Leto XXII, 9 September 1975 StbwvL*l o «tenemos por delante el futuro» y si me acerco a la piedra, o me adentro en el bosque, el mundo y la vida son una sola cosa — hay lugares de desafecto, espacios oscuros, momentos que no pueden ingresar en la paz. No creo en los enigmas, pero hay hechos o comprensibles solo por la [fundamental, o por la oracion, en la que resulta verosimil que Tlaloc haya dejado suceder eso. [incomprensibles, palabra poetica Tisto leto, ki ga ni moč zasuti v molk, neznansko grenko tam je za zmer s svojo pomladno muko v živem spominu na maj in junij petinštiridesetega. Tisto vse, kar se ne menja -na kamnih znamenja, in v muziki številka, sledi krvi v pomladi tisto leto. Pravili so: vojna je proč; pa ne, angeli pokončevalci niso odšli, množica mož pobitih, pravim — mladih mož, mladcev, vojščakov, takrat, že po koncu. Zatorej: res ne mislim »prejšnje je mimoi: ali »bodočnost je naša«, ker če se nad kamen sklonim, če potonem v gozd, sta svet in življenje eno - ves ta brezčutni kraj, temačni prostor, trenutja brez miru. Kdo bi verjel v skrivnostni urok, pa vendar: vse to ti neumljivo ali umljivo le po poetični zasnovi, morda molitvi, kjer se spočne verjetnost, da je bil Tlaloc to dopustil. Las huellas de sangre descubiertas en nuestras flores -ese aho jlorecieron los manzanos pero no llego el verano, nunca llego el otono triste, sino la primavera quedo y se clavč en la memoria con sus tormentos y muerte- bien: el amor no es descanso, sino tormento pero ese aho, esa primavera no pudieron madurar en el dulce silencio del otono. Sledi krvi razkrile so se v našem cvetju - tisto leto so vzcvele jablane, poletja pa ni bilo, tudi jeseni tožne ni bilo, ostane le pomlad zatisnjena v spomin z muko in smrtjo saj: ljubezen ni počit je, marveč je muka, a tisto leto in tista pomlad nikoli nista zdozorela v slasteh jesenskega miru. pesem je natisnjena v španskem izvirniku v 4. zvezku XIV. letnika revije Meddobje. siovenii nikolaj jelocnik iz vrednih knjig bruna marija pertot: bodi pesem tu natisnjene pesmi so iz pesniške zbirke z gornjim naslovom, ki je letos za veliko noč izšla pri mladiki v trstu PESEM O PESMI MALA TAMARISKA 1. 2. Potišal je jantarski somrak, Misel išče. človek v zorano morje Ujeta v rimo? me imenuje potopljen. V mrežo ritviov, Muza. Utihni, harmonije? Ljubi vse, mala tamariska. Ne, kar ga presega. ne šepetaj: ujeta ni več ptica. Sem njegovo jesen jesen jesen. Išče spremenjenje, le prgišče tega. rojstvo, smrt, Glej, kar dehti prozornost vsega. meni nekaj kot zemlja česar roka še ostane, v dežju, se dotakne. čeprav le strta ko jasmin nota črička in trta v cvetu. Ustvaril si me (odmev poletja) Kakor vino in rekel: in kaplje sonca, poezije. žena. ki kane Ko pa se je v prazno, Ne. on prebudil, ko odcvete dan. Ujeta? na pogled Jesen. Samo zakleta: sva se vzljubila Tako je prvikrat v beli srh in stopila v mahovju morja obmorske zime v raj med ptice. zagorela. in ptic, On me vodil namakanih je za roko Ne toži, v črnino. ter je vodi mala črna ptica, rekel voda, ne šepetaj: Ujeta v vse, kamnu kamen, zdaj grem, zdaj grem, kar je še živo, roži roža. zdaj grem. v to, kar more Bil je sedmi Ne vidiš? še boleti, dan stvarjenja - Meni je lepo viseti v smrt Ti si tisti čas na edinem žarku rodu samomorilca, počival. in biti srečen, v pesem pevca, Vendar si se mi biti čriček ki mu peti nasmehnil fin drobna kaplja - dano bo o njem in si rekel: in biti človek. balado. bodi Pesem. Biti večen. Pesniška zbirka BODI PESEM tržaške pesnice BRUNE MARIJE PERTOT je sinila na dokaj razmršeno ,in zmegle-no nebo slovenskega Parnasa teh let kot zvezda jasnica. Sredi poplave in kiča nepesniškega — žalostno razglašane-ga