HEMTOR LIST m SREDNJEŠOLSKO DIJflŠTVO : it. 7. :r. Letnik II. : :::: Urejuje trn Union Breznik ■ Oblastem odgovoren fflolzU Harkež \ yww vv ww v w v vv v iy Za leto 1909/1910 »Mentor« * 1909/1910 • II. letnik • Zvezek 7. ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■•■■•a c: ■ -v Vsebina. Študent naj bo • • • (F. S. Finžgar,) (Dalje.)................145 Antona Medveda ni več ... (Josip Logar.)......................147 Jesenski listi. (Prof. Fr. Pengov.) (Konec.)..................153 Svoji materi. (Domen Otilijev.)............................. 155 Pot vseučiliškega profesorja do sv. Cerkve. (Prof. dr. Jožef Demšar.)........................................156 Slovenska stenografija. (Fr. Rebol.)........................ 160 Ptica pevka. (Prof. Fr. Pengov.)..............................162 Za lisico. Lovske slike. (Fr. Ks. Steržaj.)...................165 Drobiž: f Anton Erjavec. — Mladeničem. — Kdor nežna slušati, tudi ne zna zapovedovati. — Nepoznani biseri. — O spoStovnnjn do matere. — O občevanju z bolniki. — Kaj dela človeka srečnega?........................ . 167 jS Lepa priložnostna darila. Dobro In poceni K kupi le pri meni, kar je obte mano. — Ure budilke od a K naprej; nlkrl-naste lepe anker ure od K V&O naprej; srebrne dl.-rem. ure od 7 K naprej; »rebrne nnker-rem, ure od 10 K naprej; diamantni pratan od 12 K naprej; briljantni pratan od 30 K naprrj. — Lep* novoitl v kina- in prnvem srebru po snllanlh cenah. Naropajte novi cenik ■ koledarjem tudi po poiti zaitonj. — Singerjev! ilvalni »troji od «0 K naprej, tudi >a pletenje (pouk breiplafen). Fr. Čuden, trgovec in urar v Ljubljani. ..................... Izhaja v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano prvega dne vsakega meseca in stane za dijake dve kroni, za druge naročnike Štiri krone na leto. Tisk „Katolllke Tiskarne" v Ljubljani. Letnik II. List za srednješolsko dijaštvo. Štev. 7. F. S. Finžgar: Študent naf bo ... (Dalje.) Pepe se preseli. Top in apatičen je presedel Francelj tisto popoldne v šoli. Gluh za pouk. oči vprte v klop, kjer je ležala razgrnjena knjiga. Pa ni videl črk. Nemirno jo migljalo pred očmi, njegov pogled je ugasnil za zunanjost in se mu poglobil v dušo. Prvič v življenju je zagazil tako globoko. Nh videz zmagavec — ker je preslepil razrednika s ponarejenim opravičenjem — v resnici pa pritisnjen tako nizko, kakor še nikoli. Na kateder se ni upal ozreti. Prepričan je bil, da ne zagleda tam le profesorja Valentina, ampak da izza njegovih naočnikov pogleda-vajo vanj oči — očetove. Oče! Kaj mu je vcepljal oče bolj v srce, nego ljubezen do resnice in stud do laži. Tudi doma se je dogodilo, da je planil iz kolesnic, kakor jih je risala njegovemu otroškemu voziču očetova roka. Ali po takem zavinku vstran je sledil vselej klečeči konfiteor, očetovo kratko svarilo, ki ni bilo združeno z dvignjeno palico, mari je žarelo v ljubezni polnih očeh, ki so v resnobnem lesku iskale pri sinu tudi le ljubezni —- ne strahu. Že se je zlagal malenkost tovarišu, v šali, navihano koga poslal Po aprila — toda po taki laži se je rodila radost in smeh. Toda današnja laž? Pisana je bila, potrjena od gospodinje, izpovedana bolezen — o, in vse to laž, vsaka beseda laž . . . Takrat je začutil prvič v srcu rezko konico onega noža, ki vreže prvič nedolžno srce — noža, ki nosi ime greha. 7a Ko so jo vračal iz šolo, je hodil samotno pot, še bolj samotno kot je bil sicer vajen. Vrišč součencev, veseli smeh mu je bil grenak in vnovič je koval trdne sklepe. Gospodinja Regina ga ni pozdravila veselo. »Lepo si začel, Francelj,« je rekla mimogrede in šla v svojo sobo. Ni vprašala, kako je bilo v šoli, ni mu ponudila južine. »V kuhinji je kruh,« so je ozrla še na vratih in izginila. Francelj ni šel po kruh. Na skrinjico je sedel in razmišljal. Na kolona je dejal knjigo, pa sc ni mogel učiti. Nestrpno je pričakoval Jaka, da bi mu potožil — na samem. Prepričan je bil, da ga potolaži. Davno se je že strnila zimska noč. Francelj ni prižgal luči. Ždel jo na skrinjici, glavo med dlanmi in tuhtal, da sam ni vedel kaj. »No, nobenega doma?« Pepe se je oglasil, žvižgal je popevko in nerodno otipaval po sobi, dokler se ni dotipal do mize. Ko je prižgal luč, se je oglasil Francelj. »Dober večer, Pepc!« »Kaj pa ti, čmeravi študent!« Pepe jo bil še pražnjc oblečen. Po sobi je njegova sapa sipala duh po pijači. »llalo, Francelj, po pivo!« Izpraznil jo denarnico na mizo, nekaj desetic se je zakotalilo po njej, dve sta padli na tlu. »Zapijmo še lo, kaj bi stiskaril — jaz sem socijalist!« Danes so je zdel Pepe Franceljnu neizmerno smešen. Skoro se ga je polaščal stud, ko jo videl njegove krvavo obrobljeno oči, na rokavu umazano suknjo. »No, kaj sediš, fant, po pivo, sem rekel! Dva vrča — eden zate — eden zame . . .« »No bom pil, Pepe! In tudi ti si ga dovolj!« »Kaj blebečeš? Hitro, če ne . . .« Zamahnil io grozeče z roko in se zamajal, da se je lovil po sobi. Francelj jo moral ubogati. Ko se jo vrnil, je bil tudi že Jaka doma. Študentu jo odleglo. Na, Jaka, boš ti pil, jaz no maram!« »Jaka naj plača sam, ne bo se okoriščal z mojo pijačo.« Pope jo potegnil oba vrča predse in sedel k mizi. Jaka so jo smejal, pa tudi njegov smeh ni bil tak kakor sicer. Truden je bil in več je bilo žalosti v njem kakor veselja. Ko se je ozrl pri luči v Franceljna, jo pripognil glavo niže in mu pogledal od blizu v oči. »Francelj, žalosten si? Kaj se jo zgodilo v šoli? Čo ni verjel profesor . . .« V njegovih besedah je bil strah in zardel je v lice kakor v sramežljivosti. »Verjel je, mislim, ali pa tudi ne. Tako čudno me je pogledal.« »Si se že držal, kakor hudodelec, bedak! Čim večji je zvijača, bolj predrzno glej vsakomur v lice. Tako —« Pepc je izbulil zardele oči, dvignil vrč in potegnil iz njega. Francelj se je komaj ozrl nanj, gledal je le na Jaka; njegove oči so prosile tolažbe. »Gotovo je verjel, nič se ne boj; saj nisi še nobenega dne zamudil. Če bi bilo večkrat, seveda, ampak tako . . .« »Bi bilo vseeno bolj prav, če bi bil povedal resnico, ali ne? Vest me peče!« »Kakšna vest? Zakaj peče?« Tako sc je zadirčno oglasil zopet Pepe. »Oj si čuden, Pepe! Zakaj me peče? Zaradi greha! Zaradi laži!« Tedaj je Pepc skremžil fsvoj) obraz/tako ostudno, pomolčal za hip in nato izbruhnil v grozen krohot. Francelj je mislil, da se je zakrohotal iz njega živi pekel. Zazeblo ga je pri srcu in v oči so mu stopile solze. Jaka je ta poroga in pogled na Franccljnove rosne oči tako razjaril, da je udaril trikrat s čeljustmi — zob na zob — preden je zgrabil besedo in kriknil: »Sram to bodi! Ali si od zlodja ali od koga?