LETO (AÑO) XLVII (41) Štev. (No.) 19
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 26. maja 1988
Gradivo za slovensko ustavo
Nova jugoslovanska vlada pod Mi-kuličem je hotela priviti centralistične vijake, zato je pred meseci predložila osnutek popravkov ustave. V Sloveniji so strokovnjaki, juristi in kulturniki takoj pripravili razna srečanja, na katerih so nedvomno ugotovili, da so ti popravki popolnoma centralističnega značaja in da še bolj privezujejo Slovenijo na Beograd. Zato so svetovali, da naj se že takoj od začetka vsa razprava o njih odkloni, ker so tako nasprotni slovenskemu hotenju in samobitnosti.
Ko je predlog prišel v parlament, so vsi poslanci — razen enega — glasovali za debato o ustavnih a-imndmajih. Že to je pokazalo, da so oblastniki, tudi slovenski, odločeni spremeniti ustavo, čeprav se javnost izreka proti.
Na javni debati se je z več strani, predvsem iz Društva pisateljev, Cerkve in drugih intelektualnih plasti pojavljali čedalje bolj odklonilni predlogi. Druge popravke, ki so jih Slovenci vnesli v amandmaje, pa je nato pristojna komisija preštudirala in seveda v bistvu odklonila. Predvsem pa je bilo poudarjeno, da so temelji ustave nedotakljivi, kar pomeni, da je še vedno partija vodilna in edina politična sila, ki ima pravico vladati.
Končno so se pojavili glasovi, da je je treba najprej spremeniti slovensko ustavo in šele nato naj država Slovenija sklepa, če in kako naj se odloči glede Jugoslavije, kajti Slovenija je suverena.
Ker so bili vsi protesti, predlogi in popravki kot bob ob steno, so se kulturniki in pravniki in sociologi končno odločili, da store pogumen korak, sploh ne ozirajoč se na dosedanjo marksistično, partijsko in centralistično ustavo ter so pripravili in objavili nov osnutek — Gradivo za slovensko ustavo.
Za konec aprila je izšla knjižica, ki so jo predstavili v Cankarjevemu domu. Pripravili so jo od Društva slovenskih pisateljev Milan A-pih, Janez Menart, Tone Pavček, Tone Peršak, Dimitrij Rupel in Veno Taufer; s strani slovenskega sociološkega društva pa France Bučar, Tine Hribar, Peter Jambrek, Mitja Ka-mušič, Veljko Rus in Ivan Svetlik.
Najprej je treba ugotoviti, da je to izhodišče in gradivo sestavljeno v popolnoma demokratičnem (v zahodnem smislu besede) pluralističnem duhu. To je dosedaj prvi demokratični ustavni osnutek slovenske države.
V njem ni ne duha ne sluha o vodstvu partije, Jugoslaviji in NOB, delegatskem sistemu, dolgoveznem prepovedovanju in dovoljevanju, itd. Osnutek je preprost in jasen, govori o vesti in duhovnosti, priznava suverenost slovenske države, neposredne, svobodne in pluralistične volitve (tudi s strankami), neodvisnost sodišč, itd. Skratka, kot demokratično izhodišče je popolnoma sprejemljivo — in kot mislimo — za Slovenijo tudi koristno in potrebno.
Ker je bilo to gradivo dano v javnost, da se o njem razmišlja in se ga dopolnjuje, ga z veseljem sprejemamo v razpravo tudi mi v emigraciji, da ob njem izrečemo tudi svoje mnenje in pripombe. S tem se bo osnutek gotovo obogatil, saj bo o njem debatirala matična, zamejska in zdomska Slovenija v svobodi in demokratičnosti.
Da bo vsej politični emigraciji dostopno ta Gradivo, ga bomo začeli objavljati v prihodnji številki našega lista. Prosimo tudi vse strokovnjake, politike in mislece, da se poglobijo vanj; pripravljeni smo objavljati njihove pripombe kot doprinos k bodoči demokratični ustavi slovenske države.
Tine Debeljak ml.
Verniki so sovražniki sistema
je naslov članka, katerega je Franz Feller objavil v Neue Vorarlberger Tageszeitung 27. aprila. Imel je razgovor z jugoslovanskim kardinalom dr. Franjem Kuharičem, iz katerega posnemamo:
Vprašanje: Gospod kardinal! Junija meseca bo papež Janez Pavel II. že drugič obiskal Avstrijo. V Jugoslaviji pa verniki zastonj čakajo na njegov obisk, čeprav je bilo že več važnih dogodkov, kot npr. evharistični kongres hrvaške Cerkve v letu 1984 ali pa obletnica smrti sv. Metoda. Ali se partija morda boji, da bi zaradi tega izgubila svoj prestiž?
Odgovor: Že pred sedmimi leti je jugoslovanska škofovska konferenca prvič povabila papeža. Vlado smo že večkrat prosili za razgovor, a vedno smo slišali: „Vlada bo najprej govorila s Sveto stolico, potem šele s škofi...“ Na moja vprašanja pri pristojnih oblasteh vedno dobim odgovor: „Obstajajo gotove težave, katere moramo preje rešiti.“ Kakšne so te težave, pa še do danes ne vem.
Vprašanje: Ali boste 25. junija v Krki navzoč pri srečanju s papežem Janezom Pavlom II.?
Odgovor: Upam, da.
Vprašanje: Še predno ste bil i-menovan za kardinala, ste se vedno zavzemali priznavanje pravic človeka. Ali je doseženo kaj pozitivnega od tistega časa?
Odgovor: Na papirju ustava sicer priznava svobodo veroizpovedi, vendar so na Hrvaškem verniki še vedno smatrani za državljane druge vrste. Otroci, ki obiskujejo verouk — ki se vrši izven šolskega pouka — morajo pričakovati represalije. Imamo časopise, ki še vedno trdijo, da je verska vzgoja nevarna. Mesta v državnih ustanovah so vernikom za-
prta in to brez ozira na njihove sposobnosti. Skoro vse važne službe v politiki, gospodarstvu in tudi v kulturi in vzgoji so rezervirane za člane partije. Tako je torej upravičeno, če govorimo o državljanih druge vrste. Kot vernik si sovražnik sistema. Politične situacije ne analiziram, ker bi mi lahko očitali, da se vtikam v politiko. Zahtevam pa, da se morajo spoštovati splošna načela svobode in enakopravnosti vseh ljudi, posebno še, ker imata v zadnjem času liberalizem in relativizem velik vpliv na mladino. Pot v nihilizem je nevarna. Dogaja pa se, da se zaradi takšnega položaja marsikateri kristjan — sicer proti svojemu prepričanju — vpiše v komunistično partijo. Predvsem v manjših krajih se učitelji javno ne upajo v cerkev, ker bi to njim in njihovim družinam lahko škodilo. Osebno čutim dolžnost, da o problemih govorim jasno. In če so ti problemi javni, jih moramo tudi javno obravnavati.
Dalje se je časnikar razgovarjal z dr. Kuharičem o gradnji ali preureditvi cerkva, o načrtovanem zmanjševanju 'števila vernikov (ker je marksizem uradna ideologija), o njegovem osebnem odnosu do političnih osebnosti (... da, enkrat na leto se srečamo na uradnih 'sprejemih vlade), o ločitvah zakonov in abortusu (okrog 400.000 letno!), o Marijinem prikazovanju v Medjugorju in o kardinalovem ocenjevanju stanja Cerkve po koncilu.
Pod veliko sliko kardinala dr. Kuhariča je časnikar Franz Feller napisal : „Neustrašeno in borbeno nastopa jugoslovanski kardinal Franjo Kuharič v odnosih med Cerkvijo in vlado. O notranjepolitičnih proble-
DR. JURE KOCE
O smrti dr. Korošca
Še vedno se slišijo govorice in nekdo je pred kratkim celo pisal, da dr. Korošec ni umrl naravne smrti, ampak da je bil zastrupljen. Toda da so take govorice popolnoma neupravičene in neutemeljene, bo jasno razvidno iz sledečega:
Bilo je poleti leta 1924. Dr. Korošec je sedel pri kosilu na vrtu bivše zelo popularne restavracije „Kola-rac“ skupaj s prijateljem Boškom Bogdanovičem, urednikom časopisa Vreme. Mlad mož pristopi k mizi in Bogdanovič reče dr. Korošcu: „Dovolite, da vam predstavim svojega nečaka Miloša Sekuliča, študenta medicine; uspešno je končal štiri leta, a sed "j na jesen gre v Pariz, da se bo na tamošnji univerzi specializiral za notranje bolezni.“ Ko dr. Korošec to sliši, reče Sekuliču: „Glejte, da se boste vpisali na oddelku medicinske fakultete, ki ga vodi profesor Marcel Labbe, specialist z'i diabetiko. Takoj, ko boste promovirali, boste moj zdravnik, ker sem jaz diabetik.“
In tako se je tudi zgodilo, Miloš Sekulič je promoviral za doktorja medicine in je bil polnih 15 let o-sebni zdravnik dr. Korošca.
Dr. Korošec, tedaj predsednik se-
Časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung je 29. aprila priobčil članek V. Meierja o sedanjih odnosih Jugoslavije do Mednarodnega denarnega fonda. Ob odobritvi novega „stand-by“ kredita je namreč banka stavila pogoje, ki prav za prav niso težki, ki pa le zahtevajo — in sicer pod stalno kontrolo — gotovo preureditev države, predvsem spremembe v sistemu.
Že dolgo let imata na komunističnem Balkanu veliko vlogo (Mednarodni denarni fond ter Mednarodna banka za obnovo in razvoj.
Ko so jugoslovanske težave nekako pred desetimi leti postale zaznavne vsem, se je pojavila skupina ameriških diplomatov (med njimi beograjski poslanik Eagleburger in Anderson), ki so skupaj z zapadno-nemškimi enakomislečimi krogi menili, da je treba Jugoslaviji na vsak način pomagati z močnimi krediti. Istočasno pa je Mednarodni denarni fond širil vest, da njemu nikakor ne pripada, da bi zahteval „spremembo sistema“. Sicer so pa jugoslovanski komunisti v svojem stabilizacijskem načrtovanju sami predvidevali gotove spremembe, le izpeljali jih niso nikdar.
