Monika Kropej
Raziskovanje ljudskega pripovedništva na Slovenskem v luči mednarodnih usmeritev
V sestavku želim kratko predstaviti, kako je slovensko raziskovanje ljudskega pripovedništva sledilo razvoju tovrstnih raziskav drugod po svetu. Prizadevam si v glavnih črtah orisati smeri, ki jih je ubirala veda drugod, in vzporedno ob tem podati obris razvoja raziskovanja pri nas. Namerno se ne spuščam v pregled zbiralcev pripovednega gradiva in izdajateljev bodisi posameznih pripovedi bodisi zbirk, ker pač že imamo tovrstne kratke preglede izpod peres J. Polivke1, Fr. Kotnika2 in M. Matičetova3.
Še v 18. st. je bil odnos do ljudskih pravljic in povedk zelo različen. Medtem ko so jih nekateri omalovažujoče ocenjevali kot »prazne marnje« starihbabicbrez vrednosti, so se drugi z veseljem spominjali napetih pripovedi iz svoje mladosti; tako npr. Goethe, ki je videl v pravljicah praobliko pesniškega doživetja in je že kot otrok nameraval prepesniti konec pravljice o Pogumnem krojačku4. Pravljice bratov Jacoba in VVilhelma Grimma (1812-14) nikakor niso bile prva pravljična zbirka, saj so izšle dolgo po zbirkah, ki sojih izdali Gianfrancesco Straparola (Le piacevoli notti, 1550-53), Giambattista Basile (Pentamerone, 1637) ali Charles Perrault (Les Contes de ma mere 1'Oie, 1697). Tudi v Nemčiji so imeli že nekaj predhodnic, npr. v zbirki Volksmärchen der Deutschen (1782-87), ki jo je izdal Johann Carl August Musäus, in vsebuje več povedk kot pravljic. Zgodb iz Tisoč in ene noči, ki jih je prevedel Francoz Antoine Galland, ali indijske zbirke Pančatantra ni potrebno niti omenjati. Vendar pa je res, da sta šele brata Grimm pospešila študij ljudskega pripovedništva ne le v Nemčiji, pač pa tudi v sosednjih deželah. Njuno delo je spodbudilo tudi slovenska prizadevanja.
Ker je bila doba bolj naklonjena pesmim, so naši izobraženci pozornost na področju ljudskega ustvarjanja namenjali sprva mnogo bolj pesništvu kot pripovedništvu. Valentin Vodnik, ki je sicer s pomočjo ribniškega graščaka J. Rudeža zbral nekaj
1 Slovenen (v: Johannes Bolte und Georg Polivka, Anmerkungen zu den Kinder- und Hausmärchen der Brüder Grimm, 5. Band, Leipzig 1932,100-102).
2 Zbirke narodnih pripovedk in pravljic (v: Narodopisje Slovencev 1, Ljubljana 1944,40-41).
3	Ljudska proza (v: Zgodovina slovenskega slovstva 1, Ljubljana 1956,133,134).
4	Po H.-J. Uther, Märchen vor Grimm, München, Diederichs 1990,278.
gradiva o bajeslovnih bitjih (Mythen zu Ribniza geglaubte, NUK, Ms 540, št. 12), je redke zapise ljudske proze celo pretopil v verze (npr. Kos in brezen). Predstavniki slovenske romantike s Prešernovim krogom so v ljudskem pesništvu iskali predvsem narodnega duha, segali pa tudi po motivih, ki so jih v njem našli. Pesem jim je bila višji umetniški dosežek, zato so prozna besedila zapisali le tu in tam. Med razmeroma redkimi zapisi ljudske proze naj omenim npr. pravljico o Lisici in volku (NUK: Ms 472,1,214) iz zapuščine Mihe Kastelica, ustanovitelja Kranjske čbelice, ter nekaj Korytko-vih in Vrazovih rokopisov. Velja pa omeniti delo Urbana Jarnika na Koroškem. Čeprav ljudskega izročila ni objavljal - pošiljal ga je Šafariku, Vrazu in drugim - je spodbujal k zbiranju ljudskega izročila, npr. v dostavku k Herderjevim poglavjem o Slovanih (Carinthia 1812). Njegov Zber lepih ukov (1914) obsega tudi 100 pregovorov, o koroških Žalik ženah pa je pisal v članku Die slovenischen Sibyllen (Carinthia 1813). Zanimanje za ljudski jezik in slovstvo je prenesel na svojega učenca Matijo Majarja Ziljskega5, ki je nekaj zapisov naših ljudskih pripovedi poslal celo Boženi Nemcovi, nekaj pa jih je tudi sam objavil, npr. o Vilah in Belih ženah.
Enega prvih zapisovalcev ljudskega pripovedništva, Matevža Ravnikarja Požen-čana, je F. Metelko sicer spodbudil k zbiranju ljudskih pesmi, toda ob tem je začel gorenjski župnik zapisovati tudi pravljice in povedke. Nekaj jih je objavil, npr. v Danici Ilirski (1842), Novicah (1846), Slovenskem glasniku (1859/11, 73), druge so ostale v rokopisu. V rokopisu je ostal tudi njegov v nemščini napisan sestavek o kranjskih ljudskih pravljicah in bajkah (NUK, MS 483).
Kljub spodbudnim začetkom pa je J. Kopitar še vedno zaman iskal človeka, ki bi na Slovenskem pripravil podobne zbirke ljudskega slovstva kot V. St. Karadžič za Srbe.
Po ustanovitvi slavistične stolice na Dunaju (1849) je dal novi slavistični vedi smernice Fr. Miklošič, ki se je zgledoval po Kopitarjevi teoriji o pomenu ljudskega jezika za jezikoslovje. Z njimi ni le položil temelja slovanski filologiji, ampak je spodbudil tudi raziskovanje in zbiranje ljudskega pripovedništva.
Janežičevo Cvetje slovenskega naroda (1852)6 je praktično uveljavilo Miklošičeve pobude k zbiranju ljudskega pripovedništva in zbudilo pri slovenskih intelektualcih široko zanimanje za ljudsko izročilo. Če so dotlej posvečali pozornost predvsem ljudskim pesmim, so zdaj poleg tega pospešeno zbirali še ljudsko besedišče, pregovore, reke, uganke, šege, pa tudi pravljice in povedke.
To obdobje nam je prineslo veliko bero iz bogate zakladnice ljudske proze, objavljeno v časopisih, kot so Novice, Slovenska bčela, Slovenski glasnik, Zora, Vestnik, Kres, Vedež, nekoliko pozneje tudi Ljubljanski zvon, Dom in svet, Mladika itn. Dosti gradiva je ostalo v rokopisih, posamezniki pa so že začeli izdajati prve zbirke slovenskih pravljic in povedk7.