« Pepe je planil, planil je Jaka, zaropotali so stoli . . . Visok glas Reginin je zadonel vmes, bojevnika sta se izpustila. Jaka je hropel skozi potlačene nosnice in molčal. Pepe pa je strahovita bogokletstva bruhal iz pijanega grla . . . Molče so šli spat — in niso nikdar več izpregovorili. Še tisti teden se je Pepe preselil in nikdo ni žaloval za njim. (Dalje.) r- rcrEgcroi Josip Logar: Antona Medveda ni več ... V zrkalu večnem glodaš zlate vzore, O srečni pevec! Tebi več no moro rodili solz dehtivo hrepenenje, ki begal si za njimi vso življenje. Srco prirode za teboj utripa: studenec žubori ti ljubo hvalo, vrši mogočno ti stoletna lipa, in slavec droboli ti pesom Salo . . . V slovenskem gaju je zavladala tihota. Lira je zdrknila iz rok Diojstru pevcev. Utrujen sc je odstranil iz srede pevcev vodja, ki ga je strmeča množica tako rada poslušala. Umela sta so, po petju kopr-n(,£i slovenski narod, in pesnik, ki ga jo poznal do dna duše. In duša 7a* našega naroda je zdrava, močna, voljna in zmožna velikih, resnih, usovršujočih misli. Medved je podal hrane, ki mora tekom časa dvigniti narodno življenje v treznem pojmovanju do viška. Malenkostno nasprotovanje, megalomno preziranje ho skoro, skoro prenehalo: tedaj pa hodo sposobnejši razum, močnejše roke odkazale Medvedu mesto, ki ho med klasiki nad vse častno . . . Zla usoda pesnikova! Kako si se vendar bal, v začetku prerojene narave nastopiti zimo svojega življenja — zatisniti za vedno svoje oči oh prebujajoči se naravi! Kot bi te skrbelo, da ne bi nehote razdejal harmonije, ki se tako bliščeče kaže v vseh tvojih delih. .0, da se moja smrt A ti prirode hram, in moj pogreb in moj pokop mogočnolep, skrivnostnoblag, tedaj ne prigode, miru si v dušo lil, ko na poljč in vrt, ko som potrt in sam doline in gor6 k nebesom roko vil, ob cvetu cvet pripenja ko sem s solzami stopil pomlad — colo na grob . . . čez tvoj zeleni prag . . . Ni svet tako mi ljub, Le pridi, bola smrt, bogat strupenega medu, in moj pogreb in moj pokop, po njem ne bo mi žal . . . samo — pomladi ne! In zopet, kot tla bi bil slutil, kdaj da bodeš moral dati v naročje zemlje svoje tako nežno čuteče srce in bi ti to hudo delo, se ti vedno in vedno poraja misel: Na nebu jo solnce vso vstaja in raja zaplalo mogočno, v kipečem nemiri, nadela jo zemlja Kdo zdaj bi umiral, obloko poročno,, ko smrt jo umrla? popevajo ptice Kdo zdaj bi 110 peval Šepečejo viri — iz polnega grla? In glej, v ranem jutru rajske pomladi sc je ozrla kruta zima še enkrat nazaj ter dahnila svojo strupeno, smrtonosno sapo v vstajajočo vigred. Njen ledeni dih pa je zadel tebe... Na mah so uničeni klijoči cvetovi, ki bi bili skoro privreli iz tvojega srca. In teli bi ne bilo malo. Saj si dejal v zavesti polnosti, čilosti svojega notranjega življenja: Ko hladno me poljubi žena bela, ne 1)0 me strah poslanke iz neba, a strah mo praznega življenja bodi, naskrižem rok, zamrtega duha! I)o vencev zmago, krepko delo vodi. Moj vir Se ni izčrpan, ni zatrt . . . Uog v6, kako bi te še potrebovalo vdano ti slovensko ljudstvo v teh vihravih, nestalnih časih. Saj se že skoro z menjavo dneva in 1 Anton Medved jo bil rojen v Kamniku dno IM. maja leta 1HIS1). V maflnika jo bil posvečen t). juliju Prerana smrt ga je dohitela na Turjaku 12. marca 1010. I)asi ho je tudi v dramatiki pokazal spretnega, vendar je bilo njegovo glavno poljo lirika. Na njegov vole važen pomen za slovensko slovstvo jo opozoril lanski „M enter" str. Ut). noči menjajo nazori in pojmi o vsem; in plašč poezije, tebi tako svete, jnora naposled nadkriliti moderno frivolnost in aroganco. Ti pa, bistrega, mnogoizobraženega razuma, tako da bo tudi modrec in učenjak segal po tebi in se divil z nepresegljivo eleganco in lahkoto izrečenim globokim, svetovnim mislim, ki jih sam drugim tako neokretno, tako težko ponuja, usiljuje ti pa kažeš tako določno, tako nepremično, tako stanovitno od svoje prvenke pa do pesmi-labudnice edino pravo, edino zdravo pot resnice. Naj drugi govore »trd bodi mož, jeklen« — ti si v svoja dela utisnil pečat svojega pravega, za resnico neupogljivega značaja. Načelna jasnost, načelna neodjenljivost, borenje na nož za pravo, edino pravico brez vsakega kompromisa z lažjo, navideznim mirom — to so tvoje vrline. Nisi-li ti ljubil svojega roda — niso-li solze zapuščenih prijateljev, trpinov to neprimerno lepše pokazale, nego tvoje še tako izbrane pesniške besede: Ko vlekel bi na svojem gradi Morda! — Zbežite, prazne sanje! obresti od visoke rente Vstanite, misli na trpine! in pil pozimi in spomladi Sam bfigat bi pozabil nanje, brezskrben dolce far niente, ki ljubim jih sedaj edine, morda bi se moj duh vpokojil, Ljubezen ta nesamopridna, življenja črt in gnus izgubil, kot živ studenec, nikdar plitev, z močmi se novimi napojil ljubezen čista, nezavidnu in zopet vse človeštvo vzljubil? življenja bodi mi daritev! Kako si zrl s krvavečim srcem notranji boj svojega toli ljubljenega roda! In vendar si zapel borečim se vrstam: Dva stojita si nasproti Ljudstvo zbegano posluša, tabora in boj divja, čaka — zlate dobo ni. in udarja so po zmoti V dvomih se mu zvija duša z mečem silnega duha. in pokoja si želi. Mladi vstajajo preroki, Pridi, doba zaželena, lepšo dni oznanjajo, _ spravi rod se razdvojen! dedje poštami z otroki Kakor jo resnica ona, o preteklih sanjajo. bodi duh človeški — en! Pregloboko si čutil, da niso dale povoda temu boju same osebe marveč da je to boj naziranja, boj luči s temo, prenešen iz velikega svetovnega pozorišča na tebi tako drago slovensko zemljo. Predobro bil izobražen, klasičen v svojem čustvovanju, da bi ne bil koj uvidel: poštena zmaga resnice nad lažjo edina more nas ohraniti, osrečiti. Ni v tebi nesmiselnega jadikovanja o bratomorju — saj osebe ginejo, ideje pa ostajajo s6 svojimi silami. Resnica, zdravi, resni pojmi nad vse; to je podlaga za vsako nadaljnje zidanje in gradenj e med narodom. Če se to ne d& drugače doseči nego po silovitem, dolgotrajnem boju, potem je ta boj svet boj, in dolžnost udeležiti se tega boja, sveta dolžnost. Kakor je resnica ona, bodi duh človeški en J Po tej osvobujoči resnici — kako ti je želelo srce! Kako ti je silil duh v brezdanje kraljestvo resnice, ki se zre neposredno — po oni lepoti, po oni sreči, ki uteši žejno dušo popolnoma, za vedno. Razgrneš svoj ljubezni plašč rad vedel bi, kje sreča biva, na moje zmote in pregrehe. poslušal usta si lažniva Moj sin, porečeš poln utehe, in stopal si na pota kriva le stopi v krilo varne strehe, in skoro bi zgrmel v prepad . . . vem, žalil nisi me navlašč. Bolan, iščoč željan nečesa, Resnice vir bi našel