Med izvedenci, ki delujejo v tej ustanovi, je mnogo mladih ljudi, ki so čestokrat predložili predloge, ki so veljali za administrativno centralistične, ali pa so bili tako prikazani, da so jih beograjske oblasti lahko krojile po svoje. Klasični primed temu je leta 1986 vpeljan devizni sistem. Mednarodni denarni fond je takrat predlagal centralni devizni trg, namesto tega je jugoslovanska vlada vzpostavila centralno upravljanje deviz — kar je povzročilo močno reakcijo med Slovenci in Hrvati. Sedaj novo dodeljena sredstva je beograjska vlada spet znala tako uporabiti, da jih je nakazovala manj razvitim republikam, ki pa jo politično seveda močno podpirajo.
mih pa uporablja diplomatske odgovore. Na vprašanje o gospodarskem kaosu v Jugoslaviji je kratko-beseden: „Brez komentarja.“ Dr. Kuharič pozna meje, v katerih se sme gibati Cerkev v naši sosedni deželi.“
D-oiva
nata, je umrl dne 14. decembra 1940. Največji slovenski dnevnik „Slovenec“ je takoj naslednjega dne (15. decembra) med drugim poročal, da je dr. Korošec kot mož „železne discipline“ vedno ob istem č?su zgodaj zjutraj vstajal in ga nikoli ni bilo treba buditi. Ker pa omenjenega dne ni kot po navadi vstal, je njegov osebni sluga „Dragi“ (Gla-vinič, splošno znan in priljubljen v slovenskih krogih v Beogradu) potrkal na vrata spalnice in zaklical: „Gospod predsednik, brivec je tu.“ (vsako jutro je brivec prišel ob določenem času.) Ker ni dobil nobenega odgovora, je Dragija obšla težka slutnja; stopil je v spalno sobo in našel predsednika v globoki nezavesti. Dragi je takoj po telefonu klical tri zdravnike in sicer dr. Miloša Sekuliča, dr. Nikolo Beloševiča in dr. Aleksandra Rajkoviča. Naj dobesedno citiram, kaj „Slovenec“ v zvezi s tem poroča: „Zdravniki so poskušali vse, da bi voditelju Slovencev ohranili za narod in državo tako dragoceno življenje. Toda vsi napori so ostali brez uspeha. Zdravniki so ugotovili samo nastop smrti. To je bilo davi ob 7. uri.“
Sedaj bom pa napisal, kaj mi je
Novega dokončnega dogovora med Mikuličevo vlado ter Mednarodnim denarnim fondom še niso objavili v vseh podrobnostih. Izgleda pa, da se bo ponovil prejšnji način. Vlada sicer pravi, da ne bo posegala v določevanje cen in da plač ne bo zamrznila, temveč da bo upravljanje deviz ter administracijo cen liberalizirala. Vprašanje je, če bo Mi-kuličeva vlada takšne korake sploh mogla napraviti, ker je potrpljenje zapadnih republik izčrpano in to predvsem v Sloveniji. Nasploh pa za-padnoevropske države Jugoslaviji niso več tako naklonjene, kakor pred nekaj leti. Tudi v ameriškem zunanjem ministrstvu so sedaj izjavili: „Če država ni zmožna izpolniti obljubljenih obveznosti — ne more pričakovati, da bo dobila nove kredite!“ — Ker Jugoslavija že pred 2 letoma ni izpolnila svojih dogovorov, je naletela na hud odpor pri zapadnih bankirjih. Sedaj pa so tudi zapadne republike v Jugoslaviji sklenile, da se bodo borile proti vsakršnem novem centralizmu. Na za-padu pa uživajo te republike, katerim na čelu je Slovenija, tolikšno zaupanje, da bi jim bil denarni kredit takoj dodeljen, če bi se zanj potegovale v lastnem imenu.
D-ova.
OB ROBU
STALIN JE DAL USTRELITI 200 OFICIRJEV
Po poročilih DPA agencije je sovjetski časopis „Ogonyok“ pred kratkim poročal, da je Stalin leta 1941 — tik pred vdorom nemških čet na Sovjetsko zvezo -— dal ustreliti 200 do 300 oficirjev Generalnega štaba rdeče armade, brez vsake sodne odločbe. Bili so že od leta 1937 zaprti v zloglasnih ječah Lublanke in so jih usmrtili, ker sovjetske oblasti niso več imele časa, da bi jih evakuirale. Glavni vzrok pa naj bi bil, ker so bili po mnenju Stalina nezanesljivi. „Ogonyok“ tudi trdi, da so za ta pokol bili poleg Stalina odgovorni tudi Laurenti Berija (ki je bil usmrčen leta 1953 pod vladanjem Hruščeva), maršal Kliment Vorošilov ter zunanji minister Venčeslav Molotov (ki je pripravil pakt med Hitlerjem in Stalinom).
dr. Sekulič osebno pripovedoval: „Ti ko j mi je bilo jasno, da bodoi o-bičajni poskusi neuspešni, in hitro sem rekel sibema kolegama: gospod predsednik je klinično mrtev; edina možnost, dia mu rešimo življenje je, če mu dam injekcij© adrenalina direktno v terce. Oba zdravnika mi rečeta: ‘Kolega, nikar tega n.e storite, ker' če ne pspete, bodo ljudje govorili, Ida smo ga ubili.’ Jaz sem vztrajal j n rekel: Govorim 'iz izkušnje, imel sem dva popolnoma identična primera in Iz injekcijo adrenalina sem rešili dve življenji. — Vkljub temu ©ba zdravnika ugovarjata:‘Dr. Korošec je .krupna politič-ka ličnost' (prevedeno: Kolo visoka politična osebnost), mi ne smemo dati nobene možnosti, da bi1 se moglo govoriti, da smo .ga ubili’.“
Dr. Sekuliča sem poznal dobrih 40 let. Dejstvo je in to je bilo splošno znano, da je bil zdravnik dr. Korošca in kot tak tudi njegov o-sebni prijatelj. Naj pripomnil, da sem pred dvema letoma (1986), ko sem bil v Parizu, iz radovednosti šel na medicinsko fakulteto univerze, kjer sem ugotovil, da je v letih 1920 do 1930 profesor Marcel Labbe res predaval kot specialist za diabetiko in notranje bolezni („diabete et maladies internes“).
Kot dolgoletni osebni zdravnik je dr. Sekulič hotel dr. Korošcu samo dobro. Isto velja tudi za oba druga zdravnika. Dr. Sekulič mi je večkrat govoril, da mu je žal, da ju je poslušal. A vedel je, da sta oba kakor on prijatelja in občudovalca dr. Kcrošca in to je nanj vplivalo, da je opustil svojo namero dati injekcijo adrenalina dr. Korošcu v srce. (Mimogrede naj omenim, da so mi slovenski in avstralski zdravniki rekli, da je imel dr. Sekulič prav, to je, da bi tedaj v taki situaciji edino injekcija adrenalina v srce mogla rešiti življenje lr. Korošcu.)
Da je dr. Korošec umrl naravne smrti, govori tudi okolnost, da so v kritičnem času (to je, ko je šel spat, in zjutraj, ko bi moral kot običajno vstati) bili v njegovi neposredni bližini izključno ljudje, ki so mu hoteli samo dobro. Alojzij Kralj, o-rožnik, Slovenec po rodu, je kot po navadi v spalni sobi pomagal dr. Korošcu se sleči; tako da je on bil zadnji, ki je videl dr. Korošca še živega. Ko „Dragi“ ni zjutraj mogel zbuditi predsednika, je poleg omenjenih zdravnikov telefonično klical najprej dr. Nikolo Paveliča kot šefa kabineta predsednika senata, Veljo Jovanoviča kot kabinetnega šefa v prosvetnem ministrstvu, senatorja dr. Smodeja, že prej omenjenega Boška Bogdanoviča (strica dr. Sekuliča), bivšega ministra Magara-ševiča, beograjskega urednika „Slovenca“ Krošlja, beograjske podružnice Ljubljanske zadružne banke ravnatelja Končana in predsednika Agrarne banke Bariča. Vsi so se zelo hitro odzvali telefonskemu pozivu; prišle so tudi: žena ministra dr. Kreka, žena dr. Besednjaka in nekaj usmiljenih sester z zelo spoštovano prednico Hudetovo. Vtis je bil, kot da so vsi prišli istočasno, in kot „Slovenec“ poroča: „obkrožili so posteljo svojega ljubljanskega šefa in voditelja in nemo zrli v njegov premili obraz.“ Torej mil obraz; kakor da spi ; nobenega znaka zastrupljeni a ali nasilne smrti.
Skoro prav vse gori navedene o-sebe sem dobro poznal in niti ena sama ni nikdar govorila, da je dr. Korošec bil umorjen ali zastrupljen.
To vse sem napisal resnici na ljubo, čeravno mi bo kdo zopet očital „srbofilstvo“. Dejstvo je, da nisem srbofob, a dejstvo je tudi, da nisem srbofil. Kot pravnik skušam biti objektiven, držeč se principa: „Ami-cus Plato, sed magis amica veritas."
Težavni dolžniki na Balkanu
Tone Brulc
MED KN3I9RMI IN REVORMI
Ji
Tone Mizerit
OVUEIÖA V ARCENIM
LEV DETELA: ČASOMER ŽIVLJENJA
„Časomer življenja“ Leva Detela, s podnaslovom „Spominsko srečanje s polpreteklostjo“, je pravzaprav šele prvi del knjige, kajti pisatelj obljublja, da ga bo nadaljeval z „Za-predenino med dvema stoloma“.
„Časomer“ je manj kot življenjepis in je več; je manj, ker opisuje samo del življenja, do trenutka, ko se je izselil v Avstrijo, in je več, ker iz njega izvemo za razmere in ljudi, ki se niso tikali samo njega, ampak so krojili usodo večine slovenskega naroda.