Študije, ki so izhajale v časopisih, so bile predvsem mitološko usmerjene, mnoge z namenom, da bi rekonstruirali slovanski Pantheon oz. se približali J. Grimmovi Deutsche Mythologie (1835). Takšni so bili npr. poskusi D. Trstenjaka, ki je s svojimi prispevki skušal dokazati, da so Slovenci avtohtoni v sedanji domovini. Zato je začel kopičiti bolj ali manj zgrešene etimološke dokaze ter se pri tem skušal opreti na
5 Vile, i šta o njih znade narod slovenski u Koruškoj. Kolo 4/1847, 9-18; Nekaj o belih ženah s posebnim obzirom na Koroško. SB 1850,182; v Novicah (1848,44) je objavil prispevek o Kralju Matjažu v Sloveniji.
6 Pozneje je zamisel nadaljeval s Slovenskim glasnikom.
7	Matija Valjavec, Narodne pripoviesti iz susjedne Varaždinu Štajerske. Izvestje kr. realne i velike gimnazije i male gradske realke u Varaždinu 1874 / 5, Zagreb 1875, 3-46; G. Križnik, Slovenske pripovedke iz Motnika, Celovec 1874 ter prva splošnoslovenska zbirka Bogomila Kreka: Slovenske narodne pravljice in pripovedke, Maribor 1885.
indologijo in mitologijo. Tako so nastali njegovi članki v Novicah ter Mythologične drobtine, s katerimi je polnil številne letnike Slovenskega glasnika in razburjal bolje podkovane strokovnjake. Objavljal je tudi v LMS (1869-70). O Sojenicah, Kurentu, petelinu, županu pa je pisal v mariborski Zori (1873). Danes lahko rečemo le, da je bera njegovega zagnanega dela razmeroma skromna, čeprav še neovrednotena.
Bolj kot doma je poznan v svetu V. F. Klun, ki je objavljal v tujih revijah. Med drugim je že leta 1857 spisal članek o Rojenicah v slovenskem izročilu8.
Prizadevanjem U. Jarnika in M. Majarja Ziljskega so se pozneje pridružili še Ivan Navratil9, Janez Scheinigg10, FrancHubad11, W. Urbas12, IvanKunšič13 in J. Majciger14. Poudariti je treba zlasti delo Janka Pajka15, ki je s svojim delom Črtice iz duševnega Žitka staj. Slovencev (1884) sestavil dober narodopisni slovar za to področje.
O pomembnosti ljudskega pripovedništva za odkrivanje in razumevanje slovanske mitologije je, sledeč Grimmovi mitološki teoriji, toda drugače kot D. Trstenjak -znanstveno podprto, obširno in sintetično spregovoril Gregor Krek v knjigi Einleitung in die slavische Literaturgeschichte (Graz 1874, druga dopolnjena izdaja 1887). Svoja stališča je podprl s številnimi primeri iz slovanske arheologije, zgodovine in predvsem primerjalnega jezikoslovja. Delno se je že približal angleški (Tylorjevi) antropološki (oz. evolucionistični) šoli16.
Razen Krekovega poskusa pa lahko rečemo za omenjene in druge - ki niso našteti - narodopisno usmerjene posameznike tega obdobja, da so se posvečali le drobcem iz bogate zakladnice ljudskega pripovednega izročila. Danes ne moremo kar tako mimo njihovih prizadevanj, saj kljub včasih napačnim hipotezam predstavljajo kamen v stopnicah, ki vodijo k novim spoznanjem. Zbrali so tudi veliko gradiva, čeprav ni vedno strokovno zanesljivo.
8 Rojenice. Die Schicksalgöttinnen der Slowenen. Ein Beitrag zur slawischen Mythologie. Österr. Blätter für Literatur undKunst. Beilage zur Österr.-Kaiserlichen Zeitung. Jg. 1857, Nr. 47,369-370; Nr. 48,379-381.
9	Že leta 1848 je začel izdajati Vedei - prvi slovenski poučni in leposlovni list za mladino; sodeloval je pri Janežičevem slovensko-nemškem slovarju (1851); priporočal nabiranje besed, rekov in pregovorov (v Vodnikovem spomeniku 1859,186-9). S Slovenskimi narodnimi vražami in praznimi verami primerjanimi drugim slovanskim in neslovanskim (LMS 1885-8,1890,1892,1894,1896) je hotel ustvariti svojevrsten slovenski bajeslovni koledar. Kresni del je priredil L. Moser za ZÖVK1905, 122-5.
10 Mythen, Sagen u. Volkslieder der Slovenen. V: Österreichisch-ungarische Monarchie in Wort u. Bild 5. Kärnten und Krain. Wien 1891,151-157 (Kärnten), 378-389 (Krain).
11 Volksleben, Sitten und Sagen der Slovenen, v: Österreichisch-ungarische Monarchie in Wort u. Bild Wien 1890,208-224 (Steiermark). Objavil je nekaj krajših narodopisnih prispevkov: Pravljica o Oedipu v slovanskej obleki (Kres 1,1881, 277-279) in Nemška pesen o Hildebrandu in njene sestre slovanske. (Kres 2,1882,630-638).
12 O pregovorih je pisal v članku O pregovorih in prilikah sosebno slovenskih (v Jber. der k.k. Oberrealschule, Görz 1869, 2-33; dalje v Novicah (1869, 313 sl. v 12 nadaljevanjih; 1870, 4 sl.); o pravljicah, povedkah in vraževerju pa v člankih: Über Sagen und Märchen (v Jber. über die deutsche Staats-Oberrealschule in Triest 1887-8,1-22) in Aberglaube der Slowenen (v Zeitschrift für Österreichische Volkskunde 4, Dunaj-Praga 1898,142-152).
13 Poleg članka o slovenski ljudski kulturi za Otttiv Slo vnik naučny (Praha 1898) je skupaj z Quidom Hoduro prispeval bibliografijo Tradicionalni literatura lidovd na r. 1897 v Narodopisnem sborniku (1897,160-187).
14 Voda in njene moči v domišljiji štajerskih Slovencev (Kres 3, 1883, 455-458, 502-505, 558-561, 601-604); Zrak in njegove moči v domišljiji in povesti štajerskih Slovencev (Kres 4,1884,401-405, 448-452)
15 Torklja, Kres 1, 1881, 306; Praznoverske bajke in šege med štajerskimi Slovenci, Kres 2, 1882, 218-222, 268-272; Baumfilius, Kres 2, 1882, 372; Vurberški Krsnik, Kres 2, 1882, 578-581; Oves, osat in vražji stric, DS 1888,47; Črtice iz duševnega Žitka štaj. Slovencev, Ljubljana, 1884.
