Ivo Svetina 208 Ivo Svetina STVARJENJE dramska pesnitev po tibetanski legendi 1. spev ZBOR: TEMA Na začetku je Pustina, Praznost votla, votlost temna: gluha, nema in brezmejna. Hkrati Vse in Nič, Eno v Vsem, Vse v Enem - Vse-Eno. Tema sedi na Prestolu, slepa Vladarica brez kraljestva. Jalovka, ki je seme nikoli ne oplodi. Sama vase Tema gleda, pada v brezdno Luči še nerojene. Časa ni še in nobene mere, ki bi temna Temo štela, jo tehtala s tehtnico, ki uteži nima. Jo merila s palico, ki še zrasla ni. Ni Neba ne Zemlje ni, Sin v Materi še spi, a Oče, ženin temni, ko led v globinah gluhih svoje išče ime: lice ogleduje si v zrcalu, kjer je Nič doma. Tema temna, daljša od večnosti, hip ko krhek dih v jajcu praznem 209 STVARJENJE spanja ne pozna, saj iz sanj je stkan, stvaren in utvaren. Začetek, ki nikdar se ne začne. Konec, ki nikoli ne konča se. 2.spev ZBOR: VETER: ZBOR: VETER: ZBOR: VETER: ZBOR: VETER: VETER Iz Praznine temne, iz tihote puste Veter tih in nežen je zavel; vel je s severa in juga, vel z vzhoda in zahoda, s štirih strani sveta, ki ga še ni, da se gluhost prebudi in glasba diha napolni pustost prazno. Prvi dih Prostora sem! Stvarstvo diha z menoj! Diha in se širi, da Vse in Nič utripata ko ogromno črno srce. Kamnito seme z Vetrom pluje, zlata ladja Kralja, ki nima krone. Seme zlato sem, seme Vsega, kar šele bo! Sem vreteno, na katerem Čas se snuje, da štel bo vekove temne, vekove daljne, dokler Tema svetle hčere ne povije. Na vse veke sam ostaneš, sredi Stvarstva izgubljen, ker Tema jalova svetlobe nikoli ne spočne! Sam ustvarim oblike in snovi, da, otroci moji, nasele Praznino strašno! Sam v samoti prazni ostariš, otrok večni, težke sape in kamnitih nog! Moč neizmerna drema v meni, strašna sila srda, ki razkolje Temo in konec v začetek spremeni. Ivo Svetina 210 ZBOR: Jaz Vladar sem prvi, ki Zakone dvignil bo iz žrela temnega, da Čas in Prostor, brata dva, v divjem plesu Stvarstvu podelita ime! Kdo le bal naj bi se srda tvojega, ti, ki v štirih hišah dom imaš! Kralj sezida si palačo, pred katero Veter kleče prositi mora milosti! VETER: ZBOR: VETER: ZBOR: Jaz sem Veter, iz tihe, nežne sape sem rojen! A zdaj nevidni vali bitja mojega burkajo temo, da iskre svatbeni plešejo ples! Če ti Vladar si, ki Čas bo suženj ležal ob njegovih nogah, naj iz Teme bo sezidan prestol tvoj. Da nanj sede trudno Nebo, ko z ležišča Zemlje, sin od mater, dvigne se v višave, ki brezdanje razcvetajo brezna svoja. Moje srce je tisto, kar je spodaj! Moj duh je tisto, kar je zgoraj! In vse je zgoraj! In vse je spodaj! In jaz vrtinec strašni, ki temino prazno, pusto zmeljem v jalov prah, ki ga nad ogledalom Oceana, seme čudežno, razsujem. Jaz sem glas tistega, kar bilo je pred teboj! Jaz sem glas tistega, kar bo, ko tebe več ne bo! 211 STVARJENJE VETER: Jaz vedno bom, ker tisto, kar ne bo, se preseli v Nebo, da posnema vse, kar v moji sledi bo cvetelo. 3. spev VETER: ZBOR: VETER: ZBOR: VETER: ZBOR: VETER: VELIKI GROM Kdo meril, kdo štel bo samoto mojo, ko niti lica svojega ne poznam! Kdo govoril mojemu bo srcu, ki že celo večnost mehak kamen hrepeni, da napolni ga plamen živi! Kdor izbral je strmo pot, ki k prestolu vodi, ta naj ne stoka kot golič negoden, ki mati pozabila je nanj. Moja edina radost je moč neizmerna, bes nebrzdan, s katerim skoz prostor drvim, da kar je zgoraj, pada v brezdno, in kar je spodaj, dviga v vrtoglavo se višino. Bolj in bolj srdit je ples njegov, ki vladar brezumni ruši obzidja trdnjav, ki jih še sezidal ni! Ne ustavim se nikdar! Glas moj je strašen! Rog kamniti, ki ko grom doni! Ne uniči, kar dvignil si v življenje, Veter, ki v štirih hišah si doma! Duša tvoja v vsaki stvari sestro išče, da se z njo ko z rožo mlado okrasi. Da se opije vonja sladkega. Narašča moja moč, ko kamen trd dih je moj, Ivo Svetina 212 da bobnenje strašno stresa Stvarstva temelje! ZBOR: In Tema splašena beži prek praznih planjav, pod katerimi ogenj v življenje se budi. VETER: Naj strah njen ženin bo, ki se temna skriva pred menoj! Jaz Vladar sem njen, da ko v sedmih sferah odmevajo glasovi moji, poklekne pred menoj! In me slavi in časti ko prvega, ki Praznino je napolnil! ZBOR: Črni kamni se vale skoz vesoljno noč! Ko bobni done, da