List 31.
Politiški oddelek.
Kaj Nemci hočejo?
Slovane nas je skušnja poslednjih 20 let poučila, da Nemci hrepene jedino po tem, da bi avstrijske Slovane popolnoma uničili. Na to meri nemško uradovanje, na to n erijo mnogobrojne nemške šole za slovenske otroke. Nem-ka domovina jim je še premajhna, zato bi jo pa radi raztegnili do Jadranskega morja.
Nekaj časa so to Nemci nekoliko prikrivali. Svoje postopanje so opravičevali nekako z državnimi koristmi. Njih izgovori bili so seveda jalovi, ali bili so vendar le izgovori. Sramovali so se še svojega morilnega početja. Zadnji čas jih je pa minola ta sramota in začeli so naravnost propovedavati ponemčenje Slovanov kot svojo vrhovno nalogo.
Prefekt dunajske Terezijanske akademije bil je prvi tako predrzen, da je svetu resnico povedal. Izdal je knjižico, v kateri dokazuje, da je ponemčevanje nenemških narodnosti j dolžnost. Da je ta knjižica ugajala nemškim liberalnim in nemškim narodnim listom, to je dobro pokazalo to, da je ni nobeden zavračal.
Od tega časa se je pa marsikaj zgodilo, kar nam dokazuje, da pisec omenjene knjižice ni izražal le svojih nazorov, temveč nazore ogromnega števila avstrijskih Nemcev.
V Celji je bil shod dolenještajarskih Nemcev. Na tem shodu se je sklenilo, da jim je nemštvo vrhovno načelo, kateremu se mora vse podrediti. Nadalje se je zahteval nemški državni in uradni jezik, pouk nemščine v vseh tudi najnižjih šolah na kmetih in čisto nemške učilnice za vse večje kraje. To so torej samo sklepi, ki merijo na to, da se ponemčijo Slovani.
Te dni se je pa napovedal nemški narodni shod, kateri bode jeseni sklepal o programu nemško-narodne stranke. H kratu so pa nemški listi objavili načrt tega programa.
Prva in glavna točka tega programa je potegovati se za vedno večjo veljavo nemštva. To je glavni namen in pogoj obstanka te stranke. Nemci se pa čutijo preslabe, da bi kar ponemčili vse avstrijske dežele, posebno Galicija se jim zdi pretrda kost. Svojih namenov pa ne morejo doseči, dokler nimajo večine v državnem zboru. Zaradi tega pa v svojem programu zahtevajo, da se Galicija, Bu-kovina in Dalmacija izločijo izmej v državnem zboru zastopanih dežel. Potem bi imeli večino v državnem zboru in bi lahko gospodarili, kakor bi hoteli. Nemški naci-jonalci ne računajo slabo. Dalmatini že dolgo teže po zjedinjenji s Hrvaško, Poljaki pa žele večjo avtonomijo za svojo deželo. Tedaj je vsekako precej nade, da ti podpirajo Nemce.
Kako mislijo nemški nacijonalci urediti potem, državo ne povedo v svojem programu. Njim je tako le na tem, da se nemštvu dovoli v velikem delu Avstrije odločilen vpliv, naj se potem razmere urede kakor koli. Kaj da imamo avstrijski Slovani potem pričakovati, nam najboljše dokazuje pogled na Ogersko. Madjari so dali Hrvatom avtonomijo, da so jih tako odrinili, da v vseh stvareh ne glasujejo v državnem zboru v Budimpešti. Sedaj Madjari lahko potujčujejo in zatirajo Slovake, Srbe, Busine in Rumune z Nemci vred, Hrvatje pa pri najboljši volji ne morejo ovirati tega madjarskega počenjanja. Tako bi delali potem Nemci v Avstriji s Čehi in Slovenci, če Poljaki dobe podobno avtonomijo, kakor jo imajo Hrvatje.
Čehi bi se zaradi svoje večje kulture pač hudo ustavljali, ali nas Slovence bi pa skoro dohitela osoda, kakeršna je ogerske Slovake, ali pa še slabša, ker naše narodne uredbe niso tako urejene, kakor so bile slovaške pred dualizmom. Slovaki so imeli svoje srednje šole in kako važen zavod je bila njih »Matica", ki je cvetela, kakor malo kateri drugi književni zavod. Pritisk bi v naši državni polovici bil tudi zaradi tega huji, ker Nemci se morejo opirati na veliko nemško kulturo. Madjari so pa tedaj sami morali znanstveno slovstvo še le ustvariti in torej duševno na druge narodnosti niso mogli vplivati.
260
Hudi časi bi nastopili za Čehe in Slovence, ako bi se te nemške nakane uresničile.
Nadejamo se pa, da se to ne zgodi. Poljaki so dobri politiki in bodo kmalu spoznali, da bi tudi zanje stališče ne bilo ugodno poleg take nemške skupine in da bi zlasti v narodno-gospodarskem oziru ne mogli tekmovati z nemško skupino, da bi njih stanje postalo jednako žalostno, kakor je sedanje stanje Hrvatov. Pa tudi šleskih bratov ne bodo Poljaki marali prepustiti nemškemu žrelu.
Zaupanje pa imamo tudi v višje kroge, da se upro takim nemškim težnjam. V vsem nemško-narodnem programu se niti z besedico ne omenja Avstrija. To pač dovolj jasno kaže, da je tej stranki nemštvo vse, Avstrija pa nič. Po mnenji Nemcev je obstanek naše države opravičen le tako dolgo, dokler to zahtevajo nemške koristi. Nemci bi le gledali, da nemško polovico hitro pripravijo za Nemčijo. Ker so nameni tako jasni, se upro gotovo tisti krogi, katerim je za obstanek našega cesarstva prva skrb.
Sedaj ko so Nemci pokazali tako svoje prave namene, je pa treba, da se avstrijski Slovani tudi pripravijo na odločen odpor. Pred vsem je treba, da se pri njih sedaj slovanska vzajemnost obistini tudi v dejanji. Poravnajo naj hitro mej seboj svoje prepire in se postavijo v bran proti skupnemu sovražniku, proti sovražniku naše države, ljubljene Avstrije, ki mora biti in ostati zavetišče za vse narode.