za pesem — je iskreni poetični vzdih tega primorskega škrjančka v resnično upanje in vero, da «vremena Kranjcem bodo se zjasnile» - tudi na Parnasu, da, posebej na Parnasu. To zapišemo z iskrenim poklonilom in občudovanjem nad lepim vezilom, ki ga je slovenskemu žlahtnega verza žejnemu srcu namenila za letošnjo veliko noč tržaška revija Mladika, ki je zbirko založila. Zbirka je zaokrožena umetniška celota 24 pesmi, razdeljena v štiri vsebinsko skoraj nezaznavno ločene šopke. Verz v njih je prost, sodobno ubran, z mnogimi asonancami, kar posebej dvigne dinamiko in pevnost zvočnega stavka. Izšla je v izredno prikupni skoraj žepni obliki v zares elegantni opremi Edvarda Žerjala. Natisnila jo je prav skrbno tiskarna Graphart. Na notranji ovitkovi zapogi predstavlja pesnico z izredno toplino, pa hkrati z literarno zavzetostjo Zora Tavčar. V njenem kratkem, prefinjeno napisanem eseju o pesnici in njenem pesniškem svetu se nam odkrije Brunai Marija poet »krajinskih podob, požlahtnjenih s toplimi, senzibilnimi občutji.« še skoraj dijakinja je pred dobrimi desetimi leti izdala prvo pesniško* zbirko. Od takrat se je tiho m neopazno »oblikovala v močno profilirano pesniško oseb-■ v,;« ki je razširila pesniško motiviko, poglobila svoj umet-niski izraz. »Pesnica je mojstrica krajinskih podob...« je zapisala Zora Tavčar in nadaljuje: »To je obmorska pokrajina med kontovelskim in barkovljanskim portičem ter med robom planote...« Tu nekje je »nekoč davno ljudski pevec, zazrt daleč tja čez grljanski zaliv, ustvaril podobo slovenske Lepe Vide.« Ena glavnih odlik te poezije, kot je zapisala esejistka, »zasidranost v našem času in prostoru, a* s tenkočutnim posluhom za preteklost... Pesničin svet je živ, razgiban, poln predmetnosti, barvit in sočen, zemski.« A pesnica zna prisluhniti tudi zadnjim vprašanjem. Je refleksivna, ne ostaja na površini, gre do srca. Ko prisluhneš tem prelepim utripom pesniškega toka v zbirki Bodi pesem, si zavestno osvojiš zatrditev: »Poseben čar dajejo tej sicer kultivirani poeziji sproščena neposrednost, pritajeni, žlahtni humor in zaupljivost. Iz nje diha vera, da je kljub vsemu vredno živeti. . .« Ob ir.idu pesniške zbirke je poročevalec v tržaško-goriš-ktm Novem listu zapisal, da je izid drobne knjige veliko kulturno dejanje; da je »ta knjiga pesmi tudi v povodnji pesniških zbii'k nekaj izrednega, predvsem po svoji izvirnosti, po globini doživljanja in po barvitosti motivov, prav tako pa tudi zaradi plemenitega pesniškega izraza, ki naravnost preseneča.« In dodaja: »Čisto stvarno se lahko reče, da je to ena najboljših slovenskih pesniških zbirk zadnjega desetletja, če ne vsega* povojnega časa, in da imamo Slovenci v Bruni Mariji Pertot spet odlično pesnico.« Te besede v celoti podpišemo, ko iskreno pozdravljamo najnovejšo slovensko pesniško stvaritev. Naše najboljše želje pesnici Bruni Mariji in založbi Mladike. iz slovenske kulturne akcije V soboto 30. avgusta zvečer je bila slovesno odprta v Slovenski hiši v Buenos Airesu razstava najnovejših olj akademske slikarke BARE REMEC, poimenovana ARGENTINSKI SEVER IN JUG II. Kot je izid nove kvalitetne knjige v zdomstvu dogodek, vsak umetniški koncertni nastop dosežek ustvarjalne moči zdomskega umetnika, vsaka, zares gledališka predstava izkaz žlahtnenja slovenske besede in gledališke misli sredi kozmopolitskega tujstva, je tudi vsaka res vredna likovna razstava v zdomstvu praznik, mimo katerega duhovnih vrednot in slovenskih umetniških stvaritev žejni Slovenec na tujem ne more. Da je trditev resnična, je pokazala presenetljivo velika udeležbai prijateljev in občudovalcev Barine umetnosti, ki so s svojo prisotnostjo počaistili izredni