16 Npr. v članku Polyfem v narodnej tradiciji slovanskej (Kres 2,1882,42-52,103-115,155-174).
Strokovno najbolj izpopolnjeno, predvsem kar zadeva zapisovanje ljudskega pripovedništva sredi in v drugi polovici 19. st., je nedvomno delo Matije Valjavca, ki je bil naš prvi jezikovno-fonetično natančen zapisovalec. Znanstvene metode zapisovanja seje naučil pri svojem profesorju Miklošiču. Njegovo delo seje začelo v obdobju, ko je v svetu še prevladovala mitološka usmeritev. Toda Valjavec je v svojem znanstvenem delu sledil razvoju stroke, zato ga danes lahko prištevamo med prve naše znanstvenike, ki so začeli obravnavati ljudsko pripoved z realističnimi prijemi. Njegovo delo je zelo visoko cenil že Miklošič. Ta je objavil v svoji Slavische Bibliothek (2. Bd./1858, 151- 169) nekaj pravljic iz Varaždina, ki mu jih je bil poslal Valjavec, in pohvalno pripomnil, da je prvi med slovenskimi rojaki spoznal mitološki pomen pravljic. V nasprotju z J. Grimmovo trditvijo, da Slovani nimajo predstav o boginjah usode, je v članku O rodjenicah ili sudjenicah (Književnik, Zagreb 1865) z obsežnim jezikovnim gradivom dokazal nasprotno. Ljudsko pripovedništvo je raziskoval s primerjalnih vidikov, kar je vplivalo tudi na nastanek njegove razvojne teorije, spoznavne v članku Prinešček, kako in od kod se narodne pripovesti razširjajo (Kres 1886). Vse, kar je objavil, ga uvršča med pomembne delavce na področju raziskovanja ljudskega pripovedništva17.
Čeprav stroka spočetka še ni mogla dati zadostnih odgovorov na vprašanja, si je že od bratov Grimm dalje prizadevala odkriti izvor pripovednega izročila, raziskati njegovo širjenje in medsebojni vpliv. Nastajale so teorije, ki so dobile ime vsaka po prepričanju, na katerem so temeljile, začenši z Grimmovo mitološko. Že leta 1859 je izšlo delo Theodorja Benfeya Pantschatantra, v katerem zastopa indijsko ali selitveno (difuzionistično) teorijo. Tej nasprotna je poligenetska teorija E. B. Tylorja (Primitive Culture 1871), predstavnika antropološke šole. To smer je prvotno zagovarjal tudi Tylorjev učenec Andrew Lang; pozneje pa je svoje stališče spremenil in raziskave poglobil. Opozoril je na presenetljivo podobnost med grškimi miti in miti nekaterih primitivnih ljudstev ter njihovimi šegami in religioznimi predstavami. Podobne povezave sta odkrivala Hermann Oldenberg v svojem delu Religion der Veda (1894) in J. G. Frazer, ki se je v raziskavi antične šege ob menjavi Dianinih svečenikov v Aricii18 lotil vseh pomembnih problemov, ki se pojavljajo ob raziskovanju primitivne religije. Ta smer raziskovanja se je od mitov vedno bolj usmerjala v šege na eni strani in v iskanje odsevanja šeg, obredij in zgodovinskih danosti v ljudskem pripovedništvu na drugi strani. Na to, da pravljice in šege odsevajo druge v drugih, je opozoril med drugimi tudi Albert Wesselski, ko je pritrdil Saintyvesu - na katerega delo19 je sicer gledal zelo kritično - v tem, da med obredjem in tradicionalno pripovedjo lahko obstajajo določene povezave20.
Mitološko teorijo, ki je pri nas doživela največji odmev, kakor tudi druge, preveč enostransko usmerjene teorije, so - poleg nasprotno mislečih sodobnikov - v svetu kmalu začeli izpodbijati tudi mlajši raziskovalci. Naj omenim tukaj kot primer le francosko smer, npr. H. Gaidoza, kije skupaj z E. Rollandom od leta 1878 urejal revijo
17 Slovenske in kajkavske povedke in pesmi je objavljal v Novicah (1848,1858,1860,1872), Sloveniji (1848), Slovenski bčeli (1851-52), Slovenskem glasniku (1860,1863), znanstveni prilogi mariborske Zore - Vestniku (1873, 1874), Kresu (1884, 1885); Iz kajkavskega pripovednega izročila je objavljal v JAZU (1878: knj. 43,49; 1884: knj. 71) ter izdal samostojno zbirko Narodne pripovijedke skupio u i oko Varaždina Matija Kračmanov (Varaždin 1858). 21 povedk in pravljic s Štajerske je objavil v Izvestju realne i velike gimnazije v Varaždinu 1874-75.
18 The Golden Bough 1-2. A Study in Comparative Religion. London 1890.
19 Les Contes de Perrault et les rčdtes paralleles, Paris, 1923.
20 Versuch einer Theorie des Märchens. Reichenberg i. B. 1931,68.
Melusine in Josepha Bediera z Les fabliaux (1893). Utrip časa pa je, čeprav v omejenih možnostih in danih razmerah, odmeval tudi pri nas.
Že proti koncu 19. stoletja seje pretirani mitološki usmeritvi nekaterih študij brez zaostajanja za svetovno usmeritvijo začela postavljati po robu mlajša generacija narodopisno usmerjenih filologov in tako zaustavila nadaljevanje preveč vznesenih in premalo strokovno podprtih mitoloških razprav 19. st. Študije ljudskega pripovedništva so v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja postale previdnejše. Privzemale so le to, kar je bilo dokazljivo in podprto s številnimi primeri. Poleg že zgoraj omenjenega Valjavca sodi med realistično usmerjene raziskovalce še Miklošičev naslednik na Dunaju - Vatroslav Jagič21, urednik Archiva für Slavische Philologie. S svojim delom je vplival tudi na nekatere naše filologe, npr. na Karla Štreklja22, ki je skupaj z zapisi ljudskih pesmi prevzel tudi rokopise ljudskih pripovedi od leta 1864 ustanovljene Matice slovenske - društva za izdajanje znanstvenih in leposlovnih knjig. Sam je zbiranje še pospešil, kajti tako kot je izdal korpus Slovenskih ljudskih pesmi, je nameraval izdati tudi pravljice in povedke, a ga je prehitela smrt. V 20. st. nas vodi delo Matije Murka, sicer svetovno znanega raziskovalca srbohrvaškega epskega pesništva, ki se je ljudskemu pripovedništvu posvetil v delu Die Geschichte von den sieben Weisen bei den Slaven23 in ga vključil tudi v knjigo Geschichte der älteren südslavi-schen Literaturen24. Za zgodovino raziskovanja ljudskega slovstva pri nas je pomemben njegov članek Kopitar in Vuk Karadžič 25. Realistično usmeritev Valjavca, Štreklja in Murka sta nadaljevala tudi učenca graške slavistične stolice France Kotnik26, ki je pomemben predvsem kot zbiralec in izdajatelj številnih koroških pravljic in povedk, ter Joža Glonar, kije prispeval monografsko študijo Monoceros in Diptamus27 in članek Ulinger - Jelenger - Lajnar28. Števan Kiihar je s Štrekljevimi opombami in razlago objavil Narodno blago vogrskij SlovencoJ29, Avgust Pavel je že kot študent pod vodstvom svojega profesorja L. Katona, od katerega je privzel A. Bastianovo predevolucionis-tično teorijo o razvoju človekovega mišljenja, napisal študijo na temo Polijem in Orfej v slovanskem ljudskem izročilu30 in posegel na področje motivike predvsem slovenskega in južnoslovanskega ljudskega slovstva, npr. v člankih Južnoslovanski viri lepe zgodbice o Banköjevi hčeri31, Zbirka prekmurskih besedil in zgodovina dosedanjega
21 Med drugim je objavil Die siidslavischen Volkssagen von dem Grabancijaš dijak und ihre Erklärung (AslPh 2/1877,437-481), Die südslavische Märchenschatz (AslPh 1 /1876,267-289,2/1877,614-641); Slavische Beiträgezu den biblischen Apokryphen I: Die altkirchensprachlichen Texte des Adambuches (v: Denkschriften der Akademie der Wissenschaften in Wien. Phil.-hist. CI, Bd. 42 Wien 1893); Zur slavischen Mythologie (AslPh 37/1920,491-511).