zdi se, da vojska divja preplavila je prostor ves! VETER: Zdaj, zdaj prižgal bom kamen črni, kamen ognjeni! Da Veliki grom rodi se! Da zanetim Temo gluho, da v Luč vzcveti! In se Nebo od Zemlje loči, da na veke boči se nad njo -sin sijajni nad ponosno materjo! ZBOR: Že udarja Veliki grom, ko bič poka, da se vrtinci isker ognjemet. In iz rane, ki zazevala je med Nebom in Zemljo, črna kri ko kača vije se na vse štiri strani sveta. VETER: Temo ločil sem od Praznine, z grmenjem gluhost sem prevpil, ko neurje strašno razdivjalo se je v mojem votlem srcu! In seme misli vzklilo je iz sanj, napolnile so se kašče časa praznega. Veliki grom, bič moj! Udari, da Temo prazno oplodim! Bič moj gromki! 213 STVARJENJE 4. spev ZBOR: VETER: ZBOR: VETER: ZBOR: VETER: ZBOR: OBLAK Grom ognjeni, bič, v rokah Vetra poje! Kačji rep udarja po stoterih temnih bobnih! Veter priganjalec ne pozna usmiljenja! Bičaj, bičaj votlo Temo, ognjeni jezik prve Luči! Njo, ki Vse je vase skrila, da Nič je vsemu dom. Nekoč tih in nežen porojevalec smisla, zdaj besneči srd, ki si krono je ognjeno na glavo posadil. Samoto sem izgnal iz jajca temnega, da mavrična se kača, most, pne prek brezmejnega Prostora. Moč brezumna te storila je za Vladarja, ki preizkušaš moč zakonov, po katerih Stvarstvo se ravna. A kje je tvoja nežnost, Veter, ki spočela Stvarstva prvi je utrip! Zdaj z bičem gromkim ukazujem, da moj glas vse druge preglasi: Jaz sem dih sveta! Oče, ki sina v srcu novorojenega sveta spočne! Bič usekaj! Bič udari! Bič zaplodi! Naj iz isker, ki Praznost razstrele, pride On, ki jaz mu dam ime! Če tako se svet začel je, v sebi ziba smrtno kal, ker iskre hčere hipa so, in sin se od očeta ločiti mora! Ivo Svetina 214 VELIKI GROM: Bolečino in trpljenje sejem, da mu sina rodim, njemu, ki nežnost in tišino je pozabil, ko prvič sedel je v naročje zapeljivega prestola. VETER: Naj umreta nežnost in tišina! Nežnost tiha, tihost mila! Da moj sin zapluje nad svetom, vsem še praznim, in ga napolni z glasbo dežnih kapelj. Pridi, sin moj, pridi, ki vse Nebo tvoj je dom! VELIKI GROM: Njemu sina bom rodil, sebi zoprnika, ki preklinjal bo moj črni jezik, ki z ognjem žejo si gasi in svet potopi v požar. OBLAK: Kdo sem? Sem kdo? Sem, ki nisem. Nisem, ki sem. Prazen in poln obenem: voda, ki ni voda! Zrak, ki ni zrak! Ladja svilena, ki čez prepade drsi, kot bil bi ptič lahkokril. Sin moj! Oblak, sin nevedni, ki vse Nebo tvoje je kraljestvo! Črn ogenj, bič ognjen dvignil te je iz Ničesa, ki prvi sem dosegel njegovo dno. Zdaj zapluj čez brezbrežna morja nebesa in jaz te gnal bom, da nikdar ne bo konec tvoje poti. Četudi na njej ne srečaš drugega popotnika! OBLAK: Teman in težak sem, ker v meni, oče, tvoj srd in bes sta se ugnezdila, jastreba, ki si želita mrhovine. VETER: 215 STVARJENJE VETER: Sin očetova mladost je, nežnost pozabljena in lepota izgubljena! Vse, kar oče zmogel ni, v sinu stokrat bo preseženo! Zato ob pesmi biča krutega zapleši divji ples, ki iz temne matere požene te v naročje svetle hčere! ZBOR: Oče sina žene, čredo mlado, prek brezimnih travnikov, da sin ko brod pijan se opoteka med Nebom in in Zemljo. Vse lahkotnejši, svetal od ran, kot da srce v njem je zagorelo s plamenom čistim in visokim! OBLAK: Oče, pastir strogi! Naj bič za hip se ohladi, da oddahne pot si moja! Prostor je brezmejen, a jaz Oblak neznaten in neveden, ki svet pod njim budi se iz sna. Dovoli, oče, da sin v spanju novih napije se moči! VETER: Ti čreda moja si, dragocenost brez primere, ker v tebi temnem in ko gora težkem samota moja se je utopila. Zato v roki moji bič nenehno renči, ki žene te na pašo v prazen Nič! Počitka, sna in sanj za tebe ni, vse dokler prve solze ne rodiš! OBLAK: Če oče, oče je samo zaradi biča grenkega, ki črn in ognjen rjove ko divja zver, potem se sin ukazom pokori in ne srca ljubezni! Ivo Svetina 216 VETER: ZBOR: Dokler prve solze ne rodiš, z ranami okušal boš ljubezen mojo! Seme ne obrodi v puščavi! Ljubezni ne rodi bič! Če oče sinu ne pusti v sen, potem se v srcu s solzo tudi sovraštvo prebudi! 