raznimi zvijačami ukanila za njegovo oblast. Gospodovo
maščevanje je strašno, krvavo, toda vojaško, plemenito; su¬
nek z bodalom napravi vsemu konec. V devetnajstem stoletju
pa ubije mož svojo ženo tako, da jo udari z javnim zaniče¬
vanjem in da ji zapre vrata v vse salone.

Občutek nevarnosti se je prav živo vzbudil v gospe Re-
nalovi, ko se je vrnila v svoje prostore; neprijetno jo je zbo¬
del nered, v katerem je našla svojo sobo. Ključavnice vseh
njenih ličnih skrinjic so bile polomljene; iz parketnih tal je
bilo dvignjenih več deščic. »Nobenega usmiljenja ne bi imel
z menoj,« se je zgrozila. »Da je mogel tako razdejati ta par¬
ket iz raznobarvnega lesa, ki ga ima tako rad! Kadar stopi
kateri njegovih otrok z mokrimi čevlji nanj, je ves rdeč od
jeze! Zdaj pa je za vselej pokvarjen!« Pogled na nasilno
opustošenje jo je v trenutku rešil še zadnjih očitkov, ki si jih
je delala zavoljo svoje prelahke zmage.

Malo preden je pozvonilo k obedu, se je vrnil Julijan z
otroki. Ko so se strežaji pri poobedku umaknili, mu je rekla
gospa Renalova prav suho:

»Izrazili ste mi željo, da bi šli za kakšnih štirinajst dni
v Verrieres. Gospod Renal vam je pripravljen dati dopust.
Lahko odidete, kadar se vam bo zdelo primerno. Da pa otroci
ne bodo izgubljali časa, vam bomo vsak dan pošiljali njihove
naloge, ki jih boste popravljali.«

»Da,« je pritrdil Renal zelo pikro, »toda ne morem vam
dovoliti več kot teden dni.«

Julijan je na njegovem obrazu bral vznemirjenost človeka,
ki trpi hude muke.

»Ni se še odločil na nobeno stran,« je rekel svoji prijate¬
ljici, ko sta bila za trenutek sama v salonu.

138

Gospa Renalova mu je naglo povedala vse, kar je bila
ukrenila od jutra.

»Nocoj pa vse podrobnosti,« je pristavila smeje se.

»Ženska pokvarjenost!« je pomislil Julijan. »Kakšna sla,
kakšen nagon jih sili, da nas varajo?«

»Zdi se mi, da vas ljubezen razsvetljuje in hkrati slepi,«
ji je rekel nekoliko hladno; »vaše današnje vedenje je bilo
čudovito; ali pa bi bilo pametno, da bi se nocoj videla? V hiši
mrgoli sovražnikov. Pomislite samo na strastno sovraštvo, ki
ga občuti do mene Eliza.«

»Njeno sovraštvo je zelo podobno strastni ravnodušnosti,
ki jo bržčas vi občutite do mene.«

»Tudi če bi bil ravnodušen, vas moram rešiti iz nevar¬
nosti, v katero sem vas pahnil. Če bo naključje hotelo, da
bo gospod Renal govoril z Elizo, mu ta z eno besedo vse izda.
Lahko bi se skril zraven moje sobe, dobro oborožen...«

»Kaj? Tudi poguma nič?« je rekla gospa Renalova z vsem
ponosom plemenitega dekleta.

»Nikdar se ne bom toliko ponižal, da bi govoril o svojem
pogumu,« je odvrnil Julijan hladno, »to je nizkotno. Svet naj
sodi o dejanjih. Ampak,« je dostavil in jo prijel za roko, »ne
moreti si misliti, kako sem vam vdan in kako veliko je moje
veselje, da se pred najino kruto ločitvijo lahko od vas po¬
slovim.«

139

XXII

KAKO SO DELALI LETA 1830

Beseda je bila dana človeku, da z njo
skrije misel.

Malagrida

Komaj je prišel Julijan v Verrieres, si je že očital svojo
krivičnost do gospe Renalove. »Zaničeval bi jo kot omejeno
samičko, če bi bila v svoji slabosti odrekla v prizoru z Rena-
lom! Pomagati si zna iz zagate kakor kak diplomat; moja
čustva pa so na strani premaganca, ki je moj sovražnik. Moje
ravnanje izdaja malenkostnega meščana; moja nečimrnost je
užaljena, ker je Renal moški! Slavna in velika je družba,
kateri se imam čast prištevati: bedak sem, drugega nič.«

Chelan je bil odklonil vsa stanovanja, ki so mu jib kakor
za stavo ponujali najodličnejši liberalci v okolici, ko je bil
odstavljen in izgnan iz župnišča. Dve sobi, ki ju je bil vzel
v najem, sta bili do stropa založeni z njegovimi knjigami.
Julijan, ki je hotel pokazati Verrieresu, kaj je duhovnik, je
šel k svojemu očetu po kakih dvanajst smrekovih desk, ki
jih je sam nesel na hrbtu po vsej veliki cesti. Od bivšega
tovariša si je izposodil nekaj orodja in kmalu je stesal ne¬
kakšno knjižnico, v katero je uvrstil Chelanove knjige.

»Mislil sem, da te je izpridila nečimrnost posvetne druž¬
be,« mu je rekel starček, jokaje od veselja; »to, kar si storil
zame, docela odtehta otročarijo s svetlo uniformo častnega
stražnika, ki ti je nakopala toliko sovražnikov.«

Renal je Julijanu ukazal, naj se nastani v njegovi hiši.
Nihče ni slutil, kaj se je bilo zgodilo. Tretjega dne po svojem
prihodu je Julijan doživel, da je prišla prav gor do njegove
sobe nič manj znamenita oseba kot sam gospod podprefekt
Maugiron. Šele po dolgih dveh urah nesmiselnega blebetanja
in bridkih tožb nad človeško zlobnostjo, nad pomanjkanjem
poštenja pri ljudeh, ki jim je poverjeno upravljanje javnega
denarja, nad nevarnostjo, v kateri je uboga Francija, in tako
dalje in tako dalje, je Julijan vendar začel slutiti, kam meri

140

ta obisk. Bila sta že na mostovžu nad stopnicami, in ubogi
vzgojitelj, ki je bil že napol padel v nemilost, je s primerno
spoštljivostjo spremljal bodočega prefekta kakega srečnega
okrožja iz hiše, ko se je temu slednjič zljubilo, da se je začel
zanimati za Julijanove dohodke, hvaliti njegovo umerjenost
v denarnih zadevah in tako dalje in tako dalje. Naposled ga
je Maugiron s kar se da očetovskim izrazom pritisnil na svoje
prsi in mu predlagal, naj zapusti Renala in sprejme službo
pri nekem dostojanstveniku, ki ima za vzgojo  dorasle otroke
in ki, kakor kralj Filip, hvali Boga, ne toliko zato, ker mu jih
je dal, kakor zato, ker so se rodili v Julijanovi bližini. Njihov
vzgojitelj bo prejemal osemsto frankov plače, in sicer ne v
mesečnih obrokih, ker to ni imenitno, temveč četrtletno, in
sicer vedno vnaprej. Tako je rekel Maugiron.

Zdaj je prišla vrsta na Julijana, ki se je bil poldrugo uro
dolgočasil in čakal na besedo. Njegov odgovor je bil mojstr¬
ski in predvsem dolg kakor pastirski list. Iz njegovega od¬
govora je bilo mogoče razumeti vse, vendar pa ni ničesar
povedal jasno. V njem si lahko našel vdanost do Renala,
spoštovanje do verriereslcega prebivalstva in hvaležnost do
slavnega podprefekta. Podprefekt se je čudil, da more biti
kdo še bolj jezuitski kot on, in zaman je skušal doseči od
njega jasen odgovor. Julijan je bil ves očaran; pograbil je
priložnost, da se je lahko uril, in znova je začel isti odgovor
z drugimi besedami. Še nikdar ni zgovoren minister, ki hoče
izrabiti konec seje, ko se zdi, da se hoče zbornica predramiti,
povedal manj z več besedami. Komaj je bil Maugiron odšel,
se je začel Julijan smejati kakor blazen. Da bi se okoristil
s svojo jezuitsko vnemo, je napisal Renalu devet strani dolgo
pismo, v katerem mu je poročal o vsem, kar so mu povedali,
in ga ponižno prosil nasveta. »Ta lopov pa mi vendarle ni
povedal imena osebe, ki mi stavi ponudbo! Nihče drug ne
bo kot Valenod, ki v mojem pregnanstvu v Verrieres vidi
uspeh svojega anonimnega pisma!«

Ko je Julijan oddal svoje sporočilo, je odšel z doma, da
bi šel vprašat za svet abbeja Chelana. Bil je zadovoljen ka¬
kor lovec, ki lepega jesenskega dne ob šestih zjutraj stopi iz
soteske na planoto, kjer je obilo divjačine. Še preden pa je
prišel k dobremu župniku, so privedla nebesa, ki so ga hotela
zasuti z užitki, njegove stopinje pred Valenoda, kateremu
nikakor ni prikril, da mu je srce razdvojeno; siromašen mla-

141

denič, kakršen je on, živi samo poklicu, ki so mu ga nebesa
vzbudila v srcu, toda poklic ni vse na tem nizkotnem svetu.
Da bi bil vreden delavec v vinogradu Gospodovem in da ne
bi bil do kraja nevreden toliko učenih sodelavcev, mu je
treba še izobrazbe; zato da namerava oditi za dve leti v Be-
sangon v semenišče, kar ga bo dosti stalo; zaradi tega je ne¬
izogibno potrebno, da si kaj prihrani, kar bi šlo seveda veliko
laže s plačo osemsto frankov, ki bi jo plačevali četrtletno,
kako pa s šeststo franki, ki jih človek zafrčka od meseca do
meseca. Po drugi strani pa, če ga je nebo privedlo k Rena-
lovim otrokom, in zlasti še, če mu je vdihnilo posebno nag¬
njenje do njih, mu mar ni hotelo s tem pokazati, da ne bi
bilo na mestu, če bi zapustil to službo vzgojitelja in jo za¬
menjal za drugo?_

Julijan je v tej vrsti zgovornosti, ki je stopila na mesto
naglih dejanj dobe cesarstva, dosegel tako popolnost, da se
je nazadnje že sam dolgočasil pri zvoku svojih besed.

Ko se je vrnil domov, je našel Valenodovega strežaja v
popolni livreji, ki ga je iskal po vsem mestu s povabilom k
obedu še za isti dan.

Julijan še nikdar ni bil prestopil Valenodovega praga; še
malo dni prej je bil razmišljal samo o tem, kako bi ga na¬
klestil, ne da bi si s tem nakopal policijsko kazen. Čeprav je
bil obed napovedan šele ob enih, se je zdelo Julijanu bolj
spoštljivo zglasiti se že ob pol enih delovni sobi gospoda
ravnatelja ubožnostnega sklada. Našel ga je med kupom list¬
kov, kjer se je šopiril v vsej svoji važnosti. Njegovi črni za-
lizki, njegovi izredno košati lasje, njegova grška čepica, ki
mu je postrani čepela na temenu, njegova velikanska pipa,
njegove lepo vezene copate, debele zlate verige, ki so se kri¬
žale v vseh smereh na njegovih prsih, ves sijaj podeželskega
finančnika, ki se šteje za imovitega človeka, vse to Julijanu
ni vzbujalo nikakršnega spoštovanja, samo še bolj ga je
srbelo, da bi mu jih naložil, kolikor mu jih je bil dolžan.

Poprosil je za čast, da bi bil predstavljen gospe Valeno-
dovi; gospa pa se je prav tedaj oblačila in ni mogla nikogar
sprejeti. V nadomestilo pa je smel biti priča, kako se je pre¬
oblekel gospod ravnatelj. Nato sta odšla b gospe Valenodovi,
ki mu je s solzami v očeh predstavila svoje otroke. Ta dama,
ena najodličnejših v Verrieresu, je imela velik moški obraz,

142

ki si ga je za to svečano priložnost namazala z rdečilom.
Prizadevala si je, da bi pokazala vsa svoja materinska čustva.

Julijan je pomislil na gospo Renalovo. V svoji nezauplji¬
vosti je bil dovzeten samo za tisto vrsto spominov, ki jib
vzbujajo nasprotja, in ti so ga zdaj prevzeli s tako silo, da
je začutil nežno ganjenost. To razpoloženje je še povečal po¬
gled na ravnateljevo hišo. Razkazali so mu jo od vrha do tal.
Vse v njej je bilo krasno in novo in povedali so mu ceno
slehernega kosa pohištva. Toda Julijan je v vsem videl nekaj
nečednega, kar je dišalo po ukradenem denarju. Vsi, celo
služinčad, so se držali, kakor da se trudijo, da bi se obvaro¬
vali zaničevanja.

Prišli so tudi davkar, upravitelj neposrednih dajatev,
orožniški častnik in še dva ali trije drugi javni uradniki s
svojimi ženami. Za njimi je prišlo tudi še nekaj bogatih libe¬
ralcev. Obed je bil pripravljen. Julijanu, ki je bil že tako in
tako zelo slabe volje, je prišlo na misel, da sede na drugi
strani za steno obednice ubogi jetniki, katerim so bili morda
prikrajšali njihove deleže mesa, zato da so lahko nakupili
vse to neokusno razkošje, s katerim so ga hoteli preslepiti.

»Mogoče so v tem trenutku lačni,« je rekel sam pri sebi;
grlo se mu je stisnilo; ni mogel jesti in skorajda tudi ne go¬
voriti. Četrt ure pozneje pa mu je bilo še veliko hujše. Zdaj
pa zdaj je bilo slišati glasove neke narodne pesmi, ki jo je
pel eden izmed jetnikov in ki je bila res nekoliko nedostojna.
Valenod je pogledal enega svojih ljudi v paradni livreji, ki je
izginil, in kmalu ni bilo več slišati petja. V tistem trenutku
je strežaj ponudil Julijanu renskega vina v zelenem kozarcu,
in gospe Valenodovi se je zdelo potrebno pripomniti, da stane
steklenica tega vina na mestu samem devet frankov. Julijan
je držal v roki svoj zeleni kozarec in je rekel Valenodu:

»Zdaj ne pojejo več tiste nedostojne pesmi.«

»No, seveda, vrag jih vzemi!« je odvrnil ravnatelj zmago¬
slavno, »ukazal sem capinom, naj molče.«

Te besede so bile za Julijana pretrde; imel je sicer svo¬
jemu stanu primerno vedenje, ne pa še srca. Kljub licemer¬
stvu, v katerem se je tako pogosto vadil, je začutil, da mu je
po licu spolzela debela solza.

Skušal jo je skriti za zelenim kozarcem; bilo pa mu je
popolnoma nemogoče, da bi izkazal čast renskemu vinu in ga

143

poskusil. »Prepovedati petje!« je rekel sam pri sebi; »o moj
Bog! In ti to dovoliš!«

Na srečo ni nihče opazil njegove nespodobne ganjenosti.
Gospod davkar je zapel prve besede neke pesmi, ki je izra¬
žala čustva kraljevih pristašev. Med hrupnim pripevom, ki
so ga peli vsi v zboru, je rekla Julijanu njegova vest: »To
je torej tista umazana sreča, do katere se lahko prikoplješ,
in samo v teh okoliščinah in v taki družbi jo boš smel uživati!
Imel boš mogoče službo, ki ti bo donašala dvajset tisoč fran¬
kov; medtem pa, ko se boš mastil z mesom, boš moral pre¬
povedati ubogemu jetniku, da bi smel peti. Prirejal boš obede
z denarjem, ki ga boš kradel od njegove borne hrane, in med
tvojim obedom bo siromak samo še bolj nesrečen! — O, Na¬
poleon! Kako sladko je bilo v tvojih časih, ko se je človek
povzpel do premoženja skozi vojne nevarnosti! Ampak stra¬
hopetno povečevati siromaku trpljenje! ...«

Priznati moram, da mi vzbuja Julijanova slabost, ki jo
razodeva ta samogovor, prav klavrno mnenje o njem. Bil bi
vreden tovariš tistih salonskih zarotnikov, ki trdijo, da hočejo
temeljito spremeniti razmere velike dežele, pa nočejo imeti
na vesti niti najmanjše praske.

Julijana so šiloma spomnili na njegovo vlogo. Niso ga po¬
vabili v tako dobro družbo zato, da bi sanjal in ničesar ne
povedal.

Upokojen tovarnar barvanega platna, dopisni član besan-
^onske in uzeške akademije, ga je ogovoril z enega konca
mize na drugega in ga vprašal, ali je res, kar se splošno go¬
vori o njegovem čudovitem napredku v proučevanju novega
testamenta.

Takoj je zavladala gluha tišina; kakor bi ga pričaral, se je
znašel latinski novi testament v rokah učenega člana obeh
akademij. Na Julijanov odgovor je nekdo kar na slepo prebral
kratek latinski stavek. Julijan je začel deklamirati; njegov
spomin se mu ni izneveril in nad tem čudom so strmeli z glas¬
nim hrupom, ki je običajen, ko se obed bliža koncu. Julijan
je gledal damam v žareče obraze; marsikatera ni bila na¬
pačna. Opazil je med njimi ženo davkarja, znamenitega iz¬
siljevalca.

»Zares me je sram, da pred damami tako dolgo govorim
latinsko,« je dejal in jo pri tem pogledal. »Če hoče biti go¬
spod Rubigneau — to je bil član obeh akademij — tako

144

dober, da nam prebere kar na slepo kak latinski stavek, ga
bom poskusil za spremembo brez priprave prevesti, namesto
da nadaljujem z latinskim besedilom.« Ta druga preizkušnja
ga je dvignila na vrhunec slave. Navzočih je bilo tudi več
bogatih liberalcev, ki pa so bili vsi srečni družinski očetje,
katerih otroci bi utegnili dobiti kakšno podporo; zato so se
bili po zadnjem misijonu kar čez noč spreobrnili. Navzlic tej
premišljeni politični potezi jih ni hotel Renal nikdar sprejeti
v svoji hiši. Ti vrli ljudje, ki so poznali Julijana samo po
njegovem slovesu in so ga tistega dne, ko je prišel v mesto
kralj, videli na konju, so ga najbolj glasno občudovali. »Kdaj
se bodo ti bedaki naveličali poslušati ta svetopisemski slog,
o katerem ničesar ne razumejo?« si je mislil. Toda nasprotno,
ta slog jih je zabaval, ker je bil tako nenavaden, in smejali
so se mu. Julijan pa se ga je naveličal.

Ko je ura odbila šest, je resno vstal in spregovoril o ne¬
kem poglavju nove Ligorijeve teologije, ki se ga je moral na¬
učiti do naslednjega dne, da ga pove gospodu Chelanu. »Za¬
kaj moj poklic je v tem,« je pristavil vljudno, »da dajem
drugim naloge, ki se jih morajo učiti na pamet, in da se jih
tudi sam učim na izust.«

Vse se je smejalo, vse ga je občudovalo; takšen je pač duh,
ki vlada v Verrieresu. Julijan je bil že vstal in vsi so se
dvignili, ne oziraje se na družabne običaje. Tako velika je
moč duha. Gospa Valenodova ga je pridržala še četrt ure;
moral je po vsej sili slišati otroke, kako znajo katekizem; bilo
je prav zabavno, kako so pripovedovali vse vprek in vse za¬
menjavali, kar pa je opazil samo Julijan. Vendar pa jim ni
hotel ničesar popravljati. »Kakšna nevednost v osnovnih poj¬
mih verouka!« si je mislil. Slednjič se je poslovil v upanju,
da se bo vendar že izmuznil; toda prenesti je bilo treba še
neko Lafontainovo basen.

»Ta pisatelj je dokaj nemoralen,« je dejal gospe Valeno-
dovi; »v neki basni o gospodu Janezu Chouartu se drzne
smešiti, kar je najbolj častitljivega na svetu. Najboljši ko¬
mentatorji ga močno grajajo.« Preden je Julijan odšel, je do¬
bil še štiri ali pet povabil na obed. »Ta človek dela čast na¬
šemu okrožju,« so vsi vprek veselo vzklikali gostje. Šli so
tako daleč, da so celo govorili o ustanovi, ki naj bi mu jo
dovolili iz občinskih sredstev, da bi mu bilo omogočeno na¬
daljevanje študija v Parizu.

10 Rdeče in črno

145

Medtem ko je obednica odmevala od teh neprevidnih be¬
sed, je bil Julijan naglo prišel do hišnih vrat. »Ah, drhal,
drhal!« je vzkliknil na tiho trikrat ali štirikrat zaporedoma
in z veseljem srkal vase sveži zrak.

V tistem trenutku se je zdel samemu sebi popoln aristo¬
krat, on, ki sta ga dolgo tako silno bodla zaničljiv nasmeh in
ohola domišljavost, ki ju je slutil za vsemi vljudnostmi, s ka¬
terimi so ga obsipali pri Renalovih. Ni se mogel ubraniti ob¬
čutka velikanske razlike. »Pozabimo celo na to, da gre tu za
denar, ki je ukraden ubogim jetnikom, in tudi to, da jim bra¬
nijo peti,« si je ponavljal, ko je odhajal. »Renalu vendar še
nikoli ni prišlo na misel, da bi svojim gostom pravil, koliko
stane sleherna steklenica vina, ki jim jo prinesejo na mizo.
In kadar Valenod našteva svoja posestva, kar venomer po¬
čenja, ne more v navzočnosti svoje žene govoriti o svoji hiši,
o svojih posestvih in tako dalje, ne da bi poudarjal tvoja hiša,
tvoje  posestvo.«

Ta dama, ki je navidezno tako dovzetna za prijetnosti, ki
jih nudi bogastvo, je pravkar med obedom grdo nahrulila
slugo, ki je razbil kozarec s stojalcem in tako pokvaril enega
izmed njenih ducatov;  in sluga ji je odgovoril skrajno ne¬
sramno.

»Kakšna družba!« se je zgražal Julijan. »Tudi če bi mi
dali polovico tega, kar nakradejo, ne bi hotel živeti med
njimi. Lepega dne bi se izdal; ne bi se mogel premagati, da
ne bi izrazil zaničevanja, ki mi ga vzbujajo.«

Vendar pa se je moral po navodilih gospe Renalove ude¬
ležiti še nekaterih obedov te vrste; Julijan je prišel v modo;
odpustili so mu njegovo obleko častnega stražnika ali, bolje
rečeno, prav ta nespametnost je bila pravi vzrok njegovih
uspehov. Kmalu so v Verrieresu govorili samo o tem, kdo bo
končno zmagal v boju in pridobil zase učenega mladega moža,
Renal ali ravnatelj ubožnostnega sklada. Ta dva gospoda sta
sestavljala z gospodom Maslonom nekakšen triumvirat, ki je
že leta in leta strahoval mesto. Županu so ljudje zavidali,
liberalci so se pritoževali nad njim; ampak navsezadnje je bil
vendarle plemenitaš in ustvarjen za nekaj boljšega, medtem
ko Valenodu njegov oče najbrž ni bil zapustil niti šeststo fran¬
kov letnih dohodkov. V njegovi mladosti so ga vsi pomilovali
zaradi njegove siromašne jabolčno zelene obleke, ki so jo
povsod poznali, in šele pozneje je prišla zavist zaradi nje-

146

govih normandskih konj, njegovih zlatih verig, njegovih iz
Pariza naročenih oblek, skratka zaradi vse njegove sedanje
blaginje.

Julijanu se je zdelo, da je med vso to množico popolnoma
novih ljudi odkril enega samega poštenega človeka; bil je
geometer, pisal se je Gros in je veljal za jakobinca. Julijan,
ki se je bil zaobljubil, da ne bo govoril nikdar drugega kot
tisto, kar se bo zdelo njemu samemu napačno, se je moral
do Grosa vesti skrajno oprezno.

Iz Yergyja je dobival debele svežnje nalog. Dobil je
nasvet, naj čimprej večkrat obišče svojega očeta, in moral
se je vdati tej žalostni nujnosti. Skratka, popravljal je za¬
dosti dobro svoje slabo ime, ko je nekega jutra ves iznenaden
začutil, da mu je nekdo položil obe roki na oči in ga zbudil.

Bila je gospa Renalova, ki je imela opravek v mestu in
je prihitela k njemu; tako silno se ji je mudilo, da je z vsakim
korakom preskočila kar po štiri stopnice. Pustila je otroke,
da so se zabavali s kuncem, ki je bil njihov ljubljenec in ki
so ga vzeli s seboj na pot; tako se ji je posrečilo, da je prišla
za trenutek pred njimi v Julijanovo sobo. Ta trenutek je bil
sladak, a zelo kratek; ko so prišli otroci s kuncem, ki so ga
hoteli pokazati svojemu prijatelju, je gospa Renalova izginila.
Julijan je vse lepo sprejel, celo kunca. Zdelo se mu je, da je
spet našel svojo rodbino; čutil je, da ima otroke rad in da
mu je prijetno z njimi kramljati. Čudil se je njihovim glaso¬
vom in uglajenosti njihovih otroških kretenj; čutil je potrebo,
da opere svojo dušo vsega, kar je nizkotno, vseh neprijetnih
misli, ki so ga mučile v Verrieresu. Tu je bil v večnem strahu,
da ne bi česa zagrešil, in v njem sta se neprenehoma borila
sla po razkošju in občutek revščine. Ljudje, pri katerih je
obedoval, so mu zaupali pri pečenki stvari, ki so bile zanje
ponižujoče, za tiste, ki so jih poslušali, pa ogabne.

»Vi, ki ste odličnega rodu, imate prav, da ste ponosni,« je
rekel gospe Renalovi. In pripovedoval ji je o vseh obedih, ki
se jih je bil moral udeležiti.

»Torej ste zares v modi!« In smejala se je od srca, ko je
pomislila na rdečilo, ki se je z njim zdelo gospe Valenodovi
potrebno namazati se vselej, kadar je pričakovala Julijana.
»Zdi se mi, da pripravlja napad na vaše srce,« se je pošalila.

Zajtrk je bil zelo prijeten. Čeprav so jima bili otroci na
videz napoti, je vendar njihova navzočnost še povečevala

10*

147

splošno srečo. Ubogi otroci niso vedeli, kako bi pokazali svoje
veselje, da spet vidijo Julijana. Služinčad jim ni pozabila
povedati, da mu ponujajo dvesto frankov več, da bi vzgajal
male Valenodke.

Med obedom je mali Stanislav Ksaverij, še ves bled od
hude bolezni, nenadoma vprašal mater, koliko sta vredna
njegov srebrni jedilni pribor in kupica, iz katere je pil.

»Zakaj pa bi rad vedel?«

»Prodal ju bom; izkupiček pa bom dal gospodu Julijanu,
da se ne bo obrisal pod nosom,  če ostane pri nas.«

Julijan ga je s solzami v očeh poljubil. Njegova mati se
je dobesedno razjokala, medtem ko ga je Julijan vzel na ko¬
lena in mu razložil, da ne sme uporabljati besed obrisati se
pod nosom,  ki jih pozna v tem pomenu samo govorica hlap¬
cev. Ko je videl, kakšno veselje dela s tem gospe Renalovi, je
skušal s slikovitimi zgledi, ki so otroke zelo zabavali, na¬
zorno razložiti, kaj se pravi obrisati se pod nosom.

»Že  razumem,« je dejal Stanislav; »na primer krokar,
ki je tako neumen, da izpusti sir, ki ga pobere lisica, tista
priliznjenka.«

Gospa Renalova, ki je bila vsa iz sebe od veselja, je hotela
svoje otroke zadušiti s poljubi; to pa ni šlo drugače, kot da
se je pri tem nekoliko naslanjala na Julijana.

Nenadoma so se vrata odprla; bil je Renal. Njegov strogi
in čemerni obraz je bil v čudnem nasprotju s tiho veselostjo,
ki jo je njegova navzočnost pregnala. Gospa Renalova je pre¬
bledela; ni bila sposobna, da bi kaj prikrivala. Julijan je
poprijel besedo. Govoril je zelo glasno in začel gospodu žu¬
panu pripovedovati o srebrni kupici, ki jo je hotel Stanislav
prodati. Prepričan je bil, da bo s to zgodbo slabo naletel.
Sprva je Renal pri besedi srebro  nagonsko namršil obrvi.
»Če kdo omenja to kovino,« je pomislil, »pomeni to zmerom
uvod v kakšno zahtevo, ki jo ima do moje denarnice.«

Tu pa je šlo za vse kaj drugega kot za denar; vse njegove
sumnje so se podvojile. Slika sreče, ki je vladala v njegovi
rodbini med njegovo odsotnostjo, ni bila nič kaj prikladna,
da bi izgladila nesporazum pri človeku, ki je bil tako žgečk¬
ljivo nečimrn. Ko je njegova žena začela hvaliti Julijana, na
kako ljubezniv in duhovit način zna vcepljati svojim gojen¬
cem nove pojme, je odvrnil:

148

»Da, da! Saj vem, da sem po njegovi zaslugi svojim rod¬
nim otrokom zoprn. Njemu je pač lahko, da je z njimi stokrat
bolj ljubezniv kakor jaz, ki sem navsezadnje vendarle gospo¬
dar v hiši. V tem našem stoletju si vse prizadeva, da bi izpod¬
kopalo sleherno zakonito  oblast. Uboga Francija!«

Gospa Renalova si ni delala nikakršnih misli o odtenkih
sprejema, ki ga je bila deležna pri svojem možu. Pravkar se
je za trenutek domislila, da bi mogla preživeti dvanajst ur
z Julijanom. Y mestu je morala nakupiti vse polno stvari in
izjavila je, da hoče na vsak način obedovati v gostilni. Te
misli se je trmasto oklenila, in ni ji bilo mar, kaj bo k temu
rekel ali kaj bo storil njen mož. Otroci so bili navdušeni že
pri sami besedi gostilna,  ki jo s tako naslado pri vsej svoji
sramežljivosti izgovarjajo otroci našega časa.

Renal je zapustil svojo ženo v prvi prodajalni modnih
novosti, v katero je stopila, ter odšel na nekaj obiskov. Vrnil
se je še bolj čemeren kot je bil zjutraj; bil je prepričan, da
vse mesto govori o njem in o Julijanu. V resnici mu ni še
nihče ničesar namignil o žaljivih govoricah, ki so krožile v
javnosti. Vse, o čemer so govorili z gospodom županom, je
merilo edinole na to, da bi izvedeli, ali bo ostal Julijan pri
njem s šeststo franki ali pa bo sprejel osemsto frankov, ki
mu jih ponuja ravnatelj ubožnostnega sklada.

Ravnatelj, ki je srečal Renala v družbi, se je kazal zelo
hladnega. Njegovo vedenje ni bilo nespretno; na deželi sploh
opažamo malo lahkomiselnosti; občutki so tam tako redki,
da jih je prav lahko potisniti v ozadje.

Valenod je bil človek, ki ga imenujejo sto milj od Pariza
faraud,  kar pomeni prešernega in surovega človeka. Od leta
1815 dalje mu je šlo vse kot po maslu in to ga je utrdilo v
njegovih nečednih nakanah. V Verrieresu je vladal tako re¬
koč pod Renalovim vodstvom; bil pa je mnogo podjetnejši od
njega, zardeval ni pred ničemer, vmešaval se je v vse, hodil
od Poncija do Pilata, pisaril, govoril, požiral ponižanje za
ponižanjem; in ker ni imel nikakršnih osebnih zahtev, je
končno omajal ugled svojega župana pri cerkveni oblasti.
Valenod je bil govoril kramarjem v domačem okraju nekako
takole: »Dajte mi dva največja neumneža, kar jih je med
vami«; možem postave: »Pokažite mi dva največja neved-
neža«; zdravnikom: »Imenujte mi dva največja mazača.« In

149

ko je zbral najbolj ničvredne ljudi vseh poklicev, jim je dejal:
»Tako, zdaj pa vladajmo!«

Delovanje teh ljudi je Renala odbijalo. Robatega Vale-
noda pa ni mogla užaliti nobena stvar, niti to ne, da mu mali
abbe Maslon nikakor ni prizanašal v javnosti in ga je večkrat
postavil na laž.

Sredi njegovih uspehov pa se je Valenodu zazdelo po¬
trebno, da bi se z nesramnimi malenkostmi zavaroval zoper
debele resnice, ki je čutil, da mu jih lahko vsakdo zaluča v
obraz. Njegova podjetnost se je še podvojila, odkar so se mu
po Appertovem obisku nekoliko tresle hlače. Od takrat je
bil že trikrat v Besan^onu; odposlal je po več pisem z vsako
pošto; druga je pošiljal po neznancih, ki so prihajali k njemu,
ko je bila že temna noč. Mogoče ni storil pametno, da je dal
odstaviti starega župnika Chelana; zakaj ta nasilni korak je
bil kriv, da so ga imeli mnogi pobožni ljudje iz boljših hiš
za silno hudobnega človeka. Sicer pa je bil zaradi te usluge,
ki jo je izkazal velikemu vikarju Frilairu, popolnoma odvisen
od njega; dobival je od njega prav čudna naročila. Tako daleč
je bila dozorela njegova politika, ko si je dovolil zabavo, da
je napisal anonimno pismo. Da je bila njegova zadrega še
večja, mu je njegova žena izjavila, da hoče imeti Julijana v
svoji hiši; v svoji nečimrnosti si je bila to vtepla v glavo.

V tem položaju je Valenod spoznal, da bo moralo razmerje
med njim in njegovim nekdanjim zaveznikom Renalom priti
do razčiščenja. Renal je začel govoriti z njim s trdimi bese¬
dami, kar pa mu ni šlo bogve kako do živega; ampak utegnil
bi pisati v Besan^on ali celo v Pariz. Kar nenadoma bi utegnil
priti v Verrieres bratranec kakšnega ministra in prevzeti
ubožnostni sklad. Valenod je že pomislil na to, da bi se pri¬
bližal liberalcem: zavoljo tega jih je bilo tudi nekaj povab¬
ljenih na obed, ki se ga je bil udeželil Julijan. Tako bi bil
našel mogočno oporo zoper župana. Ampak lahko bi nepri¬
čakovano prišlo do volitev in bilo je več kot očitno, da sta
ubožnostni sklad in neugoden izid glasovanja nezdružljiva.
Gospa Renatova, ki je to politiko dobro poznala, je o njej
govorila z Julijanom, medtem ko jo je pod roko vodil iz pro¬
dajalne v prodajalno; tako ju je pot polagoma pripeljala na
Sprehajališče zvestobe,  kjer sta preživela nekaj ur skoraj
tako v miru kakor v Vergyju.

150

Med tem časom je Valenod poskušal odgoditi odločilni
razgovor s svojim bivšim predstojnikom; pomagal si je s tem,
da je nastopal proti njemu prav predrzno. Tistega dne se je
to vedenje sicer še obneslo, a župana je le še bolj ozlovoljilo.

Še nikdar ni nečimrnost, ki se je bojevala z vsem, kar je
najbolj trpkega in malenkostnega v nizkotni ljubezni do de¬
narja, spravila človeka v bednejše stanje, kot je bilo Rena-
lovo, ko je stopil v gostilno.  Nasprotno pa njegovi otroci niso
bili še nikdar bolj veseli in bolj zadovoljni. To nasprotje ga
je do kraja ozlovoljilo.

»Kakor vidim, sem v svoji rodbini odveč,« je dejal, ko je
vstopil, z glasom, s katerim je hotel vzbujati spoštovanje.

Namesto odgovora ga je potegnila njegova žena na stran
in mu povedala o nujnem sklepu, da pošlje Julijana od hiše.
Srečne ure, ki jih je bila pravkar doživela, so ji vrnile lahkot¬
nost in odločnost, ki sta bili potrebni za uresničitev natančno
izdelanega načrta, ki ga je kovala že štirinajst dni. Verriere-
skega župana pa je bilo dokončno zmedlo v dno duše to, da je
bil izvedel, da se v mestu javno norčujejo iz njega, ker je
tak stiskač. Valenod je bil velikodušen, kakor so velikodušni
tatovi; sijajno se je bil izkazal pri zadnjih petih ali šestih
zbirkah za Družbo sv. Jožefa, za Marijino družbo, za Družbo
svetega zakramenta in tako dalje in tako dalje.

Med verriereskimi in okoliškimi podeželskimi plemiči, ki
so bili spretno razvrščeni v zapiskih redovnikov nabiralcev
po zneskih, ki so jih darovali, je bilo videti Renalovo ime več
kot enkrat v zadnji vrsti. Zaman je trdil, da ničesar ne za¬
služi.  Duhovščina v tem vprašanju ne pozna šale.

151

XXIII

URADNIKOVE SKRBI

II piacere di alzar la testa tutto
Tamio, e ben pagato da certi quarti
d’ora che bisogna passar.*

Časti

Toda pustimo tega malenkostnega človeka z njegovimi
malenkostnimi skrbmi; čemu pa je vzel v svojo hišo značaj¬
nega človeka, ko mu je bilo treba hlapčevske duše? Zakaj ne
zna izbirati svojih ljudi? V devetnajstem stoletju gredo po
navadi stvari takole pot: Kadar mogočen človek plemenitega
rodu sreča značajnega človeka, ga ubije, izžene, zapre ali pa
tako poniža, da, nespameten kakor je, umre od hudega. Po
naključju v tem primeru še ni značajni človek tisti, ki trpi.
Velika nesreča majhnih francoskih mest in volitvenih vlad,
kakršno ima na primer New York, je, da ne morejo pozabiti,
da žive na svetu ljudje Renalovega kova. V mestu, ki šteje
dvajset tisoč prebivalcev, so ti ljudje poosebljeno javno mne¬
nje in javno mnenje je strašno v deželah, ki imajo ustavo.
Človek, ki je prinesel na svet blago in plemenito dušo in ki
bi bil vaš prijatelj, če ne bi stanoval sto milj daleč, sodi o vas
po javnem mnenju vašega mesta, to javno mnenje pa ust¬
varjajo bedaki, ki so se po naključju rodili kot plemiči in ki
so bogati in umerjenega mišljenja. Gorje tistemu, ki se od¬
likuje!

Takoj po obedu so se vrnili v Vergy; že čez dva dni pa je
Julijan spet zagledal vso rodbino v Verrieresu.

Ni še minila ura, ko je Julijan v svoje veliko začudenje
opazil, da mu gospa Renalova nekaj prikriva. Kakor hitro je
prišel v bližino, je pretrgala pogovor s svojim možem, in
zdelo se je skoraj, kot bi želela, da bi se oddaljil. Julijan si
tega ni dal dvakrat reči. Postal je hladen in udržan. Gospa

* Zadovoljstvo, da smeš vse leto nositi glavo pokonci, moraš
drago plačati v nekaterih trenutkih, ki jih moraš preživeti.

152

Renalova je spremembo sicer opazila, a si je ni skušala raz¬
ložiti. »Mogoče pa dobim naslednika?« je pomislil Julijan.
»Še predvčerajšnjim je bila z menoj tako prisrčna! Pravijo,
da tako delajo odlične dame. Ravnajo kakor kralji; nikdar
niso z nikomer ljubeznivejši kot z ministrom, ki ga, ko se
vrne domov, že čaka odslovilno pismo.«

Julijan je opazil, da so se sukali pogovori, ki so mahoma
utihnili, kadar se je približal, dostikrat okrog velike hiše,
ki je bila last verriereske občine; bila je stara, a prostorna
in udobna, in stala je prav nasproti cerkve v najbolj trgov¬
skem delu mesta. »Kaj more biti skupnega med to hišo in
novim ljubimcem?« se je vpraševal Julijan. V svojem ogor¬
čenju si je ponavljal mične stihe Franca I., ki so se mu zdeli
novi, ker se jih je šele pred mesecem dni naučil od gospe
Renalove. Koliko priseg, koliko poljubov je bilo takrat po¬
stavilo na laž vsak posamezen stih!

Souvent femmes varient,
bien fol est qui s’y fie.*

Renal se je odpeljal s pošto v Besangon. Za to potovanje
se je odločil po pogovoru, ki je trajal dve uri; bil je videti
zelo potrt. Ko se je vrnil, je vrgel na mizo debel sveženj, zavit
v siv papir.

»To je torej tista neumna zadeva,« je dejal svoji ženi.

Uro pozneje je Julijan videl raznašalca lepakov, ki je
odnesel debeli zavitek; urno je stopil za njim. »Na prvem
cestnem vogalu bom izvedel to skrivnost.«

Nestrpno je čakal za raznašalcem, ki je s svojim debelim
čopičem mazal hrbtno stran lepaka. Brž ko je bil lepak na
svojem mestu, je radovedni Julijan zagledal zelo podrobno
objavo, da se odda na javni dražbi v najem tista velika hiša,
ki se je njeno ime tako pogosto ponavljalo v Renalovih po¬
govorih z njegovo ženo. Dražba je bila napovedana za na¬
slednji dan v občinski dvorani ob dveh, ko bo ugasnil tretji
ogenj. Julijan je bil zelo začuden; rok se mu je zdel nekoliko
kratek; kako bodo imeli vsi, ki se za stvar zanimajo, dovolj
časa, da zvedo o tem? Sicer pa mu ta lepak, ki je bil na-

* Nestalen ženske je značaj,
bedak, kdor ji verjame kaj.

153

tisnjen štirinajst dni poprej in ki ga je v celoti prebral na
treh različnih krajih, ni povedal ničesar.

Šel si je ogledat hišo, ki so jo oddajali v najem. Vratar ni
videl, da prihaja, in je skrivnostno pripovedoval nekemu
sosedu:

»Vse zaman, vam pravim! Gospod Maslon mu je obljubil,
da jo bo dobil za tristo frankov; in ko se je župan otepal, ga
je veliki vikar Frilair poklical v škofijo.«

Zdelo se je, da je Julijanov prihod zelo neprijeten pri¬
jateljema, ki nista zinila nobene več.

Julijan ni zamudil dražbe. V slabo razsvetljeni dvorani se
je trlo ljudstva; vsi tisti ljudje so čudno merili  drug drugega.
Njihove oči so bile uprte v mizo, kjer je Julijan na kositrnem
krožniku zagledal tri majhne, skoraj dogorele sveče. Sodni
sluga je zaklical: »Tristo frankov, gospoda!«

»Tristo frankov! To je od sile!« je nekdo tiho dejal svo¬
jemu sosedu. Julijan je stal prav med njima.

»Vredna jih je več kot osemsto; to moram podražiti.«

»To bi bilo bob ob steno. Kaj boš imel od tega, če si na¬
koplješ na glavo Maslona, Valenoda, škofa, njegovega straš¬
nega velikega vikarja Frilaira in vso to svojat?«

»Tristodvajset frankov!« je zaklical oni.

»Buča ti neumna!« je odvrnil sosed. »Glej, tu stoji županov
vohun,« je pristavil in pokazal na Julijana.

Julijan se je živahno obrnil, da bi ga prijel za besedo;
naša dva soseda pa se nista prav nič več menila zanj. Njuna
hladnokrvnost je tudi njega pomirila. V tistem trenutku je
ugasnil zadnji konček sveče in zategli glas sodnega sluge je
prisodil hišo za devet let gospodu Saint-Giraudu, načelniku
pisarne pri prefekturi v ***, in sicer za tristotrideset frankov.

Brž ko je odšel župan iz dvorane, se je začelo zabavljanje.
»Grogeotova nespametnost stane občino trideset frankov,« je
rekel nekdo. — »Saint-Giraud se bo že maščeval nad Gro-
geotom, boš videl!«

»Kakšna lopovščina!« je dejal neki debel človek na Juli-
janovi levici; »hiša, za katero bi bil jaz rad dal osemsto fran¬
kov za svojo tovarno, in pri tem bi bil še napravil dobro
kupčijo!«

»Beži, beži,« mu je odgovoril mlad liberalen tovarnar, »kaj
ni Saint-Giraud član kongregacije? Kaj ne uživajo njegovi
štirje otroci državne podpore? Siromak! Verriereska občina

154

mu mora povišati letno plačo za petsto frankov, takšna je
ta stvar.«

»Pa da ni mogel župan tega preprečiti!« je pripomnil
tretji. »Je sicer ultra,  to je res; ampak krade ne!«

»Ne krade?« se je oglasil nekdo drug. »Seveda ne, kradejo
tatovi.* Vse to se steka v veliko skupno malho in se ob koncu
leta razdeli. Ampak tamle je mali Sorel; pojdimo od tod!«

Julijan se je vrnil zelo slabe volje; našel je gospo Rena-
lovo zelo žalostno.

»Ali prihajate od dražbe?« mu je rekla.

»Da, milostljiva, kjer sem imel čast, da sem veljal za vo¬
huna gospoda župana.«

»Če bi me bil ubogal, bi bil odpotoval.«

V tistem trenutku se je prikazal Renal; bil je zelo mrk.
Obed je minil, ne da bi bil kdo spregovoril. Renal je velel
Julijanu, naj odpotuje z otroki v Vergy. Potovanje je bilo
žalostno. Gospa Renalova je tolažila svojega moža.

»Vi bi morali biti takih stvari že navajeni, dragi moj!«

Zvečer so molče sedeli okrog domačega ognjišča. Praske¬
tanje gorečih bukovih polen je bilo njihovo edino razvedrilo.
Bil je eden tistih trenutkov pobitosti, ki se včasih oglašajo
tudi v najbolj složnih rodbinah. Tedaj se je veselo oglasil
eden izmed dečkov:

»Zvoni, zvoni!«

»Vraga! Če je Saint-Giraud, ki hoče porabiti priložnost
s pretvezo, da se mi zahvali,« je vzkliknil župan, »mu bom
povedal, kar mu gre; to je res od sile. Valenodu gre hvala,
sramota pa pade name. Kaj naj rečem, če bodo ti preklicani
jakobinski časopisi razbobnali to zgodbico in me naslikali kot
nekakšno uradniško strašilo?«

V tistem trenutku je za služabnikom vstopil zelo lep moški
z velikimi črnimi zalizki.

»Gospod župan, jaz sem signor Geronimo. Tu imam pismo,
ki mi ga je pri odhodu izročil za vas gospod vitez pl. Beau-
voisis, ataše pri poslaništvu v Neaplju; šele devet dni je od
tega,« je pristavil signor Geronimo z veselim obrazom in uprl
pogled v gospo Renalovo. »Signor Beauvoisis, vaš bratranec,

* V izvirniku: »II ne vole pas? reprit un autre; non, c’est
pigeon qui vole.« Gre za besedno igro z glagolom voler,  ki ima
dvojen pomen: krasti  in letati.  (Op. prev.)

155

milostljiva, in moj dobri prijatelj, mi je rekel, da znate ita¬
lijansko.«

Napolitančeva dobra volja je dala žalostnemu večeru novo
vsebino, tako da je potekel dokaj veselo. Gospa Renalova mu
je po vsej sili hotela postreči z večerjo. Spravila je pokonci
vso hišo; po vsej sili je hotela razvedriti Julijana, ker je bil
moral tistega dne dvakrat slišati na svoja ušesa, da je ogle¬
duh. Signor Geronimo je bil slaven pevec, človek iz dobrih
krogov, pa vendar pravi veseljak; to so lastnosti, ki so v
Franciji skorajda nezdružljive. Po večerji je zapel z gospo
Renalovo majhen dvospev. Povedal je nekaj mičnih zgodbic.
Ko je Julijan ob eni po polnoči opozoril otroke, naj gredo
spat, so vsi na glas ugovarjali.

»Še to zgodbo!« je dejal najstarejši.

»To je moja zgodba, signorino,« se je pohvalil signor Ge¬
ronimo. »Pred osmimi leti, ko sem bil star toliko kakor vi,
sem bil gojenec neapeljskega konservatorija, to se pravi, bil
sem vaših let, seveda pa nisem imel časti, da bi bil sin slav¬
nega župana tega ljubkega verriereskega mesta.« Po tej be¬
sedi je Renal vzdihnil in se ozrl v svojo ženo.

»Signor Zingarelli,« je nadaljeval mladi pevec z nekoliko
pretiranim naglasom, ki so se mu otroci smejali, da so hoteli
popokati, »signor Zingarelli je bil silno strog učitelj. Na kon¬
servatoriju ni priljubljen; vendar pa hoče, da se vedno vsi
delajo, kakor da ga ljubijo. Jaz sem hodil v mesto, kadarkoli
sem le mogel; zahajal sem v majhno gledališče San-Carlino,
kjer sem poslušal božansko glasbo; ampak, bog pomagaj!
Kako priti do osmih soldov, kolikor stane vstopnina v parter?
To je velikanska vsota,« je dejal in se ozrl po otrocih, otroci
pa v smeh! »Signor Giovannone, ravnatelj gledališča San-
Carlino, me je nekoč slišal peti. Takrat sem imel šestnajst
let. ,Ta otrok je zaklad,* je dejal.

,Ali hočeš, da ti dam službo v gledališču, dragi prijatelj?*
me je vprašal.

,In koliko mi boste dajali?*

,Štirideset dukatov na mesec.* Gospodje, to je sto šestdeset
frankov. Zdelo se mi je, da vidim nebesa odprta.

,Kako pa naj dosežem, da me bo puščal strogi Zingarelli
iz hiše?* sem vprašal Giovannonija.

,Lascia fare a me.\

156

»Za to že jaz poskrbim!« je živahno prevedel najstarejši
deček.

»Tako je, moj mladi gospod. Signor Giovannone mi pravi:
,Caro, najprej pogodbico*; podpišem, in on mi da tri dukate.
Še nikoli nisem videl toliko denarja. Potem mi pove, kaj mi
je storiti.

Naslednjega dne prosim strašnega signora Zingarellija, da
me sprejme. Njegov stari strežaj me pelje k njemu.

.Kaj hočeš od mene, nepridiprav?' me je vprašal Zinga-
relli.

,Maestro,‘ sem mu dejal, ,kesam se svojim pregreškov; ni¬
koli več ne bom ušel iz konservatorija čez železno ograjo.
Podvojil bom svojo marljivost/

,Če bi se ne bal, da pokvarim najlepši bas, kar sem jih
kdaj slišal, bi te vtaknil za štirinajst dni v luknjo ob kruhu
in vodi, malopridnež/

,Maestro,‘ sem nadaljeval, ,biti hočem vzor vaše šole, cre-
deie  a me.  Prosim pa vas samo ene milosti: če pride kdo
pome, da bi pel zunaj, odklonite. Prosim vas, recite, da ne
morete/

,Kdo vraga pa hočeš, da bi prišel iskat takega zanikrneža,
kakršen si ti? Misliš, da bom kdaj dovolil, da zapustiš kon¬
servatorij? Ali se misliš norčevati iz mene? Glej, da izgineš/
je dejal in me hotel brcniti v r...,  ,sicer te čakata suh kruh
in luknja!*

Uro pozneje je prišel k ravnatelju signor Giovannone.

.Prišel sem vas prosit, da mi pomorete do bogastva/ ga je
ogovoril; .dajte mi Geronima. Naj poje v mojem gledališču;
in še to zimo omožim svojo hčer/

,Kaj pa hočeš s tem malopridnežem?« mu je odvrnil Zin-
garelli. .Nočem; ne boš ga dobil. Sicer pa tudi če bi privolil,
ne bo nikoli hotel zapustiti konservatorija; to mi je pravkar
prisegel/

,Če gre samo za njegovo voljo/ je dejal Giovannone važno
in potegnil iz žepa mojo pogodbo — ,Carta canta.  Tu je nje¬
gov podpis/

Zingarelli pa takoj nato ves besen potegne za zvonec: .Ge¬
ronima naj takoj zapode s konservatorija/ je zavpil, peneč
se od jeze. In tako so me zapodili, jaz pa sem pokal od smeha.
Še tistega večera sem pel arijo del Moltiplico.  Kljukec se

157

hoče oženiti in na prste šteje, koliko stvari bo potreboval v
svojem gospodinjstvu, pri tem računu pa se vsak hip zmoti.«

»Ah, gospod, dajte, zapojte nam to arijo!« je prosila gospa
Renalova.

Geronimo je zapel in vsi so se solzili od smeha. Signor
Geronimo je šel šele ob dveh zjutraj spat in vsa rodbina je
bila očarana od njegovega lepega vedenja, njegove vljudnosti
in veselosti.

Naslednjega dne sta mu gospod Renal in njegova gospa
izročila pisma, ki jih je potreboval na francoskem dvoru.

»Torej povsod zvijačnost,« si je mislil Julijan. »Tako gre
ta signor Geronimo v London s šestdesetimi tisoči frankov
plače. Da ni umel prebrisani ravnatelj gledališča San-Carlino
stvari tako spretno zasukati, bi svet spoznal in občudoval
njegov božanski glas morda šele deset let pozneje ... Pri moji
veri, rajši bi bil Geronimo kot pa kak Renal. Sicer nima tako
velikega ugleda v družbi, zato pa mu ni treba uprizarjati
takih dražb, kakršna je bila današnja, in njegovo življenje
je veselo.«

Nečemu se je moral Julijan čuditi: samotni tedni, ki jih
je preživel v Verrieresu v Renalovi hiši, so bili zanj tedni
sreče. Stud in žalostne misli so ga navdajale samo pri obedih,
na katere je bil vabljen; kaj ni smel v tisti samotni hiši ne¬
moteno brati, pisati, premišljevati? Tam ga ni sleherni tre¬
nutek iztrgala iz njegovih prelestnih sanj kruta nujnost, da
se zamisli v nagibe podlih duš, in to zato, da bi jih varal
z zahrbtnimi dejanji ali hinavskimi besedami.

»Mar je sreča res tako blizu? ... Tako zapraviti življenje
ne stane dosti; dano mi je na voljo, da se oženim z gospo¬
dično Elizo ali da grem k Fouqueju za družabnika... Po¬
potnik, ki se je vzpel na vrh strme gore, sede na vršič in
najde popolno zadovoljstvo v tem, da se spočije. Ali pa bi
bil srečen, če bi ga silili, naj počiva za zmerom?«

Gospa Renalova je v svojem duhu prišla do usodnih misli.
Kljub svojim sklepom je Julijanu razodela vso zadevo z
dražbo. »Torej bom zaradi njega pozabila na vse svoje pri¬
sege?« si je očitala.

Brez pomisleka bi žrtvovala svoje življenje, da bi rešila
življenje svojemu možu, če bi bilo v nevarnosti. Bila je ena
tistih plemenitih in romantičnih duš, za katere je že dejstvo,
da ni storila velikodušnega dejanja, čeprav bi ga bilo mo-

158

goče storiti, skoraj enako važen razlog za kesanje, kakor če
bi bila zakrivila resničen zločin. Vendar pa je doživljala ne¬
srečne dneve, kadar ni mogla prepoditi slike brezkončne
sreče, ki bi jo okušala, če bi nenadoma ovdovela in se lahko
omožila z Julijanom.

Julijan je ljubil njene otroke mnogo bolj kot njihov oče.
Kljub njegovi strogi pravičnosti so ga otroci oboževali. Za¬
vedala se je, da bi morala, če bi se omožila z Julijanom, za¬
pustiti Vergy, katerega senčni gaji so ji bili zelo dragi. Videla
se je, kako živi v Parizu in nadaljuje z vzgojo svojih otrok,
ki jo vsi občudujejo. Njeni otroci, ona, Julijan, vsi bi bili
popolnoma srečni.

Čuden je učinek zakona, kakršnega je ustvarilo devetnaj¬
sto stoletje. Dolgočasnost zakonskega življenja je kriva, da
se nujno ohladi ljubezen, če je pred poroko sploh bilo kaj
ljubezni, in vendar, tako je dejal neki filozof, privede zakon
ljudi, ki so dovolj bogati, da jim ni treba delati, kmalu do
tega, da se do dna duše naveličajo vseh mirnih užitkov. In
med ženskami samo puščobnim dušam zakon ne uglaja poti
za doživetje ljubezni.

To filozofovo razmišljanje me nagiblje k temu, da od¬
puščam gospe Renalovi; niso pa ji odpuščali v Verrieresu, in
ne da bi ona o tem kaj slutila, se je vse mesto ukvarjalo z
njeno ljubezensko dogodivščino. Ta važna zadeva je pripo¬
mogla, da so se meščani tiste jeseni mnogo manj dolgočasili
kot druga leta.

Jesen in del zime sta hitro minila. Dati je bilo treba slovo
vergyjskim gozdovom. Dobra družba v Verrieresu se je začela
zgledovati nad tem, da gre njena obsodba Renalu tako malo
do živega. Preden je minilo osem dni, so nekatere resne osebe,
ki iščejo zadoščenja za svojo pusto vsakdanjost v zadovolj¬
stvu, da prevzemajo tovrstne naloge, podpihnile v Renalu
najkrutejše sumnje, čeprav so jih izražale s skrajno umerje¬
nimi besedami.

Valenod, ki je igral previdno, je spravil Elizo v plemenito
in zelo ugledno rodbino, kjer je bilo pet žensk. Eliza se je
bala, kakor je zatrjevala, da čez zimo ne bo mogla dobiti
službe, in je od te rodbine zahtevala približno samo dve
tretjini plače, ki jo je dobivala pri županovih. Iz lastnega
nagiba je prišla deklina na sijajno misel, da se je šla spovedat
k staremu župniku Chelanu in obenem tudi k novemu, zato

159

da je lahko obema povedala podrobnosti o Julijanovi ljube¬
zenski zgodbi.

Dan po njenem prihodu je dal župnik Chelan že ob šestih
zjutraj poklicati Julijana k sebi.

»Nič vas ne bom vpraševal,« mu je rekel; »prosim vas, in
če je potrebno, vam ukazujem, da mi ničesar ne rečete; za¬
htevam, da odidete v treh dneh v Besangon v semenišče ali
pa k svojemu prijatelju Fouqueju, ki je še zmeraj priprav¬
ljen, da vam pomore do udobnega življenja. Za vse sem po¬
skrbel, vse pripravil, ampak odpotovati morate in leto in
dan se ne smete vrniti v Verrieres.«

Julijan ni odgovoril niti z besedo. Preudarjal je, ali naj
se počuti užaljenega v svoji časti, ker se je gospod Chelan
tako strašno zanimal zanj; navsezadnje vendar ni bil njegov
oče.

» Jutri ob tej uri bom imel čast, da pridem spet k vam,«
je slednjič rekel župniku.

Chelan, ki je mislil, da mora zmagati v poštenem boju z
mladim človekom, je dosti govoril; Julijan se je potuhnil;
kazal je najponižnejše lice in ni odprl ust.

Naposled je odšel ter stekel h gospe Renalovi, da jo po¬
svari. Našel jo je vso obupano. Pravkar je bil njen mož go¬
voril z njo še dokaj odkritosrčno. Slabotni značaj, ki mu je
bil prirojen, je našel oporo v upanju na dediščino v Besan-
gonu in tako se je odločil, da jo bo imel za popolnoma ne¬
dolžno. Razodel ji je, kakšno čudno mnenje je zavladalo v
verriereski javnosti. Javnost je bila v zmoti, zavistneži so jo
speljali na krivo pot, a kljub temu, kaj storiti?

Gospa Renalova se je za trenutek vdala praznemu upu,
da bo mogoče Julijan sprejel Valenodovo ponudbo in ostal
v Verrieresu. Ampak zdaj to ni bila več preprosta in plaha
ženska prejšnjega leta; njena usodna strast in njeno kesanje
sta jo bila razsvetlila. Medtem ko je poslušala svojega moža,
je kmalu z bolečino v srcu prepričala samo sebe, da je vsaj
trenutna ločitev neizogibna. »Daleč od mene se bo Julijan
spet zagrizel v svoje častihlepne načrte, ki so pri človeku,
ki nima ničesar, tako naravni. In jaz, moj Bog! Jaz sem tako
bogata! In moje bogastvo nima prav nobene cene za mojo
srečo! Pozabil me bo. Vreden je ljubezni, ljubili ga bodo in
ljubil bo. Ah, jaz nesrečnica!... Nad čim se pritožujem? Ne-

160

besa so pravična; ker se ne morem ponašati z zaslužen jem,
da sem napravila konec grehu, so mi vzela razsodnost. Samo
od mene je Lilo odvisno, da bi bila dobila Elizo z denarjem
na svojo stran; nič ni bilo lažjega. Nisem se potrudila, da bi
bila le za trenutek premislila; z blaznimi ljubezenskimi sa¬
njarijami sem potratila ves svoj čas. Izgubljena sem.«

Nekaj je Julijana presunilo; ko je povedal gospe Rena¬
tovi strašno vest o svojem odhodu, ni slišal od nje niti enega
sebičnega ugovora. Očividno se je na vso moč trudila, da ne
bi zajokala.

»Trdna morava biti, dragi moj.« Odrezala si je pramen
las. »Ne vem, kaj bom storila,« je rekla, »ampak če umrem,
mi obljubi, da ne boš nikoli pozabil mojih otrok. Od blizu
ali od daleč skušaj napraviti iz njih poštene ljudi. Če pride
do nove revolucije, bodo pobili vse plemenitaše; njihov oče
se bo mogoče izselil zaradi tistega kmeta, ki so ga ubili na
neki strehi. Ne zapusti moje rodbine ... Daj mi roko. Zbogom,
prijatelj! To so poslednji trenutki. Ko bo ta velika žrtev za
menoj, bom, upam, imela v javnosti pogum, da bom poskrbela
za svoje dobro ime.«

Julijan je pričakoval obupa. Preprostost tega slovesa ga
je ganila.

»Ne, tako ne sprejmem vašega slovesa. Odšel bom, tako
hočejo, tako hočete tudi vi sami. Ampak tri dni po svojem
odhodu pridem ponoči k vam.«

Življenje gospe Renalove je bilo spremenjeno. Julijan jo
je moral torej zelo ljubiti, ker je iz lastnega nagiba prišel na
misel, da bi jo še enkrat videl! Njena kruta bolečina se je
sprevrgla v občutek največje radosti, kar je je kdaj občutila
v življenju. Zdaj ji je bilo vse lahko. Gotovost, da bo spet
videla svojega prijatelja, je tem poslednjim trenutkom od¬
vzela vso bridkost. Od tistega trenutka dalje sta bila vedenje
kakor tudi obraz gospe Renalove plemenita, odločna in v
vsakem pogledu dostojna.

Renal se je kmalu vrnil; bil je ves iz sebe. Slednjič je
spregovoril s svojo ženo o anonimnem pismu, ki ga je bil
prejel pred dvema mesecema.

»Nesel ga bom v Kazino in pokazal vsem, da je od tega
nesramnega Valenoda, ki sem ga rešil beraške malhe in mu
dal priložnost, da je postal eden najbogatejših verriereskih

11 Rdeče in črno

161

meščanov. Javno ga bom osramotil, potem pa se bom z njim
bil. To je res od sile.«

»O Bog, mogoče bom vdova!« je pomislila gospa Renalova.
Skoraj v istem trenutku pa si je rekla:

»Ce ne preprečim tega dvoboja, kar je brez dvoma v moji
moči, bom morilka svojega moža.«

Se nikdar ni znala ravnati tako spretno z njegovo neči¬
mrnostjo. Nista še pretekli dve uri, ko ga je že prepričala, in
sicer z razlogi, ki jih je zmerom našel sam, da mora izkazo¬
vati Valenodu več prijateljstva kot kdajkoli poprej in da
mora celo Elizo spet vzeti v svojo hišo. Gospe Renalovi je
pač bilo treba poguma, da se je odločila spet imeti v svoji
bližini deklino, ki je bila kriva vse njene nesreče. Ampak ta
misel je prihajala od Julijana.

Ko je bila Renala že trikrat ali štirikrat spravila na to
pot, je slednjič prišel kar sam od sebe na denarno prav
mučno misel, da bi bilo zanj pač najbolj neprijetno, če bi
ostal Julijan sredi razburjenja in govoric vsega Verrieresa
v mestu v službi vzgojitelja Valenodovih otrok. Julijanu je
brez dvoma kazalo sprejeti ponudbo ravnatelja ubožnostnega
sklada. Nasprotno pa je bilo za Renalov ugled važno, da Ju¬
lijan zapusti Verrieres ter odide v besamjonsko ali pa v di-
jonsko semenišče. Ampak kako ga pripraviti do tega in kako
bo tam živel?

Spričo grozeče denarne žrtve je bil Renal bolj obupan
kakor njegova žena. Ona se je po tem razgovoru počutila v
položaju velikodušnega človeka, ki se je naveličal življenja
in zaužil ščepec sir amonija;  tak človek ravna tako rekoč samo
še na pritisk neke vzmeti in se ne zanima za nobeno stvar
več. Tako se je zgodilo, da je umirajoči Ludvik XIV. rekel:
Ko sem bil kralj.  Čudovita beseda! Naslednjega dne je na¬
vsezgodaj dobil Renal nepodpisano pismo. Bilo je napisano
v skrajno žaljivem slogu. V sleherni vrsti je mogel brati naj¬
bolj surove izraze, ki so namigovali na njegov položaj. To je
bilo delo kakšnega podrejenega zavistneža. Pismo ga je spet
privedlo na misel, da bi se dvobojeval z Valenodom. Kmalu
se je tako ojunačil, da je sklenil, da ta načrt takoj uresniči.
Odšel je sam z doma ter se napotil k orožarju, kjer je kupil
pištole ter jih dal nabiti.

»Resnično,« si je rekel, »tudi če pride stroga uprava ce¬
sarja Napoleona spet do veljave, si jaz ne bi imel očitati niti

162

centima nepoštenega zaslužka. Kvečjemu sem kdaj pa kdaj
zatisnil oči; toda v svoji miznici imam dovolj pisem, ki mi
dajejo pravico do tega.«

Gospa Renalova se je ustrašila hladne jeze svojega moža;
spominjala jo je usodne misli na vdovstvo, ki jo je le z ve¬
liko težavo odganjala. Zaklenila se je z njim v sobo. Zaman
mu je več ur prigovarjala; novo anonimno pismo ga je sililo
k odločitvi. Slednjič je dosegla to, da je zasukala njegov po¬
gum, ki ga je gnal k temu, da bi dal Valenodu zaušnico,
tako, da je bil pripravljen ponuditi Julijanu šeststo frankov
za enoletno oskrbo v kakšnem semenišču. Renal je tisočkrat
preklel dan, ko se mu je porodila usodna misel, da je vzel
v svojo hišo vzgojitelja; na anonimno pismo pa je pri tem le
pozabil.

Nekoliko se je potolažil z mislijo, ki pa je ni povedal svoji
ženi; s spretnostjo in izrabljajoč mladeničeve romantične na¬
zore ga je upal pridobiti z manjšo vsoto za to, da bi odklonil
Valenodovo ponudbo.

Gospo Renalovo je stalo mnogo več truda, da je dokazala
Julijanu, da lahko brez sramote sprejme nekakšno odškod¬
nino, če žrtvuje njenemu možu na ljubo tisto službo za osem¬
sto frankov, ki mu jo javno ponuja ravnatelj ubožnostnega
sklada.

»Ampak,« je venomer ponavljal Julijan, »saj nisem nikdar
niti za trenutek imel namena, da bi sprejel njegovo ponudbo.
Preveč ste me navadili na gosposko življenje; surovost tistih
ljudi bi me ubila.«

Kruta nujnost je z železno roko upognila Julijanovo voljo.
Njegov ponos ga je navdahnil z mislijo, da bi sprejel vsoto,
ki mu jo je ponujal verriereski župan, samo kot posojilo in
da bi se zavezal, da jo z obrestmi vred povrne v petih letih.

Gospa Renalova je še zmeraj imela nekaj tisoč frankov
skritih v mali gorski votlini.

Trepetaje mu jih je ponudila, zakaj predobro je čutila, da
jo bo srdito zavrnil.

»Ali hočete oskruniti spomin na najino ljubezen?« ji je
dejal Julijan.

Slednjič je Julijan zapustil Verrieres. Renal je bil ves
srečen, kajti v usodnem trenutku, ko bi bil moral sprejeti
Julijan od njega denar, se mu je zazdela žrtev prehuda in

n*

163

ga je gladko odklonil. Renal mu je s solzami v očeh padel
okrog vratu. Ko ga je poprosil Julijan za spričevalo o dobrem
vedenju, ni Renal našel v svojem navdušenju dovolj lepih
izrazov, da bi prehvalil njegovo vedenje. Naš junak je imel
pet zlatnikov prihrankov, Fouqueja pa je nameraval prositi
še za približno enako vsoto.

Bil je zelo ganjen. Ko pa je bil miljo daleč od Verrieresa,
kjer je zapustil toliko ljubezni, je mislil samo še na srečo, da
bo videl veliko mesto, znamenito vojno mesto, kakršno je
Besan^on.

Med njegovo kratko tridnevno odsotnostjo se je gospa Re-
nalova vdajala kruti prevari, da ljubezni še ni konec. Njeno
življenje še ni bilo tako obupno, med njo in najhujšo nesrečo
je bilo še tisto poslednje svidenje z Julijanom. Štela je ure
in minute, ki so jo ločile od njega. Slednjič je v noči tretjega
dne od daleč zaslišala dogovorjeno znamenje. Po tisoč pre-
stanih nevarnostih je končno spet stal Julijan pred njo.

Od tistega trenutka dalje je imela samo še eno misel:
zadnjikrat ga vidim. Nič več ni odgovarjala ljubeznivostim
svojega prijatelja. Bila je kakor truplo, v katerem skorajda
ni več življenja. Če se je prisilila in mu rekla, da ga ljubi,
je to storila tako nerodno, da je dokazovalo skorajda prav
nasprotno. Nič ga ni moglo odvrniti od krute misli, da ga je
že pozabila. Njegove užaljene besede, ki so ji to povedale, je
sprejela samo z debelimi solzami, ki so ji tiho polzele po
licih, in s skoraj krčevitim stiskanjem njegove roke.

»Ampak, moj Bog, kako naj vam verjamem?« je odgovar¬
jal Julijan na hladne ugovore svoje prijateljice; »gospe Der-
villovi ali kakšnemu površnemu znancu bi brez dvoma iz¬
kazovali stokrat več odkritosrčnega prijateljstva.«

Gospa Renalova je bila skoraj kakor okamenela in ni
vedela, kaj naj odgovori.

»Ne mogla bi biti bolj nesrečna. Upam, da bom prav
kmalu umrla. Čutim, kako mi srce ledeni...«

To so bili najdaljši odgovori, kar jih je mogel spraviti
iz nje.

Ko se je bližal dan in je prišel trenutek slovesa, so solze
gospe Renalove popolnoma usahnile. Videla je, kako je pri¬
trdil na okno vozlato vrv, in ni mu rekla besedice, ni mu
vračala poljubov. Zaman ji je Julijan govoril:

164

»Zdaj sva torej dosegla, kar ste si tako želeli. Odslej boste
živeli brez kesanja. Zdaj ne boste več videli svojih otrok že
pri vsaki najmanjši bolezni v grobu.«

»Žal mi je, da ne morete poljubiti Stanislava,« mu je
slednjič rekla hladno.

Julijana so hladni poljubi tega živega mrliča globoko pre¬
sunili; več milj hoda ni mogel misliti na nič drugega. Njegova
duša je bila potrta, in preden je prišel čez goro, se je, dokler
je še lahko videl verriereski zvonik, pogostokrat ozrl.

165

XXIV

VELIKO MESTO

Koliko hrupa, koliko ljudi, ki hite za
svojimi posli! Koliko načrtov za bodočnost
v dvajsetletni glavi! Koliko razvedrila za
ljubezen!

Barnaue

Slednjič je na daljnem hribu zagledal črno zidovje: bila
je besancjonska trdnjava. »Kako vse drugače bi bilo,« je
vzdihnil, »če bi prihajal v to slavno vojno mesto, da bi bil
tu poročnik v kakem polku in bi imel nalogo braniti mesto!«

Besangon ni samo eno najprijaznejših mest v Franciji; v
njem živi tudi polno plemenitih in duhovitih ljudi. Toda Ju¬
lijan je bil čisto navaden kmet in ni imel nikakršne možnosti,
da bi se približal odličnim ljudem.

Pri Fouqueju se je bil oblekel v meščansko obleko in tako
opravljen je prišel čez vzdižni most. Ves zamišljen v zgodo¬
vinske spomine na obleganje leta 1674 je hotel, preden se
zapre v semenišče, videti trdnjavske nasipe. Dvakrat ali tri¬
krat bi ga bile skoraj prijele straže; zašel je v kraje, ki jih
bistroumno vojaštvo zapira pred javnostjo, zato da lahko
vsako leto proda za dvanajst ali petnajst frankov sena.

Visoki zidovi, globoki jarki in strahoviti topovi so za več
ur priklenili vso njegovo pozornost nase; nato pa je slednjič
prispel pred veliko kavarno na bulvarju. Obstal je ves za¬
maknjen; zaman je bral besedo kavarna,  ki je bila zapisana
z debelimi črkami nad velikanskimi dvojnimi vrati; kar
verjeti ni mogel svojim očem. Vendar pa je premagal svojo
boječnost; zbral je pogum ter vstopil. Znašel se je v trideset
ali štirideset korakov dolgi dvorani, katere strop se je dvigal
najmanj dvajset čevljev nad podom. Vse, kar je doživljal
tistega dne, je bilo samo čudo.

Pri dveh mizah so igrali biljard. Natakarji so glasno kli¬
cali dosežene točke; igralci so tekali okrog biljardov, ki so
jih obdajale goste gruče gledalcev. Oblaki tobačnega dima,

166

ki so se vsem valili iz ust, so jih zavijali v modrikasto meglo.
Visoke postave možakov, njihove zaokrožene rame, njihovi
težki koraki, njihovi velikanski zalizki, dolge črne suknje, ki
so jih pokrivale, vse je pritegovalo Julijanovo pozornost. Ti
plemeniti otroci starodavnega Visontija so bolj kričali kot
govorili; delali so se, kakor da so grozoviti vojščaki. Julijan
je nepremično strmel vanje. Sanjal je o neizmernosti in kra¬
soti glavnega mesta, kakršno je Besangon. Nikakor pa ni
imel poguma, da bi naročil skodelico kave pri katerem od
tistih gospodov s ponosnimi pogledi, ki so izklicevali bi¬
ljardne točke.

Toda gospodična pri blagajni je bila opazila ljubki obraz
mladega, po meščansko oblečenega kmeta, ki je s svojim
svežnjem pod pazdubo stal tri korake pred pečjo in upiral
pogled v kraljevo soho iz belega mavca. Gospodična, visoko¬
rasla Franche-Comtejka, je bila zelo lepe postave, oblečena
pa je bila tudi tako kot se spodobi, da kavarni poveča ugled;
dvakrat je bila že zaklicala, hitro in tiho, da je ne bi slišal
nihče drug kot Julijan: »Gospod! Gospod!« Julijanov pogled
je srečal velike, modre, zelo prijazne oči; videl je, da veljajo
te besede njemu.

Naglo se je približal blagajni in lepemu dekletu, kot bi
korakal proti sovražniku. In ker se je tako naglo okrenil,
mu je padel sveženj na tla.

S kakšnim pomilovanjem bodo brali o našem deželanu
mladi pariški gimnazijci, ki znajo že s petnajstim letom
stopiti s tako važnim obrazom v kavarno! Toda dečki, ki se
znajo pri petnajstih letih tako gladko sukati, so z osem¬
najstim letom že nekako vsakdanji. Strastna boječnost pa,
ki jo srečujemo na deželi, včasih premaga samo sebe in
tedaj rodi močno voljo. Ko se je Julijan približal izredno
lepemu dekletu, ki ga je bilo blagovolilo ogovoriti, je po¬
mislil: »Moram ji povedati resnico!« Premagal je svojo bo¬
ječnost in pogum mu je zrasel.

»Milostljiva, prvikrat v življenju prihajam v Besangon;
prosil bi košček kruha in skodelico kave, seveda proti pla¬
čilu.«

Gospodična se je malce namuznila in nato zardela; bala
se je, da bi se pozornost posmehljivih biljardistov ne obr¬
nila na ljubkega mladeniča in da se ne bi začeli norčevati
iz njega. Ustrašil bi se in ne bi več prišel.

167

»Sedite semkaj, zraven mene,« je rekla in mu pokazala
marmornato mizico, ki jo je skoraj docela zakrivala veli¬
kanska mahagonijeva blagajniška miza, ki je segala daleč
v dvorano.

Gospodična se je sklonila čez blagajniško mizo, kar ji
je dalo priložnost, da je pokazala svojo postavo v vsej kra¬
soti. Julijan je to opazil; vse njegove misli so pri priči kre¬
nile v drugo smer. Lepa gospodična je postavila predenj
skodelico, nekaj koščkov sladkorja in žemljico. Pomišljala
je, ali naj pokliče natakarja, da bi prinesel kave, zakaj dobro
je vedela, da bo takoj, kakor hitro pride natakar, konec
njenega zaupnega pogovora z Julijanom.

Julijan je zamišljeno primerjal veselo, svetlolaso lepo¬
tico z nekimi določenimi spomini, ki so ga pogosto vzne¬
mirjali. Misel na strast, ki jo je bil še nedavno vzbujal, mu
je odvzela skoraj vso plahost. Lepi gospodični je bilo treba
samo trenutka časa; brala je v Julijanovih pogledih.

»Ta dim iz pip vas sili h kašlju; pridite zajtrkovat jutri
zjutraj pred osmo uro, takrat sem skoraj sama.«

»Kako vam je ime?« je vprašal Julijan z božajočim smeh¬
ljajem presrečne boječnosti.

»Amanda Binet.«

»Ali mi dovolite, da vam čez kakšno uro pošljem majhen
sveženj, nekako tako velik, kot je tale?«

Lepa Amanda je nekoliko pomislila.

»Pazijo name; to, česar me prosite, me utegne spraviti
v zadrego; vendar pa vam bom napisala svoj naslov na
listek, ki ga prilepite na sveženj. Kar brez skrbi mi ga
pošljite.«

»Moje ime je Julijan Sorel,« je dejal mladenič; »v Be-
sangonu nimam ne sorodnikov ne znancev.«

»Aha, že razumem!« je rekla veselo, »gotovo prihajate
na pravno šolo.«

»Na žalost ne,« je odvrnil Julijan, »v semenišče me po¬
šiljajo.«

Neizmerna malodušnost je kot senca legla na Amandine
poteze; poklicala je natakarja; zdaj je bila pogumna. Na¬
takar je nalil Julijami kave, ne da bi ga pogledal.

Amanda je sprejemala denar pri blagajni. Julijan je bil
ponosen na to, da se je bil drznil odpreti usta. Pri enem od
biljardov so se prepirali. Krik in vik igralcev je odmeval

168

po neizmerni dvorani in delal hrup, ki se mu je Julijan prav
čudil. Amanda je sanjavo povešala oči.

»Če želite, gospodična,« ji je nenadoma pogumno dejal
Julijan, »bom rekel, da sem vaš bratranec.«

Njegov skoraj odločni nastop je Amandi ugajal. »Fant
ni kar tako,« je pomislila. Rekla mu je naglo, ne da bi ga
pogledala, zakaj njeno oko je oprezalo, ali se morda kdo ne
bliža blagajni:

»Jaz sem iz Genlisa pri Dijonu; recite, da ste tudi vi iz
Genlisa in da ste bratranec moje matere.«

»Storil bom tako.«

»Poleti prihajajo gospodje semeniščniki vsak četrtek ob
petih popoldne tod mimo kavarne.«

»Če boste mislili name, imejte v roki šopek vijolic, kadar
pridem mimo.«

Amanda ga je začudeno pogledala; ta pogled je spre¬
menil Julijanov pogum v predrznost; vendar pa je zardel,
ko ji je rekel: »Čutim, da vas ljubim z vsem ognjem lju¬
bezni.«

»Govorite vendar bolj tiho,« mu je rekla vsa prestrašena.

Julijan se je trudil, da bi si priklical v spomin nekaj
stavkov iz pomanjkljivega zvezka Nove Heloize,  ki ga je bil
našel v Vergyju. Spomin ga ni pustil na cedilu; že več kot
deset minut je predaval iz Nove Heloize  gospodični Amandi,
ki ga je vsa očarana poslušala; bil je srečen, da je tako
spreten, ko je lepi Amandi nenadoma oledenelo lice. Eden
njenih ljubimcev se je prikazal na pragu kavarne.

Požvižgavajoč se je približal blagajni. Pri boji se je zibal
v ramenih; pogledal je Julijana. V trenutku so Julijanovo
domišljijo, ki se je gibala vedno v skrajnostih, navdale misli
na dvoboj. Močno je prebledel, odrinil svojo skodelico, si
nadel samozavesten izraz in si začel pazljivo ogledovati svo¬
jega tekmeca. Ko je ta sklonil glavo in si pri blagajni prav
po domače nalil kozarček žganja, je Amanda s pogledom
ukazala Julijanu, naj povesi oči. Ubogal je in za dve minuti
nepremično obsedel na svojem mestu, bled, odločen in v pri¬
čakovanju tistega, kar se bo zgodilo. V tistem trenutku je bil
resnično lep. Tekmeca so bile osupile Julijanove oči; na
dušek je zvrnil svoj kozarček žganja, rekel Amandi nekaj
besedic, vtaknil roke v žepe svoje široke črne suknje ter
odšel k enemu obeh biljardov, požvižgavajoč in ozirajoč se

169

ves čas v Julijana. Ta je ves razjarjen vstal; ni vedel, kaj
naj počne, da bi bil čimbolj nesramen. Odložil je svoj mali
sveženj ter kolikor mogoče malomarno krenil k biljardu.

Zaman mu je govorila previdnost: »Toda če se boš dvo-
bojeval že takoj ob prihodu v Besangon, bo šla duhovniška
kariera po vodi.«

»Kaj zato! Nihče mi ne bo mogel reči, da nisem obračunal
z nesramnežem.«

Amanda je videla njegov pogum; bil je v mičnem na¬
sprotju z njegovim prostodušnim vedenjem; za trenutek ga
je cenila bolj kot mladega gospoda v črni suknji. Vstala je
in se naglo postavila med njega in biljardno mizo; delala
se je, kakor da opazuje nekoga, ki na cesti prihaja mimo:

»Nikar ne glejte postrani tega gospoda; moj svak je.«

»Kaj to meni mar? Pogledal me je.«

»Ali me hočete pahniti v nesrečo? Res je, da vas je po¬
gledal, morda bo celo prišel in govoril z vami; rekla sem
mu, da ste sorodnik moje matere in da prihajate iz Genlisa.
On je Franche-Comtejec in ni še v svojem življenju prišel
dalj kakor do Dola, ki leži ob cesti v Burgundijo; tako mu
lahko rečete, kar hočete; ničesar se vam ni treba bati.«

Julijan se je še obotavljal; domišljija lepe blagajničarke
je bila polna vsakovrstnih laži; brž je pristavila:

»Res je, da vas je pogledal, ampak to je bilo v trenutku,
ko me je vprašal, kdo ste; z vsemi ljudmi se vede kot kme¬
tavz: ni vas hotel žaliti.«

Julijan je z očesom spremljal tako imenovanega svaka;
videl ga je, kako je kupil številko za igro, ki so jo igrali na
bolj oddaljenem obeh biljardov. Julijan je slišal njegov su¬
rovi glas, ki je preteče vpil: »Zdaj začnem jaz!« Julijan
je naglo stopil pred Amando ter napravil korak proti bi¬
ljardni mizi. Amanda ga je prijela za roko:

»Najprej mi pridite plačat,« mu je rekla.

»Saj res,« je pomislil Julijan, »boji se, da bi odšel, ne
da bi plačal.« Amanda je bila prav tako razburjena kakor
on in vsa zardela. Vračala mu je drobiž kolikor je mogla
počasi in mu ponavljala s tihim glasom:

»Pri priči odidite iz kavarne, ali pa vas več ne bom
ljubila; in ljubim vas vendar zelo.«

Julijan je zares odšel, ampak počasi. »Ali ni moja dolž¬
nost,« si je ponavljal, »da stopim tudi jaz k temu surovežu

170

in ga žvižgajoč predrzno pogledam?« V tej negotovosti se
je zadrževal dobro uro na bulvarju pred kavarno; gledal
je, ali bo možak prišel na cesto. Ni ga bilo na spregled in
Julijan se je oddaljil.

Šele nekaj ur je bil v Besan^onu, pa mu je že imela vest
marsikaj očitati. Stari vojaški zdravnik ga je bil svoj čas
kljub svoji putiki nekaj ur poučeval v bor jen ju; to je bilo
vse znanje, ki ga je v svoji jezi imel Julijan na voljo. Toda
ta zadrega ne bi bila nič hudega, če bi le vedel, kako naj se
drugače pokaže razžaljenega kakor s tem, da človeku prisoli
klofuto; in če bi se spoprijela s pestmi, bi ga njegov tekmec,
ki je bil pravi hrust, pretepel in postavil pod kap.

»Za siromaka, kakršen sem jaz,« si je dejal Julijan, »ki
nima ne zaščitnikov ne denarja, ne bo velike razlike med
semeniščem in ječo; svojo meščansko obleko pa moram spra¬
viti v kakšnem prenočišču, kjer se bom preoblekel v svojo
črno obleko. Če se mi bo kdaj posrečilo priti za nekaj ur
iz semenišča, bom v svoji meščanski obleki prav lahko
obiskal gospodično Amando.« To je bila prijetna misel; toda
Julijan je hodil mimo vseh prenočišč, pa se nikjer ni upal
čez prag.

Slednjič, ko je prišel že drugič mimo hotela Pri posla¬
ništvu,  so se njegove nemirne oči srečale z očmi debelušne
ženske, še precej mlade, rdeče kot mak, ki je bila očitno
srečna in vesela. Stopil je k njej in ji povedal svojo zgodbo.

»Seveda, seveda, moj lepi mladi abbe,« mu je rekla last¬
nica hotela Pri poslaništvu,  »spravila vam bom vašo me¬
ščansko obleko, da, tudi izprašiti jo bom dala večkrat. V tem
letnem času ni dobro puščati suknene obleke predolgo v
omari.« Vzela je ključ ter ga sama spremila v sobo; priporo¬
čila mu je, naj napiše seznam stvari, ki jih bo pustil pri njej.

»Ljubi bog, kako se vam poda ta obleka, gospod abbe
Sorel!« mu je rekla debela ženska, ko je prišel spet v kuhinjo;
»takoj vam pripravim dobro kosilo in stalo vas bo samo en
frank,« je pristavila s tišjim glasom, »namesto dveh in pol,
kakor plačujejo vsi drugi; zakaj vašemu skromnemu moš¬
njičku je treba prizanašati.«

»Imam deset zlatnikov,« je ponosno odvrnil Julijan.

»Za božjo voljo!« ga je zavrnila dobra gostilničarka vsa
prestrašena, »ne govorite tako glasno! V Besamjonu je vse
polno malopridnežev; kar na lepem vas okradejo. Predvsem

171

pa ne hodite nikdar v kavarno! Tam kar mrgoli nepridi¬
pravov.«

»Res?« je dejal Julijan, ki so mu te besede dale misliti.

»Ne hodite nikoli drugam kakor k meni; postregla vam
bom s kavo. Ne pozabite, da boste tukaj vselej našli dobro
prijateljico in dobro kosilo za en frank; to ni karsibodi, mi¬
slim. Prosim, sedite za mizo, sama vam postrežem.«

»Saj ne bom mogel jesti,« ji je rekel Julijan, »preveč sem
razburjen; ko bom zapustil vašo hišo, pojdem naravnost v
semenišče.« Dobra ženska ga ni pustila iz hiše, dokler mu
ni napolnila žepov z jestvinami. Slednjič se je Julijan na¬
potil proti strašnemu kraju; gostilničarka je stala na pragu
in mu kazala pot.

172

XXV

SEMENIŠČE

Tristo šestintrideset kosil po 85 centimov,
tristo šestintrideset večerij po 58 centimov;
čokolada, komur gre; koliko se da zaslužiti
s pokorščino?

Valenod Besanfonski

Že od daleč je zagledal pozlačeni železni križ na vratih;
počasi se je približal; imel je občutek, da mu bodo odpove¬
dale noge. »To je torej ta pekel na zemlji, ki mu ne bom
mogel uteči!« Slednjič se je odločil in pozvonil. Glas zvona
je odjeknil kakor v samotnem kraju. Preteklo je deset minut
in prišel mu je odpret bled, črno oblečen moški. Julijan ga
je pogledal in takoj povesil oči. Vratarjev obraz se mu je
zazdel strašno čuden; zelena punčica mu je štrlela iz oči in
se zaokrožala kakor mačku; nepremični obrisi njegovih vek
so glasno pričali, da je nesposoben sleherne človeške topline;
tenke ustnice so se mu v polkrogu bočile nad naprej štrlečimi
zobmi. Vendar pa ta obraz ni izražal hudodelstva, pač pa
prej tisto popolno brezčutnost, ki v mladih ljudeh vzbuja še
veliko več strahu. Edino čustvo, ki ga je mogel Julijanov
nagli pogled uganiti na njegovem podologovatem pobožnem
obrazu, je bilo zaničevanje vsega, o čemer bi hotel kdo z
njim govoriti in kar bi ne imelo opravka z nebeškimi za¬
devami.

Julijan je šiloma spet dvignil oči in z glasom, ki je drhtel
od utripov srca, je izrazil željo, da bi rad govoril z gospodom
Pirardom, ravnateljem semenišča. Črni mož mu je molče
pomignil, naj gre za njim. Povzpela sta se dve nadstropji vi¬
soko po širokem stopnišču z leseno ograjo, katerega vegaste
stopnice so močno visele na zidno stran; zdelo se je, da se
morajo vsak hip pogrezniti. S težavo je vratar odprl majhna
vrata, nad katerimi je visel velik, črno popleskan pokopališki
križ iz mehkega lesa, ter porinil Julijana v temno, nizko sobo,
katere stene so bile pobeljene z apnom in okrašene z dvema

173

velikima slikama, počrnelima od časa. Tu je ostal Julijan
sam; bil je potrt; srce mu je silno utripalo. Srečen bi bil,
če bi se bil upal razjokati. Po vsej biši je vladala mrtvaška
tišina.

Čez četrt ure, ki se mu je zdela dolga kakor dan, se je
spet prikazal vratar z mrtvim obrazom na pragu vrat na
drugem koncu sobe; ne da bi se mu bilo zdelo vredno spre¬
govoriti, je pomignil Julijanu, naj stopi naprej.. Julijan je
prišel v sobo, ki je bila še večja od prve in zelo slabo raz¬
svetljena. Tudi tu so bile stene pobeljene, pohištva pa ni
bilo videti. Samo v kotu zraven vrat je Julijan mimogrede
videl posteljo iz mehkega lesa, dva slamnata stola in majhen
naslanjač iz smrekovih desk, brez blazine. Na drugem koncu
sobe, zraven majhnega okna s porumenelimi šipami, okra¬
šenega z zamazanimi cvetličnimi lonci, je zagledal moža, ki
je, oblečen v oguljeno sutano, sedel za mizo. Držal se je jezno
in po vrsti jemal v roko majhne liste papirja, ki jih je raz¬
vrščal po mizi, potem ko je na vsakega napisal nekaj besed.
Ni opazil Julijana, ki je nepremično stal nekako v sredini
sobe, tam, kjer ga je bil pustil vratar, ki je bil spet odšel in
zaprl vrata za seboj.

Tako je preteklo deset minut; slabo oblečeni mož je še
vedno pisal. Julijanovo razburjenje in strah sta bila tako
velika, da se mu je zdelo, da se bo zdaj zdaj zgrudil. Kak
filozof bi bil dejal, čeprav bi se mogoče motil: to je siloviti
vtis, ki ga vzbuja grdota v duši, ki je ustvarjena za ljubezen
do vsega lepega.

Mož, ki je pisal, je dvignil glavo; Julijan je to opazil
šele čez nekaj trenutkov in je tudi še potem, ko je to že
videl, stal kakor prikovan, kot da ga je smrtno zadel strašni
pogled, ki se je upiral vanj. Julijanove motne oči so s te¬
žavo razločevale dolg obraz, ves pokrit z rdečimi lisami
razen na čelu, ki je bilo mrtvaško bledo. Med rdečimi lici
in bledim čelom je žarelo dvoje črnih oči, ki so bile takšne,
da bi oplašile tudi najbolj pogumnega junaka. Široki obrisi
čela so bili očrtani z gostimi, gladkimi lasmi, črnimi kot
oglje.

»Boste stopili bliže, da ali ne?« je slednjič nestrpno spre¬
govoril.

Julijan se je prestopil z negotovim korakom; bil je bled
kakor še nikoli v svojem življenju in malo je manjkalo, da

174

se ni zgrudil; končno je obstal tri korake pred mizo iz meh¬
kega lesa, pokrito z listi papirja.

»Bliže!« je zaklical črni mož.

Julijan je stopil še nekoliko bliže in iztegnil roko, kot
bi iskal, česa bi se oprijel.

»Vaše ime?«

» Julijan Sorel.«

»Zelo ste se zakasnili,« mu je rekel in vnovič uprl vanj
svoj strašni pogled. Julijan tega pogleda ni mogel prenesti;
iztegnil je roko, kot bi iskal opore, in padel po tleh kakor
je bil dolg in širok. Črni mož je pozvonil. Julijanu so od¬
povedali samo udje in oči; slišal je korake, ki so se mu
bližali.

Dvignili so ga s tal in ga posadili na mali naslanjač iz
mehkega lesa. Slišal je strašnega moža, ki je dejal vratarju:

»Očitno ga lomi božjast; samo še tega se je manjkalo!«

Ko je Julijan spet mogel odpreti oči, je mož z rdečim
obrazom še zmerom pisal; vratar je bil izginil. »Pogumen
moram biti,« si je rekel naš junak, »predvsem pa moram
prikrivati svoje občutke.« Začutil je slabost v želodcu. »Če se
mi pripeti kaj neljubega, si bodo mislili o meni sam bog ve
kaj.« Slednjič je možak nehal pisati; od strani je pogledal
Julijana in dejal:

»Mi boste lahko odgovarjali?«

»Bom, gospod,« je odvrnil Julijan s slabotnim glasom.

»No, hvala bogu!«

Črni mož se je napol dvignil in nestrpno iskal neko pismo
v predalu svoje smrekove mize, ki se je škripaje odprl. Našel
je pismo, počasi sedel in spet pogledal Julijana, kot bi mu
hotel iztrgati še tisto malo življenja, kar mu ga je ostalo.

»Priporočil mi vas je gospod Chelan. Bil je najboljši
župnik v škofiji. Kreposten mož, če je bil kdaj kateri; že
trideset let je moj prijatelj.«

»Ah, torej mi je čast govoriti z gospodom Pirardom?« je
dejal Julijan z zamirajočim glasom.

»Tako kaže!« je odvrnil ravnatelj semenišča in ga ne¬
voljno pogledal.

Oči so se mu še bolj zabliskale in mišice v ustnih kotih
so mu nehote vztrepetale. Imel je obraz tigra, ki že vnaprej
okuša slast, kako bo pogoltnil svoj plen.

175

»Chelanovo pismo je kratko,« je dejal, kot bi govoril sam
s seboj. » Intelligenti pauca.  Časi so taki, da človek ne more
dovolj na kratko pisati.« Nato je glasno bral:

»Pošiljam vam Julijana Sorela, mojega farana, ki sem ga
krstil že pred dvajsetimi leti, je sin bogatega tesarja, ki pa
mu ne daje ničesar. Julijan je odličen delavec v Gospodovem
vinogradu. Spomina in razuma mu ne manjka, tudi preudaren
je. Ali pa bo njegov poklic trajen? Ali je iskren?«

»Iskren /« je ponovil abbe Pirard začudeno in se ozrl v
Julijana; toda že je bil njegov pogled za pičico bolj človeko¬
ljuben. »Iskren!«  je ponovil še enkrat s tišjim glasom, in
nato bral dalje:

»Prosim vas, da podprete Julijana Sorela in mu naklo¬
nite prosto mesto; zaslužil si ga bo, če bo opravil pred¬
pisane izpite. Naučil sem ga nekoliko teologije, tiste stare,
dobre teologije Bossuetov, Arnaultov, Fleuryjev. Če deček
ne ustreza vašim zahtevam, mi ga, prosim, pošljite nazaj;
ravnatelj ubožnostnega sklada, ki ga dobro poznate, mu po¬
nuja osemsto frankov, če hoče biti vzgojitelj njegovim otro¬
kom. — Moja notranjost je mirna, hvala Bogu. Privadil sem
se strašnemu udarcu. Vale et me arna.«

Abbe Pirard je pritajil glas, ko je bral podpis in ko je
izgovoril Chelanovo ime, je vzdihnil.

»Miren je,« je dejal, »resnično, njegova krepost bi za¬
služila to plačilo. Naj bi ga Bog tudi meni podelil, če pridem
v tak položaj!« Ozrl se je v nebo in se pokrižal. Ko je Julijan
videl to sveto znamenje, je začutil, kako pojema globoka
groza, ki ga je bila ob prihodu v to hišo vsega prevzela.

»Tu imam tristo enaindvajset pripravnikov za najsve¬
tejši stan,« je slednjič dejal abbe Pirard s strogim, toda ne
zlobnim glasom, »med njimi pa jih je samo sedem ali osem,
ki so mi jih priporočili možje, kakršen je Chelan; tako boste
torej vi deveti med temi tristo enaindvajsetimi. Moja zaščita
pa ni niti naklonjenost niti slabost, temveč samo podvojena
skrb in strogost do pregreh. Pojdite, zaklenite tista vrata.«

Julijan je zbral vse svoje moči in posrečilo se mu je, da
ni padel. Nasproti velikih vrat je opazil okence, skozi katero
je bilo videti na polje. Ozrl se je v drevesa; ta pogled je
vplival nanj blagodejno, kakor da bi ugledal stare prijatelje.

»Loquerisne linguam latinam?«  (Ali govorite latinsko?) ga
je vprašal abbe Pirard, ko se je vrnil.

176

»Ita, pater optime,«  (Da, predobri oče), je odvrnil Juli¬
jan, ki si je nekoliko opomogel. Gotovo pa se mu ni zdel
še nihče na svetu manj dober  kot gospod Pirard zadnje pol
ure.

Pogovor se je nadaljeval po latinsko. Izraz abbejevih oči
je polagoma postajal milejši. Julijanu se je vračala hladno¬
krvnost. »Kako sem slaboten,« si je mislil, »da mi vzbuja
ta videz kreposti tako spoštovanje! Možak je verjetno na¬
vaden lopov kakor Maslon.« In Julijan si je čestital, da je
bil skril skoraj ves svoj denar v škornje.

Abbe Pirard je preskušal Julijana v teologiji; njegovo
obsežno znanje ga je iznenadilo. Njegovo začudenje je raslo,
ko ga je še posebej spraševal o svetem pismu. Ko pa je
prišel do vprašanj o nauku cerkvenih očetov, je opazil, da
Julijan skorajda ne pozna niti imen svetega Jeronima, sve¬
tega Avguština, svetega Bonaventure, svetega Bazilija in tako
dalje in tako dalje.

»Zares,« je pomislil abbe Pirard, »to je tisto usodno na¬
gibanje k protestantizmu, ki sem ga zmerom očital Chelanu.
Globoko, pregloboko poznanje svetega pisma.«

(Julijan mu je pravkar govoril, ne da bi ga Pirard vpra¬
šal, o pravem  času, ko so bili napisani Geneza, Pentatevh in
tako dalje).

»Kam vodi to brezkončno razglabljanje o svetem pismu,«
se je vpraševal abbe Pirard, »če ne k osebni preskušnji,  to
se pravi k najhujšemu protestantizmu? In razen te nespa¬
metne vede ničesar o cerkvenih očetih, kar bi moglo po¬
praviti to težnjo!«

Začudenje ravnatelja semenišča pa ni imelo več meja, ko
je začel spraševati Julijana o papeževi avtoriteti. Pričakoval
je naukov stare galikanske cerkve, Julijan pa mu je povedal
na izust vso Maistrovo knjigo.

»Čuden človek, ta Chelan,« je pomislil abbe Pirard; »mar
mu je pokazal to knjigo zato, da bi ga naučil, naj se iz nje
norčuje?«

Zaman je spraševal Julijana in se trudil uganiti, ali resno
veruje v Maistrov nauk. Julijan je odgovarjal samo po svojem
spominu. Od tistega trenutka dalje se je Julijan res imenitno
držal; čutil je, da ima samega sebe v oblasti. Ko je prebil to
zelo dolgo preskušnjo, se mu je zdelo, da je Pirardova stro¬
gost do njega samo še navidezna. In zares, če bi ne bilo načel

12 Rdeče in črno

177

brezpogojne strogosti, ki jih je izvajal nasproti svojim učen¬
cem teologije, bi bil ravnatelj semenišča Julijana kar objel
v imenu logike; toliko jasnosti, natančnosti in bistroumnosti
je našel v njegovih odgovorih.

»To je drzen in zdrav duh,« je pomislil; »ampak corpus
debile  — telo je slabotno.«

»Ali večkrat tako padate?« je vprašal Julijana po fran¬
cosko in pokazal s prstom na tla.

»Zgodilo se je prvikrat v mojem življenju; ko sem zagledal
vratarjev obraz, sem kar oledenel,« je pristavil Julijan in
zardel kot otrok.

Abbe Pirard bi se bil skorajda nasmehnil.

»To je posledica puhlega posvetnega bleska; kakor je
videti, ste navajeni samih smehljajočih se obrazov, ki pa
so prava podoba lažnivosti. Resnica je stroga, gospod; toda
kaj ni tudi naša naloga na tem svetu stroga? Paziti boste
morali, da se vaša vest obrani te slabosti: Preveč dovzetnosti
za puhlo zunanjo lepoto.

Če bi mi vas ne bil priporočil mož,« je nadaljeval abbe
Pirard spet po latinsko, kar mu je bilo očitno v posebno ve¬
selje, »če bi mi vas ne bil priporočil mož, kakršen je abbe
Chelan, bi vam govoril s puhlimi besedami tega sveta, ki ste
jih, kot je videti, preveč navajeni. Prosto mesto, ki zanj pro¬
site, tako bi vam dejal, je najtežja stvar, ki jo je mogoče
doseči na svetu. Ampak, abbe Chelan je pač malo zaslužil v
šestinpetdesetih letih apostolskega delovanja, če ne more raz¬
polagati z enim prostim mestom v semenišču.«

Po teh besedah je abbe Pirard Julijanu priporočil, naj
ne pristopi k nobeni tajni družbi ali kongregaciji brez nje¬
govega privoljenja.

»Dajem vam svojo častno besedo,« je dejal Julijan z od¬
kritosrčnostjo poštenega človeka.

Ravnatelj semenišča se je prvikrat nasmehnil.

»Ta beseda tu ni v navadi,« mu je rekel, »preveč spo¬
minja na puhlo čast posvetnih ljudi, ki jih tolikokrat zavaja
v napake in pogosto celo v zločin. Dolžni ste mi pokorščino
v smislu paragrafa 17 bule Unam ecclesiam  svetega očeta
Pija V. Jaz sem vaš cerkveni predstojnik. V tej hiši, moj
preljubi sin, pomeni slišati toliko kakor slušati. Koliko imate
denarja?«

178

(»Smo že tam,« si je rekel Julijan; »zato sem torej preljubi
sin.«)

»Petintrideset frankov, prečastiti.«

»Skrbno si zapisujte, kako boste porabili ta denar; dati
mi boste morali račun o tem.«

Ta mučni pogovor je trajal tri ure. Ravnatelj je poklical
vratarja.

»Odvedite Julijana Sorela v celico št. 103,« mu je rekel.

Bilo je veliko odlikovanje, da je dovolil Julijanu prostor,
kjer bo živel sam.

»Odnesite tja njegovo prtljago,« je pristavil.

Julijan je povesil oči in zagledal svoj kovček tik pred
seboj; gledal ga je že tri ure, pa ga ni bil prepoznal.

Celica št. 103 je bila majhna soba, velika osem kvadratnih
čevljev, v zadnjem nadstropju hiše. Ko je Julijan prišel tja,
je opazil, da ima razgled na okope, za njimi pa je bilo videti
lepo planoto, ki jo Doubs loči od mesta.

»Kako očarljiv pogled!« je vzkliknil Julijan. Ko je tako
govoril sam pri sebi te besede, se ni jasno zavedal njihovega
pomena. Siloviti občutki, ki jih je bil preživel v kratkem
času, odkar je bil v Besan^onu, so bili docela izčrpali njegove
moči. Sedel je k oknu na edini stol, ki je bil v celici, in se
takoj pogreznil v trdno spanje. Ni slišal zvonca, ki je klical
k večerji, in ne zvonca, ki je klical k večerni molitvi; po¬
zabili so bili nanj.

Ko so ga naslednjega dne zbudili prvi sončni žarki, je
videl, da leži na tleh.

12 *

179

XXVI

DRUŽBA ALI ČESA MANJKA BOGATAŠU

Sam sem na svetu, nikomur' se ne zdi
vredno, da bi pomislil name. Vsi, ki bogate
pred mojimi očmi, so nesramni in trdo¬
srčni, kakor jaz ne bi nikoli mogel biti.
Sovražijo me, ker sem preveč dobrosrčen.
Ali, kmalu bom umrl, bodisi od gladu,
bodisi od nesreče, ker vidim, da so ljudje
tako kruti.

Young

Hitro si je okrtačil obleko ter se spustil po stopnicah; za¬
kasnil se je bil. Službujoči nadzornik ga je strogo pokaral.
Julijan pa se ni skušal opravičiti; namesto tega je prekrižal
roke na prsih in rekel skesano:

»Peccavi, pater optime,  — grešil sem, predobri oče.«

To je bil dober začetek in prinesel mu je velik uspeh.
Najbolj pretkani semeniščniki so takoj spoznali, da imajo
opraviti s človekom, ki ni več začetnik v svojem poslu. Pri¬
šla je ura odmora in Julijan je videl, da je predmet splošne
radovednosti. Toda pri njem so naleteli samo na udržano
molčečnost. Po načelih, ki si jih je bil postavil, je štel teh
tristo enaindvajset tovarišev za sovražnike; najnevarnejši
med vsemi pa je bil v njegovih očeh abbe Pirard.

Malo dni pozneje si je moral Julijan izbrati spovednika;
predložili so mu seznam.

»Ljubi bog, za koga me pa imajo?« se je vprašal; »mar
mislijo, da ne vem, kam pes taco moli?«  in izbral si je abbeja
Pirarda.

Ne da bi slutil, je bil zanj ta korak odločilen. Majhen,
prav mlad semeniščnik, ki je bil doma iz Verrieresa in ki
mu je bil že prvi dan ponudil svoje prijateljstvo, mu je
povedal, da bi bil morda ravnal previdneje, če bi si bil izbral
Castaneda, podravnatelja semenišča.

180

»Abbe Castanede je Pirardov sovražnik; Pirarda dolže
janzenizma,« je pristavil mali semeniščnik, sklonivši se k
Julijanovemu ušesu.

Vsi prvi koraki našega junaka, ki se je imel za tako pre¬
vidnega, so bili prav tako nepremišljeni kot je bila na primer
njegova izbira spovednika. Slepil ga je napuh, ki je lasten
ljudem z bogato domišljijo; mislil je, da so njegove namere
že dejanja in da je že popoln hinavec. V svoji zaslepljenosti
je šel tako daleč, da si je očital svoje uspehe v tej umetnosti
slabosti.

»Na žalost je to moje edino orožje! V kakšnem drugem
času,« si je rekel, »bi si bil služil kruh  z glasnimi dejanji pred
sovražnikom.«

Julijan, ki je bil zadovoljen s svojim vedenjem, je opa¬
zoval svojo okolico; povsod je odkrival navidezno najčistejšo
krepost.

Osem ali deset semeniščnikov je živelo na glasu, da so
svetniki; imeli so privide kakor sveta Terezija in sveti Fran¬
čišek, ko je dobil vtisnjene vidne znake na gori Vernia v
Apeninih. Toda to je bila velika skrivnost in njihovi prijatelji
so jo skrbno čuvali. Ubogi mladeniči, ki so imeli privide, so
bili zmerom v bolnišnici. Kakšnih sto drugih je združevalo
močno vero z neutrudljivo marljivostjo. Delali so tako, da so
skoraj zboleli, a naučili se niso dosti. Dva ali trije so se odli¬
kovali z resnično nadarjenostjo, med njimi posebno neki
Chazel; Julijan pa je čutil, da so mu tuji, in isto so občutili
tudi oni.

Drugi izmed tristo enaindvajsetih semeniščnikov so bili
sami neotesanci, ki niso vselej dobro razumeli latinskih be¬
sed, ki so jih ponavljali ves božji dan. Skoraj vsi so bili
kmečki sinovi, ki so si rajši služili kruh z blebetanjem la¬
tinskih besed kakor s kopanjem zemlje. Ko je Julijan vse to
opazil, si je že takoj prve dni obetal naglih uspehov. »V vsaki
službi je treba sposobnih ljudi, ker navsezadnje je povsod
dovolj dela, ki mora biti opravljeno,« si je mislil. »Pod Na¬
poleonom bi bil narednik; med temi bodočimi župniki pa
bom veliki vikar.«

»Vsi ti siromaki,« je pristavil v mislih, »so od rane mla¬
dosti bili sami dninarji, in dokler niso prišli sem, so živeli
ob kislem mleku in črnem kruhu. V svojih siromašnih bajtah
so jedli meso kvečjemu petkrat ali šestkrat na leto. Podobni

181

so rimskim vojščakom, ki se jim je vojna zdela čas počitka;
tako so tudi ti neotesani kmetje kar očarani od dobrot se¬
menišča.«

V njihovih mrkih očeh ni Julijan nikoli bral drugega kot
zadoščenje telesne potrebe po obedu in pričakovanje te¬
lesnega užitka pred obedom. Taki so bili ljudje, sredi katerih
se mu je bilo treba odlikovati; Julijan pa ni vedel in skrbno
so pazili, da mu tega niso povedali, da pomeni v njihovih
očeh samo bleščeč greh,  če je kdo prvi v raznih dogmatičnih
tečajih, v cerkveni zgodovini in v drugih predmetih, ki se jih
učijo v semenišču. Od Voltairovih časov, od vlade obeh zbor¬
nic, ki je pravzaprav samo nezaupljivost in osebna preskušnja
in ki vceplja duhu narodov zlo navado nezaupanja,  od tistih
časov se zdi, kakor da je francoska Cerkev spoznala, da so
njeni pravi sovražniki knjige. V njenih očeh je pokorščina
srca vse. Uspehi v študiju, celo v nabožnem, se ji zdijo sum¬
ljivi, in to po pravici. Kdo bo preprečil izobraženemu člo¬
veku, da ne bi presedlal na drugo stran, kakor Sieyes ali
Gregor! Cerkev trepeče in se oklepa papeža kot edinega
upanja na rešitev. Samo papež lahko uspešno pobija osebno
preskušnjo in s pobožnim sijajem svojega dvora vzbuja mo¬
gočen vtis v utrujenih in bolnih duhovih posvetnih ljudi.

Julijan je samo napol prodrl v te različne resnice, ki
pa jih skušajo v semenišču postaviti na laž s sleherno be¬
sedo, ki jo kdo spregovori, in obšla ga je globoka otožnost.
Delal je mnogo in hitro se mu je posrečilo, da se je naučil
stvari, ki so za duhovnika silno koristne, ki pa so bile v
njegovih očeh popolnoma napačne in ki ga niso niti najmanj
zanimale. Mislil je, da pač nima ničesar drugega opraviti.

»Ali je res ves svet pozabil name?« je včasih pomislil.
Seveda ni vedel, da je prestregel abbe Pirard nekaj pisem,
ki so nosila poštni pečat 'jz Dijona, in jih vrgel v ogenj; v
teh pismih je kljub skrajno udržanemu slogu in obliki ven¬
dar včasih udarila na dan najsilovitejša strast. Videti je
bilo, da se ta ljubezen bori s strašnim kesanjem. »Tem bolje,«
je pomislil abbe Pirard, »fant vsaj ni ljubil brezbožne ženske.«

Nekega dne je abbe Pirard odprl pismo, ki so ga bile,
kot je bilo videti, napol izbrisale solze; bilo je slovo za
vselej. »Slednjič,« tako je pisala Julijanu, »mi je nebo iz¬
kazalo milost, da sovražim, ne krivca svojega greha, ta bo
vedno najdražje, kar imam na svetu, pač pa svoj greh sam

182

na sebi. Sprejela sem žrtev, prijatelj moj. Ni se zgodilo
brez solza, kakor vidite. Zmagala je skrb za blagor bitij, ki
se jim moram posvetiti in ki ste jih vi tako zelo ljubili. Pra¬
vični, a strašni Bog se ne bo več mogel maščevati nad njimi
za zločine njihove matere. Zbogom, Julijan, bodite pravični
do ljudi!«

Konec pisma je bil skoraj docela nečitljiv. V pismu je
bil neki naslov za Dijon, vendar pa je izražalo upanje, da
Julijan ne bo nikdar odgovoril nanj ali pa da bo to storil
z besedami, ki jih lahko ženska, ki se je vrnila na pot kre¬
posti, sliši, ne da bi ji bilo treba zardeti. Julijanova otožnost,
ki jo je še povečevala slaba hrana, s katero je preskrboval
semenišče podjetnik, ki je semeniščnikom dostavljal obede
po 83 centimov, je začela vplivati na njegovo zdravje. Tedaj
je nekega jutra nenadoma stopil v njegovo sobo Fouque.

»Naposled sem vendar smel do tebe. Petkrat sem prišel
’■ Besamjon — ničesar ti nočem očitati — zgolj z namenom,
da bi te videl. Vselej brez uspeha. Postavil sem nekoga pred
vrata semenišča; zakaj vraga ne greš nikdar izpod strehe?«

»To je preskušnja, ki sem si jo naložil.«

»Zdi se mi, da si se zelo spremenil. Da te le spet vidim!
Dva lepa kovanca po pet frankov sta me zdaj vendar po¬
učila, da sem bil pravi bedak, ker ju nisem ponudil že prvi¬
krat, ko sem prišel sem.«

Pogovoru med prijateljema ni bilo ne konca ne kraja.
Julijan je prebledel, ko mu je Fouque rekel:

»Saj res, da ne pozabim, ali že veš? Mati tvojih gojencev
je postala silno pobožna.«

In pripovedoval je s prostodušnostjo, ki tako čudno vpliva
na strastno dušo, ker jo nevede živo zadene v najdražje, kar
hrani v sebi.

»Da, prijatelj, silno pobožna. Pravijo, da hodi na božje
poti. V večno sramoto abbeju Maslonu, ki je tako dolgo
vohunil okrog ubogega Chelana, pa gospa Renalova ni ma¬
rala njega za spovednika. K spovedi hodi v Dijon ali pa v
BesanQon.«

»V Besan^on prihaja?!« je vzkliknil Julijan in zardel do
ušes.

»Se precej pogostokrat,« je odvrnil Fouque in se vprašu¬
joče ozrl vanj.

»Imaš kakšno številko Constitutionnela  pri sebi?«

183

»Kaj praviš?« se je začudil Fouque.

»Vprašal sem te, če imaš kakšno številko C onstitution-
nela ,« je ponovil Julijan z najmirnejšim glasom na svetu.
»Tu prodajajo številko po 30 centimov.«

»Kaj! Celo v semenišču so liberalci!« je vzkliknil Fou-
que. »Uboga Francija!« je pristavil s hinavskim obrazom in
sladkim glasom abbeja Maslona.

Ta obisk bi bil zapustil v našem junaku globok vtis,
če bi mu ne bilo nekaj besed, ki jih je že naslednjega dne
spregovoril z njim mali semeniščnik iz Verrieresa, ki se mu je
zdel tako otročji, razkrilo nekaj zelo važnega. Odkar je bil
Julijan v semenišču, je bilo vse njegovo ravnanje nepre¬
trgana vrsta zgrešenih korakov. Zdaj se je bridko rogal sa¬
memu sebi.

V resnici so bila važna dejanja v njegovem življenju iz¬
peljana prav modro; zanemarjal pa je podrobnosti in spret-
neži v semenišču so gledali samo na podrobnosti. In tako je
med svojimi tovariši že veljal za močnega duha.  Izdala ga je
bila dolga vrsta neznatnih dejanj.

V njihovih očeh je bil kriv velike pregrehe; mislil je,
sodil je samostojno, ko bi se bil moral slepo pokoravati
avtoriteti  in se ravnati po zgledih. Abbe Pirard mu ni bil
v nikakršno pomoč; niti enkrat še ni spregovoril z njim
besedice razen v spovednici, pa še tam je bolj poslušal kot
govoril. Vse drugače bi bilo, če bi si bil izbral abbeja Ca-
staneda.

V trenutku, ko se je Julijan zavedel svoje neumnosti, se
ni več dolgočasil. Hotel je do kraja spoznati vse zlo in v ta
namen je nekoliko popustil od trdovratne in ponosne mol¬
čečnosti, s katero je odbijal svoje tovariše. Tedaj pa so se
maščevali nad njim. Njegovo vljudnost so sprejeli z zaniče¬
vanjem, ki je mejilo na posmeh. Spoznal je, da od njegovega
prihoda v semenišče ni minila niti ura, ki ne bi bila odločila
njemu v prid ali pa v škodo, ki ne bi bila povečala števila
njegovih nasprotnikov ali pa mu pridobila naklonjenosti ne¬
katerih resnično krepostnih ali nekoliko manj surovih serae-
niščnikov. Zlo, ki ga je bilo treba popraviti, je bilo brez¬
mejno, naloga pa silno težavna. Odslej je bila Julijanova
pazljivost neprestano skrajno napeta; šlo je za to, da si za¬
črta popolnoma nov značaj.

184

Tako mu je na primer delalo velike težave obračanje
oči. »V takih krajih nosijo oči povešene, in ne brez vzroka.
Česa vsega si nisem domišljeval v Verrieresu!« si je očital
Julijan; »mislil sem, da živim, pa sem se samo pripravljal na
življenje; šele zdaj sem v družbi, kakršna me bo obdajala
do konca moje igre, sredi resničnih sovražnikov. Kako težko
je svetohlinstvo, ki se mu ne smeš niti za minuto izneveriti!«
je pristavil v mislih. »Herkulova dela so samo senca v pri¬
meri s tem naporom. Herkul naše dobe je Sikst V., ki je
s svojo ponižnostjo dolgih petnajst let varal štirideset kardi¬
nalov, ki so ga ves čas njegove mladosti poznali kot živahnega
in oholega človeka.