Detela je razdelil „časomer“ na sedem „Spominskih dni“, za vsako dobo življenja en dan — eno poglavje.
Čudovito pot je imel ta človek in prav to pet opisuje v „časomeru“. Rojen 1. 1939 tik pred izbruhom druge svetovne vojne v Ljubljani, v stari družini z močno tradicijo slovenskih razumnikov — nekateri so prehajali iz liberalizma v zavzeto katolištvo, drugi v komunizem, kar je opazno tudi na Detelu. Razen očeta, Detela nikogar ne označuje, kaj je bil, bili pa so Detele svojevrstna družina, ki je dala Slovencem deželnega glavarja vojvodine Kranjske, pisatelje, profesorje, sodnike, finančnike, upravnike, učitelje, celo svetniški kandidat Friderik Irenej Baraga je izviral iz te družine. V vezani izdaji, na ovitku, knjiga prinaša cel rodovnik Detelov, ki so posegali v narodno življenje na ta ali oni način.
Detela je otrok polpretekle dobe, skoraj bi lahko rekli, da je „časomer“ opis porajanja nove slovenske družbe, iz katere je izšla današnja. Detela ni bil zadovoljen ne srečen v družbi, ki je nastajala, sprva morebiti ne toliko iz prepričanja, ampak iz spominov, prepričanje je prišlo iz razumske analize. Kljub temu, da je odraščal, študiral, se razvijal in skušal uveljavljati v novi družbi, v kateri je imel vse pogoje, da bi dosegel visoka mesta, se je začel odvračati od takratnih vodilnih, ki so imeli oblast, zaradi ozkega stalinističnega dogmatizma. Tega je i-mel priliko opazovati v Ljubljani, pa ni segal ni kmete, še manj pa v štajersko Središče v Medjimurju, kamor se je pogosto zatekal.
Posledica komunizma in stalinizma je imel priliko opazovati v lastni družini: razočaranje nad novim življenjskim vzorcem, ki so ga no-
vi oblastniki vsiljevali v šoli, literaturi, puhla propaganda, krivice, žalostne in podle vloge, ki so jih odigrali slovenski kulturniki na univerzi, prostovoljno ali pa na ukaz partije, pijančevanje, grobosti, pan-seksualizem, vse to ga je vedno znova sililo, da se je zatekal v Medji-murje, kjer so ostali sorodniki — eks-ljudje, ki nove oblasti niso razumeli ne sprejemali.
Detela so reševale žene: prababica, babici, teti, nazadnje žena Milena Merlak. Predno je razumsko dognal nesmisel vsiljevanja nove o-blssti, predno je zapazil krivice, propad stare družbe, ki je ni poznal, je po ženah zaslutil, da je nekoč bila še druga — drugačna družba, ki je umirala s temi ljudmi. Doživljal jo je ob vernosti žena-sorodnic, vendar ne tiho in vdano, Detela je postal disident-diskonformist z novo družbo. Začel je rasti v dve dimenziji iz ene — materialistične. Rast Detele opisuje „časomer“.
Čeprav Detelovega pisanja o usodi domobranstva ne moremo jemati za točno, posebno kar se tiče datumov, pa na izviren način pokaže partijsko propagando in laži o tem, skoraj do časa Kocbekovega inter-juja s Pahorjem: domobranci so na prisilnem delu, domobranci so v kočevskih rudnikih, domobranci delajo atomsko bombo za Tita, domobranci so izginili, do končnega — domobranci so pobiti! In to šele čez trideset let!
„Časomer življenja“ je Detelova 12-13 knjiga — skoraj polovico literarne produkcije zadnjih let ima Detela v nemščini. Kot pisatelj je začel prehajati v nemščino, vendar prav ta zadnja knjiga dokazuje, da ga še skrbijo vprašanja slovenstva, nerazjasnjena preteklost. Morda bi sedanji slovenski oblastniki to z veseljem pozdravili. Potrčeva grožnja, da bi ga najrajši lastnoročno ustrelil, in Kmeclova, psovka, da je Detela „fašistično-belogardisiični provokator“, bi namigovale na to.
Stran, molči ali pa smrt!
Če je Detela fantast, avantgardist, utopist, irealec, varovalec okolja v literaturi, tega ne moremo trditi za Detela-politika. V politiki i-ma zelo realne pojme in zaradi teh se ga otepajo v domovini. O tem piše: „Najhujši problem Jugoslavije (lahko bi kar napisal Slovenije!) je etičnega značaja. Gre namreč za to, da se vsi vodilni člani komunistične partije koncem koncev zavejo, kak-
Čeprav je v radikalizmu dejansko vprašanje predsedniškega kandidata rešeno, vendar kordobski guverner Angeloz še ni legalno potrjen. Pe-ronizem se nahaja pred neznanko ali Cafiero ali Menem. Levica ne ve ali nastopi združeno ali ločena. V tem položaju so liberalne in konservativne sile prehitele vse ostale tekmece, in Alsogaray, stari „inže-nir-kapeUn“ je dejansko prvi oklicani kandidat za predsednika na bodočih volitvah leta 1989. Vsa čast mu, in čeprav nima nobenega izgle-da na uspeh, ga vendar ta nova čast preseneti v trenutku, ko sile njegove stranke rastejo, in mu je uspelo združiti precejšen del doslej atomizirane argentinske zmerne desnice, ki sama sebe rada ocenjuje za sredino.
ZAPLETENA DEDIŠČINA
Kot sad dolgoletnih naporov in nekaterih značilnih dogodkov argentinske politike, se je Alsogaray znašel na čelu tkim. federalistične struje. Ime moramo kaj previdno sukati, ker ime v zgodovini svoje značilne in včasih ne popolnoma jasne opredelitve. A v modernem času lahko zasledimo to strujo kot novo politično formacijo potem, ko je zvezda generala Ongania padla v zaton in se je, po Levingstonovem odmoru povzepel na predsedništvo general Lanusse. Njegov minister za social-
šno odgovornost so si 1. 1945 po krvavih obračunavanjih naložili na svoje rame, ko so sklenili, da ne bodo dopustili nikakršne opozicije- in „resničnega pluralizma in da oblasti kratko in malo ne bodo do konca časov več delili z nikomer drugim, kakor s samimi seboj, pa naj se ves svet postavi na glavo.“
Odlomki Detelovega dnevnika, ki jih vstavlja v Spominske dni, nam kažejo rast pisatelja in. duhovni razvoj človeka, triintrideset fotografij na koncu knjige pa fizično rast in okolje v .'katerem je odraščal.
„Časomer življenja“ je kritika, so anali slovenske družbe od 1. 1945 do današnjih dni.
Opremo „časomera“ je preskrbel Detelov sošolec arh. Jure Vomber-gar, knjiga ima 250 strani, izšla je v broširani in vezani opremi, izdala jo je Slovenska kulturna akcija kot svoje 133. redno izdan je. Dobi se na Ramón L. Falconu in pri Slogi v Ramos Mejia.
no skrbstvo je bil pred kratkim u-mrli Manrique. Medtem ko je Lanusse sanjal o „vélikem narodnem dogovoru“ (GAN — Gran Acuerdo Nacional), ki naj bi njega samega ustavno postavil na predsedništvo, je Manrique navezoval stike po provincah, in povezoval posamezne o-krajne politične formacije v eno idejno strujo, katere temelj je bila federalistična ideja.
Na naslednjih volitvah so krepko zmagali peronisti, a številni poslanci teh provincijskih strank so skovati enoten blok v parlamentu in tam začeli sanjati o „tretji* izbiri, ki naj bi počasi rasla in med peronisti in radikali pobirala glasove tistih, ki bi obupali nad napakami enih in drugih. A Manrique je vodil to skupino preveč personalistično in avtoritarno. To je bilo nevarno za človeka, ki je slonel skoraj izključno na svojem prestižu, kajti za seboj ni imel močne strankarske formacije. Skupina se je počasi razbila in provin-cijske stranke so znova nastopila pot atomizacije.
Ko se je po mnogih letih Argentina znova povrnila na pot ustave, se je pokazalo, da so te majhne stranke izgubile na moči. Vse je drvelo ali za peronisti ali za radikali. Obdržale so se močne le v Corrientesu (avtonomisti in liberalci) ter v San Juanu (blequisti). Za tem so napake radikalne vlade pokazale možnost peronistične reakcije. Nova Al-sogarayeva stranka UCeDe je izredno napredovala v prestolnici, in se pričela širiti v provinci Buenos Aires. Pritok mladine, zlasti k univerzitetni formaciji UPAD, je pokazal možnost „liberalne bodočnosti“. V , tem položaju je bilo razumljivo, da ie Alsogaray začel sanjati o dediščini pokojne FUFEPO (Federalistične ljudske sile).
NOVA VEČINA
A sline po tej dediščini se niso pocedile samo Alsogarayu. V Corrientesu je zavladal liberalno avtonomistični guverner Romero Feris. Ta je pričel govoriti o „Novi večini“, in pričel navezovati stike z o-ostalimi provincijskimi strankami.
Ideja Alsogaraya in Ferisa ne sovpadata popolnoma. Correntinski guverner si je predstavljal to formacijo bolj kot federacijo posameznih strank. Alsogaray pa ima v mislih počasno spajanje v eno samo stranko, ki naj bi erganično zasedla vso državo. A to ni edina sporna točka.
Gre za skupen program in gre zlasti za — kandidature.
In o tem je tekla debata v zadnjem času. UCeDe je dosegla sporazum z demoprogresisti in potem še z Demokratsko konfederacijo. S tem so se zaenkrat zadovoljili, in že organizirali nastop za predsedniško formulo Alsogaray (UCeDe) — Natale (de-moprogresist). Res je velik korak naprej, a ta korak predstavlja zanikanje tiste nove velike formacije, ki bi lahko, in to v kratkem času, uspešno tekmovala s peronisti in radikali. Kdo ostane zunaj sporazuma? Bistveno correntinska liberalno avtonomistična večina (guvernerja in dva državna senatorja poleg poslancev), obnoviteljska stranka iz Salte (državni poslanec), mendoški demokrati, buenosaireški avtonomistični konservativci in rionegrinska provincialna stranka. Preveč, da bi si kdo upal „šenkovati“ tako silo.