dogodek v slovenskem kulturnem žitju. Mirno zatrdimo, da sta v vseh enaindvajsetih letih Kulturne akcije tolišno mnoštvo gostov privabili samo še dve veliki zdomski razstavi: r-azstava Slovenska krajinal na 1. umetniškem večeru SKA 1954, pa skoraj za njo razstava Meštrovičevih risb in manjših skulptur. Ta ugotovitev naj je v zadoščenje ne le prireditelju, ki je Slovenska kulturna akcija, marveč tudi slikarki BARI REMEC, ki je s tolikšno, ljubeznijo predstavila svoje najnovejše stvaritve. Ni kritičen zapis o razstavljenih delih ta kronika. Je le pripis v anale velikih dogodkov v življenju Kulturne akcije in kulturnega življenja slovenskega zdomstva sploh. Najnovejša Barina razstava je pomemben mejnik v umetniški dejavnosti Slovencev v svetu. Razstavo po umetniški višini razstavljenih olj, po presenetljivi bogatiji barvnegai kolori-ta, po drznosti ustvarjalnega izraza, izrednosti zunanje oblike, po globinski poduhovljenosti slikarkinega domišljijskega sveta, pa, tudi po vsebinski dinamiki zavestno uvrščamo med največ in najvišje, kar je Kulturna akcija v teh enaindvajsetih letih življenja sploh nudila, ne samo v likovnem ustvarjalnem izrazju, marveč v svoji umetniški pojavnosti. Razstavo je ob osmih zvečer odprl vodja likovnega odseka Slovenske kulturne akcije arh. Jure Vombergar s temi besedami: SLIKARKA je dala razstavi naislov Argentinski sever in jug II. Se pravi: je nadaljevanje tematike, ki jo je prikazala pred tremi leti. Gre za predstavo indijanskega sveta, ki imal še zelo malo stika s civilizacijo. V slikah zaznamo tri glavne motive: življenje Indijancev danes v dekadenci in revščini. Narava ki jih obdaja: na jugu in na severu pušča, neprijazna, nerodovitna zemlja; na severu pripekajoče sonce, ki požge vse zelenje, da/ ostane le trnje, pesek in kamenje; na jugu pa veter in mraz; v takšni prirodi se Indijanec ubija: za vsakdanji obstoj. Tretji motiv pa religiozna simbolika predkolumbovske Amerike. Prav ta tematika zadnja leta predvsem zanima slikarko. Na tej razstavi je zastopana v večini. Slikarka v Buenos Airesu sploh ne slika. Pravi, da nima prostora. Rekel pa bi, da dejansko ne najde inspiracije za: slikanje v velemestu. Njen način slikanja, njena duhovnost sta bližji indijanskemu svetu. Zato se zateka tja. Ta svet ji nudi motive, inspirira njene kompozicije in barve. Simbioza indijanske motivike in duhovnosti ter obenem Sarinega čustvovanja: in slikarske izraznosti je nesporno, dejstvo. Slikarka je našla svoj svet, s katerim se identificira, v katerem rada živi kot človek in kot umetnica. Prepričan sem, da bo tu ostala, in me- bara remec razstavlja nim, da bomo čez leto, dve spet lahko občudovali . njene podobe iz tega sveta. Njena likovna izraznost ni nikoli abstraktna v smislu zgolj geometričnih likov na plstnu. Njena motivika je konkretna in jo zlahka razbereš: Indijanci, kompozicije hiš v naravi, gozd, živali, rože, kaktusi. V religiozni indijanski simboliki pa žabe, kače, ptiči. Vse to pa seveda ni kakšen realizem v fotografskem smislu, temveč poduhovljen realizem slikarja, ki se je ves vživel v življenje in čustvovanje Indijancev. Bara tudi raziskuje: prebira ikonografsko bibliografijo indijanskih likovnih stvaritev; tudi sama razkopava na terenu in odkriva. Indijanci ji pomagajo pri nabiranju poslikanih in graviranih kamnov, kosti, keramike. Bara Remec je verjetno najbolj svojska umetnica v Kulturni akciji in prav gotovo njena najvišja umetniška osebnost. Po Vomibergarjevih predstavitvenih besedah smo doživeli izredno svež, , nenavadno izviren, spretno, improviziran au-diovizual - razstavi v logično dopolnilo - ki ga je pripravila slikarka. V barvnih diapozitivih so se nam razkrivali