Za Ädrijo . . . Povest iz uskoško-benečanskih bojev. Spisala Lea Fatur. (Dalje.) i^WVr^Äd galej, ki zapirajo kakor črne vrane vhod v Senj, se je odločila bela golobica, uTfeU^ trojambornica Dogaressa. Krasna ladja. Iztesana, da se vozi v njej zastopnik Ädrijine kraljice po svoji lastnini, po sinji Ädriji. Krasna ladja. Da razvije ob mirnem morju lepoto bleščečih jader, bi gledal Senjan zavidno nanjo. Ne izteše se taka na senjskem škveru.1 Zdaj so Dogaressina jadra podvita, pričvrščeni drogovi. Vendar je Dogaressa lepa, ko se bojuje z burjo. Belo telo se pripogiblje, bogato okrašeni rilec reže valove. Sirena, beloroka, zlatolasa, se smehlja raz rilec. Ob njej stoje tri v široke beneške plašče zamotane osebe. Ädmiral Mark-Anton Venier, njegov svak in pobočnik Ivan Foscari obkrožajo Foscarijevo sestro. Ob bočnicah, pod jambori, stoje vojaki. Sami Arbanasi. Nosijo majhne, rdeče kape, pisano obleko, dolge puške, kratke nože. Nad njimi veje v burji zastava sv. Marka. Resnega obraza stoji kapitan pri krmilu. Mornarji v modri prteni obleki skačejo, plezajo. A vojak in mornar se ozreta rada na one tri pri rilcu. Ne radi suhega, strogega Veniera, tudi radi Foscarija ne. Ženska je tam, o kateri vele, da je 1 Tesalnica ladij. lepotica, o kateri govore, da postane doževa nevesta. Pa nihče od vojakov ni še videl njenega lica. Saj je priplul Mark-Anton komaj danes iz Reke. Njegov hišnik pravi, da je spremljal lepo sorodnico na Trsat. Po kaj je prišla sem? Brata spremlja, bregov se nagleda. A poprej, ko so streljali na Uskoka, jo je odvedel Foscari naglo v kajuto. Niso taki prizori za ženske. Uh, da je taka burja! Da gleda le tenki nosek iz kapuce lepe signore, da se vidi izpod plašča rob baržunastega krila ljubičaste barve. Slišati jo je pa. Burja ne zagluši zvonkega smeha, veselega glasu... Oj deklica, rožica! Kaj se ne bojiš viharja, morskih pošasti, ki preže po teh bregovih na deklice? Cecilija Foscarova se ne zmeni za zaljubljeno moštvo Dogaresse, ne za radovedno posadko, poklicano od svaka z galej, da straši ž njo Senjane. Živahen razgovor o stvareh, ki ji pojasnjujejo prejšnji dogodek z Uskokom in ji naznanjajo zanimivosti za bodočnost, je zavzel vso njeno pozornost. Svak je dobil ukaz iz Benetk, da počaka v Reki avstrijske komisije, ki pride črez Kranjsko na Reko, da preiskuje v Senju zadnji uskoški zločin in obsodi vsaj kolovodja Juriša Senjanina. Cecilija je bila preprosila svaka in brata, da sme ž njimi, kamor je želela že davno: na slavni Trsat. Tam je bila včeraj. Morala bi se vrniti v Benetke. Pa prosila je, da naj vidi še Senj. Brat je podpiral njeno prošnjo. Dobro je, če vidi mlada deklica kaj in si razširi obzorje — posebno... Tisto „posebno" je razorožilo Veniera — — Tako je prišla Cecilija pred Senj. Toda mirni izprehod ob hrvaškem Primorju se je izpremenil v resno zadevo. V senjskih vratih je Dogaresso zgrabila burja. In namesto da bi poiskal zavetja za ladje, besni svak, ker je ušel Uskok mimo galej v Senj — besni, ker so se upali braniti Senjani domov hitečega tovariša — ki je bil, kot vele vojaki, sam Juriša Senjanin. Svak noče več čakati komisije, sam hoče v Senj, sam zahteva odgovora v imenu Benetk. Foscari, Cecilijin brat, mu nasprotuje. Trdi, da nima Venier pravice zahtevati zadoščenja — hoče, da počaka Venier, da se uredi vse lepo in mirno. Brat se je razgrel tako pri tem pogovoru, da je vrgel plašč, klobuk in kratek meč od sebe in odpel vezen ovratnik. V črni plemiški obleki, ki se prilega tako lepo krepkemu moškemu telesu, stoji zdaj oblačnega čela zraven majhnega svaka, ki je tako neprijetnega koničastega obraza, bodečega pogleda, zoprnega glasu, kot bi rezal . . . Svak je časti, blaga lakomen. Za naklonjenost velikega sveta proda lastno dušo . . . Svak dokazuje, trdi, se zavija tesneje v plašč, zadržuje klobuk, kolne burjo, Uskoke. Ivan obmolkne. Trpkost mu je okrog ust, ki so tako majhna, dekliška. Črne brčiče ima brat pod ravnim nosom, muho na okrogli bradi. Bele, nežne polti je, ravnih, črnih obrvi. Kretnja in pogled tridesetletnega kažeta mladeniški zanos. V očeh, ki so kot črešnje črnice, ko se smehljajo iz zelenega listja, je zagorel plamen. „Kako divje - žalosten je ta kraj," reče Cecilija, da pretrga molk; „vedna burja . . . Kdo bi hotel stanovati tod!" „Da, ta divji kraj je samo za te vrage, kajti to niso ljudje. To vam plešejo na valovih kot vi, donna Cecilija, na plesišču. To so vragi! Pa jih preganjaj po morju z našimi barkami! Oni si stešejo sami tiste vitke lesove, tako pripravljene za vožnjo med čermi, po nevarnih krajih. Za njimi si — pa oni so že zopet daleč . . . Slišali ste, kako je ušel enkrat Senjanin s tridesetimi ladjami skozi galeje, pred nosom admirala Zana, ki je bil zaprl Uskoke v rovinjsko luko. To so vragi! Imajo tudi luknje v čolnu. Te odmaše v nevarnosti in izginejo ž njimi v vodi. Misliš, da si ugonobil Uskoka, on pa plava pod vodo, se skrije med čeri in izvleče svojo ladjo, ko mine nevarnost. Pravi gusar! Hujši od alžirskih! Da imajo, kot oni, velike ladje, naredili bi čudeže. V boju razbesne. Grozno je njih maščevanje, njih sovraštvo proti Turku. Ko mu odsečejo glavo, jo držijo nad svojo, da jim teče gorka kri v usta." „Strašno!" se prepade Cecilija in zamiži. Močneje zavrešči burja po jamborih, da ji vrže kapuco raz glavo. Za hip se pokaže krasota vranjih las, modrega leska, krasota obraza, mičnega, kot bi ga izklesal iz belega marmorja in navdahnil z žarno bojo juga. Naglo si popravi deklica kapuco, posluša pri-dušanje svakovo, da mu mora izročiti senjski stotnik gusarje, takoj izročiti, da ne uidejo v gore . . . Posebno Juriša. Dovolj sramote in škode je že naredil Benečanom. Ne bo si umišljeval več, kako bi nahujskal Turke na Benetke, ne bo več ropal s svojim drznim tovarišem Vulatko Vulatkovičem benečanskega obrežja in ladij. Vse roparje je treba kar najbolj in najstrožje kaznovati. „Da, gospod svak. In, kaj ne — Juriša poklonite meni." „Tebi?" se nasmehne suho admiral. „Da, meni, svak. Vodila bom tega hrvaškega medveda na srebrni verigi po Markovem trgu. Veslal me bo po morju. Vse Benetke me bodo zavidale za tak plen." „Zdi se mi, da se vam dopade Uskok ... No uplenite si ga, grabljivka, z vašimi vročimi očmi, kadar bo v verigah na galeji. Pa ne vemo, če je ravno tisti. Brez brk, malo brazgotino od čela po licu, pravi opis Juriša. Oko modro, obrvi goste, navzgor sileče, kostanjeve barve. Lasje gosti, kratki, le velik čop osledec mu visi po čelu do nosu." „Saj bo vse tako, svak. Brke so mu porastle na potu." „Bo tako. Saj se ni bril v Liki. Bril je le turške glave in žepe, razbojnik! Pa taka je njihova kri, njihove razmere, pravijo. Mi pa želimo, hočemo mir! Prosto pot po Ädriji..." „Prav, gospod svak. Saj to želita tudi cesar in nadvojvoda. Pa.. . avstrijski poslanik mi je pravil že v Benetkah, da ni tako hudo z Uskoki, kot vi pravite. In včeraj mi je potrdil to na Reki gospod Štefan de Ravnach ..." „Za vraga, Cecilija, kaj izprašuješ take stvari? Mir hočejo imeti, hahaha — mir! Ä vse te graške komisije in stotniki drže z Uskoki proti nam. Le Rabata — pomiluj mu Bog dušo! — je bil naš; zato so ga pa raztrgale pasje duše uskoške. Mir bo le tedaj, kadar spravimo to gadjo zalego raz te bregove in jo odtisnemo od morja." „Kaj?" stisne Cecilija obrvi. Sumnja, ki jo je izrekel de Ravnach je tedaj prava... Naglo se vsuje iz dekličinih kipečih ustnic: „Raz obrežje . .. Krasni junaki ste . .. Peščica Uskokov da strahuje slavno signorijo ... Ne, to je pretveza. Naša Venecija se ne boji Uskokov. Morje je široko — prostora je na njem za vse. Pa poznamo se, svak. Raz morje naj izginejo, ker so vam na potu ..." MÄDONÄ (Rirn, Pinacoteca Campidoglio) PAOLO VERONESE „Molči vendar, Cecilija!" prosi prepadeni Venier in se ozre plaho okrog sebe. „Da te sliši kdo... Mesto doževega venca si priklepečeš rabljevo vrv." „Naj! Vem, da ima slavna signorija povsod svoje vohune. Pa ne bojim se črnih krink inkvizi-torjev. Vem ..." „Za Boga, Cecilija! Imam otroke!" prosi Venier. „To ste možje!" reče prezirno deklica. „Ste videli Uskoka, kako je jadral mimo nas? Kot kpez, vladar. To je mož. To bi bil dož. S takimi ljudmi bi si osvetlila ljudovlada lice." Pozorno pogleda brat sestro. Venier ščiplje nervozno konce brk, prijemlje krajce klobuka, pravi, da je tudi ljudovlada tako modra kot Cecilija. Da je vabila uskoškega kneza k sebi. Pa odbil je ponosno vse ponudbe. Tak razbojnik! Zato naj visi. . . „O!" vzklikne živo Cecilija in si pridržuje z belimi prsti kapuco, „škoda, da bi visel tak junak!" „Da, visel bo!" ponavlja jezni admiral. „Vse te gusarje pobesim. Ädrija je doževa nevesta, naša last." „Samo polo viti mora vse gusarje urni admiral Venier ..." „To se zgodi. Huda preti Senjanom, če zapremo morje za dalje časa. Cesarja prestrašimo z vojsko. Palimo nadvojvodove vasi, sečemo kmetom vinograde, jim odpeljemo živino. Vzamemo kako trdnjavo — pokličemo Turka na mejo — in cesar in nadvojvoda pozabita zveste službe Uskokov — in nam pošljeta Juriševo in Frankolovo glavo na krožniku ..." „Vinograde sečete, palite vasi? S Turkom se družite — da dobite par uskoških glav?... Barbari vi — ne oni . . ." Venier plaho pogleda svakinjo. Iz ljubkega obrazka je izginila navadna lahkoživost. Čelce je na-gubančeno, v očeh gori plamen. Tak plamen, kot gori v bratovih očeh. Plamen silnih duš, ki gredo neustrašeno v pogubo in smrt za svoje vzore. Od brata se je navzela takih misli, od brata, ki govori o pravicah ljudstva . .. Smešno ... Signorija ima moč, ima pravico. Venecija hoče vladati — tu ne pomaga čuvstvenost. Pa gorje nepremišljenemu kritikovalcu ljudovladinih namer ... V črni dvorani velikega sveta ne potrebujejo političnih mislecev. Za take so ječe pod svinčenimi strehami, podzemeljski, mokri prostori, ,most vzdihov' ... Za sorodnike takih je progon vedno siromaštvo! . . . „Ivan!" prosi Venier v pišu burje, „pazi vendar na sestro. Če nočeš radi nje in roditeljev — usmili se mojega sina ..." Ivan Foscari molči, strmi v vihro. Kako bi karal sestro? Ravno zato, da misli pravično, ji razklada svoje nazore. Jeza nad krivičnimi deli ljudovlade kipi večkrat kot ognjenik v njem. V takih hipih pričakuje moči, da vstane in pokonča brezsrčno, nikdar sito signorijo in pokliče v dvorano posveta druge može. Može, ki bodo delali za ljudstvo — za prostaka, ki je človek, kot je človek plemič, kateremu pa brani signorija, da diha, misli. Previdnost — naročata, prosita stara roditelja. Radi njiju, ki sta osivela starca, molči. Ä pred svakom — kaj bi se hlinil ? Foscari molči, gleda na mesto pred seboj, na veliko kulo pred mestom. Tam je videl prej skozi daljevid bledo, visokorastlo deklico. Vitka kot mlada jelka je stala v pišu viharja. Nad belo obleko črna ruta, nad ruto dolgi, svetli lasje. Burja jih je opletala okrog glave, morje je pršelo bele pene na njo. Deklica je stala na kuli, čakala. Je bil njen brat ali ženin tisti, ki je krmaril tako drzno mimo njih? Njega je čakala, skočila k njemu. Kaj ji je rekel? Obrnila se je, vrnila v mesto. Sama. Moški pa je stal ponosno na mostišču ter gledal porogljivo, kako so lovili Benečani vojake po morju. Čuden je ta kraj, čudni so običaji tega naroda. Žena, sestra poljubujeta gospodarjevo, bratovo roko. Sužnje, ki ne smejo sedeti z gospodarjem za mizo. Sužnje, ki tkejo in pleto, delajo na polju in v domu najtežja dela, sužnje, ki nimajo pravice do javnosti. Morda pa ljubijo te ženske tem iskreneje svoje može — morda res ni svoboda za žensko? Tukaj poznajo le eno ljubezen. Ä pri nas? Tu je dolga zaroka običaj, čast. Zaročena deklica ne sme brez ženina na plesišče. Umrje ženin — žaluje nevesta vse žive dni. Kaj je bolje — naša omikana razuzdanost ali barbarska čistost? Dogaressa se strese, ustavi. Verige zarožljajo. Orjaški sidri se spuščata v nemirno morje. V luki je Venier, a ne pri mostišču. Do njega branijo gorati valovi. Senjski brodarji bi morali prihiteti, potegniti ladjo v kraj, jo privezati k stebrom. Toda Mala vrata ostanejo zaprta, nihče se ne gane, nihče ne zmeni za Benečane. „Počakajte, vragi!" zakolne Venier, „videli boste, kdaj ste pustili čakati ljudovladinega admirala." Trije čolni se zazibljejo na belih penah. V dva se ukrca po deset vojakov, v tretjega admiral s pobočnikom. „Vzemite še mene seboj!" prosi Cecilija. „Zdaj ni časa za neumnosti!" se obregne Venier. „Ostanite pri Jeli. Ko se vrneva, odplujemo v Reko. Kapitan — vedite donno Foscari v kajuto. Vi pa, don Foscari," je rekel bolj tiho svaku, „ne pozabite, da ste v moji službi — ne zabite doževega venca. . ." „Dožev venec ni nič posebnega v naši rodovini," mu odvrne ponosno Foscari. „Ä težko, da bi se popel kdaj Venier do njega ..." Par korakov le — in vendar dolga, nevarna vožnja. Valovi se upirajo v čolne, kot bi hoteli preprečiti tujcem vhod v Serij. „Začarale so nam senjske coprnice," trdijo veslarji, ko lete čolni kljub vsem naporom vedno od brega. Na admiralov ukaz plava par mornarjev do stebrov, da pritegne in priveže čolne. Zdaj stoji Venier z vojaki pred^zaprtimi vratmi. V mestu se ne zmeni nihče za njegov prihod. „Razstrelite vrata!" ukaže Venier, pa Foscari ustavi neprevidni ukaz. Saj je vendar volja signorije, da se ne izzove prenaglo vojska . . . Vojaki tolčejo s puškinim kopitom po trdnih, hrastovih, z železom obitih vratih. „Kdo je?" se oglasi od znotraj zapovedujoč glas. Na odgovor, da je benečanski admiral s pobočnikom in vojaki na poti k stotniku, se odpro vrata. Pred Venierom stoji na pragu orjak v mokri bundi, na mokrih razmršenih laseh visoko poveljniško kapo. Vojvoda . . . Oni. . . Benečani gledajo občudovaje krasno postavo. Take rasto samo v Senju — taki so samo bosanski Uskoki. In za tem hrustom stoje drugi. Kapa pri kapi, puška pri puški . . . Toda vojvoda prekriža roki in se klanja porogljivo: „Pozdravljam slavno gospodo! Vstop je gospodi prost — tuji vojaki pa naj ostanejo zunaj. Taka je stara pravica našega mesta." „Kdo si ti!" premeri orjaka Venier. „Admiral govori le s plemičem — ne z vojakom najemnikom." Grozno zabliska orjakovo oko, ko se upokonči: „Vladarji, večji od plačanega benečanskega dostojanstvenika, so govorili z menoj. Juriša sem Senjanin. Knez rodu Orlovičev iz Bosne, senjski plemič in meščan." Venier se vgrizne v usta in vpraša zaničljivo: „Ti je podarila ali potrdila naša slavna signorija, naš prevedri dož tvoje plemstvo?" „Moje plemstvo ne potrebuje vaših daril in potrdil," se osovi Juriša. „Knez sem po davnem pradedu. Že Tvrdko I. je potrdil naše rodbinske pravice. Senjsko plemstvo in meščanstvo pa si je pridobil moj ded Martin — s sabljo, ne z barantijo; ni si ga kupil z zlatom. Sicer pa" — prezirno stisne Juriša ustni, „mi je bilo na ponudbo vaše viteštvo — a Senjan se ne prodaja." „Gotovo te bo krasila železna veriga bolj od zlate," se prikloni porogljivo Venier. „Čast mi je, da smem g Letnik II., str. 54. pade" (Aleksandrov, 1. L, št. 2.), „Pozabil sem mnogo kaj, dekle"... (Aleksandrov, 1. L, št. 5.), „Je pa davi slanca pala" (Framčan 1. IV., št. 3.), „Iz gozda so ptice odplule " (A. Gradnik, 1. IV., št 5.), „Ciganka Marija (Dimitrij Ahas-verov, 1. V., št. 1.), „Oblaku" (A. Aškerc, I.V., št. 4.), „Ob studenci" (1. VI, št. 3.), „Menih" (1. VI, št. 5.), „Mak žari" (C. Golar, 1. VII, št. 2.) in pesmi Otona Zupančiča: „Božji volek" (1. VII, FÄNIKÄ CÄMPÄ prva sopranistinja damskega kvarteta št. 4. in 5.), „Pomladni veter" (1. VII, št. 6.) in „Čez noč, čez noč... (1. VIII, št. 1. in 2.). V „Novih Akordih" najdemo tudi tri njegove mešane zbore „Pod nebom širnim" (A. Gradnik, 1. V, št. 2.), „Zapuščen" (Babtista, 1.VI, št. 1.) in „Ej tedaj" (Utva, 1. VII, št. 3.). Vse te skladbe, ki so iz poslednje dobe njegovega delovanja, dokazujejo, da je bil Ipavec tudi kot starček še vedno duševno svež in je pazljivo opazoval najnovejši razvitek ne samo slovenske, nego tudi svetovne glasbe. Ko je dr. Benjamin Ipavec 1. 1899. praznoval svoj sedemdeseti rojstni dan, so mu priredili graški Slovenci lep slavnostni večer. Za letos smo se veselili njegove osemdesetletnice. Toda prišlo je drugače. Nemila smrt nam je ugrabila dr. Benjamina Ipavca dne 20.1 decembra 1. 1. 