Po drugi strani pa je treba preštudirati, koliko to pomanjkanje e-dinosti vpliva na ostale močne pro-vincijske stranke, ki bi se tudi mogle še pridružiti tej federalistični sili: mislimo zlasti sanjuanske blo-quiste (dva senatorja, poslanci, guverner), pa še jujuysko Ljudsko gibanje (poslanka); da sploh ne govorimo o neuquenskem ljudskem gibanju, ki ima prav tako guvernerja, dva senatorja in nekaj poslancev, ki pa ima peronistične korenine in bi ne pristopil k taki formaciji, čeprav bi lahko bil priličen zaveznik. Vse te stranke in skupine tvorijo tretjo politično silo, ki bi v bližnji bodočnosti res lahko zgradila tisto „novo večino“, o kateri sta pričela sanjati correntinski guverner in Alsogaray, vsak v svojo smer.
NA KRATKO POGLEJMO
Ko smo že omenili učitelje, se je stvar rešila tako: pol in pol. A bistveno ni, kdo je zmagal in kdo je bil poražen, marveč koliko danes trpi vzgoja v vseh ozirih, in koliko, vsled tega, trpi ugled vlade.
Kar se vlade tiče, so razni opazovalci govoričili o nesporazumu med Alfonsinom in Angelozom. Nekateri so celo govorili o tem, da bo cordobski guverner odstopil od kandidatske časti. Vse so le prazne marnje. Dejstvo je, da v takem položaju neben vladni guverner nima poti postlane z rožicami. Trenja in pogaj"nja so v takem položaju neizogibna.
Neizogibna je tudi dirka dolarja, ki se je znova povzpel. Tako ima Argentina novo čast svoji anakro-niji, da dolar raste, medtem ko po vsem svetu pada. Sanje stabilnosti pa se medtem spreminjajo v blodno dirko inflacije.


i •«•«■»■■■■•■•»•■■p •«■■UMBia	a asa ■■■■■> anas n ■■■«■• a
SPOMENKA HRIBAR
Spopad na
Kako postati „nacionalni izdajalec“? Za to sta potrebni dve fazi, včasih tudi tretja. Prva je od primera do primera različna in težka, druga je vedno enaka, lahkotna in cinična, tretja je možna, ni pa nujna, toda če do nje pride, se sprevrže v farso; ideološki ritual.
Prva faza: Biti moraš strokovnjak, (do česar prideš po dolgem in napornem delu!) priznan tudi v tujini, tako, da te kaka tuja institucija (časopis, revija ali medparlamentarna skupina za srednjo Evropo Evropskega parlamenta) povabi na razgovor, intervju ali za govorniški o-der. In če si res strokovnjak in povrh še poštenjak, boš tam, kamor si povabljen, povedal jasno in glasno, kaj o čem misliš, do kakršnih spoznanj si prišel — predvsem o položaju v Jugoslaviji. In če si poštenjak, boš svoje zunaj izrečene misli objavil tudi doma. (France Bučar: Slovenec v Evropskem parlamentu, Nova Revija, štev. 69-70, str. 249-253.) — S tem je tvoja naloga opravljena.
Druga faza: Ta je povsem neodvisna od tebe in te pogosto prav preseneti. Oglasijo se n"mreč tisti, ki se — hočeš nočeš — čutijo prizadete, ker si jim — hote ali ne — stopil na žulj. In sicer se oglasijo z obtožbo, da si „notranji sovražnik“ ali — v Bučarjevem primeru — da si zagrešil „nacionalno izdajstvo“.
Delo* 19. marca
razpotju II.
Miselni obrazec (ki je bistveni del „druge faze“) takšne obtožbe je naslednji :
a)	Pomoč Jugoslavije je (le) pomoč jugoslovanski vladi. Apriorna predpostavka take misli je: vlada = Jugoslavija / Jugoslavija = vlada. Kar pomeni: pomoč, ki ni pomoč vladi, ni pomoč Jugoslaviji; oziroma: pomoč Jugoslaviji je le, če je pomoč vladi.
b)	Kdor zanika potrebo pomoči vladi, je za rušenje Jugoslavije (ne za „rušenje“ vlade!).
c)	Ker je Jugoslavija nacionalna država oziroma nacija (proletarcev!) je oporekanje ’pomoči vladi (diktaturi proletariata!) — nacionalno izdajstvo.
Oziroma, kakor naj bi bil rekel Jože Smole: „Zame je to, kar'je naredil Bučar v tem govoru v sekciji evropskega parlamenta, enako nacionalnemu izdajstvu.“ (Spopad na razpotju, Delo 11. marca 1988.) Enako, torej v bistvu isto kot nacionalno izdajstvo, torej (oblika) nacionalno izdajstvo samo.
S tem je tudi druga faza končana: dobili smo novega, imenovenega „notranjega sovražnika“, nacionalnega izdajalca, namreč jugoslovansko -nacionalnega. Na tem mestu ni, da bi posebej razpravljala, da je tu „na delu“ skrita slepa pega boljševiške-ga inter-nacionalizma, kajti očitno
za taksen inter-nacionalizem gre, saj se je Bučar v svojem inkriminiranem govoru dejansko izrecno predstavil kot Slovenec in je govoril o bodočnosti Slovenije in Jugoslavije kot možni skupnosti svobodnih in enakopravnih narodov.
Nič ne de, če je Bučar dejansko razvijal in razvil svojo misel drugače; izdajstvo naj bi bil storil z opozorilom sekcije za srednjo Evropo Evropskega parlamenta, da je finančna pomoč jugoslovanski vladi v prvi vrsti pomoč njej v uresničevanju njenega apriornega, brezpri-zivnega projekta, s katerim nas o-srečuje in nas bo popeljala v „lepši jutri“. Bučar je opozoril, kaj takšna pomoč realsocialističnim vladam pomeni in kaj bi tudi v prihodnje naredila z njo: „zagonila“ bi jo (morda bi bil tudi super sonic in novi srbski helikopter financiran z njo?), dejanski dolg pa bi pripisala h glavnici, ki naj jo plača — kdo?
Bučar je bil povsem jasen: „Sleherna neposredna pomoč, posebno finančna, vladam teh držav (real-nosocialističnim — op. S. H.) razširja možnosti, da se izognejo neizogibnemu: revidiranju svojega sedanjega kurza; omogoča jim, da lahko nadaljujejo svojo sedanjo prakso protidemokratičnega upravljanja svojih ljudstev. To je ključna točka v razmerju do sedanjega procesa v teh državah.“ To je res ključna točka! In podpišem to misel!
Po pripisovanju nacionalnega izdajstva Bučarju igra Smole perfid-no igro in — hote ali nehote — „računa“ na prizadetost, čustva državljanov: ljudje naj bi se zgrozili
in zgražali nad Bučarjevo zahtevo, ki naj bi pomenila: nič več pomoči vladi — nič več pomoči ljudem. Najbrž po formuli: koliko slabše — toliko bolje (formuli, ki je dejansko danes skriti račun tkim. unitarističnih in militarističnih sil pri nas, za katere je videti, da komaj čakajo, da bo v državi takšen splošni kaos, da bodo „poklicane“ kot edini rešitelj — s svojo trdo roko). Do takšnega sklepanja je Smole prišel, kot rečeno, z apriorno identifikacijo vlada = Jugoslavija / Jugoslavija = vlada. Nič za to, če je Bučar izrekel tudi naslednje: „Storiti1 kar koli, kar bi silila te dežele na pot bcij tržnega gospodarstva, pomeni pomagati ljudstvom (podčrtala — Š. H.) v teh državah k njihovi svobodi, ustvarjanju Evrope svobodnih držav.“ Storiti kar koli — samo enega ne: nasilja! Tako precizno opredeli Bučar: „Bojevati se proti leninističnemu nasilju ne pomeni, da se je treba zatekati k fizični sili, podpihovati upor v obliki odkritega spopoda, še zlasti ne terorizem.“ Bučarju torej ne gre za zrušitev Jugoslavije, za krnitev njene integritete, ampak prav nasprotno: „Ne razbijati Jugoslavije, pač pa ji pomagati v demokracijo in do samostojnega odločanja njenih narodov.“ Tako Bučar! Smole mu podtika, da „poziva Zahod, naj intervenira v Jugoslaviji“. In njegov sklep: „No, danes naj dodam samo še to misel, da na Zahodu, v zahodnoevropskih držav ne mislijo tako, kakor misli Bučar, in da so vse zahodnoevropske države izredno zainteresirane za integriteto Jugoslavije, za njeno neodvisnost, kakor tu-
di, da Jugoslavija čimprej pride iz svoje ekonomske in družbene krize.“ Hvala bogu, če je res tako — prav k temu je Bučar zahodnoevropske vlade tudi pozival! — Smole je torej uporabil še eno igro: tisto, kar je kdo sam trdil ali storil, mu zanika in odvzame, nato pa kot svoj argument in očitek postavi zoper inkriminirano osebo.
Pri tem je Smole „spregledal“ neko čudno dejstvo: da se namreč za isto, kakor se je zavzemal Bučar v odnosu zahodnoevropskih držav do jugoslovanske vlade, slovenska politika sama zavzema na mednacionalni ravni znotraj Jugoslavije! Ko se namreč - bojuje zoper' dajanje v „sklad za nerazvite“ in pavšalno razdeljevanje finančnih sredstev „vladam“ v nerazvitih področjih. Ali je potem slovenska politokracija tudi zagrešila „nacionalno (proletarsko) izdajstvo“ — kar ji zvezna politokracija tudi očita? Kako naj se tega očitka ubrani, če pa uporablja isti miselni vzorec kakor zvezna?