rad, iskal si mene in nebesa. Sreče si hotel sam, blaženega miru, sebi in svojemu narodu; one nekaljene bratovske ljubezni, ki osrečuje rodove. A vedel si pa tudi, kake pogoje zahteva ta ljubezen, mir in složnost: Grenka jo življenja kupa, premaguje brezorožna ki jo mrzel dvom kali. z duhom svojim celi svet. Kjer ni vere, kjer ni upa, Z duhom svojim premaguje tam ljubezen no žari. celi svet in kaže dom, Nikdar tožna, vsekdar složna, kjer bo srcu eno tuje, mila kot vijolin cvet, eno noumljivo — dvom . . . Jasnost v teh osnovnih načelih, ki so vodila pesnikovega duh« v mišljenju in čustvovanju, mu je morala roditi najbolj trezna, uprav filozofična naziranja o življenju in o koncu življenja. Tu ni nič bolestnega, nič prenapetega. Zrel mož je pred nami. In če sč strahom listaš druge pesnike, ki so še negodni, s površno izobrazbo, strti vsled lastne krivdo papirju izročili svojo misel o svetu, o človeškem početku in koncu — si pri Medvedu duševno dvignjen. Kar si sam skusil, kar ti lastna duša doživi, to ti srečni pevec tako spretno ponovi in razloži. Nad vse lepo pravi o oglašajoči se vesti: . , . neustrašen som hitel v življonje. Rad bi zadušil nje gromko besode. Ko so je duša v slasteh mi kopala, Dala mi ni pokoja njih sila, tiho jo vstajala, glasno jo vstala dokler se ni mi v tožbah izlila v vesti globoki — propovod. krivdo skesana izpoved. Iskati je treba tako globoko, tako pesniško nežno označenega verskega momenta kakor jo to storil Medvod. In to tako naravno, tako neprisiljeno, tako prisrčno. Vedno znova boš rad bral, ne — molil oni večerni Ave, ki mu jo tako pobožno vskipel iz srca. In če te zaloti mrak daleč kje v goščavi in ti zadoni na uho večerni zvon, Ave Marija — so ti bo nehote zazdelo, da si na pesnikovem mestu, in ž njim vred boš vzdihnil: Obriše s čela potnik znoj, Moj duh pozabi teh dolin, na sredi postoji dobrave, mi kraj nebeške misli slave, in sladek ga navda pokoj, kjer bode zemlje solzne Bin ko tiho v srd moli ave, na veke klical blažen ave, ave Marija. *ive Marija. Ko bi ne imeli od Medveda druge pesmi nego jo to — s to samo bi si bil zagotovil odlično mesto mod slovenskimi liriki. Tako je pri njem verski motiv že sam po sebi nad vse pesniški, ki ga niso veliki mojstri nikdar prezrli — bralcu v spodbudo, veselje. Ne moti ga nikjer nikaka trpka beseda, pikra sentenca, razjedajoč obup, dvom. Mogočno se zrcali v vseh njegovih stihih versko globoko zamišljen pojm. In kjer se upira človeški naravi, da ne ume pota previdnosti božje in vzdihne: »Durus est hic sermo,« tedaj te zavrne verni pesnik tako otroško prisrčno: Tiho pride in udari Tiho pride in ozdravi z bičem Bog po uinni stvari, vzdihajočega v težavi da se zdrzne, da se zvije, isti Rog s hladilnim lekom, glasno na pomoč zavpije. šepetaje, da s človekom In pomoči ni za njo? mora delati tako. Medved uči, kako treba Boga ljubiti — eden redkih pesnikov, ki mu ni ukradlo življenje, svet one zaupne, osrečujoče in očiščujoče vdanosti nasproti najvišjemu bitju. Ta ga vzdržuje v hudih dneh, ta ga tolaži s& srečno prihodnostjo, ta ga privede nazaj k dobremu očetu tudi iz pota pogube in zmote. Nič manj jasno ni začrtan v Medvedovih poezijah pravi nazor o življenju. Ni prijatelj one sanjavosti, one svetovne žalosti, o kateri mnogi pričakuje, da ga bo naredila za pesnika prvaka. Vse prej nego moreča sentimentalnost dehti iz njegovih verzov: Mar človek je v človeštvu sam in svoj, brez ndloge, vesoljstvu posvečene? Kolesce je, a svet ogromen stroj. Dokler mo misel izven sebe žene, jaz nisem svoj povsem, gospod ne sam. In vendar ne obstane stroj brez mene. A kar jo manj storjenega, imam kot dolg zaznamovano v knjigi črni, in skopi čas do tihih, gluhih jam na glas z vestjo me terja: Plačaj, vrni! Nobena živa stvar ni brez moči, počiva kal sadu v najmanjšem zrni. Ta kal naj se zatre, ta moč naj spi? O, ni življenje sladka le omama, ni penava igrača, Sala ni, življenje naše jo mogočna drama. Ne mara plehkih govorov in sanj. Nastopa v nji vsa deca od Adama. Značajev klenih hoče in dejanj in zmago hoče ene, ene le resnice. Junak ukloni, kadar trešči vanj sovražno srečo gronv le svoje lice, nikdar duha, ki ni mu znan razpad. A dovolj: ves globoko zamišljeni spev »Na materinem grobu« bi morali ponatisniti, ako hočemo povdarjati posamezna markantna niesta, polna bujne življenjske sile, zdravega smisla za trud in delo. Uerem li Medveda — že začutim, kako se mi vrača veselje do dela, kako me zapušča ona uničujoča malosrčnost: »Saj je vse eno — kdo se ozre na te in na tvoje delo!« Tudi jaz sem na odru one svetovne drame, ki bo končana z zadnjim človeškim vzdihom, ki vsebuje enakovredne vloge, ki jo bo ocenil in nagradil igralce po njih igranju opazovalec časov in dejanj — Bog sam. In s priljubljenimi poezijami v roki bi planil še oni trenutek na svoje delo, naj bo še tako malenkostno, še tako skrito. Bog te nam je dal, izvoljenec med našimi pevci! V nejasno, skaljeno, vznemirjeno dobo je zazvenel tvoj odločni, navdušujoči glas. Ne k miru, ki nima zdrave podlage — ne k nemoškemu pojmovanju življenja in njegovih svetih dolžnosti — ne v medlo nirvano: klical si nas v vstajenje, klical na delo, v boj za naše najsvetejše svetinje. Velikani pred teboj so nam ljudstvo narodno, jezikovno dvignili — ti si mu kazal nedogledno višje vzore: Večna poezija nam dije iz teh nedosegljivo lepili verzov, če kdo, potem ima stvaritelj takih spevov pravico na one drzne pesnikove besede: O, ne zamri nam tvoj duh! In sladka nada nas navdaja, da se bo ohranil v nas. Glej, naš up, naša mladina se je vnela zate. 2e veje iz nje ona veselost življenja, ona odgovornosti se zavedajoča smisel življenja, ona navdušenost za resnično, dobro, lepo. Ne zboji se boja za sveto prepričanje, ki si ga Siril ti —i naprej hoče preko teme lažnivih fraz o napredku, preko duha ubijajočega uživanja v kraljestvo ene, ene same resnice. Non omnis moriar: kako častna naloga, biti dolgo, neskočno vrsto let tem izbranim bojevnikom svete stvari v uteho, bodrilo. In če tudi nam srce krvavi, ko poslušamo tvoje zadnje naročilo: vendar nas tolaži v budi borbi no varajoča zavest, da vsklije ob tvojem grobu boljše, živo cvetje, ki si mu položil prvo, zdravo seme: življenja polni, zdravi, trezni epigoni. O moj duh, razvij peroti, Dvigaj, bližaj ho lepoti, kakor orel kvišku spluj! ki to vabi žejnega iz dalj! Plen na zemlji te no moti, Ne okreni so! Voruj, hribom nizkim bodi tuj! upaj — čaka te ljubezni kralj. Non omnis moriar: multaquo par« mel vitabit hibitinam. Usquo ogo postora orescam laude rocons . . . Če mo ljubiš, ktera duša, ko predrami žar