1 Ne 21., kakor je v opombi v zadnji številki! Bolehal je nevarneje od početka decembra; zapne-nele so mu žile. Zadnje dni pred smrtjo je največ nepremično sedel v naslonjaču. Enkrat se je vzdignil in hotel h glasovirju, a je padel. Vstal je zopet in se vendar nekako privlekel h glasovirju, kjer je še po-slednjič zaigral starodavno slovensko božično pesem, katero je igral vsako leto na svoj rojstveni — na božični večer . . . (Konec.) Solze kapajo od smeha bledim zvezdam iz oči, kakor lilija od greha žalost od srca beži . . . Sentimentalnost. Zložil Koritnik, Sanje plete božja roka moji duši nad glavo, večnost blažena, globoka vabi z belo me rokö. O neznana, tiha večnost v mojih misli temnem dnu — sanjaj, sanjaj svetlo večnost, srce, trpi brez miru! oxcoo|c)3xioocx|ooogp V teh svinčenih urah .. . Zložil Sobjeslav. V teh svinčenih urah, v teh meglenih dneh — kot bi človek z mrzlo smrtjo taval po grobeh ! . . . Šel sem kakor žalna misel v zimsko noč, šel sem kakor čolnič, divjim valom klubujoč. Oče mi ni velel: Greha se varuj, mati vzdihnila ni zame: Ängel, ti ga čuj! Moja pot je grenka in ledena je, moja duša je otožna, zapuščena je .. . V teh svinčenih urah, v teh meglenih dneh legel človek bi med grobe s smrtjo na očeh! Pesem. Zložil Sobjeslav. Kaj če meni žlahno lice: hladna misel ga zmrači! Kaj če meni rahla roža: hladna noč jo umori! Pesem vročo ml zapojte, ki duha mi razžari, ki se z večnostjo poljubi, ki se spet in spet rodi! Oskrb pohabljencev. Napisal dr. Franc Der gane. jjtatistika je izračunala, da pride na 1000 prebivalcev 1"48 mladostnih pohabljencev, izvzemši slepce in gluhonemce. Äko štejemo na Kranjskem 508.150 prebivalcev, nahaja se pri nas okoli 750 mladostnih pohabljencev. Na Češkem so našteli 10.000 mladostnih, 30.000 — torej trikrat več! — odraslih pohabljencev, kar pride najbrže na rovaš nevarnemu delu v tovarnah in rudokopih. Na Kranjskem imamo 750 mladostnih pohabljencev, torej 750 prebivalcev, ki vsled prirojene ali pridobljene bolezni ali nezgode ne morejo toliko rabiti svojih udov in telesa, da bi hodili vedno v šolo in kasneje opravljali kako delo, s katerim bi se sami preživljali, neodvisni od svojcev, občine ali dežele. Ako prištejemo tem 750 samo še 250 odraslih — številka gotovo ni previsoka! —, dobimo na Kranjskem do 1000 pohabljencev, ki si ne morejo sami služiti kruha. Na Nemškem stane državo popolna oskrb pohabljenca 500—760 mark, na Ruskem 200 rubljev; za Kranjsko lahko vzamemo, da stane vsak pohabljenec 500 kron, tako da pobere oskrb 1000 pohabljencev vsako leto pol milijona kron deželnega kapitala, — veliko breme za našo ubogo deželo! Na Nemškem so izračunali, da bi pomnožila racionalna oskrb pohabljencev narodno premoženje za 100 milijonov mark na leto. Po nazorih večine pohabljenec nima mesta v človeški družbi, ampak tvori samo nadležno breme, nepotreben privesek, ki ga vzdržuje miloščina in beraštvo. Ta nazor je tako prešinil ljudsko mišljenje, da se razvija duševno in telesno življenje pohabljenca v obliki strašnega martirija. To brutalnost negujejo in vzgajajo moderni filozofje, ki oznanjajo edino pravico jačjega in zdravega; ako bi se njih modrost dosledno in pravno izvedla, bi morala družba bolne, pohabljene in ostarele ljudi moriti, kakor so Spar-tanci slabotne in pohabljene otroke izpostavljali divjim zverem na gori Tajget. Predstavimo si življenje pohabljenca v družini. Velikih žrtev nalaga zakoncema zakonsko življenje, a vse se rado prenese, če so otroci zdravi. En pogled na živo, skakajočo, razposajeno, rožnolično kopico, in očeta mine vsa skrb in nevolja, ko se zvečer vrne od napornega dela. In ko se drugo jutro poslovi od živahnih kričajev, nastopi rad, ponosno in veselo vsakdanjo pot znoja in truda. A mahoma Vir: Zeitschrift für orthopädische Chirurgie, XXII., 1—3. obledi in se ohladi solnce družinske sreče in zado-voljnosti, ko se pojavi pohabljen naraščaj. Duh bolnišnice zaveje v prej tako svežih in jasnih prostorih. Bratje in sestrice pohabljenca čutijo v mladi duši neprijetni vpliv nove okolice in nekako sovražno reagirajo nanj, pohabljenca zaničujejo in se norčujejo iz njegove nedostatnosti. To neusmiljeno čuvstvo navda včasih nehote tudi starše, srepa usmiljenost pogleda takrat iz njih oči in če pride imeniten, tuj obisk, naj-rajše pohabljenca utaje in skrijejo, kakor bi se ga sramovali. Ista sovražnost obda pohabljenca, ako prestopi domači prag: vsa vas ga pisano gleda in spremlja s pikrimi, včasih naravnost sovražnimi opazkami. In ako napravi pohabljenec nehote in slučajno malo škodo, ki se sicer niti ne opazi, kake psovke in očitanja se usujejo nanj od vseh strani! Na lastno nesrečo gleda pohabljenec posebno pozorno in čuti izredno rahlo in nežno, tako da je njegovo celo življenje ena sama bolečina, pravi pravcati martirij, tako da upravičeno toži neki zgodovinski pohabljenec, da vživa v svoji samoti nesrečo vseh, a sreče nikogar. Krščanska morala in socializem, ki se borita za enakost ljudi pred Bogom in naravo, sta prinesla v temno življenje pohabljenca zarjo dneva. Enakost ne obsega samo zdravih in krepkih, ampak tudi pohabljence, ki so ravnotako po božji podobi ustvarjeni in zaslužijo isto spoštovanje. Katoliški redovi so začeli ustanavljati zavode, v katerih oskrbujejo in vzgajajo pohabljence, jih izuče primernega rokodelstva, tako da postane pohabljenec gospodarsko samostojen, neodvisen, da postane iz berača davkoplačevalec, kakor pravi dr. Biesalski, ki je sestavil na Nemškem statistiko pohabljencev. Tako se je praktično dokazala enakopravnost pohabljenca, ki je živel doslej zaničevan od miloščine svoje občine. Ako premislimo zdaj življenje moderno vzgojenega pohabljenca, ki si sam služi kruh in plačuje davke kakor drugi, nam vstane v duši zanj posebna ljubezen in spoštovanje. Omahnila je utrujena roka narave in rodilo se je nepopolno bitje. A krščanstvo in kultura sta izravnala to slabost in nepopolnost; kakor je bilo prej zaničevanje tem večje, čim večja je bila razdalja do popolnosti, tako je danes naše spoštovanje in občudovanje v isti meri večje. V zadnjih letih je postala oskrb pohabljencev posebno živahna, zlasti na Nemškem, kjer imajo sedaj že 32 zavodov za pohabljence. Samo en za- vod („Kraljevi vzgojni in učni zavod za pohabljene dečke" v Monakovem, ustanovljen 1. 1832.) vzdržuje država, vseh drugih 31 zavodov so ustanovili duhovni redovi in dobrotvorna društva na lastne stroške. Ravno sedaj zidajo na periferiji Monakovega nov „Centralni zavod" za 200 pohabljencev (dečke in deklice z ortopedično kliniko s 70 posteljami. Na Francoskem skrbijo socialistične „okrajne delavnice" za pohabljence, predvsem pa katoliški redovi. V vsakem oziru nadkriljuje vse zavod usmiljenih bratov (Paris, rue Lecourbe 223, le freres de St. Jean de Dieu), ki oskrbuje 300 pohabljenih 5—12letnih dečkov. Po dovršeni ljudski šoli se izuči vsak pohabljenec primernega rokodelstva. Pouk vodijo pohabljenci - učitelji, ki so napravili državni izpit. Sive sestre so ustanovile „Asyl Mathilde" za pohabljene deklice. Na Angleškem se nahaja razen zavodov še 16 dnevnih šol za pohabljence. Izborno urejene zavode imajo Danci, ne zaostajajo Švedi (4 zavodi), Norvežani (1), Finci (3). Naravnost idealno in nedosežno je organizirala oskrb pohabljencev Severna Amerika. Tri države (Minnesota, Pennsylvania, New-York) so ustanovile državne zavode, ki morajo vzeti v oskrb vsakega pohabljenca. Na Ruskem vodi oskrb pohabljencev profesor dr. Velijaminov v Petrogradu, ki je otvoril 1. 1897. na ortopedičnem oddelku Maksimiljanove bolnice „delavnico za pohabljence". Originalno je zasnoval Velijaminov svojo delavnico s tem, da izdelujejo pohabljenci na prvem mestu potrebne aparate za pohabljence same, osobito take aparate, ki omogočujejo in lajšajo pohabljencu delo. L. 1905. se je priklopil poseben oddelek za pohabljene vojščake. Pouk vodijo tudi pohabljenci, poseben učitelj je nastavljen za take, ki imajo samo eno roko, drug za take, ki nimajo nobene roke in delajo s pomočjo aparatov, zob, ustnic in nog. Poloti se nas čuvstvo sramote in užaljenega samoljubja, ako obrnemo oči na lastno domovino, na avstro-ogrsko državo. V vsej Avstro-Ogrski imamo doslej samo tri zavode za pohabljence; na Nemškem smo jih našteli 32. V Avstriji se nahajata dva zavoda: 1. Cesarice Elizabete zavetišče za pohabljene otroke (Lanzendorf pri Dunaju); 2. Otroški dom za pohabljene otroke (Laa, Neulengbach). Tretji zavod imajo Ogri vBudapešti. Razen teh treh zavodov so se osnovala v zadnjih letih štiri društva, ki nabirajo doneske za ustanovitev novih zavodov (1903 na Dunaju „Leo-poldineum"; 1906 v Gradcu društvo „Oskrb pohabljencev na Štajerskem"; 1907 v Pragi društvo pod protektoratom prof. dr. Kukule, dr. Sticha in dr. Dvo-raka, ki sezidajo v Pragi „Jubilejni dom za pohabljence"; enako društvo obstoji v Črnovicah). Na čelu društva „Leopoldineum" na Dunaju stoji blagosrčni Franc Jožef knez Auersperg in njegova ljudomila soproga kneginja Viljemina; društvo namerja ustanoviti zavod za vso Avstrijo in je osnovalo v ta namen 1.1905. v provincijah šest sekcij, med temi eno tudi v Ljubljani. Moderna oskrb pohabljencev ustanavlja zavode s sledečim namenom: 1. Zdravniško-ortopedična oskrb. Zato se nahaja na zavodu poseben kirurgično-ortopedičen oddelek z ambulatorijem, telovadnico, kopališčem; oddelek ima razen tega filijale za aero-, helio- in talasoterapijo. 2. Ljudska šola. 3. Obrtna šola. 4. Preskrba za vse življenje tistih neozdravljivih pohabljencev (10—15%), ki se ne morejo sami pre-živiti. 5. Zaprečenje pohabljenosti. 6. Posebna delavnica za izučene, izpuščene pohabljence. Do 90% pohabljencev postane tako delavnih in gospodarsko samostojnih: čudovit uspeh oskrbe! Važnost moderne opreme kirurgično-ortopedičnega oddelka se spozna zopet iz statistike, ki je pokazala, da ozdravi 81% kirurgične tuberkuloze, dočim jih ozdravi brez pomožnih splošnih sredstev samo 53%. Nikjer v Avstriji ni prešinila socialna misel tako iskreno in globoko ljudstva kakor pri nas; o tem priča vzorna gospodarska organizacija in obilica narodnih prosvetnih društev. Posebna društva nastopajo za otroško varstvo in oskrb mladine; druga se bore proti jetiki in alkoholu, skrbe za pouk o higijeni, postrežbo bolnikov in prvo pomoč. Te vrstice naj opozore našo dovzetno javnost na najrevnejše med revnimi, na pohabljence! Tudi te naj objame naša topla socialna ljubezen. Na vseh koncih se gibljejo dobrotvorne sile; objektivni opazovalec samo obžaluje, da se mnogo dragocenih moči potrosi vsled neskupnosti in razcepljenosti. Prijatelji, podajmo si roke in ustanovimo osrednje društvo za ljudsko zdravje s skupnim glasilom! Naše osrednje društvo naj osredotoči vso socialno oskrb, jo organizira in dosledno, vseobsežno izvrši! SOLNČNI VZHOD NÄ SV. VISÄRJIH P- METOD SCHNED1TZ Uljnjak. Črtica. — Spisal C. Golar. rosnega žita se je vzdignil škrjanec, zažvižgal in se vriskaje spustil navzgor v belo in sinje ßl^Ü nebo, solncu nasproti, ki se je smejalo od izhoda in mu je žarelo zlato lice, kakor da se vozi na svatovskem vozu po vedrem nebeškem polju. Kamor se pripelje, zašije nebo v jasni modrini, oblački ginejo, kadar se napijejo na solnčni svatbi jasne toplote. Lesketa se radosti in razposajene sreče, žarke poljube siplje v pozdrav svoji nevesti, razkošno ovenčani zemlji, ki se je oblekla v pisano krilo in si rdečega cvetja zataknila za pas. Tako zlato jutro je sijalo, nebo je bilo samo tupatam še posuto s snežnimi ovčicami, ki so se razpasle in razletele po božji poljani, da jih ne zadene plamteče oko. Moj Bog, to je bil rajski čas, tako svetel in deviški, kot bi svatovali angelci, kot bi pela in maševala sama sveta nedelja. Vsenaokoli rosa in žarki, iskre in biseri, petje in cvetje. Zeleno se izpreminjaste oči so se bliskale iz žita, iz tenke, blede rži in temne, kipeče pšenice, in po njivah so se podile in valovale hladne, mehke sapice, kot bi se skrivale in letale nevidne deklice. In polje! Glej, kako se je zgrnilo v daljavo, kako je narastlo in se zalilo, kot mlado dekle, razvito in kipeče čvrstega zdravja. Kamor nese oko, morje samih rož, zelenja in trave, kot bi si postlala deva na livadi in bi dihala in bi valovali njeni raz-pleteni lasje in plapolali v rosni sapi. Cvet šepeče s cvetom in se klanja in ziblje, a kadar zapiha veter, tedaj se zdi, da hite cvetovi po polju od enega konca do drugega, se spodtikajo in padajo in zopet beže v urnem objemu. Ob strani se lije žito v zelenih valovih, visoka, sočna in temnomodra rž se gosto pretaka in njeno klasje cvete. Po tenkih bilkah, po vitkih in visokih stebričih, se vzpenja na zelenih nogah beli slak, kot bi jezdil, kot bi napival z lili-jastimi kelihi. Globoko pod klasjem, spodaj nad prepeličjim gnezdom, v razorih, se žari in kriči živo-rdeči, košati mak. Višnjeve plavice gledajo izmed žita, drobne, vijoličaste cvetke pa so njivo nagosto prepregle, skrivajo se in mežikajo, da so videti njive tako bujne in pisane v svoji preprostosti. Sredi polja, med njivami, na podolgasti planoti je stal Vrbanov uljnjak. Star in sključen se je sklonil in nagnil pod zelenim, težkim mahom, ki je kakor baržun zagrnil slamnato streho, tako da je sedela na njem kot zelena kučma. Stal je na polju že od nekdaj, in bogvekje so že tiste roke, ki so postavljale in vezale te tramove, bogvekje je glava, ki je mislila in ugibala, ali bo novi uljnjak v srečo njemu in njegovemu rodu. Stal je sredi vedno se izpreminjajočih živih travnikov, med zelenimi, zlatimi in belimi njivami, sredi pšenice in škrjančkov, objet od solnčnih žarkov in mrzle burje. Samo uljnjak ni cvetel spomladi, ko se je zemlja ogrinjala v ženitovanjski plašč; bil je star, nem in gluh, nizko sklonjen sredi rosnega cvetja in bohotno- kipečih žit, poleti ni zorel in jeseni ni umiral. Živel je vedno, mladi starec, noč in dan je vrelo in šumelo v njem, zvenelo je, kot bi pele tenke, tenke strune, in bučalo je, kot bi odmeval globok, nizek bas. In v uljnjaku je bil panj pri panju kakor kraljestvo poleg kraljestva, osem panjev na širino in devet na višino. V vsakem je kraljevala matica četi pokornih in marljivih delavk ter tropu neskrbnih, sladkosnedih trotov, ki so lahkomiselno zapravljali in pili imetje ter bili samo v škodo gospodarstvu. Uljnjak ni cvetel, a dehtel je pozimi in poleti kot najslajše rožice; na moč je dišalo iz nizke lesene kočice, in kdor je šel tam mimo, se je ustavil in obrnil.nos proti uljnjaku. Spomladi, ko je solnce stopilo sneg in začelo zvoniti z belimi zvončki, so se začele gnesti čebele iz panjev, in opoldne, v zlati dan, se je potegnil na plan dolg, živ in pojoč curek brez konca. Vlilo se je iz uljnjaka in pod solnce, na čelu vsem matica, in visoko v zraku so obhajali svatbo. Začelo se je življenje in radovanje, dan na dan so rojile čebele, živi, šumeči kobulji so se obešali po cvetočih hruškah in jablanah, in to je trpelo vso pomlad. Ä od zore do zarje so letale čebele po cvetju, kjer so zagorele rože, ali po holmih, ali po polju, ali po gozdih, tja se je zgrnila vsa vojska, šumeča in bučeča. Naj je cvetel kostanj ali detelja, ves uljnjak se je povabil v goste. In jeseni je zacvela ajda, njive so se izpre-menile v bele in rdeče pasove, ž njimi se je opasalo polje, in na njih je pila in pela čebela pri čebeli! Srkale so in se potapljale v rožno morje, a nad njimi je plavala lahna megla, vsa napojena in prepletena s solnčnimi žarki. Bistro in čisto je nedeljsko jutro, srebrn mir plava nad poljem, zemlja je pokojna, rijiva se odpo-čiva od truda in v sladkem, prijetnem veselju se zaganja žito in teče po lehah in razorih. Vrban se je vrnil od jutranje maše; iz cerkve na nasprotnem griču jo je mahnil naravnost med žita in po mejah, med škrjančki in makom, je prišel do uljnjaka. Čebele so šumno škropile iz panjev in izginjale v solnčnem zraku, a s polja so se zgrinjale vedno nove čete oprašenih delavk. Ustavil se je sredi goste trume in zadovoljno se smehljal, ves obraz mu je bil poln veselja, po gubah in razah se je prelivala nedolžna radost preprostega človeka, ki živi s poljem in čebelami kakor s svojim bratom, kakor s svojimi družicami. Kadil je in objemal z obema rokama z žebljički obito pipico, in vsak trenotek mu je priletela čebela za vrat ali mu sedla na klobuk. Bil je sključen in obrnjen s hrbtom k solncu, ki ga je goreče pripekalo v stare ude. Sedel je na klopico. Večkrat je potegnil z roko po rjavih, skrižanih licih, pogladil se je po čedno obriti bradi in skoro nejevoljno po-gledaval na žareče nebo, kjer je kipela in se razlivala pesem poljskega pevca. Vrbana je zmotilo v njegovi zamišljenosti tiho pokašljevanje. Tam sta stala na stezi pod uljnjakom, pod gričkom, dva mlada hlačmana; prvi je imel klobuk z visoko štulo, drugi je bil pokrit s suknjeno čopasto kapo. Stala sta in gledala Vrbana, oba sta držala prst v ustih in požirala sline. Pokimal jima je z glavo, a ni ju hotel spoznati in ogovoriti; pobiča sta milo gledala na uljnjak, da sta se nazadnje Vrbanu zasmilila. „Jernejček, ali bi rad čebel? Kar klobuk nastavi!" Mali se je kislo zasmejal in dregnil svojega tovariša. „No, Nace, kaj pa ti! Ali je Luka že zdrav?" Mali kapar je potegnil palec iz ust in povedal zelo naglas: „M — hm! Je! Sem dol pride k vam. Naju je poslal pogledat, če ste tukaj." „Glej jo, kapo kosmato! Zakaj pa nista takoj rekla! Gora zelena!" In Vrban se je vzdignil s klopi in se obrnil proti uljnjaku. Onadva sta planila po gričku in v trenotku sta bila pri Vrbanu, ki je odpiral uljnjak. Iz temnega, nizkega prostora, ki je bil ves nastlan z listjem, je zadišalo po medu, in fantiča sta odprla usta in se zasmejala. „Ä ga bomo pokusili?" je govoril Vrban in jemal previdno in polagoma deščico iz panja, nato pa je še bolj oprezno segel z lesenim nožem vanj in odkrhnil kos bleščečega rumenega satja. „Ta je iz samih rož," se je smehljal in ga vzdignil proti svetlobi, da je gosta in sladka