270 M. Opeka: Strta pomlad. — Anton Medved: Ave Mana! — Mladike. Strta pomlad. žogled obupen moji duši Na zorno pomlad — strto v suši Kako se lepa je dramila Iz čudovitih zemlje tal, Po drevju prvi cvet razvila, Zelenju prvo dala kal! Vesel pozdravljal in hvaležno Vrtar je skrbni cvetje nežno Sadov najlepših upajoč — — Zaman! Vročine žarek žgoč Zamoril cvetju rojstvo mlado, Zamoril slednjo v prsih nado . . . Vrtar pohaja vrt molče, Na drevje prazno se ozira, In v prsih mu sree umira, Na čelo vstajajo megle: Saj s popjem, cvetjem v mladem vrti Sadovi tudi so mu strti. Pogled obupen moji duši Na zorno pomlad — strto v suši . . . Na vas, mladine bodri vzori, Ki vas požiga strastij žar: Na cvetje, ki zaman govori 0 njega sadju — rod - vrtar . . . Ave Maria! ?ečerni zvon, o mili zvon! Ko zarja z modre nam višave Zvezda naznanja milijon, Naznanjaš ti Zemljanom: ave, Ave Maria! M. Opeka. Večerni ptice spev pojo, Drobi že slavec iz goščave, Da spevov se čarobnih sto Z zvonjenjem zliva v jeden: ave, Ave Maria! Obriše s čela potnik znoj. Na sredi postoji dobrave. In sladek ga navda pokoj, Ko tiho moli v srcu: ave, Ave Maria! Večerni zvon, o mili zvon, Tvoj glas poslušam iz daljave. Telesnih več ne čutim spon, Srce topi se, moli: ave, Ave Maria! Moj duh pozabi teh dolin, Na kraj nebeške misli slave, Kjer bode zemlje solzne sin Na veke klical blažen: ave, Ave Maria! Anton Medved. Mladike. i. A aše viharno življenje je šola Solznega dola, Ko se je človek naučil živeti, Mora umreti. 2. Kar je brez stenja olje, To je človek brez volje. Resnica le ti bodi v čisli, Ki govore jo te .mladike', Če niso nove misli, Vsaj nove so oblike. Mnogi pozna le po tem, da živi, Ker se od dneva do dneva redi. Bolj, kot besede srca najmečje, Prija tolažba nam ta, Ako nas kdo za trpine večje, Kot smo v resnici, ima. Anton Medved. 326 Anton Medved: Mladike. Na spomenik so naredili napis, ki ga tu-le vidi čitatelj. Predno so ga odkrili, izbiti so morali zaradi migljeja od zgoraj tretjo vrsto: «Natione Bohemo». Izvirni napis bi bil slovel: JOSEPHO • RESSEL PATPJA • AVSTRIACO NATIONE • BOHEMO QUI • OMNIVM • PRIOR ROTAM • COCHLIDEM PYROSCAPHIS • PROPELLENDIS APPLICVIT ANNO • M DCCC • XXVII. MONIMENTVM • POSIT ¦ M ¦ DCCC - LXL Največjo čast in ganljivo proslavo, pravi čin rodoljubnega spomina, so pa izkazali pokojnemu Resselu njegovi češki rojaki dne 8. kimovca 1. 1888. ob 25 letnici ljubljanskega «Sokola«. Ob 8. uri zjutraj so se zbrali češki «Sokoli» in drugi češki izletniki, gospodje in gospe, v ljubljanski čitalnici. Odtodi se napotijo po Dunajski cesti, med godbo kraljevo-graškega «Sokola», vkupaj osemdeset mož, z vihraj očimi zastavami in spremljani od poslanstva ljubljanskega «So-kola» in mnogoštevilnega občinstva — na grobišče k sv. Krištofu. Ko dospejo pred spomenik in se raz-vrste, stopi k spomeniku člen hrudim-skega «Sokola», urednik listu ((Ceskf Vfchod«, gosp. Josip Tomše, ter položi na podstavec prekrasni in dragoceni venec iz Hrudima; venec je bil iz narodnih posetnic s trakovi v mestnih bojah in napisom: «Mesto Chrudim — Svemu rodaku«. Posetnice so dali vsi mestni odborniki in členi občinskega zastopništva, društvo «Sokol«, delavsko društvo «Ressl», uredništvo in oprav-ništvo lista «Cesky V^chod«. Urednik gosp. J. Tomše je češki ogovoril prisotne tako-le: «Dragi bratje! Velečastite gospe in gospodje! Prejel sem posebno čast, da v imenu svojega rojstvenega kraja, staroslavne hrudimske občine, položim ta venec