pomladi spomni se tedaj nam6, cvetje hribov in dolin, ko zakrije tiha ruša Naj jih pije, kogarkoli nikdar mirno mi srce! P<>t privede v mirni kraj. Lepo rožo mi nasadi Tiho naj zame pomoli: na gomilo za spomin, Bog mu vofni pokoj daj! . . Prof. Fr. Pengov : Jesenski listi. (Konec.) Ker ima črv mnogo sovražnikov, bi ga bilo marsikje kmalu konec, da mu ni naklonila Previdnost zmožnosti, da se pomnožuje neizmerno in doseza število kot listje na drevju in pesek ob morju. Zanimiv je razvoj deževnikov. Vsaka žival (deževnik je namreč dvospolnik ali hermafrodit, to je samec in samica obenem), znese konec svečana jajca, po dva do štiri, zavita v kapsulo grahove debelosti v zemljo. Kapsulo si naredi iz sluzi, ki jo izločuje debeli pas sredi telesca in bi jo najlaže prispodobili kokonu sviloprejke. Iz za-motko. se izležejo živi rdeči črviči popolnoma podobni starim; v štirih do petih mesecih dorastejo. Pravijo, da izleže ena sama žival v celem življenju do 65 milijonov jajec. Ta neizmerni zarod je pa poleg boječ-nosti črvov tudi edino orožje te brezbrambne živali v boju za obstanek, s katerimi se obvaruje, da ne izmrje popolnoma. Vseobčen je namreč v naravi zakon, da s številom preganjavcev raste tudi rodovitnost preganjanih. Dokazi za ta stavek so nam poleg kolobarnikov (črvov) tudi razne gliste n. pr. trakulja, dalje zajci in miši izmed višje razvitih živali, vetrocvetke (leska, jelša) po neizmernem številu svojega peloda v kraljestvu Florinem itd. Tako smo videli, dragi znanci, da je dobršen del krasno pisanega jesenskega listja lepo preskrbljen in spravljen vsled skrbeče pridnosti črvov deževnikov, preden zagrne beli »mrtvaški prt« narave ostale njihove sodruge. In kakšna množica malih in velikih ljubljencev vrta in polja, kakšna truma koristnih in škodljivih gostov narave hiti zdaj, da ubeži, ako se še ni zgodilo, temu mrtvaškemu prtu! Najmanjši hrošči in ušice se skrivajo v predobro zavarovano zatišje drevesnega lubja, v svoje stavbe hitijo mravljinci, divje čebele se tesno stiskajo v debele grozde v svojih uljih in vdovice čmrljev žalostne osebenku-jejo v raahnatih kajžicah listnate boste. Druge živali, katerim je podelila premodra gospa narava zimsko spanje, se pripravljajo zanje na zavarovanem, lepo postlanem prostoru. Marsikomu se sicer še ne mudi posebno, toda čas je blizu. To velja n. pr. o našem ježu, ki si mora sam pripraviti mehko pernico, na kateri se sladko počiva. A odkod dobiti potrebnega listja in suhe trave ? — Ako smo rojeni pod srečno zvezdo, nam utegne jež sam pokazati ob piiliki svojo skrivnost. Le opazuj! 2e leži oslroščetinasti teleban v kupu suhega jesenskega listja, vrže se na hrbet in se valja po njem, zadovoljno renčeč in mahajoč po zraku s kratkimi bedr< i. Na ta način se nabode listja dovolj na hrbtnih bodicah in tudi zalogo sadja si nanosi na isti način domov. Dovolj je naložil; vstane in pred nami stoji štirinožen, visoko naložen tovorni voz! Prizor, da se ti ni moči ubraniti smeha! 7b Zdaj ubere pot pod noge, prava miniaturna sličica afriškega noso-rožca, kadar vihra kot slep skozi pragozd; mislil bi, da ne bo mogel nikamor naprej, a gre. veliko hitreje, kot si domišljuješ. Debel čmrlj mu šine mimo nosa. Jež se zdrzne za trenotek, obstane in gleda za nerodnim brenčačem. Kaj naj pač pomeni to? Strašiti poštenega hišnega gospodarja na tak način! — Ali naj gre za njim? Nak! Ni vredno! Z nastilom v hrbtnem košu se tudi nič prav ne spodobi, — pa tudi utrujenega se čuti. Dreplje jo naprej, se splazi sd svojo butaro pod trnjev grm in odloži tovor, ki je zadnji za letošnjo sezono. Nato sc pa zarije v mehki nastil, si potegne odejo (lastno kožo) preko ušes — in sladko zaspi. Počivaj mirno, ljubi svat in na veselo svidenje ob času, ko naju kukavica povabi zopet na skupni izprehod v zeleneči gozd! Kaj se pač godi nekaj dni sem, kakšno veselo cvrčanje okoli domače hiše! Že pred jutranjim solncem poigravajo nad gozdom in vozijo lastovice; cel zbor se jih je spustil doli na strehe sosednjih hiš in skednjev. Žice strelovodov, dimniki, strešni žlebovi so posejani ž njimi kot z beločrnimi biseri. Kakšno nemirno prilotavanje in odfrčavanje! Marljivo ščebljajo, sc posvetujejo in pogovarjajo. Zdaj se hipoma dvigne cela jata, vodnica na čelu. Poglej vendar! Po perju spoznaš, da so večinoma mladice; to je vaja za poskušnjo, ki jo izvršujejo pred očmi veščih starejšin, poskušnja, jeli pri mladini vse v redu. Lastovke imajo te dni velike vojaške vaje, manevre; saj ho treba v kratkem resno tekmovati v letanju, tekmovati sč silo, ki bo zahtevala napor na življenje in smrt. Posamezni pari, cele družine se ločujejo od glavne trume in poletavajo nizko nad vrtovi, nad revnimi kočicami in bogatimi hišami, kot bi se ne mogle ločiti od dragih jim prostorov, od utice, od male trope še preostalih cvetlic, od rodnega gnezdišča in hi hotele še sto- in stokrat vzeti slovo od njih. Danes je peti dan zborovanja; menda je prišlo odločilno povelje. Prvi solnčni prameni šele trepečejo po oživljenih strehah; raz nje se razlega zadnjikrat veselo pozdravljanje in ščehetanje. Kako krasno blesketajo bele prsi in kovinske suknjiče v zorni svetlobi! Tedaj pa se nenadoma dvigne cela, cela truma v zrak, dviga se više in više: »Proti jugu«, se glasi parola. Mrzol votor tebe žono, Drobna ptičica, od nas, Ki 'znad lipice zoione Si mi pola kratek čas. Vsako jutro, ptička moja, Zgodaj si prepevala, Vsako noč jo pesom tvoja Sladko mo zazibala. Zdaj pa iz zvonika line Zadnjo pesom žvrgollS, Kor čez hribe in doline V tople kraje si želiS. Val. Orožen. Tako nam je šumelo otožno po ušesih, ko smo gledali raz balkon pred hišo žalostni za ljubimi znankami. Oh, kako hitro se menjava vse na svetu! Hitro, hitro mineva čas, begajo leta, tone življenje. Z Bogom, milo ptice, ki spominjate tudi mene, da bo skoro čas pripraviti sc na pot preko neizmerno bolj širokega oceana, kot pa ga je odmerila vam ljuba Modrost, da ga morate prejadrati, ako hočete dospeti do rajskih livad tropične Afrike. Ali se vam posreči ta nevarna vožnja? — Se posreči mar meni moja? ==6S35^nZ Domen Otilijev: Svo|I materi. Da bi Te uveril o svoji ljubezni in potrdil Tvoje upe, ljubeča mati, vzbujam spomine, ki jih je rodila Velika noč in so jih negovali pomladni dnovi brez cvet ja in petja, z negotovostjo in boječnostjo ... Sama gledaš tiste dni, ko si zrla v duhu na te steze, po katerih gre moje življenje ob Tvojem spremstvu beli cesti naproti. Lepa je cesta: brez klancev, brez prepadov. Molila si, da bi jo dosegel. Bog Te usliši! Velika sobota! Veliki zvon je odpeval v večerni mrak, ki je legal na probuja-jočo se ravan. Zadnji, poltihi udarci so se lovili z netopirji ob nizkih, novobeljenih domovih. Vstajenje! Že v mladih letih sem ga težko pričakoval. Bele črtice na oknu pod šipo, katere sem dan za dnevom na pol brisal, izpričujejo še sedaj. Dolge so bile jutranje ure, a še daljši popoldan. Za hišo sem stal in gledal na zvonik. Ko se zmaja veliki, stečem k očetu: »Oče, k vstajenju vabi!