kraji in ljudje njenega umetniškega ustvarjanja; izvirni posnetki na magnetofonskem traku pa so ustvarili slušno ozračje indijanske govorice, pesmi, folklore. Slikarka nam je znala vidno in .slušno približati v zaokroženi obliki ves svoj svet skal, bcdičja, kamenja, izkopanin hkrati s poslednjimi predstavniki nekoč mogočnih, danes odmirajočih indijanskih rodov. Ves ta nepričakovani uvod, ki so ga udeleženci nagradili z iskrenim aplavzom, je posvetil s posebno doživetveno lučjo v 34 večjih in manjših olj na razstavi. Gostje so se na razstavnem prostoru pri ogledovanju podob in v prijateljskih pogovorih o Barini umetnosti zadržali do desete in čez. Slikarki, ki je bila ves čas prisotna, so se zahvalili z iskrenim priznanjem za veliko in globoko doživetje. Umetnica je udeležence iznajdljivo obdarovala z drobnimi lastnimi umetniškimi izdelki kamenja, kosti, drevesne skorje, keramike. Pozornost za pozornost: slovenski umetnik je rojaku za. priznanje iskreno hvaležen. V velikem svetu še dvakrat hvaležen. Prireditelji so za razstavo pripravili tudi ličen štiristranski katalog razstavljenih olj, ki jih je slikarka takole nazvaila po vrstnem redu: 1. Zemlja (slikano v T.ilkari na arg, severu); 2. Gozd (slikano v Bariločah na jugu); 3. do 18. Živali iz predzgodovinske kulture; 19. Koljas v plavem (Til-kara); 20. Lobanja in kamenje (Tilkara); 21. Stari Arau-kanci (Bariloče); 22. Živi in mrtvi (Pampa); 23. Jesen (Tilkara); 24. Zatišje (Tilkara); 25. Kaktusovo cvetje; 26. Kompozicija; 27. Lesene figure v rjavem, (Bariloče); 28. Figure na belem (Bariloče); 29. Borov gozd s figurami (Bariloče); 30. Tilkara v transparentni luči; 31. Kolja (Tilkara); 32. Araukanca danes (Bariloče); 33. Koljas v temnem (Tilkara); 34. Rože. Za kroniko bodi povedano tudi, da je bil začetni večer1 razstave zapisan tudi kot letošnji 3. kulturni večer. Razstava, katere tehnično plat sta prizadevno in z veliko iznajdljivostjo. po slikarkinih navodilih na rame vzela vodja likovnega odseka arh. Jure Vombergar in vodja gledališkega Lojze Rezelj, je odprta do vključno sobote 13. septembra v gornji dvorani Slovenske hiše v Buenos Airesu, vsak večer od osmih do desetih, obe nedelji pa od enajstih do<-poldne do osmih zvečer. Slikarka bo s pojasnili vsak večer obiskovalcem na voljo. m t (Kritično poročilo o rasztavi bomo objavili v prihodnjem Glasu.) 5. kulturni večer pesnik IVAN HRIBOVŠEK 20. septembra 1975 ob osmih OB 30-LETNICI SMRTI v gornji dvorani slovenske hiše z uvodno besedo France Papež; z esejem o Hribovškov! poeziji Vladimir Kos; o Jožetu pripravila sta ga literarni Javoršku in dveh Hribovškovih pismih iz Vetrinja dr. Tine Debeljak in gledališki odsek članice in člani gledališkega odseka z recitacijo ustvarjalci ska frido beznik Sredi leta 1939, ns, samem pragu druge velike vojne, je Gallimard v Parizu na svitlo dal libreto dramskega oratorija JEANNE D’ARC AU BuCHER - JEANNE D’ARC NA GRMADI. Napisal ga je bil PAUL CLAUDEL za muzikalno stvaritev z istim imenom, ki jo je oskrbel švicarsko-francoski skladatelj ARTHUR HONEGGER. V mestnem gledališču v Orleansu je oratorij doživel svoj krst 6. maja 1969: uprizorila ga je slovita igralka in režiserka tistih časov Ida Rubinstein. Poslej je v vrhu repertoarja največjih opernih gledališč na svetu. V Buenos Airesu ga je Teatre Colon v različnih sezonah od 1948 že šestkrat uvrstil v spored. 1974 smo> ga gledali kot prvo predstavo majnika meseca. Ni nam znano, da bi bil Claudelov libreto za ta dramski oratorij kje uprizorjen brez obveznega glasbenega okvira Honeggerjeve muzike, dasi je dramatično: tehnično- in vsebinsko dognan tekst, v celoti prežet z neubranljivim čarom Claudelove poetične besede. Zato je toliko bolj veljalo pozdraviti poskus, ki ga je za lanski božič pripravil FRIDO BEZNIK, redni član v gledališkem odseku Kulturne akcije, ko je s slovensko mladino v obrobnem mestu San Justo (Veliki Buenos Aires) na improviziranem odru v tamkajšnjem Slovenskem domu 21. in 22. decembra. 