tekočina posijala v belih celicah. Tedaj pa se je tesni prostor v uljnjaku še bolj zamračil, med nizkimi durmi je stal postaren možiček, manjši in slabši od Vrbana, bil je golorok, v pražnji srajci in telovniku s svetlimi gumbi. „Sapralot, Vrban, saj še čebele ne bodo mogle sproti nanesti, če boš imel takšne goste," je nagovoril prijatelja in se zasmejal. Potegnil je obrvi prav do las in široko zini!, njegov smeh je bil tenek in hitro ga je zmanjkalo. Vrban je vzdignil glavo in se veselo začudil: „Glej ga, Luka, si že tukaj! Tako presneto mi je bilo dolgčas, da ne morem povedati! Ämpak, da si le prišel." Hitel je, da se iznebi malih sladkosnedežev, in nato sta sedla na klop. Začel se je pomenek in pogovor o starih in mladih časih, o hudi vročini in ostrih zimah, o zdravju in smrti. Govorica je tekla brez konca, Luka je tožil in vzdihoval, a Vrban je tolažil. „Kar vzeti me je hotelo," je pravil Luka. „Bodlo me je in slabosti so me obhajale." In zmaje z glavo, pa se takoj zopet razveseli, ker sije solnce tako gorko. „E—e, solnček! Kako me pa greje, greje!" Reče in se zasmeje in klobuk posadi za tilnik. „Vidiš, vidiš," kima Vrban, „o, zdaj ni sile. Še bova poživela kakšno leto, pravim." „Ti seveda, no, ampak jaz. Saj pravim, tako me je bodlo in mrazilo," pove še enkrat in roko položi na prsi. „Pa kaj, mladi nismo več, mladi." Vrban ne mara slišati takih besed in hitro poseže vmes: „Kaj bi tisto! Krepka sva še, in dandanes gre v grob mladina pred starimi ljudmi. No, kako je bilo s Petrom!" Moža vesta, kako je bilo s Petrom, ki je šel rdeč in vesel na semenj v bližnjo vas, domov so ga pa pripeljali žalostnega in mrtvega. Z glavo kimata in gledata na uljnjak, zakaj na panjih ima Vrban vse vaške dogodke lepo naslikane s čopičem in barvami, da se ne pozabijo. Na prvem panju je naslikano, kako gre Peter na semenj. Svetle škornje ima, viržinko v ustih in roke v hlačnih žepih. Strašno je ponosen, mlado dekle mu gre nasproti in ga vabi, naj gre ž njo domov. Peter se pa zasmeje in pomeša z roko srebrne kronce po žepu. — In spet naprej se vidi, kakor Peter fante na koražo kliče. Klobuk s krivci vihti po zraku in poskakuje in pleše po vasi, a od-zadaj že gredo trije jezni korenjaki in ga vržejo po tleh. Peter je močan, ali trem ni kos, in z dolgim polenom ga česne prvi po glavi, druga dva pa že bežita. In prijatelja vstaneta ter stopita na sredo pred uljnjak, v hrum in šum, kjer vrve čebele in se jima zaletavajo v rame in lase. Kadita in gledata in se spominjata vsega, kar se je v vasi zgodilo in kar je ovekovečil na končnice vaški živopisec, Meskov Gašpar. Časih se ustavi za trenotek govorica, pa že Luka pokima z glavo in nadaljuje: „Take pa še ne kot tisto leto, ko je zgorela Čarmanova in Grogova hiša. Take pa še ne!" In Vrban srčneje stisne okovano pipico in pokaže : „Vidiš, tam-le imam za spomin vse naslikano, kakor se je zgodilo." In oba se zamislita v tisto dogodbo in še enkrat si jo povesta od kraja do konca. Tako si krajšata čas in živita v spominih žalostnih in hudih časov, a vseeno jima je vse tako drago, kar je bilo, kar se je zgodilo, ko sta bila še mlada. Vrban pripoveduje zelo živo, zraven pa brez prestanka vleče iz pipe in gleda na panje, kjer je naslikana vsa dogodba. Pravi, kako hudo je bilo tisto leto, ko je gorelo p:vrsti po vaseh naokrog. Zdaj eno noč za Savo, pa gori za Kranjem, pa zopet v hribih. Neke sobote zvečer pride v vas črn bradač, bos in pijan. Zmerjal je kmete in zato so ga nabili, ponoči pa se posveti na Grogovi hiši, in preden so vedeli kaj in kako, sta že bili dve poslopji v ognju. Luka je kimal z glavo in se rotil: „E — e, turška sapa!" S pestjo se je praskal po sivem licu in bodel s prsti v ušesa. Ko je Vrban končal, sta uprla oči na panje, in tam je bilo videti na srednjem dedca z rdečim petelinom, ki ga spušča na slamnato streho. Človek je neznan in kosmat, na glavi ima visok klobuk, za trakom pa dva rožička. — Na panju naprej že gori hlev, rdeč petelin stoji na vrhu strehe, peroti je razpel in ima odprt kljun; tam pa stoji zapisano: Ogenj! In spodaj, sta dva žandarja z nasajenimi bajoneti in imata uklenjenega požigalca, ki ima na hrbtu zapisano: Ta bode visel. In tako je ves uljnjak poln vaških povesti, kot naslikana zgodovina. Na tretji vrsti panjev se peljejo svatje k poroki in za klobuki imajo šopke, velike kot drevesa, nevesta pa ima srebrno krilo in zlate čevljičke. „To je pa Rožmanova Micka," pove Vrban. „Takrat je bilo res lepo, turška sapa," pravi Luka. „Kar plesal sem, tako sem bil vesel." In Luka maje z glavo in se smehlja in spominja neveste z zlatimi čevljički. „Pa je že tudi umrla. Mati jo je hotela imeti. Ko jo je prišla kropit, se je za-smejala na odru, in za teden dni je šla za materjo." Vrban pritrjuje in kolne: „Gora zelena, tristo rogačev!" Nekaj novega bi rad povedal Luki, ali ne more se domisliti, in nato začne praviti zgodbo o kmetu, ki se je dal oklicati za kralja Matjaža. Mlad je bil pa neumen, zato je namesto na njivo hodil v krčmo, namesto da bi oral in sejal, je pil in jedel. Pet ministrov si je izbral iz vrst hlapcev in posto- pačev, vino so pili iz škafa, jedli so pečenega vola in prigrizavali mesene klobase. Tako je zapravljal kmet svoje posestvo. — Tretji dan njegovega kra-Ijevanja so mu pripeljali Čikovo Jero, pijanko in babo, da mu bo kraljica. Berači in propadli kmetje so hodili pred novega kralja in hlapci so obljubljali davke. Četrti teden pa so končali pojedino z zelenim žganjem, ovsenjakom in krompirjem. Domačija SIMON GREGORČIČ MARTIN BIZJÄK je bila zapravljena, gostje so se poizgubili. Krojačka Drobtinco je ubilo žganje, kmet Osat pa je izgubil pamet: v les je hodil in plezal na smreke. Matjaž je šel po svetu pobirat davke in oznanjevat vojsko; zakaj tudi on je znorel. In prijatelja utihneta in premišljujeta. Zares čudne reči se gode na svetu. Stari domovi gredo v nič, mlad rod zapravi, kar so mu pridobili očetje, na drugi strani pa se zopet vzdiguje iz znoja in dela zasluženo imetje. Luka pravi: „Zares, tako je," in začne pripovedovati o fantu, ki se je šel ženit, a ni mogel dobiti neveste. Hotel je biti zal, zato je zataknil za klobuk vse polno rož, okoli in okoli. Dekleta pa so se mu smejala, in vsaka mu je ušla. Odtakrat so mu rekli „panani Janez". Nazadnje jo dobi, Polinovo Majdo, ki je zmerom govorila, da se bo omožila pred-pustom. Šla sta k župniku, in gospod ju je izpovedal in rekel, naj se pripravita na smrt. „Koliko si stara, Majda?" je vprašal. „Trikrat dvajset." Janez pa ni vedel, ker ni štel let. In župnik je dejal Majdi, da je še premlada. Potem je čakala in čakala in hodila izpraševat župnika, dokler ni umrla . . . „Ja, to je bila večna nevesta," opomni Vrban in pogleda po polju, kjer se vedno bolj zlati in izpreminja žito. Gleda na nebo in vidi vso bleščečo nebeško plan, in prepelica se oglaša v pšenici, in kosec kleplje. Tudi Luka je utihnil. Sedi na klopi, in se je zamislil in stisnil vase. Stara tovariša sedita in mislita, spominjata se starih časov, ko sta še nosila rože od svojih deklet, in Vrban bi se rad razmislil, vstane in stopi k uljnjaku. Zopet sta oba v gostem čebelnem roju in iznova ogledujeta poslikane panje. Tam sedi kralj Matjaž s svojimi ministri za mizo, krono ima na glavi in venec rož okoli vratu. Pečen vol leži na mizi, in gostje ga obirajo in trgajo z nožmi in s prstmi. — Dva ministra stojita sredi izbe in mislita globoke misli, ker vrtata s prstom v čelo. Na drugem panju pleše kralj Matjaž, nad njim pa letajo srake. Kako živo pač je te prizore obličil vaški slikar, Meskov Gašpar! S kako pisanimi in lepimi barvami je okrasil rožice in nevesto Micko, in kako imenitno je naslikal peklenščka v zelenih hlačah in rdeči suknjiči! In tam naprej, prav spodaj, se bije boj med Pega-mom in Lambergarjem. Kako ponosno jezdita junaka na svojih belcih, a glej, že je Pegam brez glave, in vrag se že stega skozi odsekan vrat, da mu izvleče in vzame dušo iz telesa. „Kak umetnjak je bil," bi pohvalil Vrban Gašparja, a ne more se načuditi in zato molči, ker ve, da ga ne more pre-hvaliti. Luka pa reče: „To ti je bil pravi! Vse je znal naslikati. Če je videl človeka, pa ga je lahko posnel." Vrban gre okoli uljnjaka, in čudno se mu zdi, da ne roji „požigalec"; v tistem panju je prvenec in že tri dni se pripravlja, da bi izletel. Solnce gre više in više, že je visoko nad poljem, in razgoieli in razbleščali so se travniki in njive. Luka se na-pravlja domov. Težko hodi in počasna mu je stopinja. Moža se poslavljata in si obljubita, da prideta popoldne zopet skupaj. Že hoče oditi Luka, ko se zasliši presunljiv jok. „Jernejčka je čebela," prikriči Nace po griču, in vsi gredo tolažit malega trpina. Ravno na usta, z medom namazana, ga je pičila, in mnogo truda je treba, da se Jernejček pozdravi. Spet mora Vrban v uljnjak in odlomiti lep kos rumene slaščice, ker že tudi Nace kaže v nos, kamor ga je vsekala čebela. Razidejo se, Vrban se vrne na klopico, in zopet misli in čaka, kdaj bo izletel „požigalec". Ne more sedeti, zato zre med čebele, in okoli njegove glave in okoli ramen švigajo in šume delavke, da je ves v živih, žarkih pramenih. O kakšen jezen šum je nakrat okoli Vrbana! „Požigalec" se gnjete iz panja, da ustanovi lastno družino; v zraku je vršanje in sikanje, in v kolobarju, gostem in črnem, se vrti ves roj in pleše proti bližnjemu hrastu. Po polju med njivami hodijo kmetje in ogledujejo žita, beli dekliški predpasniki se bele po mejah, tam hodijo vaške lepotice in trgajo poljske rože. Vesel smeh zveni čez polje, časih priplava po vedrem zraku glas zvona, in boljinbolj zlata je nedelja, žarneji je svetli dan, ki se smeje nad poletno krajino. * * * „Turška sablja," je klel jesenskega dne Luka pri sebi, „kaj neki počne Vrban? V nedeljo je tožil, da mu ni dobro. Grem, da vidim, kaj je ž njim." Tako je dejal in skoro tekel z drobnimi koraki čez polje. „Snoči ga še menda domov ni bilo. E—e—e!" Kako žive in mlade in rožne so bile njive, na katerih je uprav zacvetela ajda, čez katere se je razlilo rdeče-belo morje, dehteče in sladko. Vsa njiva je šumela in pela, čebela se je gnjetla pri čebeli, kakor da poganja zemlja živ cvet iz sebe. Luka je hitel čez polje in gledal in smejal bi se bil solnčku, ki ga je objemalo za starim vratom, in vesel bi bil lepih njiv, na katerih so se pasle čebele, da mu ni skrb ležala na srcu. Prisopel je pred uljnjak, a glej, Vrban ga že oddaleč pozdravlja. Na klopi sedi in ga vabi. „Luka, ne vem, kaj bo, križ imam zlomljen, in srce kar zastaja," je rekel Vrban in težko sopel. „Križ božji," se je vznemiril Luka. „Tak me nikar ne plaši! Svetega Janeza rožo skuhaj na vinu, ali pa medico pij s pelinom. Tako bi še rad malo skupaj poživel s teboj." „E, lahko že greva k svetemu Štefanu, dosti dolgo sva že na svetu, in meni je kar dolgčas po mojih starih znancih. Vsi so šli pred menoj." „Križ božji, kakšen si! Zakaj pa? Mlajši si od mene in ni ti sile, pa tako govoriš." „Tako ti rečem, kadar umrjem, me kar v ulj-njaku postelji! Dva stola prinesi, rad bi še mrtev ležal dva dni pri svojih čebelicah." Oprl se je na Luko, sedel v travo in se naslonil z hrbtom na uljnjak. Nič več ni govoril, samo gledal je predse po polju, po cvetoči ajdi, po di- JÄNEZ TRDINA MÄRTIN BIZJAK šečih rožah, kjer so se gostile njegove male prijateljice. Ko ga je čez nekaj časa Luka poklical po imenu, ni odgovoril. S široko odprtimi očmi je strmel na nebo in bil mrtev. V uljnjaku so ga položili na oder, kakor je želel, in čebele so tožile in jokale za njim. Ä uljnjak še stoji sredi polja, sredi pomladnih žarkov, poletnega cvetja, sredi jesenskih viharjev in zimskega mraza. ^ oixiooo|xxiooax[|axiocp ^ Sveti večer na Ukrajini. Spisal dr. Leopold Lenard. (Dalje in konec.) |Sl|jirugi dan je bil Sveti dan. K polnočnici je prišlo mnogo ljudi, menda vsi katoličani iz okolic. S^Üls Saj je bilo to zanje nekaj čisto posebnega, da bi imeli tako blizu mašo. Vsa kapelica je pela „ko-lende", one starodavne, preproste poljske božične pesmi, katerih nekatere segajo baje še v poganske čase in so se pozneje prikrojile krščanskemu nazi-ranju. Pri maši so mi stregli vsi štirje dečki gospoda Bonieckega obenem. Najmlajši, Kazio, ni znal še drugega odgovoriti kot „amen", zadržal se je pa lepo, kakor je videl druge. Popoldan je bil prost. Pravzaprav pa nisem imel skoraj nobenega prostega trenutka, ker me je gosp. Boniecki neprenehoma hotel imeti pri sebi, in edini predmet pogovora je bilo zadružništvo. Silno ga je zanimala „Zadružna Zveza". S sabo sem mu prinesel njena pravila in nekaj letnih poročil, moral sem mu prevajati in tolmačiti stavek za stavkom in vmes mi je neprenehoma zadajal vprašanja. „Toda pri nas za sedaj ni niti misliti, da bi vlada dovolila ustanoviti kaj podobnega," je odvrnil. „Äli ste že poizkusili?" vprašam. „Da, poiskusili smo ustanoviti neko skupno središče za dobavo in prodajo blaga" — menda nekaj takega, kot je pri nas „Gospodarska Zveza" — toda ni se dalo. Vlada bi dovolila samo tako centralo, ki bi dajala pismeno nasvete pri ustanavljanju društev in v raznih drugih slučajih, toda ne dovoli revizije, denarnega posredovanja itd. S tako centralo pa ni nič pomagano." „Saj vpeljuje baje zdaj vlada sama moderne reforme." „Seveda jih. Za naš okraj je n. pr. nastavil gu-bernator potovalnega učitelja za poljedelce, da bo po vaseh imel predavanja o poljedelstvu. Z enim odlokom ga je nastavil, z drugim mu je pa prepovedal popotovati, da ne bo revolucioniral kmetov. Vprašal je, kaj naj torej dela, če ne sme po okraju potovati, in odgovorili so mu, da sme sedeti doma in odgovarjati na pisma, katera bi mu kmetje pisali in v katerih bi ga prosili za nasvete v poljedelskih zadevah. Takih pisem pa ne bo lahko dočakal, ker kmetje ne znajo pisati." Ko sva se nagovorila, me je peljal vun; ogledala sva si konje, gospodarska poslopja, okolico, nazaj grede sva vstopila v veliko poslopje, nedaleč od palače, kjer je njegova administracija in kjer je nastanjena tudi novoustanovljena hranilnica in posojilnica. Tu sem se seznanil z raznim osobjem, pripadajočim h graščinski administraciji in pričel ž njimi pogovore. Zlasti mi je ugajal nek domač možak, Rusin, ki je za pisarja pri hranilnici. Bil je pri vojakih, kar se vidi na njegovem obnašanju, zlasti pa iz govora, ker meša neprestano velikoruske besede v svoj rusinski govor. To je močan človek srednjih let, črne polti, jako inteligenten in prijazen. Piše zelo čedno, bere dobro — seveda samo rusko — rad čita, če kaj dobi. Brati in pisati se je naučil sam, daljnjo izobrazbo je dobil pri vojakih. Kako škoda, da je šolstvo tu tako zanemarjeno! Koliko bi lahko tak človek koristil, ako bi mogel obiskovati šolo! Medtem se je zmračilo in treba je bilo domov na čaj. „Mama bodo že hudi," je rekel gospod Boniecki. Doma so res že pričakovali s čajem in pecivom. Med drugim je bila na mizi tudi naša čisto pristna dolenjska orehova potica. Izkazalo se je, da sva jaz in Kazio najbolj prijatelja orehove potice, ki se je res tako sušila na mizj, da je bilo tekom praznikov treba prirediti še drugo in tretjo izdajo. V očigled naše dolenjske orehove potice sem kar pozabil na ruske in poljske piroge in druge podobne reči. Orehova potica me je spet spomnila, da sem še Slovenec. Po čaju sva se spet razgovarjala z gospodom in delala načrte do večerje; po večerji so otroci spet zapeli nekaj kolend in oče je igral na glasovirju, kot prejšnji večer. Potem sem se pa kmalu položil spat. Božični dan je bil pri kraju in ni prinesel nič posebnega. * * * Drugega dne se je pričelo ponavadi. Nekoliko pred obedom pa — bil sem pri gospodu v njegovi sobi — pride lakaj in pove, da sta prišla dva moža iz Samčinjec. „Naj prideta notri," odgovori gospod. Vstopita dva postarna možaka v belih kožuhih in s črnima kapama, eden je imel črno razmršeno, drugi že močno posivelo brado, dolgi lasje so mu padali po plečih. Pričneta se priklanjati nizko, skoraj do tal, poljubita roke gospodu in meni, izvlečeta iz kožuhov dva bela, trda hlebčka in ju izročita gospodu. Pozneje sem jaz enega razlomil in pričel jesti za poizkušnjo. Bil je navaden pšenični kruh, a zvit, kot bi bil potica. Pravijo jim kolači. Take kolače prinašajo kmetje v dar gospodu, kadar pridejo o Božiču čestitat. Govorila sta neko čudno mešanico. Gotovo sta imela najboljšo voljo govoriti po poljski, toda jezik je znal edino le rusinski, da bi pa to ne-izgledalo preveč neolikano, sta mešala vmes, če nista znala poljskega, kak ruski izraz, katerega sta se naučila pri vojakih. Gospod je govoril ž njima poljski. Izpraševal ju je, kako je z njihovo cerkvico. Rekla sta, da je zid že dodelan in prihodnje leto bo treba omisliti notranjščino. Imela sta pa še neko posebno prošnjo : Neki kmet iz njihovega kraja je šel nekoč v Rim na božjo pot in je tam videl, ne vem več v kateri cerkvi, neko podobo Matere Božje, ki je nanj naredila posebno močan vtisk. Pripovedoval je o nji doma sovaščanom, in zdaj je vsa vas sklenila, da mora v novi domači cerkvici biti ravnotaka podoba