5. spev DEŽ OBLAK: Ki me žene, ki me goni, da miru ne počitka ne poznam, ker strašni Vladar je, Veter ne oče, ki sina v jarem je ujel! ZBOR: Žene in goni te, ker On je, ki z dihom obudil vse je Stvarstvo! On je, ki z dihom napolnil je Praznino, da iz Teme in Niča vzklil je svetli čudež. VELIKI GROM: Bijem in tolčem, tolčem in bijem! Udarce strašne delim! Iskre od mene gredo, zvezde vrele, da črn plamen svetovja ovija v požar! VETER: OBLAK: Ki sem spočel ga, ki sem ga rodil! Da me nikdar ne zapusti! Da moj bo večno čas njegov! Življenje neumrljivo, ki oče ga iz studenca sina pije, da konec se v začetek zliva in začetek iz konca izvira. Samo za hip, oče, za hip kamnit, da postanem, da sanje v dlan zajamem in si oči v njih spočijem! Oče, mil bodi, nežen in tih kot bil si na začetku vsega, ko si s plaho se dlanjo dotaknil Niča in je vzcvetel ko čudežna cvetlica! 217 STVARJENJE VETER: Ljubezen moja ne pozna usmiljenja, ker moč slepa je spočela svetove temne, ki napolnili bodo jih sinovi tvoji, sin moj oblačni! VELIKI GROM: Bijem in tolčem, tolčem in bijem! Solze kličem v deške oči, v katerih spi bolečina temna, da še niso ugledale matere Luči. OBLAK: Samo za hip, oče, za hip kamnit, da dih goreč, da rano plamtečo z ledenim izvirom pogasim! Oče, nežen bodi kot takrat, ko si spočel me v samoti svoji strašni! ZBOR: Veter, spočij si silno roko, ki srd prevzetnosti jo žene, da z ognjenim bičem sina nežnega brez milosti skoz prostranstva goniš! Usmili se ga, ki tvoje ime v čas prihodnji nosi! Usmili se ga, ki edini daroval ti bo ljubezen, ki ne sprašuje po darovih. OBLAK: Upehal se je Vladar mogočni, kruti oče, utrudil se je bič birič, ki, kamnita kača, po meni bije! Končno se lahko oddahnem in oči umijem v solzah, da srce razbremeni se temne teže! Solza slana, umij trpljenje moje! Solza sladka, speri moje rane, ki očetov srd in napuh zarezala sta jih v oblačno dušo mojo, da temnejša od teme bega v temi! ZBOR: Solza prva, solza slana! Sladko odrešenje muke, ki oče jo sadil je v sina, da bolečina obrodi plodove grenke. Ivo Svetina 218 Zajokal je Oblak, ki rodil ga je Stvaritelj kruti, da Svetovja obdaruje z nežnim bitjem svojim! OBLAK: Solza prva, biser mrki! Daj mi moč kraljevsko, da močan in čist tiranu se uprem! Da zlomim groma bič! Da ubijem ogenj črni, ki hrani se s trpljenjem mojim! Solza čista, oko Neba! ZBOR: Ko prva poteče, že druga se rodi, ker solze so srca molitev, ko beseda kliče besedo, da Nebo ko zbor poje in studenec srebrni lije na Zemljo. V vsaki solzi nov je svet! V vsaki kaplji nova luč, ki življenju podari oči in odžeja ga trpljenja. OBLAK: Rosite solze, da rodi se Dež, ki namoči puščo gluho, puščo temno! Da rodi se glas stotisočerih upanj, ki oplode Praznino jalovo! ZBOR: Dež, dež, dež, dež... Pesem vode, glasba sanj! Dež, dež, dež, dež... Dar, ki iz Oblaka pršiš v razprto ustje Stvarstva! Da namočiš cvet Neba, da umiješ kamen mrtvi! Dež, dež, dež, dež... Prošnja sinova, da oče stopi s prestola in poljubi otroško morje, ki v zenicah se lesketa. Dež, dež, dež, dež... 219 STVARJENJE Seme slano, voda čista, ki zalije Stvarstvo, da rodi se Ocean. Dež, dež, dež, dež... 6. spev OCEAN VETER: S solzo si ranil moje srce, sin, ki za nežnostjo si zbolel! VELIKI GROM: Naj znova udarim z bičem krutim, da sina Oblaka ozdravim nežnosti? VETER: Ker šibka je beseda očetova, naj gromki jezik biča znova zavriska! VELIKI GROM: Usekam močno, da se solze deške v kamen spremene, ki zasuje luže slane! OBLAK: Solzo rana je skotila, seme vodeno, da so se odprle vzvišene zapornice in je veliko vodovje začelo liti iz mene. ZBOR: Kaplja za kapljo pada, niza se ogrlica presojna, lestev nevidna, po kateri Nebo stopa na Zemljo, jagode vodene polnijo temni trebuh. Kaplja za kapljo pada, jagoda vodena drsi v mračno posteljo brezbrežno: veliko vodovje, vojska milih Oblakovih solza. OBLAK: Padaj, padaj, kaplja hladna, da žejo žalostno potešiš: Tema kliče, prosi, moli, dajo voda, kraljico črno, poroči. Ivo Svetina 220 ZBOR: Tam, kjer v času Ničnem Praznota temna se je skotila, zdaj vodovje pljuska brezdanje! Ocean, oče vseh voda je rojen! Ocean, sin vseh solza je rojen! OBLAK: Ocean, sin mojih solza! Morje vseh morij, pod menoj valoviš, da se vali zlati, vali beli iskre ko Nebes, ki zvezd še ne pozna. ZBOR: OBLAK: Sinje vodno jajce po Prostoru se vrti, vreteno slano, vrtinec divji, ki v njem vse se