Brez nadzorstva.
§ajevčevega Janezka, ki je letos začel hoditi v šolo, in njegovega dve Ieti mlajšega bratca Tončeta so pa že tako iznevideli vaški otroci, da nista smela blizu, ko so se igrali, lovili ali se drsali na strmem Cestni-kovem Bregu. In zakaj ? Zato, ker ju niso mati pustili dosti na vas, ampak so ju učili doma lepo moliti in jima vedno odkazali kako delo. Tako je moral Janezek mnogokrat zibati jednoletno Miciko, Tonče pa izbirati 3rn ,koroški' fižol od belega ,popalčnika', katerega oče niso mogli prehvaliti in naročili materi, naj ga kaj obilno sade prihodnje leto.
Nekega četrtka — bilo je koncem prosinca, in v trgu so imeli semanji dan — sta se bila tako naveličala svojega dela, da sta jo kar pobrisala na Cestnikov Breg. Bila je to za nju kaj lahka stvar, kajti mati in oče sta bila odšla v semenj, babica pa, kateri so radi starosti že odpovedale oči, še zapazila ni, kdaj sta smuknila skozi vrata. Že od daleč sta začula vrišč in krič na Bregu. In to jima je toli podkurilo korake, da sta bila navzlio visokemu snegu kaj kmalu na mestu, kjer je bila zbrana vsaj polovica vaške dece.
Uprav je privlekel Vitalov Jožko ves zasopel velike, nove smeči *) na vrh. Sledila mu je cela tolpa sovrst-nikov, ki so si hiteli brisati z rokavi junaška čela, kajti ti so bili prvi, ki so si upali na novih Vitalovih saneh zdrčati po strmi rebri.
»Sedaj naredimo drugače«, de samozavestno Vitalov, »ti, Blinov, alo, desko sem!« In Blinov Jaka, neločljiv tovariš Jožkov, razdvoji živo kopo in privleče na dan dolgo  desko, ki  je   deloma  bila  že  zahojena v sneg,
') ,SmeCl', na Pivki toliko kot ,sani'.
26                ^^^^^J
deloma služila nežni Mehličevi Uršiki in Jerajevi Katici, da ju ni zeblo toliko v noge, kot da bi stale na samem snegu.
»Le na smeči ž njo!« doni zopet Jožkov glas, »tako nas bo lahko še jedenkrat toliko sedelo gori. Saj so močne naše smeči in trdne so kot kamen in kost.«
In so se začeli kobacati na tako pripravljeni voz. Sest jih je zajahalo desko spredaj, šest zadaj, in na sani same jih je sedlo ob robu na vsako stran po pet — opiraje se s hrbtom drug ob drugega. Jožko si še ogleda ponosno tako obloženi tovor in zabiča temu in onemu, kako naj se drži, da ne izgubi ravnotežja. Nato sede spredaj na konec deske, in oprijemši se z obema rokama ojesa, stegne nogi z dobro nakovanimi kvedri, kolikor more, predse in zakliče: »Sedaj pa le!«
In ni trebalo drugega, nego Blinov Jaka se je krepko uprl v zdrsla tla, in par ostalih bojazljivcev, ki si niso upali peljati se, je potisnilo v hrbet Jerajeve Katice, ki je sedela na deski zadnja, — in vse vkup je zdrčalo po rebri. Inkakoje šlo! Tako hitro ne dirja krčmarjev ,pram', pred katerim se skriva vsa družba na vasi, kadar se splasi; tako ne pridrvi ,mašina' na postajo, tudi ko bi bil sam ,kulircugv; tako ne šine hu-dourna strela z nebes, naj si bo že vodena ali ognjena. In zraven vik in krik presrečnih sopotnikov! Nekaterim se zvrti v glavi, — bodisi, da jih je prevzela velika sreča, bodisi, da jim je prevelika naglica preobrnila možgane okoli in okoli — in ti morajo počivati že sredi pota. In pri tem delu niso izbirčni. Jeden je priletel na nos, drugemu je glavica kar izginila v debelem snegu. Da, Blinov Jaka, ki se je bahal, da obsedi na saneh kakor vojaški ,dragonar', ne da bi se kaj držal, omahnil je vznak, da se je postavil kar dvakrat na glavo, in šele tretjič se vjel ob zamrzlo krtino pod snegom.
Oba Sajevčeva in drugi, kar jih je bilo ostalo na vrhu, so kar zijali začudenja, kako se izteče vožnja. Toda ko je slednjič Jožko obračal svoje smeči daleč v dolini, in so se vozniki vračali samega veselja kriče in norčevaje se iz Jakca, bilo je srce slednjega pridob-ljeno za novi poskus. Vsak si je želel skoro dobiti kaj
2V
sedeža na blaženih smečeh, katere je bil Jožko že drugič ves pot&n privlekel na vrh.