Znanje torej tukaj ne pomeni nič!« si je mislil zlovoljno;
»napredek v dogmatiki, v sveti zgodovini in tako dalje velja
samo navidezno. Vse, kar o tem govorijo, ima samo namen
zvabiti v past bedake, kakršen sem jaz. Vsa moja zasluga
je bila na žalost samo v tem, da sem naglo napredoval, in v
tem, kako sem si zapomnil te burke. Mar jih cenijo po njihovi
resnični vrednosti? Mar jih presojajo tako kot jaz? In jaz
sem bil tako bedast, da sem bil ponosen na to! Najboljše
ocene, ki jih zmeraj dobivam, so mi nakopale samo slabe
ocene za resnična mesta, ki jih človek zasede, ko pride iz
semenišča, in ki donašajo denar. Chazel, ki zna veliko več
kot jaz, vselej vplete v svoje spise kakšno budalost, ki ga
potisne na petdeseto mesto; če dobi kdaj prvo mesto, je temu
kriva samo raztresenost. Ah, kako koristna bi mi bila ena
besedica, ena sama Pirardova besedica!«

Od trenutka, ko so se Julijanu odprle oči, so mu bile
dolge vaje v asketični pobožnosti, kakor na primer rožni
venec petkrat na teden, petje na čast Presvetemu srcu in
tako dalje in tako dalje, kar se mu je zdelo prej tako smrtno
dolgočasno, najzanimivejši trenutki vse njegove dejavnosti.
S tem da je Julijan strogo razmišljal o samem sebi in se
predvsem trudil, da ne bi samemu sebi pretiraval svojih
zmožnosti, je nehal stremeti za tistim, kar je cilj seme-
niščnikov, ki služijo drugim za zgled, da bi namreč v prvem
zaletu in v slehernem trenutku izvršil kakšno pomembno
dejanje, to se pravi dejanje, ki dokazuje nekakšno krščansko
popolnost. V semenišču vedo celo, kako je treba jesti mehko
kuhano jajce, zakaj tudi po tem spoznaš, koliko je kdo na¬
predoval v pobožnem življenju.

185

Bralec se bo morebiti nasmehnil, toda naj se le blagovoli
spomniti vseh napak, ki jih je napravil, medtem ko je jedel
mehko kuhano jajce, abbe Delille, ko je bil povabljen na obed
k neki veliki dami na dvoru Ludvika XIV.

Julijan je najprej skušal doseči stanje non culpa;  to je
stanje mladega semeniščnika, čigar hoja, kretnje rok, oči
in tako dalje ne izražajo v resnici ničesar posvetnega, vendar
pa še ne kažejo bitja, ki so ga popolnoma prevzele misli
na onstransko življenje in na golo ničevost  življenja na tem
svetu.

Vsak trenutek je srečaval Julijan na stenah hodnikov z
ogljem napisane stavke takele vsebine: »Kaj je šestdeset
let preskušenj, če jih primerjamo z večnim veseljem ali pa
večnim peklenskim ognjem!« Zdaj ni več preziral takih
stavkov; razumel je, da jih je treba imeti zmeraj pred očmi.
»Kaj bom počenjal vse svoje življenje?« se je vpraševal;
»vernikom bom prodajal prostore v nebesih. Kako jim bom
pokazal te prostore, da jih bodo videli? Z razliko med mojo
vnanjostjo in vnanjostjo posvetnega človeka.«

Po več mesecih vztrajne, nepretrgane vaje je bilo na Ju¬
li janovem obrazu še vedno videti, da misli.  Način, kako je
obračal oči in držal usta, še zmeraj ni izražal tiste globoko
ukoreninjene vere, ki je pripravljena verjeti in prenesti vse,
tudi mučeništvo. Z jezo je Julijan videl, da ga v tem pose¬
kajo najbolj neotesani kmečki fantje. Bilo je pač dovolj
tehtnih razlogov, da njihovo lice ni izdajalo mislecev.

Kako si je prizadeval, da bi si pridobil tisto blaženo in
ozko čelo in tisti izraz goreče in slepe vere, ki je pripravljena
vse verjeti in vse pretrpeti, ki ga najdemo tako pogosto v
italijanskih samostanih in o katerem je Guercino zapustil
nam posvetnim ljudem tako popolne zglede v svojih cerkve¬
nih podobah!*

Za velike praznike so dobivali semeniščniki klobase s
kislim zeljem. Pri mizi so Julijanovi sosedje opazili, da je
popolnoma nedovzeten za to srečo; to je bil eden njegovih
prvih zločinov. Njegovi tovariši so v tem videli zoprno po¬
tezo najbolj bedaste hinavščine; nobena stvar mu ni na¬
kopala toliko sovražnikov. »Le poglejte tega meščana, tega

* Glej v Louvru sliko akvitanskega vojvode Franca, ko odlaga
oklep in se oblači v meniško obleko, št. 1130. (Op. pis.)

186

prezirljivca,« so rekli, »ki se dela, kakor da zaničuje naj¬
boljšo gostijo, klobase s kislim zeljem! Fej, grdoba! Ošabnež!
Pogubljenec!«

»Gorje! Nevednost teh mladih kmetov, mojih tovarišev,
je njim v velikansko korist,« je včasih vzkliknil Julijan,
kadar ga je napadla malodušnost. »Ko pridejo v semenišče,
njihovim profesorjem ni treba, da bi jih šele osvobodili
strahovite navlake posvetnih misli, ki sem jih jaz prinesel
s seboj in ki jih berejo na mojem obrazu, pa naj počnem,
kar hočem.«

Julijan je opazoval s pazljivostjo, ki je mejila na zavist,
najbolj robate med malimi kmetavzi, ki so prihajali v se¬
menišče. Od trenutka, ko so jim slekli njihove kmečke jo¬
piče in jih vtaknili v črne suknje, se je njihova vzgoja ome¬
jevala na brezkončno in brezmejno spoštovanje do trdega
kovanega denarja,  kakor pravijo v Franche-Comteji.

To je zakramentalna in junaška beseda, ki izraža vzvišeni
pojem gotovine.

Kakor za junake Voltairovih romanov, je za semeniščnike
sreča predvsem v tem, da dobro jedo. Julijan je nadalje od¬
kril skoraj pri vseh prirojeno spoštovanje do človeka, ki nosi
obleko iz finega sukna. To čustvo je izraz spoštovanja do
delilne pravice,  kakršno nam delijo naša sodišča, po njeni
vrednosti ali pa tudi pod njeno vrednostjo. »Kakšen dobiček
bi imeli od tega,« so ponavljali pogosto v svojih pogovorih,
»če bi se postavili po robu kakšnemu težkemu ?«

S to besedo označujejo v dolinah gorovja Jure bogatega
človeka. Samo pomislimo, kakšno mora biti šele njihovo spo¬
štovanje do najbogatejše stvari: do vlade!

Če se kdo že pri samem imenu gospoda prefekta spošt¬
ljivo ne nasmehne, velja to v očeh franche-comtejskih kme¬
tov za veliko neprevidnost; neprevidnost pa je pri siromaku
brž kaznovana s pomanjkanjem kruha.

Prve čase je Julijana kar dušilo od prezira. Slednjič pa
je občutil samo še pomilovanje; očetom njegovih tovarišev
se je pač kdove kolikokrat zgodilo, da so se pozimi vrnili
na večer v svoje koče, pa ni bilo doma ne kruha ne kostanja
ne krompirja. »Nič čudnega,« si je govoril Julijan, »če je v
njihovih očeh srečen najprej človek, ki je dobro kosil, za
njim pa človek, ki ima dobro obleko. Moji tovariši so se z
vso trdnostjo odločili za svoj poklic; to pomeni, da vidijo

187

v duhovniškem stanu dolgo uživanje sreče, ki se ji pravi
dobra hrana in topla obleka pozimi.«

Zgodilo se je, da je slišal Julijan mladega semeniščnika,
ki je imel precej bujno domišljijo, kako je dejal svojemu
tovarišu:

»Zakaj ne bi nekoč postal tudi jaz papež kakor Sikst V.,
ki je bil svinjski pastir?«

»Za papeža je lahko izvoljen samo Italijan,« je odvrnil
njegov prijatelj; »pač pa bodo med nami žrebali za mesta
velikih vikarjev, kanonikov, mogoče celo škofov ... M. P....,
chalonski škof, je sin sodarja; to je obrt mojega očeta.«

Nekega dne je sredi pouka dogmatike dal abbe Pirard
poklicati Julijana k sebi. Ubogi fant je bil presrečen, da
sme zapustiti telesno in duhovno ozračje, ki ga je dušilo.

Julijana je čakal pri gospodu ravnatelju isti sprejem, ki
ga je bil tako silno preplašil na dan njegovega prihoda v
semenišče.

»Pojasnite mi, kaj je napisano na tej igralni karti,« je
dejal in pogledal Julijana tako, da bi se bil ta najrajši po¬
greznil pod zemljo.

Julijan je bral:

»Amanda Binet, kavarna ,Pri žirafi*, pred osmo uro
zjutraj. Recite, da ste iz Genlisa in bratranec moje matere.«

Julijan je takoj videl vso pretečo nevarnost; policija
abbeja Castaneda mu je bila ukradla ta naslov.

»Tistega dne, ko sem prišel sem,« je odvrnil Julijan in
upiral pogled v Pirardovo čelo, zakaj njegovega strašnega po¬
gleda ni mogel prenesti, »tistega dne sem ves trepetal; go¬
spod Chelan mi je bil povedal, da je ta kraj poln ovaduštva
in vsakovrstnih hudobij; vohunstvo in ovaduštvo dobivata
potuho med tovariši. Nebesa hočejo tako, zato da pokažejo
mladim duhovnikom življenje tako, kakršno je, in jih na¬
vdajo s studom do sveta in njegovega bleska.«

»Kaj? Meni boste prazno slamo mlatili?« je zarohnel abbe
Pirard srdito. »Lopov mali!«

»V Verrieresu,« je nadaljeval Julijan hladno, »sta me moja
brata nabila, kadar sta imela vzrok, da sta mi zavidala...«

»K stvari! K stvari!« je kriknil abbe Pirard ves iz sebe.

Ne da bi se bil dal le količkaj oplašiti, je Julijan na¬
daljeval svoje pripovedovanje:

188

»Tistega dne, ko sem proti poldnevu prišel v Besangon,
sem bil lačen in stopil sem v neko kavarno. V srcu sem ob¬
čutil stud do takega posvetnega kraja; ampak mislil sem si,
da me bo stal zajtrk tu manj kakor v gostilni. Neka dama,
ki se mi je zdelo, da mora biti hišna gospodinja, se me je
usmilila, ker sem se ji zdel neizkušen. ,V Besangonu mrgoli
malopridnežev*, mi je rekla, ,bojim se za vas, gospod. Ko bi
se vam pripetilo kaj hudega, zatecite se k meni, pošljite
koga sem pred osmo uro. Če bi se semeniški vratarji branili
izvršiti vaše naročilo, recite, da ste moj bratranec in doma iz
Genlisa ..

»Takoj bom ugotovil, koliko je resnice na tem blebe¬
tanju,« je dejal abbe Pirard, ki ni mogel ostati na mestu
in se je sprehajal po sobi.

»Zdaj pa nazaj v celico!«

Abbe je šel za Julijanom in ga zaklenil. Julijan je začel
takoj preiskovati svoj kovček, kjer je bila na dnu skrbno
skrita usodna karta. Iz kovčka ni bilo nič izginilo, a marsikaj
je bilo v neredu. Pa saj je vendar Julijan nosil ključ zmerom
pri sebi! »Kakšna sreča,« si je dejal Julijan, »da nisem v
času svoje zaslepljenosti nikdar porabil dovoljenja, da bi šel
v mesto, kar mi je Castanede tolikokrat ponujal z dobro¬
hotnostjo, ki jo zdaj razumem. Morda bi se bil vdal slabosti,
da bi se preoblekel ter šel obiskat lepo Amando, in zdaj bi
bil izgubljen. Ko so izgubili upanje, da se bodo na tak način
okoristili s temi podatki, so, da ne bi zamudili te priložnosti,
poskusili z ovaduštvom.«

Dve uri pozneje ga je dal ravnatelj poklicati.

»Niste lagali,« mu je dejal s pogledom, ki ni bil več tako
strog; »ampak hraniti takšen naslov je neprevidnost, ki ji
ne morete doumeti resnosti. Nesrečni otrok! Mogoče vam bo
to čez deset let škodovalo.«

189

XXVII

PRVE ŽIVLJENJSKE SKUŠNJE

Današnji časi, moj bog! To je skrinja
zaveze; gorje mu, kdor se je dotakne!

Diderot

Bralec nam bo pač rad dovolil, da iz te dobe Julijanovega
življenja navedemo prav malo jasnih in natančnih podatkov.
Ne da bi nam jih morda primanjkovalo, narobe! Ampak tisto,
kar je doživel v semenišču, je morebiti le preveč črno za
umerjeno barvo, ki smo ji skušali ostati zvesti na teh listih.
Sodobniki, ki trpe zaradi nekaterih stvari, se jih spominjajo
samo z grozo, ki zagreni sleherno veselje, celo veselje do
branja povesti.

Julijanu so se le malo posrečili poskusi svetohlinstva;
doživljal je trenutke gnusa in celo popolne malodušnosti.
Nikakršnih uspehov ni imel, in to v poklicu, ki je bil sam po
sebi že dovolj oduren! Najmanjša pomoč od zunaj bi bila
zadostovala, da bi mu bila vrnila pogum; težave, ki bi jih
bil moral premagati, niso bile tako velike; toda bil je sam
kakor ladja, ki plava zapuščena sredi oceana. »In tudi če bi
imel uspehe,« si je dejal, »kaj bi mi pomagali, če bi moral
preživeti vse življenje v tako neznosni družbi! Požrešneži, ki
mislijo samo na omlete s slanino, da jih pogoltnejo pri kosilu,
ali pa razni abbeji Castanedj, za katere ni noben zločin
prečrn... Vsi bodo prišli do moči, ampak za kakšno ceno,
bog se usmili!

Človeška volja je silna, tako berem povsod; ali pa je
dovolj velika, da lahko premaga takšen gnus? Naloga vseh
velikih ljudi je bila lahka; če je bila nevarnost še tako
strašna, se jim je zdela lepa; kdo razen mene pa more do¬
umeti vso to grdobijo, ki me obdaja?«

To so bili trenutki najhujših preskušenj v njegovem živ¬
ljenju. Tako lahko bi mu bilo vpisati se v kakšen polk v
Besan^onu! Bili so tako krasni! Lahko bi tudi postal učitelj

190

latinščine, saj je potreboval tako malo za življenje! Ampak
potem bi bilo po njegovih mislih konec kariere, konec bodoč¬
nosti; to bi bila smrt. Take so bile podrobnosti njegovih
žalostnih dni.

»V svoji domišljavosti sem si tolikokrat čestital, da sem
drugačen kot drugi mladi kmetje! No, zdaj sem dovolj star,
da vidim, da razlika rodi sovraštvo,«  si je dejal nekega jutra.
To veliko resnico mu je bil pravkar razodel neuspeh, ki je
bil med najbolj bolečimi, kar jih je bil kdaj doživel. Osem
dni si je bil prizadeval, da bi bil všeč nekemu gojencu, ki je
bil na glasu, da je svetnik. Sprehajal se je z njim po dvorišču
in vdano poslušal budalosti, da je skoraj stoje spal. Nena¬
doma je prihrumela nevihta; začelo je grmeti; sveti gojenec
ga je surovo pahnil od sebe in vzkliknil:

»Poslušajte! Vsak zase na tem svetu! Nočem, da bi treščilo
vame: Bog vas lahko udari s strelo kot brezbožneža, kot kakš¬
nega Voltaira!«

Julijan, ki je od jeze škripal z zobmi, je zrl v nebo, kjer
so se križali bliski. »Zaslužil bi, da utonem, če bi zaspal med
nevihto,« je vzkliknil. »Poskusimo si pridobiti kakšnega dru¬
gega pobožnjaka.«

Pozvonilo je k tečaju cerkvene zgodovine, ki jo je po¬
učeval abbe Castanede.

Mladim kmetom, ki so se tako bali težkega dela in siro¬
maštva svojih očetov, je abbe Castanede tistega dne razlagal,
da ima vlada, to v njihovih očeh tako strašno bitje, resnično
in zakonito oblast le iz rok božjega namestnika na zemlji.

»Izkažite se vredne papeževih dobrot s svetostjo svojega
življenja, s pokorščino, bodite kakor palica v njegovih rokah,«
je pristavil, »in dobili boste krasne službe, kjer boste gospo¬
dovali samostojno, daleč od slehernega nadzorstva, trajne
službe, kjer plača tretjino dohodkov vlada, ostali dve tretjini
pa plačajo verniki, ki si jih boste vzgojili s svojimi pridi¬
gami ...«

Po končanem pouku se je Castanede ustavil na dvorišču.

»O župniku pač lahko rečemo: Kolikor velja človek, to¬
liko je vredna služba,« je dejal gojencem, ki so v krogu stali
okoli njega. » Jaz, ki tu govorim z vami, sem poznal v gorah
župnije, ki so bili v njih postranski dohodki boljši kot do¬
hodki v marsikateri mestni župniji. Denarja je bilo prav
toliko, da o pitanih kopunih, jajcih, presnem maslu in tisoč

191

drugih prijetnih malenkostih sploh ne govorim; in v takem
kraju je župnik nesporno prvi; ni ga boljšega kosila, da ga
ne bi povabili nanj, da ga ne bi počastili...,« in tako dalje.

Komaj je odšel Castanede v svojo sobo, so se že gojenci
razdelili v skupine. Julijan ni spadal v nobeno; pustili so ga
samega kakor garjavo ovco. Videl je, kako so v raznih sku¬
pinah gojenci metali novce v zrak, in kdor je uganil, ali bo
cifra  ali mož,  temu so tovariši prerokovali, da bo kmalu dobil
takšnole župnijo z bogatimi stranskimi dohodki.

Potem so prišle na vrsto zgodbice. Neki mlad duhovnik,
ki je bil šele pred letom dni posvečen v mašnika, je podaril
kuharici nekega starega župnika kunca in s tem dosegel, da
je bil poklican za vikarja, in le malo mesecev kasneje, zakaj
župnik je kmalu nato umrl, je bil njegov naslednik v dobri
župniji. Nekemu drugemu se je posrečilo, da je bil določen
za župnikovega naslednika v velikem, zelo bogatem trgu, ker
je bil navzoč pri vseh obedih starega, hromega župnika in
mu prav ljubeznivo pomagal razkosavati piške.

Semeniščniki, kakor mladi ljudje vseh poklicev, radi pre¬
tiravajo pomen takih malenkostnih sredstev, ki so nenavadna
in razgrevajo domišljijo.

»Tudi jaz se moram udeleževati teh pogovorov,« je po¬
mislil Julijan. Kadar niso govorili o klobasah in o mastnih
župnijah, so se zabavali s posvetnim delom cerkvenih naukov,
s spori med škofi in prefekti, med župani in župniki. V Juli¬
jami se je začel porajati pojem nekega drugega boga, toda
boga, ki se ga je bilo treba dosti bolj bati in ki je bil mogoč¬
nejši od pravega; ta drugi bog je bil papež. Pripovedovali
so, ampak s pritajenim glasom in samo takrat, kadar so bili
prepričani, da jih ne sliši Pirard, da se papež samo zaradi
tega ne ukvarja s tem, da hi sam imenoval vse francoske
prefekte in župane, ker je poveril to skrb francoskemu kralju,
kateremu je dal ime najstarejšega sina svete Cerkve.

V tistem času se je Julijanu zazdelo, da bi si utegnil pri¬
dobiti ugled z Maistrovo knjigo o papežu. Res je sicer, da je
osupil svoje tovariše, vendar pa je bila to zanj nova smola.
Ni jim bilo všeč, da jim je razlagal njihovo lastno mnenje
bolje, kot so ga razlagali sami. Chelan je bil nepreviden v
svojem ravnanju z Julijanom, kakor je bil tudi nepreviden
v svojem lastnem vedenju. Navadil je bil Julijana na to, da
je trezno presojal in da se ni dal odpraviti s praznimi be-

192

sedami, pozabil pa ga je opozoriti na to, da je ta navada pri
človeku, ki nima nikakršnega ugleda, zločin; zakaj vsaka
trezna sodba je žaljiva.

Julijanovo znanje in njegov dar govora sta bila v očeh
njegovih tovarišev samo nov zločin. Res je, da jim je dal
mnogo misliti; nazadnje so iztuhtali zanj ime, ki je izražalo
vso grozo, ki jim jo je vzbujal: vzdeli so mu ime Martin Luter,
in to predvsem zaradi tiste peklenske logike, ki mu je bila,
kakor so zatrjevali, v tak ponos.

Marsikateri mlad semeniščnik je imel bolj svežo barvo in
bi bil lahko veljal za lepšega fanta, kot je bil Julijan; Juli¬
jan pa je imel bele roke in ni mogel prikrivati nekaterih
navad, ki jih ima samo zelo snažen človek. To pa nikakor ni
bilo priporočilo v žalostni hiši, ki ga je bila vanjo vrgla
usoda. Umazani kmetje, ki je sredi njih živel, so trdili, da je
razuzdan. Bojim se, da bi utrudil bralca z naštevanjem tisoč
neprilik, ki so doletele našega junaka. Najmočnejši med nje¬
govimi tovariši bi se ga bili skorajda navadili pretepati;
moral se je oborožiti z železnim šestilom in jim kazati, seveda
z znamenji, da ga bo uporabil. Vendar pa znamenja niso v
poročilu kakšnega ovaduha tako zanesljiv dokaz, kakor so
besede.

13 Rdeče in črno

193

XXVIII

PROCESIJA

Vsa srca so bila ganjena. Zdelo se je,
kot da se je Bog s svojo navzočnostjo spu¬
stil v ozke gotske ulice, ki so jih verniki
povsod skrbno okrasili in lepo posuli s
peskom.

Young

Zaman se je delal Julijan majhnega in neumnega; nihče
ga ni maral; preveč se je razlikoval od svojih vrstnikov. »Pa
saj so vendar vsi ti profesorji sami zelo bistroumni ljudje,
izbrani izmed tisočev; kako da jim ni všeč moja ponižnost?«
Med njimi je bil en sam, ki je, kakor se je zdelo, hotel zlo¬
rabljati njegovo narejeno lahkovernost in pripravljenost, da
bi se vsem kazal neumnega. To je bil abbe Chas-Bernard,
vodja stolniških slovesnosti, ki so mu že petnajst let vzbujali
upanje na mesto kanonika; medtem pa je v semenišču po¬
učeval cerkveno govorništvo. Ta predmet je bil med tistimi,
kjer je bil Julijan v času svoje zaslepljenosti skoraj zmerom
prvi. To je dalo povod, da se mu je abbe Chas-Bernard začel
kazati zelo prijaznega; kadar je odhajal od pouka, ga je rad
prijel pod pazduho, da sta se malo posprehodila po vrtu.

»Kaj neki namerava?« se je spraševal Julijan. Z zadošče¬
njem je opazil, da mu abbe uro za uro pripoveduje o ornatih,
ki jih ima stolna cerkev. Imela je sedemnajst bogato vezenih
mašnih oblačil, poleg teh pa šel veliko število žalnih ornatov.
Mnogo je stolnica pričakovala tudi od stare predsednice Ru-
bemprejeve; ta dama, ki je imela že devetdeset let, je že naj¬
manj sedemdeset let hranila svoje poročne obleke iz krasnega,
z zlatom pretkanega lyonslcega blaga. »Pomislite, prijatelj,«
je dejal abbe Chas-Bernard, obstal na mestu in izbuljil oči;
»ta tkanina se ne sesede, če jo postavite pokonci; toliko zlata
je v njej. V Besancjonu na splošno računajo, da se bo s pred-
sedničino oporoko zaklad  naše stolnice pomnožil za najmanj
deset mašnih plaščev, da ne štejemo še štirih ali petih kornih

194

plaščev za velike praznike. Lahko pa povem še več,« je pri¬
stavil abbe s tišjim glasom; »upravičeno smem računati, da
nam bo predsednica zapustila osem krasnih srebrnih, pozla¬
čenih svečnikov, o katerih mislijo, da jih je kupil v Italiji
Karel Drzni, vojvoda burgundski, čigar najljubši minister je
bil eden njenih davnih prednikov.«

»Kam neki meri možak z vso to šaro?« je premišljeval Ju¬
lijan. »To spretno pripravljanje traja že celo večnost, pa še
zmerom ne pride z barvo na dan. Presneto malo mi mora
zaupati! Spretnejši je kot vsi drugi, ki jim že v štirinajstih
dneh prideš na to, kaj skrivoma nameravajo. Sicer pa ga ra¬
zumem: njegova častihlepnost ga muči že petnajst let!«

Nekega večera so Julijana sredi pouka v sabljanju po¬
klicali k abbe ju Pirardu, ki mu je dejal:

»Jutri je Corpus Domini  (praznik sv. Rešnjega telesa).
Gospod abbe Chas-Bernard vas potrebuje, da mu pomagate
okrasiti stolnico; pojdite in ubogajte!«

Abbe Pirard je Julijana poklical nazaj in sočutno pri¬
stavil:

»Samo od vas je odvisno, da uporabite to priložnost in si
greste nekoliko ogledat mesto.«

»Incedo per ignes,«  je odvrnil Julijan (Imam skrivne so¬
vražnike.)

Naslednjega dne se je Julijan navsezgodaj odpravil v stol¬
nico. Dobro mu je del pogled na ulice in življenje, ki je za¬
čenjalo vrveti po mestu. Na vseh koncih in krajih so pre¬
grinjali hišna pročelja za procesijo. Ves čas, kar ga je bil
preživel v semenišču, se mu je zdaj zdel samo trenutek. Nje¬
gove misli so bile v Vergyju in pri lepi Amandi Binetovi, ki
bi jo utegnil srečati, kajti njena kavarna ni bila preveč daleč.
Že od daleč je na pragu njegove tako drage stolnice zagledal
abbe ja Chas-Bernarda; bil je debel možak veselega in od¬
kritega obraza. Tistega dne je žarel od veselja. »Pričakoval
sem vas, sinko moj,« je zaklical že od daleč, brž ko je uzrl
Julijana, »bodite dobrodošli! Delo današnjega dne bo dolgo
in trdo; okrepčajva se s prvim zajtrkom; drugi pride ob
desetih med veliko mašo.«

»Želel bi, gospod,« je rekel Julijan z resnim obrazom, »da
ne bi bil niti za minuto sam; blagovolite si zapomniti,« je
pristavil in pokazal na uro nad njunima glavama, »da pri¬
hajam minuto pred peto uro.«

13 *

195

»Aha! Bojite se teh presnetih, hudobnih semeniščnikov!
Kaj pa se sploh menite zanje!« je dejal abbe Chas-Bernard;
»mar je pot kaj manj lepa, če je trnje v živi meji, ki jo ob¬
daja? Popotniki gredo svojo pot in se ne menijo za žgoče
koprive. Sicer pa, dragi prijatelj, na delo, na delo!«

Abbe Cbas je imel prav, ko je dejal, da bo delo trdo.
Prejšnjega večera je bila v cerkvi velika pogrebna svečanost
in ni bilo mogoče ničesar pripraviti; v enem samem- dopol¬
dnevu je bilo torej treba prevleči vse gotske stebre, ki delijo
cerkev v tri ladje, z nekakšno prevleko iz rdečega damasta,
in sicer do višine trideset čevljev. Gospod škof je bil sicer dal
poklicati s hitro pošto štiri tapetnike iz Pariza, ampak ti
gospodje niso zmogli vsega, in namesto da bi bili svojim ne¬
izurjenim tovarišem iz Besamjona v pomoč, so njihovo ne¬
rodnost še podvojili s tem, da so se jim posmehovali.

Julijan je videl, da mora sam splezati na lestev; njegova
gibčnost mu je prišla sila prav. Prevzel je vodstvo nad mest¬
nimi tapetniki. Abbe Cbas ga je ves očaran gledal, kako skače
z lestve na lestev. Ko so bili vsi stebri prekriti, je nastalo
vprašanje, kako namestiti pet velikanskih perjanic na veliko
nebo nad glavnim oltarjem. Bogato krono iz pozlačenega lesa
podpira osem velikih zvitih stebrov iz italijanskega mar¬
morja. Toda če hočeš priti do srede neba, nad tabernakelj,
moraš preplezati staro leseno polico, ki utegne biti črvojeda;
leži pa najmanj štirideset čevljev visoko.

Pogled na to nevarno pot je ohladil prešernost pariških
tapetnikov; ogledovali so si jo od spodaj, govorili sem, govo¬
rili tja, na polico pa si ni upal nihče. Tedaj pa je Julijan
urno pograbil perjanice in zdrvel po lestvi. Prav imenitno jih
je namestil v obliki krone prav na sredi neba. Ko se je spet
spustil po lestvi na tla, ga je abbe Chas-Bernard prisrčno
objel.

» Optime!«  je vzkliknil dobri duhovnik; »to bom povedal
monsignoru.«

Pri zajtrku ob desetih je bilo zelo veselo. Še nikoli ni bil
abbe Cbas videl svoje cerkve tako lepe.

»Ljubi moj učenec,« je pripovedoval Julijanu, »moja mati
je v tej častitljivi baziliki oddajala stole v najem; tako sem
skorajda zrasel v tem velikem poslopju. Robespierrova straho¬
vlada nas je uničila; ampak kot osemleten deček, zakaj toliko
sem bil takrat star, sem že stregel po hišah pri mašah; in

196

kadar je bila maša, sem dobil tudi jesti. Nihče ni znal lepše
zložiti mašne obleke kot jaz; nikoli niso bili našitki potrgani.
Odkar je Napoleon spet dovolil službo božjo, me je doletela
sreča, da sem postal obredni vodja v tej častitljivi hiši božji.
Petkrat na leto jo moje oči vidijo okrašeno v najlepšem si¬
jaju. Ampak še nikoli ni bila tako bleščeča, še nikoli niso
bile damastne ponjave tako krasno ovite, še nikoli se niso
tako lepo oprijemale stebrov!«

»Zdaj mi bo končno razodel svojo skrivnost,« je pomislil
Julijan; »zdaj se je razvnel; postal je zaupljiv.« Možak pa,
ki je bil tako očitno navdušen, ni črhnil nobene neprevidne
besede. »In vendar je v svojem življenju dosti delal; srečen
je,« je premišljeval Julijan; »z dobrim vinom ni varčeval.
Kakšen človek! Kakšen zgled zame! To ti je kavelj!« (To
grdo besedo se je bil naučil od starega zdravnika.)

Ko je med veliko mašo zazvonilo Sanctus,  je hotel Julijan
obleči mašno srajco, da bi stopal za škofom in se udeležil
prekrasne procesije.

»Kaj pa tatovi, ljubi prijatelj, kaj pa tatovi?« je vzkliknil
abbe Chas; »kaj nič ne mislite na tatove? Procesija pojde
zdaj iz cerkve, midva pa bova pazila. Lahko bomo srečni, če
nam ne bo zmanjkalo več kot nekaj vatlov tistih lepih na¬
šitkov, ki se ovijajo okrog vznožij stebrov. Tudi ti so darilo
gospe Rubemprejeve. Podedovala jih je od svojega pradeda,
tistega slovitega grofa. Samo suho zlato, dragi moj prijatelj,«
mu je zašepetal na uho vidno navdušen, »ničesar ponareje¬
nega! Vam poverim stražo nad severnim krilom; ne odstranite
se odondod! Sebi pa pridržim južno krilo in veliko ladjo.
Pazite na spovednice! Od tam prežijo vohunke tatov na tre¬
nutek, ko bova obrnila hrbet.«

Ko je nehal govoriti, je udarila ura tri četrt na poldne;
takoj nato se je oglasil veliki zvon. Zvonil je na ves glas;
njegovo polno in svečano donenje je Julijana ganilo; njegov
duh ni bil več na zemlji.

Vonj kadila in rožnih listov, ki so jih trosili pred svetim
zakramentom majhni dečki, preoblečeni v svete Janeze, ga je
do kraja razvnel.

Resno donenje velikega zvona ne bi bilo smelo v Julijanu
vzbuditi drugih misli kot misel na delo dvajsetih mož, ki so
bili plačani po petdeset centimov in ki jim je pomagalo
mogoče še petnajst ali dvajset vernikov. Moral bi bil misliti

19 ?

na obrabo vrvi in tramovja, na nevarnost zvona samega, ki
vsakih dvesto let enkrat pade iz zvonika, in razmišljati o
možnostih, kako znižati zvonilcem dnino ali pa jih poplačati
s kakšnim odpustkom ali kakšno drugo milostjo iz zakladnice
svete Cerkve, tako da ne bi trpel njen mošnjiček.

Namesto da bi se vdajala takim modrim premišljevanjem
pa je Julijanova duša, ki jo je razvnemalo možato in polno
donenje velikega zvona, blodila po deželi sanj. Tak človek ne
bo nikoli kaj prida duhovnik, pa tudi ne dober upravitelj.
Duše, ki so zmožne takšne ganjenosti, so dobre kvečjemu za
to, da se iz njih rodi umetnik. Tu se kaže v polni svetlobi
Julijanova domišljavost. Vsaj petdeset semeniščnikov, njego¬
vih vrstnikov, je javno sovraštvo in jakobinstvo, ki, kakor
jim prikazujejo, preži nanje za vsakim plotom, že naučilo
pazljivo prisluhniti resnični plati življenja; oni pač ne bi pri
pritrkavanju velikega zvona mislili na nič drugega kot na
mezdo pritrkovalcev. Preudarili bi bili z Baremovo bistroum¬
nostjo, ali je stopnja ganjenosti pri poslušalcih vredna de¬
narja, ki ga dobijo zvonilci. Če bi bil Julijan hotel razmišljati
o gmotni koristi stolnice, bi ga bila njegova domišljija zanesla
predaleč; razmišljal bi bil o tem, kako prihraniti ustanovi
štirideset frankov, pri tem pa bi bil zamudil priložnost, da
bi se izognil izdatku petindvajsetih centimov iz cerkvene
blagajne.

Medtem ko se je zunaj pri najkrasnejšem dnevu, kar si ga
moremo misliti, procesija počasi vila skozi Besangon in se
ustavljala na prelepih postajah, ki so jih bile z veliko vnemo
okrasile mestne oblasti, se je cerkev pogreznila v globoko ti¬
šino. V njej sta vladala somrak in prijeten hlad; dišalo je po
cveticah in kadilu.

V tišini, v globoki samoti in v hladu dolgih cerkvenih ladij
so bile Julijanove sanje še slajše. Ni se mu bilo treba bati, da
bi ga motil abbe Chas, ki je imel opraviti na drugem koncu
cerkve. Njegova duša je bila skorajda zapustila njegovo
umrljivo telo; s počasnimi koraki se je sprehajal po severnem
krilu cerkve, ki je bilo izročeno njegovemu varstvu. Bil je
mirnejši, ker se je prepričal, da je v spovednicah samo nekaj
pobožnih ženic; oko mu je gledalo, ne da bi videlo.

198

Njegovo raztresenost pa je napol zmotila navzočnost dveh
zelo lepo oblečenih žensk, katerih ena je klečala v spovednici,
druga pa prav blizu nje v klopi. Gledal je, ne da bi videl,
vendar pa je opazil, mogoče ker mu je to nejasno veleval čut
dolžnosti ali pa ker je občudoval plemenite in hkrati pre¬
proste obleke obeh dam, da v tisti spovednici ni bilo duhov¬
nika. »Čudno,« je pomislil, »da ti dve lepi dami, če sta po¬
božni, ne klečita pred kakšno postajo pri procesiji ali pa ne
sedita, če sta iz visoke družbe, udobno v prvi vrsti na kakš¬
nem balkonu. Kako lepo je ukrojena ta obleka! Kako je očar¬
ljiva!« Pridržal je korak, da bi ju bolje videl.

Ženska, ki je klečala v spovednici, je nekoliko obrnila
glavo, ko je sredi gluhe tišine zaslišala šum Julijanovih ko¬
rakov. Nenadoma je kriknila; obšla jo je slabost.

Moči so jo zapustile in kleče je omahnila vznak; njena
prijateljica, ki je bila v bližini, ji je priskočila na pomoč.
V tistem trenutku je Julijan zagledal rame gospe, ki je padla
vznak. Pogled mu je obvisel na ogrlici iz debelih žlahtnih
biserov, ki jo je dobro poznal. Kako mu je bilo pri srcu, ko
je spoznal lase gospe Renalove! Zakaj bila je ona. Dama, ki
ji je skušala podpirati glavo, da se ne bi popolnoma zgrudila,
je bila gospa Dervillova. Julijan je ves iz sebe priskočil na
pomoč; gospa Renalova bi bila mogoče pri padcu potegnila
za seboj tudi gospo Dervillovo, če ju ne bi bil Julijan zadržal.
Videl je glavo gospe Renalove, bledo, brez zavesti, kako je
omahnila na njegovo ramo. Pomagal je gospe Dervillovi po¬
ložiti ljubko glavo gospe Renalove na naslon slamnatega
stolca; pokleknil je.

Gospa Dervillova se je ozrla k njemu in ga spoznala.

»Bežite, gospod, bežite!« mu je rekla z glasom, ki je iz¬
ražal resnično ogorčenost. »Bog varuj, da bi vas spet videla!
Pogled na vas ji mora res vzbujati grozo. Dokler ni bilo vas,
je bila tako srečna! Vaše početje je strašno! Bežite! Odstra¬
nite se, če je še kaj sramu v vas!«

Te besede je spregovorila tako ukazujoče, in Julijan je bil
v tistem trenutku tako slaboten, da se je res odstranil. »Zme¬
rom me je sovražila,« si je rekel, ko je pomislil na gospo
Dervillovo.

V tistem trenutku je zadonelo po cerkvi nosljajoče petje
prvih duhovnikov, ki so se vračali od procesije. Abbe Chas-
Bernard je nekajkrat poklical Julijana, ki pa ga sprva ni

199

slišal; slednjič je prišel za steber, kamor se je bil Julijan
zatekel napol mrtev. Chas-Bernard ga je prijel za roko; hotel
ga je predstaviti škofn.

»Slabo vam je, dete moje,« mu je dejal abbe, ko je videl,
kako je bled in da skorajda ne more hoditi, »preveč ste de¬
lali.« Abbe mu je ponudil roko. »Pojdite, sedite na tole klopco
zraven kropilnika, za moj hrbet; skril vas bom.« Takrat sta
bila blizu velikih vrat. »Pomirite se, saj imava še. dobrih
dvajset minut časa, preden pride monsignor tu mimo. Sku¬
šajte se osvestiti; ko pride mimo, vas bom že dvignil, zakaj
navzlic svoji starosti sem še čil in krepak.«

Ko pa je prišel škof mimo, je Julijan tako drgetal, da je
abbe Chas opustil misel, da bi mu ga predstavil.

»Ne ženite si tega preveč k srcu,« mu je dejal; »bom že še
našel priložnost, da vas predstavim.«

Zvečer je poslal v semeniško kapelo deset funtov sveč, ki
jih je bil, kot je rekel, prištedil Julijan s svojo pazljivostjo
in z natančnostjo, s katero jih je dal pogasiti. To je bilo do
pičice res. Ubogi dečko pa je bil sam napol ugasel. Odkar je
bil ugledal gospo Renalovo, ni bil sposoben ene same jasne
misli.

'v

200

XXIX

PRVO NAPREDOVANJE

Spoznal je svoje stoletje, spoznal je svoje
okrožje ■— in bogat je.

Le Precurseur

Julijan se še ni bil do kraja vzdramil iz globoke zasanja¬
nosti, v katero se je bil potopil po dogodku v stolnici, ko ga
je nekega jutra dal poklicati strogi abbe Pirard.

»Gospod abbe Chas-Bernard mi zelo pohvalno piše o vas.
Na splošno sem z vašim vedenjem še kar zadovoljen. Sicer
ste skrajno neprevidni in lahkomiselni, čeprav tega ni videti,
a vaše srce je za sedaj še dobro in celo plemenito; vaše du¬
hovne sposobnosti so več kot povprečne. V celoti vidim v vas
iskro, ki je ne gre zanemarjati.

Po petnajstih letih dela sem na tem, da zapustim to hišo;
moja krivda je v tem, da sem puščal semeniščnikom svobodno
mišijenje in da nisem tiste skrivne družbe, o kateri ste mi
pripovedovali v spovednici, niti ščitil niti je preganjal. Pre¬
den odidem, bi rad nekaj storil za vas; to bi bil storil že pred
dvema mesecema, zakaj to ste zaslužili, če ne bi bilo tiste
zadeve z ovadbo, ki se nanaša na naslov Amande Binet, ki so
ga našli pri vas. Imenujem vas za korepetitorja iz nove in
stare zaveze.«

Julijana je prevzelo čustvo hvaležnosti; imelo ga je, da bi
padel na kolena in zahvalil Boga, toda nadvladalo je bolj
resnično čustvo. Približal se je abbeju Pirardu, ga prijel za
roko in jo ponesel k svojim ustnicam.

»Kaj je to?« je vzkliknil ravnatelj z zlovoljnim obrazom;
toda Julijanove oči so govorile glasneje kot njegovo dejanje.

Abbe Pirard ga je gledal z začudenjem kakor človek, ki
je že zdavnaj pozabil, da so mogoča topla čustva. Ta pozor¬
nost je ravnatelja izdala; glas se mu je spremenil.

»No, da, dragi fant, naklonjen sem ti. Nebesa vedo, da
proti svoji volji. Moral bi biti pravičen in ne bi smel ob¬
čutiti do nikogar niti sovraštva niti ljubezni. Tvoje življenje

201

bo težavno. V tebi vidim nekaj, kar je žaljivo za nizkotne
duše. Zavist in obrekovanje te bosta preganjala. Kamorkoli
te bo poslala božja previdnost, povsod te bodo tvoji tovariši
sovražili; in če ti bodo hlinili ljubezen, bodo to počeli samo
zato, da te bodo tem bolj gotovo ogoljufali. Samo ena pomoč
ti ostane: ne zatekaj se k nikomur razen k Bogu, ki ti je na¬
ložil pokoro, da te ljudje sovražijo, da bi te s tem kaznoval
za tvojo domišljavost. Tvoje življenje naj bo čisto; to je edina
rešitev, ki jo vidim zate. Če se boš trdno oklepal resnice, bodo
tvoji sovražniki prej ali slej osramočeni.«

Tako dolgo je že bilo tega, odkar ni Julijan slišal pri¬
jateljske besede, da mu moramo odpustiti majhno slabost:
oblile so ga solze. Abbe Pirard je razprl roke in ga objel. Tisti
trenutek je bil za oba neskončno sladak.

Julijan je bil ves nor od veselja. To napredovanje je bilo
prvo, kar jih je dosegel; ugodnosti, ki mu jih je prineslo, so
bile neizmerne. Razumel jih bo samo tisti, ki je preživel šest
mesecev, ne da bi bil za trenutek sam, v stalnem in nepo¬
srednem stiku s tovariši, ki so bili v najboljšem primeru nad¬
ležni, po večini pa neznosni. Že samo njihovo kričanje bi
lahko zadostovalo, da bi zaneslo nered in nemir v rahločuten
organizem. Tisti dobro rejeni in dobro oblečeni kmetje so
mislili, da je njihovo veselje popolno samo takrat, kadar ga
oznanjajo s hrupnim kričanjem.

Odslej je Julijan obedoval sam ali skoraj sam, uro pozneje
kot drugi semeniščniki. Imel je ključ do vrta, kjer se je smel
sprehajati ob času, ko ni bilo tam nikogar.

V svoje veliko začudenje pa je Julijan opazil, da ga nje¬
govi tovariši zdaj manj sovražijo; pričakoval je, da se bo
njihovo sovraštvo podvojilo. Skrivna želja, da ga ne bi na¬
govarjali, ki je bila preveč očitna in ki mu je bila nakopala
toliko sovražnikov, zdaj ni bila več znamenje smešnega po¬
nosa. V očeh robatih ljudi, ki so ga obdajali, je zdaj pomenila
pravični občutek dostojanstva. Sovraštvo je znatno popustilo,
posebno med njegovimi mlajšimi tovariši, ki so bili zdaj
njegovi učenci in ki je z njimi ravnal zelo vljudno. Polagoma
je dobil celo pristaše; zdaj je veljalo za nedostojno, če bi ga
kdo klical za Martina Lutra.

Pa čemu bi naštevali njegove prijatelje, njegove sovraž¬
nike? Vse to je grdo, in to tem gr še, čim bolj je slika resnična.
In vendar so to edini učitelji morale, ki jih ima ljudstvo, in

202

kaj bi bilo, če jih ne bi imelo? Ali bo kdaj lahko časopis
nadomestil župnika?

Odkar je bil Julijan dosegel svoje novo dostojanstvo, si je
ravnatelj semenišča prizadeval, da ni nikoli spregovoril z
njim brez prič. To vedenje je bilo modro tako za učitelja
kakor za učenca; predvsem pa je bila to preskušnja.  Ne¬
omajno načelo strogega janzenista Pirarda je bilo: če je kdo
v tvojih očeh zaslužen, mu postavljaj ovire v vsem, česar si
želi, in v vsem, kar počenja. Če je resnično zaslužen, jih bo
že znal podreti ali pa se jim izogniti.

Bilo je ob času lova. Fouqueju je prišlo na misel, da je v
imenu Julijanovih staršev poslal v semenišče ustreljenega
jelena in divjega merjasca. Mrtvi živali sta ležali na hodniku
med kuhinjo in obednico. Tam so ju videli vsi semeniščniki,
ko so šli k obedu. To je bilo nekaj za njihovo radovednost!
Čeprav je bil merjasec mrtev, so se ga najmlajši še zmerom
bali; tipali so ga za okle. Osem dni je bil govor samo o tem.

To darilo, ki je uvrstilo Julijanovo rodbino v tisti družbeni
sloj, ki ga je bilo treba spoštovati, je zadalo zavisti smrtni
udarec. Zdaj je veljal za boljšega človeka, in to zaradi svoje
premožnosti. Chazel in drugi najodličnejši semeniščniki so se
mu prilizovali in malo je manjkalo, da se niso pritoževali, ker
jih ni bil opozoril na imovitost svojih staršev in jih je zato
spravil v nevarnost, da bi se pregrešili zoper spoštovanje, ki
ga je človek dolžan denarju.

Prišel je čas nabora, ki pa ga je bil Julijan kot semenišč-
nik oproščen. Ta okoliščina ga je močno pretresla. »Tako je
torej za vselej minil trenutek, ko bi se bilo dvajset let prej
začelo zame junaško življenje!«

Sprehajal se je po semeniškem vrtu in slišal, kako so se
med seboj pogovarjali zidarji, ki so popravljali zidno ograjo.

»No, treba jo bo odkuriti; že spet nov nabor!«

»Ko je vladal oni,  takrat, da, takrat je bilo lepo! Zidar se
je lahko povzpel do častnika, da, celo do generala; saj smo
videli!«

»Pa poglej zdaj! Samo berači se prijavljajo. Kdor ima kaj
pod palcem, ostane doma.«

»Kdor pride siromak na svet, ostane siromak, je že tako!«

»Kaj praviš, ali je res, kar pripovedujejo, da je oni  mr¬
tev?« se je oglasil tretji zidar.

»To pravijo bogataši, veš; bali so se ga.«

203

»Kakšna razlika! Kako je šlo delo od rok v njegovih časih!
In če človek premisli, da so ga izdali njegovi lastni maršali!
To so ti izdajalci!«

Ta pogovor je Julijana nekoliko potolažil. Ko se je od¬
daljeval, si je globoko vzdihujoč ponavljal:

»Edini kralj, ki mu je ljudstvo ohranilo spomin!«

Prišel je čas izpitov. Julijan se je sijajno odrezal. Videl
je, da je celo Chazel skušal pokazati vse svoje znanje.

Prvi dan so bili izpraševalci, ki jih je bil imenoval zlo¬
glasni vikar Frilair, zelo nejevoljni, ker so morali v svojih
seznamih zmeraj postavljati na prvo ali pa vsaj na drugo
mesto tistega Julijana Sorela, ki so jim ga bili označili kot
ljubljenca abbeja Pirarda. V semenišču so že sklepali stave,
da bo imel Julijan v glavnem izpraševalnem zapisniku prvo
številko, kar bi mu prineslo čast, da bi bil povabljen na kosilo
k monsignoru. Proti koncu zasedanja pa, na katerem je bil
govor o cerkvenih očetih, je neki spreten izpraševalec, potem
ko je najprej izpraševal Julijana o svetem Hieronimu in nje¬
govi strasti do Cicerona, napeljal pogovor na Horaca, Vergila
in druge posvetne pisce. Brez vednosti svojih tovarišev se je
bil Julijan naučil na pamet številna mesta iz teh pesnikov.
Razvnet od svojih uspehov je pozabil, kje je, in na ponovno
izpraševalčevo vprašanje je ognjevito odpredaval in razložil
več Horacovih od. Izpraševalec ga je kakšnih dvajset minut
mirno poslušal, tako da se je Julijan trdno zapletel v mrežo,
nato pa je mahoma spremenil obraz in mu ostro očital čas,
ki ga je potratil s posvetnimi študijami, in nepotrebne ali
celo pregrešne misli, ki si jih je bil s tem vtepel v glavo.

»Bedak sem, gospod, prav imate,« je odvrnil Julijan
skromno, ko je spregledal spretno nakano, katere žrtev je bil.

V tej izpraševalčevi zvijači so videli celo v semenišču
umazanost, kar pa ni oviralo abbeja Frilaira, spretneža, ki je
tako modro spletal mrežo besanponske organizacije in pred
čigar poročili, ki jih je pošiljal v Pariz, so se tresli sodniki,
prefekt in celo višji častniki garnizije, da ne bi bil zapisal s
svojo mogočno roko zraven Julijanovega imena številko 198.
Veselilo ga je, da je lahko na ta način ujezil svojega nasprot¬
nika, janzenista abbeja Pirarda.

Že deset let je bila njegova glavna skrb, kako bi mu od¬
vzel vodstvo semenišča. Abbe Pirard, ki se je tudi sam držal
navodil, ki jih je bil dal Julijanu, je bil odkritosrčen, po-

204

božen, brez slehernega spletkarskega duha, in goreč v izvrše¬
vanju svojih dolžnosti. Nebesa pa so mu v svoji jezi dala
tisto žolčno čud, ki povzroča, da človek globoko občuti žalitve
in sovraštvo. Noben napad, kar jih je bila doživela njegova
goreča duša, ni bil jalov. Stokrat bi že bil odložil svojo čast,
če ne bi bil prepričan, da je koristen na svojem mestu, na
katero ga je bila postavila božja previdnost. »Tu oviram na¬
predovanje jezuitstva in malikovanja,« si je dokazoval.

Ko so se vršili izpiti, že morda dva meseca ni bil spre¬
govoril z Julijanom, in vendar je bil osem dni bolan, ko je
dobil uradno sporočilo o uspehih izpitov in videl zraven
imena gojenca, ki je bil v njegovih očeh ponos njegovega
zavoda, številko 198. Edina tolažba za njegov strogi značaj
je bila v tem, da je osredotočil okrog Julijana vsa možna
sredstva, s katerimi ga je nadzoroval. Bilo mu je v veliko
zadoščenje, da ni odkril v njem niti jeze niti maščevalnih
načrtov niti malodušnosti.

Nekaj tednov pozneje je Julijan vztrepetal, ko je prejel
neko pismo, ki je nosilo poštni pečat iz Pariza. »Slednjič se
je gospa Renalova vendarle spomnila svojih obljub,« se je
vzradostil. Neki gospod, ki se je podpisal za Pavla Sorela in
se izdajal za njegova sorodnika, mu je poslal menico za 500
frankov. Pripomnil je tudi, da bo nakazal Julijanu vsako leto
isto vsoto, če bo še nadalje uspešno študiral dobre latinske
pisatelje.

»To je ona, to je njena dobrosrčnost!« si je dejal Julijan
v nežni ganjenosti; »potolažiti me hoče; ampak zakaj niti
ene prijazne besede?«

Kar se tiče pisma, pa se je motil, zakaj gospa Renalova je
po navodilih gospe Dervillove živela samo svojemu globo¬
kemu kesanju. Proti svoji volji je pogosto mislila na čudovito
bitje, ki je vzburkalo vse njeno življenje; nikakor pa si ne
bi bila dovolila, da bi mu pisala.

Če bi govorili v semeniškem jeziku, bi morda videli v po¬
šiljki tistih petsto frankov čudež in bi rekli, da so si nebesa
izbrala samega gospoda Frilaira, da pošlje Julijanu to darilo.

Pred dvanajstimi leti je bil prišel abbe Frilair v Besan^on
z zelo skromno prtljago, ki je bila, kakor pripoveduje kro¬
nika, vse njegove premoženje. Zdaj pa je bil eden najboga¬
tejših posestnikov v okrožju. Ko mu je šlo vse najbolj po
sreči, je kupil polovico nekega posestva, katerega druga po-

205

lovica je kot dediščina pripadla markizu de la Molu. Odtod
velika pravda med tema dvema mogočnežema.

Kljub svojemu sijajnemu položaju v Parizu in položaju,
ki ga je zavzemal na dvoru, se je markiz de La Mole zavedal,
da se je v Besamjonu nevarno boriti zoper velikega vikarja,
ki je bilo o njem znano, da nastavlja in odstavlja prefekte.
Potruditi bi se bil mogel za kakšnih petdeset tisoč frankov
odškodnine, ki bi se v proračunu že dali pokriti pod katerim¬
koli imenom, in lahko bi bil odstopil od malenkostne pravde
z abbe jem Frilairom; ampak markiz si je bil vtepel v glavo,
da mora pravdo dobiti. Mislil je, da ima prav; kakor da bi
bilo s tem kaj rečeno.

Toda, dovolite vprašanje: kje pa je sodnik, ki nima sina
ali vsaj bratranca, ki ga je treba potisniti na kakšno dobro
mesto?

Da bi tudi najbolj zaslepljenim odprl oči, je abbe Frilair
osem dni po prvem odloku, ki ga je bil prejel, sedel v kočijo
presvetlega škofa ter osebno odnesel svojemu odvetniku kri¬
žec častne legije. Gospoda La Mola je nekoliko presenetilo
ravnanje nasprotne stranke, in ko je začutil, da njegovi od¬
vetniki začenjajo popuščati, je vprašal za svet abbeja Che-
lana, ki ga je seznanil s Pirardom.

V času, ko se je dogajala naša povest, so bili ti odnosi
stari že več let. Abbe Pirard se je bil zagrizel v zadevo z vso
strastjo svojega značaja. Neprestano je bodil k markizovim
odvetnikom, se poglabljal v njegovo zadevo in se, ker se mu
je zdela pravična, odkrito zavzemal za markiza de La Mola
zoper vsegamogočnega velikega vikarja, ki ga je ta predrz¬
nost silno jezila, posebno še, ker je bil Pirard samo neznaten
janzenist.

»Zdaj pa poglejte, kakšno je to dvorno plemstvo, ki se
ima za tako mogočno!« je razlagal abbe Frilair svojim za¬
upnikom. »La Mole ni poslal svojemu zastopniku v Besan-
Qonu niti skromnega križca; tudi če bi ga odstavili, ne bi
markiz mignil z mezincem. Pri tem pa ne mine niti teden,
da ne bi ta žlahtni pair razkazoval modrega traku v salonu
ministra za pravosodje, pa naj bo že ta ali oni.«

Kljub vsej živahni delavnosti abbeja Pirarda in kljub
temu, da je živel La Mole v najboljših odnosih z ministrom
za pravosodje in predvsem z njegovimi uradniki, je bilo ven-

206

dar vse, kar je mogel doseči v šestili truda polnih letih to,
da ni popolnoma izgubil svoje pravde.

V zadevi, ki sta jo oba zasledovala z vso strastjo, si je
markiz neprestano dopisoval z abhejem Pirardom, tako da
je slednjič začel ceniti njegove duhovne sposobnosti. Kljub
temu da ju je ločil velikanski družbeni prepad, je njuno do¬
pisovanje sčasoma dobilo značaj prijateljstva. Abbe Pirard
je povedal markizu, da ga hočejo z najgršimi sredstvi pri¬
siliti, da bi se odrekel svojemu mestu. V jezi, ki mu jo je
vzbudila podla spletka, ki so jo bili po njegovem mnenju
uporabili zoper Julijana, je povedal markizu tudi Julijanovo
zgodbo.

Čeprav je bil visoki gospod zelo bogat, nikakor ni bil
skop. Nikoli ni mogel pripraviti abbeja Pirarda do tega, da
bi sprejel vsaj povračilo poštnih stroškov, ki jih je imel z
njegovo pravdo. In tako mu je prišlo na misel, da je poslal
njegovemu najljubšemu gojencu petsto frankov.

La Mole se je potrudil, da je svojeročno napisal tisto
pismo. Pri tem se je spomnil tudi abbeja.

Nekega dne je ta dobil listič, ki ga je v nujni zadevi po¬
zival, naj se nemudoma potrudi v neko gostilno v besangon-
skem predmestju. Tam je našel La Molovega upravitelja.

»Gospod markiz mi je naročil, naj vam pripeljem njegovo
kočijo,« mu je dejal. »Ko boste prebrali to pismo, upa, da se
odločite in pridete v štirih ali petih dneh v Pariz. Čas, ki mi
ga boste blagovolili določiti, bom porabil tako, da se malo
ozrem po posestvih gospoda markiza v Franche-Comteji. Nato
pa bova, kadarkoli vam bo všeč, odpotovala v Pariz.«

Pismo je bilo kratko:

»Otresite se, dragi moj gospod, vseh nadlog, ki jih imate
na deželi, in pridite v Pariz dihat mirnejši zrak. Pošiljam vam
svoj voz z naročilom, da počaka štiri dni na vašo odločitev.
Jaz sam vas bom pričakoval v Parizu do torka. Potrebujem
samo besedico ,da‘ od vas, gospod, da v vašem imenu sprej¬
mem eno najboljših župnij v pariški okolici. Najbogatejši
vaših bodočih župljanov vas sicer še ni nikoli videl, toda
vdan vam je bolj, kot si morete misliti; ta je markiz de La
Mole.«

Ne da bi se zavedal, je imel strogi abbe Pirard rad seme¬
nišče, ki je v njem mrgolelo njegovih sovražnikov in ki mu
je že petnajst let posvečal vso svojo skrb. Pismo gospoda La

207

Mola je bilo zanj kakor prihod kirurga, ki mora izvršiti bo¬
lečo, a nujno operacijo. Da bo ob službo, je bilo kakor pribito.
In tako je obljubil upravniku sestanek čez tri dni.

Oseminštirideset ur je preživel v mrzlični negotovosti.
Slednjič je pisal La Molu in sestavil za prevzvišenega go¬
spoda škofa pismo, ki je bilo mojstrovina cerkvenega sloga,
toda nekoliko dolgo. Težko bi bilo najti bolj neoporečne
stavke, ki bi dihalo iz njih odkritosrčnejše spoštovanje. In
vendar je to pismo, ki je imelo namen, da pripravi Frilairu
neprijetno urico pri njegovem predstojniku, naštevalo vse
vzroke hudih pritožb, da, celo vse umazane podlosti, ki jih
je abbe Pirard dolgih šest let vdano prenašal, ki pa so ga
slednjič prisilile k temu, da bo zapustil škofijo.

Kradli so mu drva iz drvarnice, zastrupili so mu psa, in
tako dalje in tako dalje.

Ko je bilo pismo končano, je dal zbuditi Julijana, ki je
bil kakor vsi drugi semeniščniki ob osmih zvečer že v po¬
stelji.

»Ali veste, kje je škofija?« ga je vprašal v lepi latinščini:
»Nesite to pismo monsignoru. Ne bom vam prikrival, da vas
pošiljam v volčji brlog. Imejte odprte oči in pazljiva ušesa.
Laži ne sme biti v vaših odgovorih; pomnite pa, da bi tisti,
ki vas bo izpraševal, mogoče občutil resnično veselje, če bi
vam mogel škodovati. Veseli me, dragi moj, da vam pripo¬
morem do te preskušnje, preden vas zapustim, zakaj nočem
vam tega dalje prikrivati: v pismu, ki ga boste odnesli, je
moja ostavka.«

Julijan je kar odrevenel; ljubil je abbeja Pirarda. Zaman
mu je pravila previdnost:

»Po odhodu tega poštenjaka me bo stranka Presvetega
srca ponižala in mogoče pregnala.«

V tistem trenutku ni mogel misliti nase. Bil je v zadregi,
ker bi bil rad povedal neko misel v vljudni obliki, pa se mu
nikakor ni hotelo posrečiti.

»No, prijatelj, ne greste še?«

»Gospod,« je rekel Julijan boječe, »pravijo, da si niste ves
dolgi čas svojega upravljanja ničesar deli na stran. Imam
šeststo frankov ...«

Solze so mu branile, da ni mogel nadaljevati.

»Tudi to si bomo zapisali,«  je hladno dejal odstavljeni
ravnatelj semenišča. »Pojdite v škofijo, pozno bo že.«

208

Naključje je hotelo, da je imel tistega večera službo v
škofijskem dvorcu abbe Frilair; monsignor je bil na večerji
v prefekturi. Tako je torej Julijan izročil pismo samemu go¬
spodu Frilairu, katerega pa ni poznal.

Julijan je z začudenjem videl, kako je ta abbe drzno odprl
pismo, ki je bilo naslovljeno na škofa. Lepi obraz velikega
vikarja je kmalu dobil izraz presenečenja, pomešanega z vid¬
nim zadovoljstvom; nato pa se je še bolj zresnil. Medtem ko
je bral, je imel Julijan, ki ga je osupilo vikarjevo zdravo
lice, dovolj časa, da ga je opazoval. Njegov obraz bi bil videti
še bolj resen, če ne bi bilo tiste skrajne pretkanosti, ki se je
izražala v nekaterih potezah in ki bi bila celo izdajala lice¬
merstvo, če bi nosilec tega lepega obraza le za trenutek nehal
posvečati vso pozornost njegovemu izrazu. Njegov močno na¬
prej štrleči nos je bil ena sama docela ravna črta in zaradi
njega je bil, žal, njegov sicer plemeniti profil neutajljivo po¬
doben lisjakovemu. Sicer pa je bil ta abbe, ki ga je Pirardova
ostavka očitno tako zelo zanimala, oblečen z izbrano ele¬
ganco, ki je Julijanu silno ugajala in ki je ni bil še nikdar
opazil pri duhovniku.

Sele pozneje je Julijan izvedel, kakšen poseben dar je
imel abbe Frilair. Znal je zabavati svojega škofa, ljubezni¬
vega starčka, ki je bil ustvarjen za pariško življenje in ki se
je v Besangonu počutil kot izgnanec. Škofu je bil vid močno
opešal, bil pa je velik ljubitelj rib. Abbe Frilair je torej
odbiral koščice, kadar so bile na monsignorovi mizi ribe.

Julijan je molče gledal abbeja, ki je vnovič bral ostavko,
ko so se mahoma vrata hrupno odprla. Bogato oblečen strežaj
je naglo šinil mimo. Julijan se je komaj utegnil ozreti k vra¬
tom; zagledal je majhnega starčka s križcem na prsih. Zdrk¬
nil je na kolena; škof se mu je dobrotljivo nasmehnil in šel
dalje. Lepi abbe je stopil za njim in Julijan je ostal sam v
salonu, katerega nabožno krasoto je šele zdaj lahko nemoteno
občudoval.

Besan^onski škof je bil mož bistrega duha, ki ga je bila
dolga beda izgnanstva težko preskušala, nikakor pa ne ubila;
bil je star več kot petinsedemdeset let in mu je bilo presneto
malo mar za tisto, kar bi se utegnilo zgoditi čez deset let.

»Kdo je ta semeniščnik bistrega pogleda, ki se mi zdi, da
sem ga videl mimogrede?« je vprašal škof. »Ali ne zahteva
hišni red, da morajo biti ob tej uri že v postelji?«

14 Rdeče in črno

209

»Ta ni niti malo zaspan, prisegam vam, monsignor, in
prinaša nam važno novico: ostavko edinega janzenista, ki je
še ostal v vaši škofiji. Strašni abbe Pirard je končno spre¬
videl, kako stoje stvari.«

»No,« je odvrnil škof smeje se, »ne verjamem, da bi mogli
najti namesto njega moža, ki bi mu bil enakovreden. In da
vam pokažem, kako ga cenim, ga povabim jutri na kosilo.«

Veliki vikar je hotel pripomniti nekaj besed o izbiri na¬
slednika; prelat pa, ki ga ni bilo posebno volja, da bi se po¬
govarjal o važnih zadevah, mu je rekel:

»Preden poiščemo novega, si nekoliko oglejmo, kako od¬
haja stari. Pokličite mi tega semeniščnika; otroška usta go¬
vore resnico.«

Poklicali so Julijana. »Zdaj bom stal med dvema inkvi¬
zitorjema,« je pomislil. Še nikoli se ni bil počutil tako po¬
gumnega.

V trenutku, ko je vstopil, sta dva osebna strežaja, oblečena
lepše od samega gospoda Valenoda, slačila monsignora. Pre¬
den je prelat začel govoriti o Pirardu, se mu je zdelo po¬
trebno, da Julijana nekoliko izpraša o njegovih študijah. Po¬
govarjala sta se najprej nekoliko o dogmah, in prelat se je
začudil. Kmalu je napeljal pogovor na humanistične vede, na
Vergila, Horaca, Cicerona. »Ta imena,« je pomislil Julijan,
»so bila kriva, da sem dobil številko 198. Nimam kaj izgubiti,
poskusimo se izkazati.« To se mu je tudi posrečilo; prelat, ki
je bil sam odličen humanist, je bil očaran.

Med večerjo na prefekturi je bilo mlado dekle, ki je bilo
prav takrat slavno, deklamiralo pesem o Madeleini. Prelat
je z vnemo govoril o književnosti in je brž pozabil na abbeja
Pirarda in na vse službene zadeve; razpravljal je s semenišč-
nikom o vprašanju, ali je bil Horac bogat ali reven. Prelat je
citiral več od, toda spomin ga je včasih pustil na cedilu in
Julijan je nemudoma s skromnim obrazom povedal na pamet
vso odo; kar pa je prelata najbolj presenetilo, je bilo to, da
je Julijan govoril ves čas v tonu navadnega pogovora; po¬
vedal je dvajset ali trideset latinskih stihov, kakor bi bil pri¬
povedoval o tem, kaj se godi v semenišču. Dolgo sta govorila
o Vergilu in o Ciceronu. Slednjič si prelat ni mogel kaj, da
ne bi napravil mlademu semeniščniku poklona:

»Bolje resnično ne bi bili mogli študirati!«

210

»Monsignor,« je odvrnil Julijan, »vaše semenišče vam
lahko pokaže sto sedemindevetdeset gojencev, ki hi bili še vse
bolj vredni vašega visokega priznanja.«

»Kako to?« je vprašal prelat, ki ga je to število osupilo.

»To, kar sem pravkar imel čast povedati monsignoru,
lahko podprem z uradnim dokazom. Ko sem pri letnem iz¬
pitu v semenišču odgovarjal na vprašanja natančno o tej
snovi, ki mi je pravkar prinesla monsignorovo priznanje, sem
dobil številko 198.«

»A, to je benjamin abbeja Pirarda,« je vzkliknil škof
smeje se in se ozrl k Frilairu; »na to bi bili morali biti pri¬
pravljeni; ampak to je pošten boj. Kajne, prijatelj,« je pri¬
stavil ter se obrnil k Julijanu, »da so vas dali zbuditi, da vas
pošljejo sem?«

»Da, monsignor. Samo enkrat v svojem življenju sem za¬
pustil semenišče, takrat, ko sem na praznik svetega Rešnjega
telesa šel pomagat gospodu abbeju Chas-Bernardu okrasiti
katedralo.«

» Optime,«  je dejal škof; »vi ste torej takrat pokazali toliko
poguma, ko ste namestili perjanice na baldahin? Vsako leto
se tresem zaradi njih; zmerom se bojim, da me bodo stale
človeško življenje. Prijatelj, vi boste daleč prišli; toda nočem
vam onemogočiti kariere, ki bo brez dvoma sijajna, s tem, da
vas pustim od gladu umreti.«

In na škofov ukaz so prinesli slaščic in malage in Julijan
se ni dal prav nič prositi, še manj pa abbe Frilair, ki je
vedel, da škof rad vidi, da jedo njegovi gostje z užitkom in
s slastjo.

Prelat je bil čedalje bolj zadovoljen z večerom. Za tre¬
nutek je napeljal pogovor na cerkveno zgodovino. Opazil pa
je, da Julijan tu ni doma. Prešel je na moralno stanje rim¬
skega cesarstva v času cesarjev Konstantinove dobe. Konec
poganstva je spremljalo tisto stanje nemira in dvoma, za ka¬
terim bolehajo tudi v devetnajstem stoletju utrujeni, vsega
naveličani duhovi. Monsignor je opazil, da Julijan skorajda
ne pozna niti Tacitovega imena.

Ko se je prelat temu začudil, mu je Julijan prostodušno
odgovoril, da tega pisatelja ni v semeniški knjižnici.

»To me resnično veseli,« je dejal škof dobrohotno. »Rešili
ste me iz zadrege; že deset minut premišljujem, kako bi se
vam zahvalil za prijeten večer, ki ste mi ga pripravili res

211

14 *

čisto nepričakovano. Nisem slutil, da bom našel učenjaka
med gojenci svojega semenišča. Čeprav darilo ni nič kaj ka¬
nonično, vam bom poklonil Tacitova dela.«

Prelat je dal prinesti osem krasno vezanib knjig; pod na¬
slovom prve je blagovolil svojeročno napisati latinsko posve¬
tilo za Julijana Sorela. Slednjič mu je rekel v resnem tonu,
ki je, kakor bi odrezal, napravil konec prejšnjemu pogovoru:

»Mladi mož, če boste pametni,  boste imeli nekega dne
najboljšo župnijo v moji škofiji, in sicer ne mogoče sto milj
od moje škofijske palače; ampak biti morate pametni .«

Obložen s podarjenimi knjigami je Julijan ves osupel
odšel iz škofije, ko je bilo polnoč.

Monsignor mu ni bil rekel niti besedice o abbeju Pirardu.
Julijana je posebno presenetila škofova skrajna vljudnost.
Niti sanjalo se mu ni bilo, da je mogoča taka uglajenost oblik,
ki je združena s prirojenim izrazom dostojanstva. Julijana je
hudo zbodlo v oči nasprotje, ko je spet zagledal mrkega ab-
beja Pirarda, ki ga je nestrpno pričakoval.

>Quid tibi dixerunt?«  (Kaj so ti rekli?) mu je zaklical že
od daleč.

Julijanu se je nekoliko zapletal jezik, ko je hotel prevesti
škofove besede v latinščino.

»Govorite francosko in natančno ponovite monsignorove
besede; ne dodajte ničesar in ne izpustite ničesar,« je dejal
odstavljeni ravnatelj semenišča s svojim trdim glasom in s
svojimi obupno robatimi kretnjami.

»Kako čudno darilo za mladega semeniščnika iz rok
škofa!« je dejal, listajoč po krasnem Tacitu,  katerega zlate
obreze ga je po vsem videzu bilo prav groza.

Ura je bila dve, ko je po zelo podrobnem poročilu dovolil
svojemu najljubšemu gojencu, da spet odide v svojo sobo.

»Pustite mi ta prvi zvezek svojega Tacita, kjer je na¬
pisano posvetilo prevzvišenega škofa,« mu je dejal, »ta la¬
tinska vrstica bo po mojem odhodu v tej hiši vaš strelovod.

Erit tibi, fili mi, successor meus tamquam leo quaerens
quem devoret.«  (Moj naslednik ti bo, sin moj, kakor lev, ki
išče, koga bi požrl.)

Naslednjega jutra je opazil Julijan nekaj čudnega v na¬
činu, s katerim so njegovi tovariši govorili z njim. Zato je bil
še bolj oprezen. »To bo posledica Pirardove ostavke,« si je
mislil. »V vsej hiši že vedo zanjo in jaz veljam za njegovega

212

ljubljenca. V tem vedenju je brez dvoma nekaj hoteno ža¬
ljivega.« Toda opaziti ni mogel ničesar takega. Narobe, oči
vseh tovarišev, ki jih je srečeval vzdolž spalnic, niso razode¬
vale nikakršnega sovraštva. »Kaj neki to pomeni? Brez
dvoma je past; bodimo oprezni!« Slednjič mu je mali seme-
niščnik iz Verrieresa zaklical smeje se: »Cornelii Taciti opera
omnia!«  (Zbrana dela Kornelija Tacita.)

Pri teh besedah, ki so jih slišali tudi drugi, so vsi kot za
stavo hiteli Julijanu čestitat ne le za krasno darilo, ki ga je
dobil od monsignora, temveč za dveumi pogovor, s katerim
ga je bil počastil. Vedeli so vse do najmanjših podrobnosti.
Od tistega trenutka dalje ni bilo več sledu zavisti; prilizovali
so se mu, da se mu je kar gabilo. Abbe Castanede, ki je bil
še prejšnjega večera z njim skrajno nesramen, ga je prijel
pod laket in ga povabil na zajtrk.

Usoda je hotela, da je bil Julijanov značaj tak, da ga je
bila nesramnost teh surovih bitij prej zelo bolela; zdaj pa mu
je njihovo prilizovanje vzbujalo stud in ga ni prav nič ve¬
selilo.

Proti poldnevu je abbe Pirard zapustil svoje učence; prej
pa jih je še strogo nagovoril: »Ali si želite posvetnih časti,«
jim je dejal, »vseh družbenih ugodnosti, zadoščenja, ki ga
dajejo ukazovanje, zasmehovanje zakonov in nekaznovana
nesramnost do vseh ljudi? Ali hočete rajši svoje večno zveli¬
čanje? Tudi najbolj zaostalim med vami je treba samo od¬
preti oči, da boste razlikovali obe poti.«

Komaj je pokazal pete, že so jo ubrali pobožni otroci
Presvetega srca Jezusovega v kapelo, da zapojo tedeum.
Nihče v semenišču ni občutil resnosti nagovora bivšega rav¬
natelja. »Zelo ga mora jeziti, da so ga odstavili,« so govorili
po vsej hiši. Niti en semeniščnik ni bil tako lahkoveren, da
bi verjel v prostovoljno ostavko na službo, kjer so se kar po¬
nujale zveze z velikim dobavitelji.

Abbe Pirard se je nastanil v najlepšem besan^onskem
hotelu; hotel je ostati v mestu še dva dni, češ da ima važne
opravke, ki jih seveda ni imel.

Škof ga je bil povabil na obed, in da bi ponagajal svojemu
velikemu vikarju Frilairu, je skušal dati Pirardu priložnost,
da bi se odlikoval. Sedeli so pri poobedku, ko je prišlo iz
Pariza presenetljivo sporočilo, da je imenovan abbe Pirard
na prekrasno župnijo v N...,  štiri milje od stolnega mesta.

213

Dobri prelat mu je k temu iskreno čestital. V vsej zadevi je
videl spretno igro,  ki ga je spravila v dobro voljo in mu ust¬
varila kar najugodnejše mnenje o abbejevih zmožnostih. Dal
mu je imenitno latinsko napisano spričevalo in ukazal abbeju
Frilairu, ki je hotel nekaj ugovarjati, naj molči.

Zvečer je monsignor izrazil svoje občudovanje pri markizi
Rubemprejevi. To je bila velika novica za visoko besangonsko
družbo. Spuščali so se v razna domnevanja o tem izrednem
odlikovanju. V duhu so že videli abbeja Pirarda kot škofa.
Najbolj bistroumni med njimi so že sklepali, da je La Mole
postal minister in tistega večera so si dovolili, da so se rahlo
posmehovali zapovedujočemu obrazu, ki ga je kazal v družbi
abbe Frilair.

Naslednjega jutra so ljudje na cesti skorajda drveli za
abbejem Pirardom in trgovci so stopali na prag svojih pro¬
dajaln, ko je šel obdelovat markizove sodnike; tistega dne so
ga prvikrat sprejeli vljudno. Strogi janzenist, ki se mu je
gabilo, kar je videl, je imel dolgo opraviti z odvetniki, ki jih
je bil izbral za markiza La Mola; nato je odpotoval v Pariz.
Ob slovesu se je predal slabosti, da je dvema ali trem prija¬
teljem iz kolegija, ki so ga spremili do kočije in občudovali
grbe na njej, zaupal, da zapušča Besanc;on samo s petsto
dvajsetimi franki prihrankov, čeprav je petnajst let upravljal
semenišče. Prijatelji so ga s solzami v očeh objeli; ko pa so
bili sami, so bili vsi istih misli. Govorili so: »Dobri abbe bi si
bil to laž lahko prihranil; res je več kot smešna.«

Vsakdanji ljudje, ki jih je zaslepila pohlepnost po de¬
narju, niso mogli razumeti, da je abbe Pirard našel v svojem
prepričanju moč, da se je sam samcat dolgih šest let boril
zoper Marijo Alacoqueovo, Presveto srce Jezusovo, jezuite in
svojega škofa.

214

XXX

ČASTIHLEPNEŽ

Samo eno plemstvo še velja, to je voj¬
vodski naslov; markiz, to je smešno; pri
besedi vojvoda pa človek obrne glavo.

Edinburgli Revierv

Markiz de La Mole je sprejel abbeja Pirarda brez sleher¬
nih značilnosti ceremonij velikega gospoda, ki so tako vlju¬
dne, pa tudi tako nesramne za tistega, ki jih razume. To bi
pomenilo tratenje časa in markizove važne zadeve so bile že
dovolj dozorele, da ni smel več izgubljati časa.

Že šest mesecev je spletkaril, da bi dosegel, da bi kralj in
ljudstvo odobrila neko ministrstvo, ki bi ga iz hvaležnosti
imenovalo za vojvodo.

Že dolgo vrsto let je markiz zaman prosil svojega odvet¬
nika v Besangonu, naj mu izdela jasno in natančno poročilo
o njegovih pravdah v Franche-Comteji. Toda, kako naj bi
mu jih bil slavni advokat razložil, ko pa jih niti sam ni ra¬
zumel?

Košček papirja, ki mu ga je bil izročil abbe, pa je vse
razjasnil.

»Dragi moj abbe,« mu je dejal markiz, ki je prej kot v
petih minutah končal z vsemi izrazi vljudnosti in z vprašanji
po osebnih stvareh, »dragi moj abbe, v vsej svoji dozdevni
sreči se ne utegnem resno ukvarjati z dvema majhnima, a
vendar še dokaj važnima stvarema: s svojo rodbino in s svo¬
jimi podjetji. V velikih potezah skrbim za razcvet svoje hiše,
ki jo lahko privedeni še daleč: skrbim pa tudi za svojo za¬
bavo, in to je prvo in najvažnejše, vsaj v mojih očeh,« je do¬
stavil, ko je bral presenečenje v očeh abbeja Pirarda. Čeprav
je bil abbe uvideven človek, se je vendar začudil, ko je slišal,
da stari gospod tako odkrito govori o svojih zabavah.

»Dela se brez dvoma tudi v Parizu,« je nadaljeval visoki
gospod, »ampak samo kje visoko v petem nadstropju. Brž

215

ko se zbližam s kakšnim človekom, si nemudoma najame
stanovanje v drugem nadstropju in njegova žena si določi
sprejemni dan; posledica tega je, da ima sleherno delo in
sleherni napor odslej samo ta smoter, da se človek uveljavi
v družbi, vsaj navidezno. To je njihova edina skrb, ko pri¬
dejo do kruha.

Za svoje pravde, da govorim natančno, tudi za vsako
pravdo posebej, imam odvetnike, ki na smrt garajo;, pred¬
včerajšnjim mi je eden umrl za jetiko. Ampak, ali mi boste
verjeli, gospod, da sem se že pred tremi leti odpovedal upa¬
nju, da bi našel za svoje posle človeka, ki bi se mu ljubilo
nekoliko resno misliti na to, kar dela, medtem ko piše zame?
Sicer pa je vse to samo uvod.

Spoštujem vas, in skoraj da bi se drznil pristaviti, rad
vas imam, čeprav vas vidim prvikrat. Ali bi hoteli biti moj
tajnik z osmimi tisoči frankov plače ali pa tudi z dvakrat
toliko? Imel bom še zmeraj dobiček, prisegam vam; seveda
bom storil vse, da vam ohranim vašo lepo župnijo vse dotlej,
ko bi se mogoče več ne razumela.«

Abbe je odklonil; proti koncu pogovora pa mu je resnična
zadrega, v kateri je videl markiza, vdihnila neko misel.

»V zidovih svojega semenišča sem zapustil siromašnega
mladeniča, ki ga bodo tam, če me vse ne vara, kruto pre¬
ganjali. Če bi ne bil samo navaden redovnik, bi bil že davno
in pace.

Doslej zna ta mladenič samo latinsko in Sveto pismo;
ni pa nemogoče, da pokaže nekega dne velike sposobnosti,
bodisi za pridigovanje, bodisi za dušno pastirstvo. Ne vem,
kam bo krenil; toda v sebi ima sveti ogenj; pride lahko
daleč. Nameraval sem ga dati v službo našemu škofu, če bi
kdaj dobil katerega, ki bi vsaj malo gledal ljudi in življenje
z vašimi očmi.«

»Od kod prihaja vaš mladi junak?« je vprašal markiz.

»Pravijo, da je sin nekega tesarja z naših gora; jaz pa
bi prej mislil, da je nezakonski sin kakšnega bogataša. Videl
sem, kako je prejel anonimno ali psevdonimno pismo z me¬
nico za petsto frankov.«

»Aha, to je Julijan Sorel,« se je domislil markiz.

»Od kod poznate njegovo ime?« se je začudil abbe; in ko
je zardel zaradi svojega vprašanja, mu je markiz odvrnil:

»Tega vam pa ne povem.«

216

»No, torej,« je nadaljeval abbe, »lahko bi poskusili in ga
vzeli za svojega tajnika. Odločen je, razumen tudi; skratka,
kazalo bi poskusiti.«

»Zakaj pa ne?« je dejal markiz; ampak, ali ni mogoče
človek, ki bi se dal podkupiti policijskemu prefektu ali ko¬
murkoli drugemu, da bi bil pri meni za ogleduha? To je
edino, kar bi mogel navesti zoper vaš predlog.«

Ko so ga ugodne izjave abbeja Pirarda pomirile, je vzel
markiz bankovec za tisoč frankov in ga dal abbe ju rekoč:

»Pošljite to popotnico Julijanu Sorelu; naročite mu, naj
pride k meni.«

»Videti je, da živite v Parizu,« je dejal abbe Pirard. »Ne
poznate tlačanstva, ki teži nas uboge deželane, posebno še
duhovnike, ki niso prijatelji jezuitov. Julijanu Sorelu ne bodo
hoteli dovoliti, da bi odšel; znali se bodo skriti za najspret-
nejše izgovore; odgovorili mi bodo, da je bolan, pisma se
bodo izgubila na pošti in tako dalje.«

»Te dni bom poslal škofu pismo z ministrovim podpisom,«
je dejal markiz.

»Pozabil sem vas na nekaj opozoriti,« je nadaljeval abbe;
»mladenič je sicer zelo nizkega rodu, ampak zelo ponosen;
nikakršne koristi ne bo, če boste žalili njegov ponos; to bi
mu samo zmešalo glavo.«

»To mi ugaja,« je odvrnil markiz; »dal ga bom svojemu
sinu za tovariša; ali bo to dovolj?«

Nekaj dni nato je dobil Julijan pismo, pisano v neznani
pisavi, s poštnim pečatom z Chalona; v njem je našel nakaz¬
nico za nekega trgovca v Bes a n gonu in poziv, naj se nemu¬
doma napoti v Pariz. Bilo je podpisano z izmišljenim imenom,
toda ko ga je Julijan odprl, je vztrepetal: pred noge mu je
padel drevesni list. To je bilo znamenje, za katero sta se bila
dogovorila z abbejem Pirardom.

Prej kot čez uro je bil Julijan poklican v škofijo, kjer je
bil sprejet s prav očetovsko dobrohotnostjo. Medtem ko je
monsignor predaval Horaca, mu je zelo spretno čestital k si¬
jajni bodočnosti, ki ga čaka v Parizu, v zahvalo pa je očitno
pričakoval kakšnega pojasnila. Julijan mu ni mogel ničesar
povedati, saj sam ni ničesar vedel. V monsignorovih očeh je
dosegel velik ugled. Neki nižji duhovnik v škofiji je pisal
županu, ki je nemudoma osebno prinesel pravilno podpisan

21 ?

potni list, v katerem pa je bil prostor za potnikovo ime še
prazen.

Zvečer, še pred polnočjo, je prišel Julijan k Fouqueju;
bodočnosti, ki je dozdevno čakala njegovega prijatelja, se je
Fouque v svoji zdravi pameti sicer čudil, ni ga pa bogve kako
očarala.

»To se bo končalo zate s kakšno vladno službo in ta te bo
privedla do kakšnega koraka, da te bodo potem časopisi sra¬
motili,« je dejal ta liberalni volivec. »O tebi bom slišal šele,
ko te zadene sramota. Tudi če govorim samo o denarni strani,
zapomni si, da je bolje zaslužiti sto zlatnikov s pošteno lesno
trgovino, katere gospodar si, kot prejemati štiri tisoč frankov
od vlade, pa naj bo to vlada samega kralja Salomona.«

Julijan je v vsem tem videl samo malenkostno mišljenje
na kmetih živečega meščana. Slednjič je bil na tem, da na¬
stopi na odru velikih dogodkov. Sreča, da pojde v Pariz, je
v njegovih očeh zatemnila vse drugo; v Parizu, ki si ga je
slikal, so živeli duhoviti, zelo spletkarski, zelo licemerski,
hkrati pa tudi zelo vljudni ljudje, kakršna sta bila besan-
^onski in agdski škof. Svojemu prijatelju je razložil, da ne
ravna po lastni volji, temveč v smislu Pirardovega pisma.

Ko je naslednjega dne proti poldnevu prišel v Verrieres,
je bil najsrečnejši človek na svetu. Upal je, da bo spet videl
gospo Renalovo. Najprej je šel k svojemu zaščitniku, do¬
bremu abbeju Chelanu. Tu pa ga je čakal strog sprejem.

»Mar mislite, da ste mi kaj dolžni?« mu je dejal Chelan,
ne da bi odgovoril na njegov pozdrav. »Zdaj boste z menoj
pozajtrkovali; medtem vam naročim drugega konja in zapu¬
stili boste Verrieres, ne da bi koga oideli .«

»Razumeti se pravi ubogati,« je odvrnil Julijan z obrazom
semeniščnika; in od tistega trenutka dalje je tekla beseda
samo še o bogoslovju in o lepi latinščini.

Sedel je na konja in odjezdil miljo daleč. Ko je zagledal
gozdič in ni bilo nikjer nikogar, ki bi ga opazoval, je odjahal
v senco dreves. Ob sončnem zatonu je po nekem kmetu poslal
konja nazaj v Verrieres. Pozneje je stopil v neko kmečko
hišo; gospodar se je dal pregovoriti, da mu je prodal lestev;
nesel jo je za njim do gozdiča, ki se razprostira na griču nad
Sprehajališčem zvestobe  v Verrieresu.

»Mogoče pomagam ubogemu nepokornemu vojaškemu no¬
vincu ... ali pa tihotapcu,« je dejal kmet, ko se je poslavljal

218

od njega; »pa kaj mi mar! Moja lestev je pošteno plačana in
doživel sem tudi jaz že marsikaj na tem svetu.«

Noč je bila zelo temna. Proti eni po polnoči je dospel Ju¬
lijan s svojo lestvijo na hrbtu v Verrieres. Kakor hitro je bilo
mogoče, se je spustil v strugo hudournika, ki, vklenjen med
dva zidova, teče kakšnih deset čevljev globoko skozi krasne
Renalove vrtove. Po lestvi je spet splezal na vrh zidu. »Kako
neki me bodo sprejeli psi čuvaji?« je premišljeval, »Od tega
je vse odvisno.« Psi so zagnali lajež ter se v diru spustili proti
njemu; ko pa je tiho zažvižgal, so se mu prišli dobrikat.

Tako je plezal od terase do terase, čeprav so bile vse ograje
zaprte. Zlahka je prišel prav pod okno spalnice gospe Re¬
nalove, ki je bilo na vrtni strani samo osem ali deset čevljev
visoko od tal.

V oknicah je bila majhna odprtina v obliki srca, ki jo je
Julijan prav dobro poznal. Na njegovo veliko žalost tistega
večera ni bila razsvetljena; torej v sobi ni gorela nočna sve¬
tilka.

»Zaboga!« si je dejal, »nocoj gospa Renalova ne spi v tej
sobi. Kje neki spi? Rodbina je v Verrieresu, saj so psi tukaj;
toda v tej sobi brez nočne lučke lahko naletim na samega
Renala ali pa na kašnega tujca, in potem, kakšen škandal!«

Najbolj pametno bi bilo, da bi se umaknil; kaj takega pa
se je Julijanu upiralo. »Ce je kakšen tujec, jo bom popihal,
kolikor me bodo noge nesle, in pustil lestev tu; če pa je ona,
kakšen sprejem me čaka? Predala se je kesanju in najgloblji
pobožnosti, o tem ni nikakršnega dvoma; navsezadnje pa se
me mogoče vendar še nekoliko spominja, saj mi je pred ne¬
davnim pisala ...«  Ta razlog je bil odločilen.

Srce mu je močno utripalo, toda sklenil je bil, da jo mora
spet videti ali pa da pogine, in začel je metati kamenčke v
oknice. Nikakršnega odgovora. Prislonil je lestev na zid zra¬
ven okna in potrkal na oknico, najprej tiho, potem glasneje.
»Naj bo še taka tema,« je pomislil Julijan, »lahko kdo ustreli
vame.« Ta misel je spremenila vse njegovo blazno početje v
vprašanje poguma.

»V tej sobi nocoj ni nikogar,« je pomislil; »če pa je kdo,
pa naj bo že kdorkoli, mora biti zdaj že zbujen. Torej ni več
treba imeti do njega nikakršnih obzirov; paziti moram samo,
da me ne slišijo ljudje, ki spijo po drugih sobah.«

219

Spustil se je na tla, naslonil lestev na oknico, spet splezal
po lestvi, vtaknil roko skozi odprtino v obliki srca in na srečo
precej hitro zatipal železno paličico, pritrjeno na kljuko, ki
zapira oknice. Potegnil je za paličico; z neizrekljivim vese¬
ljem je začutil, da se oknica več ne upira in da se vdaja nje¬
govemu pritisku. »Moram jo polagoma odpreti in se oglasiti,
da me spozna.« Odprl je oknico dovolj na široko, da je lahko
vtaknil glavo skoznjo, in s tihim glasom ponavljal: »Prijatelj
je  tu.«

Nastavil je uho in se prepričal, da nič ne moti globoke
tišine v sobi. V kaminu v resnici ni bilo nočne svetilke, niti
polugasle ne; to je bilo zelo slabo znamenje.

»Pozor na strel!« Nekoliko je pomislil; potem se je opo¬
gumil in s prstom potrkal na šipo: nikakršnega odgovora;
potrkal je močneje. »Tudi če bi moral razbiti šipo, kon¬
čajmo«! Ko je zelo močno potrkal, se mu je zazdelo, da vidi
sredi teme nekaj kakor belo senco, ki je šla skozi sobo. Sled¬
njič ni bilo več dvoma; videl je senco, ki se je zdelo, da se
zelo počasi pomika proti njemu. Nenadoma je zagledal lice,
ki se je naslanjalo na šipo, v katero je bilo uprto njegovo
oko.

Vztrepetal je in se nekoliko odmaknil. Toda noč je bila tako
črna, da niti iz te bližine ni mogel razločiti, ali je gospa Re-
nalova. Bal se je, da bi v prvem trenutku zavpila na pomoč;
slišal je pse, ki so se potikali in pritajeno renčali pod lestvijo.
»Jaz sem,« je ponavljal precej glasno, »vaš prijatelj«. Nika¬
kršnega odgovora; bela prikazen je izginila. »Prosim vas, od¬
prite mi, govoriti moram z vami, preveč sem nesrečen.« In
trkal je, da se je šipa skoraj zdrobila.

Zaropotalo je na kratko, suho; zapah na oknu se je vdal;
Julijan je odrinil okenski okvir in bil z enim samim lahkim
skokom v sobi.

Bela prikazen se je umikala; prijel jo je za roke; bila je
ženska. Če je ona, kaj poreče? Kako mu je bilo pri srcu, ko
je po pridušenem kriku spoznal, da je res gospa Renalova?
Z obema rokama jo je tesno objel; drgetala je in imela komaj
še toliko moči, da ga je odrinila od sebe.

»Nesrečnež! Kaj počenjate?«

Te besede je komaj izdavila. Julijan je iz njih slišal pravo,
resnično ogorčenje.

220

»Prihajam k vam po štirinajstih mesecih krute ločitve!«

»Odidite, pri priči me zapustite! Ah, Chelan, zakaj ste mi
branili, da mu ne smem pisati! Preprečila bi bila to stra¬
hoto.« Odrinila ga je od sebe z res nenavadno silo. »Kesam se
svojega zločina; nebesa so me milostno razsvetlila,« je po¬
navljala v pretrganih stavkih. »Ven! Proč od tod!«

»Po štirinajstih mesecih nesreče vas ne zapustim, preden
se ne pogovoriva. Vedeti hočem vse, kar ste počeli. Ah, do¬
volj sem vas ljubil, da zaslužim to zaupanje... Vse hočem
izvedeti.«

Proti njeni volji je imel njegov zapovedujoči glas moč nad
njenim srcem.

Julijan, ki jo je strastno stiskal k sebi in se ustavljal nje¬
nim naporom, da bi se mu izvila, je nekoliko odnehal in je
ni več objemal s tako silo. To je gospo Renalovo nekoliko
pomirilo.

»Potegnil bom lestev za seboj,« je dejal, »da naju ne izda,
če bi prišel pogledat kakšen hlapec, ki ga je mogoče zbudil
ropot.«

»Ah, nikar! Nasprotno, pojdite od tod!« mu je rekla z
jezo, v kateri je bila nadvse ljubka. »Kaj mi mar ljudi? Bog
vidi ta strašni prizor, ki ste ga zakrivili, in kaznoval me bo
za to. Podlo zlorabljate čustva, ki sem jih gojila do vas in ki
jih več ne gojim. Ali slišite, gospod Julijan?«

Prav počasi je potegnil lestev v sobo, da ne bi delal ropota.

»Ali je tvoj mož v mestu?« jo je vprašal, ne zato, ker bi ji
hotel kljubovati, temveč zato, lcer ga je premagala stara na¬
vada.

»Nikar ne govorite tako, prosim vas, sicer pokličem svo¬
jega moža. Preveč sem se že pregrešila, ker vas nisem na¬
podila, pa naj bi se zgodilo karkoli. Pomilujem vas,« mu je
rekla z namenom, da bi prizadela njegov ponos; vedela je,
kako je občutljiv.

Dejstvo, da se ga je branila tikati in da je tako osorno
pretrgala nežno vez, ki je bil nanjo še zmerom računal, je
dvignilo Julijanovo silovito ljubezen prav do brezumja.

»Kaj? Ali je mogoče, da me ne ljubite?« jo je vprašal
s tistim iz srca prihajajočim glasom, ki ga je tako težko
poslušati hladnokrvno.

Ni mu odgovorila; on pa je bridko zajokal.

Resnično ni imel več toliko moči, da bi govoril.

221

»Tako me je torej popolnoma pozabilo edino bitje, ki me
je kdaj ljubilo! Čemu poslej še živeti?« Ves pogum ga je bil
zapustil, odkar se mu ni bilo več treba bati nevarnosti, da
sreča kakšnega moškega; vse je bilo izginilo iz njegovega
srca; ostala je samo še ljubezen.

Dolgo je tiho ihtel. Prijel jo je za roko; hotela mu jo je
odtegniti, po nekaterih skorajda krčevitih kretnjah pa mu jo
je vendar prepustila. Tema je bila nadvse gosta; sedela sta
drug zraven drugega na postelji gospe Renalove.

»Kakšna razlika med tem, kar je zdaj, in tistim, kar je
bilo pred štirinajstimi meseci!« je pomislil Julijan; in še bolj
so se mu ulile solze. »Odsotnost torej neusmiljeno zatre vsa
človeška čustva!«

»Povejte mi vendar, kako se vam je godilo,« je spregovoril
slednjič Julijan ves v zadregi zaradi svojega molka in z gla¬
som, ki se mu je še trgal od ihtenja.

»Ko ste odšli, je bilo brez dvoma v mestu znano, kako
daleč sem se spozabila,« je odgovorila gospa Renalova s
trdim glasom, ki je v njem zvenelo nekaj tujega in za Juli¬
jana očitajočega. »Toliko neprevidnosti je bilo v vašem po¬
četju! Nekoliko pozneje, bila sem še vsa obupana, me je pri¬
šel obiskat častitljivi župnik Chelan. Dolgo si je zaman pri¬
zadeval, da bi izsilil iz mene kakšno priznanje. Nekega dne
mu je prišlo na misel, da me je popeljal v tisto cerkev v Di-
jonu, kjer sem bila prejela prvo obhajilo. Tam se je opogumil,
da je prvi začel govoriti...« Gospe Renalovi so solze vzele
besedo. »Kako me je bilo sram v tistem trenutku! Priznala
sem vse. Dobri mož je imel usmiljenje z menoj in me ni še
bolj obteževal s svojim ogorčenjem; žaloval je z menoj. Tisti
čas sem vam sleherni dan pisala pisma, ki se vam jih nisem
upala poslati; skrbno sem jih skrivala, in kadar sem bila pre¬
več nesrečna, sem se zaprla v sobo in prebirala svoja lastna
pisma.

Slednjič me je Chelan preprosil, da sem mu jih izročila ...
Kar je bilo bolj trezno pisanih, sem vam jih poslala; niste mi
odgovorili.«

»Nikoli, prisegam ti, nisem dobil v semenišču kakšnega
pisma od tebe!«

»Zaboga! Kdo neki jih je prestregel?«

»Pomisli, kako sem trpel! Do tistega dne, ko sem te videl
v stolnici, nisem vedel, ali si sploh še živa.«

222

»Bog mi je izkazal milost, da sem sprevidela, kako zelo
sem grešila zoper njega, zoper svoje otroke in zoper svojega
moža,« je nadaljevala gospa Renalova. »Nikdar me ni ljubil
tako, kot sem takrat mislila, da me ljubite vi...«

Julijan se ji je vrgel v objem, resnično brez slehernega
namena; bil je ves zmeden; gospa Renalova pa ga je odrinila
od sebe in nadaljevala dovolj odločno:

»Moj častitljivi prijatelj Chelan me je poučil, da sem
Renalu s tem, da sem ga poročila, zapisala vsa svoja čustva,
celo tista, ki jih še nisem poznala in ki jih še nisem bila do¬
živela do najinega pregrešnega razmerja ... Odkar sem tako
težko žrtvovala tista pisma, ki so mi bila nadvse draga, mi
je potekalo življenje, če že ne srečno, pa vsaj dovolj mirno.
Ne kalite mi tega miru, bodite mi prijatelj... moj najboljši
prijatelj.« Julijan ji je pokril roke s poljubi; čutila je, da
še vedno joče. »Ne jokajte, to me tako zelo boli... rajši mi
tudi vi povejte, kaj ste doživeli.« Julijan ni mogel govoriti.
»Vedeti hočem, kakšno je bilo vaše življenje v semenišču,«
je ponovila, »potem pa pojdete od tod.«

Ne da bi mislil, kaj govori, je pripovedoval Julijan o ne¬
štetih spletkah in zavisti, ki je bil sprva naletel nanje, in
kako je bilo potem, ko je bil imenovan za korepetitorja,
njegovo življenje mirnejše.

»Takrat se je zgodilo,« je nadaljeval, »da ste mi po dolgem
molku, ki je brez dvoma imel namen, da me pouči o tem, kar
danes predobro vidim, da me namreč ne ljubite več in da
ste do mene docela ravnodušni...« Gospa Renalova mu je
stisnila roko. »Takrat se je zgodilo, da ste mi poslali petsto
frankov.«

»Nikoli!« je vzkliknila gospa Renalova.

»Pismo je bilo oddano v Parizu in podpisano z imenom
Pavel Sorel, da bi bila odvrnjena sleherna sumnja.«

Razvil se je majhen pogovor o možnostih izvora tistega
pisma. Moralni položaj se je spremenil. Nevede sta gospa
Renalova in Julijan opustila svečani ton; pogovarjala sta se
spet kakor nežna prijatelja. Tema je bila tako trda, da se
nista videla, toda zvok njunih glasov je vse povedal. Julijan
je svoji prijateljici položil roko okoli pasu; v tej kretnji je
bila velika nevarnost. Poskusila je odstraniti njegovo roko;
v tistem trenutku pa je dokaj spretno obrnil njeno pozornost
na neko zanimivo okoliščino v svojem pripovedovanju. Nje-

223

gova roka je bila toliko kakor pozabljena in je ostala tam,
kamor jo je bil položil.

Po različnih domnevanjih o izvoru tistega pisma s petsto
franki je Julijan nadaljeval svoje pripovedovanje; nekoliko
bolj se je obvladal, ko je pripovedoval o svojem preteklem
življenju, ki ga je po tem, kar je doživljal v tistem trenutku,
kaj malo zanimalo. Vsa njegova pazljivost je bila osredoto¬
čena na to, kako se bo končal ta njegov obisk. »Zdaj pa poj¬
dite,« mu je tu in tam prav na kratko ponavljala gospa Re-
nalova.

»Kakšna sramota zame, če me odslovi! To me bo grizlo in
mi zastrupljalo vse moje življenje,« si je mislil. »Nikoli mi ne
bo pisala. Bogve, kdaj spet pridem v te kraje!« V tistem tre¬
nutku je mahoma ugasnilo v Julijanovem srcu vse, kar je bilo
nebeškega v njegovem položaju. Sedeč poleg ženske, ki jo je
oboževal, ki jo je malo da ne pritiskal v svoje naročje, v sobi,
kjer je bil nekoč tako srečen, sredi trde teme, je prav dobro
čutil, da gospa Renalova že nekaj časa joče; čutil je po valo¬
vanju njenih prsi, da jo duši ihtenje; nesrečnež je bil v tre¬
nutku spet hladen politik, skoraj tako hladen in preračunljiv
kakor na semeniškem dvorišču, kadar je videl, da si hoče
dovoliti kateri izmed njegovih tovarišev, ki je bil močnejši od
njega, z njim kakšno neslano šalo. Julijan je zavlačeval svoje
pripovedovanje; govoril je o nesrečnem življenju, ki ga je
živel po svojem odhodu iz Verrieresa. »Tako je moral skoraj
popolnoma pogrešati vsakršno znamenje, da se ga spomi¬
njam,« si je očitala gospa Renalova, »in medtem ko sem ga
jaz pozabljala, je še po enem letu ločitve živel samo spominu
srečnih dni, ki jih je prebil v Vergyju.« In začela je še huje
ihteti. Julijan je videl uspeh svojega pripovedovanja. Razu¬
mel je, da mora poskusiti še zadnje sredstvo; nenadoma je
začel govoriti o pismu, ki ga je bil pravkar dobil iz Pariza.

»Poslovil sem se že od prevzvišenega gospoda škofa.«

»Kaj? Ali se ne vrnete v Besamjon? Ali nas zapuščate za
zmerom?«

»Za zmerom,« je odgovoril Julijan z odločnim glasom; »da,
zapuščam kraj, kjer so me pozabili celo tisti, ki sem jih v
življenju najbolj ljubil, in zapuščam ga za vselej. V Pariz
grem...«

»V Pariz greš!« je kriknila gospa Renalova dokaj glasno.

224

Solze so ji skoraj udušile glas, ki je izražal vso njeno silno
zmedenost. Julijanu je bilo treba te spodbude; hotel je po¬
skusiti korak, ki bi mogel odločiti vse zoper njega; in ker v
temi ni videl, ni bil do tega krika niti malo vedel, kakšen
uspeh je bil dosegel. Zdaj ni več pomišljal; bojazen, da bi se
moral kesati, mu je dala vso oblast nad samim seboj; vstal je
in pristavil hladno:

»Tako je, milostljiva, zapuščam vas za vedno; bodite
srečni in zbogom!«

Napravil je nekaj korakov proti oknu; že ga je odpiral.
Tedaj pa je gospa Renalova planila k njemu in se ga okle¬
nila.

Tako je po treh urah besedovanja dosegel Julijan tisto,
česar si je bil prvi dve uri tako strastno želel. Če bi se bilo
zgodilo malo prej, da bi se bila gospa Renalova povrnila k
nežnim čustvom, in če bi bilo umolknilo njeno kesanje, bi
bila to božanska sreča; ker pa je to dosegel tako načrtno, je
bilo samo še užitek. Julijan je po vsej sili, kljub vsem ugovo¬
rom svoje prijateljice, hotel prižgati nočno svetilko.

»Torej hočeš, da mi ne ostane niti spomin na to, da sem te
videl?« ji je potožil. »Ali bo torej ljubezen, ki žari v teh milih
očeh, zame izgubljena? Belina tvoje lepe roke naj ostane zame
nevidna? Pomisli, da te zapuščam verjetno' za dolgo, dolgo!«

Pri tej misli, ki ji je silila solze v oči, mu gospa Renalova
ni mogla ničesar odreči. Toda v jutranjem svitu so se začeli
že razločno črtati obrisi smrek na gorah vzhodno od Verrie-
resa. Julijan, ki je bil pijan sladkosti, pa ni odšel; prosil je
gospo Renalovo, da bi smel ves dan skrivaj prebiti v njeni
sobi ter oditi šele prihodnjo noč.

»Zakaj pa ne?« je odvrnila. »Ta novi padec mi je tako in
tako vzel sleherno spoštovanje do same sebe ter me za večno
pahnil v nesrečo.« In pritisnila ga je na svoje srce.

»Moj mož ni več isti kot je bil; nekaj sumniči; sluti, da
sem ga v vsej zadevi speljala na led, in je do mene zelo na¬
taknjen. Če sliši najmanjši šum, sem izgubljena; zapodil me
bo kakor grešnico, kar v resnici tudi sem.«

»Aha! To so Chelanove čenče,« je dejal Julijan; »pred
mojim krutim odhodom v semenišče ne bi bila tako govorila
z menoj; takrat si me ljubila!«

Julijan je bil bogato poplačan za brezbrižnost, s katero
je bil spregovoril te besede. Videl je, kako je njegova prija-

15 Rdeče in črno

225

teljica v trenutku pozabila na nevarnost, ki ji je pretila od
navzočnosti njenega moža, in pomislila na mnogo večjo ne¬
varnost, na nevarnost, da bi utegnil Julijan podvomiti o njeni
ljubezni. Dan je naglo rasel in polnil sobo z bleščečo svetlobo.
Julijan je spet občutil vso slast svojega ponosa, ko je videl v
svojem naročju in skorajda pred svojimi nogami očarljivo
žensko, edino, ki jo je ljubil in ki je še pred nekaj urami
živela samo strahu pred nekim strašnim Bogom in ljubezni
do svojih dolžnosti. Sklepi, ki jih je utrdilo leto dni stano¬
vitnosti, niso mogli kljubovati njegovi drznosti.

Kmalu je bilo slišati po hiši ropot; nekaj, na kar gospa
Renalova doslej še ni bila pomislila, jo je zaskrbelo.

»Eliza, ta hudobnica, bo kmalu prišla v sobo; kaj naj na¬
praviva s to velikansko lestvijo?« je vprašala svojega prija¬
telja. »Kam naj jo skrijeva? Kar v podstrešje jo ponesem,« je
nenadoma vzkliknila skoraj veselo.

»Ampak pri tem moraš skozi hlapčevo sobo,« se je začudil
Julijan.

»Pustila bom lestev na hodniku, poklicala hlapca in mu
nekaj naročila.«

»Izmisli si primeren izgovor za primer, da bi hlapec opazil
lestev, ko pride mimo nje po hodniku.«

»Bom, bom, angel moj,« je rekla gospa Renalova in ga po¬
ljubila. »Ti pa glej, da se hitro skriješ pod posteljo, če bi
med mojo odsotnostjo prišla Eliza v sobo.«

Julijana je iznenadila njena nepričakovana veselost. »Tako
ji torej bližina resnične nevarnosti vrača veselost, namesto
da bi jo zmedlo to, da pri tem pozablja na očitke vesti!« je
pomislil Julijan. »Resnično nenavadna ženska! Ah, to je
srce, ki je v njem slavno kraljevati!« Julijan je bil očaran.

Gospa Renalova je dvignila lestev; bila je očitno pretežka
zanjo. Julijan ji je hotel pomagati; občudoval je njeno vitko
postavo, ki nikakor ni pričala o kakšni posebni moči, ko je
nenadoma brez sleherne pomoči pograbila lestev in jo od¬
nesla, kakor da nese stol. Urno jo je spravila na hodnik v
tretjem nadstropju in jo položila ob zidu na tla. Poklicala je
hlapca in odšla v golobnjak, da bi mu dala toliko časa, da
bi se oblekel. Ko se je čez pet minut vrnila na hodnik, ni več
našla lestve. Kaj se je zgodilo z njo? Če bi bil Julijan že
zunaj hiše, bi je ta nevarnost ne bila prav nič vznemirjala.
Toda če je njen mož v tistem trenutku videl lestev! To bi bilo

226

strašno! Gospa Renatova je tekala po vsej hiši. Slednjič je
našla lestev na podstrešju, kamor jo je bil odnesel in celo
skril hlapec. Ta okoliščina je bila prav čudna; v kakšnem
drugem času bi jo bila močno razburila.

»Kaj mi mar,« je pomislila, »kaj se lahko zgodi čez štiriin¬
dvajset ur, ko bo Julijan že iz hiše? Mar ne bo takrat zame
vse skupaj sama groza in kesanje?«

Začutila je nekaj kot nejasno misel, da bo morala zapustiti
to življenje; pa kaj zato? Po tako dolgi ločitvi, ki je mislila
o njej, da bo večna, se je vrnil k njej; spet ga je videla, in
kar je bil storil, da je prišel do nje, je dokazovalo toliko
ljubezni!

Povedala je Julijanu, kaj se je zgodilo z lestvijo, in rekla:

»Kaj naj odgovorim svojemu možu, če mu bo hlapec po¬
vedal, da je našel lestev?« Za trenutek se je zamislila. »Štiri¬
indvajset ur bi potrebovali, da bi iztaknili kmeta, ki ti jo je
prodal.« In vrgla se je Julijanu v objem in se ga krčevito
oklenila. »Ah, umreti takole!« je vzkliknila, hoteč ga zadušiti
s poljubi. »Od gladu mi pa vendar ne smeš umreti,« je dejala
nato v smehu.

»Pridi; najprej te bom skrila v sobo gospe Dervillove, ki
je zmeraj zaklenjena.« Postavila se je na stražo na konec
hodnika in Julijan je stekel v sobo gospe Dervillove. »Glej,
da ne odpreš, če bo kdo potrkal,« mu je naročila, ko ga je
zaklenila. »To bi bila kvečjemu šala; tako se včasih igrajo
otroci med seboj.«

»Poskusi jih pripeljati na vrt, pod moje okno,« je dejal
Julijan; »zelo me bo veselilo, če jih bom videl; in naj se kaj
pogovarjajo.«

»Bom, bom,« mu je zaklicala gospa Renalova, ko je že
odhajala.

Kmalu se je vrnila s pomarančami, slaščicami in stekle¬
nico malage; kruha ni bila mogla ukrasti.

»Kaj dela tvoj mož?« jo je vprašal Julijan.

»Piše pogodbe za kupčije s kmeti.«

Toda odbila je že osma ura; po hiši je bil velik direndaj.
Ce ne bi bilo gospe Renalove na spregled, bi jo iskali po vsej
hiši; morala je Julijana pustiti samega. Kmalu pa se je vrnila
vsem pravilom previdnosti navkljub in mu prinesla skodelico
kave; trepetala je, da ne bi umrl od gladu. Po zajtrku se ji
je posrečilo, da je pripeljala otroke na vrt pod okno sobe

15 *

227

gospe Dervillove. Julijanu se je zdelo, da so močno zrasli,
da pa so dobili precej vsakdanje obraze; mogoče pa se je
bilo spremenilo samo njegovo gledanje. Gospa Renatova se je
z njimi pogovarjala o Julijanu; najstarejši je govoril prija¬
teljsko in z obžalovanjem o svojem bivšem vzgojitelju; iz¬
kazalo pa se je, da sta ga mlajša dva že skorajda pozabila.

Renal ni tistega jutra šel nikamor; neprenehoma je hodil
po hiši sem in tja; zanimale so ga samo kupčije s kmeti, ki
jim je prodajal krompir. Do kosila ni mogla gospa Renalova
posvetiti svojemu jetniku niti trenutka. Ko je pozvonilo h
kosilu in je bila jed na mizi, ji je prišlo na misel, da bi
ukradla zanj krožnik vroče juhe. Ko se je, oprezno držeč
pred seboj krožnik z juho, prav potihem bližala vratom sobe,
v kateri je bil Julijan, se je nenadoma znašla iz oči v oči
s hlapcem, ki je bil zjutraj skril lestev. Tudi hlapec je v ti¬
stem trenutku tiho in oprezno stopal po hodniku, kakor da
prisluškuje. Najbrž je Julijan preglasno hodil po sobi. Hlapec
se je nekoliko v zadregi oddaljil.

Gospa Renalova je pogumno vstopila k Julijanu; vztre¬
petal je, ko je slišal o srečanju s hlapcem.

»Ti se bojiš!« mu je rekla; »jaz bi kljubovala vsem ne¬
varnostim sveta, ne da bi trenila. Samo nečesa se bojim: tre¬
nutka, ko bom po tvojem odhodu ostala sama.« In stekla je
iz sobe.

»Ah,« je vzkliknil Julijan ves iz sebe, »kesanje je edino,
česar se boji to božansko bitje!«

Slednjič je prišel večer. Renal je odšel v Kazino.

Njegova žena je izjavila, da jo strašno boli glava; umak¬
nila se je v svojo sobo; naglo je odslovila Elizo, nato pa je
spet vstala in šla odpret Julijanu.

Izkazalo se je, da je v resnici malo manj kot umiral od
gladu. Gospa Renalova je odhitela v kuhinjo po kruh. Juli¬
jan je zaslišal glasen krik. Gospa Renalova se je vrnila in
mu povedala, da je šla brez luči v shrambo, se približala
omari, kjer je bil spravljen kruh, iztegnila roko in pri tem
zadela ob ženski laket. Bila je Eliza in njo je slišal Julijan,
kako je viknila.

»Kaj pa je iskala tam?«

»Kradla je slaščice,« je odvrnila gospa Renalova s popolno
ravnodušnostjo. »Toda na srečo sem našla pašteto in velik
kos kruha.«

228

»Kaj pa imaš tukaj?« je vprašal Julijan in pokazal na
žep njenega predpasnika.

Gospa Renalova je pozabila, da so bili žepi še od kosila
polni kruha.

Julijan jo je z vso močjo svoje strasti stisnil k sebi; še
nikoli se mu ni zdela tako lepa. »Niti v Parizu ne bom mogel
srečati tako krasnega značaja,« si je rekel ves omamljen. Po¬
znala se ji je vsa nerodnost ženske, ki ni vajena takšnih de¬
janj, obenem pa je tudi njeno vedenje izdajalo resničen po¬
gum bitja, ki se boji samo čisto drugačnih in vse bolj strašnih
nevarnosti.

Medtem ko je Julijan z veliko slastjo večerjal in se je
njegova prijateljica šalila zaradi preprostosti obeda, zakaj
bilo jo je groza resnih pogovorov, je nekdo z vso silo sunil
v vrata. Bil je Renal.

»Zakaj si se zaklenila?« ji je zaklical.

Julijan se je komaj še utegnil skriti pod divan.

»Kaj?« je vzkliknil Renal, ko je vstopil. »Povsem oblečena
si in večerjaš? Pa pri zaklenjenih vratih?«

V drugih okoliščinah bi bilo to vprašanje, ki ga je iz¬
govoril v rezkem tonu zakonskega moža, gospo Renalovo raz¬
burilo; čutila je, da se je treba njenemu možu samo nekoliko
skloniti, pa bi zagledal Julijana; kajti Renal se je vrgel na
stol nasproti divanu, na katerem je bil komaj trenutek prej
sedel Julijan.

Glavobol je vse opravičil. Medtem ko ji je njen mož na
dolgo in široko pripovedoval, kako je v Kazini dobil biljar¬
dno igro, devetnajst frankov, pri moji veri!, kakor je pri¬
stavil, je zagledala tri korake pred njima na stolu Julijanov
klobuk. Njena hladnokrvnost se je še podvojila; začela se je
slačiti in v ugodnem trenutku je smuknila svojemu možu za
hrbet in vrgla krilo na stol, ki je na njem ležal Julijanov
klobuk.

Slednjič je Renal odšel. Gospa Renalova je prosila Juli¬
jana, naj ji še pripoveduje o svojem življenju v semenišču.
»Včeraj te nisem poslušala; medtem ko si govoril, sem pre¬
mišljevala samo o tem, kako bi samo sebe pregovorila, da bi
te zapodila.«

Bila je je sama neprevidnost. Govorila sta zelo glasno.
Moralo je biti nekako okoli dveh zjutraj, ko ju je zmotil mo¬
čan sunek v vrata. Bil je spet Renal.

229

»Odprite mi nemudoma!« je zaklical, »tatovi so v hiši!
Saint-Jean je davi našel njihovo lestev.«

»Zdaj je vse končano,« je vzkliknila gospa Renalova in
se vrgla Julijanu v naročje. »Ubil naju bo oba; saj ne ver¬
jame, da so tatovi; umreti hočem v tvojem naročju, srečnejša
v smrti kot sem bila v življenju.« Svojemu možu, ki je ro¬
bantil pred vrati, še odgovarjala ni; strastno je poljubovala
Julijana.

»Reši Stanislavu mater,« ji je rekel Julijan z ukazujočim
pogledom. »Skočil bom skozi okno sosedne kamrice na dvo¬
rišče in zbežal na vrt. Psi me poznajo. Ti pa poveži mojo
obleko v culico in mi jo vrzi na vrt, kakor hitro boš mogla.
Medtem pa naj le vlomijo vrata. Predvsem ne priznaj ničesar,
prepovedujem ti. Bolje, da sumniči, kot da bi dosegel tvoje
priznanje.«

»Ubil se boš, ko boš skočil skozi okno!« To je bil njen
edini odgovor in njen edini strah.

Šla je z njim do okna kamrice; nato se je še toliko po¬
mudila, da je skrila njegovo obleko. Slednjič je le odprla
svojemu možu, ki se je kar penil od jeze. Pogledal je po sobi
in v kamrico, ne da bi črhnil besedo, in izginil. Vrgla je Ju¬
lijanu obleko; pobral jo je in naglo stekel proti spodnjemu
koncu vrta, ki sega do Doubsa.

Ko je tako tekel, je slišal, da je mimo njegovih ušes za¬
žvižgala krogla, nato pa je počil strel.

»To ni Renal,« je pomislil, »on ne strelja tako dobro.« Psi
so tiho tekli tik zraven njega; drugi strel je najbrž zadel
enega izmed njih v taco, kajti začel je žalostno cviliti.

