Poštnina plačana v gotovim Sped. m abbon. poslale - 11 Gruppo Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . L 1.000 G o r i z i a , Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . ... L 2.000 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo ... L 3.000 T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 1 m Leto XVII. - Štev. 47 (872) Gorica - četrtek, 18. nov. 1965 - Trst Posamezna številka L 50 Moro in Slovenci Predsednik Moro v Jugoslaviji Med obiskom ministrskega predsednika Alda Mora v Beogradu so govorili tudi o narodnih manjšinah. Poročila o teh pogovorih žal niso povsem jasna in enaka. V uradnem poročilu je rečeno: »Izmenjali so si tudi stališča o ravnanju s slovensko in italijansko etnično skupino v okviru obstoječih obveznosti. Obe strani sta poudarili tisto, kar je bilo narejeno za izvajanje teh obveznosti ter hkrati izrazili željo, da se na tem področju storijo nadaljnji koraki naprej z namenom, da se tema skupinama zajamči ravnanje, ki ne odgovarja samo črki, temveč tudi duhu vzajemnih dogovorov. Obe strani sta izrazili prepričanje, da morata biti ti skupini element zbližanja in sporazumevanja med obema državama.« Uradno poročilo je edina trdna točka, na katero se lahko opiramo, ker imajo ostale novice pač neuradni značaj, čeprav se nam njihova vsebina zdi važnejša in stvamejša. RAZNE IZJAVE O NAŠI MANJŠINI Kakor poroča časopisje, je Moro na zdravico predsednika jugoslovanskega izvršnega sveta Stamboliča, ki je omenil narodne manjšine, odgovoril: »Vi ste, gospod predsednik, omenili tudi etnične skupine, o katerih - govori spomenica o soglasju. Tudi mi nismo nehali posvečati Vso pozornost temu vprašanju, glede katerega smo oboji tako občutljivi. Strinjam se z vami, da je to v duhu dveh ustav in da so tudi na tem področju možnosti za konstruktivno sodelovanje med našimi narodi.« Iz jugoslovanskega časopisja posnemamo, da je predsednik Moro omenil tudi mešani italijansko-jugoslovanski odbor, za katerega je dejal, da je pokazal pristojnost in sposobnost za reševanje teh vprašanj. Strinja se, da so manjšine most, ki povezuje obe državi. Od italijanske delegacije se je izvedelo, smo brali v jugoslovanskih listih, da je Moro povedal, da je vlada predložila parlamentu zakonski osnutek za ureditev rabe slovenščine v sodnih uradih tržaškega ozemlja. Iz istih Virov se je izvedelo, da bo italijanska vlada od primera do primera dala pobudo glede zaposlitve Slovencev v javnih uradih. Iz časopisja posnemamo še sledečo važno izjavo predsednika vlade Mora: »Vprašanje slovenske manjšine v Italiji spada v pristojnost deželne vlade, pa tudi osrednja vlada v Rimu ima možnost in je tudi Pripravljena vplivati na nadaljnje izboljšanje položaja slovenske skupnosti.« Spričo objave teh novic, je predstavnik Italijanskega zastopstva prebral italijanskim časnikarjem sledečo izjavo: »Vprašanja, o katerih se dogovorno ne bomo dotikali in o katerih nismo in ne bomo govorili, so striktno teritorialna vprašanja. Stamboličeva izjava o etničnih manjšinah v včerajšnji zdravici ni bila nepričakovana In tudi ne v nasprotju s takšnimi dogovori. Gre za vprašanja, o katerih obe vladi že dolgo razpravljata. Na italijanski strani pa pojasnilo o Morovi zdravici, ki se sklicuje na londonski sporazum o soglasju glede Tržaškega ozemlja po eni strani jasno omejuje našo pripravljenost na diskusijo o tistih skupinah, za katere obstajajo naše specifične mednarodne obveznosti, po drugi pa spominja na pojasnilo, da imamo tudi mi razloge in pralce, ki jih je treba uveljaviti v istem okviru in na istem področju.« Med Morovo tiskovno konferenco je postavil neki časnikar vprašanje, ki se glasi nekako takole: Rečeno je bilo, da spada vPrašanje slovenske manjšine v Italiji v Pristojnost deželne vlade, da pa ima osredja vlada v Rimu možnost in je pripravljena vplivati na nadaljnje izboljšanje njenega položaja. Praksa pa kaže nasprotno, ^stavno sodišče sodi, da spada to vprašanje izključno v pristojnost državnih or-tanov. Kako pojmujete te divergence? Predsednik Moro je odgovoril, da ta formulacija ni točna in da tako nihče ni **kel. Med pogajanji Je bilo res govora 0 vprašanju narodnostnih skupin ta re-^no, da tvori spomenica o soglasju prav- no osnovo za njegovo urejanje. Mešani odbor se bo dalje trudil za izvajanje spomenice, ki pa ni bila ratificirana in torej ni zakon. Izvajanje njenih določil bo treba zagotoviti s posebnimi zakoni. Moro je dodal, da demokratične ustanove Italije skrbijo za zaščito manjšine in da je le-ta zaščitena z ustavo in deželnim statutom. NEKAJ PRIPOMB K TEM IZJAVAM Tako daleč segajo poročila o beograjskih dogovorih, v kolikor se nanašajo na slovensko skupnost v Italiji in italijansko skupnost v Jugoslaviji. Njihovo politično oceno ter izvajanje zaključkov prepuščamo politikom, želimo pa dodati nekaj pripomb. Ministrski predsednik Moro je omejil mednarodne pogovore samo na tisti del slovenske skupnosti v Italiji, do katerega ima Italija mednarodne obveznosti, to je praktično na Tržaško ozemlje. Tega nočemo in ne moremo tolmačiti tako, da rimska vlada odklanja ureditev vprašanj ostalega dela slovenske skupnosti izven Tržaškega ozemlja. Prepričani smo, da bo, čeprav ne na mednarodni ravni, zaščitila tudi Slovence v goriški in videmski pokrajini, saj je narodna manjšina enota in saj v ustavi, v deželnem statutu, v mednarodnih dogovorih in na beograjskih pogovorih izražena načela veljajo za vse ozemlje, na katerem živi slovenska narodna skupnost v Italiji. Vlada, dežela in druge ustanove tudi ne bodo v zadregi, katera vprašanja je treba urediti. Mislimo, da se ne izpostavljamo očitku vitimizma, če postavimo za primer samo dve točki, ki ju je v Beogradu omenil gospod ministrski predsednik: podpore slovenskim kulturnim ustanovam in zaposlitev Slovencev v javnih uradih. Slovenske kulturne ustanove so pokazale veliko sposobnost in življenjsko silo, so pa z redkimi izjemami često prisiljene životariti zaradi pomanjkanja najosnovnejših finančnih sredstev. Na prste bi lahko prešteli Slovence v javnih službah z izjemo šol in radia. Pa še tam so na izrazito podrejenih položajih. Nimajo besede v šolskem skrbništvu, nimajo stalnega nadzornika, stalnih didaktičnih ravnateljev, ravnateljev itd. Na radijski postaji je sicer Slovenec načelnik programskega oddelka, toda njegova pristojnost se postopno omejuje in oži. Na oddelku za slovenska poročila je bil slovenski načelnik do 1. 1954, potem so ga odpravili in slovenske urednike degradirali v navadne prevajavce. In tako bi lahko naštevali! Več drugih vprašanj, pričenši z zahtevo po zaščitnem zakonu za Slovence v Italiji sta predložili Slovenska skupnost v Trstu in Slovenska demokratska zveza v Gorici pred odhodom predsednika Mora v Beograd. Upamo in pričakujemo, da bodo v novem ozračju prišli boljši časi tudi za slovensko skupnost v Italiji. A. T. + š. D. Tako italijanska kot jugoslovanska javnost sta prejšnji teden z veliko pozornostjo sledili razgovorom, ki jih je imel predsednik italijanske vlade Aldo Moro s predstavniki jugoslovanske države. Posebej s pozornostjo smo korakom predsednika Mora sledili tudi mi Slovenci iz Italije, ki smo vedeli, da bo govora na teh srečanjih tudi o obeh manjšinah, ki povezujeta Italijo z Jugoslavijo. OSEBNOST ALDA MORA Pojava 48-letnega italijanskega predsednika, rojenega na skrajnem jugu italijanske države, prav nič ne odkriva temperamenta, ki je lasten ljudem tistih krajev. Tih, skromen in domala neopazen je postal Aldo Moro že s 24 leti profesor na pravni fakulteti v Bariju in kasneje v Rimu. S pravnega področja je prešel na politiko. Leta 1955, ga starega komaj 37 let, že najdemo kot ministra za pravosodje, štiri leta nato je postal prosvetni minister, kasneje pa še generalni tajnik krščansko-demo-kratske stranke, mesto, ki ga je zavzemal pet let. V tem svojstvu je pripravil teren za vlado levega centra. Ni silil v ospredje, šele ko so propadli razni poizkusi, da bi se taka vlada obdržala pri življenju, je sam zagrabil državno krmilo v roke in ga od leta 1963 ni več spustil z rok. Moro ne napravi na človeka vtisa borca, a je v resnici silen delavec, vztrajen in vzdržljiv. Nasprotnika posluša ure in ure in ga potem z enoličnim naštevanjem svojih argumentov utrudi in prepričuje. Državni predsednik Saragat je o njem v šali dejal: »Moro je preskočil Balkan in Srednji vzhod ter segel do Indije, kajti njegova rahločutnost in potrpežljivost, pomešani z otožnostjo, imajo na sebi nekaj bramanskega...« POTEK MOROVEGA OBISKA Predsednik Moro je prišel v Jugoslavijo na povabilo predsednika jugoslovanske zvezne skupščine Petra Stamboliča. Bil je sploh prvi med italijanskimi predsedniki, ki je v tem svojstvu obiskal sedanjo ali predvojno Jugoslavijo. Lahko rečemo, da je Moro svoj obisk iskreno pripravil in tudi i-skreno izvedel. 