Draga šala. Priredil J. Z. V »ekstra« sobi, kjer se shaja gospoda, kakor v priprosti sobi za navadne pivce-*e godi večkrat isto, kadar so gostje že pregloboko pogledali v kozarec; zmeša se namreč tetn kot onim. Samo ta razloček najdeš, da se učinek vina pri navadnih ljudeh drugače pokaže, kakor pri »olikanih«. V navadni sobi gre vino v glavo, iz glave v roke. Roke zgrabijo za stole in stoli /amabnejo po glavah. Glave se podajo k zdravniku ali k sodniku in v tem slučaju se pokaže vino kot vraga, ki ustvarja zlo, kjer le more. V »ekstra« sobi pa:je vinski vrag hudomušne narave. Norčuje se z olikanci in mane si samega veselja roke, ako se stari sodnik na mah spremeni v lahkoživega dijaka, molčeči pisar v pevca, sitni starosta v smešničarja, in boječi občinski svetovalec začuti v sebi levjo moč. Nekoč je sedela v »ekstra« sobi pri »jelenu« vesela družba. Bili so navzoči gozdni adjunkt, občinski tajnik, učitelj in njegov svak profesor, ki je preživel dopust v trgu, ker je bilo pivo izvrstno in vinska kapljica kaj sladka. Zidane volje so bili ti vinski bratje. Smejali so se za vsako malenkost, da so se morali za trebuhe držati; bratili so se in uganjali burke, katerih se pri zdravi pameti nikdo rad ne spominja. Vse je bilo v najboljši volji. Le ko bi še zdravnik bil prisoten, bi bilo še večje veselje, kajti ta je bil znan kot šaljivec. Ne vedoč, kaj počenja, je zajezdil gozdni adjunkt stol in skakal ž njim po sobi. Cela pijana družba ga je posnemala. Vse je šlo dobro. Naenkrat pa se je zdelo potrpežljivemu stolu, na katerem je sedel debeli oskrbnik, to počenjanje preneumno — pok stol se je zlomil in vrgel oskrbnika na tla. Splošen smeh je nastal. No pa — oskrbniku se ni drugega zgodilo, kakor kotal se je kakor kroglja med mizami in dolgo se je moral mučiti, predno je zopet vstal. Pa hujša se je zgodila stolu. Ta je ležal na tleh in se ni mogel vfeč vzdigniti, čeravno ni ničesar pil. Naenkrat se spusti gozdni adjunkt v grozen smeh. »To bo šala, to bo šala!« je v enomer ponavljal, »jaz pripeljem sem zdravnika in ako bi se bil do ušes zakopal pod odejo,« in tolkel se je pri tem samega veselja ob kolena. Ljudje, ki ga že imajo precej v glavi, težko še kaj razumejo. Zato tem ni šlo v glavo, kako bi se dal zdravnik privabiti iz bližnje vasi, ki je biia celo uro oddaljena, in zraven tega je še dež curkoma lil. Začeli so staviti: pride . . . ne pride . . . pride . . . ne pride . . . itd. Med tem vzame adjtinkt ponesrečeni stol. ga položi na zofo, pokrije ga z belo rjuho ter se obrne nato h krčmarju, rekoč: »Daj konja zapreči in hlapec se naj pelje po zdravnika in naj mu naznani, da sije tukaj nekdo nogo zlomil.« ' ¦ ' Krčmar si je mislil: če gospodje stvar plačajo in odgovornost prevzamejo, zakaj ne — in ubogal je. Hlapec je dobil povelje napreči. Klel je na vse načine neumno gospodo, zlomljeno nogo, zdravnika, dež, temo in Bog ve, kaj še vse. Naposled je vendarle napregel in se odpeljal v temno noč. Med tem pa so gospodje stavili za litre, ali bo prišel ali ne. In glej, prej ko je miuila ura, se odpro duri in zdravnik vstopi, moker do kože. Stresel je dež raz sebe, si očistil očala in vprašal po bolniku. Vsi navzoči so se grizli v ustnice in se zvijali, kakor bi jih krč>Iomil. Le adjunkt je molče pokazal na relo postavo, ki je ležala na zofi. Vse je bilo tiho. Zdravnik pristopi in odtegne rjuho. Grozen smeh ^aori, da so se kar šipe tresle. Gospodje so se valjah od smeha, se držali za trebuhe in se niso mogli pomiriti. Zdravnik pa se ne da motiti in tudi ne pokaže nikake nevolje; le za trenutek se mu je zaiskrilo oko, potem pa je bil resen — čudno resen. »Stvar je resna,« reče zdravnik, »jaz sam še ne vem, kako se bo končala; mogoče bodemo morali nogo odrezati. Med tem pa poskusimo najprej samo z mavcem (gipsom). Hej, krčmar, dajte mi skledico tople in hladne vode, da razmočim mavec — in vi gosp. učitelj bodite tako dobri in mi pomagajte pri tem delu.