In res se takoj prične zasedanje z nova. Zdaj so zlasti oni na vrsti, ki so preje gledali, in nekateri Jožkovi ljubljenci, kakor Blinov Jaka. Tudi Sajevčev Janezek zajaše zadaj desko in prime pred-se Tončeta. A koj ju zapazi Jožko, in meni nič, tebi nič — pahne Janezka vznak in vrže Tončeta v sneg, ki se takoj spusti v glasen jok.
»Vidva se pa že ne bosta vozila na naših smečeh. Vsem drugim je dovoljeno, vama ne!«
Hipoma nastane tišina v trumi, in nihče si ne upa ugovarjati Jožku.
»Tako, vidiš, Sajevčev, boš saj vedel, kdaj si me ¦vprvič zatožil v šoli. 0 onem pisalu, ki sem ti ga zlomil, bi bil molčal — saj tako ni bilo dosti vredno — in vse bi bilo dobro. In jaz bi ne bil takrat zaprt, veš?«
Janez ni čul vseh besedij, temveč koj prijel za roko Tončeta, ki bi kmalu s svojim jokom vse prevpil, otresel ž njega sneg, in šla sta. Hudo mu je bilo, hudo, in kar kuhalo se je v njem, vendar se je bil koj spomnil ljube mamice, ki so mu tolikrat dejali in zabičevali: »če te kdo ujezi, ne govori dalje, in ne stori ničesar, dokler se ti ne poleže.«
»Nič ne jokaj, Tonče!« tolaži Janezek bratca, ka-teri je široko zevaje še vedno trobil, da je Slo Janezku kar skozi ušesa. »Še danes se bova vozila, še danes, boš videl. In še na boljših saneh, nego so Vitalove, se bova vozila.«
Tonče ga hvaležno pogleda, in oba obstaneta. Začul se je glasen hrup — truma porednežev se je znova drvila po saneh v dolino.
»Idiva, Tonče, domov, idiva! Saj bo skoro poldan. Po kosilu pa jo ubereva nazaj na Breg. In sama se bova drsala, nalašč sama.«
»Saj nimava smečij«, zajeclja Tonče, ki je še vedno lovil sapo radi obilega joka.
»To je moja skrb, da jih dobiva. Gflej, ko sem bil zjutraj po maminem odhodu nekoliko pokukal k sosedovi teti, opazil sem na njih vrtu prav blizu pod kupom nove, lične sani. Kar po-nje pojdeva, brž ko po-
kosiva. Menim, da za malo časa jih sosedovi ne bodo pogrešali. In potem jih zopet varno spraviva na prejšnje mesto«
Veselo objame Tonče svojega bratca, ko to zasliši. In domov prišedši sta oba tako zamišljena v popoldansko drsanje, da še ne slišita ne, ko ju vpraša babica, kod sta hodila. In babica je tako dobra, da ne vprašuje dalje, marved, veselo zroč na rudečelična, zdrava vnuka, postavi pred vsakega skledico mlečne kaše, in kosilo se prične.
»Sedaj pa le lepo notri bodita in zibajta Miciko«, reče babica, ko pospravi posodo od južine. »V hlev grem napojit telička, kmalu se vrnem.«
In zagugal je Janezek zibel, in je pocukal Tonček bratca rekoč:
»Ti, ali ne greva? Ti, pojdi no, greva!«
In je Janezek dalje zibal in gledal v jednomer skozi okno proti sosedovim.
»I, tako pojdi no, Janezek. Saj Micika spi. Pojdiva, dokler ni matere iz hleva. Mame še ne bo takoj 8 semnja, kakor so rekli in . . .«
»In sosedovi naju ne zapazijo, ker so odšli uprav sedaj h kosilu«, oglasi se Janezek, popusti zibel — in hajdi skozi vrata. Tonček komaj kobaca za njim
Varno se splazita za sosedovo hišo, vzdigneta sani in jih neseta čez vrt, da bi se ne poznal sled. Nekako težko delo je bilo to za šibkega Tončeta, a z nenavadno jakostjo je vstrajal do kolovoza ob vrtu. Tu pa kar na tla ž njimi in v dir — sedaj je čas!
V hipu sta na Bregu. Tu si šele upa Janezek ogledati novi voz. Kako so lepo zakrivljeni sprednji roglji — kakor repna peresa onega hudega krčmar-jevega petelina, čegar jutranje petje se razlega po celi vasi. In na vrhu je pritrjena še nova deska, ne sicer tako dolga, kakor jo je imel Vitalov Jožko. vendar kaj prilidna za sedež. Saj sta samo dva. Ko bi bila tudi polovico manjša, bi imela oba dovolj prostora. Nekako tesnosrčno, vendar z vidno radostjo sedeta na sani; Janezek spredaj, Tonček zadej. S parkratnim guganjem sem in tja pripravita svojega konja v tir — a spaka — oje, na katero sta popolnoma pozabila, se zapiči v le-
29
deno  špranjo, in  cel voz se   zaobrne v  polukrogu  in obtiči v snegu.