2e 12. marca t. 1. je na očitke desnice v parlamentu odgovoril : »Londonski sporazum je ustvaril pogoje, da se odnosi s sosednjo jugoslovansko republiko razvijajo v prijateljskem sodelovanju. Sodi- Peter Stambolič pozdravlja ob prihodu v Beograd na letališču Surčin italijanskega ministrskega predsednika mo, da še obstoječe razlike v pogledih na nekatera vprašanja, ki jih bo še treba urediti, ne smejo vplivati na splošne odnose med Italijo in Jugoslavijo.« Moro se je mudil v Jugoslaviji pet dni, od ponedeljka 8. novembra do petka 12. novembra. Prvi dnevi so služili razgovorom in o-sebnim stikom z raznimi jugoslovanskimi političnimi osebnostmi. Moro je bil povsod izredno prisrčno sprejet. Tako se je zdelo, da je Moro kot »stric iz Amerike«, ki se vse gnete okrog njega, da pobere kak dolar iz njegovega žepa. Pa saj tega Jugoslovani niti skrivali niso. Stambolič sam je v svojem govoru poudaril, da ima biti Jugoslavija Italiji za kaj hvaležna, saj je Italija dovolila v zadnjih letih Jugoslaviji že 260 milijonov dolarjev v kreditnih o-lajšavah. V torek 9. novembra je bil Moro sprejet pri Titu. Tudi ta obisk je potekel v prijateljskem vzdušju. Oba predsednika sta si izmenjala zdravici. Tito je poudaril, da je obojestranska potrpežljivost pripomogla, da so bile v glavnem premagane težave, ki so obremenjevale odnose obeh narodov v preteklosti, sedaj pa je treba na tej podlagi razvijati vsestransko sodelovanje, ki bo še bolj prispevalo k medse-, bojnemu spoznavanju in razumevanju. Moro pa je s svoje strani pohvalil realistično stališče Jugoslavije, ki kljub različni ideologiji spoštuje stališča drugih ter tako pomaga k pomirjenju med narodi. Naslednji dan je italijanski ministrski predsednik obiskal Novi Sad, kjer si je ogledal galerijo Matice Hrvatske. Ko je izrazil željo, da bi rad videl kako šolo, so ga peljali v osemletko »Djordja Natoševič«. Nato si je ogledal še zgodovinsko trdnjavo Petrovara-din, kjer so si Turki prenekajkrat lomili zobe in trli glave. V četrtek je obiskal prestolnico Hrvatske Zagreb. Dopoldne je imel na slavnostni seji jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti daljši govor o kulturnih vplivih in stikih med narodi obeh držav v zgodovini, nato pa je šel še na zagrebško pravno fakulteto in si ogledal nekatere zanimivosti mesta, med njimi mogočno stolnico, kjer počiva neuklonljivi borec za svobodo Cerkve kardinal Stepinac. Na poti z letalom v Rim se je Moro v petek, 12. novembra za nekaj ur zadržal še v Dubrovniku, kjer je obiskal razne zanimivosti, ki jih je to slikovito mesto prepolno. Ob 17,30 je bil spet v Rimu. Ob prihodu je dal zastopnikom tiska izjavo: »Delali smo v duhu prijateljskega razumevanja, ki med drugim dokazuje, kako države z različnim političnim ustrojem lahko skladno in ob medsebojnem spoštovanju usoglasijo svoje vzajemne interese. Skupaj z Jugoslovani smo mogli in hoteli govoriti jezik miru ter potrdili skupni interes za dežele v razvoju, za vprašanje razorožitve in okrepitev ugleda organizacije Združenih narodov.« KAJ JE BILO SKLENJENEGA V BEOGRADU Dasi se je predsednik Moro mudil v Jugoslaviji pet dni, so se uradni razgovori zaključili že v sredo z objavo skupnega poročila. Oba predsednika, Stambolič in Moro, sta proučila odnose med Jugoslavijo in Italijo. Ugotovila sta, da se je v preteklih dneh povečalo gospodarsko in tehnično sodelovanje med obema di'žavama, kakor tudi kulturna izmenjava in turizem. Vse to je vzpostavilo prijateljske odnose, ki naj se v bodoče še bolj pospešujejo. Posebno pozornost sta oba predsednika posvetila gospodarskemu, finančnemu in tehničnemu sodelovanju. Prav v okvir tega sodelovanja spada podelitev kredita, ki ga je italijanska vlada dala Jugoslaviji za podporo njene gospodarske reforme. Sklenjeno je bilo tudi, da bodo ukinili vstopne vizume na potnih listih, brž ko bo to mogoče. Da bi se turizmu dalo še več zagona, bodo odprli v Splitu italijanski vicekonzulal. Jugoslavija bo dobrohotno olajšala italijanskim državljanom vzdrževanje družinskih grobnic na pokopališčih v Istri, v Bariju pa bodo zgradili kostnico za posmrtne ostanke tistih Jugoslovanov, ki so padli v Italiji. Italija je privolila v jugoslovansko pobudo, da se zgradi cesta po pobočju Sabotina, ki bo povezala jugoslovanska Brda z Novo Gorico. Kot znano, je treba potovati sedaj iz Brd po velikem ovinku čez vrhoveljski prelaz, kar pomeni 25 km poti. Nova cesta pa bo dolga le 9 km. Da bo to v.eiiko olajšanje za 6000 prebivavcev Brd in zanje izrednega gospodarskega pomena, ni treba še posebej poudarjati. Kot protiuslugo za novo cesto pa bo Jugoslavija dovolila zgraditi Italiji namakalni sistem, ki bo zajel Sočo pri Solkanu in njene vode dovajal 1200 hektarjem zemlje, na krminsko-gradiščanskem področju. Končno je bilo govora tudi o slovenski in italijanski manjšini v obeh državah. Izražena je bila želja, da bi se na tem področju nadaljevalo z delom. Obe strani sta izrazili prepričanje, da morata biti manjšini element razumevanja in zbliževanja med obema narodoma. Obema narodnostnima skupinama naj se zagotovi ravnanje, ki ustreza ne samo črki, temveč tudi duhu obojestranskih dogovorov. V tej zvezi je predsednik Moro v razgovoru s časnikarji izjavil, da bo treba s posebnimi zakoni, ki jih bo sprejel rimski parlament, zagotoviti določila londonskega sporazuma, ki ga, kot znano, italijanska vlada do sedaj ni hotela ratificirati. Tedaj se bo pokazalo, ali jemlje Moro in njegova vlada svoje izjave resno ali pa morda v njih podzavesti še vedno tiči tisti nesrečni duh pretiranega nacionalizma, ki mu je žal isti Moro, hote ali nehote, prilil novega olja ob priliki svojega govora v Redipugli 4, novembra letos, ko je izrekel za Slovence čudno zvenečo trditev, da je Italija ob koncu vojne 1. 1918 dosegla svoje naravne meje. In sedanje, kakšne so potem? Prvi zamorski škof v ZDA Iz Rima je prispel v New York prvi zamorski škof v ZDA msgr. Harold Perry. Ob prihodu na letališče so škofa sprejeli predstavniki svetnih in cerkvenih oblasti in velika skupina črnskih katoličanov. V svoji kratki izjavi tisku je msgr. Perry dejal, da je njegova edina želja služiti vernikom z veliko ponižnostjo in predanostjo in jih prositi kot protiuslugo samo dobro voljo in molitve. Kot znano, je msgr. Perryja imenoval sveti oče za pomožnega škofa newyorškemu nadškofu msgr. Hananu. Potujoči misijonar IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI Ta mesec, 16. novembra, smo Slovenci obhajali šesto obletnico smrti ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. V začetku maja l. 1945 je na željo in prošnjo ljubljanskega stolnega kapitlja odšel na Koroško, da bi pri angleških vojaških oblasteh kaj storil za svoj narod. Toda dogodki so šli neizprosno svojo pot. Slovenijo so zasedli komunisti, škof Rožman je z meseci postal begunec, doma so ga nove oblasti v odsotnosti obsodile na 18 let zapora, dalj časa je nad njim visela grožnja, da ga Angleži izročijo komunistični Jugoslaviji in končno je njegovim prijateljem uspelo, da so ga rešili mučne negotovosti in mu pomagali preko morja v Severno Ameriko. Tako se je zanj leta 1948 začela zadnja doba njegovega življenja, ki je trajala 11 let, vse do smrti, doba. izseljenskega potujočega misijonarja, ki se je ves posvetil svojim rojakom, razkropljenim po Severni in Južni Ameriki. Ob 70-letnici svojega življenja l. 1953 je zapisal sledeče: »Postal sem potujoči misijonar in škof. Svoje duhovnike in vernike imam razpršene po vsej zemeljski obli, z vsemi deli sveta sem v pismeni zvezi, sam, brez tajnika. Na moji mizi se kopičijo pisma, vsaj tristo jih je, pa še vsak dan nova prihajajo. Na vsa skušam čim prej odgovoriti. Posebno skrbim za duhovske poklice in se trudim, da bi naši mladi ljudje tudi v tujini študirali za ljubljansko škofijo ter se vzgojili v slovenskem duhu. V Argentini imam slovensko bogoslovno semenišče, teološko fakulteto in tudi malo semenišče. Nekaj mojih bogoslovcev je tudi v Avstriji. Finančna skrb leži v glavnem na mojih ramah, res "teža križa". Doslej je s pomočjo dobrotnikov vse kar nekam šlo; upam, da nas Bog tudi v bodoče ne bo zapustil. Potujem veliko, Združene države poznam vse, vodim misijone, tridnevnice ter razne duhovne obnove. Bil sem že dvakrat v Argentini, obiskal sem naše ljudi v Čilu in Ekvadorju, Kanada pa je itak blizu. Doslej me je Bog čudovito vodil in varoval. Tudi svojo bodočnost mu neomajno zaupam. On ve, zakaj je z menoj tako. Najbolj varen in brezskrben je človek na božji dlani. Trudim se, da iz te dlani ne zdrknem. Je pač tako, da je vse naše življenje borba. K znamenjem prave Kristusove Cerkve, da je edina, sveta, katoliška in apostolska, bi smeli dostaviti še peto: da je preganjana, pa tudi šesto, da je nepremagljiva. A to zadnje se bo izkazalo šele v bodočnosti.