Slovenska vlada s svojimi zahtevami po ekonomski upravičenosti in odgovornosti pri vlaganju sredstev v nerazvita področja, ne zanika potrebe (in tudi pripravljenosti!) po pomoči ljudstvom, ljudem v nerazvitih področjih, pač pa problematizira pavšalno dajanje republiškim in pokrajinskim in lokalnim „vladam“, ki sproti „zagonijo“ vso finančno pomoč, in zagovarja „združevanje dela in sredstev“ na tem področju. Isti vzorec je Bučar predlačal tudi v odnosu do jugoslovanske vlade

NOVICE IZ SLOVENIJE
SLOVENCI V ARGENTINI
LJUBLJANA — Telefonski pogovori in pošta v mednarodnem prometu so se v marcu podražili za okoli 30 odstotkov. Minuta pogovora z ZDA, Japonsko ali Avstralijo sane 3.500 din, z Veliko Britanijo ali ZSSR pa 1.070 din.
LJUBLJANA — Cene v februarju
so v Sloveniji poskočile za 5,6%, kar nanese 166% v zadnjih dvanajstih mesecih. Te povišice pa so za spoznanje nižje kot drugod po Jugoslaviji. — ■Slabše se je izkazala slovenska industrija, ki je v istem mesecu izdelala za 4,9% manj kot lani in se spustila na zadnje mesto med republikami SFRJ.
MARIBpR — Za vrtičkarje so pripravili na večini krajih predavanja. Bilo je govora o negi nasadov na domačem vrtu, o obrezovanju in o drugih praktičnih nasvetih kako izboljšati pridelek in videz na malih njivicah.
LJUBLJANA — Slovenski tekstilci so se pritožili zaradi prispevka za nerazvite, ki ga morajo plačevati. Pravijo, da je za razne dajatve treiba odšteti že skoraj 60% dohodka. Za nerazvite so boljše stoječi tekstilci morali odštevati po 5,6% dohodka, v povprečju pa bi v Sloveniji morali pri-spevatil 56%.
MINSK, Belorusija — Lutkovno gledališče v Minsku je z režiserjem Edijem Majaronom in likovnim ustvarjalcem Nevenom Simčičem postavilo na oder Dogodek v mestu GiOgi Slavka Gruma, ki je ena izmed temeljnih de[l slovenske dramatike. Dobre kritike in mnogo občinstva naj bi pričalo o uspelih predstavah. Gledališče bo v mesecu septembru gostovalo v Sloveniji z izbranim programom.
TURNIŠČE — Tovarna za športno
obutev Planika je sredi lanskega leta dobila odpoved naročil Adidasa, ker je ta iz Azije ¡lahko dobivala enake izdelke za polovico Planikove cone. Konec leta pa je spet vrnil 38% svojih (poslov in dodal novih 25%. S tem ho od dosedanjih 850 tisoč parov Planika letos izdelala milijon in pol parov športnih obutev.
PARIZ — Italijanski kulturni inštitut v Parizu je pripravil v hotelu Ga-llifet okroglo mizo s slovenskimi pesniki iz Trsta. Pri mizi so bili Aleksij Pregare, Marko Kravos in Frank Ve-cchieto. Povezovalec je bil Evgen Bavčar. Pregarcu se je zdel „zanimiv večer, kakršnega bi nam Italija lahko ponudila že velikokrat, posebej zaradi naše ustvarjalne moči v Trstu, ki je danes krepkejša od italijanske.“
LJUBLJANA — Ljubljanska banka
ima po Sloveniji skoraj 52 milijard din Agrokomerčevih menic. Poravnalna vrednost po stanju 31. decembra 1987 pa znaša 32 milijard din. Ta dolg mora Agrokomerc ali pa njegov garant (Sarajevska združena banka) povrniti v desetih polletnih obrokih, ki se bodo seveda revalorizirali.
MARIBOR — Gasilci iz Maribora so lani intervenirali kar 1.709., od tega pri 316. požarih. Kot praktično vsa gasilka drutva, imajo tudi oni probleme z denarjem za modernizacijo opreme in vozil.
LJUBLJANA — Okoli 500 srednješolcev se je priglasilo k tekmovanju v znanju tujih jezikov: angleščine, nemščine, italijanščine, ruščine, francoščine, španščine in [latinščine. Tekmovanje pripravijo Društvo za tuje jezike in književnosti, filozofska fakulteta ljubljanske univerze in Emona, ki podeli štipendije zmagovalcem.
■LJUBLJANA — Na pekinški glavni
ulici so se prižgali semafori, ki jih je postavil skupek jugoslovanskih firm in ustanov, med njimi Iskra avtomatika in prometni oddelek ljubljanske fakultete. Pravijo, da je bil to velik izziv, saj imajo Pekinčani precej čudne prometne navade.
KRIŽEVCI — Opekarna v Križevcih pri Ljutomeru se kljub krizi dobro u-veljavlja tudi na tujem, posebno v sosednjih Avstriji in Italiji. Predvsem jim gre v prodajo strešna opeka. Je to ena izmed dveh preostalih opekarn v Pomurju (prej jih je bilo šest). V vsej Sloveniji jih je deset (prej 34).
TRNOVO OB SOČI — Svetovno prvenstvo kajakašev bo na Soči 1. 1991. Ker pa je na Tolminskem praeej pomanjkanja infrastrukture, bodo začeli z najnujnejšimi deli na cestah, električnih vodih in telefonom. S tem upajo izboljšati tudi turistični razvoj v teh krajih.
LJUBLJANA — Cankarjev dom je
v lanskem letu pripravil v domu in izven njega 1.066 kulturnih in kongresnih prireditev. Prodali so vstopnice za 450 prireditev, a 272 jhi je bilo brez vstopnine.
UMRLI SO OD 15. do 19., aprila 1988:
LJUBLJANA — Katja Jakopič; Karel Vučak; Alojz Škerjanc; Milko Se-devčič, 69; dr. Vinko Šarabon; Albin Marolt; Alojzija Furjlan roj. Semenč; Anton Miklič Feliks Legan; Marija Oven roj. Kastelic; Ludvik Klančar; Franc Drašlar, 87; Ivo Metlika; inž. Miha Verovšek; Alojz Škerjanc, 86;
Poroka: V soboto, 21. maja, sta se v cerkvi Marije Kraljice poročila Sonja Marija Rot in cont. Vicente Marzullio. Botri so bili Jožica in Zdenko Rot ter Carmela in Victorio Marzullio. Poročne obrede je opravil g. Jože Bokalič CM. Čestitamo!
Nova diplomantka: Na moronski u-niverzi je končala študije in postala arhitektinja Tončka Koželnik. Čestitamo!
ZVEZA SLOVENSKIH MATER IN ŽENA
S prvo sredo v aprilu smo začele z rednimi mesečnimi sestanki. I-nauguracijsko predavanje je imel prelat dr. Starc, kakor prej msgr. A. Orehar — blagega spomina.
,,40-letnica' v Argentini“ je bilo naslovljeno predavanje, ki je bilo silno zanimivo, ker je prelat preštudiral dobo s statističnih pogledov, da so nas nekatere številke presenečale, druge pa smo s skrbjo vzele v premislek, kaj se da storiti in ničesar doseženega opustiti. 40 let je za nami, v gotovih ozirih edinstvena doba v slovenski izseljenski zgodovini. Z božjo pomočjo in z našimi napori gremo drugim letom z optimizmom naproti!
Majski sestanek pa je bil posvečen Mariji — Materi božji v Marijinem mesecu in letu. Naš asistent dr. Jure Rode je razložil v zgoščeni oblaki okrožnico Marijinega častilca papeža Janeza Pavla II. o „Odre-šenikovi Materi“ s podnaslovom „O blaženi Devici Mariji v življenju potujoče Cerkve“, ki je izšla 25. marca 1987, ko se praznuje Oznanjenje Gospodovo, v 9. letu njegovega papeževanja.
Marija ni samo Odrešenikova Mati, temveč nas vseh zemljanov, ki
Pavla Makovec, 86; Marija Dovjak roj. Veselikar, 87; Jože Čuden; Alojzij Jur-gele, 87; Mijlica Zalta roj. Kramar; Jožefa Sever roj. Vidmar; Franc Kranjc.
RAZNI KRAJI — Bogomila Bajuk, Ločna; Marija Ogulin roj. Golež, Metlika; Albert Pečnik, 81, Kranj; Marija Dolinšek, -86, Kamnik; dr. Franc Zwitter, Bela cerkev; Franc Sovinšek, 79, Rov; Antonija Jerovšek roj. Knez, 82, Domžale; Zofija Judež ro.i. Koleto; Kočevje; Marjan Breznikar, Šmartno pri Litiji; inž. Anton Venek, Rečica Ob Savinji; Ivan Licer, Komen; Franc Kalan, Bitnje; Desa Lovrenc roj. Finžgar, Celje; Jernej Fortuna, Šentvid pri Stični; Marija Gabrovšek roj. Hrovatin, Celje; Ajlojz Gorjup, Tomaj; Neža Primožič roj. Škerbec, 93, Tržič; Apolonija Skornšek (Gorjanova mama), Podkraj pri Velenju; Ferdinand Marinko (Gaj-štrov ata), Vnanje Gorice; Franci Tratar, Hrastovica; Gradimir Gradnik, Medana; Karel Rovišnak, Rogaška Slatina; Franc Založnik, Pblhov Gradec; Veno Mlakar, Pivka; Ida Kravogel roj. Se-ljan, Radeče; Vinko Zajc, Ambrus; Karel Brus st., Gor. Logatec.
potrebujemo Njene roke in Njene priprošnje in pomoči. Marija je stala Sinu ob strani do smrti na križu, tako hoče tudi nam pomagati: hoditi z Jezusom do konca našega življenja — v nebesa.
Oba sestanka sa bila silno zanimiva, a čas je bil nam odmerjen. Obema gospodoma pa smo zelo hvaležne za skrbno pripravljeni predavanji in za čas, ki sta ga posvetila nam.