« Nato začne obvijati zlomljeno nogo z mehko bombaževino, jo preveže z belo rjuho in jo obda z mavcem, sploh stori vse, kar je v takem slučaju potrebno. Nato zaukaže, naj ponesrečenca previdno zanesejo v podsrešno sobo na postelj, da tamkaj popolnoma okreva. Vsi navzoči so smatrali celo stvar za šalo in nesli so ubogi stol previdno in z občudovanja vredno skrbnostjo, .kar pa je bilo z ozirom na njihove nezanesljive noge veliko delo, tja, kamor je zdravnik veleval. Celo drugače tako učeni profesor je pomagal in tolažil stol z ljubeznjivimi besedami, češ, naj se ne žalosti preveč. Ko je bilo to telesno dobro delo končano, se je vsedel tudi zdravnik k mizi, pozval prigrizek, pridno praznil kozarce ter pripovedoval smešnico za smešnico, da se drugi hiti smejati niso mogli več. Le kedar je kdo hotel zgodbo o zlomljenem stolu omeniti, zadel ga je tako osoren zdravnikov pogled, da je stvar. raje opustil. Prej, ko je odšel zdravnik, je obljubil, da pride vsak dan k bolniku pogledat. In res je prišel zdravnik ves teden, dan za dnevom k bolniku v podstre.šni sobi. Potipal mu je žilo, pogledal obvezo, meril mu toploto itd. In to je ponavljal tako vestno, da je postala eela stvar prijateljem res čudna. Začela se je govorica, da zdravnik ni več pri popolni pameti in očitali so si, da so prav oni krivi, da se mu je zmešalo. Nekega dne privede zdravnik še drugega seboj, ki je imel zelen predpasnik, vsakovrstno orodje za rezanje in žaganja ter močno klado lesa. »Noge ni več rešitv reče zdravnik krčmarju, »mora se popolnoma odrezati in tako sem kar svojega tovariša privedel seboj k bolniku, da operacijo izvrši.« Nato se je začelo za zaprtimi durmi delo, med tem ko so pozvani prijatelji težko čakali spodaj y prvi sobi. Slišalo se je žaganje, nato nabijanje in pritrjevanje. Čez nekaj časa vstopi zdravnik z ozdravljenim bolnikom med zbrane goste. Zdravnik pa vendar ni bil ob pamet, kakor se je govorilo. Kajti drugi dan je poslal vsej takratni družbi račun, glaseč se na 100 K za njegovo zdravniško pomoč. V pismu, ki je bilo priloženo, se je glasilo: »Sredi noči ste me v najhujšem dežju poklicali k bolniku in jaz sem svojo dolžnost kot zdravnik tudi vestno izpolnil. Vi vsi ste mi priča. Računil sem samo zato tako malo, ker ste moji prijatelji — ,drugi bi moral vsaj štirikrat toliko plačati. Če bi pa ne hoteli plačati to gotovo majhno svoto, Vas bodem naznanil neusmiljeno sodišču in potem bodete videli, ako tako srečno odnesete pete. Sicer pa, ako še kedaj potrebujete v enakem slučaju moje pomoči, sem vam vedno rad na razpolago. Le pošljite hlapca z vozom po mene.« Istega večera je sedela cela družba precej poparjena pri mizi. Naj so zvijali stvar, kakor so hoteli, naj so se za ušesi praskali enkrat, dvakrat, trikrat . . . ujeli so se v lastno past in plačati so morali 100 kronic, ako so tudi potihoma kleli zdravnika in njegove smešnice. Vendar zdravnik ni za se obdržal denarja, ampak razdelil ga je ubožcem. Ko ga je nekoč srečal gozdni adjunkt in ga zaradi te zadeve prijel, češ, da je stvar preveč pretiraval, mu je odgovoril zdravnik resno: »Zapomite si, ljubi moj, to-le: Z menoj se lahko šalite in v veseli družbi prenesem marsikatero burko, a s svojim stanom ne dam norcev briti. Prezvišen mi je moj stan za trpeče človeštvo. Premislite si stvar in ko spoznate, da imam prav, mi povejte. Takrat pridem zopet rad v vašd družbo. Vem na stotine novih smešnic, katerih vsaka je med brati vsaj eno krono gotovo vredna . . .«