pogubi. Sin, ki iz nežne očetove žalosti je vstal ko mlad kralj, ki prvič v neznano deželo gre se bojevat. Sinje jajce, srce vodeno! Sin, ki močnejši je od očeta! Sin, ki prostranejši je od Prostora! Sin, ki svetlejši je od Teme! VETER: Kako naj oče bič nad sinom, ki oče je postal, še vihti! Požrem ta bič ognjen, ki iz sinovih je ran ko pastir s pisčaljo nežne solze obudil. ZBOR: Oče nad sinom pluje in ogleduje se v njem, čigar trpljenje je spočelo kraljestvo Oceana. Oče nad sinom pluje in radost ga svetli, kot bi v njem nova se rodila Luč, radost svetla, ki nikdar je ne ranijo večera čeri. 221 STVARJENJE OBLAK: ZBOR: Lahek in svetel, prvič svoboden, z bolečino posvečen, s trpljenjem okronan! Oče Oceanu, ki na veke valovil bo, srdit in mil, plah in besneč, ko pel bo pesem, ki dom bo moj! Voda, prostranejša od Neba! Voda, širnejša od Zemlje! Voda čista ko solza; temna, kjer dna nima, svetla, kjer Soncu bo cesta. Maternica, v kateri vse oblike v življenje se prelijejo; kjer seme umre tako, da drugo iz njega se rodi. Zrcalo, ki Veter na skrivaj ga boža, zrcalo, ki Oblak v njem se podvoji! Oče v sinu še naprej živi! 7. spev OBLAK: GORA Trudnost kamnita, trudnost sladka, v meni si je spletla gnezdo, ko ptič brez teže, tema lahkokrila! Ko nad brezmejnim vodovjem plujem, oče nad sinom, se vame tihotapi sen, ki oče Veter mi ga je ukradel, da nikdar spati nisem mogel, ker bič bleščeč je budnost prižigal v meni! Tema boža bitje moje in sinovi sinji dvigajo se k meni, da me nosijo, vladarja Očeta, ki zmagal ga je sen, k prestolu, žarečem kakor ležišče zlato, v deželo, kjer Tema rodi Luč. Ivo Svetina 222 ZBOR: Oblak na valih jadra k obalam praznim, srditi sinovi nežno nosijo očeta v rakev spanja, da prvič sanjal bo, da prvič videl bo, česar ni še, a bo, ker sen temo razsvetli in iz popka Oceana Gora, vsa od zlata, dvigne se v višino, kjer kraljuje speči srečni oče. VETER: Kaj dviga se iz vode brezbrežne, nad katero sin moj neposlušni s sanjami okronan jadra? Kdo zgradil na moji poti zid je zlat, da skozenj zdaj ne morem? Sin moj, odpri duri svojih sanj, da skoznje divji planem in te prikujem v budnost, ki traja naj na veke! ZBOR: Veter veje, kralj brez kraljestva, ob pobočja zlata udarja, da bobni kakor v prvi uri Stvarjenja. Kot da temni bobni oznanjajo zmago sna, iz katerega zbudi se resničnost nova! VETER: Premakni se, gora sanjska! Umakni se, steber, ki ob tebi slabi mi moč in rase bes nemočni! Jaz prvi sem napolnil Prostor ta, da dihal je z mojim dihom in meni je obliko dal! ZBOR: Veter podivjani, veter razuzdani, razsrdil si spokojnost Oceana, ki rodil se je iz žalosti sina tvojega; ki iz solz komaj vidnih zrasel je v oko brezmejno, da zre v Nebo ko v brata svojega. 223 STVARJENJE OBLAK: VETER: ZBOR: OBLAK: ZBOR: OBLAK: Kdo budi me iz sna, ki prestol zlat me dviga nad valove Oceana? Kdo očeta odganja od sina in se srdita sila zaganja v moje sanje, ki odslej bodo moja sladka hrana. Prebudi, sin, iz sna se, da ne izgubiš se v njem! Ker sanje so le puhla želja, da vse se zdi kot srcu se zahoče! Utvara prazna, ki nadela si je podobo gore, da po njej priti da se v Nebo. A jaz skoznjo ne morem! Zbudi se, nesrečni sin, ki očetovo si skrb zamenjal za pisane privide sanj! Kar v sanjah posejano je, to vzklilo bo v budnost! Sen ni grob, sen je seme, ki iz njega zrase nova slika Stvarstva! Kdo izganja me iz samote moje? Kdo zgradil prostrano je stopnišče, po katerem Ocean se dviga k meni, in jaz k njemu, ljubeči oče, sklanjam se, da božam mu spokojno čelo, za katerim spe viharne misli? Stopnišče prostrano, sijajno ko devetero Sonc, blešči se med Nebom in Zemljo, da valovi Oceana umivajo štiri pobočja Gore, vsa iz kovin in kamnov dragih: bakra in srebra, zlata in kristalov popolnosti! Odslej na Gori bo moj dom! K njej se vračal bom s poti dolgih, ko prek prvega in zadnjega Neba bom romal. A oče Veter naj ob njej čepi, Ivo Svetina 224 saj starec je, ki ljubezen sebična raje bi ubila sina, kakor sama s sabo zapuščena se igrala! In viharje sejala, a jih tudi žela! 8. spev DREVO IZOBILJA (DZAM - BU) GORA: Iz semena sanj sem zrasla, vstala iz globin Oceana, zrno zlato, težko ko Nebo. Nevesta Oblaka, ki prvič je zaspal. Na štiri strani sveta