Julijan je skočil čez zid terase, se skrit plazil kakšnih
petdeset korakov, nato pa je stekel v drugo smer. Slišal je
glasove, ki so se klicali, in razločno videl hlapca, svojega so¬
vražnika, kako je ustrelil iz puške; na drugem koncu vrta je
začel streljati tudi neki kmet, toda Julijan je bil že dosegel
breg Doubsa, kjer se je začel oblačiti.

Uro pozneje je bil že miljo daleč od Verrieresa na cesti
proti Ženevi. »Če sumijo mene,« je pomislil, »me bodo iskali
na cesti v Pariz.«

230

XXXI

PRIJETNOSTI PODEŽELSKEGA ŽIVLJENJA

O rus, quando ego te aspiciam!*

Horac

»Gospod čaka gotovo vozno pošto iz Pariza?« mu je dejal
lastnik prenočišča, kjer se je ustavil, da bi pozajtrkoval.

»Današnjo ali jutrišnjo, ni važno,« je odvrnil Julijan.

Poštni voz je pripeljal; Julijan se je delal brezbrižnega.
Dva prostora sta bila še prosta.

»Kaj, ti si, dragi Falcoz?« je zaklical popotnik, ki je pri¬
hajal z ženevske strani, drugemu, ki je vstopil obenem z Ju-
lijanom.

»Mislil sem, da si se naselil v okolici Lyona,« je dejal
Falcoz, »v kakšni ljubki dolini ob Roni.«

»Lepo sem se naselil! Na begu sem.«

»Kako to? Na begu? Ti, Saint-Giraud? Da bi bil ti s tem
pametnim obrazom zakrivil kakšen zločin?« se je smejal
F alcoz.

»Pri moji veri, skorajda bi bilo bolje, če bi ga bil! Bežim
pred strašnim življenjem, ki ga živi človek na deželi. Kakor
veš, ljubim gozdni hlad in mirna polja; dostikrat si me dolžil,
da sem romantičen. V svojem življenju nisem hotel slišati
ničesar o politiki in politika me je pregnala.«

»Kateri stranki pa se prištevaš?«

»Nobeni, saj to je moja poguba. Vse moje politično živ¬
ljenje je v tem: ljubim glasbo, slikarstvo; dobra knjiga je
zame dogodek; kmalu mi jih bo štiriinštirideset. Kako dolgo
pa bom še živel? Petnajst, dvajset, kvečjemu trideset let. No,
prav! Po mojem mišljenju bodo čez trideset let ministri ne¬
koliko spretnejši, sicer pa prav taki poštenjaki kakor dan¬
danes. Angleška zgodovina je zame ogledalo naše bodočnosti.
Zmeraj se bo našel kralj, ki bo hotel povečati svojo slavo;

* O, zemlja kmečka, kdaj te uzrem!

231

častihlepnost po poslanskih stolcih, slava in stotine tisočakov,
ki si jih je pridobil Mirabeau, bodo zmeraj jemali bogatašem
na deželi spanje: to bodo imenovali liberalnost in ljubezen
do ljudstva. Želja, da bi postali pairi ali komorniki, bo zme¬
raj mučila vse vnete kraljeve pristaše. Vsakdo se bo hotel
ukvarjati z vodstvom državnega čolniča, kajti to je dobro
plačano. Kaj ne bo mogel preprost popotnik nikoli najti
zase skromnega prostorčka?«

»K stvari, k stvari! Ta mora biti prav zabavna, sodeč po
tvojem mirnem značaju. Mar so te pregnale z dežele zadnje
volitve?«

»Moja nesreča sega mnogo dalj. Pred štirimi leti sem imel
štirideset let in petsto tisoč frankov; danes imam štiri leta
več in najbrž petdeset tisoč frankov manj; toliko bom nam¬
reč izgubil pri prodaji montfleurvjske graščine ob Roni,
s prekrasno lego.

V Parizu sem se naveličal večne komedije, ki jo človeku
nalaga tisto, kar imenujete civilizacijo devetnajstega stoletja.
Hrepenel sem po dobrodušnosti in preprostosti. Kupim si to¬
rej posestvo v gorah ob Roni; ni ga lepšega na svetu.

Vaški vikar in kmečko plemstvo v okolici se mi prvih šest
mesecev klanjata; vabim jih na obede. ,Zapustil sem Pariz/
jim pravim, ,zato da ne bi v svojem življenju niti več govoril
niti več slišal o politiki. Kakor vidite, nisem naročen na noben
časopis. Čim manj pisem mi prinese prismonoša, tem bolj
sem zadovoljen/

To ni bilo všeč vikarju. Kmalu so me začeli obsipati s
tisoči vsiljivih vprašanj, s prosjačenjem in tako dalje. Hotel
sem dati dvesto ali tristo frankov na leto za siromake, pa
pravijo, naj jih darujem za pobožne družbe: za Jožefovo
družbo, za Marijino družbo in tako dalje. To sem seveda od¬
klonil; od tedaj pa me na vse mogoče načine žalijo. In jaz
sem tako nespameten, da me to draži. Zdaj ne morem zjutraj
več iz hiše, da bi užival lepoto naših gora, ne da bi naletel
na kaj neprijetnega, kar me zbudi iz mojih sanj in me ne¬
ljubo spomni na ljudi in na njihovo zlobnost. Pri prošnjih
procesijah na primer, katerih petje mi ugaja (verjetno je to
neki grški napev), ne blagoslavljajo več mojega polja, ker
pravi vikar, da je last brezbožnika. Neki pobožni starki po¬
gine krava in ona trdi, da se je to zgodilo zaradi bližnjega
ribnika, ki je moj, torej lastnina brezbožneža, filozofa, ki je

232

prišel iz Pariza, in osem dni kasneje leže vse moje ribe na
hrbtu, zastrupljene z apnom. Hudobija me preganja v vseh
oblikah. Sodnik, sicer pošten človek, ki pa se boji za svojo
službo, zmeraj razsodi v mojo škodo. Mirna polja so zdaj
zame pekel. Ko so videli, da me je zapustil vikar, načelnik
vaške kongregacije, in da me več ne podpira upokojeni stot¬
nik, vodja liberalcev, so vsi planili po meni, celo zidar, ki
sem ga vse leto redil, celo kovač, ki mi je popravljal pluge
in me hotel nekaznovano slepariti.

Da bi imel vsaj kakšno oporo in dobil vsaj nekaj svojih
pravd, sem se vpisal med liberalce; tedaj pa, kakor si že
omenil, pridejo te vražje volitve, zahtevajo moj glas ...«

»Za kakšnega neznanca?«

»Kje neki, za človeka, ki ga še predobro poznam. Odklo¬
nim; strašna neprevidnost! Od tistega trenutka dalje imam
tudi liberalce zoper sebe; moj položaj je sleherni dan bolj
neznosen. Mislim, da bi se, če bi prišlo vikarju na um, da bi
me obdolžil umora moje dekle, našlo dvajset prič iz vsake od
obeh strank, ki bi prisegle, da so me videle pri zločinu.«

»Živeti hočeš na deželi, pa ne maraš služiti strastem svojih
sosedov, niti njihovih čenč nočeš poslušati! Kakšna na¬
paka! ...«

»Naposled pa je popravljena. Montfleury je naprodaj! Iz¬
gubil bom petdeset tisoč frankov, pa sem kljub temu silno
vesel, ker zapuščam ta pekel hinavščine in hudobije. Poiščem
si samoto in gozdni mir na edinem kraju v Franciji, kjer je
to mogoče, nekje v četrtem nadstropju z razgledom na
Champs-Elysees. Vendar pa še premišljujem, ali ne bi začel
svoje politične kariere v roulski četrti s tem, da bi delil žup-
ljanom blagoslovljen kruh.«

»Vse to se ne bi bilo zgodilo pod Bonapartom,« je rekel
Falcoz z očmi, ki so mu žarele od ogorčenja in obžalovanja.

»To je vse lepo, ampak zakaj se tvoj Bonaparte ni znal
držati na svojem mestu? Vsega tega, zaradi česar danes tr¬
pim, je kriv on.«

Tu je Julijan podvojil pazljivost. Že takoj po prvih be¬
sedah je prišel na to, da je bonapartist Falcoz nekdanji Re-
nalov prijatelj, katerega je bil leta 1816 zavrgel, filozof Saint-
Giraud pa je moral biti brat tistega pisarniškega predstoj¬
nika na prefekturi v ***, ki si je znal tako poceni pridobivati
občinske hiše.

233

»In vsega tega je kriv tvoj Bonaparte,« je nadaljeval
Saint-Giraud; »pošten človek, najpohlevnejši, kar si jih mo¬
reš misliti, ki je star štirideset let in ima petsto tisoč frankov,
se ne more naseliti na deželi in ne more tamkaj najti miru;
duhovniki in plemenitaši ga preženejo.«

»Ah, nikar ne govorite slabo o njem,« je vzkliknil Falcoz,
»nikoli niso narodi tako čislali Francije kakor tistih trinajst
let, ko je vladal on. Takrat je bila v vsem, kar je kdo. počel,
neka veličina.«

»Tvoj cesar, vrag ga vzemi,« je odvrnil naš štiriinštiri-
desetletnik, »je bil velik samo na bojiščih in pa takrat, ko je
okrog leta 1802 uredil finance. Kaj pa vse njegovo poznejše
početje? S svojimi komorniki, s svojim sijajem in s svojimi
sprejemi v Tuilerijah je pripravil samo novo izdajo vseh
monarhističnih bedarij. Ta nova izdaja je bila sicer poprav¬
ljena in lahko bi se bila držala še stoletje ali dve. Plemiči in
duhovniki bi se radi vrnili k stari izdaji, nimajo pa železne
roke, ki bi bila potrebna, da bi jo razpečali med občinstvom.«

»Videti je, da si bil nekoč tiskar!«

»Kdo me podi z mojega posestva?« je nadaljeval tiskar
jezno.

»Duhovniki, ki jih je Napoleon s svojim konkordatom po¬
klical nazaj, namesto da bi bil ravnal z njimi tako, kakor
ravna država z zdravniki, odvetniki in zvezdogledi, v katerih
vidi samo državljane in se ne meni za obrt, s katero si služijo
kruh. Ali bi imeli danes toliko predrznih plemičev, če ne bi
bil tvoj Bonaparte ustvaril toliko baronov in grofov? Ne, ta¬
krat niso bili več v modi. Zraven duhovnikov so mi delali
največ preglavic majhni kmečki plemenitaši, ki so me pri¬
silili, da sem šel med liberalce.«

Pogovor se je vlekel v brezkončnost; s to pesmijo se bo
Francija ukvarjala še pol stoletja. Ker je Saint-Giraud kar
naprej ponavljal, da na deželi ni mogoče živeti, je Julijan
boječe navedel za zgled Renala.

»Vraga, mladi mož, ta je pa res dobra!« je vzkliknil Fal-
voz; »Renal je hotel biti rajši kladivo kakor nakovalo, pa še
kakšno strašno kladivo! Ampak že vidim, kako mu rase Va-
lenod čez glavo. Ali poznate tega lopova? To vam je tič!
Kaj poreče vaš Renal, ko bo lepega jutra videl, da je od¬
stavljen in da je Valenod na njegovem mestu?«

234

»Ostal bo sam s svojimi zločini,« je dejal Saint-Giraud.
»Vi torej poznate Verrieres, mladi mož? No, vidite! Bona-
parte, da bi ga strela, njega in njegove monarhistične bu-
dalosti, je omogočil gospostvo Renalov in Chelanov, ki je ro¬
dilo vlado Valenodov in Maslonov.«

Julijan se je čudil tem mračnim političnim pogovorom, ki
so ga nekoliko odvračali od njegovih sladostrastnih sanj.

Prvi pogled na Pariz, ki se je pokazal v daljavi, ga je prav
malo ganil. Zračni gradovi o njegovi bodoči usodi so se morali
boriti s še živimi spomini na tisto, kar je bil doživel posled¬
njih štiriindvajset ur v Verrieresu. Prisegal si je, da ne bo
nikoli zapustil otrok svoje prijateljice in da bo pustil vse in
jim prihitel na pomoč, če bi po zaslugi nesramnih duhovni¬
kov spet prišlo do revolucije in bi se ponovilo preganjanje
plemstva. Kaj bi se bilo zgodilo tisto noč, ko je prišel v Ver¬
rieres, če bi bil našel v trenutku, ko je naslonil lestev na
okno spalnice gospe Renalove, v njeni sobi kakšnega tujca
ali pa Renala?

Toda potem, kakšna slast prvi dve uri, ko ga je hotela
njegova prijateljica resnično odsloviti in se je moral zago¬
varjati, sedeč v temi zraven nje! Dušo, kakršna je bila Juli-
janova, spremljajo takšni spomini vse življenje. Kar se je
zgodilo pozneje, pa se je v njegovem spominu že zlivalo v
prvo dobo njune ljubezni pred štirinajstimi meseci.

Julijan se je zbudil iz globokih sanj, ker se je voz ustavil.
Pripeljali so se na poštno dvorišče v ulici J.-J. Rousseauja.
»V Malmaison bi šel rad,« je rekel izvoščku, ki se mu je
približal.

»Ob tej uri, gospod? Čemu pa?«

»Kaj vam to mar? Naprej!«

Vsaka resnična strast misli samo nase. Zato se mi zdi, da
so strasti tako smešne v Parizu, kjer sosed zmeraj zahteva,
da se ukvarjaš z njim. Rajši vam ne bom pripovedoval o Ju¬
li janovi ganjenosti v Malmaisonu. Razjokal se je. Kaj? Kljub
vsakdanjim belim zidovom, ki so bili zgrajeni tistega leta in
ki režejo park na kose? — Da, gospod; za Julijana kakor
tudi za naslednje rodove ni bilo ničesar med Arkolami, Sveto
Heleno in Malmaisonom.

Zvečer se je Julijan dolgo obotavljal, preden je šel v gle¬
dališče; imel je prav čudne pojme o tem kraju pogube.

235

Globoka nezaupljivost ga je ovirala, da ni mogel občudo¬
vati živega Pariza; do srca so mu šli samo spomeniki, ki jih
je zapustil njegov junak.

»Zdaj sem torej v središču spletkarstva in hinavščine! Tu
vladajo zaščitniki abbeja Frilaira.«

Tretjega dne zvečer je radovednost premagala njegov
sklep, da si bo vse ogledal, preden se javi abbe ju Pirardu. Ta
mu je v hladnem tonu razložil, kakšno življenje ga čaka pri
gospodu La Molu.

»Ce se v nekaj mesecih ne izkažete koristnega, se vrnete
v semenišče, ampak skozi dobra vrata. Stanovali boste pri
markizu, enem največjih gospodov na Francoskem. Nosili
boste črno obleko, ampak kot človek, ki žaluje, in ne kot du¬
hovnik. Zahtevam od vas, da nadaljujete trikrat na teden
svoje teološke študije v semenišču, kjer vas bom predstavil.
Vsak dan boste opoldne šli v knjižnico gospoda markiza, ki
vas namerava zaposliti s sestavljanjem pisem za pravde in
druge zadeve. Markiz napiše z nekaj besedami na robu vsa¬
kega pisma, ki ga prejme, kakšen mora biti odgovor. Zatrjeval
sem mu, da boste v treh mesecih sposobni sestavljati odgo¬
vore tako, da bo markiz od dvanajstih pisem, ki mu jih boste
dali v podpis, lahko podpisal osem ali devet. Zvečer ob osmih
boste pospravili njegovo pisarno in ob desetih boste prosti.

Lahko se zgodi,« je nadaljeval abbe Pirard, »da vam bo
kakšna starikava dama ali kakšen človek sladkih besedi na¬
migoval, kakšne velikanske ugodnosti se vam obetajo, ali
pa da vam bo kar naravnost ponudil zlata, če mu pokažete
pisma, ki jih prejema markiz ...«

»Ah, gospod!« je vzkliknil Julijan in zardel.

»Čudno,« je dejal abbe z grenkim nasmehom, »da ste
kljub svojemu siromaštvu in po celem letu bivanja v se¬
menišču še zmožni takšnega krepostnega ogorčenja. Morali
ste biti res več kot slepi.

Mogoče pa mu je to v krvi?« se je vprašal abbe pol¬
glasno, kakor bi govoril sam s seboj. »Čudno je pri vsem
to,« je pristavil in pogledal Julijana, »da vas markiz po¬
zna...  Ne vem, od kod. Za začetek vam bo dajal sto zlat¬
nikov plače. Markiz je človek, ki ravna samo po svojih mu¬
hah; to je njegova napaka; zaradi otročarij se bo pričkal
z vami. Če bo zadovoljen, vam bo plačo v bodoče lahko
zvišal do osem tisoč frankov.

236

Lahko pa si mislite,« je nadaljeval abbe s pikrim gla¬
som, »da vam ne bo dajal vsega tega denarja zaradi vaših
lepih oči. Gre za to, da se izkažete koristnega. Jaz na vašem
mestu bi prav malo govoril, predvsem pa ne bi nikoli go¬
voril o tistem, česar ne vem.

Poslušajte. Še nekaj,« je nadaljeval abbe, »poizvedel sem
nekaj stvari namesto vas. Da ne pozabim La Molove rod¬
bine! Imajo dva otroka, hčer in devetnajstletnega sina, ki
je eleganten kot le kdo, nekakšen prismuknjenec, ki opoldne
ne ve, kaj bo počel ob dveh. Duhovit je in hraber; udeležil
se je španske vojne. Markiz upa, ne vem zakaj, da boste
mlademu grofu Norbertu prijatelj. Povedal sem mu, da ste
dober latinec; mogoče pričakuje, da boste naučili njegovega
sina nekaj splošno znanih puhlic o Ciceronu in Vergilu.

Jaz na vašem mestu bi lepemu madeniču nikoli ne dal
priložnosti, da bi se mi posmehoval; preden bi verjel nje¬
govi sicer skrajno vljudni uslužnosti, ki jo pa nekoliko pači
porogljivost, bi se moral dečko precej potruditi.

Ne bom vam prikrival, da vas mora mladi grof La
Mole prezirati predvsem zaradi tega, ker ste samo navaden
meščan. Njegov praded je bil dvorjan in doletela ga je čast,
da so mu 26. aprila 1574 na trgu Greve odsekali glavo zaradi
neke politične spletke.

Vi pa ste sin verriereskega tesarja in vrhu tega še v
službi pri njegovem očetu. Dobro pretehtajte te razlike in
preberite si zgodovino te rodbine v Moreriju; vsi priliz¬
njenci, ki obedujejo pri njih, si dovoljujejo tu in tam tisto,
kar imenujejo rahla namigovanja.

Pazite, kako boste odgovarjali na šale gospoda grofa Nor-
berta de La Mola, poveljnika huzarskega oddelka in bodo¬
čega francoskega paira, in glejte, da mi potem ne boste
hodili tarnat.«

»Zdi se mi,« je odvrnil Julijan in močno zardel, »da člo¬
veku, ki me prezira, ne bi smel niti odgovarjati.«

»O tem preziru nimate niti pojma; kazal se bo kveč¬
jemu v pretiranih poklonih. Če bi bili bedak, bi se mogoče
dali ujeti; če pa bi hoteli obogateti, bi se morali dati ujeti.«

»Ali bom veljal za nehvaležneža, če se tistega dne, ko
mi vse to ne bo več prijalo, vrnem v svojo malo celico
št. 108?« je vprašal Julijan.

237

»Brez dvoma; vsi hišni podrepniki vas bodo sicer obre¬
kovali, ampak takrat se bom oglasil jaz. Adsum qui feci.
Dejal bom, da prihaja ta sklep od mene.«

Julijana je bolel trpki in skoraj zlobni ton, ki ga je
opazoval pri Pirardu; ta ton je povsem pokvaril njegov
zadnji odgovor.

V resnici pa je imel abbe slabo vest, ker je ljubil Juli¬
jana; z nekim svetim strahom se je tako neposredno vme¬
šaval v usodo svojega bližnjega.

»Nadalje boste videli,« je nadaljeval z isto čemernostjo
in kakor da bi opravljal mučno dolžnost, »videli boste go¬
spo markizo La Molovo. Velika, svetlolasa ženska je, po¬
božna, ohola, zelo vljudna in še bolj brezpomembna. Je hči
starega vojvode Chaulnesa, ki je dobro znan po svojih ple-
menitaških predsodkih. Ta visoka dama je nekakšen po¬
manjšan relief vsega, kar je v bistvu značaj žensk njenega
stanu. Prav nič ne prikriva, da je edina vrlina, ki je v njenih
očeh nekaj vredna, to, da ima kdo prednike, ki so se ude¬
ležili križarskih vojn. Denar pride šele dosti kasneje. Ali
se temu čudite? Nisva več na deželi, prijatelj.

V njenem salonu boste srečali več visokih gospodov, ki
bodo govorili o naših knezih v prav čudnem, lahkomisel¬
nem tonu. Gospa La Molova pa iz samega spoštovanja pri¬
taji glas vselej, kadar imenuje kakšnega kneza, zlasti pa
kneginjo. Ne svetujem vam, da bi rekli pred njo, da sta
bila Filip II. ali pa Henrik VIII. pošasti. Bila sta kralja,
kar jima daje neoporečno pravico, da jih spoštujejo bitja
nizkega rodu, kakršna sva na primer vi in jaz. Vendar pa
sva duhovnika,« je pristavil Pirard, »zakaj v njenih očeh
boste duhovnik; kot taka sva zanjo nekakšna osebna slu¬
žabnika, ki sta ji potrebna za njen blagor.«

»Gospod,« se je oglasil Julijan, »zdi se mi, da ne bom
dolgo v Parizu.«

»Že prav; pomnite pa, da človek najine vrste doseže
kaj na svetu samo s pomočjo visokih gospodov. V vašem
značaju je vsaj zame nekaj nedoločljivega; zato vas bodo
preganjali, če si ne pridobite premoženja. Za vas ni srednje
poti. Ne smete se varati. Ljudje vidijo, da vam ne napra¬
vijo nikakršnega veselja, če govore z vami. V družabni de¬
želi, kakršna je naša, ste zapisani nesreči, če si ne pridobite
ugleda.

238

Kaj bi bilo iz vas v Besangonu, če ne bi bila markiza La
Mola pičila ta muha? Nekega dne boste razumeli, kakšnega
pomena je to, kar je storil za vas; če niste malopridnež,
boste njemu in njegovi rodbini večno hvaležni. Koliko ubo¬
gih abbejev, ki so bili bolj učeni kot vi, je živelo leta in
leta v Parizu s petnajstimi soldi, ki so jih prejemali za
svojo mašo, in z desetimi soldi, ki so jih dobivali za svoja
predavanja na Sorboni! ... Spomnite se, kaj sem vam pri¬
povedoval lansko zimo o prvih letih tistega malopridneža,
kardinala Duboisa. Mar mislite v svoji ošabnosti, da imate
več znanja kot on?

Jaz na primer, miren in povprečen človek, sem mislil,
da bom umrl v svojem semenišču; bil sem tako otročji, da
mi je priraslo k srcu. No, ko so me hoteli odstaviti, sem
dal ostavko. Ali veste, koliko premoženja sem imel? Imel
sem petstodvajset frankov glavnice, ne več, ne manj; nobe¬
nega prijatelja, morda dva ali tri znance. Gospod La Mole,
ki ga nisem bil nikdar videl, me je rešil iz zagate; treba
mu je bilo reči samo besedo, pa so mi dali župnijo, katere
župljani so imoviti ljudje, ki pa ne žive v surovem raz¬
vratu, in dohodkov me je kar sram, tako malo so v skladu
z mojim delom. Govoril sem tako dolgo z vami samo zato,
da nekoliko posvetim v vašo glavo.

Se besedo: na svojo nesrečo sem zelo jezljive narave;
utegne se zgoditi, da se najini dobri odnosi skalijo.

Če vam bo zaradi markizine ošabnosti ali zaradi slabih
šal njenega sina njihova hiša nekoč resnično neznosna, vam
svetujem, da dokončate svoje študije v kakšnem semenišču
trideset milj daleč od Pariza, in sicer rajši na severu kot
na jugu. Na severu je več omike in priznati moram,« je
dostavil s tišjim glasom, »še to: tirančki se boje bližine pa¬
riških časopisov.

Če pa se bova tudi v bodoče rada videla in nama ne bo
markizova hiša več po godu, vam ponujam mesto svojega
vikarja in bom po bratovsko delil z vami, kar mi donaša
moja župnija. Dolžan sem vam to in še več,« je dostavil
in prekinil Julijanovo zahvaljevanje, »za nenavadno po¬
nudbo, ki ste mi jo stavili v Besangonu. Če ne bi bil imel
namesto svojih petstodvajsetih frankov ničesar, bi me bili
vi rešili.«

239

Iz abbejevega glasu je bila izginila vsa trpkost. Julijan
je na svojo veliko sramoto začutil, da mu silijo solze v oči;
najrajši bi se bil vrgel svojemu prijatelju okrog vratu; ni
si mogel kaj, da mu ne bi rekel s tako moškim glasom, ko¬
likor mu je bilo le mogoče:

»Moj oče me je sovražil od zibelke; to je bila zame ena
največjih nesreč; odslej pa ne bom več tožil nad usodo.
V vas sem našel očeta, gospod.«

»Že dobro, že dobro,« je dejal abbe v zadregi; nato pa
se je kakor nalašč spomnil besed, ki pristojijo semeniškemu
ravnatelju: »Nikoli ne smete reči usoda, dete moje, recite
zmeraj božja previdnost.«

Voz se je ustavil; kočijaž je privzdignil bronasto kladivo
na velikanskih vratih: bil je DVOREC LA MOLOVIH; in
da mimoidoči o tem ne bi mogli dvomiti, so lahko brali te
besede na črnem marmorju nad vrati.

To bahaštvo Julijanu ni bilo všeč. »Tako se bojijo ja¬
kobincev! Za vsakim plotom vidijo kakšnega Robespierra
in njegov voz; dostikrat se vsemu temu smejejo, da bi jih
kar razneslo; svojo hišo pa takole razbobnajo, da jo v pri¬
meru vstaje drhal takoj spozna in izropa.« Te svoje misli je
izrazil abbeju Pirardu.

»Ah, ubogi fant, kmalu boste moj vikar! Kakšna strašna
misel vam je padla v glavo!«

»Meni se to zdi kar se da preprosto,« je rekel Julijan.

Vratarjeva resnost in posebno snaga na dvorišču sta ga
navdali z občudovanjem. Bil je lep sončen dan.

»Kakšno krasno poslopje!« je dejal svojemu prijatelju.

V resnici pa je imel ta dvorec v saint-germainskem pred¬
mestju silno dolgočasno pročelje, kakršna so gradili nekako
v času Voltairove smrti. Nikoli si nista bili moda in lepota
tako navzkriž.

240

XXXII

VRATA V SVET

Smešen in ganljiv spomin: prvi salon, ki
sem stopil vanj z osemnajstim letom, sam
in brez opore! Pogled ženske je zadostoval,
da me je oplašil. Čim bolj sem hotel uga¬
jati, tem bolj sem bil neroden. O vsem sem
si delal kar najbolj zmotne misli. Ali sem
se brez vzroka za koga ogreval ali pa sem
videl v kom sovražnika samo zato, ker me
je resno pogledal. Ampak kako krasen je
bil takrat lep dan sredi vseh strašnih ne-
prilik moje boječnosti!

Kant

Julijan je strme obstal sredi dvorišča.

»Ne delajte vendar tako neumnega obraza,« je dejal abbe
Pirard; »tako strašne misli vam roje po glavi, v resnici pa
ste še otrok! Kje je Horacov nil mir ari?  (Ničemur se ne
čudi.) Pomislite, da se bo truma lakajev norčevala iz vas,
če vas vidijo, kako zijate; videli bodo v vas sebi enakega,
ki je po krivici postavljen nad nje. Pod krinko dobrohot¬
nosti, dobrih naukov in navodil vas bodo skušali zapeljati,
da bi napravili kakšno debelo neumnost.«

»Naj le poskusijo!« je dejal Julijan in se ugriznil v ust¬
nico; vsa nezaupljivost se je spet zbudila v njem.

Saloni, skozi katere sta morala gospoda v prvem nad¬
stropju, preden sta prišla v markizovo delovno sobo, bi se
ti, ljubi bralec, zdeli prav tako pusti kakor krasni. Če bi
ti jih dali na voljo, take kakršni so, vem, da ne bi hotel
bivati v njih; tu sta doma zehanje in dolgočasno besedi¬
čenje. Julijan pa je bil zdaj le še bolj očaran. »Kako le
more biti človek nesrečen,« si je mislil, »če živi v tako si¬
jajnih prostorih!«

Slednjič sta dospela gospoda v najgršo sobo tega pre-
imenitnega stanovanja; v njej je bilo pri belem dnevu sko¬
raj tema; v sobi je sedel suhljat mož živahnih oči in s svetlo

16 Rdeče in črno

241

lasuljo. Abbe se je obrnil k Julijanu in ga predstavil. Bil
je markiz. Julijan ga je le z največjo težavo prepoznal, tako
se mu je zdel vljuden. To ni bil tisti visoki gospod tako
ponosnega obraza, ki ga je bil videl v bray-le-hautski opa¬
tiji; Julijanu se je zdelo, da je gospodova lasulja veliko
preveč košata. Ta vtis je bil tako močan, da mu je pregnal
sleherni strah. Na prvi pogled se mu je zdelo, da je potomec
prijatelja Henrika III. prav šibke postave. Bil je zelo droban
in živahnih kretenj. Kmalu pa je opazil, da je markizova
vljudnost do sobesednika še prijetnejša kot vljudnost samega
besan^onskega škofa. Sprejem ni trajal niti tri minute. Ko
sta odhajala, je abbe dejal Julijanu:

»Markiza ste gledali kakor tele nova vrata. Jaz sicer
nisem velik učenjak v tem, kar ljudje imenujejo olikanost;
vi boste o tem kmalu vedeli več kot jaz; vsekakor pa se
mi je zdela drznost vašega pogleda prav malo olikana.«
Stopila sta spet v kočijo; kočijaž se je ustavil ob bulvarju;
abbe je peljal Julijana skozi dolgo vrsto velikih salonov. Ju¬
lijan je opazil, da v njih ni pohištva. Gledal je krasno, po¬
zlačeno stensko uro, ki je predstavljala nekaj po njegovem
mnenju zelo nespodobnega, ko se je približal zelo eleganten
gospod s smehljajočim se obrazom. Julijan se je napol pri¬
klonil.

Gospod se je nasmehnil in mu položil roko na ramo.
Julijan je vztrepetal in odskočil. Zardel je od jeze. Abbe
Pirard se je navzlic svoji resnosti nasmejal do solz. Gospod
je bil krojač.

»Vračam vam za dva dni vašo svobodo,« mu je rekel
abbe, ko sta odhajala; »šele takrat vas bom lahko predstavil
gospe La Molovi. Kdo drug bi vas prve ure vašega bivanja
v tem novem Babilonu varoval kakor devico. Pogubite se
takoj, če ste namenjeni pogubi, potem bom vsaj rešen sla¬
bosti, da moram misliti na vas. Pojutrišnjem zjutraj vam bo
prinesel krojač dve obleki; dajte pet frankov dečku, ki vam
ju bo pomeril. Sicer pa nikar ne razodevajte Parižanom
zvoka svojega glasu; takoj bi ppgruntali, kako bi se lahko
iz vas norčevali. Pojutrišnjem opoldne pridite k meni...
Pojdite, pogubite se ... Skoraj bi bil pozabil: pojdite naročit
čevlje, srajce in klobuk na te naslove.«

Julijan si je ogledoval pisavo naslovov.

242

»To je markizova pisava,« je dejal abbe; »podjeten člo¬
vek je, ki misli na vse in ki rajši ukrepa, kakor ukazuje.
Vzeti vas hoče k sebi, da bi mu prihranili takele skrbi. Ali
boste imeli dovolj soli v glavi, da boste dobro izvršili vse,
kar vam bo živahni mož samo napol namignil? To bo po¬
kazala bodočnost. Le glejte!«

Julijan je obhodil trgovine, ki so bile na seznamu, ne
da bi spregovoril besedico. Opazil je, da so ga sprejemali
spoštljivo, in ko je čevljar zabeležil v svoji naročilni knjigi
njegovo ime, je zapisal: G. Julijan pl. Sorel.

Na pokopališču Pere-Lachaise se je Julijanu ponudil zelo
vljuden in, kakor je bilo soditi po njegovi besedah, še bolj
svobodomiseln gospod, da mu pokaže grob maršala Neya,
ki mu modra politika odreka čast, da bi dobil napis. Ko
pa se je Julijan poslovil od liberalca, ki ga je s solzami
v očeh malone objel in poljubil, ni imel več svoje ure. Za
to izkušnjo bogatejši se je čez dva dni opoldne oglasil pri
abbeju Pirardu, ki si ga je dolgo ogledoval.

»Nemara da boste še gizdalin,« mu je dejal abbe s stro¬
gim glasom. Julijan je delal vtis zelo mladega človeka v
žalni obleki; v resnici mu je to imenitno pristajalo, ampak
dobri abbe je bil sam še preveč deželan, da bi bil videl,
da Julijan še zmeraj drži ramena tako, kakor jih drže na
deželi, kadar hočejo biti elegantni in hkrati važni. Ko je
markiz zagledal Julijana, je o njegovi prijetni zunanjosti
sodil vse drugače kot dobri abbe Pirard in je dejal le-temu:

»Bi imeli kaj proti temu, če bi se učil gospod Sorel ple¬
sati?«

Abbe je kar okamenel.

»Ne,« je končno odgovoril; »Julijan še ni duhovnik.«

Markiz je odpeljal našega junaka po ozkem stranskem
stopnišču, preskakujoč po dve in dve stopnici; sam mu je
odkazal lično podstrešno sobo, ki je imela razgled na pro¬
strani hišni vrt. Vprašal ga je, koliko srajc je vzel pri pro¬
dajalki perila.

»Dve,« je odvrnil Julijan, ki ga je nekoliko zmedlo, da
se tako visok gospod zanima za take podrobnosti.

»Imenitno,« je dejal markiz z resnim obrazom nekam na
kratko in ukazovalno, kar je dalo Julijanu misliti; »ime¬
nitno! Vzemite jih še dvaindvajset, Tu imate prvo četrtino
svoje plače.«

16 *

243

Ko je markiz odhajal iz podstrešne sobe, je poklical ne¬
kega starejšega moža: »Arzen,« mu je dejal, »stregli boste
gospodu Sorelu.«

Malo minut pozneje je stal Julijan sam sredi krasne knjiž¬
nice; bil je blažen trenutek. Da ga ne bi kdo presenetil
v njegovi ganjenosti, se je šel skrit v temen kotiček; od tam
je ves očaran zrl na bleščeče hrbte knjig. »Vse to bom lahko
bral,« je pomislil. »In kako mi ne bi tu ugajalo? Renal bi
mislil, da je za zmeraj onečaščen, če bi bil storil le stotinko
tega, kar je pravkar storil zame markiz de la Mole.«

»Ampak poglejmo najprej, kaj je treba prepisati.« Ko
je delo končal, se je ojunačil in se približal knjigam; malo
je manjkalo, da ni zblaznel od veselja, ko je odprl neko iz¬
dajo Voltaira. Stekel je k vratom knjižnice in jih odprl, da
ga ne bi kdo presenetil. Potem pa se je predal veselju, da
je po vrsti odprl vseh osemdeset zvezkov. Bili so krasno ve¬
zani, prava mojstrovina najboljšega londonskega knjigoveza.
Ampak tudi brez tega bi bilo prikipelo Julijanovo občudo¬
vanje do viška.

Uro kasneje je vstopil markiz; pregledal je prepise in
z začudenjem opazil, da piše Julijan cela  z dvema 1, cella.
»Kaj pa če je vse tisto, kar mi je pripovedoval abbe o nje¬
govem znanju, samo pravljica?« Markizu je skorajda upadel
pogum; prijazno je rekel Julijanu:

»V pravopisu menda niste prav trdni?«

»Res je,« je odvrnil Julijan, ne da bi le najmanj po¬
mislil, da si daje slabo spričevalo. Markizova dobrohotnost
ga je ganila; pri tem se je spomnil Renalovega ošabnega
vedenja.

»Skoda časa za vse te poskuse z malim abbejem iz
Franche-Comteje,« si je medtem mislil markiz; »jaz pa bi
tako nujno potreboval zanesljivega človeka!«

»Cela  pišemo samo z enim 1,« mu je dejal markiz; »ko
boste vse prepisali, poiščite v slovarju besede, ki zanje ne
boste zanesljivo vedeli, kako jih pišemo.«

Ob šestih ga je dal markiz poklicati. Očitno mu je bilo
mučno, ko je videl, da je Julijan v škornjih. »Storil sem
napako; nisem vam povedal, da se morate vsak dan ob pol
šestih obleči.«

Julijan ga je gledal, ne da bi razumel.

244

»Reči hočem, da morate obuti dolge nogavice; za danes
vas bom opravičil.«

Ko je izgovoril te besede, je La Mole odpeljal Julijana
v bogato pozlačen salon. Pri podobnih priložnostih ni Renal
nikoli pozabil pospešiti koraka, zato da je prvi stopil skozi
vrata. Ta malenkostna nečimrnost njegovega prejšnjega go¬
spodarja je bila kriva, da je Julijan stopil markizu na nogo,
kar ga je zelo zabolelo, ker je imel putiko. »Ah! Vrhu vsega
je še teslo,« je pomislil markiz. Predstavil ga je visokorasli
ženski častitljive zunanjosti. Bila je markiza. Julijanu se je
zdela ohola, nekako tako kot gospa Maugironova, podpre-
fektinja verriereskega okrožja, kadar je na praznik svetega
Karla sedela pri slavnostnem obedu. Julijana je nekoliko
zmedel pretirani sijaj salona, tako da ni slišal, kaj pravi
La Mole. Markiza ga skorajda ni pogledala. V salonu je
bilo nekaj moških, med katerimi je Julijan z neizrekljivim
veseljem spoznal mladega škofa iz Agda, ki je bil pred ne¬
koliko meseci pri svečanosti v Bray-le-Hautu blagovolil spre¬
govoriti z njim nekaj besed. Mladi prelat se je brez dvoma
prestrašil nežnih pogledov, ki jih je plaho upiral vanj Ju¬
lijan, in prav nič mu ni bilo do tega, da bi prepoznal
mladega deželana.

Julijanu se je zdelo, da so ljudje, ki so bili zbrani v sa¬
lonu, nekam otožni in prisiljeni; v Parizu govore tiho in ne
pretiravajo malenkostnih stvari.

Okoli pol sedmih je vstopil lep mlad mož z brčicami,
zelo bled in zelo slok; imel je zelo majhno glavo.

»Večno vas bo treba čakati,« je dejala markiza, ki ji je
poljubil roko.

Julijan je takoj vedel, da je to grof La Mole. Že od
prvega začetka se mu je zdel nadvse ljubezniv.

»Ali je mogoče,« si je dejal, »da je to človek, čigar ža¬
ljive šale naj me preženejo iz te hiše?«

Ko si je pazljivo ogledoval grofa Norberta, je Julijan
opazil, da ima škornje in ostroge. »Jaz pa moram nositi šol-
ne,« je pomislil; »očitno zato, ker sem človek nižje vrste.«
Sedli so za mizo. Julijan je slišal, kako je markiza nekoliko
povzdignila glas in izrekla nekaj strogih besed. Skoraj v
istem trenutku je opazil mlado, izredno svetlolaso in zelo
lepo raslo osebo, ki je sedla njemu nasproti. Ni mu bila
všeč; ko pa jo je pazljivo pogledal, mu je prišlo na misel,

245

da ni bil še nikoli videl tako krasnih oči. Pozneje je prišel
Julijan na to, da njene oči izražajo dolgočasje človeka, ki
pazljivo gleda in ki niti za trenutek ne pozabi, da mora
vzbujati spoštovanje. »Gospa Renalova je imela vendar zelo
lepe oči,« si je mislil, »vsi so ji delali poklone zaradi njih;
ampak tem očem niso bile prav nič podobne.« Julijan ni
imel dovolj izkušenj, da bi bil spoznal, da je bilo tisto, kar
se je tu in tam zabliskalo v očeh gospodične Matilde, ogenj
duhovitosti; slišal je namreč, da so jo imenovali Matildo.
Kadar so gospe Renalovi zasijale oči, je bilo to v ognju
strasti ali pa je bilo odsev plemenitega ogorčenja, če je kdo
pripovedoval o kakšnem zlobnem dejanju. Proti koncu obe¬
da je Julijan našel besedo, ki naj bi izrazila, kakšna lepota
se zrcali v očeh gospodične La Molove. »Iskrijo se,« se je
domislil. Sicer pa je bila kruto podobna svoji materi, ki
mu je bila čim dalje manj všeč, in nehal jo je gledati. Na¬
robe pa se mu je zdel grof Norbert v vsakem pogledu si¬
jajen človek. Julijan se je tako zagledal vanj, da mu ni
prišlo niti na misel, da bi bil nanj ljubosumen ali da bi ga
sovražil, ker je bil bogatejši in plemenitejši od njega. Juli¬
jami se je zdelo, da se markiz dolgočasi.

Ko so drugič nosili na mizo, je rekel svojemu sinu:

»Norbert, prosim te, bodi dober z gospodom Julijanom
Sorelom, ki sem ga vzel v svoj generalni štab in ki name¬
ravam iz njega napraviti moža, ,si cella  se peut‘ (če je to
mogoče).«

»To je moj tajnik,« je dejal markiz svojemu sosedu, »in
piše cela  z dvema L«

Vsi so se ozrli v Julijana, ki je nekoliko preveč očitno
priklonil glavo proti Norbertu; na splošno pa je bil prvi
vtis zadovoljiv. Markiz je bil moral že prej govoriti o tem,
kakšno vzgojo je imel Julijan, kajti eden izmed gostov je
začel besedovati z njim o Horacu. »S Horacom sem imel
srečo tudi pri besangonskem škofu,« je pomislil Julijan;
»očitno poznajo vsi samo tega pisatelja.« Od tistega tre¬
nutka dalje je imel samega sebe v oblasti. To se mu je tem
laže posrečilo, ker je bil pravkar sklenil, da ne bo gospo¬
dična La Molova v njegovih očeh nikoli ženska. Odkar je bil
v semenišču, je mislil o ljudeh zelo slabo in se jim ni dal
zlahka plašiti. Z vso svojo hladnokrvnostjo bi se bil pre¬
dajal uživanju, če bi bila obednica nekoliko manj sijajno

246

opremljena. Res, tu sta stali dve zrcali, vsako osem čevljev
visoko, ki je v njih včasih gledal svojega sobesednika, ko je
z njim govoril o Horacu, in ki sta ga še begali. Njegovi stavki
niti niso bili predolgi za deželana. Imel je lepe oči, ki je
v njih trepetala plahost ali pa sreča, kadar se je dobro od¬
rezal, in to je še povečevalo njihov sijaj. Vprašanja in odgovori
te vrste so prinesli nekoliko zanimivosti v resnobo obeda.
Markiz je pomignil Julijanovemu sobesedniku, naj ga pod¬
žiga. »Ali je mogoče, da vendarle kaj ve in zna?« se je
vpraševal.

Julijan je razvijal lastne misli in po njih odgovarjal;
boječnost ga je skorajda minila; duhovitosti sicer ni kazal,
kajti to je nemogoče človeku, ki ne pozna jezika, kakor ga
govore v Parizu; imel pa je nove misli, ki jih je seveda iz¬
ražal okorno in ne zmeraj ob pravi priložnosti; videti je
bilo, da mu je latinščina igrača.

Julijanov nasprotnik je bil član Akademije napisov, ki
je po naključju znal latinsko. V Julijanu je odkril izvrstnega
humanista in se ni več bal, da bi moral fant zardevati; po¬
skušal ga je spraviti v resnično zadrego. V vročem boju je
Julijan slednjič pozabil na razkošno opremljeno obednico;
začel je razvijati o latinskih pesnikih misli, ki jih njegov so¬
besednik ni bil še nikjer bral. Kot poštenjak je to tudi od¬
krito priznal mlademu tajniku. Na srečo so načeli vpraša¬
nje o tem, ali je bil Horac ubožen ali bogat, ljubezniv, sla¬
dostrasten in brezskrben človek, ki je delal stihe za zabavo
kakor Chapelle, Molierov in La Fontainov prijatelj, ali ubog,
z lovorom ovenčan pesnik, ki se je potikal po dvoru in
pesnil ode za kraljev rojstni dan kakor Southey, tožnik
lorda Byrona. Govorili so o družbenih razmerah za Avgusta
in Jurija IV. V obeh teh dobah je bilo plemstvo vsemogočno;
toda v Rimu je moralo gledati, kako mu trga oblast iz rok
Mecen, ki je bil samo preprost vitez; na Angleškem pa je
privedlo Jurija IV. skorajda na stopnjo beneškega doža. Ta
razprava je vzdramila markiza iz otopelosti, v katero ga
je bil na začetku obeda potopil dolgčas.

Julijan ni ničesar razumel o vseh novejših imenih, na
primer o Southeyu, lordu Byronu, Juriju IV.; njihova imena
je slišal prvikrat v življenju. Nikomur pa ni ušlo, da je
bil neizpodbitno prvi, kadar je tekla beseda o stvareh, ki
so se godile v Rimu in o katerih si se lahko poučil iz knjig,

247

iz Horacovih, Martialovih, Tacitovih in drugih del. Julijan
si je brez težave prisvojil nekatere misli, ki se jih je bil
naučil od besamjonskega škofa med tistim znamenitim po¬
govorom, ki ga je imel s prelatom; med drugimi so prav te
žele veliko odobravanje.

Ko so se naveličali pogovora o pesnikih, je markiza,
ki ji je veljalo kot zakon, da občuduje vse, kar zabava nje¬
nega moža, blagovolila počastiti Julijana s svojim . pogle¬
dom. »Za nerodnim vedenjem tega mladega abbeja se mo¬
goče skriva učena glava,« je dejal markizi akademik, ki
je sedel zraven nje. Julijan je ujel nekaj njegovih besed.
Take in podobne krilatice so dokaj ustrezale duhovnemu
obzorju hišne gospodinje; prisvojila si je tudi to in si tako
ustvarila sodbo o Julijanu. Bila je zadovoljna, da je pova¬
bila akademika na obed. »Zabaval je gospoda La Mola,« je
pomislila.

248

XXXIII

PRVI KORAKI

Ta neizmerna dolina, polna svetlobe in
toliko tisočev ljudi, mi jemlje vid. Nihče
me ne pozna, vsi me prekašajo. V glavi se
mi vrti.

Poemi deli'ao. Reina

Naslednjega dne je Julijan navsezgodaj prepisoval pisma
v knjižnici, ko je vstopila gospodična Matilda skozi zadnja
vratca, ki so bila prav dobro skrita za hrbti knjig. Medtem
ko je Julijan občudoval to iznajdbo, je bilo gospodični
Matildi videti, da jo je zelo presenetilo in vznejevoljilo, da
ga je našla v knjižnici. Lase je imela navite in tako se je
Julijanu zdel njen obraz trd, ošaben, skoraj moški. Gospo¬
dična La Molova je znala naskrivaj jemati svojemu očetu
knjige iz knjižnice. Julijanova navzočnost je bila kriva, da
je tistega jutra prišla zaman v knjižnico, kar jo je tem bolj
ujezilo, ker je prišla po drugi zvezek Voltairove Babilonske
princese,  dostojno dopolnilo strogo monarhistične in pobožne
vzgoje, mojstrovine Presvetega srca! Ubogo dekle je že pri
devetnajstih letih potrebovalo dražljivih duhovitosti, da se je
moglo ogreti za kakšen roman. Grof Norbert se je prikazal
v knjižnici proti tretji uri; prišel je prebirat neki časopis,
da bi se zvečer lahko pogovarjal o politiki. Bil je vesel, da
je v knjižnici našel Julijana, saj je bil že pozabil, da je na
svetu. Bil je zelo ljubezniv z njim; povabil ga je, naj gre
z njim jahat.

»Moj oče nama da dopust do večerje.«

Julijan je pravilno ocenil besedico nama  in zdela se mu
je silno ljubezniva.

»Moj bog, gospod grof,« je dejal Julijan, »če bi bilo
treba posekati osemdeset čevljev visoko drevo, ga obtesati
in sežagati na deske, bi to prav dobro opravil, to se upam
trditi; ampak da bi jahal, to me ni doletelo niti šestkrat
v življenju.«

249

»No, boste pa zdaj sedmič,« je dejal Norbert.

Pravzaprav se je Julijan spominjal prihoda kralja v Ver-
rieres in si domišljal, da zna sijajno jahati. Ko pa sta se
vračala iz boulonjskega gozda, je sredi široke ceste padel,
ko se je hotel naglo izogniti nekemu vozu. Bil je blaten od
nog do glave. Na srečo je imel dve obleki. Ko ga je pri ve¬
čerji markiz izvolil nagovoriti, ga je vprašal, kako je bilo
na sprehodu. Norbert se je podvizal in odgovoril v splošnih
izrazih.

»Gospod grof je res zelo dober z menoj,« je dejal nato
Julijan, »hvala mu za to; znam ceniti njegovo dobroto. Bla¬
govolil mi je dati najkrotkejšega in najlepšega konja; pri¬
vezati pa me vendarle ni mogel nanj, in ker tega ni mogel
storiti, sem sredi tiste dolge ulice blizu mosta zletel s konja.«

Gospodična Matilda je zaman skušala zadržati glasen
smeh; potem pa je v svoji brezobzirni radovednosti hotela
slišati vse podrobnosti. Julijan se je izrezal zelo preprosto;
govoril je dokaj prikupno, ne da bi se tega zavedal.

»Mladi duhovnik mnogo obeta,« je dejal markiz akade¬
miku; »preprost fant z dežele, pa v takem položaju! Kaj
takega svet še ni videl in tudi ne bo. Pa še pred damami
pripoveduje svojo nezgodo!«

Julijan je s svojo nezgodo spravil poslušalce v tako dobro
voljo, da je proti koncu večerje, ko je pogovor krenil v
drugo smer, gospodična Matilda začela spraševati svojega
brata o podrobnostih neljubega dogodka. Ker spraševanju
ni hotelo biti ne konca ne kraja in je Julijan nekolikokrat
srečal njen pogled, se je slednjič drznil odgovoriti naravnost,
ne da bi bil vprašan, in nazadnje so se vsi trije smejali,
kakor bi se smejali trije mladi vaščani nekje sredi gozda.

Naslednjega dne je bil Julijan pri dveh teoloških pre¬
davanjih, in ko se je vrnil, ga je čakalo kakšnih dvajset
pisem, ki jih je moral prepisati. V knjižnici je zraven svo¬
jega prostora našel še nekega mladega moža, ki je bil zelo
skrbno oblečen, ampak slabotne rasti in zavistnega obraza.

Vstopil je markiz.

»Kaj delate tu, gospod Tanbeau?« je zaklical s strogim
glasom novemu došlecu.

»Mislil sem...,« je zajecljal mladi mož in se potuhnjeno
nasmehnil.

250

»Ne, gospod, nič niste mislili.  Bil je poskus, a se je iz¬
jalovil.«

Mladi Tanbeau je ves besen vstal in izginil. Bil je nečak
tistega akademika, prijatelja gospe La Molove; posvetiti se
je hotel slovstvu. Akademik je dosegel, da ga je markiz vzel
za tajnika. Tanbeau je delal v stranski sobi, in ko je izvedel,
kakšne naklonjenosti je deležen Julijan, jo je hotel z njim
deliti in zjutraj si je dal postaviti svojo pisalno mizo v
knjižnico.

Ob štirih se je po kratkem obotavljanju Julijan ojunačil,
da je stopil h grofu Norbertu. Ta je hotel pravkar zajahati
konja in je bil v zadregi, kajti bil je skrajno vljuden.

»Mislim, da se boste v jahalnici kmalu naučili jahati,« je
dejal Julijanu, »in čez nekaj tednov mi bo v veliko veselje,
če bom lahko jahal z vami na sprehod.«

»Hotel sem se vam vdano zahvaliti za vso dobrotljivost,
ki ste mi jo izkazali; verjemite, gospod,« je dostavil Julijan
z zelo resnim obrazom, »da čutim, kaj vse sem vam dolžan.
Če vaš konj ni poškodovan zaradi moje včerajšnje nerodnosti
in če je prost, bi ga želel danes jahati.«

»Pri moji veri, moj dragi Sorel, na vašo odgovornost.
Mislite si, da sem vam izrazil vse pomisleke, ki jih zahteva
previdnost; res pa je, da je ura že štiri in da ne smeva iz¬
gubljati časa.«

Ko je Julijan že sedel na konju, je vprašal grofa:

»Kaj moram storiti, da ne padem?«

»Marsikaj,« je odvrnil Norbert in se glasno zasmejal,
»na primer, hrbet morate usločiti.«

Julijan se je spustil v nagel dir. Bila sta na trgu Lud¬
vika XVI.

»Ah, predrznež mladi!« je vzkliknil Norbert, »tukaj je
preveč voz, po vrhu pa so še vozniki neprevidni! Če zletite
na tla, vas gladko povozijo; nihče ne bo tvegal, da bi svo¬
jemu konju poškodoval gobec, če bi ga sunkoma ustavil.«

Najmanj dvajsetkrat je Norbert videl, da bi bil Julijan
skoraj padel; slednjič pa se je sprehod vendar končal brez
posebne nezgode.

Ko se je grof vrnil domov, je dejal svoji sestri:

»Predstavljam vam drznega vratolomneža.«

251

Pri večerji je govoril s svojim očetom z enega konca
mize do drugega in hvalil Julijanovo drznost; to je bilo pa
tudi vse, kar je mogel na njegovi ježi pohvaliti.

Mladi grof je zjutraj slišal na dvorišču hlapce, ki so
obvezovali konje, kako so govorili o Julijanovem padcu in
porabili to priložnost, da so se mu kruto posmehovali.

Kljub vsej dobrohotnosti se je Julijan kmalu počutil
čisto osamljenega sredi La Molove rodbine. Vse njihove na¬
vade so se mu zdele čudne in zoper vse je grešil. Kozli, ki
jih je streljal, so bili strežajem v največje veselje.

Abbe Pirard je bil odšel v svojo župnijo. »Če je Julijan
slaboten trs, naj pogine,« si je mislil; »če pa je mož, ki ima
srce na pravem mestu, naj si pomaga sam.«

252

XXXIV

DVOREC LA MOLOVIH

Kaj počne tu? Mu je mar všeč? Ali hoče
biti drugim všeč?

Ronsard

Kakor se je Julijanu v krasnem salonu La Molovega
dvorca zdelo vse nenavadno, tako se je tudi mladi, bledi,
črno oblečeni mož zdel zelo čuden vsem, ki se jim je zdelo
vredno, da so ga opazili. Gospa La Mol-ova je predlagala
svojemu možu, naj ga tiste dni, ko so neke določene osebe
na obedu, pošlje po opravkih.

»Mika me, da bi nadaljeval poskus do konca,« je odvrnil
markiz. »Abbe Pirard trdi, da ne smemo zatirati samoljubja
v ljudeh, ki jih sprejemamo v svojo bližino. Človek se opira
samo na tisto, kar se mu upira,  in tako dalje. Fant samo za¬
radi tega ne spada k nam, ker nam je njegov obraz neznan;
sicer pa je gluh in nem.«

»Da mi bo vse bolj jasno,« si je dejal Julijan, »si moram
zapisati imena in pa kakšno besedico o značaju ljudi, ki jih
srečujem v tem salonu.«

Med njimi je bilo najprej pet ali šest hišnih prijateljev,
ki so se mu dobrikali kar tako na slepo, ker so mislili, da je
mubasti markiz mogoče njegov zaščitnik. Bili so same uboge
pare, ta bolj pohleven, drugi manj; v čast ljudem te sorte,
ki jih srečavamo dandanes v aristokratskih salonih, pa mo¬
ramo povedati, da niso bili nasproti vsem enako pohlevni.
Marsikateri med njimi bi se bil dal nahruliti markizu, od¬
ločno pa bi se bil uprl sleherni trdi besedi, ki bi prišla iz
markizinih ust.

V bistvu značaja hišnih gospodarjev je bilo preveč po¬
nosa in preveč zdolgočasenosti; bila sta preveč navajena,
da sta druge žalila in si s tem preganjala dolgčas, da bi se
mogla nadejati resničnih prijateljev. Razen ob deževnih dneh
in pa kadar jima je bilo na smrt dolgčas, kar pa se je do¬
gajalo le redkokdaj, sta bila zmeraj izredno vljudna.

253

Če bi bilo tistih pet ali šest klečeplazcev, ki so kazali
Julijanu tako očetovsko prijateljstvo, zapustilo La Molovo
hišo, bi bila markiza marsikdaj čisto zapuščena; v očeh žensk
njenega stanu pa je zapuščenost nekaj strahotnega: znamenje
nemilosti.

Markiz je bil do svoje žene skrajno pozoren; skrbno je
pazil na to, da je bilo v njenem salonu dovolj obiskovalcev;
toda za paire se ni pulil; njegovi novi tovariši se mu niso zdeli
dovolj plemeniti, da bi zahajali k njemu kot prijatelji, in ne
dovolj zabavni, da bi hodili v hišo kot podložniki.

Julijan je šele mnogo pozneje prišel do dna tem skriv¬
nostim. Dnevne politike, ki je v meščanskih hišah glavna
vsebina pogovorov, se v hišah, kakršna je bila markizova,
dotikajo samo v trenutkih zadrege.

Tako velika je v našem dolgočasnem stoletju potreba po
zabavi, da so jo celo ob dnevih slavnostnih obedov vsi od-
kurili, brž ko je markiz zapustil salon. Da se le ni nihče
norčeval iz Boga ali iz duhovnikov, ali iz kralja, ali iz
umetnikov, ki so uživali zaščito na dvoru, ali iz odličnih
ljudi, ali iz česarkoli, kar svet odobrava, da le ni nihče
hvalil Berangera ali opozicionalnih časopisov, ali Voltaira,
ali Rousseauja, ali sploh česarkoli, kar ši dovoljuje le količ¬
kaj svobode v besedi, predvsem pa, da le nihče ni spregovoril
o politiki — o vsem drugem si smel svobodno razpravljati.

Niti sto tisoč tolarjev letnih dohodkov niti moder trak
ne zmorejo ničesar v boju zoper salonske zakone. Najmanjša
živa misel je veljala za surovost. Kljub lepemu vedenju in
dovršeni vljudnosti, kljub želji po vsestranski ljubeznivosti,
se je na vseh obrazih zrcalilo dolgočasje. Mladi ljudje, ki so
prihajali iz dolžnosti, so se bali govoriti o stvareh, ki bi iz¬
dajale kakršnokoli misel ali prepovedano branje; zato so
spregovorili samo nekaj lepo uglajenih besed o Rossiniju ali
o vremenu, potem pa so molčali.

Julijan je opazil, da so po navadi skrbeli za snov po¬
govora dva vikonta in kakšnih pet baronov, ki jih je bil La
Mole spoznal v izgnanstvu. Ti gospodje so imeli po šest do
osem tisoč frankov letnih dohodkov; štirje so se ogrevali
za Quotidienne,  trije pa za Gazette de France.  Eden izmed
njih je vedel sleherni dan povedati kakšno zgodbico z dvora,
ki se je v njej stalno ponavljala besedica čudovito.  Julijan

254

je opazil, da ima ta baronček pet križcev, medtem ko so jih
drugi imeli na splošno samo po tri.

Zunaj v predsobi pa je zmerom stalo deset livriranih
strežajev in ves večer si lahko vsake četrt ure dobil sladoled
ali čaj; proti polnoči je prišel še nekakšen povečerek s
šampanjcem.

To je bil vzrok, da je Julijan včasih ostal do konca; sicer
pa skorajda ni mogel razumeti, kako je mogoče resno po¬
slušati pogovor, ki je bil na dnevnem redu v tistem tako
razkošno pozlačenem salonu. Včasih se je ozrl po besedoval¬
cih, da bi videl, ali se sami ne posmehujejo svojim lastnim
izjavam. »Moj Maistre, ki ga znam na pamet,« si je mislil,
»je to stokrat bolje povedal, pa še je presneto dolgočasen.«

Julijan ni bil edini, ki je opazil to duhovno otopelost.
Nekateri so se tolažili s tem, da so venomer lizali sladoled,
drugi z zadoščenjem, da bodo lahko govorili še ves ostanek
večera; »Pravkar sem bil pri La Molovih, kjer sem izvedel,
da Rusija ...«  in tako dalje. Julijan je od nekega uslužnega
gosta izvedel, da ni še tega šest mesecev, odkar je gospa
La Molova poplačala več kot dvajsetletno vztrajnost ubogega
barona Le Bourguignona, ki je bil izza restavracije pod-
prefekt, s tem, da ga je povišala v prefekta. Ta veliki do¬
godek je poživil vnemo vseh tistih gospodov. Prej bi jih
bila sleherna malenkost spravila v slabo voljo; zdaj pa se
jim ni nobena stvar več zamerila. Resda so morali le redko¬
kdaj neposredno občutiti pomanjkanje obzirnosti; vendar
pa je Julijan dvakrat ali trikrat zasačil markiza in markizo,
da sta naglo izmenjala nekaj besed, silno žaljivih za goste,
ki so sedeli zraven njiju za mizo. Ta dva visoka plemiča
nista prav nič prikrivala svojega odkritosrčnega prezira do
vsega, kar ni prihajalo od ljudi, ki so smeli sedeti v kraljevi
kočiji.  Julijan je opazil, da sta bili besedi križarska vojna
edini, ki sta njunima obrazoma dajali izraz globoke resnosti,
pomešane s spoštovanjem. Samo navadna spoštljivost pa je
zmeraj kazala odtenek uslužnosti. Sredi tega sijaja in te
puščobe se Julijan ni zanimal za nič drugega kot za markiza
La Mola; z veseljem ga je nekega dne slišal, kako je ugo¬
varjal, da bi imel karkoli opraviti s povišanjem ubogega Le
Bourguignona. To je bila samo pozornost do markize; Julijan
je izvedel resnico od abbeja Pirarda.

255

Ko je nekega dopoldneva delal z Julijanom v knjižnici na
markizovi večni pravdi s Frilairom, ga je Julijan nepričako¬
vano vprašal:

»Gospod, ali je to, da vsak dan obedujem z gospo markizo,
moja dolžnost, ali je samo dobrota, ki mi jo izkazujejo?«

»To je izredna čast!« je odvrnil abbe ogorčeno. »Nikoli
je ni mogel gospod N..., akademik, ki ji vztrajno dvori že
petnajst let, doseči za svojega nečaka, gospoda Tanbeauja.«

»To je zame najbolj mučni del moje službe, gospod. V se¬
menišču sem se manj dolgočasil; včasih vidim, da zeha celo
gospodična La Molova, ki mora biti vendar že navajena lju¬
beznivosti hišnih prijateljev. Bojim se, da ne bi zaspal. Pro¬
sim vas, izposlujte mi dovoljenje, da bi hodil obedovat za
dva franka v kakšno zakotno gostilno.«

Abbe je bil pravi jari gospod  in zelo dovzeten za tako
čast, kakršna je obed v družbi visokega gospoda. Medtem
ko si je prizadeval, da bi Julijanu razložil ta občutek, je za
njima lahno zašumelo. Ozrla sta se in Julijan je zagledal
gospodično La Molovo, ki je poslušala. Zardel je. Prišla je
po neko knjigo in je vse slišala; začutila je nekaj kakor
spoštovanje do Julijana. »Se vsaj ne plazi po kolenih kakor
ta stari abbe,« je pomislila; »moj bog, kako je grd!«

Pri obedu se Julijan ni upal pogledati gospodične La
Molove, ona pa je bila tako ljubezniva, da ga je nagovorila.
Tistega dne so pričakovali mnogo gostov; povabila ga je,
naj ostane. Pariška dekleta nimajo rada ljudi neke določene
starosti, posebno še, če so malomarno oblečeni. Julijanu ni
bilo treba mnogo bistroumnosti, da je opazil, da so uživali
tovariši gospoda Le Bourguignona, ki so še ostali v salonu,
čast, da so ponavadi merile nanje šale gospodične La Mo¬
love. Tistega dne je bila prav neusmiljena z dolgočasneži, pa
naj je že bila njena neusmiljenost odkritosrčna ali narejena.

Gospodična La Molova je bila središče majhne skupine,
ki se je vsak večer zbirala za markizinim velikanskim na¬
slanjačem. V njej so bili markiz Croisenois, grof Caylus,
vikont Luz in še dva ali trije drugi mladi častniki, prijatelji
grofa Norberta ali njegove sestre. Gospodje so ponavadi po¬
sedli na velik moder divan. Na enem koncu kanapeja je se¬
dela prelepa Matilda, pri drugem pa je tiho ždel Julijan na
majhnem, precej nizkem slamnatem stolu. Za ta skromni
prostor so ga zavidali vsi hišni prijatelji; Norbert pa je

256

znal poskrbeti za to, da je mladi tajnik njegovega očeta
ostal na svojem mestu; vsak večer ga je po enkrat ali dvakrat
nagovoril ali pa je imenoval njegovo ime. Tistega dne ga je
gospodična La Molova vprašala, kako visoka je gora, na ka¬
teri stoji besangonska trdnjava. Julijan ni nikoli mogel po¬
vedati, ali je ta gora višja ali nižja kot Montmartre. Dostikrat
se je od srca smejal vsemu, kar so govorili v mali gruči; po¬
čutil pa se je docela nesposobnega, da bi mogel sodelovati
pri njihovi zabavi. Zdelo se mu je, da govorijo v tujem je¬
ziku, ki ga sicer razume in občuduje, ki ga pa ne zna govoriti.

Matildini prijatelji so bili tistega dne zelo sovražno raz¬
položeni do vseh ljudi, ki so prihajali v prostrani salon. Naj¬
prej so si privoščili hišne prijatelje, ker so jih najbolj poznali.
Lahko si mislimo, kako pozoren je bil Julijan; vse ga je za¬
nimalo, ozadje stvari in način, kako so se iz njih norčevali.

»Ah! Poglejte no gospoda Descoulisa,« je dejala Matilda;
»zakaj nima več lasulje? Mar hoče priti do prefekture s
svojo genialnostjo? Razkazuje svoje plešasto čelo, o katerem
pripoveduje, da je polno visokih misli.«

»To je mož, ki pozna vesoljni svet,« je pripomnil markiz
Croisenois; »zahaja tudi k mojemu stricu kardinalu. Zmožen
je, da leta in leta neguje kakšno laž pri vseh svojih prija¬
teljih, in teh ima najmanj dvesto ali tristo. Prijateljstvo pa
zna gojiti, kar je res, je res. Tak, kakršnega vidite, stoji
pozimi že ob sedmih zjutraj pred vrati kakega prijatelja.

Tu in tam se s kom spre in napiše sedem ali osem pisem,
da doseže razdor. Potem se spet pobota in napiše sedem ali
osem pisem v hvalo prijateljstva. Najbolj pa se odlikuje ta¬
krat, kadar se mu srce prosto in odkrito razlije kot poštenemu
človeku, ki nima nikakršne skrivnosti. To se zgodi vselej,
kadar mora prositi kakšne usluge. Neki veliki vikar mojega
strica zna čudovito pripovedovati Descoulisovo življenje od
restravracije dalje. Pripeljal vam ga bom.«

»A, kaj! Jaz vsega tistega ne bi verjel; to je sama poklicna
zavist majhnih ljudi,« je dejal grof Caylus.

»Descoulis si bo pridobil v zgodovini ime,« je nadaljeval
markiz; »sodeloval je pri restravraciji z abbejem Pradtom,
Talleyrandom in Pozzom di Borgo.«

»Skozi njegove roke so šli milijoni,« je dejal Norbert; »ni¬
kakor ne razumem, kako more zahajati sem in požirati zbad¬
ljivke mojega očeta, ki so dostikrat krute. ,Kolikokrat ste že

17 Rdeče in črno

257

izdali svoje prijatelje, dragi Descoulis?* mu je zadnjič za¬
klical z enega konca mize do drugega.«

»Pa kaj je res, da je izdajalec?« je vprašala gospodična
La Molova. »Kdo pa še ni nikogar izdal?«

»Kaj?« je zaklical grof Caylus Norbertu; »Sainclaira, tega
zloglasnega liberalca, vabite v svojo hišo? Čemu, vraga, hodi
sem? Moram ga dobiti, da se pogovorim z njim in ga pri¬
pravim do tega, da spregovori; pravijo, da je zelo duhovit.«

»Kako ga bo neki sprejela tvoja mati?« je dejal Croisenois.
»Tako vrtoglave, tako plemenite, tako neodvisne misli ima ...«

»Kar poglejte tega neodvisnega človeka,« je dejala go¬
spodična La Molova; »kar poglejte ga, kako se do tal klanja
Descoulisu in ga grabi za roko. Mislila sem že, da mu jo bo
poljubil.«

»Descoulis mora biti na visokem mestu bolje zapisan, kot
smo mislili,« je pripomnil Croisenois.

»Sainclair prihaja sem, da bi bil izvoljen za člana Aka¬
demije,« je dejal Norbert; »poglejte, Croisenois, kako se
klanja baronu L...  u!«

»Če bi pokleknil predenj, bi ne bilo tako ogabno,« je dejal
Luz.

»Dragi Sorel,« je dejal Norbert, »vi, ki ste duhoviti, pa
prihajate s hribov, potrudite se, da se ne boste nikoli tako
klanjali kakor ta veliki pesnik, pa če bi stal sam Bog oče
pred vami.«

»Ah, glejte, duhovit človek, kakršnih je malo, baron Ba-
ton,« se je oglasila gospodična La Molova, nekoliko posnema¬
joč glas lakaja, ki ga je bil pravkar najavil.

»Meni se zdi, da se celo vaši uslužbenci norčujejo iz
njega,« je dejal Caylus. »Kakšno ime, baron Baton!«

»,Kaj bo ime!‘ nam je dejal zadnjič,« je nadaljevala Ma¬
tilda. »Samo pomislite, kako mora biti, kadar prvikrat na¬
javijo vojvodo de Bouillona; po mojem mnenju se mora
občinstvo samo nekoliko privaditi...«

Julijan je zapustil družbo v okolici kanapeja. Bil je še
malo dovzeten za ljubke odtenke lahnega posmeha; zato se
ni mogel smejati šalam; zahteval je, da morajo biti utemeljene
v razumu. V besedičenju mladih ljudi je videl samo splošno
obiranje in to mu je bilo zoprno. Njegova podeželska ali, re¬
cimo, angleška občutljivost je segala tako daleč, da je v tem
videl celo zavist, v čemer pa se je prav gotovo motil.

258

»Grof Norbert,« si je mislil, »bi bil pač srečen, če bi bil
v svojem življenju napisal vsaj eno stran, kakršne so Sain-
clairove; videl sem, kako je moral trikrat začeti pismo za
svojega polkovnika, preden je načečkal tistih dvajset vrstic.«

Julijan je lahko neopaženo hodil sem in tja, ker se ni¬
komur ni zdel važen, in tako se je približal zapovrstjo več
različnim skupinam; hodil je od daleč za baronom Batonom
in ga hotel slišati. Duhoviti mož je bil videti nemiren in Ju¬
lijan je opazil, da se je nekoliko pomiril šele, ko so se mu
posrečili dva ali trije ostroumni stavki. Julijanu se je za¬
zdelo, da te vrste duhovitost potrebuje dosti prostora.

Baron ni znal povedati ničesar na kratko: če je hotel
povedati kaj duhovitega, je za to potreboval najmanj štiri
stavke po najmanj šest vrst.

»Možak razpravlja, ne zna pa kramljati,«  je dejal nekdo
za Julijanovim hrbtom. Obrnil se je in zardel od veselja,
ko je slišal ime grofa Chalveta. To je najbistroumnejši mož
našega stoletja. Julijan je večkrat naletel na njegovo ime v
Spominih s Svete Helene  in v zgodovinskih spisih, ki jih
je bil narekoval Napoleon. Grof Chalvet je bil kratkobeseden;
njegovi izreki so bili kakor blisk, ostri, živahni in včasih
globoki. Če je spregovoril o čemerkoli, je pogovor takoj
stekel. Vanj je vnašal dejstva; bilo ga je veselje poslušati.
Sicer pa je bil v politiki nesramen cinik.

»Jaz sem neodvisen,« je zatrjeval nekemu gospodu, ki
je nosil tri odlikovanja in iz katerega se je očitno norčeval.
»Zakaj naj bi bil danes istega mnenja, kakor sem bil pred
šestimi tedni? V tem primeru bi bilo moje mnenje moj tiran.«

Štirje resni mladi možje, ki so stali okrog njega, so se
namrdnili; mladim gospodom niso bile všeč take šale. Grof
je videl, da je šel predaleč. Na srečo je zagledal poštenjaka
Ballanda, pravega Tartuffa poštenja. Grof je začel z njim
pogovor; približali so se še drugi; bilo je jasno, da bo ubogi
Balland žrtev. Čeprav je bil zelo grd in bi bilo težko govoriti
o njegovih prvih korakih v javnosti, se je Balland zaradi same
morale in moralnosti poročil z zelo bogato žensko. Žena mu je
umrla; vzel si je drugo, prav tako zelo bogato, ki pa je ni
nikdar videti v družbi. Zdaj v vsej skromnosti uživa šest¬
deset tisoč frankov dohodkov in ima celo nekaj osebnih ča¬
stilcev. Grof Chalvet je brez usmiljenja govoril z njim o vsem

17 *

259

tem. Kmalu je stalo okoli njiju kakšnih trideset ljudi. Vse se
je smehljalo, celo resni mladi ljudje, up našega stoletja.

»Čemu prihaja k La Molovim, kjer očitno brijejo norce iz
njega?« je pomislil Julijan. Stopil je k abbeju Pirardu, da bi
ga to vprašal.

Balland je bil izginil.

»Prav!« je dejal Norbert, »eden očetovih ogleduhov je
odšel; zdaj je tu samo še mali šepasti Napier.«

»Morda je v tem rešitev uganke?« je pomislil Julijan.
»Ampak, če je tako, zakaj sprejema markiz Ballanda?«

Strogi abbe je čemerno čepel v kotu salona in poslušal
imena, ki so jih najavljali lakaji.

»To je prava razbojniška jama,« je ponavljal z Bazilijem;
»kakor vidim, zahajajo sem same moralne pokveke.«

Strogi abbe seveda ni poznal vsega, kar se obeša na vi¬
soko družbo. Njegovi prijatelji janzenisti pa so ga bili zelo
natančno poučili o ljudeh, ki si priborijo vstop v salone
samo s pomočjo svoje skrajne pretkanosti, ki se udinja vsem
mogočim strankam, ali pa s pomočjo svojega bogastva, ki
so si ga pridobili sam bog ve kako. Za nekaj minut mu je
tistega večera prekipelo srce in odgovarjal je na Julijanova
hlastna vprašanja; mahoma pa je umolknil, ves obupan nad
tem, da mora govoriti o ljudeh samo slabo, kar si je štel v
greh. Ker je bil žolčne nravi in vrh tega še janzenist, in ker
je bil prepričan, da je krščanska ljubezen dolžnost, je bilo
njegovo življenje v družbi večen boj.

»Kakšen obraz ima ta abbe Pirard!« je dejala gospodična
La Molova, ko se je Julijan spet približal kanapeju.

Julijana so te besede vznejevoljile; imela pa je vsekakor
prav. Pirard je bil nesporno najbolj pošten človek v salonu,
toda njegov bakreno rdeči obraz, ki se je z njega povrhu
brala še slaba vest, je bil v tistem trenutku prav oduren.
»Pa naj človek po vsem tem še verjame obrazom!« si je
mislil Julijan; »takrat, ko si rahločutni abbe Pirard očita
kakšen nedolžen pregrešek, ima najbolj oduren obraz; na¬
sprotno pa odseva z obraza tega Napiera, ki ga vsi poznajo
kot ogleduha, čista in mirna sreča.« Sicer pa je abbe Pirard
svoji stranki na ljubo v marsičem popustil; najel si je bil
slugo in bil je zelo dobro oblečen.

Julijan je opazil v salonu nekaj zelo nenavadnega: oči
vseh so se uprle v vrata in v trenutku je vse umolknilo.

260

Strežaj je naznanil zloglasnega barona Tollyja, v katerega
so se začeli zaradi volitev obračati vsi pogledi. Julijan se
je prestopil in ga je prav dobro videl. Baron je bil pred
nedavnim predsednik volilne komisije: prišel je na sijajno
misel, da je nekam poskril papirčke, na katerih so bili na¬
pisani glasovi neke stranke. Da jih ne bi pogrešali, pa je
namesto njih vtihotapil druge listke, ki so nosili imena,
ki so prijala njemu. To odločilno prevaro so opazili nekateri
volivci, ki so prihiteli baronu Tollyju čestitat. Poštenjak
je bil še ves bled od velikega dogodka. Zlobni jeziki so že
uporabljali besedo galeja. La Mole ga je sprejel hladno. Ubogi
baron jo je popihal.

»Če nas tako naglo zapušča, gre najbrž h gospodu
Comtu,«* je dejal grof Chalvet, in vse se je zasmejalo.

Sredi nekaterih molčečih visokih gospodov in spletkarjev,
po večini razvpitih, a duhovitih ljudi, ki so nocoj po vrsti
preplavljali salon markiza de La Mola (govorilo se je o njem
v zvezi z nekim novim ministrstvom), je mali Tanbeau prvi¬
krat brusil svoje orožje. Čeprav še ni znal uporabljati raznih
duhovitih opazk in dovtipov, se je zato odškodoval, kot bomo
videli, s svojo odločno besedo.

»Zakaj ne obsodijo tega človeka na deset let ječe?« je
dejal v trenutku, ko se je Julijan približal njegovi skupini;
»golazen je treba vtakniti v temnico: pokončati jo je treba
v temi, sicer njen strup izhlapeva in je le še bolj nevaren.
Čemu ga obsojati na tisoč tolarjev globe? Siromašen je, naj
bo, tem bolje! Saj bo zanj plačala njegova stranka. Petsto
frankov globe in deset let temnice, to bi bila primerna kazen.«

»Zaboga, kdo pa je ta pošast, o kateri govorijo?« je po¬
mislil Julijan, ki je občudoval odločni glas in sunkovite
kretnje svojega tovariša. Drobni, mršavi in upadli obraz
akademikovega nečaka je bil v tistem trenutku ostuden.
Julijan je kmalu izvedel, da gre za največjega pesnika dobe.

»Ah, hudoba!« je vzkliknil Julijan polglasno in solze ple¬
menite ogorčenosti so mu zalile oči. »Ah, capin mali!« je po¬
mislil, »te besede ti še poplačam!«

»In to so izgubljeni otroci stranke, katere voditelj je med
drugimi tudi markiz!« si je dejal, »in ta slavni mož, katerega
obrekuje, koliko križcev, koliko korit bi si bil lahko pridobil,

* Slaven igralec. (Op. pis.)

261

če bi se bil prodal, ne rečem takemu brezbarvnemu mi¬
nistrstvu, kakršno je Nervalovo, ampak kakšnemu kolikor
toliko poštenemu ministrstvu, kakršna smo že bili videli pred
njegovim!«

Abbe Pirard je od daleč pomignil Julijanu; La Mole mu
je pravkar nekaj povedal. Ko pa je bil Julijan, ki je v ti¬
stem trenutku s povešenimi očmi poslušal tarnanje nekega
škofa, slednjič prost in se je mogel približati svojemu pri¬
jatelju, je videl, da ga je pravkar vzel v svoje pesti ostudni
mali Tanbeau. Mala spaka ga je črtila, ker je Julijan po
njegovi zaslugi užival tolikšno naklonjenost, in prišla se mu
je prilizovat.

»Kdaj nas bo smrt rešila te stare gnilobe P« S temi sko¬
raj svetopisemsko krepkimi besedami je v tistem trenutku
govoril mali literat o vsega spoštovanja vrednem lordu Hol-
landu. Njegova zasluga je bila v tem, da je prav dobro po¬
znal življenjepise še živečih ljudi; pravkar je bil napisal
bežen pregled vseh mož, ki so se smeli nadejati kakšnega
vpliva pod vlado novega angleškega kralja.

Abbe Pirard je odšel v sosedni salon; Julijan je stopil za
njim.

»Markiz ne mara pisunov, na to vas opozarjam; to so
njegovi edini zoprniki. Znajte latinsko, grško, če hočete tudi
zgodovino Egipčanov, Perzijcev in tako dalje; spoštoval vas
bo in vas ščitil kot učenjaka. Toda pazite, da ne napišete
ene same strani v francoščini, zlasti ne o resnih stvareh,
ki so vzvišene nad vašim družbenim položajem; zmerjal bi
vas s pisunom in smola bi vam bila zagotovljena. Živite
v hiši velikega gospoda; kako je torej mogoče, da ne poznate
besed vojvode Castrieskega o d’Alembertu in Rousseauju:
,To vam hoče govoriti o vsem, pa nima niti tisoč tolarjev
letnih dohodkov?*«

»Vse vedo, tukaj prav tako kakor v semenišču!« je po¬
mislil Julijan. Napisal je bil osem ali deset napihnjenih
strani; to je bil nekakšen zgodovinski slavospev staremu
štabnemu ranocelniku, ki je, kakor je rekel, naredil iz njega
moža. »In ta zvežček je bil doslej zmeraj pod ključem!« je
pomislil Julijan. Šel je v svojo sobo, sežgal rokopis ter se
vrnil v salon. Nališpani lopovi so bili odšli; ostali so samo
še gospodje z medaljami.

262

Okoli mize, ki so jo bili pravkar prinesli v salon že bo¬
gato obloženo, je sedelo sedem ali osem zelo visokorodnih,
zelo pobožnih, zelo spakljivih dam v starosti od trideset do
petintrideset let. Vstopila je lepa maršalka Fervaquesova in
se opravičila zaradi pozne ure. Bilo je že čez polnoč; sedla
je zraven markize. Julijana je globoko presunilo: imela je
oči in pogled gospe Renalove.

Vsa skupina okoli gospodične La Molove je bila še polno¬
številno zbrana. Kratkočasila se je s tem, da se je norčevala
iz nesrečnega grofa Thalerja. Bil je to edinec zloglasnega
Žida, slavnega zaradi bogastva, ki si ga je bil pridobil s tem,
da je posojal denar kraljem, da so se vojskovali z narodi. Žid
je pred kratkim umrl in zapustil svojemu sinu sto tisoč to¬
larjev mesečnih dohodkov in na žalost še preveč znano ime.
Ta nenavadni položaj bi bil zahteval preprost značaj ali pa
veliko moč in silno voljo.

Nesreča pa je hotela, da je bil grof dobrodušen mož z
raznovrstnimi visoko letečimi željami, ki so jih drugo za
drugo znali netiti v njem njegovi podrepniki.

Gospod Caylus je trdil, da so spodbodli njegovo voljo, da
bi poprosil za roko gospodične La Molove, ki ji je dvoril
markiz Croisenois, bodoči vojvoda s sto tisoč franki letnih
dohodkov.

»Ah, nikar ga ne dolžite tega, da ima sploh kaj volje,«
je pomilovalno dejal Norbert. Ubogemu grofu je morda od
vsega najbolj manjkala sposobnost, da bi imel svojo voljo.
Zaradi te lastnosti svojega značaja bi bil vreden, da bi bil
kralj. Od vseh ljudi je sprejemal nasvete, ni pa imel poguma,
da bi ostal kakšnemu nasvetu do konca zvest.

»Že njegov obraz bi zadostoval,« je dejala gospodična La
Molova, »da bi bil človek zmeraj dobre volje.« Njegov obraz
je bil čudna mešanica nemira in razočaranja; toda tu in tam
si na njem prav dobro razločil napade domišljavosti in ti¬
stega rezkega tona, ki pritiče najbogatejšemu možu na Fran¬
coskem, posebno če je njegova oseba dovolj čedna in če še
nima šestintrideset let.

»Plaho nesramen je,« je včasih dejal Croisenois. Grof
Caylus, Norbert in še dva ali trije mladeniči z brčicami so
ga po mili volji zasmehovali, ne da bi kaj slutil o tem;
slednjič, ko je odbila ena, so ga odslovili.

263

»Ali vas pred Vrati čakajo v tem grdem vremenu vaši
sloviti arabski konji?« ga je vprašal Norbert.

»Ne, danes imam novo vprego, ki ni tako draga,« je od¬
vrnil Thaler. »Levi konj me stane pet tisoč frankov, desni
pa stane samo sto zlatnikov; ampak bodite u ver jeni, da ga
dam vpreči samo ponoči. Oba namreč dirjata popolnoma
enako.«

Norbertova opazka je privedla grofa na misel, da je za
človeka, kakršen je on, primerno, da je prijatelj konj in
da ne sme dovoliti, da bi se zmočili. Odšel je in trenutek
pozneje so odšli tudi mladi gospodje, ki so se še vedno norče¬
vali iz njega.

»Tako mi je torej bilo dano,« je pomislil Julijan, ko je
slišal njihov smeh na stopnicah, »da sem videl tudi drugo
skrajnost svojega položaja. Jaz nimam niti dvajset zlatnikov
dohodkov; stal sem zraven človeka, ki ima dvajset zlatnikov
dohodkov na uro, pa so se norčevali iz njega... Takšen pri¬
zor ozdravi človeka zavisti.«

264

XXXV

OBČUTLJIVOST IN POBOŽNA VISOKA DAMA

Sleherna le količkaj živa misel se tu zdi
surovost, tako zelo so navajeni brezizraz¬
nih besed. Gorje tistemu, ki bi povedal kaj
svojega!

Faublas

Poglejmo, kako daleč je bil Julijan po več mesecih pre-
skušenj tistega dne, ko mu je hišni upravitelj izročil tretjo
četrtino njegove plače. La Mole ga je bil pritegnil v upravo
svojih posestev v Bretanji in Normandiji. Julijan je večkrat
potoval tja. Poverjeno mu je bilo tudi vodstvo dopisovanja v
zadevi slovite pravde z abbejem Frilairom. Pirard ga je bil
o vsem poučil.

Po kratkih pripombah, ki jih je markiz načečkal na robu
raznovrstnih papirjev, ki jih je prejemal, je Julijan sestavljal
pisma, ki jih je markiz skoraj vselej podpisoval.

V bogoslovni šoli so se njegovi profesorji pritoževali, da
je premalo vztrajen; kljub temu pa so ga šteli med svoje
najodličnejše gojence. Različna dela, ki se jih je Julijan lotil
z vso vnemo neutešene častihlepnosti, so ga kmalu oropala
sveže barve, ki jo je bil prinesel z dežele. Njegova bledica pa
je bila v očeh njegovih tovarišev v semenišču zasluga; zdelo
se mu je, da so mnogo manj zlobni in da mnogo manj kleče¬
plazijo pred denarjem kakor besangonski semeniščniki, oni
pa so mislili, da je bolan na pljučih. Markiz mu je bil po¬
daril konja.

Ker se je bal, da bi ga kdaj srečali na njegovih pojezdih,
jim je dejal, da so mu zdravniki predpisali to vajo. Abbe
Pirard ga je vpeljal v več janzenističnih družb. Julijan se je
čudil; v njegovih možganih je bil pojem vere neločljivo po¬
vezan s pojmom hinavščine in z upanjem na dobiček in
denar. Občudoval je pobožne in stroge može, ki ne mislijo
na svoj žep. Nekateri janzenisti so mu bili dobri prijatelji in
so mu dajali nasvete. Pred njim se je odpiral nov svet. Pri

265

janzenistih se je seznanil z nekim grofom Altamiro, ki je bil
blizu šest čevljev visok; bil je liberalec, ki so ga v njegovi
domovini obsodili na smrt, pri tem pa je bil globoko veren.
To čudno nasprotje, pobožnost in svobodomiselnost, je Juli¬
jana osupilo.

Odnosi med Julijanom in mladim grofom so se bili ohla¬
dili. Norbertu se je zdelo, da Julijan preveč živahno odgo¬
varja na šale nekaterih njegovih prijateljev. Ker .se je bil
Julijan enkrat ali dvakrat pregrešil zoper družabne za¬
kone, je sklenil, da nikoli več ne bo spregovoril besede z
gospodično Matildo. V La Molovi hiši so bili z njim še zmeraj
dovršeno vljudni; vendar pa je čutil, da je njegov ugled
padel. Njegov zdravi kmečki razum si je to dejstvo razlagal
z ljudskim pregovorom nova metla dobro pometa.

Mogoče je imel zdaj nekoliko jasnejši pogled kakor v
prvih dneh ali pa ga je bila minila tista očaranost, ki jo je
bil sprva občutil nad pariško uglajenostjo.

Brž ko je nehal delati, se ga je lotilo smrtno dolgočasje;
to je izmozgavajoči plod tiste čudovite pa tako pretehtane,
tako popolnoma po družbenem položaju stopnjevane vljud¬
nosti, ki odlikuje visoko družbo. Nekoliko občutljivo srce
prav kmalu spregleda, kako je vse to izumetničeno.

Podeželju brez dvoma lahko očitamo neuglajenost ali vsaj
pomanjkanje vljudnosti; ampak deželan se vendarle nekoliko
ogreje, kadar vam odgovarja. V La Molovi hiši niso Julijano-
vega samoljubja nikoli žalili; vendar pa bi se bil proti koncu
dneva dostikrat najrajši razjokal. Na deželi vas pomiluje
kavarniški natakar, če se vam zgodi kaj neljubega, ko stopite
v njegovo kavarno; ampak če v tisti nepriliki tiči kaj ne¬
prijetnega za vaše samoljubje, bo, medtem ko vas pomiluje,
desetkrat ponovil besedo, ki vas muči. V Parizu pazijo na to,
da se ti smejejo naskrivaj; pri tem pa ostaneš zanje zmeraj
tujec.

Ne bomo naštevali premnogih majhnih dogodkov, ki bi
bili Julijana osmešili, če ne bi bil nekoliko pod sleherno
smešnostjo. V svoji blazni občutljivosti je zakrivil tisoč in
tisoč nerodnosti. Za slehernim njegovim razvedrilom je ti¬
čala skrb za njegovo varnost: vsak dan je streljal s pištolo
in bil je dober učenec najslavnejših učiteljev borjenja. Brž
ko je bil za trenutek prost, ni porabil svojega časa kakor
nekoč za branje, temveč je odhitel v jahalnico in zahteval

266

najbolj muhaste konje. Na sprehodih z učiteljem jahanja ga
je konj skoraj redno vrgel na tla. Markizu je ugajal za¬
radi svojega vztrajnega dela, svoje molčečnosti, svoje bistro¬
umnosti, in polagoma mu je zaupal vodstvo vseh malo bolj
zapletenih zadev. V trenutkih, ko mu je njegova visoko leteča
častiželjnost puščala nekoliko oddiha, je sklepal markiz prav
bistroumne kupčije; ker je bil dobro poučen, je srečno igral
na borzi. Kupoval je hiše, gozdove; bil pa je sila jezljive
narave. Razdajal je na stotine zlatnikov in se pravdal za
stotine frankov. Bogati ljudje, ki imajo srce na pravem mestu,
iščejo pri kupčijah zabave in ne uspehov. Markiz je potrebo¬
val načelnika generalnega štaba, ki bi spravil v vse njegove
denarne zadeve jasen in umljiv red.

Gospa La Molova se je, čeprav je bila zelo umerjenega
značaja, včasih norčevala iz Julijana. Vse, kar občutljivost
rodi nepričakovanega,  vzbuja visokim damam strah; to je
pravo nasprotje vseh običajev. Dva ali trikrat se je markiz
zavzel zanj: »Če je smešen v vašem salonu, se zato tembolj
odlikuje v pisarni.« Julijan pa si je domišljal, da je uganil
markizino skrivnost. Blagovolila se je zanimati za vse, brž
ko je bil naznanjen prihod barona La Joumata. To je bil
hladen človek brezčutnega izraza. Bil je velik, mršav, grd
in zelo dobro oblečen; preživljal je svoje dni na dvoru in na
splošno ni o nobeni stvari rekel ničesar. Tako je bilo njegovo
mišljenje. Gospa La Molova bi bila prvič v svojem življenju
neizmerno srečna, če bi ga mogla dati svoji hčeri za moža.

267

XXXVI

POSEBNOSTI IZREKE

Če je gizdalinstvo odpustljivo, je to
samo v zgodnji mladosti, kajti takrat po¬
meni pretiravanje nečesa prikupljivega.
Biti mora izraz ljubezni, veselosti, brez¬
skrbnosti. Ampak gizdalinstvo v zvezi s
pomembnostjo, gizdalinstvo v zvezi z res¬
nim in nadutim obrazom! Ta brezmejna
budalost je bila prihranjena devetnajstemu
stoletju. In taki ljudje hočejo vkleniti hidro
revolucije!

Johannisberg,  pamflet

Za novinca, ki iz ponosa ni nikoli postavljal vprašanj,
je Julijan napravil razmeroma malo prav velikih neumnosti.
Ko ga je nekega dne nenadna ploha zapodila v neko kavarno
v ulici Saint-Honore, se je velik možak, oblečen v dolgo
suknjo iz bobrovine, ki se je začudil njegovemu mrkemu po¬
gledu, ozrl vanj natanko tako kakor nekoč v Bes anionu
ljubček gospodične Amande.

Julijan si je bil že prevečkrat očital, da je kar tako požrl
tisto prvo žalitev; zato ni mogel prenesti možakovega po¬
gleda. Zahteval je pojasnila. Možak v dolgi suknji ga je pri
priči obsul z najbolj umazanimi psovkami; vse, kar je bilo
v kavarni, ju je obkrožilo; celo mimoidoči so se ustavljali
pred vrati. Kot previden deželan je Julijan zmerom nosil s
seboj nekaj majhnih pištol; njegova roka jih je krčevito sti¬
skala v žepu. Bil pa je še dovolj moder; omejil se je na to, da
je svojemu možaku ponavljal od minute do minute: »Gospod,
vaš naslov? Zaničujem vas.«

Vztrajnost, s katero se je oprijemal teh petih besed, je
množico končno osupila.

»Za vraga! Ta, ki venomer sam govori, mu vendar mora
dati svoj naslov!« Ko je možak v dolgi suknji slišal ta sklep,
ki ga je množica večkrat ponovila, je Julijanu vrgel pod nos

268

pet ali šest vizitk. Na srečo ga ni nobena zadela v obraz;
obljubil si je bil, da bo segel po svojih pištolah samo v pri¬
meru, če bi se ga oni dotaknil. Možak je odšel, toda tu in tam
se je ozrl, mu zagrozil s pestjo in ga opsoval.

Julijan je bil ves poten. »Tako me torej lahko najbolj
ničeven človek tako silno razburi!« si je dejal besno. »Kaj
naj storim, da bi zatrl v sebi to tako ponižujočo občutljivost?«

Kje naj dobi pričo? Seznanil se je bil z nekaj gospodi;
čez nekaj tednov dobrih odnosov pa so se mu vsi spet od¬
tujili. »Če sem nedružaben, sem zdaj pač kruto kaznovan za
to,« je pomislil. Slednjič mu je padlo na um, da bi poiskal
bivšega poročnika 96. polka, ki se je pisal Lieven, ubogo
paro, s katerim se je dostikrat sabljal. Julijan mu je vse od¬
kritosrčno povedal.

»Rad vam bom za pričo,« je dejal Lieven, »ampak z na¬
slednjim pogojem: če ne ranite svojega nasprotnika, se boste
takoj nato borili z menoj.«

»Velja,« je dejal Julijan ves srečen; in odšla sta iskat
gospoda C. de Beauvoisisa na naslov, ki je bil na njegovih
vizitkah, daleč nekam v saint-germainsko predmestje.

Bilo je ob sedmih zjutraj. Šele ko se je dal Julijan pri
njem najaviti, se je domislil, da bi bil to prav lahko mladi
sorodnik gospe Renalove, ki je bil nekoč v službi pri po¬
slaništvu v Rimu ali Neaplju in ki je bil dal priporočilno
pismo pevcu Geronimu.

Julijan je izročil velikemu strežaju eno izmed vizitk, ki
mu jih je bil prejšnjega večera zalučal tisti možak, in svojo
vizitko.

Julijan in njegova priča sta morala čakati dolge tri četrt
ure; končno so ju spustili v čudovito elegantno opremljeno
stanovanje, kjer sta našla visokoraslega mladeniča, obleče¬
nega kot lutka; njegove poteze so spominjale na popolnost
in brezpomembnost grške lepote. Imel je izredno ozko glavo
in piramido nenavadno lepih svetlih las; počesani so bili
zelo skrbno; niti en las ni štrlel iz drugih. »Ta nepridiprav
nama je dal zato tako dolgo čakati, da se je mogel tako po¬
česati,« je pomislil poročnik 96. polka. Pisana domača halja,
jutranje hlače, vse, celo vezene copate, vse je bilo brezhibno
in kakor iz škatlice. Njegov plemeniti in prazni obraz je
oznanjal dostojne in redke misli; bil je vzor diplomata Met-

269

ternichovega kova. Tudi Napoleon ni maral častnikov misle¬
cev v svoji bližini.

Julijanu je bil poročnik 96. polka razložil, da pomeni novo
žalitev, če mora tako dolgo čakati človeka, ki mu je tako
surovo zalučal karte v obraz. Zato je bil hrupno stopil v Beau-
voisisovo sobo. Bil je namerno nesramen, obenem pa bi bil
tudi rad pokazal, da ve, kaj je olika.

Beauvoisisovo ljubeznivo vedenje, njegovo hkrati vljudno,
mirno in samozadovoljno lice in čudovita eleganca vsega, kar
ga je obdajalo, so Julijana tako osupili, da ga je mahoma
minila sleherna želja, da bi bil nesramen. To ni bil njegov
možak. Njegovo začudenje, da je našel tako odličnega človeka
in ne kakšnega suroveža, je bilo tako veliko, da ni mogel iz¬
govoriti niti besede. Pomolil je gospodu eno tistih vizitk, ki
jih je bil dobil v obraz.

»To je moje ime,« je dejal mladi svetovljan, ki mu je Ju-
lijanov črni frak ob sedmih zjutraj vzbujal prav malo spo¬
štovanja; »ampak ne razumem, odkod čast...«

Način, kako je izgovoril zadnje besede, je Julijana spet
nekoliko spravil v slabo voljo. »Prišel sem, da bi se dvoboje-
val z vami, gospod!« In razložil mu je v eni sapi vso zadevo.

Po temeljitem premisleku je bil gospod Charles de Beau-
voisis še dokaj zadovoljen s krojem Julijanovega fraka. »Od
Stauba je, to je jasno,« si je dejal, medtem ko ga je poslušal;
»telovnik je okusen, škornji niso napačni; ampak, po drugi
strani, frak že navsezgodaj!... Pač zato, da bi laže ušel
krogli,« si je dejal vitez Beauvoisiski.

Brž ko si je bil o tem na jasnem, ga je bila spet sama
vljudnost in govoril je z Julijanom skoraj kot s sebi enakim.
Razgovor je bil precej dolg; zadeva je bila kočljiva; slednjič
pa si Julijan vendar ni mogel prikrivati očitne resnice. Mladi
mož tako uglajenega vedenja, ki ga je imel pred seboj, ni
kazal niti najmanjše podobnosti s surovežem, ki ga je bil
prejšnjega večera razžalil.

Julijanu je bila misel na odhod kar se da neljuba; skušal
je razgovor zavlačevati. Opazoval je domišljavost viteza
Beauvoisiskega; tako je namreč ta nazival samega sebe; bilo
mu je neljubo, ker ga je Julijan na kratko imenoval gospoda.

Julijan je občudoval njegovo resnost, pomešano z nekakš¬
nim skromnim gizdalinstvom, ki pa ga ni niti za trenutek
zapustilo. Čudil se je, kako nenavadno premika jezik, kadar

270

izgovarja posamezne besede... Nazadnje pa ni bilo v vsem
tem niti najmanjšega razloga, da bi z njim iskal prepira.

Mladi diplomat se je zelo ljubeznivo ponudil, da se bo
dvobojeval; bivši poročnik 96. polka, ki je že dobro uro sedel
razkoračen, z rokami na stegnih, s komolci obrnjenimi na¬
vzven, pa je razsodil, da njegov prijatelj Sorel ni človek, ki
bi iskal praznega prepira z gospodom, ki so mu ukradli vi¬
zitke.

Julijan je zapustil hišo skrajno slabe volje. Yoz viteza
Beauvoisiskega ga je čakal na dvorišču pred privozom; Ju¬
lijan je po naključju dvignil oči in v kočijažu spoznal svojega
možaka. Ko ga je zagledal, ga je bliskovito potegnil za nje¬
gove velike škrice, ga prekucnil s sedeža in ga premlatil z
bičem. Dva lakaja sta hotela braniti svojega tovariša; Julijan
je občutil njune pesti; v istem trenutku pa je nabil eno svojih
pištolic in ustrelil proti njima; pobegnila sta. Vse to ni trajalo
niti minuto.

Medtem se je vitez Beauvoisiski s prav smešno dostojan¬
stvenostjo spuščal po stopnicah in ponavljal z izgovorom ve¬
likega gospoda: »Kaj je to? Kaj je to?« Očitno je bil zelo
radoveden, toda diplomatska imenitnost mu ni dopuščala, da
bi pokazal kaj več zanimanja. Ko je izvedel, za kaj gre, se
je njegova vzvišenost še vidno borila z rahlo šaljivo hladno¬
krvnostjo, ki ne sme nikoli zapustiti diplomatskega obraza.

Poročnik 96. polka je razumel, da je gospoda Beauvoisi¬
skega mikalo, da bi se dvobojeval; hotel pa je diplomatično
ohraniti vse ugodnosti, ki jih ima tisti, ki drugega izzove na
dvoboj.

»Tu imamo zadosten razlog za dvoboj!« je vzkliknil Ju¬
lijan.

»Tudi meni se tako dozdeva,« je odvrnil diplomat.

»Tega capina spodim,« je dejal svojima lakajema; »naj
sede kdo drug na kozla!«

Odprli so vrata kočije; vitez je za vsako ceno hotel vzeti
Julijana in njegovo pričo s seboj. Šli so poiskat nekega
Beauvoisisovega prijatelja, ki je vedel za miren prostorček.
Razgovor med potjo je bil zares prav prijeten. Edino čudno
pri vsem je bil diplomat v domači halji.

»Čeprav sta gospoda zelo plemenita,« si je mislil Julijan,
»vendar nista dolgočasna kakor ljudje, ki prihajajo na obed
k La Molovim; sicer pa že vidim, zakaj si dovoljujeta razne

271

nespodobnosti,« si je dejal trenutek pozneje. Pogovarjala sta
se o plesalkah, ki jih je bilo občinstvo prejšnjega večera pri
nekem baletu posebno odlikovalo. Namigovala sta na pi¬
kantne zgodbice, ki so bile Julijanu in njegovi priči, poroč¬
niku 96. polka, povsem neznane. Julijan ni bil tako bedast,
da bi se bil delal, kakor da so mu znane; rad je priznal svojo
nevednost. Njegova odkritosrčnost je ugajala vitezovemu pri¬
jatelju; začel mu je pripovedovati dogodbice v najmanjših
podrobnostih, in pripovedovati je znal imenitno. Nečemu pa
se je Julijan neizmerno začudil. Pri nekem oltarju, ki so ga
pravkar postavljali sredi ceste za procesijo svetega Rešnjega
telesa, se je morala kočija za trenutek ustaviti. Pri tej pri¬
ložnosti sta si gospoda dovolila nekaj šaljivih pripomb; po
njunem je bil župnik sin nekega nadškofa. Pri markizu La
Molu bi si nikoli ne bil nihče, ki bi kdaj hotel doseči vojvod¬
sko čast, drznil spregovoriti take besede.

Dvoboj je bil v trenutku končan; Julijan je dobil kroglo
v roko; zavezali so mu jo z robci, ki so jih namočili v žganju,
in vitez Beauvoisiski je prav vljudno poprosil Julijana, da
bi ga smel popeljati domov v isti kočiji, ki ga je bila pri¬
peljala. Ko je Julijan označil kot naslov La Molov dvorec,
sta se mladi diplomat in njegov prijatelj spogledala. Julija-
nov izvožček je bil sicer tam, ampak Julijana je dosti bolj
mikal pogovor z obema gospodoma kot z dobrodušnim po¬
ročnikom 96. polka.

»Ljubi bog! Dvoboj! To je torej vse!« se je čudil Julijan.
»Kako sem srečen, da sem našel tistega kočijaža! Kakšna ne¬
sreča bi bila zame, če bi bil moral prenesti še tisto žalitev,
ki sem jo doživel v kavarni!« Zabavni pogovor je trajal skoraj
nepretrgoma. Julijan je spoznal, da ima tudi diplomatska
spakljivost svoje dobre strani.

»Dolgočasnost torej ni nujna sestavina pogovora med
ljudmi odličnega rodu,« si je dejal, »gospoda se norčujeta iz
procesije svetega Rešnjega telesa; upata si pripovedovati vse
slikovite podrobnosti prav kočljivih zgodbic. Povsem odrekati
jima morem samo razsodnost v političnih stvareh; ta ne-
dostatek pa več kot dovolj odtehtata njun ljubeznivi ton in
dovršena natančnost njunega izražanja.« Julijan je do obeh
občutil resnično naklonjenost. »Kako srečen bi bil, če bi ju
mogel večkrat videti!« si je mislil.

272

Komaj so se ločili, je že vitez Beauvoisiski hitel poizve¬
dovat o svojem nasprotniku; izvedel ni nič bogve kako si¬
jajnega.

Zelo ga je mikalo, da bi svojega nasprotnika pobliže spo¬
znal; ali bi ga smel obiskati, ne da bi trpel njegov ugled?
Dobiti je mogel le malo pojasnil in ta so bila takšna, da mu
niso vzbujala mnogo poguma.

»Saj to je strašno!« je dejal svoji priči. »Tega vendar ne
morem priznati, da sem se dvobojeval z navadnim tajnikom
gospoda La Mola in povrhu še zaradi tega, ker mi je moj
kočijaž ukradel vizitke!«

»Ni dvoma, da bi bilo moč najti v tem nekaj smešnega.«

Še istega večera sta vitez Beauvoisiski in njegov prijatelj
povsod pripovedovala, da je gospod Sorel, ki je sicer sijajen
mlad mož, nezakonski sin nekega ožjega prijatelja markiza
La Mola. To je bilo dejstvo, ki ga je vsakdo brez težave ver¬
jel. Kakor hitro se je stvar razvedela, sta blagovolila mladi
diplomat in njegov prijatelj Julijanu, ki je moral štirinajst
dni ostati v svoji sobi, napraviti nekaj obiskov. Julijan jima
je priznal, da je bil samo enkrat v svojem življenju v Operi.

»To je grozno!« sta mu dejala; »saj drugam človek sploh
ne more hoditi! Ko greste prvikrat iz hiše, morate iti po¬
slušat Grofa Oryja .«

V Operi ga je vitez Beauvoisiski predstavil slavnemu
pevcu Geronimu, ki je prav tedaj žel velikanske uspehe.

Julijan je vitezu malo manj kot dvoril; mešanica samo¬
spoštovanja, skrivnostne pomembnosti in mladeniške gizda-
vosti ga je očarala. Tako je na primer vitez nekoliko jecljal,
ker je imel čast pogosto srečavati nekega visokega gospoda,
ki je tudi jecljal. Še nikoli ni bil Julijan našel pri istem
človeku zabavne šaljivosti, združene z dovršeno uglajenostjo
vedenja, ki naj jo ubogi deželan skuša posnemati.

Videvali so ga v Operi z vitezom Beauvoisiskim; zveza
med mladeničema je dala povod, da je šlo Julijanovo ime od
ust do ust.

»No,« mu je dejal nekega dne La Mole, »vi ste torej ne¬
zakonski sin bogatega plemiča v Franche-Comteji, mojega
ožjega prijatelja?«

Markiz je prekinil Julijana, ki je hotel ugovarjati, z za¬
trdilom, da ni niti najmanj pripomogel k temu, da bi kdo
verjel tej govorici.

18  Rdeče in črno

273

»Gospod Beauvoisiski vendar ne more priznati, da se je
dvobojeval s sinom navadnega tesarja.«

»Vem, vem,« je odvrnil La Mole, »odslej bo moja skrb, da
podprem to govorico, ki mi je dobrodošla. Prositi pa vas mo¬
ram usluge, ki vas ne bo stala več kot pol ure vašega časa:
vsak dan, kadar je v Operi predstava, pojdite ob pol dvanaj¬
stih v vežo, da si ogledate odlične ljudi, ko odhajajo od pred¬
stave. Vidim, da imate včasih še podeželske kretnje; morate
se jih otresti; sicer pa ni slabo, če vsaj na pogled spoznate
visoke osebe, h katerim vas utegnem nekega dne poslati s
kakšnim naročilom. Stopite k blagajni in povejte, kdo ste;
tam boste dobili vstopnice, ki bodo že pripravljene za vas.«

274

XXXVII

KADAR IMAJO GOSPODJE PUTIKO

In dobil sem priboljšek, ne zaradi svojih
zaslug, temveč zato, ker je imel moj go¬
spod putiko.

Bertolotti

Bralca je mogoče presenetil ta prostodušni in skorajda
prijateljski ton; pozabili smo povedati, da je markiza že šest
tednov priklepala na dom putika.

Gospodična La Molova in njena mati sta bili v Hyeresu
pri markizini materi. Grof Norbert se je pomudil pri svojem
očetu samo za kakšen trenutek; bila sta si sicer zelo dobra,
ampak povedati si nista imela ničesar. Ko je bil tako La Mole
navezan samo na Julijana, je z začudenjem odkrival njegov
bogati miselni svet. Dajal mu je brati časopise. Mladi tajnik
je bil kmalu tako daleč, da je znal izbirati zanimiva mesta.
Takrat je izhajal nov časopis, ki ga je markiz sovražil iz dna
duše; prisegel si je bil, da ga ne bo nikoli bral, govoril pa je
o njem sleherni dan. Julijan se je smejal in občudoval rev¬
ščino dvoboja med oblastjo in idejo. Ta markizova malen-
kostnost mu je vrnila hladnokrvnost, ki jo je bil v dolgih
večerih, ko je bil sam v družbi tako visokega gospoda, sko¬
rajda izgubil. Markiz je bil jezen na nove čase; zato si je dal
brati Tita Livija; Julijan je sproti prevajal latinsko besedilo
in to je markiza zabavalo.

Nekega dne je markiz dejal v tistem pretirano vljudnem
tonu, ki je dostikrat šel Julijanu na živce:

»Dovolite, dragi Sorel, da vam poklonim moder frak; ka¬
dar se vam ga bo ljubilo obleči in priti k meni, boste v mojih
očeh mlajši brat grofa Chaulnesa, to se pravi, sin mojega
prijatelja, starega vojvode.«

Julijan ni prav dobro razumel, kaj to pomeni; še tistega
večera je poskusil, kako se bo obnesel obisk v modrem fraku.
Markiz je govoril z njim kakor s sebi enakim človekom. Ju¬
li janovo srce je bilo sposobno občutiti pristno vljudnost, ni

18 *

275

pa imel pojma o njenih različnih odtenkih. Preden je mar¬
kiza pičila ta muha, bi bil prisegel, da bi ga ne mogel sprejeti
bolj prijazno in obzirno. »Kakšna čudovita nadarjenost!« si
je rekel Julijan tistega večera; ko je vstal, da bi se poslovil,
se mu je markiz opravičil, da ga zaradi svojega protina ne
more spremiti.

Ta čudna domislica Julijanu ni dala miru: »Kaj pa, če se
norčuje iz mene?« se je spraševal. Šel je vprašat za. svet ab-
beja Pirarda, ki nikakor ni bil tako vljuden kakor markiz in
ki mu je odgovoril samo z žvižganjem; nato pa je začel go¬
voriti o čisto drugih stvareh. Naslednjega jutra se je prikazal
Julijan pred markizom v črni obleki; v roki je imel mapo in
pisma, ki jih je bilo treba podpisati. Markiz ga je sprejel po
stari navadi. Ko pa je zvečer prišel k njemu v modrem fraku,
je markiz govoril z njim v čisto drugačnem tonu in s prav
takšno vljudnostjo kakor prejšnji večer.

»Ker se ne dolgočasite preveč pri teh obiskih, ki jih bla¬
govolite posvečati ubogemu bolnemu starčku,« mu je dejal
markiz, »bi pač morali govoriti z njim o vseh majhnih dogod¬
kih svojega življenja, ampak odkrito in brez sleherne druge
misli kot te, da pripovedujete jasno in zabavno. Zakaj človek
se mora zabavati,« je nadaljeval markiz, »samo to je v živ¬
ljenju resnično. Vsak dan se ne more zgoditi, da bi mi kdo
v vojni rešil življenje ali pa da bi mi kdo podaril milijon;
če pa bi imel tu zraven svojega divana Rivarola, bi mi ta
sleherni dan odvzel uro trpljenja in dolgega časa. V času
emigracije sva se dostikrat videla v Hamburgu ...«

In markiz je začel pripovedovati Julijanu zgodbice, ki jih
je bil doživel Rivarol s Hamburžani; morali so biti zmeraj
zbrani vsaj štirje, da so lahko razumeli njegove dovtipe.

Ker je že bil markiz navezan na družbo malega abbeja,
si ga je včasih rad malo privoščil. Najrajši je izzival Julija-
nov ponos. Ker je markiz zahteval, da govori resnico, je Ju¬
lijan sklenil, da pove vse; dve stvari pa je hotel zamolčati:
svoje strastno občudovanje imena, ki je spravljalo markiza
v slabo voljo, in pa svojo popolno brezbožnost, ki se ni nič
kaj podala bodočemu župniku. Njegova dogodivščina z vi¬
tezom Beauvoisiskim mu je prišla prav kakor nalašč. Markiz
se je do solz nasmejal zaradi tistega prizora v kavarni v ulici
Saint-Honore, ko ga je kočijaž obsul z umazanimi psovkami.

276

To je bil čas popolne odkritosrčnosti med gospodarjem in
varovancem.

La Mola je zanimal Julijanov nenavadni značaj. Sprva je
godil Julijanovim smešnostim, zato da je lahko užival nad
njimi; kmalu pa se mu je zdelo zanimivejše, da je neopazno
popravljal mladeničeva napačna naziranja. »Drugi deželani,
ki pridejo v Pariz, občudujejo vse od kraja,« si je mislil mar¬
kiz, »ta pa vse od kraja sovraži. Preveč se narejajo, ta pa se
premalo, in tepci ga imajo za tepca.«

Markizova putika se je zaradi hude zime zavlekla in je
trajala več mesecev.

»Človek se naveže na lepega lovskega psa,« si je govoril
markiz, »zakaj me je torej tako sram, da sem naklonjen temu
malemu abbeju? Posrečen je. Z njim ravnam kakor s sinom;
kaj je v tem neumestnega? Ta muha me bo, če mi ostane,
veljala mogoče kakšen diamant za petsto zlatnikov v moji
oporoki.«

Kakor hitro je markiz spoznal trdni značaj svojega varo¬
vanca, mu je sleherni dan zaupal kakšno novo nalogo.

Julijan je z grozo opazil, da se je visokemu gospodu vča¬
sih primerilo, da mu je v isti zadevi dal nasprotujoče si
ukaze.

To bi bilo utegnilo Julijanu močno škodovati. Zato ni več
delal z njim, ne da bi prinesel s seboj zapisnik, v katerega
je zapisoval vse markizove odredbe, ki jih je dajal markizu
v podpis. Julijan je najel pisarja, da je prepisoval vse od¬
redbe, ki so bile v zvezi s posameznimi zadevami, v posebne
sezname. V teh seznamih so bili tudi prepisi vseh pisem.

To početje se je sprva zdelo markizu višek smešnosti in
dolgočasnosti. Prej kot čez dva meseca pa je spoznal vse nje¬
gove dobre strani. Julijan mu je predlagal, naj si najame
kakšnega bivšega bančnega uradnika, ki bi mu vodil dvojno
knjigovodstvo o vseh dohodkih in izdatkih s posestev, ka¬
terih uprava je bila v Julijanovih rokah.

Te odredbe so tako osvetlile markizove poslovne zadeve,
da si je lahko privoščil zabavo in poskusil dve ali tri kupčije
brez pomoči svojega posrednika, ki ga je vselej okradel.

»Vzemite tri tisoč frankov zase,« je dejal nekega dne svo¬
jemu mlademu ministru.

»Gospod, če to storim, bi me utegnil kdo grajati.«

»Kaj torej želite?« je povzel markiz nejevoljno.

277

»Da blagovolite svojeročno napisati ta ukrep v zapisnik;
s tem mi zagotovite vsoto treh tisoč frankov. Sicer pa je bil
abbe Pirard tisti, ki si je bil izmislil vse to knjigovodstvo.«

Markiz je z zdolgočasenim obrazom markiza Moncada, ki
posluša blagajniško poročilo svojega tajnika Poissona, zapisal
svoj ukrep v zapisnik.

Kadar se je zvečer prikazal Julijan v modrem fraku, nista
z markizom nikoli govorila o kupčijah. Markizova dobrohot¬
nost je bila za stalno razbolelo samoljubje našega junaka
tako laskava, da je kmalu proti svoji volji začutil nekakšno
ljubezen do ljubeznivega starega gospoda. To sicer ne po¬
meni, da je bil Julijan čustven, kakor razumejo to besedo v
Parizu; ni pa bil brezčuten, in res je tudi, da od smrti starega
štabnega zdravnika ni bil nihče govoril z njim tako dobro¬
hotno. Z začudenjem je opazil, da markiz v svoji vljudnosti
prizanaša njegovemu samoljubju, česar pri starem ranocel¬
niku ni bil nikoli doživel. Končno je tudi prišel na to, da je
bil stari zdravnik bolj ponosen na svoj križec kot markiz na
svoj modri trak. Že markizov oče je bil visok gospod.

Nekega dne, ko je bil po jutranji avdienci Julijan v črni
obleki službeno pri markizu, ga je tako zabaval, da ga je
markiz zadržal kar dve uri; hotel mu je po vsej sili podariti
nekaj bankovcev, ki mu jih je bil pravkar prinesel njegov
posrednik z borze.

»Upam, gospod markiz, da ne nasprotuje globokemu spo¬
štovanju, ki sem vam ga dolžan, če vas prosim, da mi dovolite
besedico.«

»Govorite, prijatelj!«

»Blagovolite, gospod markiz, da odklonim to darilo. Ni
namenjeno človeku v črnem fraku in bi docela pokvarilo
položaj, ki ga blagovolite prenašati pri človeku v modrem
fraku.« Priklonil se je na vso moč spoštljivo in odšel, ne da
bi se ozrl.

Ta poteza je markiza zabavala. Zvečer je to povedal ab-
beju Pirardu.

