V rdečem »rajaa«  Roman iz sovjetskega kmetskega življenja 1 Pred šestimi meseci se je hotel ta trinog ženiti. Brez nadaljnjega je šel v hišo kmeta Perova, očeta najlepšega dekleta v vasi. »Tvojo hčer Natalijo hočem imeti za ženo,« je rekel Perovu, ki ga je ves preplašen gledal. Oče je ostal nem. Dobro je vedel, da Šubin ne čaka na njegov pristanek. Natalija je prebledela. Spregovoriti si ni upala, ker je vedela, da bi ugovor izzval Šubinovo jezo, ki bi jo divjak stresel nad njo in starši. Šubin je opazil spremembo na dekletovem obrazu. Videl je, da se je vsa tresla. A za vse to se ni zmenil. »Pojdi!« ji je namignil, kakor da bi poklical svojega psa. Ker se Nataiija ni zganila, jo je zgrabil za roko in divje potegnil za seboj. Deklica je morala iti brez slovesa. Ko je stopala ob strani divjaka, so ji kolena klecala, srce pa ji je močno razbijalo v prsih. Mož jo je peljal v hišo, v kateri je bilo predsedništvo vaškega sovjeta. »Poroka« se je izvršila čisto enostavno. Šubin jt odprl neko debelo knjigo, na prazen list zapisal svoje ime, poleg tega pa Natalijino. Nato je knjigo zaprl, se obrnil k deklici in rekel: »Tako, sedaj sva poročena!« Res sta bila poročena, kajti sovjetske postave niso predpisovale nobenih formalnosti glede sklepanja zakonov. Šubin, predsednik sovjeta, je obenem tudi izvrševal civilno oblast, zaradi tega je pri njem bila tf. stvar še bolj enostavna. Natalija je že pol leta pri njem. Med tem časom ni niti enkrat videla svojega doma, ker je Šubin nikamor ne pusti. Nihče ne ve, kako ji gre. Le tu in tam jo kdo vidi na dvorišču Šubinove hiše, a govoriti si nihče ne upa z njo ... Šubin se je sedaj zabaval s tem, da se je z motornim čolnom zagarijal proti ladjam, ki so zaostajale, ker so moči njihovih veslačev pešale. Možje so se zbali zaleta, zbrali moči in hitreje zaveslali. »Te pse je treba priganjati!« se je zasmejal Šubin, ko je videl nanrezanje ntrujenih ribičev. Njegovi spremljevalci so se smejali in mu pritrjevali. V prejšnjih časih je bilo drugače. Ko so se ribiči vračali z lova z bogatim plenom. je nad reko odmevala mehka ruska pesem. Vsi so peli, a takt jim je dajalo škripanje vesel, s katerih je kapljala voda, ko so jih dvignili iz reke. Sedaj ribiči molčijo, molčijo in slišijo se samo kletve in smeh rdečih spremljevalcev. Nekdaj so ob povratku ladij žene in otroci napolnili obalo. Vsak je že od daleč spoznal raoževo ali očetovo ladjo. Mahali so in vzklikali. Sedaj je obrežje prazno in tiho. Ni niti otrok, ki bi se igrali % lepim, srebrnim peskom. Vsak živi zaprt — v nezaupanju, strahu in obupu. A vendar so se na nasipu pojavili ljudje, ki so jezdili na nizkih konjih, s kopjem v roki in karabinko na hrbtu. To so konjeniki sovjetske vojske, ki stražijo na meji. Jezdeci so se polagoma bližali. Boljševiki v motornem čolnu so jih opazili. Začeli so jim mahati v znak prijateljstva, toda vojaki se niso zmenili za nje in so odjezdili dalje. Niihove postave so se vse bolj manjšale, dokler naposled niso popolnoma izginile v daljavi... Ladje so polagoma pristajale. Možje so poskakali iz njih in jih z verigami privezali za močne kole, ki so bili zabiti v zemljo na robu obrežja. Motorni čoln je pristal na svojem običajnem mestu. Šubin in spremljevalci so se ustavili na bregu, da bi nadzirali iztovorjenje rib. šubin je imel samokres za pasom, spremljevalci pa puške v rokah. Ribiči so iz ladij nosili napolnjene košare na dva velika tovorna avtomobila, ki sta stala na obrežju. Ko je kateri ribič izročil košaro sodrugu šoferju, je prejel od njega en bon. Naposled je v avtomobilih izginila tudi zadnja košara. Vsak ribič je imel v roki toliko bonov, kolikor košar je oddal. Povešenih glav in s srdom v srcu so se podali doraov. Za njimi so šli Šubin in njegovi spremljevalci. Dva ribiča, že starejša in sivih las, pa sta se vrnila k svoji ladji. To sta bila Ivan Krilov in Vladimir Olgopor. šubinu sta rekla, da je njuna ladja dobila luknjo, ki jo morata čimprej zamašiti. Ker je v ladji res bilo nekoliko vode, je šubin verjel in niima dovolil, da smeta ostati in ladjo popraviti. Moža sta hitro skočila v ladjo in se na videz lotila popravljanja.  