se spuščajo pobočja moja: bakrena in srebrna, zlata in kristalna. S plamenom hladnim iz sna plamtim. ZBOR: Ko Oblak je stopil iz palače sna, sin ozrl se je na strupenega očeta, ki omagal je ob strmi Gori. Veter tih in nežen je pojenjal, in napočil čas miru je in spokoja, kot da Nič zapel je svojo prazno pesem. GORA: V meni skrito je življenje, izobilje, ki rodi srečo, ko je potešena žeja in želja vsaka! ZBOR: Na vrhu Gore zraslo je Drevo Dzam-bu, Drevo izobilja. Dzam-bu, Dzam-bu. In na njegovih vejah stoteri plodovi sladki. Dzam-bu, Dzam-bu. Drevo izobilja, ki vsakogar nahrani, ki vsakogar poteši! Dzam-bu, Dzam-bu! Vrh Gore zlate rase Drevo, ki vsakogar odžeja, 225 STVARJENJE ki vsakogar pogubi! Dzam-bu, Dzam-bu! Ker večno cveti, ker večno rodi! Da plodovi padajo po zlati Gori in se sliši: Dzam-bu! Dzam-bu! In nikogar ni, ki bi trgal, ki bi obiral, ki bi užival sladke sadove izobilja, ki vsakogar pogube! Dzam-bu, Dzam-bu! Da plodovi sočni po pobočjih bakrenih in srebrnih, zlatih in kristalnih vale se navzdol. Dzam-bu, Dzam-bu! In padajo v Ocean, ki sami svoja so sladkost, da sliši se samo: Dzam-bu! Dzam-bu! Na Gori zlati Drevo izobilja, ki vsakogar žejo pogasi, ki želja vsakogar pogubi! Dzam-bu! Dzam-bu! 9. spev BITJA SVETLOBE ZBOR: Drevo izobilja stotič vzcveti in stoprvič se krošnja vsa odene v belo, kot sneg zapadel bi sredi poletja. Dzam-bu, ki vsakogar osreči, Dzam-bu, ki vsakogar razsvetli! Drevo izobilja, ki v naročju krošnje rodi bitja svetla, bitja nežna. Kal luči vzbrsti in cvet svetlobe se naseli v vsakem srcu, kot bilo bi oljenka, plamteča sredi sovražnega neurja. Daje sebi Luč in Luč vsem drugim Lučem! Ivo Svetina 226 BITJA SVETLOBE: (ZBOR) Smo plodovi svetli, sladka Luč, ki kri pretaka se skoz dušo, da sto in še sto let živi v miru in sreči. Otroci Drevesa izobilja! PRVI GLAS: DRUGI GLAS: TRETJI GLAS: ČETRTI GLAS: Sto in petsto in tisoč let v blagodejni senci našega očeta Dzam-buja tečejo srečni studenci, večni tok svetle reke. Ker Luč ne ostari nikdar, saj z lepoto lastnega lica se hrani, da s svitom vzhaja in, slap, pada v mlado jutro, ki se z zoro ženi. Kdo seje, kdo zanje? Kdo dela, kdo sanja? Kdor dela, tisti trpi! In trpi še, ko sanja, saj sejal je na kamen in nikdar ne bo žel. In nenehno se zbuja iz sladkega opoja -lačen in žejen! TRETJI GLAS: Kdo seje, kdo zanje? Kdo dela, kdo sanja? PETI GLAS: Dela, ki v temi živi! Kamen slep v črnem srcu ognja ždi in liže si rane globoke! ŠESTI GLAS: Ne muči z mislimi temnimi svoje mlade luči, brat moj, ki naše Nebo, belo od cvetov, 227 STVARJENJE zasipa te z izobiljem, z darovi, ki spoznanje so: Luč je Mati Vsega! Vse-Mati! SEDMI GLAS: ŠESTI GLAS: PRVI GLAS: Dzam-bu je naš oče, ki korenine pognal je do srca Gore. In mi smo njegovi cvetoči otroci, neveste bele, zoreče v sladki senci, okrašeni s sočnimi plodovi: z mirom, srečo in blaginjo! Studenci svetli, studenci blagi, nežne kače, ki v srcu spletajo si gnezda, da pesem srečna nikdar ne obnemi. Pastirji nevidne črede smo, ki pase se na pašniku duše. Hčere Luči, ovite s ko noč temnimi kitami, ki češe nam jih veter nežen in tih. DRUGI GLAS: TRETJI GLAS: ZBOR: Radost cveti na poljih Neba in blaga roka se sklanja iz njegovega očesa, da je koža vsa presojna ko svila nikdar stkana. Naš oče Dzam-bu je hiša kraljeva, v kateri sreča gori z zlatim plamenom, da Nebo kašče z biseri napolni in se prek lica Stvarstva pot radosti zariše! Bitja svetla, otroci Luči! Častite Drevo izobilja, Dzam-bu, Dzam-bu, ki okronalo vas je s ponižno radostjo! Častite očeta Dzam-buja, ki na začetku Stvarstva cveti! Dzam-bu! Dzam-bu! Oče blagi, seme Luči! Ivo Svetina 228 Vse-Oče! Vse-Mati! Ki s tisočerimi očmi zreš na nas, pastirje miru, sreče in blaginje! 10. spev GLADEŽ (JIDAG) ZBOR: V jutru deškem, jutru brezskrbnem, ko svetloba sama iz sebe vre, se rod svetlih otrok v kolu veselem krog Drevesa izobilja vrti. Da se komaj dotika tal, da se komaj zaveda samega sebe, da se komaj zaveda sreče, ki dežuje nanj s cvetočih vej. A glej senco temačno, prikazen votlo, plazečo se k Drevesu izobilja! Ki steguje svoje pajčje roke, ki steguje svoje črne kremplje po plodovih sladkih, po cvetoči luči Dzam-buja! GLADEŽ: Glad, glad, glad! Votel trebuh, prazno srce! Muka, ki rani jesti ne da! Glad, ki trpljenje zaliva, da mrtev kamen dušo boli! Glad, glad, glad! Usta mala, trebuh velik! Da nikdar ne ubijem želje, ki hoče jesti, gristi, zreti! Glad neutešljivi, glad divji, ki ga kazen nosim kot goro težko! BITJA SVETLOBE: PRVI GLAS Kdo se plazi k našemu Očetu, k Drevesu izobilja? 