»Slednjič vam moram vendar nekaj priznati, dragi abbe.
Poznam skrivnost Julijanovega rojstva in dovoljujem vam,
da nikomur ne prikrivate tega, kar sem vam zaupal.«

»Njegovo vedenje davi je bilo plemenito,« je pomislil mar¬
kiz, »in podelil mu bom plemstvo.«

Nekaj časa pozneje je markiz končno lahko šel iz hiše.

278

»Pojdite za dva meseca v London,« je dejal Julijanu.
»Posebni sli ali druge zaupne osebe vam bodo prinašali
pisma, ki jih bom prejemal in ki jim bom pripisal svoje pri¬
pombe. Vi boste pisali odgovore in mi pisma vračali, in sicer
vsako pismo s svojim odgovorom. Izračunal sem, da bo za¬
muda znašala komaj pet dni.«

V poštnem vozu se je na poti v Calais Julijan čudil, kako
malenkostni so opravki, zaradi katerih ga pošiljajo na pot.

Ne bomo pripovedovali, s kakšnimi občutki sovraštva in
skorajda groze je stopil na angleška tla. Saj poznamo njegovo
blazno strast za Bonaparta. V slehernem častniku je videl
kakšnega sira Hudsona Loweja, v slehernem visokem gospodu
kakšnega lorda Bathursta, kako pripravlja nesramne ukrepe
za bivanje na Sveti Heleni in dobiva za plačilo deset let
ministrovanja.

V Londonu se je končno seznanil z visokim gizdalinstvom.
Navezal je stike z nekaterimi mladimi ruskimi velikaši, ki so
ga uvedli v svoje skrivnosti.

»Vi ste rojeni za to, dragi Sorel,« so mu govorili; »od na¬
rave imate tisti hladni izraz, ki je tisoč milj daleč od trenut¬
nih občutkov  in ki si ga vsi prizadevamo doseči.«

»Vi ne razumete svojega stoletja,« mu je govoril knez
Korazov; » delajte zmerom nasprotno od tistega, kar od vas
pričakujejo.  To je, na mojo čast, edina vera naše dobe. Ne
bodite niti nori niti spakljivi, kajti sicer bodo od vas priča¬
kovali norosti in spakljivosti, in predpisu ne bi bilo zado¬
ščeno.«

Julijan se je nekega dne ovenčal s slavo v salonu vojvode
Fitz-Folkeja, ki ga je bil povabil na obed hkrati s knezom
Korazovim. Na obed je bilo treba čakati več kot uro. Še
danes se mladi poslaniški tajniki v Londonu pogovarjajo o
tem, kako se je vedel Julijan med kakšnimi dvajsetimi ose¬
bami, ki so čakale na začetek obeda. Njegov obraz je bil ne¬
popisen.

Proti volji svojih prijateljev, raznih dandyjeo,  je hotel
videti slavnega Filipa Vana, edinega filozofa, ki ga je rodila
Anglija po Locku. Našel ga je v ječi, kjer je sedel že sedmo
leto.

»Plemstvo v tej deželi ne pozna šale,« je pomislil Julijan;
»vrhu tega je Vane onečaščen, oklevetan, in tako dalje.«

279

Julijan ga je našel dobre volje; jeza plemstva je filozofa
malo da ne zabavala. Ko je Julijan odhajal iz ječe, si je dejal:
»To je edini veseli človek, ki sem ga videl na Angleškem.«

»Najkoristnejša misel za tirane je božja misel,«  mu je bil
rekel Vane ...

O drugem delu njegovega filozofskega sistema raje mol¬
čimo, ker je ciničen.

Ko se je Julijan vrnil v domovino, ga je La Mole. vprašal:
»Kakšno zabavno mnenje mi prinašate o Angliji ...?« Julijan
je molčal. »Kakšno mnenje mi prinašate, zabavno ali ne?« je
ponovil markiz živahno.

»Prvič,« je dejal Julijan, »je najbolj pametni Anglež eno
uro na dan blazen; obišče ga demon samomora, ki je bog te
dežele.

Drugič, duhovitost in genialnost izgubita petindvajset od¬
stotkov vrednosti, brž ko se izkrcata v Angliji.

Tretjič, na svetu ni nič tako krasnega, čudovitega in
ganljivega kakor so angleške pokrajine.«

»Zdaj pa pridem jaz na vrsto,« je odvrnil markiz.

»Prvič, kaj vam pride na um, da pripovedujete na plesu
pri ruskem poslaniku, da je na Francoskem tristo tisoč petin¬
dvajsetletnih mladeničev, ki strastno hrepenijo po vojni? Mar
mislite, da vam bodo kralji za to hvaležni?«

»Človek ne ve, kako naj govori z našimi velikimi diplo¬
mati,« je dejal Julijan. »S pravo obsedenostjo začenjajo resne
razprave. Če se človek omeji na časnikarske puhlice, ga
imajo za bedaka. Če si dovoli kaj resničnega in novega, so
začudeni, ne vedo kaj bi odgovorili, in vam naslednjega dne
ob sedmih zjutraj sporočijo po prvem poslaniškem tajniku,
da ste bili nespodobni.«

»To ni slabo,« je odvrnil markiz smeje se. »Sicer pa sta¬
vim, gospod globokomislec, da niste uganili, po kaj ste šli na
Angleško.«

»Oprostite,« je odgovoril Julijan, »šel sem tja, da bi en¬
krat tedensko obedoval pri kraljevem poslaniku, ki je naj-
vljudnejši človek na svetu.«

»Po tale križec ste šli,« mu je dejal markiz; »ne maram,
da bi slačili črni frak, obenem pa sem se privadil zabavnemu
tonu, ki sem si ga osvojil v občevanju s človekom v modrem
fraku. Do novega ukaza si dobro zapomnite tole: kadar bom
videl ta križec, boste mlajši sin mojega prijatelja vojvode

280

Chaulnesa, ki je že šest mesecev v diplomatski službi, ne
da bi o tem kaj slutil. Zapomnite si,« je dostavil markiz z
zelo resnim obrazom in na kratko prekinil sleherni poskus,
da bi se mu Julijan zahvalil, »zapomnite si, da nočem, da bi
se izneverili svojemu poklicu. To je vselej napačno in ne¬
sreča za pokrovitelja kakor tudi za varovanca. Kadar vas
bodo začele moje pravde dolgočasiti ali kadar mi ne boste
več pogodu, bom izposloval za vas kakšno dobro župnijo,
kakršno ima naš prijatelj abbe Pirard, in prav nič več,«  je
zelo suho pristavil markiz.

Križec se je močno prilegel Julijanovemu ponosu; odslej
je bil veliko bolj zgovoren. Zdelo se mu je, da ga manj po¬
gosto žalijo in da ne prežijo več tako zelo na njegove besede,
ki niso bile zmerom bogve kako vljudne; sicer pa med živah¬
nim pogovorom take besede lahko uidejo vsakomur.

Križcu se je imel zahvaliti za izreden obisk; obiskal ga je
baron Valenod, ki je prišel v Pariz, da se zahvali ministrstvu
za svoje baronstvo in se sporazume z njim. Bil je na tem, da
ga imenujejo namesto Renala za verriereskega župana.

Julijan se je moral na tihem smejati, ko mu je Valenod
namignil, da so odkrili, da je Renal jakobinec. Dejstvo je
bilo, da je bil novi baron pri ponovnih volitvah, ki so se pri¬
pravljale, kandidat ministrstva, liberalci pa so na velikem
okrožnem volilnem shodu, ki je bil v resnici skrajno ultra,
podprli Renala.

Zaman si je Julijan prizadeval, da bi kaj izvedel o gospe
Renalovi. Zdelo se je, da se baron spominja, da sta nekoč bila
z Julijanom tekmeca, in ostal je nepristopen. Končno je za¬
prosil Julijana glasu njegovega očeta za bližnje volitve. Juli¬
jan mu je obljubil, da mu bo pisal.

»Predstaviti bi me morali gospodu markizu La Molu, go¬
spod vitez.«

»Res, moral bi,«  je pomislil Julijan, »ampak takšnega
malopridneža...!«

»Resnično,« je odgovoril, »preveč neznatna oseba sem, da
bi mogel koga predstaviti.«

Julijan je vse povedal markizu; zvečer mu je pripovedo¬
val o Valenodovih nakanah kakor tudi o njegovem dejanju in
nehanju od leta 1814.

»Ne samo, da mi boste jutri predstavili novega barona,«
mu je odvrnil markiz z zelo resnim obrazom, »temveč ga tudi

281

povabim za pojutrišnjem na obed. To bo eden naših novih
prefektov.«

»V tem primeru,« je odvrnil Julijan hladno, »prosim za
svojega očeta mesto ravnatelja ubožnostnega sklada.«

»No, naj bo,« je dejal markiz in spet pokazal vesel obraz.
»Velja! Pričakoval sem moralne pridige. Razvijate se.«

Valenod je povedal Julijanu, da je pred kratkim umrl
predstojnik verriereskega loterijskega urada. Julijanu se je
zdelo zabavno, da bi tisto mesto dobil Cholin, tisti stari tepec,
čigar prošnjo je bil nekoč pobral v La Molovi delovni sobi.
Markiz se je od srca smejal tisti prošnji, ko mu jo je Julijan
bral in mu dal podpisati pismo, v katerem je prosil finančno
ministrstvo za to službo.

Komaj je bil Cholin imenovan, je Julijan izvedel, da je
deputacija iz okrožja prosila to mesto za Grosa, znamenitega
geometra; plemeniti mož je imel samo štirinajststo frankov
letnih dohodkov in je vsako leto posojal po šeststo frankov
predstojniku loterijskega urada, ki je pravkar umrl, da mu
je pomagal rediti družino.

Julijan se je začudil samemu sebi, da je mogel storiti kaj
takega. »Saj ni nič,« si je dejal; »treba se bo sprijazniti s še
drugačnimi krivicami, če hočem kaj doseči; pa še skrivati jih
bom moral znati za lepimi čustvenimi besedami. Ubogi Gros!
On je zaslužil križec, jaz pa sem ga dobil, in delati moram
v duhu vlade, ki mi ga je podelila.«

282

XXXVIII

KATERO ODLIKOVANJE JE NAJBOLJ IMENITNO?

»Tvoja voda me ne osveži,« je dejal žejni
genij. — »In vendar je to najbolj hladni
studenec vsega Diar-Bekira.«

Pellico

Nekega dne se je Julijan vrnil z ljubkega villequierskega
posestva ob bregovih Sene; to posestvo je La Mole rad ob¬
iskoval, ker je bilo izmed njegovih posestev edino, ki je bilo
nekoč last slavnega Bonifacija La Mola. Doma v dvorcu je
našel markizo in njeno hčer, ki sta se pravkar vrnili iz Hye-
resa.

Zdaj je bil Julijan dandy  in je poznal umetnost, kako je
treba živeti v Parizu. Z gospodično La Molovo je bil dovršeno
hladen. Videti je bilo, kot da se prav nič ne spominja časa,
ko ga je tako prešerno in veselo spraševala o podrobnostih
njegovega padca s konja.

Gospodični La Molovi se je zdelo, da je zrasel in da je še
bolj bled. V njegovi postavi in v njegovih kretnjah ni bilo
več ničesar podeželskega; ni pa bilo tako z njegovim govor¬
jenjem; v njem je bilo še zmerom opaziti preveč resnobe,
preveč stvarnosti. Kljub tem pametnim lastnostim ni imela
njegova govorica ničesar ponižnega: bila je ponosna; samo
to je bilo čutiti, da še zmerom gleda na stvari preveč resno.
Videti je bilo, da je človek, ki zna vztrajati pri tem, kar
govori.

»Manjka mu lahkotnosti, ne pa duhovitosti,« je dejala
gospodična La Molova svojemu očetu, ko se je z njim šalila
zaradi križca, ki ga je bil dal Julijanu. »Moj brat vas je prosil
zanj osemnajst mesecev, in on je La Mole...«

»Že res, ampak Julijan zna človeka presenetiti; to se pač
nikoli ni pripetilo La Molu, ki mi o njem govorite.«

Naznanili so prihod vojvode Retza.

Matilda je začutila, da jo je popadlo nepremagljivo ze¬
hanje; videla je spet starodavno pozlato in stare goste oče-

283

tovega salona. Pred seboj je jasno videla sliko dolgočasnega
življenja, ki jo spet čaka v Parizu. In vendar se ji je v Hye-
resu tožilo po Parizu.

»Saj sem vendar stara devetnajst let!« si je mislila; »to je
vendar srečna doba, kakor pravijo vsi tile puhleži z zlato
obrezo!« Zagledala se je v osem ali deset knjig novih poezij,
ki so se bile med njenim potovanjem po Provansi nakopičile
na polici v salonu. Imela je nesrečo, da je bila bolj duhovita
od Croisenoisa, Caylusa, Luža in drugih svojih prijateljev.
V duhu je že slišala, kaj vse ji bodo načvekali o lepem nebu
provansalskem, o poeziji, o jugu in tako dalje.

Njene tako lepe oči, ki je v njim dremalo najgloblje
dolgočasje, in kar je še hujše, obup nad tem, da bi kdaj
mogla najti kakšno zabavo, so obvisele na Julijanu. Ta vsaj
ni bil do pike tak kakor vsi drugi.

»Gospod Sorel, ali pridete nocoj na ples k Retzovim?« je
vprašala na kratko s tistim živahnim glasom, ki ga imajo
ženske iz visoke družbe in ki ni prav nič ženski.

»Gospodična, nisem še imel časti, da bi bil predstavljen
gospodu vojvodi.« (Človek bi dejal, da so te besede in ta
naslov bile kakor trnje v ustih ponosnega fanta z dežele.)

»Naročil je mojemu bratu, naj vas pripelje k njemu; in
če bi prišli tja, bi mi povedali podrobnosti o villequierskem
posestvu; spomladi verjetno pojdemo tja. Rada bi vedela, ali
je v gradu mogoče bivati in ali je okolica v resnici tako lepa,
kakor pravijo. Na svetu je toliko nezaslužene slave!«

Julijan ni odgovoril.

»Pridite na ples z mojim bratom,« je pristavila zelo suho.

Julijan se je spoštljivo priklonil. »Tako bom moral celo
sredi plesa vsem rodbinskim članom polagati račune. Mar ni¬
sem plačan kot poslovodja?« In v svoji nejevolji je še prista¬
vil: »Bogve ali ne bo nazadnje tisto, kar bom povedal hčeri,
nasprotovalo očetovim, bratovim in materinim nameram? To
je pravi dvor neodvisnega vladarja. Človek bi moral biti
popolna ničla, pri tem pa ne bi nikoli nikomur smel dajati
priložnosti, da bi se nad njim pritoževal!

Kako mi je zoprna ta punčara!« si je mislil, ko je zrl za
gospodično La Molovo, ki jo je bila njena mati poklicala, da
bi jo predstavila različnim prijateljicam. »Sleherno modo
pretirava; obleka ji kar leze z ramen... bleda je še bolj kot
pred svojim potovanjem ... Kakšne brezbarvne lase ima, tako

284

neusmiljeno svetle! Človek bi rekel, da sije dan skozi nje...
Koliko ošabnosti je v njenem pozdravu, v njenem pogledu!
Nosi se kakor kraljica!«

Gospodična La Molova je poklicala svojega brata, ki je
prav v tistem trenutku odhajal iz salona.

Grof Norbert je stopil k Julijanu:

»Dragi Sorel,« mu je dejal, »kje naj vas poiščem opolnoči,
da greva k Retzu na ples? Izrecno mi je bil naročil, naj vas
pripeljem.«

»Dobro vem, komu sem dolžnik za tolikšno ljubeznivost,«
je odgovoril Julijan z globokim priklonom.

Ker ni mogel v vljudnem in skorajda prizadevnem tonu,
v katerem je Norbert govoril z njim, najti prav ničesar, kar
bi mu mogel očitati, je v svoji nejevolji začel vrtati po svojem
odgovoru, ki ga je dal Norbertu na njegove ljubeznive besede.
Našel je v njem odtenek podlosti.

Ko je zvečer prišel na ples, ga je osupila krasota Retzo-
vega dvorca. Privoz je bil pokrit z velikanskim šotorom iz
živo rdeče jadrovine, posejane z zlatimi zvezdami; kaj lep¬
šega bi si človek težko izmislil. Pod šotorom pa je bilo dvo¬
rišče spremenjeno v gaj cvetočih pomarančevcev in olean¬
drov. Ker so bile posode skrbno skrite v zemlji, je bilo videti,
kot da rasejo pomarančevci in oleandri naravnost iz tal. Pot,
po kateri so hitele kočije, je bila posuta s peskom.

Vse to se je našemu deželanu zdelo nekaj izrednega.
O taki krasoti se mu doslej ni bilo niti sanjalo; v trenutku
v njegovi živahni domišljiji ni bilo več sledu o slabi volji.
Ko sta se peljala na ples, je bil Norbert v kočiji ves srečen,
Julijan pa je videl vse črno; ko pa sta dospela na dvorišče,
sta se vlogi zamenjali.

Norbert je bil dovzeten samo za nekatere podrobnosti, ki
jih sredi tolikšne krasote niso mogli prav skrbno izdelati.
Ocenjeval je, koliko je vsaka stvar veljala, in čim bolj se je
bližal vsoti, tem bolj je Julijan opažal, kako postaja skorajda
ljubosumen in kako podlega slabemu razpoloženju.

Julijan pa je očaran, poln občudovanja in skorajda bo¬
ječe, v silnem razburjenju stopil v prvi salon, kjer je bil ples.
Pri vratih v drugi salon se je vse trlo in množica je bila tako
gosta, da se mu ni bilo mogoče preriniti skozi njo. Okrasje
tega salona je prikazovalo granadsko Alhambro.

285

»Kraljica nocojšnjega plesa je, to moramo priznati,« je
dejal neki mladenič z brčicami, čigar rama je tiščala Julijana
v prsi.

»Gospodična Fourmontova, ki je bila vso zimo najlepša,«
mu je odvrnil njegov sosed, »je že opazila, da je potisnjena
na drugo mesto; le poglej, kako čudno se drži!«

»Res je, vsa jadra razpenja, da bi ugajala. Samo poglej
jo, kako ljubko se smehlja zdajle, ko sama pleše to. figuro.
Na mojo čast, to je več kot zabavno!«

»Gospodična La Molova pa, kakor je videti, zna prema¬
govati veselje, ki ji ga vzbuja njen uspeh, katerega se seveda
prav dobro zaveda. Človek bi rekel, da se boji ugajati tistim,
s katerimi govori.«

»Imenitno! To je prava umetnost zapeljevanja.«

Julijan si je zaman prizadeval, da bi videl tisto zapeljivo
žensko; sedem ali osem moških, ki so bili večji od njega, mu
je bilo napoti, da je ni mogel videti.

»V njeni plemeniti hladnosti je dokaj spogledljivosti,« je
pripomnil mladenič z brčicami.

»In velike modre oči, ki jih tako počasi povesi v trenutkih,
ko bi dejal, da se bodo zdaj zdaj izdale!« je odvrnil sosed.
»Pri moji veri, ne moreš si misliti večje spretnosti.«

»Poglej, kako vsakdanji obraz ima lepa Fourmontovka
zraven nje,« se je oglasil tretji.

»Ta zadržani izraz pomeni: Koliko ljubeznivosti bi vam
znala razodeti, če bi bili mož, ki me je vreden!«

»In kdo naj bo vreden božanske Matilde?« je dejal prvi;
»kakšen vladajoči knez, lep, duhovit, brezhibne postave, ju¬
nak v vojni in star kvečjemu dvajset let...«

»Nezakonski sin ruskega carja..., ki bi mu za to ženitev
dali kakšno vladavino, ali pa preprosto grof Thaler, ta pre¬
oblečeni kmet...«

Pri vratih ni bilo več gneče; Julijan je lahko vstopil.

»Če je v očeh teh lutk res tako imenitna, potem pač za¬
služi, da si jo ogledam,« je pomislil. »Bom vsaj vedel, kaj je
za te ljudi popolnost.«

Ko jo je iskal z očmi, se je Matilda ozrla vanj. »Dolžnost
me kliče,« si je dejal Julijan; slaba volja ga je minila; ostala
je zapisana samo še na njegovem obrazu. Gnala ga je rado¬
vednost in občutil je nekakšno zadovoljstvo, ki ga je Matil-
dina globoko pod ramena spuščena obleka še povečala, kar

286

je bilo pravzaprav malo laskavo za njegovo samoljubje.
»Njena lepota je mladost,« je pomislil. Med njima je bilo pet
ali šest mladih ljudi; Julijan je spoznal med njimi tudi tista
dva, ki ju je bil poslušal pri vratih.

»Vi, gospod, ki ste bili vso zimo tukaj,« mu je rekla, »ali
ni res, da je to najlepši ples letošnjega leta?«

Julijan ni odgovoril.

»Ta Coulonova četvorka se mi zdi čudovita; in te dame jo
plešejo odlično.«

Mladi gospodje so se ozrli, da bi videli, kdo je srečni člo¬
vek, od katerega je po vsej sili hotela dobiti odgovor. Ta pa
ni bil posebno spodbuden.

»Jaz ne morem biti dober sodnik, gospodična; vse svoje
dni se ukvarjam s pisanjem; to je prvi tako razkošni ples,
ki sem ga videl.«

Mladeniči z brčicami so se zgražali.

»Vi ste moder človek, gospod Sorel,« je nadaljevala z zme¬
raj večjim zanimanjem; »vi gledate na vse te plese, na vse te
slovesnosti kot filozof, kot Jean-Jacques Rousseau. Takim ne¬
umnostim se samo čudite, mikajo pa vas ne.«

Te besede so zadele Julijana v živo in mu prepodile iz
srca sleherno varljivo upanje. Njegova usta so dobila izraz
prezira, ki je bil mogoče nekoliko pretiran.

»Jean- Jacques Rousseau,« je odvrnil, »je v mojih očeh
samo velik tepec, kadar se mu zljubi soditi o visoki družbi;
nikoli je ni razumel; obnašal se je v njej kakor lakaj, ki se je
povzpel na položaj.«

»Spisal je Contrai Social,«  je dejala Matilda z glasom,
polnim oboževanja.

»Medtem ko pridiga o republiki in prevratu vseh monar¬
hističnih dostojanstev, je ves pijan od sreče, če kakšen voj¬
voda po obedu krene s svojega vsakdanjega sprehoda, da
pospremi kakšnega njegovega prijatelja.«

»Ah, da, vojvoda Luksemburški v Montmorencyju, ki
spremlja nekega gospoda Coindeta proti Parizu...,« je od¬
vrnila gospodična La Molova, ki se je z vso dušo predajala
prvi nasladi učenosti. Opajala se je s svojim znanjem nekako
tako kakor akademik, ki je odkril kralja Feretrija. Julijanovo
oko je ostalo prodorno in strogo. Matilda je doživela trenutek
navdušenja; hladnost njenega sobesednika pa jo je docela

287

zmedla. Temu se je tem bolj čudila, ker je ponavadi ona tako
učinkovala na druge.

V tistem trenutku se je skušal markiz Croisenois z vso
naglico približati gospodični La Molovi. Za trenutek je obstal
tri korake pred njo; gneča ga je ovirala, da bi se ji bolj pri¬
bližal. Gledal jo je in se smehljal oviri. Zraven njega je stala
mlada markiza Rouvrayeva, Matildina sestrična. Opirala se
je na komolec svojega soproga, s katerim je bila poročena šele
štirinajst dni. Markiz Rouvray, ki je bil tudi sam še zelo
mlad, je razkazoval vso bedasto zaljubljenost, kakršne je
sposoben mož, ki je sklenil zakon po dogovoru in samo s po¬
sredovanjem notarjev in ki je potem odkril v svoji ženi do¬
vršeno krasotico. Markiza Rouvraya je po smrti nekega zelo
starega strica čakal vojvodski naslov.

Medtem ko je markiz Croisenois, ki ni mogel skozi gnečo,
smehljajoč se gledal Matildo, je uprla svoje velike, nebesno
modre oči vanj in v njegove sosede. »Kaj je bolj plitvega kot
vsa ta gruča?« si je rekla. »Na primer ta Croisenois, ki bi me
rad poročil; krotak je, vljuden in dovršenega vedenja kakor
Rouvray. Če ne bi bili tako strašno dolgočasni, bi bili prav
ljubeznivi. Tudi on bo hodil z menoj na plese s prav takim
omejenim in zadovoljnim obrazom. Leto dni po poroki pa
bodo moja kočija, moji konji, moje obleke, moj grad dvajset
milj od Pariza, vse to seveda na moč lepo, kakor ustvarjeni za
to, da bo kakšna jara gospa, na primer grofica Roivillova,
umirala od zavisti; in kaj potem? ...«

Matilda se je že vnaprej dolgočasila. Markizu Croisenoisu
se je posrečilo, da se ji je približal in spregovoril z njo; ona
pa je sanjala in ga ni poslušala. Zvok njegovih besed se je
zanjo mešal s plesnim vrvežem. Nehote je z očmi spremljala
Julijana, ki se je bil oddaljil s spoštljivim, toda ponosnim in
nezadovoljnim obrazom. V nekem kotu, daleč od valujoče
množice, je zagledala grofa Altamiro, ki je bil v svoji domo¬
vini obsojen na smrt in ki ga bralec že pozna. Pod Ludvi¬
kom XIV. se je bila neka njegova sorodnica omožila z nekim
knezom Contijem; spomin na to ga je nekoliko varoyal pred
kongregacijsko policijo.

»V mojih očeh odlikuje moža samo smrtna obsodba,« je
razmišljala Matilda; »to je edina stvar, ki je ne more nihče
kupiti.

288

Glej no, ta duhoviti izrek se mi je pa posrečil! Kakšna
škoda, da mi ni prišel na misel pri kakšni priložnosti, kjer
bi mi delal čast!« Matilda je imela preveč okusa, da bi vple¬
tala v pogovor že vnaprej pripravljen duhovit izrek; bila pa
je preveč nečimrna, da ne bi bila očarana od same sebe. Od¬
sev sreče ji je razjasnil lice in pregnal z njega prejšnje vidno
dolgočasje. Markiz Croisenois, ki je še zmeraj govoril z njo,
je mislil, da sme v tem videti uspeh svojih besed, in postal
je še bolj zgovoren.

»Kaj bi imel kakšen zlobnež oporekati mojemu izreku?«
se je vprašala Matilda. »Kritiku bi odgovorila: baronski ali
vikontski naslov si lahko kupiš; križec ti podelijo; moj brat
ga je pravkar dobil, pa kaj je napravil takega? Tudi službeni
položaj si lahko pridobiš. Deset let vojaške službe ali pa so¬
rodnik v vojnem ministrstvu, pa si poveljnik eskadrona ka¬
kor Norbert. Veliko premoženje... to je še najbolj težavno
in zato tudi najbolj zaslužno. Res smešno! Vse to je prav na¬
sprotno tistemu, kar trdijo knjige ... No, kdor hoče biti bogat,
se oženi z Rotschildovo hčerjo.

Resnično, moja domislica je globoka. Smrtna obsodba je
še edina stvar, za katero se ni še nikoli nihče potegoval.«

»Poznate grofa Altamiro?« je vprašala Croisenoisa.

Videti je bilo, da prihaja iz takih daljav in da ima to
vprašanje tako malo opraviti s tistim, kar ji je zadnjih pet
minut pripovedoval ubogi markiz, da je prišla njegova lju¬
beznivost iz tira. Pa je bil vendar duhovit človek in je slovel
kot tak.

»Matilda ima svoje posebnosti,« si je mislil; »to je ne¬
prijetno, ampak svojemu soprogu bo ustvarila tako sijajen
družbeni položaj! Ne vem, kako ta markiz La Mole to na¬
pravi! Zveze ima z najpomembnejšimi ljudmi vseh strank;
človek je, ki je ne more zavoziti. Sicer pa te Matildine po¬
sebnosti lahko veljajo tudi za genialnost. Če je človek viso¬
kega rodu in ima dosti denarja, potem genialnost ni smešna,
potem je to najodličnejši človek! Sicer pa se ji, kadar hoče,
posreči sijajna mešanica duhovitosti, značajnosti in primernih
domislic, ki je vzor popolne ljubeznivosti...« Ker je istočasno
težko dobro opravljati dve stvari, je markiz odgovarjal Ma¬
tildi s praznim izrazom in kakor da bi predaval lekcijo:

»Kdo ne pozna ubogega Altamire?«

19 Rdeče in črno

289

In začel ji je pripovedovati zgodbo njegove zgrešene,
smešne in brezsmiselne zarote.

»Res brezsmiselno,« je odgovorila Matilda, kakor bi go¬
vorila sama s seboj; »je pa le mož dejanja. Videti hočem
pravega moškega; pripeljite mi ga!« je dejala markizu, ki je
bil zelo ogorčen.

Grof Altamira je bil eden izmed najbolj odkritih obču¬
dovalcev ponosnega in skorajda nesramnega obraza gospo¬
dične La Molove; po njegovem mnenju je bila ena najlepših
žensk v Parizu.

»Kako krasna bi bila na prestolu!« je dejal Croisenoisu;
in dal se je brez omahovanja odpeljati k njej.

Ne manjka ljudi na svetu, ki bi radi trdili, da ni ničesar
bolj neokusnega kot zarota; to diši po jakobinstvu. In kaj
je gršega kot jakobinec brez uspeha?

Matilda je nekoliko posmehljivo gledala Altamiro, ki je
bil tako liberalen do Croisenoisa; toda poslušala ga je z
veseljem.

»Zarotnik na plesu, to je čedno protislovje,« je premišlje¬
vala. Zdelo se ji je, da ima ta njen zarotnik s svojimi črnimi
brki obraz počivajočega leva; kmalu pa je opazila, da pozna
njegov duh le eno smer: korist, občudovanje vsega, kar je
koristno.

Mladi grof je sodil, da ni ničesar, kar bi bilo vredno
njegove pozornosti, razen tistega, kar bi moglo dati njegovi
domovini vlado dveh zbornic. Z veseljem je zapustil Matildo,
najlepšo žensko na plesu, ker je videl, da je vstopil neki pe¬
rujski general.

Ubogi Altamira je bil obupan nad Evropo, kakršno je bil
ustvaril Metternich, in se je zato tolažil samo še z mislijo, da
bodo mogle države Južne Amerike, ko bodo krepke in mo¬
gočne, dati Evropi tisto svobodo, ki jim jo je poslal Mira-
beau.*

Matildi se je bil približal vrtinec mladih gospodov z brči¬
cami. Dobro je videla, da Altamira ni bil očaran, in njegov
odhod jo je užalil; videla je, kako mu žari črno oko, ko je
govoril s perujskim generalom. Gospodična La Molova si je
ogledovala mlade Francoze s tisto posebno resnostjo, ki je ni

* Ta stran je bila napisana 25. julija 1830 in natisnjena 4. av¬
gusta istega leta. (Op. izdaj.)

290

znala posnemati nobena njena tekmica. »Kateri izmed njih,«
je premišljala, »bi se mogel dati obsoditi na smrt, tudi če bi
imel za to najugodnejše pogoje?«

Njen Čudni pogled je bil všeč tistim, ki so imeli malo duha,
druge pa je vznemirjal. Bali so se kakšne zbadljive domislice,
ki bi bilo nanjo težko odgovoriti.

»Visok rod daje človeku sto lastnosti, katerih odsotnost bi
me žalila; to vidim na Julijanovem zgledu,« si je mislila Ma¬
tilda; »okrne pa tiste duševne vrline, ki privedejo človeka
do smrtne obsodbe.«

V tistem trenutku je dejal nekdo zraven nje: »Ta grof
Altamira je drugi sin kneza San Nazaro-Pimentela; nekdo
iz Pimentelove rodbine je poskusil rešiti Konradina, ki je bil
obglavljen leta 1268. To je ena najplemenitejših neapeljskih
rodbin.«

»No, to je lep dokaz za moje načelo: visok rod odvzame
značaju tisto silo, brez katere se človek ne da obsoditi na
smrt,« si je rekla Matilda. »Nocoj mi je torej usojeno, da se
prerekam s pametjo. Ker sem torej samo ženska kakor kakšna
druga, no, bom pa plesala!« Vdala se je prošnjam markiza
Croisenoisa, ki jo je že pol ure moledoval za hitro polko. Da
bi se razvedrila od svoje smole v filozofiji, je hotela biti Ma¬
tilda kolikor mogoče zapeljiva; Croisenois je bil očaran.

Niti ples niti želja, da bi ugajala enemu najlepših dvor¬
janov, pa nista mogla Matilde razvedriti. Večjih uspehov si
ne bi bila mogla želeti; bila je kraljica plesa; tega se je za¬
vedala; vendar pa je ostala hladna.

»Kakšno medlo življenje bom živela z bitjem, kakršno je
Croisenois!« si je rekla, ko jo je uro pozneje peljal nazaj na
njen prostor... »Kje naj bo zame veselje, če ga po šestih
mesecih odsotnosti ne najdem sredi plesa, za katerega me za¬
vidajo vse pariške ženske? In vrh vsega se mi klanja vsa ta
družba, ki me obdaja in ki si je boljše ne morem želeti. Od
meščanov ni tu nikogar razen nekaj pairov in pa mogoče
eden ali dva Julijana. In vendar,« je pristavila z zmeraj
večjo žalostjo, »katerih darov mi usoda ni dala? Odličen rod,
bogastvo, mladost, vse, samo sreče ne!

Moje še najbolj dvomljive vrline so tiste, o katerih so mi
govorili ves večer. Duhovitost, v to verjamem, ker se me
očitno vsi bojijo. Če se drznejo napeljati pogovor na kakšen
resen predmet, jim po petih minutah pogovora čisto zmanjka

19 *

291

sape, kakor da so odkrili nekaj posebno velikega v stvari, ki
sem jim jo trobila že več kot eno uro. Lepa sem in imam to
prednost, ki bi bila zanjo gospa Staelova vse žrtvovala, in
vendar drži, da umiram od dolgočasja. Ali imam kakšno upa¬
nje, da se bom manj dolgočasila, ko bom zamenjala svoje
ime za ime markiza Croisenoisa?

Ampak, moj bog, ali ni najpopolnejši človek?« je pri¬
stavila in najrajši bi se bila razjokala; »saj je vzor najboljše
vzgoje našega stoletja; človek ga ne more pogledati, ne da bi
mu povedal kakšno ljubeznivost, da, celo duhovitost; hraber
je...  ampak ta Sorel je čuden,« si je rekla in njeno oko je
izgubilo mrki izraz ter se skoraj jezno zabliskalo. »Opozorila
sem ga, da moram govoriti z njim, in gospoda ni blizu!«

292

XXXIX

PLES

Razkošje oblek, plameni sveč, vonjave;
toliko lepih rok, krasnih ramen; šopki,
Rossinijeve arije, ki vas vsega prevzamejo,
Cicerijeve slike! Ves iz uma sem!

Voyages d’Uzeri

»Slabe volje ste,« ji je rekla markiza La Molova; »opo¬
zarjam vas, na plesu to ni lepo.«

»Samo glava me boli,« je odvrnila Matilda z zaničljivim
izrazom, »prevroče je tu.«

V tistem trenutku je postalo staremu baronu Tollyju slabo;
zgrudil se je, kakor da hoče opravičiti gospodično La Molovo;
morali so ga odnesti. Govorili so o mrtvoudu; bil je neprijeten
dogodek.

Matilda se ni zmenila za to. Zanjo je bila že zdavnaj skle¬
njena stvar, da nikdar ne pogleda starcev in ljudi, ki so znani
po tem, da govore žalostne stvari.

Plesala je, da bi se izognila pogovoru o mrtvoudu, ki pa
ni bil mrtvoud, zakaj čez dva dni se je baron spet prikazal.

»Sorela ni in ni,« si je rekla vnovič, ko je nehala plesati.
Skoraj da ga je iskala z očmi, ko ga je zagledala v neki drugi
dvorani. Čudno; zdelo se ji je, da je izgubil hladni, neobčut¬
ljivi izraz, ki mu je bil tako naraven; zdaj ni imel več an¬
gleškega obraza.

»Z grofom Altamiro kramlja, mojim obsojencem na smrt!«
si je rekla Matilda. »Oko mu je polno temnega ognja; obraz
ima kakor kakšen preoblečen knez; pogled mu je še dvakrat
poncsnejši.«

Julijan se je bližal prostoru, kjer je bila Matilda; bil je
še zmeraj v pogovoru z Altamiro; gledala ga je nepremično
in se zatopila v njegove poteze, da bi odkrila v njih tiste
odlične lastnosti, ki prinesejo možu čast, da ga obsodijo na
smrt.

293

Ko je prišel mimo nje, je rekel grofu Altamiri:

»Da, Danton je bil mož!«

»O nebesa! Pa ne da bi bil nekakšen Danton?« si je rekla
Matilda; »saj ima tako plemenit obraz, Danton pa je bil tako
strašansko grd; če se ne motim, je bil mesar.« Julijan je bil
že dovolj blizu; poklicala ga je brez pomisleka; bila je dovolj
samozavestna, pa tudi dovolj ohola, da je postavila za mlado
dekle nenavadno vprašanje:

»Ali ni bil Danton mesar?« mu je rekla.

»Bil, v očeh nekaterih ljudi,« ji je odvrnil Julijan z izra¬
zom prav slabo prikritega zaničevanja in z očesom, ki je še
žarelo od pogovora z Altamiro; »za dostojne ljudi pa je bil
na žalost odvetnik v Meryju ob Seni; to se pravi, gospodična,«
je dostavil zlobno, »da je začel tako kakor marsikateri pair,
ki ga vidite tu. Res pa je, da je imel Danton, če ga sodimo
po lepoti, veliko napako; bil je zelo grd.«

Zadnje besede je izgovoril hitro, s čudnim in zares prav
malo vljudnim izrazom.

Julijan je za trenutek počakal z rahlo sklonjenim gornjim
životom in ponosno ponižnim obrazom. Zdelo se je, kot bi
hotel reči: »Plačan sem, da vam odgovarjam, in živim od
svoje plače.« Ni se mu zdelo vredno, da bi dvignil pogled k
Matildi. Ona pa je s svojimi krasnimi, izredno široko od¬
prtimi očmi, ki so strmele vanj, bila videti kakor njegova
sužnja. Slednjič, ko je molk le še trajal, jo je pogledal, kakor
pogleda hlapec svojega gospodarja, kadar hoče poslušati nje¬
gove ukaze. Čeprav so se njegove oči srečale naravnost z Ma-
tildinimi, ki so bile še zmeraj uprte vanj s čudnim pogledom,
se je namenoma naglo oddaljil, kakor bi se mu mudilo.

»On, ki je v resnici tako lep,« si je rekla slednjič Matilda,
ko se je zbudila iz svojih sanj, »poje tako slavo grdobi! Nik¬
dar ne misli na samega sebe! On ni tak kakor Caylus ali
Croisenois. Ta Sorel ima nekaj tistega izraza, ki ga ima moj
oče, kadar na zabavah tako dobro oponaša Napoleona.« Na
Dantona je bila čisto pozabila. »Res, nocoj se dolgočasim.«
Oprla se je svojemu bratu na komolec in ga na njegovo veliko
žalost prisilila, da je zaplesal z njo. Prijelo jo je, da bi pri¬
sluškovala pogovoru na smrt obsojenega z Julijanom.

Gneča je bila velikanska. Vendar pa se ji je posrečilo,
da ju je dohitela v trenutku, ko se je dva koraka pred njo
Altamira približal pladnju, da bi z njega vzel sladoled. Go-

294

voril je z Julijanom, napol obrnjen k njemu. Zagledal je
zraven svoje roke roko v bogato vezenem rokavu, ki je prav
tako jemala sladoled s pladnja. Videti je bilo, kakor da je
vezenina vzbudila njegovo pozornost; obrnil se je docela,
da bi videl osebo, ki je iztezala roko. V trenutku so njegove
tako plemenite in tako prostodušne oči dobile rahel izraz
zaničevanja.

»Poglejte tega možaka,« je prav potihem dejal Julijanu;
»to je knez Araceli, poslanik v ***. Davi je od vašega mi¬
nistra zunanjih zadev Nervala zahteval, da me izroči. Glejte
ga, tam doli igra whist. Nerval bi me prav gotovo rad iz¬
ročil, kajti leta 1816 smo vam tudi mi dali dva ali tri za¬
rotnike. Če me pošljejo mojemu kralju, bom v štiriindvaj¬
setih urah obešen. In prijel me bo kakšen srčkan gospodek
z brčicami, kakršni so tile.«

»Podleži!« je vzkliknil Julijan polglasno.

Matildi ni bil ušel niti zlog njunega pogovora. Dolgčas
jo je minil.

»Niti niso taki podleži,« je odvrnil grof Altamira; »pri¬
povedoval sem vam o sebi, da bi si ustvarili živo sliko o
vsem tem. Poglejte kneza Aracelija; vsakih pet minut se
zazre v svoje zlato runo; ne more se naveličati veselja, da
gleda to igračko na svojih prsih. Siromak je pravzaprav
samo anahronizem. Pred sto leti je bilo runo odlična čast,
ampak takrat ne bi bilo obviselo na njegovih prsih. Danes
mora biti človek med visokorodnimi ljudmi grof Araceli, da
je nad tem očaran. Vse prebivalce kakšnega mesta bi bil
dal pobesiti, da bi ga le dobil.«

»Ali ga je mogoče dobil za tako ceno?« je vprašal Julijan
tesnobno.

»Ne dobesedno,« je odvrnil Altamira hladno. »Mogoče
je dal v svojem kraju vreči v reko kakšnih trideset bogatih
posestnikov, ki so veljali za liberalce.«

»Kakšna pošast!« je še dejal Julijan.

Gospodična La Molova je sklonila glavo z najživahnej-
šim zanimanjem; stala je tako blizu njega, da so se njeni
lepi lasje skoraj dotikali njegove rame.

»Zelo ste še mladi!« je odvrnil Altamira. »Povedal sem
vam, da imam v Provansi omoženo sestro; še zmeraj je lepa,
dobra je in krotka; izvrstna mati je svojim otrokom, zvesta
svojim dolžnostim; verna je, in pri tem ne pobožnjakarska.«

295

»Kam neki meri?« si je mislila gospodična La Molova.

»Srečna je,« je nadaljeval grof Altamira, »vsaj leta 1815
je bila srečna. Takrat sem se skrival pri njej, na njenem po¬
sestvu pri Antibesu; in glejte, v trenutku, ko je izvedela za
usmrtitev maršala Neya, je od veselja zaplesala!«

»Kaj je to mogoče?« je dejal Julijan zaprepaden.

»To je strankarski duh,« je povzel Altamira. »V 19. sto¬
letju ni več resničnih strasti; zato je na Francoskem tako
dolgčas. Počenjajo najhujše grozovitosti, ampak brez krvo¬
ločnosti.«

»Tem slabše,« je dejal Julijan; »če kdo počenja hudo¬
delstva, naj jih počenja vsaj z veseljem; samo to je na njih
dobrega in samo iz tega razloga jih je mogoče možno ne¬
koliko opravičiti.«

Gospodična La Molova, ki je popolnoma pozabila, kaj
je dolžna sama sebi, se je bila malodane dobesedno posta¬
vila med Julijana in Altamiro. Njen brat, na čigar laket se
je naslanjala in ki je bil navajen, da jo je ubogal, je gledal
nekam drugam v dvorano, in da bi njuno vedenje ne bodlo
tako v oči, se je delal, kakor da se je ustavil tu samo zaradi
gneče.

»Prav pravite,« je dejal Altamira; »vse počno brez zado¬
voljstva, celo zločine, in niti spomin nanje jim ne ostane.
Na tem plesu vam lahko pokažem mogoče deset ljudi, ki
bodo pogubljeni kot morilci. Pozabili so na svoje zločine in
svet je nanje pozabil.*

Marsikdo od njih je ganjen do solz, če si njegov pes
zlomi taco. Na pokopališču Pere-Lachaise, kadar trosijo cvet¬
lice na njihov grob, kakor pravite tako ljubeznivo v Parizu,
nam vedo povedati, da so združevali v svoji osebi vse kre¬
posti vrlih vitezov, in govore o velikih dejanjih njihovega
pradeda, ki je živel pod Henrikom IV. Če kljub dobrim
namenom kneza Aracelija ne bom obešen in bom kdaj mogel
uživati svoje bogastvo v Parizu, bom poskrbel za to, da boste
nekoč obedovali s sedmimi ali osmimi morilci, ki uživajo
vse časti in ne poznajo kesanja.

Pri tistem obedu bova samo midva, vi in jaz, neoma-
deževanih rok; ampak mene bodo prezirali in skorajda so-

* Tako govori nezadovoljnež. (Molierova pripomba v Tartuffu.
Op. pis.)

296

vražili kot krvoločno jakobinsko pošast, vas pa kratko malo
kot navadnega človeka, ki se je vrinil v družbo.«

»Nič ni bolj resničnega,« se je oglasila gospodična La
Molova.

Altamira jo je ves začuden pogledal; Julijanu pa se ni
zdelo vredno, da bi se ozrl vanjo.

»Pomnite,« je nadaljeval grof Altamira, »da se vstaja,
ki sem jo vodil, ni posrečila samo zaradi tega, ker nisem
hotel dati odsekati treh glav in razdeliti med naše pristaše
kakšnih sedem ali osem milijonov iz blagajne, katere ključ
sem imel v rokah. Moj kralj, ki danes kar ne more priča¬
kati, kdaj me bo obesil, in ki me je pred vstajo tikal, bi mi
podelil veliki trak svojega reda, če bi bil dal odsekati tiste
tri glave in razdeliti denar iz tistih blagajn; zakaj dosegel
bi bil vsaj polovičen uspeh in moja domovina bi bila do¬
bila ustavo, tako ali tako... Takšno je življenje; partija
šaha.«

»Takrat niste poznali igre,« je vzkliknil Julijan s plame¬
nečim očesom; »zdaj pa...«

»Zdaj pa bi dal posekati tiste glave, hočete reči, in ne
bi bil žirondist, kakor ste mi onega dne namignili?. .. Od¬
govoril vam bom,« je dejal Altamira z žalostnim obrazom,
»kadar boste ubili človeka v dvoboju, kar še zdaleč ni tako
ostudno, kakor če ga daste usmrtiti rablju.«

»Pri moji veri!« je dejal Julijan, »namen posvečuje sred¬
stva; če bi jaz imel kakšno oblast in ne bi bil samo ne¬
znaten atom, bi pač dal obesiti tri ljudi, če bi s tem rešil
življenje štirim.«

Njegove oči so izražale žar samozavesti in zaničevanja
ničeve sodbe ljudi; srečale so se z očmi gospodične La Mo-
love, ki je stala prav blizu njega, in namesto da bi se bilo
to zaničevanje spremenilo v vljuden in prijazen izraz, se je
zdelo, kot da se je še podvojilo.

To jo je močno prizadelo; ni pa bilo več v njeni moči,
da bi na Julijana pozabila; nejevoljno se je umaknila in
potegnila svojega brata za seboj.

»Napiti se moram punča in mnogo plesati,« si je rekla.
»Izbrati si hočem, kar je najboljšega, in za vsako ceno vzbu¬
jati pozornost. Prav; tu prihaja sloviti nesramnež, grof Fer-
vaques.« Sprejela je njegovo povabilo in zaplesala sta. »Zdaj
bomo videli, kdo od naju bo bolj nesramen,« si je mislila,

297

»ampak, da se bom lahko resnično norčevala iz njega, ga
moram pripraviti do tega, da bo čim več govoril.« Kmalu
so vsi drugi pari plesali nasprotni ples samo še zaradi lep¬
šega. Nihče ni hotel preslišati niti enega Matildinega zbad¬
ljivega odgovora. Fervaquesa se je lotevala zadrega, in ker
ni mogel najti namesto domislic ničesar razen elegantnih
besed, se je začel zmrdovati. Matilda je bila slabe volje in
je bila neusmiljena z njim; odslej je bil njen sovražnik.
Plesala je do belega dne in je slednjič odšla strahotno utru¬
jena. Toliko je bila še pri sebi, da je na poti domov v kočiji
še bolj občutila svojo žalost in nesrečo. Julijan jo je pre¬
ziral, ona pa njega ni mogla prezirati.

Julijan je bil v devetih nebesih. Ne da bi se bil tega za¬
vedal, so ga očarale godba, cvetice, lepe ženske, splošna ele¬
ganca in, bolj kot vse drugo, njegova lastna domišljija, ki
je sanjala o osebnih odlikovanjih in o svobodi za vse. »Kako
krasen ples!« je dejal grofu; »prav ničesar ne manjka.«

»Pač, misli manjka,« je odvrnil Altamira.

»Pogodili ste, grof. Kajne, misel je še zmerom zarotniška?«

»Jaz sem tukaj zaradi svojega imena. Ampak v vaših
salonih misel sovražijo. Ne sme se dvigniti nad duhovitost
poulične popevke; samo tedaj je poplačana. Človeka pa, ki
misli, imenujejo cinika,  če je le kaj krepkega in novega v
njegovih mislih. Kaj ni neki vaš sodnik dal tega imena Cou-
rieru? Vtaknili ste ga v ječo kakor Berangera. Vse, kar je
pri vas po svojem duhu kaj vredno, spravi kongregacija v
kaznilnico; dobra družba pa ploska.

To prihaja od tod, ker vaša ostarela družba ceni pred¬
vsem spodobnost... Nikoli se ne boste povzpeli nad voja¬
ško hrabrost; imeli boste sicer dovolj Muratov, nikoli pa
Washingtonov. V Franciji ne vidim drugega kot nečimrnost.
Človek, ki si sproti izmišljuje, kar govori, prav lahko izusti
kakšno neprevidno duhovitost in hišni gospodar se počuti
onečaščenega.« Pri teh besedah se je grofova kočija, ki je
peljala Julijana domov, ustavila pred vrati La Molovega
dvorca. Julijan je bil zaljubljen v svojega zarotnika. Alta¬
mira mu je bil napravil tale lepi poklon, ki je bil očitno
izraz trdnega prepričanja: »V vas ni francoske lahkomisel¬
nosti in razumete načelo koristnosti .« Naključje je hotelo,
da je bil Julijan prav prejšnjega večera videl tragedijo
Marino Faliero,  ki jo je spisal Kazimir Delavigne.

298

»Kaj nima preprosti tesar Izrael Bertuccio več značaja
kot vsi tisti plemeniti Benečani?« si je dejal naš plebejec
ogorčeno; »in vendar so to ljudje, katerih plemstvo sega,
kakor je dokazano, do leta 700, torej za celo stoletje pred
Karlom Velikim, medtem ko sega najstarejše plemstvo, kar
ga je bilo nocoj na Retzovem plesu, kvečjemu do 13. sto¬
letja, pa še to bolj šepasto! No, in sredi tistih plemenitih
Benečanov, ki so tako znamenitega rodu, se človek spominja
Izraela Bertuccia!

Zarota odpravi vse naslove, ki so jih podelile družabne
muhe. Tu si človek v poletu zavzame mesto, ki mu ga do¬
loča njegovo gledanje na smrt. Celo duh izgubi nekoliko
svoje veljave ...

Kaj bi bil Dan ton danes, v stoletju Valenodov in Re-
nalov? Niti namestnik kraljevega državnega tožilca ...

Kaj pravim? Prodal bi se kongregaciji, bil bi minister,
zakaj navsezadnje je ta veliki Danton kradel. Tudi Mira-
beau se je prodal. Napoleon je ukradel v Italiji milijone,
sicer bi bil kratko malo obtičal v siromaštvu kakor Pichegru.
Samo La Fayette ni nikoli kradel. Ali je treba krasti, se je
treba prodati?« je pomislil Julijan. Pri tej misli je obtičal.
Ostali del noči je prebedel pri branju zgodovine revolucije.

Ko je naslednjega dne sestavljal v knjižnici pisma, je
še zmerom razmišljal o svojem pogovoru z grofom Alta¬
miro.

»Res je,« si je rekel po dolgem premišljanju, »če bi bili
liberalni Španci postavili z zločini ljudstvo v slabo luč, jih
ne bi bili pometli s tako lahkoto. Bili so ošabni in kle¬
petavi otroci... Kakor jaz!« je vzkliknil nenadoma, kakor
da bi se sunkoma prebudil.

»Kaj sem storil težavnega, da bi mi dajalo pravico so¬
diti o tistih siromakih, ki so se končno vendarle opogumili
in nekaj storili? Tak sem kakor človek, ki odhaja od mize
in vzklikne: .Jutri ne bom obedoval, kar pa me ne bo ovi¬
ralo, da ne bi bil krepak in vesel kakor sem danes/ Kdo ve,
kaj občuti človek, ko je na pol poti do velikega dejanja?...«
Te njegove visoko leteče misli je s svojim prihodom zmo¬
tila gospodična La Molova, ki je stopila v knjižnico. Julijan
je bil tako razvnet od svojega občudovanja velikih vrlin
Dantona, Mirabeauja, Carnota, ki so znali ostati neprema¬
gani, da se mu je pogled ustavil na gospodični La Molovi,

299

ne da bi jo bil zaznal, ne da bi jo bil pozdravil, skoraj ne
da bi jo bil videl. Ko so naposled njegove široko odprte oči
dojele njeno navzočnost, mu je pogled ugasnil. Gospodična
La Molova je to z grenkobo opazila.

Zaman ga je poprosila, naj ji da zvezek Velyjeve Fran¬
coske zgodovine,  ki je stala na najvišji polici, tako da je
moral Julijan prinesti večjo od obeh lestev. Julijan je sicer
prislonil lestev ob polico, poiskal knjigo in ji jo izročil; v
mislih pa je bil še zmerom daleč od nje. Ko je nesel lestev
nazaj, je v naglici zadel s komolcem eno izmed zrcal, ki jih
je bilo v knjižnici več; črepinje, ki so se razletele po par¬
ketu, so ga slednjič zdramile. Hitel se je opravičevati go¬
spodični La Molovi; hotel je biti vljuden, in bil je samo
vljuden. Matilda je jasno videla, da ga je motila in da bi
bil rajši še mislil na tisto, s čimer se je bil ukvarjal pred
njenim prihodom, kot pa govoril z njo. Dolgo ga je gledala,
nato pa je počasi odšla. Julijan je gledal za njo. Užival je
v nasprotju med preprostostjo njene obleke in razkošno
eleganco prejšnjega večera. Razlika med obema obrazoma
ga je skoraj prav tako zbodla v oči. Dekle, ki je bilo na
plesu vojvode Retza tako ponosno, je zdaj imelo skorajda
proseč pogled. »Resnično,« si je dejal Julijan, »ta črna ob¬
leka še povzdiguje lepoto njene postave. Nosi se kakor kra¬
ljica; ampak po kom neki žaluje?

Če bom koga vprašal po vzroku njenega žalovanja, se
bo izkazalo, da sem ga spet kaj polomil.« Julijan se je bil
povsem dvignil iz globin svojega navdušenja. »Prebrati mo¬
ram še enkrat vsa pisma, ki sem jih davi napisal; bog ve
koliko pomanjkljivosti bom našel v njih in koliko kozlov
sem ustrelil!« Ko se je prisilil k pazljivosti in začel prebi¬
rati prvo pismo, je zraven sebe začutil šelest svilene obleke;
naglo se je ozrl; gospodična La Molova je stala dva ko¬
raka od mize; smehljala se je. Julijana je ujezilo, da ga je
že drugič zmotila pri delu.

Matilda pa je živo začutila, da mlademu možu ne po¬
meni prav nič; njen smeh je imel samo namen, da prikrije
njeno zadrego; to se ji je tudi posrečilo.

»Očitno mislite na nekaj zelo zanimivega, gospod So-
rel. Nemara pa je to kakšna mična zgodbica o zaroti, ki
nam je poslala v Pariz gospoda grofa Altamiro? Povejte mi
no, za kaj gre; silno rada bi vedela; molčala bom, prisegam

300

vam!« Začudila se je tej besedi, ki jo je izgovorila. Kaj?
Podložnika je prosila? Ker je bila njena zadrega zmeraj
večja, je dostavila brezbrižno:

»Kaj je neki moglo napraviti iz vas, ki ste sicer tako
hladni, nekakšno navdahnjeno bitje, nekakšnega Michelan¬
gelovega preroka?«

To nepričakovano in vsiljivo vprašanje je Julijana močno
užalilo in mu vrnilo vso prejšnjo nespamet.

»Ali je imel Danton prav, da je kradel?« jo je vprašal
naglo s pogledom, ki je postajal bolj in bolj divji. »Ali bi
bili morali piemontski in španski revolucionarji osramotiti
ljudstvo z zločini? Dajati celo ljudem brez zaslug vsa mesta
v vojski, vsa odlikovanja? Ali se ne bi bili morali bati
ljudje, ki bi bili nosili tiste križce, kraljeve vrnitve? Ali bi
bili morali prepustiti turinsko zakladnico opustošenju? Skrat¬
ka, gospodična,« je dejal ter se ji približal s strahovitim
izrazom, »ali mora človek, ki hoče pregnati s sveta neved¬
nost in zločin, priti kakor nevihta in delati zlo, ne oziraje
se ne na levo ne na desno?«

Matilda se je prestrašila; ni mogla prenesti njegovega
pogleda in stopila je dva koraka nazaj. Za trenutek ga je
pogledala; potem pa jo je postalo sram, da se je zbala, in
z lahnimi koraki je odšla iz knjižnice.

301

XL

KRALJICA MARGARETA

Ljubezen! Kaj vse se tebi ne posreči!
S kakšnimi neumnostmi nas znaš osreče¬
vati!

»Pisma portugalske redoonicet

Julijan je znova prebral svoja pisma. Ko se je oglasil
zvonec, ki je klical h kosilu, si je dejal: »Kako smešen sem
moral biti v očeh te pariške lutke! Kakšna neumnost, da
sem ji po pravici povedal, o čem sem razmišljal! Mogoče
pa vendar ni tako velika neumnost. V teh okoliščinah je
bila resnica vredna mene.

Cernu pa me tudi hodi spraševat po osebnih stvareh!
Njeno vprašanje je bilo brezobzirno. Pregrešila se je zoper
lepo vedenje. Moja razmišljanja o Dantonu nimajo nič opra¬
viti s službo, ki me zanjo plačuje njen oče.«

Ko je prišel Julijan v obednico, je ob pogledu na strogo
žalno obleko gospodične La Molove pozabil na svojo slabo
voljo. Osupila ga je toliko bolj, ker ni bil sicer nihče v
rodbini oblečen v črno.

Po kosilu se je počutil docela odrešen tistega pretiranega
navdušenja, ki ga je bilo ves dopoldan imelo v oblasti. Na
srečo je bil na kosilu tudi akademik, ki je znal latinsko.
»Ta možak se bo še najmanj norčeval iz mene,« je pomislil
Julijan, »če bo moje vprašanje, po kom žaluje gospodična
La Molova, kakor domnevam, res nerodnost.«

Matilda ga je gledala s čudnim izrazom. »To je pač
tista sp ogledi jivost žensk te dežele, kakršno mi je bila sli¬
kala gospa Renalova,« si je dejal Julijan. »Davi nisem bil
ljubezniv z njo; nisem ustregel njeni želji, da bi kramljala
z menoj. Zato pa sem v njenih očeh le še več vreden. Hudič
pri tem brez dvoma nič ne izgubi. Pozneje se bo njena
prezirljiva oholost že znala maščevati. Po mojem mnenju je
sposobna najhujšega. Kakšna razlika v primeri s tistim, kar
sem izgubil! Kakšna očarljiva nrav! Kakšna prostodušnost!

302

Vedel sem za njene misli prej kot ona sama; videl sem,
kako so se porajale; moj edini nasprotnik v njenem srcu
je bila bojazen pred smrtjo njenih otrok; to je bilo razum¬
ljivo in naravno čustvo, prijetno celo meni, ki sem zaradi
njega trpel. Bedak sem bil. Misli, ki sem si jih delal o Pa¬
rizu, so mi branile, da nisem znal ceniti tiste nebeške ženske.

Kakšna razlika, moj bog! In kaj sem našel tukaj? Pusto
in oholo nečimrnost, vse odtenke samoljubja in drugega nič.«

Gostje so začeli vstajati od mize. »Ne dajmo, da bi se
kdo oprijel mojega akademika!« si je dejal Julijan. Ko so
odhajali na vrt, se mu je približal, naredil sladak in uslu¬
žen obraz in delil z njim ogorčenje zaradi uspeha, ki ga je
bil doživel Hernani.

»Škoda, da ne živimo več v dobi zapornih povelj! ...«
je dejal.

»Tedaj se ne bi bil upal,« je vzkliknil akademik s kret¬
njo kakšnega Talme.

Ko je nanesel pogovor na neko cvetico, je Julijan na¬
vedel nekaj besed iz Vergilovih Georgik;  izrazil je mnenje,
da ni ničesar, kar bi se moglo meriti s stihi abbeja Debila.
Skratka, dobrikal se je akademiku, kolikor se je le mogel.
Nato pa mu je dejal s kar se da malomarnim obrazom:

»Gospodična La Molova je verjetno dedovala po kakšnem
bogatem stricu, za katerim žaluje.«

»Kaj? K hiši spadate, pa ne poznate njene prismuknje-
nosti?« je dejal akademik in obstal kakor vkopan. »Res
čudno, da ji njena mati dovoljuje take stvari; ampak, med
nama rečeno, po krepkih značajih se ta hiša res ne odli¬
kuje. Gospodična Matilda ga ima za vse in ona je tista, ki
v hiši vedri in oblači. Danes je trideseti april!« In akademik
se je ustavil in navihano pogledal Julijana. Julijan se je
kolikor je le mogel duhovito nasmehnil.

»V kakšni zvezi pa more biti trideseti april s tem, da
vedri in oblači v hiši in da nosi črno obleko?« se je vprašal.
»Brez dvoma sem še bolj neroden, kot sem mislil.«

»Priznati vam moram ...,« je dejal akademiku in njegovo
oko je še naprej vprašujoče zrlo vanj. »Sprehodiva se po
vrtu,« je dejal akademik, ki je z veseljem zaslutil prilož¬
nost, da se izkaže z dolgo, elegantno pripovedjo.

»Kaj? Ali je mogoče, da ne veste, kaj se je zgodilo tri¬
desetega aprila 1574?«

305

»Kje pa?« je vprašal Julijan začudeno.

»Na trgu Gre ve.«

Julijan je bil tako začuden, da mu ta beseda ni nič po¬
vedala. Radovednost in pričakovanje nečesa tragično za¬
nimivega, ki je bilo tako v skladu z njegovim značajem,
sta vžigala v njegovih očeh tisti blesk, ki ga tako rad vidi
pripovedovalec pri poslušalcu. Akademik je bil ves blažen,
da je našel še nedotaknjeno uho, in je Julijanu na široko
pripovedoval, kako sta bila tridesetega aprila 1574 na trgu
Greve obglavljena najlepši dečko svojega stoletja, Bonifacij
La Mole, in njegov prijatelj, piemontski plemič Hanibal
Coconasso. »La Mole je bil oboževani ljubimec kraljice Mar¬
garete Navarske; in ne pozabite,« je pristavil akademik,
»da je gospodični La Molovi ime Matilda Margareta. La
Mole je bil hkrati ljubljenec vojvode Alencjonskega in naj¬
ljubši prijatelj navarskega kralja, poznejšega Henrika IV.,
soproga njegove ljubice. Na pustni torek omenjenega leta
1574 je bil dvor v Saint-Germainu z ubogim kraljem Kar¬
lom IX., ki je ležal na smrtni postelji. La Mole je hotel
osvoboditi svoje knežje prijatelje, ki so bili jetniki kraljice
Katarine Medicejske. Pripeljati je dal dvesto konj pred ob¬
zidje saint-germainskega gradu; vojvoda Alengonski pa ga
je strahopetno pustil na cedilu in La Mola so izročili rablju.

Kar pa se gospodični La Molovi zdi najbolj ganljivo
in kar mi je sama povedala pred kakšnimi sedmimi ali
osmimi leti, ko je bila stara komaj dvanajst let, kajti dekle
je bistro, bistro...,« in akademik je dvignil oči k nebu,
»kar se ji pri tej politični katastrofi zdi najbolj ganljivo, je
to, da se je upala kraljica Margareta Navarska, ki je bila
skrita v neki hiši na trgu Greve, poslati k rablju po glavo
svojega ljubimca. In naslednjo noč je opolnoči vzela nje¬
govo glavo v svojo kočijo in jo šla lastnoročno pokopat v
kapelico, ki leži ob vznožju montmartskega griča.«

»Kaj je to mogoče?« je vzkliknil Julijan.

»Gospodična La Molova prezira svojega brata, ker, ka¬
kor vidite, niti najmanj ne misli na to staro zgodbo in ker
se tridesetega aprila ne oblači v črno. Od tistega znameni¬
tega obglavljenja in pa v spomin na prisrčno prijateljstvo
med La Molom in Coconassom, ki je bil Italijan in ki mu
je bilo kot takemu ime Hanibal, imajo vsi moški v tej rod¬
bini ime Hanibal. In ta Coconasso je bil dne štiriindvajse-

304

tega avgusta 1572,« je pristavil akademik s tišjim glasom,
»po sodbi Karla IX. samega, eden najbolj krvoločnih mo¬
rilcev...; ampak kako je mogoče, moj dragi Sorel, da vi,
ki stalno sedite za isto mizo z vso rodbino, ne veste teh
stvari?«

»Zato je torej gospodična La Molova pri obedu dvakrat
poklicala svojega brata z imenom Hanibal! Mislil sem, da
nisem dobro razumel!«

»To je bil očitek. Čudno je, da markiza dovoli take ne¬
umnosti ... Soprog te visoke gospodične bo doživel lepe reči!«

Tem besedam je sledilo pet ali šest zbadljivih stavkov.
Veselje in sovraštvo, ki sta se bliskala v akademikovih
očeh, sta bila Julijanu zoprna. »Tako zdaj dva služabnika
opravljata svoje gospodarje,« je pomislil. »Ampak pri tem
akademskem človeku se res ne smem ničemur čuditi.«

Nekega dne ga je bil Julijan zasačil na kolenih pred
markizo La Molovo; moledoval je za nekega svojega nečaka
z dežele za monopol na tobak. Zvečer je Julijanu mala so¬
barica gospodične La Molove, ki mu je dvorila kakor svoj
čas Eliza, pojasnila, da žalna obleka njene gospodarice ni¬
kakor nima namena, da bi z njo obračala poglede nase. Ta
posebnost je temeljila v njenem značaju. Resnično je ljubila
tistega La Mola, srečnega ljubimca najduhovitejše kraljice
njegovega stoletja, ki je umrl, ker je hotel vrniti svobodo
svojim prijateljem. In kakšnim prijateljem! Prvemu čisto¬
krvnemu knezu in Henriku IV.

Julijan, ki je bil navajen popolne iskrenosti, ki se je
zrcalila v vsem vedenju gospe Renalove, je v vseh pariških
ženskah videl samo spakovanje; in kadar je bil le količkaj
žalosten, ni našel ničesar, o čemer bi mogel govoriti z njimi.
Gospodična La Molova pa je bila drugačna.

Polagoma se mu lepota, ki izvira iz plemenite zunanjo¬
sti, ni zdela več zgolj brezsrčnost. Včasih se je dolgo pogo¬
varjal z gospodično La Molovo, ki se je kdaj pa kdaj po
obedu sprehajala z njim po vrtu pod odprtimi okni salona.
Nekega dne mu je omenila, da bere d’Aubignejevo zgodo¬
vino in Brantoma. »Čudno berilo!« je pomislil Julijan; »in
markiza ji ne dovoli brati romanov Walterja Scotta!«

Nekega dne mu je z žarečimi očmi, ki so razodevale
veselje, ki je dokaz odkritosrčnega občudovanja, povedala
zgodbo o neki mladi ženi iz časov kraljevanja Henrika III.,

20 Rdeče in črno

305

ki jo je bila pravkar prebrala v fitoilovih Spominih;  ko je
ta žena odkrila, da ji je mož nezvest, ga je zabodla.

To je bilo všeč Julijanovemu samoljubju. Oseba, ki jo
je obdajalo tako visoko spoštovanje in ki je po akademi¬
kovih besedah vedrila in oblačila v hiši, je blagovolila go¬
voriti z njim z izrazom, ki je bil skorajda prijateljski.

»Motil sem se,« si je kmalu zatem mislil Julijan; »to
ni zaupljivost; jaz sem samo zaupnik v žaloigri; vse izvira
samo iz potrebe po pogovoru. V tej rodbini veljam za uče¬
nega. Pri priči se bom spravil na branje Brantoma, d’Aubi-
gneja in Etoila. Potem bom lahko ugovarjal nekaterim zgod¬
bam, ki mi o njih pripoveduje gospodična La Molova. Nočem
več ostati v vlogi neprizadetega zaupnika.« Sčasoma so do¬
bili njegovi pogovori z dekletom, ki se je nosilo tako visoko
in hkrati tako lahkotno, bolj zanimivo vsebino. Polagoma
je Julijan pozabljal na svojo vlogo upornega plebejca. Uvi-
deval je, da je Matilda učena in celo pametna. Njene misli
na vrtu so bile pač vse drugačne od misli, ki jih je razode¬
vala v salonu. Včasih je bila pred njim navdušena in odkrito¬
srčna, kar je bilo v popolnem nasprotju z njenim običajnim
tako ponosnim in tako hladnim obnašanjem.

»Zvezne vojne so junaška doba Francije,« mu je rekla
nekega dne z očmi, ki so žarele od genialnosti in navduše¬
nja. »Takrat se je vsakdo bojeval, da bi dosegel stvari, ki
si jih je želel; bojeval se je, da bi pripomogel svoji stranki
do zmage, in ne za to, da bi si poceni zaslužil kakšen kri¬
žec, kakor pod vašim cesarjem. Priznajte, da je bilo takrat
manj sebičnosti in malenkostnega mišljenja. Jaz ljubim tisto
stoletje.«

»In Bonifacij La Mole je bil njegov junak,« ji je odvrnil.

»Bil je vsaj ljubljen, kakor je morebiti sladko biti ljub¬
ljen. Katera zdaj živeča ženska se ne bi zgrozila ob misli,
da bi se dotaknila glave svojega obglavljenega ljubimca?«

Gospa La Molova je poklicala svojo hčer. Hinavstvo se
mora skrivati, če hoče biti koristno; Julijan pa je, kakor
vidimo, gospodični La Molovi skorajda napol zaupal svoje
občudovanje za Napoleona.

»To je tista velikanska prednost, ki jo imajo pred nami,«
si je dejal Julijan, ko je ostal sam na vrtu. »Zgodo¬
vina njihovih prednikov jih dviga nad nizka čustva in ni
jim treba zmerom misliti na življenjske skrbi. Kako je to

306

žalostno!« je pristavil grenko. »Nisem vreden, da bi raz¬
mišljal o teh velikih vprašanjih. Moje življenje je ena sama
velika hinavščina, ker nimam tisoč frankov na leto, da bi
si kupil kruha!«

»O čem pa sanjate, gospod?« ga je vprašala Matilda, ki
je pritekla nazaj.

Julijan se je bil naveličal prezirati samega sebe. Iz po¬
nosa ji je odkrito povedal svojo misel. Močno je zardel,
ko je s tako bogato osebo govoril o svojem uboštvu. Skušal
je s ponosnim glasom jasno izraziti, da ničesar ne prosi.
Še nikoli se ni zdel Matildi tako lep; odkrila je na njem
izraz rahločutnosti in odkritosrčnosti, ki sta mu sicer bili
pogosto tuji.

Od tega pogovora še ni minil mesec dni, ko se je Julijan
zamišljeno sprehajal po La Molovem vrtu; njegov obraz ni
več kazal tiste trdote in filozofske ošabnosti, ki mu jo je
prej dajal neprestani občutek njegove podrejenosti. Prav¬
kar je bil pospremil gospodično La Molovo do vrat salona;
trdila je, da se je udarila v nogo, ko je tekala s svojim
bratom.

»Res se mi je prav čudno naslanjala na roko!« si je
dejal Julijan; »mar sem domišljavec ali je res, da sem ji
všeč? Posluša tako ljubeznivo, celo takrat, kadar ji razode¬
vam vse muke svojega ponosa! Ona, ki je z vsemi ljudmi
tako ošabna! V salonu bi se pač čudili, če bi videli ta njen
obraz! Prav zares, tako prijaznega in dobrega obraza ne
kaže sicer nikomur.«

Julijan si je prizadeval, da ne bi precenjeval tega ne¬
navadnega prijateljstva. Sam pri sebi ga je primerjal z ne¬
kakšnim oboroženim mirom. Preden sta spet začela govoriti
v skoraj prisrčnem tonu prejšnjega večera, sta se vsak dan,
ko sta se spet videla, malo da ne vprašala: »Ali bova danes
prijatelja ali sovražnika?« Julijan je dobro vedel, da bi bilo
v tistem trenutku vse izgubljeno, ko bi se ponosnemu de¬
kletu dal samo enkrat nekaznovano žaliti. »Če se že moram
spreti, ali ni bolje, da to storim takoj spočetka, da branim
svete pravice svojega ponosa, kot pa da bi moral zavračati
znamenja zaničevanja, ki bi me prav kmalu zadelo, če bi
samo za las popustil v tistem, kar sem dolžan svojemu oseb¬
nemu dostojanstvu?«

20 ’

307

Ob dnevih, ko je bila Matilda nataknjena, je večkrat
poskušala govoriti z njim v tonu visoke dame; pri teh po¬
skusih je sicer kazala še dokajšnjo rahločutnost; ampak Ju¬
lijan jih je vsakič surovo zavrnil.

Nekega dne jo je nenadoma prekinil. »Ali ima gospo¬
dična La Molova kaj ukazati tajniku svojega očeta?« jo je
vprašal; »ubogati mora njene ukaze in jih spoštljivo iz¬
vršiti; ni pa njegova dolžnost, da spregovori z njo. niti be¬
sedo. Ni plačan za to, da bi ji pripovedoval svoje misli.«

To Julijanovo življenje in čudni dvomi, ki so ga mučili,
so pripomogli, da je izginil dolgčas, ki ga je bil vselej ob¬
čutil v tistem sijajnem salonu, kjer so se ljudje vsega bali
in kjer niso poznali šale.

»Zabavno bi bilo, če bi me ljubila! Naj me ljubi ali
ne,« je nadaljeval Julijan sam pri sebi, »vsekakor imam
bližnjo zaupnico v duhovitem dekletu, ki pred njim, kakor
vidim, trepeče vsa hiša, in bolj kot vsi drugi, markiz Croi-
senois. Ta tako vljudni, tako ljubeznivi, tako pogumni mla¬
denič, ki združuje v sebi vse vrline, kar jih moreta dati
človeku rojstvo in bogastvo in katerih ena sama bi meni
tako olajšala srce! Blazno je zaljubljen vanjo in brez dvoma
se bo z njo poročil. Koliko pisem sem že moral po La Mo-
lovem ukazu napisati obema notarjema, ki pripravljata že¬
nitno pogodbo! In jaz, ki sem tako ničev s peresom v roki,
jaz se dve uri pozneje tu na vrtu veselim svoje zmage nad
tem tako ljubeznivim mladim možem! Zakaj navsezadnje
me vendar očitno in neizpodbitno odlikuje! Mogoče tudi
sovraži v njem svojega bodočega soproga. Dovolj je ošabna
za kaj takega. In dobrote, ki mi jih izkazuje, prejemam pač
kot podrejen zaupnik!

Ampak ne! Ali sem blazen ali pa mi res dvori! Čim
hladnejšega in spoštljivejšega se ji kažem, tem bolj išče
moje družbe. To bi utegnilo biti premišljena igra, narejanje;
ampak kadar se nepričakovano prikažem pred njo, vidim,
kako ji zasijejo oči. Kaj se znajo pariške ženske tako daleč
narejati? Pa kaj zato! Tisto, kar vidim, govori zame; uži¬
vajmo torej tisto, kar vidimo! Moj bog, kako je lepa! Kako
so mi všeč njene velike modre oči, kadar jih vidim prav
od blizu in so uprte v moje, kar se tako pogosto dogaja!
Kakšna razlika med letošnjo pomladjo in lansko, ko sem
živel v nesreči in se opiral samo na moč svojega značaja,

308

sredi tistih tristo hudobnih in umazanih hinavcev! Sam sem
bil skorajda prav tako hudoben kakor oni.«

Ob dnevih pa, ko je Julijana napadla nezaupljivost, si
je mislil: »Dekle se norčuje iz mene. Zmenila sta se z bra¬
tom, pa brijeta norce iz mene. Dela se, kot da strašno pre¬
zira svojega brata, ker mu manjka odločnosti. .Pogumen je,
to pa je tudi vsej mi pravi. ,Niti ene misli ne zmore, ki bi
se povzpela nad modo/ Braniti ga moram zmeraj le jaz.
Devetnajstletno dekle! Mar je v tej starosti človek res lahko
sleherni trenutek od zore do mraka zvest hinavstvu, ki si
ga je naložil?

Res pa je spet, da se grof Norbert vselej umakne, kadar
gospodična La Molova z nekim nenavadnim izrazom upre
vame svoje velike modre oči. To se mi zdi sumljivo; ali ne
bi moral biti užaljen, da odlikuje njegova sestra hišnega
slugo?  Kajti slišal sem vojvodo Chaulnesa, da me je v nekem
pogovoru tako imenoval.« Pri tem spominu je jeza pregnala
sleherni drug občutek. »Nemara pa je pri tem prismojenem
vojvodi to samo ljubezen do starinskega načina izražanja?

Naj bo karkoli, lepa je!« je nadaljeval Julijan in gledal
kakor tiger. »Moja bo, potem pa pojdem odtod in gorje mu,
kdor bi me zadrževal na begu!«

Ta misel je Julijana vsega obsedla; na nič drugega ni
mogel več misliti. Dnevi so mu minevali kakor ure.

Če se je skušal ukvarjati s kakšno resno zadevo, so mu
misli vsak trenutek uhajale drugam; čez četrt ure se je
vzdramil, srce mu je utripalo, v glavi mu je šumelo in
sanjal je samo o tem: ali me ljubi?

309

XLI

MOČ LEPEGA DEKLETA

Občudujem njeno lepoto, bojim pa se
njene duhovitosti.

Merimee

Če bi bil Julijan porabil čas, ki ga je tratil s poveliče¬
vanjem Matildine lepote ali pa z razburjanjem zoper ponos,
ki je bil prirojen njeni rodbini in ki ga je zaradi njega po¬
zabljala, za to, da bi opazoval, kaj se dogaja v salonu, pa
bi bil razumel, v čem je bila njena oblast nad vsem, kar jo
je obdajalo. Brž ko se je gospodični La Molovi kdo zameril,
ga je znala kaznovati s tako premišljeno, tako dobro izbrano,
navidezno tako spodobno šalo, ki jo je izrekla ob pravi pri¬
ložnosti, da ga je rana od trenutka do trenutka bolj skelela,
čim bolj je o njej razmišljal. Sčasoma je postala za užaljeno
samoljubje prav neznosna. Ker mnogim stvarem, ki si jih je
njena rodbina prav resno želela, ni pripisovala nikakršne
vrednosti, je bila v njihovih očeh zmeraj brezbrižna. Prijetno
je govoriti o aristokratskih salonih potem, ko jih je človek
zapustil, to pa je tudi vse; vljudnost sama po sebi je kveč¬
jemu prve dni nekaj vredna. Julijan je to doživel; po prvem
očaranju, prva začudenost. »Vljudnost,« si je dejal, »je samo
odsotnost jeze, ki bi jo vzbudilo slabo vedenje.« Matilda se je
pogosto dolgočasila; mogoče bi se bila dolgočasila povsod.
Izstreliti ostro puščico je torej bilo zanjo razvedrilo in res¬
nična zabava. Mogoče je samo zato dajala nekaj upanja
markizu Croisenoisu, grofu Caylusu in dvema ali trem dru¬
gim odličnim mladeničem, da bi imela nekoliko bolj zabavne
žrtve, kot so bili njeni starši, akademik in še pet ali šest
drugih podrejenih ljudi, ki so ji pihali na dušo. Mladi go¬
spodje so bili zanjo samo nova tarča njenih zbadljivk.

Nekoliko težko nam je priznati, zakaj Matilda nam je
prirasla k srcu, da je bila od več kot enega teh gospodov
prejela pisma in da jim je tudi večkrat odgovorila. Brž pa
moramo pristaviti, da je osebnost naše junakinje prava iz-

310

jema v našem stoletju. Gojenkam plemenitega samostana
Presvetega srca Jezusovega na splošno ni mogoče očitati, da
niso previdne.

Nekega večera je markiz Croisenois vrnil Matildi pismo,
ki mu ga je bila pisala prejšnji večer in ki bi jo lahko po¬
stavilo v slabo luč. Mislil je, da bo s tem dokazom svoje
previdnosti ogromno koristil svoji stvari. Matilda pa je kakor
nalašč v svojih pismih ljubila neprevidnost. V zabavo ji je
bilo, da se je igrala s svojo usodo. Po tem ni šest tednov spre¬
govorila besedice z markizom Croisenoisom.

S pismi mladih kavalirjev se je sicer zabavala, ampak po
njenem je bilo eno podobno drugemu. Zmeraj ista neizmerna
in silno otožna strast.

»Vsi so tisti popolni človek, ki je pripravljen odpotovati
v Palestino,« je rekla svoji sestrični. »Ali si morete misliti
kaj bolj neslanega? Taka so torej pisma, ki jih bom preje¬
mala vse svoje življenje! Taka pisma se smejo spremeniti
samo vsakih dvajset let in sicer v skladu z naziranji, ki so
takrat v modi. V času cesarstva brez dvoma niso bila tako
brezbarvna. Takrat so vsi mladi moški iz visoke družbe
gledali ali pa počenjali stvari, ki so bile resnično  velike. Moj
stric, vojvoda N ... je bil pri Wagramu.«

»Koliko duhovitosti pa je potrebno za to, da koga oplaziš
s sabljo? In če je koga izmed njih doletelo kaj takega, govori
o tem brez konca in kraja,« je odvrnila gospodična Sainte-
Hereditejeva, Matildina sestrična.

»No, vidiš, take povesti mi ugajajo. To, da je bil kdo v
resnični  bitki, v Napoleonovi bitki, kjer je bilo ubitih deset
tisoč vojakov, je dokaz poguma. Nastavljati se nevarnosti
dviga dušo in jo odrešuje dolgočasja, ki v njem, kakor se
zdi, tonejo vsi moji ubogi častilci; in to dolgočasje je na¬
lezljivo. Komu izmed njih pade na um, da bi storil kaj
izrednega? Prizadevajo si, da bi dobili mojo roko, prava
reč! Bogata sem in moj oče bo že spravil zeta na noge. Ah,
ko bi le našel enega, ki bi bil vsaj malo zabaven!«

Kakor vidimo, je Matildino živo, jasno in slikovito gle¬
danje na stvari kvarilo njeno govorico. Dostikrat je bila
katera njenih besed madež v očeh njenih tako olikanih pri¬
jateljev. Če bi bila Matilda nekoliko manj v modi, bi si bili
skorajda priznali, da je njena govorica kar malo preveč bar¬
vita za žensko nežnost in rahločutnost.

311

Ona sama pa je vsekakor bila krivična do mladih kava¬
lirjev, ki jih po navadi srečuješ v boulonjskem gozdu. Bo¬
dočnosti ni gledala s strahom, kar bi bilo živ občutek, temveč
s studom, kar je pač zelo redek pojav v njenih letih.

Česa si je mogla želeti? Roka usode jo je bila bogato ob¬
darovala s premoženjem, z odličnim pokolenjem, z duho¬
vitostjo, z vsem; tako so govorili drugi in tako je tudi sama
mislila.

Take misli so torej rojile po glavi najbolj zavidani de¬
dinji vsega saint-germainskega predmestja takrat, ko so ji
začeli ugajati sprehodi z Julijanom. Njegov ponos jo je
spravljal v začudenost; občudovala je spretnost tega malega
meščana. »Znal se bo prikopati do škofovske časti, kakor
abbe Maury,« si je rekla.

Kmalu je začela razmišljati o odkritem, nehlinjenem od¬
poru, s katerim je naš junak sprejemal marsikatero njeno
misel; zmeraj znova je morala razmišljati o njem; svoji
prijateljici je pripovedovala najmanjše podrobnosti svojih
pogovorov z Julijanom; imela pa je občutek, da se ji nikoli
prav ne posreči, da bi jih natančno prikazala.

Nenadoma jo je razsvetlila neka misel: »Doživela sem
srečo, da ljubim,« si je z neizmernim, neverjetnim veseljem
rekla nekega dne. »Ljubim, ljubim, to je jasno! Kje naj
najde mlado, lepo, duhovito dekle mojih let mogočne ob¬
čutke, če ne v ljubezni? Vse je zaman, nikoli ne bom občutila
ljubezni do Croisenoisa, Caylusa in tuiti quanti.  Popolni so,
mogoče preveč popolni; skratka, presedajo mi.«

Spomnila se je vseh opisov strastne ljubezni, ki jih je
bila brala v delih Manon Lescaut, Nova Heloiza, Pisma por¬
tugalske redovnice  in tako dalje. Razume se, da je bil govor
samo o silni strasti; lahkomiselna ljubezen bi bila nevredna
dekleta njenih let in njenega rodu. Ime ljubezen je v njenih
očeh zaslužilo samo tisto junaško čustvo, ki je živelo v Fran¬
ciji v časih Henrika II. in Bassompierra. Tista ljubezen se ni
nizkotno izmikala oviram, narobe, podžigala je k velikim
dejanjem. »Kakšna nesreča zame, da danes ni resničnega
dvora, kakršen je bil dvor Katarine Medicejske ali Ludvika
XIII.! Čutim, da bi bila sposobna vsega, tudi največjih in
najbolj drznih stvari. Česa vsega ne bi storila iz plemenitega
kralja, kakršen je bil Ludvik XIII., če bi klečal pred menoj!
Povedla bi ga v Vendeejo, kakor pogosto pravi baron Tolly,

312

in od tam bi si spet priboril svoje kraljestvo; in potem nič
več ustave... in Julijan bi mi pomagal. Česa mu manjka?
Imena in pa bogastva. Ime bi si priboril, bogastvo bi si pri¬
dobil.

Croisenoisu ne manjka ničesar, pa bo kljub temu ostal
vse svoje življenje samo napol ultra,  napol liberalen voj¬
voda, neodločno bitje, zmerom daleč od vseh skrajnosti in
zato povsod šele na drugem mestu.

Katero veliko dejanje pa ni skrajnost  v trenutku, ko
ga človek započne? Šele ko je izvršeno, se povprečnim lju¬
dem zdi možno. Da, zdaj bo v mojem srcu vladala ljubezen
z vsemi svojimi čudesi; to čutim po ognju, ki me razvnema.
Nebesa so mi bila dolžna izkazati to milost. Niso zaman na¬
kopičila v enem samem bitju toliko vrlin. Moja sreča bo
mene vredna. Sleherni moj dan odslej ne bo več tako mrzlo
enak prejšnjemu. Že v tem sta veličina in drznost, da se
upam ljubiti moža, ki je po svojem družbenem položaju
tako daleč od mene. Bomo videli, ali me bo tudi v bodoče
vreden. Pri prvi slabosti, ki bi jo videla v njem, ga bom
zapustila. Dekle mojega rodu in viteškega značaja, ki mi
ga blagovolijo priznavati (to so bile besede njenega očeta),
se ne sme vesti kakor neumnica.

Mar ne bi bila to vloga, ki bi jo igrala, če bi ljubila
markiza Croisenoisa? V novi izdaji bi uživala srečo svojih
sestričen, ki jo tako do dna srca zaničujem. Že vnaprej vem
vse, kar bi mi govoril ubogi markiz, in vse, kar bi mu mo¬
rala odgovarjati. Kaj je ljubezen, ki bi morala pri njej ze¬
hati? To pomeni prav isto, kakor če bi bila pobožnjakarska.
Imela bi podpisano ženitovanjsko pogodbo, kakršno ima
moja najmlajša sestrična; ded in babica bi bila ganjena, če
jima morda ne bi pokvaril veselja še zadnji pogoj, ki bi ga
na večer pred svatbo vtihotapil v pogodbo notar nasprotne
stranke.c

313

XLII

KAJ, KO BI BIL KAKŠEN DANTON?

Potreba po tesnobnosti,  tak je bil značaj
lepe Margarete Valoiske, moje tete, ki se je
bila mlada poročila z navarskim kraljem,
ki ga zdaj poznamo kot francoskega vla¬
darja pod imenom Henrik IV. Potreba po
igri, to je bila vsa skrivnost značaja te
ljubeznive vladarice; od tod, od njenega
šestnajstega leta dalje, njeni spori in po
njih sprave z njenimi brati. No, in s čim
naj se igra mlado dekle? S tistim, kar ima
najdragocenejšega: s svojim dobrim ime¬
nom in ugledom za vse življenje.

Spomini vojvode angoulemskega,
nezakonskega sina Karla IX.

»Med menoj in Julijanom ni napisane pogodbe, ni no¬
tarja; vse je junaško, vse naj bo dete naključja. Če pustimo
ob strani plemstvo, ki ga Julijan nima, je to ljubezen Mar¬
garete Valoiske do mladega La Mola, najodličnejšega moža
svojega časa. Mar je moja krivda, če so mladi gospodje
z dvora tako vneti pristaši spodobnosti,  da prebledijo že
pri sami misli na najmanjšo nekoliko nenavadno dogodiv¬
ščino? Majhno potovanje v Grčijo ali v Afriko je zanje višek
drznosti, pa še takrat znajo korakati samo čredoma. Brž
ko vidijo, da so sami, jih popade strah, pa ne pred beduinovo
sulico, temveč pred osmešenjem, in ta strah jih spravlja ob
pamet.

Nasprotno pa moj mali Julijan rad stori kaj imenitnega
samo, kadar je sam. V tem oblagodarjenem bitju se nikoli
ne porodi misel, da bi si iskalo opore ali pomoči pri drugih.
Druge prezira; zato pa jaz ne preziram njega.

Če bi bil Julijan pri vsem svojem siromaštvu plemič, bi
bila moja ljubezen povsem vsakdanja budalost, neokusna ne¬
enaka zveza; tedaj je ne bi marala; manjkalo bi ji tisto,

314

kar je značilno za velike strasti: neizmerne težkoče, ki jih
je treba premagovati, in pa črna negotovost izida.«

Gospodična La Molova se je tako poglobila v svoja lepa
razmišljanja, da je naslednjega dne, ne da bi na to pomislila,
hvalila Julijana markizu Croisenoisu in svojemu bratu.
Njena zgovornost je šla tako daleč, da ju je že dražila.

»Pazite se tega mladega moža, ki je tako odločen!« je
vzkliknil njen brat; »če spet izbruhne revolucija, nas bo
vse spravil pod giljotino!«

Ni se mu upala odgovoriti, hitela pa se je norčevati iz
svojega brata in markiza Croisenoisa, ker ju je bilo strah
odločnosti. To je navsezadnje samo bojazen, da ne bi človek
naletel na kaj nepričakovanega, strah, da bi odpovedal, ko
bi gledal v obraz nepričakovanemu.

»Zmerom, zmerom, gospoda, strah pred smešnostjo, po¬
šastjo, ki je na žalost poginila že leta 1816!«

»V deželi, kjer sta dve stranki, ni več smešnosti,« je bil
dejal nekoč markiz La Mole.

Njegova hči je razumela to misel.

»Tako vas bo torej vse življenje strah, gospoda,« je rekla
Julijanovima nasprotnikoma, »potem pa bodo rekli o vaju:

,Saj ni bil volk, le senca bila je njegova .«

Matilda ju je kmalu pustila sama. Besede njenega brata
so ji vzbujale grozo; zelo so jo vznemirile; že naslednjega
dne pa je videla v njih najvišjo pohvalo.

»V našem stoletju, ko je sleherna odločnost izumrla, jim
njegova odločnost vzbuja strah. Povedala mu bom, kaj je
rekel moj brat. Vedeti hočem, kakšen bo njegov odgovor.
Izbrala si bom enega tistih trenutkov, ko mu žarijo oči. Tedaj
mi ne more lagati.«

»Kaj, ko bi bil kakšen Danton?« je pristavila, ko se je
vzbudila iz dolgih, nedoločnih sanj. »No, recimo, da bi spet
izbruhnila revolucija. Kakšno vlogo bi tedaj igrala Croise-
nois in moj brat? Ta vloga je že vnaprej določena: vzvišena
odpoved. Bila bi junaški ovci, ki bi se dali zaklati, ne da
bi črhnili. Ko bi umirala, bi bila mogoče njuna edina skrb
to, da ne bi bila neokusna. Moj Julijanček pa bi pognal
kroglo v glavo jakobincu, ki bi ga prišel prijet, če bi imel
le količkaj upanja, da se reši. On se ne boji, da bi bil ne¬
okusen!«

515

Te zadnje besede so ji dale misliti; vzbujale so ji mučne
spomine in ji jemale vso drznost. Spominjale so jo Caylu-
sovih, Croisenoisovih, Luzovih in bratovih šal. Ti gospodje
so enoglasno prisojali Julijanu farsko  zunanjost, ponižno in
svetohlinsko.

»Ampak,« je nadaljevala nenadoma s pogledom, ki ji
je žarel od veselja, »njihove pogosto pikre šale dokazujejo
njim samim navkljub, da je Julijan najodličnejši jnož, kar
smo jih videli letošnjo zimo. Kaj njegove napake, njegove
smešnosti! V njem je veličina, in to jih draži, nje, ki so sicer
tako dobri in tako prizanesljivi. Res je, da je reven in da
študira, da bi postal duhovnik; oni pa so poveljniki eska¬
dronov in jim ni treba študirati; to je udobnejše. Kljub
neugodni okoliščini, da nosi zmerom svojo črno obleko in
da ima duhovniški obraz, saj ga mora imeti, ubogi fant, ker
bi sicer poginil od gladu, se boje njegovih sposobnosti; nič
ni bolj jasnega. In kakor hitro sem nekaj trenutkov z njim
sama, nima več duhovniškega obraza. In kadar kateri izmed
teh gospodov izusti kakšno besedo, ki se mu zdi imenitna
in nepričakovana, mar ne velja njegov prvi pogled Julijanu?
To sem prav dobro opazila. In vendar prav dobro vedo, da
nikoli ne govori z njimi drugače, kot če ga vprašajo. Kadar
govori, se obrača samo name. Ima me za plemenito žensko.
Na njihove pripombe odgovarja samo toliko, kolikor zahteva
vljudnost. V trenutku naredi spet spoštljiv obraz. Z menoj
pa razpravlja ure in ure; v svojih mislih ni trden, dokler
mu količkaj ugovarjam. Sicer pa vso to zimo ni prišlo do
nikakršnih ostrih spopadov; šlo je samo za to, da bi drug pri
drugem vzbudila pozornost z besedami. No, in moj oče, ki je
mož izrednih sposobnosti in ki bo visoko povzdignil našo
hišo, Julijana spoštuje. Vsi drugi ga sovražijo, nihče pa, razen
pobožnjakarskih prijateljic moje matere, ga ne prezira.«

Grof Caylus je imel ali pa je samo hlinil veliko strast
za konje; vse svoje dni je preživljal v konjušnici in dostikrat
je tam celo kosil. Ta njegova velika strast, združena z na¬
vado, da se ni nikoli smejal, mu je pri njegovih prijateljih
pridobila velik ugled; bil je občudovanec malega kroga.

Brž ko se je naslednjega dne ta krog sestal za širokim
naslanjačem gospe La Molove, in je bil Julijan odsoten, je
Caylus, ki sta ga podpirala Croisenois in Norbert, začel
vneto napadati dobro mnenje, ki ga je imela Matilda o Ju-

316

lijanu, in to brez povoda in skorajda v prvem trenutku, ko
je zagledal gospodično La Molovo. Že od daleč je razumela
smisel njegovih namigovanj, in bila je prav očarana.

»Tako so se torej vsi združili zoper genialnega moža, ki
nima niti deset zlatnikov dohodkov in ki jim ne sme odgo¬
varjati več, kot ga vprašajo,« je pomislila. »Bojijo se ga
pod njegovo črno obleko. Kaj bi šele bilo, če bi imel našitke
na ramah?«

Še nikoli ni bila tako bleščeča. Že pri prvih napadih je
Caylusa in njegove zaveznike obsula s šaljivo zbadljivostjo.
Ko je sijajnim častnikom pošel ogenj njihovih šal, je rekla
Caylusu:

»Naj se danes ali jutri kakšen hribovski plemič iz Fran-
che-Comteje spomni, da je Julijan njegov nezakonski sin,
naj mu da ime in nekaj tisočakov, pa bo imel v šestih
tednih brčice kakor vi, gospodje; v šestih mesecih bo hu¬
zarski častnik, kakor vi, gospodje. In takrat veličina njego¬
vega značaja ne bo več smešna. Vidim vas, gospod bodoči
vojvoda, kako v sili kličete na pomoč še stari razlog, ki pa
je od muh: odličnost dvornega plemstva v primeri s pode¬
želskim. Kaj pa vam bo ostalo, če se mi bo zahotelo, da vas
ženem do skrajnosti? Če bom tako hudomušna, da dam
Julijanu za očeta kakšnega španskega vojvodo, ki je bil v
času Napoleona vojni ujetnik v Besan^onu in ga na smrtni
postelji pripozna, ker ga peče vest?«

Vsa ta namišljena nezakonska rojstva so se gospodoma
Caylusu in Croisenoisu zdela precej neokusna. To je bilo
vse, kar sta videla v Matildinih razlogih.

Čeprav se je Norbert zelo premagoval, so bile besede
njegove sestre tako jasne, da je naredil resno lice, ki se je,
to je treba reči, kaj slabo prilegalo njegovemu smehljajočemu
se, dobrodušnemu obrazu. Opogumil se je in spregovoril ne¬
kaj besed.

»Ste bolni, prijatelj?« mu je odgovorila Matilda z napol
resnim obrazom. »Mora vam biti res zelo slabo, da odgovar¬
jate na šale z moralnimi pridigami.

Vi pa morala? Pa ne da bi se potegovali za kakšno mesto
prefekta?«

Matilda je hitro pozabila na Caylusov užaljeni obraz, na
Norbertovo slabo voljo in na Croisenoisov tihi obup. Morala
je priti do dna usodni misli, ki ji je prevzela vso dušo.

317

»Julijan je zadosti odkritosrčen z menoj;« si je rekla,
»v njegovi starosti, brez premoženja, nesrečen kakor je za¬
voljo svoje presenetljive častihlepnosti, potrebuje prijate¬
ljice. Mogoče sem jaz tista prijateljica; ljubezni pa pri njem
ne vidim prav nič. Pri svojem drznem značaju bi mi bil o
njej že spregovoril.«

Ta negotovost, to prerekanje s samo seboj, ki je od tistega
trenutka dalje izpolnjevalo sleherno Matildino minuto in za
katero je vsakikrat, kadar je Julijan govoril z njo, našla
novih razlogov, sta do kraja pregnala trenutke dolgočasja, ki
jo je tolikokrat napadalo.

Kot hči duhovitega moža, ki je utegnil postati minister
in vrniti duhovščini njene gozdove, je bila gospodična La
Molova v samostanu Presvetega srca oseba, ki so se ji vsi
neizmerno prilizovali. Te nesreče ni mogoče nikoli popraviti.
Dopovedovali so ji, da mora biti zaradi vseh ugodnih oko¬
liščin svojega rodu, svojega bogastva in tako dalje, bolj
srečna kakor katerakoli druga. V tem je za kneze vir dolgo¬
časja in vseh njihovih prismodarij.

Matilda ni ušla nesrečnemu vplivu tega naziranja. Naj
bo človek še tako bistrega duha, pri desetih letih se ne
more ubraniti dobrikanju vsega samostana, ki je vrh vsega
še navidezno tako upravičeno.

Od trenutka, ko si je bila na jasnem, da ljubi Julijana,
ji ni bilo več dolgčas. Vsak dan si je čestitala k svojemu
sklepu, da se vda veliki strasti. »Ta zabava skriva mnogo
nevarnosti,« si je mislila, »tem bolje! Tisočkrat tem bolje!«

»Dokler nisem poznala velike strasti, sem v najlepših
trenutkih svojega življenja, od svojega šestnajstega do svo¬
jega dvajsetega leta, medlela od dolgega časa. Zapravila sem
svoja najlepša leta; vsa moja zabava je bila v tem, da sem
morala poslušati modrovanja prijateljic moje matere, ki pa,
kakor pripovedujejo, leta 1792 v Koblenzu niso bile tako
stroge kakor so njihove današnje besede.«

Takrat, ko je ta velika negotovost vznemirjala Matildo,
Julijan nikakor ni razumel njenih dolgih pogledov, ki so
včasih počivali na njem. Pač pa je odkril podvojeno hladnost
v vedenju grofa Norberta in nov napad ošabnosti v Caylu-
sovem, Luzovem in Croisenoisovem vedenju. Sicer pa je bil
tega navajen. Ta nesreča se mu je pripetila včasih po
kakšnem večeru, ko se je bil odlikoval bolj kot mu je dovolje-

318

val njegov družbeni položaj. Če bi ga Matilda ne bila tako
sprejemala, kakor ga je, in če bi ne bilo v njem tiste rado¬
vednosti, ki mu jo je vzbujala vsa družba, bi se bil izogibal
priložnosti, da bi hodil za bleščečimi mladimi gospodi z brči¬
cami na vrt, kamor so po obedu spremljali gospodično La
Molovo.

»Ne, ne morem si tajiti,« si je dejal Julijan, »da me gleda
gospodična La Molova na poseben način. Ampak celo takrat,
kadar se upirajo njene lepe modre oči najbolj odkrito in
najbolj vdano vame, jim na dnu berem preudarnost, hladno¬
krvnost in zlobo. Ali je mogoče, da je to ljubezen? Kakšna
razlika med njenimi pogledi in pogledi gospe Renalove!«

Nekega dne je Julijan po obedu spremil La Mola v njegov
kabinet ter se naglo vrnil na vrt. Ko se je brezskrbno pri¬
bližal Matildini gruči, je ujel na uho nekaj glasno izgovor¬
jenih besed. Mučila je svojega brata. Julijan je razločno
slišal, da je nekdo dvakrat izgovoril njegovo ime. Ko se je
prikazal, je v trenutku nastal globok molk in vse prizade¬
vanje, da bi ga pretrgali, je bilo zaman. Gospodična La Mo¬
lova in njen brat sta bila preveč razgreta, da bi bila mogla
najti kakšen drug predmet za pogovor. Gospodje Caylus,
Croisenois, Luz in eden njihovih prijateljev so se zdeli Juli¬
jami ledeno hladni. Z naglimi koraki se je oddaljil.

319

XLIII

ZAROTA

Besede brez zveze, ki jih naniza naključ¬
je, se spremene v očeh človeka, ki ima do¬
mišljijo in kaj ognja v srcu, v dokaze
nepobitne resnice.

Schiller

Naslednjega dne je spet zasačil Norberta in njegovo sestro,
ko sta govorila o njem. Pri njegovem prihodu je kakor prejšnji
večer nastala grobna tišina. Njegove sumnje niso več poznale
meja. »Kaj sta se ta dva ljubezniva mlada človeka dogovorila,
da se ponorčujeta iz mene? Priznati moram, da je to dosti
bolj verjetno, dosti bolj naravno kakor pa domnevna ljubezen
gospodične La Molove do siromašnega tajnika. Predvsem, ali
ti ljudje sploh poznajo strast? Posmehovati se, to znajo.
Ljubosumni so na moje besede, ki so bolj duhovite od nji¬
hovih. Ljubosumnost, tudi to je slabost teh ljudi. S tem je
vse pojasnjeno. Gospodična La Molova me hoče prepričati,
da mi je naklonjena, z edinim namenom, da bi me osmešila
pred svojim snubačem.«

Ta kruta sumnja je docela spremenila Julijanovo moralno
stališče. V njegovem srcu je ta misel našla kal ljubezni, ki mu
jo je bilo težko zatreti. Njegova ljubezen je izvirala samo iz
Matildine izredne lepote, ali bolje, iz njenega kraljevskega
nastopa in njenih lepih oblek. V tem je bil Julijan pač še
zmerom človek, ki se je povzpel iz nizkih razmer. Lepa
ženska iz visoke družbe je, kakor trdijo, tisto, kar najbolj
očara duhovitega kmečkega človeka, če pride v najvišje dru¬
žabne kroge. Julijan se prejšnje dni prav gotovo ni bil
ogreval za Matildin značaj. Bil je dovolj pameten, da je
vedel, da mu je njen značaj neznan. Vse, kar je vedel o njem,
je bilo lahko samo videz.

Tako na primer ne bi bila Matilda za vse na svetu za¬
mudila ob nedeljah maše; skoraj sleherni dan je spremljala
svojo mater v cerkev. Ce je v salonu La Molovega dvorca

320

kak neprevidnež pozabil, kje je, in si dovolil le senco šale
na račun resničnih ali dozdevnih koristi Cerkve ali prestola,
se je Matilda v trenutku pokazala ledeno resno. V njenem
pogledu, ki je bil sicer tako mičen, je v trenutku zaživel ves
brezčutni ponos stare rodbinske slike.

Julijan pa je dobro vedel, da ima zmeraj v svoji sobi
po eno ali dve najbolj filozofski Voltairovi deli. On sam
je dostikrat izmaknil nekaj zvezkov tiste krasno vezane iz¬
daje. Odmaknil je vsak zvezek nekoliko od sosednega in
tako prikril, da jih nekaj manjka; kmalu pa je opazil, da še
nekdo drug bere Voltaira. Uporabil je staro semeniško zvi¬
jačo; položil je nekaj las na zvezke, o katerih je mislil, da
utegnejo zanimati gospodično La Molovo. In tisti zvezki so
izginili za tedne in tedne.

La Mole je bil nezadovoljen s svojim knjigarnarjem, ki
mu je pošiljal razne nepristne Spomine;  zato je bil naročil
Julijanu, naj kupi vsako količkaj ščegetavo novost. Da pa
se strup ne bi širil po hiši, je bil dobil Julijan ukaz, naj
spravi knjige v omarico, ki je stala v sami markizovi sobi.
Kmalu se je prepričal, da so knjige, če so bile le količkaj
nasprotne koristim prestola ali oltarja, prav hitro izginile.
Norbert jih seveda prav gotovo ni bral.

Julijan je pretiraval pomen teh izkustev in je mislil, da
ima gospodična dvorezen značaj, kakršnega je imel Machia¬
velli. Njena dozdevna zločinskost pa je bila v njegovih očeh
samo mikavnost, skorajda edina duševna mikavnost na tej
ženski. Sit je bil hinavstva in krepostnih besed in zato je bil
pretirano navdušen nad to njeno lastnostjo.

Julijan je bolj podžigal svojo domišljijo kot pa gorel v
resnični ljubezni.

Najprej se je moral poglobiti v sanje o elegantni postavi
gospodične La Molove, o izbranem okusu njene obleke, o
belini njene roke, o lepoti njene lakti, o neprisiljenosti vseh
njenih kretenj, potem je šele občutil zaljubljenost. In da
bi ga še bolj mikala, si jo je slikal kot nekakšno Katarino
Medicejsko. Nič ni bilo na svetu preglobokega ali prezločin-
skega, česar ne bi bil prisodil značaju, kakršnega ji je pri¬
pisoval. Bil je ideal Maslonov, Frilairov in Castanedov, ki jih
je bil v svoji mladosti tako občudoval. Skratka, bil je zanj
pariški ideal.

21 Rdeče in črno

321

Ali je bilo kdaj kaj bolj smešnega kot je misel, da je v
pariškem značaju kaj globokega ali zločinskega?

»Možno je, da se mi ta trojica posmehuje,« je pomislil
Julijan. Slabo pozna njegov značaj, kdor ne vidi v duhu
mračnega in hladnega izraza, ki ga je dobil njegov pogled,
kadar je odgovarjal Matildinemu. Trpka ironija je odbijala
zagotovila prijateljstva, ki se jih je gospodična La Molova
vsa osupla drznila nekajkrat izraziti.

To nepričakovano čudaško vedenje je zadelo dekle v
živo; njeno srce, ki so mu bili prirojeni taka hladnost, dolgo¬
časje in dovzetnost za duhovitost, je zdaj zagorelo v tolikšni
strasti, kolikršne je bila po svoji naravi zmožna. V Matil-
dinem značaju pa je bilo tudi dosti ponosa; kakor hitro
je vzklilo v njej to novo čustvo, je spoznala, da bo njena
sreča odslej odvisna od nekoga drugega, in prevzela jo je
temna žalost.

Julijan se je, odkar je bil prišel v Pariz, že dovolj na¬
učil in je znal razlikovati, da to ni bila tista pusta žalost,
ki izvira iz dolgega časa. Zdaj ni več hrepenela po družbi,
gledališčih in vsakršnih zabavah, temveč se jih je izogibala.

Francoska glasba in petje sta Matildo na smrt dolgo¬
časila; in vendar je Julijan, ki si je štel v dolžnost, da si je
ob koncu predstave ogledoval občinstvo, opazil, da se kar
najpogosteje vozi v Opero. Zdelo se mu je, da je izgubila
nekoliko tiste dovršene umerjenosti, ki se je zrcalila v vseh
njenih dejanjih. Svojim prijateljem je včasih odgovarjala
s šalami, ki so bile žaljive, tako so bile krepke in ostre.
Dozdevalo se mu je, da je vzela na muho markiza Croise-
noisa. »Mladi mož mora besno ljubiti denar, da ne pokaže
hrbta temu dekletu, pa naj bo še tako bogato!« je pomislil
Julijan. Sam pa je, ogorčen zaradi žalitev, ki jih je moralo
trpeti zavoljo nje moško dostojanstvo, še podvojil svojo hlad¬
nost do nje. Dostikrat se je spozabil celo do nevljudnih od¬
govorov.

Naj je bil Julijan še tako trdno odločen, da se ne bo
dal varati znamenjem zanimanja, ki mu ga je kazala Ma¬
tilda, so bila vendar nekatere dneve tako očitna in Julijanu,
čigar oči so se začele odpirati, se je zdela tako lepa, da je
bil včasih ves zmeden.

»Spretnosti in vztrajnosti mladih ljudi iz visoke družbe bi
moja nezadostna izkušenost slednjič vendarle podlegla,« si

322

je dejal; »odpotovati moram in napraviti vsemu temu konec.«
Markiz mu je bil pred kratkim poveril upravo nekaterih
majhnih zemljišč in hiš, ki jih je imel v južnem Languedocu.
Potovanje na ta zemljišča je bilo potrebno; markiz je le nerad
privolil v to. Razen v stvareh, ki so bile v zvezi z njegovo
veliko častihlepnostjo, ni mogel markiz več živeti brez Juli¬
jana.,

»Pa me le niso ujeli,« si je dejal Julijan, ko se je od¬
pravljal na pot. »Naj bodo šale, s katerimi obsipa gospodična
La Molova te gospode, resnične ali pa naj imajo le namen,
da mi vzbude zaupanje, zabaval sem se pa le z njimi.

Ce ne gre za zaroto zoper tesarjevega sina, potem je pač
gospodična La Molova nerazumljiva, ampak za markiza
Croisenoisa najmanj toliko, kolikor zame. Včeraj na primer
je bila njena sitnost prav resnična in doživel sem zadoščenje,
da se je zaradi moje sreče od hudega zvijal mladenič, ki je
tako plemenit in tako bogat, kakor sem jaz beraški in ple¬
bejski. To je moja najlepša zmaga; to bo moje veselje v pošt¬
nem vozu, ko bom hitel čez languedoške ravnine.«

Svoj odhod je pripravljal skrivno, ampak Matilda je ve¬
dela bolje kot on, da namerava prihodnjega dne zapustiti
Pariz, in sicer za dolgo. Izgovarjala se je, da jo strašno boli
glava, in še bolj zato, ker je bil zrak v salonu v resnici
dušljiv. Dolgo se je sprehajala po vrtu in s svojimi pikrimi
šalami tako trpinčila Norberta, markiza Croisenoisa, Caylusa,
Luža in še nekatere mlade gospode, ki so bili obedovali pri
La Molovih, da jih je prisilila, da so odšli. Julijana pa je
gledala nenavadno čudno.

»Ta pogled je mogoče komedija,« je pomislil Julijan;
»ampak to tesnobno dihanje, vsa ta zmedenost! Ah, kaj!« je
dejal sam pri sebi, »kdo pa sem jaz, da bi sodil o vsem tem?
Tu imam opraviti z najbolj imenitno in najbolj prebrisano
osebo pariškega ženstva. Tega tesnobnega dihanja, ki bi me
bilo skoraj omamilo, se je gotovo naučila pri igralki Leontini
Fayevi, ki jo tako ljubi.«

Ostala sta sama; pogovor se je vidno zatikal. »Ne, Julijan
ne občuti zame ničesar,« si je rekla Matilda, ki se je počutila
v resnici nesrečno.

Ko se je poslavljal od nje, mu je z vso močjo stisnila
roko in mu rekla z glasom, ki je bil tako spremenjen, da ga
skorajda ni bilo spoznati:

21 *

323

»Nocoj boste dobili od mene pismo.«

Ta okoliščina je Julijana takoj zadela v živo.

»Moj oče,« je nadaljevala, »po pravici ceni usluge, ki
mu jih izkazujete. Ampak jutri ne smete  odpotovati; poiščite
izgovor.« In naglo je zbežala od njega.

Njena postava je bila mična. Ni mogoče, da bi kdo imel
lepšo nožico, in tekla je tako ljubko, da je bil Julijan kar
očaran; ampak kdo bi uganil, kakšna je bila njegova na¬
slednja misel, brž ko mu je Matilda povsem izginila izpred
oči? Užaljen je bil zaradi zapovedujočega glasu, s katerim
mu je rekla besedici ne smete.  Tudi Ludvika XV. sta v tre¬
nutku, ko je umiral, živo zbodli besedi ne smete,  ki ju je ne¬
rodno uporabil njegov prvi zdravnik, in Ludvik XV. vendar
ni bil človek, ki bi se bil iz neznatnih razmer povzpel tako
visoko.

Uro pozneje je lakaj izročil Julijanu pismo; bilo je prav
preprosto priznanje ljubezni.

»V slogu niti ni preveč spakovanja,« si je rekel Julijan
in tako skušal s svojimi literarnimi pripombami obrzdati
veselje, ki mu je krčilo lica in ga sililo, da se je proti svoji
volji smejal.

»Tako torej skratka meni, ubogemu kmetu, razodeva svojo
ljubezen visoka dama!« je vzkliknil nenadoma, zakaj strast
je bila prevelika, da bi jo bil mogel še dalje brzdati.

»Jaz za svojo osebo sem se dobro držal,« je pristavil,
premagovaje svoje veselje, kolikor je mogel; »znal sem ohra¬
niti dostojanstvenost svojega značaja. Nikdar nisem dejal, da
jo ljubim.« Nato si je začel ogledovati obliko črk; gospodična
La Molova je imela lično, drobno angleško pisavo. Začutil je
potrebo po telesnem delu, da bi prišel na druge misli, zakaj
njegovo veselje je mejilo na blaznost.

»Vaš odhod me sili k temu, da spregovorim ... Presegalo
bi moje moči, če bi vas več ne videla ...«

Neka misel je prešinila Julijana kakor razodetje, pre¬
trgala branje Matildinega pisma in podvojila njegovo radost.
»Zmagal sem nad markizom Croisenoisom,« je vzkliknil, »jaz,
ki govorim o samih resnih stvareh! In nad njim, ki je tako
lep! Brke ima in sijajno uniformo; zmerom zna v pravem
trenutku povedati duhovito in globokoumno besedo.«

Julijan je doživljal sladke trenutke; brezumen od sreče je
blodil po vrtu.

324

Pozneje je odšel v svojo pisarno in se dal najaviti pri
markizu La Molu, ki na srečo ni bil odšel iz hiše. Pokazal
mu je nekaj zaznamovanih papirjev, ki so prišli iz Nor¬
mandije, in mu z lahkoto dopovedal, da ga opravki okrog
normandijske pravde silijo, da odloži svoje potovanje v Lan-
guedoc.

»Zelo mi je všeč, da ne odpotujete,« mu je dejal markiz,
ko sta nehala govoriti o opravkih, »rad vas vidim.«.  Julijan
je odšel; te besede so mu bile neprijetne.

»In jaz hočem zapeljati njegovo hčer! Mogoče preprečiti
ženitev z markizom Croisenoisom, ki je najlepši sen njegove
prihodnosti! Če sam ni vojvoda, pa bo vsaj njegova hči se¬
dela na vojvodskem stolu!« Julijanu je šinila v glavo misel,
da bi odpotoval v Languedoc kljub Matildinemu pismu in
kljub izjavam, ki jih je bil pravkar dal markizu. Ta krepostni
preblisk pa je prav kmalu ugasnil.

»Ta bi bila lepa,« si je dejal, »da bi se meni, plebejcu,
smilila rodbina te vrste! Meni, ki me vojvoda Chaulneski
imenuje služabnika! Kako pa markiz množi svoje neizmerno
bogastvo? S tem, da prodaja rente, kadar v gradu izve, da je
naslednjega dne pričakovati navidezen državni preobrat. In
jaz, ki me je mačehovska usoda potisnila v zadnjo vrsto, jaz,
ki mu je dala plemenito srce in niti tisoč frankov na leto, to
se pravi niti kruha, dobesedno, niti kruha,  jaz da bi od¬
klanjal zabavo, ki se ponuja! Čisti studenec, ki bo pogasil
mojo žejo v razbeljeni puščavi vsakdanjosti, skozi katero
tako težko korakam! Pri moji veri, nisem tako bedast; vsakdo
zase v tej puščavi sebičnosti, ki jo imenujemo življenje!«

In spomnil se je nadvse zaničljivih pogledov, s katerimi
ga je včasih počastila gospa La Molova in zlasti še pre-
nekatera dama,  njena prijateljica.

Veselje, da slavi zmago nad markizom Croisenoisom, je
izbrisalo še zadnje sledove krepostnega nagiba.

»Kaj bi dal za to, da bi ga ujezil!« je dejal Julijan;
»kako mirno bi ga zdaj usekal s sabljo!« in opisal je z roko
gib sekunde. »Poprej sem bil dlakocepec, ki je nizkotno za¬
pravljal tisto trohico poguma, kar mu ga je dala mati narava.
Po tem pismu pa sem njemu enak.

Da,« je dejal sam pri sebi z neizmerno slastjo, uživajoč
vsako posamezno besedo, »najine zasluge, markizove in moje,

325

so bile na tehtnici, in tehtnica se je nagnila na stran ubogega
hribovskega tesarja!