iz lavorja in iz narodnih posetnic na grob, po širnih deželah avstrijskega cesarstva in povsodi ondi, kjer buči morje, znanega slavnega hrudimskega rojaka. Narod, ki ne časti spomina svojih velikanov, sam ni vreden spoštovanja. Narod češki pa spoštuje svoje slavne može tudi v daljni ptujini: dokaz nam je ta blagoslovljeni kraj. Dasi je izginilo po noči z Resselovega spomenika, ki diči prostor pred politehniko na Dunaju, spriealo, da je bil slavni ta izumitelj rodom Ceh, ponosna zavest, da je bil Ceh, ne izgine nikoli iz src njegovih rojakov. Zahvaljujem vas iz srca imenom hrudimske občine vas, bratje, in vse, ki ste k tej hipni proslavi hrudimskega rojaka danes prispeli s svojo čislano prisotnostjo, ter kličem nevenljivemu spominu slavnega Ceha-Hrudimčana, Jožefu Resselu ,Slava!1 in gostoljubni, krasni, beli Ljubljani, v katere zemlji, v slovanski zemlji, telesni njegovi ostanki počivajo, sokolski ,Na zdarl!» Gromoviti «Slava»- in «Na zdar»-klici so se oglasili ob teh besedah po ljubljanskem grobišču. Nato so zapeli prisotni odkriti poleg Resselovega groba češko himno: «Kde domov muj». Spomin slavnega moža naj budi v naših srcih navdušenost za velika dela! Mladike. f5. o imetek ves dobi, Dedič plaka le z očmi, Smeje pa se v duhu Mrtvemu skopuhu. 6. Cesto speje sreča mimo nas, Toda mi zgrešimo pravi čas. 7. Priklicali bi čase Na zemljo hitro zlate, Ko vsakdo manj bi nase In mislil več na brate. 8. Kdor govori dovtipe nam same, Vsak se mu smeje, nihče ne verjame. Anton Medved. 438 Anton Medved: Mladike. v Metelkovi zapuščini in objavil v ((Novicah« leta 1862., str. 332. Poznejša leta je Grabrijan le redko pesnikoval; oglašal se je kot pesnik le o posebnih slavnostnih prilikah, kakor: ob otvorjenju vipavske šole leta 1861., o slavnosti na Zemonu pri Vipavi leta 1862., o pohodu Vipavcev v ljubljansko čitalnico 1.1862., o rojstvenem godu vipavske čitalnice leta 1864. Pesmi so objavile «Novice»; nekatere, manje vrednosti, hranijo se v rokopisu. V prozi Grabrijan ni mnogo pisal; prevel je samo nekaj gledaliških nemških predstav dovtipne vsebine na jezik slovenski za oder vipavske čitalnice. Kakor je bil sam vnet Slovenec, tako je budil narodno zavest v drugih. Ustanovil je leta 1864. v Vipavi čitalnico, kateri je bil predsednik do smrti. Sest let pozneje je sklical vipavski tabor: vršil se je dne 14. vel. srpana I. 1870. na njegovi senožeti tikoma vipavskega trga; o tej priliki se je porodil ((Vipavski Sokol», ki je pa kmalu prenehal. Za napredek v kmetijstvu se je zanimal Grabrijan ves čas prav živo. Vipavske kmetijske podružnice najstarejši ud, bil ji je vsaj v prvih letih duša in mnogo let marljiv predsednik. V vipavsko dolino prišedši, sadil je v Sturijah prvi krompir; ljudje so menili, da uspeva krompir le v hribovitih krajih; nikakor v dolini, zato niso sadili; videč pa, kako dobro se je sponesel Grabri-janu, posnemali so ga pridno. Trto, zvano ((kraljevina«, preselil je z Belokranjskega v vipavsko dolino, kjer dobro rodi. Da so udobili Vipavci leta 1873. vinarsko šolo na Slapem, pripomogel je vzlasti v deželnem zboru prav mnogo on. Bil je tej šoli tudi ves čas izredno naklonjen; več Vipavcev se ni hotelo v začetku za njo ogreti, a Grabrijan je nasprotnike opominjal, pomislike temeljito zavračal in naposled za šolo pridobil. Pogozdovanje Nanosa je tudi kolikor toliko njegova zasluga. Misel to je bil že davno sprožil, uresničila se je pa šele koncem njegovega življenja. Za svojo osebo pak je bil Grabrijan gospodar bolj v teoriji, nego v praksi. Nakupil je vsakovrstnih poljedelskih in vinorejskih strojev, rabil pa malo. Vinograde je zanemarjal, primanjkovalo mu je v to denarja. Grabrijan je bil deželni poslanec kmečkih občin vipavskega in idrijskega okraja od leta 1867., odpovedal se je poslanstvu radi visoke starosti 1. 