«... I11 ko so potihnili zvonovi, sva stopala z očetom proti cerkvi. Nešteto spominov, porojenih v veliko-sobotnem večeru, mi je pripovedoval... Stal sem na cesti in zrl za ljudmi. Od vseh krajev so se iztekali na njo, kakor potoki v reko. Oče je prišel čez dvorišče in zaprl vrata. »Odzvonilo je, pohiteti morava!« »Ni sile, ne. Še čakali bomo.« Del je cigaro med zobe in z obemi rokami otepel prah s kolen. Kn čas sva molčala. Ko sva šla mimo akacij, je dejal: »Bog ve, ali bo letos tako lepo! Gospod župnik je nov in ne pozna navad. V Gabrijah se mi je še vedno bolj dopadlo. Ali bova šla tudi tja?« »Če ne bom zaspan.« »Tam bo tudi gospod Krištof. Ali si ž njim govoril? Kdaj bo pa pel novo mašo?« »Zadnje dni julija, mislim.« »Kako hitro tečejo leta! Zdi se mi, da ga vidim sedaj: Majhen, kakor ti takrat, ko smo te vpisovali na vadnico in si se jokal, ker smo prišli prepozno. In sedaj že duhovnik! Kako vesela mora biti njegova mati!« Vedel sem, da je vpletena tudi moja oseba v očetove misli; zato sem molčal. Gledal sem na lučke v oknih, ki so trepetale v lahkih vetrovih dihih. »Še dve leti — potem se treba odločili.« »Čemu misliti že sedaj?« »Čemu? Bolje prej, kot poslej. Saj listo vem, da ne misliš. Tudi mati mi je omenila, da nimaš več tistih misli, kot nekdaj. No, jaz ne rečem ničesar.« Prišla sva do cerkve. Gruča ljudi j je stala na stopnjicah s tihim motrenjem v razsvetljeni božji hram. Izpred božjega groba pa je zadonel visok, radosti poln klic: Aleluja. Odmev, spremljan od glasov orgel in velikega zvona, se je razlil po cerkvi in v srca vernih in naznanil veselo vest: Kristus je vstal... Verniki so se izlili iz cerkve in šli za vstalim Kristusom. Stopila sva z očetom v vrsto. Na dolgem ovinku sta se vrsti srečali in takrat sem videl svojo mater, ki je šla za Bogom z rožnim vencem in s šepetajočimi ustnicami... Zdelo se mi je, da sem slišal nje prošnje do Boga in sem dejal pri sebi: Bog jo usliši! . . . In glej, ljubeča mati! Spet prihaja Velika noč, a 110 več lista vesela, s koprnenjem pričakovana. Velika noč prihaja, sf> spominom žalosti in osamljenosti. Onega, ki me je spremljal ob velikosobotnih večerih k vstajenju, ni več med živimi. Uživa naj večna nebesa! Imam pa Še Tebe, samo Tebe. Kakor trta, kateri je zločesta roka izrula oporo, bi bil klonil k tlom brez energije in brez upa v bodočnost, ko bi Tebe ne imel, edino voditeljico v resnih dnovib. Zato naj Ti bodo v tem in v bodočem času posvečena vsa moja dela in vsi moji nameni! = -prregcroi== fe Prof. ilr. Jožef Demšar: Pot vseučiliškega profesorja do sv. Cerkve. Veselje moža, ki je našel skrit zaklad, odseva iz knjige, v kateri po-jasnuje profesor dr. Albert pl. Ruville, kako je prišel do tega, da je iz protestantizma prestopil v katoliško Cerkev. Kdo je mož, čigar ime je zaslulo povsod, kje je kaj zanimanja za verska vprašanja? V svojem spisu „ZurUck zur heiligen Kirche" govori dr. Ruville o samem sebi kolikor mogoče malo; prosil sem ga za nekaj podatkov iz njegovega življenja in učenjak mi jih je v svoji postrežljivosti poslal. Prof. Ruville predava na kraljevem vseučilišču v Halle ob Saali zgodovino. L. 1895. je prišel na vseučilišče kot privatni docent, od I. 1906. ima naslov profesorja. Kot kaže zaznamek predavanj na vseučilišču predava dr. Ruville letos o braniborsko pruski in o splošni kolonijalni zgodovini. Kot vseučiliški profesor je zlasti o ustanovitvi nemškega cesarstva objavil več znanstvenih del, izmed katerih so mu nekatera pridobila ime pravega zgodovinarja — strokovnjaka. Kako je prišel ta mož ne samo do katoliškega naziranja, ampak do prestopa v katoliško Cerkev? Ali se je čutil kot protestant osamljenega? Ali je vplivala nanj katoliška okolica, tako da se je nehote navzel katoliškega duha, kateremu je dal slednjič duška tudi na zunaj ? Halle, kjer deluje vseučiliški profesor Ruville, je odločno protestantsko mesto, ki šteje z okolico nad 150.000 prebivavcev in med temi le kakih 7000 katoličanov. Da bi imel dr. Ruville kot profesor na vseučilišču kaj tovarišev katoličanov, ni verjetno. Vseučilišče v Halle je bilo ustanovljeno kot luteranski zavod in je dandanes združeno z nekdanjim vseučiliščem v Wittenbergu, kjer je tekla zibelka protestantizma. Zunanji vplivi za dušni preobrat profesorja Ruville-ja torej gotovo niso bili odločilni. Le hrepenenje po resnici ga je približalo katoliški cerkvi, kot pravi sam v omenjenem spisu: „Resnica ga je s silo morskega vrtinca vedno mogočneje vlekla v svoje kroge." Trezno znanstveno raziskovanje ga je po njegovi lastni izjavi prisililo, da je nastopil edino mogočo, edino odprto pot, pot do katoliške Cerkve. Prof. Ruville je bil vzgojen v protestantski veri. V njegovih mladostnih letih so se mu vrstili v duši brezverski nazori najrazličnejših vrst brez prave jasnosti. Srce pa, ki je ustvarjeno za Boga, ga je vleklo k veri in temu teženju po veri se ni hotel s silo ustavljati. Ko so se mu v prvih letih zrelostne dobe nazori nekoliko ustanovili, se je z odkritosrčnim veseljem poprijel verskega življenja. Manjkalo mu je pa celo glede temeljnih verskih resnic trdnega prepričanja. Štel se je za kristjana, pa niti glede vere v Jezusa Kristusa ni bil na jasnem. Kako je prišel prof. Ruville do verskega prepričanja? Kdor ima dobro voljo, se mu že odpre pot do resnice, čeprav je včasih ta pot ču- dovita. Protestanti imajo več učenjakov, ki z zgodovinskega stališča temeljito preiskujejo Jezusovo življenje in njegov nauk. Tako opisuje Jezusa le kot zgodovinsko osebo tudi protestant Harnack. L. 1901. je dr. Ruville temeljito proučil eno največjih Harnackovih del o krščanstvu. Delo je pisano z zgodovinsko temeljitostjo ; kot resen zgodovinar Jezusu niti glede osebnih lastnosti niti glede njegovega dela ne more odrekati vzvišenosti, ki je človeškim močem nedosežna Prof. Ruville pa, ki je bil pripravljen sprejeti resnico, in naj se mu pokaže v katerikoli obliki, je prebravši Harnackova dela spoznal, da sta mu odprti le dve poti. ,.Mogel sem le, ali popolnoma zavreči vse vzvišene lastnosti, ki jih prideva evangelij Jezusu, ali pa priznati Jezusu nadčloveško osebnost in ga s tem tudi priznati za božjega poslanca. Prvo misel sem brezpogojno odklonil, upiral se ji je ves moj znanstveni čut; zalo sem se z vsem prepričanjem moral obrniti k veri. Hotel sem verovati, ker se ml je vse drugo zdelo nevzdržljivo, in sem veroval.