Prav!« je vzkliknil, »našel sem sklepni stavek svojemu od¬
govoru: ,Ne domišljujte si, gospodična La Molova, da po¬
zabljam na svoj stan. Temeljito vam bom dal razumeti in
občutiti, da zaradi tesarjevega sina izdajate potomca slav¬
nega Guya Croisenoisa, ki je spremljal svetega Ludvika na
križarsko vojno. 1 «

Julijan ni mogel brzdati svojega veselja. Moral je na vrt
Njegova soba, ki se je bil vanjo zaklenil, se mu je zdela pre¬
tesna, da bi mogel dihati.

»Jaz, ubogi hribovski kmet,« si je ponavljal venomer,
»jaz, ki sem obsojen na to, da bom večno nosil to črno obleko!
Gorje! Dvajset let poprej bi bil nosil uniformo kakor oni!
Človek, kakršen sem jaz, je takrat bil ubit ali pa je bil s
šestintridesetim letom general .« Pismo, ki ga je stiskal v roki,
mu je dajalo veličino in duha junaka. »Zdaj pa ima človek
v tej črni obleki s štiridesetimi leti sto tisoč frankov plače
in moder trak kakor beauvoisiski škof.«

»No, prav!« si je dejal z mefistovskim smehom, »jaz imam
več soli v glavi kot oni; znam si izbrati uniformo svojega
stoletja.« In občutil je podvojeno častiželjnost in ljubezen do
duhovniške obleke. »Koliko je bilo kardinalov, ki so bili še
nižjega rodu, pa so vladali. Na primer moj rojak Gran-
vella ...«

Polagoma se je Julijanovo razburjenje poleglo; na po¬
vršje je prišla previdnost. Kakor njegov učitelj Tartuffe,
čigar vlogo je znal na pamet, je dejal sam pri sebi:

Je puis croire ces mots un artifice honnete.

Je ne me fierai point a des propos si doux,

Qu’un peu de se s  faveurs, apres quoi je soupire,
Ne vienne m’assurer tout ce qu’ils m’ont pu dire.

Tartuffe,  IV. dejanje, 5. prizor

* Morda pa vse to je zvijača samo gladka.

Verjeti res ne smem besedam takim sladkim,
Če milost njena,  ki tako po njej vzdihujem,
Ne utrdi me v veri, da je res, kar čujem.

326

»Tudi Tartuffa je pogubila ženska in njemu zlepa ni
bilo enakega ... Utegnila bi komu pokazati moj odgovor...
proti temu se moram zavarovati,« je pristavil, izgovarjajoč
besede počasi in z naglasom zadržane krutosti; začel ga
bom z najbolj gorečimi stavki iz pisma prelepe Matilde.

Že, ampak štirje Croisenoisovi lakaji utegnejo planiti
name in mi iztrgati izvirnik iz rok!

Ne, zakaj dobro sem oborožen in imam, kakor je znano,
navado streljati na lakaje.

No, recimo, da je eden izmed njih pogumen in da se
zakadi vame. Obljubili so mu sto zlatnikov. Ubijem ga ali
pa ga samo ranim; imenitno, saj prav tega si želijo. Po¬
polnoma zakonito me vtaknejo v ječo; pridem pred kazensko
sodišče in z vso pravico in po zakoniti odredbi me pošljejo
v Poissy, kjer bom delal družbo gospodoma Frontantu in
Magalonu. Spati bom moral med štiristo berači, ki leže drug
vrh drugega ... In do teh ljudi naj bi občutil kakšno usmi¬
ljenje!« je vzkliknil ter se srdito vzpel. »Mar občutijo oni
usmiljenje do ljudi tretjega stanu, kadar jih dobe v roke?«
Te besede so bile zadnji utrinek njegove hvaležnosti do La
Mola, ki ga je bila doslej proti njegovi volji mučila.

»Počasi, gospodje plemiči! Razumem to makiavelijevsko
potezo! Abbe Maslon ali gospod Castanede v semenišču ne bi
bila spretnejša. Vzeli mi boste izzivalno  pismo in jaz bom
živo nadaljevanje zgodbe polkovnika Carona v Colmaru.

Trenutek, gospodje! Usodno pismo bom poslal v dobro
zapečatenem zavoju abbeju Pirardu, da mi ga spravi. Pošten
človek je, janzenist, in kot tak varen pred skušnjavami de¬
narnice. Že res, ampak pisma odpira... rajši pošljem to
pismo Fouqueju.«

Priznati moramo, da je bil Julijanov pogled divji in nje¬
gov obraz oduren; dihal je pravi pristni zločin. Bil je pač
nesrečnež, ki je bil v boju z vso družbo.

»V orožju /« je vzkliknil. In z enim samim skokom je od¬
hitel po stopnicah nad privozom. Stopil je v kolibo nekega
pisarja, ki je bila na koncu ulice. Ta se ga je kar prestrašil.
»Prepišite!« mu je dejal Julijan, in mu pomolil pismo go¬
spodične La Molove.

Medtem ko je pisar delal, je sam pisal Fouqueju; prosil
ga je, naj mu shrani dragoceni zaklad. »Ampak,« je dejal
sam pri sebi in prenehal pisati, »črni kabinet na pošti bo

327

odprl moje pismo in vam izročil tisto, ki ga iščete... o
ne, gospodje!« K protestantskemu knjigarnarju je šel kupit
velikansko sveto pismo, prav spretno skril Matildino pismo
v platnice, dal vse skupaj zaviti, in njegov zavoj, naslovljen
na nekega Fouquejevega delavca, čigar imena ni poznala
živa duša v Parizu, je odpotoval s poštnim vozom.

Ko je bil to opravil, se je vesel in lahak vrnil v La Molovo
hišo. »Zdaj sem jaz na vrsti!« je vzkliknil, se zaklenil v svojo
sobo in vrgel svojo obleko na stol.

»Kaj, gospodična?« je pisal Matildi, »kaj je to res go¬
spodična La Molova, ki pošilja po Arzenu, lakaju svojega
očeta, tako zapeljivo pismo ubogemu tesarju iz Jure, brez
dvoma zato, da bi se pošalila z njegovo preprostostjo...«
In začel je prepisovati najbolj jasne stavke iz pisma, ki ga
je bil pravkar prejel.

Njegovo pismo bi bilo v čast diplomatski modrosti go¬
spoda viteza Beauvoisiskega. Ura je bila šele deset; pijan od
sreče in v zavesti svoje moči, ki je bila tako nova za siromaka,
kakršen je bil, je Julijan odšel v Italijansko opero. Slišal je
peti svojega prijatelja Geronima. Še nikdar ga ni bila glasba
tako navdušila. Bil je kakor bog.

328

XLIV

DEKLIŠKE MISLI

Kakšna zbeganost! Koliko noči brez
spanja! Usmiljeni Bog! Ali si bom zaslu¬
žila zaničevanje? On sam me bo zaničeval.
Toda odhaja, zapušča me ...

Alfred de Musset

Matilda ni bila pisala brez hudih notranjih bojev. Naj
je bilo njeno zanimanje za Julijana spočetka tako ali dru¬
gačno, kmalu je ukrotilo ponos, ki je bil, odkar se je zave¬
dala sama sebe, edini gospodar njenega srca. Njeno visoko,
hladno dušo je zdaj prvikrat prevzelo strastno čustvo. Čeprav
pa je bilo močnejše kot ponos, je bila še zmeraj zvesta na¬
vadam ponosa. Dva meseca bojev in novih občutkov sta tako
rekoč prenovila vse njeno duševno bistvo.

Matildi se je zdelo, da se ji je nasmehnila sreča. To
upanje, ki tako mogočno vpliva na pogumne ljudi, obdarjene
z izrednimi duhovnimi sposobnostmi, se je moralo dolgo bo¬
jevati zoper čut dostojnosti in različnih vsakdanjih dolžnosti.
Nekega dne je že ob sedmih zjutraj prišla k svoji materi in
jo prosila, naj ji dovoli, da se zateče v Villequier. Markizi se
niti ni zdelo vredno, da bi ji odgovorila, in svetovala ji je, naj
gre nazaj v posteljo. To je bil še zadnji napor vsakdanje
modrosti in spoštovanja do privzgojenih nazorov.

Bojazen, da ne bi prav ravnala ali da bi se pregrešila
zoper naziranja, ki so bila Caylusom, Luzom in Croisenoisom
sveta, je imela prav malo moči nad njeno dušo. Bitja njihove
vrste se ji niso zdela ustvarjena tako, da bi jo razumela; nje
bi lahko vprašala za svet, če bi šlo za nakup kočije ali
kakšnega posestva. Njen edini resnični strah je bil v tem, da
bi utegnil biti Julijan z njo nezadovoljen.

»Nemara pa so pri njem lastnosti boljšega človeka samo
navidezne?«

329

Na svetu najbolj zoprna ji je bila brezznačajnost in to
je bilo edino, kar je imela očitati lepim mladim moškim,
ki so jo obdajali. Čim ljubezniveje so se znali šaliti na račun
vsega, kar se je oddaljevalo od mode ali pa jo je, misleč da
se ravna po njej, slabo posnemalo, tem več so izgubljali v
njenih očeh.

Bili so pogumni, to pa je bilo tudi vse. »In še to, kako
pogumni?« je rekla sama pri sebi; »v dvoboju; ampak dvo¬
boj je v glavnem samo še ceremonija. Vse je že vnaprej do¬
ločeno, celo to, kaj mora človek reči, ko se zgrudi. Ko ležiš
zleknjen na trati, z roko na srcu, moraš velikodušno odpustiti
nasprotniku in naročiti še lepe pozdrave za kakšno lepotico,
ki dostikrat živi samo v tvoji domišljiji ali pa gre na dan
tvoje smrti na ples, ker se boji, da bi jo kdo utegnil sumničiti.

Kljubovati nevarnosti na čelu eskadrona, vsega lesketa¬
jočega se v jeklu, to je pogum; ampak nevarnosti na samem,
nenavadni, nepričakovani, resnični nevarnosti!

Da,« si je rekla Matilda, »na dvoru kralja Henrika III. so
bili možje, ki so bili veliki po značaju in po svojem rojstvu.
Ah, če bi bil Julijan služil pri Jarnacu ali Moncontouru,
potem ne bi več dvomila. V tistih časih kreposti in moči
Francozi niso bili lutke. Dan bitke je bil dan, ko so bili
skorajda najbolj mirni.

Njihovo življenje ni bilo kakor egiptovska mumija utes¬
njeno v omot, ki je pri vseh enak, zmerom isti. Da,« je
pristavila, »takrat je bilo treba več resničnega poguma, da je
šel človek sam domov iz soissonskega dvorca, kjer je sta¬
novala Katarina Medicejska, kakor ga je treba danes za po¬
tovanje v Alžir. Življenje moža je bila vrsta naključij. Zdaj
je civilizacija pregnala naključje; nič ni več nepričakova¬
nega; če se kaj takega pojavi v naziranju kakšnega posa¬
meznika, ni zanj nikoli zadosti zbadljivk; če se pojavi v do¬
godkih, pa je ni strahopetnosti, ki bi bila zadosti velika za
naš strah. Naj napravimo iz strahu še tako prismodarijo,
za vsako najdemo opravičilo. Izprijeno in dolgočasno stoletje!
Kaj bi bil dejal Bonifacij La Mole, če bi bil leta 1793 dvignil
svojo odsekano glavo iz groba in videl, kako se je sedemnajst
potomcev njegovega imena dalo zgrabiti kakor ovce, da so
dva dni nato položili svoje glave na giljotino? Smrt je bila
neizogibna, bilo pa bi nedostojno, če bi se bil kdo branil in

330

ubil vsaj enega ali dva jakobinca. Ah, v junaških časih
Francije, v stoletju Bonifacija La Mola, bi bil Julijan po¬
veljnik eskadrona, moj brat pa mlad duhovnik spodobnih
navad, z modrostjo v očeh in s pametjo na jeziku.«

Nekaj mesecev poprej je bila Matilda že obupala nad
tem, da bo kdaj srečala bitje, ki bi bilo vsaj malo drugačno
od vsakdanjih vzorcev. Našla je nekoliko olajšanja v tem,
da si je dovoljevala dopisovanje z nekaterimi mladimi mo¬
škimi iz svoje družbe. Ta tako neprimerna, pri mladem de¬
kletu tako neprevidna drznost bi jo bila prav lahko onečastila
v očeh Croisenoisa, njegovega očeta, vojvode Chaulneskega,
in vse Chaulnesove hiše, ki bi, ko bi videla, da se je name¬
ravana poroka razdrla, hotela vedeti za vzroke. Tiste čase Ma¬
tilda ni mogla spati, kadar je bila napisala kakšno tako
pismo. Ampak tista pisma so bila samo odgovori.

Tu pa se je drznila povedati, da ljubi. Prva  (kakšna
strašna beseda!) je bila pisala moškemu, ki ima prostor v
zadnjih vrstah družbe!

Če bi to prišlo na dan, bi morala biti pripravljena na
večno sramoto. Katera izmed žensk, ki prihajajo k njeni
materi, bi se upala potegniti zanjo? S kakšnimi puhlicami
bi jim postregli, da bi jih ponavljale po salonih in tako vsaj
nekoliko ublažile neusmiljeno zaničevanje?

Še govoriti bi bilo strašno, kaj pa šele pisati! So stvari,
ki jih človek ne zapiše,  je vzkliknil Napoleon, ko je izvedel
o predaji Baylena. In te besede ji je bil povedal Julijan.
Kakor da jo je hotel vnaprej poučiti.

Ampak vse to še ni bilo nič. Matildina bojazen je imela
še vse drugačne vzroke. Pozabila je na strahovite posledice
v družbi, na neizbrisni madež in brezmejno zaničevanje, ker
je s tem dejanjem užalila svojo kasto, in pripravljala se je,
da bo pisala bitju, ki je povsem drugačne narave kakor so
Croisenoisi, Luži ali Caylusi.

Globina Julijanovega značaja, tisto, kar je bilo v njem
neznanega, bi bilo že samo po sebi dovolj strašno, tudi če
bi bila z njim navezala samo vsakdanje stike. Ona pa ga
hoče imeti za ljubimca, mogoče celo za svojega gospodarja!

»Česa vsega ne bo zahteval, če me dobi kdaj povsem v
svojo oblast? No, da, bom pa rekla sama sebi, kakor Medeja:
Sredi toliko nevarnosti mi ostane še moj lastni jaz.«.

331

Julijan ni poznal nikakršnega spoštovanja do krvnega
plemstva; tako je vsaj mislila. Še več, mogoče ni do nje
občutil nikakršne ljubezni!

V tistih zadnjih trenutkih strašnih dvomov so se oglasile
v njej strune ženskega ponosa. »V usodi dekleta, kakršno
sem jaz, mora biti vse nenavadno,« je vzkliknila Matilda
nestrpno. V tistih trenutkih se je boril v njej ponos, ki so ji
ga bili vcepljali od zibelke, s krepostjo. Nenadoma pa je
Julijanov odhod napravil vsemu konec.

(Taki značaji so na srečo zelo redki.)

Julijan je bil tako zloben, da je dal prav pozno zvečer
zavleči strašno težak kovček k vratarju. Poklical je strežaja,
ki je dvoril sobarici gospodične La Molove, da mu ga ponese
v pritličje. »Mogoče ta zvijača ne bo imela nikakršnega
uspeha,« je dejal sam pri sebi, »če pa se posreči, bo pre¬
pričana, da sem odpotoval.« Zaspal je ves vesel zaradi te
šale. Matilda pa ni zatisnila očesa.

Naslednjega dne je Julijan odšel iz hiše zelo zgodaj, ne
da bi ga kdo videl, ampak že pred osmo uro se je vrnil.

Komaj je bil vstopil v knjižnico, že se je na pragu pri¬
kazala gospodična La Molova. Izročil ji je svoj odgovor. Mislil
je, da je njegova dolžnost, da se z njo pomeni; vsekakor ne
bi bilo nič lažjega; ampak gospodična La Molova ga ni hotela
poslušati in je izginila. Julijami je bilo to prav všeč, saj ni
vedel, kaj bi ji rekel.

»Če ni vse to samo dogovorjena igra z grofom Norbertom,
je jasno, da so moji ledeno hladni pogledi zanetili vrtoglavo
ljubezen, ki jo blagovoli občutiti do mene ta visokorodna
punčara. Bil bi nekoliko neumnejši, kot se spodobi, če bi se
kdaj dal premotiti, da bi mi bila ta velika svetlolasa lutka
všeč.« Po tem preudarku je bil še hladnejši in preračunlji-
vejši kot kdajkoli prej.

»V boju, ki se pripravlja,« je dostavil, »bo prirojeni ponos
kakor visok grič, kakor vojaška postojanka med njo in menoj.
Vojskovali se bomo tam gori. Prav slabo pa sem storil, da
sem ostal v Parizu; to odlašanje mojega odhoda me ponižuje
in postavlja v nevarnost, če je to samo igra. Kaj pa bi bilo
nevarnega v tem, če bi bil odšel? Norčeval bi se iz njih, če
se oni norčujejo iz mene. Če pa je v njenem zanimanju za
mene kaj resničnega, bi bil s svojim odhodom to zanimanje
samo še postoteril.«

332

Pismo gospodične La Molove je vzbudilo v Julijanu tako
nečimrno veselje, da se je moral smejati temu, kar se mu je
primerilo, in da je pri tem pozabil resno premisliti, ali bi mu
kazalo odpotovati ali ne.

Ena usodnih potez njegovega značaja je bila njegova
skrajna občutljivost za lastne napake. Njegova zadnja na¬
paka ga je močno vznevoljila in skorajda ni več mislil na ne¬
verjetno zmago, ki jo je bil dosegel pred majhnim porazom,
ko se je proti deveti uri prikazala gospodična La Molova na
pragu knjižnice, vrgla predenj pismo ter zbežala.

»Kaže, da bo to roman v pismih,« si je dejal in ga pobral.
»Nasprotnik je napravil napačno potezo, jaz pa bom odgo¬
voril s hladnostjo in krepostjo.«

Prosila ga je odločilnega odgovora z vzvišenostjo, ki je le
še povečala njegovo notranje veselje. Dovolil si je zabavo, da
je na dveh straneh govoril samo o osebah, ki bi se rade norče¬
vale iz njega, proti koncu svojega pisma pa je spet kakor
v šali naznanil, da je določil svoj odhod za naslednje jutro.

Ko je pismo končal, je pomislil: »Vrt bo najbolj pripraven
kraj, kjer ji ga lahko izročim.« Ozrl se je proti oknu sobe
gospodične La Molove.

Bila je v prvem nadstropju zraven prostorov njene ma¬
tere; ampak hiša je imela visoko mednadstropje.

Prvo nadstropje je bilo tako visoko, da gospodična La
Molova ni mogla z okna videti Julijana, ki se je s pismom
v roki sprehajal po lipovem drevoredu. Obok iz skrbno obre¬
zanih lipovih vej je oviral razgled. »Že spet neprevidnost!«
si je dejal Julijan nejevoljno. »Če so sklenili, da se bodo
norčevali iz mene, delam svojim nasprotnikom uslugo, ko se
jim kažem tu s pismom v roki!«

Norbertova soba je bila natanko nad sobo njegove sestre,
in če bi bil Julijan stopil izpod obrezanih lipovih vej, bi
grof in njegovi prijatelji lahko opazovali sleherno njegovo
kretnjo.

Gospodična La Molova se je prikazala za šipami; Julijan
je napol pokazal svoje pismo in sklonila je glavo. Julijan je
takoj stekel nazaj v svojo sobo. Po naključju pa je na veli¬
kem stopnišču srečal lepo Matildo, ki je brez sleherne za¬
drege in s smehljajočimi se očmi vzela njegovo pismo.

»Koliko strasti je bilo v očeh uboge gospe Renalove,« je
pomislil Julijan, »kadar se je celo po šestih mesecih prisrčnih

333

odnošajev drznila vzeti pismo od mene! Zdi se mi, da me v
svojem življenju ni pogledala s smejočimi se očmi.«

Njenega prihodnjega odgovora si ni mogel natanko misliti.
Morda pa ga je bilo sram malenkostnih nagibov? »Ampak,
kakšna razlika,« je dostavil v mislih, »tudi v eleganci jutra¬
nje obleke, v eleganci kretenj! Če bi človek, ki ima okus,
opazil gospodično La Molovo na razdaljo tridesetih korakov,
bi takoj uganil, kakšno mesto ji gre v družbi. Temu res lahko
rečemo jasno izražena zasluga .«

Medtem ko se je tako šalil, si Julijan še zmerom ni pri¬
znaval vse svoje misli: gospe Renalovi ni bilo treba, da bi mu
žrtvovala kakšnega markiza Croisenoisa. Za tekmeca je imel
samo tistega ostudnega podprefekta Charcota, ki si je nadel
ime pl. Maugiron, ker Maugironov ni več.

Ob petih je prejel Julijan tretje pismo; gospodična La
Molova mu ga je vrgla s praga knjižnice in spet zbežala.
»Kakšna strast za pisma!« je dejal smeje se sam pri sebi, »ko
bi se vendar lahko tako udobno pogovorila! Sovražnik hoče
imeti moja pisma, to je jasno, in sicer čim več mojih pisem!«
Nič kaj se mu ni mudilo, da bi pismo odprl. »Spet elegantne
puhlice,« je pomislil; ko pa je bral, je prebledel. Bilo je vsega
samo osem vrstic.

»Govoriti moram z vami, še nocoj moram govoriti z vami;
v trenutku, ko bo bilo eno po polnoči, bodite na vrtu. Vzemite
veliko vrtnarjevo lestev, ki leži zraven vodnjaka; postavite
jo pod moje okno in splezajte k meni. Mesečina je; pa nič
zato!«

334

XLV

ALI JE ZAROTA?

Ah, kako so krute ure med spočetjem
velikega načrta in njegovo uresničitvijo!
Koliko praznega strahu! Koliko neodloč¬
nosti! Gre za življenje. Gre še za dosti več:
za čast!

Schiller

»Stvar postaja resna,« je pomislil Julijan ... »in nekoliko
preveč jasna,« je pristavil, ko je nekoliko pomislil. »Kaj?
Moja lepa gospodična hvala bogu lahko popolnoma nemoteno
govori z menoj v knjižnici; markiz se boji, da mu bom pred¬
ložil račune, in nikoli ne pride tja. La Mole in Norbert, edina
človeka, ki bi mogla priti tja, sta skoraj ves dan odsotna;
lahko je paziti na trenutek, ko se vrneta v hišo, in prežlahtna
Matilda, za katere roko ne bi bil preveč imeniten niti kakšen
vladajoči knez, hoče, da bi jaz zagrešil tako blazno nepre¬
vidnost!«

» Jasno je, da me hočejo pogubiti ali pa se vsaj iz mene
ponorčevati. Najprej so me hoteli pogubiti z mojimi pismi;
ta pa so previdna; no, torej jim je treba dejanja, ki bi bilo
jasno kakor beli dan. Lepi gospodki mislijo, da sem ali tako
neumen ali pa tako domišljav. Vraga! Pri najkrasnejši me¬
sečini plezati takole po lestvi v prvo nadstropje, dvajset čev¬
ljev od tal! Časa dovolj, da me vidijo celo iz sosednih hiš!
Lepo me bo videti na lestvi!« Julijan je odšel v svojo sobo in
začel žvižgaje pripravljati svoj kovček. Bil je odločen, da
odpotuje in da niti ne odgovori.

Njegov modri sklep pa mu ni dal srčnega miru. »Kaj pa,
če Matilda misli resno!« je dejal nenadoma sam pri sebi, ko
je zaklenil kovček; »potem igram v njenih očeh vlogo po¬
polnega strahopetneža. Jaz se ne morem ponašati v svojim
rodom, zato mi je treba velikih vrlin, ki jih pokažem na me¬
stu samem, gotovega denarja, ne pa uslužnih domnevanj,

335

vrlin, ki jih moram dokazati z dejanji, ki glasno pričajo
zame.«

Premišljeval je četrt ure. »Čemu tajiti?« si je rekel sled¬
njič; »v njenih očeh sem strahopetec. Ne izgubim samo naj¬
sijajnejšo osebo iz visoke družbe, kakor so govorili o njej na
plesu pri vojvodi Retzu, temveč tudi nebeško veselje, da bi
videl, kako žrtvuje meni na ljubo markiza Croisenoisa, voj-
vodovega sina, ki bo nekoč sam vojvoda. Mlad, ljubezniv
človek, ki ima sam vse vrline, ki manjkajo meni: duhovitost
o pravem času, visok rod, bogastvo ...

To me bo grizlo vse življenje, ne zaradi nje, saj je toliko
ljubic na svetu!

... ampak čast je le ena!

pravi stari Don Diego, in tu se izmičem jasno in nedvomno
prvi nevarnosti, ki mi jo nastavljajo; zakaj dvoboj z vitezom
Beauvoisiskim se je izkazal kot šala. To pa je vse kaj dru¬
gega. Lahko me ustreli kakšen služabnik; pa to je še naj¬
manjša nevarnost; lahko si nakopljem sramoto.

To pa je resna stvar, fant moj,« je pristavil s prav ga-
skonjsko veselostjo in gaskonjskim naglasom. »Tu gre za čast.
Nikdar več ne bo našel siromak, ki ga je usoda vrgla tako
nizko kakor mene, take priložnosti; imel bom uspehe, ampak
uspehe drugačne vrste ...«

Dolgo je premišljeval; sprehajal se je po sobi z urnimi
koraki in tu in tam mahoma obstal. V njegovo sobo so bili
postavili krasno doprsno soho kardinala Richelieuja, ki je
proti njegovi volji pritegovala njegov pogled. Zdelo se je, da
ga soha gleda s strogim izrazom, kakor da bi mu očitala po¬
manjkanje drznosti, ki mora biti prirojena francoskemu zna¬
čaju. »Bi bil mar pomišljal v tvojem času, veliki mož?

V najhujšem primeru,« si je rekel slednjič Julijan, »vze¬
mimo, da je vse to past; potem je prav nevarna za mlado
dekle in jo lahko onečasti. Vedo, da nisem človek, ki bi mol¬
čal. Torej me bo treba ubiti. To je bilo dobro v času Boni¬
facija La Mola; današnji La Mole pa si tega ne bi upal. To
niso več isti ljudje. Gospodični La Molovi tako zavidajo!
Jutri pa bi štiristo salonov odmevalo od njene sramote, in
s kakšnim veseljem!

Služinčad že med seboj govoriči, kako očitno me Matilda
odlikuje; vem, slišal sem jih ...

336

Po drugi strani pa njena pisma! ... Lahko bi mislili, da
jih imam pri sebi. Če me zasačijo v njeni sobi, mi jih vza¬
mejo. Opraviti bom imel z dvema, s tremi, s štirimi ljudmi,
kaj vem? Kje pa bodo vzeli te ljudi? Kje najti v Parizu mol¬
čečih podložnikov? Pravice se bojijo... Pri moji veri! Torej
Croisenoisi, Caylusi, Luži sami! Tisti kočljivi trenutek in pa
neumen obraz, ki bi ga delal med njimi, to jih je zamikalo.
Boj se usode Abailardove, gospod tajnik!

No, vrag vas vzemi! Gospodje, dobili boste spomin od
mene; bil bom po obrazih kakor Cezarjevi vojaki pri Far-
zalu . .. Kar pa se tiče pisem, jih lahko spravim na varno.«

Julijan je prepisal zadnji dve pismi, ju skril v zvezek
lepega Voltaira v knjižnici ter sam odnesel izvirnika na
pošto.

Ko se je vrnil, je osuplo in prestrašeno dejal samemu sebi:
»V kakšno neumnost sa kanim zagnati!« Minilo je četrt ure,
ne da bi bil pogledal v obraz dejanju, ki ga je nameraval
storiti prihodnjo noč.

»Ampak, če odrečem, bom pozneje zaničeval samega sebe.
Vse življenje mi bo to vzbujalo strašne dvome in dvom je
zame najhujša nesreča. Ali nisem občutil tega že zaradi
Amandinega ljubimca? Mislim, da bi si laže odpustil očiten
greh; brž ko bi ga priznal, bi nehal misliti nanj.

Kaj? Tekmoval bom s človekom, ki nosi eno najbolj zve¬
nečih francoskih imen — pa naj sam z veselim srcem pri¬
znam, da sem slabši od njega! Če natanko premislim, je ven¬
darle strahopetnost, če ne pojdem. Ta beseda je odločilna za
vse!« je vzkliknil Julijan in vstal. »Sicer pa je resnično tako
lepa!

Če v tem ni izdajstva, kakšno blaznost kani storiti
zame! ... Če je burka, gromska strela, gospodje, pa je odvisno
samo od mene, da iz šale naredim resnico; in tako bom tudi
storil.

Kaj pa če me zgrabijo za roke v trenutku, ko stopim v
sobo? Saj so lahko postavili vanjo kakšno pretkano izumljeno
napravo!

To je kakor dvoboj,« si je dejal smeje se, »vsak udarec je
mogoče odbiti, pravi moj učitelj borjenja; ampak dobri Bog,
ki hoče stvari napraviti konec, poskrbi za to, da eden od obeh
pozabi odbiti sunek. Sicer pa, glejte, s čim jim bom odgo¬
voril,« in potegnil je iz žepa svoje pištole, in čeprav je bil

22 Rdeče in črno

337

vžigalni klobuček popolnoma svetel, je vendar nataknil no¬
vega.

Treba je bilo čakati še dolge ure. Da bi se zamotil, je
Julijan pisal Fouqueju: »Dragi prijatelj! Priloženo pismo
odpri samo v primeru nezgode, če izveš, da se mi je pripetilo
kaj nenavadnega. V tem primeru izbriši iz rokopisa, ki ti ga
pošiljam, lastna imena in napravi osem prepisov, ki jih boš
poslal časopisom v Marseilles, Bordeaux, Lyon, Bruselj in
tako dalje; deset dni pozneje daj rokopis tiskati in pošlji prvi
izvod markizu La Molu; in štirinajst dni pozneje raztrosi
druge izvode ponoči po verriereskih ulicah.«

Svojo malo opravičevalno spomenico, ki jo je bil sestavil
Julijan v obliki povesti in ki jo je smel Fouque odpreti samo
v primeru nezgode, je bil napisal tako, da je kolikor mogoče
malo prizadela gospodično La Molovo; vendar pa je zelo
natančno opisovala njegov položaj.

Julijan je bil pravkar zaprl zavoj, ko je pozvonilo k
obedu; srce mu je začelo močno utripati. Njegove misli so
bile še pod vtisom povesti, ki jo je bil pravkar napisal, in
obhajale so ga razne tragične slutnje. V duhu se je videl, kako
ga služabniki zgrabijo, zvežejo in vlečejo z zamašenimi usti
v klet. Tu ga straži hlapec, in če bi čast plemenite rodbine
zahtevala, da se zgodba izteče tragično, bi lahko vsemu na¬
redili konec s kakšnim strupom tiste vrste, ki ne zapusti
nikakršnih sledov; rekli bi, da je umrl za kakšno boleznijo,
in bi ga prenesli v njegovo sobo.

Ganjen nad svojo lastno povestjo kakor kakšen dramatski
pesnik, je bil Julijan resnično v strahu, ko je stopil v obed-
nico. Ogledoval si je služabnike v svečanih livrejah. Skušal
je brati v njihovih obrazih. »Katere so neki izbrali za no¬
cojšnjo pustolovščino?« je pomislil. »V tej rodbini so spomini
na dvor Henrika III. še vsem tako živi, da bodo, če bodo
imeli občutek, da so užaljeni, bolj odločni kakor drugi njihovi
vrstniki.« Pogledal je gospodično La Molovo, da bi v njenih
očeh bral nakane njene rodbine. Bila je bleda in imela je
čisto srednjeveški obraz. Še nikdar se mu ni zdela tako ple¬
menita; bila je resnično lepa in dostojanstvena. Skoraj da se
je zaljubil vanjo. »Pallida morie futura ,« (Bleda od slutnje
bližnje smrti), si je dejal.

Zaman se je po obedu namenoma dolgo sprehajal po vrtu;
gospodične La Molove ni bilo na spregled. Če bi bil mogel

338

v tistem trenutku govoriti z njo, bi se mu bil odvalil težak
kamen od srca.

Kaj bi tajili? Bilo ga je strah. Ker je bil zatrdno odločen
za dejanje, se je brez sramu predajal temu občutku. »Da le
najdem v trenutku, ko bo treba ukrepati, potrebni pogum,«
si je mislil; »ni važno, kaj občutim v tem trenutku.« Šel je
pogledat, kje leži lestev in kako je težka.

»Usojeno mi je,« je rekel smeje se sam pri sebi, »da mi to
orodje služi tukaj, kakor mi je služilo v Verrieresu. In ven¬
dar, kakšna razlika! Takrat mi ni bilo treba biti nezaupljiv
do osebe, za katero sem se nastavljal nevarnosti,« je pristavil
z vzdihom. »In kakšna razlika tudi v nevarnosti! Če bi bil
ubit na Renalovih vrtovih, ne bi bilo v tem ničesar nečast¬
nega. Lahko bi bili naslikali mojo smrt kot nekaj, česar ni
mogoče pojasniti. Kakšne strašne bajke pa bodo govorili tu
po salonih pri Chaulnesovih, Caylusovih, Retzovih in tako
dalje, skratka, povsod! Prava pošast bom za potomce.

Dve ali tri leta,« je nadaljeval smeje se in rogaje se sa¬
memu sebi. Ampak ta misel mu je bila strašna. »In kje bo
kdo mogel mene zagovarjati? Recimo, da objavi Fouque po
moji smrti mojo spomenico, bo to samo še sramota več. Kaj?
Sprejmejo me v hišo in v zahvalo za gostoljubnost, ki mi jo
izkazujejo, za dobrote, ki me obsipljejo z njimi, dam tiskati
to grdobijo, ki razkriva, kaj se tu godi! Ženskam kradem
čast! Ah, tisočkrat ljubše bi mi bilo, če bi me zasmehovali!«

Ta večer je bil strašen.

22 *

339

XLVI

OB ENIH ZJUTRAJ

Vrt je bil zelo velik; zasnovan je bil
pred nekaj leti z izrednim okusom. Drevje
pa je bilo staro več kot sto let. Nekaj na
tem vrtu je spominjalo na deželo.

Massinger

Že je hotel napisati Fouqueju drugo naročilo, ko je udarila
ura enajst. Zarožljal je s ključavnico vrat svoje sobe, kakor
da se je zaklenil. Tiho se je splazil oprezat, kaj se godi po
hiši, posebno v četrtem nadstropju, kjer je stanovala služin¬
čad. Opazil ni ničesar nenavadnega. Pri neki sobarici gospe
La Molove je bil zabavni večer. Služinčad je med veselim
smehom pila čaj. »Ljudje, ki se tako smejejo,« je pomislil
Julijan, »se prav gotovo ne pripravljajo na nočno pustolov¬
ščino; bili bi bolj resni.«

Naposled se je ustavil v temnem kotu vrta. »Ce je njihov
načrt ta, da poskrijejo nekaj hišnih poslov, bodo naročili
ljudem, ki naj me zasačijo, da pridejo čez vrtni zid.

Ce je gospod Croisenois ostal pri vsem tem le količkaj
hladnokrven, pač mora vedeti, da mlado osebo, ki se z njo
namerava poročiti, manj osmeši, če me da prijeti še pred
trenutkom, ko bom že v njeni sobi.«

Cisto po vojaško in zelo natančno je izvršil ogled vse
okolice. »Za mojo čast gre,« je pomislil; »če ustrelim kakšnega
kozla, v mojih očeh še ne bo opravičilo, če si bom dejal: na
to nisem pomislil!«

Noč je bila neusmiljeno jasna. Proti enajsti uri je vrh
vsega vzšel še mesec, in ko je bilo pol ure čez polnoč, je sijal
naravnost v tisto stran dvorca, ki je gledala na vrt.

»Dekle je blazno,« je pomislil Julijan. Ko je udarila ena,
je bila v oknih grofa Norberta še luč. Še nikoli v svojem živ¬
ljenju se Julijan ni tako bal; videl je samo nevarnost, v
katero se je podajal, in občutil ni nikakršnega navdušenja.

340

Šel je po velikansko lestev, počakal še pet minut, da bi
dal Matildi časa, če bi se premislila, in ob eni uri in pet
minut je postavil lestev pod Matildino okno. Plezal je tiho,
s pištolo v roki, začuden, da ga še nihče ni napadel. Ko je bil
že blizu okna, se je brez šuma odprlo:

»Slednjič ste tu, gospod,« mu je rekla Matilda v vidnem
razburjenju; »že dolgo uro opazujem vaše početje.«

Julijan je bil v silni zadregi; ni vedel, kam bi se del, lju¬
bezni pa ni občutil niti trohice. V svoji zadregi je mislil, da
se mora pokazati pogumnega, in poskusil je Matildo poljubiti.

»Fej!« je kriknila in ga pahnila od sebe.

Prav zadovoljen, da ga je tako odpravila, se je naglo ozrl
okoli sebe: mesec je bil tako svetal, da so bile sence v sobi
gospodične La Molove črne. »Tu so prav lahko skriti ljudje,
ne da bi jih jaz videl,« je pomislil.

»Kaj pa imate v stranskem žepu svoje suknje?« ga je
vprašala Matilda, vesela, da je našla snov za pogovor. Bilo
ji je čudno neprijetno; vsi občutki zadržanosti in boječnosti,
ki so tako naravni pri dobro vzgojenem dekletu, so spet prišli
na površje in jo mučili.

»Imam vsake vrste orožja in pištol,« je odvrnil Julijan,
nič manj zadovoljen, da lahko nekaj reče.

»Lestev je treba odmakniti,« je rekla Matilda.

»Lestev je velikanska, lahko razbije šipe salona v pritličju
ali v mednadstropju.«

»Šip nikakor ni treba razbiti,« ga je popravila Matilda,
ki si je zaman prizadevala govoriti v tonu vsakdanjega po¬
govora; »mislim pa, da bi lahko odmaknili lestev s pomočjo
vrvi, ki bi jo privezali za prvi klin. Jaz imam zmeraj zalogo
vrvi pri sebi.«

»In to naj bo zaljubljena ženska!« je pomislil Julijan.
»Drzne se reči, da ljubi! Toliko hladnokrvnosti, toliko pre¬
vidnosti v varnostnih ukrepih mi dovolj jasno dokazuje, da
ne slavim zmage nad gospodom Croisenoisom, kakor sem mi¬
slil, bedak, temveč da sem kratko malo samo njegov nasled¬
nik. Sicer pa, kaj zato! Jo mar ljubim? Nad markizom slavim
zmago v tem smislu, da bo zelo ogorčen, ker ima naslednika,
in še bolj ogorčen, ker sem ta naslednik jaz! Kako oholo me
je gledal sinoči v Tortonijevi kavarni in se delal, kakor da
me ne prepozna! S kakšnim zlobnim izrazom me je potem
pozdravil, ko se temu že ni mogel več izogniti!«

341

Julijan je bil privezal vrv za zadnji klin lestve; polagoma
jo je spuščal navzdol, pri čemer se je močno sklanjal čez
balkon in pazil, da ne bi lestev zadela ob šipe. »To je krasen
trenutek, če me hoče kdo, ki je skrit v Matildini sobi, ubiti,«
je pomislil; toda povsod je slej ko prej vladala gluha tišina.

Lestev se je dotaknila tal. Julijanu se je posrečilo, da jo
je položil v gredico z eksotičnimi cvetlicami vzdolž zidu.

»Kaj bo rekla moja mati,« je vzkliknila Matilda, -»ko bo
videla, da se njene lepe rastline vse polomljene! ... Vrv je
treba vreči dol...« je pristavila docela hladnokrvno. »Če bi
kdo opazil, da vodi vrv na balkon, bi bilo to okoliščino pač
težko pojasniti.«

»A jaz kako oditi od tod?« je dejal Julijan v šaljivem
tonu, posnemajoč kreolsko govorico. Ena hišnih sobaric je
bila namreč rojena v San Domingu.

»Vi, vi oditi skozi vrata,« je odvrnila Matilda, vsa vzra-
doščena nad Julijanovo domislico. »Ah, kako je v resnici
vreden vse moje ljubezni!« je pomislila.

Julijan je torej spustil vrv na vrt; Matilda mu je stisnila
roko. Mislil je, da ga je zagrabil kakšen sovražnik; naglo se
je obrnil in potegnil bodalo. Njej pa se je bilo zazdelo, kakor
da je nekdo nekje odprl okno. Obstala sta nepremično; nista
se upala niti dihati. Mesec ju je obseval, kakor sta bila dolga
in široka. Šum se ni več ponovil; za bojazen ni bilo več
vzroka.

Tedaj se je znova začela zadrega; bila je velika na obeh
straneh. Julijan se je prepričal, da so bila vrata zaprta na
vse zapahe; sicer je pomislil, da bi bilo dobro pogledati pod
posteljo, pa se ni upal; lahko so bili tja skrili enega ali dva
lakaja. Slednjič pa se je vendarle zbal, da bi si kdaj utegnil
očitati neprevidnost, in je pogledal.

Matilda se je bila pogreznila v vse muke skrajnega strahu.
Groza jo je bilo njenega položaja.

»Kaj ste napravili z mojimi pismi?« je vprašala naposled.

»Kako lepa priložnost, da gospodom zmešam štrene, če
kje poslušajo, in se izognem bitki!« je pomislil Julijan.

»Prvo je skrito v velikem protestantovskem svetem pismu,
ki ga pelje sinočnji poštni voz daleč od tod.«

Govoril je zelo razločno in se spuščal v podrobnosti; če je
bil kdo skrit v dveh velikih mahagonijevih omarah, ki se jih
ni upal pregledati, ga je lahko slišal.

342

»Drugi dve sta na pošti in gresta isto pot kakor prvo.«

»Bog se usmili! Čemu vsi ti varnostni ukrepi?« je vzklik¬
nila Matilda preplašeno.

»Zakaj bi neki lagal?« je pomislil Julijan in priznal ji je
vse svoje sumnje.

»Zato so torej bila tvoja pisma tako hladna!« je zaklicala
Matilda z glasom, ki se mu je poznala prej brezumnost kot
pa ljubezen.

Julijan ni opazil tega odtenka. Dejstvo, da ga je Matilda
tikala, mu je zmešalo glavo; vse sumnje so se mu pri tem
razpršile. Našel je pogum, da je privil k sebi lepo dekle, do
katerega je občutil toliko spoštovanja. Le napol ga je pahnila
od sebe.

Poklical je na pomoč svoj spomin, kakor nekoč v Besan-
gonu pri Amandi Binetovi, in odpredaval je nekaj najlepših
stavkov iz Nove Heloize.

»Ti imaš možato srce,« mu je odgovorila, ne da bi posebno
poslušala njegove besede; »priznam, da sem hotela preskusiti
tvoj pogum. Tvoje prve sumnje in tvoj sklep kažejo, da si še
bolj neustrašen, kakor sem mislila.«

Matilda se je silila, da bi ga tikala; očitno je obračala
večjo pozornost na nenavadni način pogovora kot pa na
smisel stvari, ki jih je govorila. To tikanje, iz katerega ni
zvenelo prav nič ljubezni, ni bilo Julijanu v nikakršno ve¬
selje; čudil se je, da ne občuti nikakršne sreče; da bi si zbudil
to čustvo, se je slednjič zatekel k razumu. Videl je, da ga
ceni to tako ponosno dekle, ki ni nikoli delilo hvale brez
pridržka; ti zaključki so končno vzbudili v njem srečo samo¬
ljubja.

To sicer ni bilo tisto duhovno razkošje, ki ga je bil včasih
našel pri gospe Renatovi. V tistih prvih trenutkih ni bilo v
njegovih občutkih ničesar nežnega. Živo je občutil samo srečo
častihlepja, in Julijan je bil predvsem častihlepen. Znova je
začel govoriti o ljudeh, ki jih je bil sumničil, in o varnostnih
ukrepih, ki si jih je bil izmislil. In ko je govoril, je razmišljal
o sredstvih, kako bi se okoristil s svojo zmago.

Matilda je bila še vsa zmedena; groza jo je bilo njenega
početja, in ta groza se ji je brala z obraza; zdelo se je, da
je zelo zadovoljna, da ima o čem govoriti. Govorila sta o mož¬
nostih, kako bi se sestajala. Julijan se je naslajal s pogumom

343

in ostroumnostjo, ki ju je znova pokazal med tem pogovorom.
Opraviti sta imela z zelo prebrisanimi ljudmi; mali Tanbeau
je bil brez dvoma ogleduh; Matilda in Julijan pa tudi nista
bila preveč nerodna.

Kaj lažjega kot sestajati se v knjižnici, kjer bi se vedno
lahko o vsem pomenila?

»Lahko se pokažem v vseh delih poslopja, ne da bi vzbu¬
jal kakršenkoli sum,« je pripomnil Julijan, »malo da ne celo
v sobah gospe La Molove.« Skozi njene sobe je moral vsakdo,
ki je hotel priti v sobe njene hčere. Če pa se Matildi zdi pri¬
merneje, da pride k njej po lestvi, bo pač kljuboval tem ne¬
znatnim nevarnostim in srce mu bo pijano od radosti.

Ko ga je Matilda poslušala, jo je neprijetno motil njegov
samozavestni glas. »Torej je že moj gospod!« se je zgrozila.
Že jo je začel gristi kes. Njen razum se je zgražal nad brez-
primerno brezumnostjo, ki jo je bila pravkar zagrešila. Če
bi bila mogla, bi bila uničila sebe in Julijana. Kadar je moč
njene volje za trenutek zadušila kesanje, so se oglasila čustva
boječnosti in užaljene sramežljivosti, in počutila se je zelo
nesrečno. Niti sanjalo se ji ni bilo, da bo njeno sedanje stanje
tako mučno.

»Nekaj mu vendar moram reči,« si je začela slednjič pri¬
govarjati; »to se spodobi; z ljubimcem je vendar treba go¬
voriti!« Da bi torej storila svojo dolžnost, mu je z nekakšno
nežnostjo začela pripovedovati o različnih naklepih, ki jih je
bila skovala v zadnjih nekaj dneh in ki so se tikali njega;
vsekakor pa so nežnost izražale bolj njene besede kakor njen
glas.

Sklenila je bila, da se mu popolnoma vda, če bo imel
pogum, da pride k njej po vrtnarjevi lestvi, kakor mu je bila
velela. Toda še nikoli ni nihče govoril tako nežnih stvari
z bolj hladnim in bolj vljudnim glasom. Do tistega trenutka
je bil sestanek docela leden. Človek bi bil kar zasovražil
ljubezen! Kakšen moralni nauk za mlado nepremišljenko! Ali
je vredno zaigrati vso svojo bodočnost za tak trenutek?

Matilda je bila slednjič Julijanu prav nežna ljubica, am¬
pak šele po dolgem omahovanju, ki bi se bilo utegnilo zdeti
površnemu opazovalcu sad najodločnejšega sovraštva, tako
težko so se čustva, ki jih je ženska dolžna sama sebi, umak¬
nila celo tako trdni volji, kakor je bila njena.

344

V resnici so bili izbruhi njene strasti nekako hoteni.
Strastna ljubezen je bila zanjo prej nekakšen vzor, ki ga je
posnemala, ne pa resničnost.

Gospodična La Molova je živela v veri, da opravlja dolž¬
nost do sebe in do svojega ljubimca. »Ubogi fant se je po¬
kazal tako pogumnega!« si je mislila; »moram ga osrečiti, ali
pa sem sama neznačajna.« Kruto neizogibnost, ki ji ni mogla
ubežati, pa bi bila pripravljena odkupiti tudi za ceno več¬
nega gorja.

Kljub strašni sili, ki si jo je delala, je docela obvladala
svojo besedo.

Nikakršno obžalovanje, nikakršen občutek ni pokvaril
tiste noči, ki se je zdela Julijanu prej nenavadna kot srečna.
Moj Bog, kakšna razlika v primeri s poslednjimi štiriindvaj¬
setimi urami, ki jih je preživel v Verrieresu! »Uglajene pa¬
riške šege so dosegle, da je človeku vse pokvarjeno, celo
ljubezen,« je pomislil v svoji brezdanji krivičnosti.

Takim mislim se je predajal, ko je stal v veliki mahago¬
nijevi omari, kamor ga je bila skrila, ko se je zaslišal prvi
šum v sosednjih sobah, kjer je prebivala gospa La Molova.
Matilda je odšla s svojo materjo k maši; ženske so kmalu
zapustile gospejine sobe in Julijan se je lahko izmuznil, pre¬
den so se vrnile, da dokončajo svoje delo.

Sedel je na konja in počasi odjezdil v najsamotnejše kraje
nekega gozda v pariški okolici. Bil je dosti bolj začuden kot
srečen. Občutek sreče, ki se je tu in tam oglasil v njegovi
duši, je bil podoben sreči mladega poročnika, ki ga je, da ga
odlikuje za kakšno izredno dejanje, vrhovni poveljnik prav¬
kar imenoval za nič manj kot polkovnika; počutil se je ne¬
izmerno povišanega. Vse, kar je bilo prejšnjega večera nad
njim, je bilo zdaj v isti višini kakor on ali pa celo pod njim.
Čim bolj se je Julijan oddaljeval, tem bolj je rasel v njem
občutek sreče.

Da tudi v Matildini duši ni bilo nikakršne nežnosti, je
bilo krivo to, da je z vsem svojim ravnanjem izvršila le dolž¬
nost do Julijana, pa naj se ta beseda zdi komu še tako čudna.
Zanjo ni bilo v vseh dogodkih minule noči prav ničesar ne¬
navadnega razen gorja in sramote, ki ju je našla namesto tiste
popolne sreče, o kateri govore romani.

»Ali sem se motila? Morda pa ne občutim ljubezni do
njega?« se je spraševala.

345

XLVII

STARI MEC

I now mean to be serious; — it is time,
since laughter now-a-days is deem’d too serious.
A jest at vice by virtue’s called a crime.*

Don Juan,  C. XIII

Pri obedu se ni prikazala. Zvečer je prišla za trenutek
v salon, ampak Julijana ni pogledala. Njeno vedenje se mu
je zdelo čudno. »Pa saj ne poznam njihovih navad,« si je
mislil; »mi bo že povedala kakšen pameten vzrok za vse to.«
Vsekakor pa ga je skrajna radovednost silila, da je natanko
opazoval izraz Matildinih potez; ni si mogel prikrivati, da
je bil izraz njenega lica pust in zloben. Očitno ni bila več
tista ženska, ki je prejšnjo noč občutila ali pa hlinila omamo
sreče, ki je bila p rešilna, da bi mogla biti resnična.

Naslednjega dne in spet naslednjega ista hladnost. Ni ga
pogledala, še zmenila se ni za to, da živi. Julijana se je lo¬
teval silen nemir; čustvo zmagoslavne samozavesti, ki ga je
edino navdajalo prvi dan, je bilo zdaj že tisoč milj za njim.
»Nemara pa se hoče vrniti na pot kreposti?« se je vpraševal.
Vendar pa se mu je ta beseda zdela za ponosno Matildo
preveč malomeščanska.

»V vsakdanjih življenjskih okoliščinah ni verna,« je raz¬
mišljal Julijan; »vero ljubi, ker je zelo koristna njeni kasti.

Ali ni mogoče, da si v svoji rahločutnosti samo živo očita
greh, ki ga je storila?« Julijan je bil prepričan, da je njen
prvi ljubimec.

»Ampak,« si je mislil spet v drugem trenutku, »priznati
je treba, da ni v vsem njenem vedenju ničesar prostodušnega,
preprostega in nežnega; še nikoli je nisem videl, da bi bila
ponosnejša. Mogoče pa me prezira? Vredno bi bilo Matilde,

346

Zdaj pa hočem biti resen — čas je že,
ko je dandanes tudi smeh resna zadeva
in imenujejo zločin, če napako odeneš v šalo.

da bi si že samo zaradi mojega nizkega rodu očitala, kar je
bila storila zame.«

Medtem ko je Julijan tičal v predsodkih, ki jih je črpal
iz knjig in iz svojih spominov na Verrieres, in sanjaril o
krotki ljubici, ki v trenutku, ko je osrečila svojega ljubimca,
ne misli več na svoje življenje, je Matilda v svoji nečimrnosti
besnela zoper njega.

Ker se že dva meseca ni več dolgočasila, se ni več bala
dolgega časa; tako je Julijan izgubil tisto, kar mu je bilo
najbolj koristno, ne da bi se mu o tem sanjalo.

»Postavila sem si torej gospodarja!« si je pravila Matilda,
ki jo je razjedalo črno gorje. »Dostojen človek je, to je še
sreča; ampak če pritiram njegovo nečimrnost do skrajnosti,
se bo maščeval s tem, da bo odkril v javnosti, kakšne vezi
naju družijo.« Matilda doslej še nikoli ni imela ljubimca in
v tistem trenutku človeškega življenja, ki vzbudi tudi v naj¬
bolj puščobnih dušah nekaj sladkih varljivih upov, so jo raz¬
jedale samo najtrpkejše misli.

»Neomejeno oblast ima nad menoj, ker vlada z nasiljem
in ker me lahko kruto kaznuje, če ga priženem do skrajnosti.«
Že ta misel sama je bila dovolj, da ga je gospodična La Mo-
lova hote žalila. Pogum je bil prva lastnost njenega značaja.
Nič je ni moglo spraviti iz ravnotežja in jo ozdraviti zmeraj
in zmeraj na novo porajajočega se dolgočasja, če ne misel,
da z drzno igro postavlja na kocko vse svoje življenje.

Tretjega dne, ko se gospodična La Molova v svoji trmi še
zmerom ni ozrla nanj, je Julijan, očitno proti svoji volji,
stopil za njo v biljardno sobo.

»No, gospod,« mu je dejala s težko zadrževano jezo, »pre¬
pričani ste torej, da ste si priborili zelo izdatnih pravic nad
menoj, ker mislite, da me smete ogovoriti v očitnem nasprotju
z mojo prav jasno izraženo voljo? ... Ali veste, da se še nihče
na svetu ni toliko upal?«

Nič ni bilo bolj zabavnega od pogovora teh dveh ljubim¬
cev; ne da bi slutila, sta divje sovražila drug drugega. Ker
nista bila ne eden ne drugi popustljivega značaja, sta si
kmalu prav jasno povedala, da sta sprta za vse večne čase.

»Prisegam vam večno molčečnost,« je dejal Julijan; »k
temu bi lahko še dodal, da ne bom nikoli spregovoril z vami
niti besedice, ampak zaradi take preveč očitne spremembe bi

347

utegnilo trpeti vaše dobro ime.« Spoštljivo se je priklonil ter
odšel.

Brez velike težave je izpolnjeval, kar si je štel v dolžnost;
misel, da bi utegnil biti zaljubljen v gospodično La Molovo,
mu je bila zelo daleč. Vsekakor je še ni ljubil tri dni poprej,
takrat, ko ga je bila skrila v veliko mahagonijevo omaro.
V trenutku pa, ko je videl, da je z njo za zmeraj sprt, se je
v njegovi duši mahoma vse preokrenilo.

Njegov spomin mu je začel kruto slikati najmanjše okoli¬
ščine tiste noči, po kateri je bil v resnici ostal tako hladen.
Že prvo noč po tistem večeru, ko sta si bila napovedala večno
sovraštvo, bi bil Julijan malo da ne zblaznel, ker si je moral
priznati, da ljubi gospodično La Molovo.

Temu odkritju so sledili strašni boji; vsa njegova čustva
so bila razburkana.

Dva dni kasneje bi bil skorajda objel in poljubil gospoda
Croisenoisa in se razjokal, namesto da bi bil ošaben z njim.

Ko se je nekoliko vdal v svojo nesrečo, ga je preblisnilo
nekaj kakor zdrav razum; odločil se je, da odpotuje; po¬
spravil je svoje stvari ter se odpravil na pošto.

Ko je prišel na poštni urad in so mu povedali, da je po
čudnem naključju naslednjega dne prosto mesto za vozno
pošto v Toulouse, bi bil skoraj omedlel. Zagotovil si je prostor
ter se vrnil v La Molov* dvorec, da naznani markizu svoj
odhod.

Gospod La Mole je bil zdoma. Napol mrtev se je Julijan
zavlekel v knjižnico, da bi ga tam počakal. Pomislite, kako
mu je bilo, ko je tam našel gospodično La Molovo!

Ko ga je zagledala, so dobile njene poteze tako zloben
izraz, da mu je bilo v trenutku vse jasno.

Bil je tako potrt in tako zmeden od iznenadenja, da se je
vdal slabosti in ji dejal z najnežnejšim glasom, ki mu je v
resnici prihajal iz dna duše: »Torej me res ne ljubite več?«

»Sram me je, da sem se vrgla v naročje prvemu moškemu,
ki mi je prišel na pot,« je vzkliknila Matilda in zajokala od
jeze na samo sebe.

»Prvemu moškemu, ki mi je prišel na pot!« je kriknil Ju¬
lijan ter planil k staremu srednjeveškemu meču, ki so ga
hranili v knjižnici kot redkost.

Njegova bolečina, ki je mislil, da je dosegla skrajno mero
v trenutku, ko je bil nagovoril gospodično La Molovo, je bila

348

še stokrat večja, ko je zagledal solze sramu, ki so se ji poto¬
čile po licih. Bil bi najsrečnejši človek na svetu, če bi jo bil
mogel umoriti.

V trenutku, ko je s precejšnjo težavo potegnil meč iz
starinske nožnice, je Matilda ponosno stopila proti njemu,
srečna ob tem tako novem občutku; solze so ji bile usahnile.

Tedaj je pred Julijanom živo vstala misel na markiza La
Mola, njegovega dobrotnika. »Da bi mu ubil hčer!« si je dejal.
»Kako strašno!« Obrnil se je, da bi zagnal meč stran. »Go¬
tovo bo bruhnila v smeh pri pogledu na to melodramatično
kretnjo,« si je dejal; ta misel mu je takoj vrnila vso hladno¬
krvnost. Radovedno je začel ogledovati rezilo starega meča,
kakor da išče kakšen rjast madež, potem pa ga je spet vtak¬
nil v nožnico in ga z največjo ravnodušnostjo obesil na po¬
zlačeni bronasti žebelj, na katerem je bil prej visel.

Vse te kretnje, ki so bile proti koncu zelo počasne, so
trajale dobro minuto; gospodična La Molova ga je začudeno
gledala. »Torej je prav malo manjkalo, da me moj ljubimec
ni umoril!« si je dejala.

Ta misel jo je zanesla v najkrasnejše čase stoletja
Karla IX. in Henrika III.

Nepremično je stala pred Julijanom, ki je bil obesil meč
na njegovo mesto; gledala ga je z očmi, v katerih ni bilo več
sovraštva. Priznati je treba, da je bila v tistem trenutku zelo
zapeljiva; gotovo še ni bila nikoli nobena ženska manj po¬
dobna pariškim lutkam.  (S to besedo je Julijan izražal svoj
največji očitek ženskam tega kraja.)

»Menda se me spet loteva slabost pred njim,« je pomislila
Matilda; »če me spet popade in to v trenutku, ko sem go¬
vorila z njim tako odločno, bo gotovo še bolj prepričan, da je
moj gospod in vladar.« Pri tej misli je zbežala.

»Moj bog, kako je lepa!« si je dejal Julijan, ko je gledal
za njo; »to je torej tisto bitje, ki se mi je še ne pred osmimi
dnevi tako strastno vrglo v naročje ... in ti trenutki se ne
povrnejo nikdar več! In to po moji krivdi! In v trenutku
tako nenavadnega in zame tako zanimivega dogodka nisem
bil za to dovzeten! ... Priznati moram, da sem prišel na svet
z nizkotnim in skrajno nesrečnim značajem.«

Prišel je markiz; Julijan mu je pri priči naznanil svoj
odhod.

»Kam?« je vprašal gospod La Mole.

349

»V Languedoc.«

»Iz tega ne bo nič! Čakajo vas zelo imenitne stvari; če

boste sploh odpotovali, pojdete na sever_Sicer pa, da se

izrazim po vojaško: prepovedujem vam zapustiti hišo. Bo¬
dite tako prijazni in se nikdar ne oddaljite za več kot za dve
ali tri ure; lahko vas vsak trenutek potrebujem.«

Julijan se je priklonil ter odšel, ne da bi kaj rekel, čemur
se je markiz zelo čudil. Bilo mu je nemogoče govoriti; zaprl
se je v svojo sobo. Tu se je po mili volji vdajal premišljevanju
o krutosti svoje usode.

»Tako, torej se ne smem niti oddaljiti!« si je mislil,
»bogve, koliko dni me bo markiz zadrževal v Parizu! Moj
bog, kaj bo z menoj? In nobenega prijatelja, ki bi ga vprašal
za svet! Abbe Pirard mi ne bi dal dokončati niti prvega
stavka; grof Altamira bi mi predlagal, naj se pridružim
kakšni zaroti.

Pa saj sem blazen, to čutim! Blazen sem!

Kdo mi bo pokazal pot? Kaj bo z menoj?«

550

XLVIII

KRUTI TRENUTKI

In ona mi to priznava! Našteva mi naj¬
manjše podrobnosti! Njeno prekrasno oko
počiva na mojem in zrcali ljubezen, ki jo
občuti do drugega!

Schiller

Gospodična La Molova je bila presrečna ob misli, da bi
jo bil skoraj usmrtil. Šla je tako daleč, da si je rekla: »Vreden
je, da bi bil moj gospod, ker je prav malo manjkalo, da me
ni ubil. Koliko lepih mladih moških iz moje družbe bi bilo
treba zliti v eno bitje, da bi bilo zmožno tako strastnega
dejanja?

Priznati moram, da je bil prav lep v trenutku, ko je stopil
na stol in spet obesil meč natančno v tisto slikovito lego, ki
mu jo je bil izbral tapetnik dekorater! Saj niti nisem bila
tako nespametna, da sem ga vzljubila.«

Če bi bilo v tistem trenutku mogoče najti kakšno dostojno
možnost za zbližanje, bi se je bila z veseljem oklenila. Julijan
pa, ki se je bil trdno zaklenil v svojo sobo, se je predajal
brezmejnemu obupu. V svoji blaznosti je že mislil na to, da
bi se ji vrgel k nogam. Če bi, namesto da se je skrival v sa¬
moti, rajši blodil po hiši in po vrtu, bi bil lahko izkoristil
morebitno priložnost, ki bi v trenutku spremenila njegovo
kruto nesrečo v brezmejno srečo.

Ampak premišljenost, katere pomanjkanje mu očitamo,
bi mu bila onemogočila tisto čudovito kretnjo, ki je z njo po¬
grabil meč in ki ga je bila tako povzdignila v očeh gospo¬
dične La Molove. Njeno za Julijana tako ugodno razpoloženje
je trajalo ves dan; Matilda si je v duhu slikala tiste kratke
trenutke, ko ga je ljubila, in želela si jih je nazaj.

»Zares,« si je dejala, »moja ljubezen do ubogega fanta je
v njegovih očeh trajala samo od ene po polnoči, ko sem ga
zagledala, kako je prišel po lestvi s pištolami v stranskem
žepu suknje, pa do osmih zjutraj. Četrt ure nato, ko sem bila

351

pri maši v Sainte-Valeru, sem že začela premišljati o tem, da
me utegne prisiliti k pokorščini in me strahovati.«

Po kosilu se gospodična La Molova Julijami ni izognila,
temveč ga je nagovorila in mu nekako namignila, naj pride
za njo na vrt. Ubogal je. Prav te preskušnje mu je še manj¬
kalo. Ne da bi slutila, se je Matilda začela predajati ljubezni,
ki se je spet oglašala v njej. Bilo ji je neizmerno prijetno
sprehajati se ob njegovi strani. Radovedno je ogledovala nje¬
gove roke, ki so bile zjutraj pograbile meč, da bi jo usmrtile.

Polagoma mu je začela Matilda govoriti z iskrenim za¬
upanjem o svojih srčnih zadevah. Pogovori te vrste so ji bili
v posebno naslado; pripovedovala mu je celo o trenutkih
navdušenja, ki ga je bila bežno občutila za gospoda Croise-
noisa, za gospoda Caylusa ...

»Kaj? Za gospoda Caylusa tudi?« je vzkliknil Julijan, in
iz njegovih besed je zazvenela vsa grenka ljubosumnost od¬
slovljenega ljubimca. Tako vsaj se je zdelo Matildi; ni se
počutila prav nič užaljene.

Mučila ga je še dalje s tem, da mu je prav živo opisovala
vse podrobnosti svojih nekdanjih čustev in to z glasom naj¬
globlje resničnosti. Videl je, da mu slika tisto, kar ji je bilo
pred očmi. Z bolestjo je opazil, da je, ko je pripovedovala
n teh stvareh, našla v svojem srcu marsikaj, česar doslej sama
ni bila poznala.

Gorje ljubosumnosti ne more biti hujše kot je bilo Juli-
janovo.

Sum, da kdo ljubi našega tekmeca, je že dovolj kruta
zadeva; to pa, da nam ženska, ki jo obožujemo, v vseh po¬
drobnostih opisuje ljubezen, ki jo uživa tekmec, je brez
dvoma višek gorja.

O, kako je bil Julijan v tistem trenutku kaznovan za svoj
ponos, ki se je bil v njem imel za boljšega od raznih Caylusov
in Croisenoisov! S kako globokim občutkom nesreče je zdaj
v svojih mislih pretiraval njihove najmanjše vrline! Kako od¬
kritosrčno je zdaj preziral samega sebe!

Zdaj se mu je Matilda zdela vredna oboževanja; sleherna
beseda je preslaba, da bi izrazila njegovo brezmejno obču¬
dovanje. Ko se je sprehajal ob njeni roki, si je naskrivaj ogle¬
doval njene roke, njene lakti, njeno kraljevsko postavo. Malo
je manjkalo, da ji ni padel k nogam in ji, strt od ljubezni in
gorja, zaklical: »Usmiljenje!«

352

»In ta prekrasna ženska, ki je vzvišena nad vse in ki me
je nekoč ljubila, bo brez dvoma kmalu ljubila Caylusa!«

Julijan ni mogel dvomiti o iskrenosti gospodične La Mo-
love; iz vsega, kar je govorila, je prejasno zvenela resnica.
Da bi bilo njegovo gorje res popolno, je Matilda, ker se je
tako vživela v čustva, ki jih je bila nekoč gojila do Caylusa,
nazadnje res govorila o njem tako, kakor da ga še zmerom
ljubi. Iz njenega glasu je resnično zvenela ljubezen; Julijan
je to jasno čutil.

Če bi mu bil kdo napolnil prsi z raztopljenim svincem,
bi ne bil mogel bolj trpeti. Kako pa naj bi bil ubogi fant
uganil, da se je gospodična La Molova le zaradi tega tako
rada spominjala svoje nekdanje zaljubljenosti v Caylusa ali
Luža, ker je govorila z njim?  Težko je povedati, kakšne muke
je trpel Julijan. Poslušal je zaupne podrobnosti o ljubezni,
ki jo je gojila do drugih, v prav tistem lipovem drevoredu,
kjer je bil še pred malo dnevi čakal, da udari ena in da
spleza v njeno sobo. Človeško bitje pač ne prenese večjega
gorja.

Ta kruta zaupljivost je trajala dolgih osem dni. Včasih se
je zdelo, da Matilda išče priložnosti, da bi z njim govorila,
drugič pa spet, da se ga izogiblje; in pogovor, h kateremu
sta se, kot je bilo videti, oba vračala zmeraj znova z nekakšno
kruto slastjo, se je neprestano sukal okrog čustev, ki jih je
nekoč bila gojila do drugih; pripovedovala mu je o pismih,
ki jih je bila pisala; v spomin si je klicala celo posamezne
besede in ponavljala cele stavke. V zadnjih dneh je bilo vi¬
deti, kot da opazuje Julijana z nekakšno hudomušno vese¬
lostjo. Njegove bolečine so bile zanjo pravi užitek.

Vidimo, da Julijan ni imel nikakršnih življenjskih izku¬
šenj; niti romanov ni bil nikdar bral; če bi bil nekoliko manj
neroden in bi bil čisto hladnokrvno dejal oboževanemu de¬
kletu, ki mu je zaupalo tako čudne stvari: Priznajte, da kljub
vsemu vendar ljubite mene, čeprav nisem toliko vreden ka¬
kor vsi ti gospodje ...,  bi mogoče bila srečna, da jo je spre¬
gledal; saj uspeh bi bil docela odvisen od lepe besede, s ka¬
tero bi bil Julijan izrekel to misel, in od trenutka, ki bi ga
bil za to izbral. Vsekakor pa bi bil našel — in zanj bi bilo
to koristno — izhod iz položaja, ki se je začel zazdevati Ma¬
tildi enoličen.

23 Rdeče in črno

353

»In mene, ki vas obožujem, ne ljubite več?« ji je ves zme¬
den od ljubezni in gorja dejal nekega dne. In to je bila naj¬
večja neumnost, ki jo je mogel zagrešiti.

Ta beseda je kakor bi mignil zamorila vse veselje, ki ga
je našla gospodična La Molova v tem, da je govorila z njim
o svojih srčnih zadevah. Začelo se ji je namreč dozdevati
čudno, da se po vsem, kar se je bilo zgodilo, ne počuti uža¬
ljenega zaradi njenega pripovedovanja; v trenutku, ko ji je
bil rekel tiste nespametne besede, si je celo domišljevala, da
je več ne ljubi. »Ponos je brez dvoma zatrl njegovo ljubezen,«
si je mislila. »Julijan ni človek, ki bi se dal brez kazni po¬
stavljati za ljudi, kakršni so Caylus, Luz in Croisenois, o ka¬
terih priznava, da so tako visoko nad njim. Ne, ne bom ga
več videla pred svojimi nogami!«

Prejšnje dni ji je Julijan v svoji prostodušni žalosti po¬
gosto odkrito hvalil sijajne vrline vseh teh gospodov; da, celo
pretiraval je. Gospodična La Molova je to dobro opazila;
čudila se je, vzroka pa ni mogla uganiti. Ko je Julijan, ki je
v resnici besnel, hvalil tekmeca, o katerem je bil prepričan,
da ga Matilda ljubi, je s tem le sodoživljal njegovo srečo.

Njegova tako odkritosrčna in bedasta beseda pa je v tre¬
nutku vse spremenila; brž ko si je bila Matilda v svesti, da
jo ljubi, je občutila do njega samo prezir.

V trenutku, ko je zagrešil to nerodnost, se je z njim spre¬
hajala; pri priči ga je zapustila in njen zadnji pogled je iz¬
ražal neizmerno zaničevanje. Ko se je vrnila v salon, ga ves
večer ni pogledala. Naslednjega dne je bilo njeno srce še
vedno polno zaničevanja; zdaj ni bilo več govora o tisti na¬
klonjenosti, zaradi katere je bila ravnala z Julijanom kakor
s svojim najožjim prijateljem; zdaj ji je bilo neprijetno, ka¬
dar ga je videla. Ta občutek je že skorajda mejil na stud; ni
besede, ki bi mogla izraziti, kako globok je bil njen prezir,
kadar ji je prišel Julijan pred oči.

Julijanu se ni niti sanjalo, kaj se dogaja zadnjih osem
dni v Matildinem srcu, dobro pa je čutil njen prezir. Imel je
toliko zdravega razuma, da ji je kolikor mogoče poredko
prišel pred oči; pogledal pa je ni nikoli.

Trpel je peklenske muke, ker se je moral tako rekoč do¬
cela odreči njeni družbi. Zdelo se mu je, da čuti, kako zaradi
tega od dne do dne rase njegova bolečina. »Moško srce ne
more biti sposobno večjega poguma,« si je dejal. Dolge ure je

354

posedal ob okencu na podstrešju La Molovega dvorca; oknice
so bile skrbno zaprte; od tam je vsaj lahko videl gospodično
La Molovo, kadar je prišla na vrt.

Kako mu je moralo biti pri srcu, kadar jo je videl, kako
se po kosilu sprehaja s Caylusom, Luzom ali s kom drugim,
ki je bila nekoč vanj nekoliko zaljubljena, kakor mu je bila
sama priznala!

Julijan si ne bi bil mogel nikoli misliti, da je človek lahko
tako nesrečen; dostikrat bi bil kar vpil od hudega; njegova
sicer tako trdna duša je bila slednjič do dna pretresena.

Sleherna misel, ki se ni ukvarjala z gospodično La Molovo,
se mu je upirala; niti najpreprostejšega pisma ni bil več
zmožen napisati.

»Nori ste,« mu je nekega jutra dejal markiz.

Julijan je trepetal, da bi ga markiz utegnil spregledati:
izgovoril se je na bolezen, in na srečo so mu verjeli. Zelo prav
mu je prišlo, da se je pri kosilu markiz nekaj pošalil na
račun njegovega bližnjega potovanja. Matilda je iz očetovih
besed lahko posnela, da bo potovanje zelo dolgo. Julijan se
je je že več dni izogibal in sijajni mladi možje, ki so imeli
vse, kar je manjkalo njemu, ubogemu, tako bledemu in mr¬
kemu bitju, ki ga je bila nekoč ljubila, niso imeli več moči,
da bi jo iztrgali iz njene zamišljenosti.

»Navadno dekle,« je premišljevala, »bi si bilo izbralo
moža, ki bi ji najbolj ugajal med mladimi moškimi, ki v
salonih obračajo vse poglede nase; k značilnim potezam ge¬
nija pa spada tudi to, da svojih misli ne vlači po kolesnicah,
ki jih je izvozila vsakdanjost.

Ob strani moža, kakršen je Julijan, ki mu ne manjka
drugega kot bogastvo, ki pa ga imam sama, bom neprestano
vzbujala pozornost in ne bom šla neopaženo skozi življenje.
Niti na um mi ne prihaja, da bi se zmeraj bala kakšne revo¬
lucije kakor moje sestrične, ki se tako bojijo ljudstva, da se
ne upajo ošteti niti kočijaža, če jih slabo vozi. V svesti si bom,
da igram določeno vlogo, in sicer veliko vlogo, zakaj mož, ki
sem si ga izbrala, je značajen in brezmejno častihlepen. Česa
mu manjka? Prijateljev? Denarja? Tega dobi pri meni.« Ma¬
tilda seveda ni opazila, da v svojih mislih ravna z Julijanom
kakor s kakšnim podrejenim bitjem, katerega ljubezen si
lahko osvoji, kadar se ji zljubi.

23 *

355

XLIX

KOMIČNA OPERA

O, how tliis spring of love resembleth
The uncertain glory of an April day,

Which now shows ali the beauty of the sun
And by and by a cloud takes ali away!*

Shakespeare

Pri mislili na bodočnost in na izredno vlogo, ki si jo je
obetala, je Matilda kmalu začela skorajda pogrešati pustili
metafizičnih pogovorov, ki jih je bila nekoč imela z Julija-
nom. Ko pa se je naveličala svojih visoko letečih misli, ji je
včasih postalo žal tudi trenutkov sreče, ki jo je bila užila ob
njem; spomini nanjo pa niso bdi zmerom brez kesanja; v
določenih trenutkih jo je pošteno peklilo.

»Kdo pa je brez slabosti?« si je mislila; »dekle, kakršno
sem jaz, je pač vredno, da se samo nadpovprečnemu mo¬
škemu na ljubo izneveri svojim dolžnostim; nihče ne bo mogel
reči, da so me zapeljale njegove lepe brčice ali pa ljubkost,
s katero skoči s konja; vsakdo bo moral priznati, da so me
pritegnila njegova globoka razglabljanja o bodočnosti, ki
čaka Francijo, njegova razmišljanja o podobnosti, ki jo uteg¬
nejo imeti dogodki, ki se pripravljajo nad našimi glavami,
z revolucijo leta 1688  na Angleškem. Res je, dala sem se za¬
peljati,« je odgovarjala na očitke svoje vesti; »slabotna žen¬
ska sem; ampak tolaži me vsaj to, da mi niso kakor kakšni
punčki zmešale glave zunanje vrline.

Če pride do revolucije, zakaj ne bi Julijan igral vloge
Rolanda in jaz vloge gospe Rolandove? Njena vloga mi je
bolj všeč kot vloga gospe Staelove; nemoralno življenje je
namreč v našem stoletju velika ovira. Vsekakor mi ne bo
nihče mogel očitati kakšne nove slabosti; če bi se mi kaj
takega zgodilo, bi umrla od sramote.«

* Prevod glej na strani 172, I.

356

Priznati pa moramo, da niso bile vse Matildine sanje tako
resne kakor misli, ki smo jih pravkar popisali.

Opazovala je Julijana in odkrivala v najmanjših njegovih
dejanjih očarljivo ljubkost.

»Ni dvoma, da se mi je posrečilo zatreti v njem sleherno,
tudi najmanjšo misel na to, da ima kakšne pravice do mene,«
si je rekla.

»Sicer pa je bil temu dokaz že izraz nesreče in globoke
strasti, ki mi je z njimi ubogi fant pred osmimi dnevi odkril
svojo ljubezen. Priznati moram, da je bilo zelo čudno od
mene, da me je ujezila beseda, iz katere je zvenelo tolikšno
spoštovanje, tolikšna strast. Mar nisem njegova žena? Nje¬
gove besede so bile vendar povsem naravne in tudi zelo lju¬
beznive; tega pač ni mogoče tajiti. Julijan me je ljubil še po
tistih neskončnih pogovorih, ki sem mu v njih razkrivala —
in priznavam, da je bilo to prav kruto od mene — same za¬
ljubljene misli, ki jih je moglo vzbuditi v meni moje dolgo¬
časno življenje, in ki so veljale tistim mladim moškim iz
visoke družbe, na katere je tako ljubosumen. Ah, ko bi vedel,
kako malo so mi nevarni! Kako omledni se mi zdijo zraven
njega in kako so si vsi med seboj enaki!«

Medtem ko se je Matilda vdajala takim in podobnim mi¬
slim, je tja v tri dni nekaj čečkala po svojem albumu. Eden
izmed profilov, ki jih je bila narisala kakor po naključju, jo
je spravil v začudenje; bil je namreč presenetljivo podoben
Julijami. »To je glas neba! To je čudež ljubezni!« je vzklik¬
nila navdušeno; »ne da bi slutila, sem napravila njegovo
sliko.«

Stekla je v svojo sobo, se zaklenila vanjo in z veliko pri¬
zadevnostjo poskušala narisati Julijano v obraz; toda ni se ji
hotelo posrečiti; profil, ki ga je bila narisala po naključju, je
bil še zmerom najboljši. Matilda je bila presrečna; v tem je
videla očiten dokaz svoje velike ljubezni.

Od albuma se je ločila šele zelo pozno, takrat, ko jo je
dala markiza poklicati, da bi šli v Italijansko opero. Matilda
je imela le eno misel: da bi z očmi poiskala Julijana in pri¬
pravila svojo mater do tega, da bi ga povabila, naj ju po¬
spremi.

Ni ga bilo na spregled; dami sta imeli v svoji loži samo
zelo vsakdanjo družbo. Skozi vse prvo dejanje je Matilda
sanjala o možu, ki ga je ljubila z vso strastjo svoje duše; v

357

drugem dejanju ji je presunila srce beseda o ljubezni, ki jo
je pevka odpela po melodiji, zares vredni Cimarose. Juna¬
kinja opere je pela: »Kaznovati se moram za preveliko obo¬
ževanje, ki ga občutim do njega; preveč ga ljubim!«

Od trenutka, ko je slišala to nebeško lepo pesem, je iz¬
pred Matildinib oči izginilo vse, kar je bilo na tem svetu. Če
jo je kdo ogovoril, mu ni niti odgovorila; ko jo je njena mati
zaradi tega pokarala, se je le z težavo prisilila k temu, da
jo je sploh pogledala. Njen zanos je dosegel stopnjo navdu¬
šenosti in strastnosti, ki jo je mogoče primerjati z najsilovi¬
tejšimi čustvi, ki so že nekaj dni divjala v Julijanovem srcu.
Ves čas, ko ni mislila izključno na Julijana, se je ukvarjala
s tisto melodijo, ki je bila polna božanske miline in katere
besedilo se ji je zdelo kakor nalašč napisano za njen položaj.
Ljubezen do glasbe je tega večera napravila iz Matilde tisto,
kar je bila gospa Renalova zmerom, kadar je mislila na Ju¬
lijana. Razumska ljubezen je brez dvoma bolj duhovita od
resnične ljubezni, pozna pa samo trenutke vznesenosti; pre¬
več pozna samo sebe, neprestano presoja samo sebe; misli
nikoli ne spravi iz ravnovesja, saj je zgrajena samo na te¬
melju misli.

Ko se je Matilda vrnila domov, se je izgovorila, da ima
vročico. Ne oziraje se na to, kaj poreče gospa La Molova, je
velik del noči presedela pri klavirju in ponavljala tisto pe¬
sem. Pela je besede slavnega napeva, ki jo je bil očaral:

Devo punirmi, devo punirmi,

Se trop po amai...

Uspeh te blazne noči je bil, da je bila Matilda prepričana,
da se ji je posrečilo premagati svojo ljubezen. (Te vrstice
bodo v več kot enem pogledu škodovale nesrečnemu pisatelju.
Hladne duše ga bodo obdolžile nespodobnosti. Ampak pisa¬
telj nikakor ne misli žaliti mladih oseb, ki vzbujajo pozornost
po pariških salonih s tem, da bi domneval, da je le ena izmed
njih dovzetna za blazne domisleke, ki kaze Matildin značaj.
Njena osebnost je docela izmišljena, da, mišljena je celo daleč
zunaj družabnih navad, ki bodo za vse večne čase civilizaciji
XIX. stoletja odkazale tako odlično mesto.

Dekletom, ki so krasile plese letošnje zime, prav gotovo
ne manjka previdnosti.

358

Pra\ tako tudi ne mislim, da jih smemo dolžiti, da preveč
prezirajo sijajno bodočnost, konje, lepa posestva, sploh vse,
kar jim zagotavlja v svetu prijeten položaj. V teh stvareh ne
vidijo morda samo neprijetnosti, narobe, te stvari so predmet
njihovih najvztrajnejših želja, in če je v njihovih srcih sploh
kaj strasti, velja tem stvarem.

Tudi nisem mnenja, da bi jim služila ljubezen le za to, da
bi pomagala do uspeha nadarjenim mladim ljudem, kakršen
je bil na primer Julijan; taki ljudje se trdno oklepajo kakšne
klike, in kadar ima tista klika uspeh, so v največji meri de¬
ležni vseh dobrot družbe. Gorje izobraženemu človeku, ki ne
pripada nobeni kliki! Očitajo mu celo njegove male in zelo
dvomljive uspehe in v imenu javne morale ga brez pomisleka
okradejo. Ej, gospoda, roman je ogledalo, ki se sprehaja po
veliki cesti. Vaše oči vidijo zdaj modrino neba, ki se zrcali
v njem, zdaj blato cestnih mlakuž. In človeka, ki nosi v svo¬
jem oprtniku ogledalo, boste dolžili nemoralnosti! Njegovo
ogledalo kaže blato, in obsodili boste ogledalo! Obsojajte rajši
veliko cesto, kjer je mlakuža, še bolj pa cestnega nadzornika,
ki dopušča, da umazana voda zastaja in da se delajo luže.

Zdaj, ko smo si na jasnem, da je Matildin značaj v našem
nič manj previdnem kot krepostnem stoletju nemogoč, sem
nekoliko manj v strahu, da bi koga razkačil, če nadaljujem
povest o brezumnem početju ljubeznivega dekleta.)

Naslednjega dne je ves čas prežala na priložnost, da bi se
prepričala, ali je res premagala svojo brezumno strast. Njen
glavni namen je bil, da bi bila Julijanu v vsem zoprna;
vendar pa je pazila na sleherni njegov korak.

Julijan je bil preveč nesrečen in predvsem preveč raz¬
burjen, da bi uganil, kaj tiči za tem početjem, ki ga je
dekletu narekovala njegova zapletena strast; še manj pa je
mogel vedeti, koliko ugodnega je bilo v njem zanj; bil je
žrtev tega početja; mogoče ni bil še nikoli doslej tako živo
občutil svoje nesreče. Njegov duh je bil tako malo gospo¬
dar njegovih dejanj, da nikakor ne bi bil razumel besed
kakšnega čemernega filozofa, ki bi mu bil dejal: »Glejte,
da se brž okoristite z razpoloženjem, ki je zdaj za vas
ugodno; pri takile razumski ljubezni, kakršno lahko vidimo
v Parizu, ne more isto razpoloženje trajati dalj kot dva
dni.« Pa najsi je bil Julijan še tak zanesenjak, je vendarle
imel svojo čast. Njegova prva dolžnost je bila molčečnost;

359

to je bilo jasno. Vprašati za svet, zaupati svoje trpljenje
prvemu človeku, ki bi ga srečal, bi bila sreča, podobna tisti,
ki doleti siromaka, kateremu na potovanju skozi razbeljeno
puščavo kane z neba kapljica mrzle vode. Zavedel in ustrašil
se je nevarnosti; bal se je, da ne bi radovednežu, ki bi ga kaj
vprašal, odgovoril s potokom solza; zaprl se je v svojo sobo.

Videl je Matildo, ki se je dolgo sprehajala po vrtu; ko
je slednjič odšla, je prišel dol; stopil je k rožnemu grmu,
s katerega si je bila utrgala cvet.

Noč je bila temna. Brez strahu, da bi ga kdo videl, se
je lahko predal svoji nesreči. Bilo mu je jasno, da gospo¬
dična La Molova ljubi enega izmed mladih častnikov, s ka¬
terimi se je bila pravkar tako veselo pogovarjala. Tudi
njega je nekoč ljubila, ampak spoznala je, kako malo je
vreden.

»In zares sem kaj malo vreden!« si je dejal Julijan z
globokim prepričanjem; »v celoti sem za druge prav niz¬
kotno, vsakdanje in dolgočasno bitje, samemu sebi pa sem
neznosen.« Vse njegove dobre lastnosti in vse stvari, ki jih
je bil doslej ljubil z vsem navdušenjem, so se mu na smrt
zagnusile. In v tem stanju, ko je videl vse narobe, je s svojo
domišljijo hotel soditi o življenju! Take zmote so sposobni
le nenavadni ljudje.

Nekajkrat mu je prišel na misel samomor; bila je mam¬
ljiva slika, bila je kakor sladek počitek; bila je kozarec
hladne vode, ki ga ponudijo nesrečnežu, ki v puščavi umira
od žeje in vročine.

»Moja smrt bo le še povečala prezir, ki ga občuti do
mene!« je vzkliknil. »Kakšen spomin bom pustil za seboj!«

Za človeka, ki se je pogreznil v najgloblje prepade ne¬
sreče, je pomoč edinole v pogumu. Julijan ni bil dovolj
globokoumen, da bi si dejal: »Osrčiti se moram.« Ko pa
je gledal v okno Matildine sobe in je skozi oknice videl,
da je ugasila luč, si je v duhu slikal ljubko sobo, ki jo je
bil žal videl samo enkrat v življenju. Dalje njegova do¬
mišljija ni segala.

Udarila je ena po polnoči. Glas zvona in misel: zdaj
splezam po lestvi k njej — vse to je bilo le en sam kratek
trenutek.

Bil je preblisk genija; takoj nato pa so se trumoma
oglasili zdravi razlogi. »Ali morem biti bolj nesrečen kakor

360

sem?« si je dejal. Stekel je k lestvi; toda vrtnar jo je bil
priklenil z verigo. Julijan je odlomil petelina ene svojili pi-
štolie, in ker ga je v tistem trenutku navdajala nadčloveška
moč, je z njim zvil člen verige, ki je priklepala lestev; v
nekaj minutah jo je dvignil in naslonil na zid pod Matil-
dinim oknom.

»Jezila se bo in me še bolj zaničevala, pa kaj zato?
Dam ji še poljub, poslednji poljub, potem pa pojdem v
svojo sobo in se usmrtim... Preden umrem, pa se bodo moje
ustnice še enkrat dotaknile njenega lica!«

Kot bi imel peruti, spleza urno po lestvi, potrka na
oknico; čez nekaj trenutkov ga Matilda sliši, hoče odpreti
oknico, toda lestev je napoti; Julijan se obesi na železen
kavelj, ki drži oknico, kadar je odprta, in ne meneč se za
nevarnost, da lahko vsak trenutek pade v globino, odrine
lestev z močnim sunkom, tako da jo nekoliko premakne.
Matilda lahko odpre oknico.

Bolj mrtev kakor živ skoči Julijan v sobo.

»Torej si vendar prišel!« je vzkliknila Matilda in se mu
vrgla v objem.

Kdo bi mogel popisati Julijanovo srečo? Skoraj enako
velika je bila tudi Matildina.

Proti svoji volji je govorila in se pred njim obtoževala.

»Kaznuj me za moj kruti ponos,« mu je ponavljala in
ga stiskala v svoje objeme, da mu je kar sapo jemalo, »li
si moj gospod, jaz sem tvoja sužnja; na kolenih te moram
prositi odpuščanja, da sem se ti hotela upirati.« Izvila se
mu je iz objema ter mu padla k nogam. »Da, ti si moj
gospod,« je govorila še vsa omamljena od sreče in ljubezni;
»bodi za zmeraj moj vladar in strogo kaznuj svojo sužnjo,
kadar se ti ne bo hotela pokoriti.«

In spet v drugem trenutku se mu je izvila iz rok in
prižgala svečo; Julijan jo je moral z vso silo držati za roke,
ker si je hotela na eni strani glave odrezati vse lase.

»Naj imam opomin, da sem tvoja sužnja,« mu je rekla;
»če bi mi moj nesrečni ponos hotel še kdaj zmešati glavo,
mi pokaži te lase in reci: /Zdaj ni več govora o ljubezni;
ne gre za čustva, ki utegnejo v tem trenutku navdajati vašo
dušo; prisegli ste, da boste pokorni; bodite torej pokorni,
če je kaj časti v vas!‘«

361

Ampak bolj pametno bo, da ne opisujem tega brezumja
in te blaženosti.

Julijanova krepost je bila prav tolikšna kakor njegova
sreča. »Zdaj pa se moram spet spustiti po lestvi,« je dejal
Matildi, ko je videl, da nad daljnimi dimniki na vzhodu
vstaja jutranja zarja. »Žrtev, ki si jo nalagam, vas je vredna;
odrekam se nekaj uram najčudovitejše sreče, ki jo more
okušati človeška duša, ampak to žrtev prinašam , vašemu
dobremu imenu; če poznate moje srce, boste razumeli, kakšno
nasilje moram storiti nad samim seboj. Ali boste zame vselej
to, kar ste v tem trenutku? Toda čast govori, to mi zado¬
stuje. Vedite, da po najinem prvem sestanku niso sumničili
samo tatov. Gospod La Mole je dal postaviti na vrtu stražo.
Gospoda Croisenoisa obkrožajo ogleduhi; znano je, kako pre¬
življa sleherno svojih noči...«

Pri tej misli se je Matilda na ves glas zasmejala. Njen
smeh je zbudil njeno mater in neko služkinjo iz sna; nena¬
doma je Matildo nekdo ogovoril skozi vrata. Julijan se je
ozrl vanjo; prebledela je in se ujezila na sobarico; ni pa
se ji zdelo vredno, da bi se oglasila svoji materi.

»Kaj pa, če jim pride na um, da odpro okno? Videli
bodo lestev,« je vzkliknil Julijan.

Še enkrat jo je krepko objel; nato pa je skočil na le¬
stev ter bolj zdrknil kakor splezal navzdol; v trenutku je
bil na tleh.

Tri minute pozneje je bila lestev v lipovem drevoredu
in Matildina čast je bila rešena. Ko se je Julijan spet osve¬
stil, je bil ves krvav in skoraj nag; poškodoval se je, ko se
je bil tako neprevidno spustil po lestvi.

Brezmejna sreča mu je vrnila vso duhovno moč, kar
je je bilo v njegovem značaju; če bi se bilo v tistem tre¬
nutku prikazalo pred njim dvajset mož, bi jih bil sam na¬
skočil, kar bi njegovo srečo samo še povečalo. Na srečo mu
ni bilo potrebno preskušati svojih vojaških vrlin. Položil je
torej lestev na njeno običajno mesto in jo spet priklenil na
verigo; tudi ni pozabil zabrisati sledov, ki jih je bila lestev
pustila na gredi eksotičnih cvetic pod Matildinim oknom.

Ko je v temi otipaval mehko zemljo, da bi se prepričal,
ali je sled popolnoma zabrisana, je začutil, da mu je nekaj
padlo na roke; bila je polovica Matildinih las, ki si jih je
bila odrezala in ki mu jih je vrgla skozi okno.

362

Stala je pri svojem oknu.

»Glej, to ti pošilja tvoja sužnja,« mu je zaklicala precej
glasno; »to je znamenje večne hvaležnosti; odrekam se rabi
svojega razuma; ti bodi moj gospod!«

Spričo takih dokazov je bil Julijan docela brez moči;
malo je manjkalo, da ni šel spet po lestev ter spet splezal
k nji. Slednjič pa je vendar zmagala pamet.

Vrniti se z vrta ni bilo prav lahko. Posrečilo se mu je
vdreti neka kletna vrata; ko je prišel v hišo, je moral ko¬
likor mogoče tiho vlomiti v svojo sobo; v svoji zmedenosti
je bil pustil v sobici, ki jo je bil pravkar tako v naglici za¬
pustil, celo ključ svoje sobe, ki ga je imel v žepu svoje
suknje. »Da bi le ne pozabila poskriti vseh tistih posmrtnih
ostankov!« je pomislil.

Slednjič je utrujenost premagala srečo, in ko je sonce
vzhajalo, ga je objel trden spanec.

Le z veliko težavo se je predramil, ko je zvonec klical
k zajtrku; odpravil se je v obednico. Kmalu nato je prišla
tudi Matilda. Ponosni Julijan je doživel trenutek blaženosti,
ko je videl ljubezen, ki je sijala iz oči prekrasnega dekleta,
ki se mu je vse klanjalo; kmalu pa se je oglasila previd¬
nost; Julijan se je prestrašil.

Z izgovorom, da je bilo premalo časa, da bi se bila skrbno
počesala, si je Matilda uredila lase tako, da je Julijan lahko
na prvi pogled videl, kako velika je bila njena žrtev mi¬
nulo noč, ko si je odrezala lase. Če bi sploh kakšna stvar na
svetu mogla skaziti tako lep obraz, bi se bilo to posrečilo
Matildi; vsa polovica njenih lepih, pepelnato zlatih las je
bila odrezana za pol palca nad glavo.

Pri zajtrku je bilo vse Matildino vedenje v skladu s to
njeno prvo neprevidnostjo. Človek bi rekel, da je hotela
kakor nalašč vsemu svetu pokazati brezumno strast, ki jo
je čutila do Julijana. Na srečo sta imela gospa La Molova
in markiz tistega jutra mnogo opraviti s podelitvijo modrih
trakov, ki je bila določena za tisti dan in pri kateri so bili
prezrli gospoda Chaulnesa. Proti koncu zajtrka je ušlo Ma¬
tildi, da je Julijanu, ko je govorila z njim, rekla moj go¬
spod.  Julijan je zardel do ušes.

Bodisi da je bilo naključje, bodisi da je gospa La Mo¬
lova stvar namenoma tako uredila, Matilda tistega dne ni
bila niti za trenutek sama. Zvečer pa, ko je odhajala iz

363

obednice v salon, je vendar našla priložnost, da je rekla
Julijanu:

»Mogoče boste mislili, da se izgovarjam. Mama je nam¬
reč pravkar odredila, da bo odslej ena njenih sobaric ponoči
spala v mojih sobah.«

Tisti dan je minil kakor blisk. Julijan je bil v devetih
nebesih. Naslednjega dne je bil že ob sedmih zjutraj v
knjižnici; Upal je, da pride gospodična La Molova kmalu
tja; napisal ji je bil neskončno dolgo pismo.

Videl pa jo je šele nekaj ur kasneje pri zajtrku. Tistega
jutra je bila počesana kar se da skrbno; z neverjetno spret¬
nostjo se ji je posrečilo zakriti mesto, kjer so bili lasje od¬
striženi. Enkrat ali dvakrat se je ozrla v Julijana, ampak
samo z vljudnim in mirnim pogledom; niti govora ni bilo
več o tem, da bi mu rekla moj gospod.

Julijanu je od začudenja pohajal dih...  Matilda si je
očitala domala vse, kar je bila storila zanj.

Če je vse trezno premislila, je prišla do sklepa, da je
Julijan, če že ne čisto vsakdanje bitje, vendarle bitje, ki se
ne razločuje zadosti od povprečnih ljudi, da bi zaslužilo
vse neverjetno blazno početje, ki ga je tvegala zanj. Skratka,
na ljubezen ni več mislila; tistega dne je bila sita ljubezni.

Julijanovi srčni občutki pa so bili enaki občutkom šest¬
najstletnega dečka. Strašen dvom, osuplost in obup so se
ga po vrsti lotevali med zajtrkom, ki je, kot se mu je zdelo,
trajal celo večnost.

Brž ko je mogel vstati od mize, ne da bi se to lahko-
zdelo neprimerno, je bolj zdrvel kot stekel v konjušnico,
sam osedlal svojega konja in v diru odjezdil; bal se je, da
bi se osramotil s kakšno slabostjo. »Ubiti moram svoje srce
s telesno utrujenostjo,« si je prigovarjal, ko je jahal po
meudonskih gozdovih. »Kaj sem storil, kaj sem rekel, s čim
sem si zaslužil to nemilost?

Danes ne smem ničesar storiti, ničesar reči,« si je mislil,,
ko se je vrnil v palačo; »mrtev moram biti telesno, kakor
sem mrtev v duši. Julijan ne živi več, le njegovo truplo se
še giblje.«

364

L

JAPONSKA VAZA

Sprva njegovo srce ne pojmi vse teže
svoje nesreče; prej je zmeden kot prevzet.
Ko pa se mu vrača razum, začenja čutiti
vso globočino svojega gorja; zdi se mu,
da je vsega, kar ima življenje prijetnega,
zanj konec; čuti le še žgoči obup, ki mu
trga dušo. Ampak čemu govoriti o telesni
bolečini? Katero bolečino, ki jo občuti
samo telo, je mogoče primerjati s to bo¬
lečino?

Jean Paul

Zvonec je klical h kosilu; Julijan se je komaj še utegnil
preobleči. V salonu je našel Matildo, ki Je silila v svojega
brata in gospoda Croisenoisa, da bi ju pregovorila, naj ne
bodita v Suresnes h gospe maršalki Fervaquesovi, kjer sta
nameravala preživeti večer.

Bolj zapeljiva in bolj ljubezniva ne bi bila mogla biti
z njima. Po obedu sta prišla še gospoda Luz iti Caylus ter
več njunih prijateljev. Človek bi rekel, da je Matilda obe¬
nem z bratovsko ljubeznijo začela znova gojiti tudi kult
najpopolnejše družabnosti. Čeprav je bilo tistega večera
prekrasno vreme, je vendar prosila, naj ne hodijo na vrt;
hotela je, naj ostane vsa družba okrog širokega naslanjača,
kamor je bila sedla gospa La Molova. Kakor pozimi je bil
modri divan središče vse skupine.

Matildi je bil vrt zoprn ali pa se ji je zdel vsaj zelo
dolgočasen. Spominjal jo je na Julijana.

Nesreča človeku vzame razsodnost. Naš junak je zagre¬
šil nerodnost, da se je ustavil ob tistem malem slamnatem
stolu, ki je bil nekoč priča njegovih tako sijajnih uspehov.
Tistega večera ga ni nihče nagovoril; kot da je ostala nje¬
gova navzočnost neopažena ali pa še kaj hujšega. Prijatelji
gospodične La Molove, ki so sedeli blizu njega na koncu

365

divana, so se delali, kakor da mu nekako obračajo hrbet;
vsaj zdelo se mu je tako.

»To je nemilost na dvoru,« je pomislil. Hotel si je ne¬
koliko natančneje ogledati ljudi, ki so se delali, kot da bi
ga hoteli uničiti s svojim prezirom.

Stric gospoda Luža je imel važno službo blizu kraljeve
osebe; to je dajalo lepemu častniku povod, da je na za¬
četku slehernega pogovora z vsakim sobesednikom, na ka¬
terega je naletel, vstavljal tole pikantno podrobnost: njegov
stric da se je odpravil ob sedmih v Saint-Cloud in da na¬
merava tam prenočiti. To podrobnost je navajal navidezno
dobrodušno, toda ponavljal jo je pri sleherni priložnosti.

Ko si je Julijan ogledoval gospoda Croisenoisa z očesom,
ki mu je nesreča dajala strog pogled, je opazil, da ljubez¬
nivi, dobri mladenič pripisuje velikanski pomen raznim
okultnim vzrokom. To je segalo tako daleč, da je bil žalo¬
sten in zlovoljen, če je videl, da kdo kakšen važnejši do¬
godek razlaga iz preprostega in čisto naravnega vzroka. »To
je že prismojenost,« si je dejal Julijan. »Njegov značaj je
izredno podoben značaju carja Aleksandra, kakor mi ga je
opisal knez Korazov.« Prvo leto svojega bivanja v Parizu je
bil ubogi Julijan, ki je prihajal naravnost iz semenišča, ves
omamljen od prijetnega, zanj tako novega vedenja vseh
tistih mladih ljudi in ni si mogel kaj, da jih ne bi občudo¬
val. Sele zdaj se je začel njegovim očem odkrivati njihov
resnični značaj.

»Nedostojno vlogo igram tukaj,« se je nenadoma domislil.
Treba je bilo vstati s slamnatega stolčka tako, da ne bi
bilo videti prenerodno. Hotel je najti primeren način; brskal
je po nečem novem v svoji domišljiji, ki pa je bila polna
čisto drugačnih stvari. Zateči se je moral k spominom; pri¬
znati pa moramo, da je bil njegov spomin zelo ubožen s
takimi pripomočki; ubogi fant je imel še sila malo vaje in
tako je bil res skrajno neroden; vsi so ga opazili, ko je
vstal in odšel iz salona. Vse njegovo početje je preveč jasno
izražalo njegovo gorje. Že tri četrt ure je igral vlogo pod¬
rejenega nadležneža, kateremu se niti ne potrudijo prikri¬
vati, kar si o njem mislijo.

Vendar pa po tem kritičnem opazovanju svojih tekmecev
na svojo nesrečo ni več gledal preveč tragično; spomin na
tisto, kar se je bilo zgodilo dva večera pred tem, je dajal

366

oporo njegovemu ponosu. »Naj že bodo njihove vrline v
primeri z mojimi kakršnekoli,« si je mislil, ko se je vračal
sam na vrt, »vendar Matilda ni bila še za nikogar izmed
njih tisto, kar je tako milostno bila zame dvakrat v mojem
življenju.«

Dalje njegova modrost ni segala. Prav nič ni razumel
značaja nenavadnega dekleta, ki ga je bilo naključje izbralo
za neomejeno gospodarico njegove sreče.

Naslednjega dne se je omejil na to, da je sebe in svo¬
jega konja gnal do smrti. Zvečer ni več poskušal, da bi se
približal modremu divanu, ki mu je Matilda tudi ta večer
ostala zvesta. Opazil je, da ga grof Norbert ni blagovolil niti
pogledati, ko sta se srečala v hiši. »Strašno silo si mora de¬
lati,« je pomislil, »saj je vendar po naravi tako vljuden!«

Za Julijana bi bilo spanje prava sreča. Kljub telesni
utrujenosti pa so začeli preveč zapeljivi spomini burkati
njegovo domišljijo. Ni mu prišlo na um, da s svojo na¬
porno ježo po gozdovih pariške okolice vpliva samo nase,
nikakor pa tudi ne na Matildino srce in dušo, in da s tem
prepušča naključju odločitev o svoji usodi.

Zdelo se mu je, da bi njegovi bolečini le nekaj lahko
prineslo brezkončno tolažbo: če bi se lahko pomenil z Ma¬
tildo. Ampak kaj bi se ji upal reči? O tem je globoko pre¬
mišljal nekega dne ob sedmih zjutraj, ko jo je nenadoma
zagledal na pragu knjižnice.

»Gospod, vem, da želite govoriti z menoj.«

»Moj bog! Kdo vam je to povedal?«

»Vem. Kaj vam drugo mar?

Če ni v vas časti, me lahko pogubite ali pa me vsaj
poskusite pogubiti; ampak ta nevarnost, ki pa se mi ne zdi
verjetna, mi prav gotovo ne bo branila, da ne bi bila od¬
kritosrčna. Ne ljubim vas več, gospod; moja blazna domiš¬
ljija me je varala ...«

Pri tem strašnem udarcu se je Julijan, ves iz sebe od
ljubezni in gorja, skušal opravičevati. Nič ne bi moglo biti
bolj nespametno. Ali se more človek opravičevati za to,
da komu ni všeč? Toda razum ni imel več nikakršne oblasti
nad njegovimi dejanji. Slepi nagon ga je silil k temu, da bi
kolikor mogoče zavlekel odločitev svoje usode. Zdelo se mu
je, da še ne more biti vsega konec, dokler lahko govori.
Matilda pa ni poslušala njegovih besed; njihov zvok jo je

367

dražil; nikakor ni mogla razumeti, da je bil tako drzen in
jo je ustavil.

Tistega jutra se je počutila enako nesrečno zaradi očit¬
kov svoje kreposti kakor zaradi očitkov svojega ponosa.
Bila je kakor strta od neznosne misli, da je dala nekakšne
pravice do sebe neznatnemu abbeju, kmečkemu sinu. »To
je skoraj tako,« si je govorila v trenutkih, ko je pretiravala
svojo nesrečo, »kakor da bi si morala očitati slabost, ki bi
jo čutila do kakšnega lakaja.«

Pri drznih in ponosnih značajih je samo korak od jeze,
ki jo čutijo sami nase, do jeze, ki jo obrnejo zoper drugega;
izbruhi besnosti so prava slast.

Gospodična La Molova se je na mah tako razvnela, da
je začela obsipavati Julijana z najhujšimi izrazi zaničevanja.
Bila je sila duhovita in njena duhovitost se je posebno od¬
likovala v spretnosti, s katero je znala mučiti samoljubje in
mu zadajati krute rane.

Prvikrat v svojem življenju je Julijan občutil nad seboj
silo višjega duha, ki so ga navdajali občutki najsilovitej¬
šega sovraštva do njega. V tistem trenutku Še zdaleč ni
mislil na svojo obrambo, nasprotno, začel je zaničevati sa¬
mega sebe. Ko je slišal, da ga obsiplje s tako krutimi in
bistroumno preračunanimi izrazi zaničevanja, da bi zabri¬
sala tudi senco dobrega mnenja, ki ga je utegnil imeti o
samem sebi, se mu je zdelo, da ima Matilda prav in da mu
jili ni še dovolj povedala.

Ona pa je našla v svojem ponosu sladko zadoščenje v
tem, da je mogla tako kaznovati sebe in njega za oboževa¬
nje, ki ga je bila občutila nekaj dni poprej.

Ni ji bilo treba šele iskati ali si na novo izmišljati kru¬
tosti, ki mu jih je s tako naslado lučala v obraz. Treba ji
je bilo samo ponavljati tisto, kar je že osem dni govoril
v njenem srcu odvetnik stranke, ki je bila zoper ljubezen.

Vsaka beseda je postoterila Julijanovo kruto gorje. Hotel
je zbežati, toda gospodična La Molova ga je oblastno pri¬
držala za roko.

»Dovolite, da vas opozorim, da govorite zelo glasno,« ji
je rekel; »slišali vas bodo v sosedni sobi.«

»Kaj mi mar!« je odgovorila gospodična La Molova po¬
nosno; »kdo si mi bo drznil reči, da me sliši? Za vselej hočem

368

ozdraviti vaše malenkostno samoljubje vsakršnih misli, ki
si jih je utegnilo ustvariti o meni.«

Ko je Julijan smel oditi iz knjižnice, je bil tako osupel,
da je nekoliko manj občutil svoje gorje. »Torej, ne ljubi
me več,« si je ponavljal na glas, kakor da bi hotel samega
sebe poučiti o svojem položaju. »Zdi se mi, da me je ljubila
kakšnih osem ali deset dni, jaz pa jo bom ljubil vse živ¬
ljenje. Ali je mogoče? Še pred malo dnevi ni pomenila mo¬
jemu srcu nič!«

Matildino srce pa je plavalo v razkošju ponosa. Torej
je le imela toliko sile, da je to za vselej končala! Zdaj,
ko je tako temeljito premagala svoje mogočno nagnjenje,
bo pač lahko popolnoma srečna. »Tako bo torej ta gospo¬
dek enkrat za vselej razumel, da nima in da ne bo nikoli
imel nikakršne oblasti nad menoj.« Bila je tako zelo srečna,
da v tistem trenutku resnično ni več občutila nikakršne
ljubezni.

Pri manj strastni naravi kot je bila Julijanova, bi bila
po tako okrutnem in tako ponižujočem prizoru ljubezen
čisto nemogoča. Ne da bi bila le za trenutek pozabila, kaj
je dolžna sama sebi, mu je gospodična La Molova povedala
tako neprijetne in tako dobro preudarjene stvari, da bi se
lahko komu zdele resnične celo v primeru, če bi se jih spo¬
minjal popolnoma hladnokrvno.

Sklep, do katerega je prišel Julijan prvi trenutek po
tistem tako osupljivem prizoru, je bil, da je Matilda neiz¬
merno ohola. Bil je zatrdno prepričan, da je med njima za
vselej vse končano; vendar pa je bil naslednjega dne pri
zajtrku v njeni navzočnosti neroden in plah. To je bil po¬
grešek, ki bi mu ga doslej ne bi bil mogel nihče očitati.
V majhnih kakor v velikih stvareh je natančno vedel, kaj
mora in hoče storiti, in je to tudi storil.

Ko ga je tistega dne po zajtrku gospa l a Molova pro¬
sila, naj ji da neko revolucionarno, a precej redko brošuro,
ki ji jo je bil zjutraj na skrivaj prinesel njen župnik, je
Julijan, ko je jemal brošuro s polic, prevrnil staro, ne¬
usmiljeno grdo vazo iz modrega porcelana.

Gospa La Molova je kriknila od strahu, vstala in pri¬
hitela pogledat od blizu črepinje svoje ljubljene vaze.

»To je bilo staro japonsko delo,« je dejala; »dobila sem
jo od svoje stare tete, chelleske opatinje; bila je darilo Ho-

24 Rdeče in črno

369

landcev regentu, vojvodi Orleanskemu, ki jo je podaril svoji
hčeri...«

Matilda, ki je pazljivo sledila kretnjam svoje matere, je
bila presrečna, da se je modra vaza, ki se ji je od nekdaj
zdela strašno grda, razbila. Julijan je molčal in ni bil niti
preveč zmeden; videl je gospodično La Molovo prav blizu
zraven sebe.

»Ta vaza,« ji je dejal, »je za zmeraj razbita,- tako je
tudi s čustvom, ki je nekoč gospodovalo mojemu srcu; pro¬
sim vas, blagovolite mi oprostiti vse neumnosti, v katere
me je bilo zapeljalo.« S temi besedami je odšel.

»Človek bi v resnici rekel,« je dejala gospa La Molova,
»da je ta gospod Sorel zadovoljen in ponosen na to, kar je
pravkar storil.«

Ta beseda je zbodla Matildo naravnost v srce. »Res je,«
je pomislila, »moja mati je prav pogodila, to je občutek,
ki ga navdaja.« Šele zdaj jo je minilo veselje nad prizorom,
ki mu ga je zaigrala prejšnji večer. »Zdaj je torej vsega
konec,« si je rekla navidezno mirno; »zame je bilo to dobra
šola; zmota je bila strašna, ponižujoča! Spametovala me bo
za vse življenje.«

»Da bi bila resnica, kar sem rekel!« si je mislil Julijan;
»zakaj me še zmerom trpinči ljubezen, ki sem jo čutil do
tega blaznega dekleta?«

Njegova ljubezen pa zdaleč ni zamrla, kakor je bil upal,
marveč je prav naglo napredovala. »Res je, da je blazna,«
si je dejal, »pa kaj je zaradi tega manj vredna oboževanja?
Ali more biti ženska lepša od nje? Ali niso bile v gospodični
La Molovi združene, kakor da bi hotele med seboj tekmo¬
vati, vse sladkosti, kar jih more dati najbolj gosposka
omika?« Taki spomini na minulo srečo so prevzemali Juli¬
jana in so prav kmalu razdrli vse delo razuma.

Zaman se razum bori zoper spomine te vrste; vsak nje¬
gov resen poskus, da bi jih zatrl, kvečjemu še poveča njihovo
sladkost.

Štiriindvajset ur potem, ko je razbil japonsko vazo, je
bil Julijan prav zares eden izmed najbolj nesrečnih ljudi
na svetu.

370

LI

SKRIVNO POSLANSTVO

Kajti vse to, kar vam pripovedujem, sem
videl na lastne oči; in če sem se motil, ko
sem to gledal, se prav gotovo ne motim,
ko vam to pripovedujem.

Pismo pisatelju

Markiz ga je dal poklicati; gospod La Mole je bil videti
pomlajen; oko mu je žarelo.

»Pogovoriva se nekoliko o vašem spominu,« je dejal Ju¬
li janu; pravijo, da je čudežen. Ali bi se mogli naučiti na
pamet štiri strani, odpotovati v London in jih tam dobe¬
sedno povedati? Ampak tako, da ne bi spremenili niti be¬
sedice?_«

Markiz je živčno mečkal zadnjo številko Quotidienna  in
zaman skušal prikriti resnost, kakršne Julijan sicer nikoli
ni videl na njegovem obrazu, niti takrat ne, kadar je šlo
za Frilairovo pravdo.

Julijan je imel že dovolj izkušenj; vedel je, da se mora
hliniti, kakor da ga je docela preslepil površni ton, v ka¬
terem je govoril markiz.

»Ta številka Quotidienna  mogoče ni posebno zabavna;
toda če mi, gospod markiz, dovolite, bom imel jutri zjutraj
čast, da vam jo vso povem na izust.«

»Kaj? Celo oglase?«

»Natančno tako, in ne da bi manjkala le besedica.«

»Mi daste častno besedo?« je nadaljeval markiz, ki se
je bil v trenutku zelo zresnil.

»Dam vam jo, gospod, in moj spomin bo kvečjemu uteg¬
nila motiti bojazen, da je ne prelomim.«

»Da, sinoči sem vas pozabil vprašati po tem: ne zahte¬
vam od vas prisege, da ne boste nikoli ponovili tega, kar
boste zdajle slišali; predobro vas poznam, da bi vas tako
žalil. Osebno odgovarjam za vas. Popeljal vas bom v neki

24 *

371

salon, kjer se bo zbralo dvanajst ljudi; zapomnite si, kaj
bo vsakdo izmed njili govoril.

Nič ne skrbite, to ne bo zmeden pogovor; vsakdo bo
govoril, ko pride vrsta nanj; s tem seveda še ni rečeno, da
bo vsakdo govoril urejeno,« je dostavil markiz, čigar obraz
je spet dobil svoj prirojeni prebrisani in lahkotni izraz.
»Medtem ko bomo govorili, si boste zapisali kakšnih dvajset
strani; potem se boste z menoj vrnili semkaj- in bova
tistih dvajset strani skrčila na štiri. Te štiri strani mi boste
predavali jutri namesto vse številke Quotidienna.  Takoj nato
boste odpotovali; voziti se boste morali s pošto kakor mla¬
denič, ki potuje za svojo zabavo. Glavna skrb vam bo, da
vas nihče ne opazi. Prišli boste k znameniti osebnosti. Tam
vam ne bo več treba spretnosti. Gre za to, kako speljati na
led vse, ki so tej osebi blizu; zakaj med njenimi tajniki in
med njenimi služabniki so ljudje, ki so se prodali našim
sovražnikom in ki prežijo na naše zaupnike, da jih med
potjo prestrežejo.

Imeli boste nevažno priporočilno pismo. V trenutku, ko
se bo Njegova visokost ozrla v vas, boste iz žepa potegnili
tole mojo uro, ki vam jo dam s seboj na pot. Kar zdajle jo
vzemite; s tem je vsaj nekaj že opravljenega; in dajte mi
svojo!

Vojvoda bo sam blagovolil napisati tiste štiri strani, ki se
jih boste naučili na pamet in ki mu jih boste narekovali. Šele
nato, nikakor pa ne poprej, to si dobro zapomnite, boste
smeli, če vas bo Njegova visokost po tem vprašala, pripove¬
dovati o seji, pri kateri boste zdajle navzoči.

Na dolgem potovanju vam bo preganjala čas okoliščina,
da je med Parizom in ministrovim bivališčem nič koliko ljudi,
ki si na svetu ničesar ne bi želeli bolj kot to, da bi lahko
pognali strel v glavo gospodu abbeju Sorelu. V tem primeru
bi bilo njegovega poslanstva konec in zame bi nastala velika
zamuda; kajti, moj dragi, kako naj bi izvedeli za vašo smrt?
Vaša vdanost nikakor ne more segati tako daleč, da bi nas
sami obvestili o njej.

Tecite takoj kupit vso potrebno obleko,« je povzel markiz
z resnim glasom. »Oblecite se po modi, kakršna je veljala
pred dvema letoma. Nocoj mora biti vaša zunanjost nekoliko
zanikrna. Nesprotno pa boste na potovanju taki, kakršni ste

372

po navadi. To vas preseneča? Vam vaša nezaupljivost že
vzbuja slutnjo? Da, prijatelj, med častitljivimi osebami, ki
boste imeli čast slišati njihovo mnenje, je tudi marsikdo, ki
je prav tako sposoben, da pošlje podatke, zaradi katerih vam
v kakšnem prijaznem hotelu, kjer se boste nekega večera
ustavili in zahtevali večerjo, utegnejo postreči vsaj z opijem.«

»Bolje je, da napravim trideset milj več in da ne potujem
naravnost po veliki cesti,« je pripomnil Julijan. »Domnevam,
da gre za Rim ...«

Markizov obraz je mahoma dobil izraz oholosti in neza¬
dovoljstva, kakršnega ni bil Julijan videl že od časov v Bray-
le-Hautu.

»To boste izvedeli, kadar se mi bo zdelo prav, da vam to
povem. Nimam rad vprašanj.«

»To ni bilo vprašanje,« je odvrnil Julijan zavzeto; »pri¬
segam vam, gospod markiz, da sem samo glasno mislil; iskal
sem v svojih mislih najbolj varno pot...«

»Da, zdi se mi, da so bile vaše misli prav daleč. Nikoli ne
pozabite, da poslanik, zlasti v vaših letih, ne sme vzbujati
vtisa, kakor da hoče izsiljevati zaupanje.«

Julijan je bil silno zmeden; storil je napako. Njegovo
samoljubje je iskalo izgovora, a ga ni našlo.

»Razumite vendar,« je pristavil markiz, »da se človek,
kadar je zagrešil kakšno napako, zmerom sklicuje na svoje
srce.«

Uro pozneje je Julijan, oblečen v staromodno obleko in s
sumljivo belo kravato, prav ponižno stal v markizovi pred¬
sobi; v vsej njegovi zunanjosti je bilo nekaj smešno piko¬
lovskega.