22 Zum Volksglauben, dass die Erde auf einem Fisch ruhe (AslPh 12/1890,310-312); Helmold'sZcerneboch im angelsächsischen Olymp (AslPh 26/1904, 320) ter ocena I. Šašljeve knjige Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada I, v: ČZN 3/1906,99-105).
23 Sitzgber. ph. h. Kl. Ak. Wien 122/ 10,1890
24 Leipzig 1908.
25 LZ 28 /1908,281-8; 347-56.
26 Beiträge zur Volksliteratur Kärntens. Kurze Biographie des Volkspoeten Andreas Schuster, vulgo Drabosnjak. Programm des Staats- Obergymnasiums zu Klagenfurt 1909-10. Klagenfurt 1910,1-22.
27 S podnaslovom Posnetek iz zgodovine pripovedke o Zlatorogu in stare cerkvene pesmi Jager na lovu šraja... ČZN 7/1910,34-106.
28 Zbornik zimske pomoči, Ljubljana 1941.
29 ČZN VII, VIII, X, XI/1910-1914).
30 Az Orpheus-monda rokonai a delszldv nepkölteszetben v reviji madžarskega etnološkega društva Ethnographia XX/1909,231-340.
31 A Banko leänyärol szölö szephistöria dölszäv forräsai (v: Egyetems Philologiai Közlony 37/1913, 104-111).
zbiranja32, Hunjadijci v južnoslovanskem ljudskem pesništvu33 in Kralj Matjaž pri Slovencih34. Ivan Sašelj je v svojih Bisernicah35 objavil lepo število belokranjskih pravljic in povedk, skupaj s Fr. Kocbekom pa je izdal tudi slovenske pregovore (Celje 1934).
Med temi avtorji je treba posebej poudariti pomen Glonarjevega dela. Razprava Monoceros (gl. op. 27) je znanstveno zelo poglobljeno delo, odlikuje ga pronicljivo obravnavanje zapletene motivne problematike in predstavlja tudi v mednarodnem merilu velik dosežek na področju študija ljudskega slovstva v tistem času.
H komparatistiki, ki jo je pospeševalo spoznavanje vedno bolj očitne velike sorodnosti pripovednih tipov in motivov v različnih deželah in obdobjih, sta se poleg drugih, npr. R. Köhlerja (Kleinere Schriften, /ed. J. Bolte/ 3, Weimar 1898-1900), s svojima monografskima študijama usmerila tudi Angleža Marian Emily Roalfe Cox in E. Sidney Hartland. Prva je leta 1893 objavila Cinderello (London), drugi pa The Legend of Perseus (London 1894). Ti dve študiji sta sicer še antropološko usmerjeni, pa vendar v mnogih vidikih - čeprav še ne kot tipne in motivne raziskave v poznejšem pomenu - utirata pot finski historično-geografski ali bolje komparativni šoli, ki se je takrat uveljavila in je med drugim zaznamovala tudi Boltejeve in Polivkove znamenite Pripombe (Anmerkungen) h Kinder- und Hausmärchen bratov Grimm36. Finska šola je komparativno metodo spodbujala predvsem s svojima zastopnikoma Juliusom Kro-hnom in njegovim sinom Kaarlom Krohnom (1863-1933). Iz te šole se je leta 1910 porodila še danes pomembna serija študij s področja duhovne kulture FFC (Folklore Fellows Communications), Antti Aarne pa je na pobudo svojega učitelja K. Krohna izdelal osnutek za tipni indeks pravljic (leta 1910) in s tem postavil temelje mednarodnemu klasifikacijskemu sistemu pripovednega izročila. Indeks je pozneje izpopolnil Američan Stith Thompson (leta 1928, razširjena izdaja 1961).
V svetu je v prvi polovici 20. st. opaziti dokajšnjo živahnost v obravnavanju problemov, povezanih z ljudskim pripovedništvom. Nastajale so nove hipoteze o nastanku in razvoju tradicionalnega pripovedništva. Večina raziskovalcev je prišla do prepričanja, da segajo njegove korenine daleč v preteklost. Wilhelm Wundt37 npr. je izenačeval čas nastanka pesmi s časom nastanka povedke in ga postavljal v najstarejše obdobje človeške kulture. Nasprotno pa je npr. Friedrich Panzer38 videl v povedkah ostanek razpadlih pripovednih pesmi ter krajših ali daljših balad. Po njegovem mnenju se je v povedkah ohranila le snov, zato se bistveno ločijo od oblikovno samostojnih in razvitejših pravljic, ki so se od nekdaj pripovedovale v nevezani besedi. Čeprav se teoriji, ki sta ju izvajala C. W. von Sydow39 in W. E. Peuckert40, povsem izključujeta, sta si obe edini v tem, da lahko iščemo izvor pravljice v obdobju neolitika. Sydow meni, da morajo biti pravljice starejše od evropske bronaste dobe, Peuckert pa oblikuje svoje stališče z domnevo, da morajo čudežne
32 Vend szoveggyüjtemeny es az eddigi gyüjtesek tört6nete (v: Nyevtudomäny VI/1916-18,161-187,263-284).
33 A Hunyadiak a delszläv nepkolteszetbes (v: Vasvarmegye 6s Szombathely varos Kultüregye-sülete es a Vasvarmegyei muzeum II, Evkonyve 1926-27, Szombathely 1927,111-124).
34 Mätyäs kiräly 6s a szlov6nok (v: Sorsunk II, Pecs 1942,109-202).
35 Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada 1-2, Ljubljana 1906,1909.
36 Anmerkungen zu den Kinder- und Haus-märchen der Brüder Grimm 1-5, Leipzig 1913-32.
37 Völkerpsychologie. Eine Untersuchung der Entwicklungsgesetze von Sprache, Mythus und Sitte 3. Leipzig 1905-1909.
38 Studien zur germ. Sagengeschichte. 1: Beowulf; 2; Sigfried. München 1910/1912.
39' C. W. von Sydow, Tva spinnsagon en studie i jümfärande folksagoforskning. Stockholm 1909. (Ponatis v: Selected Papers on Folklore. Published on the occasion of His 70th Birthday. Copenhagen 1948,257 str.)