Matere Božje, naj stane, kar hoče. Ker pa sami ne vedo, kako bi jo dobili, prosijo gospoda, naj bi jim posredoval. Gospod jima je to obljubil, izpraševal ju je še nekaj podrobnosti o novi cerkvici, in potem sta se poslovila. Pred odhodom sta se ravnotako priklanjala, kakor prvič, in poljubljala roke. Po njunem odhodu mi je gospod pojasnil, da sta to dva odposlanca iz neke oddaljene čisto katoliške poljske „plemenitaške" vasi. Na Litvi in na Ukrajini se namreč nahajajo cele vasi, katerih prebivalci so poljski plemenitaši še iz starodavnih časov — takozvana šlahta zagonova, kmečko plemstvo. Seveda se nič ne razlikujejo od navadnega kmeta. Vero so ohranili, jezik se je pa močno pomešal z rusinskim, vendar imajo še globoko zavest, da so poljski plemenitaši. Jaz sem takoj sklenil, da obiščem tekom tedna njihovo vas in povem to možema, kar jima je napravilo veliko radost. „Samo povedati morate, kdaj pridete, da vas bomo pričakovali. Naredili bomo doma zbirko, da vas bomo pogostili." „Tega pa ne," odvrnem. „Zbirajte raje za cerkev, jaz pa pridem enkrat čisto nepričakovano, si ogledam cerkev in spet vrnem. Gostiti me ni treba čisto nič." „Nekaj bo-pa vendar treba pripraviti." „Čisto nič." Slednjič mi je še gospod Boniecki pomogel in šele njemu se je posrečilo dopovedati, da ni treba zame nobenega sprejema. Zmajevaje z glavama sta odšla. Jaz sem bil jako radoveden videti, kako izgleda katoliška vas na Ruskem in sem jo sklenil obiskati pri prvi priliki. Po obedu je šlo kot prejšnjega dne. Delala sva z gospodom razne načrte, debatirala o zadružništvu, ogledavala si okolico in slednjič spet zašla v administracijo. Ko sva se vračala domov in bila že skoraj pred domom, me gospod vpraša : „Ali ste videli v kapelici kakšno znano osebo iz Varšave?" „Nisem gledal. Sicer pa, kdo bi mogel tu biti?" „Uganite." „Ne uganem." „Ali poznate gospodično Marto?" „Marto Nižankovsko? Seveda jo poznam! Ali je tu? Kako neki?" „Ker je pri nas doma. Njen oče je oskrbnik moje pristave „Bonča". Če hočete, se pa peljeva jutri na izprehod in obiščeva Bončo. Boste videli, kako je pri nas na pristavi. Toda morava jim naznaniti, da bodo doma." „Zato bo že prepozno." „Saj jim lahko telefoniramo. Ali hočete ž njo govoriti ?" „Kako telefonirati?" „Kako? Kot ponavadi. Jaz sem na vse pristave naredil telefon. Bom jaz zvezal. Tako-le. Zdaj pa lahko govorite." Medtem sva namreč prišla v hišo in stopila v vežo, kjer se je nahajal v posebni izbici telefon. Okrog se je vlegla tiha noč, vso ravnino je pokrival droben, zmrznjen sneg, v vasi je izumrlo vsako življenje, in v tej gluhi, mrzli noči je letel moj glas nekaj ur daleč na samotno pristavo, sredi širnih poljan, in od tam je prihajal k meni glas gospodične Marte. Kako čudno se je tu zlila civilizacija in ne-kultura! Drugi dan po Božiču je tam še zapovedan praznik. Torej je minulo predpoldne, kot po navadi. Popoldne pa je velel gospod vpreči v sani dva majhna konjička, sam je prijel za vojke, jaz sem sedel poleg njega, „kucika" potegneta in sani zdrče po zmrzlem snegu v megleno ravan. Med potjo sem doživel še sledeči dogodek: Pripeljala sva se mimo neke pristave, kjer je bil za oskrbnika domačin, Rus, seveda nekoliko bolj izobražen kot kak navaden kmet. Ko se peljeva mimo poslopja, naju je zapazil oskrbnik iz hiše in prišel na cesto pozdravit gospoda. Gospod zadrži konjička in se obrne k oskrbniku, ki je stal poleg sani na cesti s kučmo v rokah in se nizko klanjal, ter ga nagovori: „Kako je pri vas doma? Je že kaj bolje?" Iz poznejšega pogovora sem izvedel, da je oskrbnikova žena na umu zbolela. Oskrbnik odgovarja s kučmo v rokah in nizko se klanjaje: „Oh, težava je, gospod, težava," — odvrne oskrbnik. — „Bojim se, da se bo zgodila nesreča. Enkrat je vzela nož in hotela „zarizati" (zaklati) otroka, da smo ji komaj ubranili. Potem je rekla, da bo „zarizala" mene. Gotovo se bo zgodila nesreča, ker je nemogoče vedno paziti nanjo. Ali ne bi bili tako dobri in preskrbeli, da bi jo spravili v norišnico ?" „Sem že iskal," odvrne gospod Boniecki, „pa ni bilo mogoče je nikamor spraviti. Povsod je prenapolnjeno. Morate še nekoliko potrpeti." Na Ruskem je namreč taka navada, da če kdo znori, mu ne verjamejo, da je nor, dokler ni enega ali dveh zaklal. Potem ga primejo in zapro, sedi par mesecev v preiskovalnem zaporu, nato pride pred sodišče, zdravniki mu dajo izpričevalo, da je nor, in sodniki ga prisodijo v norišnico. Našega oskrbnika pa menda ni veselilo tako dolgo čakati, torej je nadaljeval : „Morda bi pa bili tako dobri in našli takega zdravnika, ki bi ji kri izpustil, da bi umrla." „Kaj pa mislite!" zakriči s sani dol — nanj gospod Boniecki „to se pravi, človeka umoriti, in to je greh! Temu jaz že ne morem pomagati!" Oskrbnik se ustraši in se prične opravičevati: „Saj nisem jaz tako mislil. Bil je samo naš pop, ki mi je svetoval, naj najdem takega zdravnika. Rekel mi je, da je tudi njegov sin tako zbolel kot sedaj moja žena, pa je našel nekega zdravnika, ki mu je kri izpustil, da je umrl, in potem je rekel pop: „Slava Bogu! I jomu lehče stalo sja i mnje lehče." — Pri tem je oskrbnik s kučmo v roki posnemal z glasom in s kretnjo telesa popa, ki je to rekel. Nato je pa svetoval dotični pop našemu oskrbniku, naj poizkusi on na svoji ženi, kar se je poprej tako obneslo na popovem sinu. Gospod potegne za vojke, jaz se zavijem v svoj kožuh, in sani so drčale naprej po zmrznjenem snegu čez nepregledno ravnino, ki se je razprostirala pred nama kakor valovito morje. Svet ni tod popolnoma raven, ampak lahno valovit, semtertja razoran od manj ali bolj globokih dolin. Sani so drčale podobno urnemu čolničku po valovitem morju, se včasih naglo spustile navzdol v dolino, da sem se moral trdno prijeti sedeža, potem sta pa spet na drugi strani letela kucika navzgor. To sta bila konjička! Ni ju bilo treba nikdar pognati, a letela sta vedno kot v dirki, vseeno, če dol ali gor, ne trenotek nista šla bolj počasi, dokler nista obstala sredi razleglega polja pred stanovanjem oskrbnika. Pred hišo sta že čakala oskrbnik, star preprost in simpatičen možak, in njegova žena, ter naju peljala v hišo. Ako bi ne vedel, da sem na daljni Ukrajini, bi si lahko mislil, da imam pred sabo kakšnega starega, trdnega gospodarja iz ljubljanske okolice, tako se mi je zdelo tu domače. Seveda, ko sem stopil v stanovanje, sem se takoj spomnil, da sem v poljskem domu. Poljak mora imeti salon, to je zanj narodna potreba. Brez salona ne more biti nobena družina, ki se le nekoliko dviguje nad nižino življenja. Pri Poljaku igra salon v zasebnem in družabnem življenju vsaj tolikšno ulogo kot pri nas gostilna. Salon je pri nas neki nepotreben luksus, s katerim večinoma tudi inteligentne družine ne vedo prav, kaj početi. Med Poljaki je salon potreba, brez katere ni mogoče izhajati. Vzemite salon, in življenje bi se moralo popolnoma izpremeniti. V salonu je bila gospodična Marta in njena mlajša sestra Helena, ki je bila ravno močno zamišljena. Revica je stala pred važno odločitvijo: ali se omožiti, ali stopiti v samostan. Stariši so bili bolj za prvo, njo je vleklo bolj k drugemu. Kako je slednjič izpala odločitev, ne vem. Ko smo se nekoliko pogovorili, so mi pričeli razkazovati gospodarstvo in živino, potem smo se spet vrnili v salon in se napili čaja. Medtem se je storila trda noč in pričel je naletavati droben, suh sneg. Obenem je bilo jako mrzlo. Ko sva se vračala, je bilo temno kot v rogu, in o kakšni poti nobenega sledu. Toda kucika sta hitela spet čez gričke in jarke neprestano dalje, sani so padale in odletavale in jaz, zavit čez glavo v kožuh, sem odskakoval na sedežu. Slednjič sva pa čisto srečno in pravilno prišla v Kožminjce in obstala pred grajščino. Služabniki so prihiteli čez prag in pomogli izriti se iz kožuhov in se opreti na otrple noge. Iz temne, mrzle noči sem stopil naenkrat v bogato razsvetljen, razkošno opremljen salon, in k meni je prihitel mali Kazio. * * * Drugega dne popoldne — me je peljal gospod v vaški konsum, katerega je on pomagal ustanoviti. Za prodajalca je bil naš vaški policist. Mož je izpre-videl, da ima dovolj časa na razpolago, zakaj bi se torej na pošten način ne potrudil za postranski dohodek. Sicer je res izgledalo nekoliko čudno, da je v svoji vojaški obleki in z bridko sabljo ob boku tekal semtertje po prodajalnici in dajal otrokom za pol kopejke sladkorja ali ženskam natakal petrolej, toda kmalu so se privadili, on na službo, ljudje pa na prodajalca. Vaška policija je namreč na Ruskem v državnih rokah, in policist je vojaški človek kot pri nas orožnik. Sicer je pa bil naš „stražnik" res vsestransko poraben človek. On ni samo prodajal v konsumu, ampak je tudi sedel v odborih vseh naših društev, in je bil naša najboljša organizatorična sila. Jaz sem kupil za nekaj kopejk sladkorčkov in jih pričel deliti otrokom, ki so gledali skozi vrata. Prvo dekletce ni hotelo na noben način vzeti; ko sem jo vprašal, zakaj ne mara, mi je odgovorilo, da nima kopejke. Imela sva jaz in stražnik dovolj dela, preden sva ji razložila, da dobi sladkor zastonj, brez kopejke. Slednjič je sprejela, toda videti je bilo, da nič prav ne zaupa in si ne more razložiti, kako da človek nekaj daje, ne da bi zahteval za to plačila. Opazil sem, da je to ena izmed značilnih črt v značaju tukajšnjega ljudstva. Ono ne pozna dobrote in ne more razumeti, da bi mu kdo storil kaj dobrega, ne da bi za to zahteval primernega plačila. Ta nezaupljivost je ena največjih ovir za delovanje med ljudstvom. Äko vidi kmet, da mu kdo kaj daje ali stori kaj dobrega, ne da bi si izgovarjal primernega plačila, misli, da mora za tem tičati kaka goljufija, kajti da bi iz dobrote kdo mogel kaj dati ali storiti, tega on ne razume. Pojem dobrote in pojem hvaležnosti sta mu tuja. Če more ukrasti, zakaj bi ne ukradel, če more goljufati, zakaj bi ne goljufal, in če more koga izkoristiti, ga bo izkoriščal, da je groza! Konsum v Kožminjcah se razvija za ondošnje razmere jako lepo. Zlasti pred prazniki se je promet silno dvignil. Pomisliti je pa treba, da je vas jako velika, šteje več tisoč duš, in da je to edina krščanska prodajalnica v vasi. Prodajajo se samo špecerijske reči, in ljudje kupujejo večinoma le za kopejke in pol kopejke. Torej ima prodajalec silno veliko dela. Prosil je, da so mu dali pomočnika, ker sam ni mogel več od zjutraj do večera vzdrževati dela. Slednjič so res najeli še nekega dečka, ki se mora sam vzdrževati, biti v trgovini ves dan in delati še ponoči, da ima komaj nekaj ur počitka, in mu plačajo za to štiri rublje na mesec. * * * Pozneje popoldne se je vršil letni občni zbor našega kmetijskega društva v administracijskem poslopju gospoda Bonieckega. Udeležba je bila jako velika, da je bila prostorna dvorana popolnoma zasedena. Jaz sem sedel poleg svojega prijatelja gospoda stražnika, ki mi je najlaže dajal pojasnila, kadar sem jih potreboval, kar je izvrševal z največjo postrežljivostjo. Predsednik je bil gospod Bo-niecki, tudi njegova gospa je kot odbornica bila navzoča. Zborovanje je trajalo jako dolgo, ker so v razgovor prišle ne samo zadeve kmetijskega društva, ampak tudi hranilnice in posojilnice, konsuma, čital-talnice; razgovarjali so se načrti za živinsko zavarovalnico, ki se pa še ni ustanovila, in za kmetijsko razstavo, ki se je vršila še istega meseca, ter še mnogo drugega. Poslovni jezik je bil ruski; toda izkazalo se je, da razen gospoda predsednika, nihče ni znal pravilno govoriti rusko. Nekaj njegovih uslužbencev in uradnikov Poljakov je govorilo še kolikor toliko, domačini kmetje so pa govorili ukrajinsko in samo tuintam primešali kakšen ruski izraz, ki so se ga naučili pri vojakih. Seveda je tako nastalo mnogo nesporazumljenja, kar je občutno oviralo zborovanje. Najbolj enostavno bi bilo, ako bi še predsednik govoril ukrajinsko, toda postava zahteva, da mora posredovalni jezik v društvu biti ruski. Kmetje so jako živahno posegali v debato in govorili z veliko vnemo. Najbolj se je razvnel neki moj sosed, star širokopleč kmet, z napol sivo, napol črno, strašno razmršeno brado. Kričal je in mahal z rokama in opozicija rnu je burno pritrjevala. Toda ne mislite, da se je šlo za kako poglavitno točko, radi katere se je tako razvnel! Slo se je za po naših pojmih precej malenkostno stvar. Voznik, ki je hodil z lastnim vozom z dvema konjema in s svojim fantom v mesto po blago za konsum, je dobival za pot po 40 kopejk (1 krono). En dan je vozil tje, zvečer kupoval in nakladal, proti jutru se odpeljal in zvečer drugega dne se je vrnil v Kožminjce. Zdaj je pa odbor poročal, da se voznik pritožuje, da je premajhna plača, in predlagal, naj bi se povišala na 80 kopejk. Opozicija je pa temu strastno nasprotovala in njen voditelj, moj ku-štravobradi sosed, je dokazoval, da je ta plača še veliko previsoka. „Kadar grem jaz v mesto na trg, zapravim samo dve kopejki zvečer za kruh," je trdil in zakričal: „Če bi se šlo za moje kopejke, bi me ne bolelo tako, kakor kadar vidim, da se tako brezvestno zapravlja ljudski denar." Na te besede, katere je izpregovoril kriče na ves glas in mahaje z obema rokama in s telesom, je opozicija burno zaploskala. Po dolgi debati se je pa le posrečilo taktu gospoda predsednika narediti kompromis s sledečim predlogom: Za sedaj ostane redoma še staro plačilo, odbor se pa pooblašča, da sme v izrednih slučajih izdati za vožnjo tudi do 80 kopejk. Proti temu je glasovalo slednjič samo devet mož, ki so pa tudi izjavili, da ostanejo še vseeno pri društvu. Po shodu je stopil načelnik opozicije k predsedniku g. Bonieckemu in ga prosil odpuščanja, da je tako hudo nastopal, ter se izgovarjal, da je to delal le z ozirom na splošni blagor. Potem je prišla v razgovor točka: kateri listi naj se naroče za čitalnico? Predsednik in dober del članov odbora in društva so bili Poljaki. Toda poljskega lista ni bilo mogoče naročiti. Vlada bi tega nikakor ne dovolila. Sklenili so naročiti majhen rusinski listič „Svitova Zirnica", proti kateremu se je visoka vlada izrekla, da nima nič, ako se naroči. V zadevi dnevnika je pa poročal predsednik, da se je obrnil na vlado po navodila, in so mu rekli, da morejo naročiti edinole ali vladni list „Novoje Vremja", ali pa judovsko borzno glasilo „Birževija Vjedomosti". Občni zbor se je odločil za prvo. Med tem poročilom zaslišim v dvorani za hrbtom šum. Moj prijatelj stražnik, ki je sedel poleg mene v klopi, je skočil kot strela s sedeža in čez klopi k vratom, kmetje so se prestrašeni odmaknili od mene, bilo je, kot bi kragulj planil nad piščeta. Ozrem se nazaj in vidim, da je vstopil sam stanovöj pristav, načelnik vaške policije vsega „stana". Načelnik policije vsega okrajnega glavarstva se imenuje „ispravnik". Okrajno glavarstvo je pa spet razdeljeno na več „stanov", in načelnik policije enega stana se imenuje „stanovöj pristav". Sicer to ni bogvekako učena oseba. Bil je poprej morda kje pri vojakih za „feld-veblja", pa se je naveličal vojaščine in je prestopil k policiji. Toda njegova oblast je velika in v zavesti svoje oblasti in dostojanstva je tudi nastopil kot kralj v svojem kraljestvu. Strah navzočih je bil popolnoma nepotreben, kajti gospod so prišli s popolnoma dobrim namenom. Izvedeli so, da se vrši zborovanje in dasiravno je vlado zastopal že dovolj intenzivno naš gospod stražnik, vendar so mimogrede še sami hoteli pogledati, kako se vrši. Vršilo se je pa tudi res vse tako postavno; gospod predsednik je govoril ravno najbolj pravilno ruščino, ko je vstopil pristav, in nadaljeval mirno svoj govor, ne da bi se ustavil za minuto, da bi tudi najbolj strogo oko postave ne našlo nobenega pohujšanja. Najbolj v zadregi sem bil še jaz. Kmetje so se prestrašeni odmaknili od mene, moj prijatelj stražnik se je postavil po svoji uradni dolžnosti kot sveča k vratom, a jaz sem obsedel sam v klopi. K sreči je zapazila neka Rusinja, absolvirana slušateljica medicine, katero je nastavil gospod Boniecki na lastne stroške v vasi in ji dal v administracijskem poslopju poleg plače tudi hrano in stanovanje, proti temu, da je brezplačno zdravila kmete, mojo zadrego in pri-sedla k meni. Ker je ona dobro poznala ondošnje razmere, sem bil vesel, da imam pri sebi človeka, ki bi mi lahko s kako besedo priskočil na pomoč, ako bi se oko postave pričelo kaj nad mano spotikati. Toda tudi ta previdnost je bila nepotrebna. Oko postave je sicer večkrat obtičalo na moji malenkosti, toda se mu najbrže nisem zdel nevaren za obstoj svete Rusije. Nato je sedel gospod pristav k predsednikovi mizi tako, da je kazal zborovalcem svoje uradno dostojanstvo od zadnje strani, ter ves čas pisal. Pozneje sem vprašal, kaj je tako pisal, in sem izvedel, da je prinesel od gubernatorja dovoljenje, da se sme pri predavanjih v izobraževalnem društvu rabiti magična svetilka, ter pisal dotični protokol. Za to milost je prosil gospod Boniecki že vse leto. Druga prošnja, da bi se smela ustanoviti ljudska knjižnica, se pa še ni rešila. Mimogrede je hotel pri tej priliki gospod pristav izterjati neke davke od vaščanov. Pričel