« M. L. Južna Rodezija - novi Kongo? Od četrtka 11. novembra se zdi, da je afriška celina bogatejša za eno žarišče mednarodnih zapletljajev ter postala leglo krvavih medsebojnih obračunavanj, ki jih bodo verjetno' črnski elementi sprožili zoper bele naseljence v Južni Rodeziji. Kocka je padla. Vlada Jana Smitha v Južni Rodeziji se je odločila, da brez pristanka britanske vlade proglasi svojo neod-vistnost. »Mi Rodezijci — je dejal Smith — smo zavrgli politiko popuščanja in kapitulacije pred komunisti in afro-azijskim blokom. V Rodeziji bo še naprej vihrala britanska zastava in ljudje bodo še naprej peli britansko himno.« Končal je z vzklikom: »Živela kraljica!« Vse to pa seveda ni pomagalo, da ne bi britanski guverner kot zastopnik kraljice in vlade takoj izjavil, da je Smithov proglas v nasprotju z ustavo in zato Smithova vlada nezakonita. Predsednik angleške vlade Wilson je dejal, da pomeni enostranska proglasitev neodvisnosti upor zoper krono in vlado in zato izdajstvo. Dejal je tudi, da bo vlada začela izvajati zoper Rodezijo gospodarske sankcije. Dodal pa je, da ni predvidena nobena britanska ali mednarodna vojaška akcija, ker bi bila neprimerna in nepotrebna. Prav ta del izjave je povzročil v afriških krogih veliko nevolje. Cmski politiki so namreč mnenja, da se Jan Smith ne bi spustil na sedanjo tvegano pot, če bi mu grozila vojaška intervencija. Sama Anglija je rodezijsko zadevo predložila Varnostnemu svetu. Razprava je pokazala, da afroazijske države v enaki meri dolžijo Vel. Britanijo za nastali položaj kakor samo rodezijsko vlado. Tako je dejal alžirski delegat, da je Vel. Britanija izročila Združenim narodom zastrupljeno darilo, s tem da zahteva od njih, naj popravijo, kar je Anglija sama s svojo nedelavnostjo zakrivila. Lanski predsednik skupščine OZN pa je ironično pripomnil: »Vprašam Anglijo, ali je sveta kri njenih belih vojakov preveč dragocena, da bi jo prelivali v korist stvari črne afriške večine?« Gvinejski predsednik Seku Ture je povedal, da pripravlja njegova dežela vojaški kontingent ter pozval vse afriške države, naj se pripravijo na skupno vojaško intervencijo v Južni Rodeziji ter že sedaj proglasijo obsedno stanje. V sami Južni Rodeziji vlada mir. Vlada je poslala svoje čete na severno mejo, kjer bi utegnilo priti do spopadov s četami sosednje Zambije. Vlada upa, da bo gospodarske sankcije vzdržala, zlasti ker meji s treh strani na Južno Afriko ter na portugalsko ozemlje. Tako Južna Afrika kot Portugalska sta pa qdločno na strani belih priseljencev. v Miamiju z namenom, da dosežejo pristanišče Nasau na Bahamskih otokih in preživijo skupaj nekaj lepih dni. Ob dveh ponoči, ko je na ladji že vse pospalo, pa je nenadoma izbruhnil strašen požar. Na mah je bila ladja v plamenih in nastala je nepopisna panika. Radio kronist ni mogel več oddati klica na pomoč. Svetloba goreče ladje je priklicala v bližino tri ladje in obalne opazovalne helikopterje, a kljub toliki pomoči ni bilo mogoče rešiti vseh potnikov. Ko se je štiri ure nato ladja potopila, je potegnila s seboj v globine 90 potnikov. Tudi od rešenih je bilo mnogo hudo opečenih in dva sta pozneje umrla v bolnišnici. Ladjo sp zgradili pred 38 leti in je že na prejšnjih vožnjah pokazala marsikatero pomanjkljivost. Zato so jo namenili za izletniško križarjenje, pa se je prav to izkazalo za usodno. Po zadnjih vesteh naj bi požar povzročila eksplozija parnega kotla. Goreča ladja se je potopila na Atlantika V nočj od 12. do 13. novembra se je 140 milj vzhodno od Miamija potopila potniška ladja »Yarmonth Castle«. Na ladji je bilo 370 potnikov in 175 mož posadke. Bili so to pravzaprav izletniki na veselem križarjenju. Prejšnji večer so se vkrcali Tekmovanja za pokal »M. Filej« V ponedeljek so se pričela tekmovanja v odbojki v okviru tekmovanj za memorial »M. Filej«. Ob napovedanem času je bilo v telovadnici vse živo. Turnirja se je udeležilo pet ekip: Alojzijevišče, Dijaški dom, Gorica, Pevma in Steverjan. Najprej sta se spoprijeli moštvi Alojzi-jevišča in Števerjana. Takoj se je opazila premoč gojencev Alojzijevišča. Steverjanci so se dobro branili ,a trema v začetku jim je vzela vsako možnost na uspeh. Zmagalo je Alojzijevišče. Sledila je tekma med Gorico in Dijaškim domom. Dom se je dobro branil in le izkušeni igravci, ki so bili vključeni v goriško ekipo, so uspeli upogniti gibčno postavo Doma. Spoprijeli so se nato spet dijaki - Dijaškega doma in Pevme. Tudi tu so se do-movci dobro borili, ali Pevma ima nekaj tolkačev (posebno Pintar in Valentinčič sta odlična), ki so obrnili igro v svojo korist. Zadnja je bila na sporedu tekma med Števerjanom in Pevmo. Trda borba je to bila. Steverjan je dobro zaigral in je v drugem setu že vodil s 13 proti 7. Z lahkoto bi zmagal. Ali presneta trema in nervoznost sta spet napravili svoje in ekipa Števerjana je ponovno izgubila. Po tem prvem večeru imamo vtis, da so si ekipe letos precej enakovradne. Morda najbolj upata na uspeh Pevma in Alojzijevišče. Vedno je mogoče pred koncem kako presenečenje. Tekmovanje se bo nadaljevalo la četrtek in to soboto ob 20. uri. Rezultati so tile: Pevma : Gorica-Sever: 2:0 (15 : 6, 18:9); Alojzijevišče : Steverjan: 2:0 (15:5, 15 : 11); Gorica I. : Gorica-Sever: 2:0 (15:5, 16 : 14); Pevma : Steverjan: 2:0 (15:3, 15:13). Škof Rožman v boju z brezbožnim komunizmom Zgodovinski odsek Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu je 6. novembra posvetil dvanajsti kulturni večer spominu pok. ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Predavanje o njem je pripravil spiritual Rožmanovega zavoda v Adrogne univ. prof. dr. Filip Žakelj pod naslovom: Škof Rožman v boju z brezbožnim komunizmom. Predavatelj je iznesel misel, da smo morda škofu dr. Gregoriju Rožmanu in po njem slovenskemu narodu in Cerkvi zvesti v njegovo obrambo premalo naredili. Nasprotni tabor do danes ni nehal z blatenjem tega velikega rodoljuba, dobrega pastirja, neustrašenega učenika, svetega duhovnika in usmiljenega Samarijana. Toliko gnojnice so zlili nanj, toliko obrekovanj in laži raztrosili o njem po slovenskih časopisih, revijah in knjigah, da si ne moremo tega razlagati drugače kot z besedami sv. pisma, ki pravi, da bodo mnogi, ko bodo Kristusove' učence preganjali, menili da so napravili Bogu všečno delo. Med temi so na žalost bili tudi nekateri duhovniki iz Ciril-metodij-skega društva, ki so se nad škofom krivično znašali v njihovi reviji Nova pot; bil je Franček Saje, ki je zrastel v vrstah dijaške Kat. akcije in bil potem največji komunistični priganjač, in bil je dr. Metod Mikuž, ki ga je imel škof posebno rad ter ga pred tridesetimi leti (7. julija 1935). posvetil v duhovnika, pa mu je ta to naklonjenost povrnil s tem, da je odpadel od duhovništva, šel v gozd in se vrnil iz njega poln strupa zoper Cerkev in škofa dr. Rožmana. Ob osebnosti škofa dr. Rožmana bodo ljudje še dolgo stali z neko negotovostjo. Morda se bodo še desetletja njegovi prijatelji zanj borili, da ga »opravičijo« pred sramotivci in nasprotniki iz rdečega tabora bodo tudi še desetletja morda nadaljevali s svojim blatenjem. Morda se bo zgodilo celo to, kar je pokojni sam dejal: »Šele sodni dan bo razkril vse!« A ne zaradi enih in ne zaradi drugih se ne bo spremenila resnična veličina moža, ki je pod udarci dozorel v čudovit sad. Veličina škofa dr. Rožmana je in ostane v njegovi notranjosti! Obisk grobov rimskih Slovencev V nedeljo 31. oktobra popoldne so se zbrali rimski Slovenci v baziliki sv. Lovrenca izven obzidja, kjer je opravil ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik sveto mašo za vse umrle rimske Slovence. Navzoč je bil tudi mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. Skoro dve sto rimskih Slovencev je tej sv. maši pobožno prisostvovalo. že v polmraku so nato slovenski rojaki obiskali grob velikega dobrotnika Slovencev p. Antona Prešerna. Ljubljanski nadškof je opravil molitve za pokojnika, člani rimskega društva »Slomšek« pa so njegov grob obsuli s cvetjem in prižgali nanj sveče. Vsi navzoči so nato šli še na dva grobova: h grobu gospe Baleani in Marije Marinšek. Ker se je že bližala ura, ko pokopališče zapro, ni bilo mogoče obiskati grobov še drugih Slovencev kot salezijanskega duhovnika dr. Matije Šeruga, frančiškanskega patra dr. Hugona Brena ter primorskega voditelja dr. Janka Kralja in drugih. Vse te in vse druge Slovence, ki so umrli doma in po svetu, so zato prisotni vključili v svoje molitve ob treh obiskanih grobovih. Občni zbor društva Zedinjena Slovenija Društvo slovenskih protikomunističnih izseljencev v Buenos Airesu je imelo v nedeljo 