1974 uprizoril ob številni udeležbi Claudelov oratorijski libreto brez glasbe. v slogu prave gledališke predstave, s solisti in govornimi zbori. Predstava je v polno uspela: mladina se je po nji seznanila z enim največjih poetov in dramatikov naših dni; občinstvo je doživelo veliko duhovno poglobitev in občuteno osebno zavzetost ob mladem, izredno resnem ustvarjalnem naponu. S tem zapisom Beznikovo predstavo vključujemo v anale prizadevanj in stvaritev rednih članov Kulturne akcije, četudi uprizoritev ni bila v okviru gledališkega odseka; jo pa kot samostojno stvaritev s sicer nepoklicnimi nastopajočimi, a s profesionalno zastavljeno verzijo v zamisli, režiji in sceničnem okviru štejemo med resne stvaritve našega izredno aktivnega člana. O Fridu Bezniku, ki je v igralca in režiserja zrasel ob Nikolaju Jeločniku v Kulturni akciji — kdo se ne zmisli dolge vrste gledaliških postav, ki jih je ustvaril v teh šestnajstih letih, kar pri SKA aktivno dela? — bomo v Glasu v eni bližnjih številk objavili daljši pogovor, ki bo pokazal njegov igralski in gledališki svet in opozoril na njegova: snovanja. V ilustracijo posredujemo fotografski posnetek z Beznikove uprizoritve Claudelove Jeanne D’Arc na grmadi. france gorše se je oglasil s pismom uredniku Glasa. Sporoča, da je 4. julija letos na svojem domu v Svečah v Rožu na Koroškem pred številnimi gosti odprl v prenovljenem starem skednju lastno umetniško galerijo. Za to priložnost je vse svoje plastike, ki jih je dotlej razstavljal v Kortah, prepeljal v Sveče. Tu je zdaj zbran celoten kiparjev opus koroških let, kolikor seveda ni v zasebnih zbirkah, pa po cerkvah in samostanih ter muzejih doma in po svetu. Pojav Goršetove likovne galerije v Svečah je pobudil tudi pozornost avstrijskega časopisja, ki je o pomembni prisotnosti svetovno priznanega slovenskega umetnika na Koroškem toplo pisalo. Novembra: — tako piše kipar - bo še ves mladenič pri 78. križih poletel v Kanado, kjer mora skončati neko že začeto delo. O Goršetu in njegovi galeriji v Svečah bomo več pisali v prihodnjem Glasu že po obisku našega urednika, pri tem starosti rednih članov Kulturne akcije. božidar ted kramolc je od 15. julija do 8. avgusta letos spet razstavljal svoja slikarska dela. Tokrat na univerzi v Torontu. V razstavo je naš redni član slikar Kramolc uvrstil 9 olj in 17 pastelov, ki pričajo o njemu tako. priljubljeni tematiki rož in krajine. To nam je na kratko sporočil, ko nam je posredoval tudi katalog razstave. Poskrbeli bomo za objavo najnovejših fotografij s te razstave, brž ko nam jih bo slikar poslal. Božidarju Kramolcu ob pomembnem umetniškem dogodku iskreno čestitamo! mendoški odmev o predstavi rozmanove drame Buenosaireški slovenski tednik Svobodna Slovenija je 7. avgusta letos natisnil poročilo o predstavi Branka Rozmana drame ČLOVEK, KI JE UBIL BOGA. Kot smo poročali že v agustovem Glasu, je predstavo pripravil gledališki odsek Kulturne akcije v okviru Društva Slovencev v Mendozi kot počastitev 30-letnice vetrinjske tragedije. Predstava je bila v nedeljo, 13. julija 1975. Poročevalec Bb je v Svobodno Slovenijo med drugim zapisal: s Zdi se, da je bilo to Rozmanovo delo zelo umestno za priložnost tridesetletnice. Priklicalo je nam starejšim, ki smo tisto dobo živeli in trpeli doma, vse dogodke; našim mlajšim, že tukaj v novi domovini rojenim, pa je bilo živa slika, pristen prikaz silnic, ki