je pisati in klicati kmete k sebi, ter je med tem menda čisto pozabil, da se vrši obenem v dvorani shod kmetijskega društva. Tako se je zborovanje lepo mirno končalo. * * * Obljuba dela dolg, in jaz sem hotel kakor mogoče hitro izvršiti svojo obljubo, da pridem obiskat svoja znanca v Samčinjce in si ogledam novo cerkvico. Drugega jutra velim napreči konje in se odpeljem. Pred odhodom sem se dobro najedel in še vzel nekaj s seboj v žepe, kajti računal sem s tem, da ne dobim ves dan ničesar. Dasiravno so konji bili dobri in tekli neprenehoma, je bilo vendar čez popoldne, ko sem dospel v dotično vas. Večinoma sem se vozil po zmrznjeni strugi reke Bug; ker stoje vasi večinoma ob vodi, sem videl med potjo več rusinskih vasi. Toda rusinske vasi so tako podobne druga drugi * kot jajce jajcu. Raditega me niso nič zanimale. Slednjič se pripeljem v Samčinjce, ljudje prihite od vseh strani k mojemu vozu, me pozdravljajo in spremljajo po poti, ki se je vila od reke skozi vas navzgor po precej napetem klancu proti cerkvi. Pritečeta tudi moja znanca iz Kožminjec, mi delata velike poklone in vabita, naj stopim v hišo, da se nekoliko okrepčam. Toda jaz odvrnem, da sem prišel samo pogledat, kako zidajo cerkev, in se moram takoj vrniti. Bal sem se namreč, da bi utegnil moj prihod obrniti nase preveč pozornosti in vzbuditi sum, kot da sem prišel s kakšno versko misijo. Najprej si dam pokazati staro cerkev. Večja revščina je komaj kje mogoča! Sredi ograjenega prostora, ki ima, po nekih polomljenih lesenih križih sklepati, biti pokopališče, stoji obširna lesena baraka, pokvečena na vse strani in razbita, da bi pri slabem vremenu nihče ne iskal rad pod njo zavetja. Notri sem našel nekaj, kar je služilo za oltar, in na njem nekaj starih, razcapanih cunj, iz katerih mi pod nobenim pogojem ni bilo mogoče razvideti, kakšno barvo so imele prvotno. Stropa in tlaka seveda ni bilo v baraki nobenega, nesnaga pa nepo-pisljiva. Rekli so mi, da se je poprej opravljala tu sv. maša enkrat na leto. Toliko prijaznejša je bila nova, kamenita zgradba v gotskem slogu, ki se je ravnokar dodelavala. Seveda bodo ljudje imeli še mnogo stroškov, preden bo omišljena potrebna oprava. Oblezel sem vse zidovje, splezal čisto na vrh, si z vrha ogledal okolico in se spustil spet dol na zemljo, med domačine, katerih se je nabralo medtem precejšnje število. Ko pridem zopet dol, vidim, da je prihitelo tudi mnogo otrok iz vasi pogledat nenavadnega gosta. Pričnem se ž njimi razgovarjati ter jih izpraševati iz krščanskega nauka. Prepričal sem se, da so čisto nevedni. Okoli mene so stali tudi odraščeni vaščanje in gledali začudeno name. Pričnem govoriti ž njimi, in sem takoj izprevidel, da so ravnotako slabo poučeni kot otroci. Vedeli so, da so katoliške vere in da pripadajo h katoliški cerkvi, vedeli so tudi, kdaj imajo poste, kateri dan v tednu se ne sme delati, da se mora o Veliki noči izpovedati, toda kako se izpovedati, niso vedeli. Mora pač izpovednik pomoči. Sicer pa tudi ni čudno, da so tako zapuščeni! Šole nimajo, cerkve ne, duhovnika vidijo enkrat na leto. - Vprašal sem, kdo jim uči otroke v krščanskem nauku, in sem dobil odgovor, da dva „bračiška". Izvedel sem tudi, da je oni starec, katerega sem prvič zagledal v Kožminjcah in ki se je tudi zdaj vedno sukal okrog mene, tak ,,bračišek". Obrnem se torej k njemu in se pričnem ž njim razgovarjati. On je bil takorekoč poglavar te verske občine, ki je moral skrbeti za vse verske, dušne in telesne potrebe, učiti otroke, skrbeti za vzdržavanje cerkve in službe božje, nadzorovati občino. Z eno besedo, nadomestovati po svojih močeh duhovnika. Plače nima za to nobene, dajo mu samo po svojih močeh kakšno miloščino. Bilo bi približno tako, kot če bi kakšnemu naših občinskih beračev naprtili tako službo. Seveda bi naš berač laže učil, ker je bolj poučen. Naš „bračišek" je tudi vodil zidavo cerkve, zbiral zanjo darove, razkazoval občanom, kdo in kdaj ima priti delat itd., kar je izvrševal v resnici z veliko vestnostjo in gorečnostjo. V svojem stanovanju mi je pokazal knjigo, kamor zapisuje, kar je kdo dal ali storil za cerkev. Pisati se je naučil sam iz tiskanih knjig, torej razumete, da mi ni bilo lahko preštudirati njegove pisave. Zapisaval je silno redno in natančno. Razen grofov Groholskih in Bonieckih, ki so dali večje vsote, je vse drugo naprosjačil v resnici po kopejkah na vasi in pri katoličanih po drugih vaseh. Koliko truda, koliko skrbi, preden se je postavila ta cerkvica. Vas je naredila name jako reven in zanemarjen vtisk. Zdela se mi je še bolj revna kot druge sosednje pravoslavne vasi. Vprašal sem ljudi, kako jim gre, in dobil sem odgovor: ,,Slabo, gospod, slabo! denarja ni! v naši vasi ni graščaka, da bi bil zaslužek!" Katoliške poljske naselbine po Litvi in po Maloruskem so namreč za poljskih časov bile svobodne in niso imele graščakov. Zdaj so pa one najbolj revne, ker, kjer ni graščaka, nima kmet nobenega zaslužka. Pričel sem se o tem razgovarjati s kmeti tudi iz drugih vasi in dobil sem prepričanje, da bi pri sedanjem gospodarskem stanju na Ruskem uničenje veleposestev pomenilo uničenje kmeta. Tam, kjer je kmet nahujskan, sicer kriči čez graščaka, toda brez njega bi pa vendar ne mogel živeti. Äko bi zdaj kar naenkrat izginila na Ruskem vsa vele-posestva, bi padla Rusija daleč nazaj v omiki in blagostanju. Toda moral sem se posloviti od gorečega „bračiška" in njegovih sovaščanov, posloviti z zavestjo, da se več ne vidimo, in odriniti po isti poti nazaj. Vrnil sem se zvečer že precej pozno lačen in pre-mražen. Tako so mi pretekli božični dnevi na daljni Ukrajini. Po Novem letu sem se vrnil v Varšavo po isti poti in na enak način, kot sem prišel. Spet sem zvečer zaspal v vlaku, in ko sem se zjutraj zbudil, sem bil že v Ljubeljskem, v poljskem kraljestvu, in sem bil za 14 dni naprej od prejšnjega dne. V Varšavi je pa bila velika radost, ko so me zagledali spet zdravega in čilega med sabo, in meni ni bilo žal, da sem naredil tak izlet. Zasanjal sem--- Zložil Ädolf Robida. Zasanjal sem tja v daljave, zasanjal sem v rožne dobrave, zasanjal tja v sredo morja, zasanjal do zvezd sem neba — Srečaval sem solze na cestah, ihtenje sem videl v zvezdah -a solz — jaz jih nisem umel, saj meni je majnik cvetel---- MESINÄ IN NÄSPROTNO KÄLÄBRIJSKO OBREŽJE Obisk pri sv. Marku v FlorencL Spisal prof. Andrej Plečnik. ^^^o sem si ogledal razne zanimivosti in slike in umotvore, sem šel naglo od stolne cerkve, Č&Mss od njenega kampanila in baptisterija po ulicah, ki so precej dolge in ki me privedejo naravnost mimo akademije na trg sv. Marka. Semkaj me je vlekla cerkev sv. Marka in nekdanji dominikanski samostan, ki se sedaj zove muzej sv. Marka. Do-minikanci • so sem prišli iz mesta Fiesole, ki je nekako dve uri od Florence oddaljeno. Od slavne cerkve San Miniato sem Fiesole prav dobro razločil. Dominikanci so prišli 1. 1436.; poklical jih je papež Evgen IV., tisti papež, ki je par let pozneje sklical znani cerkveni zbor v florentinski stolnici; v spomin nanj najdeš bronasto ploščo nad zakristijo. — V samostan v mestu Fiesole je stopil 20 letni mladenič Guido di Pietro; dobil je samostansko ime fra Giovanni Angelico ter se je preselil s sobrati v samostan sv. Marka; tega je začel krasiti in slikati s svojimi nesmrtnimi slikami na presno. V tem samostanu je živel drug dominikanski slikar fra Bar-tolomeo, ki je vplival na delovanje Rafaelovo; in živel je v njem Savonarola, goreči govornik, pre-goreči reformator posvetnega življenja, ki je žalostno končal na grmadi. Ti veliki možje so me gnali v nekdanji dominikanski samostan, da si ga ogledam. Cerkev je vtoliko zanimiva, ker je v njej nad velikimi vratmi, tam kjer je pri nas kor, križani Kristus, naslikan od Giotta. Podoba je zares dostojna slika umirajočega Boga. Levi del prečne ladje je posvečen sv. Äntoninu, dominikaneu od sv. Marka, ki so ga bili naredili za nadškofa v Florenci. Vsa kapela je precej bogato ozaljšana: tam so freske, sohe iz marmorja, reliefi iz brona; vse se nanaša na Antoninovo življenje. — Med Antoninovo kapelo in med vhodom, nekako na sredi stene, je četvero-kotna bronasta plošča, ki pravi, da je v cerkvi pokopan Janez Pico, grof iz Mirandole; umrl je star komaj 32 let; hotel je sklicati skupaj vse učenjake celega sveta, da bi v Rimu uprizorili veliko disputacijo o resnici. Desno od cerkve je vhod v samostan. Ta je od 1. 1869. imenovan „muzej" in ima te-le glavne dele: dvorišče ter na vseh štirih straneh koridor (križasti obhod), celice dominikancev in knjižnico. Križasti obhod ali koridor je ves preslikan. Naj omenim le nekaterih fresk. Nad sobo za tujce je podoba fra Angelicova: dva dominikanca prijazno sprejemata tujega popotnika; tujec je Kristus. Ne morem popi- sati vtisa, ki ga je name napravila ta podoba. Na njej so le tri doprsne moške freske. A vsaka gesta je tako resnična, lepa, plemenita; spomniš se nehote besede: Karkoli ste storili enemu mojih najmanjših, to ste storili meni. — Na koridoru, ravno nasproti vhoda, je dvorana z napisom Capitolo. Drugega ni v kapiteljski, nekoliko temni dvorani, nego na zadnji steni je naslikan Jezus na križu. Da nihče zraven ne more in se ne dotika podobe, je napeta pred njo debela vrv. Jezus visi v sredi, na vsaki strani en razbojnik; okoli Kristusa kleče in stoje — ne nemo, nego polni sočutja: sv. Dominik, Jeronim, Avguštin, Frančišek, Benedikt, Bernard, Romuald, Tomaž Akvinski, mučenec Peter ; Marija, Magdalena, Janez, Lovrenc, Kozma in Damjan. Ta slika izraža nedopovedno lepo pravo, srčno žalost, sočutje naslikanih oseb; pa vsak obraz izraža to po svoje, eden mirno zamišljen, drug ves iz sebe, ves prevzet notranje bolečine. Bil sem dvakrat v tej kapiteljski dvorani; dolgo sem ostal notri, gledal in študiral in razmišljal o vsej lepoti, o veri, o ljubezni, katero je vdihnil fra Angelico tej podobi. Nikoli nisem bil sam, vselej so stali zraven mene obiskovalci, domačini in tujci, posebno Angleži in Amerikanci. Ameriške dame, vse v svilo oblečene, da šumi na njih, stoje nemo pred križanim Jezusom, le napol glasno delajo druga drugi opazke; z nenavadno resnobo gledajo to tako naturno, tako globoko, v srce segajočo žalost svetnikov in svetnic, stoječih in klečečih okoli Jezusa, a ta žalost ni obupna, ni nebrzdana, nego žalost polna sočutja, polna usmiljenja, žalost, ki ve, kaj nam je rodilo Jezusovo trpljenje, kaj nam je prinesla njegova smrt. V kapiteljski dvorani sv. Marka, mislim, da izgine vsak cinizem; pred Angelikovim križanim Jezusom izgine vsaka frivolnost; protestantje, tujci, gredo vun, kot bi bili pri službi božji; zamišljeni stopajo naprej, kot bi bili pri pridigi; pa katera pridiga bi bila bolj pretresljiva nego Jezus na Kalvariji. Dvakrat sem bil šel gledat tega Jezusa, enkrat pred tremi leti, drugipot lani. Obakrat sem dejal: italijanska vlada je dominikancem vzela samostan; mogoče, da to ni napačno; koliko gospodov in gospe pride zdaj sem gledat nesmrtne slike pobožnega meniha; ti ljudje leto in dan ne vidijo cerkve od znotraj, tu jih prevzame duh božji, duh prave pobožnosti, ki diha iz vsake slike Ange-licove. Vasari, znani slikar in pisatelj o umetninah, pravi: Fra Angelico je večkrat dejal, kdor hoče sli- kati Jezusovo življenje, mora biti tesno združen ž njim. Kar je naslikal, ni popravljal nikoli, rekoč, Bog je hotel, da sem tako naslikal in ne drugače. Nikoli ni začel slikati, nego da je prej molil; kadar je kri-žanega Jezusa slikal, je jokal. Kdor ne veruje besedam Vasarijevim, naj gre sam gledat, videl bo, da je fra Angelico čutil, kar je vdahnil svojim podobam. Nihče ne more dati, česar sam nima; kako naj dado naši umetniki cerkvenim slikam pobožnega duha, če ga sami nimajo. Kar mene tiče, bi raje imel, če bi kak slikar kopiral Jezusa v kapiteljski dvorani pri sv. Marku, nego da ga sam po svoje naredi. Kakih 10, 20 korakov naprej, nad vratmi, je zopet slika fra Angelica: Kristus na križu, sv. Dominik objema križ. Toliko sočutja, toliko ljubezni do Jezusa je v tem obrazu Dominikovem, v teh očeh, da te nehote pretrese svet strah, da ti nevede kdaj pridejo solze v oči; spomniš se besedi Pavlovih: Exinanivit semetipsum; — zavoljo nas se je Kristus ponižal toliko, da se bolj ni mogel; postal je človek, nam v vsem enak, razen greha, pokoren svojemu Očetu do smrti na križu. Iz koridora ali križastega obhoda se pride v veliko obednico; te nisem videl; je zaprta. Zato grem naprej skoz vežo in hodnik ter pridem najprej v malo obednico. Mi Kranjci bi jo brez skrbi lahko imenovali veliko. Znana je, ker je v njej fresko-slika Dominika Ghirlandaja: zadnja večerja. Slika je prav dobro ohranjena. Od tam stopam po stopnicah navzgor in pridem na hodnik, ob katerem so na obeh straneh redov-niške celice. Vseh jih je 42. Celice so majhne; imajo mala okenca, kamenit tlak, lesena vrata z zapahom; slavne so zato, ker je skoraj v vsaki fresko-podoba fra Angelicova. Slike so na stenah v okvirju pod steklom; pobožni fra Angelico je svojim sobratom celice okrasil. Po resnih hodnikih, ki se jim vidi streha, po celicah z nizkimi vratmi so hodili belo oblečeni menihi dominikanci; danes je to drugače; potniki iz vsega sveta prihajajo v Florenco, voz za vozom se ustavlja pred sv. Markom, potniki izstopajo in hodijo s tihimi koraki po resnih koridorih in si ogledujejo celice, ki so nekdaj bile prostori, namenjeni ascezi. Čudno se svet suče. Nekoč so pred temi na pogled neznatnimi podobami v celicah sedeli in klečali redovniki, ob pogledu na te podobe je njihov duh plaval proti nebesom, navduševali so se za svoje sveto zvanje. Sedaj posedajo tod dannadan slikarji in slikarice, kopirajo slike in ni jim mar drugega, nego da svoje bolj ali manj dobre kopije prodajo in si kupijo vsakdanjega kruha. Naj navedem par slik iz celic: Kristus se prikaže Magdaleni veliko nedeljo zjutraj; Kristus na križu; Marija moli novorojenega Jezusa, ležečega na tleh, sv. Jožef in redovnik ga tudi molita; žene ob Jezusovem grobu veliko nedeljo zjutraj; Marija vzeta v nebesa, Kristus jo krona, nebeški prizor gledajo sv. Pavel, Tomaž Akvinski, Benedikt, Dominik, Frančišek, Peter mučenec iz reda dominikancev; Jezusa krsti Janez Krstnik; Magdalena gleda klečeč ob križu na Jezusa križanega. Slikarji naj bi se prišli učit k Angeliku, kako je treba slikati spokornico Magdaleno! — Jezus poti krvavi pot na vrtu Getzemani, nad njim se prikaže angel, ki ga potolaži, Marija in Marta pa molita v svoji sobici za Jezusa in ga podpirata v smrtnih težavah s svojimi vzdihi. Ena slika kaže, da je bil pri sv. Marku kraj prave asceze: na križu visi Jezus, pred njim kleči redovnik, menda sam sv. Dominik, telo ima do pasu razgaljeno in se biča, tako da mu iz telesa kaplja kri; obraz tega redovnika, ki gleda na križ, je tako lep, tako izrazit, tako jasno govori, kaj se godi v njegovem srcu, da kar čakaš, kdaj bo nagovoril Jezusa, in skoraj slišiš, kako žvižga oster bič po truplu. Kakor so celice imenitne zaradi slik, so nekatere važne tudi zaradi mož, ki so v njih živeli. Na koncu . enega koridora stopim čez dve kamenitni stopnici in berem napis na marmornati ploščici: Kdor stopi v te prostore, kjer je živel Savonarola, prejme odpustek 10 let. Tako je določil Leon X. 1. 1516. Trije mali prostori so to, ki je v njih molil, se mrtvičil, svoje govore pisal in premišljeval veliki Savonarola, o katerem nam je svoj čas pravil profesor cerkvene zgodovine, da je živel kot svetnik, četudi zaradi nekaterih napak ni kanoniziran. — Savonarola, rojen v Ferrari, je vstopil 23let star v Bologni v dominikanski red; odtam je prišel 1. 1482. v Florenco. Razkošno življenje plemičev, Medicejcev in bogatega meščanstva mu ni ugajalo. Njegove pridige, katerim je dajal poudarka s svojim svetim življenjem, so vabile z vso resnobo, naj se ljudje nravno prenove, pokoro naj delajo vsi, svetni ljudje in služabniki sv. Cerkve; drugače bo Bog vse s hudo šibo udaril. Razumljivo je, da so preprosti ljudje zanj goreli. Sam je bil prepričan o svojem poslanstvu. Skrivno razodenje Janezovo je razlagal s takim ognjem, da je bil samostan premajhen za poslušalce; zato je govoril na samostanskem dvorišču, slednjič se je preselil v stolnico. Reformira domači samostan, reformira druge samostane in stopa v vedno večje nasprotje z Me-dicejci, ki so vladali v Florenci. Kdor v Florenci gleda, kaj da so Medicejci vse dali napraviti, bo rad pritrdil, da so uživali vse dobrote tega sveta, skoraj nekoliko pogansko. Savonarola, izvoljen za prijorja, ne mara obiskati Lovrenca Medici. V svojih govorih jame napadati Medicejce. Ko pa je francoski kralj Karel VIII. prišel s svojo vojsko čez Apenine, zdelo se je, da je že prišla napovedana šiba božja. Ker je Medicejec izročil florentinske trdnjave francoskemu kralju, se je uprlo ljudstvo zoper njega in ga odstavilo. Karel VIII. gre skoz mesto naprej na jug, proti Neapolu. In menih Savonarola postane tribun florentinski leta 1494. Florenca naj se preustroji v svetno-duhovsko, demokratično državo; vzgoja bodi krščanska, ne pogansko-klasična. Za svetovalce odbere 1000 mož. Kristus bodi kralj, pravec delovanja bodi ljubezen do bližnjega, modrosti si izprosijo v molitvi. Na vladni palači, Palazzo vecchio, da Savonarola napraviti napis: Jezus Kristus, kralj F1 or e n t i nc e v , izbranpo s k 1 e p u ljudskem. Tri leta vodi Savonarola teokratično-demokratično vlado mesta z največjim uspehom. Smrtni sovražniki so se objemali, krivično blago se je vračalo. Javne igre so izostale; deklice so izbirale deviški stan, so postajale redovnice, dame so se skromno oblačile, cerkve so bile vedno polne; javno po cestah so peli svete pesmi in psalme; mladeniči iz najboljših hiš so šli k sv. Marku v noviciat; po hišah so izginile kvarte, svetne knjige, glasbeno orodje. Pustni torek 1. 