V nedeljo, 15. maja so imeli San-martinčani svoj praznik. Obhajali so 28-letnico svojega Doma, ki so mu ob rojstvu dali ime „Kotiček moje domovine“. Iz klenega zrna je zraslo mogočno drevo. Sonce ljubezni do naroda in domovine je prinašalo novih oplajajočih sil, da je to drevo obrodilo cvet in sad. že skoraj dokončana enonadstropna stavba sredi San Martina nudi svojo streho vsem organizacijam, a se njih delo razmakne, razbohoti in razcvete.
Vsem pa, ki nosijo v svojih srcih jutrišnji dan našega naroda in svobode, vsem, ki so s svojo stvariteljsko silo premagali ovire, pred katerimi so se znašli ob ustanovitvi in ob graditvi novega Doma, vsem tem povemo na ves glas in iz vsega srca, da znamo ceniti njih prometejsko silo in veličino.
Celodnevno slavje je bilo zajeto v dopoldanskem in popoldanskem programu. Ob 11. uri sta predsednica Doma ga. Mari Planinšek-Ker-, žičeva in predsednik fantovskega odseka Janez Filipič dvignila visoko nad dvorano argentinsko in slovensko zastavo ob godbi in petju obeh himen. Sledila je sveta maša pri sestrah nasproti Doma. Daroval jo je prelat dr. A. Starc. V pridigi je povezal evangeljski nauk s poslanstvom Doma. Z okusnim kosilom, ki so ga pripravile naše gospe pod spretnim vodstvom Anice Poderža-jeve je bil dopoldanski del proslave zaključen. Eni so obsedeli pri mizah v pogovoru, drugi pa so si o-gledali novo zgradbo.
Skrbno pripravljen popoldanski program je začela predsednica Doma s pozdravom prelatu dr. Starcu, našemu dušnemu pastirju dr. J. Rodetu, zastopnikom Domov in o-stalim. V svojem gvoru je nanizala probleme Doma, ki so na koncu izzvenele v naročilo mladini, katere velika poznavalka je in ki jo ljubi: „Ostanite ponosni Slovenci, čuvajte izročila in vrednote svojih star-
Drugače pa teče življenje ZSMŽ po začetnih tirnicah naprej. Pripravljamo zimske pakete, skrbimo za razne podpore potrebnim rojakom, zlasti zapuščenim in za tiste, ki jih je ta doba visoke inflacije resno prizadela. Pripravljamo junijski sestanek, posvečen našim nepozabnim žrtvam revolucije. Govoril bo prof. Slavko Zupan, ki je od blizu doživljal hude čase s tolikimi človeškimi žrtvami in gorja. Vedno vabljene vse, ki se lahko odtegnejo vsakdanji zaposlitvi, da skupaj počastimo pokojne junake!
■šev," ker le tako boste tudi dobri državljani v novi domovini.“
Slavnostni govornik Marjan Loboda, razgledan in bister opazovalec, je poudaril, da so slovenski Domovi nastali najprej iz potrebe po šolskih prostorih, kjer naj se otroci vzgajajo v krščanskem in slovenskem duhu. Ob zdravem razvedrilu in igrah bodo obvarovani strahotnih posledic ceste, pornografije in mamil, žal, da zaradi pomanjkanja prostora, ne moremo navesti vsega govora.
Kot tretji so nastopili naši najmlajši. Pod vodstvom ge. Metke Pra-protnik-Lune so zapeli „Jaz sem muzikant“ ob intimni spremljavi harmonike. Velja pripomniti, da njih dirigent prav toliko star in velik kot njegovi pevci. Navdušeno ploskanje je veljalo posrečeni zamisli in izvedbi.
Četrta točka je bila „Ples v gore“. Izvajala ga je folklorna skupina našega Doma, ki jo je pred meseci postavila v življenje gospa predsednica Doma, pod vodstvom prof. Lojzeta Zupana. Postavni pari so prikazali, kako so se naši prapradedje sukali v gorah Martuljku, Dovju in Mojstrani. To je bil prvi njih nastop. Topel aplavz naj jim je poziv, da nadaljujejo z začetim' delom.
„Lipa zelenela je“ je bila zborna deklamacija deklet, ob mrmrajoči spremljavi pevskega zbora. Zamisel in izvedba je navdušila poslušalce, ki niso štedili z odobravanjem.
Za konec je nastopil pomlajen pevski zbor. Izvajal je: Nazaj v planinski raj, Pesem o rojstvu in O Triglav moj dom. Izbor pesmi, prefinjenost izvajanja, ki ga je znal izvabiti iz pevcev njih pevovodja Janez Mežnar je sprostila plaz navdušenja in so s svojim ploskanjem izsilili še ponovitev. S tem je bil kulturni program končan. Začela se je prosta zabava. Ob zvokih orkestra pa so mladi in stari plesali v pozne večerne ure.
L. Z.
Obletnica Doma v San Martinu
oziroma do realsocialističnih vlad sploh.
Torej to, kar zagovarja slovenska politika kot nacionalna politokracija na mednacionani ravni znotraj Jugoslavije, kot sestavina Internacionalne vlade (diktature proletariata, proletarec pa je — po definiciji — brez domovine!) zanika. Kot sestavni del jugoslovanske oblasti se vede kot ta oblast in uporablja tudi iste miselne (boljševiške) vzorce in argumente za obstoj prav te in take vlade, cblasti. Kar torej slovenska politika .'kot nacionalna zahteva za svojo oblast, zase, ne priznava kot internacionalna oziroma kot sestavni del jugoslovanske oblasti. Naj se torej ne čudi, da pred „jugom“ nima alternativnih argumentov! Saj jo z-nima le znotraj istovetnostna diferenca med „republiko“ in „zvezno“ oblastjo, same sebe kot brez-prizivne (nacionalne) oblasti pa ni pripravljena tematizirati. Niti ne dopušča, da bi to storil kdo drug. Vse, dokler same sebi kot brezpri-zivne (inter) nacionalne oblasti ne bo tematizirala, bo tudi (logično) — „navznoter“ — izrekala anateme nad ljudmi, posamezniki ali celotnim ljudstvom, „navzven“, z zvezno oblastjo, pa paktirala in taktizirala, da bi ohranila „oblast na svojem terenu“. Podtikanje nacionalnega izdajstva Bučarju izhaja iz partijsko-oblastne logike in njenega položaja in je v bistvu blasfemično. Izkazuje, da se slovensko politokracija pač ne misli odpovedati svoji brszpriziv-ni oblasti in terej ne misli v resnici sprostiti politične demokracije kot pogoja ekonomske sprostitve in „u-
veljavljanja tržnih zakonov“. S tem pa tudi, da ne misli resno na nacionalno suverenost svojega in slehernega naroda in ne na integriteto Jugoslavije, ki je možna samo kot skupnost različnosti, skupnost suverenih in za svoj skupni razvoj odgovornih nacij.
Odgovor na vprašanje „Kako postati nacionalni izdajalec?“ je ' torej naslednji: povedati resnico. V družbi, kjer je resnica laž, je laž na mestu resnice; to je lažniva družba. Družba neizpolnjenih obljub, družba utvar, ki niso (več) resnica, družba sprenevedanj, blasfemije, nasilja. Je družba, kjer se posthumno rehabilitirajo po- krivici obsojeni, kjer se priznava, — za nazaj — partijski staž... kjer prepozno kikirikajoči petelini zavijajo vratove „prezgodnjim petelinom“.
No, zdaj, ko vemo, kdo je zgrešil „nacionalno izdajo“, ko sta torej izpeljani prvi fazi, more nastopiti tretja, namreč obsodba dr. Franceta Bučarja na sodišču. Jože Smole ni naiven, da ne bi vedel za možne implikacije in konsekvence takšne svoje obtožbe. More se zgoditi, da Smoletovo pozivanje, da Bučarja ne gre administrativno (sodno) preganjati, ampak le .politično, ne bo nič pomagalo — kajti prvi kamen za linč je že vržen; vrgel ga je Jože Smole.
V tem, ali bomo priče tudi tretji fazi, ki je možna, seveda pa ne nujna, se bo pokazala resničnost in trajnost liberalizacije v Sloveniji. Predvsem pa neodvisnost slovenske partije in dejanski pomen slovenske „partijske prenove“.
Dve
V zadnjem času so slovenski igralci postavili na oder dve igri, ki sta privabili večje število gledalcev. Tako ostajamo zvesti svoji gledališki tradiciji, ki je vsako leto pripravila povprečno kakih osem del, vštevši o-treške, komedije, ljudske ali klasične igre.
MARTIN KRPAN
Za Slovenski dan je režiser Maks Borštnik pripravil Vombergarjevo i-gro Martin Krpan, ki je pred leti doživela pri nas velik uspeh, pozneje pa je župnik Zaletel z njo obhodil vrsto koroških odrov in zašel celo v Slovenijo. Za to priložnost je režiser delo priredil oziroma okrajšal; izpustil je ves folklorni material, s katerim je Vombergar obogatil dogajanje, tako da je ostala le sama Krpanova zgodba.
Delo so odigrali, kot rečeno, na Slovenskem dnevu, kjer je bilo navzočih nekaj stotin ljudi. Tam zaradi množičnosti in istočasnega šuma na dvorišču ni prišlo tako do izraza. Sedaj pa so ga ponovili v Slovenski hiši in v Slovenski vasi, kjer je dobro uspelo. Najbolj je izstopala igra in postava Krpana — Jerebiča, ki je poudaril slovenskega silaka v svoji kmečki modrosti in neposrednosti. Tudi svet ministrov se je dobro odrezalmorda je bil za spoznanje preveč karikiran. Tudi Miklič kot cesar je dokazal, da je
igri
med našimi najboljšimi igralci, Brdavs — Perharič pa nam je po dolgih letih spet zaigral eno svojih dobro izdelanih vlog.
Obe, cesarica in cesarična, sta karakterno izdelali svoji vlogi, enako tudi Frfra ter oba stražarja.
Škoda, da ta igra ni šla čez več naših krajevnih odrov.
