192 
M. Zlobec
TOMAŽ ŠALAMUN, ARENA
Branje zadnje pesniške zbirke Arena (Lipa Koper, opremil Andraž Šalamun, str. 100) se ne sprašuje več o daljno-
sežnih premikih iz starega v novo, po obračunih z izročilom o odtujenosti pesniškega sporočila. Pokrovo parodi-stično rušenje slovenskega pesniškega izročila je samo še spoznavnoteoretsko znamenje, s katerim se je Tomaž Šalamun vpisal v zgodovino slovenskega pesništva zaradi razgibanega sporočila svojih pesmi, zaradi velike odzivnosti pri literarni kritiki in bralcih. Zato se branje Arene ne začne pri Areni sami, ni več sočasno, je tehtanje poskusov z izraznimi možnostmi jezika, ki ga poznamo vsaj iz Bele Itake in Amerike. Nepravilna skladnja, žargon, jezikovne novosti, vpletanje stavkov, besed, naslovov (I made a deal, Ma charge n'est pas mon moi Mon moi n'est pas ma charge) in celotne pesmi (Avtor Bob Perelman) v tujih jezikih ne pomeni več prestrukturiranja pesniških prvin prvih zbirk, ampak samo logično nadaljevanje izvirne pesniške poti. Po zbirki Amerika se pesnikov odnos do ameriške beat generacije, do svojega bivanja v Ameriki, še vedno pojavlja kot refleksija druge civilizacije in kulture proti evropski, do antike (Vergil, Elliottu Andersonu, Peleas, Yeatsov epitaf...). Pesnikov odnos do sebe je ambivalenten, razpet med samohvalo in poveličevanjem svojega poklica — / Pesnik je absolutno briljanten / Pesnik je absolutno briljanten, ker je vladar sveta / in samokritik: / Jaz sem največji butec na svetu / Jaz sem največji butec / Jaz sem največji butec na svetu. Ironija samozavedanja je najbolj razvidna v koncu pesmi Dobro jutro: Nemiren in nevaren sem. Rad bi bil / miren in varen. Rad bi umrl tako, / da bi ljudje, ki jih ljubim, stali / okrog mene in jaz bi se s poslednjimi / močmi pretegnil in rekel: / O, smrt, pridi! Nisem živel zaman.
Vprašanje o poeziji, ki ga Šalamun izreka v pesmi Pesnik je absolutno briljanten / Jaz sem tak sveti Jurij, da me nima nihče pravice vprašati / za potni list. / Pesnik smrt ljubi, jo spo-
193
Tomaž Šalamun, Arena
štirje, / in se celo življenje nanjo pripravlja. /, je samo ironizacija pesniškega poklica. Pomembnejše postanejo tiste pesmi, v katerih samozavedanje ustavi igro s pesniškim jazom in vzpostavlja drugi jaz, jaz človeka. Šalamun človek aktualizira odnos do Maruške, Ane, ljubezenske vezi: erotika ni igra, je že podana v stalnem odnosu do žene (Za Maruško, Rotenje zapravljive žene, Trava, Dobro jutro). Ironizacija družbene stvarnosti v pesmi Ljubljana pomeni karikaturo trenutka: / In ljudje v Skupščini, v ribezovem soku je pomešan ta / potoček in že so sprejeti najbolj / modri zakoni na svetu in Slovenija / je vrh sveta I ... I Partija dobi mladiče od poljubčkov, / mladiči hodijo po Ljubljani in ližejo roke ljudstvu in ljudstvo jih boža / in je veselo in se sprehaja po ulicah / in je v Ljubljani promenada in praznik.
Urejenost pesniškega besedila učinkuje v Šalamunovi zbirki Arena samo optično. Sonet ohranja samo še zgradbo štirivrstičnic in trivrstičnic (Pritožba, Tipkam, Charles d'Orleans, Randv Newman), ne pa stika in urejenega verza: sonet je podan z elementi pripovednega, postopno vključenega v znano obliko dveh štirivrstičnic in dveh trivrstičnic.
Pesniška zbirka Arena ni več enotna niti v svoji odtujenosti, je samo še kaos med ameriško sedanjo in evropsko se-danjo-preteklo kulturo in zgodovino, je zavedanje nereda z nenehnimi refleksivnimi stavki, z množico imen svetovne kulture z besedo cash (denar, gotovina, vnovčiti, izplačati) v vrsti pesmi. Samo-zavestnosti igre, razbijanja pesniškega izročila ni več, razbila jo je Bela Itaka, simbol varnosti, urejenosti, stopnjevala Amerika s soočanjem z novim svetom. Arena je samo še nered sveta, usodnejši kot igra igre. Zato ga Šalamun lahko konča kjerkoli in kadarkoli: Da nas ne bi zeblo, zaključujem to zadevo. / Zaključujem to zadevo, da nas ne bi
zebl°-                               M. Zlobec