“ Po lem odločilnem koraku je učenjak začutil v sebi veselje, kakršnega do tedaj ni poznal. Vse, kar ga je obdajalo, narava, življenje, ljudje, vse to mu je zažarelo v novi luči. Marsikaj, kar se mu je zdelo nekdaj brez pomena, je dobilo zdaj veliko vrednost in mu je postalo vir čistega veselja. Ko so prišle zanj bridke ure — umrli so mu ljubljeni otroci — mu je vera pomagala, da je možato nosil težke udarce. „Ni mi bilo treba obupavati," pravi sam. Glede vere na Jezusa Kristusa je bil prof. Ruville sedaj gotov. Kot resen mož pa ni hotel ostati sredi pota, po spoznani resnici je hotel urediti vse svoje življenje. Odkritosrčno je izrazil blago željo: „Rad bi bil ud tiste Cerkve, kjer se Gospod najbolj časti." Zdelo se mu je, da se godi to v katoliški Cerkvi, če bi le njen nauk ne obsegal toliko toček, o katerih si je mislil, da jih pri najboljši volji ne more sprejeti. „Pomislil pa nisem," pravi, „da glede katoliških naukov nikdar nisem šel do pravega vira “ Nauke sv. Cerkve je spoznal le pri ljudeh, ki teh naukov sami niso poznali ali so jih namenoma in samovoljno zavijali. Po resnici hrepenečemu možu je zastavila pot do resnice ovira, ki jih je že toliko napotila, da so se sredi pota vrnili in se zarili nazaj v svoje zmote: od katoliške Cerkve so ga odvračali predsodki, te žive priče za slabost našega uma in naše volje. Znan pregovor pravi: „Kar najprej pride v sod, po tem ima vedno duh." Težko sodi o Cerkvi pravično, kdor je bil z mladega vajen slišati o njej le slabe reči. Prof. Ruville je to oviro srečno premagal, čeprav pravi: „Bil sem v predsodke tako vtopljen, da sem pozabil glavno načelo, po katerem se mora ravnati vsaka znanost: iti je treba do prvih virov in se ne dati hraniti z nazori, ki jih razširjajo pristranska poročila." Jeseni I. 1901. je prišla našemu učenjaku v roke knjiga dunajskega bogoslovnega profesorja dr. Reinholda „Der alte und der r eue Glaube." To je bila prva katoliška bogoslovna knjiga, katero je temeljito pregledal. „Bral sem in bral," piše prof. Ruville, „in začudenja se kar zavedel nisem. Prvikrat sem o katoliški Cerkvi dobil resnično sliko. Spoznal sem, da sem bil z mladega o tej Cerkvi čisto napačno poučen. Prepričal sem se, da imajo Jezusovi nauki tako, kot jih podaja katoliška Cerkev, najlepši zmisel. S tem je bilo krmilo zaobrnjeno, moja ladja je odplula proti resnici, ki jo je sedaj z vso močjo potegovala v kroge svojega vrtinca." Zanimivo je, da je bister razum učenega profesorja s posebno lahkoto pripoznal dve veliki verski resnici, o katerih bi si človek mislil, da sta mu kot protestantu pred vsemi drugimi delali težave: nezmotljivost sv. Cerkve in skrivnost sv Rešnjega Telesa. Prof. Ruville je mislil dosledno, zato pravi, da je omenjeni resnici veroval takoj, ko je spoznal njun pravi izvor in pomen; o božjem poslanstvu Jezusa Kristusa, od katerega imata omenjeni resnici svoj izvor, je bil že preje prepričan. O sv. Rešnjem Telesu še posebej piše: »Spoznal sem, da je v tej skrivnosti, duša katoliške vere. Kdor je to resnico sprejel, ta se brez greha ne more več odtegovati katoliški Cerkvi. Jaz sem jo sprejel in sem bil v srcu katolik." Učenjak je vzel katekizem v roke in je pregledal člen za členom. Noben nauk mu ni delal težave, vse mu je popolnoma prijalo. Jasno mu je tudi bilo : Če je Jezus ustanovil Cerkev, ni mogel prepustiti naši prosti volji, da vstopimo v to Cerkev ali ne. Kdor spozna to Cerkve pa ostane krivoverec, ta je krivoverec iz lastne krivde. Prof. Ruville se ni hotel več obotavljati. »Moja vera," piše, „je bila pretrdna, moč moje volje prevelika, moja zunanja neodvisnost pregotova, kot da bi bil mogel navesti vzrok, ki bi me bil opravičeval, če bi ne bil prestopil v katoliško Cerkev." Šel je k duhovniku katoliške župnije. Tukaj je našel navidezno malo vzpodbude, čutil se je v svoji vnemi celo ohlajenega. Še enkrat naj bi začel premišljevati, kar je bil že tolikokrat premislil in pretehtal. Profesorjeva potrpežljivost je imela prestati hudo preskušnjo. Zato je pa dobil zanesljivih knjig, ki naj bi ga še bolj seznanile s katoliškim naukom. „Vedno trdneje je bilo moje prepričanje, da sem našel resnico, v isti meri je pa rastla v meni tudi skromnost," tako opisuje profesor svoje notranje življenje v tem času. „Pred vzvišeno, vedno enako modrostjo katoliške Cerkve sem padel ponižno na kolena. Proti dvatisočletni izkušnji moje enodnevno znanje niti od daleč ni moglo priti v poštev." Od začetka decembra do spomladi se je zavlekel pouk. Prof. Ruville je bil popolnoma pripravljen in zahvalil je Boga, ko se je le slednjič spomladi 1. 1909. mogel določiti dan njegovega prestopa. Dušni preobrat se je, kot pravi profesor sam, izvršil v njem brez notranjih bojev. „Moj cilj je bila resnica in, ko sem spoznal resnico v Jezusu Kristusu, je bil moj cilj On. Njemu priti kolikor mogoče blizu, do popolne združitve z njim v sv. Rešnjem Telesu, to je bilo moje prizadevanje." Srečnega se čuti učenjak v katoliški Cerkvi tudi zaradi tega, ker more sedaj popolnoma ugoditi svojim željam po molitvi, in pravi v tem oziru: „Da bi zaradi verskih vaj izgubil čas, tega nikdar ne čutim. Opazil sem pa že, da sem si z molitvijo pridobil časa in moči." Ali bo pa prof. Ruville kot katoličan še mogel živeti za znanost? Ljudje, ki katoliške vere ne poznajo v pravi luči, žive čestokrat v predsodku, da veren katoličan ne morebiti napreden znanstvenik. Naš učenjak pa piše: „Sedaj še le morem zgodovino pisati čisto nepristransko, ko sem spoznal najpomembnejšo svetovno moč, katoliško krščanstvo v pravi luči. Nekaj velikega je, božjo resnico imeti za temelj vsemu raziskovanju. Naj ne misli nihče, da se katoliška Cerkev boji znanosti ali da jo mrzi. Vsako res znanstveno delo ji je dobro došlo. Le bolehati ne sme znanost na polovičarstvu in ne segati čez meje človeškega spoznanja." Mirno je Šel prof. Ruville po poti, ki ga je privedla do katoliške Cerkve. Pa izkusil je tudi on, kar se je pripetilo še vsakemu, ki se je kdaj odločno postavil na stran resnice. Da je učenjak prestopil v katoliško Cerkev, to so mu nekateri bolj zamerili, kot če bi se bil ne vem kam obrnil; njim profesor mirno odgovarja: „S tem večjim veseljem sem pozdravil resnico, kateri ravno napadi utisnejo njen pečat." Fr. Rebol: Slovenska stenografija. Bolj, nego kdaj poprej, se zahteva dandanes od vsakogar, ki se hoče posvetiti kaki posebni stroki znanosti, umetnosti ali spretnosti, da