24. oktobra svoj občni zbor. Vodil ga je njegov sedanji predsednik g. Božo Fink. Iz poročil je bilo razvidno, da šteje društvo trenutno 1006 članov. V zadnji poslovni dobi jih je umrlo 14, pristopilo pa 32. Socialni sklad je razpolagal z vsoto 103.845 pezov. Iz tega sklada je‘bilo razdeljeno 58 podpor v višini 48.223 pezov. Društvo je skrbelo tudi za slovenske šolske tečaje, ki jih je bilo na področju Vel. Buenos Airesa kar 15. Te tečaje obiskuje 680 otrok, poučuje pa 40 katehetov, učiteljev in učiteljic. Deluje tudi srednješolski tečaj, ki ga obiskuje pod vodstvom g. Marka Kremžarja 50 dijakov. V mesecu juniju je društvo Zedinjena Slovenija priredilo spominsko svečanost ob 20-letnici pokola slovenskih domobrancev. Ta prireditev je bila pripravljena tako, da se je tudi argentinska javnost seznanila s tragedijo slovenskega naroda. V ta namen je izšla v španščini posebna brošura, ki jo je spisal prof. Alojzij Geržinič pod naslovom »Eslovenia otra nacion sin liber- tad« (Slovenija, ena izmed dežel brez svobode). Brošuro so prejeli vsi argentinski škofje, člani vlade, poslanci, vodstva političnih strank, kulturne ustanove ter u-redništva raznih listov. Klub slovenskih študentov na Dunaju Slovenski študenti na Dunaju, združeni v svojem klubu, so imeli nedavno svoj občni zbor. Vodil ga je dosedanji predsednik Pavel Zdovc. V minulem študijskem letu je imel klub 22 sestankov, pet družabnih večerov, praznovanje dveh promocij, pustovanje ter ob koncu šolskega leta izlet na mednarodni folklorni festival na Moravskem. Eden izmed predavateljev je bil avstrijski zunanji minister dr. Kreiskv. Klub ima tudi svoj pevski zbor pod vodstvom Hanzija Gabrijela. V počitnicah je klub v Škocijanu na Koroškem priredil počitniški sestanek pod naslovom »Mladina — samokritika in kritika«. Na sestanek so bile povabljene vse mladinske organizacije koroških Slovencev. Za novega predsednika je bila za bodočo poslovno dobo izvoljena članica Marija Erlach. Škofovsko posvečenje v baziliki božjega groba Prvič po več stoletjih je prišlo v baziliki sv. božjega groba v Jeruzalemu do dvojne škofovske posvetitve. Latinski patriarh v Jeruzalemu Albert Gori je posvetil v škofa dva svoja pomočnika: rnsgr. Jakoba Beltrittija in rnsgr. Nheme Samaana. Prvi je bil imenovan za koadjuktorja patriarha s pravico do nasledstva, drugi pa bo pomožni škof patriarha Gorija s posebno oblastjo nad verniki latinskega obreda v Jordaniji. Zgodovinski slovesnosti je prisostvovalo nad tisoč oseb, različni konzuli, jordanski guverner Jeruzalema in številni vitezi božjega groba. Novo misijonsko središče Družba misijonarjev iz Maryknolla bo v kratkem odprla novo misijonsko središče v Venezueli in sicer v kraju Los Campitos Cumbres de Curumo, blizu Ca- Odmevina papežev govor na sedežu Združenih narodov Poziv k miru, ki ga je izrekel sveti oče s tribune Zveze narodov, so sprejeli ne-katoliški verski vodje v ZDA kot važen prispevek k okrepitvi sodelovanja med katoličani, protestanti in judi. Načelnik pravoslavne Cerkve za ameriško celino, nadškof Jakobos je izjavil, da bodo besede, ki jih je izrekel papež Pavel VI. ostale še dolgo časa vtisnjene v dušah ljudi in bodo imele trajen in opogumljajoč učinek na vrednote, prestiž in miroljubno poslanstvo združenih narodov. Ravnatelj komisije za mednarodne zadeve svetovnega sveta Cerkva pastor Friderik Nolde je s svoje strani zatrdil, da je bilo papeževo poslanstvo spodbujajoče povabilo h konstruktivni rešitvi sedanjih svetovnih problemov. Pot, je dejal, za boljše sodelovanje med katoliško Cerkvijo in svetovnim svetom Cerkva je sedaj odprta. Glavni tajnik mednarodne konvencije krščanskih Cerkva, pastor Dale Fiers je navajal: »Čutim, da je ta dogodek dal močan zagon gibanju za mir. Srečen sem, tako je dodal, da je papež prišel v Ameriko.« Ravnatelj oddelka za medverske zadeve ameriškega židovskega odbora veliki rabin Mark Tanenbalm pa je izrazil upanje, da bo poslanstvo papeža Pavla VI. okrepilo sodelovanje med katoličani, protestanti in Židi v korist vedno bolj uspešnega in konkretnejšega dela za mir. Ist ijiš sli ietr Kn Rekurz na Državni svet Odbor za pomoč razlaščencem poroča, da je 12. novembra vložil pri tajništvu Državnega sveta v Rimu rekurz proti tržaški prefekturi, Pristaniški ustanovi in naftovodni družbi SIOT. Rekurz izpodbija zakonitost razlaščevanja v dolinski občini. Obsega 26 strani in zahteva razveljavitev doslej izdanih ukrepov. Prihodnje dni bo poročilo o vložitvi iekurza dostavljeno tudi notranjemu ministrstvu v Rimu. Michelangelova „Pieta“ se je vrnila v Rim V vatikanski baziliki zopet stoji na svojem mestu Michelangelova »Pieta«. Vrnila se je iz New Yorka po skoro poldrugem letu odsotnosti. Sedaj ne bo več zapustila svojega starega mesta, tako je odločil sv. oče, ki je pred kratkim odobril dekret, kateri strogo prepoveduje vsakršno posojilo umetniških del, ki so last Vatikana. S »Pieta« se je vrnil v Rim tudi kip Dobrega Pastirja, ki je znova zasedel mesto v lateranski baziliki. Oba kipa sta bila razstavljena na newyorški razstavi in si ju je ogledalo nad 27 milijonov oseb, to je 50.000 dnevno. Marmornata kipa je pripeljala do Neaplja prekooceanska ladja »C. Colombo«,1 nakar so ju raztovorili in s tovornjakom prepeljali v Rim. V ponedeljek zjutraj si je obe deli ogledal sv. oče. Novi misijonarji za Madagaskar Na Madagaskar je odplula skupina misijonarjev lazaristov. Ta misijonska kongregacija ima na otoku že staro tradicijo: prvi misijonarji lazaristi so prispeli na Madagaskar še ko je živel sv. Vincencij Pavelski. Jo nedeljo, 21. novembra ob 16. uri bo v veliki dvorani Katoliškega doma v Gorici CECILIJAjVKA na kateri bodo nastopili številni pevski zbori iz Goriškega. Vstopnina 250 lire, za Jugoslovane 250 dinarjev. Vsi prisrčno vabljeni! Doberdobski marksisti v skrbeh Komunistično glasilo Delo štev. 20 z dne 12. novembra, je s svojim člankom »Občina Doberdob in opozicija« prihitelo z vso naglico na pomoč doberdobski marksistični občinski upravi, kakor ognjegasci, kadar je ogenj v strehi. Kdo in kaj je temu vzrok? Občinska svetovavka gdč. Marija Ferletič in njena tehtna vprašanja županu, izvoljenemu neodvisnemu kandidatu na marksistični listi. Ta svetovavka je brihtna in se zelo dobrt; razume na zakone občinske uprave! Zupan je s svojimi splošnimi odgovori ne zadovoljuje. Ona pa vztraja, ker želi poznati vso resnico, ne da bi pri tem gojila sovraštvo. Vzemimo ta primer. Zastavila je vprašanje glede neizvedene okrepitve javne razsvetljave in župan je odgovoril, da je občina prihranila 1.300.000 lir »z ostanki potrošnje vode« in s tem prihrankom nameravala urediti razsvetljavo, toda »državni uradi, da so si to vsoto prilastili«. Tako poroča Delo štev. 19 z dne 29. oktobra. Primorski dnevnik pa je o zadevi poročal, da je župan odgovoril: »Vladni organi so vzeli iz občinske blagajne 1.3 milijona lir, ki jih je občina inkasirala za zaostalo vodarino. S temi sredstvi je nameravala okrepiti javno razsvetljavo, prefektura pa je ta denar 1964. leta izplačala kmetom, oškodovanim zaradi sušnih mesecev po- leti 1962.« Žc sami poročili omenjenih listov kažeta površnost županovega odgovora, kajti sleherni svetovavec, ki se količkaj razume na pristojnost oblasti glede razpolaganja z občinskim denarjem, zlasti tistega, ki je namenjen občinskim javnim napravam, se vpraša, kako je sploh mogoče, da si »državni uradi« in »vladni organi« kaj takega upajo. In če se je to res dogodilo, zakaj ni župan ugovarjal in se takemu ukrepu ni uprl? Prosimo, da nam župan odnosno Delo odgovorita in navedeta točno besedilo do-kumenta, s katerim naj bi »državni uradi* in »vladni organi« denar pobrali! Tudi želimo poznati besedilo zakona, ki jirt* daje to pravico, da vidimo in spoznanih zakaj se župan temu ni uprl. Javnost mora vedeti tudi sledeče: župan ni stavil na dnevni red občinske seje zadevnega vprašanja svetovavke Ferletičeve in da odgovora, ki ga je kiju*’ temu na seji ustno dal, ni stavil niti ne ukazal staviti v zapisnik. Jasno je, da so pri takih pomanjklj1' vostih ugovori svetovavke M. Ferletičeve popolnoma na mestu. Ona ni noben k1' movec in se pri svojem ravnanju posl1*' žuje zakona, ki ji daje pravico, da se kot izvoljena svetovavka poteguje za blagor občine in občanov. Stran I Dve koristili knjižici za odrasle Istočasno sta zagledali beli dan dve lužici, ki jih moramo biti resnično ve-'‘i in samo želeti, da bi prišle v roke fc®, ki sta jim namenjeni. Knjižici nosita naslov »Ti in tvoje dekle« * “Ti in tvoj fant«. Že naslova povesta, 9 gre za stanovski knjižici. Namenjeni k Predvsem dekletom in fantom, ki imajo 17, 18 let in več, predvsem zaročencem, potem splošno odraslim, čeprav bodo 'marsikoga žal že zvonenje po toči. Ker la pisani na