40 Deutsches Volkstum in Märchen und Sage, Schwank und Rätsel. Berlin 1938.
pravljice izvirati iz obdobja; ko je prevladovala magičnost, t. j. v posttotemističnem, preddemoničnem in predradonalnem svetu. Po njegovem mnenju naj bi nastale v vzhodno-mediteranskem območju, bolj natančno v kretsko-mikenski civilizaciji. Tem hipotezam je nasprotoval J. de Vries in postavljal nastanek pravljic v obdobje prehajanja iz mitičnega k bolj realističnemu mišljenju. Ta prehod pa pri posameznih ljudstvih ni istočasen41. Tudi Kurt Ranke42 in Lutz Röhrich43 sta izrazila dvom o neolitičnem izviru pravljic.
Že leta 1946 je V. Propp44 skušal na primeru ruskih pravljic razložiti nekatere pravljične motive v odnosu do minulih družbenih ureditev in religij. Po njegovem mnenju naj bi med pravljicami in rituali obstajale povezave. Obredi so namreč zahtevali razlago, ki je prešla v mite, iz teh pa so se razvile čudežne pravljice. Dalje ugotavlja, da sorodnost pravljičnih motivov pri raznih narodih nima izvira v enotnosti človeške duševnosti, niti v enotnosti umetniške ustvarjalnosti, pač pa v resnični zgodovinski preteklosti. To, kar se danes pripoveduje, se je nekoč v okviru verskega obredja in obnašanja izvajalo ali se tako predstavljalo. V pravljico pa je prišlo, ko je izgubilo značaj svetega.
Proppove raziskave pa so bile - sicer z dokajšnjim zamikom - še odmevnejše na področju metodologije pri strukturalistično usmerjenih raziskovalcih45. Strukturalizem je zastopal in po svoje razvil Francoz Claude Levi-Strauss46. Ta metoda je odkrila, da obstajajo med pripovedmi podobnosti in razlike, ki se ne kažejo na zunaj. Dve pripovedi sta lahko strukturalno enaki, čeprav morda nimata niti enega skupnega motiva na besedilni (tekstualni) ravni. Pri Proppu so strukture paradigmatične, pri Levi-Straussu pa sintagmatične. Vpliv te metode je čutiti do danes v delih številnih raziskovalcev drugod po svetu, med njimi npr. A. Dundesa47 in A. J. Greimasa48, pri nas pa - čeprav odpira nove možnosti - ni izzvala podobno usmerjenih študij.
Po prvi svetovni vojni na področju raziskovanja ljudskega pripovedništva nismo takoj ujeli koraka z napredkom stroke v svetu, pač pa so bile objavljene mnoge zbirke. Še vedno je deloval na tem področju zelo aktivni Fr. Kotnik49, dalje sta prav tako na Koroškem zbirala pripovedno izročilo V. Möderndorfer50 in Josip Šašel, ki je po Ramovševih pravilih za zapisovanje dialektov objavil v knjigi Narodno blago iz Roža51 med drugim tudi več rožanskih pravljic in povedk, ki pa so zapisane - v sicer pristnem rožanskem govoru - predvsem po spominu. Leta 1930 so pri Družbi sv. Mohorja v Celju izšle J. Keleminove Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, ki so še danes edina
41 Betrachtungen zum Märchen bes. in seinem Verhältnis zu Heldensage und Mythos. FFC 150, Helsinki 1954.
42 Betrachtungen zum Wesen und zur Funktion des Märchens 1958. V: Die Welt der einfachen Formen, Berlin-New York, 1978,27.
43 Märchen und Wirklichkeit. Wiesbaden 1956.
44 Istoričeskie Korni Volšebnoi Skazki. Leningrad 1946. Italijanska izdaja: V. I. Propp, Le radici storiche dei racconti di fate. Torino 1949.
45 Morphologija skazki. Leningrad 1928; Transformadi volsebnyh skazok (v: Poetika IV1928).
46 The structural Study of Myth.(A Symposium. Bloomington 1955)
47 The Morphology of North American Indian Folktales. FFC 195, Helsinki 1964; The Synbolic Equivalence of Allomotifs: Towards a Method of Analyzing Folktales, (v: Le Conte, pourquoi? comment'. Paris 1984,187-199).
48 Semantique structurale. Paris 1966
49 Štorije. Družba sv. Mohorja na Prevaljah 1924; druga (Zablatnikova) izdaja je izšla leta 1958 v Celovcu.
50 Narodne pripovedke iz Mežiške doline. Ljubljana 1924; Narodno blago koroških Slovencev, Maribor 1934; Koroške narodne pripovedke 1. Celje 1937; Koroške narodne pripovedke. Celje 1946.
51 J. Šašel in F. Ramovš, Narodno blago iz Roža. Arhiv za zgodovino in narodopisje II, Maribor, 1936-1937,121 str.
splošna zbirka povedk pri nas. V spremni besedi k izdaji zagovarja Kelemina mitološki izvor povedk, bajk in pravljic ter pravi, da imajo vse tri prvinske pripovedne oblike v svojem jedru mitične osebe in dogodke, kar je kritično ocenil J. Polivka.
Ker se je (1. 1904 ustanovljeni) Časopis za zgodovino in narodopisje vedno bolj usmerjal v zgodovinske študije, je do neke mere pritegnil raziskave ljudskega pripovedništva leta 1926 ustanovljeni Etnolog52. Eklektični historiat raziskovanja pravljic je prispevala Eda Stadler (Pravljica. Primerjalna študija, Et 12/1939,41-73). Sem je mdr. pisal klasični filolog Milan Grošelj O tipu pravljice o Amor ju in Psihi (Et 15/1942,62-70), v Slovenskem etnografu pa je objavil kratko notico Konj iz vode in ime Kentavrov (SE 5/1952,195-196).
Raziskovanje ljudskega pripovedništva, ki je bilo pri nas na svojih začetkih v glavnem vključeno v slovansko filologijo, se je vedno bolj osamosvajalo. Slavistika se je namreč bolj in bolj izogibala temu »trivialnemu« gradivu, ne glede na Andre Jollesovo opredelitev pravljice kot literarne stvaritve z umetniško vrednostjo in ne glede na njegovo teorijo o preprostih oblikah, pri čemer je imel v mislih predliterarne oblike, ki so predstavljale pramaterial za izoblikovanje literature53.
I. Grafenauer, ki je bil glavni pobudnik za to, da se je z ustanovitvijo Komisije za slovensko narodopisje (1947) in od leta 1951 Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU znanstveno raziskovanje ljudskega pripovedništva organiziralo na Akademiji, je s svojimi monografskimi razpravami, v katerih se je oprl na tedaj že uveljavljeno primerjalno metodo, ki jo je še poglobil s kulturnozgodovinskim študijem, napravil velik korak naprej. Med njegovimi najpomembnejšimi študijami so: Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu5*, Slovenske pripovedke o ujetem divjem možu55, Srednjeveška pripovedka o Mačaškrali ino dekli56, Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi57, Netek in Ponočna potnica v ljudski pripovedki58, Mišičina basen od Zilje in njen pomen59, Spokorjeni grešnik60.
Na Inštitutu so začeli sistematično urejati narodopisni arhiv, posebej za ljudsko pripovedništvo, tako da so bile slovenske ljudske pravljice lahko še vključene v mednarodni tipni indeks61, tudi po zaslugi inštitutske sodelavke Albine Štrubelj, kije zbrano gradivo uredila in razvrstila po mednarodnem sistemu.
