- 169 —
V šoli
Tončika je bila jako lena deklica. Med letorn se nij nikoli nič učila, pa je tucli malokedaj lepo pisala. Ko je prišel čas izpraševauja, gre k svojej pri-jateljici Miciki in jo prosi, naj bi jej posodila svoje naloge, da bi je prepisala. Micika jej odgovori: ,,Ne morern, in tudi ne sruem ti jih posoditi. To bi bila prevava (goljufija). Idi in poprosi gospoda ucitelja, uaj bi ti otii pri nalogah nialo pomagali, ter jim obljubi, da se bodeš zanaprej bolje ueila." Ali Toučika neče nič vedeti od tega. Ko jej Micika svojih nalog ne da, vzame je skrivaj in ' je prepiše. V šoli pri izpraševaiiji so bile vse one deklice poklicaue, katere so se dobro učile. Na zaduje pokliče učitelj tudi Tončiko. Mislik je, da jo bodo pohvalili; ali hudo se je prevarila. Gospod učitelj pogleda Tončiko in rece učenkam: ,,Z veliko žalostjo vain moram povedati, da izmej vseb mojih učenk je bila Tončika najbolj leua. Mislila je, da ue vem kako slabo je nied letom naloge pisala; zato je vzela naloge od pridne Micike in jih je prepisala. Za zdaj ne rečem ničesa, saino to želim, da bi se poboljšala in bila priduejža, ter bi ne delala sebi in meni sramote. Tončika se je zeltf jokala, ko je prišla doin<5v, iu je tožila učitelja svojemu očetu. A oče jo ostro pokarajo iu jej rek6: ,,Prav so imeli gospod učitelj, da so te osramotili pred tvojimi tovariSicami; poboljšaj se in bodi drugipot pridnejša!"
Barbika Hochtel-nova