Ob predstavi pa so imeli pred dvorano umetniško razstavo naši slikarki Andreja in Marjeta Dolinar ter Tone Kržišnik. Obe umetnici sta se naslonili predvsem na akvarele z motiviko Bariloč, Kržišnik pa s pokrajino ter pristaniščem. Vsak od teh ima že svoj specifični izraz, bogato- paleto ter dobro tehniko. Morda bi lahko spet kdaj videli njihovo individualno razstavo.
V LJUBLJANO JO DAJMO
Carapachayski oder že nekaj let posebej pripravi ljudske igre, predvsem veseloigre, pa tudi resnejše. Pred leti so igrali Vdovo Rošlinko, Jalnov Dom itd., za letos pa so pripravili tradicionalno, v Sloveniji pred vojno velikokrat igrano na ljudskih odrih: V Ljubljanoi jo dajmo, ki jo je napisal Josip Ogrinec. S tem nudijo gledalcem zdrav humor, obenem pa mu kažejo razmere v stari Sloveniji in. predvsem problem nasprotja mesto — dežela.
Za svojo 28. obletnico Doma v Carapachayu je naštudiral to igro
režiser Tine Kovačič. Pozneje so i-gro ponovili in z njo nameravajo gostovati po raznih okrajih, ker je hvalevredno in pomaga, da si čim več naših ljudi veseloigro ogleda.
0’koli tega odra v mali slovenski skupnosti se je zbrala vrsta igralcev, ki so zvesti igranju in so tako dobili že precej prakse. Med njimi je gotovo najboljši Frido Klemen, ki je igral hlapca Pavla, in ga podal sproščeno, lahko ter prepričljivo. Tudi Anici Klemenovi — v igri hčerki Marici — se pozna, da velikokrat nastopa in da ji je igranje v krvi, saj prijetno izdelala značaj kmečko-mestnega dekleta. Lik njene matere Rotije je spretno odigrala Metka Slabe, ki popolnoma obvlada oder. Bahatega Srebrina je utelesil Jure Komar, kot vedno s primerno igro, Helena Skarlovnik je pa znala skrbno prikazati podobo malomeščanske dekle. Zaslugo za dobro i-gro nosijo še scenograf Pavle Sušnik, šepetalka Marija Slabe in masker Ivan Sušnik.
Kot dobro štejem vsej skupini, da so znali tekst zelo gladko in ga izgovarjali glasno, v čemer drugod marsikje grešijo. Morda bi omenil, da iz scene ni bilo jasno, da se začetek in konec odigrava v malomeščanskem okolju; gledalec ima bolj vtis, da je na kmetih.
Veseli me, da so na obeh igrah nastopali predvsem mlajši igralci. Tako se poleg igranja priuče tudi boljše slovenščine, kar je tu in sedaj velika prednost. Sicer je tako več dela za režiserja, a zato tudi večja pohvala.	TDml.
«
MALI OGLASI OBVCSTILÛ
ARHITEKTI
Andrej Duh — izdelovanje načrtov, vodstvo in gradnje del v Bariločah in okolici; nepremičninski posli. P. Moreno 991, 5. nadstr. C — 8400 Ba-riloche.
ZDRAVNIKI
Bogomila Rebozov, psihologinja — tesnoba, nespečnost, potrtost, splošni živčni in duševni problemi. — Moreno 458, I. 7, La Lucila, T. E. 790-8823 (po 19. uri).
ZA DOM
POHIŠTVO: za jedilnice, spalnice, dnevne sobe, moderno in angleški stil. Martin Kovačič — T. E. 765-1682.
PREGELJ in sinovi: izdelava kuhinjskega pohištva; Montevideo 35 - Tablada - T. E. 652-8157.	.
REDEČO RA — celotna oprema stanovanj: blago za naslanjače, odeje, zavese, tapete, preproge — Bolivar 224, Ramos Mejia, T. E. 654-0352.
Garden Pools — konstrukcije bazenov -
' filtri - avtomatično zalivanje - Andrej Marolt, Martinez de Hoz 211, San Miguel, T. E. 664-4374.
SANITARNE NAPRAVE Sanitarne in plinske naprave — privatne - trgovske - industrijske - odobritev načrtov. Andrej Marolt, Avellaneda 216, San Miguel. T. E. 664-1656.
ADVOKATI
dr. Vi tal Ašič — odvetnik; ponedeljek, sreda, petek od 17. do 19., Don Sefi co 168 — San Isidro; T. E. 743-5985.
d: Franc Knavs — vsakovrstne civilne, delavske m trgovske zadeve v Capitalu in Pcia. Bs. As. — Tueu-man 1455, 9. nadstr. E - Tel. 45-0320 - pohed , torek, četrtek od 16 do 20.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadro 3everno od postaje Liniers).
Alpe Hogar — Stane Mehle — vse za
vaš dom - L. Vemet 4225 - 1826 Rem. de Escalada - T. E. 248-4021.
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sarmiento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127.
Cena največ štirih vrstic A 5.- za enkratno objavo, za ves mesec — 4 številke — A 15.-.
129
SOBOTA, 28. maja:
SPZ Gallus — koncert Marijinih pesmi v Slovenski hiši oib 20.30.
NEDELJA, 29, maja:
Žegnanje pri Mariji Pomagaj.
SREDA, 1. junija:
Spominski sestanek Zveze slovenskih mater in žena v Slovenski hiši. Govornik prof. Slavko Zupan.
SOBOTA, 4., junija:
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
V Slovenskem domu v Berazategui ob 18 maša in (blagoslov novega dela.
Tečaj za odrasle v okviru Slovenskega srednješolskega tečaja ob 17.40 v Slovenski hiši.
3.; kulturni večer SKA: dr. Vinko Brumen: Filozofija in herezija; v Slovenski hiši ob 20.
NEDELJA, 5. junija:
Spominska proslava žrtev revolucije
v Slovenski hiši ob 16. uri.
SOBOTA, 11. junija:
Večker z Marijo v Slovenski hiši oh 19.15 v priredbi zveznih odborov SDO in SFZ.
NEDELJA, 12. junija:
Slovenska procesija Sv. Rešnjega telesa v Don Boskovem zavodu ob 15.30.
SOBOTA, 18. junija:
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 26. junija:
Proslava šolskih otrok na čast sv. Alojziju s sv. ipašo in igro.
Žegnanje pri Mariji Pomagaj
v Slovenski hiši, Ramón L. Falcón 4158, Capital
V NEDELJO, 29. MAJA
® Ob 11.30: blagoslovitev doprsnega kipa msgr. Antona Ore-harja, ki ga je izdelal akad. kipar Francé Ahčin in kipa škofa Gregorija Rožmana, »ki je delo akad. kiparja Franceta Goršeta.
© Takoj nato somaševanje dušnih pastirjev. Med mašo, ki bo za vse žive in rajne, bo pel mladinski zbor iz Castelarja.
© Ob 13.00: na razpalago kosilo.
9 Ob 15.00: kratko poročilo o stanju in življenju Slovenske hiše in oris dušnopastirskega dela v Letu 1988.
® Ob 15.30: pete litanije Matere božje s posvetilno molitvijo — ob 45_-letnici velike spokorne procesije v Ljubljani in s posvetitvijo slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Za sklep: blagoslov z Najsvetejšim in zahvalna pesem.
ESLOVENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES AKGENTTNA Teléfono: 6 9 - 9 5 0 3
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
i!~	FRANQUEO PAGADO
	Concesión N9 5775
o S-S i °5g	TARIFA REDUCIDA
* u	Concesión N9 3824
Registro Nac. de la Propiedad Intelectual No. 85.462	
REŠITEV KRIŽANKE
Vodoravno: 1) Podvoz. 6) Otopel. 11) Obri. 12) Luk. 14) Bere. 15) Lon. 16) Kamor. 18) Som. 19) Ak. 20) Potepuh. 22) Se. 23) Siromašen. 25) Aga-pe. 27) Ilova. 29) Medeno. 31) Imovit. 32) Kec. 33) Pod. 35) Tek. 36) Nož. 37) Dober. 39) Car. 41) In. 42) Dore-jen. 44) Tu. 45) Činejia. 46) Adamit.
Navpično: 1) Polagam. 2) Obok. 3) Drn. 4) Vi. 5) Zlato. 6) Okopa. 7) Db. 8) Pes. 9) Eros. 10) Lemenat. 13) U-memo. 16) Koren. 17) Rušim. 20) Pi-pec. 21) Helot. 23) Sadež. 24) Novec. 26) Gekoni. 28) Vikati. 30) Opora. 31) Ideja. 34) Obe. 36) Nič. 37) Dol. 38) Red. 40) Rut. 42) De. 43) 'Na.**
ZEDINJENA SLOVENIJA
Slovenska hiša, nedelja, 5. junija, ob štirih
Praznik junakov
SLOVESNA POČASTITEV NJIHOVEGA SPOMINA
Koncelebrirana maša za slovenske žrtve zadnje vojne in revolucije; .pel bo SPZ Gallus; dirigent; Anka Savelli Gaser-jeva.
Polaganje venca pred spominski relief.
V dvorani: spominska beseda; dr. Katica Cukjati;
Ivan Cankar: „Podobe iz sanj“ — trije recitacijski izrezi.
Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires.
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1988: Za Argentino A 100; pri pošiljanju po pošti A 120; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol. TALLERES GRAFICOS "VEKO” SH.L., ESTA DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES T. E. 362-7215
BLED — Blejsko letovišče je za domače turiste predrago. Vendar višje cene ne pomenijo boljše postrežbe: nekateri se pritožujejo, da ni več tako urejeno, kot je bilo včasih. Zdaj se pripravljajo na svetovno veslaško prvenstvo, ki bo septembra naslednjega leta. Popravljajo več hotelskih Objektov in celo novo igrišče za golf hočejo urediti, ker je dosedanje prezasedeno.
KOPER — Tu so zgradili dva primarna usedalnika pri čistilni napravi komunalnih odplak. Poleg tega deluje tudi pilotska naprava za biološko čiščenje. Treba bo ustrezno sanirati tudi kanalizacijo do čistilne naprave, kajti v kolektorjih je dosedaj preveč morske vode.