so vodile divjanje rdeče revolucije in njene Osvobodilne fronte doma. Igro je pripravil za oder režiser Rudi Hirschegger, član gledališkega odseka Slovenske kulturne akcije. Sodelovala sta tudi dva člana gledališkega odseka iz Buenos Airesa, Nikolaj Jeločnik in Frido Beznik. Glavno osebo. Mata je predstavil Beznik. Igral je vseskozi prepričevalno, vse do. očiščenja tik pred zadnjim izdihom. Igro je držal v napetosti in rasti preko kulminacije ob srečanju s partizanskim vodjo Lukom po umoru, do konca. Njemu ob strani je predstavila partizansko terenko. Vlasto gdč. Anica Grintal. Morda je bila vloga za njen osebni značaj nekoliko trši oreh. Dva momenta, ki jo vežeta na Mata: najprej naloga, ki jo mora v vsej neizogibnosti izvršiti z njim v službi OF, potem pa osebni ljubezenski odnosi, ki jih živi z Matom še izpred udinjanja Osvobodilni fronti. Odigrala je svojo vlogo z doživetostjo. Morda ji je bila teža vloge zaznavna za kak hip v nemih prizorih. Partizanskega vodjo Luko je postavil nat oder Nikolaj Jeločnik. Prepričal je in držal igro v nepopustljivi napetosti. Komandant vaške straže Lap je našel v Janezu Štirnu zadovoljivega interpreta. Videli smo v njem odločnega borca za pravico in proti nasilju; pa blagočutečega značajnika ob strani tragično umirajočega prijatelja. Režiser Rudi Hirschegger je dal igri življenjsko silo in na-pon v rasti dejanja ter izdelavo posameznih jvlog in^ posameznosti v dogajanju na odru, kar je približal življenjski resničnosti. Zelo posrečeno so bile za oba simultana prizora izrabljene skromne dimenzije mendoškega odra; prav. tako je bila v potankosti izdelana scena, ki jo je zamislil arh. Božidar Bajuk, tudi član gledališkega odseka Kulturne akcije. Predstava je mečno vplivala in pritegnila k sodozivljanju vse, ki so napolnili dvorano.« utrinki lilije, oblaki, veter, veter... 1 Oranžne gorske lilije cveto v nasip poletje. Le jarek s praznim srčecem sprejema razodetje. Oblakov kroglast sladoled tali se v pladnju svoda Drevesa tko zeleni svet -boš vzel si čipke vhoda? srce v oseki Z oseko srca je kot v našem zalivu. Naenkrat ugasnejo morski kristali. Prej skrite živali na blatu ležijo in dno trepeta pod prozornostjo trav. In včasih še veter odpluje v obzorje. Le hlad zapuščenosti s skalami diha in kljuni galebov si trgajo koljo. Od barv na vedrini ostane le krik. Le veter pije dna kantin in včasih k barkam tava. Ga muči znova star spomin? V kak grob zagrebla rana? Bom skušal kot blato smehljati se trnom, z živalmi votlinico sence doseči -dotlej, da se morje z globino povrne in zvezdice padejo v prazno srce. 2 Oranžne gorske lilije nasipu odcvetijo. Le jarek s praznim srčecem spoznal je melodijo. Oblakov kroglast sladoled stali se s pladnja svoda. Dreves iztkan zeleni svet drhti od lukenj vboda. Le veter pije dna kantin in večkrat k barkam tava. Zares ga muči star spomin: čez kri razrasla trava. Japonske gorske lilije se oranžne barve in jih vsajajo tu in tam ob železniških progah vročega Tokija. Morje je zmeraj blizu, le da ga zakrivajo skladišča in druge naprave. Poleti je v temnih krčmah prijetno hladno. A pesem poje tudi o poletju Slovenije pred tridesetimi leti... P. S. Naj dobrohotni bravec še enkrat izgovori gornjo pesem, da se lahko spomni tudi sodelavcev SKA, ki brez časti sedanje Slovenije in brez njenega denarja ustvarjajo v oseki tujine. iz albuma v album svetle barve S em shranil Vaš nasvet. V najdaljši tul spomina. Odkrito: hvala Vam! Za dar zanimanja. N e bom si mešal v čaj abstraktnih saharinov J utri, gospodična! Danes - oprostite / ndiko srca. Pesem se nanaša na ljubeznivo pismo gdč. S. F., ki me je blagovolila spomniti na mojo staro bolezen abstraktnosti. Zares: še enkrat hvala! o nas pišejo O nedavnem 3. zvezku lanskega XIV. letnika Meddobja je 24. julija letos tržaško-goriški tednik Novi list prinesel daljše kritično poročilo, ki ga je podpisal f j . Iz recenzije povzemamo: V roke smo dobili novo, tretjo številko 14. letnika revije Meddobje, ki jo izdaja Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu, ureja pa jo pesnik France Papež. Revija izhaja štirikrat na leto. Na uvodnem mestu je objavljena pesem v španščini Ellos, ki je posvečena svobodi in tistim, ki so si izbrali zaradi nje za svojo usodo begunstvo. Pod skupnim naslovom Drobna proza sledijo nato tri kratke zgodbe Vinka Beličiča, polne tiste domačnostne intimnosti in hkrati občutljivosti za čas in usodo-, ki sta značilni za tega našega pesnika in pisatelja. Zgodbe pa prevevata tudi humor in ironija, kar je danes redka pisateljska odlika, vsaj pri Slovencih. V prvi, ki ima naslov Sneg, obuja občutje zimskega dneva, ki mu je prav sneg dal svojski blišč in pomen. V zgodbi Suplentov nega.tivo se ponorčuje iz usode suplentov na tržaških slovenskih srednjih šolah, ki morajo vsako leto na novo opraviti vso formalno proceduro, da lahko dobijo službo za leto dni, predvsem pa seveda zdravstveni pregled. V tretji zgodbi pod naslovom Na balkonu pa v zgoščeni obliki, a sproščenem slogu obravnava v obliki pogovora s prijateljem od onstran meje našo usodo oziroma usodo našega naroda in sedanjega rodu. Lev Detela je zastopan s simbolično-surrealistično novelo Visoka politika. Objavil pa je tudi ciklus pesmi Kralj iz senc. Tudi Vladimir Kos je prispeval ciklus pesmi pod naslovom Tri kantate za veliki teden. (Kritik ponatisne dvanajst verzov iz teh pesmi. — op. Glasa) Poleg tega prinaša revija še eno pesem Branka Rebozova in dve pesmi Karla Rakovca. V njej najdemo tudi drugo dejanje komedije Koktajl angleškega pesnika T. S. Eliota v prevodu Franceta Papeža. Aktualen in zanimiv je esej že rajnega Alfonza Čuka O človeški napadalnosti. Tine Debeljak je objavil prevod uvoda v ep Luzitanci oziroma Luzijada pesnika Luisa de Camoensa in prispeval tudi esej o tej veliki pesnitvi. V rubriki Obletnice je objavil France Papež 24 tez, ki vsebujejo temeljna načela in glavne postavke filozofskega nauka Tomaža Akvinskega. Umetniška priloga prikazuje črno-bele reprodukcije treh slik Milana Volovška. PROSIMO, POPRAVITE! V letošnjem avgustovem Glasu smo v kroniki o dramatiki Branka Rozmana naleteli na nekatere netočnosti, ki ji'h popravljamo: Prva Rozmanova drama Roka za steno je svoj krst doživela 6. in 7. aprila 1957 na odru kolegija Santa Rosa v Buenos Airesu (ne leta 1956, kot stoji v Glasu); Diega Fabbrija Preiskavo v Rozmanovem prevodu je gledališki odsek SKA uprizoril prav tam 26. in 27. oktobra, pa 2. novembra 1957 (ne oktobra 1959, kot stoji v Glasu). Na tržaškem radiu je slovenska radijska igralska družina izvajala leta 1958 Roko za steno; leta 1965 pa ObsiOdlli so Kristusa. Drame Človek, ki je ubil Boga v Trstu niso izvajali. s praga domovine LETOŠNJA DRAGA Tradicionalni vsakoletni študijski dnevi slovenskih izobražencev v Dragi pri Trstu, ki jih prireja tržaško Društvo slovenskih izobražencev, bodo letos doživeli pomemben jubilej: so že deserti študijski zbor. Tej obletnici in tridesetletnici osvoboditve Primorske in Goriške izpod fašizma in nacizma so posvečeni. Zborovalci bodo letos razpravljali 6. in 7. septembra po temle redu: V soboto, 6. septembra, slovesen začetek ob Desetlenici Drage z uvodnim koncertom in predavanjem kanonika dr. R. Lešnika iz Ljubljane o temi Demografska slika slovenske dražine danes in jutri. V nedeljo, 7. septembra, bo po skupni maši s pridigo dr. Rudolf Klinec iz Gorice govoril