zelo delikaten način, tudi ' 'taščajoči mladini, če ju bo brala, ne 'sta škodili, dasi v celoti vsega problema t bo mogla še dojeti. Naslova knjižic sama povesta, da je ena j Cenjena fantom in druga dekletom. S pa seveda ni rečeno, naj dekleta ne 'to knjižice za fante in obratno. Mislimo, 1 bo celo koristno, če fant spozna polnosti dekliškega značaja, dekle pa fan-"'skega. ■ Knjižico za dekleta je napisala zdravnica '• Sieglinde Rodleiter. V Avstriji je knji-Ca v nekaj letih doživela milijonsko na-^do. v knjižici bo vsako dekle našlo od-iyor na marsikaj, kar ji bo pozneje v bonskem življenju nujno potrebno. Na-len knjižice je, prikazati in dokazati, da s‘ost in sramežljivost nista nikakšna zabela pojma, temveč edino jamstvo za Staven razcvet prave ljubezni ter edina Jt do resnične sreče in notranje izpopol-ttve ženskega srca. Pokazati hoče, da kij nagonsko uživanje ne odgovarja člo-^kemu dostojanstvu in da omama stra-'i Jie more zadovoljiti dekliškega srca, ; weč da globoka duhovna ljubezen iz-« le iz doslednega samoobvladanja. Knjižico za fante pa je sestavil Karl Bauerle. Milijonska naklada, ki jo je doživela, zgovorno priča o njeni sodobnosti, nujnosti in potrebnosti. Pisatelj je izredno zadel ton fantovske duše. Upali bi si trditi, da je to eden najboljših spisov, ki smo jih do sedaj zasledili na slovenskem knjižnem trgu glede snovi, ki jo obravnava. Mlad človek, ki jo bo prebral, ne bo več mogel tavati v temi. Dobil bo na čudovito enostaven, pa obenem vzvišen način odgovor na vsa vprašanja, ki tarejo in mučijo naravo mladostnikov. Obe knjižici v prepričljivi meri dokažeta resničnost narodnega pregovora: »Kdor se ljubezni naužije pred zakonom, je bo v zakonu stradal.« V slovenščino ju je prestavil kapucin fr. Robert Podgoršek. Moramo reči, da je prevod gladko tekoč in se lepo bere. Kot že tolikokrat, je tudi to pot platnice okusno opremil Klavdij Palčič. Veseli smo mladega umetnika, ki tako zvesto spremlja s svojimi risbami razvoj naših revij, časopisov ter knjižnih izdanj in Jim s svojim slikarskim navdihom pričara vedno novo zunanjo podobo. Vsaka od stanovskih knjižic ima po 84 strani. Zato je cena 150 lir vse prej kot visoka, zlasti še, ker ne spadamo v vrsto veljkih narodov, kjer imajo te vrste knjižic mnogo večjo naklado, a kljub temu višjo ceno kot naše. Knjižico je dobiti v vseh naših knjigarnah in v naših župniščih na Tržaškem in Goriškem. Sezimo po njih in poskrbimo, da pridejo v roke vsem, ki jim lahko koristijo in pomagajo! RZASKE IMOVICE —ej USPEL ORGELSKI KONCERT PRI SV. IGNACIJU V GORICI ‘o dolgem času smo spet imeli priliko 'slušati izreden koncert orgelske glasbe, tasba za orgle je v koncertnem reper-aDu nekaj specifičnega. Čeprav slišimo Se skoraj vsako nedeljo, predstavlja Telski koncert nekaj čisto drugega. Le '^aj namreč lahko začutimo vso mogoč-»kraljice instrumentov«, za katero so .^^ali najlepše mojstrovine baročni skla- Hl ^r°gram skladb, ki jih je prof. Humbert r8ant iz Nove Gorice podal na tem kon-j j11, je vseboval izključno dela J. Seba-lana Bacha, ki ga zgodovina večkrat Začuje kot največjega glasbenika vseh J. S. Bach (1685-1750) je bil sijajen °[inist, a še večji orglavec, cimbalist in r‘gent. Prj vsem tem pa je mnogo komorah Samo seznami njegovih del obsega-•hajhno knjigo. Skladal jeza petje, pred-zborovske kantate, koncerte za or-tre, za violino, med katerimi so nai-“embnejši »Božični oratorij« ter »Pasi-Po Janezu« in »Pasijon po Mateju«, in v neštetih drugih skladbah se j ^deva čudovita lepota Bachove muzike, "favno je precej težko dostopna. Prav ni kričeča; slična je lepoti zvezdnatega . pod katerim ljudje hodijo, a le "Cdko opazijo to lepoto. rva točka sporeda je bil veliki preludij Ifga v ha-molu. Sigurno in dobro nabrano izvajanje tega dela nas je takoj ^dignilo v Bachov glasbeni svet. Kon- 1 v a-molu v trostavoni zasnovi (allegro, '8io, allegro) je transkripcija italijan-8a mostra Antonija Vivaldija. Briljantih pestro izvajanje tega dela je po-j ®lo vso glasbeno zrelost mladega kon-'tanta. Koral »Herzlich thut mich ver- L-, langen« je bil podan zelo uravnovešen. Monumentalnost ter mogočnost Bachove glasbe ter orgel kot izvajalnega instrumenta se je pokazala v fantaziji v g-duru. Tudi ta skladba je v treh stavkih in zlasti v drugem stavku se je pokazala še enkrat odlična in sigurna orgelska tehnika prof. Berganta. Drugi del sporeda se je začel z lepim in občuteno podanim koralom »Ich ruf’ zu dir Herr Jesu Christ«. Dorska toccata in fuga spada med Bachove mogočne dvojčke. To je zelo zahtevno delo, pri katerem pride do izraza vsa storilnost orgelskega instrumenta in seveda tudi tehnična sposobnost izvajavca. Koral »VVachet auf, raft uns die Stimme« nas je presunil zlasti s pestro registracijo in s hitrim tempom izvajanja. Glasbeni večer je prof. Bergant zaključil z znano toccato in fugo v d-molu. Zlasti v prvem delu smo čulj vso mogočnost in briljantnost največjih orgel v Gorici. Fuga je bila podana brezhibno z izredno hitrim tempom, pestro registracijo in izmenjavanjem igralnikov. Občudovanje in pohvale je vreden pogum prof. Berganta, ki se je predstavil občinstvu z izključno Bachovim programom, ki pa ni bil enoličen, temveč skrbno izbran. Seznanil nas je z globoko mistiko in duhovno vsebino Bachove glasbe. Obisk koncerta je bil nadvse zadovoljiv. Udeležila se ga je tako slovenska kakor italijanska publika. Med občinstvom je bil tudi župan iz Nove Gorice dr. štrukelj; prisostvovalo pa je tudi več glasbenih strokovnjakov. Takih in podobnih koncertov si lahko v bodočnosti še večkrat želimo. Nagrajeni udeleženci radijskega tečaja za novele 11. novembra je vodstvo tržaškega radia podelilo nagrade osmim slovenskim pisateljem, ki so sodelovali pri radijskem natečaju za najboljšo izvirno slovensko novelo. Natečaja se je udeležilo 25 slovenskih piscev (24 iz Trsta ter eden iz Gorice), ki so predložili kar 40 del. Komisija, ki so jo sestavljali prof. dr. Martin Jevnikar, prof. Alojzij Rebula ter dr. Boris Sancin, je izmed predloženih del izbrala deset tako kot je predvideval tečaj. Vsak nagrajenec je prejel po 50.000 za vsako nagrajeno delo. Po dve nagradi sta prejela dr. Vinko Beličič ter Franc Jeza, prvi za noveli »Gospod in pol« ter »Gnezdo«, drugi pa za deli »Dekle na oglas« ter »Zlomljena os«. Nagrajeni so še bili: dr. Stanko Janežič (Romarska pot), Milan Lipovec (Gusarji), Danilo Lovrečič (Številka 88), Marij Maver (Srečanje), Aleksij Pregare (Zmagoslavje gospe Marije) ter Igor Tuta (Otrokov božični večer). Priporočilo za odkup pa je komisija izrekla še za naslednje novele: »Hišo zidal« (Tončka Curk), »Brezbarvni nič« (živa Gruden), »Knjigovodja Požar (Janez Kacin), »Bolest in krivda« (Milan Lipovec) ter »Sreča na štirih kolesih« (Joško Lukeš). Industrijska cona na Krasu Odbornik za javna dela Colautti je pismeno odgovoril svetovavcu Slovenske skupnosti dr. Simčiču na vprašanje, če odgovarjajo resnici govorice o načrtih za ustanovitev novega industrijskega področja na Krasu. Iz odgovora posnemamo: Regulacijski načrt tržaške občine, ki ga je odobril občinski odbor dne 12. julija 1965, ne predvideva nikakšnega industrijskega področja na Krasu. Tudi veljavni regulacijski načrt o voznosti in raznih conah na tamkajšnjem področju ne predvideva industrijskih naselij na Krasu. Pač pa je predsednik Industrijskega pristanišča ing. Visintin v komisiji za overovitev in prilagoditev novega regulacijskega načrta predlagal ustanovitev novega industrijskega področja na Krasu. Obsegalo bi 360 hektarjev in bi ležalo na področjih občin Trst, Repentabor in Zgonik. Župani občin tržaške pokrajine so na seji dne 21. oktobra 1965 obravnavali urbanistična vprašanja. Dogovorili so se, da bodo ustanovili koordinacijski odbor odgovornih organov posameznih občin in tehnično študijsko komisijo; ta organa bosta obravnavala tudi predlog za ustanovitev industrijskega področja na Krasu in šele nato bo sprejet ustrezen sklep. V enem mesecu skoraj 1.700.000 oseb skozi obmejne bloke Meseca oktobra je na Tržaškem prestopilo mejo med Italijo in Jugoslavijo en milijon 678.067 ljudi in sicer 1.045.039 s prepustnico, 633.028 pa s potnim listom. Med tujimi državljani so prevladovali Jugoslovani, sledili so jim Nemci in Avstrijci, ostale narodnosti pa v manjšem številu. Največ prehodov je bilo kakor navadno zabeleženih na Škofijah. Obnovitev in razširitev šolskih oddaj na radiu Trst A Radijska postaja Trst A je pretekli ponedeljek, 15. novembra, po počitniškem premoru obnovila svoje oddaje za slovenske šole, ki jih pripravljajo slovenski šolniki s sodelovanjem svojih učencev. Radijske šolske oddaje, ki so bile lani namenjene samo učencem osnovnih šol, so letos izpopolnjene in razširjene tudi na enotno srednjo