Ko ga je markiz zagledal, se je na ves glas zakrohotal;
šele tedaj je Julijanu resnično odpustil.

»Če me izda ta mladi mož,« si je dejal gospod La Mole,
»komu naj še zaupam? In človek vendar mora nekomu za¬
upati, kadar opravlja kakšno delo. Moj sin in njegovi sijajni
prijatelji imajo poguma in zvestobe za sto tisoč drugih; če
bi prišlo do boja, bi umrli na stopnicah prestola; vse znajo .. .
samo tistega ne, česar nam je treba v tem trenutku. Vrag me
vzemi, če najdem med njimi le enega, ki bi se mogel naučiti
na izust štiri dolge strani ter prepotovati sto milj, ne da bi
mu prišli na sled. Norbert bi se brez dvoma dal ubiti kakor

373

njegovi predniki; ampak to bi se posrečilo tudi kakšnemu
rekrutu...«

Markiz se je globoko zamislil. »Pa še to, da bi se dal
ubiti,« je dostavil z vzdihom, »bi znal mogoče Sorel prav tako
dobro kakor on ...«

»Stopiva v voz,« je spregovoril markiz, kakor da bi hotel
zapoditi nadležno misel.

»Gospod,« je dejal Julijan, »medtem ko so mi pripravljali
to obleko, sem se naučil na pamet prvo stran današnjega
Quotidienna.'a

Markiz je vzel v roko časopis in Julijan je predaval, ne
da bi se zmotil le za besedo. »Prav,« si je dejal markiz, ki je
bil tisti večer kar se da diplomatski, »medtem ko mladi mož
predava, ne pazi na to, skozi katere ulice se peljeva.«

Prišla sta v velik salon precej turobne zunanjosti, ki je
bil deloma opažen in deloma prevlečen z zelenim žametom.
Sredi salona je mrk služabnik pravkar nameščal veliko je¬
dilniško mizo, ki jo je pozneje s pomočjo zelene preproge,
polne madežev od črnila, spremenil v pisalno mizo; brez
dvoma je bila preproga nekoč služila v kakšnem ministrstvu.

Hišni gospodar je bil velikan, čigar imena ni nihče iz¬
govoril; Julijanu se je zdelo, da ima obraz in govor človeka,
ki pravkar prebavlja.

Na markizovo znamenje je Julijan ostal na spodnjem
koncu mize. Da bi si dal neprisiljen izraz, je začel prirezovati
peresa. S koncem očesa je naštel sedem navzočih, toda videl
jih je le od zadaj. Kakor se mu je zdelo, sta dva izmed njih
govorila z markizom kakor s sebi enakim, medtem ko so se
mu drugi zdeli do markiza bolj ali manj spoštljivi.

Vstopila je nova oseba, ne da bi jo bili prej naznanili.
»Čudno,« je pomislil Julijan; »v tem salonu prišlecev ne na¬
znanjajo. Ali je mogoče ta previdnost ukazana meni na čast?«
Vsi so vstali in pozdravljali novega došleca. Kakor tri druge
osebe, ki so že bile v salonu, je tudi on nosil neko zelo ime¬
nitno odlikovanje. Vsi so govorili precej tiho. Da bi si ustvaril
o novem prišlecu svojo sodbo, se je moral Julijan zadovoljiti
s tistim, kar so izdajale njegove poteze in njegova postava.
Bil je nizek in čokat, rdečega obraza in svetlega očesa, ki ni
izražalo drugega kot zlobnost divjega merjasca.

374

Skoraj takoj nato je prihod popolnoma drugačnega Litja
živo obrnil nase Julijanovo pozornost. Bil je to zelo suh mo¬
žak visoke postave, ki je imel na sebi tri ali štiri telovnike.
Njegov pogled je bil božajoč, njegove kretnje pa zelo ugla¬
jene.

»Čisto tak je kakor stari besan^onski škof,« je pomislil
Julijan. Možak je očitno pripadal cerkvenim krogom; kazal
je petdeset do petinpetdeset let, ne več; imel je kar se da
očetovski izraz.

Vstopil je mladi agdski škof; ko je z očmi preletel na¬
vzoče, se mu je pogled ustavil na Julijanu in lice mu je spre¬
letel izraz začudenja. Od obreda v Bray-le-Hautu se nista
bila več videla. Julijana je njegov osupli pogled spravil v
zadrego in ga hkrati nekako razdražil. »Presneto!« je po¬
mislil; »kaj mi bo res zmerom v nesrečo, če bom naletel na
kakšnega znanca? Vsi ti visoki gospodje, ki jih še nikoli v
življenju nisem videl, me niti najmanj ne spravljajo v za¬
drego; pri pogledu tega mladega škofa pa mi kar kri zastaja
v žilah. Priznati moram, da sem prav čudno in nesrečno
bitje.« ’

Kmalu nato je hrupno vstopil majhen, neverjetno črn
človek, ki je že pri vratih začel govoriti. Bil je rumene polti
in na njem je bilo nekaj prismuknjenega. Takoj pri prihodu
tega neusmiljenega govoruna so se navzoči strnili v gruče,
očitno z namenom, da jim ga ne bi bilo treba poslušati.

Oddaljili so se od kamina in se približali spodnjemu
koncu mize, kjer je sedel Julijan. Njegova zadrega je bila
čedalje večja: kajti če se je še tako trudil, si ni mogel kaj,
da ne bi slišal njihovega pogovora, in najsi je imel še tako
malo izkušenj, je vendarle razumel, kako važne so stvari,
o katerih so se neprikrito pogovarjali; in koliko je moralo
biti visokim osebam, ki jih je imel pred očmi, do tega, da bi
stvari ostale skrite!

Že je bil Julijan z največjo počasnostjo, ki je bila sploh
mogoča, prirezal kakšnih dvajset peres; začelo mu jih je že
primanjkovati; in kaj naj počne potem? Zaman je v očeh go¬
spoda La Mola iskal kakšnega ukaza; markiz je bil docela
pozabil nanj.

»Kar zdaj počenjam, je smešno,« si je mislil Julijan, pri-
rezujoč svoja peresa; »toda ljudje tako vsakdanjih obrazov,

375

ki so jim poverili ali ki so si sami naložili tako važne zadeve,
morajo biti zelo občutljivi. Moje nesrečne oči imajo nekaj
vprašujočega in malo spoštljivega in moj pogled bi jih brez
dvoma neprijetno prizadel. Če pa oči odločno povesim, bo
videti, kot da skrivaj prežim na njihove besede.«

Njegova zadrega je bila brezmejna; zakaj poslušati je
moral sila čudne stvari.

376

Lil

RAZPRAVLJANJE

Republika! — Na enega človeka, ki bi
vse žrtvoval za javno blaginjo, jih pride
danes na tisoče in tisoče, ki poznajo le
svoje lastne užitke in svojo nečimrnost.
V Parizu danes uživaš ugled zaradi svoje
kočije in ne zaradi svojih vrlin.

Napoleon,  » Memorial «

Lakaj je naglo vstopil in rekel: »Gospod vojvoda ***.«

»Molčite, tepec!« je dejal vojvoda, ko je vstopil. To besedo
je spregovoril tako važno in tako dostojanstveno, da je Juli¬
jan nehote pomislil, da je vsa modrost te pomembne osebe v
tem, da se zna znašati nad lakaji. Julijan je vzdignil oči in
jih takoj spet povesil. Tako dobro je uganil važnost novega
prišleca, da je trepetal od strahu, da ne bi že njegov pogled
pomenil predrznosti.

Vojvoda je bil mož petdesetih let; bil je gizdalinsko na¬
pravljen in hodil je kakor na vzmeteh. Imel je ozko glavo
z velikim nosom in zveriženim, čisto naprej potisnjenim obra¬
zom; težko bi bilo najti plemenitejši in bolj brezpomemben
izraz. Njegov prihod je pomenil pričetek seje.

Julijana je v njegovih opazovanjih obrazov nenadoma
prekinil glas gospoda La Mola. — »Predstavljam vam go¬
spoda abbeja Sorela,« je dejal markiz; »obdarjen je s čudež¬
nim spominom; šele pred uro sem mu omenil poslanstvo, s
katerim ga utegnemo počastiti, in da bi mi dal dokaz, kako
dober spomin ima, se je naučil na pamet prvo stran Quodi-
dienna.«

»Ah, čudne novice o ubogem N...,« je dejal hišni gospo¬
dar. Hitro je pograbil časopis in pogledal Julijana z izrazom,
ki je bil skoraj smešen, tako zelo se je trudil, da bi bil videti
važen: »Govorite, gospod!« mu je dejal.

37 ?

Zavladal je gluh molk; vse oči so bile uprte v Julijana.
Predaval je tako dobro, da je vojvoda rekel že po dvajsetih
vrstah: »Dovolj!« Človek z merjaščjim pogledom je sedel.
Bil je predsednik, kajti takoj ko je bil na svojem mestu, je
pokazal Julijanu igralno mizico in mu namignil, naj jo pri¬
nese k njemu. Julijan je z vsemi pisalnimi potrebščinami
sedel k njej. Naštel je dvajset oseb, ki so sedele okrog zele¬
nega prta.

»Gospod Sorel,« je dejal vojvoda, »umaknite se v sosedno
sobo, poklicali vas bomo.«

Hišni gospodar je bil silno vznemirjen. »Oknice niso za¬
prte,« je polglasno dejal svojemu sosedu. »Ne glejte skozi
okno!« je bedasto zaklical Julijanu. »Tako sem torej zapleten
najmanj v zaroto,« je pomislil le-ta. »Na srečo ni to ena tistih
zarot, ki vodijo na trg Greve. In tudi če bi bila v tem kakšna
nevarnost, sem dolžan markizu to in še marsikaj drugega.
Srečen bom, če mi bo dana priložnost, da popravim vse gorje,
ki mu ga utegne nekega dne prizadeti moja blaznost.«

Medtem ko je premišljal o svoji neumnosti in o svoji
nesreči, si je ogledoval okolje, kakor da si ga hoče za zmeraj
zapomniti. Šele zdaj se je spomnil, da ni bil slišal, da bi bil
markiz povedal lakaju ime ulice, in da je bil markiz najel
izvoščka, česar ni drugače nikoli storil.

Dolgo je Julijan ostal sam s svojimi mislimi. Bil je v sa¬
lonu, prevlečenem z rdečim žametom s širokimi zlatimi pro¬
gami. Na polici je stal velik križ iz slonovine, na kaminu pa
je ležala Maistrova knjiga O papežu  z zlato obrezo in v pre¬
krasni vezavi. Julijan jo je odprl, da ne bi bilo videti, kot da
posluša. Kdaj pa kdaj so v sosedni sobi govorili zelo glasno.
Slednjič so se vrata odprla in poklicali so ga.

»Pomnite, gospoda,« je dejal predsednik, »da od tega tre¬
nutka dalje govorimo pred vojvodo ***.  Ta gospod,« je pri¬
pomnil in pokazal na Julijana, »je mlad levit, ki je vdan naši
sveti stvari; ima čudovit spomin, tako da bo lahko ponovil
naše besede z vsemi podrobnostmi.«

»Besedo ima gospod,« je pristavil in pokazal na moža z
očetovskim izrazom, ki je imel na sebi tri ali štiri telovnike.
Julijanu se je zdelo, da bi bilo bolj naravno, če bi bil gospoda
s telovniki imenoval z njegovim imenom. Vzel je papirje in
hitel pisati.

378

(Tu bi bil pisatelj najrajši vstavil polno stran samih pik.
»To bi se zdelo neokusno,« je oporekel založnik, »in grešiti
zoper okus bi za tako nenravno knjigo pomenilo smrt.«

»Politika,« je odvrnil na to pisatelj, »je kamen, ki je pri¬
vezan literaturi okrog vratu in ki jo, preden mine šest mese¬
cev, potegne pod vodo. Politika je sredi stvaritev domišljije
strel pištole sredi koncerta. Njen pok je sicer oglušujoč, ni pa
energičen. Ne sklada se z zvokom nobenega instrumenta. Ta
politika bo smrtno žalila polovico bralcev in dolgočasila drugo
polovico, kateri se je zdela vse drugače izredna in energična
v jutranjem listu ...«

»Če vaše osebe ne bodo govorile o politiki,« odvrne za¬
ložnik, »to ne bodo več Francozi iz leta 1830 in vaša knjiga
ne bo več ogledalo, kar vi trdite, da je ...«).

Julijanov zapisnik je obsegal šestindvajset strani. Tu po¬
dajamo le zelo bled izpisek; kajti kakor vselej, smo bili pri¬
morani izpustiti nekatere pretirano smešne stvari, ki bi se
zdele nedostojne in malo verjetne. (Gl. Gazette des Tribu-
naux.)

Mož s telovniki in očetovskim izrazom — bil je nemara
kakšen škof — se je pogosto smehljal in tedaj so dobivale
njegove oči, obdane z vrečastimi vekami, čuden sijaj in manj
neodločen izraz kot sicer. Ta oseba je prva dobila besedo
pred vojvodo, (ampak katerim vojvodo? se je vpraševal Juli¬
jan) očitno zato, da bi obrazložila posamezna mnenja; imela
je torej nalogo nekakšnega državnega tožilca. Julijanu se je
zdelo, da opaža na možaku nekakšno negotovost in pomanj¬
kanje odločnih sklepov, ki ju pogosto očitajo te vrste urad¬
nikom. Med razpravo mu je vojvoda to celo očital.

Ko je mož s telovniki povedal nekaj stavkov o splošni
morali in filozofiji prizanesljivosti, je dejal:

»Plemenita Anglija je pod vodstvom velikega moža, ne¬
smrtnega Pitta, potrošila štirideset milijard frankov, da bi
potlačila revolucijo. Če mi slavna skupščina dovoli, da se
odkritosrčno izrazim o neki žalostni zadevi, moram reči, da
Anglija ni dovolj razumela, da pri človeku, kakršen je bil
Bonaparte, zlasti če se mu niso mogli upirati drugače kot z
vrsto dobrih namenov, odločujejo edinole osebna sredstva ...«

»Ah! Spet slavospev umoru!« se je vznemirjeno oglasil
hišni gospodar.

379

»Prizanesite nam s svojimi sentimentalnimi moralnimi pri¬
digami!« je nejevoljno vzkliknil predsednik; merjaščje oko se
mu je zabliskalo v krvoločnem ognju. »Nadaljujte!« je dejal
možu s telovniki; njegova lica in njegovo čelo so pordeli
kakor škrlat.

»Plemenita Anglija,« je nadaljeval poročevalec, »je danes
na tleh; zakaj vsak Anglež mora, preden plača svoj kruh,
plačati obresti štiridesetih milijard frankov, ki so jih potrošili
zoper jakobince. Anglija nima več Pitta.«

»Ima pa vojvodo Wellingtona,« se je oglasila vojaška
oseba, ki si je nadela zelo važen videz.

»Gospoda, prosim, mir!« je vzkliknil predsednik; »če  se
bomo še nadalje pričkali, je bilo odveč, da smo poklicali go¬
spoda Sorela.«

»Znano je, da imate mnogo idej, gospod,« je dejal vojvoda
užaljeno in pogledal motilca, bivšega Napoleonovega gene¬
rala. Julijan je videl, da je ta beseda namigovala na nekaj
osebnega in zelo žaljivega. Vse se je muzalo. Prebežniški
general je bil kar zelen od jeze.

»Pitta ni več, gospoda,« je povzel poročevalec z obupanim
izrazom človeka, ki se je odrekel slehernemu upanju, da bo
prepričal svoje poslušalce. »In če bi se pojavil na Angleškem
nov Pitt, bi se kljub temu narod ne dal drugič voditi za nos
z istimi sredstvi .. .«

»Zato pa je tudi zmagovit general, kakšen Bonaparte, v
Franciji odslej nemogoč!« je zaklical vojaški motilec.

To pot se niti predsednik niti vojvoda nista drznila po¬
kazati kakšne nejevolje, čeprav se je Julijanu zdelo, da jima
bere v očeh, kako rada bi to storila. Povesila sta oči, in voj¬
voda se je zadovoljil s tem, da je vzdihnil tako, da so ga vsi
slišali.

Toda poročevalec se je ozlovoljil.

»Nekateri ne morejo pričakati, da bi končal,« je dejal ves
razgret in docela opustil smehljajočo se vljudnost in umerjeno
govorico, ki je v njej Julijan videl izraz njegovega značaja:
»Ne morejo pričakati, da bi končal; ne znajo ceniti mojega
prizadevanja, da ne bi žalil ušes nikogar, pa naj bi bila še
tako dolga. Prav, gospodje, govoril bom na kratko.

Naj vam torej povem, s popolnoma preprostimi besedami:
Anglija nima več niti centima, da bi služila dobri stvari. In
naj se povrne sam Pitt, pri vsej njegovi genialnosti se mu ne

380

bi več posrečilo speljati na led malih angleških posestnikov,
zakaj le-ti zdaj vedo, da jih je samo pohod na Waterloo veljal
milijardo frankov. Ker hočete jasnih stavkov,« je pristavil
poročevalec, ki se je bolj in bolj razvnemal, »vam povem:
pomagajte si sami,  Anglija nima za vas niti ficka, in če An¬
glija ne plača, lahko Avstrija, Rusija in Prusija, ki imajo
samo pogum, denarja pa ne, napravijo zoper Francijo kveč¬
jemu en pohod ali dva.

Upati smemo, da bodo mladi vojaki, zbrani pod zastavami
jakobinstva, potolčeni v prvi, mogoče tudi v drugi bitki; toda
v tretji, pa tudi če veljam v vaših pristranskih očeh za revo¬
lucionarja, v tretji boste imeli vojake iz leta 1794, ki niso več
tisti kmetje, ki so leta 1792 sestavljali regimente.«

Tu so mu segli v besedo s treh ali štirih strani hkrati.

»Gospod,« se je obrnil predsednik k Julijanu, »pojdite v
sosedno sobo prepisat na čisto začetek zapisnika, ki ste ga
sestavili.« Julijan je na svoje veliko obžalovanje odšel. Poro¬
čevalec je bil pravkar prišel do možnosti, ki so bile predmet
Julijanovih vsakdanjih razmišljanj.

»Bojijo se, da bi se jim posmehoval,« je pomislil. Ko so ga
spet poklicali, je govoril gospod La Mole z resnostjo, ki se je
Julijanu, ki ga je poznal, zdela silno smešna:

»...  Da, gospodje, zlasti o tem nesrečnem ljudstvu lahko
rečemo:

Sera-t-il dieu, table ou cuoette?  — Ali bo bog, miza ali
umivalnik?

Bog bo!  vzklika pesnik. Zdi se, gospodje, kakor da ste vi
našli to tako plemenito in tako globoko besedo. Delajte z last¬
nimi silami in plemenita Francija bo spet približno taka,
kakršno so ustvarili naši predniki in kakršno so še videle
naše oči pred smrtjo Ludvika XVI.

Anglija, vsaj njeni plemeniti lordi, imajo podli jakobini-
zem prav tako v želodcu kakor mi: brez angleškega zlata ne
moreta Avstrija in Prusija ponuditi več kot dve ali tri bitke.
Ali bo to zadostovalo, da pridemo do srečne okupacije, ka¬
kršna je bila tista, ki jo je leta 1817 po neumnem zavozil
Richelieu? Jaz ne verjamem.«

Tu je bilo slišati medklic, ki pa so ga utišali klici »pst«,
ki so zasikali od vseh strani. Medklic je prišel od bivšega
cesarskega generala, ki je hrepenel po modrem traku in ki je
hotel biti na vidnem mestu med sestavljalci tajne spomenice.

381

»Jaz ne verjamem,« je nadaljeval gospod La Mole, ko se
je trušč polegel; naglašal je besedico jaz z  nesramnostjo, ki
je Julijana očarala. »Dobro govori,« je pomislil in njegovo
pero je teklo skoraj tako hitro kakor markizova beseda.
»Z dobro povedano besedo uniči gospod La Mole dvajset po¬
hodov tega pribežnika.«

»Za novo vojaško okupacijo pa morda ne bomo dolžniki
samo tujini,« je nadaljeval markiz v kar se da umerjenem
tonu. »Mladina, ki piše ognjevite članke v Globu,  vam bo
dala tri ali štiri tisoč mladih kapitanov, med katerimi se bo
morda našel kakšen Kleber, kakšen Coche, kakšen Jourdan,
kakšen Pichegru, samo da bo imel dosti manj čiste namene.«

»Nismo ga znali obdati s slavo,« je pripomnil predsednik;
»poskrbeti bi bili morali za njegovo nesmrtnost.«

»Na Francoskem morata biti slednjič dve stranki,« je po¬
vzel gospod La Mole, »ampak ne le po imenu, temveč dve
popolnoma ostro in jasno ločeni stranki. Zavedajmo se, koga
je treba streti. Na eni strani žurnaliste, volivce, z eno besedo,
javno mnenje; mladino in vse, kar jo občuduje. Medtem ko se
mladina omamlja s hrupom svojih praznih besed, imamo mi
vsaj to nedvomno ugodnost, da gre proračun v naše želodce.«

Spet medklic.

»Vi, gospod,« je rekel s čudovito oholostjo gospod La Mole
motilcu, »vi ne pojeste, če vam ta beseda ni všeč, vi požrete
štirideset tisoč frankov iz državnega proračuna in osemdeset
tisoč, ki jih prejemate s civilne liste.

Ker me že k temu silite, gospod, prav! Naj vas drzno
vzamem za zgled. Kakor vaši plemeniti predniki, ki so šli s
svetim Ludvikom na križarsko vojno, bi nam morali tudi vi
za teh sto dvajset tisoč frankov pokazati vsaj en polk, eno
stotnijo, kaj pravim! pol stotnije, pa naj bi štela tudi samo
petdeset mož, ki bi bili pripravljeni bojevati se in bi bili
na življenje in smrt vdani dobri stvari. Ampak vi imate samo
lakaje, ki bi se jih ob vstaji vi sami bali.

Prestol, oltar in plemstvo lahko poginejo od danes do jutri,
gospodje, dokler ne boste ustvarili v vsakem okrožju sile
petsto vdanih  mož; ampak ne mislim vdanih z vsem franco¬
skim pogumom, temveč tudi z vso špansko vztrajnostjo.

Polovico teh čet bodo morali sestavljati naši otroci, naši
nečaki, skratka, resnični plemiči. Vsakdo izmed njih bo imel
ob strani, ne kakšnega klepetavega malomeščana, ki si bo

382

pripravljen natakniti tribarvno kokardo, če se povrne leto
1815, temveč kakšnega dobrega, preprostega in odkritosrčnega
kmeta, kakršen je bil Cathelineau; naš plemič ga bo vzgojil
v naših naukih in, če bo mogoče, bo z njim ravnal kot s kruš¬
nim bratom. Naj vsakdo izmed nas žrtvuje petino  svojih do¬
hodkov, da postavimo četo po petsto vdanih mož v vsakem
okrožju. Tedaj boste lahko računali s tujo okupacijo. Nikdar
ne bo tuja vojska prodrla niti do Dijona, če ne bo prepričana,
da najde v vsakem okrožju petsto prijateljsko mislečih vo¬
jakov.

Tuji vladarji vas bodo poslušali samo tedaj, če jim boste
povedali, da imate dvajset tisoč plemičev, pripravljenih pri¬
jeti za orožje, da jim odpro vrata Francije. To je mučna
usluga, boste oporekali. Gospodje, to je cena, od katere so
odvisne naše glave. Med svobodo tiska in našim plemiškim
življenjem je boj na nož. Postanite rokodelci, kmetje, ali pa
pograbite za puške. Bodite bojazljivi, če hočete, ampak ne
bodite bedasti; odprite oči!

Formez vos bataillons!  —- Postavite svoje bataljone! vam
porečem s pesmijo jakobincev; tedaj se bo našel kakšen ple¬
menit Gustav Adolf, ki se bo, ganjen nad nevarnostjo, ki preti
monarhističnemu načelu, dvignil tristo milj daleč iz svoje
dežele in storil za vas, kar je storil Gustav za protestantske
kneze. Ali hočete še nadalje samo govoriti in ničesar delati?
Potem bodo čez petdeset let v Evropi samo še predsedniki
republik in ne bo niti enega kralja več. In s temi petimi
črkami, K, R, A, L, J, bodo izginili tudi duhovniki in plemiči.
V duhu vidim samo še kandidate,  ki dvorijo umazanim ve¬
činam.

Zaman boste ugovarjali, da Francija v tem trenutku nima
priznanega generala, ki bi ga vsi poznali in ljubili, da je
vojska organizirana le v službi prestola in oltarja, da so od¬
stranili iz nje vse stare bojevnike, medtem ko šteje vsak
pruski ali avstrijski polk petdeset podčastnikov, ki so bili že
v ognju.

Dvesto tisoč mladeničev, ki pripadajo malomeščanstvu, je
zaljubljenih v vojno ...«

»Prizanesite nam z neprijetnimi resnicami,« se je samo¬
zadovoljno oglasila zelo resna osebnost, ki je očitno pripadala
zelo visokim cerkvenim krogom, kajti gospod La Mole se je,

383

namesto da bi se bil ozlovoljil, prijetno nasmehnil, kar je bilo
za Julijana pomembno znamenje.

»Torej nikakršnih neprijetnih resnic; govorimo na kratko,
gospoda. Človek, ki mu morajo odrezati zastrupljeno nogo,
bi bil nespameten, če bi dejal svojemu kirurgu: ,Moja bolna
noga je zelo zdrava. 1  Ne zamerite mi izraza, gospodje; ple¬
meniti vojvoda *** je naš kirurg.«

»Slednjič je padla velika beseda,« je pomislil. Julijan;
»nocoj bom torej dirjal k ...«

384

LIH

DUHOVŠČINA, GOZDOVI, SVOBODA

Prvi zakon vsakega bitja je, da se ohra¬
ni, da živi. Sejete trobeliko, pa pričaku¬
jete, da vam dozori klasje!

Machiavelli

Resna osebnost je nadaljevala; videti je bilo, da ve, kaj
govori; s spokojno in umerjeno zgovornostjo, ki je Julijami
neizmerno ugajala, je razvijala naslednje velike resnice:

»1. Anglija nima za nas niti centima; zdaj sta tam v modi
varčevanje in Hume. Svetniki  sami nam ne bodo dali denarja
in gospod Brougham se nam bo posmehoval.

2. Brez angleškega zlata od evropskih kraljev ni mogoče
pričakovati več kot dva pohoda; in dva pohoda ne bosta za¬
dostovala zoper malomeščanstvo.

3. V Franciji je treba ustvariti oboroženo stranko; brez
tega ne bo evropsko-monarhistično načelo tvegalo niti tistih
dveh pohodov.

Četrta točka, ki si vam jo usojam predlagati kot popol¬
noma jasno, je tale:

V Franciji ni mogoče ustanoviti oborožene stranke brez
duhovščine.  To vam lahko povem z vso smelostjo, ker vam
bom to takoj dokazal, gospoda. Duhovščini je treba dati vse,
kar ji gre:

1. Ker se ukvarja noč in dan s svojimi posli, in to pod
vodstvom mož izrednih sposobnosti, ki žive daleč od posvet¬
nih viharjev, tristo milj za vašimi mejami . . .«

»Ah, Rim, Rim!« je vzkliknil hišni gospodar...

»Da, gospod, Rim!«  je ponovil kardinal ponosno. »Naj
bodo bolj ali manj duhovite šale, ki so bile v modi, ko ste bili
vi mladi, že take ali take, vam zdaj, v letu 1830, povem na ves
glas: edinole duhovščina pod vodstvom Rima govori nizkemu
ljudstvu do duše.

Petdeset tisoč duhovnikov ponavlja ob dnevih, ki jih do¬
ločijo njihovi predstojniki, iste besede, in ljudstvo, ki navse-

25 Rdeče in črno

385

zadnje daje vojake, bo bolj ganil glas duhovnika kot razne
posvetne pesmi... (Osebnost je vzbudila godrnjanje.)

Duhovščina ima večje sposobnosti od vaših,« je nadaljeval
kardinal s povzdignjenim glasom; »vse korake, ki ste jih
storili v smeri vaše glavne zahteve, da bi namreč ustanovili
v Franciji oboroženo stranko,  smo mi že napravili. Tu lahko
pokažem na dejstva... Kdo je dal Vendeeji osemdeset tisoč
pušk? ... in tako dalje in tako dalje.

Dokler duhovščina nima svojih gozdov, nima ničesar. Po
prvi vojni bo pisal finančni minister svojim zaupnikom, da
ima denarja samo še za župnike. Francija v bistvu ni verna,
vojno pa ljubi. Kdorkoli ji da vojno, bo dvakratno priljub¬
ljen, kajti vojskovati se, se pravi izstradati jezuite, da govo¬
rim v pouličnih izrazih; vojskovati se se pravi osvoboditi te
grde ošabneže, Francoze, nevarnosti tujega vmešavanja.«

Kardinala so poslušali blagohotno... »Gospod Nerval,«
je nadaljeval, »bi moral zapustiti ministrstvo; njegovo ime po
nepotrebnem razburja duhove.«

Pri teh besedah so vsi vstali in začeli govoriti kar vse
vprek. »Zdaj me bodo spet poslali proč,« je pomislil Julijan;
toda celo previdni predsednik je bil docela pozabil na Juli-
janovo navzočnost in sploh na to, da živi.

Vsi so z očmi iskali človeka, ki ga je Julijan prepoznal.
Bil je ministrski predsednik Nerval, ki ga je bil Julijan videl
na plesu vojvode Retza.

Zmešnjava je dosegla vrhunec,  kakor pravijo časopisi, ka¬
dar govore o Zbornici. Sele čez dobre četrt ure se je trušč po¬
lagoma nekoliko polegel.

Tedaj je gospod Nerval vstal in spregovoril z glasom apo¬
stola: »Ne bom vam zatrjeval,« je dejal s čudnim naglasom,
»da mi ni do ministrstva.

Dokazano mi je bilo, gospoda, da je moje ime podvojilo
vrste jakobincev, da je obrnilo mnogo zmernih elementov
zoper nas. Zato bi prav rad odstopil; ampak majhno je število
tistih, ki so jim vidna pota Gospodova; imam poslanstvo,« je
pristavil in se srepo ozrl v kardinala; »nebesa so mi rekla:
,Ali poneseš svojo glavo na morišče ali pa boš spet ustanovil
v Franciji monarhijo in spet privedel Zbornico do tega, kar
je bil parlament pod Ludvikom XV.‘, in to bom izvršil, go-
spoda.U

Umolknil je in sedel; nastala je gluha tišina.

386

»Dober igralec,« je pomislil Julijan. Vendar pa se je kakor
ponavadi motil, ker je prisojal ljudem preveč duhovitosti.
V tistem trenutku je gospod Nerval veroval v svoje poslan¬
stvo, ker so ga razvnele razprave tistega tako živahnega ve¬
čera in zlasti odkritosrčnost pretresanj. Mož je imel dosti
poguma, pa malo soli v glavi.

Polnoč je odbila med molkom, ki je sledil njegovim lepim
besedam: »To bom izvršil.«  Julijanu se je zdelo, da imajo
udarci ure nekaj veličastnega, turobnega. Bil je ganjen.

Razprava se je kmalu spet pričela z naraščajočo silo in
predvsem z neverjetno prostodušnostjo. »Ti ljudje me bodo
dali zastrupiti,« si je mislil Julijan v določenih trenutkih.
»Kako morejo govoriti take stvari v navzočnosti plebejca?«

Ura je odbila dve, ko so še zmeraj govorili. Hišni gospodar
je bil že zdavnaj zaspal; gospod La Mole je moral pozvoniti
služabnikom, da so prinesli novih sveč. Nerval, minister, je
bil odšel ob tri četrt na dve, prej pa si je bil večkrat teme¬
ljito ogledal Julijanov obraz v zrcalu, ki je viselo zraven
njega. Zdelo se je, da so si po njegovem odhodu vsi oddahnili.

Medtem ko so prižigali nove sveče, je mož s telovniki tiho
dejal svojemu sosedu: »Bogve, kaj bo ta človek povedal
kralju! Lahko nas temeljito osmeši in nam pokvari bodoč¬
nost.«

»Priznati moramo, da je neverjetno samozavesten in prav
nesramen, da se je upal prikazati se med nami. Sicer je res,
da je zahajal sem, preden je prišel v ministrstvo, ampak
ministrski sedež vse spremeni in človeku zatemni njegove
prave interese; to bi bil moral čutiti.«

Komaj je bil minister odšel, je Bonapartov general zaprl
oči. V tistem trenutku je začel govoriti o svojem zdravju, o
svojih ranah; pogledal je na uro in odšel.

»Stavil bi,« je dejal mož s telovniki, »da general teče za
ministrom; opravičil se bo, ker je bil tu, in mu zatrjeval, da
nas vodi za nos.«

Ko so napol speči služabniki naposled zamenjali sveče, je
spregovoril predsednik: »Razpravljajmo slednjič, gospoda, in
ne skušajmo več prepričati drug drugega. Razmišljajmo o
vsebini spomenice, ki bo čez oseminštirideset ur pred očmi
naših prijateljev onstran meje. Govorili smo o ministrih. Zdaj,
ko nas je gospod Nerval zapustil, lahko rečemo: ,Kaj nam
mar ministri? 1  Hoteli bodo tisto, kar hočemo mi.«

25 *

387

Kardinal je pritrdil s pretkanim nasmeškom.

»Zdi se mi, da ni nič lažjega, kot da na kratko povzamemo
svoj položaj,« je rekel mladi agdski škof z osredotočeno in
pridržano ognjevitostjo do skrajnosti napetega fanatizma.
Doslej je bil molčal. Julijan je opazoval njegovo oko; sprva
prijazno in mirno se je po prvi uri razpravljanja razvnelo.
Zdaj je njegova duša prekipevala kakor lava iz Vezuva.

»Od leta 1806 do leta 1814,« je dejal, »je Anglija zagrešila
samo to: da ni vplivala na Napoleona neposredno in osebno.
Brž ko je ta človek' spet imenoval vojvode in komornike, brž
ko je spet vzpostavil prestol, je bilo poslanstvo, ki mu ga je
naložil Bog, končano; treba ga je bilo samo še žrtvovati; za
kaj drugega ni bil več. Sveto pismo nas uči na več kot enem
mestu, kako je treba pokončati tirane. (Tu je sledilo več
latinskih citatov.)

Danes, gospoda, pa je treba žrtvovati ne več enega samega
človeka, temveč Pariz. Vsa Francija posnema Pariz. Cernu
oboroževati vaših petsto mož v vsakem okrožju? Drzno pod¬
jetje, ki nikamor ne vodi. Čemu mešati Francijo v zadevo,
ki se tiče samo Pariza? Samo Pariz je s svojimi časopisi in
saloni povzročil zlo; naj torej novi Babilon pogine.

Napraviti je treba konec boju med oltarjem in Parizom.
Ta katastrofa je celo v posvetnem smislu lahko koristna pre¬
stolu. Zakaj se Pariz pod Bonapartom ni upal niti črhniti?
Vprašajte saint-rochske topove ...«

Šele ob treh zjutraj je Julijan odšel z gospodom La Mo¬
lom.

Markiza je bilo sram in bil je utrujen. Prvikrat je za¬
zvenela v njegovem glasu nekakšna prošnja, ko je govoril
z Julijanom. Prosil ga je, naj mu da častno besedo, da ne
bo nikoli razkril, kakor se je izrazil, prevelike vneme, ki ji
je bil po naključju priča. »Ne pripovedujte o tem našemu
prijatelju onkraj meje razen v primeru, če bi vztrajal pri
tem, da bi spoznal našo blazno mladino. Kaj mladini mar, če
nastane državni prevrat? Postali bodo kardinali in zatekli se
bodo v Rim. Nas pa bodo kmetje poklali v naših gradovih.«

Tajna spomenica, ki jo je sestavil markiz po dolgem,
šestindvajset strani obsegajočem zapisniku, je bila končana
šele ob tri četrt na pet.

388

»Na smrt sem utrujen,« je dejal markiz, »in to izdaja tudi
ta spomenica, ki je proti koncu vse prej kot jasna; še z no¬
beno stvarjo, kar sem jih opravil v življenju, nisem bil tako
nezadovoljen. Veste kaj, prijatelj,« je pristavil, »pojdite za
nekaj ur počivat; ker pa se bojim, da vas utegne kdo ugra¬
biti, vas bom zaklenil v vašo sobo.«

Naslednjega dne je markiz odpeljal Julijana v samoten
grad, ki je bil precej oddaljen od Pariza. V njem so bili
zbrani čudni gostje, o katerih je Julijan sodil, da so duhov¬
niki. Izročili so mu potni list z izmišljenim imenom, v kate¬
rem je slednjič vendar bil naveden resnični cilj potovanja, za
katerega se je bil Julijan ves čas delal, da ga ne pozna. Sedel
je sam v koleselj.

Markiz ni bil glede njegovega spomina prav nič v skrbeh;
Julijan mu je bil tajno spomenico nekolikokrat povedal na
izust; pač pa se je gospod La Mole zelo bal, da ne bi Julijana
med potjo prijeli.

»Predvsem se vselej in povsod vedite tako kot gizdalin, ki
potuje samo zato, da ubija čas,« mu je prijateljsko rekel v
trenutku, ko je odhajal iz salona. »Na našem sinočnjem zbo¬
rovanju je bil mogoče več kot en lažni prijatelj.«

Potovanje je bilo naglo in zelo žalostno. Komaj je bil Ju¬
lijan markizu izpred oči, je bil že čisto pozabil na skrivno
spomenico in na svoje poslanstvo in je mislil samo še na Ma¬
tild ino zaničevanje.

V neki vasi, nekaj milj onstran Metza, mu je poštar prišel
povedat, da ni konjev.

»Ta možak se mi je zdel nekam čuden,« je pomislil Juli¬
jan; »njegovo surovo oko me je pazljivo ogledovalo.«

Kakor vidimo, že ni več brezpogojno verjel vsega, kar
mu je kdo rekel. Mislil je že na to, da bi se po večerji iz¬
muznil; in da bi kaj izvedel o kraju, kjer je bil, je zapustil
svojo sobo in se šel gret v kuhinjo za ognjišče. Lahko si
mislimo, kako se je razveselil, ko je tam našel signora Ge-
ronima, slavnega pevca.

Sedeč v naslanjaču, ki si ga je bil dal prinesti k peči,
je Napolitanec na ves glas stokal in sam več govoril kot
vseh dvajset nemških kmetov, ki so strme stali okrog njega.

»Ti ljudje me bodo ugonobili!« je zaklical Julijanu; »ob¬
ljubil sem, da bom jutri pel v Mainzu. Sedem knezov iz

389

vladarskih hiš je prihitelo tja, da bi me poslušali. Ampak
pojdiva malo na zrak,« je pristavil s pomembnim glasom.

Ko sta šla sto korakov daleč po cesti in ga ni mogel
nihče slišati, je dejal Julijanu:

»Ali veste, kaj se skriva za tem? Ta poštar je malo¬
pridnež. Ko sem se sprehajal, sem dal majhnemu pobalinu
dvajset grošev, pa mi je vse povedal. V neki konjušnici na
drugem koncu vasi je dvanajst konj. Zadržati hočejo ne¬
kega sla.«

»Res?« se je začudil Julijan nedolžno.

Priti zvijači na sled še ni bilo vse, treba je bilo nada¬
ljevati pot; to pa se Geronimu in njegovemu prijatelju ni
hotelo posrečiti. »Počakajva do jutra,« je slednjič predlagal
pevec; »ne zaupajo nama. Mogoče sumničijo vas, mogoče
mene. Jutri zjutraj si naročiva dober zajtrk, in medtem ko
ga bodo pripravljali, pojdeva na sprehod, jo pobriševa, na¬
jameva konje in pojezdiva do prihodnje pošte.«

»In vaše stvari?« je vprašal Julijan, ki je pomislil, da
bi utegnil biti Geronimo sam poslan, da mu prestreže pot.
Treba je bilo povečerjati in leči k počitku. Julijan še ni
dobro zaspal, ko ga je sunkoma zbudil glas dveh oseb, ki
sta govorili v njegovi sobi, ne da bi skušali biti bogve kako
previdni.

Spoznal je poštarja, ki je imel v roki zastrto svetilko.
Luč je padala na potni kovček, ki ga je bil Julijan dal pri¬
nesti v svojo sobo. Zraven poštarja je stal človek, ki je
mirno brskal po odprtem kovčku. Julijan je mogel razločiti
samo rokave njegove obleke; bili so črni in zelo ozki.

»To je sutana,« si je dejal tiho in potipal pištole, ki jih
je bil položil pod blazino.

»Ne bojte se, da se zbudi, gospod župnik,« je dejal po¬
štar; »dali smo jima vina, ki ste ga bili sami pripravili.«

»O kakšnih papirjih ne najdem niti sledu,« je odvrnil
župnik. »Dosti perila, dišav, pomad, razne malenkosti; to
je mlad človek naše dobe, ki misli samo na svojo zabavo.
Sel bo bržda oni drugi, ki se dela, kakor da bi govoril z ita¬
lijanskim poudarkom.«

Človeka sta se približala Julijanu in začela brskati po
žepih njegove potne obleke. Mikalo ga je, da bi ju ubil
kakor tatova. To bi ne imelo prav nikakršnih nevarnih po¬
sledic. Strašno ga je mikalo... »Bedak bi bil,« si je dejal

390

slednjič, »zavozil bi svoje poslanstvo.« Ko je bila vsa obleka
prebrskana, je duhovnik spregovoril: »To ni diplomat.« Od¬
daljil se je in prav je storil.

»Če se me dotakne v postelji, gorje mu!« si je mislil
Julijan; »saj je lahko prišel z namenom, da me zabode, in
tega si ne bom dovolil!«

Župnik je obrnil glavo stran in Julijan je napol odprl
oči. Bil je abbe Castanede! Čeprav sta si možakarja priza¬
devala, da bi govorila čim bolj tiho, se je bilo vendar Juli¬
jami že od začetka dozdevalo, da mu je eden izmed obeh
glasov znan. Obšla ga je silna želja, da bi očistil zemljo
enega najpodlejših malopridnežev ...

»Ampak moje poslanstvo...!« je pomislil.

Župnik in njegov spremljevalec sta odšla iz sobe. Četrt
ure nato se je Julijan delal, kakor da se je pravkar zbudil.
Začel je klicati in spravil je vso hišo na noge.

»Zastrupljen sem!« je vpil, »strašno trpim!« Hotel je
najti izgovor, da bi šel na pomoč Geronimu. Našel ga je
napol omamljenega od opija, ki so ga bili primešali vinu.

Julijan, ki se je bil bal kakšne podobne šale, je bil po¬
večerjal samo čokolado, ki jo je bil prinesel iz Pariza. Ni¬
kakor se mu ni posrečilo, da bi mogel Geronima toliko pre¬
dramiti, da bi ga spravil na pot.

»Tudi če bi mi kdo podaril vse napolitansko kraljestvo,«
je dejal pevec, »se v tem trenutku ne bi odrekel sladkemu
spanju.«

»Kaj pa vaši visoki knezi?«

»Kar naj čakajo!«

Julijan je odpotoval in srečno prišel do tiste visoke osebe.
Izgubil je ves dopoldan s tem, da je zaman prosil, da bi
bil sprejet. Na srečo se je proti četrti uri popoldne voj¬
voda domislil, da bi šel nekoliko na zrak. Julijan ga je videl,
kako je peš odšel z doma; brez obotavljanja se je odločil,
da ga poprosi miloščine. Ko se je približal visoki osebi na
razdaljo dveh korakov, je potegnil iz žepa uro markiza La
Mola in jo pokazal tako, da je to moralo vzbuditi pozor¬
nost. »Pojdite od daleč za menoj,«  mu je dejala visoka oseba,
ne da bi ga pogledala.

Četrt milje od tam je vojvoda nenadoma zavil v majhno
kavarno. In tam, v sobi tiste gostilne zadnje vrste, je Julijan
doživel čast, da je povedal vojvodi na pamet svoje štiri

391

strani. Ko je končal, mu je dejal vojvoda: » Začnite znova in
govorite bolj počasi.«

Knez si je nekaj stvari zapisal. — »Pojdite peš do prve
pošte. Svojo prtljago in svoj koleselj pustite tukaj. Odpo¬
tujte v Strasbourg kakor boste pač mogli, in dvaindvajsetega
tega meseca  (tistega dne je Lilo desetega) bodite ob pol enih
spet v tej kavarni. Iz te hiše odidite šele čez pol ure. Molčite!«

To so Lile edine Lesede, ki jih je Julijan slišal. Bilo pa
jih je dovolj, da so ga navdale z največjim občudovanjem.
»Tako se obravnavajo važne zadeve,« si je dejal; »kaj bi
rekel ta veliki državnik, če bi slišal razgrete klepetulje, ki
so zborovale pred tremi dnevi?«

Do Strasbourga je Julijan potreboval dva dni; zdelo se
mu je, da tam nima česa iskati. Napravil je velik ovinek.
»Ce me je ta vražji abbe Castanede prepoznal, me ne bo
kar tako izgubil iz vida. In kakšen užitek bi bil zanj, če bi
me mogel ukaniti in izpodbiti tla mojemu poslanstvu!«

Abbe Castanede, načelnik kongregacijske policije na vsej
severni meji, ga na srečo ni bil prepoznal. Strasbourškim
jezuitom pa pri vsej njihovi gorečnosti ni prišlo na um, da
bi opazovali Julijana, ki je bil s svojim križcem in s svojo
modro suknjo podoben mladeniču vojaškega stanu, ki ima
dosti opraviti s svojo osebo.

392

LIV

STRASBOURG

Očaranost! Od ljubezni imaš yso njeno
moč, vso silo, da občutiš gorje. Njene
omamne slasti, njeni sladki užitki so edino,
kar sega prek tvojega obzorja. Ko sem jo
videl spečo, si nisem mogel reči: Vsa je
moja s svojo angelsko lepoto in s svojimi
milimi slabostmi! Vsa, kakršno jo je v
svojem usmiljenju ustvaril Bog, da bi oča¬
rala moško srce, vsa je v moji oblasti.

Schillerjeva oda

Julijan je moral ostati osem dni v Strasbourgu. Iskal
je razvedrila v mislili na vojno slavo in na domoljubje. Je
bil mar zaljubljen? Tega sam ni vedel; v svoji trpeči duši
je občutil samo to, da je Matilda neomejena gospodarica
njegove sreče in njegovih misli. Potrebna je bila vsa nje¬
govemu značaju lastna moč, da se ni pogreznil v obup. Mi¬
sliti na kaj, kar bi bilo v kakršnikoli zvezi z gospodično
La Molovo, je presegalo njegove sile. Častihlepnost in majhni
uspehi njegove nečimrnosti so nekoč imeli dovolj moči, da
so ga odvračali od čustev, ki jih je gojil do gospe Renalove.
Matilda pa je vse vsrkala vase; bodočnost mu je vsepovsod
slikala le njo.

V tej bodočnosti je Julijan videl povsod same neuspehe.
Fant, ki smo ga bili videli v Verrieresu tako samozavest¬
nega, tako ponosnega, je bil zdaj ponižan do skrajne, sko¬
rajda smešne skromnosti.

Pred tremi dnevi bi bil z veseljem ubil abbeja Casta-
neda; če pa bi se bil v Strasbourgu sprl z njim otrok, bi bil
gladko dal prav otroku. Če se je kdaj spomnil svojih na¬
sprotnikov, sovražnikov, ki jih je bil srečal v življenju, se
mu je zmerom zdelo, da on, Julijan, ni imel prav.

393

V svoji mogočni domišljiji, ki mu je bila nekoč brez
prestanka slikala sijajne uspehe, ki ga čakajo v bodočnosti,
je zdaj imel neusmiljeno sovražnico.

Popolna samota popotnega življenja je še povečavala
moč teh črnih misli. »Kakšen zaklad bi bil zdaj dober pri¬
jatelj!« si je mislil Julijan. »Ampak, ali je kje na svetu srce,
ki bi utripalo zame? In tudi če bi imel prijatelja, ali mi ne
nalaga čast večnega molka?«

Ves žalosten je jezdil na sprehod po kehlski okolici;
Kehl je mestece na bregu Rena, ki sta ga ovekovečila Desaix
in Gouvion Saint-Cyr. Nemški kmet mu je kazal potočke,
poti in renske otočke, ki sta jih proslavila ta dva velika ge¬
nerala. Julijan je z levico vodil konja, v desnici pa je imel
razgrnjen znameniti zemljevid, ki krasi Spomine maršala
Saint-Crjra.  Vesel krik ga je vzdramil iz zamišljenosti. Dvig¬
nil je glavo.

Pred njim je stal knez Korazov, njegov prijatelj iz Lon¬
dona, ki mu je bil pred nekaj meseci razodel prva pravila
visokega gizdalinstva. Zvest svoji veliki umetnosti je Kora¬
zov, ki je bil zdaj v Strasbourgu in ki je bil šele pred dobro
uro prvič v življenju prišel v Kehl, takoj začel Julijanu
razlagati vse podrobnosti o obleganju Kehla, o katerem ni
bil v življenju prebral niti vrstice. Nemški kmet ga je gle¬
dal z začudenimi očmi, kajti znal je dovolj francosko, da
je lahko opazil neznanske neumnosti, ki jih je klatil knez.
Julijanu se še sanjalo ni, kakšne misli navdajajo kmeta; z
začudenjem je gledal lepega mladega moža in občudoval
gibčnost, s katero je skočil na konja.

»Srečen značaj!« je pomislil. »Kako sijajno se mu pri¬
legajo hlače! S kakšno eleganco so pristriženi njegovi lasje!
Ah, če bi bil jaz tak, bi me mogoče ne bila začela sovražiti
po treh dneh ljubezni!«

Ko je bil knez opravil s svojim obleganjem Kehla, je
dejal Julijanu: »Podobni ste trapistu, ker pretiravate na¬
čelo resnosti, ki sem vam ga bil priporočil v Londonu. Ža¬
losten obraz ni v skladu s predpisi o lepem vedenju; imeti
je treba zdolgočasen, ne pa žalosten obraz. Če ste žalostni,
to pomeni, da vam nečesa manjka, da vam je nekaj spod¬
letelo.

To se pravi priznavati svojo podrejenost.  Zdolgočasenost
pa nasprotno pomeni, da ste si podredili tisto, kar vam

394

je zaman skušalo ugajati. Razumite vendar, dragi moj, kako
resna stvar je prezir.«

Julijan je kmetu, ki ju je poslušal z odprtimi usti, vrgel
tolar.

»Dobro,« je dejal knez, »v tem je dražest, plemenit prezir!
Prav dobro!« In pognal je konja v dir. Julijan je jezdil
za njim, ves zatopljen v bedasto občudovanje.

»Ah, da sem bil jaz tak, si ne bi bila rajši izbrala Croi-
senoisa!« Čim bolj so knezove prismuknjenosti žalile njegov
razum, tem bolj je zaničeval samega sebe, ker jih je ob¬
čudoval, in tem bolj se je počutil nesrečnega, ker jih sam
ni imel. Stud nad samim seboj v resnici ne more iti dlje.

Knez je videl, da je Julijan resnično žalosten. »Kaj je
z vami?« mu je dejal, ko sta bila spet v Strasbourgu; »ali
ste zaigrali ves svoj denar ali pa ste morebiti zaljubljeni v
kakšno srčkano igralko?«

Rusi posnemajo francoske šege, ampak zmeraj za dobrih
petdeset let za Francozi. Zdajle so nekako v dobi Lud¬
vika XV.

Te šale na račun ljubezni so Jidijanu privabile solze v
oči. »Zakaj ne bi povprašal tega tako ljubeznivega moža za
svet?« se je nenadoma vprašal.

»No, da, moj dragi,« je odgovoril knezu, »v trenutku, ko
me vidite v Strasbourgu, sem resnično silno zaljubljen in
postavljen pod kap. Prelestna ženska, ki živi v nekem bliž¬
njem mestu, me je po treh dneh strastne ljubezni pustila na
cedilu in ta sprememba me strašno muči.«

In pod izmišljenimi imeni je naslikal knezu Matildina
dejanja in njen značaj.

»Ne pripovedujte mi zgodbe do konca,« ga je prekinil
Korazov; »da vam vzbudim zaupanje v vašega zdravnika,
bom sam dokončal, kar ste mi zaupali. Soprog te mlade
ženske ima velikansko premoženje, še bolj verjetno pa sama
spada k najvišjemu plemstvu dežele. Vsekakor mora biti
na nekaj strašno ponosna.«

Julijan je prikimal z glavo; ni imel več poguma, da bi
govoril.

»Prav,« je nadaljeval knez; »povem vam troje zdravil,
ki jih morate zaužiti brez odlašanja:

Prvič: sleherni dan morate obiskati gospo... kako ji
je ime?«

395

»Gospa Duboisova.«

»Kakšno ime!« se je zasmejal knez na ves glas; »opro¬
stite, za vas je to ime brez dvoma nebeško. Treba je torej
sleherni dan obiskati gospo Duboisovo; predvsem ji ne smete
kazati hladnega in užaljenega obraza; spominjajte se veli¬
kega načela svojega stoletja: bodite živo nasprotje tega, kar
od vas pričakujejo. Delajte se natančno takega, kakršni ste
bili teden prej, preden vas je odlikovala s svojo milostjo.«

»Ah, takrat sem bil tako miren!« je vzkliknil Julijan
obupano; »zdelo se mi je, da jo pomilujem ...«

»Metulj se osmodi na sveči,« je nadaljeval knez; »ta pri¬
mera je stara kakor svet. Torej:

Prvič: obiskali jo boste sleherni dan.

Drugič: dvorili boste ženski iz njene družbe, ampak brez
vidnih znamenj strasti, ali razumete? Vaša vloga je težka,
tega vam nikakor ne prikrivam; igrate pač komedijo, in
če uganejo, da jo igrate, ste izgubljeni.«

»Ona je tako duhovita, jaz pa tako malo! Izgubljen sem!«
je žalostno vzdihnil Julijan.

»Ne, samo zaljubljeni ste še bolj, kakor sem si bil mislil.
Gospa Duboisova ima mnogo opraviti sama s seboj, kakor
vse ženske, ki jim je nebo naklonilo žlahtno kri ali pa preveč
denarja. Gleda na samo sebe, kakor bi morala gledati na
vas; torej vas sploh ne pozna. Tisti strastni izbruhi lju¬
bezni, s katerimi vas je dvakrat ali trikrat osrečila, so bili
le naporen plod njene domišljije; gledala je v vas junaka,
o kakršnem je sanjala, in ne človeka, kakršen v resnici ste...

Ampak za vraga! To so vendar osnovni pojmi, moj dragi
Sorel! Mar ste res še popoln šolarček?

Počakajte no! Stopiva v tole prodajalno! Poglejte to
ljubko črno ovratnico! Človek bi dejal, da jo je naredil
John Anderson na Burlington-Streetu. Kupite si jo, prosim,
meni na ljubo, in vrzite proč tisto ostudno črno vrv, ki jo
nosite okrog vratu!

Saj res,« je nadaljeval knez, ko sta stopila iz prve stras-
bourške modne trgovine, »v kakšno družbo pa zahaja vaša
gospa Duboisova? Moj bog, kako strašno ime! Ne bodite
hudi, dragi Sorel, ne morem si kaj, da ne bi...  Kateri dami
boste dvorili?«

396

»Skrajno dostojni in nedostopni ženski, hčeri strašansko
bogatega trgovca z nogavicami. Najlepše oči ima, kar si jih
morete misliti. Neizmerno so mi všeč. Brez dvoma je prava
lepotica v svojem kraju; ampak sredi vse svoje veličine za¬
rdeva od zadrege, če kdo po naključju omeni kupčijo in pro¬
dajalne. Na žalost je bil še njen oče eden najbolj znanih tr¬
govcev v Strasbourgu.«

»Če torej govorite o obrti,€  je dejal knez smeje se, »ste
lahko prepričani, da vaša krasotica misli nase in ne na vas.
Ta smešnost je čudovita in zelo koristna; varovala vas bo
vsak trenutek, da vas njene lepe oči ne zapeljejo v kakšno
budalost. Uspeh vam je zagotovljen.«

Julijan je mislil na gospo maršalko Fervaquesovo, ki je
pogosto zahajala v La Molovo hišo. Bila je lepa tujka, ki
se je poročila z maršalom leto dni pred njegovo smrtjo.
Zdelo se je, da je edini smisel njenega življenja skrb, kako
bi izbrisala spomin na to, da je hči obrtnika; in da bi v
Parizu nekaj pomenila, se je bila postavila na čelo kre-
postnic.

Julijan je kneza odkritosrčno občudoval. Kaj bi bil dal,
da bi imel njegove smešne lastnosti! Prijatelja sta se pogo¬
varjala brez konca in kraja; Korazov je bil očaran: še nikoli
ga ni bil noben Francoz tako dolgo poslušal. »Zdaj sem
končno vendar prišel tako daleč,« je pomislil knez ves blažen,
»da sem našel pazljiva ušesa in da lahko delim nauke svojim
učiteljem!«

»V tem sva si torej edina,« je ponavljal Julijanu že de¬
setič; »niti sence strasti, kadar boste v navzočnosti gospe
Duboisove govorili z mlado krasotico, hčerko strasbourškega
prodajalca nogavic. V nasprotju s tem pa žgoča strast, kadar
ji boste pisali. Branje dobro napisanega ljubezenskega pisma
je za sramežljivo žensko prava in največja naslada; zanjo
je to trenutek sprostitve. Takrat ne igra komedije in se upa
prisluhniti svojemu srcu; torej dve pismi na dan.«

»Nikoli! Nikoli!« je vzkliknil Julijan malodušno; »rajši
se dam zdrobiti v stopi, kakor da bi napisal tri puhlice; jaz
sem živ mrlič, dragi moj; ne pričakujte ničesar več od
mene. Dajte, da poginem v cestnem jarku.«

»Kdo pa vam pravi, da pišite puhlice? V svoji potni
torbi imam šest na roko pisanih zvezkov ljubezenskih pisem.

397

V njih so pisma za vse vrste ženskih značajev, tudi za naj-
krepostnejše. Mar ni dvoril Kaliski v Richmond-Terrassu,
tri milje od Londona, saj veste, najbolj srčkani kvekerici vse
Anglije?«

Ko se je Julijan ob dveh zjutraj ločil od svojega prija¬
telja, je bil že nekoliko manj nesrečen.

Naslednjega dne je dal knez poklicati prepisovalca in
dva dni kasneje je imel Julijan v rokah triinpetdeset lju¬
bezenskih pisem, ki so bila urejena po številkah in name¬
njena najpopolnejši in najotožnejši krepostnici

»Moralo bi jih biti štiriinpetdeset,« je dejal knez, »ampak
Kaliski se je dal odsloviti; pa kaj zato, če hči prodajalca
nogavic ne bo ljubezniva z vami? Saj hočete vplivati samo
na srce gospe Duboisove!«

Vsak dan sta skupaj jahala; knez je bil kar zaverovan
v Julijana. Ker ni vedel, kako bi mu dokazal svoje nenadno
prijateljstvo, mu je lepega dne ponudil roko neke svoje se¬
strične, ki jo je v Moskvi čakala bogata dediščina. »In ko
bosta poročena,« je pristavil knez, »boste s pomočjo moje
vplivnosti in križca, ki ga nosite, v dveh letih polkovnik.«

»Ampak tega križca mi ni podelil Napoleon; to je raz¬
lika !«

»Kaj zato,« je dejal knez, »mar ga ni ustanovil Napoleon?
To je še zmerom najbolj imenitno odlikovanje v Evropi.«

Julijan je že hotel sprejeti ponudbo, toda dolžnost ga
je spet klicala k visoki osebi. Ko se je poslavljal od Ko-
razova, mu je obljubil, da mu bo pisal.

Prejel je odgovor na tajno spomenico, ki jo je bil prinesel,
in je takoj spet odhitel v Pariz. Komaj je bil dva dni za¬
poredoma sam, se mu je zazdelo, da bi bilo hujše od smrti,
če bi moral zapustiti Francijo in Matildo. »Ne bom poročil
milijonov, ki mi jih ponuja Korazov; ravnal pa se bom po
njegovih nasvetih,« je sklenil.

»Navsezadnje je umetnost zapeljevanja njegova stroka;
že več kot petnajst let se ukvarja edino s tem; zdaj jih ima
namreč trideset. Človek ne bi mogel trditi, da je premalo
bistroumen; prebrisan je in zvit; navdušenost in poezija sta
pri takem značaju popolnoma nemogoča; odvetnik je; dokaz
več, da se ne moti.

Nič ne pomaga, dvoril bom gospe Fervaquesovi.

398

Sicer me bo nekoliko dolgočasila, ampak gledal bom njene
prelepe oči, tako zelo podobne tistim, ki so me na svetu naj¬
bolj ljubile.

Tujka je; imel bom priložnost spoznati nov značaj.

Blazen sem! Zmerom globlje se potapljam! Ravnati se
moram po nasvetih prijatelja, ne pa se vdajati svojim last¬
nim občutkom.«

399

LV

V SLUŽBI KREPOSTI

Ampak če bom užival to zabavo s to¬
likšno previdnostjo in preudarnostjo, tedaj
to zame ne bo več zabava!

Lope de Vega

Takoj ko se je vrnil v Pariz in zapustil delovno sobo
markiza La Mola, ki so ga prejeta pisma očitno zelo ne¬
prijetno iznenadila, je naš junak odhitel h grofu Altamiri.
Zraven časti, da je bil obsojen na smrt, sta lepega tujca
odlikovali tudi resnost in pa sreča, da je bil pobožen; ti
dve vrlini, predvsem pa grofov odlični rod, sta bili zelo
všeč gospe Fervaquesovi, ki je imela rada njegovo družbo.

Julijan mu je z veliko resnostjo zaupal, da je silno za¬
ljubljen vanjo.

»Ta ženska je redek primer najčistejše kreposti,« je od¬
vrnil Altamira, »le nekoliko jezuitska in zanesena je. So
dnevi, ko razumem sleherno njeno besedo, stavka kot ce¬
lote pa ne razumem. Dostikrat me spravi na misel, da le ne
znam tako dobro francosko, kakor pravijo, da znam. Zna¬
nje z njo bo pripomoglo, da bodo v družbi izgovarjali vaše
ime; dalo vam bo neko določeno važnost. Ampak pojdiva
k Bustosu,« je pripomnil grof Altamira, ki je bil redoljuben
človek; »nekoč je dvoril gospe Fervaquesovi.«

Don Diego Bustos si je dal zadevo na dolgo in široko
razložiti, ne da bi katero zinil, nekako tako kakor odvetnik
v svoji pisarni. Imel je širok meniški obraz s črnimi brki;
bil je izredno resen mož, sicer pa znan kot dober carbonaro.

»Razumem!« je dejal slednjič julijanu. »Ali je maršalka
Fervaquesova že imela kakšnega ljubimca ali ga ni imela?
Imate torej kaj upanja na uspeh? V tem je vprašanje. Jaz
osebno sem ga polomil, to moram priznati. Zdaj, ko nisem
več užaljen, lahko o tem razmišljam; zna biti zelo muhasta

400

in, kakor vam bom takoj povedal, je tudi kar precej mašče¬
valna.

Ne bom trdil, da ima tisto žolčno nrav, ki je lastna genija
in ki slehernemu dejanju daje nekakšen blesk strasti. Narobe;
svoje sveže barve in svojo redko lepoto ima prav od svoje
hladne in mirne holandske nravi.«

Julijana se je lotevala nestrpnost zaradi počasnosti in
neomajne lenobnosti tega Španca; kdaj pa kdaj mu je nehote
ušla kakšna besedica.

»Ali me hočete poslušati?« mu je dejal don Diego Bustos
resno.

»Oprostite, to je furia francese,«  je odvrnil Julijan, »saj
vas pazljivo poslušam.«

»Maršalka je torej v visoki meri sposobna sovraštva; ne¬
usmiljeno zna preganjati ljudi, ki jih ni nikoli videla, odvet¬
nike, razne literate, siromake, ki so delali pesmice kot na
primer Colle, saj veste?

J’ai la marotte
D’aimer Marote«, itd.*

In Julijan je moral poslušati pesem od začetka do konca.
Španec je bil blažen, da je mogel peti po francosko.

Še nikoli ni bil nihče poslušal te pesmi z večjo ne-
potrpežljivostjo. Ko je bila končana, je dejal don Diego Bu¬
stos: »Maršalka je spravila ob kruh tudi avtorja tele pesmi:

Un jour l’amour au cabaret.. .«**

Julijan je trepetal od strahu, da bo hotel zapeti tudi
to pesem. No, zadovoljil se je s tem, da jo je podrobno raz¬
členil. Bila je resnično brezbožna in nič kaj dostojna.

»Ko se je maršalka razjezila zaradi te pesmi,« je na¬
daljeval don Diego, »sem ji namignil, da ženska njenega
stanu ne bi smela brati vseh budalosti, ki jih objavljajo.
Naj pobožnost in resnoba na Francoskem še tako napredu¬
jeta, bo v tej deželi vedno cvetela tudi kabaretna litera-

* Imam konjička,
da všeč mi je Marička...

** Nekoč ljubezen v krčmi...

26 Rdeče in črno

401

tura. Ko je gospa Fervaquesova spravila pesnika, slabo pla¬
čanega siromaka, ob službico, ki mu je donašala osemnajststo
frankov, sem ji dejal: ,Pazite, napadli ste tega rimača s
svojim orožjem; lahko vam odgovori s svojimi rimami; zložil
bo popevko na krepost. Elegantni saloni bodo na vaši strani,
ljudje pa, ki se radi smejejo, bodo ponavljali njegove zbad¬
ljivke/ Ali veste, gospod, kaj mi je odgovorila? ,Za slavo
Gospodovo bi sprejela mučeništvo pred očmi vsega Pariza; to
bi bilo nekaj, česar Francija še ni videla. Ljudstvo bi se na¬
učilo spoštovati blagorodnost. To bi bil moj najlepši dan v
življenju/ Nikoli niso bile njene oči lepše.«

»Zares ima prekrasne!« je vzkliknil Julijan.

»Vidim, da ste res zaljubljeni... Torej,« je nadaljeval
don Diego Bustos važno, »njena nrav ni žolčna ali nagnjena
k maščevalnosti. Če pa je navzlic temu škodoželjna, pomeni
to, da je nesrečna; tu slutim kakšno notranjo nesrečo.  Kaj pa,
če je svetnica, ki se je naveličala svoje svetosti?«

Španec ga je več kot minuto molče gledal.

»V tem je vse vprašanje,« je pristavil važno, »in samo v
tem smete iskati zase kakšno upanje. Tisti dve leti, ko sem
bil njen ponižni sluga, sem dosti razmišljal o tem. Vsa
vaša bodočnost, moj zaljubljeni gospod, je odvisna od tega
velikega vprašanja. Ali je svetnica, ki se je naveličala svoje
kreposti in je hudobna zato, ker je nesrečna?«

»Ali pa je to, kakor sem ti že dvajsetkrat rekel, preprosto
samo francoska nečimrnost,« je pripomnil Altamira, ki se je
slednjič vzdramil iz svojega zamišljenega molka; »vsa nesreča
tega po naravi čemernega in pustega značaja je spomin na
njenega očeta, znanega trgovca s suknom. Zanjo bi bila
možna samo ena sreča, in sicer ta, da bi živela v Toledu, kjer
bi jo neprestano mučil kakšen spovednik, ki bi ji vsak dan
kazal odprto peklensko žrelo.«

Ko je Julijan odhajal, mu je dejal don Diego, ki je bil
čedalje bolj resen: »Altamira mi je povedal, da ste eden
naših. Nekega dne nam boste pomagali, da si spet priborimo
svobodo, zato vam bom pomagal pri tej zabavici. Dobro je,
da spoznate maršalkin slog; tu imate štiri pisma, ki jih je
napisala njena roka.«

»Prepisal si jih bom in vam jih vrnil,« je vzkliknil Ju¬
lijan.

402

»In nihče ne bo nikoli izvedel besedice o tem, kar smo
pravkar govorili?«

»Nikoli, na mojo čast!« je vzkliknil Julijan.

»Naj vam torej Bog pomaga!« je dodal Španec ter molče
spremil Altamiro in Julijana do stopnic.

To doživetje je Julijana nekoliko razvedrilo; šlo mu je
na smeh. »Tako mi torej pobožni Altamira pomaga pri za-
konolomnem početju,« je pomislil.

Med vsem dolgim pogovorom z don Diegom Bustosom je
Julijan pazljivo štel udarce ure, ki je bila v Aligrovem
dvorcu.

Bližala se je ura obeda; spet bo videl Matildo! Vrnil se
je domov in se zelo skrbno oblekel.

»Prva neumnost!« je dejal sam pri sebi, ko se je spuščal
po stopnicah; »ravnati se moram dobesedno po knezovih
navodilih.«

Vrnil se je v svojo sobo in oblekel kar se da preprosto
popotno obleko.

»Zdaj gre za poglede,« si je dejal. Bilo je šele pol šestih,
obedovali pa so ob šestih. Prišlo mu je na misel, da bi stopil
v salon. Bil je prazen. Pri pogledu na modri divan je bil
ganjen do solz; lica so mu kmalu zagorela. »Premagati
moram to bedasto občutljivost,« si je rekel jezno, »izdala
bi me.« Da bi se pomiril, je vzel v roko neki časopis in šel
trikrat ali štirikrat iz salona na vrt in nazaj.

Trepetal je od nog do glave, ko se je skril za debel
hrast in si od tam upal dvigniti p ogled v okno gospodične
La Molove. Bilo je tesno zaprto; malo je manjkalo, da se
ni zgrudil; nasloniti se je moral na hrast. Dolgo je tako
slonel, potem pa je z negotovimi koraki šel pogledat vrt¬
narjevo lestev.

Člen verige, ki ga je bil zlomil, ah, v čisto drugačnih
okoliščinah, še ni bil popravljen. Julijan je kakor blazen
pritisnil nanj svoje ustnice.

Ko je tako dolgo begal iz salona na vrt in nazaj, je za¬
čutil, da je silno utrujen; to je z zadovoljstvom občutil kot
prvi uspeh. »Moji pogledi bodo ugasli in me ne bodo izdali!«
Polagoma so v salon začeli prihajati gostje. Vselej, kadar
so se vrata odprla, je Julijan začutil v svojem srcu smrtno
zmedenost.

26 *

403

Sedli so za mizo. Slednjič se je prikazala tudi gospodična
La Molova, ki je bila še zmeraj zvesta svoji navadi, da so
jo morali čakati. Ko je zagledala Julijana, je močno zardela;
nihče ji ni bil povedal, da se je vrnil. Zvest navodilom kneza
Korazova si je Julijan ogledoval svoje roke; videl je, da
drhtijo. To odkritje ga je močno vznemirilo in oddahnil si je,
ko so drugi videli v tem samo znamenje njegove utrujenosti.

La Mole mu je pel hvalo. Takoj nato ga je nagovorila
markiza in ga pohvalila, češ da mu utrujenost odlično pri¬
staja. Julijan si je neprestano ponavljal: »Ne smem preveč
gledati gospodične La Molove, vendar pa se je moji pogledi
ne smejo izogibati. Kazati se ji moram takšnega, kakršen
sem bil v resnici osem dni pred svojo nesrečo...«

Z uspehom je bil lahko kar zadovoljen. Ostal je v salonu.
Prvič v življenju je bil pozoren do hišne gospodinje in na
vse mogoče načine si je prizadeval, da je pripravil moške
do tega, da so se razgovorili, in skrbel je za to, da je pogovor
ostal živahen.

Njegova vljudnost je bila poplačana: proti osmi uri so
naznanili prihod gospe maršalke Fervaquesove. Julijan se
je izmuznil iz salona in se kmalu spet prikazal kar naj-
skrbneje oblečen. Gospa La Molova mu je bila neizmerno
hvaležna za ta dokaz spoštovanja in pokazati mu je hotela
svoje zadovoljstvo s tem, da je gospe Fervaquesovi pripo¬
vedovala o Julijanovem potovanju. Julijan je sedel zraven
maršalke, tako da Matilda ni mogla videti njegovih oči. Ko
je tako sedel po vseh pravilih umetnosti lepega vedenja, je
bila gospa Fervaquesova zanj predmet strmečega občudo¬
vanja. Z navdušenimi besedami o tem čustvu se je namreč
pričenjalo prvo izmed triinpetdesetih pisem, ki mu jih je
bil podaril knez Korazov.

Maršalka je povedala, da pojde v Komično opero. Julijan
je nemudoma odhitel tja; našel je viteza Beauvoisiskega, ki
ga je vzel s seboj v ložo gospodov komornih plemičev, tik
zraven lože gospe Fervaquesove. Julijan ves čas ni odtrgal
oči od nje. »Voditi moram zapisnik o obleganju,« si je rekel,
ko se je vračal v dvorec, »sicer bi utegnil pozabiti na svoje
naskoke.« Prisilil se je, da je napisal dve ali tri strani o tej
dolgočasni zadevi in, o čudo! posrečilo se mu je, da je pri
tem skoraj docela pozabil na gospodično La Molovo.

404

Matilda je bila med njegovim potovanjem skorajda po¬
zabila nanj. »Navsezadnje je čisto navaden človek,« si je
mislila, »njegovo ime me bo do smrti spominjalo največjega
greha, ki sem ga storila v svojem življenju. Iskreno se moram
vrniti k vsakdanjim pojmom o razsodnosti in časti; ženska,
ki jih pozablja, je lahko ob vse!« Očitno se je bila odločila
privoliti v možitev z markizom Croisenoisom, ki se je že tako
dolgo pripravljala. Markiz je bil ves nor od veselja; zelo bi
se bil začudil, če bi mu bil kdo povedal, da je bila na dnu
Matildinega čustva, ki ji je bilo narekovalo to odločitev in ki
ga je navdajalo s takim ponosom, v resnici samo odpoved in
vdanost v usodo.

Ko pa je gospodična La Molova spet zagledala Julijana,
so vse njene misli krenile v drugo smer. »V resnici je on moj
mož,« je pomislila; »če se odkrito povrnem na pot razuma,
je jasno, da se moram poročiti z njim.«

Pričakovala je od Julijana, da bo nadležen in da bo raz¬
kazoval svojo nesrečo; v duhu je že pripravljala svoje od¬
govore; zakaj brez dvoma bo po obedu poskusil spregovoriti
z njo nekaj besed. Prišlo pa je čisto drugače: kakor prilepljen
je ostal v salonu; njegov pogled se ni niti enkrat samkrat
ozrl proti vrtu. Bogve, koliko truda ga je to stalo! »Bolje je,
da pridem takoj na jasno z njim,« si je rekla gospodična La
Molova. Odšla je sama na vrt; ampak Julijana ni bilo od
nikoder. Matilda se je šla sprehajat pred steklena vrata sa¬
lona; videla ga je, kako si vneto prizadeva, da bi opisal gospe
Fervaquesovi razvaline starih gradov, ki krasijo griče ob
bregovih Rena in ki jim dajejo tako značilen videz. Posrečilo
se mu je, da je prav uspešno stresal sentimentalne in sliko¬
vite puhlice, ki jih v nekaterih salonih imenujejo duhovite.

Knez Korazov bi bil nanj zelo ponosen, če bi bil v Pa¬
rizu; večer je potekal natančno tako, kakor je bil prerokoval.

Odobraval bi bil tudi Julijanovo vedenje v naslednjih
dneh.

Med člani skrivne vlade so takrat kovali neko spletko.
Bilo je namreč treba razdeliti določeno število modrih trakov.
Gospa maršalka Fervaquesova je zahtevala, da bi dobil njen
stari stric viteški red; markiz La Mole je gojil enako željo za
svojega tasta; prizadevala sta si za uresničitev svojih želja z
združenimi močmi in maršalka je tiste čase prihajala skoraj
sleherni dan v La Molovo hišo. Od nje je Julijan izvedel, da

405

bo La Mole postal minister; predlagal je bil kamarili  zelo
genialen načrt, kako bi v treh letib brez vsakršnih nemirov
lahko odpravili ustavo.

Julijan je smel upati, da dobi kakšno škofijo, če bi La
Mole res prišel v ministrstvo; ampak njegovim očem so
bile vse te velike stvari kakor zastrte s tančico. Njegova
domišljija jih je zrla samo nejasno, kakor iz velike daljave.
Strašna nesreča, ki je bil zaradi nje skoraj ob pamet, mu
je kazala vsa življenjska vprašanja edinole v ogledalu nje¬
govih odnošajev do gospodične La Molove. Upal je, da se mu
bo čez pet ali šest let vztrajnega prizadevanja posrečilo, da
ga bo spet vzljubila.

Kakor vidimo, je njegovo sicer tako bistro glavo zdrava
pamet pustila popolnoma na cedilu. Od vseh vrlin, ki so ga
bile nekoč odlikovale, mu je ostalo samo še nekoliko odloč¬
nosti. Na zunaj zvest načrtu, ki mu ga je bil glede na nje¬
govo vedenje narekoval knez Korazov, je sleherni večer pre¬
sedel zraven naslanjača gospe Fervaquesove; bilo pa mu
je nemogoče, da bi črhnil le besedico.

Prizadevanje, ki si ga je nalagal v večni pozornosti, da
bi bil videti v Matildinih očeh docela ozdravljen, je zahtevalo
vse njegove duhovne sile; zraven maršalke je sedel kakor
le napol živo bitje; celo njegove oči so bile kakor pri skraj¬
nem telesnem trpljenju izgubile ves svoj ogenj.

Ker so bila naziranja gospe La Molove zmerom samo
odmev mnenja njenega soproga, ki bi jo utegnil kdaj po¬
vzdigniti v vojvodinjo, je v zadnjem času povzdigovala Ju-
lijanove zasluge do oblakov.

406

LVI

DUHOVNA LJUBEZEN

There also was of course in Adeline
That calm patrician polish in the adress,
Which ne’er can pass the equinoctial line
Of any thing which Nature would express:
Just as a Mandarin finds not hi n g fine,

At least his manner suffers not to guess
Tliat any thing he views can greatly please.*

Don Juan,  p. XIII, str. 84

»V naziranjih vse te rodbine je nekaj prismojenega,« si
je mislila maršalka; »vsi so zaverovani v svojega mladega
abbeja, ki ne zna drugega kot poslušati; sicer s precej le¬
pimi očmi, to je že res.«

Julijan pa je v vsem maršalkinem vedenju videl sko¬
rajda dovršen zgled tistega patricijskega miru,  ki diha brez¬
hibno vljudnost in še bolj pomanjkanje slehernega moč¬
nejšega čustvovanja. Vsaka nenadna kretnja, vsako pomanj¬
kanje samoobvladanja bi bilo gospo Fervaquesovo skoraj
prav tako ogorčilo kakor pomanjkanje vzvišenosti proti
nižjim. Najmanjše znamenje čustvenosti bi bilo v njenih
očeh nekakšna moralna pijanost,  ki se je mora človek sra¬
movati in ki je zelo na kvar ugledu, ki ga dolguje oseba vi¬
sokega stanu sama sebi. Njena največja sreča je bila, če je
lahko govorila o zadnjem kraljevem lovu, in njena najljubša
knjiga so bili Spomini vojvode Saint-Simona,  predvsem nji¬
hov rod opisni del.

* Adelina je seveda imela
tisto mirno patricijsko uglajenost v vedenju,
ki nikoli ne prekorači ekvinokcijske črte,
kjer bi bilo treba izražati naravno čustvo,
prav tako kakor mandarin ne mara in se mu ne zdi
primerno, da bi stvar, ki jo misli storiti,
preveč ugajala.

407

Julijan je vedel, kje je prostor, ki je bil glede na raz¬
vrstitev sveč najbolj ugoden za tisto vrsto lepote, ki je odli¬
kovala gospo Fervaquesovo. Bil je zmerom pravočasno na
tistem prostoru; nikdar pa ni pozabil obrniti svojega stola
tako, da ni mogel gledati Matilde. Začudena nad tem, da
se ji tako vztrajno izmika, je nekega večera Matilda vstala
z modrega divana ter s svojim ročnim delom sedla k mizici
zraven maršalkinega naslanjača. Julijan jo je videl precej od
blizu izpod klobuka gospe Fervaquesove. Njene oči, ki so
odločale o njegovi usodi, so ga sprva plašile, potem pa so ga
šiloma iztrgale iz njegove običajne otopelosti; govoril je dosti
in prav dobro.

Pogovarjal se je z maršalko; njegov edini namen pa je
bil, da bi segle njegove besede Matildi do srca. Razvnel se je
tako zelo, da gospa Fervaquesova slednjič ni več razumela,
kaj pravi.

To je bil prvi uspeh. Če bi se bil Julijan domislil, da bi
izpopolnil ta uspeli s kakšno puhlico o nemški mistiki ali o
visoki vernosti in jezuitstvu, bi ga bila maršalka pri priči
povzdignila v število izrednih ljudi, ki so poklicani, da pre¬
rode stoletje.

»Ker je tako neokusen, da govori tako na dolgo in široko
in s tako vnemo z gospo Fervaquesovo, ga ne bom več po¬
slušala,« si je rekla gospodična La Molova. Ves čas proti
koncu večera je, dasi s težavo, ostala zvesta svojemu sklepu.

Ko je opolnoči vzela svečnik, da bi svojo mater spremila
v spalnico, se je gospa La Molova ustavila na stopnicah in
začela Julijana na vso moč hvaliti. To je Matildo slednjič
zares spravilo v slabo voljo; kar zaspati ni mogla. Nazadnje
se je pomirila z mislijo: »Kar jaz preziram, lahko v maršal-
kinih očeh pomeni še zelo zaslužnega moža.«

Julijan pa je bil tistega večera nekaj dosegel, in bil je
manj nesrečen. Njegov pogled je po naključju obležal na
ovitku iz ruskega usnja, kamor je bil knez Korazov spravil
tistih triinpetdeset ljubezenskih pisem, ki mu jih je bil po¬
daril. Pod prvim pismom je Julijan zagledal pripombo: Št. 1
je treba poslati osem dni po prvem srečanju.

»Zakasnil sem se!« je vzkliknil Julijan, »kajti gospo Fer-
vaquesovo videvam že precej dolgo.« Takoj se je lotil pre¬
pisovanja prvega ljubezenskega pisma; bilo je nekakšna

408

pridiga, polna puhlic o kreposti in na smrt dolgočasna; Ju¬
lijan je že pri drugi strani srečno zaspal.

Nekaj ur kasneje ga je naslonjenega na mizo prebudilo
žarko jutranje sonce. Eden najbolj mučnih trenutkov v nje¬
govem življenju je bil tisti, ko se je vsako jutro ob prebu¬
jenju zavedel svoje nesreče. Tistega dne pa je dokončal
prepis svojega pisma skorajda v smehu. »Ali je mogoče, da
se je našel mlad človek, ki je tako pisal?« si je rekel. Naštel
je več stavkov, ki so imeli po devet vrstic. Pod izvirnikom je
zagledal s svinčnikom napisano pripombo:

»T o pismo oddaj osebno: na konju, s črno kravato, v
modri suknji. Pismo oddaj vratarju s potrtim obrazom; tvoj
pogled naj izraža globoko otožnost. Če zagledaš sobarico,
si naskrivaj obriši oči in jo nagovori.«

Vse to je do pičice natančno izvršil.

»Kar počenjam, je zelo drzno,« si je mislil Julijan, ko je
odhajal iz Fervaquesovega dvorca, »ampak vsemu je kriv
ta Korazov. Kakšna predrznost, pisati tako znameniti kre-
postnici! Neskončno me bo prezirala, mene pa ne bi nič na
svetu moglo bolj zabavati. To je pravzaprav edina kome¬
dija, za katero imam še nekaj smisla. Da, osmešiti to tako
odurno bitje, ki mu pravim jaz,  mi bo v zabavo. Če smem
samemu sebi verjeti, bi storil tudi zločin, samo da bi se raz¬
vedril.«

Že mesec dni je bil za Julijana naj lepši trenutek dneva
tisti, ko je svojega konja spet pripeljal v konjušnico. Ko¬
razov mu je bil izrecno prepovedal, da bi kdaj pogledal
ljubico, ki ga je zapustila. Korak njegovega konja, ki ga je
tako dobro poznala, in način, kako je Julijan pokal z bičem
pri vratih konjušnice, da bi koga priklical, pa sta včasih
privabila Matildo za okensko zaveso. Tančica je bila tako
prozorna, da jo je Julijan videl skoznjo. Naskrivaj je po¬
gledal izpod roba svojega klobuka, tako da je videl Matil-
dino postavo, ne pa njenih oči. »Tako,« je pomislil, »tudi
ona mojih ne more videti, in to se še ne pravi, da jo gledam.«

Zvečer je bila gospa Fervaquesova natančno taka, kakor
da ni prejela mistične versko filozofske razprave, ki jo je
bil zjutraj tako otožno izročil njenemu vratarju. Prejšnjega
večera je bilo Julijanu naključje odkrilo sredstvo, ki je
razvnelo njegovo zgovornost; sedel je torej tako, da je videl
Matildine oči. Ona pa je takoj po maršalkinem prihodu

409

zapustila modri divan; to je pomenilo, da beži iz svoje obi¬
čajne družbe. Croisenois je bil videti ves potrt zaradi te nove
muhe; njegova očitna bol je Julijanovemu trpljenju odbila
najostrejšo ost.

Ta nepričakovana okoliščina ga je razvnela, da je go¬
voril, kakor da bi mu bil jezik namazan. In ker se samo¬
ljubje prikrade celo v srca, ki so prava svetišča najbolj
vzvišene kreposti, si je maršalka, ko je spet sedla v svojo
kočijo, morala reči: »Gospa La Molova ima prav, ta mladi
duhovnik je odličen človek. Prve dni je seveda bil v moji
navzočnosti boječ. V resnici je vse, kar človek srečuje v tej
hiši, precej lahkomiselno; če je tu sploh kaj kreposti, gre
samo na rovaš starosti, in hlad, ki pride z leti, ji pride zelo
prav. Ta mladi človek je pač opazil razliko; dobro piše;
zelo pa se bojim, da je želja, ki mi jo izraža v svojem pismu,
naj bi mu pomagala s svojimi nasveti, v bistvu le neko
čustvo, ki še ne pozna samo sebe.

Sicer pa, koliko spokornikov je začelo tako! V tem pri¬
meru pa mi vzbuja dobre upe razlika med njegovim slogom
in slogom drugih mladih moških, katerih pisma sem imela
priložnost videti. Priznati je treba, da iz proze tega mladega
levita govore maziljenost, globoka resnost in resnično pre¬
pričanje; njegova krepost bo krotka kakor Masillonova.«

410

LVII

NAJLEPŠA MESTA V CERKVI

Usluge! Talenti! Zasluge! Kaj še! Pri¬
stopite h kakšni kliki!

Telemaque

Tako se je bila misel na škofovski prestol prvikrat po¬
mešala z mislijo na Julijana v glavi ženske, ki je bila po¬
klicana, da bo prej ali slej delila najlepša mesta francoske
Cerkve. Ta ugodnost ne bi bila Julijana niti najmanj ga¬
nila; v tistem trenutku njegova misel ni segala nad njegovo
tedanjo nesrečo; to nesrečo pa je vse samo še povečevalo;
tako na primer ni mogel več prenašati pogleda na svojo
sobo. Ko se je zvečer s svečo v roki vračal v svoje prostore,
se mu je zdelo, da vsak kos pohištva in vsak najmanjši
okrasek govori in mu z zbadljivim glasom oznanja kakšno
novo podrobnost njegovega gorja.

»Danes imam prisilno delo,« si je spotoma dejal z ži¬
vahnostjo, ki je že dolgo ni več poznal; »upajmo, da bo
drugo pismo prav tako pusto kakor je bilo prvo.«

»Saj je še bolj pusto,« si je dejal. Tisto, kar je prepisoval,
se mu je zdelo tako nesmiselno, da je slednjič prepisoval
vrstico za vrstico, ne da bi bil mislil na njihov pomen.

»To je še bolj vzneseno,« je pomislil, »kakor uradna po¬
glavja miinsterske pogodbe, ki mi jo je bil dal prepisati moj
profesor diplomacije v Londonu.«

Šele tedaj se je spomnil pisem gospe Fervaquesove, ka¬
terih izvirnik je bil pozabil vrniti resnemu Špancu don Diegu
Bustosu. Poiskal jih je; bila so skoraj prav tako zmedena
kakor pisma mladega ruskega kneza. Bila so od začetka do
konca nejasna. Lahko so povedala vse ali pa nič. »To je
Eolova harfa sloga,« je pomislil Julijan. »Sredi najbolj vzvi¬
šenih misli o ničevosti, o smrti, o večnosti in tako dalje ne
vidim ničesar resničnega razen strašnega strahu pred osme-
šenjem.«

411

Samogovor, ki smo ga pravkar navedli v skrajšani obliki,
je ponavljal Julijan štirinajst dni po vrsti. Zaspati med
prepisovanjem nekakšne razlage Skrivnega razodetja, na¬
slednjega dne nesti z otožnim obrazom pismo na gospejin
dom, pripeljati konja nazaj v konjušnico v upanju, da za¬
gleda Matildino obleko, delati, prikazati se ob večerih, ko
gospe Fervaquesove ni bilo k La Molovim — to so bili eno¬
lični dogodki v Julijanovem življenju. Nekoliko bolj zani¬
mivo je bilo to življenje, kadar je prišla gospa Fervaquesova
na obisk k markizi; takrat je izpod krajcev maršalkinega
klobuka lahko za trenutek videl Matildine oči in postal je
zgovoren. Njegovi slikoviti in čustveni stavki so takrat začeli
dobivati izrazitejšo in hkrati elegantnejšo obliko.

Dobro se je zavedal, da je tisto, kar govori, v Matildinih
očeh bedasto, ampak hotel je vzbujati njeno pozornost s
čarom svojega izgovora. »Čim bolj je zlagano, kar govorim,
tem bolj ji moram ugajati,« si je mislil Julijan; in začel je
govoriti z neverjetno predrznostjo in pretiravati določena
naziranja o naravi. Kmalu je spoznal, da se mora skrbno
izogibati sleherne preproste ali pametne misli, če noče v
maršalkinih očeh veljati za vsakdanjega človeka. Tako je
torej nadaljeval s svojimi dolgoveznostmi ali pa je svoje
tvezenje skrajševal, kakor je pač bral v očeh obeh visokih
dam, ki jima je hotel ugajati, zdaj uspeh, zdaj ravnodušnost.

V splošnem je bilo njegovo življenje zdaj manj neznosno
kakor takrat, ko so mu dnevi potekali v brezdelju.

»Ampak,« se je domislil nekega večera, »zdaj prepisujem
že petnajsto teh strahovitih razprav; prvih štirinajst je že
zvesto romalo v roke maršalkinega vratarja. Imel bom čast,
da bom do vrha napolnil vse predale njene pisalne mize. In
vendar ravna z menoj tako, kakor da ji ne bi pisaril! Kako
se bo vse to končalo? Mogoče pa jo moja vztrajnost dolgočasi
prav tako kakor mene? Yse kaže, da je bil tisti Rus, prijatelj
mojega Korazova, ki je bil zaljubljen v lepo richmondsko
kvekerico, strašen človek; težko si je misliti večjega dolgo¬
časneža.«

Kakor vsi povprečni ljudje, ki po naključju dobijo vpo¬
gled v načrte kakšnega velikega generala, tudi Julijan ni
prav ničesar razumel o naskoku, ki ga je bil mladi Rus na¬
pravil na srce lepe Angležinje. Prvih štirideset pisem je imelo
edinole namen, da izprosi odpuščanje za predrznost, da je

412

sploh pisal. Milo osebo, ki se je pri tem mogoče na smrt
dolgočasila, je bilo treba polagoma privaditi na to. da je do¬
bivala pisma, ki so bila mogoče za las manj neslana, kot je
bilo njeno vsakdanje življenje.

Nekega jutra so Julijami prinesli pismo; spoznal je grb
gospe .Fervaquesove in z naglico, ki bi se mu bila zdela ne¬
kaj dni prej popolnoma nemogoča, je odlomil pečat; bilo je
samo vabilo na obed.

Nemudoma je stekel h knezu Korazovu po navodila. Na
žalost je bil mladi Rus površen kakor Dorat, kjer bi bil moral
biti preprost in razumljiv: Julijan nikakor ni mogel iz nje¬
govih besed uganiti moralnega stališča, ki naj bi ga zavzel
na obedu pri maršalki.

Salon je bil kar najsijajneje opremljen, pozlačen kakor
Dianina galerija v Tuilerijah in okrašen z oljnatimi slikari¬
jami na lesenih opažih. Na slikah so bile tu in tam svetle lise.
Julijan je pozneje izvedel, da so se zdeli nekateri naslikani
prizori hišni gospodinji premalo dostojni in da je dala slike
popraviti. »Moralno stoletje!«  je pomislil Julijan.

V maršalkinem salonu je opazil tudi tri osebe, ki so bile
navzoče pri sestavljanju skrivne spomenice. Ena izmed njih,
monsignor, škof iz ***, maršalkin stric, je imel v svojih rokah
oblast nad cerkvenimi posestvi in o njem je šel glas, da svoji
nečakinji ne more ničesar odreči. »Kakšen velikanski korak
sem napravil!« je pomislil Julijan in se otožno nasmehnil, »in
kako se mi zdi nepomemben! Pri obedu sedim torej za isto
mizo s slovitim škofom ***!«

Obed je bil povprečen in razgovor dokaj dolgočasen.
»O takih obedih beremo v slabo napisanih knjigah,« je raz¬
mišljal julijan. »Tu se ponosno obravnavajo najvišje stvari,
ki se z njimi ukvarja človeška misel. Če pa tri minute po¬
slušaš, se vprašaš, kaj je tu močnejše, govornikova napihnje¬
nost ali njegova strahovita nevednost.«

Bralec je brez dvoma že pozabil na tistega pisunčka po
imenu Tanbeau, nečaka slavnega akademika in bodočega
profesorja, ki se je zdelo, da ima nalogo, da s svojimi niz¬
kotnimi klevetami zastruplja La Molov salon.

Prav po zaslugi tega človečka se je v Julijanovi glavi prvi¬
krat porodila misel, da gospa Fervaquesova mogoče vendarle
gleda s prizanesljivostjo na čustva, ki so narekovala njegova
pisma, čeprav nanja ne odgovarja. Tanbeau jeva črna duša

413

se je zvijala od zavisti, ko je mislil na Julijanove uspehe.
»Ker pa po drugi strani niti zaslužen človek niti bedak ne
more biti hkrati na dveh mestih,« si je mislil bodoči profesor,
»bo lepa maršalka priskrbela Sorelu, če postane njen ljubi¬
mec, kakšno odlično mesto v Cerkvi, in tako mi ne bo več
na poti v La Molovem salonu.«

Tudi abbe Pirard je delal Julijanu dolge pridige o nje¬
govih uspehih v Fervacpiesovem dvorcu. Med strogim jan¬
zenistom in jezuitskim, preporodnim, monarhističnim salo¬
nom krepostne maršalke se je odigravala tekma med dvema
ločinama.

414

LVIII

MAN ON LESCAUT

Zdaj, ko je bil trdno prepričan o prior¬
jevi neumnosti in zabitosti, se mu je po¬
navadi posrečilo, da je imenoval črno, kar
je bilo belo, in belo, kar je bilo črno.

Lichtemberg

Ruska pravila so strogo zahtevala, da človek ne sme nikoli
glasno ugovarjati osebi, ki ji pisari; nikoli se ne sme niti za
las izneveriti vlogi najbolj navdušenega občudovalca; to je
veljalo za izhodišče za vsako pismo.

Nekega večera, ko je bil v Operi, je Julijan v loži gospe
Fervaquesove silno hvalil balet Manon Lescaut.  To je poče¬
njal samo zato, ker je bil po njegovem mnenju balet prav
malo vreden.

Maršalka je izjavila, da balet daleč zaostaja za romanom
abbeja Prevosta.

»Kaj!« je pomislil Julijan, ki se mu je to zdelo čudno in
zabavno; »tako nenavadno krepostna ženska hvali roman!«
Gospa Fervaquesova je namreč vsaj dvakrat ali trikrat na
teden pokazala svoje najgloblje zaničevanje do pisateljev, ki
s svojimi ničvrednimi deli skušajo pokvariti mladino, ki je,
na žalost, le preveč dovzetna za čutne zmote.

»V tej nemoralni in pohujšljivi zvrsti,« je nadaljevala mar¬
šalka, »zavzema, kakor pravijo, Manon Lescaut  eno prvih
mest. Slabosti in zasluženo trpljenje grešnega srca so baje v
tej knjigi opisane resnično in globoko; to pa ni oviralo vašega
Bonaparta, da se ne bi na Sveti Heleni izrazil, da je to roman,
ki je napisan za lakaje.«

Te njene besede so Julijami vrnile vso njegovo duhovno
moč. »Nekdo me je hotel očrniti v maršalkinih očeh s tem,
da ji je pripovedoval o mojem navdušenju za Napoleona. To
jo je tako zbodlo, da si ni mogla kaj, da bi mi tega ne bi dala
pod nos.« To odkritje ga je ves večer zabavalo in pripomoglo

415

je k temu, da je bil tudi sam zabaven. Ko se je v operni veži
poslavljal od maršalke, mu je rekla: »Zapomnite si, gospod,
kdor ljubi mene, ne sme ljubiti Bonaparta; kvečjemu ga lahko
priznava kot nujnost, ki nam jo je bila naložila Previdnost.
Sicer pa ta človek ni imel dovolj prožnega duha, da bi bil
sposoben občutiti vrednost resničnih in velikih umetnin.«

»Kdor ljubi mene!«  je ponavljal Julijan; »to ne pove ni¬
česar ali pa vse. To so pač skrivnosti govorice, ki jih naši
nbogi deželani ne poznajo.« In ko je prepisoval brezkončno
pismo, namenjeno maršalki, je dosti mislil na gospo Renalovo.

»Kako je mogoče,« ga je vprašala naslednjega dne z iz¬
razom ravnodušnosti, ki jo je po Julijanovi sodbi slabo igrala,
»da mi govorite v pismu, ki ste mi ga pisali, kakor je videti,
sinoči, po vrnitvi iz Opere, o Londonu in Richmondu?«

Julijan je bil v silni zadregi; prepisal je bil vrsto za vrsto,
ne da bi bil mislil na to, kaj piše, in očitno je bil pozabil
nadomestiti besedi London in Richmond,  ki sta bili v izvir¬
niku, z besedama Pariz  in Saint-Cloud.  Začel je dva ali tri
stavke, pa jih nikakor ni mogel dokončati; imel je občutek,
da bo zdaj zdaj bruhnil v blazen smeh. Ko je tako iskal be¬
sed, je slednjič prišel na srečno misel: »Razgovor o najvaž¬
nejših in najvišjih vprašanjih, ki zanimajo človeško dušo,
me je tako razvnel, da takrat, ko sem vam pisal, moj duh ni
bil dovolj zbran.«

»Užgalo je,« je pomislil, »zato si lahko prihranim dolgčas,
ki ga bo nocoj še obilo.« Skoraj zbežal je iz Fervaquesovega
dvorca. Ko je zvečer vzel v roko izvirnik pisma, ki ga je bil
prepisal prejšnjega večera, je kmalu prišel do usodnega me¬
sta, kjer je mladi Rus govoril o Londonu in Richmondu. Juli¬
jan se je zelo začudil, ker se mu je pismo zdelo skorajda
nežno.

Prav nasprotje med navidezno površnostjo njegovih besed
in vzvišenim, skorajda apokaliptičnim zanosom njegovih pi¬
sem je bilo vzrok, da je našel pri maršalki priznanje; uga¬
jala ji je predvsem dolžina stavkov; to ni bil tisti poskočni
slog, ki ga je bil spravil v modo Voltaire, tisti nemoralni
človek! Čeprav si je naš junak na vso moč prizadeval, da bi
izločil iz svojih pogovorov vse, kar je imelo količkaj zdravega
smisla, so imeli vendar neko protimonarhistično in brezbožno
barvo, ki nikakor ni ušla gospe Fervaquesovi. To damo so ob¬
dajali sami izredno moralni ljudje, ki pa po navadi niso imeli

416

niti ene lastne misli na večer; zato je napravilo nanjo vse,
kar je dišalo po nečem novem, globok vtis; hkrati pa je bila
prepričana, da se mora pri tem počutiti užaljeno in da je to
dolžna sama sebi. To napako je imenovala poslednji ostanek
lahkomiselnosti svojega stoletja ...

Obiskovanje takih salonov ima smisel samo v primeru, če
hoče človek nekaj doseči. Vso dolgočasnost brezsmiselnega
življenja, ki ga je živel Julijan, brez dvoma občuti tudi bra¬
lec. To so pač pustinje na našem potovanju.

Ves tisti čas, ki ga je v Julijanovem življenju zahtevala
zase njegova dogodivščina z gospo Fervaquesovo, se je morala
Matilda premagovati, da ni preveč mislila nanj. Njena duša
je bojevala hude boje; včasih si je domišljevala, da prezira
žalostnega mladeniča; ampak proti njeni volji so jo njegove
besede zanimale. Prav posebno pa se je čudila njegovi do¬
vršeni hinavščini; z maršalko ni spregovoril niti besede, ki
ne bi bila laž ali pa vsaj strahotno pačenje njegovega miš¬
ljenja, ki ga je Matilda v vsakem pogledu tako dobro po¬
znala. Njegova dvoličnost jo je navdajala z osuplostjo. »Kak¬
šna globina!« si je mislila; »kakšna razlika med njim in na¬
dutimi ničeti ali pa navadnimi lopovi, kakršen je na primer
tale Tanbeau, ki vsi govorijo isti jezik!«

Pri vsem tem pa je Julijan doživljal strašne dneve. V mar-
šalkin salon je prihajal samo zato, ker je s tem opravljal
skrajno mučno dolžnost. Napor, ki ga je zahtevalo od njega
igranje njegove vloge, je terjal zase vse njegove duhovne sile.
Ko je ponoči stopal čez prostrano dvorišče Fervaquesove pa¬
lače, se mu je dostikrat posrečilo samo s pomočjo njegovega
močnega značaja in jasnega razuma, da se je še za silo ob¬
držal na skrajnem robu obupa.

»V semenišču sem premagal malodušje,« si je prigovarjal,
»in kakšno sliko bodočnosti sem takrat imel pred seboj! Šlo
je za to, da si ustvarim ali da zaigram svojo srečo; v prvem
kot v drugem primeru bi bil moral preživeti vse svoje živ¬
ljenje v tesni družbi z vsem, kar je pod soncem najostud-
nejšega in najbolj vrednega prezira. Že naslednjo pomlad,
komaj enajst mesecev pozneje, pa sem bil mogoče najsrečnejši
izmed mladih moških mojih let.«

Vsa ta lepa modrovanja pa so bila le prepogosto brez¬
uspešna v boju zoper kruto resničnost. Vsak dan je videl
Matildo pri zajtrku in pri obedu. Iz številnih pisem, ki mu

27 Rdeče in črno

417

jih je narekoval gospod La Mole, je videl, da ni več daleč dan
njene poroke s Croisenoisom. Ljubeznivi mladi mož je pri¬
hajal že po dvakrat na dan v hišo; ljubosumno oko zapu¬
ščenega ljubimca ni prezrlo nobenega njegovega koraka. Ka¬
dar se mu je zdelo, da je bila gospodična La Molova s svojim
zaročencem ljubezniva, si ni mogel kaj, da si ne bi, ko se je
vrnil v svoje sobe, z ljubeznijo ogledoval svojih pištol.

»Ah, koliko bolj pametno bi bilo,« si je mislil, »da bi od-
paral začetnice svojega imena s perila in odšel v kakšen sa¬
moten gozd dvajset milj daleč od Pariza, kjer bi končal to
klavrno življenje! Ker bi bil v kraju neznan, bi moja smrt
ostala štirinajst dni skrita; in kdo bi čez štirinajst dni še
pomislil name!«

Ta sklep je bil od sile pameten. Ampak dovolj je bilo, da
je naš junak naslednjega dne uzrl belino Matildinega lakta,
ki je za trenutek zableščal med rokavom njene obleke in
njeno rokavico, in že se je potopil v krute spomine, ki pa so
ga navzlic vsemu le vezali na življenje. »Prav!« si je rekel
v takih trenutkih, »do konca se bom držal te ruske politike.
Kako neki se bo vse to končalo?

Kar se tiče maršalke, ji prav gotovo ne bom pisal niti
enega pisma več, ko bom opravil s temi petdeset in toliko
pismi.

Kar pa se tiče Matilde, teh šest tednov te tako mučne
komedije ne bo ali sploh nič ublažilo njene jeze ali pa me
bo poplačalo s trenutno spravo. Moj bog! Umrl bi od sreče, če
bi se to zgodilo!« Ni mogel dokončati svoje misli.

Ko je bil po dolgem sanjarjenju končno spet zmožen
treznejših misli, si je dejal: »Recimo torej, da bi doživel dan
sreče, potem pa da bi me spet strogo zavrnila, ker imam na
žalost tako malo možnosti, da bi ji bil všeč; tedaj zame ne
bi bilo več nikakršne pomoči; bil bi uničen, izgubljen na
veke... Kakšno poroštvo mi more dati pri svojem značaju?
Ah, vsega so krive samo moje pomanjkljivosti; v mojih kret¬
njah ne bo nikoli elegance, moja govorica bo zmerom okorna
in enolična. Moj bog! Zakaj moram biti tak, kakršen sem?«

418

LIX

DOLGČAS

Predati se svojini strastem, naj bo! Am-
foretells tli e heaviest tempest.*

19. stoletje!

Girodet

Gospa Fervaquesova je sprva brala Julijanova pisma brez
vsakršnega zadovoljstva; potem pa so jo začela zanimati.
Nekaj pa jo je motilo: »Kako škoda, da gospod Sorel ni res¬
ničen duhovnik! Tedaj bi mu lahko dovoljevala ožje prija¬
teljstvo; s tem svojim odlikovanjem in s svojo skorajda me¬
ščansko obleko pa postavlja človeka resnično v nevarnost, da
bi mu kdo zastavil kakšno neprijetno vprašanje; in kaj naj
odgovorim?« Ni se upala dokončati svoje misli. »Kakšna hu¬
domušna prijateljica bi utegnila misliti ali pa celo trositi
govorico, da je Julijan kakšen bratranček nizkega stanu, so¬
rodnik mojega očeta, kakšen trgovčič, ki ga je odlikovala
narodna garda.«

Do trenutka, ko je spoznala Julijana, je bila največja na¬
slada gospe Fervaquesove, da je lahko zapisala zraven svo¬
jega imena besedico maršalka.  Potem pa je bolestna nečimr¬
nost ženske, ki se je bila iz neznatnih razmer povzpela tako
visoko in ki se pri sleherni malenkosti počuti užaljeno, začela
dušiti prebujajoče se zanimanje.

»Tako lahko bi mi bilo,« si je mislila maršalka, »postaviti
ga za velikega vikarja v kakšni škofiji blizu Pariza! Ampak
ta kratki naslov, gospod Sorel,  in vrh tega še tajnik gospoda
La Mola! Človek bi obupal!«

Pred njeno dušo, ki jo je bilo osega strah,  je zdaj prvič
stopilo vprašanje, ki je bilo tuje njenim osebnim skrbem za
ugled in odličen položaj v družbi. Njen stari vratar je opazil,
da je vselej, kadar ji je prinesel pismo tistega lepega mlade¬
niča tako žalostnega obraza, izginil z njenega lica izraz raz¬
tresenosti in naveličanosti, ki ga je maršalka sicer vedno

2 ?*

419

skrbno kazala, kadar se ji je približal kateri izmed njenih
poslov.

Dolgočasnosti življenja, ki je potekalo samo v častihlep¬
nosti, preračunani na zunanji učinek, ne da bi pri tem ob¬
čutila v srcu kakšen resničen užitek nad uspehi te vrste, mar-
šalka kar ni mogla več prenašati; odkar je imela v mislih
Julijana, je zadostovalo, da je zvečer preživela samo uro v
družbi nenavadnega mladeniča, pa so to že občutile njene so¬
barice, ki jih potem ni po svoji stari navadi mučila ves na¬
slednji dan. Julijanovemu rastočemu ugledu niso prav nič
škodovala razna spretno napisana anonimna pisma. Zaman
je Tanbeau podtaknil Luzu, Croisenoisu in Caylusu nekoliko
dobro premišljenih klevet, ki so jih gospodje širili z vidnim
veseljem, ne da bi se prepričali o resničnosti obtožb. Mar-
šalka, ki ni bila posebno nedostopna za tako nizka sredstva,
je svoje dvome zaupala Matildi, ki jo je vselej potolažila.

Nekega dne, ko je bila prej trikrat vprašala, ali je prišlo
kakšno pismo, se je gospa Fervaquesova nenadoma odločila,
da bo Julijanu odgovorila. To je bila zmaga dolgega časa. Pri
drugem pismu bi se bila maršalki skorajda zataknila roka,
tako neprimerno se ji je zdelo napisati tak vsakdanji naslov:
»Gospodu Sorelu, pri gospodu markizu de La Molu.«

»Prinesti mi morate nekaj zalepk, kjer bo že napisan vaš
naslov,« je zvečer rekla Julijanu zelo na kratko.

»Tako sem torej ljubimec in sluga,« je pomislil Julijan;
priklonil se je in se pozabaval s tem, da je oponašal Arzena,
starega markizovega osebnega strežaja.

Še istega večera je prinesel zalepke in naslednjega dne je
že navsezgodaj imel maršalkino tretje pismo v rokah; prebral
je pet ali šest vrst na začetku in dve ali tri proti koncu. Pi¬
smo pa je imelo štiri strani in bilo je napisano zelo na drobno
in na gosto.

Polagoma se je pri maršalki udomačila navadica, da mu
je pisala skoraj vsak dan. Julijan je odgovarjal z zvestimi
prepisi ruskih pisem; in — v tem je prednost vznesenega
sloga —• gospa Fervaquesova se ni niti čudila, da so odgovori
tako malo v skladu z njenimi pismi.

Kako bi bila prizadeta v svojem ponosu, če bi ji bil mali
Tanbeau, ki je bil drage volje njen prostovoljni vohun in ki
je poročal o slehernem njegovem koraku, vedel povedati, da

420

so vsa njena pisma ležala neodpečatena in križem kražem
razmetana v Julijanovem predalu!

Nekega jutra mu je prinesel vratar maršalkino pismo v
knjižnico; Matilda ga je srečala; videla je pismo in naslov,
ki je bil napisan z Julijanovo pisavo. Ko je vratar odšel iz
knjižnice, je vstopila; pismo je še ležalo na robu mize; Juli¬
jan, ki se mu je silno mudilo pisati, ga še ni bil vrgel v predal.

»Tega pa res ne morem prenesti!« je vzkliknila Matilda
in vzela pismo v roko; »povsem me pozabljate, mene, ki sem
vaša žena. Vaše vedenje je okrutno, gospod!«

Pri teh besedah se je zavedela vse strašne nespodobnosti
svojega početja; njen ponos jo je hotel zadušiti; zajokala je
in Julijan je videl, da ji pojema dih.

Bil je osupel in zmeden; ni še dodobra doumel, kako čudo¬
vito srečo pomeni zanj ta izbruh. Pomagal je Matildi, da je
sedla; vsa se je prepustila njegovim rokam.

Ko je opazil to njeno početje, ga je v prvem trenutku
prešinilo neizmerno veselje; naslednji trenutek pa se je že
spomnil Korazova: »Z eno samo besedo lahko vse pokvarim.«

Roke so mu odrevenele, tako mučen je bil napor, ki mu
ga je nalagala previdnost. »Niti tega si ne smem dovoliti, da
bi pritisnil njeno gibko, ljubko telo na svoje srce; ali me bo
zaničevala ali pa me bo mučila. Kakšen strašen značaj!«

In medtem ko je preklinjal Matildin značaj, jo je prav
zaradi njega še stokrat bolj ljubil; zdelo se mu je, da drži v
svojih rokah kraljico.

Julijanova brezčutna hladnost je še podvojila nesrečni
ponos, ki je trgal dušo gospodične La Molove. Bila je daleč
od tega, da bi s potrebno hladnokrvnostjo skušala razbrati
iz njegovih oči, kaj občuti do nje. Ni se mogla odločiti, da bi
ga pogledala; bala se je, da bo na njegovem obrazu brala
zaničevanje.

Ko je tako nepremično sedela v knjižnici na divanu in
obračala glavo proč od Julijana, je čutila najhujše bolečine,
ki jih lahko rodita v človeški duši ponos in ljubezen. Kako
strašno lahkomiselnost je bila spet zagrešila!

»Še to sem morala doživeti, nesrečnica, da zavrača moje
skrajno nespodobne poskuse zbližan ja! In kdo jih zavrača?«
je pristavila z bolečino blaznega ponosa; »hlapec mojega
očeta!«

»Tega ne bom več trpela,« je spregovorila glasno.

421

Jezno je vstala in odprla predal Julijanove pisalne mize,
ki je stala dva koraka pred njo. Obstala je kakor okamenela
od groze, ko je zagledala osem ali deset neodprtih pisem, po¬
vsem podobnih tistemu, ki ga je bil pravkar prinesel vratar.
Na vseh nalepkah je lahko spoznala bolj ali manj popačeno
Julijanovo pisavo.

»Tako!« je zaklicala vsa iz sebe; »niste torej z njo samo
v tesnih odnošajih, ampak jo vrh vsega še prezirate! Vi, taka
ničla, pa zaničujete gospo maršalko Fervaquesovo!

Ah odpusti, prijatelj moj,« je pristavila in se vrgla predenj
na kolena, »zaničuj me, če hočeš, samo ljubi me; brez tvoje
ljubezni ne morem več živeti.« Izgubila je zavest in se zgru¬
dila.

»Glej jo, ošabnico, pred mojimi nogami!« je pomislil
Julijan.

422

LX

LOŽA V KOMIČNI OPERI

As the blackest sky,
foretells the heaviest tempest.*

Don Juan,  D. 1, st. "6

Sredi vseh teh silovitih pretresov je bil Julijan bolj osupel
kot srečen. Matildine žalitve so mu dokazovale, kako modra
je bila ruska politika. »Malo govoriti, malo storiti bo moja
edina rešitev.«

Dvignil je Matildo in jo spet posadil na divan, ne da bi
črhnil. Polagoma so ji solze zalile oči.

Da bi prikrila svoje razburjenje, je vzela v roke pisma
gospe Fervaquesove. Začela je lomiti pečate. Ko je spoznala
maršalkino pisavo, se je živčno zdrznila. Listala je po pismih,
ne da bi jih brala; povečini so obsegala po šest strani.

»Odgovorite mi vsaj,« je naposled spregovorila Matilda s
prosečim glasom, ampak ne da bi se upala pogledati Julijana.
»Dobro veste, da sem ponosna; to je nesreča za moj položaj
in tudi za moj značaj, priznavam. Gospa Fervaquesova mi je
torej ukradla vaše srce . . . Ali vam je žrtvovala vse tisto, k
čemur je mene zapeljala moja usodna ljubezen?«

Mračen molk je bil ves Julijanov odgovor. »S kakšno pra¬
vico zahteva od mene, da bi prelomil molčečnost, kar bi bilo
nevredno poštenega moškega?« je pomislil.

Matilda je skušala brati pisma; solze, ki so ji silile v oči,
so ji to preprečile.

Že ves mesec je bila nesrečna; bila pa je preponosna, da
bi si priznala svoja čustva. Samo naključje jo je privedlo do
tega, da so ji bila prekipela. Za trenutek sta bili ljubosumnost
in ljubezen močnejši kakor ponos. Sedela je na divanu prav
blizu Julijana. Videl je njene lase in njen alabastrni vrat; za

* Prevod glej na strani 135, I.

423

trenutek je pozabil, kaj si je dolžan; objel jo je okrog pasu
in malo je manjkalo, da si je ni pritisnil na prsi.

Počasi se je ozrla k njemu; neizmerna bolest, ki je sijala
iz njenih oči, ga je osupila; njenih oči skorajda ni bilo mo¬
goče prepoznati, tako so se spremenile.

Julijan je čutil, da ga moči zapuščajo; tako strašno težko
mu je bilo ravnati tako, kot se je bil namenil.

»Njene oči bodo prav kmalu izražale samo še najhladnejši
prezir, če se dam zapeljati sladkemu čustvu ljubezni.« In
vendar mu je v tistem trenutku z ugaslim glasom in z bese¬
dami, ki jih je le s težavo izgovarjala, vedno znova zagotav¬
ljala, kako žal ji je vsega početja, ki ji ga je bil narekoval
njen preveliki ponos.

»Tudi jaz imam svoj ponos,« je spregovoril Julijan s sko¬
raj neslišnim glasom in njegove poteze so pričale o skrajni
telesni strtosti.

Matilda se je živahno obrnila k njemu. To, da je slišala
njegov glas, je bila sreča, ki se ji je bila že skorajda odrekla.
V tistem trenutku se je spominjala svoje ošabnosti samo zato,
da jo je preklinjala; rada bi bila našla kaj nenavadnega, ne¬
verjetnega, da bi mu dokazala, kako neizmerno ga obožuje
in kako sama sebe zaničuje.

»Vaš ponos je bil najbrž vzrok, da ste me za trenutek
odlikovali,« je nadaljeval Julijan; »zaradi moje pogumne ne-
omahljivosti, ki se spodobi vsakemu možu, me pač tudi v tem
trenutku spoštujete. Mogoče res ljubim maršalko...«

Matilda je vztrepetala; njene oči so dobile čuden izraz.
Zdaj zdaj bo slišala svojo obsodbo. Njena čustva Julijanu
niso ušla; začutil je, da mu upada pogum.

»Ah,« je pomislil pri zvoku praznih besed, ki so jih go¬
vorila njegova usta, kakor da bi poslušal kakšne neznane
glasove, »ah, ko bi mogel pokriti s poljubi tvoja bleda lica,
tako da ti tega ne bi čutila!«

»Mogoče res ljubim maršalko,« je nadaljeval in njegov
glas je bolj in bolj pojemal, »nikakor pa nimam odločilnega
dokaza, da se tudi ona zanima zame ...«

Matilda ga je pogledala; vzdržal je njen pogled, vsaj upal
je, da ga njegov obraz ni izdal. Čutil je, kako mu polni lju¬
bezen najbolj skrite kotičke srca. Še nikoli je ni bil tako silno
oboževal; bil je skoraj prav tako brezumen kakor Matilda.