Zanimanje za tekstno analizo se je vedno bolj usmerjalo v kontekstne raziskave. Predmet študija so postale okoliščine, v katerih ljudska pripoved živi. Pozornost raziskovalcev se je v znatno večji meri kot prej obrnila k njenim nosilcem, t.j. pripovedovalcem oz. pravljičarjem. Raziskovalci so začeli poudarjati, da je treba odgovoriti na vprašanje, kako je pravljica zrasla, ne le zgodovinsko, pač pa tudi v okolju in miselnem svetu pripovedovalca. Tako so se študije vse bolj usmerjale v preučevanje samega načina pripovedovanja in okoliščine, v katerih se odvija, ter k pripovedovalcu in njegovemu izboru. Ena zelo odmevnih tovrstnih študij je npr. delo M. K. Azadov-skega Eine sibirische Märchenerzählerin (FFC 68, Helsinki 1926). Večjo pozornost so posvečali danim okoliščinam tudi zato, ker je sporočilnost pripovedi odvisna pred-
52 Leta 1948 preimenovan v Slovenskega etnografa, od leta 1991 izhaja ponovno pod starim imenom.
53	Andre Jolles, Einfache Formen. Tübingen 1968.
54	SAZU, 2. razred. Dela 4, Ljubljana 1951,262 str.
55 Zgodovinski časopis 6-7/1952-53,124-153; 8/1954,130-133.
56	SE 8/1955,129-144.
57	SE 10/1957,97-112; 11/1958,49-68; 12/1959,135-162.
58	SAZU, 2. razred. Razprave 4 Ljubljana 1958,157-201.
59	SE 13/1960,13-30.
60	SAZU, 2. razred, vede. Dela 19 Ljubljana 1965,7-168.
61	A. Aame, S. Thompson, The Types of the Folktale. FFC 184, Helsinki 1961.
vsem od pripovedovalca, ki lahko pripoved vsakokrat, ko pripoveduje, prilagaja danim okvirom, zlasti poslušalstvu, ji daje nove poudarke in jo do neke mere celo vsebinsko spreminja. Raziskovalci, kot sta npr. L. Degh62 in A. Vazsonyi so to smer tudi teoretično razvijali (Conduit teorija)63.
Milko Matičetov je kot odličen terenski delavec sledil novim smerem predvsem v tem, da je pozornost posvetil okoliščinam, v katerih pripoved nastaja, ter pripovedovalcem in pravljičarjem64. V njihovih pripovedih je odkrival umetniško vrednost, ki je pogosto večja, kot jo imajo umetne pravljice, čeprav jih je poknjižil pisatelj. Izpopolnil je tudi Grafenauerjeva dognanja o Kralju Matjažu z razpravo Kralj Matjaž v luči novega slovenskega gradiva in novih raziskovanj63. Med monografskimi deli naj omenim le njegovo disertacijo, Sežgani in prerojeni človek?6, v kateri je uporabil predvsem historičnogeografsko (komparativno) metodo, od številnih študij pa le nekatere članke, npr. o rezijanskem junaku pravljičnega tipa AaTh 756 B - Petu Abanu67, o pomenu in pojavljanju maske v slovenskih pokrajinah68, o legendi Barlaam in Josaphat69, o sestavinah pastirske kulture v slovenskem ljudskem pripovedništvu70 ter študijo Po sledovih medveda s Križne gore71. Poleg zbirk, v katerih je izdal delček rezijanskega ljudskega izročila (Rožice iz Rezije, 1972 in Zverinice iz Rezije, 1973), je objavil tudi kritično izdajo povedk iz Furlanije in Julijskih Alp Antona von Maillya72 ter sodeloval pri izdaji četrte knjige, ki jo je v rokopisu zapustil Jan Baudouin de Courtenay73.
Pravna in zgodovinska vprašanja v ljudskem pripovedništvu je obravnaval Sergij Vilfan74.
Krajši čas se je z raziskovanjem ljudskega pripovedništva ukvarjal Tone Cevc, ki je prispeval članka o pripovednem izročilu o gamsih z zlatimi parklji iz Kamniških Alp75 ter o okamenelih živih bitjih v slovenskem ljudskem izročilu76. Danes objavlja študije o zgodovini slovstvene folklore pri Slovencih Marija Stanonik. Prizadeva si
62	Märchen, Erzähler und Erzählgemeinschaft. Berlin 1962
63	L.Degh, A. Vazsonyi: Legend and Belief (Genre 4/1971,281-304).
64	Naj omenim tukaj le članek: Pri treh Boganjčarjih, ki znajo	»lagati«.	Slovenski	etnograf
18/19(1965/66), 81-114.
65	SAZU, 2.razred. Razprave 4, Ljubljana 1958,101-156.
66	SAZU, 2.razred. Dela 4, Ljubljana 1961,278 str.
67	Peto Abano. Racconto resiano del tipo AT 756 B. Schweizerisches	Archiv	für Volkskunde 61,
Basel 1965,32-59.
68 Sui mascheramenti nella narrativa popolare. Alpes Orientales 4, Firenze 1966,91-94.
69 Die Legende von »Josaphat und Barlaam« in Resia. Typisches Beispiel absteigender Tradition. Volksüberlieferung. Festschrift für Kurt Ranke (Göttingen) 1968,197-209.
La legenda di »Giosafat e Barlaam« a Resia, tipico esempio di tradizione discendente. Studi di letteratura popolare friulana (Udine) 2/1970,107-114.
70	Elementi di cultura pastorale nei racconti del popolo sloveno. Alpes Orientales 6, München 1972, 87-93.
71 Po sledovih medveda s Križne gore. Mednarodni pravljični motiv AT 1910 v hagiografiji, ikonografiji, literaturi in ustnem izročilu. Loški razgledi. Škofja Loka 1987,163-200.
72 Leggende del Friuli e delle Alpi Giulie. Gorizia 1986.
73 Materiali per la dialettologia e 1'etnografia slava meridionale 4: Testi popolari in prosa e in versi raccolti in Val Natisone nel 1873. /Pripravila za prvo objavo Liliana Spinozzi Monai, folklorni komentar prispeval Milko Matičetov/ Trieste 1988.
74 Pravni motivi v slovenskih narodnih pripovedkah in pripovednih pesmih. Et 16/1944,1-29.
Pes Marko. SE 8/1955,145-151.
75 Traditiones 2/1973,79-96.
76 Traditiones 3/1974,81-112.
raziskovanje slovstvene folklore teoretično osvetliti.77 Izkazala se je tudi na organizacijskem področju, kjer je pospešila zbiranje ljudskega pripovednega gradiva med mladino in ljubitelji. Tako je izpeljala že vrsto izdaj ljudskega pripovednega gradiva78. Motive in prvine, ki so prišli v slovensko ljudsko slovstvo iz tujih kultur, pa raziskuje Zmago Šmitek79.