Ko so Šubin in ostali izginili, sta se ribiča Vzravnala in se hudomušno zasmejala. Njuna ladja  ni imela luknje, pač pa nekaj drugega: tajno dno, ki sta ga skrivaj napolnila z ribami, da bi jih za pri- boljšek nesla domov svojim izstradanim družinam. Ribiča sta okrog sebe slišala samo žuborenje vode. Od časa do časa je kateri udaril s kladivom, da bi v slučaju alarma mogla opravičiti svojo navzoenost v ladji. Olgopor, ki je bil po postavi višji, se je podal na nasip, od koder je lep razgled na vse strani. Tam bo na preži in bo opazoval okolico. S tovarišem sta se dogovorila, da bo dvignil kapo, če bo vse varno. Ta kapa je že bila stara in oguljena. Potreboval bi drugo, toda kako bi si jo mogel nabaviti v sovjetskem carstvu, ko še toliko ne zasluži, da bi za silo prehranil ženo in šestero otrok, izmed katerih je največji star šele dvanajst let.  Krilov, ki je bil manjši, mož jasnih oči in odkritega obraza, je prevzel težavno nalogo, da bo spravil iz tajnega predala ribe. On je moral skrbeti za ženo, dvajsetletno hčer Natašo in osemnajstletnega sina Petra. Sin je bil jetif-en in nbsnien na smrt, ker pri hiši ni bilo denarja za zdravnika, zdravila in primerno postrežbo. Medtem ko se je Olgopor počasi vzpenjal na nasip, je Krilov opozavol reko in obrežje. Srce mu je razbijalo. Živci so bili napeti zaradi čakanja. Sicer je že večkrat izvršil enako nalogo, a vedno se je zavedal, da se igra z življenjem. Olgopor je prispel na vrh. Ozrl se je na vse srani, nato previdno dvignil kapo. Krilov je tedaj dvignil deske in je iz skrivnesra predala jemal ribo za ribo. Vse so bile velike. Ko je zadnjo potegnil iz skrivališča, je bila košara polna, Nato je pokimal Olgoporu. Ta je previdno splezal z nasipa in se vrnil k ladji. Ko je v košari zagledal ribe, se je nasmehnil in rekel: »Kar greh bi bil, če bi vse te lepe ribe dala tistim požeruškim delavcem v Jaski. Oni itak ne trnijo prevelikega pomanjkanja, mi pa umiramo od gladu.« »Tako je!« je odvrnil tovariš. »Oni bodo siti tudi brez teh ril>, mi pa se bomo vsaj enkrat najedli.« Možakaria sta pozorno pogledala okrog sebe. Ker nista nikogar opazila, sta dvignila košaro in jo ob robu obrež.ia. napol zakrita z vejami, nesla proti gostemu grmu, pod katerim je bil breg precej globoko izdolben. Tista izdolbina jima je že večkrat služila za skrivališče. V njej sta pustila ribe vedno do noči, v tenrl pa stajih spravila domov. Spotoma sta možakarja večkrat obstala in prisluškovala. Vmes sta se polglasno pogovarjala. »Zvečer bo mesočina,« se je ogiasil Krilov. »Paziti bova morala.« »Mesec bo vzšel precej pozno,« je odvrnil Olgopor. »Preden bo razsvetlil ravnino, bova imela dovolj časa, da cdneseva ribe.« »Čim se bo zmračilo, pazi pri priprtih vrat.ih. Zaukal born ko sova.« »Prav!<' »Dobila se bova spodaj, pod veliko vrbo.« »Bog daj, da bi se nama spct posrečilo!« »Da, Bog da.i! Potem bomo vsaj za tri dni rešeni stradanja.t »Oh, koliko drugače je bilo v prejšnjih časih!« »Da drugače! S polnimi košarami rib smo se vračali domov.« »In te košare smo naložili na tvoj vo~ in jih pe ljali v Jasko, kjer smo ribe prodali. Ali še veš, Kri- lov, kako je bilo ob takih prilikah lepo? Veseli smo bili, ker smo imeli polno mošnje srebrnikov.« »O, lepo je bilo v Jaski! Ko so nas Ijudje zagledali na ulicah, so nam veselo prihiteli naproti in nas pozdravliaii... Takrat je bila v Jaski samo ena tovarna z visokim dimnikom. Danes jih je skoraj toliko ko jablan med polji.« >Oh,« je vzdihnil Olgopor, »kje je moj voz in koiij?« »Rdeči so odšli i z vozom i s konjem i z denarjem.« »In z žetvo!« »In z ribolovom.« »Tako bodo raorda tudi šli z našimi ženami in hčerami, če jih bodo poželeli. Saj veš, kako je bilo z Natalijo Pcrov! Pasji šubin jo je poželel in odvedel, ne da bi očeta ali njo vprašal za pristanek.« »Oh, ti psi, ki trdijo, da ni Boga, bi nam vzeli tudi dušo, če bi mogli.« »Boga zastonj tajijo!« je odločno dejal Olgopor. >Bog živi! In edino naše bogastvo, ki ga zdaj imamo, ie Kristus, ki ga nosimo v svojih srcih.« »Da, on je naše bogastvo. In on nas bo rešil.« (Dalje aledi)