424

Če bi bila zadosti hladnokrvna, da bi ravnala količkaj raz¬
sodno. bi ji bil padel k nogam in se odrekel sleherni prazni
komediji. Imel je dovolj moči, da je lahko govoril dalje. »Ah,
Korazov!« je vzkliknil sam pri sebi, »zakaj te ni zdaj tu!
Kako bi potreboval besedice, da bi po njej uravnal svoje
vedenje!« Njegov glas pa je medtem govoril:

»Če ne bi bilo nobenega drugega čustva, bi že hvaležnost
zadostovala, da bi se oklenil maršalke; bila je dobra z me¬
noj, tolažila me je, ko so me drugi zaničevali. Mogoče da
nimam neomajnega zaupanja v nekatera brez dvoma zelo la¬
skava znamenja, ki pa so morda tudi to pot premalo trajna.«

»Ah, moj bog!« je vzkliknila Matilda.

»No, kakšno poroštvo mi dajete?« je povzel Julijan z ži¬
vahnim in odločnim glasom, kakor da je za trenutek pozabil
na vso previdnost, ki jo zahteva diplomacija. »Kakšno po¬
roštvo? Kateri bog more prevzeti odgovornost za to, da bo
položaj, ki ste mi ga v tem trenutku, kakor je videti, priprav¬
ljeni vrniti, trajal več kot dva dni?«

»Moja brezmejna ljubezen in moje gorje, če me več ne
ljubite,« mu je rekla, se obrnila k njemu in ga prijela za
roke ...

Nagla kretnja, ki jo je pravkar napravila, je nekoliko pre¬
maknila njeno ogrinjalo; Julijan je videl njene očarljive
rame. Njeni nekoliko neurejeni lasje so mu zbudili sladak
spomin . . .

Malo je manjkalo, da ni podlegel. »Samo ena neprevidna
beseda,« je pomislil, »pa se začne znova tista neskončna vrsta
dni, ki sem jih preživel v obupu. Gospa Renalova je vselej
našla vzroke, da je ravnala tako, kot ji je velevalo srce. To
dekle iz visokih krogov pa le takrat dopušča svojemu srcu
ganjenost, ko si je s tehtnimi razlogi dokazalo, da mora biti
ganjeno.«

Kot bi trenil, mu je šinila ta resnica v glavo, in kot bi
trenil, je tudi spet našel ves svoj pogum.

Odtegnil je svoje roke, ki jih je Matilda stiskala v svojih,
in se z vidnim spoštovanjem nekoliko oddaljil od nje. To je
bil višek poguma, ki ga je človek zmožen. Nato si je dal
opraviti s tem, da je zbral vsa pisma gospe Fervaquesove,
ki so ležala raztresena na divanu, in s skrajno vljudnostjo, ki
je bila v tem trenutku več kot okrutna, je pristavil:

425 -

»Gospodična La Molova mi bo blagovolila dovoliti, da vse
to premislim.« Naglo se je oddaljil in odšel iz knjižnice; sli¬
šala je, kako je zaprl za seboj po vrsti vsa vrata.

»Hudoba, nič mu ni šlo do živega...,« je pomislila.

»Ampak, kaj pravim? Hudoba? Pameten je, moder, samo
na moji strani je krivda, da si je hujše ni mogoče misliti.«

Pri tem mnenju je tudi ostala. Tistega dne je bila Matilda
skoraj srečna, zakaj navdajala jo je sama ljubezen; človek
bi dejal, da njene duše nikdar ni bil vzburkal ponos, in kak¬
šen ponos!

Ko je zvečer v salonu lakaj naznanil gospod Fervaque-
sovo, je vztrepetala od nog do glave; zdelo se ji je, kakor da
lakajev glas oznanja nesrečo. Ni mogla prenesti pogleda na
maršalko in je brž odšla. Julijan, ki ga njegova mučna zmaga
ni navdala s posebnim ponosom, se je bal svojih lastnih po¬
gledov; zato ga ni bilo pri obedu v La Molovem dvorcu.

Njegova sreča in njegova ljubezen sta bolj in bolj rasli,
čim bolj se je oddaljeval od trenutka boja; bil je že tako da¬
leč, da je sam sebe grajal. »Kako sem se ji mogel ustavljati?«
se je spraševal; »kaj pa, če me bo nehala ljubiti? En sam
trenutek lahko spremeni njeno ponosno dušo, in priznati je
treba, da sem okrutno ravnal z njo.«

Dobro je čutil, da se mora zvečer vsekakor pokazati v
Operi, v loži gospe Fervaquesove, ki ga je bila izrecno po¬
vabila; Matilda bo vsekakor izvedela za njegovo navzočnost
ali pa za njegovo nevljudno odsotnost. Čeprav je bilo to skle¬
panje popolnoma jasno, vendar sprva zvečer ni imel moči,
da bi šel v družbo. Zdelo se mu je, da bo z govorjenjem za
polovico zmanjšal svojo srečo.

Ura je bila deset; za vsako ceno se je bilo treba pokazati.

Na srečo je bila maršalkina loža polna žensk in ostati je
moral pri vratih, docela skrit za klobuki. To ga je rešilo, da
se ni osmešil, zakaj božanski, obupani Karolinini glasovi v
Matrimonio segreto  so mu privabili solze v oči. Gospa Fer-
vaquesova je videla njegove solze; bile so v tako silnem na¬
sprotju z možato odločnostjo, ki jo je po navadi izražal nje¬
gov obraz, da so ganile dušo odlične dame, ki je bila že zdav¬
naj prenasičena vsega, kar je najbolj razjedajočega v ponosni
ženski, ki se je povzpela iz majhnih razmer. Tisto malo žen¬
skega srca, kar ji ga je bilo še ostalo, jo je sililo, da je spre-

426

govorila. V tistem trenutku se je hotela naslajati z zvokom
svojega glasu.

»Ste videli La Molovi dami?« ga je vprašala; »v loži tret¬
jega reda sta.« V tistem trenutku se je Julijan že sklonil v
dvorano; precej nevljudno se je naslonil na rob lože; zagledal
je Matildo; njene oči so se lesketale v solzah.

»Saj to vendar ni njihov dan za Opero,« je pomislil Juli¬
jan; »glej no, kakšna vnema!«

Matilda je bila pregovorila svojo mater, da sta šli v Opero
kljub neprimernemu redu lože, ki jo je z veseljem odstopila
neka uslužna znanka. Matilda je hotela videti, ali bo Julijan
tisti večer preživel v maršalkini družbi.

427

LXI

BATI SE ME MORA

To je torej tisto krasno čudo vaše civili¬
zacije! Iz ljubezni ste napravili vsakdanjo
kupčijo.

Barnave

Julijan je odhitel v ložo gospe La Molove. Njegove oči so
srečale najprej Matildine, ki so bile objokane; jokala je ne¬
obrzdano, saj so bile navzoče samo osebe nižjega stanu, pri¬
jateljica, ki je bila posodila ložo, in nekaj njenih znancev.
Matilda je položila svojo roko na Julijanovo, kakor da je
pozabila na vsak strah pred materjo. Solze so jo dušile in
rekla mu je eno samo besedo: »Poroštvo!'«.

>Ko bi ji vsaj ne rekel ničesar!« je pomislil Julijan, ki je
bil tudi sam zelo ganjen; zakril si je oči z roko, kakor je pač
mogel, češ da ga moti lestenec, katerega luč je padala na lože
tretjega reda. »Če spregovorim, ne bo več mogla dvomiti o
mojem silnem razburjenju; zvok mojega glasu me bo izdal;
vse še lahko propade.«

Njegovi notranji boji so bili še dosti mučnejši kot zjutraj;
od takrat je bila njegova duša vznemirjena. Bal se je, da bi
se utegnila v Matildi spet oglasiti nečimrnost. Pijan ljubezni
in sladostrastja se je vendarle premagal, da ni spregovoril.

Po mojem mnenju je bila to ena najlepših potez njegovega
značaja; človek, ki je zmožen takega nasilja nad samim seboj,
lahko daleč pride, si fata finant .*

Gospodična La Molova je vztrajala pri tem, da bi se Ju¬
lijan peljal domov z njo in njeno materjo. Na srečo je močno
deževalo. Toda markiza ga je posadila sebi nasproti in je ves
čas govorila z njim, tako da ni mogel spregovoriti niti bese¬
dice z njeno hčerko. Človek bi bil mislil, da markiza bedi
nad Julijanovo srečo; zdaj se ni več bal, da bi vse pokvaril.

* Če mu je sreča mila.

428

s svojo brezmejno razburjenostjo, in predal se ji je kakor
brez uma.

Ali smem povedati, da se je Julijan, ko se je vrnil v svojo
sobo, vrgel na kolena in s poljubi pokril ljubezenska pisma,
ki mu jili je bil dal knez Korazov?

»O veliki mož! Kakšen dolžnik sem ti!« je vzkliknil v
svojem brezumju.

Polagoma se mu je vračala hladnokrvnost. Primerjal se je
z generalom, ki je pravkar dobil veliko bitko. »Korist je brez-
dvomna, velikanska,« je pomislil; »ampak kako bo jutri? En
sam trenutek lahko vse pokvari.«

V navalu strasti je odprl Spomine,  ki jih je bil narekoval
Napoleon na Sveti Heleni, in se dve dolgi uri silil, da bi jih
bral; brale so sicer samo njegove oči, pa nič zato; silil se je
še dalje. Med tem nenavadnim branjem sta njegova glava in
njegovo srce, ki sta se dvignila na najvišjo miselno in čust¬
veno višino, delovala brez njegove vednosti. »Njeno srce je
čisto drugačno kot srce gospe Renalove,« si je dejal; dalj pa
njegove misli niso segale.

»Bati se me mora,«  je vzkliknil nenadoma in zagnal knjigo
daleč od sebe. »Sovražnik me bo ubogal samo toliko, kolikor
se me bo bal: samo tedaj se me ne bo drznil prezirati.«

Hodil je po svoji sobici gor in dol, pijan od veselja. V res¬
nici je njegova sreča izvirala bolj iz ponosa kot iz ljubezni.

»Bati se me mora!« si je ponavljal ponosno, in prav je
imel, da je bil ponosen. »Gospa Renalova je celd v svojih
najbolj blaženih trenutkih dvomila, da bi bila moja ljubezen
enaka njeni. Tu pa krotim zlega duha; torej ga moram
ukrotiti .«

Dobro je vedel, da bo naslednjega dne Matilda že ob
osmih zjutraj v knjižnici; sam se je prikazal tam šele ob
devetih, ves goreč od ljubezni; ampak njegova glava je go¬
spodovala srcu. Minila ni mogoče niti minuta, da si ne bi po¬
navljal: »Poskrbeti moram za to, da bo ostala zmeraj v tem
velikem dvomu, ali jo ljubim. Njen sijajni položaj in laskavo
govoričenje vse njene okolice jo nekoliko preveč navajata
k samozavesti.«

Zdela se mu je bleda, mirna. Sedela je na divanu; očitno
ni imela moči, da bi se ganila. Ponudila mu je roko, rekoč:

»Prijatelj, žalila sem te, res je; po pravici si hud name...«

429

Julijan ni pričakoval tako preprostih besed. Malo je manj¬
kalo, da se ni izdal.

»Vi hočete poroštva, prijatelj,« je pristavila, ko je nekaj
časa zaman čakala, da bi Julijan pretrgal molk. »To je pra¬
vično. Ugrabite me, odpotujva v London... Izgubljena bom
za vedno, onečaščena...« Imela je pogum, da je odtegnila
Julijanu roko in si z njo zakrila oči. Vsa čustva obrzdanosti
in ženske kreposti so se spet oglašala v njeni duši... »One¬
častite me,« je spregovorila slednjič in vzdihnila: »To naj bo
poroštvo .«

»Včeraj sem bil srečen, ker sem imel pogum, da sem bil
strog sam s seboj,« je pomislil Julijan. Ko je za trenutek po¬
molčal, je dovolj obvladal svoje srce, da je lahko rekel z
ledeno mrzlim glasom:

»In ko bova na poti v London, ko boste onečaščeni, da
rabim vaše izraze, kdo bo porok za to, da me boste ljubili?
Da se vam moja navzočnost v poštnem vozu ne bo zdela nad¬
ležna? Jaz nisem kakšna hudoba; če bi vas v javnem mnenju
pogubil, bi bila zame to le nesreča več. Ovir ne dela položaj,
ki ga zavzemate v družbi, temveč na žalost vaš značaj. Ali
morete biti sami sebi porok zato, da me boste ljubili vsaj
osem dni?«

(»Ah, ko bi me ljubila osem dni, samo osem dni,« si je
dejal na tihem, »umrl bi od sreče. Kaj mi mar bodočnost, kaj
življenje? Če hočem, se ta nebeška sreča lahko začne v tem
trenutku; samo od mene je odvisno!«)

Matilda je videla, da je zamišljen.

»Torej sem vas popolnoma nevredna?« je rekla in ga pri¬
jela za roko.

Julijan jo je objel; v tistem trenutku pa mu je zgrabila
srce železna roka dolžnosti. »Če bo videla, kako jo obožujem,
jo izgubim.« In še preden se je izvil iz njenih rok, se mu je
povrnilo vse dostojanstvo, ki pritiče možu.

Ves tisti dan in tudi naslednje dni je znal prikrivati svojo
prekipevajočo blaženost; bili so trenutki, ko si je odrekal
celo veselje, da bi jo objel in pritisnil k sebi.

Bili pa so tudi trenutki, ko je čustvo brezumne sreče udu-
šilo vse nasvete, ki jih je narekovala opreznost.

Na vrtu je bila senčnica, obrasla s kozjimi parkeljci, ki
je bila dobro skrivališče za lestev; tja je bil navadno hodil
oprezat, da bi oddaleč zrl v Matildine oknice in jokal nad

430

njeno nestanovitnostjo. V bližini je stal zelo debel hrast in
njegovo deblo ga je varovalo pred očmi radovednežev.

Ko sta nekoč prišla z Matildo mimo tega kraja, ki ga je
tako živo spominjal njegovega neizmernega gorja, je bilo na¬
sprotje med nekdanjim obupom in sedanjo blaženostjo pre¬
veliko, da bi se mu bil mogel upirati; solze so mu zalile oči
in pritiskal je roko svoje prijateljice k ustnicam, rekoč: »Tu
§em živel v mislili na vas, od tod sem gledal vaše oknice;
čakal sem ure in ure srečnega trenutka, da bi zagledal to
roko, ki bi jih odprla ...«

Obšla ga je popolna slabost. V resničnih barvah, kakršnih
si človek ne izmišlja, ji je slikal svoj takratni obup. Kratki
vzkliki so pričali o njegovi sedanji sreči, ki je napravila
konec strašnim mukam.

»Kaj počenjam, za božjo voljo!« je pomislil Julijan, ko se
je nenadoma osvestil. »Pogubljam se!«

Bil je tako preplašen, da se mu je zdelo, da že vidi v očeh
gospodične La Molove manj ljubezni. Bila je domišljija, toda
Julijanov obraz se je bil mahoma spremenil in smrtno po-
bledel. Oči so mu za trenutek ugasnile in izraz ošabnosti, ki
ni bila brez zlobnosti, je kmalu zamenjal izraz najbolj res¬
nične in najbolj vdane ljubezni.

»Kaj vam je, dragi moj?« ga je vprašala Matilda nežno
in skrbno.

»Lažem,« je odvrnil Julijan čemerno, »in lažem vam. Oči¬
tam si to, in vendar sam bog ve, da vas dovolj spoštujem, da
vam ne bi hotel lagati. Ljubite me, vdani ste mi, in ni mi
treba iskati praznih besed, da bi vam bil všeč.«

»Za božjo voljo! Torej so to, kar mi pripovedujete ljubez¬
nivega že deset minut, prazne besede?«

»In živo si jih očitam, draga prijateljica. Sestavil sem jih
nekoč za žensko, ki me je ljubila in ki me je dolgočasila. To
je slabost mojega značaja; obtožujem se vam sam; odpustite
mi.«

Po Matildinih licih so tekle grenke solze.

»Vselej, kadar me kakšna malenkost razburi in podležem
nekakšnemu prisilnemu sanjarjenju,« je nadaljeval Julijan,
»mi pomaga iz zadrege moj spomin, ki ga v tem trenutku
preklinjam, in to se mi dogaja kar prepogosto.«

»Torej sem pravkar nevede zagrešila nekaj, kar vam ni
bilo všeč?« je rekla Matilda z ljubko prostodušnostjo.

431

»Ko ste šli nekega dne mimo teh kozjih parkeljcev, ste,
tega se prav dobro spominjam, utrgali cvet; gospod Luz vam
ga je vzel in vi ste mu ga pustili; bil sem oddaljen samo dva
koraka.«

»Gospod Luz? To ni mogoče,« je odvrnila Matilda s po¬
nosom, ki je bil pri njej tako naraven: »Nimam te navade.«

»In vendar to prav zanesljivo vem,« je odločno odvrnil
Julijan.

»No, da, res je, prijatelj,« je rekla Matilda in žalostno
povesila oči. Zatrdno je vedela, da že več mesecev ni dovolila
ničesar podobnega gospodu Luzu.

Julijan se je neizmerno nežno ozrl vanjo. »Ne,« si je dejal,
»ne ljubi me še nič manj!«

Zvečer mu je smeje se očitala njegovo nagnjenje do gospe
Fervaquesove: »Meščan, pa ljubi jaro gospo! Srca te vrste so
mogoče edina, ki jih moj Julijan ne more znoriti. Naredila je
iz vas pravega gizdalina,« je rekla, medtem ko se je igrala z
njegovimi lasmi.

V tistih časih, ko je mislil, da ga Matilda prezira, je Juli¬
jan postal eden najbolje oblečenih moških v Parizu. Vsekakor
pa ga je nekaj še zmeraj odlikovalo pred navadnimi gizda¬
lini: brž ko je bila njegova toaleta nared, ni več mislil nanjo.

Matildo pa je žrlo, da je Julijan še naprej prepisoval
ruska pisma in jih pošiljal maršalki.

432

LXII

TIGER

Ah, zakaj prav to in ne kaj drugega!

Beaumarchais

Neki angleški popotnik pripoveduje, kako je živel v pri¬
jateljstvu s tigrom; sam ga je bil vzgojil in ljubkoval ga je,
ampak na mizi je imel zmerom pripravljeno nabito pištolo.

Julijan se je predajal svoji brezmejni sreči samo v tre¬
nutkih, ko Matilda ni mogla brati v njegovih očeh izraza te
sreče. Vestno je opravljal dolžnost, da ji je tu in tam rekel
kakšno trdosrčno besedo.

Kadar sta mu Matildina pohlevnost in brezkončna vda¬
nost, ki ju je z začudenjem opazoval, pretili, da ga spravita
ob sleherno samoobvladanje, je imel dovolj poguma, da jo je
nagloma zapustil.

Matilda je zdaj prvikrat ljubila.

Življenje, ki se ji je prej vedno vleklo počasi, po polžje,
je zdaj letelo mimo nje.

Ker si je moral njen ponos tako ali drugače dati duška,
se je predrzno nastavljala vsem nevarnostim, v katere bi jo
mogla spraviti njena ljubezen. Zato pa je bil Julijan pre¬
viden; samo kadar je bil govor o nevarnosti, se ni vdajala
njegovi volji; medtem ko je bila do njega poslušna in skoraj
ponižna, je bila tembolj ošabna do vseh, s katerimi je imela
v hiši opravka, tako do staršev kakor tudi do služinčadi.

Zvečer, ko je bilo v salonu tudi do šestdeset ljudi, je dosti¬
krat poklicala Julijana in govorila z njim na samem in dolgo.

Ko se jima je nekega dne hotel pridružiti mali Tanbeau,
ga je takoj prosila, naj ji gre v knjižnico po tisti zvezek
Smolletta, kjer je govor o revoluciji v letu 1688, in ko se je
nekaj obotavljal, je pristavila z izrazom žaljive ošabnosti, ki
je bila pravi balzam za Julijanovo dušo: »Pa nič preveč ne
hitite!«

28 Rdeče in črno

433

»Ste opazili pogled te male spake?« jo je vprašal Julijan.

»Njegov stric služi že deset ali dvajset let v tem salonu,
sicer bi ga dala pri priči vreči iz hiše.«

Njeno vedenje do Croisenoisa, Luža in tako dalje je bilo
na videz docela vljudno, v resnici pa zato nič manj izzivalno.
Matilda si je zdaj živo očitala, kar je bila nekoč zaupala Ju-
lijanu, in to tem bolj, ker se mu ni upala priznati, da je
takrat pretiravala v tistih skoraj čisto nedolžnih znamenjih
zanimanja, ki so ga bili deležni ti gospodje.

Kljub vsem trdnim sklepom ji ni njen ženski ponos nikoli
dal, da bi pri kakšni priložnosti rekla Julijanu: »Samo zato,
ker sem govorila z vami, sem s takšnim veseljem opisovala
slabost, ki sem jo zagrešila, ko nisem umaknila svoje roke, če
se je je narahlo dotaknil gospod Croisenois, ko je položil
svojo roko na marmornato mizo.«

Če je zdaj kateri izmed gospodov govoril z njo le nekaj
trenutkov, je takoj našla priložnost, da je zastavila Julijanu
kakšno vprašanje; to pa je bilo samo pretveza, da ga je lahko
zadržala pri sebi.

Zanosila je in z radostjo je povedala to novico Julijanu.

»Ali zdaj še dvomite o meni? Ali ni to poroštvo? Vaša
žena sem na veke.«

Ta novica je Julijana globoko prevzela. Malo je manjkalo,
da ni pozabil na načela svojega vedenja. »Kako naj bom na¬
menoma hladen in oduren do ubogega dekleta, ki zaradi mene
drvi v pogubo?« Kadar je bil njen obraz nekoliko trpeč, ni
niti ob dnevih, ko je opreznost dvigala svoj mogočni glas,
našel dovolj poguma, da bi ji rekel kakšno kruto besedo, kar
je bilo po njegovih izkušnjah neizogibno potrebno za trajnost
njene ljubezni.

»Pisala bom svojemu očetu,« mu je rekla nekega dne Ma¬
tilda; »zame je več kot oče; prijatelj mi je; ker je tak, ka¬
kršen je, bi se mi zdelo nevredno vas in mene, če bi ga hotela
le trenutek varati.«

»Za božjo voljo! Kaj boste storili?« je vzkliknil Julijan
ves iz sebe.

»Svojo dolžnost,« je odvrnila z očmi, ki so ji sijale od
radosti. Zdelo se ji je, da je sama bolj velikodušna kot njen
ljubimec.

»Sramotno me bo nagnal iz hiše!«

434

»To je njegova pravica, ki jo morava spoštovati. Dala vam
bom roko in odšla bova iz hiše skozi velika vrata in pri belem
dnevu.«

Julijan jo je strme prosil, naj stvar odgodi za teden dni.

»Ne morem,« je odvrnila; »moja čast to zahteva; spoznala
sem, kaj je moja dolžnost; izpolniti jo moram, in sicer pri
priči.«

»Torej vam ukazujem, da jo odgodite,« je slednjič dejal
Julijan. »Vaša čast je na varnem; jaz sem vaš soprog. Ta
odločilni korak bo temeljito spremenil položaj naju obeh.
Tudi jaz imam svoj prav. Danes je torek; prihodnji torek je
sprejem pri vojvodi Retzu; ko se bo zvečer gospod La Mole
vrnil domov, mu bo vratar izročil usodno pismo... Ves poln
je misli, kako vas bo povzdignil v vojvodinjo, o tem sem pre¬
pričan; samo pomislite, kako bo nesrečen!«

»Nemara hočete reči: Samo pomislite, kako se bo mašče¬
val?«

»Lahko se mi moj dobrotnik smili, lahko mi je žal, da mu
povzročam škodo; ampak ne bojim se in se nikdar ne bom
bal nikogar.«

Matilda se je vdala. Odkar je bila razodela Julijanu svoj
novi položaj, se je prvikrat zgodilo, da je govoril z njo uka¬
zovalno; pri tem pa je še nikoli ni tako zelo ljubil. Presrečen
je bil, da je lahko vse, kar je bilo v njegovi duši nežnega,
našlo v Matildinem stanju razlog, da je mogel pred njo opu¬
stiti sleherno kruto besedo. Matildino priznanje gospodu La
Molu ga je globoko vznemirjalo. Ali se bo moral ločiti od
Matilde? In čeprav jo bo njegov odhod mogoče neizmerno
bolel, ali bo čez mesec dni še mislila nanj?

Skoraj prav tako ga je bilo groza očitanj, ki jih je mogel
pričakovati od markiza.

Zvečer je priznal Matildi to svojo drugo skrb, potem pa
se je v svoji ljubezni spozabil tako daleč, da je priznal tudi
prvo.

Matilda je prebledela.

»Ali bi bilo za vas res nesreča, če bi morali preživeti šest
mesecev daleč od mene?«

»Brezmejna nesreča, edina, ki ji gledam s strahom v oči.«

Matilda je bila presrečna. Julijan je doslej tako spretno
igral svojo vlogo, da je bila slednjič res prepričana, da je ona
tista, ki čuti več ljubezni.

28 *

435

Prišel je usodni torek. Ko se je markiz opolnoči vrnil do¬
mov, je našel pismo z opombo pod naslovom, da ga mora
odpreti osebno in samo takrat, ko bo brez prič.

»Dragi oče!

Med nama so pretrgane vse družbene vezi; ostale so samo
še naravne vezi. Za mojim soprogom ste in boste vi vedno
bitje, ki mi bo najdražje. V oči mi silijo solze, mislim na
žalost, ki vam jo prizadevam; da pa ne pride moja sramota
v javnost in da vam dam časa, da preudarite in storite, kar
se vam zdi umestno, nisem mogla dalje odlašati s priznanjem,
ki sem vam ga dolžna. Vem, da je vaše prijateljstvo do mene
veliko; če mi hočete v imenu tega prijateljstva nakloniti
majhno letno podporo, pojdem živet s svojim možem, kamor
boste želeli, na primer v Švico. Njegovo ime bo tako neznano,
da v gospe Sorelovi ne bo nihče prepoznal vaše hčere, snahe
verriereskega tesarja. To ime mi je šlo težko izpod peresa.
Bojim se za Julijana vaše na videz tako pravične jeze. Oče,
jaz ne bom vojvodinja; to sem vedela, ko sem ga vzljubila;
kajti jaz sem njega ljubila prva, jaz sem njega zapeljala. Od
vas sem podedovala preveč vzvišeno dušo, da bi mogla le za
trenutek posvetiti svojo pozornost čemurkoli, kar je ali kar
se mi zdi prostaško. V želji, da bi vam ustregla, sem zaman
skušala misliti na gospoda Croisenoisa. Zakaj ste pripeljali
pred moje oči resnično vrednega človeka? Ko sem se vrnila
iz Hyeresa, ste mi sami rekli: ,Ta mladi Sorel je edino bitje,
s katerim se lahko zabavam.* Ubogi fant je prav tako potrt
zaradi žalosti, ki vam jo bo napravilo to pismo, kakor jaz,
ali pa še bolj, če je to sploh mogoče. Ne morem vam braniti,
da bi se kot oče ne jezili; toda ljubite me kot prijatelj.

Julijan me je spoštoval. Če je kdaj govoril z menoj, je to
storil edinole iz globoke hvaležnosti, ki jo čuti do vas; kajti
prirojeni ponos njegovega značaja ga sili, da le službeno od¬
govarja vsemu, kar je tako visoko nad njim. Ima živ, prirojen
občutek za razlike med družbenimi sloji. Jaz, z rdečico v
obrazu priznavam to vam, svojemu najboljšemu prijatelju,
jaz sem bila tista, ki sem mu nekega dne na vrtu stisnila
roko; tega ne bom priznala nikoli nikomur drugemu na svetu.

Čemu bi se čez štiriindvajset ur še jezili nanj? Moje krivde
ni mogoče popraviti. Če želite, vam bom jaz izročila zagoto¬
vila njegovega globokega spoštovanja in njegovega obupa nad
tem, da vas je žalil. Vi ga ne boste več videli, jaz pa pojdem

436

za njim, kamorkoli bo hotel. Pravico ima do tega, in to je
moja dolžnost; oče mojega otroka je. Če nama v svoji do¬
broti blagovolite nakloniti deset tisoč frankov, od katerih bi
živela, bom to hvaležno sprejela; če pa ne, se namerava Ju¬
lijan naseliti v Besangonu, kjer bo začel poučevati latinščino
in književnost. Naj začne še tako nizko, prepričana sem, da
se bo povzpel visoko. Z njim ne bom ostala v temi; tega se
ne bojim. Če pride do revolucije, sem prepričana, da bo igral
prvo vlogo. Ali lahko trdite kaj takega o komerkoli, ki je
prosil za mojo roko? Lepa posestva imajo? V tej okoliščini
še ne morem najti dovolj vzroka za občudovanje. Moj Julijan
bi celo pod sedanjim režimom prišel do visokega ugleda, če
bi le imel milijon in zaščito mojega očeta ...«

Matilda, ki je vedela, da je pri markizu vse odvisno od
prvega nagiba, je bila napisala osem strani.

»Kaj storiti?« se je vpraševal Julijan, medtem ko je La
Mole bral pismo; »prvič, kje je moja dolžnost, in drugič, kje
je moja korist? Moj dolg pri njem je neizmeren; brez njega
bi bil nepridiprav kaj nizke vrste, pri vsem pa premajhen
malopridnež, da me ne bi drugi sovražili in preganjali. Moje
lopovščine, kolikor jih bo še potrebnih,  bodo prvič redkejše,
drugič pa manj podle. To je več vredno, kot če bi mi dal
milijon. Zahvaliti se mu moram za ta križec in za navidezno
diplomatsko službo, ki me dviga nad mojo okolico.

Če bi vzel pero, da mi zapove, kako se moram vesti, kaj
bi neki napisal? ...«

Julijana je nenadoma zmotil stari osebni strežaj gospoda
La Mola.

»Gospod markiz ukazuje, da se mu takoj javite, oblečeni
ali neoblečeni.«

Ko je stopal strežaj zraven Julijana, je pristavil s tihim
glasom: »Ves je iz sebe; pazite se!«

437

LXIII

PEKEL SLABOSTI

Nespreten kamnorez, ki je brusil ta dia¬
mant, mu je odbrusil nekaj najbolj žarečih
isker. V srednjem veku, kaj pravim? Se za
Richelieuja je imel Francoz moč volje.

Mirabeau

Markiz je bil razkačen; visoki gospod se je mogoče prvi¬
krat v svojem življenju spozabil v besedah; zasul je Julijana
z vsemi psovkami, ki so mu prišle na jezik. Naš junak je bil
osupel, nestrpen, ampak njegova hvaležnost je ostala ne¬
omajna. »Koliko krasnih načrtov, ki jih že od davnih časov
goji z ljubeznijo na dnu svoje duše, vidi siromak uničenih v
enem samem trenutku! Ampak moram mu odgovoriti; moj
molk bo le še podvojil njegovo jezo.« Odgovor je našel v
vlogi Tartuffa:

»Nisem angel !...  Zvesto sem vam služil in vi ste me
velikodušno plačevali... Bil sem hvaležen; ampak star sem
dvaindvajset let...  V hiši so bile moje misli posvečene samo
vam in tej ljubeznivi osebi...«

»Zverina!« je zavpil markiz. »Ljubezniva! Ljubezniva!
Tistega dne, ko ste prišli do spoznanja, da je ljubezniva, bi
bili morali pobegniti.«

»Poskusil sem; takrat sem vas prosil, da bi me poslali v
Languedoc.«

Markiz je razjarjeno hodil po sobi; ko se je naveličal, ga
je premagala bolečina in vrgel se je v naslanjač. Julijan je
slišal, kako je polglasno zamrmral: »To ni slab človek.«

»Ne, za vas nisem slab človek,« je vzkliknil Julijan in
padel pred njim na kolena. Takoj pa ga je bilo tega do dna
duše sram; naglo je skočil pokonci.

Markiz je bil resnično ves iz sebe. Ko je videl Julijana
pred seboj na kolenih, ga je začel znova obsipati s prosta-

438

škimi psovkami, vrednimi izvoščka. Mogoče mu je novost teh
psovk prinesla nekoliko olajšanja.

»Kaj? Moja hči da bi se pisala gospa Sorelova? Kaj? Moja
hči da ne bo vojvodinja?« Vsakič, ko sta mu ti dve misli
jasno stopili pred oči, je gospod La Mole občutil peklenske
muke in ni mogel več obrzdati svojih občutkov. Julijan se je
bal, da ga bo markiz pretepel.

V svetlejših trenutkih, ko se je markiz začel privajati na
svojo nesrečo, je obsipal Julijana z dokaj razumnimi očitki.

»Bežati bi bili morali, gospod,« je govoril... »Vaša dolž¬
nost je bila, da bi bili pobegnili... Najpodlejši človek na
svetu ste!«

Julijan je stopil k mizi in napisal:

»Že davno mi je življenje postalo neznosno; naj ga torej
končam.  Z izrazom brezmejne hvaležnosti prosim gospoda
markiza, da mi blagovoli oprostiti neprijetnosti, ki mu jih
utegne nakopati moja smrt v njegovem dvorcuA

»Gospod markiz, blagovolite prebrati ta listek... Ubijte
me,« je dejal Julijan, »ali pa naročite svojemu osebnemu
strežaju, naj me ubije. Ena po polnoči je, na vrt grem; spre¬
hajal se bom ob zadnjem vrtnem zidu.«

»Pojdite k vsem hudičem!« je zaklical markiz za njim, ko
je odhajal.

»Razumem,« je pomislil Julijan; »ne bi mu bilo neljubo,
če bi prihranil njegovemu strežaju neprijetno nalogo, da
me spravi s sveta... Naj me ubije, prav! To je zadoščenje,
ki mu ga ponujam... Ampak, pri moji veri, jaz ljubim živ¬
ljenje!... Živeti moram za svojega sina!«

Ta misel, ki je zdaj prvič tako jasno vstala v njegovi duši,
ga je vsega prevzela in zatemnila sleherni občutek za ne¬
varnost, na katero je bil mislil v prvih minutah svojega
nočnega sprehoda.

Ta čisto nova skrb je povzročila, da je nenadoma postal
sila previden. »Potreben sem dobrega nasveta, kako naj se
vedem do tega pobesnelega človeka... Izgubil je vso raz¬
sodnost in zmožen je vsega. Fouque je predaleč. Sicer pa
tudi ne bi razumel občutkov srca, kakršno je markizovo.

Grof Altamira... Ali se lahko zanesem na njegov večni
molk? Iz svoje prošnje za nasvet ne smem napraviti do¬
godka, ki bi še bolj zamotal moj položaj. Ah, preostaja mi

439

samo še mrki abbe Pirard... Njegov duh tiči v okovih jan-
zenizma... Kakšen lopovski jezuit bi bolje poznal svet in
bi znal koristneje svetovati... Pirard je sposoben, da me
pretepe, brž ko mu izpovem svojo krivdo ...«

Tartuffov duh je prišel Julijanu na pomoč. »K spovedi
pojdem k njemu, tako bom storil!« Takšen je bil sklep, ki
ga je slednjič storil na vrtu, potem ko se je bil dve dolgi uri
sprehajal. Nič več ni mislil na to, da bi ga lahko presenetil
kakšen strel iz puške; lotevala se ga je zaspanost.

Naslednjega dne je bil Julijan že navsezgodaj več milj
daleč od Pariza. Potrkal je na vrata strogega janzenista.
V svoje veliko začudenje je videl, da ga stvar, ki mu jo je
zaupal, ni posebno iznenadila.

»Mogoče si moram tudi jaz kaj očitati,« je dejal abbe
Pirard z bolj zaskrbljenim kot ogorčenim glasom. »Zdelo se
mi je, da nekako slutim to ljubezen. Moje prijateljstvo do vas,
nesrečnež, mi je branilo, da nisem opozoril očeta...«

»Kaj bo neki storil?« ga je prekinil Julijan živo.

(V tistem trenutku je abbe ja ljubil; kakšna stroga pridiga
bi mu bila silno mučna.)

»Po mojem je možno troje,« je nadaljeval Julijan; »prvič,
La Mole me lahko da ubiti,« in povedal je abbeju o svojem
samomorilskem pismu, ki ga je pustil v markizovih rokah;
»drugič, lahko me spravi s poti s pomočjo dvoboja, ki me
nanj pozove grof Norbert.«

»In vi bi ga sprejeli?« je vzkliknil abbe srdito in vstal.

»Ne daste mi dokončati. Jasno je, da ne bi nikoli streljal
na sina svojega dobrotnika.«

»Tretjič, lahko me pošlje proč. Če mi poreče: .Pojdite v
Edinbourg, v New York,‘ bom ubogal. Tedaj bodo lahko pri¬
krili stanje gospodične La Molove; nikakor pa ne bom do¬
volil, da bi odstranili mojega sina.«

»To bo prva misel tega izprijenega človeka, o tem bodite
prepričani...«

Medtem je v Parizu Matilda obupavala. Proti sedmi uri
je govorila s svojim očetom. Pokazal ji je Julijanovo pismo;
trepetala je od strahu, da se mu je mogoče zdelo plemenito,
da napravi konec svojemu življenju. »In brez mojega do¬
voljenja?« je pomislila z bolečino, ki je bila pomešana z jezo.

»Če umre, umrem tudi jaz,« je rekla svojemu očetu. »Vi
boste krivi njegove smrti ... Mogoče je boste veseli... Ampak

440

prisegam pri njegovih manih: najprej bom oblekla žalno
obleko in bom javno nastopila kot gospa Sorelova vdova;
razposlala bom osmrtnice, zanesite se na to...  Ne pričakujte,
da bom imela kakšne pomisleke ali da bom strahopetna.«

Njena ljubezen je mejila na blaznost. Pa tudi La Mole
je bil ves prepaden.

Začel je presojati dogodke nekoliko bolj trezno. Matilde
ni bilo k zajtrku. Markizu se je odvalil težak kamen od
srca in zelo mu je bilo všeč, da Matilda ni bila ničesar po¬
vedala svoji materi.

Julijan je razjahal konja. Matilda ga je dala poklicati in
se mu je skorajda pred očmi svoje sobarice vrgla v objem.
Julijan ji ni bil posebno hvaležen za ta izbruh ljubezni;
prihajal je kot velik diplomat in hladen računar s svojega
dolgega posvetovanja z abbejem Pirardom. Njegova domiš¬
ljija je bila kakor ugasla od pretresanja raznih možnosti.
Matilda mu je s solzami v očeh povedala, da je prebrala
njegovo pismo o samomoru.

»Moj oče se utegne premisliti; pri priči odpotujte meni
na ljubo v Villequier. Zajahajte konja in odidite iz hiše, še
preden vstanejo od mize.«

Ker je ostal Julijanov obraz osupel in hladen, so ji pri¬
vrele solze iz oči.

»Daj, da jaz vodim najine zadeve,« je vzkliknila strastno
in ga privila nase. »Saj veš, da se ne ločim rada od tebe.
Piši mi na naslov moje sobarice; naslov naj napiše tuja roka;
jaz ti bom pisala cele knjige. Zbogom! Beži!«

Ta zadnja beseda je Julijana ranila; vendar pa je ubogal.
»Usoda hoče,« je pomislil, »da me znajo ti ljudje celo v
svojih najboljših trenutkih žaliti.«

Matilda se je odločno upirala pametnim naklepom svojega
očeta. Nikakršnih pogajanj ni hotela začeti drugače kot na
osnovi dejstva, da bo gospa Sorelova in da bo s svojim
možem skromno živela v Švici ali pa pri svojem očetu v
Parizu. Odločno je zavračala predlog, da bi naskrivaj rodila.
»Takrat bi me šele lahko začeli opravljati in sramotiti. Dva
meseca po poroki bova odšla z možem na dolgo potovanje in
ne bo nam težko prikazati, da se je moj sin rodil v primernem
času.«

441

Matildina odločnost je sprva vzbujala v markizu divjo
jezo, nazadnje pa ga je le nekoliko omajala.

»Na,« je dejal hčeri v trenutku nežnosti, »tu imaš na¬
kazilo za deset tisoč frankov na leto; hitro ga pošlji svojemu
Julijanu in glej, da mi čimprej onemogoči, da bi ga pre¬
klical.«

Da bi ubogal Matildo, katere ukazovalnost je dobro po¬
znal, je Julijan brez potrebe napravil štirideset milj; bil je
torej v Villequieru in je urejal račune s kmeti; markizova
radodarnost mu je dala priložnost, da se je vrnil v Pariz.
Zatekel se je k abbeju Pirardu, ki je bil v času Julijanove
odsotnosti Matildin najkoristnejši zaveznik. Vselej, kadar se
je markiz z njim posvetoval, mu je abbe dokazoval, da bi bilo
vse razen javne poroke zločin pred Bogom.

»In na srečo se posvetna modrost v tem strinja z vero,«
je pristavil abbe. »Ali bi se pri ognjeviti nravi gospodične
La Molove mogli le za trenutek zanesti na to, da bi stvar
ostala tajna, če ne bi zahtevala tajnosti iz svojega lastnega
nagiba? Če ne privolimo odkrito v javno sklenitev poroke,
se bo družba dosti dalj ukvarjala s to nenavadno in neenako
zvezo. Treba je povedati vse naenkrat, brez slehernega na¬
videznega ali resničnega prikrivanja.«

»Res je,« je dejal markiz zamišljeno. »Če bi v tem sistemu
objavili poroko tri dni potem, ko se je izvršila, bi to pomenilo
nerodno in nedomiselno olepšavanje vse zadeve. Morali bi se
okoristiti s kakšno strogo odredbo vlade zoper jakobince in se
incognito pomešati mednje.«

Dva ali trije prijatelji gospoda La Mola so mislili prav
tako kakor abbe Pirard. Po njihovi sodbi je bila velika ovira
Matildin odločni značaj. Po vsem dolgem in modrem pre¬
mišljevanju pa se markiz vendar ni mogel sprijazniti z
mislijo, da bi se v svojem srcu odrekel upanju na vojvodsko
čast za svojo hčer.

Njegov spomin in njegova domišljija sta bila še preveč
prežeta z vsakovrstnimi zvijačami in pretvarjanji, ki so v
njihovi mladosti še bila mogoča. Popuščanje nujnosti in
strah pred zakonom sta se mu zdela nesmiselna in nečastna
za človeka njegovega stanu. Zdaj je moral drago plačati
očarljive sanje o prihodnosti svoje ljubljene hčerke, ki jih je
sanjal že deset let.

442

»Kdo bi si bil mislil kaj takega?« si je ponavljal. »Dekle
tako ponosnega značaja, bolj ponosna kakor sem jaz na ime,
ki ga nosi, dekle, za katerega roko se je že vnaprej potegovalo
vse, kar je v Franciji najodličnejšega!

Odreči se je treba sleherni razsodnosti. To stoletje je
ustvarjeno, da zmede vse pojme! Smo pač res na poti k
splošni zmedi.«

443

LXIV

DUHOVIT ČLOVEK

Prefekt je jahal na svojem konju in go¬
voril sam pri sebi: »Zakaj ne bi jaz postal
minister, ministrski predsednik, vojvoda?
Vojskoval se bom takole... S takšnimi
sredstvi bom vkoval novatorje v železje ...«

La Globe

Noben razlog ni tako silen, da bi porušil zgradbo, ki jo
je postavilo deset let prijetnih sanj. Markizu se ni zdelo
pametno, da bi se še dalje jezil, prav tako pa se tudi ni
mogel odločiti, da bi popustil. »Ko bi se hotel ta Julijan
smrtno ponesrečiti,« si je dejal včasih... Tako je njegova
užaloščena domišljija našla nekaj tolažbe v tem, da se je
predajala najbolj nesmiselnim upom, ki so hromili vpliv
modrih nasvetov abbeja Pirarda. Tako je minil dolg mesec,
ne da bi se bila pogajanja pomaknila le za korak naprej.

Kakor v političnih stvareh je tudi v tej rodbinski zadevi
imel markiz sijajne domislice, za katere se je navduševal
kakšne tri dni. Potem pa mu naenkrat kakšna smernica
za nadaljnje ravnanje ni ugajala mogoče prav zaradi tega,
ker je bila začrtana na temelju zdravih razlogov, razlogi pa
so našli milost v njegovih očeh le toliko, kolikor so potrjevali
njegov najljubši načrt. Tri dni si je potem z vso vnemo in
s prav pesniškim zanosom prizadeval, da bi stvar pripeljal
do kakega sklepa; naslednjega dne pa na vse to ni niti več
pomislil.

Julijan si sprva ni mogel razlagati markizove počasnosti;
čez nekaj tednov pa se mu je posvetilo, da gospod La Mole
v tej zadevi sploh nima nikakršnega določenega načrta.

Gospa La Molova in vsi v hiši so mislili, da Julijan potuje
po deželi zaradi upravnih poslov na markizovih posestvih;
v resnici pa se je skrival v župnišču abbeja Pirarda, kjer ga
je skoraj sleherni dan obiskovala Matilda. Sleherni dan se je
pomudila za uro tudi pri svojem očetu, vendar pa so minili

444

tedni, ne da bi bila spregovorila o zadevi, ki so ji bile po¬
svečene vse njune misli.

»Nočem vedeti, kje je ta človek,« ji je dejal markiz ne¬
kega dne. »Pošljite mu to pismo.« In Matilda je brala:

»Posestva v Languedocu donašajo dvajset tisoč šeststo
frankov. Svoji hčeri dajem deset tisoč šeststo frankov, deset
tisoč frankov pa gospodu Julijanu Sorelu. Seveda se razume,
da jima s tem dajem tudi posestva sama. Recite notarju, naj
sestavi dve darilni pismi, vsako posebej, in naj mi ju jutri
prinese; ko se bo to zgodilo, ni med nami nikakršnih vezi več.
Ah, gospod, kdo bi si bil vse to mislil?

Markiz de La Mole.«

»Iskrena vam hvala,« je dejala Matilda radostno. »Na¬
selila se bova v aiguillonskem gradu, med Agenom in Mar-
mando. Pravijo, da so tisti kraji prav tako lepi kakor Ita¬
lija.«

Darilo je Julijana silno iznenadilo. Zdaj ni bil več strogi,
hladni človek, ki smo ga doslej poznali. Usoda njegovega
sina je zdaj že prežemala vse njegove misli. Nepričakovano
in za tako siromašnega človeka precej znatno premoženje
ga je navdalo z nekakšno nečimrnostjo. Videl je sebe in svojo
ženo s šestintrideset tisoč franki dohodkov. Matildina čustva
pa so bila vsa osredotočena v oboževanje njenega soproga,
kajti v svojem ponosu je Julijana zmeraj imenovala svojega
soproga. Njen veliki, njen edini smoter je bil doseči, da bi
svet priznal njeno možitev. Živela je v pretirani zavesti svoje
izredne modrosti, ki jo je pokazala s tem, da je združila
svojo usodo z usodo nenavadnega človeka. Osebna zaslužnost
je bila v njeni glavi najnovejša moda.

Skoraj neprestana odsotnost, različni opravki in oko¬
liščina, da je bilo kaj malo časa za pomenke o ljubezni, so še
pripomogli k dobremu uspehu modre politike, ki si jo je bil
nekdaj Julijan izmislil.

Matilde se je naposled že lotevala nestrpnost, ker je tako
poredko videla moža, ki ga je nazadnje vendarle začela res¬
nično ljubiti.

V nekem trenutku nerazpoloženosti je pisala svojemu
očetu, in začela je svoje pismo kakor Othello:

445

»Temu, da sem bolj cenila Julijana kakor prijetnosti,
ki jih je nudila družba hčeri gospoda markiza La Mola, je
zadosten dokaz moja izbira. Prijetnosti uživanja in malen¬
kostne nečimrnosti nimajo zame nikakršne veljave. Kmalu
bo minilo šest tednov, odkar živim ločena od svojega moža.
S tem sem vam dovolj dokazala svoje spoštovanje. Še pred
prihodnjim četrtkom bom zapustila domačo hišo. V svoji
dobrotljivosti ste naju obogatili. Razen častitljivega abbeja
Pirarda nihče ne pozna moje skrivnosti. K njemu pojdem,
on naju bo poročil in uro po obredu bova na poti v Langue-
doc. V Pariz se vrneva samo na vaš ukaz. V srce pa me boli,
da bo vse to dalo povod za zbadljive zgodbice zoper mene,
zoper vas. Ali ne bi utegnile zbadljivke bedaste javnosti pri¬
siliti našega vrlega Norberta do tega, da bi skušal izzvati
spor z Julijanom? V tem primeru ne bi imela nikakršne
moči nad njim, poznam ga; v njegovi duši bi se zbudil uporni
plebejec. Rotim vas na kolenih, oče moj, bodite prihodnji
četrtek navzoči pri moji poroki v cerkvi abbeja Pirarda. To
bo zlomilo ost zlobnim zgodbicam in življenje vašega edi¬
nega sina in mojega moža ne bo v nevarnosti!« In tako dalje
in tako dalje.

Markiza je spravilo to pismo v čudno zadrego. Treba se
je bilo torej slednjič za nekaj odločiti.  Vse stare navade, vsi
vsakdanji prijatelji, vse je izgubilo svoj vpliv.

V teh nenavadnih okoliščinah so prišle do veljave po¬
glavitne poteze njegovega značaja, ki so mu jih bili vtisnili
dogodki v mladosti. Trpljenje v emigraciji je iz njega na¬
pravilo človeka domišljije. Ko je bil najprej dve leti užival
neizmerno bogastvo in vsa odlikovanja na dvoru, ga je leto
1790 vrglo v strašno revščino izgnanstva. Ta trda šola je bila
povsem preoblikovala njegovo dvaindvajsetletno dušo. V res¬
nici je bil v svojem sedanjem bogastvu bolj zakopan kakor
pa odvisen od njega. Toda ista duhovna sila, ki je obvarovala
njegovo srce pohlepa po zlatu, je rodila v njem blazno strast,
da bi okrasil svojo hčer z bleščečim naslovom.

V šestih tednih, ki so bili pravkar minili, je markiza
večkrat imelo, da bi Julijana obsul z bogastvom; revščina
se mu je zdela grda in sramotna zanj, La Mola, za soproga
njegove hčere pa nemogoča; v mislih ga je zasipal z de¬
narjem. Naslednjega dne, ko je njegova domišljija krenila
v drugo smer, se mu je zdelo, kakor da Julijan razume nemo

446

govorico njegove denarne velikodušnosti, in da bo lepega dne
spremenil svoje ime, jo popihal v Ameriko in pisal Matildi,
da je zanjo mrtev. La Mole je v mislili že videl to pismo, in
si v duhu slikal njegov učinek na značaj svoje hčere...

Tistega dne, ko ga je Matildino tako stvarno  pismo iz¬
trgalo iz njegovih mladostnih sanj, je najprej dolgo mislil
na to, da bi Julijana ubil ali ga dal spraviti s poti; takoj
nato pa je sanjal o tem, kako bi mu ustvaril sijajno bodočnost.
V mislih je videl, kako si je Julijan nadel ime po enem nje¬
govih posestev; in zakaj ne bi izročil njemu svojega pairstva?
Vojvoda Chaulneski, njegov tast, čigar edini sin je bil ubit v
Španiji, mu je bil že večkrat govoril o želji, da bi prenesel
svoj naslov na Norberta ...

» Julijanu ne morem odrekati izredne spretnosti za važne
posle, drznosti, mogoče celo sijajnosti ,« si je mislil markiz ...
»Ampak na dnu njegovega značaja slutim nekaj grozljivega.
Ta vtis zbuja pri vseh ljudeh; torej bo na tem nekaj resnice.
(Čim bolj je bila resničnost neotipljiva, tem bolj je strašila
živahno domišljijo starega markiza.)

Moja hči mi je zadnjič popolnoma pravilno pripomnila
(v pismu, ki ga nismo navedli):

.Julijan se ni prilepil na noben salon, na nobeno kliko.
Pripravil si ni prav ničesar, na kar bi se mogel opreti, niti
najmanjšega vira, iz katerega bi črpal, če bi ga odpustil...
Mogoče pa je to storil samo zato, ker ne pozna dejanskega
položaja družbe?... Dvakrat ali trikrat sem mu dejala: ,Ni
je druge stvarne in koristne kandidature razen salonske...‘

Ne, Julijan nima tiste spretne in pretkane bistroumnosti
odvetnika, ki ne izgubi niti minute in ki ne zamudi niti
ene ugodne priložnosti... To ni značaj a la Ludvik XI. Po
drugi strani pa vidim, da ima zelo neplemenita načela...
Res se ne spoznam pri njem... Ali pa si mogoče ponavlja
ta načela, da bi z njimi zajezil svoje strasti?

Nekaj pa je jasno: prezira ne prenese; s tem ga držim
v oblasti!

Do visokega rodu ne občuti nikakršnega svetega strahu;
res je, ne spoštuje nas nagonsko... To seveda ni v redu;
ampak navsezadnje, duša semeniščnika bi morala koprneti
samo za telesnimi užitki in za denarjem. Julijan pa je čisto
drugačen; za nobeno ceno ne more prenesti prezira.«

447

Pismo njegove hčere je pritisnilo La Mola ob zid; uvidel
je nujnost, da se bo moral odločiti. »Navsezadnje je vprašanje
v tem: ali je šla Julijanova predrznost tako daleč, da je začel
hoditi z mojo hčerjo zato, ker ve, da jo ljubim bolj kot vse
na svetu, in ker ve, da imam sto tisoč tolarjev letnih do¬
hodkov?

Matilda zatrjuje nasprotno... Ne, moj dragi Julijan, o
tem me ne bosta kar tako zlahka prepričala.

Ali je tu odločala resnična ljubezen, brez računov? Ali
pa samo nizkotna želja, da bi se povzpel do lepega položaja?
Matilda je bistroumna; ona je prva začutila, da bi ga takšen
sum lahko pogubil v mojih očeh; od tod tudi njeno priznanje,
da je bila ona tista, ki ga je prva vzljubila ...

Da bi se bilo dekle tako ponosnega značaja tako daleč
spozabilo, da bi bilo prvo dalo vidne dokaze naklonje¬
nosti? ... Stisniti mu nekega večera na vrtu roko, kako grdo!
Kakor da ni imela sto drugih, manj nedostojnih sredstev,
da bi mu pokazala, da ji je všeč!

Qui s’excuse, s'accuse  — kdor se opravičuje, se obtožuje;
Matildi nič kaj ne zaupam ...«

Tistega dne je bilo markizovo modrovanje bolj preudarno
kot po navadi. Vendar pa je tudi to pot zmagala stara na¬
vada; sklenil je, da napiše svoji hčeri pismo in s tem spet
pridobi nekaj časa; zakaj dopisovala sta si z enega konca
dvorca na drugega. La Mole se ni upal razpravljati z Ma¬
tildo in ji kljubovati. Bal se je, da bi z nenadno popustlji¬
vostjo vse do konca pokvaril.

Pismo

»Glejte, da ne boste napravili kakšne nove neumnosti;
pošiljam vam odlok, s katerim je imenovan gospod vitez
Julijan Sorel de La Vernaye za huzarskega poročnika. Vi¬
dite, kaj sem storil zanj. Ne oporekajte mi, ne sprašujte me.
Odpotuje naj v štiriindvajsetih urah in se oglasi v Stras¬
bourgu, kjer je njegov polk. Prilagam ček za mojega ban¬
kirja. Storita, kakor ukazujem.«

Matildina ljubezen in radost sta bili brezmejni; hotela se
je okoristiti z zmago in je nemudoma odgovorila:

448

»Gospod de La Vernaye bi od hvaležnosti pokleknil pred
vas, če bi vedel, kaj ste blagovolili storiti zanj. Ampak pri
vsej svoji velikodušnosti je moj oče pozabil name; čast vaše
hčere je v nevarnosti. Majhna nerahločutnost lahko za zmeraj
napravi madež, ki ga tudi sto tisoč tolarjev na leto več ne
opere. Poslala bom gospodu La Vernayu odlok samo, če mi
daste besedo, da se bo prihodnji mesec javno praznovala
moja svatba v Villequieru. Kmalu po tem roku, ki vas pro¬
sim, da ga ne prekoračite, se ne bo vaša hči mogla pokazati
v javnosti drugače kot pod imenom gospe La Vernayeve. Naj
se vam zahvalim, dragi papa, da ste me rešili imena So-
rel...,« in tako dalje in tako dalje.

Odgovor je bil čisto nepričakovan.

»Ubogajte, ali pa vse prekličem. Bojte se, nespametnica
mlada! Ne vem še, kaj je vaš Julijan, in vi sami veste to
še manj kot jaz. Naj odpotuje v Strasbourg in naj se ne
obira. V štirinajstih dneh bom sporočil svoje nadaljnje
sklepe.«

Ta odločna beseda je Matildo iznenadila. »Julijana ne
poznam .« Te besede so vzbudile v njej sanje, ki so se kmalu
spremenile v najčarobnejša domnevanja; ona pa je v njih
videla resnico. »Moj Julijan si ni nadel bedne uniformice
salonske duhovitosti in moj oče ne verjame v njegove spo¬
sobnosti prav zaradi tega, ker te sposobnosti dokazuje...

Vsekakor se moram pokoriti muhastim željam njegove
čudi, sicer prav lahko pride do mučnega prizora; vsak hrup
lahko pokvari moj položaj v svetu in utegne zmanjšati mojo
ceno v Julijanovih očeh. Če pride do škandala... deset let
siromaštva; neumnost, da si je kdo izbral za moža človeka
zaradi njegovih osebnih lastnosti, se otrese smešnosti samo s
pomočjo najsijajnejšega razkošja. Če bom živela daleč od
svojega očeta, utegne, ko bo star, pozabiti name. Norbert
se bo poročil s kakšno ljubeznivo, prebrisano žensko; stari
Ludvik XIV. se je dal zapeljati vojvodinji burgundski...«

Sklenila je, da bo ubogala; vsekakor pa je pazila, da ni
Julijanu ničesar povedala o očetovem pismu; njegov ne¬
obrzdani značaj bi ga lahko zapeljal v kakšno neumnost.

Ko je zvečer povedala Julijanu, da je postal huzarski po¬
ročnik, ni njegovo veselje poznalo meje. To si prav lahko

29 Rdeče in črno

449

mislimo, če se spomnimo njegove velike častihlepnosti in
ljubezni, ki jo je zdaj občutil do svojega sina. Sprememba
imena ga je navdala z začudenjem.

»Skratka, moj roman je končan in vsa zasluga gre meni,«
si je mislil. »Ukrotil sem strahotni ponos te ženske, ki me
zdaj ljubi,« je pristavil s pogledom na Matildo; »njen oče
ne more živeti brez nje, ona pa ne brez mene.«

450

LXV

NEVIHTA

Moj Bog, daj, da bom navaden človek!

Mirabeau

Njegova duša je bila nekje daleč: samo napol je od¬
govarjal na tople nežnosti, ki mu jih je izkazovala. Ostal je
molčeč in mračen. Nikoli še ni bil v Matildinih očeh tako
velik, tako vreden ljubezni. Bala se je, da bi v svoji občutlji¬
vosti in v svojem ponosu pokvaril ves položaj.

Skoraj sleherno jutro je videla abbeja Pirarda, ko je
prihajal v dvorec. Ali ni bil mogoče Julijan od njega kaj
izvedel o nakanah njenega očeta? Ali ni mogoče markiza
samega nenadoma pičilo, da mu je pisal? Kako naj si razlaga
Julijanov strogi obraz, ko ga je vendar doletela taka sreča?
Ni se ga upala spraševati.

Ni se upala!  Ona, Matilda! Od tega trenutka dalje je bilo
v njenih čustvih do Julijana nekaj nejasnega, nekaj ne-
preudarnega, skorajda nekaj kakor strah. Njena stvarna
duša je bila našla v ljubezni vse, kar je sposobno najti v
njej bitje, ki je zraslo sredi čezmerne civilizacije, ki jo
Pariz tako občuduje.

Naslednjega dne je bil Julijan že navsezgodaj v župnišču
abbeja Pirarda. Na dvorišču so že stali poštni konji z raz¬
majanim vozom, izposojenim na bližnji poštni postaji.

»Tako vozilo ni več časom primerno,« mu je dejal strogi
abbe s čemernim obrazom. »Tu imate dvajset tisoč frankov,
ki vam jih poklanja gospod La Mole; naroča vam, da jih še
letos porabite, da se pa pri tem skušate čim manj osmešiti.
(Tako velik znesek v rokah mladega človeka je duhovniku
pomenil samo priložnost za greh.)

Markiz dalje naroča: Gospod Julijan de La Vernaye je
dobil ta denar od svojega očeta, in o njem ni treba dajati
nobenih drugih podatkov. Gospodu de La Vernayu se bo
mogoče zdelo primerno poslati kakšno darilo gospodu So-

29 *

451

relu, tesarju v Verrieresu, ki ga je bil vzgajal v otroških
letih... Ta del naročila lahko prevzamem jaz,« je pristavil
abbe Pirard. »Končno sem pripravil gospoda La Mola do
tega, da se bo pogajal z abbejem Frilairom, s tistim hudim
jezuitom. V primeri z našim je njegov vpliv odločno pre¬
velik. To, da bo ta človek, ki vlada vsemu Besan^onu, priznal
vaš visoki rod, bo eden tistih neimenovanih pogojev za ure¬
ditev vse zadeve.«

Julijan se ni mogel več premagovati; objel in poljubil
je abbe ja; videl je, da ga je bil spregledal.

»Fej!« je dejal abbe Pirard in ga pahnil od sebe; »kaj
naj pomeni ta posvetna nečimrnost? ... Kar se tiče Sorela
in njegovih sinov, jim bom v svojem imenu ponudil letni
prispevek po petsto frankov, ki se bo plačeval vsakemu
posebej tako dolgo, dokler bom z njimi zadovoljen.«

Julijan je bil že spet hladen in ponosen. Zahvalil se je,
ampak samo v zelo splošnih izrazih, ki mu niso nalagali ni¬
kakršne obveznosti. »Nazadnje je res mogoče,« si je dejal,
»da sem nezakonski sin kakšnega visokega gospoda, ki ga
je bil strahoviti Napoleon izgnal v naše gore.« Ta misel se
mu je od trenutka do trenutka zdela manj neverjetna...
»Sovraštvo, ki sem ga zmerom občutil do svojega očeta, bi
bilo dokaz za to...  In tako ne bi bil več pošast!«

Malo dni po tem pogovoru je stal petnajsti huzarski polk,
eden najbolj bleščečih polkov vse francoske vojske, v bojni
vrsti na strasbourškem vežbališču. Vitez de La Vernaye je
jahal najkrasnejšega alzaškega konja, ki ga je bil veljal šest
tisoč frankov. Imenovan je bil za poročnika, ne da bi bil kdaj
podporočnik drugje kakor v seznamu polka, o katerem še
nikoli ni bil slišal niti besedice.

Njegov brezčutni obraz, njegove stroge, skoraj hudobne
oči, njegovo bledo lice in njegova neomajna hladnokrvnost
so mu že takoj od prvega dne pridobili ugled. Njegova brez¬
hibna, umerjena vljudnost in njegova spretnost v uporab¬
ljanju pištole in vsakovrstnega orožja, ki jo je znal pokazati
brez posebnega bahaštva, sta kaj kmalu pokvarili veselje
vsakomur, ki bi se hotel glasno šaliti na njegov račun. Po
petih ali šestih dneh omahovanja je bilo vse javno mnenje
v polku na njegovi strani. »V tem mladem možu je vsega
na pretek, samo mladosti ne,« so govorili stari dovtipni čast¬
niki.

452

Iz Strasbourga je Julijan pisal Chelanu, nekdanjemu
verriereskemu župniku, ki je bil zdaj dosegel skrajne meje
človeške starosti.

»Ne dvomim, da ste na svoje veliko veselje izvedeli o
dogodkih, ki so napotili mojo rodbino, da me je obsula z
bogastvom. Pošiljam vam petsto frankov in vas prosim, da
jih razdelite brez hrupa, ne da bi pri tem imenovali moje
ime, med nesrečneže, ki so zdaj siromašni, kakor sem bil
nekoč siromašen jaz, in ki jim gotovo pomagate, kakor ste
nekoč pomagali meni.«

Julijan je bil omamljen od častihlepja, in ne od ne¬
čimrnosti; vendar pa je posvečal velik del pozornosti svoji
zunanjosti. Njegovi konji, njegove uniforme, livreje njegovih
slug so bili tako brezhibni, da bi bili v čast zahtevnosti veli¬
kega angleškega gospoda. Šele dva dni je bil poročnik in še to
samo po milosti, pa je že računal, da bi moral biti s triindvaj¬
setim letom več kot samo poročnik, da bi bil lahko, kakor vsi
veliki generali, s tridesetim letom samostojen poveljnik od¬
delka. Mislil je samo na slavo in na svojega sina.

Ko je bil tako sredi razkošja svojega najbolj neobrzda¬
nega častihlepja, ga je lepega dne nenadoma poiskal mlad
služabnik iz La Molove hiše, ki je prihajal k njemu kot sel.

»Vse je izgubljeno,« mu je pisala Matilda; »prihitite brž
ko bo mogoče, žrtvujte vse, pobegnite, če ne gre drugače.
Takoj po svojem prihodu me počakajte v izvoščku pri malih

vrtnih vratih ulice... št_Pridem, da se pogovorim z vami;

mogoče vas bom lahko peljala na vrt. Vse je izgubljeno, bo¬
jim se, da nepreklicno. Zanesite se name, našli me boste
vdano in trdno v nesreči. Ljubim vas.«

V nekaj minutah je dobil Julijan dovoljenje od polkov¬
nika in v diru je odjezdil iz Strasbourga. Ampak strašna
razburjenost, ki je divjala v njegovi duši, mu ni dala, da bi
na tak način nadaljeval potovanje dalj kot do Metza. Skočil
je torej v poštni voz in s skoraj neverjetno hitrostjo dospel
na dogovorjeno mesto pri malih vrtnih vratih La Molove
palače. Vrata so se odprla in v istem trenutku se mu je že
Matilda vrgla v objem. Pozabila je na vse pomisleke. Na
srečo je bilo šele pet zjutraj in ulica je bila še zapuščena.

»Vse je izgubljeno; moj oče, ki se boji mojih solz, je
v četrtek ponoči odpotoval. Kam? Tega nihče ne ve. Tu je
njegovo pismo. Berite!« In sedla je z Julijanom v voz.

453

»Vse bi lahko odpusiil, le tega ne, da vas je zapeljal
premišljeno in po načrtu, ker ste bogati. To je, nesrečno
dekle, bridka resnica. Dajem vam častno besedo, da ne bom
nikoli privolil v vašo možitev s tem človekom. Zagotovim
mu deset tisoč frankov na leto, če bo hotel živeti daleč
zunaj mej Francije, ali še bolje, v Ameriki. Preberite si
pismo, ki sem ga prejel v odgovor na moje pismo, v kate¬
rem sem prosil za pojasnila. Nesramnež me je sam izzval,
naj pišem gospe Renalovi. Nikoli več ne bom bral niti ene
vaše vrstice, v kateri mi boste omenili tega človeka. Ne
morem več videti ne Pariza ne vas. Ukazujem vam, da ode¬
nete v največjo tajnost, kar se mora zgoditi. Odkrito  se od¬
povejte ničvrednemu človeku in našli boste spet očeta.«

»Kje je pismo gospe Renalove?« je spregovoril Julijan
hladno.

»Tukaj je. Hotela sem ti ga pokazati šele, ko bi bil
na to pripravljen.«

Pismo

»Moja dolžnost do svete stvari naše vere in morale me
sili, gospod, h koraku, ki ga s tem storim pred vami; ne¬
zmotljiva zapoved mi veleva, da v tem trenutku škodujem
svojemu bližnjemu, ampak to storim samo z namenom, da
preprečim še večje zlo. Bolečina, ki jo občutim, se mora
umakniti čustvu dolžnosti. Žal je le preresnično, gospod:
vedenje osebe, o kateri me prosite, da vam povem vso res¬
nico, se je utegnilo zdeti nerazumljivo ali celo pošteno. Uteg¬
nilo se je zdeti spodobno, da bi zakrilo ali vsaj ponaredilo
del resničnosti; previdnost kakor tudi vera sta tako hoteli.
Vedenje pa, ki ga želite spoznati, je bilo v resnici vredno
obsojanja, bolj kakor vam morem povedati. Siromašen in
pohlepen, si je skušal ta človek ustvariti položaj in sploh
nekaj doseči samo s pomočjo najbolj dovršenega hinavstva
in s tem, da je zapeljal slabotno, nesrečno žensko. Kakor
mi je mučno, mi vendar veleva dolžnost, da povem še to,
da sem prisiljena misliti, da gospod J ... nima nikakršnih
verskih načel. Po svoji vesti sem primorana misliti, da k
njegovim sredstvom za dosego uspehov v kakšni hiši spada
v prvi vrsti to, da skuša zapeljati žensko, ki uživa največ
ugleda. Skriva se za navidezno nesebičnostjo in puhlicami

454

iz romanov, v resnici pa je njegov edini cilj to, da dobi
v svoje roke hišnega gospodarja in da razpolaga z njim in
z njegovim imetjem. Za seboj pušča nesrečo in večno ke¬
sanje« ... in tako dalje in tako dalje.

To silno dolgo in s solzami napol zabrisano pismo je
v resnici bilo napisano s pisavo gospe Renalove; bilo je na¬
pisano celo še bolj skrbno kakor po navadi.

»Gospoda La Mola ne morem grajati,« je dejal Julijan,
ko je pismo prebral; »pravičen je in previden. Kateri oče
bi hotel dati svojo ljubljeno hčer takemu človeku! Zbogom!«

Julijan je skočil z voza ter odhitel k poštni kočiji, ki je
stala na koncu ulice. Matilda, na katero je, kot se je zdelo,
docela pozabil, je napravila nekaj korakov, da bi stekla za
njim; toda pogledi trgovcev, ki so se začeli prikazovati na
pragih svojih prodajaln in ki so jo poznali, so jo napotili,
da se je naglo vrnila na vrt.

Julijan je odpotoval v Verrieres. Na mrzlični vožnji ni
mogel pisati Matildi, kakor je bil nameraval ">riti; roka
mu je oblikovala na papirju samo nečitljive poteza.

V Verrieres je dospel neke nedelje zjutraj. Stopil je k
mestnemu puškarju, ki ga je začel obsipati s čestitkami k
sreči, ki ga je doletela. Vsa dežela je že vedela za novice.

Julijan mu je samo z veliko težavo dopovedal, da po¬
trebuje dve pištoli. Na njegovo zahtevo je puškar pištoli
nabil.

Zadonel je trikratni glas zvonov; to je v francoskih vaseh
dobro znano znamenje, ki po brezkončnem jutranjem zvo¬
njenju oznanja, da se bo maša vsak čas začela.

Julijan je stopil v novo verrieresko cerkev. Vsa visoka
cerkvena okna so bila zastrta z živo rdečimi zavesami. Usta¬
vil se je nekaj korakov za klopjo gospe Renalove. Zdelo se
mu je, da goreče moli. Pri pogledu na žensko, ki ga je bila
nekoč tako neizmerno ljubila, se je Julijanu začela tako
močno tresti roka, da sprva ni mogel izvršiti svojega na¬
klepa. »Ne morem,« je dejal sam pri sebi; »telesno ne morem.«

V tistem trenutku je mladi levit, ki je stregel pri maši,
pozvonil k povzdigovanju. Gospa Renalova je sklonila glavo,
ki je bila tako za trenutek skorajda skrita v gubah njenega
ogrinjala. Julijan je zdaj ni mogel več tako dobro prepo¬
znati; ustrelil je proti njej iz pištole, a je zgrešil; ustrelil
je drugič; gospa Renalova se je zgrudila.

455

LXVI

ŽALOSTNE PODROBNOSTI

Ne pričakujte od mene nikakršne slabo¬
sti. Maščeval sem se. Zaslužil sem smrt;
tukaj me imate. Molite za mojo dušo.

Schiller

Julijan je nepremično obstal na mestu; pred očmi se
mu je stemnilo. Ko se je spet nekoliko osvestil, je videl,
kako vsi verniki beže iz cerkve; duhovnik je bil odšel iz¬
pred oltarja. Julijan se je s počasnimi koraki odpravil za
nekimi ženskami, ki so kriče bežale. Neka ženska, ki je
hotela be x  t  hitreje kot druge, ga je tako močno sunila,
da je p ..uel. Noge so se mu zapletle v stol, ki ga je bila
množica prevrnila. Ko je vstal, je čutil, da ga nekdo tišči
za vrat; bil je orožnik v paradni uniformi, ki ga je hotel
prijeti. Julijan je samogibno segel po pištolah; toda drugi
orožnik ga je zgrabil za roke.

Odpeljali so ga v zapor. Stopili so v neko sobo, vklenili
njegove roke v železje in ga pustili samega; vrata so se za
njim zaprla; ključ se je dvakrat obrnil. Vse to se je zgodilo
zelo naglo; on pa je bil brezčuten za vse.

»Pri moji veri, vsega je konec!« je glasno spregovoril,
ko se je osvestil... »Da, v štirinajstih dneh giljotina... Če
se do takrat ne usmrtim.«

Dalj njegove misli niso segale. Zdelo se mu je, kakor da
ga nekdo z vso silo stiska za glavo. Pogledal je, ali ga
kdo drži. Čez nekaj trenutkov ga je objel globok spanec.

Gospa Renalova ni bila smrtno ranjena. Prva krogla ji
je bila preluknjala klobuk; ko se je ozrla, je počil drugi
strel. Krogla jo je zadela v ramo, in čudno! Čeprav je pre¬
bila ramno kost, jo je ta odbila, da je odletela v gotski ste¬
ber, od katerega je odkrušila velik drobec kamna.

Ko je ranocelnik, zelo resen človek, po dolgem, mučnem
obvezovanju rekel gospe Renalovi: »Za vaše življenje sem
vam porok kakor za svoje,« jo je to globoko potrlo.

456

Že dolgo časa si je iskreno želela smrti. Pismo, k ka¬
teremu jo je bil prisilil njen takratni spovednik in ki ga je
bila pisala gospodu La Molu, je zadalo še zadnji udarec
bitju, ki ga je dolgotrajno gorje popolnoma oslabilo. To gorje
je bila Julijanova odsotnost; ona pa ga je imenovala kesanje.
Spovednik, mlad, kreposten in goreč duhovnik, ki je bil pred
kratkim prišel iz Dijona, se v tem ni motil.

»Umreti tako, ampak ne od svoje roke, ni greh,« si je
mislila gospa Renalova. »Mogoče mi bo Bog odpustil, da se
veselim svoje smrti.« Ni se upala pristaviti: »In umreti od
Julijano ve roke je višek blaženosti!«

Komaj se je bila znebila navzočnosti ranocelnika in vseh
prijateljev, ki so trumoma prihiteli, je dala poklicati svojo
sobarico Elizo. »Ječar je krut človek,« je rekla in močno
zardela. »Brez dvoma ga bo trpinčil, ker bo mislil, da s tem
ustreže meni... Ta misel mi je neznosna. Ali ne bi hoteli
stopiti k ječarju in mu v svojem imenu izročiti ta mali za¬
vitek, v katerem je nekaj zlatnikov? Recite mu, da vera
ne dopušča, da bi grdo ravnal z njim... Predvsem pa naj
nikomur ne pripoveduje o tej denarni pošiljki.«

Okoliščini, ki smo pravkar o njej poročali, se je imel
Julijan zahvaliti za človeško ravnanje verriereskega ječarja;
ta je bil še zmerom tisti zgledni uradnik, ki se je bil, kakor
smo videli, tako silno prestrašil prihoda gospoda Apperta.

V ječi se je oglasil sodnik. »Bil je premišljen umor,« mu
je dejal Julijan; »pištoli sem kupil in ju dal nabiti pri tem
in tem puškarju. Člen 1342 kazenskega zakonika je jasen,
zaslužil sem smrt in pripravljen sem nanjo.« Sodnikova pre¬
prosta pamet ni mogla doumeti tega odgovora. Postavil je
še vrsto vprašanj z namenom, da bi se obtoženec v svojih
odgovorih zapletel.

»Kaj ne vidite, da se hočem delati tako krivega, kakor
si le morete želeti?« mu je dejal Julijan smehljaje se. »Bo¬
dite brez skrbi, gospod; plen, ki ga zalezujete, vam ne bo
ušel. Veselje, da me boste lahko obsodili, vam je zagotov¬
ljeno. Prihranite mi svojo navzočnost.«

»Preostaja mi še ena neprijetna dolžnost, ki jo moram
opraviti,« je pomislil Julijan; »pisati moram gospodični La
Molovi.«

»Maščeval sem se,« ji je pisal. »Na žalost bo prišlo moje
ime v časopise in se ne bom mogel neopazno umakniti s tega

457

sveta. Čez dva meseca bom mrtev. Maščevanje je bilo kruto,
kakor je kruta bolečina, da sem ločen od vas. Od tega tre¬
nutka dalje si ne bom več dovolil, da bi napisal ali izgovoril
vaše ime. Ne govorite nikdar o meni, niti z mojim sinom.
Samo z molkom me lahko počastite. Za vsakdanje ljudi bom
navaden morilec... Dovolite mi, da vam povem v tem pre¬
resnem trenutku resnico: pozabili me boste. Ta velika kata¬
strofa — svetujem vam, da nikoli ne spregovorite o njej
besede z živim bitjem — bo za več let izčrpala vse, kar sem
opazil preveč romantičnega in preveč pustolovskega v vašem
značaju. Vi ste ustvarjeni, da bi živeli z junaki srednjega
veka; pokažite torej njihov trdni značaj. Naj se zgodi tisto,
kar se mora zgoditi, na skrivnem in ne da hi vas spravilo
v neprijeten položaj. Nadenite si izmišljeno ime in ne imejte
nikakršnih zaupnikov. Če boste nujno potrebovali prijatelj¬
ske pomoči, se obrnite na abbeja Pirarda.

Ne govorite o vsem tem z nikomer drugim, zlasti ne z
ljudmi svojega stanu: Luzom, Caylusom in tako dalje.

Leto dni po moji smrti se omožite z gospodom Croi-
senoisom; prosim vas, ukazujem vam to kot vaš soprog. Ne
pisarite mi, ker ne bom odgovarjal. Mislim, da nisem tako
hudoben kakor Jago, vendar pa porečem z njim: Frorn tliis
time forth 1 never mili speak mord.

Ne bom več ne govoril ne pisal; vam naj veljajo moje
poslednje besede kakor tudi moja poslednja čustva obože-
vanja. J. S .<

Ko je to pismo odposlal in ko se je nekoliko zavedel
svojega položaja, se je Julijan prvič počutil zelo nesrečnega.
Iztrgati si je bilo treba iz srca vse visoko leteče misli z be¬
sedo: Umrl bom. Smrt sama po sebi v njegovih očeh ni
bila nič strašnega. Vse njegovo življenje je bilo le dolga
priprava na nesrečo in skrbel je za to, da ni nikoli pozabljal
na tisto, ki na splošno velja za najhujšo.

»Za vraga!« je pomislil, »če bi se moral čez šestdeset
dni dvobojevati s človekom, ki je zelo vešč orožja, mar bi
bil tudi tako slaboten, da bi noč in dan z grozo mislil na to?«

Več kakor uro si je prizadeval, da bi se v tem pogledu
dodobra spoznal.

458

Ko je jasno videl v svojo dušo in mu je resnica stopila
tako otipljivo pred oči kakor steber njegove ječe, je po¬
mislil na kesanje.

»Kaj bi s kesanjem? Bil sem krvavo užaljen, ubijal sem,
zaslužil sem smrt, to pa je tudi vse. Pred smrtjo sem po¬
ravnal svoje račune s človeštvom. Ne puščam za seboj ni¬
kakršne neporavnane obveznosti, nikomur nisem nič dolžan;
.na moji smrti ni ničesar sramotnega razen orodja, ki me bo
usmrtilo; res je, da že samo to več kot zadostuje, da mi
nakoplje sramoto v očeh verriereskih meščanov; ampak kaj
je bolj zaničevanja vrednega od njih samih, če trezno pre¬
sodim! Preostaja pa mi še eno pomembno sredstvo, da si
pridobim spoštovanje v njihovih očeh: sipanje zlatnikov
med ljudstvo, ko pojdem v smrt. Če bo moje ime povezano
z mislijo na zlato,  se bo za zmeraj bleščalo v njihovem
spominu.«

Po tem sklepu, ki se mu je čez minuto zdel popolnoma
jasen, si je dejal: »Ničesar več nimam opraviti na zemlji,«
in je globoko zaspal.

Proti deveti zvečer ga je ječar zbudil; prinesel mu je
večerjo.

»Kaj pravijo v Verrieresu?«

»Gospod Julijan, prisega, ki sem jo dal pred Križanim
tistega dne, ko so me postavili na to mesto, mi nalaga molk.«

Molčal je, toda ni se ganil z mesta. Pogled na njegovo
nizkotno hinavščino je Julijana zabaval. »Naj le dolgo čaka
na tistih pet frankov, ki mi hoče zanje prodati svojo vest,«
si je mislil.

Ko je ječar videl, da gre večerja h koncu in da ga Ju¬
lijan ne skuša zapeljati, je spregovoril s hinavsko sladkim
glasom:

»Prijateljstvo, ki ga čutim do vas, gospod Julijan, me
sili, da spregovorim, pa tudi če kdo poreče, da je to zoper
koristi pravice, ker vam utegne služiti za to, da primerno
uravnate svoj zagovor... Gospod Julijan, ki je dober fant,
bo gotovo vesel, če mu povem, da se gospa Renalova počuti
bolje.«

»Kaj! Torej ni mrtva?« je kriknil Julijan kakor brez uma.

»Kako? Kaj ničesar ne veste?« je dejal ječar z bedastim
obrazom, ki pa je kmalu dobil izraz zadovoljne lakomnosti.
»Prav bi bilo, ko bi dali kakšno malenkost ranocelniku, ki

459

po zakonu in pravici ne bi smel govoriti... Ampak, da bi
vam ustregel, sem šel sam k njemu in vse mi je povedal...«

»Skratka, rana ni smrtno nevarna?« ga je prekinil Ju¬
lijan nestrpno; »ali si mi porok za to s svojim življenjem?«

Ječar, šest čevljev visok hrust, se je ustrašil in se umak¬
nil proti vratom. Julijan je uvidel, da ni na pravi poti, da
bi izvedel resnico; sedel je in vrgel Noiroudu zlatnik.

Čim jasneje je ječarjevo pripovedovanje dokazovalo, da
rana gospe Renalove ni bila smrtna, tem bolj je Julijan
čutil, da mu gre na jok. »Pojdite!« mu je dejal nenadoma.

Ječar je ubogal. Ko so se vrata za njim zaprla, je Ju¬
lijan vzkliknil: »Moj bog! Ni mrtva!« Zgrudil se je na kolena
in oblile so ga vroče solze.

V tistem nadvsem svečanem trenutku je bil veren. Kaj
pomeni vsa hinavščina duhovnikov? Ali more biti le količkaj
na kvar resnici in vzvišeni božji misli?

Sele zdaj se je začel Julijan kesati zločina, ki ga je bil
storil. Naključje, ki ga je rešilo obupa, je povzročilo, da je
šele v tistem trenutku prenehalo stanje telesne razdraženosti
in polblaznosti, v katerem je bil odpotoval iz Pariza v
Verrieres.

Njegove solze so vrele iz plemenitega vira; o obsodbi,
ki ga je čakala, ni mogel imeti nikakršnih dvomov.

»Torej bo živela!« si je ponavljal... »Živela bo, da mi
odpusti in me ljubi...«

Ko ga je ječar naslednjega jutra zelo pozno zbudil, mu
je dejal:

»Imeti morate res imenitno srce, gospod Julijan. Že dva¬
krat sem bil tu, pa vas nisem hotel buditi. Tu imate dve
steklenici izvrstnega vina, ki vam ga pošilja gospod Maslon,
naš župnik.«

»Kaj? Ta malopridnež je še zmerom tukaj?« je vprašal
Julijan.

»Da, gospod,« je odvrnil ječar s pritajenim glasom, »am¬
pak ne govorite tako glasno; to bi vam utegnilo škodovati.«

Julijan se je od srca zasmejal.

»Kakor je z mojimi stvarmi, prijatelj, mi samo vi še
lahko škodujete, če nehate biti dobri in človeški. Plačani
boste dobro,« je nadaljeval spet z ukazovalnim glasom, ki
ga je nemudoma podprl z rumenim zlatnikom.

460

Noiroud je znova prav podrobno pripovedoval, kar je
bil izvedel o gospe Renalovi; ni pa omenil obiska gospodične
Elize.

Ječar je bil neizmerno nizkoten in klečeplazen človek.
Julijanu je šinila v glavo misel: »Ta nerodni velikan mogoče
zasluži tristo ali štiristo frankov, zakaj njegova ječa je slabo
obiskana; jaz mu lahko zagotovim deset tisoč frankov, če
bi hotel pobegniti z menoj v Švico... Samo prepričati ga,
da mislim pošteno, bo težko.« Misel, da se bo moral dolgo
pogajati s tako podlim človekom, je navdala Julijana s stu¬
dom in začel je misliti na druge stvari.

Zvečer pa je bilo že prepozno. Opolnoči je prišel ponj
poštni voz. Z orožniki, ki so ga spremljali, je bil prav za¬
dovoljen. Ko je proti jutru dospel v besangonsko ječo, so
bili tam prav dobri z njim. Nastanili so ga v zgornjem nad¬
stropju nekega gotskega stolpa. Po zidavi je sodil, da je iz
začetka XIV. stoletja; občudoval je dražljivo ljubkost in lah¬
kotnost sloga. Skozi ozko odprtino med zidovoma na koncu
dolgega dvorišča se mu je odpiral košček prekrasnega raz¬
gleda.

Naslednjega dne je bilo zasliševanje, nato pa so ga več
dni pustili pri miru. Njegova duša je bila spokojna. Svojo
zadevo je presojal zelo preprosto: »Ubijal sem, zato moram
umreti.«

Misel se mu ni dalje mudila pri tem vprašanju. Sodba,
neprijetnost, da se bo moral pokazati v javnosti, zagovor,
vse to so bile po njegovem mnenju majhne zoprnosti, dolgo¬
časni obredi, na katere bo imel čas misliti, ko bodo stopile
predenj. Tudi z mislijo na smrt se ni nič bolj ukvarjal.
»O tem bom premišljal po sodbi,« si je dejal. Življenje mu
ni bilo prav nič dolgočasno; vse stvari je presojal z novega
vidika, ker ni bilo v njem več častihlepja. Le redkokdaj je
pomislil na gospodično La Molovo. Dosti mu je dalo opra¬
viti kesanje, ki mu je pogosto priklicalo pred oči podobo
gospe Renalove, posebno v nočni tišini, ki jo je v visokem
stolpu motilo le petje jezerske kanje.

Hvalil je nebesa, da je ni smrtno ranil. »Čudno!« je dejal
sam pri sebi; »mislil sem, da je s svojim pismom gospodu
La Molu za zmerom uničila mojo bodočo srečo; zdaj pa, ko
še ni minilo niti štirinajst dni, odkar je bilo napisano, ne
mislim več na nič, kar me je takrat zanimalo... Dva ali tri

461

tisoč frankov na leto, pa bi živel mirno v kakšnem gorskem
kraju, na primer v Vergyju ... Takrat sem bil srečen. Svoje
sreče pa se nisem zavedal.«

Prišli pa so tudi trenutki, ko je skočil s svojega stola.
»Če bi bil gospo Renalovo smrtno ranil, bi si končal živ¬
ljenje ... Ta gotovost mi je potrebna, da me ni groza samega
sebe.

Končati si življenje, to je tisto veliko vprašanje,« si
je mislil.

»Ti sodniki, ki so taki dlakocepci, in ki so tako divji
na ubogega obtoženca, da bi dali obesiti tudi najboljšega
državljana, če bi si s tem zaslužili križec... Umaknil bi se
njihovi oblasti, njihovim v slabi francoščini povedanim ža¬
litvam, ki jim bodo tukajšnji časopisi dali ime zgovornost_

Lahko živim približno še pet ali šest tednov... Končati
si življenje! Ne, pri moji veri, da ne!« si je dejal nekaj dni
pozneje; »Napoleon je živel...

Sicer pa je moje življenje prijetno; to bivališče je mirno,
nikakršnih neprijetnosti nimam tu,« je dostavil smeje se in
začel sestavljati seznam knjig, ki jih je hotel naročiti iz
Pariza.

462

LXVII

SREDNJEVEŠKI STOLP

Prijateljev grob.

Sterne

Na hodniku je zaslišal glasen hrup; ob tisti uri navadno
niso prihajali k njemu v ječo. Jezerska kanja je vrešče od¬
letela, vrata so se odprla in v objem se mu je ves drhteč,
s palico v roki, vrgel častitljivi župnik Chelan.

»Ah, moj Bog! Kaj je mogoče, dete moje... Zverina,
hi moral pravzaprav reči.«

Dobri starček ni mogel dostaviti nobene besede. Julijan
se je bal, da bo padel. Peljati ga je moral na stol. Roka
časa se je bila spustila z vso svojo težo na moža, ki je bil
nekoč tako močan. Julijanu se je zdelo, da vidi le še nje¬
govo senco.

Ko je spet prišel do sape, je nadaljeval: »Šele predvče¬
rajšnjim sem dobil vaše pismo iz Strasbourga s petsto franki
za verriereske ubožce; prinesli so mi ga v gore, v Liveru,
kjer živim v miru pri svojem nečaku Ivanu. Včeraj pa izvem
za katastrofo... O Bog! Kaj je to mogoče?« In starček ni
več jokal; njegov obraz je bil prazen; pristavil je brez misli:
»Svojih petsto frankov boste potrebovali, prinesel sem vam
jih nazaj.«

»Jaz potrebujem samo vas, vaše navzočnosti, oče moj!«
je vzkliknil Julijan ganjeno. »Sicer pa imam še denarja.«

Ampak dobiti ni mogel nikakršnega pametnega odgo¬
vora več. Tu in tam se je iz Chelanovih oči prikradla solza,
ki je tiho zdrknila po njegovem licu; potem je zrl v Juli¬
jana in bil je kakor omamljen, ko ga je ta prijel za roke
in jih nesel k svojim ustnicam. Njegov nekdaj tako živahni
obraz, ki je tako odločno izražal najplemenitejša čustva, je
bil zdaj čisto brezizrazen. Kmalu je prišel ponj nekakšen
kmečki človek. »Ne smemo ga preveč utruditi,« je rekel
Julijanu, ki je takoj vedel, da je to Chelanov nečak. Po tem

463

obisku se je Julijan počutil neizmerno nesrečnega, ampak
jokati ni mogel. Vse se mu je zdelo žalostno; nikjer ni bilo
tolažbe; čutil je, da mu je srce v prsih oledenelo.

To je bil najkrutejši trenutek, kar jih je bil občutil po
zločinu. Videl je smrt v vsej njeni grdi goloti. Vse njegove
varljive sanje o veličini duha in plemenitosti so se razpršile
kakor oblak pred nevihto.

To strašno stanje je trajalo več ur. Po taki duševni za¬
strupitvi je treba telesnih zdravil in šampanjca. Ampak Ju¬
lijan bi se bil štel za strahopetneža, če bi se bil zatekel
k njim. Proti večeru, ko je bil ves ta strašni dan hodil gor
in dol po svojem ozkem stolpu, je vzkliknil: »Kako sem
bedast! Samo v primeru, da bi moral umreti kakor vsak drug
človek, bi me moral pogled na ubogega starca tako strašno
razžalostiti; mene pa bo nagla smrt v cvetu let obvarovala
takšnega klavrnega propadanja.«

Vse modrovanje pa ni nič pomagalo; Julijan je bil po
tem obisku ganjen kakor kakšno malodušno bitje in zato
je bil nesrečen.

V njem ni bilo nič več robatega in veličastnega, nobene
rimljanske kreposti več; smrt se mu je zdaj kazala kot
nekaj zelo vzvišenega in ne več tako lahkega.

»To bo moj toplomer,« si je dejal. »Nocoj sem deset sto¬
pinj pod tisto višino poguma, ki bi me moral spremljati
pod giljotino. Davi sem ta pogum še imel. Sicer pa, kaj
zato? Da se mi le povrne v trenutku, ko mi bo potreben.«
Ta domislica o toplomeru ga je zabavala in ga slednjič ne¬
koliko razvedrila.

Ko se je naslednjega jutra zbudil, se je sramoval prejš¬
njega dneva. »Moja sreča, moj mir sta v nevarnosti.« Malo
je manjkalo, da se ni odločil pisati državnemu tožilcu in ga
prositi, naj ne puste nikogar več k njemu. »In Fouque?«
se je domislil. »Če se odloči, da pride v Besangon, kako bi
mu bilo hudo!«

Mogoče že dva meseca ni bil pomislil na Fouqueja.
»V Strasbourgu sem bil pravi tepec; moje misli niso segale
prek ovratnika moje suknje.« Pogosto se je predajal spo¬
minom na Fouqueja in bil je še bolj ganjen. Razburjeno je
hodil po ječi. »Zdaj sem odločno dvajset stopinj pod črto
smrti... Če pojde ta slabost tako naprej, je bolje, da se

464

usmrtim. Kakšna radost za razne Maslone in Valenode, če
umrem kot slabič!«

Fouque je prišel; preprosti, dobri mož je bil od žalosti
ves iz sebe. Njegova edina misel, če je sploh katero imel,
je bila, da bi prodal vse svoje imetje, podkupil ječarja in
rešil Julijana. Govoril mu je na dolgo o Lavaleitovem begu.

»Tvoje besede me bolijo,« mu je odvrnil Julijan; »La-
valette je bil nedolžen, jaz pa sem kriv. Nehote me spo¬
minjaš razlike...

Ampak, ali je res? Kaj! Ti da bi prodal vse svoje imetje?«
je neverno dejal Julijan, ki se mu je v trenutku spet vrnila
nezaupljivost, in ga vprašujoče gledal.

Vesel, da mu je prijatelj slednjič odgovoril na misel, ki
ga je vsega prevzemala, mu je Fouque začel na dolgo in
natanko pripovedovati, koliko bi dobil za ta ali oni kos
zemljišča.

»Kakšna plemenitost za podeželskega posestnika!« je po¬
mislil Julijan. »Koliko varčevanja, koliko malenkostnega sti¬
skanja, ki sem pri njem zardeval, ko sem ga opazoval, bi
zdaj žrtvoval zame! Nobeden tistih mladih ljudi, ki sem
jih videl v La Molovem dvorcu in ki berejo Reneja,  ne bi
imel njegovih smešnih lastnosti; toda kateri tistih lepih Pa¬
rižanov bi bil zmožen takšne žrtve? Mogoče kateri izmed
prav mladih, ki je obogatel s kakšno dediščino in ki še ne
zna ceniti denarja.«

Vse napake, ki jih je delal Fouque v francoščini, vse
njegove nerodne kretnje, vse je nekam izginilo, in Julijan
se mu je vrgel v objem. Nikoli še ni podeželje v primeri
s Parizom prejelo lepšega priznanja. Fouque, ki je bil pre¬
srečen zaradi trenutnega navdušenja, ki ga je bral v prija¬
teljevih očeh, je v njem videl privoljenje k begu.

To doživetje vzvišene požrtvovalnosti je Julijanu vrnilo
vso moč, ki mu jo je bil vzel pogled na abbeja Chelana. Bil
je še zelo mlad, ampak po mojem mnenju je bilo v njem
dobro jedro. Namesto da bi se bil iz rahločutnega človeka
razvil v zvijačneža, kakor večina ljudi, bi bil s starostjo po¬
stal dovzeten za nežna čustva; ozdravljen bi bil svoje blazne
nezaupljivosti... Pa čemu vsa ta prazna prerokovanja?

Zasliševanja so bila zmeraj bolj pogosta, čeprav si je Ju¬
lijan prizadeval, da bi s svojimi odgovori stvar čimbolj skraj¬
šal. »Ubijal sem ali vsaj hotel sem ubiti s premislekom,« je

30 Rdeče in črno

465

ponavljal sleherni dan. Ampak sodnik je bil predvsem dlako¬
cepec. Julijanove izjave nikakor niso skrajšale zasliševanja;
sodnik se je počutil prizadetega v svojem samoljubju. Juli¬
jan ni vedel, da so ga hoteli premestiti v neko strahotno tem¬
nico in da se je imel zahvaliti le Fouquejevim prizadevanjem,
da so ga pustili v njegovi prijazni, osemdeset stopnic visoki
sobi.

Abbe Frilair je bil eden izmed tistih vplivnih mož, ki so
pri Fouqueju naročali drva za kurjavo. Dobremu trgovcu se
je posrečilo, da je prišel prav do vsemogočnega velikega vi¬
karja. Bil je nepopisno vzradoščen, ko mu je Frilair naznanil,
da so ga ganile Julijanove dobre lastnosti in usluge, ki jih je
bil nekdaj izkazal semenišču, in da ga namerava priporočiti
sodnikom. Fouqueju je zasijalo upanje, da reši svojega pri¬
jatelja; ko je odhajal, se je vrgel na tla in prosil velikega
vikarja, naj sprejme deset zlatnikov za maše, da bi bil obto¬
ženec oproščen.

Fouque se je hudo zmotil. Frilair ni bil kakšen Valenod.
Odklonil je in dobremu kmetu celo namignil, da bi storil
bolje, če bi obdržal svoj denar. Ko je videl, da ne more go¬
voriti jasno, ne da bi bil obenem nepreviden, mu je svetoval,
naj podari vsoto kot miloščino za uboge jetnike, ki so v res¬
nici trpeli pomanjkanje vsega.

»Ta Julijan je čudno bitje,« si je mislil Frilair; »njegovo
dejanje mi je nerazumljivo, čeprav zame ne bi smelo biti nič
nerazumljivega... Mogoče pa bomo lahko iz njega napravili
mučenika... V vsakem primeru moram priti stvari do dna;
mogoče bom našel priložnost, da oplašim gospo Renalovo, ki
me prav nič ne spoštuje, oziroma me v bistvu sovraži. Mogoče
najdem pri vsem tem sredstvo, da dosežem slovesno spravo z
La Molom, ki je nekam naklonjen temu malemu semenišč-
niku.«

Poravnava v pravdi je bila podpisana nekaj tednov poprej
in abbe Pirard je bil odšel v Besangon. Ob tej priložnosti ni
bil pozabil govoriti o Julijanovem skrivnostnem rojstvu in
to prav tistega dne, ko je hotel nesrečnež v verriereski cerkvi
umoriti gospo Renalovo.

Julijan je videl pred seboj samo še en neprijeten dogodek,
ki ga je ločil od smrti, in sicer obisk svojega očeta. Posveto¬
val se je s Fouquejem, ali ne bi kazalo pisati državnemu to-

466

žilcu, da bi ga oprostili vseli obiskov. Ta odpor do snidenja
z rodnim očetom, in to v takem trenutku, je zadel poštenega,
preprostega lesnega trgovca globoko v srce.

Zazdelo se mu je, da razume, zakaj toliko ljudi strastno
sovraži njegovega prijatelja. Iz spoštovanja do njegove ne¬
sreče pa je prikril svoja čustva.

»Vsekakor bi taka stroga odredba ne veljala za tvojega
■očeta,« mu je odvrnil hladno.

V>*

467

LXYIII

MOGOČEN ČLOVEK

V njeni hoji je toliko skrivnostnega, v
njeni postavi toliko elegance! Kdo neki je?

Schiller

Naslednjega dne so se vrata stolpa navsezgodaj odprla.
Julijan se je sunkoma zbudil in skočil iz postelje.

»Ah, moj bog!« je pomislil, »gotovo je moj oče. Kakšen
neprijeten prizor!«

V tistem trenutku pa se mu je že vrgla v objem v kme¬
tico preoblečena ženska; le s težavo jo je prepoznal. Bila je
gospodična La Molova.

»Hudobnež, šele iz tvojega pisma sem izvedela, kje si.
O tem, kar imenuješ svoj zločin in kar je samo plemenito
maščevanje, ki mi dokazuje vso blagorodnost srca, ki bije v
tvojih prsih, pa sem izvedela šele v Verrieresu ...«

Kljub vsem pomislekom proti gospodični La Molovi, ki
pa si jih Julijan ni do kraja priznaval, se mu je zdela
vendar čudovito lepa. Kako ne bi videl v njenem početju in
v njenih besedah plemenitega, nesebičnega čustva, vzvišenega
nad vse, česar bi bila zmožna malenkostna in nizkotna duša?
Še zmeraj se mu je zdelo, da ljubi kraljico, in čez nekaj tre¬
nutkov ji je rekel z glasom, iz katerega je zvenela redka ple¬
menitost misli:

»V duhu sem si naslikal zelo jasno sliko bodočnosti. Po
svoji smrti sem vas v mislih omožil z gospodom Croisenoi-
som, ki bi se poročil z vdovo. Plemenita, toda nekoliko ro¬
mantična duša ljubke vdove bi se po prvi osuplosti nad ne¬
navadnim, zanjo velikim in tragičnim dogodkom, povrnila
k češčenju vsakdanje previdnosti; blagovolila bi priznati
zelo stvarno vrednost mladega markiza. Vdali bi se v to, da
bi vas osrečevalo tisto, kar je sreča vseh drugih ljudi: ugled,
bogastvo, odlični stan...  Draga Matilda, vaš prihod v Be-
san^on pa, če mu pridejo na sled, bo smrten udarec za go-

468

spoda La Mola, in tega si ne bom nikoli odpustil. Toliko hu¬
dega sem mu že prizadel! Akademik bo rekel, da je grel
kačo na svojih prsih.«

»Priznati moram, da nisem pričakovala toliko hladnega
razuma, toliko skrbi za bodočnost,« je odgovorila gospodična
La Molova napol ogorčeno. »Moja sobarica, ki je skoraj tako
previdna kakor vi, je vzela zase potni list in potovala sem pod
imenom gospe Micheletove.«

»In gospa Micheletova je prišla kar tako zlahka do mene?«

»Ah, ti si še vedno tisti nadvsakdanji človek, tisti, ki sem
ga odlikovala! Najprej sem ponudila nekemu sodniškemu
tajniku, ki je trdil, da je moj vstop v ta stolp docela ne¬
mogoč, sto frankov. Ko pa je poštenjak prejel denar, sem
morala čakati. Imel je razne pomisleke; bala sem se že, da
me hoče okrasti...« Matilda je umolknila.

»No, in?« je vprašal Julijan.

»Ne bodi hud, Julijanček,« mu je rekla in ga poljubila;
»povedati sem morala tajniku svoje ime, kajti imel me je za
mlado pariško delavko, ki je zaljubljena v lepega Julijana ...
Res, tako je rekel. Prisegla sem mu, da sem tvoja žena, in
dobila bom dovoljenje, da te smem vsak dan obiskati.«

»Blaznost je popolna,« je pomislil Julijan, »ampak nisem
je mogel preprečiti. Navsezadnje pa je La Mole tako velik
gospod, da bo javno mnenje že našlo kak izgovor za mladega
polkovnika, ki se bo poročil s to očarljivo vdovo. Moja smrt
bo vse prekrila.« In s slastjo se je predal Matildini ljubezni;
v njej je bilo brezumje, velikodušje, vse, kar le more biti ne¬
navadnega. Predlagala mu je prav resno, da se skupaj usmr¬
tita.

Po prvih izbruhih, ko se je bila nasitila sreče, da ima Juli¬
jana pri sebi, se je njene duše nenadoma lotila živa radoved¬
nost. Izpraševala je svojega ljubčka in prišla do sklepa, da
je še vse drugačen, kot si ga je bila slikala. Zdelo se ji je, da
je vstal od mrtvih Bonifacij de La Mole, samo še bolj junaški.

Matilda je hodila okrog prvih odvetnikov v deželi in jih
dobesedno žalila, ker jim je preveč očitno ponujala denarja;
nazadnje pa so ga vendarle sprejeli.

Kmalu je prišla do spoznanja, da je v dvomljivih ali pa
zelo važnih zadevah v Besangonu vse odvisno od abbeja
Frilaira.

469

Pod skromnim imenom gospe Micheletove je sprva na¬
letela na poti k vsemogočnemu kongreganistu na nepremost¬
ljive težave. V mestu pa se je že razširila govorica o krasoti
mlade modistke, ki je blazno zaljubljena v mladega abbeja
Julijana Sorela in ki je prišla iz Pariza v Besangon, da bi ga
tolažila.

Matilda je sama peš tekala po besangonskih ulicah; upala
je, da je ne bodo prepoznali. Vsekakor se ji je zdelo, da ne
bo odveč in da utegne koristiti Julijanovi stvari, če napravi
na ljudstvo globok vtis. V svojem brezumju je premišljala o
tem, da bi naščuvala ljudstvo, da bi rešilo Julijana, ko bo
šel v smrt. Gospodična La Molova je bila prepričana, da je
oblečena preprosto, kakor se spodobi ženski, ki trpi; v resnici
pa je bila oblečena tako, da so se pogledi vseh obračali vanjo.

V Besangonu je bila predmet splošne pozornosti, ko je po
osmih dneh moledovanja dosegla, da jo je Frilair blagovolil
sprejeti.

Naj je bil njen pogum še tako velik, v njeni duši so bile
misli na vplivnega kongreganista in na njegovo brezdanje,
previdno zločinstvo tako neločljivo povezane, da je trepetala,
ko je pozvonila na vratih škofije. Noge so jo komaj nosile,
ko se je vzpenjala po stopnicah, ki so vodile do stanovanja
prvega velikega vikarja. V samotnem škofijskem dvorcu jo
je spreletaval mraz. »Lahko se mi zgodi, da sedem v na¬
slanjač, da me ta zgrabi za roke, in da kam izginem. Koga bo
mogla moja sobarica vprašati po meni? Orožniški načelnik
se bo pač varoval, da bi posegel v to stvar... Osamljena sem
v tem velikem mestu!«

Ko je stopila v stanovanje, je bila gospodična La Molova
že na prvi pogled pomirjena. Odprl ji je lakaj v zelo gospo¬
ski livreji. Salon, kjer je morala čakati, je kazal tisto okusno
in nevsiljivo razkošje, ki je tako različno od surovega baha-
štva in ki ga najdemo v Parizu samo v najboljših hišah. Brž
ko je zagledala gospoda Frilaira, ki se ji je bližal z očetov¬
skim izrazom, so ji skopnele vse misli na kakšen krvav zločin.
Na njegovem lepem obrazu ni odkrila niti sence tiste odločne
in nekoliko divje krepostnosti, ki je v pariški družbi tako
zelo nepriljubljena. Rahel smehljaj, ki je oživljal poteze sve¬
čenika, ki je bil neomejen vladar v Besangonu, je pričal o
človeku iz dobre družbe, o izobraženem prelatu, spretnem
upravniku. Matilda je imela občutek, da je v Parizu.

470

Frilairu je zadostovalo le nekaj trenutkov in že je pri¬
pravil Matildo do tega, da je priznala, da je hči njegovega
mogočnega nasprotnika, markiza de La Mola.

»Res nisem gospa Micheletova,« je dejala z vsem priro¬
jenim ponosom, ki ji ga ni bilo več treba zatajevati, »in to
mi ni težko priznati, kajti prišla sem, gospod, da se z vami
posvetujem o tem, kako bi dali gospodu de La Vernayu mož¬
nost, da pobegne; predvsem je kriv samo trenutne zasleplje¬
nosti; ženska, ki je nanjo streljal, se počuti prav dobro. Dru¬
gič, imam takoj na razpolago petdeset tisoč frankov, da pod¬
kupim podrejene osebe, zavezujem pa se za dvojno vsoto. In
slednjič bo moja in moje rodbine hvaležnost dovolj velika,
da nam bo možno storiti vse za tistega, ki bo rešil gospoda
de La Yernaya.«

Frilaira je to ime vidno osupnilo. Matilda mu je pokazala
več pisem vojnega ministra, naslovljenih na gospoda Julijana
Sorela de la Vernaya.

»Vidite torej, gospod, da je moj oče prevzel skrb za nje¬
govo bodočnost. Poročila sem se z njim na skrivaj; moj oče
je želel, da moj mož doseže stopnjo višjega častnika, preden
bi objavil to za dekle iz La Molovega rodu nekoliko čudno
možitev.«

Matilda je opazila, da se je izraz dobrosrčnosti in ljubez¬
nive veselosti naglo umikal, čim važnejša so bila odkritja, ki
jih je Frilair slišal. Z obraza se mu je brala pretkanost, po¬
mešana z globoko hinavščino.

Abbe je nekoliko dvomil; počasi je znova in znova pre¬
biral uradne listine.

»Kaj bi se dalo iztisniti iz teh nenavadnih zaupnih izjav?«
je pomislil. »Mahoma sem torej stopil v najožje stike s pri¬
jateljico slavne maršalke de Fervaquesove, vsemogočne ne¬
čakinje prevzvišenega škofa ***, s čigar pomočjo doseže
človek v Franciji škofovsko čast.

Kar sem zrl pred seboj v daljni bodočnosti, nenadoma
vstaja tik pred menoj. To me lahko privede do uresničenja
vseh mojih želja.«

Matilda se je sprva ustrašila nagle spremembe na obrazu
tega tako mogočnega človeka, ki je bila z njim sama v od¬
daljenem stanovanju. »Ah, kaj!« si je rekla takoj nato, »naj¬
večja smola bi bila pač, če ne bi bila napravila nikakršnega

471

vtisa na tega hladnega, sebičnega duhovnika, sitega moči in
uživanja.«

Omamljen od naglega in nepričakovanega upanja na ško¬
fovski stolec, ki se je odpiralo pred njegovimi očmi, in pre¬
senečen nad Matildinimi duhovnimi sposobnostmi, se je Fri-
lair za trenutek spozabil. Gospodična La Molova je videla,
da se je malone vrgel k njenim nogam, častihlepen in razgret,
da je kar trepetal od razburjenosti.

»Vse se jasni,« je pomislila; »prijateljica gospe Fervaque-
sove ima tukaj vse možnosti.« Kljub še zelo bolečemu čustvu
ljubosumnosti je imela toliko poguma, da je pojasnila, da je
Julijan maršalkin ožji prijatelj in da se je skoraj sleherni
dan pri njej srečeval s prevzvišenim škofom ***.

»Če bi med velikaši tega okraja izžrebali štirikrat ali pet¬
krat po vrsti seznam šestintridesetih porotnikov,« je dejal ve¬
liki vikar z ostrim pogledom častihlepja in poudarjajoč vsako
besedo, »bi moral imeti posebno smolo, če bi ne naštel v vsakem
seznamu po osem do deset svojih prijateljev, in sicer najbolj
prebrisanih iz vse družbe. Skoraj vedno bom imel večino, da,
še več, celo tedaj, če bi ga bilo treba obsoditi; vidite torej,
gospodična, kako lahko mi bo šele doseči oprostitev...«

Nenadoma je abbe umolknil kakor osupel nad zvokom
svojih besed; priznaval je stvari, ki jih človek nikoli ne pri¬
poveduje nepoklicanim.

Pa tudi on je zadel Matildo v živo, ko ji je povedal, da
v Julijanovi nenavadni zgodbi vzbuja pri besan^onski družbi
največje presenečenje in zanimanje okoliščina, da je bil nekoč
Julijan vzbudil v gospe Renalovi veliko strast, ki jo je dolgo
delil z njo. Frilair je prav lahko opazil skrajno zmedenost,
ki jo je vzbudilo njegovo pripovedovanje.

»Jo že imam!« je pomislil; »to je slednjič sredstvo, s ka¬
terim bom lahko vodil to tako odločno osebico; bal sem se že,
da se mi to ne bo posrečilo.« Odlična zunanjost, ki je pričala,
da je ni mogoče tako lahko voditi, je v njegovih očeh po¬
dvojila čar izredne lepotice, ki je skoraj ponižno stala pred
njim. Vrnila se mu je vsa hladnokrvnost in prav nič ni po¬
mišljal, da ne bi sukal bodala v srcu svoje žrtve.

»Po vsem tem ne bi bil prav nič iznenaden,« ji je dejal
na videz lahkotno, »če bi izvedeli, da je Sorel iz ljubosum¬
nosti streljal na žensko, ki jo je nekdaj tako silno ljubil in ki
je še zmeraj prav prijetne zunanjosti. V zadnjem času je

472

prav mnogo občevala z nekim abbejem Marquinotom iz Di-
jona, nekakšnim janzenistom brez morale, kakršni so vsi jan¬
zenisti.«

Frilair je z naslado in po mili volji mučil srce lepega
dekleta, katerega šibko stran je bil odkril.

»Zakaj naj bi si bil gospod Sorel izbral cerkev, če ne
zato, ker je prav v tistem trenutku njegov tekmec tam bral
mašo?« je dejal in zapičil svoje plameneče oči v Matildine.
»Temu srečnemu človeku, ki ima tako ljubeznivo pokrovite¬
ljico v vas, gospodična, priznavajo vsi izredne duhovne spo¬
sobnosti, še več pa spretnosti. Kaj bi bilo zanj enostavnejšega
kot skriti se na Renatovih vrtovih, ki jih tako dobro pozna?
Tam bi bil prav lahko ubil žensko, ki je bil nanjo ljubosumen,
in bil bi skorajda brez skrbi, da bi ga kdo videl, prijel ali
osumil.«

Ta na videz tako pravilen sklep je Matildo docela zbegal.
Njena ponosna duša, ki pa je bila prenasičena s tisto pu¬
ščobno opreznostjo, ki velja v visoki družbi za zvesto sliko
človeškega srca, ni bila ustvarjena tako, da bi takoj razumela
srečo, ki je v tem, da se požvižgamo na opreznost, in ki jo
strastna duša tako živo občuti. V pariških visokih družbenih
krogih, kjer je bila živela Matilda, se strast le prav redko¬
kdaj lahko otrese opreznosti, in če kdo skoči z okna, skoči iz
petega nadstropja.

Slednjič si je bil abbe Frilair v svesti svoje moči. Na¬
mignil je Matildi (brez dvoma je lagal), da lahko po svoji
volji razpolaga z državnim tožilcem, ki je imel nalogo, da
vodi obtožbo zoper Julijana.

Ko bo žreb dotočil šestintrideset porotnikov za zasedanje,
je nameraval neposredno in osebno napraviti vse potrebne
korake vsaj pri tridesetih porotnikih.

Če se ne bi bila zdela Matilda Frilairu tako topa, bi bil
govoril z njo tako jasno šele pri petem ali šestem sestanku.

473

LXIX

SPLETKA

Castres, 1676. — Pravkar je v sosednji
hiši brat ubil svojo sestro; ta plemič je bil
že kriv nekega umora. Njegov oče, ki je
dal naskrivaj razdeliti petsto tolarjev med
sodnike, mu je rešil življenje.

Locke,  »Potovanje po Franciju

Ko je prišla Matilda iz škofije, se ni niti najmanj po¬
mišljala poslati gospe Fervaquesovi sla; niti za sekundo je
ni zadrževal strah, da bi se osramotila. Rotila je svojo tek¬
mico, naj dobi za gospoda Frilaira pismo, ki bi ga v celoti
napisala roka prevzvišenega škofa ***. Šla je tako daleč, da
jo je celo prosila, naj sama prihiti v Besamjon. To je bilo
zares junaško dejanje pri tako ljubosumni in ponosni ženski.

Na Fouquejev nasvet je bila tako previdna, da Julijanu
ni pripovedovala o svojih ukrepih. Njena navzočnost ga je že
tako dovolj vznemirjala. Zdaj ko se mu je bližala smrt, je bil
večji poštenjak kot prej v življenju; očital si je marsikaj, ne
samo glede La Mola, ampak tudi glede Matilde.

»Ta je lepa!« si je govoril; »v njeni navzočnosti imam tre¬
nutke raztresenosti in celo dolgega časa. Žrtvuje se zame, jaz
pa ji to tako plačujem! Ali sem mogoče slab človek?« Ko je
bil še častihlepen, bi ga bilo to vprašanje kaj malo zanimalo;
takrat je bil v njegovih očeh neuspeh edina sramota.

V Matildini družbi je imel tem večjega moralnega mačka,
ker je prav zdaj vzbujal v njej nadvse čudovito in brezumno
strast. Govorila je samo o nenavadnih žrtvah, na katere je
bila pripravljena, da ga reši.

Zanesena od čustva, ki je bila nanj ponosna in kateremu
se je morala umakniti vsa njena ošabnost, ni hotela zamuditi
niti enega samega trenutka svojega življenja, da ga ne bi
izpolnila s kakšnim nenavadnim dejanjem. Najbolj drzni,
zanjo najbolj nevarni načrti so napolnjevali njene dolge po-

474

govore z Julijanom. Ječarji, ki jih je bila bogato podkupila,
so ji pustili, da je v ječi lahko počela, kar je hotela. Matil-
dine misli se niso omejevale samo na žrtvovanje dobrega
imena; bilo ji je prav malo mar, če bi bila tudi vsa družba
izvedela za njeno stanje. Da bi se vrgla na kolena pred
drvečo kraljevo kočijo in prosila milosti za Julijana in s tem
vzbudila kraljevo pozornost, tudi če bi tisočkrat tvegala, da
jo kočija povozi, je bilo še najmanj, o čemer je sanjala njena
vzburkana in drzna domišljija. Bila je prepričana, da bo
s pomočjo svojih prijateljev, ki so bili blizu kraljevi osebi,
lahko našla dostop v zasebne predele saint-cloudskega parka.

Julijan je imel občutek, da ni vreden tolikšne vdanosti;
pravzaprav pa je bil že sit vsega tega junaštva. Nedvomno
bi bil bolj dovzeten za preprosto, naravno, skoraj boječo lju¬
bezen; nasprotno pa je Matildini ponosni duši zmerom bila
potrebna misel na nekakšno občinstvo, na druge.

Pri vseh svojih skrbeh, pri vsem svojem strahu za živ¬
ljenje svojega ljubčka, ki ga ni hotela preživeti, je občutila
skrivno potrebo, da bi v občinstvu s svojo čezmerno ljubez¬
nijo in s svojimi lepimi dejanji vzbujala začudenje in ob¬
čudovanje.

Julijana je začelo jeziti, da ga vse njeno junaštvo prav
nič ne gane. Kaj bi šele bilo, če bi vedel za vse blazne načrte,
ki je z njimi mučila dobrega, vdanega, ampak zelo treznega
in omejenega Fouqueja!

Dobremu možaku ni bilo jasno, kaj je graje vrednega na
Matildini vdanosti; kajti tudi on bi bil žrtoval vse svoje pre¬
moženje in izpostavil svoje življenje največji nevarnosti, da
bi rešil Julijana. Kar strmel je, ko je videl, koliko zlata
siplje Matilda med ljudi. Prve dni so vsote, ki jih je na ta
način razmetavala, vzbujale Fouquejevo spoštovanje, kajti
do denarja je gojil vse čaščenje podeželskega trgovca.