229 STVARJENJE Kdo steguje tatinske kremplje po naših sladkih plodovih? Kdo si s slastjo tujo naše otroke ogleduje? Kdo si, ki velikanske glave in še večjega trebuha vdiraš v naš mir in svetlo srečo? Gladež sem, Jidag nesrečni, ki sem se s prevelikim trebuhom in premajhnimi usti rodil! Jidag prekleti, ki sem se materi lakoti in očetu gladu rodil! Da se nikdar ne bi, spaka, ki usta od mravlje imam in trebuh od vola požrešnega! A jesti moram, ker lakote svoje nisem gospodar! TRETJI GLAS: Če si nesreče sin, se k materi vrni, ker nas je rodila svetloba, ki nas je obdarila s srečo in blaginjo! GLADEŽ: Moje ime je lakota in doma nimam nikjer! S samoto se hranim, da glad v meni rase ko vodovje neustavljivo! PRVI GLAS: Vampež ostudni, poberi se spod našega svetega drevesa, ki samo za nas rase vrh Gore zlate! GLADEŽ: Usmilite se me, bitja svetla, bitja srečna, ki cvetite ko luč, ki dan bede v dan radosti zdani. DRUGI GLAS: Poberi se, tujec požrešni, ki sline cediš, ko zreš v srečo, ki tu vedno bo doma! DRUGI GLAS: TRETJI GLAS: GLADEŽ: Ivo Svetina 230 GLADEŽ: Moja nesreča, bitja svetla, je preizkušnja vašega sočutja. Samo vaša svetloba lahko zaceli mojo lačno rano, ki dala mi je ime! TRETJI GLAS: Kaj je to - sočutje? DRUGI GLAS: PRVI GLAS: GLADEŽ: PRVI GLAS: DRUGI GLAS: TRETJI GLAS: GLADEŽ: Mi tega - sočutja ne poznamo! Mi samo sladke sadeže jemo in se umivamo v svetlobi zlati, ki prši z Drevesa izobilja. En sam sadež naj zaužijem! En sam sadež, da ubijem strašno muko, ki razžira mojo dušo in gori s plamenom divjim v mojem praznem trebuhu! Naši sadeži so sreče otroci, zato z njimi ne boš svoje muke ubijal! Naša sreča ne more biti tvoja hrana, pogoltnež nadležni! Kako si drzneš! Kako si upaš v svetlobo naših življenj stegovati svoje črne kremplje! Izgini z naših svetih tal, iz katerih rase Drevo izobilja, veliki Dzam-bu, ki svet krog njega ko travnik cvetoč se razprostira. Usmilite se me, sinovi svetli, ki vas obilje zasipa in sreča opija, da ne sanj ne dela ne poznate! Usmilite se Gladeža, Jidaga nesrečnega, ki nikdar gladu v sebi ne bo mogel ubiti! Naj bom deležen vašega sočutja, ki dar je najvišji, svetlejši od svetlobe opoldneva! En sam sladek sadež naj poljubi 231 STVARJENJE PRVI GLAS: DRUGI GLAS: moja usta, da muka mine in bo vaša svetloba svetloba Neba! Ko konča se moje večno trpljenje, vaša sreča, mir in blaginja na veke trajajo! Nič usmiljenja! Naša luč je od Neba! Nič sočutja! Naša sreča nikdar ne mine! TRETJI GLAS: Nihče ne bo svoje muke pri nas tešil! Tu blaginja kraljuje! PRVI GLAS: Nesrečnež požrešni! Ne žri naše sreče in miru! DRUGI GLAS: TRETJI GLAS: GLADEZ: ZBOR: Ne umaži naše svetlobe, ki nam jo je darovala Gora zlata! Izgini, tujec, ki z lakoto se hvališ, da boli in da nikdar ne mine! Izgini, ker naša sreča je lahko tvoja smrt! Mogočni sinovi Luči! Darujte svojo srečo, da moja rana ozdravi! Da gladu in imena svojega bom odrešen! Bodite vredni svojega imena! Svetloba dar je Neba in vi njeni sinovi. Vaša sreča naj bo moje odrešenje! Dzam-bu, Drevo izobilja, pouči otroke svoje, da trpljenje je zakon, ki zanikati nihče ga ne more! Je Luč, ki vsako čuteče bitje razsvetli! Ivo Svetina 232 Dzam-bu, prebudi otroke svoje, iz opoja srečnega jih zbudi, iz sna naj stopijo v življenje in v Gladežu nesrečnem naj ugledajo usodo svojo! Čas jutrišnji, ko oblak teman zakrije svetlo Nebo in se sreča in radost potopita v črno brezdno. Da tema, muka in smrt ko toča ledena zasujejo Goro in Drevo izobilja! Ko Veter srditi znova z bičem sina gnal bo prek sveta in trpljenje v Stvarstvo sejal! 11. spev GLADEŽEVA SMRT ZBOR: Ko sreča srce razvadi, da se otrok nevzgojeni nesreči posmehuje, se luč temna prižge v očesu in slepota kamen vrže v rano globoko ko Nebo. Ko se mir duše skali, se zdrami želja nepotešena in blaginja skamni v kaščah. BITJA SVETLOBE: PRVI GLAS Udari ga, ki našo srečo žre! DRUGI GLAS: Bij ga, ki naše otroke plaši, ko krade jim sadeže sočne! TRETJI GLAS: Udari ga, ki v meh trebuha svojega tlači naše bogastvo! 