nižinah pojavlja pri nadmorski višini 135m 
in letnih padavinah 520 nim. Nižinski jelovi 
gozdovi na Poljskem so ohranjeni le tam, 
kjer so rastišča zaradi dobre preskrbe z 
vodo primerna zlasti za jelko, jelovega go-
zda pa ni bilo mogoče spremeniti v kmetij-
ske kulture. V Karpatih in gorskih masivih 
Balkana se višinska meja jelke proti jugu 
dviguje, areal pa se razbije na posamezna 
nahajališča. 
Avtor predstavlja tudi katastrofalne posle-
dice različnih načinov in intenzitet eksploa-
tacije v preteklosti na današnje stanje go-
zdov. Kjerkoli so gorske mešane gozdove 
- po velikopovršinskih sečnjah ali z eno-
stranskim izkoriščanjem bukve- spremenili 
v gozdove s starostnimi razredi, se je jelka 
pričela umikati. Ponovna premena teh go-
zdov v stabilne mešane sestoje z razgiba-
nim vertikal nim profilom je težavna in dolgo-
trajna. Splošno zoževanje jelovega areala 
ni naraven proces, povzroča ga človek. Z 
drugače naravnanim gozdno-gojitvenim 
mišljenjem bi se dalo ponovno doseči pr-
votno stanje. 
Posebna pozornost je v knjigi namenjena 
provenienčnemu proučevanju jelke. Jelko 
v severni Nemčiji in na Danskem, to pomeni 
zunaj naravnega areala razširjenosti, že 
prek 200 let vedno znova naseljujejo -
večinoma neuspešno. Izvoru jelke se ni 
posvečala nobena pozornost. Zlasti zato, 
ker ima izredne stabilizacijske lastnosti, 
GDK: 182(497.12)(01)"1928-1991" 
postaja jelka vse bolj zaželen gozdno-go-
jitveni element tudi v gozdnem prostoru 
zunaj naravnega areala. Za uspeh pa je 
odločilna predvsem izbira ustrezne prove-
nience. Zato so zelo pomembna opazova-
nja jelovih posebnosti v južnem in jugo-
vzhodnem prostoru Evrope. Potrjene so 
domneve, da je variabilnost jelke v narav-
nem arealu velika, raznovrstna in se pojav-
lja v odnosu na različno odpornost na mraz 
in sušo, prenašanje zasenčenosti, pionirske 
in regeneracijskih sposobnosti, fruktifikaci-
jo, oblikovanje krošnje itd. 
Variabilnost je torej značilnost jelke. Eko-
loško obnašanje jelke v proučevanem pro-
storu kaže na določeno povezanost z mor-
fološkimi posebnostmi. 
Av1or obravnava tudi povzročitelje škod 
na jel ki v obravnavanem območju: kasni in 
zimski mraz, snegolom in vetrolom med 
abiotskimi ter rastline, živali in človek med 
biotskimi povzročitelji škod. 
V zaključnem poglavju se avtor dotakne 
bodočnosti jelke. Poudarja zlasti nujnost 
uravnavanja staleža divjadi, omejitev škod-
ljivih imisij, ter dolgoročno načrtovano go-
spodarjenje v jelovo-bukovih gozdovih, 
brez nepričakovanih posegov v sestoje, ter 
dolga pomladitvena obdobja. 
Knjigo priporočam kot dober pripomoček 
pri spoznavanju jelke in njenih posebnosti. 
dr. Sonja Horvat-Marolt 
Andraž Čarni: Bibliographia Phytosociologica: 
Slovenica 
Excerpta Botanica, sectio B, vol. 29(4):281-320 in vol. 30(1):1-44, Gustav 
Fischer, Stuttgart- New York, 1993. 
V reviji Excerpta Botanica je v letu 1993 
izšla bibliografija fitocenološke literature, ki 
obravnava območje Slovenije. Av1or tega 
nehvaležnega, a zelo koristnega dela je 
mag. Andraž Čami, raziskovalni sodelavec 
Biološkega inštituta ZRC SAZU. V svojem 
pregledu je zbral 706 naslovov: strokovnih, 
poljudnoznanstvenih in znanstvenih član-
kov, razprav, knjig, diplomskih, magistrskih 
in dok1orskih nalog. Najstarejša razprava je 
bila objavljena leta 1928. Njenega av1orja 
G. Tomažiča štejemo za začetnika te vede 
na Slovenskem. Morda bi v ta pregled 
sodila še starejša dela, npr. temeljiti fitogeo-
grafski študiji z opisi rastlinskih formacij 
zgornje Savske in Soške doline G. Becka 
Gozd V 52, 1994 53 
(1907, 1908). Kot zgornja meja je postav-
ljeno leto izdaje 1991. 
Bibliografija je zastavljena široko, kar je 
razumljivo, saj fitocenologija ni tesno pove-
zana samo z nekaterimi drugimi področji 
botanike (npr. s floristiko in palinologijo), 
temveč tudi s pedologijo, agronomijo, go-
zdarstvom, krajinsko ekologijo, geografijo 
in varstvom narave. Pogosto je sestavni del 
celovitejših biocenotskih in ekosistemskih 
raziskav. Tudi zato je na koncu seznam, ki 
našteta dela razvršča po posameznih ožjih 
področjih (npr. biografije, bibliografije, pro-
dromusi, fitocenološke metode, fitocenolo-
gija in palinologija, fitocenologija in floristi-
ka, uporabna fitocenologija, kartiranje in še 
druga). Dela iz regionalne fitocenologije so 
razvrščena po fitogeografskih območjih M. 
