Zamejski: Moja cvetica.
223
Bila je pri ribičevih.   Slak je tudi pustil ubožno svojo kočo, slekel siromaško obleko in iztežka  pričakoval Dolinarja. Nekega jutra dobi Jelica nastopni brzojav:
»Sedaj sva v Pulji,   okolo  dveh   popoldne  prideva v Trst.
D o 1 i n a r — Ribar.«
Jelica je .šla takoj dom6v, poklicala ribičeve s sabo, da so vse pripravili za slovesen vzprejem.
Ko sta venderle prišla, ni se mogla Jelica nagledati lepega bradatega moža — očeta svojega, in Ribar ni bil hud, da je češče gledala zarjaveli obraz Dolinarjev, nego njegov; saj je očeta tako dolgo pogrešala — uboga Jela!
Dolinar je takoj prodal posestvo na proseški poti, preselil se čez zimo z Jelo in Slakom v Trst, spomladi pa kupil lepšo vilo na nasprotni strani Trsta.
Tudi tu je bil gozdič prijeten in vabeč.
Skozi gozd so se milo razlegale Jeline citre, katere je s prijetnim altom spremljala, poj6č:
»Tik mene na travico sel je, Iu nisem mu rekla nikar; Za roko me rahlo prijel je, Braniti ni bilo mi mar.«
Tedaj je prišel Ribar, in nista se več bala, Jela ni več tožila, in vzdramil ju ni iz sladkih sanj Petrovičev zlobni posmeh!
L*>
Moja cvetica.
V/vetico hranim dražestne boje,
Toda, oh, velo; A kadar gledam jo,  srce moje
Več ni  veselo.
Kako se zopet  mi   v prejšnje   sanje
Zataplja duša ! Raddst iz dobe pije nekdanje
In bol okuša.
Za sliko slika mi v  duši vstaja
Iu zopet pada; A ko pred mano se to poraja,
Ne vstaja nada!
In  kje ubožcu mi je dobiti
Moči takove, Ki,  ve"šča na.de mrtve" buditi,
Na dan jih zove ?
Zamejski.