233 STVARJENJE PRVI GLAS: DRUGI GLAS: TRETJI GLAS: GLADEŽ: ZBOR: PRVI GLAS: DRUGI GLAS: TRETJI GLAS: GLADEŽ: ZBOR: Bij ga po ustih drobnih, ki pogoltna segajo po naši sreči! Naj se v rano smrtno njegova požrešnost spremeni! Naj iz nakaze strašne izteče poslednja kaplja krvi, da se odžeja senca pod Dzam-bujem! Bitja svetla, otroci Luči! Usmilite se prekletstva gladu, ki na veke išče potešitve, četudi obsojen, daje nikdar ne doseže! Usmilite se me, Bitja svetlobe! Mir in sreča ugašata v njih, ki so bili sinovi Drevesa izobilja! Polt jim temni, kot bi se noč izvila iz bube in razprostrla črna krila. Kdor sočutja ne pozna, ta živel bo v temi gluhi! Kdor nam krade srečo, ta nesrečo nadse prikliče! Kogar v goste nismo vabili, ta naj ne pričakuje naše gostoljubnosti! Kdor je nepovabljen sedel k naši mizi, ta si je grob izkopal pod njo! S sladkostjo polodov smrt vstopa vame! Z lakoto, ki je nikdar nisem mogel potešiti, večni mir se plazi vame! Smrt moja je peška sadeža, ki ni dozorel na Drevesu spoznanja! Bitja svetlobe, sinovi Luči! Bolečina Gladeževa vas bo zalila ko reka teme, ki izvira v breznu, kamor ste pahnili svoja srca! Ivo Svetina 234 PRVI GLAS: DRUGI GLAS: TRETJI GLAS: PRVI GLAS: GLADEZ: ZBOR: Gladež! Zakaj prišel si k Drevesu izobilja, ki je naš Oče? Zakaj si zmotil naš mir, ki je, sladak vonj, polnil naše nosnice? Tvoj glad, Gladež, je tvoja smrt! Najej seje! Umri, ki kradel si od mize naše sreče! Že teče kri iz njegovega vampa, meha brezdanjega, teče potok krvav, da zalije korenine Drevesa izobilja, da cveti še tedaj, ko vsega bo konec! Moja kri je vaša Luč, ki ugaša, Bitja svetla, ki boste odslej Bitja teme! Moja kri je slepota vaših oči, ki v njih nikdar več Luč ne spregleda! Umira, ki neutoljiv glad je trpel; glad, ki je bil njegov rod in ime! Zakonu Stvarstva odslej bo ime - trpljenje! Trpljenje, ki so ga rodila premajhna usta in prevelik trebuh! Trpljenje, ki ga je spočela sreča nevednih otrok svetlobe, sinov Drevesa izobilja! Jidag mrtev pod Dzam-bujem leži! Jidag mrtev pod Dzam-bujem leži! 12.spev ZBOR: BITJA TEME Tuje trpljenje je obiskalo Bitja svetlobe in na veke ostalo njihov edini gost! Ker nikogar ni bilo med njimi, ki bi dejal: »Jaz prevzamem nase breme 235 STVARJENJE našega greha! Jaz sem izbran, da ga nosim! Jaz mu ne obračam hrbta, jaz ne bežim, jaz ne drhtim . . . Jaz se ne bojim, jaz se ne vdam, jaz ne omahujem!«* Bitja svetlobe so ugasnila, oslepel je njihov sijaj, luč miru, sreče in blaginje! Ker ubila so Gladeža, ki z njihovo je lučjo hotel zdraviti svojo bolečino! Skoraj tisoč let nismo poznala ne trpljenja ne žeje ne bolečine ne strahu! Skoraj tisoč let nismo poznala ne srda ne besa in tuje krvi videle niso naše oči. Skoraj tisoč let smo uživala mir, srečo in blaginjo pod Drevesom izobilja, ki je zraslo vrh Gore zlate, osi našega sveta, sveta vseh svetov! DRUGI GLAS: Skoraj tisoč let smo uživala sladkost Stvarstva, ki nas je obdarilo z zvezdami in plodovi, z radostjo in plesom, z otroci in lotosovimi cvetovi. TRETJI GLAS: Skoraj tisoč let smo živela luč Luči, beseda besede, vid vida, sreča sreče, mir miru pod nebesno krošnjo, v kateri so krožili planeti! in božanstva, ki so živela pred nami in so nam prinesla vest o življenju v naše domove. A zdaj - v svojih poslednjih sedmih dneh trpimo bolj kot vse prejšnje vekove! BITJA TEME: PRVI GLAS * Vadžrahavadža sutra Ivo Svetina DRUGI GLAS: PRVI GLAS: TRETJI GLAS: DRUGI GLAS: PRVI GLAS: ZBOR: A zdaj - v svojih poslednjih sedmih dneh trpimo bolj kot vse prejšnje vekove! A zdaj - v svojih poslednjih sedmih dneh trpimo bolj kot vse prejšnje vekove! Ker nikogar ni bilo, da zaustavil bi našo roko, bijoč nakazo lačno, ki žrla je srečo našo! Ker nikogar ni bilo, da zaustavil bi našo roko, ki ubila je Jidaga, tujca požrešnega, ki k nam je prišel tolažbe iskat! Ker nikogar ni bilo, ki bi zavpil: Dovolj! Jaz prevzamem nase breme našega greha, ki spočeli so ga mir, sreča in blaginja, opoji trije, ki sredi poldneva s temo zalili naše so oči. Le sedem dni so trpela Bitja svetlobe, nato pa so ugasnila in postala Bitja teme. Le sedem dolgih dni in noči so trpela bitja, v katerih se je tema udomila, da so ko nemi črni kamni strmoglavila v brezno brezdanje, razprostirajoče se vsenaokrog Zlate gore, vrh katere je raslo Drevo izobilja. Le sedem dni so trpela Bitja temna, ki je svetloba umrla v njih, in namesto miru, sreče in blaginje so okušala sadove srda, dela in sanj. Le sedem dni so trpela bitja, v katerih je ugasnila Luč, ki je porodila svet vseh svetov, nato pa so umrla. 