292 Pesmi Luko Paljetak PISMO Če smo bili živi, je moralo biti tako, zdavnaj - tudi v življenju drugih, ker se mi več ničesar ne spominjamo, v temi pogosto samo gledamo komaj vidno iste doline, deževje med stvarmi, iste prizore in v biti iste običaje, namesto dni in noči te vendar nekje ljubim, pa tu tudi drugi prihajajo kdo ve, zakaj, zveri iz črnega laka blodijo skoz sive gozdove in poletje je primeren čas, da se ptice spremenijo, da se vsaka obdela kot stara listina, tvoji dolgi pogledi se premikajo kot roke, kot nema leta kot trava in ustnice - mi pa nismo dorasli temu telesu, zato kot pete poljube postavljamo pod stopala in tako nosimo svojo zeleno senco kot pismo poslat v šali proti svetlobi, ki se v njej lahko kopajo drugi, ki letijo zgoraj nad nami, če so bili živi, je moralo to biti davno tudi v našem življenju... 293 Ob jezeru želi devica zgubiti nedolžnost, pa naj bo, kar bo; zares, dovolj je te čistosti in lilije že kričijo v dolini, mah šepeta in kamen in deževnik pod podplatom - se moram morda prav jaz mučiti s tem, kaj bi počel jaz s to častjo; jaz nisem za to reč, prijatelj, na juriš, jaz pa bom dotlej zabavljal zmaja s slaščicami iz apna in žvepla in mu počasi pripovedoval zgodbice: Bila je kot klavir nedotaknjena devica... medtem bom tam s konca gledal, kaj in kako delaš ti, ali so tvoje kretnje podobne tistim iz priročnika, kje je tvoja leva roka, pa tudi desna, na kaj se naslanjaš in kdaj boš omagal, zmaj bo takrat že zaspal od moje zgodbe, devica pa bo še bedela in sanjala o zmaju, ti pa boš šel šefu poročat z blodnim nasmehom in mu rekel: prvi sem jo... takrat pa bo mladenka prišla k meni in rekla: Daj me še enkrat! BESEDE govorimo nežno, pridi v naše žile, pridi končno kakor besede v naše srce na jezik, ki ga čaka puščava; govorica je podobna IZGUBLJENA NEDOLŽNOST Vznemirjajo me besede v tebi, ki jih želiš povedati, toda te ostanejo potuhnjene tam nekje in se spreminjajo v čudne kretnje, popolnoma nenavadne in ti me hraniš s temi besedami, ki niso besede in živijo samo nezavestne kot mrliči, ki v njihove budne oči prihaja minulo nebo in ptice, ki se njihovih senc še spominjamo in ničesar več, ker je zdaj prišla spet pomlad, tulipan cvete kakor časa za gostijo, ki je ni, le v enem samem trenutku zaživi življenje zvezd, ki so le delno naše, potem pa odide nazaj v druge; lepa igla 294 Luko Pateljak valovanju trav, ki izpolnjuje stvari, kakor svila šumi v zraku tvoja lepota (nepremičen ostajam kakor zakon slovnice) in v meni odzvanja tvoje srebro, posode, ki jih čisti pepel mojega srca (in drugo)... VSA ZGODOVINA Vsa zgodovina je v tem, da te ljubim - in spominjajo se čedni kralji, ki imajo imena kot bilke v nekem lepem vrtu, latinska, neskončna - in kot dolgi lasje lepotic, ponoči škreblja deževje in nam ponuja glasbo, medtem ko obrobljam tvoje telo, ¦ da bi te popolnoma ločil od vsega, kar želi biti v tebi z neko davno pravico in mogoče z neutolažljivo željo, gledam mesta, ki za zmeraj ležijo ujeta v tvojih mehkih rokah in zares ti ne dam dihati, ne dam ti piti in prepuščam te nemo in končno drugim trenutkom in drugim varnim postopkom - in moji mnogi grehi postajajo čudoviti, dobra vrlina, ki z njo tolažim tvoj zasnuli mraz, pokrivam te z dolgimi sencami kot z listjem, ki z njih visijo težke zgodovinske uganke; uganiti jih moram, toda kako, kdaj naj te ljubim? in kako in kdaj te ljubim? V tvojem telesu se nadaljujejo moje davne zamisli, končuješ jih kot hišo, ki se z nje lepo vidi cesta in vsa dolina, kamor počasi prihajamo, da bi si glasno povedali tudi tisto, kar si šepetaje povejo v brado te naše kretnje; v vinu GOLOBI IZ GLINE 295 Pesmi topi se vsak naš zakon - in biser, ki ga izkašlja morje, naša usta postanejo tisti blagi končni pristani, potem pa pade večer (se v sebi obrne na bok) in se vsa moč stopi v en sam gib, ki se pod skorjo prikazuje v božanskem bitju, čeprav noče želeti nevsiljivo utihniti kot popek; prihajam k tebi in ti kot dnevi nikdar ne vsiljujem nobene večnosti, samo ljubezen, ljubezen ni več nevarna: zemlja se je v hipu otrese in potem je spet navadna (neka lepa vasica), pride hropeč do redkih svetov končna zamisel, potem pa prevzame zidar v roke trepetaje naše majhne golobe iz gline. Na soncu je še čisto hladen kraj in prazen, kot je izdano srce, ali kot čelo ogledala - tu se ustvarja ogenj, tam v tej praznini je streha, ki zanjo v slogi sklepamo roke, cvet naših prstov, ki je naše delo, saj znamo delati samo še to in delamo, denimo, da dobi tu spodbudo hladno kot odejo klasje, kot žena moškega nad sabo, ta pogum, mar ne bi mogla nedolžno in drugače pričakati pomladi in Boga, ki moramo mu s trikom priskočiti, da se njegova senca za večno zlepi z zemljo, kot mehka, negovana in božanska koža, glejte trik: te vlažne ustnice, ki te poljubljajo tako, kot ne bile bi ustnice, le nož zataknjen v megleno nožnico sred mosta, to ni krik, ki grobo zavaja, le voda je; to je uganka, ki grobo zavaja DVOREZEN NOŽ 296 Luko Pateljak na sejmu zavajalke (podobna je golobu, ki čemi pod nohtom) - ker morala Boga bo ubiti z nožem, ki ti si mu edina ostrina, jaz pa druga, mrzla; to morava takoj storiti, pa naj bo, kar bo... NAPEV ZA PRAGOZDNI BOBEN Sama v noči tudi ti postaneš noč, toda ona nima kaj prida od tebe, ker tudi noč ni tema, ki jo ustvarja, sama sebi je sen, toda meni je ona ti, od zvezd zavisi kot dama od ljubkovanja lepega človeka. Ni je treba buditi, traja tako malo in njeni obrati v desno se prepozno prikažejo v trenutku, ko mi zatisnemo oči iz nekih povsem drugih nagibov, medtem prihajamo iz morja bosi, polgoli v hosto, denimo tudi v glasu imamo fonetiko etruščanskih vaz; v tej nenevarni pozi nismo dorasli, zato- z dolgimi koraki skušamo pobegniti v svoj lepi varni strah, v sliko, ki nas morda čaka v nekem fotografskem aparatu, kjer sama mineva kot pankrt, ki ga ustvarjata tema in popolna stvarnost, točna kot slepi potnik tudi zato, ker ni dobra za bič, za pragozdni boben je mogoče boljša; (to moram nekega dne preskusiti, nekega lepega dne, kako se že temu reče?) Prevedel Lojze Krakar