Odlomki iz vzgojeslovja. Spisal dr. Fr. Kos. (Dalje.) (pCLzljivost. Včasi preobladajo posamezne predstave s svojo jasnostjo vse druge tako, da se same naliajajo v zavesti. Takrat pravimo, da smo zbrani, pazljivi ali pozorni. Pazljivost ali pozornost je zbiranje zavesti v jedni predstavi ali pa v manjši zvezi predstav. Čim jasnejše so predstave, tem večja je pazljivost. Močni čutni vtisi posebno lehko vzbujajo uašo pazljivost. Že pri otroku lehko opazujemo, kako se njegovo oko obrača na kak svitel ali pa Iesketajoč predmet. Množica vnanjih vtisov, ki delujejo na naše čute, je dokaj večja kakor pa množica resnično dobljenih zaznavanj. Mnogo predmetov in prikazni v naši bližini ne opazimo, ker se ravno takrat nahajajo v naši zavesti diuge, za nas važnejše prcdstave. Ako smo n. pr. na sprehodu jako zamišljeni v kako reč, ne opazimo znanca, ki nas je srečal, ne vidimo cvetic na travniku in ne slišimo ptičjega petja. Objektivnih pogojev čutnega zaznavanja ne manjka, kajti svetlobni žarki prihajajo od dotičnih predmetov v oko, zvočni valovi pa v uho, pač pa ni subjektivnih pogojcv, namreč pazljivosti. Pazljivosti nasproti je raztresenost, pri kateri je zavest odprta vsem vtisom brez razločka. Ako je pazljivost na posebno visoki stopinji, pravimo da je napeta. človek z napeto pazljivostjo se ukvarja saino z jedno stvarjo, vse drugo mu ni mar. Ljudje, ki se mnogo pečajo z znanostjo, raztreseni so navadno za stvari vsakdanjega življenja. ker sploh inislijo na to, kar je v dotiki z njihovo znanostjo. Pazljivost je samohotna in nesamohotna. Nesamohotnaje, ako se vzbudi brez naše volje ali pa še celo proti njej. Ako jo pa spremlja volja, zove se samohotna, Ker pa volja ni absolutno svobodna, zato tudi pazljivost ne more biti absolutno samohotna. Včasi bi bil kdo rad pazljiv, pa ne more biti. Samohotne pazljivosti se je treba navaditi. Pazljivost je odvisna od jakosti, množine intrajanja vtisov. Tako n. pr. vzbujajo našo pozornost požari, grom in tresk, vihar, hud smrad itd. — Dalje morejo pazljivost vzbuditi novosti inredkosti, tako n. pr. zvezda repatica, mrknenje solnca ali lune itd. — Pazljivi tudi postanemo, ako dobi predstava, na katero smo namerili svojo pozornost, v duši pomočne predstave. Na ta način morejo vzbujati uašo pozor* nost tudi jako neznatne predstavc. Na hraaiečein koacertu posluša veščak na gosli v prvi vrsti glasove, ki prihajajo od gosel, akoravno se le inalo slišijo izmed glasov tlrugih instrumentov. Predmete, ki morejo našo pazljivost vzbujati in mikati, imenujemo zanimljive ali interesantne. Zanimanje ni pri vseh ljudeh jednako; meni se lehko zdi kaka reč zanimljiva, drugemu pa ne. Zanimanje se ravml po večji ali manjši izoiniki dotičaega človeka. Vsestransko znanje vzbuja vsestransko zanimanje. Ako si je kdo pridobil v kaki stroki posebno veliko znanja, zdi se nm zanimljivo vse to, kar je z dotično stroko v zvezi. N. pr. Novoiznajdeni denar kakega rimskega cesarja zanimlje starinoslovca, ne pa kraeta. Poljsko orodje je zanimljivo za poljedelca, ne pa za jezikoslovca. Pazljivostje pri otroku izprva jako nepopolna. Svetli in nenavadni predmeti vzbujajo sicer njegovo pozornost, a le za malo