šolo. Tako so na sporedu vsak teden po tri oddaje »RADIO ZA ŠOLE«: ob ponedeljkih od 11.35 do 11.55 (s ponovitvijo od 17.45) za srednjo šolo, ob sredah, v istem času, za prvo stopnjo (prvi in drugi razred) osnovne šole, ob petkih pa za drugo stopnjo (tretji, četrti in peti razred) osnovne šole. Barkovlje 11. t. m. je na tržaški univerzi doktorirala iz leposlovnih ved gdč. Bruna Per-tot. Zagovarjala je tezo iz romanske filologije z naslovom: »Slovenska imena v furlanski toponomastiki in narečju«. Teza obsega 40 strani uvoda in dva dela, ki štejeta skupno 178 strani ter 24 strani biblografije in kratic s skupnim številom 250 strani. Delo je torej obširno in obenem pomembno. Škoda le, da ga nimamo v tisku in tako na razpolago vsem, ki se zanimajo za znanstvene dokaze o sledovih slovenstva tja do Tilmen-ta in preko. Zato pa bi moral vsakdo, ki bo proučeval take probleme, seči po tem novem delu mlade avtorice. Z veseljem čestitamo novi doktorici. O-benem upamo, da bo še naprej to snov raziskovala. Kardinal Šeper predaval v Vidmu ' V nedeljo je imel na pobudo Katoliškega kulturnega krožka v Vidmu zelo zanimivo predavanje zagrebški nadškof kardinal Franjo Šeper, katoliški primas Jugoslavije. Pred nabito polno dvorano je jugoslovanski kardinal predaval o temi »Današnji človek in skrivnost vere«. Kardinala Šeperja je mnogoštevilna publika burno pozdravila, nakar je videmski nadškof msgr. Zaffonato izrekel visokemu gostu pozdravne besede. V teh je spomnil na starodavne stike med bližnjimi slovanskimi narodi, Slovenci in Hrvati ter Akvi-lejo in izrazil upanje za še globlje odnose. Pri tem je omenil bodoči državni evharistični kongres, ki se bo vršil prav v Vidmu in ki bo namenjen tudi vernikom , * —" WiŽnje Jug°slavije in Avstrije' Kongresa rer SKor iz sputa. ženski vokalni kvartet iz Ljubljane. - p """""" ""............... """..................................1 1 1111,11 .............................................. umil..n Hlinit imunim,min ...............................mini im i.ii.ii: iiiiiiiiiimiii.iii Ul Fi J A _________________________________— Z3l° °IajŠali' Zat° Sem Vam hvaležen za >>ZeI° važen prispevek.« na njem monogram: H .F. n vsak Dodatek. Cenrav sp vam mnrda ■zHi »Zjutraj po masi mi je Bogatajev so ki je prejšnjo noč tudi ostal v go naj bi se baje udeležil sam sv. oče. Kardinal Šeper je v svojem jasnem in tehtnem govoru začrtal glavne točke skrivnosti vere glede na odnose z modernim svetom. Zagrebški nadškof je prikazal težnjo sodobnega človeka po združenju na vseh področjih. To upošteva tudi današnja Cerkev, saj je prav v sedanji koncilski dobi posebej poudarila važnosti občestvenega sodelovanja vernikov v liturgiji. Osrednja vez pa je sv. Evharistija, ki ima temeljno nalogo povezave Boga s človekom. Kardinal Šeper si je prejšnji dan ogledal še oglejsko baziliko in obiskal Gradež. V ponedeljek pa je odpotoval zopet v Rim. V bližnji bodočnosti bosta med drugimi predavala v Vidmu še ljubljanski nadškof ter škof iz Splita. RADIO TRST A Spored od 21. do 27. novembra Nedelja: 8.30 Kmetijska oddaja. — 9.00 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Začarana koza«, mladinska radijska igra. — 12.00 Nabožne pesmi. — 12.15 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Odmevi tedna v naši deželi. — 15.30 »Rdeči Logan«. Indijanska tragedija v dveh delih in treh slikah. — 18.30 Obletnica meseca: Maks Šah: »Ob stoletnici rojstva Janeza Evangelista Kreka«. — 19.00 Peter Iljič Čajkovski: Uvertura k »Nevihti«. — 20.30 Iz slovenske folklore: Lelja Rehar: V stanh časih: »Vince rourr.enuo, čistuo jen sTd-kuo«. Ponedeljek: 11.35 Radio za šole (Oddaja za srednje šole). — 17.25 Radio za šole (Oddaja za srednje šole), ponovitev. — 18.00 Ne vse, toda o vsem - radijska poljudna enciklopedija. — 19.15 Poglavja iz zgodovine slovenske književnosti: Vinko Beličič: (7) »Levstik pesnik«. — 21.00 Benjamin Britten: »Privijanje vijaka«, opera v dveh dejanjih. V odmoru (približno ob 21.55) Opera, avtor in njegova doba, pripravil Gojmir Demšar. Torek: 12.00 Iz slovenske folklore: Lelja Rehar: V starih časih: »Vince remenuo, čistuo jen sTdkuo«. — 17.20 Italijanščina po radiu: Osnovni tečaj: 1. lekcija - pripravil Janko Jež. — 19.00 Plošče za vas. — 21.00 Slovensko ljudsko gledališče srednjega veka. Odlomek iz »škofjeloškega pasijona« očeta Romualda iz štandreža in »Igra o izgubljenem sinu« Andreja Šusterja Drabosnjaka. Sreda: 11.35 Radio za šole (oddaja za I. stopnjo osnovnih šol). — 12.15 Pomenek s poslušavkami. — 1725 Radio za šole (oddaja za I. stopnjo osnovnih šol), ponovitev. — 18.00 Ne vse, toda o vsem - radijska poljudna enciklopedija. — 18.30 Marij Kogoj: Tri fuge. Na klavirju izvaja Marijan Lipovšek. — 19.15 Higiena in zdravje, — 19.30 Slovenski zbori. — 2035 Kulturni odmevi - dejstva in ljudje v deželi. — 21.00 Simfonični koncert italijanske radiotelevizije iz Milana. V odmoru (približno ob 21.45) Knjižne novosti: Josip Tavčar: »Mario Pomilio in njegov roman "La compro-missione”«. Četrtek: 12.00 Za smeh in dobro voljo. Besedilo: Danilo Lovrečič. — 17.20 Italijanščina po radiu: Osnovni tečaj: 2. lekcija - pripravil Janko Jež. — 18.30 Gian Francesco Malipiero: Simfonija št. 7 »delle Canzoni«. — 19.00 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. — 21.00 »Rosmer-sholm«, drama v štirih dejanjih, ki jo je napisal Henrik Ibsen. Petek: 11.35 Radio za šole (oddaja za II. stopnjo osnovnih šol). — 12.15 Pomenek s poslušavkami. — 1725 Radio za šole (oddaja za II. stopnjo osnovnih šol). — 18.00 Ne vse, toda o vsem - radijska poljudna enciklopedija. — 18.30 Iz slovenskega glasbenega življenja v preteklih stoletjih. — 19.00 Pevski zbori FurianijaJulijske krajine: Zbor »Publio Carniel« iz Trsta. — 20.35 Gospodarstvo in delo. — 21.00 Koncert operne glasbe italijanske radiotelevizije iz Turina. — 21.55 O kritiki marksizma v Italiji: Vittorio Frosini: (1) »Od romantičnega socializma do marksizma«. Sobota: 12.00 Kulturni odmevi, dejstva in ljudje v deželi. — 15.00 Glasbena oddaja za mladino. — 16.00 »Volan«. Oddaja za avtomobiliste. — 17.20 II. vatikanski koncil. Poročila in komentarji. — 17.30 Lepo pisanje, vzori in zgledi mladega rodu. Pripravil Jože Peterlin. — 19.15 Družinski obzornik. — 20.35 Teden v Italiji. — 20.45 Ženski vokalni kvartet iz Ljubljane. da 'rej ste mi obljubili, prečastiti le nek dokaz, kdo je postavil napis °®a izobesil zastavo. Upam, da mi ga ®te z vsem zaupanjem predložiti.« “Glede zastave bi omenil le to, da sem 51ttoči vedel, da vam bodo Bogatajevi t>s zjutraj na vse zgodaj poslali neko V« k ako ste to izvedeli?« ih *sta ženska, ki vam ga je prinesla, ^orala že včeraj iti spat v Bogatajevo da bi zjutraj nesla važno pismo na '"•ško postajo. Tako so govorile ženki jim nič ne uide. Bogatajev fant Judi zagrozil kajžarici, da ji bo zažgal nad glavo, ako bo komu povedala, kaj sumljivega videla ali slišala. a je še ponoči na pot, ob uri, ko je jli teme iz Bogatajeve hiše nemogoče ’*i zastavo v zvoniku.« A glede napisa? Zanima me sleherna ^bnost. Vam se utegne zdeti nepo-ha, a meni utegne nadaljnje delo »o H zalo olajšati. Zato sem vam hvaležen za vsak podatek. Čeprav se vam morda zdi, da vaši podatki name ne napravljajo pričakovanega vtisa, morate vedeti, da si ob vsaki vaši navedbi neprestano izboljšujem in popravljam sliko, ki sem si jo ustvaril o slemeniških dogodkih, odstra-njam navidezna protislovja in spravljam nova odkritja v sklad z dognanimi dejstvi.« »Predno vam predložim obljubljeni dokaz za krivdo ljudi, ki so po mojem prepričanju postavili napis, dovolite, da vam ponovno kar moč na kratko navedem nekaj podrobnosti v zvezi s postavitvijo napisa 1« »Prav to želim, čim več podatkov!« »Kot rečeno, je na Silvestrov večer Bogatajev Hubert v gostilni trdil, da bo nova meja potekala preko Slemenice. Po mojem odhodu so Bogatajev Hubert, bivši učitelj in drugi nacisti še dolgo sedeli v gostilni in večkrat izgovoril; moje ime.« »To gotovo ni brez pomena.« »Okrog ene ponoči sem čul s pokopališča zabijanje.« sed, stilni, vpričo ljudi grozil, da se zadeva zame ne bo dobro iztekla. Nacisti so torej bili prepričani, da so dobili v roke dosti trdno oporo, da bo oblast rada poslušala vse njihove ovadbe proti meni in me povrhu preganjala še zaradi napisa. Naslednji dan je Uršula Sehrschon že govorila okrog, da so vam Bogatajevi poslali pol prašiča in da so mene orožniki že odvedli. Vsaj tako bi se po Hubertovi napovedi moralo zgodili. Jasno je, da med tem tudi jaz nisem držal rok križem. Brž ko so se ljudje razšli s pokopališča, sem si šel ogledovat mesto, kjer je stal napis. Ni mi bilo treba veliko stikati, pa sem že potegnil izpod snega nekaj, kar je ves ta čas zelo pomirjevalo vplivalo na moje živce. Sklenil sem, da vam to prinesem pokazat.