Zunaj okvira SAZU in Univerze v Ljubljani je treba omeniti na Koroškem aktivnega Pavla Zablatnika, ki je v svoji disertaciji podal pregled duhovne kulture koroških Slovencev80; na Primorskem pa Pavla Merkuja in Janeza Dolenca, ki sta s področja ljudskega pripovedništva prispevala predvsem gradivo81.
Medtem se v svetu tokovi raziskav množijo. Ob vse večjem številu raziskovalcev z individualnimi pristopi je opaziti vse več smeri. Težje kot v preteklosti je danes govoriti o prevladujočem toku.
Kljub pretežno sociološko - psihološko usmerjenim raziskavam v novejšem času pa zanimanje za zgodovinsko podlago, nastanek in razvoj posameznih motivov in tipov ljudskega pripovedništva nikakor ni zamrlo. Ne glede na način razlage, ki je lahko historična, komparativno-mitološka, astralno-mitološka, teološka, teozofska, psihoanalitična itd., ostaja v ospredju raziskovanje semantike oz. semiologije ljudske pripovedi in njenih motivov. Večjo pozornost namenjajo pravilom nastajanja in oblikam prevzemanja pripovedi - torej komunikacijsko-teoretičnim vprašanjem, kakor tudi zgodovinskim in družbenim okoliščinam, ki jih pripoved odraža.
Raziskave morajo slediti tudi dogajanjem in življenju danes. Tradicionalni pripovedni tipi in motivi seveda dobivajo nov pomen in vlogo ter se prilagajajo novemu načinu življenja, medtem ko polnijo arhive vsakdanje zgodbe, spomini, avtobiografije in »trač« anekdote. Vse to seveda zahteva nove pristope in načine obdelave.
Zusammenfassung
Die Forschungstätigkeit auf dem Gebiet der Volkserzählung in Slovenien im Licht der internationalen Trends
Gezieltes Sammeln von Volksliteratur setzte bei uns im slovenischen Raum erst mit der Aufklärung ein und noch intensiver - unter dem Einfluß Herders und der Brüder Grimm - zur Zeit der Romantik. Da das Lied zurZeit der Aufklärung und Romantik als höhere künstlerische Leistung galt, wandte sich die Aufmerksamkeit zunächst überwiegend dem Volkslied zu, was sich auch darin ausdrückt, daß z.B. Valentin Vodnik - der übrigens mit Hilfe vonj. Rudež, dem Schloßherm von Ribnica, einiges Material über sagenhafte Wesen sammelte (Mythen zu Reiffniz geglaubte, NUK, MS 540, Nr. 12) - noch die seltenen Aufzeichnungen von Volksprosa in Verse setzte (z.B. Kos in brezen / Amsel und März). Von ähnlichen Ansichten waren auch die Angehö-
77 Viljem Urbas. SE 30/1979,27-36; Vprašanje romantične mitološke teorije pri Slovencih. Obdobje romantike v slovenskem jeziku, književnosti n kulturi. Ljubljana 1981,335-353; Slovenski protestanti in vprašanje slovstvene folklore. SAZU, 2.razred. Razprave 11/1987,111-132; Slovstvena folklora v domačem okolju. Ljubljana 1990; Janez Vajkard Valvasor in slovstvena folklora v njegovem duhovnem obzorju. Valvasorjev zbornik. Ljubljana 1990,287- 310
78 V zbirki Glasovi so izšle do zdaj tri knjige: Franc Černigoj, Javorov Hudič(1988); Marjan Tomšič, Noč je moja, dan je tvoj (1989); in Pavel Medvešček, Na rdečem oblaku vinograd rase (1990) in Janez Dolenc, Zlati Bogatin (1992).
79 Neevropski motivi in vplivi v slovenskem ljudskem izročilu. Primerjalna književnost 2/1983; Antična tradicija o Indiji v slovenskem ljudskem izročilu. Traditiones 20/1991,95-106.
80 Die Geistige Volkskultur der Kärntner Slowenen. Graz 1951.
81	Gl. npr. Traditiones 2/1973, 3/1974, 4/1977,13/1984; P. Merkü, Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji, zbrano v letih 1965-1974. Trst 1976; Janez Dolenc, Tolminske pravljice. Ljubljana 1989.
rigen des Prešeren-Kreises geleitet, unter denen - wie aus erhaltenen Handschriften geschlossen werden kann - Miha Kastelic und Emil Korytko, unter den jüngeren Romantikern Stanko Vraz - noch am ehesten ein Gehör für die Volkserzählung bewiesen.
Der Kärntner Sprach Wissenschaftler Urbanjamik, derunter anderem auch über die Kärntner Žalik Žene / Die Seligen Frauen (Carinthia 1813) schrieb, übertrug das Interesse an der Volkssprache und der Voksliteratur auch auf die Jüngeren, unter denen auf diesem Gebiet vor allem Matija Majar Ziljski (s. Anm. 5) hervortrat, während Matevž Ravnikar Poženčan - der bei uns zu den ersten gehörte, die Lieder, aber auch Volksprosa sorgfältig sammelten und veröffentlichten - von F. Metelko zum Sammeln von überliefertem Volksgut angeregt worden war.
J. Kopitar, mehr noch F. Miklošič, lenkten die romantische Begeisterung über Volksgut und Volkssprache auf philologische Gleise, doch verblieb die Sammlertätigkeit noch immer vorwiegend in der Hand von Amateuren. Diese Zeitalter steuerte eine ansehnliche Lese aus der reichen Schatzkammer der Volksprosa bei, die in mehr oder weniger authentischer Form in Cvetje slovenskega naroda/Blütenlese des slovenischen Volkes (1852, später Slovenski glasnik) von A. Janežič veröffentlicht wurde sowie in zahlreichen anderen Zeitungen wie z.B. Novice, Slovenska bčela, Zora, Vestnik, Kres, Vedež, etwas später auch in Ljubljanski zvon, Dom in svet, Mladika usw. Viel Material verblieb auch in den Handschriften, aber man begann auch schon mit der Herausgabe der ersten Sammlungen von slowenischen Märchen und Erzählungen, (s. Anm. 7)
Vor allem in Zeitungen, in Sonderausgaben (z.B. Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild) und in Lexika (z.B. Ottüv Slovnik naučny) begannen viele Beiträge über die Volkserzählung zu erscheinen (s.Anm. 8-15), und erste monographische Werke, z.B. J. Pajeks Črtice iz duševnega Žitka staj. Slovencev / Kurzgeschichten aus dem Seelenleben der steirischen Slovenen (1884).