časa. Nenavadno je razstresen. Vzgojiteljeva naloga je, da ga navadi pazljivosti. Pri začetnem poduku je pazljivost učencev navadno nesamohotna. Ako je poduk mikaven, pazijo učenci, drugače pa ne. Lo počasi se razvije iz nesamohotne pazljivosti samohotna. Pazljivost je v vsaki šoli in najpotrebnejša zahteva. Po pazljivosti učencev se lehko sodi, koliko je vreden učiteljev poduk. Da se pri mladini pazljivost vzbudi in obdrži, pomniti je treba sledeče: 1. Odstraniti se mora vse, kar bi moglo v šoli mladino vznemiriti ter motiti njeno pazljivost. V obližji šole ne sme biti preveč ropotanja in hrupa. s katerim bi se motil poduk. V šoli sami pa se ne sme nahajati nič nepotrebnega, kar bi moglo kaliti pazljivost. Dobro ,je, da se celo nekateri potrebni učni pripomočki pokažejo učencem še le takrat, ko jih je treba rabiti. 2. V šoli je potrebna dobra disciplina. Učitelj naj bo zmeren in previden, ko hvali ali graja, ko plačuje ali pa kaznjuje svoje učence. Kjer je vse v redu, gotovo ne manjka pazljivosti, kjer se pa mora učitelj posluževati izvanrednih sredstev za vzdrževanje miru, taia je prej ko ne sam kriv, da so take razraere. Za šolo se mora učitelj dobro pripraviti. Njegov glas naj bo razločen in ne pretih, a tudi ne pretnočan. 3. Poduk naj bo mikaven, to je tak, da bo sam vzbujal pri učencih pazljivost in zanimljivost. Male otroke k pazljivosti opominjati ne koristi veliko. Tudi se nič ne doseže, ako jira učitelj govori o važnostj in koristi dotičnega predmeta. Ravno tako jih tudi obljube in kazni ne prisilijo k pazljivosti. 4. Učencu naj se vcepi veselje do duševnega dela. Učitelju morajo biti znane sposobnosti in vednosti učencev. Postaviti se mora na njih stališče ter od tii napredovati počasi, pa sigurno. Da naj jim čas in priložnost, da si samostojno rešijo primerne naloge, katere ne smejo biti niti pretežke, niti prelahke. Pretežke naloge zmanjšale bi njegov pogum, prelahke bi ga pa napolnile s prevelikim zaupanjem v samega sebe. 5. Učencem se ne sme podati preveč predstav najedenkrat. Ako bi prišlo več predstav v istem času v zavest, umeli bi jih učenci primeroma slabo, kajti pazljivost bi bila v toliko delov razdeljena, kolikor bi bilo raznih predstav. V zavesti more v istem času popolnoma jasno nastopiti le jedna predstava. Poduk naj se torej razvija počasi od stopinje do stopinje, da se otroci ne navadijo površnosti in raztresenosti. 6. Učitelj se ne sme predolgo ukvarjati samo z jedno stvarjo. Ako učenec večkrat sliši že znane reči, naveliča se je poslušati, ker njegova pazljivost je le tako dolgo budna, dokler kake stvari popolnoma ne spozna. 7. Učitelj naj se varuje suhoparnega razlaganja abstraktnih pojdj o v. Bolje je, da jih razjasnuje s pomočjo basni in pripovedek. Vsebino šolskega poduka je treba zmiraj spojiti s tem, kar je mladina že doživela, skusila ali pa se naučila. Tu velja pravilo, da je treba iti od znanega k neznanernu, od lagljega k težjemu itd. 8. Da se pazljivost more ohraniti, treba je, da so učenci duševno in telesno čvrsti in spočiti. čegar telo ali pa duša je utrujena, ne raore biti pazljiv. Zato se mora mladina po daljšem ali krajšem prestanku spočiti. (Konec prih.)