Slovenska kulturna akcija
III. Kulturni večer
FILOZOFIJA IN HEREZIJE
DR. VINKO BRUMEN
V soboto, 4. junija, ob 20. uri, v zgornji dvorani Slov. hiše.
V pritličju SLOGE MORENO RAMOS MEJIA:
POSLOVNA PISARNA za vse člane SLOGE:
•	Splošne informacije • Prevodi dokumentov • Posredovalnica d.ela
•	Slovenske knjige • Narodlne in verske pesmi • Kasete • Reliefi
•	Pravna posvetovalnica — dr. Jože Dobovš.ek ml. — po predhodni prijavi. Od ponedeljka do petka od 15.—19. ure.
Umrla je v Ljubljani naša dobra sestra, teta, in svakinja
Nuša Kristan
bivša voditeljica Gallusovega Mladinskega zbora.
Sv. maša zadušnica bo v soboto, 28. maja, ob 19.15 v cerkvi Marije Pomagaj.
Priporočamo jo v molitev.
sestra Lija dr. Savellijeva z možem in družino

Bog je luč in nobene teme ni v njem.
1. list apostola Janeza
Prijateljem in znancem sporočamo žalostno vest, da je 26. aprila v 68. letu starosti odšel v večnost naš preljubi mož, oče, stric, brat, tast in stari oče, gospod
Miha Koeiman
Dragega pokojnika smo v sredo, 27. aprila, po pogrebni maši pokopali na pokopališču Pablo Podesta.
Zahvaljujemo se za podelitev zakramentov in besede ob grobu g. Filipu Žaklju, za molitve ob krsti g. kaplanu Lopezu, dr. Juriju Rodetu , g. Jožetu Škerbcu in župniku Pintariču. Posebna zahvala gre Francetu Cukjatiju za pogrebno mašo, kakor tudi somašnikoma dr. Filipu Žaklju in župniku Pintariču.
Zahvaljujemo se vsem, ki so ga obiskovali v bolezni, darovalcem cvetja, za molitve ob krsti in kropilcem ter spremljevalcem na njegovi zadnji poti.
Bog naj vam vsem poplača!
Priporočamo ga v molitev in blag spomin.
Žalujoči :
Žena Iva roj. Škulj, sin Miha,
hčerki Ivica, Marjetka, brat Jože,
zeta Edvard, Stanko, vnuki Marjan, Pavel, Tomaž, Cecilija,
svakinji Silva, Marija, svak Drago,
nečaki ter ostalo sorodstvo.
Luka,
Buenos Aires, Slovenija -— 10. maja 1988.
«■■■■■Ba>iaBaaBaaBaBHaaaHaMBBaBaBaaBMaa^aBaBaBBaMaBaaBBaaaa»
■■■■■■■■■■B««*«BBBBBBBBBB«Brí«Ba««BBBBaaaBBBBiBaBa««B«aa««aBBBaBa6aaaa6««B«BB,,Bl'BaaaB,Ba,,,,,,,B,,,BBB,,,,B iai*ia«iariiiiiii«6a*ia*«aaiia*aiiMiiiaaiiU6a»imaai«iH
Maks osojnik	(2)
Potovanje
Nekako ob treh popoldne smo se pripeljali v bližino slapov Iguazu. (V jeziku guarani: i— voda, reka; guazu — velika.) Hoteli smo juži-nati, zato smo oblegali edino sendwi-čerijo. Ulila se je ploha. Stiskali smo se v lopi in se prerivali ob točilni mizi. Najbolj bistri in nasilni so dobili sendviče in pivo, drugi pa smo se morali zadovoljiti s kavo, čajem in nekateri še s koka-kolo. Vodnik je lastnika krepko obrenkal, a mi se zaradi tega nismo nasitili.
Slapovi! Nekaj zares čudovitega! Ob gledanju fotografij si človek, ustvari le medlo sliko tega naravnega čuda. Najsilnejši je seveda Hudičevo žrelo. Ob padanju voda ne šumi, temveč buči. Poleg tega slapa jih je še 255. Ogledali smo jih ob vznožju, v sredini in na vrhu. Za civilizirani svet jih je 1. 1541 odkril Alvaro Nunez Cabeza de Vaca. Kot posebno zanimivost nam je vodnik povedal in pokazal lastovkam podobne ptičke, ki da gnezdijo pod slapovi. S silno hitrim zaletom prede-rejo debele curke vode. Kaj vse se najde v naravi!
Tudi k rudniku dragih in poldragih kamnov so nas popeljali. Na
prvi pogled: razočaranje. Nekako 2 ha razorane zemlje. Ko pa je razlagalec začel kazati in razlagati, je pritegnil našo pozornost. Tam je ležal rjav kamen, podoben buči lubenici tudi po velikosti. V oddaljenosti 1—5 m so druge take „buče“, ki so načete. V sredi so votle, pod obodom pa so prilepljeni kamenčki tesno eden poleg drugega. So različnih barv: od bele, rumene, modre, rdeče do temno-vijolične. Nekatere take buče so zelo dolge. Pokazal nam je eno z 22 m dolžine, o-krajšali pa so jo že za 4 m. Vse te načete počasi odbijajo in brusijo. Tudi zunanji obod je zanimiv: na koncu, kjer še nima votline, se pokažejo krasne barve, ko jih razrežejo na 1—2 mm debeline in jih zbrusijo. Rudnik je vulkanskega izvora in je (po pripovedovanju razlagalca) drugi največji na svetu. Največji je nekje v Avstraliji. Je privatna last, ker po nekem starem zakonu ne zaseže tozadevnih rudnin. Obrat pa je malenkosten. Našel ga je in ga izkorišča neki Nemec.
Poslovili smo se od Brazilije, Pred-no smo se bližali carinami, nam je vodnik, kakčr že pred nakupom, na-
tančno razložil, kaj lahko nesemo čez mejo, kaj - in koliko obdavčijo ter kaj sploh ne pustijo. Nekateri so nakupili kar precej stvari. Šefinja carinarne je bila močna ženska s sokoljimi očmi. Vsakega je najprej prebodla s pogledom. Ko so pri nekom našli prepovedan sad, so morali nazaj v vrsto in pregled je bil natančen. Tako smo se zamudili poldrugo »uro. Moje torbe se je komaj dotaknila. Tudi omnibus je vsega pregledala, še motorja ni izpustila.
Pod večer smo se pripeljali do razvalin sv. Ignacija. Od nekod je prišel 12-leten fant in nam kazal in razlagal nastanek, širjenje in delo jezuitskih redukcij ter njih uničenje. V hitri in tekoči govorici nam je nasul na kupe podatkov.
Začetek redukcij sega v leto 1610. Ob reki Paranapanema, ki je eden naj večjih pritokov reke Paraná od vzhoda, ne prav daleč od mesta Sao Paulo, so jezuiti zgradili prvo redukcijo: Sv. Ignacij Mini (manjši). Zemlja je bila naseljena z Indijanci Tape iz rodu Guaraní. V redukciji je dobilo zavetišče, delo in pouk o-krog 2.000 domačinov. Zaradi neprestanih napadov tolpe iskalcev zlata in lovcev na domačine, ki so jih prodajali kot sužnje v Rio de Janeiro, se je število namnožilo na 12.000.
Iz istega vzroka (večje varnosti)
je superior o. Ruiz de Montoya odločil, da preselijo redukcijo v varnejše kraje, na jug, v bližino današnjega Posadasa v Misionesu. L. 1632 je začel in dovršil to ogromno delo. Vedeti moramo, da se je selitev vršila na provizoričnih splavih in prav takih čolnih. Koliko napora!
Redukcije so rasle kot gobe po dežju. Do števila 48 so prišli, a zaradi stalnih napadov jih 18 ni vzdržalo; druge so lepo uspevale.
Tudi v gospodarskem oziru so dobro uspevali. Do 1.000.000 glav govedi so imeli. Yerbo mate so prodajali v Cordobo in Buenos Aires; za izkupiček pa so plačevali predpisani davek od vsakega domačina. Naučili so jih umnega kmetovanja, obrti, u-metnosti, branja in pisanja in seveda verouka. Pol delovnih ur so delali za skupnost, pol zase, saj je vsaka družina imela svojo lastno posest. Uprava je bila v rokah domačinov; vsaki redukciji je načeloval demokratično izvoljeni „cacique“ (župan).
Nekaj stotin jezuitov je s svojo veščnostjo privabilo nad 100.000 domačinov, da so se jim vdano in rado-voljno pridruževali, se spreobračali, izobraževali na vseh področjih in zaživeli novo, boljše življenje. Moderni svet se je čudil nad njihovo inkulturacijo.
Toda temne sile niso mirovale. Po vsej Evropi je zadivjalo preganjanje jezuitov. Tudi španski kralj Karel III. borbonski je posnemal druge vladarje. 27. februarja 1767 je dal izgnati jezuite, a ne samo iz Španije. marveč tudi iz prekomorskih dežel. .Leto pozneje je guverner v Buenos Airesu Francisco Paula Bu-carelli izvršil kraljevi ukaz. Poslal je komisije, da bi upravljali premoženje, in nekaj frančiškanov, dominikancev in mercedarcev, da bi gojili versko življenje med Indijanci, a niso imeli pravega uspeha.
L. 1817 je paragvajski guverner Gaspar Rodriguez v strahu, da bi te redukcije padle spet v roke argentinskemu generalu Artigasu, te u-kazal požgati in razrušiti.
Carlos Navarro Lamarca je zapisal : „Samo v moči samoodpovedi, vere in ljubezni do žrtev in mučeni-štva so jezuiti obvarovali mnogo tisoč človeških bitij pred grabežljivostjo tujcev, revščino in suženjstvom. Postavili so se med španske kolone in nje ter jih reševali.“
Ko je fantiček končal, sem mu dal majhen dar in našel sem mnogo posnemovalcev. Ves blažen se je smejal in hvaležnost mu je sijala z obraza.
S tesnobo v prsih smo se (menim, vsaj nekateri) ločili od tega zgodovinskega kraja.
Konec