1496. so imeli v Florenci namesto pustne zabave procesijo, v kateri je šlo 10.000 otrok. Ta procesija belo oblečenih otrok se je ponovila cvetno nedeljo. L. 1497. so zadnje dni pred pustom hodili možje od hiše do hiše in pobirali posvetne, nesramne podobe, knjige, jemali so tudi obleke za maškarado. Pustni torek se zbere nešteta množica, pred katero so nosili križ umetnika Donatella, na glavnem trgu pred mestno hišo; sredi trga je bila visoka grmada, zložena iz krink, maškaradnih oblek, in posvetnih knjig; na grmadi so bile vse mogoče potrebščine ženske toalete, ogledala, dišave; godbeno orodje tudi ni manjkalo, deske za šah, kvarte; prav na vrhu grmade so bili portreti lepih žensk. In grmado zažgo, otroci pojo svete pesmi, zvonovi zvone in trobente done. Pravijo, da je mnogo dragocenosti zgorelo ta dan. — Z glavnega trga se vali procesija na trg sv. Marka, kjer so peli in se navduševali drug drugega menihi, duhovniki in meščani. Teokratična vlada Savonarolova pa ni bila brez odpora, ki se je vedno ostreje pojavljal. Papež Aleksander VI. mu ponudi visoko dostojanstvo; Savonarola odkloni vsako čast, češ, da ne mara ne mitre, ne kardinalskega klobuka. Papež ga povabi v Rim, da tam razjasni in razloži svoje početje; Savonarola se izgovarja z bolehnostjo. Naravno je, da mu papež prepove pridigati in se vesti kot poslanec božji. A Savonarola se ne mara ukloniti, odreče pokorščino. Nevolja zoper njega je vedno večja, posebno ko je jela divjati v mestu kuga in lakota in je Savonarola kratil ljudstvu pravice. Papež ga izobči; eden izmed frančiškanov ga javno imenuje krivoverca, krivega preroka. Nasprot- niki vdero v samostan sv. Marka, ujemo Savonarola in ga neusmiljeno sedemkrat denejo na natezalnico. Tu je v strašnih bolečinah izpovedal: ne Bog, ne božje razodetje, nego samo častihlepje ga je vedlo do tega, kar je delal. To izpoved je pa preklical. Zadnje dni svojega življenja je preživel mirno; mirno je šel v smrt. Z dvema dominikancema, so-bratoma, je bil na Vnebohod 1498 obešen na glavnem trgu in potem sežgan. V celicah tega čudnega moža sem. V prvi sobici je njegov portret; slikal ga je imenitni domini-kanec fra Bartolomeo. Tak je bil torej Girolamo Savonarola. Suh obraz, slok nos; prijazen, miren izraz vsega obličja kaže, da je mož gorel za izpre-obrnenje ljudstva, da ni iskal v vseh letih svojega delovanja sebe, nego Boga. — V sobici je še relief znanega kiparja Dupreja iz Piemonta; kaže nam Savonarola, ko pridiga Florentincem. Iz prve sobice se pride v pravo celico, v pravo stanovanje Savonarolovo. Zunaj je nadpis: V teh prostorih je stanoval častiti jeronim Savonarola, apostolski mož. — S svetim strahom, ali če hočete, z velikim zanimanjem gledam tu stvari, ki so ostale po tem čudovitem možu. Varno, pod steklom, so v debelem zvezku lastnoročno od njega pisane pridige, sv. pismo z opazkami, ki jih je napravil ob strani; potem mal, lesen križec; ravnotako je pod steklom velik rožnivenec — skoraj gotovo ga je nosil na vratu — in kos obžganega, začrnelega lesa: ta je ostanek grmade, na kateri je zgorel. Iz drugega prostora stopim še v tretjega. Majhna celica je z malim okencem, pravi asceterij Savona-rolov; v tem prostoru je molil, se mrtvičil, zatajeval. Pod steklom vidim njegov spokorni pas, širok in oster; moral je biti to zares goreč in svet mož, ki je pa predaleč šel takrat, ko je odpovedal papežu pokorščino. Idealen mož je bil; delal, trpel in umrl je za svoje ideale. Zato me je žalost prevzela, ko sem se vračal v prvo celico. Ravno nasproti oknu je obešena ta-le podoba: Glavni trg pred mestno hišo, Piazza della Signoria, v sredi so postavljene zelo visoke vislice, na njih vise na treh povprečnih drogih trije dominikanci; spodaj je okoli in okoli grmada, iz katere sika ogenj in se vali močen dim. Nekaj ljudi stoji v gručah na trgu in gleda ogenj. Par mož pa v noši tistih časov nese v naročju drva, dračje in drugo gorivo; naglo hite, da zanetijo še večji plamen, ki požge in uniči prejkoprej obešence. Ubogi Savonarola! Zelo me je zanimaja celica sv. Antonina, nadškofa florentinskega. Bil je velik prijatelj slikarja fra Angelica. V celici je glava sv. Antonina, kakor jo je skiciral slikar fra Bartolomeo; obraz v gipsu, kamor so ga odtisnili na mrtvem svetniku; pod steklom je Äntoninova morala, kakor jo je svojeročno napisal. Kot moralista ga še dandanes večkrat citirajo. Pisana je knjiga s tako majhnimi črkami, da se težko čita. Na steni je obešena slika: drevo, ki pomeni red sv. Dominika; namesto sadov so vstavljena na vejah imena svetih dominikancev in med njimi je na vrhu drevesa tudi Savonarola! V celici je velika steklena omara; hranijo se notri pontifikalije Äntoninove. Äntonin je bil pobožen redovnik in svet škof, ki ga je vse ljubilo, mož, ki je pomagal reformirati Cerkev, ki se je trudil, kolikor je mogel, da bi pravi duh zavladal po cerkvah, po samostanih in po drugih cerkvenih zavodih. Zanimivi sta še dve celici; v njih je spal 1. 1442. papež Evgen IV., ki je par let prej sklical v flo-rentinsko stolnico cerkveni zbor za spravo med vzhodno-razkolno in rimsko-katoliško cerkvijo. Te dve celici je bil Medicejec, ki je poklical domini-kance k sv. Marku, odločil zase, da se odtegne svetu, kadar se mu bo zdelo, in da laže Boga moli. Prva celica je temna, v drugo se gre par stopnic navzgor in ta dobiva luč od zgoraj. V njej je portret Medi-cejca in ena najlepših slik fra Angelica: trije Kralji molijo Jezusa. V teh prostorih je Medicejec lahko molil, če je hotel; ne vidi se prav nikamor, stene so enostavno pobeljene in še zdaj je vse tiho, ako-ravno je zunaj v mestu zelo živahno in polno ropota. — Družina Medicejska je prišla do veljave po bogatih kupčijah; Medicejci so bili trgovci in visoki plemiči. Cosimo Medici je vodil mesto 30 let in njegovo utočišče naj bi bili omenjeni celici. Občeval je z velikimi mojstri renesance, z Brunelle-schijem, ki je zidal kupolo v stolnici, s kiparjem Do-natellom; on je takorekoč oče florentinske renesan-ške umetnosti. Še preden je umrl, so mu dali častni priimek — oče domovine. Za njim je vladal Lovrenc Medici, ki je moč in slavo svoje hiše najviše povzdignil. Na javnem prostoru v mestu je napravil viteško igro, turnir, ki ga je veljala 10.000 zlato v. Cvetele so umetnosti in obrti: zlatarjev in draguljarjev, lesorezcev, onih, ki so znali delati intarzije, ki so znali tkati zlato in srebrno blago. Zbiral je Lovrenc umetnine, slike, kipe iz vsega sveta, rokopise; vabil je v Florenco učenjake in umetnike. Papež Sikst IV. ga je naredil za oskrbnika svojega premoženja. Razmere pa niso mogle biti zdrave navzlic neizmernemu bogastvu in navzlic renesanškemu razkošju. L. 1478. so se zarotili nekateri zoper Lovrenca, vsemogočnega voditelja florentinske republike. V stol- nici so ga hoteli zabosti dne 26. aprila ravno med povzdigovanjem. Naklep se je ponesrečil. Morilce so ljudje razsekali na kose. Za vladanja Lovrenca Medici je prišel Savonarola v Florenco, videl veliko korupcijo in začel reformirati. Še eno krasno zakladnico treba omeniti, biblioteko sv. Marka. Med celicami je postavljena; dvorana je dolga 52 m, široka 10'5 m. 22 stebrov jo deli v tri ladje. Ustanovil jo je gori imenovani Cosimo Medici. Človeku se odpre duša in srce, če stopi v tako knjižnico. Okna so velika in visoka, ob stenah so omare do stropa, ob stebrih dolge vrste miz z malo napoševnim pokrovom, v katerem je vdelano steklo. V teh mizah ali pultih je 82 velikih knjig za koralno petje; znesli so jih skupaj iz raznih zatrtih samostanov. Vse knjige so iz pergamenta. Človek se iz srca raduje miniatur in okraskov v njih. Barve so žive in jasne, akoravno so že 400, 500 let stare; po cele strani so poslikane, ali imajo začetne črke v naj-raznejših variacijah; nekatere miniature so umetniško izdelane, polne svetih motivov. Redovniki slikarji, ki so pisali in slikali te foliante, so morali dolgo, dolgo časa porabiti, vztrajno delati, da so kaj tako lepega naredili. ^ * * Stopil sem iz samostana sv. Marka, kjer sem srečal toliko žalostnih in veselih spominov. — Obiskal sem še palačo, ki je kot trdnjava zidana iz rezanega kamena, vladno palačo, Palazzo vecchio, katere stolp je 94 m visok. Ta reprezentacijska palača z visokim od vseh strani vidnim stolpom je značilna za Florenco. V njej je par let vladal Savonarola — a pred njo na trgu so ga obesili in sežgali . . . Grem po stopnicah in pridem v veliko, z ornamenti in slikami okrašeno dvorano, Salone del gran Consiglio. Dvorana je dolga 53 m, široka 22'5 m. Začeli so jo zidati po nasvetu Savonarolovem, tri leta pred njegovo smrtjo. Izvršetka ni učakal. Ä sedanji Florentinci so mu postavili v njej lep spomenik: na visokem postamentu stoji iz belega marmorja izklesan dominikanec s svojim lepim, mehkim obrazom. Tako sem stal tu še enkrat pred njim, ki je tako gorel za čisto, brezmadežno življenje, da je pustil naravoslovje, ki je je študiral, z namenom, da postane zdravnik kot oče — in je postal rajši strog redovnik, ki je karal z apostolsko odkritosrčnostjo napol pogansko, epikurejsko početje Medicejcev in napovedoval šibe božje. Škoda, da je živel ta sicer malo pregoreči, a dobromisleči reformator za časa Aleksandra VI.! sträsni potres v ithliji Slike iz razdrte Mesine: 1. Razrušena hiša. - 2. Razvaline palač ob pristanišču. — 3. Breg, ki se je potopil v morje. — 4. Izkopavanje ranjencev izpod razvalin. Književnost. Slovenska. Änton Medved: Poezije, II. Ljubljana, 1909. Založila „Katoliška Bukvama". „In ti se nisi še nasanjalo in ni te skrb, utrujeno srce, da stare želje bi odganjalo, ki se iz spanja kradoma bude." Medved, Poezije, II., stran 1. Ne! Njegovo srce se še ni nasanjalo in ni ga skrb, da bi odganjalo stare želje, ki se kradoma bude iz spanja. Z nekakim strahom smo vzeli drugi zvezek Medvedovih poezij v roke. Ali ni življenja boj že potrl njega, pesnika bolesti in resignacije, ali niso še omahnile peroti v poletu čez brezmejno, razbeljeno puščavo? Toda takoj, ko smo odprli knjigo, smo se prepričali, -da je bil naš strah prazen. Drugi zvezek ne samo da ne zaostaja za prvim, ampak ga celo prekaša. Medved Anton je zanimiva in važna prikazen na našem slovstvenem polju. Podoben je granitu, ki stoji v strugi deroče vode. Valovi prihajajo, se zadevajo obenj, razbijajo in spet strinjajo in hite naprej. Okrog njega se menjajo letni časi, se obleče priroda v pomladansko zelenje in pokrije jeseni z ovenelim listjem, pozimi pa z belim snegom, a on ostane vedno enak, bel, hladen in miren. Ako bi se bil dal kakšni literarni struji potegniti za seboj, bi se najbrže že davno izpel in umolknil, ker si je pa ohranil samostalnost in neodvisnost, se je ohranil na višini in se bo morda povzpel še više. » Še raje bi primerjal Medvedove poezije marmornemu kipu grške Niobe. Pred njenimi očmi so padali drug za drugim njeni otroci, njen ponos in njena nada, in sama je bolesti okamenela in se izpremenila v hladen kip iz belega marmorja. Nema in hladna bolest veje od tega kipa, a kako krasen je on v svoji bolesti! Ni veliko motivov v Medvedovih poezijah. Osnovni ton je tiha in hladna resignacija, nema bolest nad tem, kar je bilo in se ne vrne več. Vendar se nikjer ne ponavljajo misli, vedno se nam odkrivajo novi detajli istega predmeta. Jezik je primeren vsebini, miren, krepak, čist. Ako je vsebina podobna marmornemu kipu Niobe, je jezik, kot bi ga vrezal v marmor. Gospod Anton Medved si je ustvaril trajno in častno mesto v naši slovstveni zgodovini in Katoliška Bukvama si je pridobila z izdajo njegovih poezij novih zaslug za naše slovstvo. Dr. L. L. Knjige „Matice Slovenske". Sedem, oziroma osem knjig in knjižic nam je dala letos naša „Matica". Znanstvene vsebine tri, prevladuje torej leposlovje. Predvsem pogrešamo „Letopisa" ali vsaj kratkega letnega poročila. Udom gotovo ni vseeno, kako se je letos društvo razvijalo, koliko je udov, kakšno denarno stanje? Pri društvenih publikacijah seže vsakdo najprej po poročilu. V skrajnem slučaju bi se lahko na platnice katere izmed izdanih knjig natisnilo kratko poročilo. Posamezni udje bi niti ne vedeli, koliko knjig imajo dobiti in če so prejeli vse, ako bi ne bil slučajno na „Zabavni knjižniciiz kupčijskih namenov, natisnjen seznam letošnjih knjig. Med drugimi pogrešamo tudi bibliografije. Meni se zdi „bibliografija" najvažnejša Matična publikacija in starih „Letopisov" največja vrednost je ravno bibliografija. Naši leposlovni listi ne prinašajo natančnih in sistematičnih poročil o novih knjigah, in raditega smo navezani predvsem na Matično bibliografijo in meni se zdi, da je Matica storila korak nazaj s tem, da jo je opustila. Največja letošnja Matična knjiga je „Trubarjev zbornik", katerega je uredil dr. Fran Ilešič. Ne Vem kako, da so se naši literarni zgodovinarji vrgli s tako vnemo ravno na reformacijsko dobo, ki ima vendar z našim sedanjim slovstvom še najmanj organičnih zvez? Meni se zdi francoska ali ilirska doba važnejša za naše slovstvo kot reformacijska, pa sta še tako malo obdelani. Reformacijske knjige so važne najbolj le za slovničnega zgodovinarja, samo nekateri uvodi imajo tudi kulturno-zgodovinski pomen. Upamo, da je s pričujočim zbornikom reformacijska doba za naše razmere dovolj obdelana in da nam bo „Matica" prihodnje leto osvetlila kakšno drugo dobo našega slovstva. Dobro bi bilo, ako bi v „Zborniku" na vsaki strani nad tekstom bil natisnjen naslov in pisatelj članka, kar bi služilo orientaciji. V „Trubarjevem zborniku" so priobčili daljše ali krajše razprave gospodje: Dr. Ilešič, dr. Lokar, dr. Bučar, dr. Pivko, Polovic, Steklasa, dr. Kovačič, dr. Čerin, Ipavec in L. Pintar. Prvi članek: Primož Trubar in njegova doba, spisal dr. Fran Ilešič, ima biti menda programatičen in uvoden. Torej bi imeli pravico zahtevati, da bi bil še posebno jasen in določen. Toda ravno tu najdemo celo vrsto misli, ki izzivajo komentacijo. Neprijetno dirne tudi, da je kot uvodni članek najvažnejše Matične knjige natisnjen govor, ki je bil govorjen na strankarsko - političnem shodu ob priliki Trubarjeve slavnosti. Obširno oceno „Zbornika" prinesemo v prihodnji številki, ker danes nimamo prostora. Knezova knjižnica, XV. zvezek. Izdala Matica Slovenska. — „Novo življenje." Spisal Ivan Cankar. Ravnokar je izdalo uredništvo velikega poljskega mesečnika „Przeglqd Powszechny" (Splošni obzornik) o priliki petindvajsetletnice, kar obstoji ta list, spominsko knjigo, v katero so najveljavnejši poljski možje zapisali svoja mnenja. Originalno, dasi kratko, je povedal minister Vojteh Dzieduszycki: „Przeglgd Powszechny je brez dvoma zastarel in če hoče biti v resnici modern, se mora popolnoma prenoviti. Uredništvo se drži namreč starodavne metode, po kateri so ljudje najprej mislili, potem pisali, slednjič šele tiskali; naši moderni pisatelji pa najprej dajo v tisk, potem pišejo in šele, ko je natisnjeno, premislijo, če imajo sploh toliko časa, da bi mislili." Ako bi eksce-lenca Dzieduszycki videl najnovejši Cankarjev spis, bi izrekel o njem nekoliko drugačno sodbo. Takoj se namreč pozna, da je Cankar najprej potreboval natisniti v Knezovi knjižnici toliko in toliko pol, potem je pričel pisati in slednjič mu je zmanjkalo časa, da bi mislil... Sicer je Cankar res našel neki predmet, ki bi se dal s peresom obdelati: Neki izk.rokan „umetnik", ki se je pa menda kljub temu toliko naučil, da je dobil — po sedemnajstletnem študiranju na Dunaju! — službo risarskega učitelja v neki šoli v domovini v Ljubljani in se je v teh letih nekje nekoč slučajno oženil, se vrača domov z ženo in otrokom s trdnim sklepom v srcu, da hoče pričeti novo življenje. Toda že prvi večer ga premaga skušnjava in zabrede v neko beznico, se napije in prešuštuje. Medtem mu pa umira doma žena. Ko se vrne popolnoči k nji, je ravno v poslednjih vzdihljajih, kri ji buši iz ust in ga oblije. Po smrti se trudi, da bi upodobil svojo ženo z jasnim čelom, toda ne more. Vedno se mu narede gube na podobi. Tu zavpije otrok: „Naredil sem!" Res je naredil igraje se iz odpadlega ila podobo svoje matere z jasnim čelom. To je vsebina povesti. Pravzaprav je vsebina le na prvi in na zadnji strani. Izmed 91 strani bi jih najmanj 80 čisto lahko izpadlo. A to bi bilo prekratko, samo za kak dober podlistek; zato je bilo treba stvar