237 STVARJENJE Umrla kot je umrl Jidag, Gladež, ki jih je obiskal, ker bil je njihovo prihodnje trpljenje! Trpljenje, ki ga bodo, ko se bodo rodila kot človeška bitja, spoznala za edini zakon Stvarstva. Ker edina resnica, ki je ne more nihče zanikati, je trpljenje. 13. spev ZBOR: OBLAK: VETER: FINALE Svet, ki se je rodil iz spoznanja, da je trpljenje Kralj kraljev, ne bo niti sam za sebe niti sam po sebi, niti ne bo za človeške otroke, ki jih je spočela smrt Bitij Teme, ki jih je spočela smrt Bitij Luči. Zato se bo vedno moralo reči, da je ta svet, ki naj bi bil svet vseh svetov, svet-za-nič! Stal bo na Niču, hiša zgrajena na pesku, in nobene gotovosti ne bo poznal. O, oče Veter, kod se podiš, kod sopihaš, v katere kamnite stene se zaletavaš? Znova poje tvoj gromovniški bič, ki je v meni spočel žalost in muko, da so solze rodile Dež in Dež Ocean. O, oče Veter, kod se potikaš, kod tavaš? Zakaj se znova ves besen zaletavaš v pobočja Zlate gore? O, sin Oblak, neposlušnež trmoglavi! Samotnež, ki si zavrgel očeta, da zdaj begaš po brezkrajnem nebesu, da hkrati si in nisi, saj te noben pogled ne more ujeti v svojo slepo mrežo. Ivo Svetina 238 OBLAK: VETER: OBLAK: VETER: OBLAK: VETER: OBLAK: O, sin Oblak, si bil nad Zlato goro, ko je tam cvetelo Drevo izobilja? Bil, oče Veter, bil nad cvetočo krošnjo, pod katero so se radostila bitja vsa presvetljena, polti kot svetloba in modrih oči kot globokih ran. O, sin Oblak, si bil nad Zlato goro, ko je Bitja svetlobe obiskal Gladež, nesrečni Jidag, in v njih s svojo muko zasejal seme strahu, ki je vzklilo v srd? Bil, oče Veter, bil sem nad Zlato goro, ko so bitja svetla v srdu planila nad Gladeža, ki je z njihovo srečo hotel ozdraviti svojo rano - večni glad! O, sin Oblak, si bil nad Goro zlato, ki je os tega sveta, sveta vseh svetov, ko so bitja svetla ubila Gladeža in je v njih umrla Luč? i Bil, oče Veter, bil sem nad Goro, ko so bitja srečna ubila Jidaga in s tem ubila svetlobo v sebi, da so se rodila Bitja Teme, ki niso več poznala sreče, miru in blaginje, ampak le srd, delo in sanje! O, sin Oblak, si bil nad Goro, ko so se rodila bitja človeškega rodu, ki jih je spočelo spoznanje trpljenja? Bil, oče Veter, bil sem nad Goro, ko so se rodili prvi človeški otroci in jih je namesto matere trpljenje pnvijalo na prsi in jim dajalo strupa pit. Bil, oče Veter! In bil sem njihov prvi oblak, ki bo na veke plul z njimi kamorkoli se bodo selili: 239 STVARJENJE ZBOR: VETER: OBLAK: prek puščav ali prek morskih brezpotij - vedno bom šel za njimi in bil njihova sreča. Ker v njih sem prepoznal tiste, ki bodo dvigovali pogled k meni in se spraševali: Bo dež? Bo sonce? Bo dan? Bo noč? Bo trpljenje? Bo radost? Bo življenje? Bo smrt? Vrh Zlate gore, kjer nekoč je Drevo izobilja cvetelo in rodilo plodove sladke, je sedaj ne-kraj, po katerem bodo srca človeška vedno koprnela. Bič, Veliki grom, suženj moj zvesti, usekaj poslednjič, po Gori poči, po Gori, ki je iz Oceana v Nebo pognala, da se razkolje! Usekaj, ognjeni moj bič, grom silni, da kamen zajoka in zastoka, da trebuh Noči poči, da se Dan razpoči! Da se Gora zvrne v Ocean in postane prvo kopno - Zemlja! Prekrita z neštetimi zlatimi zrni, iz katerih vzklije rastlinje in zelenilo, ki prekrije pusto in prazno Zemljo, ki nikdar ne bo dom sreče, miru in spokoja! Oče Veter, poslednjič zapihaj, da me tvoj ostareli dih, dih našega, komaj rojenega sveta, ponese prek puste in prazne Zemlje, posejane z zlatim zrnjem, iz katerega bom v življenje klical rastlinje in živa bitja in ptice, da bodo pele v krošnji Drevesa spoznanja, ki bo vzcvetelo v prvem jutru novega časa. Ptice, ki bodo pele pesem o stvarjenju sveta, sveta, ki je svet človeških otrok. Oče Veter, bodi nežen in tih kot bil si na začetku sveta! FINIS