« »Kaj torej? Povejte že vendar!« Gospod Simon je potegnil iz žepa škatlji-co in iz nje vzel umazan robec. Pomolil ga je poveljniku pod oči in mu pokazal na njem monogram: H.F. »Kdo bj to bil?« se je zavzel poveljnik. »Na Slemenici je samo en človek, ki more imeti ta monogram: Hubert Fels-berger.« Poveljnik je bil sedaj do kraja prepričan o Hubertovi krivdi. Nič več se mu ni bilo treba bati, da bi se prenaglil. Planil je pokonci in pričel trdo stopati po sobi: »Prečastiti, zakaj mi niste tega preje pokazali. Prihranili bi mi dolgo in mučno zasliševanje, ki je utrudilo vas, a morda še bolj mene. Sploh so bili zadnji dnevi zame silno naporni. Skoraj bi bil doživel živčni zlom. Toda sedaj je vse jasno. Sedaj šele vse razumem, zakaj ste ostali tako mirni in navidez brezbrižni do slemeniških dogodkov. V resnici ste jih spremljali z veliko pozornostjo in modrostjo. To je res zanimivo. Kaj takega še nisem doživel. Da je kaj takega mogoče na Slemenici! To je res pravo nacistično gnezdo. Zanje se je čas ustavil aprila leta 1945 in se zato še vedno grejo naciste in bogoverce, nadljudi in zmagoval- ce. Radi se udajajo sanjarjenju o sko-rašnji vrnitvi Hitlerja in prividom o vzpostavitvi tisočletnega rajha. V tej duševni razklanosti napravijo pravo zaroto proti nezaščitenemu tujcu in župniku in ga skoraj spravijo pred sodišče. Toda sedaj boste zamenjali vloge. Sedaj boste vi nje ovadili in jih tožili zaradi protidržavnih dejanj in krivičnih ovadb.« Med posameznimi stavk; se je poveljnik včasih zasmejal, drugič sklenil roke, nato pričel nervozno kaditi. Končno se je umir ril, sedel, gledal nekaj časa gospodu Simonu v oči in mu nato očitajoče dejal: »Prečastiti, ponovno vam pravim, vi bi mi bili morali to pokazati takoj v začetku!« »Morda mi ne bi bili verjeli... Razen tega ste sami zahtevali, da greva po vrsti!« Poveljnik se je zopet zresnil in dejal: »Ostane mi sedaj le še naloga, da od krivcev izvabim priznanje. V ta namen vas prosim, da mi začasno pustite robec. Britvice in časnike pa vam jutri prinesejo orožniki v župnišče.« (se nadaljuje) A PRAZNIK BREZMADEŽNE tvoj praznik, mladina! □ RIŠKE NOVICE Predavanje o Indiji Naš stari znanec s Koroške g. župnik Vinko Zaletel se je preteklo nedeljo spet oglasil v Gorici, da našim ljudem pokaže nekatere slike, ki jih je lani posnel ob priliki svojega bivanja v Indiji. To pot je zlasti hotel prikazati misijonsko delavnost slovenskih misijonarjev na indijskih tleh. G. predavatelj je popeljal svoje poslu-šavce najprej na jug Indije v mesto Madras. Tam je po silno starem izročilu apostol sv. Tomaž prestal smrt za Kristusa. V bližini mesta je salezijanski brat Zabret ustvaril iz nič čudovite stvari. Njegovo pionirsko delo vzbuja pozornost vseh višjih krogov v Indiji. Iz Madrasa so gledavci nato preskočili v Kalkuto in se dalj časa zadržali v družbi slovenskih jezuitskih patrov, ki tam oskrbujejo bengalski misijon. Zmanjkalo pa je časa, da bi mogel g. Zaletel govoriti še o ostalih misijonarjih slovenske krvi v Indiji. Zato je obljubil, da bo izrabil prvo priliko in se spet vrnil v Gorico, da nadaljuje, kjer je to pot moral prekiniti svoje kot vedno zanimivo predavanje. Občinstva je bilo kar precej, dasi bi ga bilo lahko več, saj je v dvorani Katoliškega doma marsikateri sedež zeval prazen. Na večer je g. Zaletel svoje predavanje ponovil v Števerjanu. Sv. Ivan v Gorici Preteklo soboto je v tej cerkvi praznovala z zahvalno sv. mašo svojo 90-letnico gospa Marija Bavcon iz gostilne »Al buon Furlan« v ulici sv. Ivana. Doma iz Črnič, kakor njen pokojni mož, sta do leta 1912 bivala v Gradiški, nato pa sta prišla v Gorico, kjer je jubilantinja prevzela od tete gostilno. Imela je osem otrok. Kar je živih in niso daleč po svetu, so prišli z njo k sv. maši. Želela si je zahvalne maše prav v cerkvi, kjer je maševal pok. prof. Filej, velik prijatelj njihove družine. Devetdesetletni gospe tudi naše čestitke. Prvi sneg V noči od sobote na nedeljo je prvi sneg pobelil goriške hribe in se skoro dotaknil Gorice. Sabotin, Sv. gora, Kobilar v Brdih, Trnovska planota in vipavski hribi, vsi so si za nedeljo nadeli belo obleko. Matajur pa je čez noč čisto posivel. Njegov stožčasti vrh žari v novo zapadlem snegu. Močno je snežilo tudi po Karniji in v Trbižu. Sv. Višarje imajo že 30 cm visoko plast snega. Tudi iz rajbeljskega kota poročajo o obilnem snegu. Hotelirji so ga z veseljem pozdravili, saj si od njega obetajo skorajšnji pričetek zimske sezone, večina ljudi bi ga pa rada čim bolj zadržala, saj sneg prinese s seboj mraz in zahteva kurjave, ki pa si je mnogi ne morejo privoščiti v dovoljni meri. Vsekakor je narava lepa v vseh svojih štirih letnih časih. In sedaj pač prihaja do besede zima. Podelitev spominske kolajne bivšemu zaslužnemu županu g. Podveršiču Števerjanski občinski svet je preteklo soboto na slavnostni seji podelil bivšemu županu Hermenegildu Podveršiču zlato kolajno. To je bilo le skromno priznanje naših občinskih mož in vseh Števerjancev za ves trud, ki ga je kot župan položil v dolgih enajstih letih svojega županovanja v svoje delo za blagor občine. G. Podveršič je sprejel breme županovanja leta 1954 v težkih trenutkih naše vasi. Občina je bila komaj pred tremi leti obnovljena. Šol ni bilo ali so bile v obupnem stanju; luči ne povsod, in še v tistih zaselkih, kjer je bila napeljana, je komaj brlela. O vodovodu niti sanjal ni nihče. S pomočjo nekaterih mlajših svetovavcev se je novi župan lotil tega dela in danes lahko s ponosom zre na opravljeno delo. Zgradila se je šola na Jazbinah in Va-lerišču, obnovila v števerjanu, zgradil se Odzovi se klicu svojih dušnih pastirjev in zberi se okrog oltarja pri mladinski maši! Pridi na marijansko akademijo v Gorico! je vrtec, vsaka hiša ima luč, kmalu bodo prav vsi domovi imeli vodo. Ceste, ki so bile razdrapane, so sedaj vsaj gladke če že ne asfaltirane. Končujejo se dela na pokopališču v Jazbinah in uredilo se je pokopališče v Števerjanu. In še bi lahko naštevali! Pa je bil g. Podveršič tudi prvi v boju, da se naša občina ohrani samostojna in je uspel. Kako je bil priljubljen, nam pričajo tudi vsakokratne volitve, na katerih je bil vedno izvoljen. Navadno je tako, da tiste stranke, tudi po naših vaseh, ki so dalj časa na oblasti, stalno padajo, pri nas pa lipova vejica stalno raste, saj je od 229 glasov narasla že na 270, čeprav se je število volivnih upravičencev zmanjšalo. To je v veliki meri trud in uspeh našega bivšega župana. Zato je prav, da se mu je podelilo to odlikovanje. Vsi Števerjanci smo tega izredno veseli. Tudi mladina mu je hvaležna. Saj je redko kdo tako razumel njene potrebe in tako pomagal našemu društvu kot prav on. Sedaj je dal slovo aktivnemu delovanju v naši občini, a vemo, da nam bo stal vedno ob strani. Vemo, da kadar bomo imeli potrebo ali bomo v težavah in se bomo obrnili nanj, nas bo ljubeznivo sprejel in nam ne bo odrekel, kar ga bomo prosili. Ne razumemo pa zadržanja občinske opozicije. Vemo, da jo predstavljajo ozkosrčni ljudje, a da so tako ozki, pa le nismo mislili. Niso se namreč udeležili niti slavnostne seje. Vsaj iz vljudnosti, če že ne iz spoštovanja bi morali biti zraven. Sprašujemo se, ali sploh še vedo, kaj je olika? Goriški kolodvor ne bo vključen v mednarodni promet Veliko ogorčenja je vzbudila med gori-škimi trgovskimi krogi vest, da je tržaška železniška direkcija predlagala Rimu, naj se zaenkrat goriški postaji ne da dovoljenje za opravljanje mednarodnega prometa. Tržaški krogi so bili vedno nasprotni obnovitvi železniškega prometa med Gorico in Novo Gorico. Na sporočilo iz Rima je bil tako promet • sedaj začasno ukinjen. 