raztegniti na celo knjižico. Cankar je storil popolnoma mehanično. Za kar bi zadostoval en večer, se raztegne na dva ali tri, ravnotako bi jih pa tudi lahko naredil trinajst ali triindvajset. Besede se presuknejo, stavki prestavijo, pa je nova stran napisana. Kakšen matematik bi nam lahko natanko izračunal, koliko bi se še dala raztegniti ta povest, oziroma koliko kombinacij je mogočih z besednim materialom, s katerim razpolaga Ivan Cankar. Toda, če je njemu zadostovalo ravno 91 strani, tudi nam ni treba povpraševati, zakaj jih ni več. Iz tega dejstva, da je pisatelj pisal, ker je moral imeti napisanih toliko in toliko strani, si najlaže razložimo nekatere dolgovezne odstavke v drugem delu. Cankar je videl, da se tvarina na noben način ne da bolj razvleči, potrebno število strani pa le še ni hotelo biti. Torej je segel v neki drug predalček, kjer je imel kak papirček, ki mu je ostal od kakšne prejšnje povesti in ga vrgel v našo povest, kamor je ravno priletel. Tako je postrgal po svoji miznici, kakor mati postržejo testo, ko so naredili kruh, in spečejo otrokom „postrgulček". Najprej moramo torej prečrtati vsa taka mašila, ki logično čisto nič ne spadajo v razvoj povesti, potem šele moremo analizirati povest. V povesti „Novo življenje" je razvil Cankar do psihologičnih absurdov dve ideji, kateri razvija večinoma v vseh svojih spisih in ki tvorita kvintesenco njegove filozofije: fatalizem in nihilizem. Cankar je vseskozi fatalist. Vse se godi tako, kot je od vekov človeku zapisano v knjigo življenja. Kdor hoče ubežati usodi ali jo premagati, je budalast in kdor se kaže drugačnega, kot ga je naredilo „liho", je hinavec. Ker je pa ta neizpremenljiva in nepobor-ljiva osoda, ki spominja na „liho" ruskih narodnih pripovedek, za človeka vedno le zla, raditega ne more biti nihče dober in pošten, in kdor se dela takega, je hinavec. Na junaka povesti, Grivarja, zadenemo dve uri pod Ljubljano v železniškem vozu, ko se pelje z ženo in otrokom z Dunaja v Ljubljano v službo. Naravno, da sedaj, ko ima pričeti „novo življenje", premišljuje med dolgočasno vožnjo nad preteklostjo. — Bojevniki, preroditelji so šli takrat v svet. Mnogo jih je bilo. Sedaj so izginili — tako tiho in neopazno, kakor ugašajo solnčni žarki pod večer; bili so in ni jih več. Morda še hodijo po ulicah, mrtva generacija, sence iz davnine; ampak čas je minil, in kar je ostalo, je topo čudenje nad tisto veliko zmoto. „Kako se je pač moglo zgoditi," je premišljeval Grivar, „da je izkrvavelo toliko življenj zaradi ene same zmote ? Šli so bojevniki, preroditelji — v kakšen boj, počemu? Kaj je bilo treba podirati, kaj prerajati? Da so vedeli sami ? Španski vitez je bil resnejši — on je videl vsaj lesene perotnice, nekaj je bilo ! Ampak tako — kam si se napotil,junak od mejdana?--- Ako življenje ni nič drugega, kot igra usode, kakor se izrazi pesnik, ali mehanična evolucija, kakor trdi učenjak materializma, potem je seveda boj z življenjem nekaj še bolj smešnega, kar pa je bil boj don Quixota z veternimi mlini. Človek je samo kolesce v tej uri in se mora sam sukati, kakor teče ura. S tega stališča je bilo seveda celo poprejšnje življenje Grivarja in njegovih tovarišev velika zmota, pravzaprav niti zmota ne, ker motiti se more samo, kdor je zmožen delati tudi drugače, kakor je pa storil. „Bila je samo mladinska nespamet, ki se od drugih nespa-meti razlikuje le toliko, da stane par src in par življenj." (Str. 4.) Potem pojasnjuje to misel na par zgledih. Na Dunaju je videl tistega moža, ki je zato napravljen in postavljen, da mu dajejo klofute; če je dobil klofuto, se je zamajal in rekel „me-e-ek", nato je pa bilo tiho. Pred njim je pa stal golorok junak in ga neprestano bil po oguljenem obrazu. (Menda je videl Cankar mehanične figure v kaki „budi" . . .) „Čemu bijejo? Čemu se poti ta goloroki junak ter zapravlja moč, kakor da bi jo* v veter pihal ali v pesek izlival?" (Stran 6.) Tu ima Cankar prav. Ako je življenje samo mehanična' sestava, potem so ljudje, ki se bore, pehajo, trudijo, trpe, ravnotako smešni, kot sta ona možica. Potem je sploh vse življenje en sam velik absurd in psihološko nerazumljiva zagonetka. Torej more biti življenje nekaj drugega, kot mehanična igra atomov, bi moral sklepati Cankar dalje. Toda tega ne stori, ampak razvija iz napačnih premis svojo filozofijo dalje. Usoda je nanesla, da se je oženil. Ni bila njegova volja, celo braniti se je izkušal tej izkušnjavi, ljubezni tudi ni bilo na nobeni strani, toda vzela sta se, ker je bilo v istem trenotku tako odmenjeno. Pozneje je prišel nekoč pozno ponoči ves izkrokan domov, zagledal v sobi kladivo, katero je zla roka usode nalašč tja položila, ter ga je vzel, da bi ubil svojo ženo. Hudodelstva sicer ni izvršil, toda ne iz kakih moralnih pomislekov — saj ni bilo zle misli v njegovem srcu — ampak samo, ker je bil tak nihilist, oziroma tako izkrokan, da se niti do tega čina ni mogel povzpeti. Pozneje ga je pa grizlo, kot grize ujeta zver, ker je bil tisto noč tako slab bojevnik. (Stran 9.) Od takrat je pa v svoji filozofiji že tako napredoval, da ni zmožen ničesar pozitivnega več. Niti take misli, kaj šele čina. „O, sedaj ne ukazuje srce ničesar več, noga je zaspana, pest leži na kolenu. Temna reka je bilo življenje, umiranje; toda valovi so romali, videlo jih je oko, na dnu je šumelo, pa če je šumelo v bolesti. Zajezila se je sedaj reka in se je vsa izlila v smradljiv tolmun brez dotoka in iztoka." (Str. 10.) Tak junak je bil Grivar, ko se je v sedemnajstih letih svojega krokanja po Dunaju toliko izučil, da je mogel dobiti v Ljubljani službo risarskega učitelja. V Ljubljani si je vzel stanovanje nekje pod gradom. Pravzaprav si ga ni poiskal sam, ampak „to je bil njegov dom, ustvarjen zanj že od začetka; celo čakal je nanj!" Potem je pa rekel svoji ženi: „Prijetno bo tukaj, za naju je ustvarjen ta kraj; nama je ta hiša postavljena; tisti, ki je zidal pred sto leti, je naju gledal v duhu, preden je umrl!" Ko se je nastanil v tej čudoviti hiši, je pa pričel „novo življenje". Zvečer je šel iz hiše. „Nikamor niso bili namenjeni koraki ... ne misli ni vprašal, ne očesa, ne koraka." Cemu pa tudi, če je vse samo igra usode? PALAČE OB PRISTANIŠČU V MESINI, PORUŠENE OD POTRESA Liho ga je zapeljalo najprej na Grad v prosto naravo, potem pa, ko se je storil mrak, v mesto v neko beznico. Seveda se v beznici upijani, govori razne neumnosti, ponoči se sreča s tujo žensko in zapravlja z njo denar, njegova žena pa leži doma na smrtni postelji. Toda Grivar je pri vsem tem lep in čist, saj ni bilo v njegovem srcu hudobne misli. Bilo je samo liho, samo nepremagljiva usoda, ki ga je gnala. Fatalizem je torej prva vodilna misel te najnovejše Cankarjeve povesti. Drugo idejo bi imenoval nihilizem. Cankar se je lotil nekaj popolnoma nemogočega in zato se ne smemo čuditi, da mu je karakteristika popolnoma izpodletela. Risanje negativnih, skeptičnih značajev je zlasti pri slovanskih pisateljih večkrat obdelavan predmet in nekateri so nam ustvarili na tem polju klasična dela. Navedem Puškinovega „Onjegina", Lermontovega „junaka našega časa", Gorkijeve „bosjake" in „brodjage"; med Poljaki nam je zlasti Sienkievič izklesal v svojem „Ploševskim" tipič- nega predstavitelja človeka „brez dogme". Cankarjevi „vagabundi" niso nič novega in nič izvirnega, svoje vzore je on našel v Gorkijevih „brodjagih" in „bo-sjakih". Razlika je samo ta, da je Gorkij vzel resnične tipe iz ljudstva in predstavil na njih resnične ali vsaj kolikortoliko mogoče poteze. Gorkij je sam med njimi študiral življenje, Cankar se ga je pa učil po dunajskih kavarnah in krčmah. Raditega zadobi njegova beseda žive, resnične barve samo, kadar opisuje kavarno, krčmo in pijanost. Krčma, vino in pijanost nastopajo v vsaki njegovi povesti. Med drobnimi povesticami, ki so zbrane v zbirki „Vinjete", je menda ni nobene, kjer bi se ne omenilo vino ali pijanost, celo v socialni povesti „Hlapec Jernej" se pričenja dejanje v gostilni in vrača v gostilno, da, celo v „Hiši Marije Pomočnice", kjer se nahajajo drobna bolna dekletca, katerih najstarejša ima komaj 14 let, se prične dejanje z vinom in vino se predstavlja dekletcem kot nekak simbol dobrega, lepega življenja. Drugače si je pa ustvaril tipe svojih junakov sam s pomočjo svoje domišljije in na podlagi nazorov, katere je vzel iz knjig, čitanih v svoji mladosti. Pod vplivom Gorkijevih brodjagov je pričel stvariti svoje vagabunde, nestalne, negativne značaje. Toda Cankar je storil veliko filozofično napako s tem, da je hotel opisati zlo kot nekaj pozitivnega, samostojnega medtem ko je zlo vedno samo negacija dobrega in je pozitivno in samostojno samo dobro, zlo pa le pomanjkanje dobrega. Cankar nam je hotel ustvariti junaka, katerega značaj ima samo negativne poteze, zavrgel je vse one pozitivne sile, ki dvigajo človeka in ga vzpodbujajo k činom. Ustvariti nam je hotel tip popolnega duševnega nihilista, a nam je samo ustvaril psihologičen absurd. Nihilizem sledi čisto logično z železno konsekvenco iz fatalizma. Kdor stoji na stališču moderne evolucije, mora biti fatalist, in kdor je fatalist, mora logično biti duševen nihilist. Seveda je konkretno in praktično dosleden fatalizem ravnotako nemogoč v v življenju, kakor tudi popolen nihilizem. Kdor sprejme nauk, da je vse samo naraven razvoj prirodnih sil, mora zavreči vse ideje in ves idealizem. Cemu se bomo n. pr. navduševali za domovino, če se bo godilo domovini vedno le tako, kot bodo v danem trenotku nanesle prirodne sile in nič bolje in nič slabše? Ravnotako je tudi z vsemi drugimi ideali. Cankarjev Grivar je tip takega duševnega nihilista. Oglejmo si njegovo duševno stanje: Grivarjeva poštenost: „Grivar se je zarotil, da bo ,filistejce učil manir'. In ko se je tako zarotil, je spoznal, da je bilo vse čisto prav in dobro in da je za bojevnika nad vse koristno, če pretakne bojno polje do najsmradljivejših mlak." (Str. 4.) Grivar o hvaležnosti: „Ponižali se pred njimi za umazan vbogajme je kakor poravnan račun: ni dolga, ne hvaležnosti." (Str. 5.) Grivar o ljubezni: „Naposled se pa ni obesil, temveč se je oženil. Komaj sam je še vedel, kcko se je to zgodilo. Tudi takrat je bilo vse, kakor v nespametnih, otroških sanjah. Ämpak vedel je v svojem srcu in tudi sedaj se je natanko spominjal, da je tisto noč, ko se ni obesil, zagradil pota na vse štiri strani in da se je sam zaklenil za zmerom." (Str. 7.) Grivar o življenju: „Kje boj? Kje ponos? Upanje? Prihodnost? — Saj ni bilo življenje — klavrno, brezkončno umiranje je bilo; umiranje brez upora, brez tihega upanja, celo brez velike kričeče bolečine. To-post po dolgem pijančevanju ..." (Str. 8.) Grivar in ljudje: „Temno je pogledal Grivar na obadva (ženo in otroka); v srcu se mu je vzdignilo, kakor sram in samoobtožba, zato je bil še temnejši njegov pogled; uporno sovraštvo je bilo v njem -sovraštvo do preteklosti in do prihodnosti, do vsega in do vseh." (Str. 10.) — „Prav je tako — kaj bi norce bril! Saj se nisva selila, da bi šla v svate, temveč, da bi se skrila, zaklenila, ___ komaj še skozi okno pokazala osle j tistemu svetu, ki pleše." (Str. 12.) Grivarjev tovariš o idealih življenja: „O, tisti časi so bili na vse zadnje vendarle imenitni! Neumnost je bila seveda, sama neumnost od začetka do konca ... idealna poza takorekoč — sami spomeniki smo bili: levo nogo naprej, pest ob bok . . . Minilo je, nič te ne zmerjamo in tudi sebe ne." (Str. 17.) „To se pravi, če reč premislimo . . . takrat res ni bilo poze. Pošteno smo mislili, saj je tudi Pavliha pošteno mislil v svoji neumnosti, pa je vendarle nosil duri na grbi, ko mu ni bilo treba. Kakor že pač in od katere strani pogledaš stvar: če si trezen, se smeješ, če si pijan, se jokaš. Danes je lep spomin, svetal, kakor sama glo-rija ... jutri pa boš zardel in pljunil. Poglavitno je le to, da preteklost ostane preteklost in da smo se z lune preselili na zemljo." (Str. 18.) O domovini: „Nocoj, ko sem se na polju pogovarjal z domovino, sem spoznal, da vse, kar smo sanjali in trpeli, ni bilo drugega, nego: mladost. Pa kaj, če je bila smešna, pa kaj, če brezkoristna ? Popita je bila do dna — če sladka ali grenka!" (Str. 20.) Tako se norčuje Cankar po vrsti iz vsega in smeši vse, podira vse razločke med dobrim in hudim, med resnico in lažjo, med čednostjo in grehom. Bilo bi preveč navajati še več razblinjenih izrekov Cankarjevih. Slednjič še: kaj je ono „novo življenje", katero je sklenil Grivar pričeti in h kateremu hoče navajati tudi svojega otroka? — Meni se zdi, da pove to dosti jasno na str. 14.: „Tudi takrat so me zaničevali samo in edino zato, ker sem bil umetnik. Tisto, da sem prosjačil, je bila le smradljiva zabela na vsem drugem . . . Ženska, sedaj ti pa razložim poglavitno stvar! Ali nisem za-rdeval takrat, ali ni moje srce vpilo, se vilo vso noč ječe in trepetaje, ko je lažnivi razum iskal medicine po prepovedanih potih? No, glej, ženska: danes nisem . Ženka, lju-To je — nov zardeval in moje srce prav nič ne vpije! . . . Tam, na stopnicah mi je prišlo na misel, zasmejalo se mi je v obraz, ... da sem namreč pozabil zardevati pred temi..." Vstal je, kakor da se je vzdramil. „Pred temi krščanskimi ljudmi! . bica moja, ali veš, kaj se to pravi? človek, novo življenje." (Str. 14.) Menim, da so te besede samenasebi jasne dovolj in ne pripuste v kontekstu nobene druge razlage. Podpreti bi se dale s številnimi stavki iz razgovorov onih dveh večerov, ki sledita pred smrtjo žene. Za Cankarja je torej „novo življenje" ali življenje popolnega človeka, ki je zmožen celo smrti narediti vesel izraz, življenje človeka, ki nikdar ne zardeva, ker nima nad ničem več zardevati, ker je zavrgel vse naše nravstvene pojme — popolen nravstven in umstven nihilist. Dr. L. L. KÄTEDRALÄ V KÄTÄNIJI, PORUSENÄ OD POTRESÄ Velik moment. Politično razmišljanje ob veselem preobratu v deželi kranjski. Razmišljal J. K. Na prelomu za našo deželo važnih dogodkov je aktiven borec obstal, da pogleda nazaj na pot, katero smo prešli, in na pot, ki se razgrinja pred nami. Razbita je slovensko-nemška zveza, pričela se je doba odločnega narodnega in socialnega delovanja. To so momenti, katere registruje gori navedena knjižica. Dr. L. L. C69590 Poljska. Kazimir Przerwa-Tetmajer: „Na skalnem Podhalu". Lansko leto je izšel četrti in zadnji zvezek zbirke novel Kazimira Przerwe-Tetmajerja, ki imajo naslov: „Na skalnem Podhalu". Delo je posvetil pisatelj svoji materi. „Hala" pomeni v narečji prebivalcev Visoke Tatre isto, kar naša „planina", ali nemško „Alm". „Na skalnem Podhalu" je zbirka novel iz življenja poljskih „Goralov" v Tatrah. Poljaki so nekdaj med vsemi Slovani najbolj gledali na zapad in sprejemali njegovo kulturo. V zadnjem času so pa izprevideli, da ni dovolj, ako imajo višji krogi visoko zahodno evro-pejsko kulturo, ampak je treba imeti trdno podlago med ljudstvom, in so se vrgli z vso silo na študiranje ljudstva. Zbirajo se ljudski motivi in ornamenti, ljudske pravljice in pesmi, študira se poljska narodna umetnost, življenje, jezik. Z eno besedo: Poljska kultura se vrača spet k ljudstvu. Pojav tega stremljenja je tudi delo: „Na skalnem Podhalu". Tetmajer je morda največji moderni poljski pesnik in pisatelj. V prvem delu svojega slovstvenega delovanja je bila glavna struna njegove duše otožnost: „Melanholija, otožnost, dolgčas, hrepenenje vsebina so duše moje . . ." Neprenehoma ga je mučilo „najstrašnejše izmed vseh vprašanj": „Zakaj? Za koga živimo? Bolesti, trpljenje in žalost to naše za koga?" V tem stanju je prikipela iz njegovih prsi obupna „himna na Nir-vano". V tej dobi je iskal v življenju, v ljubezni in tudi v prirodi edino le pozabljenja svoje boli. Pozneje je pa nastal v njegovi duši prelom in vrgel je na papir kot geslo daljšega življenja besede: „Kaj sem, čeprav čuvstva vsa v duši človekovi ganem, a iskre božanstva mu v dušo ne kanem?" Namesto dvoma, otožnosti, apatije do vsega, nastopa odslej v njegovih proizvodih čuvstvo sile, samozavesti, hrepenenje po boju in delovanju za ljudstvo. Na to izpremembo so brez dvoma v prvi vrsti vplivale Tatre in njihovi prebivalci. Ko je pričel študirati ljudstvo, se mu je odprl zmisel življenja. V tem nastroju in iz tega miljeja je napisal svoje najlepše delo: „Na skalnem Podhalu". Namen svojega dela pove on sam v uvodu: „Steber, na katerem se vse zida in na katerega se vse opira, je treba poznati do podlage in do ka-pitelja." In nekje drugje: „Hotel sem pokazati, koliko se je mogoče približati kmečki domišljiji. Samo oni je v resnici sposoben pisati kmečke reči, kdor more tudi sam z lastnimi možgani misliti kot kmet, z lastnim srcem čutiti kot kmet. Ni dovolj kmeta opazovati, — treba je znati postati kmet." Izbrane novele iz te zbirke izidejo v „Leposlovni knjižnici". Dr. L. L. f caxoo|xioccooo3ooooco [g] ooqxx|xxxco3ajax3xo Glasba. ¥. zvezek mešanih in moških zborov. Uglas-bil Jakob Aljaž. Cena 60 h. V Ljubljani, 1908. Založila Katoliška Bukvama. Z mladeniškim ognjem je začel prepevati naš gorenjski škrjanček