Zakaj zdaj s p e t . . . ?
Zakaj nocoj mi spet
obujaš davne že spomine,
ki iz pTej'šnjih. lepih let
spominjam sa jih kot davnine.
Mar ras je to, da nepozabna
ljubezen prva je lji«ii
in ob prvi priliki, pobudi,
znova, ponovno zagori.
In ko nocoj sem zopet te
zagledal med sijajem,
Ijaibezni črv spet srce
prisilil je k vzdihljajem.
In ko pri plesu se vrtim
s teboj ob zvokih godbe,
ne vem, kako da ves drhtim,
morda ob srca svoj ga sodibe.
Potapljajoč se v te oči
nemo vprašujoče,
ne najdem pravih besedi,
a srce joče, joče.
Kaiko bi raid ti jaz prelil
misli srca v besede,
v oblike lepe jih povil
in zložil v lepe rede.
Nato ti šepetal v uho
izlive bi pojoče duše,
medtem ti zfl bi v oko
odsev srca in duše.
V teh stihih rad bi ti povedal,
da Ijubezien nekdaj že zatrta
je vzrasla zopet iz srca
kot bujna roža vrta.
Ko pa zaizre v oči se tvoje)
sinjemiodro moj pogled,
prodreti skuša v globine,
ki pa se mi v nedogled.
In zdaj šs z večjo silo,
kot kdaj prej, razbohotila
v ljubezni nove bujno rožo,
jaz pa dodajam ji — krepila.
Morda bi videl v njih še plamen,
ki se razplamenet bi dal,
da kot spomladi iiz korenine,
nov cvet IjiJibezni bi pognal.
Videl lahko bi tudi mrzel kamen,
ki se ogreti ne bi dal,
čeprav moj vroči srčni plamen,
z vso toploto bi ga plai.
Oh, ko bi mogel rožo to zasjati
tudi tebi v srce
in če hotela bi spet cvesti,
oboževal bi zopet te.
Morda še plodno tvoje je srce,
da ljubezen v njega presadim,
o tem gotov sedaj še nisem,
bo ti v oko strmim.
Odigovor iščem v teh očeh,
ki sredi rožnatega so obraza,
obkroženi od venca zlatih
las, čudovitega izraza.
To bil bi jaz ti rad povedal,
a prišel nisem do besede prave,
ki ti med plesom na sroe bi jo dal,
da bilo spet hi, kar bii6 je.
242
Meditem aikordi so poslednji, Zazrem tedaj se v nebo,
lahnega val6ka potihniE, kjer zve2xie svetle si migljajo
še en pogled v tvoje oči in druga dToigi na uho
in spet sem sam — med mnogimi. o ljubezni šepetajo.
Obrnem sanjajoč se iproč. Poraja v meni se tedaj obup,
obraz pa tvoj mi pred očmi ostane, čemu držim, kar mora ven, v sebi,
nato odidem v jasno noč, za srce moje sladlki struip
kjer si hladim pekoče rane. zdaj mora ven in k tebi.
Povedat tega ti ne morem zdaj več sam,
zato v verze ti prelivam
izlive srca in njegovih ran,
nato pa tebi jih pdklanjam.
- Polde Kavčič-Svarun
!«• 243