Končno pa je spoznal, da se načrti gospodične La Molove
le prepogosto spreminjajo, in v svoje veliko olajšanje je tudi
našel besedo graje, primerno za njen značaj, ki ga je tako
utrujal: bila je -»spremenljiva«.  Od te besede pa do vzdevka
lahkomiselnica,  ki pomeni na deželi največjo grajo, pa je le
korak.

»Čudno, da sem tako nedovzeten in neobčutljiv za to tako
globoko strast, ki jo razvnemam v njej,« je razmišljal Julijan
nekega dne, ko je Matilda odšla iz njegove ječe. »In pred

475

dvema mesecema sem jo oboževal! Bral sem, da bližajoča se
smrt zatre sleherno sebičnost; strašno pa je, če se človek po¬
čuti nehvaležnega in ne more na tem ničesar spremeniti. Ali
sem torej sebičnež?« In začel se je zaradi tega mučiti z naj¬
bolj ponižujočimi očitki.

Častihlepnost je bila v njegovem srcu mrtva; iz njenega
pepela pa je zdaj vzklila druga strast: imenoval jo je kesanje
nad tem, da je hotel usmrtiti gospo Renalovo.

V resnici pa je bil samo brezumno zaljubljen vanjo. Po¬
čutil se je neizmerno srečnega, kadar so ga pustili samega in
se mu ni bilo bati, da bi ga kdo prišel nadlegovat. Tako se
je lahko ves predajal spominu na srečne dni, ki jih je bil
preživel v Verrieresu ali v Vergyju. Najbolj neznatni dogodki
iz tistih prehitro minulih časov so ohranili nedotaknjeno sve¬
žost in očarljivost, ki se ji ni mogel upirati. Nikoli pa se ni
spomnil pariških uspehov; bili so mu zoprni.

To njegovo razpoloženje je od dne do dne raslo in Ma¬
tilda ga je v svoji ljubosumnosti delno spregledala. Prav
jasno je opažala, da se mora boriti zoper njegovo ljubezen do
samote. Včasih je strahoma spregovorila ime gospe Renalove.
Videla je, kako je Julijan vztrepetal. Odslej njena strast ni
imela ne meja ne mere.

»Če bo umrl, umrem tudi jaz,« si je ponavljala v najboljši
veri. »Kaj bi rekli v pariških salonih, če bi videli, da dekle
mojega stanu tako silno obožuje svojega ljubčka, ki je za¬
pisan smrti? Taka čustva so bila možna samo v časih davnih
junakov; v takšni ljubezni so utripala srca v dobi Karla IX.
in Henrika III.«

Ko je sredi najbolj strastnih izbruhov ljubezni pritiskala
Julijanovo glavo na svoje srce, jo je obhajala strašna misel:
»Kaj? Tej prekrasni glavi naj bo usojeno, da pade? Prav,«
je pristavila vsa goreča od junaštva, ki se je družilo z ob¬
čutkom sreče, »moje ustnice, ki jih pritiskam na njegove lepe
lase, bodo oledenele, preden bo minilo štiriindvajset ur po
njegovi smrti.«

Spomini na take trenutke junaštva in grozljive naslade
so jo oklepali v železne objeme. Misel na samomor, ki se
ljudje toliko ukvarjajo z njo in ki se doslej še ni bila dotak¬
nila njene ponosne duše, je zdaj našla pot vanjo in je kmalu
v njej neomejeno zavladala. »Ne, kri mojih dedov se še ni

476

ohladila, preden se je prelila vame,« si je s ponosom govorila
Matilda.

»Prositi vas moram neke milosti,« ji je dejal nekega dne
njen ljubimec; »pošljite svojega otroka na rejo v Verrieres;
gospa Renalova bo nadzorovala dojiljo.«

»Vaše besede so zelo trdosrčne...« In Matilda je preble¬
dela.

■ »Res je, odpusti mi, prosim te tisočkrat,« je vzkliknil Ju¬
lijan, ki se je zbudil iz svojih sanj, in jo krepko objel.

Ko ji je obrisal solze, je vnovič izrazil svojo misel, le da
je to storil bolj spretno. Dal je pogovoru smer otožne filo¬
zofije. Govoril je o bodočnosti, ki se bo tako kmalu pred njim
zaprla.

»Priznati je treba, draga prijateljica, da so strasti v na¬
šem življenju samo stvar naključja; ampak na to naključje
naletimo samo pri vzvišenih dušah... Smrt mojega sina bi
bila za vašo ponosno rodbino nazadnje samo sreča, in to
bodo podrejene osebe dobro uganile. Zanemarjanje bo usoda
tega otroka nesreče in sramote... Upam, da boste nekega
dne, ki ga ne maram že zdaj določiti, ki mu pa vendar po¬
gumno gledam v oči, ubogali moje poslednje priporočilo: po¬
ročili se boste z markizom Croisenoisom.«

»Kako? Onečaščena?«

»Onečaščenje se ne bo moglo prijeti imena, kakršno je
vaše. Vdova boste, vdova blazneža, in nič več. Se več vam
povem: nagib za moj zločin ni bil denar, zato v njem ne bo
sramote. Mogoče bo dotlej kakšen moder zakonodajalec kljub
pomislekom svojih sodobnikov dosegel, da bo smrtna kazen
odpravljena. In takrat se bo zaslišal kakšen prijateljski glas,
ki bo dejal, hoteč navesti primer: ,Glejte, prvi soprog go¬
spodične La Molove je bil blaznež, ni pa bil slab človek ali
zločinec. Nesmisel je bil, da so mu odsekali glavo...‘ Takrat
spomin name ne bo sramoten; vsaj čez nekaj časa ne ... Vaš
položaj v družbi, vaše bogastvo in, dovolite, da povem še to,
vaša duhovitost, bodo dvignili gospoda Croisenoisa, da bo,
ko bo vaš soprog, igral vlogo, ki je sam nikoli ne bi mogel
igrati. Odlikujeta ga samo visoko rojstvo in pogum, in ti dve
lastnosti, ki bi bili leta 1729 že sami po sebi merilo za do¬
vršenega človeka, sta stoletje pozneje samo še anahronizem
in vzbujata samo domišljavost. Danes je potrebno še vse kaj

477

drugega, če hoče kdo zavzemati prvo mesto med francosko
mladino.

Politični stranki, v katero boste porinili svojega soproga,
boste s svojim odločnim in podjetnim značajem prinesli ne¬
precenljivo pomoč. Lahko boste naslednica gospe Chevreu-
sove in gospe Longuevillove iz dobe Fronde... Do tedaj pa,
draga prijateljica, se bo nebeški ogenj, ki vas zdaj razvnema,
že nekoliko ohladil...

Dovolite, da vam povem še to,« je pristavil po dolgih
uvodnih stavkih; »čez petnajst let se vam bo zdela ljubezen,
ki ste jo bili občutili do mene, brezumje, ki se sicer da opra¬
vičiti, a je vendarle brezumje ...«

Nenadoma je umolknil in se zamislil. V njem je znova
vstala za Matildo tako žaljiva misel: »Čez petnajst let bo
gospa Renalova mojega sina oboževala, vi pa boste nanj po¬
zabili.«

478

LXX

SPOKOJNOST

Samo zato, ker sem bil prej neumen,
sem danes pameten. O filozof, ki vidiš
samo trenutnost, kako si kratkoviden!
Tvoje oko ni ustvarjeno, da bi zrlo pod¬
zemeljsko delo strasti.

Goethe

Ta pogovor je prekinilo novo zasliševanje, temu pa je
sledilo posvetovanje z odvetnikom, ki mu je bil zaupan za¬
govor. To so bili edini resnično neprijetni trenutki v Julija-
novem brezskrbnem življenju, polnem nežnih sanj.

»Za umor gre, premišljen umor,« je dejal Julijan sodniku
kakor odvetniku. »Prav žal mi je, gospoda,« je pristavil smeh¬
ljaje se, »ampak vajino delo je s tem skorajda opravljeno.«

»Nazadnje sem menda res pogumen, kakor kaže, bolj po¬
gumen kot ta dva možaka,« si je dejal Julijan, ko se mu je
posrečilo, da se ju je iznebil. »V tem dvoboju z nesrečnim
izidom, ki se bom z njim ukvarjal resno šele tistega dne, ko
se bom bil, vidita višek nesreče, grozoto vseh grozot.

Spoznal sem že hujšo nesrečo,« je dalje modroval Julijan
sam pri sebi. »Še vse drugače sem trpel na svojem prvem
potovanju v Strasbourg, ko sem mislil, da me je Matilda za¬
pustila ... Če pomislim, kako strastno sem si takrat želel teh
bližnjih, prisrčnih odnošajev, ki sem danes do njih tako hla¬
den ... Res, bolj srečen sem, kadar sem sam, kot takrat, ko
to tako lepo dekle deli z menoj mojo samoto ...«  Odvetnik,
reden in natančen človek, je sodil, da je Julijan blazen; z
javnostjo vred je bil prepričan, da mu je potisnila pištolo
v roke ljubosumnost. Nekega dne se je drznil Julijanu na¬
migniti, da bi bila ta okoliščina, najsi bo resnična ali ne,
odlično obrambno sredstvo. Obtoženec pa je v trenutku spet
pokazal vso svojo strastnost in osornost.

»Rotim vas, gospod,« je vzkliknil Julijan ves iz sebe, »pa¬
zite, da nikoli več ne izgovorite te ostudne laži, če vam je

479

življenje drago!« Previdni odvetnik se je za trenutek res zbal,
da bi ga utegnil ubiti.

Pripravljal je zagovor, zakaj bližal se je odločilni tre¬
nutek. Besan^on in vse okrožje, vse je govorilo samo o tej
sloviti zadevi. Julijan za te podrobnosti ni vedel, kajti prosil
je bil, naj mu nikar ničesar ne pripovedujejo o vsej zadevi.

Ko sta mu tistega dne Fouque in Matilda hotela praviti o
nekih govoricah, ki so bile po njunem mnenju prav ugodno
znamenje in ki so vzbujale upravičene upe, ju je Julijan
ustavil takoj pri prvi besedi.

»Pustita mi moje lepo življenje! Vajine malenkostne skrbi,
podrobnosti vajinega resničnega življenja, ki so mi bolj ali
manj zoprne, bi me vrgle iz nebes. Človek umre, kakor ve
in zna; jaz hočem misliti na smrt samo po svoje. Kaj mi mar
drugi?  Vsi moji odnošaji z drugimi  bodo v trenutku pre¬
trgani. Prosim vaju, ne govorita mi več o ljudeh; dovolj mi
je, da moram gledati sodnika in odvetnika.«

»Zares,« je dejal sam pri sebi, »zdi se, da mi je usojeno,
da umrem v sanjah. Neznatno bitje, kakršno sem jaz, bo brez
dvoma pozabljeno, preden mine štirinajst dni; bilo bi be¬
dasto, to je treba priznati, če bi hotelo igrati komedijo...

Vendar pa je čudno, da sem spoznal umetnost, kako naj
človek uživa življenje, šele zdaj, ko se moje življenje nagiblje
h koncu.«

Zadnje dni se je največ sprehajal po ozki terasi vrh stolpa
in kadil izvrstne cigare, ki je bila Matilda poslala ponje sla
na Holandsko; niti sanjalo se mu ni, da so vsak dan v mestu
čakali vsi daljnogledi, kdaj se pokaže. Njegova misel je bila
v Vergyju. S Fouquejem ni nikdar govoril o gospe Renalovi;
vendar pa mu je ta dvakrat ali trikrat omenil, da se naglo
popravlja, in te besede so mu odmevale v srcu.

Medtem ko je bil Julijan skoraj zmerom z vso svojo dušo
v deželi misli, se je Matilda ukvarjala z resničnostjo, kakor
se spodobi aristokratskemu srcu; posrečilo se ji je, da je ne¬
posredno dopisovanje med gospo Fervaquesovo in Frilairom
dozorelo do tolikšne zaupljivosti, da je bila že izgovorjena
velika beseda škofija.

Častiti prelat, ki je imel v rokah upravo cerkvenih po¬
sestev in cerkvena dostojanstva, je dodal nekemu pismu svoji
nečakinji pripombo: »Ubogi Sorel je pač samo zmešana glava;
upam, da nam ga vrnejo .«

480

Ko je Frilair zagledal te vrstice, je kar poskočil od veselja.
Ni dvomil, da bo Julijana rešil.

»Če ne bi bilo tega jakobinskega zakona, ki določa brez¬
končno število porotnikov in ki ima samo ta resnični namen,
da odvzame blagorodnim ljudem ves vpliv, bi bil porok za
ugodno sodbo,« je dejal Matildi na predvečer žrebanja šestin¬
tridesetih porotnikov. »Dosegel sem, da je bil oproščen žup¬
nik N...«

Na svoje veliko veselje je našel Frilair naslednjega dne
med imeni izžrebanih porotnikov pet besangonskih kongrega-
nistov in med tistimi, ki niso bili iz mesta, imena gospodov
Valenoda, Moiroda in Cholina. »Predvsem sem porok za teh
osem porotnikov,« je rekel Matildi. »Prvih pet so sami stroji;
Valenod je moj zaupnik; Moirod se ima ze vse, kar ima, za¬
hvaliti meni; Cholin pa je bedak, ki se vsega boji.«

Časopisi so oznanili po okrožju imena porotnikov in gospa
Renalova je na nepopisen strah svojega soproga hotela od¬
potovati v Besangon. Vse, kar je mogel Renal od nje doseči,
je bila obljuba, da ne bo šla iz postelje, da ne bi doživela ne¬
prijetnosti, da jo pokličejo za pričo. »Vi ne razumete mojega
položaja,« je dejal svoji ženi bivši verriereski župan, »jaz
sem zdaj liberalec, odpadnik, kakor pravijo; ni dvoma, da
bosta lopovski Valenod in Frilair pri državnem tožilcu in pri
sodnikih dosegla vse mogoče, kar mi utegne biti neljubo.«

Gospa Renalova se je brez težav vdala ukazom svojega
moža. »Če bi prišla pred poroto«, si je rekla, »bi bilo videti,
kakor da zahtevam maščevanje.«

Kljub vsem obljubam, ki jih je bila dala svojemu spoved¬
niku in svojemu možu, da bo pametna, je pisala takoj po
svojem prihodu v Besangon vsem šestintridesetim porotnikom
po vrsti:

»Na dan sodbe se ne bom pokazala, gospod, ker bi utegnila
biti moja navzočnost neugodna za stvar gospoda Sorela. Že¬
lim, iskreno želim samo eno na svetu, da bi bil oproščen.
Bodite prepričani, da bi strašna misel, da je bil zaradi mene
nedolžen človek poslan v smrt, zastrupila vse moje življenje,
kolikor mi ga še preostaja, in bi ga brez dvoma tudi skraj¬
šala. Kako bi ga mogli obsoditi na smrt, ko vendar jaz živim?
Ne, zares, družba nima pravice jemati življenja, zlasti ne
bitju, kakršno je Julijan Sorel. V Verrieresu vsi vedo, da je
imel trenutke zmedenosti. Ubogi mladenič ima sovražnike;

31 Rdeče in črno

481

vendar pa ga ni niti med njegovimi sovražniki (in koliko jih
ima!), ki bi dvomil o njegovih čudovitih zmožnostih in o nje¬
govem izrednem znanju. Mladenič, ki mu boste sodili, gospod,
ni navaden človek. Skoraj osemnajst mesecev smo ga vsi po¬
znali kot pobožnega, pametnega, pridnega človeka; ampak
dvakrat ali trikrat na leto ga pograbi silna otožnost, ki se
stopnjuje do zmedenosti. Vse verrieresko mesto, vsi naši so¬
sedje v Vergyju, kjer preživljamo poletni čas, vsa moja rod¬
bina, celo sam gospod podprefekt, vsi bodo lahko potrdili
njegovo zgledno pobožnost; vse sveto pismo zna na izust. Ali
bi si bil brezbožnež toliko let prizadeval, da bi se naučil svete
knjige? Moji sinovi bodo imeli čast, da vam izroče to pismo;
otroci so. Blagovolite jih izprašati gospod; povedali vam bodo
o tem mladem človeku vse podrobnosti, ki so morebiti še po¬
trebne, da vas prepričajo, kako nečloveško bi bilo, če bi bil
obsojen. S tem bi me ne maščevali, narobe, ubili bi me.

S čim bodo mogli njegovi sovražniki pobijati to dejstvo?
Rana, ta posledica njegove trenutne zmedenosti, ki so jo celo
moji otroci opažali pri svojem učitelju, je bila tako malo ne¬
varna, da mi je bilo mogoče prej kot po dveh mesecih priti
s pošto iz Verrieresa v Besangon. Če izvem, gospod, da le ko¬
ličkaj pomišljate, ali bi iztrgali nečloveškim zakonom moža,
ki je tako malo zakrivil, bom vstala s postelje, na katero me
priklepa edinole ukaz mojega soproga, in prišla, da se vam
vržem k nogam.

Izjavite, gospod, da premišljenosti dejanja ni mogoče ugo-
toviti, in ne bo si vam treba očitati, da ste prelili kri ne¬
dolžnega človeka ...«  in tako dalje.

482

LXXI

SODBA

Dežela se bo dolgo spominjala tega zna¬
menitega procesa. Zanimanje za obtoženca
je naraslo do razburjenja; njegov zločin je
bil sicer presenetljiv, ne pa krut. Pa tudi
če bi bil krut, ko pa je bil ta mladi mož
tako lep! Njegovo veliko, tako hitro pri¬
dobljeno bogastvo je ganjenost še poveče¬
valo. »Ali ga bodo obsodili?« so spraševale
ženske moške, svoje znance, in videti je
bilo, kako so prebledevale, ko so čakale
odgovora.

Sainte-Beuve

Slednjič je prišel dan, ki sta se ga gospa Renalova in
Matilda tako bali. Nenavadno mestno lice je njun strah še
podvojilo in še celo trdni Fouque ni ostal v svoji duši miren.
Ves okraj je bil prihitel v Besangon, da bi slišal sodbo v tej
romantični zgodbi.

Že nekaj dni ni bilo v prenočiščih nobenega prostora več.
Vse dame iz mesta so hotele biti navzoče pri razpravi; po
ulicah so glasno ponujali Julijanovo sliko, in tako dalje in
tako dalje.

Matilda je imela za ta poslednji trenutek pripravljeno
pismo, ki ga je v celoti svojeročno napisal prevzvišeni škof
***. Ta prelat, ki je vodil francosko Cerkev in postavljal
škofe, je blagovolil prositi za Julijanovo oprostitev. Na pred¬
večer razprave je Matilda nesla njegovo pismo vsemogočnemu
velikemu vikarju.

Preden sta se ločila in ko je Matilda vsa objokana že ho¬
tela oditi, ji je dejal Frilair, ki je slednjič odložil svojo diplo¬
matsko hladnost in bil tudi sam skoraj ganjen: »Prevzemam
odgovornost za izjave porotnikov. V številu dvanajstih oseb,
ki imajo nalogo, da preiščejo, ali je zločin vašega varovanca
dokazan, in zlasti, ali gre za premišljeno dejanje, štejem šest

31 *

483

prijateljev, ki so pripravljeni storiti zame vse, in namignil
sem jim, da je od njih odvisno, ali dobim škofovski stol.
Baron Valenod, ki je po moji zaslugi verriereski župan, ima
popolnoma v rokah oba svoja uradnika, Moiroda in Cholina.
Res je, žreb nam je določil v tej zadevi dva porotnika, ki sta
zelo slabih nazorov; ampak čeprav sta liberalna prenapeteža,
sta v važnih stvareh vendar pokorna mojim ukazom, in dal
sem jima sporočiti svojo prošnjo, naj glasujeta kakor Vale¬
nod. Izvedel sem, da neki šesti porotnik, neizmerno bogat
obrtnik in klepetav liberalec, naskrivaj upa na neko dobavo
za vojno ministrstvo, in prepričan sem, da mi bo rad ustre¬
gel. Sporočil sem mu, da ima Valenod mojo zadnjo besedo.«

»Kdo pa je ta gospod Valenod?« je zaskrbljeno vprašala
Matilda.

»Če bi ga poznali, ne bi mogli podvomiti o uspehu. To je
predrzen, nesramen, surov govorun, prav ustvarjen za to, da
vodi butce za nos. Leta 1814 je prišel na beraško palico, jaz
pa ga bom napravil za prefekta. Zmožen je pretepsti ostale
porotnike, če ne bi hoteli glasovati po njegovi volji.«

Matilda se je nekoliko pomirila.

Zvečer jo je čakal nov pogovor. Da ne bi brez potrebe
podaljševal neprijetnega prizora, katerega končni uspeh je
bil v njegovih očeh jasen, se je Julijan odločil, da pri raz¬
pravi ne bo govoril.

»Govoril bo moj odvetnik,« je dejal Matildi. »Pogledi mo¬
jih sovražnikov bodo že tako predolgo uprti vame. Ti deže¬
lam so ogorčeni nad naglo kariero, za katero se imam za¬
hvaliti vam, in verjemite mi, da ni med njimi niti enega, ki
ne bi želel moje obsodbe, čeprav bo morebiti jokal kakor
bebec, ko me bodo peljali v smrt.«

»Radi bi vas videli ponižanega, žal, to je le preres,« je
odvrnila Matilda, »vendar pa ne verjamem, da bi bili kruti.
Moja navzočnost v Besamjonu in moja žalost sta vzbudili za¬
nimanje pri vseh ženskah; vaš čedni obraz bo opravil še
drugo. Če boste rekli pred svojimi sodniki le besedo, bodo
vsi poslušalci za vas ...,« in tako dalje in tako dalje.

Naslednjega dne ob devetih, ko je Julijan odšel iz svoje
ječe in se napotil v veliko dvorano sodne palače, se je orož¬
nikom le z veliko težavo posrečilo razgnati velikansko mno¬
žico, ki se je gnetla na dvorišču. Julijan se je bil dobro na¬
spal, bil je zelo miren in ni občutil drugega kot filozofsko

484

pomilovanje do množice škodoželjnežev, ki bodo brez sle¬
herne krutosti ploskali njegovi smrtni obsodbi. Zelo je bil iz-
nenaden, ko je spoznal, potem ko se je bil več kot četrt ure
zadrževal sredi te množice, da njegova navzočnost vzbuja v
občinstvu nežno sočutje. Slišal ni niti ene same neprijazne
besede. »Ti deželani niti niso tako hudobni, kakor sem mislil,«
si je dejal.

Ko je stopil v sodno dvorano, ga je presenetila eleganca
arhitekture. To je bil čisti gotski slog; polno je bilo iz kamna
rezanih, zelo skrbno izdelanih stebričkov. Zdelo se mu je, da
je kje na Angleškem.

Kmalu pa je vso njegovo pozornost pritegnilo kakšnih
dvanajst do petnajst ljubkih žensk, ki so polnile vse tri bal¬
kone nad sodniki in porotniki, nasproti zatožni klopi. Ko se
je ozrl proti občinstvu, je videl, da je bil zaokroženi oder,
ki se dviga nad amfiteatrom, natlačen z ženskami; po večini
so bile mlade in zdele so se mu prav čedne; oči so jim žarele
in izražale so veliko zanimanje. Ostala dvorana je bila nabito
polna. Pri vratih so se pretepali in stražam ni bilo mogoče
napraviti reda in tišine.

Vsi so z očmi iskali Julijana. Ko so ga opazili na nekoliko
vzvišenem prostoru, ki je določen za obtoženca, so ga sprejeli
z mrmranjem osuplosti in sočutnega zanimanja. Vsakdo bi
bil tistega dne rekel, da Julijan še nima dvajset let; oblečen
je bil zelo preprosto, vendar pa z izbranim okusom; njegovi
lasje in njegovo čelo so bili prekrasni; Matilda ga je hotela
osebno nadzorovati, ko se je oblačil. Bil je silno bled. Komaj
je bil sedel v klop, že mu je od vseh strani udarilo na ušesa:
»Moj bog, kako je mlad! ... Saj je še otrok... Dosti lepši je
kakor na sliki.«

»Dragi obtoženec,« mu je dejal orožnik, ki mu je sedel na
desni. »Ali vidite tistih šest dam na balkonu?« In pokazal mu je
majhen izbočen oder nad amfiteatrom, kjer imajo svoja mesta
porotniki. »Tam je gospa prefektova,« je nadaljeval orožnik,
»zraven nje je markiza M...;  ta vas ima zelo rada; slišal sem
jo, ko je govorila s preiskovalnim sodnikom. Potem pride
gospa Dervillova ...«

»Gospa Dervillova!« je vzkliknil Julijan in v čelo mu je
udarila živa rdečica. »Ko bo odšla iz dvorane, bo pisala gospe
Renalovi,« je pomislil. Ni vedel, da je gospa Renalova v Be-
san^onu.

485

Priče so bile prav hitro zaslišane. Takoj pri prvih besedah
obtožnice državnega tožilca so dve izmed dam, ki so sedele
na balkončku prav nasproti Julijami, oblile solze. »Gospa
Dervillova ni tako močno ganjena,« je pomislil Julijan. Opa¬
zil pa je, da je zelo rdeča.

Državni tožilec je govoril z zanosom in v slabi francoščini
o nečloveškem zločinu, ki je bil storjen. Julijan je na obrazih
sosed gospe Dervillove opazil, da njegovih besed nikakor ne
odobravajo. Več porotnikov, ki so bili, kakor je bilo videti,
njihovi znanci, je govorilo z damami in jih očitno skušalo
pomiriti. »Vse to so res samo dobra znamenja,« je pomislil
Julijan.

Doslej je do vseh ljudi, ki so bili navzoči pri razpravi, ob¬
čutil samo globoko, iskreno zaničevanje. Neslani govor držav¬
nega tožilca je ta občutek odpora še povečal. Polagoma pa
je Julijanova ravnodušnost popustila pred dokazi zanimanja,
ki ga je očitno vzbujal.

Bil je zadovoljen z odločnim izrazom svojega odvetnika.
»Nikakršnih fraz,« mu je dejal tiho, ko se je le-ta priprav¬
ljal, da začne govoriti.

»Vsa vznesenost, ki jo je ukradel Bossuetu in jo uporabil
zoper vas, vam je samo koristila,« je dejal odvetnik. In res,
ni še govoril pet minut, ko so že imele skoraj vse ženske robce
v rokah. Odvetnik, ki ga je to opogumilo, je povedal porot¬
nikom marsikatero krepko besedo. Julijan je vztrepetal; za¬
čutil je, da mu silijo solze v oči. »Moj bog, kaj porečejo moji
sovražniki!«

Malo je manjkalo, da se ni vdal ganjenosti, ki se ga je
lotevala, ko je na srečo ujel nesramni pogled barona Vale-
noda.

»Temu lopovu oči kar žarijo,« je pomislil, »kakšno zma¬
goslavje za tega podleža! Če bi mi bil moj zločin naprtil
samo to zoprnost, bi ga moral že zaradi tega preklinjati.
Bogve, kaj vse bo govoril o meni gospe Renalovi?«

Ta misel je zatemnila vse druge. Kmalu so ga vzdramili
glasovi odobravanja, ki so prihajali od občinstva. Odvetnik
je bil pravkar končal svoj zagovor. Julijan se je spomnil, da
bi se spodobilo, da mu stisne roko. Čas je bil hitro potekel.

Odvetniku in obtožencu so prinesli okrepčil. Šele takrat
je Julijan opazil neko okoliščino: niti ena ženska ni zapustila
dvorane, da bi šla večerjat.

486

»Pri moji veri, skoraj bi bil umrl od gladu,« je dejal od¬
vetnik, »pa vi?«

»Tudi jaz,« je odvrnil Julijan.

»Glejte, tudi gospe prefektovi so prinesli večerjo,« mu je
dejal odvetnik, kažoč na balkonček. »Pogum, vse gre dobro.«
Razprava se je nadaljevala.

Ko je predsednik na kratko ponovil vso zadevo, je udarilo
polnoč. Predsednik je moral prekiniti svoj govor; sredi tišine
in splošnega pričakovanja so po dvorani odmevali udarci ure.

»Napočil je moj poslednji dan,« je pomislil Julijan. Ma¬
homa ga je spodbudila misel na dolžnost. Do takrat je bil
premagoval svojo ganjenost in ostal je pri sklepu, da ne bo
govoril; ko pa ga je predsednik porote vprašal, ali ima kaj
dodati, je vstal. Yidel je oči gospe Dervillove; pri luči se mu
je zdelo, da se zelo leskečejo. »Pa ne da bi jokala?« je po¬
mislil.

»Gospodje porotniki! Strah pred zaničevanjem, ki sem
mislil, da mu bom kljuboval v trenutku smrti, me sili, da
povzamem besedo. Gospoda, nimam časti, da bi pripadal va¬
šemu sloju; v meni vidite kmeta, ki se je uprl nizkotnosti
svojega stanu.

Ne prosim vas nikakršne milosti,« je nadaljeval Julijan in
glas mu je zvenel zmeraj krepkeje. »Ne delam si varljivih
upov; čaka me smrt in pravična bo. Zgodilo se je, da sem
stregel po življenju ženski, ki v najvišji meri zasluži vse spo¬
štovanje, vso čast. Gospa Renalova je bila zame kakor mati.
Moj zločin je strašen in izvršil sem ga s premislekom.  Za¬
služil sem torej smrt, gospoda porotniki. Pa tudi če bi moja
krivda ne bila tako velika, vidim med vami ljudi, ki se ne
bodo ozirali na sočutje, ki ga utegne zaslužiti moja mladost.
V moji osebi bodo hoteli kaznovati in za vselej ukrotiti tisto
vrsto mladih ljudi, ki so rojeni v nižjih slojih in ki jih je
kakorkoli tlačilo uboštvo, pa so imeli srečo, da so bili deležni
vzgoje in so bili tako drzni, da so se pomešali med tisto, kar
ponos bogatih ljudi imenuje družba.

To je moj zločin, gospoda, in kaznovan bom s tem večjo
strogostjo, ker me v resnici ne sodijo ljudje mojega stanu. Na
porotniških klopeh ne vidim nobenega obogatelega kmeta,
temveč same ogorčene meščane ...«

Dvajset minut je govoril Julijan v tem smislu; povedal je
vse, kar je imel na srcu. Državni tožilec, ki je pričakoval na-

487

klonjenost pri plemstvu, je kar odskakoval s svojega sedeža.
Kljub nekoliko abstraktni smeri Julijanovega govora so vse
ženske pretakale solze. Celo gospa Dervillova si je tiščala
robec na oči. Preden je Julijan končal, je še enkrat poudaril
premišljenost zločina, svoje kesanje, brezmejno otroško spo¬
štovanje, ki ga je bil v srečnejših časih občutil do gospe Re-
nalove... Gospa Dervillova je kriknila in se onesvestila.

Bilo je natančno ob enih, ko so se porotniki umaknili v
svojo sobo. Niti ena sama ženska ni bila zapustila svojega
prostora; več moških je imelo solze v očeh. Pogovori so bili
sprva zelo živahni; čakanje na sklep porote pa je vendarle
trajalo predolgo; s splošno utrujenostjo je prišel med zbrano
množico mir. Trenutek je bil svečan; luči so polagoma po¬
jemale. Julijan, ki je bil zelo utrujen, je slišal, kako se prav
blizu njega pogovarjajo o tem, ali je to zavlačevanje dobro
ali slabo znamenje. Z radostjo je videl, da mu vsi želijo dobro.
Sodni zbor se še zmeraj ni vrnil; vendar pa ni niti ena ženska
zapustila dvorane. Natančno v trenutku, ko je ura udarila
dve, je nastal velik ropot; vratca porotniške sobe so se odprla.
Prvi je z resnimi koraki, kakor bi prihajal na oder, prišel v
dvorano Valenod; za njim so stopali vsi drugi porotniki. Od-
kašljal se je, potem pa izjavil, da so porotniki po svojem srcu
in po svoji vesti soglasno potrdili, da je Julijan Sorel kriv
umora, in sicer premišljenega umora. Tej izjavi je morala po
zakonu slediti smrtna obsodba; trenutek nato je bila izrečena.
Julijan je pogledal na uro; spomnil se je Lavaletta; bilo je
četrt na tri. »Danes je petek,« je pomislil.

»Da, ampak za Valenoda, ki me sodi, je to srečen dan...
Preveč sem zastražen, da bi me mogla Matilda rešiti, kakor
je storila gospa Lavalettova. Tako bom torej čez tri dni ob
tej uri vedel, kaj se skriva za tistim velikim morda.«

V tistem trenutku je zaslišal krik in to ga je spet spom¬
nilo posvetnih stvari. Ženske okrog njega so ihtele. Videl je,
da so vsi obrazi obrnjeni proti malemu odru, vzidanemu nad
vencem gotskega stenskega stebra. Pozneje je izvedel, da se
je bila tja skrila Matilda. Ker se krik ni ponovil, so vsi spet
obrnili poglede v Julijana, ki so ga orožniki skušali odpeljati
skozi gosto množico.

»Glejmo, da ne bomo dali temu malopridnežu Valenodu
povoda, da bi se posmehoval,« je pomislil Julijan. »S kakš¬
nim skesanim in pretkanim obrazom je podal izjavo, ki za-

488

liteva mojo smrt, medtem ko je imel predsednik porote kljub
temu, da je že toliko let samo sodnik, solzo v očesu, ko me je
obsodil! Kakšno veselje za Valenoda, da se lahko maščuje za
najino nekdanje tekmovanje za gospo Renalovo! Torej je ne
bom več videl! Vse je končano... Čutim, da je poslednje
slovo med nama nemogoče... Kako srečen bi bil, če bi ji
mogel izraziti ves gnus, ki ga občutim do svojega zločina!

Da bi ji mogel reči samo te besede: ,Obsojen sem po pra¬
vici! 1 «

489

LXXII

Ko so Julijana spet pripeljali v ječo, so ga odpeljali v
sobo, ki je bila namenjena na smrt obsojenim. On, ki je po
navadi opazil sleherno, tudi najmanjšo podrobnost, ni opazil,
da ga niso peljali nazaj v njegov stolp. Premišljal je o tem,
kaj bi rekel gospe Renalovi, če bi ga doletela sreča, da bi jo
pred svojim poslednjim trenutkom še enkrat videl. Mislil si
je, da bi ga ustavila, in zato bi ji bil rad že s prvo besedo
naslikal vse svoje kesanje. »Kako naj jo po takem dejanju
prepričam, da ljubim samo njo? Kajti navsezadnje sem jo
hotel ubiti iz častihlepja, ali pa iz ljubezni do Matilde!«

Ko je legal v posteljo, je videl, da so rjuhe iz surovega
platna. Takrat so se mu odprle oči. »Aha, v temnici sem, ker
sem obsojen na smrt,« je pomislil; »in tako je prav...

Grof Altamira mi je pripovedoval, da je dejal Danton na
predvečer svoje smrti s svojim debelim glasom: ,Čudno, gla¬
gola obglaviti  ni mogoče spregati v vseh časih; lahko na pri¬
mer rečemo: obglavljen bom, obglavljen boš, ne moremo pa
reči: obglavljen sem bil.

Zakaj pa ne, če je posmrtno življenje?« je nadaljeval Ju¬
lijan sam pri sebi... »Presneto, če najdem tam Boga kristja¬
nov, sem izgubljen; to je samosilnik in kot tak zmerom misli na
maščevanje; njegovo sveto pismo govori samo o strašnih kaz¬
nih. Nikoli ga nisem ljubil; celo verjeti nisem nikoli mogel, da
ga je mogoče iskreno ljubiti. Nikakršnega usmiljenja ne pozna
(in spomnil se je različnih mest v svetem pismu). Strahovito
me bo kaznoval...«

»Ce pa najdem Fenelonovega Boga...? Mogoče mi po¬
reče: ,Mnogo ti bo odpuščeno, ker si mnogo ljubil...‘

Ali sem res mnogo ljubil? Ah, ljubil sem gospo Renalovo,
moje vedenje do nje pa je bilo strašno. Pri njej kakor drugod
sem se izneveril preprostosti in skromni zaslužnosti na ljubo
zunanjemu blišču ...

Zato pa tudi, kakšne možnosti!... Huzarski polkovnik v
primeru vojne, v mirnem času legacijski tajnik, potem po-

490

slanik... kajti tem poslom bi se bii hitro priučil... in tudi
če bi bil navaden tepec, ali bi se bilo treba zetu markiza La
Mola bati kakšnega tekmeca? Vse moje neumnosti bi mi bile
odpuščene, ali pa bi se mi štele celo kot zasluge. Zaslužen
človek, ki bi živel v največjem razkošju na Dunaju ali v
Londonu...«

»Ne čisto tako; v treh dneh boste obglavljeni, gospod!«

Julijan se je od srca zasmejal svojemu domisleku. »Res¬
nično, v človeku živita dve bitji,« je pomislil. »Kako bi se mi
sicer mogla poroditi ta hudomušna misel, vrag jo vzemi!«

»No, da, prijatelj, v treh dneh boš obglavljen,« je odvrnil
motilcu. »Cholin bo najel okno, plačala bosta z abbejem Ma-
slonom vsak polovico. Kdo ve, kateri teh dveh častivrednih
mož bo okradel svojega tovariša, da poravna stroške za na¬
jemnino okna?«

Nenadoma mu je prišlo na misel naslednje mesto iz Ro-
troujevega Venceslasa:

Vladislav:

...  Moja duša je pripravljena.

Kralj, Vladislavov oče:

Morišče tudi; pojdi, takoj boš, sin, obglavljen.

»Lep odgovor!« je pomislil Julijan in zaspal. Zjutraj ga
je nekdo zbudil s krepkim objemom.

»Kaj, že?« je dejal Julijan in zmedeno pogledal. Mislil je,
da ga že drži krvnik v rokah.

Bila je Matilda. »Na srečo me ni razumela.« Ta misel mu
je vrnila vso njegovo hladnokrvnost. Matilda se mu je zdela
spremenjena, kakor da je pravkar vstala od dolge bolezni;
skorajda je ni bilo moč prepoznati.

»Ta nesramnež, Frilair, me je izdal,« mu je rekla in vila
roke; od jeze še jokati ni mogla.

»Ali nisem bil lep včeraj, ko sem govoril?« je odvrnil Ju¬
lijan. »Govoril sem nepripravljen in to prvikrat v življenju!
Sicer pa se bojim, da je bilo tudi zadnjikrat!«

V tistem trenutku je Julijan igral na Matildinem značaju
z vso hladnokrvnostjo spretnega pianista, ki igra klavir.

»Ne odlikuje me visok rod, to je res,« je pristavil, »ampak
Matildina plemenita duša je dvignila svojega ljubimca k sebi.

491

Ali mislite, da je bil Bonifacij de La Mole lepši pred svojimi
sodniki?«

Matilda je bila tistega dne resnično nežna, brez sleherne
ponarejenosti, kakor siromašno dekle, ki stanuje v petem
nadstropju. Iz njega pa ni in ni mogla izvabiti preprostih
besed. Nevede ji je vračal muke, ki jih je bil sam dostikrat
trpel zaradi nje.

»Nilovih izvirkov ljudje ne poznajo,« si je mislil Julijan;
»človeškemu očesu ni bilo dano, da bi videlo kraljico rek,
dokler je še preprost potok; tako tudi nobeno človeško oko
ne bo videlo Julijana slabotnega, in to zato ne, ker ni sla¬
boten. Ampak srce mu je hitro ganjeno; najbolj preprosta
beseda, če jo kdo izgovori z iskrenim glasom, zna vzbuditi
drhtenje v mojem glasu in mi celo privabiti solze v oči. Koli¬
kokrat so me trdosrčneži zaradi te mehkobe zaničevali! Mi¬
slili so, da prosim milosti; tega ne smem trpeti.

Pravijo, da je Dantona na morišču ganilo, ko se je spom¬
nil svoje žene. Toda Danton je vrnil pomehkuženemu narodu
moč in zabranil, da ni prišel sovražnik v Pariz. Zase pa le
jaz sam vem, kaj bi bil zmogel... Za druge sem kvečjemu
mogoče nekakšen morda.

Če bi bila tu v moji temnici gospa Renalova namesto Ma¬
tilde, ali bi mogel biti porok zase? Moj neizmerni obup in
moje kesanje bi v očeh raznih Valenodov in patricijev vsega
okraja veljala za nizkoten strah pred smrtjo, tako ošabna so
njihova slabotna srca, ki jih njihov denarni položaj postavlja
nad skušnjave! ,Vidite, kaj pomeni, če je kdo rojen kot sin te¬
sarja! 1  bi rekla Moirod in Cholin, ki sta me pravkar obsodila
na smrt. ,Človek si lahko pridobi učenost, spretnost, ampak
pogum ... Poguma se ni mogoče priučiti. 4  Niti z ubogo Ma¬
tildo, ki zdaj joče, ali, bolje rečeno, ki ne more več jokati,« je
dejal in ji pogledal v objokane oči... Stisnil jo je k sebi; pri
pogledu na resnično bolečino je pozabil na vse razumsko
igračkanje... »Mogoče je vso noč prejokala,« je pomislil;
»ampak kako se bo nekega dne sramovala tega spomina!
Menila bo, da jo je v zgodnji mladosti nizkotno mišljenje
nekega plebejca zapeljalo na kriva pota...  Croisenois je do¬
volj velik slabič, da se bo poročil z njo, in pri moji veri, prav
bo storil. Pripravila ga bo k temu, da bo igral določeno vlogo.

492

Du droit qu’un esprit ferme et vaste en ses desseins
A sur 1’esprit grossier des vulgaires humains.* *

Ah, kaj takšnega! To je res zabavno: odkar vem, da
moram umreti, mi prihajajo v spomin vsi stihi, kar sem jih
kdaj znal v svojem življenju. To je znamenje propadanja ...«

Matilda mu je ponavljala z ugaslim glasom: »Tukaj je,
• v sosedni sobi.« Slednjič so njene besede vzbudile njegovo
pozornost. »Glas ji je slaboten,« je pomislil, »ves njen gospo¬
dovalni značaj pa se kaže že v njenem poudarku. Samo zato
govori tako tiho, da se ne bi razjezila.«

»Kdo pa?« jo je vprašal prijazno.

»Odvetnik, da vam bo dal podpisati priziv.«

»Ne bom vložil priziva.«

»Kaj? Ne boste vložili priziva?« je vzkliknila in vstala;
oči so se ji bliskale od jeze. »In zakaj, če smem vprašati?«

»Ker v tem trenutku občutim pogum, da umrem, ne da bi
vzbujal preveč smeha na svoj račun. Kdo more reči, da bom
čez dva meseca, po dolgem bivanju v tej vlažni luknji, še
zmerom tako trden? Pred seboj vidim sestanke z duhovniki,
s svojim očetom... Nič na svetu bi mi ne moglo biti bolj
zoprno. Umrimo!«

Ta nepričakovani odpor je vzdramil ponos, kar ga je bilo
v Matildinem značaju. Z abbejem Frilairom ni bila mogla
govoriti pred uro, ko se odpro vrata temnice besan?onske
ječe; ves njen bes se je torej izlil na Julijana. Oboževala ga
je, in vendar je dolge četrt ure preklinjala njegov značaj in
obžalovala, da ga je kdaj ljubila; pred njim je stala spet
tista ošabna Matilda, ki ga je bila nekoč v knjižnici La Mo-
lovega dvorca obsipala z žaljivimi psovkami.

»Nebesa bi bila morala poskrbeti za to, da bi bila prišla
na svet kot moški, v čast in slavo svojega rodu,« ji je dejal.

»Kar pa se mene tiče,« je pomislil, »bi bil neumen, če
bi hotel preživeti še dva meseca v tem ostudnem kraju in
se nastavljati vsem nesramnostim in poniževanjem, ki si jih
utegne izmisliti patricijska stranka,* in kjer bi bile moja
edina tolažba psovke te brezumne ženske... No da, po-

* S pravico, ki jo duh mogočni, širni osvoji,
da vlada nad slabiči, nizkimi ljudmi.

* To govori jakobinec. (Op. pis.)

493

jutrišnjem zjutraj se bom dvobojeval z nasprotnikom, ki je
znan po svoji hladnokrvnosti in izredni spretnosti... Prav
izredno spreten je, pravijo Mefistovi prijatelji; nikdar ne
zgreši cilja.

Prav, naj bo! Meni je prav. (Matilda mu je še zmeraj
prigovarjala.) Za vraga, ne, ne bom vložil priziva.«

Ko je storil ta sklep, se je pogreznil v sanjarjenje...
Ob šestih bo poštni sel kakor ponavadi mimogrede prinesel
časopis; ob osmih, ko ga bo Renal prebral, ga bo Eliza, sto¬
pajoč po prstih, odnesla k njej in ji ga bo položila na po¬
steljo. Potem se bo prebudila; pri branju se bo nenadoma
vznemirila; njena lepa roka bo zatrepetala; brala bo do
besed... ,ob desetih pet minut je nehal živeti 1 .

»Točila bo grenke solze, poznam jo; zaman sem jo hotel
umoriti; vse bo pozabljeno, in oseba, ki sem ji hotel vzeti
življenje, bo edina, ki bo iskreno objokovala mojo smrt.

Ah, to je protislovje!« si je dejal in še dolge četrt ure,
ko je še vedno trajal mučni prizor z Matildo, je mislil samo
na gospo Renalovo. Proti svoji volji in čeprav je večkrat
odgovarjal na to, kar mu je pravila Matilda, ni mogel od¬
trgati svojih misli od spomina na spalnico v Verrieresu. V
duhu je videl besan^onski časopis na prešiti posteljni odeji
iz oranžnega tafta. Videl je belo roko, kako je krčevito
zmečkala časopis; videl je gospo Renalovo, kako joče...
V mislih je sledil vsaki solzi, ki je tekla po njenem ljubkem
obrazu.

Gospodična La Molova ni mogla od Julijana doseči ni¬
česar; poklicala je odvetnika. Na srečo je bil to bivši kapetan
italijanske vojske iz leta 1796, kjer je bil Manuelov tovariš.

Zaradi lepšega je pobijal obtoženčev sklep. Julijan, ki mu
je hotel pokazati, da ga ceni, mu je pojasnil svoje razloge.

»Pri moji veri, človek je lahko vaših misli,« je končno
rekel Feliks Vaneau; tako je bilo ime odvetniku. »Ampak
za priziv imate še dolge tri dni časa in moja dolžnost je,
da se vsak dan oglasim pri vas. Ce bi se v teh dveh mesecih
pod ječo odprl vulkan, bi bili rešeni. Lahko umrete tudi za
boleznijo,« je pristavil in pogledal Julijana.

Julijan mu je stisnil roko. »Hvala vam, dober človek ste.
O tem bom še premišljal.«

In ko sta slednjič Matilda in odvetnik odšla, je občutil
do odvetnika dosti več prijateljstva kot do nje.

494

i

uram

Uro pozneje, ko je trdno spal, so ga prebudile solze, ki je
čutil, da mu kapljajo na roko. »Ah, že spet Matilda!« je
pomislil napol prebujen. »Ker je zvesta svojim načelom, pri¬
haja, da bi z nežnimi čustvi omajala moj sklep.« Pričakoval
je novega nastopa in vznesenih besed, in to mu je bilo zoprno;
zato ni odprl oči. Na misel so mu prišli stihi Belfegorja, ki
beži pred svojo ženo.

Zaslišal je čuden vzdih; odprl je oči: bila je gospa Re-
ualova.

»Ah, torej te vendar vidim, preden umrem! Ali je privid?«
je vzkliknil ter se ji vrgel k nogam.

»Oprostite, gospa, v vaših očeh sem vendar samo mo¬
rilec,« je dejal takoj nato, ko se je zavedel.

»Gospod, prišla sem vas rotit, da vložite priziv; vem, da
nočete...« Ihtenje jo je dušilo, da ni mogla govoriti.

»Blagovolite mi odpustiti!«

»Če hočeš, da ti odpustim,« mu je rekla, vstala in se mu
vrgla v objem, »vloži nemudoma priziv zoper smrtno ob¬
sodbo.«

Julijan jo je obsul s poljubi.

»Ali me boš hodila ta dva meseca vsak dan obiskovat?«

»Prisegam ti. Sleherni dan, razen če mi moj mož to za-
brani.«

»Podpišem,« je vzkliknil Julijan. »Kaj? Odpuščaš mi?
Ali je to mogoče?«

Stiskal jo je v objemih; bil je kakor brezumen. Gospa
Renalova je tiho zastokala.

»Nič, nič,« mu je rekla; »zabolelo me je, ker si me stisnil.«

»Rama!« je vzkliknil Julijan in oblile so ga solze. Stopil
je za korak nazaj in ji pokril roko z gorečimi poljubi. »Kdo
bi bil to rekel, ko sem te poslednjikrat videl v tvoji sobi
v Verrieresu!«

»Kdo bi bil takrat rekel, da bom pisala La Molu tisto
grdo pismo?«

495

»Vedi, da sem te zmeraj ljubil, ljubil samo tebe!«

»Ali je mogoče?« je vzkliknila gospa Renalova vsa vzra-
doščena. Naslonila se je na Julijana, ki je klečal pred njo in
dolgo sta oba tiho jokala.

Nikdar poprej ni bil Julijan doživel podobnega trenutka.

Sele čez dolgo časa, ko je mogla spet spregovoriti, je
gospa Renalova dejala:

»In mlada gospa Micbeletova, ali bolje rečeno gospodična
La Molova? Zakaj resnično začenjam že verjeti temu
čudnemu romanu!«

»Resničen je le na videz,« je odvrnil Julijan. »Moja žena
je, ni pa ljubica ...«

Stokrat sta drug drugega ustavila in le z veliko težavo
sta si slednjič dopovedala, česar še nista vedela. Pismo, ki
ga je bila pisala La Molu, je bil sestavil mladi duhovnik,
spovednik gospe Renalove, in ona ga je potem prepisala.
»Kako strašno je, kar sem zakrivila, ker mi je to narekovala
vera!« mu je rekla; »pri tem pa sem najstrašnejša mesta
tega pisma še ublažila!«

Julijanovi strastni izbruhi in sreča, ki je v njej plaval,
so pričali, kako rad ji odpušča. Še nikoli ni tako brezumno
ljubil.

»In vendar sem prepričana, da sem verna,« mu je rekla
gospa Renalova med nadaljnjim pogovorom. »Iskreno veru¬
jem v Boga; prav tako verujem tudi, da, prepričana sem,
da je zločin, ki sem ga kriva, strašen; in vendar, brž ko te
vidim, celo zdaj, ko si bil dvakrat streljal name...« Tu jo
je, čeprav se je branila, Julijan znova obsul s poljubi.

»Pusti me,« je nadaljevala, »govoriti hočem s teboj pa¬
metno, da ne pozabim... kakor hitro te vidim, izginejo vse
dolžnosti, vse moje bitje je samo ljubezen do tebe; beseda
ljubezen je pravzaprav vse preslaba. Zate občutim, kar bi
morala občutiti samo do Boga: zmes spoštovanja, ljubezni
in pokorščine ... Resnično, ne vem, kaj vzbujaš v meni...
Reci mi, naj zabodem ječarja z nožem, in zločin bo storjen,
še preden bom utegnila na to pomisliti. Razloži mi to prav
jasno, preden te zapustim; videti hočem jasno v svojem
srcu; zakaj čez dva meseca se bova ločila... Da, ali se bova
res ločila?« mu je rekla in se nasmehnila.

»Vzamem besedo nazaj!« je vzkliknil Julijan in vstal;
»ne bom vložil priziva zoper smrtno obsodbo, če boš skušala

496

s pomočjo strupa, noža, pištole, ogijenega plina ali na ka¬
kršenkoli drug način končati svoje življenje ali si ga skraj¬
šati!«

Gospe Renalovi se je v trenutku spremenil obraz. Izraz
najnežnejše ljubezni se je umaknil izrazu globoke zasanja¬
nosti.

»Kaj ko bi oba takoj umrla?« je slednjič spregovorila.

»Kdo ve, kaj najde človek na onem svetu?« je odvrnil
Julijan. »Mogoče muke, mogoče sploh ničesar. Ali ne bi pre¬
živela skupaj dveh sladkih mesecev? Dva meseca, to je pre¬
cej dni! To bodo najsrečnejši dnevi mojega življenja!«

»To bodo najsrečnejši dnevi tvojega življenja!?«

»Najsrečnejši,« je ponovil Julijan radostno; »govorim ti
to, kakor bi govoril samemu sebi. Bog ne daj, da bi pre¬
tiraval!«

»Tako govoriti se pravi ukazovati mi,« je rekla gospa
Renalova s plahim, otožnim smehljajem.

»Torej prisežeš pri ljubezni, ki jo občutiš do mene, da
ne boš z nikakršnim posrednim ali neposrednim pripomoč¬
kom stregla po svojem življenju? ... Pomisli,« je pristavil,
»da moraš živeti za mojega sina, ki ga bo Matilda prepustila
lakajem, brž ko bo postala markiza Croisenoisova.«

»Prisežem,« je odvrnila hladno, »ampak s seboj hočem
odnesti priziv, ki ga boš lastnoročno napisal in podpisal.
Sama pojdem k državnemu tožilcu.«

»Pazi! Prišla boš na slab glas!«

»Po tem, kar sem storila s tem, da sem te prišla obiskat
v ječo, sem za Besangon in za vso Franche-Comtejo za vse
večne čase junakinja posmehljivih zgodbic,« je dejala z glo¬
boko potrtim obrazom. »Meje stroge sramežljivosti so pre¬
koračene ... Ženska brez časti sem; res je, storila sem to
zate ... «

Njen glas je bil tako žalosten, da jo je Julijan poljubil
z občutkom sreče, ki mu je bil popolnoma nov. To ni bila več
omama ljubezni, bila je globoka hvaležnost. Šele zdaj je
prvikrat spoznal vso veličino njene žrtve.

Kakšna usmiljena duša je brez dvoma obvestila Renala o
dolgih obiskih njegove žene v Julijanovi ječi, zakaj čez tri
dni je poslal ponjo svojo kočijo s strogim ukazom, naj se
pri priči vrne v Verrieres. '

32 Rdeče in črno

497

Tisti dan se je s to kruto odločitvijo začel slabo za Juli¬
jana. Nekaj ur po slovesu so ga opozorili, da je neki duhov¬
nik, znan spletkar, ki pa se kljub temu ni mogel vriniti med
besan^onske jezuite, že od zgodnjih jutranjih ur pred vrati
ječe, na cesti. Lilo je kakor iz škafa in mož je hotel igrati
mučenika. Julijan je bil potrt; ta duhovnikova prismodarija
pa ga je globoko vznemirila.

Že zjutraj je bil odklonil njegov obisk, ampak možak
si je bil vtepel v glavo, da bo Julijana spovedal, zato da bi
si pri mladih bcsancjonskih ženskah z raznimi zaupnostmi,
ki bi jim jih pripovedoval, češ da jih ima od njega, pridobil
sloves.

Na ves glas je izjavljal, da bo ves dan in vso noč prebil
pred vrati ječe. »Bog me pošilja, da omehčam srce temu
novemu odpadniku*...« In preprosto ljudstvo, ki je zmeraj
željno nenavadnih prizorov, se je začelo trumoma zbirati.

»Da, bratje moji,« je govoril, »tukaj bom preživel da¬
našnji dan in današnjo noč, pa tudi vse naslednje dni in
noči. Sveti duh me je razsvetlil; od zgoraj sem prejel po¬
slanstvo; jaz moram rešiti dušo mladega Sorela. Pridružite
svoje molitve mojim ...« in tako dalje.

Julijan se je bal mučnih nastopov in vsega, kar bi uteg¬
nilo obračati pozornost nanj. Mislil je na to, kako bi ujel
ugoden trenutek, da bi se neopazno izmuznil s tega sveta;
imel pa je še nekoliko upanja, da bo še kdaj videl gospo
Renalovo; bil je brezumno zaljubljen.

Vrata ječe so bila v eni najbolj obljudenih ulic. Misel na
umazanega duhovnika, ki je vzbujal nemir in ki se je
okrog njega zbirala množica, mu je mučila dušo. »In brez
dvoma sleherni trenutek ponavlja moje ime!« Te minute
so bile hujše od smrti.

V presledkih ene ure je nekajkrat poklical ključarja, ki
mu je bil vdan; poslal ga je pogledat, ali je duhovnik še
zmerom pred vrati ječe.

»Gospod, na obeh kolenih kleči v blatu,« mu je vsakikrat
dejal ključar; »na glas moli in bere litanije za vašo dušo.. .<
»Nesramnež!« je pomislil Julijan. In res, v tistem trenutku
je zaslišal zamolklo mrmranje ljudstva, ki je odgovarjalo li¬
tanijam. Še bolj ga je razkačilo, ko je videl, da tudi ključar

* Namigovanje na Julijana Odpadnika. (Op. prev.)

498

premika ustnice in ponavlja latinske besede. »Govoriti za¬
čenjajo, da morate imeti silno zakrknjeno srce, ko tako za¬
vračate tolažbo svetega moža.«

»O domovina moja, kako si še mračnjaška!« je vzkliknil
Julijan, ves divji od jeze. In ne meneč se za ključarjevo
navzočnost, je modroval dalje:

»Ta možak hoče članek v časopisu, in zaveda se, da ga
bo na ta način dosegel!«

»Ah, prekleti deželani! V Parizu mi ne bi bilo treba pre¬
našati vseh teh nadleg. Tam so nekoliko bolj spretni v kri-
čaštvu.«

»Pokličite tega svetega duhovnika!« je slednjič dejal klju¬
čarju. Pot mu je v debelih sragah tekel po čelu. Ključar je
napravil znamenje križa in ves vesel odšel iz celice.

Sveti mož je bil strahotno grd, še bolj pa umazan. Hladni
dež, ki je lil zunaj, je še povečeval temačnost in vlažnost v ce¬
lici. Duhovnik je hotel Julijana poljubiti, in ko je spregovoril,
je začel hliniti ganjenost; njegovo ostudno svetohlinstvo je
bilo preveč očitno. Še nikoli v življenju ni bil Julijan tako
besen.

Četrt ure po duhovnikovem odhodu je bil Julijan popoln
strahopetec. Prvikrat se mu je smrt zazdela strašna. V mislih
je videl razpadanje, ki se bo začelo za njegovo truplo dva dni
po usmrtitvi, in tako dalje in tako dalje.

Bal se je, da se ne bi izdal s kakšnim znamenjem slabosti
ali pa da bi se vrgel na duhovnika in ga zadavil s svojo
verigo, ko mu je prišlo na um, da je poprosil svetega moža,
naj gre še istega dne zanj brat pobožno sveto mašo za štiri¬
deset frankov.

Ker je bilo že poldne, jo je duhovnik brž odkuril.

32 *

499

LXXIV

Ko je duhovnik odšel, je Julijan dolgo jokal, jokal, ker
je moral umreti. Polagoma ga je prevzemala misel, da bi
se gospe Renalovi, če bi bila v Besanc;onu, izpovedal svoje
slabosti.

V trenutku, ko je najbolj obžaloval, da oboževane ženske
ni pri njem, je zaslišal Matildin korak.

»Največja nesreča v ječi je pač to, da človek ne more
zakleniti vrat,« je pomislil. Vse, kar mu je govorila Matilda,
ga je samo dražilo.

Povedala mu je, da se je na dan sodbe Valenod, ki je
že imel svoje imenovanje za prefekta v žepu, drznil po-
norčevati iz abbeja Frilaira in si privoščil veselje, da ga je
obsodil na smrt.

»,Kaj je prišlo vašemu prijatelju na um‘, mi je pravkar
dejal Frilair, ,da je začel dramiti in napadati malenkostno
nečimrnost meščanskega plemstva?  Kaj mu je bilo treba
govoriti o kastah? Opozoril jih je na to, kaj morajo storiti
v svojem političnem interesu; te ničle niso bile niti pomislile
na to; malo je manjkalo, da se niso razjokale! Misel na korist
njihove kaste jim je prišla kakor nalašč, da so z njo zakrili
svoj strah pred smrtno obsodbo. Priznati je treba, da je
gospod Sorel še velik začetnik v teh stvareh. Če se nam ne
posreči, da ga rešimo s prošnjo za pomiloščenje, bo njegova
smrt nekakšen samomor ...‘«

Matilda si ni mogla kaj, da ne bi Julijanu povedala,
česar doslej še sama ni bila slutila, da je namreč abbe Frilair,
videč, da je Julijan izgubljen, v svoji častihlepnosti že mislil,
da bi bilo koristno, če bi se potrudil, da bi postal njegov na¬
slednik.

Julijana je minevala potrpežljivost; v svoji onemogli jezi
je zlovoljno dejal Matildi: »Pojdite zame k maši in pustite
me vsaj za trenutek pri miru!« Matilda, ki je bila že zaradi
obiskov gospe Renalove silno ljubosumna in ki je bila iz-

500

vedela, da je odpotovala, je razumela vzrok Julijanove slabe
volje; oblile so jo solze.

Njena bolečina je bila resnična. Julijan je to videl, in to
ga je le še bolj dražilo. Občutil je nepremagljivo željo po
samoti; kako priti do nje?

Ko je bila Matilda zaman poskusila vsa sredstva, da bi
ga omehčala, ga je slednjič pustila samega; skoraj v istem
.trenutku pa je prišel Fouque.

»Rad bi bil sam,« je dejal Julijan svojemu zvestemu
prijatelju... In ko je videl, da se obotavlja, je pristavil:
»Sestavljam prošnjo za pomilostitev... Sicer pa bodi tako
dober in mi nikoli ne omeni smrti. Če bom tistega dne po¬
treboval kakšne posebne usluge, daj, da bom jaz prvi spre¬
govoril o tem.«

Ko je bil Julijan naposled sam, se je počutil še bolj
potrtega in še bolj malodušnega kot prej. Vso moč, kar je
je še ostalo njegovi onemogli duši, je bil izčrpal v naporu,
da bi prikril gospodični La Molovi in Fouqueju svoje res¬
nično stanje.

Proti večeru je našel tolažbo v neki misli.

»Če bi me bili davi v trenutku, ko se mi je smrt zdela
tako grozna, obvestili, da moram na morišče, bi bile oči ob¬
činstva spodbuda za mojo slavo;  moja hoja bi bila mogoče
nekoliko neokretna, kakor boja bojazljivega gizdalina, ko
stopa v salon. Nekateri bolj bistroumni ljudje, če jih je
sploh kaj med temi deželani, bi bili morebiti uganili mojo
slabost... ampak videl je ne bi bil nihče.«

Pri tej misli se je počutil nekoliko manj nesrečnega.
»V tem trenutku sem bojazljivec,« si je ponavljal pojoč,
»ampak tega ne bo nihče izvedel.«

Prihodnji dan ga je čakal skorajda še bolj neprijeten
dogodek. Že dolgo je njegov oče napovedoval svoj obisk;
tistega dne se je stari, belolasi tesar prikazal v njegovi tem¬
nici, še preden je bil Julijan vstal.

Julijan se je počutil slabotnega; pripravljen je bil na
najbolj neprijetna očitanja. Da bi bila mera njegovih mučnih
občutkov polna do vrha, je tistega jutra živo občutil kesanje
nad tem, da ne ljubi svojega očeta.

»Naključje naju je na tem svetu postavilo drugega zraven
drugega,« si je mislil, medtem ko je ječar nekoliko pospravljal
po temnici; »storila sva drug drugemu, kolikor je bilo mo-

501

goče hudega. V trenutku moje smrti prihaja, da mi zada še
poslednji udarec.«

Brž ko sta bila brez prič, je starec začel s svojimi strogimi
očitanji.

Julijan se ni mogel ubraniti solz. »Kakšna nedostojna
slabost!« je pomislil besno. »Povsod, kamor bo prišel, bo
pretiraval moje malodušje. Kakšno zmagoslavje za Valenoda
in za vse nizkotne hinavce, ki vladajo v Verrieresu! Te vrste
ljudje so v Franciji zelo močni, ker združujejo v svojih
rokah vse družbene ugodnosti. Doslej sem si vsaj lahko
ponavljal: ,Res je, denar imajo, obdani so z vsemi častmi,
jaz pa imam plemenitost srca/

Tu pa je priča, ki ji bodo vsi verjeli in ki bo vsemu
Verrieresu potrdila, da sem bil šibak pred smrtjo, pa še
pretiravala bo! V tej preizkušnji, ki je vsem razumljiva, se
bom izkazal strahopetca!«

Julijan je bil na robu obupa. Ni vedel, kako bi odpravil
svojega očeta. Da bi se pretvarjal v taki meri, da bi mogel
preslepiti bistroumnega starca, je zdaj presegalo njegove
moči.

V duhu je naglo preletel vse različne možnosti. »Prihranke
imam.!«,  mu je nenadoma prišlo na jezik.

Te globokoumne besede so takoj spremenile starčev obraz
in Julijanov položaj.

»Kako naj razpolagam z njimi?« je bolj mirno nadaljeval
Julijan. Uspeh, ki so ga imele njegove besede, mu je pregnal
sleherni občutek slabosti.

Stari tesar je kar trepetal, da mu ta denar ne bi ušel,
ker se mu je zdelo, da namerava Julijan zapustiti nekaj tudi
svojima bratoma. Govoril je dolgo in z vnemo. Julijan je bil
lahko spet posmehljiv.

»No, glejte, Gospod me je navdahnil, kako naj napravim
oporoko. Vsakemu svojih bratov bom dal tisoč frankov, kar
ostane, pa vam.«

»Prav, prav,« je odvrnil starec; »ta ostanek mi gre po
pravici; ampak ker je že Bog v svoji milosti omehčal tvoje
srce, se spodobi, če hočeš umreti kot dober kristjan, da po¬
plačaš svoje dolgove. Tu so še stroški za tvojo prehrano in
vzgojo, ki sem jih imel jaz in ki nanje nisi pomislil, kakor je
videti...«

502

»To je torej očetovska ljubezen!« si je ponavljal Julijan
s krvavečim srcem, ko je slednjič ostal sam. Kmalu nato se
je oglasil ječar:

»Gospod, po obisku bližnjih sorodnikov prinesem svojim
gostom zmerom vsaj steklenico dobrega šampanjca. Sicer je
nekoliko drag, po šest frankov steklenica, ampak poživi
srce.«

»Prinesite tri kozarce,« mu je dejal Julijan, ki se mu je
mudilo kakor otroku, »in pokličite dva jetnika; slišim, da se
sprehajajo po hodniku.«

Ječar mu je pripeljal dva že ponovno obsojena kaznjenca,
ki sta se pripravljala, da se vrneta na prisilno delo; bila sta
veseljaka in zaradi svoje pretkanosti, poguma in hladno¬
krvnosti prav imenitna zločinca.

»Če mi daste dvajset frankov,« je dejal eden izmed njiju
Julijanu, »vam podrobno povem svoje življenje. To ni kar si
bodi.«

»Pa me ne boste nalagali?« je dejal Julijan.

»Kje neki,« je odvrnil; »glejte, moj prijatelj mi je ne¬
voščljiv za mojih dvajset frankov in me bo takoj ovadil, če
povem kaj neresničnega.«

Njegova zgodba je bila strahotna. Pričala je o drznem
srcu, ki mu je vladala samo še ena sama in edina strast, po¬
hlep po denarju. 1

Ko sta odšla, Julijan ni bil več isti človek. Vsa njegova
jeza na samega sebe je bila izginila. Kruta bolečina, zastrup¬
ljena z malodušnostjo, ki ga je bila popadla po odhodu gospe
Renalove, se je bila prevrgla v otožnost.

»Če bi se bil dal manj preslepiti zunanjemu blišču,« je
premišljeval, »bi bil videl, da se po pariških salonih sučejo
poštenjaki, kakršen je moj oče, ali pa spretni malopridneži,
kakršna sta ta dva kaznjenca. In prav imajo: ljudje iz tistih
salonov nikoli zjutraj ne vstanejo z neprijetno mislijo: Kaj
bom danes obedoval? Potem pa se bahajo s svojim poštenjem!
In če so izbrani za porotnike, ponosno obsodijo človeka, ki je
ukradel srebrno žlico, ker je umiral od gladu!

Kadar pa gre za dvor ali za to, da izgubijo ali pa dobijo
ministrski stolec, zapadejo moji salonski poštenjaki v zločine,
ki so do pičice enaki zločinom, ki sta jih zakrivila ta dva
kaznjenca, ker sta bila lačna ...

503

Naravnega  prava ni; ta beseda je samo starodavna bu-
dalost, vredna državnega tožilca, ki je zadnjič uprizoril lov
name in čigar ded je bil obogatel pri neki zaplembi Ludvika
XIV. Pravica  je le tedaj, kadar obstaja zakon, ki pod kaz¬
nijo prepoveduje počenjati take in take stvari. Pred zakonom
je naravna  edinole moč leva ali potreba človeka, ki je lačen,
ki ga zebe, skratka, potreba...  Ne, ljudje, ki jih svet časti,
so samo malopridneži, ki so imeli srečo, da jib ni nihče zasačil
pri kakšnem zločinu. Tožitelj, ki ga je družba naščuvala

name, je obogatel s kakšnim nečastnim dejanjem_Zakrivil

sem umor in obsojen sem po pravici, ampak če odštejemo
to edino dejanje, je Valenod, ki me je obsodil, družbi stokrat
bolj škodljiv kot jaz.

Da,« je pristavil Julijan žalostno, toda brez sleherne jeze;
»moj oče je kljub svoji skoposti boljši kot vsi ti ljudje. Nikoli
me ni maral. Da bo mera še bolj polna, ga bom še osramotil
z nečastno smrtjo. Ker se boji, da bi mu manjkalo denarja, in
ker v sleherni stvari pretirano vidi človeško zlobo, ker ima
torej slabost, ki ji pravimo skopost, bo našel v treh ali štirih
tisočakih, ki mu jih kanim zapustiti, imenitno tolažbo in
pomirjenje. Neke nedelje po večerji bo pokazal zlato vsem
verriereskim nevoščljivcem. ,Kdo izmed vas ne bi bil srečen,'
bo govoril njegov pogled, ,da mu je bil za to ceno obglavljen
sin?'«

Mogoče je bila ta filozofija prava: bila pa je takšna, da
je vzbujala hrepenenje po smrti. Tako je minilo pet dolgih
dni. Z Matildo, ki je bila neizmerno ljubosumna, je bil
vljuden in mehak. Nekega večera je resno pomislil na to,
da bi se usmrtil. Po odhodu gospe Renalove se je počutil tako
nesrečnega, da mu je duša do kraja iznemogla. Nič več ga
ni moglo razvedriti, niti v resničnem življenju niti v do¬
mišljiji. Pomanjkanje telesnega gibanja je bilo kvarno nje¬
govemu zdravju; značaj mu je začel slabeti in nagibati k
prenapetosti kakor kakšnemu mlademu nemškemu študentu.
Upadati mu je začel tisti moški ponos, ki s krepko kletvico
prežene razne neprimerne misli, ki se tako rade prikradejo
v dušo nesrečnežev.

»Ljubil sem resnico ... Kje je? ... Povsod hinavščina ali
vsaj kričavost, celo pri najbolj krepostnih, celo pri največjih.«
In s studom je povesil ustnice... »Ne, človek ne more zaupati
človeku.

504

Ko je gospa *** nabirala denar za svoje sirote, mi je
rekla, da je ta in ta knez pravkar daroval deset zlatnikov:
gola laž. Pa kaj to! Napoleon je na Sveti Heleni... Golo
kričaštvo, proklamacija na korist rimskemu kralju!

Moj bog! Če se tak človek poniža do sleparstva, in to
v okoliščinah, ko ga nesreča strogo opominja k dolžnosti,
česa naj človek pričakuje od navadnih zemljanov?

Kje je resnica? V veri? ... Da,« je pristavil z grenkim
nasmehom neizmernega prezira, »v ustih raznih Maslonov,
Frilairov, Castenedov... Mogoče v pravem krščanstvu, ka¬
terega duhovniki ne bi bili plačani, kakor niso bili plačani
apostoli? ... Ampak sveti Pavel je imel plačilo v zadoščenju,
da je smel ukazovati, govoriti, skrbeti za to, da so drugi o
njem govorili...

Ah, če bi bila kje prava vera!... Kakšen bedak sem!
Vidim gotsko katedralo, častitljiva okna; moje slabotno srce
si zamišlja svečenika, ki bi bil vreden tistih oken... Moja
duša bi ga razumela, moja duša ga potrebuje... Najdem
pa gizdalina z umazanimi lasmi... viteza Beauvoisiskega,
samo brez njegovih prijetnih lastnosti.

Ampak resničen duhovnik, kakšen Massillon, kakšen Fe-
nelon... Massillon je posvetil Duboisa. Saint-Simonovi
Spomini  so mi priskutili Fenelona; skratka, resničen duhov¬
nik ... Tedaj bi nežne duše imele nekoga, h komur bi se
zatekle na tem svetu .. . Ne bi bili osamljeni... Dobri du¬
hovnik bi nam govoril o Bogu. Ampak o kakšnem Bogu?
Ne o svetopisemskem, malem, krutem samosilniku, vedno
željnem maščevanja... marveč o Voltairovem Bogu, pravič¬
nem, dobrem, neskončnem ...«

Prevzeli so ga vsi spomini na sveto pismo, ki ga je znal
na pamet... »Ampak, če bodo zbrani samo trije v božjem
imenu, kako verjeti v veliko ime BOG po vseh strašnih zlo¬
rabah, ki jih počenjajo z njim duhovniki?

Živeti osamljen! .. . Kakšna muka!

Meša se mi že in krivičen postajam,« je pomislil Julijan
in se udaril po čelu. »Tukaj, v tej celici, sem osamljen; na
zemlji pa nisem živel osamljeno; imel sem močan čut dolž¬
nosti.  Dolžnost, ki sem si jo bil po pravici ali po krivici na¬
ložil, je bila kakor deblo silnega drevesa, na katero sem se

505

naslanjal v viharju; omahoval sem, opotekal sem se; končno
sem bil samo človek... ampak vihar me ni podrl.

Samo vlažni zrak v tej temnici mi je vzbujal misli o
osamljenosti...

Ampak čemu še zmeraj uganjati hinavščino, medtem ko
jo preklinjam? Ne smrt ne temnica in ne vlažni zrak, tem¬
več odsotnost gospe Renalove me teži. Če bi se moral v
Verrieresu tedne in tedne skrivati po kleteh njene hiše, samo
da bi jo videl, mar bi se pritoževal?

Vpliv mojih sodobnikov je močnejši kot vse drugo,« je
rekel na glas z bridkim nasmehom. »Ko govorim sam s seboj,
dva koraka od smrti, sem še zmeraj hinavec... O devet¬
najsto stoletje!

...Lovec sproži puško v gozdu; njegov plen se zgrudi;
lovec plane, da bi ga pograbil. Njegov škorenj zadene ob
dva čevlja visoko mravljišče, podre bivališče mravelj, raz-
seje daleč naokoli mravlje, njihova jajca... Največ je filo-
zofke med temi mravljami ne bodo mogle nikoli doumeti
velikanskega, strašnega črnega telesa, lovčevega škornja, ki
je nenadoma z neverjetno hitrostjo prihrumelo v njihov dom,
takoj nato, ko je nekaj neznansko treščilo in se zabliskalo
v žarkih rdečkastega ognja ...

Tako smrt, življenje, večnost... same sila preproste stvari
za človeka, ki bi imel dovolj silne čute, da bi jih pojmil...

Muha enodnevnica se rodi v dolgih poletnih dnevih ob
devetih zjutraj, ob petih popoldne pa že pogine; kako bi
mogla razumeti besedo noč?

Dajte ji pet ur življenja več, pa bo videla in razumela,
kaj je noč.

Tako jaz; umrl bom s triindvajsetim letom. Dajte mi pet
let življenja, da ga preživim z gospo Renalovo...«

Zasmejal se je kakor Mefisto. »Kakšna blaznost razprav¬
ljati o teh velikih vprašanjih!

Prvič: hinavec sem, kakor da je kdo tu, ki bi me poslušal.

Drugič: pozabljam živeti in ljubiti, ko mi ostaja samo
še tako malo dni življenja ... Gospa Renalova je na žalost
odsotna; mogoče ji njen soprog ne bo več dovolil priti v
Besamjon, da bi si še dalje nakopavala sramoto...

To je tista moja osamljenost, ne pa to, da ni pravičnega
Boga, dobrega in vsemogočnega, ne hudobnega, ne željnega
maščevanja .. .

506

Ah, če bi bil tak Bog!... Padel bi pred njim na kolena.
.Zaslužil sem smrt 1 , bi mu dejal ,ampak, veliki Bog, dobri
Bog, prizanesljivi Bog, vrni mi njo, ki jo ljubim! 1 «

Bila je že pozna noč. Uro ali dve je mirno spal. Potem
je prišel Fouque.

Julijan se je počutil močnega in odločnega kakor človek,
ki jasno vidi v svoji duši.

507

LXXV

»Ubogemu abbeju Cbas-Bernardu vendar ne morem storiti
te neprijetnosti, da bi ga dal poklicati k sebi,« je dejal
Fouqueju; »potem tri dni ne bi mogel obedovati. Poskusi
mi najti rajši kakšnega janzenista, Pirardovega prijatelja,
ki ni dovzeten za spletke.«

Fouque je bil nestrpno čakal tega naročila. Julijan je
dostojno opravil vse, kar je človek dolžan javnemu mnenju
na deželi. Po zaslugi abbeja Frilaira je bil kljub neprimerni
izbiri spovednika Julijan v svoji temnici varovanec kongre¬
gacije; če bi se bil vedel bolj premeteno, bi bil prav lahko
ušel. Ampak slabi zrak v celici je bil vplival na njegovo
zdravje; razum mu je začel pešati. Zato pa je bil še toliko
bolj srečen, ko se je vrnila gospa Renalova.

»Moja prva dolžnost velja tebi,« mu je rekla in ga po¬
ljubila; »pobegnila sem iz Verrieresa ...«

Pred njo Julijan ni občutil malenkostnega samoljubja;
priznal ji je vse svoje slabosti. Bila je z njim dobra in
očarljiva.

Komaj je bila zvečer prišla iz ječe, je dala poklicati k
svoji teti tistega duhovnika, ki si je bil izbral Julijana za
svojo žrtev; ker ni imel drugega namena kot pridobiti si
sloves pri mladih ženskah visoke besangonske družbe, ga je
gospa Renalova zlahka pregovorila, da je šel opravit devet¬
dnevno pobožnost v bray-le-hautsko opatijo.

Ni besede, ki bi mogla izraziti Julijanovo brezmejno,
brezumno ljubezen.

Gospa Renalova je razsipala denar, uporabljala in zlo¬
rabljala ugled svoje tete, znamenite in bogate pobožnice, in
dosegla je, da je smela obiskovati Julijana dvakrat na dan.

Ko je Matilda izvedela o tem, se je njena ljubosumnost
stopnjevala do blaznosti. Frilair ji je bil priznal, da njegova
moč ne sega tako daleč, da bi mogel kljubovati vsem druž¬
benim ozirom in ji izposlovati dovoljenje, da bi videla svo¬
jega prijatelja več kot enkrat na dan. Matilda je dala gospo

508

Renalovo opazovati, da bi vedela za sleherno njeno početje.
Frilair ji je z vso svojo duhovno silo in z vso svojo spret¬
nostjo hotel dokazati, da je Julijan ni vreden.

Pri vsem tem svojem trpljenju ga je le še bolj ljubila
in skoraj da ga ni bilo dneva, da ga ne bi mučila s stra¬
hotnimi očitki.

Julijan je hotel za vsako ceno biti do konca poštenjak
z ubogim dekletom, ki ga je bil na tako čuden način osra¬
motil; toda sleherni trenutek je neobrzdana ljubezen do
gospe Renalove premagala vse njegove dobre sklepe. Kadar
ni mogel s šepavimi razlogi Matilde prepričati o nedolžnosti
obiskov njene tekmice, si je mislil: »Konec drame mora biti
zdaj že prav blizu; to me nekoliko opravičuje, da se ne
znam bolje zatajevati.«

Medtem je gospodična La Molova izvedela novico o smrti
markiza Croisenoisa. Znani bogataš Thaler si je bil dovolil
nekaj neprimernih opazk na Matildin račun in na račun
njene nenadne izginitve; Croisenois je zahteval, da jih pre¬
kliče; tedaj mu je Thaler pokazal anonimna pisma, ki jih
je bil prejel in ki so bile v njih navedene vse podrobnosti
tako spretno, da je ubogi markiz moral zaslutiti resnico.

Thaler si je nato dovolil nekaj prav robatih šal. Ves
divji od jeze in gorja je Croisenois zahteval tako temeljito
zadoščenje, da se je milijonar rajši odločil za dvoboj. Zma¬
gala je neumnost in mladi Parižan, eden izmed tistih, ki so
bili najbolj vredni ljubezni, je moral umreti, ko mu še ni
bilo štiriindvajset let.

Njegova smrt je čudno pretresla Julijanovo razrahljano
in razbolelo dušo.

»Ubogi Croisenois,« je dejal Matildi, »bil je resnično
pameten in do naju skrajno pošten mož; zaradi vaših ta¬
kratnih neprevidnosti v salonu vaše matere bi me bil moral
sovražiti in iskati z menoj prepira; zakaj sovraštvo, ki ga
rodi prezir, je po navadi besno...«

Croisenoisova smrt je prekrižala vse Julijanove načrte
glede Matildine bodočnosti; nekaj dni si je prizadeval, da
bi jo pregovoril, naj sprejme roko gospoda Luža. »To je
boječ, ne preveč jezuitski človek, ki bo brez dvoma nekaj
dosegel v življenju,« ji je govoril. »Njegova častihlepnost je
bolj zagrizena in bolj dosledna kot je bila Croisenoisova, in

509

ker ni v njegovi rodbini nobenega vojvode, ne bo delal ni¬
kakršnih težav, da ne bi poročil vdove Julijana Sorela.«

»Vdovo, ki prezira veliko ljubezen,« je odvrnila Matilda
hladno; »kajti doživela je, da jo njen ljubimec po šestih
mesecih pozablja na ljubo drugi ženski, ki je kriva vse
njune nesreče.«

»Krivični ste; obiski gospe Renalove bodo narekovali pa¬
riškemu odvetniku, ki vodi mojo zadevo za pomilostitev,
čudovite besede; naslikal bo morilca, ki mu njegova žrtev
izkazuje vso mogočo pozornost. To utegne biti zelo učinko¬
vito, in morebiti boste še doživeli, da bom nekega dne junak
kakšne melodrame ...«  in tako dalje in tako dalje.

Besna ljubosumnost na žensko, ki se nad njo ni mogla
maščevati, dolgotrajno trpljenje brez upanja, da bi se kdaj
končalo (zakaj tudi če bi smela upati, da bo Julijan rešen,
kako naj si spet osvoji njegovo srce?), sramota in bolečina,
da ljubi svojega nezvestega ljubimca bolj kot kdajkoli prej,
so bili povod, da se je gospodična La Molova pogreznila v
mrko molčečnost, iz katere je nista mogli iztrgati niti Fri-
lairova uslužna dvorljivost niti Fouquejeva okorna odkrito¬
srčnost.

Julijan pa je živel samo ljubezni, razen v trenutkih, ki
mu jih je ugrabila Matilda s svojo navzočnostjo; na bodoč¬
nost skorajda ni več pomislil. Njegova strast, ki je dosegla
višek in ki ni poznala več nikakršnega pretvarjanja, je tako
čudežno vplivala na gospo Renalovo, da je bila skoraj prav
tako brezskrbna in veselo vdana, kakor je bil on.

»Nekoč,« ji je govoril Julijan, »ko bi bil lahko tako sre¬
čen na najinih dolgih sprehodih po vergyjskih gozdovih, me
je strastno častihlepje gnalo v namišljene dežele. Namesto
da bi si bil pritisnil tvojo prelestno roko, ki je bila tako
blizu mojim ustnicam, na srce, me je misel na bodočnost
trgala od tebe; v domišljiji sem živel v neprestanih bojih,
ki bi jih moral izbojevati, da bi si priboril velikansko pre¬
moženje ... Ne, umrl bi bil, ne da bi bil spoznal pravo srečo,
če me ne bi bila prišla obiskat v mojo ječo.«

Še dva dogodka sta skalila njuno mirno življenje. Juli-
janov spovednik, čeprav janzenist z dušo in telesom, ni bil
varen pred spletkami jezuitov in je nevede postal njihovo
orodje.

510

Nekega dne mu je razlagal, da mora storiti vse možne
korake za pomilostitev, kajti sicer si nakoplje strahotni greh
samomora. Ker pa ima duhovščina v Parizu velik vpliv pri
ministrstvu pravosodstva, se ponuja prav lahko sredstvo:
treba hi se bilo slovesno spokoriti.

»Slovesno!« je ponovil Julijan. »Ah, zdaj vas pa imam,
tudi vas, oče moj. Komedijo igrate, kakor kakšen misijo¬
nar ...«

»Vaša mladost,« je nadaljeval janzenist resno, »zanimivi
obraz, ki vam ga je dala Previdnost, sam nagib vašega zlo¬
čina, ki je še zmeraj nerazumljiv, junaški napori, ki jih go¬
spodična La Molova vedno znova poskuša v vaš prid, skratka
vse, celo čudovito prijateljstvo, ki vam ga izkazuje vaša
žrtev, vse je pripomoglo k temu, da ste postali junak vseh
mladih besancjonskih žensk. Zaradi vas so pozabile na vse,
celo na politiko...

Vaša spreobrnitev bi presunila njihova srca in bi v njih
zapustila globok vtis. Lahko se izkažete neizmerno korist¬
nega veri, in jaz ne bi pomišljal samo iz ničevega razloga,
ker bi tudi jezuiti v podobnem primeru enako ravnali! Tako
naj bi bili torej tudi v tem izjemnem primeru, ki je ušel
njihovi grabežljivosti, naši škodljivci! To se ne sme zgo¬
diti! ... Solze, ki bodo lile nad vašo spreobrnitvijo, bodo
popravile razkrajajoči učinek desetih izdaj Voltairovih del.«

»In kaj mi bo ostalo,« je dejal Julijan hladno, »če bom
moral prezirati samega sebe? Bil sem častihlepen, in v tem
ne vidim ničesar sramotnega; takrat sem ravnal primerno
svojemu času. Zdaj živim iz dneva v dan. Počutil pa bi se
zelo nesrečnega, če bi se vpričo ljudstva predal kakšni stra¬
hopetnosti ...«

Drugemu dogodku, ki je vse drugače prizadel Julijana,
pa je bila vzrok gospa Renalova. Neki njeni spletkarski pri¬
jateljici se je bilo posrečilo pregovoriti preprosto in plaho
žensko, da je njena dolžnost, da se odpravi v Saint-Cloud
in se vrže kralju Karlu X. k nogam.

Žrtvovala se je in se ločila od Julijana, in neprijetnost,
da bi se javno dala na ogled, kar bi se ji bilo zdelo v drugih
okoliščinah hujše od smrti, ni po taki bolečini pomenila v
njenih očeh ničesar več.

»Stopila bom pred kralja in glasno priznala, da si moj
ljubimec; življenje človeka in še takega človeka, kakršen je

511

Julijan, mora zmagati nad vsemi drugimi obziri. Rekla bom,
da si mi stregel po življenju zaradi ljubosumnosti. Znanih,
je mnogo primerov, da je človekoljubnost našega kralja ali
porote v takih okoliščinah rešila življenje ubogim mladim
ljudem ...«

»Ne hodi mi več pred oči! Zapreti bom dal vrata ječe,
in kakor me vidiš pred seboj, se bom naslednjega dne iz
obupa usmrtil, če mi ne prisežeš, da ne boš storila ničesar,
kar bi naju javno kazalo na ogled. Misel, da bi šla v Pariz,
ni zrasla v tvoji glavi! Povej mi ime spletkarice, ki ti jo je
podtaknila! ...

Bodiva srečna še to malo dni, kar nama jih ostane v
tem kratkem življenju. Živiva svoje skrivno življenje! Moj
zločin je le preočiten. Gospodična La Molova ima v Parizu
velik ugled; bodi prepričana, da stori vse, kar je v človeških
močeh. Tu na deželi so vsi bogati in ugledni ljudje zoper
mene. Tvoja pot bi kvečjemu še razdražila te bogate, pred¬
vsem pa trezne ljudi, ki jim je življenje tako lahka za¬
deva ... Ne dajajva povoda, da bi se smejali razni Masloni,
Valenodi in tisoč drugih, boljših ljudi.«

Slabi zrak v temnici je Julijanu postajal neznosen. Na
srečo je tistega dne, ko so mu sporočili, da mora umreti,
sijalo krasno sonce in Julijan se je počutil pogumnega. Sto¬
pati skozi svež zrak je bilo zanj čudovit občutek, kakor
sprehod po kopnem za pomorščaka, ki je bil dolgo časa na
morju. »No, vse pojde dobro,« je pomislil; »poguma mi ne
manjka.«

Še nikoli ni bila njegova glava tako pesniško navdah¬
njena kakor v trenutku, ko je morala pasti. Sladki trenutki,
ki jih je bil nekoč doživljal v vergyjskih gozdovih, so se mu
trumoma in z vso silo vračali v spomin.

Vse se je zgodilo preprosto, dostojno in z njegove strani
brez slehernega narejanja.

Prejšnjega večera je bil rekel Fouqueju: »Za ganjenost
ne morem biti porok; ta grda, vlažna temnica mi včasih
povzroča vročico, da samega sebe več ne spoznam. Ampak
strah, ne! Nihče me ne bo videl, da bi prebledel.«

Vnaprej je bil že odredil, naj Fouque na jutro njegovega
poslednjega dneva spravi Matildo in gospo Renalovo na
varno. »Odpelji obe v isti kočiji,« mu je bil naročil. »Poskrbi
za to, da bodo konji vzdržema dirjali. Padli bosta druga

512

drugi okrog vratu ali pa si bosta izpričevali smrtno sovraštvo.
V vsakem primeru bo eno ali drugo ubogi ženski nekoliko
razvedrilo v njuni strašni bolečini.«

Julijan je bil zahteval od gospe Renalove, naj priseže,
da ostane pri življenju, zato da bo skrbela za Matildinega
otroka.

»Kdo ve? Mogoče pa po smrti človek še kaj čuti,« je
dejal nekega dne Fouqueju. »Zelo rad bi počival — ker
počivati je prava beseda — v tisti mali votlini na visoki
gori, ki gleda na Verrieres. Dostikrat sem se ponoči umak¬
nil v to votlino, saj sem ti pripovedoval; tedaj je moj pogled
plaval v daljavi nad bogatimi francoskimi deželami in časti¬
hlepje mi je razganjalo srce; takrat je bila to moja strast. ..
Skratka, tista votlina mi je nadvse ljuba in priznati je treba,
da ima tako lego, kakor si je le more želeti duša filozofa...
Poslušaj! Ti ljubi besangonski kongreganisti kujejo iz vsake
stvari denar; če se spretno lotiš stvari, ti bodo prodali moje
zemske ostanke ...«

Fouqueju se je ta žalostna kupčija posrečila. Vso noč
je sam bedel v svoji sobi ob truplu svojega prijatelja. Ne¬
nadoma je na njegovo veliko presenečenje vstopila Matilda.
Le malo ur poprej jo je bil zapustil deset milj daleč od
Besangona. Njene oči in njen pogled so bili zbegani.

»Hočem ga videti,« je rekla.

Fouque ni imel poguma, da bi spregovoril, in niti ne,
da bi vstal. S prstom ji je pokazal velik moder plašč na
tleh; v njem je bilo zavito, kar je ostalo od Julijana.

Padla je na kolena. Spomin na Bonifacija La Mola in
Margareto Navarsko ji je brez dvoma dajal nadčloveški po¬
gum. Z drhtečimi rokami je razgrnila plašč. Fouque je obrnil
oči v stran.

V sobi je zaslišal Matildine nagle korake. Prižigala je
sveče. Ko je zbral toliko moči, da jo je pogledal, je imela
na marmornati mizici pred seboj Julijanovo glavo in jo po¬
ljubljala na čelo ...

Matilda je spremila svojega ljubimca do groba, ki si ga
je bil sam izbral. Veliko število duhovnikov je v sprevodu
šlo za krsto, in ne da bi kdo za to vedel, je Matilda sama
v zastrtem vozu nosila v naročju glavo moža, ki ga je tako
silno ljubila.

V5 Rdeče in črno

513

Ko so tako v temni noči dospeli do najvišjega vrha visoke
gore v jurskem grebenu, je dvajset duhovnikov opravilo
mrtvaški obred v tisti mali votlini, razsvetljeni od brezkonč¬
nega števila sveč. Vsi prebivalci gorskih vasic, skozi katere
se je bil pomikal sprevod, so se mu pridružili; pritegnila
jih je nenavadna slovesnost.

Sredi med njimi se je prikazala Matilda v dolgi žalni
obleki, in ko je bilo opravilo končano, je dala vreči med
množico več tisoč novcev po pet frankov.

Ko sta ostala s Fouquejem sama, je hotela z lastnimi
rokami zagrebsti glavo svojega ljubimca. Fouque je bil od
hudega skoraj ob pamet.

Po Matildinem naročilu so divjo votlino okrasili z mar¬
morjem, izklesanim za drag denar v Italiji.

Gospa Renalova je ostala zvesta svoji obljubi. Res si ni
skušala vzeti življenja; toda tri dni po Julijanovi smrti je
izdihnila v objemu svojih otrok.

514

Slaba stran vladajočega javnega mnenja, ki med dru¬
gim skrbi za svobodo,  je to, da se vmešava v stvari, s kate¬
rimi nima kaj početi, na primer v zasebno življenje. Od tod
puščoba Amerike in Anglije. Da se ne bi bilo treba dotikati
zasebnega življenja, si je pisatelj izmislil mestece Verrieres,
in kadar je potreboval kakšnega škofa, sodni zbor ali po¬
rotno sodišče, je vse to postavil v Besamjon, kjer ni bil sam
nikoli v svojem življenju.

33 *

515





PRIPOMBE

(Splošno znana imena in imena, ki so razumljiva že iz besedila,
niso uvrščena v ta seznam)

Abailard, običajneje Abelard Pierre, francoski teolog in filozof,
sholastik (1079—1142) znan po svoji ljubezni do Heloize (Heloise),
nečakinje kanonika Fulberta, ki je umrla kot opatica paraclet-
skega samostana, ki ga je ustanovil Abelard blizu mesta Nogent-
sur-Seine. Na pokopališču Pere-Lachaise je grob, kjer sta baje
pokopana Abelard in Heloiza.

Agde, pristanišče ob reki Heraut blizu Sredozemskega morja v
departementu Heraut (glavno mesto Montpellier, okrožno glavno
mesto Beziers).

Agen, glavno mesto departementa Lot-et-Garonne ob reki Garonni.

Alacoque Marie, francoska redovnica, sestra reda Marijinega ob¬
iskovanja, ustanoviteljica češčenja Presvetega srca Jezusovega
(1647—1690).

Aleinbert (Jean Le Rond d’Al.), slaven francoski pisatelj, filozof
in matematik (1717—1783), soustanovitelj »Enciklopedije«.

Alengonški vojvoda: naslov Alengonških vojvod in grofov so imeli
razni člani rodbine Valoisov, ki so potomci Kapetingov; tu je
vsekakor mišljen sin Henrika II. Franc, poznejši vojvoda An-
jouski (1554—1584).

Antibes, mesto in pristanišče ob Sredozemskem morju.

Appert Benjamin-Nicolas, francoski človekoljub, ki je leta 1825
obiskal vse francoske, pozneje pa tudi nemške in avstrijske ječe,
da bi se seznanil z usodo jetnikov.

Arcole, mestece v veronski pokrajini ob reki Alpone, pritoku Adiže.
Tu je Bonaparte dne 17. novembra 1796 na čelu svojih grena¬
dirjev potolkel Avstrijce in zavzel arcolski most.

Aubigne Theodore-Agrippa d’, protestantski pesnik in satirik (1552
do 1630), ded gospe Maintenonove. Njegova važnejša dela so:
Les Tragiques, Histoire universelle,  ki jo je pariški parlament
obsodil na sežig, in satirični roman Aveniures du baron de
Foeneste.

Aveyron, departement ob istoimenski reki, z glavnim mestom
Rodez.

517

Bareme, pravzaprav Barreme Bertrand-Franfois, francoski aritme-
tik (1640—1705), avtor dela Livre des comptes faits,  ki se po
pisatelju imenuje kratko Bareme  ali Barreme.

Bassompierre Frangois de, francoski maršal in diplomat (1579 do
1646), eden najbolj duhovitih mož svoje dobe. Pod Richelieujem
je bil dvanajst let zaprt v Bastilji. Znan je zlasti po svojih za¬
nimivih Spominih (Memoires).

Bathurst, lord, ime stare angleške rodbine, katere početki segajo
v dobo normanske osvojitve; tu je mišljen Henry B. (1762—1834),
Pittov osebni prijatelj, leta 1809 državni tajnik za kolonije, znan
po svojem sovraštvu do Francije in Napoleona.

Baylen, mestece v Španiji, kjer je general Dupont leta 1808 pod¬
pisal sramotno kapitulacijo.

Bazilij, cerkveni oče, cezarejski škof (329—379).

Beauharnais; gospa Beauharnaisova, vdova po generalu Beauhar-
naisu, rojena Josephine Tascher de la Pagerie, Napoleonova prva
žena in francoska cesarica. Leta 1809 se je dal Napoleon od nje
ločiti. (1763—1814).

Beaujolaiske ravnine: Beaujolais je ime stare francoske pokrajine
z glavnim mestom Villefranche v sedanjem departementu Rhone.

Belfegor (Belphegor), sirijski malik, prvotno najbrž sončni bog;
stihi, ki jih omenja pisatelj, so La Fontainovi, ta pa je našel
snov v Machiavellijevi satirični noveli Belfegor.

Beranger Pierre-Jean de, pesnik prikupnih pesmi v poljudnem
slogu (1780—1857).

Besenval, baron Pierre-Victor de, švicarski častnik v francoski
službi (1722—1791), pisec zanimivih Spominov (Memoires).

Bossuet Jacques-Benigne, škof v Condomu, pozneje v Meauxu,
znamenit cerkveni govornik in pisatelj (1627—1704). Važnejša
dela: Sermons, Oraisons funebres, Discours sur VHistoire uni-
verselle in dr.

Brantome, Pierre de Bourdeilles je pokazal v svojih dveh knjigah
Vie des Grands Capitaines  in Dames galantes  izredno živo in
brezobzirno sliko najznamenitejših sodobnikov (1535—1614).

Brougham Henry, lord, angleški pisatelj, zgodovinar in politik
(1778—1868).

Carnot Lazare, matematik, član odbora za javno blaginjo, usta¬
novitelj in organizator štirinajstih republikanskih vojsk (1755
do 1823); vsi važnejši bojni načrti so bili njegovo delo. Za resta¬
vracije je živel v izgnanstvu; umrl je v Magdeburgu.

Caron Augustin-Joseph, podpolkovnik v dobi prvega cesarstva
(1774—1822), vodja tako imenovane belfordske zarote, ustreljen
leta 1822.

Castrieski vojvoda, francoski maršal in minister za mornarico
leta 1780, rojen v mestu Castriesu (departement Heraut; 1727
do 1801).

Cathelineau Jacques, vodja vendeejskih monarhističnih čet, sin
nekega zidarja, smrtno ranjen pri naskoku na Nantes (1759
do 1793).

518

Chalon, točneje Chalons-sur-Marne, mesto ob reki Marni.

Chapelle Claude-Emmanuel, Boileaujev, Racinov in La Fontainov
sodobnik in prijatelj (1626—1686). Z Bachaumontom sta napisala
duhovito Voyage en Provence et en Languedoc.

Chelles, mestece ob Marni, kjer je bila že leta 660 ustanovljena
slavna opatija.

Chevreuse, Marie de, vojvodinja, znana iz zarot zoper Richelieuja
in Mazarina v dobi Fronde (1600—1679).

Cimarosa Domenico, italijanski skladatelj (1749—1801); opera Ma-
trimonio segreto.

Colle Charles, francoski pesnik in dramatik (1709—1783).

Colmar, glavno mesto departementa Haut-Rhin.

Conde: rodbina Condejev je bila stranska veja Bourbonov; skoraj
vsi Condeji so bili pomembni v francoski zgodovini.

Conti, knez: rodbina Contijev je bila mlajša veja Bourbonov-
Condejev.

Coulonova kadrilja: Coulon je ime plesalske rodbine, ki je imela
velike uspehe v pariški Operi; tu je mišljen vsekakor Coulon
mlajši, rojen leta 1796, ki je začel nastopati v Operi leta 1816.

Courier de Mere, Paul-Louis, francoski pisatelj, znan zlasti po
svojih pikrih političnih pamfletih in duhovitih pismih (1772
do 1825).

Delavigne Casimir, francoski lirik in dramatik, posrednik med
klasiki in romantiki (1793—1843).

Debile Jacques, abbe, francoski pesnik, znan zlasti po prevodih
Vergila in Miltona (1738—1813).

Desaix de Veygoux, Louis, francoski general, ki se je odlikoval
v renski vojski, kjer je leta 1796 dva meseca branil Khel (1768
do 1800).

Don Diego, znana oseba iz Corneilleovega Cida.

Dorat Claude-Joseph, francoski pesnik, Parižan, tipičen lahko-
živec 18. stoletja (1734—1780).

Doubs, levi pritok reke Saone.

Dubois Guillaume, kardinal, pod regentstvom vojvode orleanskega
minister; izprijen značaj, a precej zmožen diplomat (1656—1723).

Ducret, točneje Ducrest Charles-Louis, brat gospe Genlisove, znan
ekonomist (1747—1824).

Edimbourg, glavno mesto Škotske.

Etoile, točneje Pierre Taisan de 1’Estoile, francoski kronist, ki je
pisal zanimivosti svoje dobe bolj zase kot za občinstvo (1546
do 1611).

Farzal, mesto v stari Tesaliji, kjer je Cezar leta 48 pr. Kr. pre¬
magal Pompeja.

Fay Leontina: pisatelj ima vsekakor v mislih slovito pevko Jeanne
Rousseloisovo, dame de Fay,  rojene leta 1781, ki je nastopala
zlasti v gledališču Feydau.

519

Felah, arabska beseda, pomeni »kmet«; Felahi so se imenovali
stari prebivalci Egipta, Arabije in Palestine.

Fenelon, Frangois de Salignac de la Mothe, francoski nadškof,
filozof in pisatelj (1651—1715), vzgojitelj Ludvika XIV.

Filip Dobri, vojvoda burgundski, oče Karla Drznega (1596—1467).

Fontan Louis-Marie, francoski dramatik (1801—1839); njegova dela
so bolj politična kakor literarna.

Fontenoy, belgijska vas, kjer je francoski maršal grof Maurice
Saxe dne 11. maja 1745 v navzočnosti Ludvika XV. potolkel
Angleže in Avstrijce.

Franche-Comte, stara francoska pokrajina z glavnim mestom Be-
sangonom; obsegala je sedanje departemente Haute-Saone, Doubs
in Jura.

Fronda, franc. Fronde je ime za državljansko vojno v času mla-
doletnosti Ludvika XIV. »Fronderji« (les Frondeurs)  so se borili
zoper dvorno stranko, ki sta ji bila na čelu Mazarin in Ana
Avstrijska, predvsem zaradi Mazarinove slabe finančne politike.

Gabrijelina zgodba je znana iz starofrancoske novele v stihih
Chastelaine de Vergi,  ki pripoveduje o tajni ljubezni grajske
gospe do mladega pevca, ki ga ljubosumni soprog na lovu ubije
in da njegovo srce pojesti nezvesti soprogi. V stari francoski
literaturi je ta snov večkrat obdelana, najbolj obširno v romanu
Li chastelains de Coucy, ki je znan tudi iz Uhlandove balade
Der Kastellan von Coucy. Stendhal je lokaliziral to pravljico
v Vergyju.

Galikanska cerkev pomeni isto kakor francoska Cerkev  in njene
svoboščine, ki jih je branil zlasti Bossuet.

Gazette de France, prvotno Gazette, časopis, ki ga je ustanovil
leta 1631 Theophraste Renaudot pod Richelieujevim pokrovitelj¬
stvom in ki izhaja še danes; zagovarja rojalistična načela.

Gazette des Tribunaux, strokovni juridični časopis, ustanovljen
leta 1826; objavlja vse zanimivejše pravde, iz katerih radi za¬
jemajo pisatelji svoje snovi.

Genlis, de, Stephanie-Felicite, vzgojiteljica otrok orleanskega voj¬
vode (1746—1830); napisala je več del o vzgoji.

Globe, le, glasilo francoskih romantikov.

Gouvion-Saint-Cyr, Laurent, francoski maršal, ki se je odlikoval
zlasti pri Hohenlindenu (1764—1830); napisal je tudi Spomine
(Memoires).

Granvella ali Granvelle, Antoine, kardinal in minister Karla V.
in Filipa II., guverner Nizozemske (1517—1586).

Gregor, francosko Gregoire Henri, član konventa in ustavoverni
škof v Bloisu (1750—1831).

Greve, sedaj Plače de 1’Hotel-de-Ville, trg, kjer so obglavljali
zločince.

Grof Ory, Rossinijeva opera v dveh dejanjih (1828); besedilo
sta napisala Scribe in Delestre-Poirson.

520

Guercino Giovanni Francesco, s pravim imenom Barbieri, itali¬
janski slikar (1591—1666).

Gustav Adolf, švedski kralj (1611—1652), ki je prihitel v zvezi z
Richelieujem na pomoč nemškim protestantom med trideset¬
letno vojno.

Hernani, znana romantična tragedija Victorja Hugoja, ki je bila
prvič uprizorjena dne 25. februarja 1850 v Theatre-Frangais.

Hoche Lazare, eden najsposobnejših in najbolj simpatičnih gene¬
ralov francoske revolucije (1768—1797), ki je služil v kraljevi
vojski kot podčastnik.

Holland Henri Fox, lord, angleški državnik (1705—1774).

Hudson Lowe, sir, angleški general, ki je stražil Napoleona na
Sveti Heleni (1769—1844).

Hume David, angleški filozof in zgodovinar, ustanovitelj »feno-
menistične« filozofije (1711—1776).

Hyeres, mestece blizu Toulona, znano zimovališče.

Tzrael Bertuccio, oseba iz tragedije Marino Faliero.

Jago, ime hudobnega spletkarja v Shakespearovem Othellu.

Jarnac, mesto ob reki Charenti, kjer so katoličani leta 1569 pod
poveljstvom vojvode anjouskega premagali protestante, ki jih
je vodil knez Conde.

Jourdan Jean-Baptiste, francoski maršal, zmagovalec pri Fleurusu
leta 1794 (1762—1855).

Kleber Jean-Baptiste, slaven francoski revolucijski general (1755
do 1800).

Kralj***, vsekakor je mišljen Karel X., ki ga pisatelj iz razum¬
ljivih razlogov ni hotel imenovati.

La Fayette Marie-Joseph, markiz, francoski politik in general, ki
se je bojeval med revolucijo v vrstah liberalnih rojalistov (1757
do 1854).

Lavalette Antoine-Marie, grof, francoski general (1769—1850); po
Napoleonovem padcu je bil obsojen na smrt, a ga je rešila
njegova žena.

Liga je bila katoliška bojna organizacija, ki jo je ustanovil leta
1576 vojvoda Guise z namenom, da bi branila katoliško vero
pred kalvinisti, v resnici pa le, da bi strmoglavila Henrika lil.
in postavila rodbino Guisov na francoski prestol.

Lipsko: bitka pri Lipskem med Francozi in zavezniki leta 1815.

.Locke John, angleški filozof, ki je postavil za izvor naših spo¬
znavanj izkušnjo in opazovanje (1652—1704).

Lodi, italijansko mesto v milanski pokrajini, kjer je Napoleon
leta 1796 potolkel Avstrijce.

Longueville, Anne-Genevieve, vojvodinja, pomembna ženska v dobi
Fronde (1619—1679).

521

Mainz: pri Mainzu so Francozi leta 1793 vzdržali dolgotrajno ob¬
leganje.

Maistre Joseph de, verski filozof, nasprotnik galikanizma (»ultra-
montanec«); njegovi najvažnejši deli sta Du pape  in Soirees de
Saint-Petersbourg  (1753—1821).

Malmaison, posestvo in grad v rueilski občini v versailleskem
okrožju, bivališče cesarice Jozefine.

Manon Lescaut, roman abbeja Prevosta (1731), kjer pisatelj v
izredno živih barvah slika človeško srce in njegove strasti. Zgod¬
ba je znana tudi iz Massenetove opere Manon.

Manuel J acques-Antoine, francoski govornik, za restavracije na¬
rodni poslanec (1775—1827).

Marino Faliero: Casimir Delavigne je to svojo tragedijo posnel
po Byronovi istoimenski drami v stihih (pet dejanj).

Marmande, mestece ob Garonni.

Massillon Jean-Baptiste, francoski pridigar in govornik (1663—1742).

Matrimonio segreto, glej Cimarosa.

Maury, Jean Siffrein, abbe, pozneje prelat in slovit govornik, po¬
slanec v zakonodajni skupščini (1746—1817).

Mirabeau Honore-Gabriel, najznamenitejši govornik francoske re¬
volucije (1749—1791).

Moncontour, mestece v departementu Vienne, kjer je vojvoda An-
jouski (poznejši Henrik III.) premagal Colignyja.

Montesson, Charlotte-Jeanne, markiza, duhovita in ljubezniva žen¬
ska, znana tudi kot pisateljica (1737—1806); Napoleon jo je
imel v velikih časteh.

Montmirail, mesto v departementu Marne, kjer je Napoleon v dneh
11. in 12. februarja 1814 premagal Ruse in Pruse.

Montmorency, mestece v departementu Seine-et-Oise, kjer je v
preprosti hišici živel J. J. Rousseau.

Moreri Louis, francoski biograf, ki je napisal tudi Dictionnaire
hisiorique  (1643—1680).

Murat Joachim, Napoleonov svak, slaven general, od leta 1808 do
leta 1814 neapeljski kralj (1767—1815).

Ney Michel, vojvoda Elchingenski, francoski maršal, ki se je pro¬
slavil v dobi revolucijskih vojn in cesarstva. Za restavracije je
bil obsojen na smrt in ustreljen (1769—1815).

Nova Heloiza, znamenit Rousseaujev roman v pismih (Julie ou
la Nouvelle Heloise,  glej Abailard).

Obleganje Besamjona: drugo obleganje leta 1674 je mesto osvobo¬
dilo španskega gospostva. (Prvo obleganje je bilo šest let prej).

Parlament je bil pred revolucijo najvišja justična korporacija
v Franciji. Boriti se je moral proti Mazarinovi finančni politiki
in pozneje proti samovoljnostim vladarjev, zlasti Ludvika XV.

Pere-Lachaise, veliko pariško pokopališče v vzhodnem delu mesta
(Menilmontant), ki je dobilo ime po jezuitu Framjoisu La Chaisu,
spovedniku Ludvika XIV., (1624—1709); tam, kjer je zdaj poko¬
pališče, je imel La Chaise svoje vrtove.

522

Pichegru Charles, francoski general, ki je s svojimi huzarji zavzel
zamrzlo holandsko brodovje; pozneje se je udeležil zarote proti
Napoleonu in je na nepojasnjen način umrl v ječi (1761—1804).

Pisma portugalske redovnice (Lettres d’une Religieuse Portugaise)
so našli v Parizu leta 1669.

Pitt William, angleški državnik, neizprosen nasprotnik revolucije in
Napoleona, organizator treh koalicij proti Franciji (1759—1806).

Poissy, mestece ob Seini.

. Pontarlier, mesto ob Doubsu.

Pozzo di Borgo, Charles-Andre, diplomat, rojen na Korziki, pozneje
v ruski službi, strasten Napoleonov nasprotnik (1764—1842).

Pradt Dominique, Napoleonov kurat (1759—1837).

Rene,  Chateaubriandov roman (1805), pisan v duhu Goethejevega
Wertherja.

Richelieu Armand-Emmanuel, vojvoda, minister Ludvika XVIII.
(1766—1822).

Rivarol, Antoine de, francoski pisatelj in novinar, znan po svoji
duhovitosti in zbadljivosti (1753—1801).

Rivoli, italijanska vas, kjer je Napoleon leta 1797 premagal Av¬
strijce.

Roland de la Platiere, Jean-Marie, francoski politik, leta 1792 no¬
tranji minister, prijatelj žirondistov (1734—1793). Njegova žena,
gospa Rolandova, rojena Manon Phlipon, inteligentna in izobra¬
žena ženska, se je zanimala za umetnost in književnost; v njenem
politično vplivnem salonu so se zbirali zlasti žirondisti. Njeni
nasprotniki »hribovci« so jo spravili na morišče (1754—1793). Na¬
pisala je zanimive Spomine (Memoires).  Ko je njen mož izvedel,
da je obglavljena, se je sam usmrtil.

Rotrou Jean de, francoski pesnik in dramatik (1609—1650); njegova
najboljša tragedija je Venceslas.

Saint-Cloud, mestece ob Seini, kjer so nekoč prebivali francoski
vladarji.

Saint-Germain-en Laye, mesto v versailleskem okrožju blizu Seine
z znamenitim gradom iz renesančne dobe, znanim po krasni
terasi.

Saint-rochski topovi: na stopnicah pariške cerkve sv. Roka (Saint-
Roch) je dal Napoleon dne 13. trgatvenika (4. oktobra) 1795 po¬
streliti uporne nasprotnike konventa.

Saint-Simon, Louis de Rouvroy, vojvoda, dvorjan Ludvika XIV.,
je napisal zanimive Spomine (Memoires)  o dvoru in dvorjanih
(1675—1755).

Sieyes, abbe, publicist in teoretični politik med francosko revolu¬
cijo. Tik pred revolucijo je objavil znamenito brošuro o tretjem
stanu. Bil je član zakonodajne skupščine, konventa, direktorija
itd. (1748—1836).

Smolet, točneje Smollett, Tobie George, škotski romanopisec in zgo¬
dovinar (1721—1771).

523

Soissonski dvorec, zgodovinska palača v Parizu, ki jo je dala zgra¬
diti Katarina Medieejska; danes stoji tam trgovska zbornica.

Southey Robert, angleški pesnik (1774—1843).

Staub, znan pariški krojač za elegantne gospode.

Suresnes, mestece ob Seini.

24. avgusta 1572: v noči od 23. na 24. avgusta (»šentjernejska noč«)
in naslednje dni je bilo na zahtevo Katarine Medicejske in Guisov
zavratno pomorjenih mnogo protestantov.

Talleyrand Charles-Maurice de, spreten in duhovit diplomat brez
trdnih moralnih načel, ki je služil še pod starim režimom, med
revolucijo, pod Napoleonom in za restavracije: udeležil se je tudi
dunajskega kongresa (1754—1838).

Talma Franpois-Joseph, znamenit traged; pripisoval je veliko važ¬
nost resničnosti historičnih kostumov in naravni dikciji (1763
do 1826).

Vely, točneje Velly, Paul-Franpois, francoski jezuit; njegova Hi-
stoire de France  nima posebne vrednosti (1709—1759).

Vendeeja (La Vendee), francoska pokrajina znana po monarhistič¬
nem gibanju, ki sta ga tam organizirala med revolucijo duhov¬
ništvo in plemstvo in ki so ga zatrli Kleber, Marceau in Hoche.

Wagram, vas blizu Dunaja, kjer je Napoleon dne 6. julija 1809
premagal nadvojvodo Karla.

Washington George, soustanovitelj in prvi predsednik republike
Združenih držav ameriških (1732—1799).

Waterloo, belgijska vas, kjer so združeni Angleži in Prusi dne
18. junija 1815 premagali Napoleona.

Wellington, angleški general, zmagovalec pri Waterlooju (1769
do 1852).

524

KAZALO

I.

I. Majhno mesto. 5

II. Zupan. 9

III. Ubožnostni sklad.12

IV. Oče in sin.17

V. Kupčija.21

VI. Nadlega.29

VII. Duhovno sorodstvo.37

VIII. Neznatni dogodki. 48

IX. Večer na deželi.56

X. Veliko srce in prazen žep.64

XI. Nekega večera.  68

XII. Potovanje.73

XIII. Prozorne nogavice.80

XIV. Angleške škarje.85

XV. Petelinovo perje.89

XVI. Naslednjega dne.93

XVII. Prvi pomočnik.98

XVIII. Kralj v Verrieresu.103

XIX. Razmišljanje rodi trpljenje.115

XX. Nepodpisana pisma.123

XXI. Pogovor z gospodarjem.127

XXII. Kako so delali leta 1830 . 140

XXIII. Uradnikove skrbi.152

XXIV. Veliko mesto.166

XXV. Semenišče.173

XXVI. Družba ali česa manjka bogatašu.180

XXVII. Prve življenjske izkušnje ..190

XXVIII. Procesija.194

XXIX. Prvo napredovanje.201

XXX. Častihlepnež.215

XXXI. Prijetnosti podeželskega življenja.231

II.

XXXII. Vrata v svet.241

XXXIII. Prvi koraki.249

XXXIV. Dvorec La Molovih.253

XXXV. Občutljivost in pobožna visoka dama.265

XXXVI. Posebnosti izreke.268

XXXVII. Kadar imajo gospodje putiko.275

XXXVIII. Katero odlikovanje je najbolj imenitno?.283

XXXIX. Ples.293

XL. Kraljica Margareta.302

XLI. Moč lepega dekleta.310

XLII. Kaj, ko bi bil kakšen Danton?.314

XLIII. Zarota.320

XLIV. Dekliške misli.329

XLV. Ali je zarota?.335

XLVI. Ob enih zjutraj.340

XLVII. Stari meč.346

XLVIII. Kruti trenutki.351

XLIX. Komična opera.356

L. Japonska vaza.365

LI. Skrivno poslanstvo.371

LIL Razpravljanje.377

LIH. Duhovščina, gozdovi, svoboda.385

LIV. Strasbourg.393

LV. V službi kreposti.400

LVI. Duhovna ljubezen.407

L VIL Najlepša mesta v cerkvi.411

LVIII. Manon Lescaut.415

LIX. Dolgčas.419

LX. Loža v Komični operi.423

LXI. Bati se me mora.428

LXII. Tiger.433

LXIII. Pekel slabosti.438

LXIV. Duhovit človek.444

LXV. Nevihta.451

LXVI. Žalostne podrobnosti.456

LXVII. Srednjeveški stolp.463

LXVIII. Mogočen človek.46S

LXIX. Spletka.474

LXX. Spokojnost.479

LXXI. Sodba.483

LXXII.490

LXXIII.495

LXXIV.500

LXXV.508

Pripombe.51?

Svetovni klasiki
Stendhal

RDEČE IN ČRNO

Prevedel
France Šturm

Opremil
Janez Bernik

Založila

Državna založba Slovenije
Za založbo
Ivan Bratko

Natisnilo

ČP »Delo«, obrat Triglavska tiskarna
Ljubljana 1968




'

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000524881