Der Grimmschen mythologischen Theorie folgend, aber im Unterschied zu D. Trstenjak -der seine ethymologischen Erläuterungen auf die Indologie und Mythologie zu stützen versuchte - brachte G. Krek in dem Werk Einleitung in die slavische Literaturgeschichte (Graz 1887) eine erste umfassende und synthetische Abhandlung über die slavische Volksliteratur, wobei er seinen Standpunkt mit zahlreichen Beispielen aus der slavischen Archäologie, Geschichte und vornehmlich der vergleichenden Sprachwissenschaft untermauerte und sich teilweise der anthropologischen Schule Tylors näherte. Die größte fachliche Perfektion, was das Aufzeichnen von Volkserzählungen in der Mitte und der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts anbelangt, zeigt das Werk von Matija Valjavec, welcher der erste sprachlich-phonetisch genauere Aufzeichner bei uns Slovenen gewesen ist. Sein Werk setzte ein in einer Zeit, wo die mythologische Ausrichtung allenthalben vorherrschte, Valjavec jedoch folgte mit seiner wissenschaftlichen Arbeit der Entwicklung in der Fachwelt und man kann ihn heute zu den ersten Wissenschaftlern bei uns zählen, die die Volkserzählung realistisch zu behandeln begannen.
Im Gegensatz zu J. Grimms Behauptung, die Slaven hätten keine Vorstellung von Schicksalgöttinnen, bewies er in dem Beitrag O rodjenicah ili sudjenicah/Parzen und Schicksalsfrauen/ A. Janežičs (Književnik, Zagreb 1865) mit Hilfe von umfangreichem sprachlichem Material das Gegenteil. Die Volkserzählung untersuchte er mittels der vergleichenden Betrachtungsweise, was auch die Entstehung seiner Etwicklungstheorie beeinflußte, die in Prinešček, kako in od kod se narodne pripovesti razširjajo/Kleiner Beitrag über die Frage, wie und von woher sich die Volksdichtung verbreitete/(Kres 1886) erkennbar wird.
Gegen Ende des 19. Jahrhunderts begann sich neben Valjavec eine jüngere Generation ethnographisch orientierter Philologen gegen die übertriebene mythologische Ausrichtung einiger Studien - ohne Rückstand im Vergleich mit den internationalen Trends - aufzulehnen, die angesehendsten davon vor allem Karel Štrekelj, der besonders als Herausgeber der monumentalen Sammlung Slovenske narodne pesmi/Slovenische Volkslieder/bedeutend war und der sich mit seiner organisatorischen Arbeit, auch auf dem Gebiet der Sammlung von Volkserzählungen, Verdienste erwarb; ferner Matija Murko, allerdings bekannter als Erforscher der serbischen und kroatischen Volkspoesie von Weltrang (s. Anm. 22, 23).
Die realistische Ausrichtung ihrer Lehrer Murko und Štrekelj wurde fortgeführt von zwei Schülern des Grazer Lehrstuhls für Slavistik, France Kotnik (s. Anm. 26) und Joža Glonar, der in seiner Studie Monoceros und Diptamus (s. Anm. 27) wegen der außerordentlich tiefgreifenden
und umfassenden Kenntnis der Problematik einen für jene Zeit beachtlichen Beitrag auf dem Gebiet der Vokserzählung von internationalem Range leistete.
Unter der Führung seines Lehrers L. Katon in Budapest steuerte Avgust Pavel einige Studien im Ungarischen bei, wobei der Einfluß von Bastians vorrevolutionistischer Theorie über die Entwicklung der menschlichen Ideenwelt zu spüren ist, z.B. Polyphem und Orpheus in der slavischen Volksüberlieferung, Südslavische Quellen des schönen Geschichtchens über Bankos Tochter, Die Hunyadi in der südslavischen Volksdichtung, Mathias Corvin bei den Slovenen (s.Anm. 30-34).
Für die Jahre nach dem ersten Weltkrieg kann man sagen, daß sich die Bemühungen in erster Linie auf das Sammeln konzentrierten, von dem das Werk Ivan Šašeljs (schon in den Vorkriegs-jahren; s. Anm. 35) gekennzeichnet ist; teilweise auch das F. Kotniks (s. Anm. 49) sowie Vinko Mödemdorfers (s. Anm. 50) und Josip Šašels (s. Anm. 51). Als ansehnlichste Leistung dieser Zeit entstand die noch heute einzige allgemeine Erzählsammlung im Slovenischen - Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva/Sagen und Erzählungen des slovenischen Volkes (Celje 1930). Der Autor J. Kelemina vertrat die Auffassung, daß sowohl Erzählungen als auch Sagen und Märchen in ihrem Kern mythische Personen und Ereignisse enthielten, was J. Polivka kritisch rezensierte.
Von den Fachzeitungen der ersten Hälfte des 20. Jahrhunderts, die Beiträge aus diesem Gebiet brachten, sei die Zeitschrift Časopis za zgodovino in narodopisje (ab 1904) angeführt, sowie der Etnolog (ab 1926), der später den Titel Slovenski etnograf annahm und 1991 wieder zu seinem ursprünglichen Namen zurückkehrte.
Die Erforschung der Volkserzählung, die sich in ihren Anfängen bei uns im Rahmen der slavischen Philologie vollzog, sich aber immer stärker verselbstständigte und nach dem Zweiten Weltkrieg, vor allem dank Ivan Grafenauer, wurde die wissenschaftliche Erforschung der Volkse rzählungbeiderSlovenischen Akademie der Wissenschaften und Künste zunächst durch die Gründug der Kommission für slovenische Volkskunde (1947) organisiert, die sich 1951 zum Institut für slovenische Volkskunde umbenannte. Ivan Grafenauer selbst tat mit seinen monographischen Abhandlungen, in denen er sich auf die damals gültige vergleichende (historisch-geographische) Methode stützte und sie durch Kultur- und Geschichtsstudien vertiefte, in der Erforschung der Volkserzählung bei uns einen großen Schritt nach vom (s. Anm. 54-60).
Die strukturalistisehen Methoden in Slovenien fanden keinen begeisterten Anhänger. Als hervorragender Feldstudienforscher bezog Milko Matičetov in seine Studie das Interesse am Erzähler ein. Ihn interessieren die Umstände, unter denen sich eine Erzählung abwickelt, sowie der Mensch, von dem die Erzählung abhängt. In seiner Dissertation Sežgani in prerojeni človek (Der verbrannte und wiedergeborene Mensch) und in anderen Werken (s. Anm. 64-73) baute er die historisch-geographische Methode weiter aus.
Marija Stanonik, die am Institut die Arbeit auf dem Gebiet der slovenischen Volkserzählung übernahm, veröffentlicht vor allem Studien über die Geschichte der literarischen Folkloristik bei den Slovenen und bemüht sich, diese Forschungstätigkeit auch theoretisch zu definieren (s. Anm. 77). Auch auf organisatorischem Gebiet leistete sie Beachtliches, indem sie Jugend und Amateure zum Sammeln erzählerischen Volksguts anregte. Mit einzelnen Studien trug auch Sergij Vilfan (s. Anm. 74) zur Erforschung der Volkserzählung bei, ferner Tone Cevc (s. Anm. 75, 76), Pavel Zablatnik (s.Anm. 80), Pavel Merkü, Janez Dolenc (s. Anm. 81) und Zmago Šmitek (s.Anm. 79).
Bei der Betrachtungder slovenischen Forschungstätigkeit in Überblick wurde in dem Beitrag jeweils auf den Einfluß der internationalen Forschungsströmungen hingewiesen bzw. auf ihre Rezeption seitens der slovenischen Autoren.