1 Goriška trgovinska zbornica je takoj povzela potrebne korake in je predsednik Rigonat poslal državnemu podtajniku za transport Mannironiju in glavnemu ravnatelju železniške uprave v Rimu protestno brzojavko, v kateri opozarja odgovorne oblasti na položaj, ki je nastal med gori-škimi podjetniki, ki so vsled tega ukrepa zašli v velike težave, ker so že ukrenili vse potrebno za uspešno delovanje na tem področju in vložili v ta namen svoj denar. Predsednik Rigonat prosi zato v brzojavki za takojšnji preklic odložitvenega ukrepa. Podobno brzojavko je predsednik trgovinske zbornice poslal tudi goriškemu prefektu s prošnjo, da bi posredoval pri pristojnem ministrstvu v Rimu. Protestni brzojavki je poslal v Rimu tudi g. Martina in sicer tako kot goriški župan kakor tudi kot pokrajinski tajnik Krščanske demokracije. Štandrež Zahvalnica je praznik naših kmetov in vrtnarjev. Vsako leto se skupno in slovesno praznuje v cerkvi in na trgu pred njo. Štandrežko Kmečko društvo pripravi vsako leto na trgu lepo okinčan voz, poln raznih poljskih pridelkov, vrhu katerih kraljuje velik puran. Gospodarji pripeljejo na trg vse svoje kmetijske traktorje in stroje in jih razporedijo v dolgo vrsto. Najprej je v cerkvi zahvalna daritev z ofrom za cerkev in zahvalno pesmijo. Po maši se vsi zberejo na trgu, kjer je slovesni blagoslov poljskih pridelkov in posebej kruha in vina ter nato še vseh kmetijskih strojev. Po blagoslovu se zbranim razdeli kruh in vino, da vsi lahko pokusijo domači pridelek in pristno kap- ljico. Pridelke, postavljene na voz, pa se nato pokloni našim šolskim zavodom v mestu. Letos smo bili v strahu, da nas bo nadlegovalo slabo vreme, a hvala Bogu, vse je poteklo v redu in veselo. Popoldne je Kmečko društvo, skupno s pevskim zborom, priredilo še izlet na Staro goro, kjer smo občudovali prvi sneg. Zaključilo se je v Jenkovem pod Rutarji z dobro večerjo in z ubranim petjem. Vrnili smo se domov z veselim občutkom, kako lepo je, ko so vsi farani povezani v složnosti in medsebojni prijaznosti. Želeli bi, da bi vedno tako tudi ostalo. Podgora V nedeljo, 7. novembra smo obhajali slovesnost našega farnega zavetnika sv. Justa. Tudi letos smo imeli celodnevno češčenje Najsvetejšega, ki se je zaključilo popoldne ob 17. uri z lepim petjem ter u-činkovitim govorom msgr. Močnika, ki je poudarjal misel o duhovniških poklicih in blagoslovom. V nedeljo, 14. novembra smo tudi mi imeli zahvalno nedeljo. S slovesno sv. mašo in zahvalno pesmijo smo se Bogu oddolžili za njegovo pomoč pri našem delu, zaslužku in pridelkih. Na trgu pred cerkvijo pa se je prvič v naši vasi in kljub slabemu vremenu zbrala skupina pridnih poljedelcev s svojimi traktorji. Izvršen je bil blagoslov teh strojev in sploh vsega kmečkega dela. Za torek, 16. novembra po smo od centrale ENEL dobili obvestilo, da bo od 8. ure zjutraj do 4h popoldne v Podgori prekinjen električni tok. In tako se je vendarle zgodilo, kar smo že toliko časa nestrpno pričakovali. V Podgori — z izjemo tovarne — je bil električni tok namreč zelo šibek. Koliko krat so žarnice, čeprav z velikim številom sveč, prav malo svetile. Zelo smo to pomanjkanje občutili pri cerkveni razsvetljavi in posebno pri modernih električnih orglah, ki večkrat niso mogle polno pokazati svojih vrlin ravno zaradi zgoraj navedenega vzroka. Po dolgem oklevanju je električno podjetje postavilo nov transformator blizu malega mostu. In prav pretekli torek je skupina tehnikov in delavcev začela montirati potrebne naprave, ki nam bodo pojačale električni tok in to seve v veliko zadovoljstvo vseh vaščanom. Drobne iz Števerjana Kakor vsako leto smo tudi letos počastili naše padle ob njih spomeniku. Zbor SKPD je zapel dve žalostinki, nakar je župan g. Stanislav Klanjšček imel kratek nagovor. Vence so položili števerjanska občina, Kmečko-delavska zveza in Katoliško prosvetno društvo. * * * Prejšnjo nedeljo je naša mladina organizirala misijonsko proslavo. Pripravili so jo mladi društveniki pod veščim vodstvom gdč. Komic Jolande, številno, občinstvo je z navdušenjem nagradilo izvajanja tako mladih igravcev kot godbenikov. K uspehu je pripomogel tudi karakteristični oder. * * * Na sveti Martin se naša mladina zbere skupaj. Letos je bilo še posebno veselo. Martinovanja se je udeležilo toliko mladih, da skoro ni bilo za vse prostora. Poleg pesmi in druge zabave smo tudi sklenili, da bomo še v bodoče skupaj gojili naše lepe navade v Katoliškem društvu in v Odboru za Števerjan. Smrtna nesreča v Rajblju Rajbeljski rudnik, kot se zdi, ne stoji več pod srečno zvezdo, odkar ga upravlja družba AMMI. Prejšnja družba ga je imela v najemu 7 let in je v vsem tem času prišlo do 4 smrtnih žrtev. Družba AMMI pa zaznamuje samo v 2 letih svojega upravljanja že 8 smrtnih nesreč. Številke same povedo, da se za varstvo rudarjev ne stori dovolj in da nekaj ni v redu. Zadnja žrtev rudnika je postal 41-letni rudar Francesco Lupini, rodom iz Perugie. V sredo, 10. novembra ga je v rovu pri vrtanju luknje za naboje zasula 3 kubične metre velika gmota cinkove in svinčene rude. Reševalne ekipe so šle takoj na delo in ga po treh urah iztrgale iz težkega oklepa. Rudniški zdravnik pa je mogel ugotoviti le smrt. Pri tem je prišlo do neljubih dogodkov, ki so znova opozorili na nezdrave razmere, ki jih je ustvarila italijanska birokracija. Pokojnega Lupinija, ki je delal v rudniku 18 let, so orožniki prenesli v mrliško kapelo in ga tam pustili 20 ur ležati v umazani delovni obleki, prepojeni s krvjo in pokriti od cinka in svinca. Nato so kapelo zaklenili. Niti svojcem iz Perugie, ki so prihiteli v Rajbelj, niso dovolili dostopa. Izgovarjali so se, da ne morejo dobiti ne v Vidmu ne v Tolmeču in ne v Pontebi pretorja, ki bi izstavil zadevno dovoljenje za pokop. Tedaj so pa nastopili rudarji. Vsi iz prve zamenjave so po končanem delu družno odšli pred orožniško postajo in odločno zahtevali, naj orožniki mrtvaško kapelo odpro, truplo pa izročijo svojcem, da ga umijejo, preoblečejo in prepeljejo na bolj dostojen kraj. Orožniki niso hoteli sprva ničesar slišati; šele ko so rudarji zagrozili s 24-urno stavko celotnega obrata, so popustili in truplo izročili. Pogreb je bil nato iz farne cerkve ob polni udeležbi rudarjev, nakar so sorodniki mrtvega Lupinija prepeljali v njegov rojstni kraj v Perugi. Iz Slovenile OBVESTIU Vsem dobrosrčnim kolegicam, plemfl tim gospem in gospodom, ki so mi ob s®1 moje ljubljene hčerke poleg iskrenega S žal j a nudili tudi dejansko pomoč, se tč potom prisrčno zahvaljujem. Oni so P čutili z menoj, kako je ubogi materi izgubi dobre hčerke, ki je bila vsa nje* nada in njena edina opora. Ginjena sem bila ob tolikem sočusff vanju. Bog povrni vsem tem plemeni#1 srcem s svojim blagoslovom! Trst, via delVIstria 86/11 Marija Polak Knjiga »Odprti grobovi« je pošla v enč dnevu. Zato ne moremo trenutno z W postreči nikomur od tistih, ki so jo 11 ročili po pošti. Med tem smo ekspresi pisali v Buenos Aires, naj nam pošlje! novih izvodov. Tako upamo, da bodo sredi decembra. Ko knjige pridejo, 1?ot> v našem listu o tem takoj poročali. S* tujemo pa, da se interesenti takoj pril vijo. Na upravi Kat. glasa jih je že se^ 121. Knjigo bosta prodajali tudi obe B* knjigami v Trstu in Gorici. Otroški zbor iz Slovenske vasi poje, ko se imenujeta plošči, ki so ju posl v Buenos Airesu ter vsebujeta 18 pesi* med njimi vedno čudovito »Sveta B< Plošči sta na razpolago v Kat. knjigi v Gorici. Biftek z jajcem in črvi Delo od 4. novembra poroča, da sta se morala 3. novembra zagovarjati pred ljubljanskim okrožnim sodiščem direktor gostinskega podjetja »Hotel Kandija« v Novem mestu Jože Tomlje in kuharica Ivanka Cunk. Letos 14. julija je namreč neki gost v omenjenem hotelu naročil goveji biftek z jajcem. Ko je začel meso rezati, je z grozo opazil, da iz njega lezejo črvi, poleg tega je pa meso že močno zaudarjalo. Gost je vso zadevo javil inšpektorjem. Ti so v hladilniku našli še pol kilograma mesa, pripravljenega za biftek. Tako natakar kot kuharica sta priznala, da sta črve v mesu opazila, da je bilo meso v hladilniku že deset dni in da sta o tem opozorila tudi direktorja. On je pa samo dejal, naj se meso porabi za omako. Sodišče je obsodilo gostinsko podjetje na pol milijona dinarjev denarne kazni, direktorja in kuharico pa vsakega še na 20.000 din. V obrazložitvi je predsednik sodišča izjavil, da so odmerili najnižjo kazen, ki jo zakon predvideva, ker je podjetje že itak v težavnem stanju ter bi večja kazen preveč prizadela vse usluž-benstvo, ki kolektiv sestavlja. Delo pa pripominja s svoje strani: »Zdi se, da v novomeškem hotelu "Kandija” niso preveč natančni...« Telefon ali tulifon? Neki časnikar se pritožuje v Delu, da se iz domala vseh podeželskih krajev na Dolenjskem praktično ne da govoriti v Ljubljano po telefonu. Že zvezo dobiš zelo težko, če pa jo že imaš, je glas iz drugega konca žice tako slaboten, da se ti zdi kot da bi prihajal nekje izpod zemlje. Navadno si človek pomaga s tem, da na ves glas vpije v telefon. Seveda si po nekaj minutah ves hripav, pogovor pa ostane prej ali slej lovljenje besed na ušesa. Vse rojake iz Gorice in okolice te* onstran meje vabimo v nedeljo, $ novembra ob 16. uri na KULTURNI VEČER ki ga pripravljajo fantje in dekleta* Žitare vesi pod Karavankami. Kulturni večer bo v dvorani Kato'1, škega doma v Gorici. Na sporedu zanimivi odrski prizori, poskočna gl^ ba in številne pevske točke. Pridite v obilnem številu in s svoj1 navzočnostjo podprite idealno mladic® ki s toliko ljubeznijo goji slovensP pesem in besedo. Vstop prost. DAROVI: Za Katoliški dom: N. N. 1.000; N/ 2.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; Bre^ Ana 1.000; Munih. Katarina 1.000; L& Marinka 500; Cej Jožef 500; Drašček & lica v spomin na tragično umrlega gr’ Valiera Boldina 2.500; J. S. namesto c