1874. V zbornici poslancev je govoril malo, v odsekih pa je deloval marljivo. Iskal ni svoje slave, pač pa koristi svojih volilcev. (Konec.) L*> Mladike. človek v sreči moško misli, Da bi vse lahko prenesel: A težko se že pripogne, Ko denar po tleh je stresel. 10. Dejanja mnogega cena Izvira le iz namena. 11. Bridkih izkušenj nikdar ne žabi, Vendar jih človek vselej ne rabi. 12. Kdor vse na tebi smeši Ob njem le s tem se teši, Da sam je najbolj smešen, Bil rad tega bi rešen. Anton Medved. SmK^' 540 Fr. Krek: Ivan Kancij. — Anton Medved: Mladike. je izločil iz vere dolžnost pravičnosti in tako vero razdejal. Takim velja v nekem pomenu grožnja sv. Pavla: «Ako kdo nima skrbi za svojce, zlasti za domačine, zatajil je vero in je slabši kakor nevernik«. (I. Tim. 5, 8.) Tako vidimo, v čem je naš obstanek, naša moč, naš napredek. Vsaj meni se zdi, da bi Slovenci, ko bi to prav ume-vali, ko bi prav cenili sami sebe, ko bi bili trdni v tem prepričanju in stali na podlagi katoliške vere z živo narodno zavestjo, da bi Slovenci — pravim — prav tako delovali na polju občnega napredka, prav tako se tudi odlikovali, prav tako po svoje vršili nalogo, dano nam od Stvarnika, kakor veliki narodi. v Ce pa nimamo te istinite podlage, tedaj smo zares majhni: majhni po številu, majhni zaradi razdvojenosti, slabi zaradi piškavega in nezanesljivega stališča. — Veliki učitelj nas kliče in vabi, veliki vzornik nas navdušuje. Velikodušnost naj prešine vse vrste Slovencev in jih vname za višje namene in nadzemeljske vzore. Ako se naši boji tako končajo, potem smo v s i zmagali in v tej zmagi vsi pridobili neizrekljivo veliko. Malo upanja je, da bi se to tudi res zgodilo. Predobro poznam človeško slabost, da bi ne vedel, kako uničuje najlepše načrte, kako se upira resnici, kako potiska človeka v razne spone. A vem tudi, da so bile v vseh časih in da bodo močne duše, pravi junaki, ki umevajo resnico s čistim umom, pa imajo tudi močno voljo, da se navdušijo za resnico in zanjo delajo. Vsaj tem niso brez uspeha napisane te vrstice o našem učitelju in vzorniku Kristusu. Sveti Ivan Kancij. jrnite se k meni, možje siloviti, Vi roparji drzni, brezbožna druhal! Tu v suknji so moji denarci zašiti, Mnog skriva v podlogi cekin se svetal. Oropali vsega ste vi me imenja, Ki nosil je s sabo za daljno sem pot; Ne morete vzeti pa meni poštenja, Ne zlažem ni vam se, zavrženi rod! Poprašan: «imaš še kaj druzega s sabo?>: Da nimam, sem rekel, ves zbegan, pobit. Pozabil sem zlatov, povedal sem slabo: Vzemite, ker našel zaklad se je skrit. Divjaki strmijo vsi osramočeni In vračajo plen mu, klečijo pred njim. S svetnikom volkovi v ovce premenjeni Gredo spokorit se kot romarji v Rim. C^J Fr. Krek. Mladike. 13. Jfeežko se napravi mnogokrat gaz ^ Skozi nejasno obilico «fraz». 15. Čuteče srce le ohrani V nesreči in sreči vsigdar, A solzam nezmernim se brani, Preveč ne raduj se nikar! 14. Neče slišati skopuh besede «dosti», Dokler smrt ne pride k njemu v gosti. 16. Kdor le prestrastno dokazuje, Da v srcu bi nam vzbudil vero, Podoben slabemu je pevcu, Ki misel potemni s primero. Anton Medved. >WrL^<5'