»Tako že ne pojde«, si misli zvita Janezkova bu-tica, zapodi Tončeta dol, in hajdi s sanmi zopet na vrh.
Sedaj se drugače otovorita. Vsedeta se ko preje, a Janezek vzdigne oje kvišku in si ga vrže čez ramo.
»Hajd, pram, sedaj pa le!«
In res, pogodila sta jo. Kot blisk sta jo cedila po ,bregu'. Toda — o nesreča ! — sredi rebri zlezeta preveč na konec deske, sani se prevagnejo, oje udari ob tla, in vse vkup se prekopicne po rebri. Vmes zahrešči ojč in ostane v snegu, docim se ostali del z desko še nekoliko zadrsi navzdol.
In Janezek? — Z ruto si tišči nos, iz katerega curkoma lije kri, in vzdiguje Tončeta, ki ima roko tudi vso okrvavljeno.
»Oh, moj prst zlomljen, moj prst«, vikne Tonče, in tudi Janezek zaplače, ko mu iz pobitega nosa vedno bolj sili rudečica,  in kazaje  z roko po  rebri vzdihne:
»In smeči so zlotnljene«.
»In moj prst je zlomljen«, zaihti z nova Tonče in sili v bratca.
»Domov, domov, Tonče, če ne, umrjeva tu.«
In popustita vse vkup in se bližata plaho proti domu krvav sled puščaje za seboj. Kako naj stopita pred babico? Vse bi bilo še dobro, — malo časa sta bila na Bregu, znabiti ju še pogrešali niso — toda kri, kri, ta ju izda!
In res se babica tako vstrašijo, ko ju ugledajo, da se morajo oprijeti ognjišča, in še le čez nekaj časa nalijejo v veliko latvico vode in jima začno izpirati rane.
»0 Bog in njegova sveta Mati, saj bi se skoro ubila. I, kod sta vendar hodila nesrečna srčka moja? Oh, oh, oh . . .«
Tako tarnajo babica in isčejo potrebnega obvezila. V tem pa stopijo mama v sobo — prišli so s semnja. Kot zid oblede, ko ugledajo ta prizor: tla krvava, ba-bična obleka krvava in latvica polna rudečice. Pristo-pijo k Janezku — nos ima ves razbit in tudi na ustni-cah in nad obrvmi ima globoke rane. Ogledajo si Tončeta  —   desni  palec   itna popolnoma zlomljen in
30                          ^^^^^
ostali prsti so tudi vsi ranjeni. Koj se jim je zdelo, da tu ni bilo vse v redu in da se ni zgodilo doma.
In vzamejo mama brezovko izza police in pred nje morata poklekniti in povedati vse. Radi obilega joka komaj toliko spravita iz sebe, kje sta bila in kaj se je zgodilo na Bregu. 0 zlomljenih saneh pa molčita.
Kar odpro vrhu vse te nesreče še sosedov strijc vrata, katerim se je tudi nekaj dozdevalo.
»Kaj nisi šel v malin, strijc?« reko babica in sedejo vsi žalostni za peč.
»I kako neki, spaka. Že celi popoldan iščem sanij, ki sem iih bil pripravil nalašč za to, in jih ni in jih ni nikjer. Ko grem pogledat ravnokar tudi na Breg, najdem jih polomljene v rebri. Tako ni sedaj z malinom nič, dokler ne dobe sani novega ojesa«
»Kaj, sani sta vrhu tega še pokvarila? No lepo, lepo znata! Zakaj nista poslušala babice in bila lepo doma, kaj —!«
In   navzlic vsem boJedinam Janezkovega. nosu in I Tončetove roke je pela sedaj brezovka neusmiljeno.      "
Ko so zvečer prišli oče iz trga, sta dobila tudi od njih svoj delež.
In drugi dan sta imela oba čas objokovati svojo pregreho. Oba obvezana sta morala biti vedno zaprta v sobi. K Tončetu je še zdravnik moral priti, da mu ]e naravnal prst. 0, kako je Tonče takrat vpil! In kar je bilo še najhujše: Micika je dobila vse sladkarije in igrače, ki so jih bili mama prinesli s semnja, in bolnika sta morala še celo lačna trpeti svoje gorje, kajti še-Ie tretji dan so pripeljali sosedov strijc na popravljenih saneh moko za kruh.                                          J. 0.    I