se seznani z zgodovinskim razvojem dotične stroke vsaj v glavnih potezah. Zato si hočemo tudi mi pred vsem kratko predočiti zgodovino stenografije sploh in posebe še Gabelsbergerjeve stenografijo. Že stari Grki so imeli svoj brzopis — »tahigrafijo«, pri Rimljanih pa so postale zlasti znamenite »Tironove note«, ki jih je iznašel Ciceronov osvobojenec in prijatelj Mark Tulij Tir o in so se rabile v dobi rimskih cesarjev; ta rimski brzopis je prišel iznova do posebne veljave za časa Karla Velikega in njegovih naslednikov. — Za nas Slovane je tudi posebno zanimivo, kar nam pripoveduje legenda o sv. Metodu, da je namreč ta goreči slovanski apostol imel dva duhovnika »brzopisca«, s katerih pomočjo je prestavil, kakor pravi legenda, v šestih mesecih celo Sveto pismo S. Z., razen knjig Makabcjcov, na slovenski jezik, kar je seveda že fizično nemogoče, kakor pravi prof. Murko v svoji »Geschichte der alteren siid-slavischen Litteraturen« na str. 51 (prim. tudi str. 43). Ali se ne kaže tu vpliv grške tahigrafije na stari slovanski »brzopis«? Od 12. do začetka 19. stoletja so bili v navadi razni angleški in francoski geometrični zistemi, ki pa niso mogli priti do splošne veljave. Tu pa je nastopil oče moderne stenografije Fr. Ks. Gabels-berger (9. februarja 1789 — 4. januarja 18 49 v Monakovem), ki si je v kratkem pridobil svetovno slavo in čigar sestav je bil kmalu po njegovi smrti preveden na vse kulturne jezike. V Avstriji si je posebnih zaslug za razširjanje Gabelsbergerjeve stenografije pridobil Ignacij Jakob II e g er, ki je tudi prvi poskusil prirediti Gabels-bergerjev zistem za češki jezik (1845), pozneje pa za štiri poglavitne slovanske jezike: češki, »ilirski«, ruski in polski (1849). Toda ti prvi poiskusi se niso posrečili, ker se Heger in drugi niso ozirali na posebna svojstva slovanskih jezikov, ampak se tesno naslanjali na nemško stenografijo. Silno velike važnosti za slovansko stenografijo je bila ustanovitev prvega češkega stenografskega društva v Pragi leta 1859. To društvo je smatralo kot svojo prvo nalogo, izdati na temelju Gabels-bergerjevega zistema sestavljeno češko stenografijo, ki bi se prilegala svojstvom slovanskih jezikov. Ta namen je bil dosežen lota 1863., ko je izšel v 1. izdaji »Tčsnopis česky«, na katerega podlagi so prirejeni vsi jugoslovanski stenografski sestavi: slovenski, hrvatski, srbski in bolgarski (Krumbein, Kntvvicklungsgeschichte der Schule Gabelsbergs, str. 82 sl,; Noe, l)ic ersten sechs Jahrzehnto der Gabels-berger’schen Redezeichenkunst [Graz, 1878], str. 36—38, 71—72, 73). Iako smo torej dospeli do slovenske stenografije, o kateri smo se namenili na tem mestu govoriti ob priliki 2. izdaje »Slovenske Stenografije« profesorja Novaka. O razvitku slovenske stenografije imamo kratek sestavek v Bezenškovi »Slov. Stenografiji « (izdala »Slovenska Matica« 1893) na str. 46—47 tiska (== str. 62— 64 stenograma), povzet iz češkega zgodovinskega preglede profesorja Jana O. Pr&žaka: »40 let tčsnopisa češkega«. Iz tega sestavka izvemo imena onih mož, ki so med Slovenci prvi gojili nemško Gabelsbergerjevo stenografijo in jo širili po srednjih šolah na Slovenskem. — »Ivan T a n š e k, komorni stenograf deželnega zbora v Ljubljani, je preložil sestav Gabelsbergerjev na slovenski jezik ter pisal po svojem prevodu vse slovenske govore v kranjskem deželnem zboru nekoliko let. V tisku — kolikor nam je znano — ta prevod ni izšel.« — Leta 1.S69. je bil dovršen drugi poskus, delo Frančiška Hafnerja. Iedanji predsednik »Slovenske Matice«, Idr. Costa, je poslal rokopis v Prago prvemu društvu Gabelsbergerjevih stenografov v oceno. Ker pa se je Hafner preveč tesno naslanjal »na značajne črte sestava Gabelsbergerjevega«, njegov sestav slovenske stenografije ni bil porabljiv v praksi in tako praška komisija »ni mogla svetovati, da bi se ta prevod natisnil«. »Obenem s svojo oceno je poslala društvena komisija celo svojo osnovo slovenske stenografije, izdelano na podlagi .tesnopisa češkega’ v Ljubljano, kor je hotela tako tudi pri Slovencih zajamčiti edinstvo pisma.« — Ta načrt praško komisije je bil za slovensko stenografijo največjega pomena, ker je bilo sedaj jasno, katera pot edino more pripeljati do uspeha. In po tej začrtani poti sta hodila oba naša odlična voditelja v slovenski stenografiji, profesor Anton Bezenšek in profesor Fr. Novak. Njima se imajo Slovenci zahvaliti, da je dospela naša slovenska stenografija do tolike dovršenosti, kakor jo občudujemo v delu profesorja N o v a k a. — Leta 1876. je bila prvič natisnjena slovenska stenograTija profesorja Bezenška, paralelno s hrvaško stenografijo, v »Jugoslovanskem Stenografu«. »To delo je v n u j o ž j c m skl a d u s .tesnopisom češkim’.« Drugi, popravljeni natisk je izdala »Slovenska Matica« leta 1893. Prof. Novak pa je izdal leta 1900. 1. del svojo slovenske stenografije: Korespondenčno pismo; drugo leto (1901) je izšel 2. del: Debatno pismo. Letos pa smo dobili v roke 1. del v drugi, novo prirejeni izdaji. Prof. Novak nam je preskrbel s to izdajo izvrstno učno sredstvo, pravo šolsko knjigo, s katero bo lahko vsak učitelj stenografije doseg«1! pri svojih učencih najlepših uspehov! Hvaležni smo za to delo gospodu prof. Novaku, hvaležni tudi Katoliški Bukvami, ki je knjigo založila, hvaležni Katoliški Tiskarni, ki je knjigi preskrbela tako lično in prikupljivo zunanjost! Naj bi ne bilo slovenskega dijaka, ki ne bi obiskaval vsaj enega točaja slovenske stenografije! Profesor Bezenšek je zaključil leta 1893. svojo knjigo takole: »Kadar bode dobil domači jezik v e č o veljavo v slovenskih srednjih šolah, prišla bo tudi za slovensko stenografijo lepša p r i h o d n j o s t.« Pogoji za lepšo bodočnost slovenske stenografije se nam hočejo — tako upamo za trdno — v kratkem izpolniti; na vas pa je, slovenski dijaki, da uresničite upravičene nade slovenskih in slovanskih stenografov-voditeljev! , # Prof. Fr. Pengov: Ptica pevka. Nu solnčnih perotih pomlad se je spet vrnila nu tihi, na žalostni svet. Prepeva že ljubi nam znanec, visoko pod nebom Škrjanec. (A. Medved, Pomladi 2.) Kdo bi pri tem prizoru še vstrpel v neljubem zimskem stanu, ko se vsepovsod krog njega vzbuja zelenje in cvetje! Tudi nas, mlade častilce lepe, božje hčerke Flore vabi v vstajajočo naravo ne samo želja po vednosti, kot vnete rastlinoslovce, ampak tudi še druga neodoljiva sila, ista sila, ki vleče otroka v naročje ljubljene matere. Zatorej: Z Bogom moja temna soba, strani, strani mrtve knjige, Orne misli, težko brige! Vabi me prelepa doba v blaženo pomlad. (A. Medved, Pomladi 1.) Že poganja tu in tam zelenje iz tal, že pokukava skromna vijolica iz lanske preperevajoče trave, skoro čujem pozvanjati snežne zvončke izza glogove meje. Mušice se zbujajo v milijonih, manejo za trenotek drobna očesca in že rajajo v modrem, milem pomladanskem ozračju. Na bližnji njivi se dvigne iz sivega razora škrjanček in se privija v svedrasti črti ob lastni pesmici navzgor proti ažurni višavi. Prvi se je vrnil izmed vseh ptic selivk v ponižni rjavi romarski haljici nazaj k nam; kot zamaknjeno posluša naše uho njegov spev, ki ga je tako dolgo pogrešalo. Više in više se dviga veseli muzikant, kot trepetajoča punčica se izgubi slednjič očesu in le veselo žgolenje izdaja še umetnika pod jutranjim nebesom, prepojenim sf* svetlobo. »Tebi, tebi, o Gospod, velja njegov pobožni jutranji psalm.