Wraberja (1969). 
Avtor poudarja, da se je fitocenologija v 
Sloveniji razvila v tesni povezavi z gozdar-
stvom. Gozdarji so bili naročniki številnih 
fitocenoloških elaboratov. V teh elaboratih, 
hranita jih Biološki inštitut ZRC SAZU in 
Gozdarski inštitut Slovenije, je zbrano dra-
goceno gradivo, ki v precejšnji meri ni bilo 
objavljeno nikjer drugod. Ker imajo ti elabo-
rati interni značaj in so javnosti težko do-
stopni, jih, žal, ni mogel uvrstiti v svoj 
pregled. 
Kljub temu je naveza slovenske fitoceno-
logije z gozdarstvom v tem seznamu jasno 
razvidna. Veliko pomembnih in plodovitih 
slovenskih fitocenologov (G. Tomažič, V. 
Tregubov, M. Wraber, S. Cvek, ž. Košir, l. 
Persoglio, M. Piskernik, M. Zupančič, L. 
Marinček, l. Puncer, D. Robič, M. Accetto, 
M. Zorn in l. Smole) je raziskovalo ali še 
raziskuje predvsem gozdno vegetacijo. Do-
kaz, da je njihovo delo odmevno, so številne 
razprave drugih gozdarskih strokovnjakov, 
največ gojiteljev in načrtovalcev (npr. M. 
Ciglar, M. Cimperšek, F. Gašperšič, F. 
Kordiš, M. Kotar, l. Mlekuž, J. Miklavčič, F. 
Perko, J. Papež, M. Šolar, ž. Veselič). Ti 
so svoje raziskave postavili na fitocenolo-
ške temelje in so prav tako uvrščeni v to 
bibliografija. 
V zadnjih desetletjih je vedno bolj inten-
zivno tudi proučevanje gozdnih obronkov 
(A. Čarni) in negozdne vegetacije, tako 
54 Gozd V 52, 1994 
alpinske (T. Wraber), močvirne (M. Pisker-
nik, A. Martinčič, A. Selišk&r), traviščne (G. 
Tomažič, V. Petkovšek, M. Piskernik, A. 
Seliškar, M. Kaligarič) in plevelne (M. Pi-
skernik, G. Seljak, M. Kaligarič). 
Manjši kot npr. v botaniki, a še vedno 
opazen, je v fitocenološki bibliografiji Slove-
nije delež tujih raziskovalcev. Največ jih je 
iz sosednjih držav. Pogosto so našo vege-
tacijo raziskovali na pobudo ali v sodelova-
nju z domačimi fitocenologi (taki avtorji so 
npr. E. Aichinger, P. Fukarek, l. Horvat, S. 
Horvatic, Lj. llijanic, Lj. Markovic, F. Martini, 
L. Poldini, l. šugar, l. Trinajstic idr.). Odveč 
je dodati, da so tudi raziskave v sosednjih 
obmejnih območjih za nas pomembne in 
neposredno uporabne. Rastlinstvo ne po-
zna političnih oziroma državnih meja. 
Obsežna bibliografija, ki jo je zbral An-
draž Čarni, nas prepriča, da je fitocenolo-
gija na Slovenskem pognala globoke kore-. 
nine in obrodila bogate sadove. S tem, ko 
so naši viri, ki zadevajo fitocenologijo (prvič) 
zbrani na enem mestu, objavljeni v ugledni 
reviji in opremljeni tudi z naslovi v tujem, 
največkrat angleškem jeziku, bodo postali 
bolj znani in posredno lažje dostopni razi-
skovalcem iz širšega evropskega prostora. 
Enak ali še večji pomen imajo za doma-
čega bralca. Tako za fitocenologe in bata-
nike, predvsem mlajše, ki še premalo po-
znamo in cenimo delo naših predhodnikov, 
kot tudi za gozdarje, agronome, geografe 
in druge strokovnjake, ki izsledke fitoceno-
logije uporabljajo pri svojih raziskavah. 
Že ob bežnem listanju sem naletel na 
članke in razprave, ki jih kljub večletnemu 
poklicnemu ukvarjanju s fitocenologijo še 
nisem poznal. Prav tako kakšnega avtorja 
ali članek v bibliografiji tudi pogrešam. Za-
radi tesnega prepleta fitocenologije s sorod-
nimi področji ni lahko presoditi, katera dela 
vanjo še spadajo in katera ne več. Vendar 
je zdaj, ko je postavljen temelj, dograjeva-
nje in izpopolnjevanje veliko lažje. Ker upa-
mo, da bo Andraž Čarni s tem delom 
nadaljeval, bo ob tem tudi priložnost za 
natis izpuščenih naslovov. Prav je, da mu 
bralci in uporabniki pri tem čim bolj poma-
gamo. 
mag. Igor Dakskobler