Aljaž, odkar ga je prijazna modrica Evterpa privabila iz nebotičnih višav in ga iztrgala čarobnemu kraljestvu gorskih vil. Kar smo že tuintam rekli, to držimo še danes: Skladbe Aljaževe so jasne, prozorne kot obrisi očaka Triglava, brez sentimentalnosti, krepkih, varnih, sigurnih korakov gredo svojo pot; nič izumetničenega niti v napevih, niti v harmoniji, nič prisiljenega: vse pošteno, pristno domače blago. Zato jih pa naši zbori tudi kaj radi pojo. Seveda se pri obilem številu ne smemo čuditi, če se kaka skladba tudi dobi, ki je bolj vsakdanjega značaja, kjer se ponavljajo že večkrat obdelani motivi; toda v celoti je Aljaž zanimiva prikazen na našem glasbenem polju. Vsekako so njegove skladbe velike važnosti za naš glasbeni napredek. Nekatere tiskovne pomote si bo vsak pevovodja lahko sam popravil. — Katoliška Bukvama je pričujočemu zvezku priložila „Stražnike", krepak moški Aljažev zbor, ki ga slovenskim pevskim zborom in društvom tudi v večjem številu brezplačno oddaja. Fr. Kimovec. To in ono. Ksav. Meškova „Meditacija jesenskega večera", ki jo prinašamo v tej številki, je bila objavljena v češkem prevodu 1.1908. v 3. št. češke revije „Me d i tace". Slovenski izvirnik, ki ga je gospod pisatelj poslal na razpolago našemu listu, smo priobčili tem rajši, ker revija „Meditace" med Slovenci ni razširjena. CS9CS9 Slovensko gledišče. Slovensko gledišče stoji letos na drugem stališču kakor je stalo lani. Gospod Juvančič je smatral gledišče za kulturen zavod, ki ima za namen gojitev umetnosti, gospod Govekar se je pa postavil na čisto praktično stališče: gledišče je podjetje in vsak podjetnik mora skrbeti, da njegovo podjetje kolikor mogoče največ nese. Za njega je merodajen predvsem finančni uspeh. Toda glavni vzrok, da je gledišče letos primeroma dobro obiskano in je v največ slučajih razprodano, so jesenske protinemške demonstracije in bojkot nemškega gledišča. Gotovo se je treba ozirati pri gledišču, ki materijelno nima za stalno zasiguranega obstanka, tudi na materijelno in finančno stanje, vendar bi ne smeli ti oziri biti izključno merodajni in najvišja direktiva za prireditve. Njegov namen bi moral biti: gojitev umetnosti v mejah, pnpuščenih od financ. Razumemo tudi, da tam, kjer se kultura dela skokoma, kakor pri nas, ni mogoče imeti enostavnega načrta in ne more vse biti razvito po kakšnem enotnem načelu, toda nekoliko več sistema bi pa že lahko bilo pri našem gledišču in vsaj v glavnih obrisih neki enoten načrt. Včasih naredi popolnoma vtisk, da je za uprizoritev kakšnega komada bila odločilna edinole igra usode, Naše gledišče, ne more stati na izključno umetniški višini. Ni tudi treba, da bi bilo izključno kupčijsko podjetje. Po našem mnenju bi slovensko gledišče v Ljubljani moralo biti ljudsko gledišče v polnem pomenu besede, središče in ognjišče naših številnih gledišč po deželi, ki bi od njega dobivala življenja in se po njem uzorovala. Äko mora dežela plačati za gledišče, mora tudi gledišče biti v prid vsej deželi in ne samo majhnemu drobcu naroda. V zadnjem mesecu so se v gledišču deloma ponavljale, deloma nanovo igrale sledeče drame, opere in operete: Mati, Faust, Veleturist, Zrinjski, Prodana nevesta, Girofle-Giroflä, Simona, Butterfly, Legijonarji, Carmen, Zaklad, Werther. Kar zadeva Fausta, bi bilo sploh vprašanje, če ga kaže uprizoriti na odru. Goethejev Faust je pisan, da se čita, ne pa, da se vidi na odru. Vse dramatizacije velikih umotvorov, n. pr. Vstajenje, Quo vadiš, Ben Hur itd. so bolj ali manj ponesrečene. Imamo samo nekaj posameznih slik, brez celotnega vtiska. Tudi pri „Faustu" se, če se postavi na oder, izgubi večinoma krasota misli, zatare se logični razvoj dejanja. Vsega „Fausta" je nemogoče uprizoriti, torej se vzame nekaj posameznih slik, ki ne narede več celotnega vtiska. Vzel se je samo prvi del, a iz tega tudi še samo nekaj slik. Kdor ni poprej študiral Goethejevega „Fausta", ni razumel ničesar. Izpustil se je na primer tako lepi in značilni prizor pred mestnimi vratmi, ko hite ljudje iz mesta in se pogovarjajo o tem, kar je komu na srcu. Zato se je pa mučno na dolgo razpredel ostudni prizor v Äuerbachovi kleti in slednjič radi večjega efekta zaključil tako, da se pijani dijaki primejo drug drugega za svoje rdeče nosove in tako kažejo ljudstvu. Galerijsko občinstvo je dalo svoji kulturi jako slabo izpričevalo, ko je ploskalo taki nagnusnosti. In vendar so ravno take vrste prizori za neke vrste ljudi najbolj efektni! To je žalostno in sramotno! Podobno goro-stasen je prizor v jetnišnici, iz operete „Netopir". Jetniški nadzornik se drži za glavo in kriči neprenehoma: „Ta prekleti šampanjec!" Po sobi se pa opoteka jetniški paznik ves pijan in kriči: „Ta prekleta Zalaznikova slivovka!" In ta grdi prizor se vleče strašno dolgo, da je za nekoliko estetično čutečega gledalca huda muka vzdržati na sedežu. Äko bi se kje v privatnem krogu dogodil tak prizor, bi se gotovo vsaka dama, ki ima kaj čuta za dostojnost, odstranila. Äli ni pravzaprav žalitev za naše ženstvo, da se mu drzne pokazati take nastope? Sploh se kaže na gledišču veliko preveč surovosti, katere je, žalibog, že itak preveč med našim ljudstvom. Pijančevanje, pretepavanje, preklinjevanje itd. gotovo ne spada h kulturi. Äko dežela žrtvuje za gledišče, žrtvuje le, ker vidi v njem kulturen zavod. Za špekulativno podjetje ne more in ne sme žrtvovati ljudskega denarja. Meškova „Mati" se je doslej enkrat ponovila. Ta drama je v slovstvenem oziru gotovo lepa in tendenca je simpatična, toda za igralce je jako nehvaležna, ker razen stare vaške klepetulje, katero je izvrstno pogodila g. Bukše-kova — slične vloge so menda njena špecialiteta —, ni v vsej drami nobene vloge, v katero bi igralec mogel vdahniti nekaj življenja in ji ustvariti konkretno obliko. Gospod Dragutinovič se je trudil, da bi markiral starega župnika, a se ni dalo mnogo narediti, gospa Dragutinovičeva je pa menda obupala nad svojo vlogo. Škoda, da pozna g. Meško premalo tehniko gledišča. Finžgarjev „Divji lovec" se je igral pred Božičem menda v našem gledišču letos že drugič, a je bilo gledišče še vedno dobro obiskano. Igra sicer nima nobene bolj globoke misli in ima edini namen, pokazati občinstvu nekaj gorenjskih tipov; vendar se ni nobena naša domača igra pri nas tako hitro in močno udomačila kakor „Divji lovec". Gospodu Finžgarju se mora priznati zasluga, da je ž njo dokazal, da je mogoče nastopiti v našem gledišču v duhu zdravega, krepkega ljudskega realizma brez vsakih surovih primeskov. Seveda niso bili naši Gorenjci v gledišču popolnoma podobni živim. Od igralca, ki nikdar ni videl našega ljudstva, bi bilo tudi težko zahtevati, da bi popolnoma zadel ljudski tip, toda naši so bili pa vendarle in občinstvu so ugajali. V „Faustu" je dal Dragutinovič Mefista čisto po svoje; nekateri so mnenja, da preveč po človeško. Toda hudobnega duha ni mogoče spraviti na oder v lastni postavi, kot „duha, ki zanikava vprek", ampak ga je treba obleči v človeško obleko. Gospa Borštnikova se je v vlogi Marjetice seveda čutila v svojem elementu, gospa Dragutinovičeva je pa s svojim koketiranjem z vragom Mefistom-Dragutinovičem vzbudila mnogo smeha. V „Simoni" — vsebina te drame je vzeta iz Champo-lovega romana „Mož Simone", ki je izšel v „Leposlovni knjižnici" — je igrala gospodična Winterova naslovno vlogo. Gospodična Winterova je mlada, talentirana sentimentalna ljubimka, katere čaka še lepa prihodnjost. Gospodična Winterova je nastopila prvič v naslovni vlogi igre „Enkrat je bil . . ." Toda takrat ni našla toliko priznanja, kot bi zaslužila, ker je igra propadla — pa brez njene krivde. Obratno se nam zdi, da, ako bi takrat tudi drugi igralci, zlasti cigan-Nučič, drugače vzeli svoje vloge, približno tako kot je ona svojo, bi igra uspela. Toda čutil se je vezanega na tekst. Vsebina dotične igre je nakratko sledeča: Danski kraljevič snubi ilirsko kraljično (Winterovo), ki mu odreče. Nato se pa preobleče kraljevič v cigana, zalezuje kraljično povsod, povzroči, da jo oče spodi z doma, cigan jo vzame s seboj, ravna ž njo nad vse pojme surovo, slednjič se pa le res zaljubi v surovega cigana, ki se slednjič izkaže kot prej zavrženi danski princ. Slabost igre tiči v psihološki ne-možljivosti, da bi se ponosna kraljična zaljubila v tako surovega cigana. Ni motivacije, — ako ne stojimo morda na stališču, da kolikor bolj surovo se z ženo ravna, toliko boljša je, torej nauk možem, naj pretepajo žene! Äko bi pa cigan igral drugače, manj surovo, bi bilo čisto lepo motivirano, da kraljična zavrže princa, ker ga je premalo poznala, in vzame cigana, v katerem je polagoma odkrila toliko simpatičnih svojstev. Sicer pa dela vtisk, da se je priredila ta igra, ker se je mislilo, da bo vlekel prizor, ko se kraljična slači in vleže spat in se priplazi v njeno sobico cigan in vleže k nji. Gotovo bi se lahko našlo kaj boljšega. V „Simoni" je gospa Borštnikova v Lady Eleanor pokazala, da zna izborno karakterizovati; njena smrt v četrtem dejanju je bila mojstrsko igrana. Tudi ostali igralci so se potrudili. Izboren je bil Toplak kot odvetnik. Opereta Girofle-Giroflä ni imela uspeha, kakor druge operete letošnje sezone. Je pač že nekoliko prestara za današnji okus. Igrala se je drugače dobro. Gospod Povhe je bil v vlogi zamorskega poglavarja Murzuka izboren, samo včasih je nekoliko pretiraval, n. pr. ko je podil kralja, ki je gledal skozi zaveso. Gospodična Hadrbolcova je izvršila svojo vlogo izvrstno in energična stara kraljica — gospa Dragutinovičeva — je izzvala mnogo smeha. Ponavljala se je Zajčeva opera „Zrinjski", katere edina vrlina tiči v njeni patrijotični tendenci. Pustimo, naj se naslaja naše občinstvo ob zvokih pesmi „U boj, u boj!". Da je občinstvu kljub raznim pomanjkljivostim ugajala, se razvidi iz tega, da je bila vedno dobro obiskana. Zadnjič se je ponavljala na čast slovenskim deželnim poslancem, ki so jo pa jako maloštevilno počastili s svojim obiskom. Menda jih poceni hrvaški patrijotizem nič posebno ne vleče. V torek, dne 26. prosinca, se je igrala prvič v našem gledišču drama „Zaklad", spisal Ksaverij Ändrejev (g. Puhar, mizarski pomočnik v Ljubljani), ki je izšla v „Dom in Svetu". Igrala se je izborno, gospodična Winterova se je v naslovni vlogi izkazala, kot resnična umetnica, gospod Dragutinovič in gospod Danilo sta istotako zaslužila popolno priznanje, igra sama sicer ni v literarnem oziru bogve kaj posebnega, zlasti ji manjka izvirnosti, toda je dramatična. Toda, dasi-ravno je bila to izvirna noviteta in sama na sebi ne slaba stvar, je bil vendar obisk primeroma silno slab. Naše občinstvo ljubi pač le burke in operete! Ponavljala se je tudi opera „Carmen" in opereta „Butterfly" z gospo Nordgartovo v naslovnih vlogah. Carmen je svetovnoznana opera, o kateri ni treba nič pisati in gospica Nordgartova si je pri našem občinstvu že ustvarila najboljše mnenje o svojih zmožnostih. Massenetova opera „Werther", ki se je pela v našem gledišču prvič v četrtek 28. januarja, je zopet dala priliko naši primadoni Šipankovi, da pokaže svoje zmožnosti, katere smo spoznali že iz „Dalile" in iz „Prodane neveste". Krasni glas gospodične Šipankove, čista modulacija in jasni izgovor je tudi ta večer briljiral. Toda gospodična Šipankova ne poje samo svoje partije, ona jo tudi igra, kar zasluži še posebno priznanje. Vživela se je v Lotto in jo je dala tako, da bi na največjih odrih imela popolen uspeh. Želeti bi le bilo, da bi se gospodična Šipankova aklimatizovala na našem odru. Načeloma je naše mnenje v zadevi gledišča tako: Gledišče v Ljubljani mora biti in mora ostati, tudi, če je treba zanj žrtvovati. Vsak igralec in sploh vse glediško osobje mora imeti tako gmotno in socijalno stališče, da se bo lahko z vnemo in z ljubeznijo oddalo stvari — umetnosti. Äko pa narod žrtvuje za gledišče, ima pravico zahtevati, da bo gledišče zares gojilo le kulturo in umetnost. V naših ocenah bomo pa hvalili, kar je dobrega, in brezozirno grajali napake, da ne bo glediški umetnik prisiljen služiti nizkim in surovim instinktom klake, da si izzove priznanje. Priznati je tudi treba, da imajo pri nas glediški umetniki manj ugodno stališče, kot ponavadi drugje. Isti igralec mora nastopati zdaj v drami, zdaj v operi ali opereti, mora igrati enkrat komično, drugič sentimentalno vlogo. Poleg tega ima pred sabo glediško večinoma malo izobraženo občinstvo in mora živeti v tujem millieu-ju. Dr. L. L. CSS8D Ph. dr. Jan Kvičala. V Potštinu na Češkem je nagloma umrl dvorni svetovalec prof. dr. Jan Kvičala, češki filolog in politik; ž njim je pa isti dan umrla tudi njegova soproga Marija. Oba sta doživela 74 let. Prof. Kvičala je bil diabetik, njegova gospa soproga je imela srčno hibo. Prof. Kvičala je študiral v Pragi in pozneje v Brnu, kjer je spisal prvi večji spis, ki je vzbudil občno pozornost strokovnjakov. L. 1859. je bil docent na praški univerzi in istega leta je bil izredni, pozneje pa redni profesor klasične filologije. L. 1880. je bil izvoljen za poslanca v državni zbor, od 1. 1883. do 1. 1896. je bil člen deželnega odbora. V devetdesetih letih je Kvičala izdelal načrt zakona, po katerem bi se smeli sprejemati otroci samo v tiste šole, katerih učni jezik jim je popolnoma znan. (Lex Kvičala.) Ta zakonski načrt pa ni bil sprejet radi velikega odpora Nemcev. Tudi v klasični filolo-giji si je Kvičala pridobil veliko zaslug. Književno je sodeloval pri izdajanju „Biblioteky klassikü reckych a rhnskych", pri časopisih „Krok", „Musejnik", „Časopis pro rakowskä gymnasia" in pa pri „Naučnem Slovniku". Naše slike. Paolo Veronese je veliki beneški kolorist, komponist patetičnih in impozantnih prizorov. Tak se nam kaže tudi v naši sliki (str. 51.), katere izvirnik je v Rimu. Na hribovsko podružnico nas popelje H. Smrekar. (Str. 56.) Cerkvenik gre v stolp, da pozvoni. Visoko na gori stoji cerkvica, daleč vidna iz dolin in glas hribovskega zvona brni prosto čez hrib in dol. Tiber. (Str. 59.) Na Kapitoliju v Rimu je svetovnoznana zbirka starorimskih umetnin. Na dvorišču je položen kip Tibra, ki nam kaže poosebljeno reko v podobi starca, zložno ležečega med kamnitimi okraski, kakor se reka mirno vije med bregovi. G. Martin Bizjak je modehral dva doprsna kipa: Gregorčiča in Trdine, katerih sliki prinašamo. (Str. 76. in 77.) Grozni potres v južni Italiji. Strašni potres v Siciliji dne 28. in 29. decembra prošlega leta je pretresel ves svet; z grozo, kajti ta nesreča, ki je zadela Italijo sedaj, je morda največja izmed vseh, ki jih je zabeležila zgodovina. Zemeljsko ogrodje ni nikdar popolnoma mirno, podzemske moči snujejo in iščejo ravnotežja, in včasih njih orjaška sila potrese tudi trdo zemsko skorjo, na kateri je slabotni človek postavil svoja bivališča. Velikanske katastrofe so se gotovo že vršile na zemski površini, preden je dobila sedanjo obliko, v daljnih krajih, nam neznano, so bile tudi v zgodovinskem času še velike nesreče, a izmed vseh potresnih katastrof, kar jih poznamo, je največja strašna nesreča, ki je uničila cvetoča mesta na krasni sicilski obali. Sicilija je starodavna kolonija in eden najzgodnejših sedežev evropske omike. Največji starodavni pesniki so opevali krasne kraje, ki jih je zdaj uničil potres v nekaj tre-notkih. Kalabrijsko in sicilsko obrežje je po svojem postanku mlajše starosti. Tam, kjer zdaj valuje Tirensko morje, je bila nekdaj suha zemlja, ki se je polagoma nižala pod morsko globino Liparski ognjeniki kot majhni otočiči še gledajo iz morja. Ves ta svet med dvema orjaškima ognjenikoma — med Vezuvom in med Etno — ni našel še miru, in že večkrat so hudi potresi tod razsajali. Živahno in vedno nadepolno italijansko ljudstvo je pa živelo brezskrbno dalje na tej zemlji, ki je edina po svojih prirodnih krasotah, po izredni rodovitnosti in blagem, čarobnem obnebju. Saj je bila Sicilija v starih časih žitnica rimskega cesarstva in danes se izvaža od tam po vsem svetu najokusnejše južno sadje. Udarec, ki je prišel nad nesrečno pokrajino koncem lanskega leta, je bil pa uničevalen. Mesina je bilo mesto s 160.000 prebivalci. Strašen potresni sunek je večino prebivalstva našel v spanju. Hiše so se porušile nad nesrečnimi žrtvami in jih pokopale pod razvalinami. Hkrati je pa zašu-melo morje in ogromen val se je dvignil, ki je zagrnil velik del obrežja. Voda je prihrumela s tako silo, da je razbila in potopila ladje, in ko je odtekla, je potegnila za seboj in potopila mnogo ljudi. V nekaj trenotkih je bilo uničeno vse mesto, večina prebivalstva mrtva ali težko ranjena pokopana v razvalinah, ostali so si komaj rešili golo življenje in so v smrtnem strahu bežali v zimsko noč, da se rešijo. Ista usoda je zadela z Mesino vred celo vrsto manjših mest in vasi kakor tudi Reggio di Calabria na nasprotni strani morske ožine. Poročila, ki jih prinašajo dnevniki iz nesrečnih krajev, napolnjujejo ves svet s sočutjem in mnogo milijonov kron znašajo že darovi, ki so se nabrali za ponesrečence po raznih deželah. Naše slike nam predstavljajo nekaj prizorov iz prizadetih krajev.