« Tu se dvigne drug škrjanček čisto v naši bližini iz temne grude in frfota pojoč proti nebu. Kmalu vztrepeče tretji in četrti kvišku, žgoleč umetno pesmico; cela livada je polna godbe, celo obnebje odmeva veselega petja. Koncert, ki je brez primere lepši in vse drugače poživlja naša srca od onih, ki smo jih poslušali v dolgih zimskih večerih v dvoranah, razsvetljenih od brezštevilnih svetilk. Bolj nego kdaj nam prihaja v tem trenotku na misel opomin ravnokar ugaslega pesnika *. Odpri tu vrata duši svoji, Učene knjige bereš mrko. odpri oko, posluh; zjasne li v duši mrak? z napevi, žarki se napdji, Poglej prirodo — živo črko, ki zlivajo se v vzduh! moči je višje znak. Ubrani spev, neb6 sijajno in cvetje krog in krog, na stvarstvo strmi veličajno in vprašaj: je-li Bog? (A. Medved, Pomladi k.) Pa število pevcev se še vedno množi. Raz bližnjo jablano se oglaša doneči spev ščinkovca, iz vrha drevesa nas pozdravlja krotka pesem penice; senica ščeblja preprosto svojo kitico, zlatorepi strnad šepeče vmes in v robidovem grmovju vabi kovaček ali črnoglavka. Pevec za pevcem nastopa na odru in si prizadeva na vso moč, da poslavi dobrodošlo pomlad. In tudi človeško dete sc veseli in vriska in raja s pticami vred in se ne more naslišati dovolj; njegovo srce se širi in dviga in pozdravlja lepo božjo naravo z njenimi nedolžnimi pevkami vred. Jasno je: Ptice dajejo šele lepemu obličju narave blagi glas in ž njim neizrekljivo čarobnost. Ptice pevke nas vabijo bolj nego katerakoli druga žival. Kajti petje je skrivnost in bistvo ptičjega srca, in brez petja si komaj zamorem predstavljati lahkotnega zračnega prebivalca. O n e m e 1 a ptica — kako samotna, kako žalostna prikazen je to. Kako nam stiska srce, ko se spominjamo stihov onemelega slavca, ki je tako ljubil ptice in naravo: Saj pomlud sije ko nekdaj, (ilasil se pač je spev ubran, iz tal je majnik cvet izvabil. razvnemal blaga vsem čutila. Molče strini le slavec v gaj, Enkrat, enkrat je pel samo, on sam je pevati pozabil. globoko ga spomin še čujc . . . Nobesa torej so zaman Obmolknil je. — Zakaj? Kako? ubrane glase vanj izlila? Hazmišlja gaj, zaman vprašuje (A. Medved, Onemeli sla\ec.) Zato pa so izmed vsega ptičjega sveta ptice pevke naše veselje in našo prijateljice. Mi čutimo ž njimi, pojemo v njihovi družbi in zdi se nam, da se umevajo naša srca z malimi njihovimi srčeci. Ptice so nam tolmačicc srčnega veselja in zrcala našega srca. Kako ljubeznivo se pogovarja pesnik s svojim ptičem v Bohinju: Preljubi moj ptiček, kako se počutiš, V samfitnem Bohinju, kjer beli snožniki kako ti kuj drobenco bije srce dotikajo skoro se modrih nebes na oknu neznane te sobe? Mar slutiš, pastirjev planinskih odmevajo kliki, da zopet drugje sva, oh, daleč drugje? zvonovi od črede pozvanjujo vmes. Ti poješ ob meni, kot pel si pred leti, Ti pel si, jaz s tabo mladosten sem peval, ko zrla pred sabo sva vinske gore, kar vselej mi velel nemirni je duh; le redko zelenje na skalnatem sveti, in kakor jaz tvojega nisem umeval, šumflta nobenega bistre vode. ni mojega petja umeval tvoj sluh. (A. Medved, Svojemu ptiču.) Kot pevec nam je ptič v bližnjem sorodstvu, kot sorodnik je naš ljubljenec. Njegova jubilejna pesem veselih spomladanskih dnij odpira tudi naše ustnice k slavospevu, ptičji spev, ki prekipeva življenja ob valjenju, ima svojo vzporednico v ljubezenskih in družabnih pesmih ljudi j. Ko pa pridejo hudi časi in žalostni dnovi, tedaj zastane v grlu ptička sladki glas — natančno tako kot pri človeku. In koliko podobnosti je med toni ptičjega grla in med človeško govorico! Kako strašno hrešči vpitje kragulja ali celo ribjega orla, ko gresta za plenom; to so glasovi neusmiljenega roparja. — Kako zaupljivo sladko vabita skozi gosto borovje gruleči divji golob in grlica; izposodila sta si jezik hrepeneče ljubezni. — Kako smešno brusi krila napihnjeni puran; kaj je to druzega nego ton bahatega, šemastega gizdalina. — Kako ginljivo ščeblja lastovica, ki čuva svoje gnezdo; najlepša podoba skrbne mamice, ki s tihotnim spevom uspava svojega ljubčeka v zibelki. In kako različno in mnogovrstno je petje ene in iste ptice! Zdaj temno zamolklo, nato doneče glasno, enkrat hitro žlo-budravo, potem zategnjeno dolgo, zdaj krotko ljubeče, drugič osorno jezeče, danes tiho žuboreče, jutri veselo drobeče, zbadljivo in ostro pretrgano, če je pevka slabe volje, polno in z dolgimi odmevi, ako ji je vse povšeči. Zato ni čudno, da pozabljamo žival v pevajiočeni slavcu, v vriskajočem škrjancu in si jih mislimo sebi podobna bitja. Njihovi spevi najdejo pot do naših src in vzbujajo kaj lahko v njih odmeve. Slovenec in jegove ptice pevke čutijo drug za drugega odkar šumi slovanska lipa po naših gozdovih; slovensko ljudstvo, zlasti učeča se mladina in njegovi ljubljenci pesniki so ustvarjeni drug za drugega in se ne pozabijo, dokler ne preneha šumenje v vrhovih naših logov. Tako je bilo in tako naj ohrani ljubi Bog to razmerje za vso bodočnost. Za slovo pa si pokličimo v spomin pomladni poziv zadnjega zamrlega slovenskega slavca: Pomlad, pomlad, ti jarobujna doba, moj duh pozdravlja srčno tvoj prihod. Cvetice nežne vstajajo iz groba, sluteč otavne zemlje preporod. Visoko v vejah Ačinkovoc popova, Škrjanec dviga se pod sinji svod . . . Ob zori pomladanskega zdaj dneva naj v pršili mi zatone tiha Žal, naj zopot bolna dufia mi okreva! O zemlja lepa! Nekoč bodem pal brezčuten, mrtev v mehko tvoje krilo — pa zdaj bi živ na tebi žaloval? Pa zdaj duSil bi hrepenenja silo, če k veselicam opominja me nad ostre zime cvetnato gomilo?--- Ponesi jadrna stopinja me iz mest zaduhlih ven, na plan, na trate! Presladek čut vsega prešinja me . . . O, ve pomladi ure večnozlate, sijajte mi, sijajte v srčni hram, da lahek dušek pesmice krilate dade spominom mojim in željam! (A. Medved, Bršljan in bodičje 6.)