Kako je duhovščina pripravljala osvoboditev slovenskega naroda na Primorskem. Za njim bo o Organiziranem odporu slovenskega ljudstva na Primorskem predaval dr. Albert Rejec iz Ljubljane. Popoldne bo govoril o Potrošništvu - rakasti rani naše dražbe I. Gregorič iz Postojne. Sklenil pa bo zborovanje prodekan teološke fakultete v Ljubljani dr. Franc Rode CM, ki bo govoril o Življenjski sili in notranji moči slovenskega naroda. O pomembnem slovenskem izobraženskem shodu ob slovenskem morju bomo še poročali. LITERARNI NATEČAJ MLADIKA je razpisala že IV. literarni natečaj za izvirno neobjavljeno črtico ali novelo. Na voljo je pet nagrad: po 50.000, 30.000 in tri enake po 15.000 lir. Ocenjevalna komisija je ista. Rokopise je treba poslati na uredništvo Mladike (Donizetti 3-1, 34133 Trst) priporočeno v dveh tipkanih izvodih do 15. decembra 1975. Nagrade pa bodo spet razglasili februarja 1970 za Prešernov dan. Profesor Martin Jevnikar, tudi redni član Kulturne akcije, je zapustil univerzo v Padovi. Poslej bo poučeval le na univerzi v Vidmu. Pisatelja Alojza Rebule znani esej Krščanska avantura je pobudil pozornost v avstrijskem kulturnem prostoru. Katoliški dnevnik Die Furche, ki izhaja nai Dunaju, je tržaškemu pisatelju posvetil celo stran, kjer posebej razpravlja; o omenjenem eseju. — V letošnji junijsko-julijski številki Mladike je natisnjen intervju s pisateljem Rebulo ob izidu njegovega italijanskega prevoda Edvarda Kocbeka: partizanskega dnevnika Tovarišija, ki je izšel pri italijanski katoliški esejistični založbi Jaca Book, v Milanu, za letošnji maj. Nekatera pomembna Rebulova zaznanja o Kocbekovem dnevniku in sploh o prevajanju slovenskih literarnih del v tuje jezike bomo ponatisnili v prihodnjem Glasu. dokumenti (Nadaljevanje) aleksander solženicyn: odprto pismo voditeljem sovjetske zveze 2. VOJNA 5 KITAJSKO UPAM, de ne boste ponovili napak mnogih svetovnih voditeljev pred vami: vi se ne zanašate na bliskovito vojno, ki bi prinesla zmago. Nasproti nam stoji - skoraj MILIJARDNA dežela, kakršna ni še v niti eni vojni svetovne zgodovine nastopila. Njeno prebivalstvo očitno še ni od leta 1949 sem izgubilo' svoje prvobitne izredne ljubezni do dela — večje od naše sedanje — svoje upornosti, ubogljivosti v gotovem objemu totalitarnega sistema, prav nič manj popustljivega od našega. Njena armada in njeno prebivalstvo se ne bosta z zahodno razumnostjo predali v masah, ko bosta obkroženi ali podjarmljeni. Vsak vojak in vsak civilist se bo bojeval do zadnjega naboja in do zadnjega diha. Zaveznika v tisti vojni ne bo, vsekakor ne tako velikega, kot je Indija. Jedrnega orožja gotovo ne boste začeli uporabljati najprej vi — to bi bilo popolnoma nepopravljivo z vidika dobrega imena, ki ga ne morete pustiti vnemar, pa tudi s praktične strani bi to nikakor ne prineslo hitre zmage. Tem manj ga bo začela uporabljati nasprotna stran, ki je v tem šibkejša. (Sploh se zna človeštvo na srečo zase, iz golega nagona po samo-ohranitvi obdržati na skrajnem robu prepada. Tako si ni Upal po prvi svetovni vojni nihče uporabljati kemičnega orožja, tako se ne bo po drugi, po mojem mnenju, nihče zatekal k jedrnemu. Potemtakem je vse današnje razde-jalno prekomerno grmadenje nesmiselno, samo v uteho iznajditeljem in generalom, je le težka usoda tistih, ki so se odločili biti v najbolj sprednji vrsti jedrnih držav. To grmadenje orožja ne bo nikdar k pridu, ob začetku spora Pa bo že zastarelo.) Čisto običajna vojna pa bo najdaljša in najbolj krvava od vseh vojn človeštva. Podobna bo vsaj vietnamski (kateri bo v marsičem enaka), nikakor ne bo krajša ko deset do petnajst let in se bo odigrala ravno tako, skoraj po istih pravilih, kot jih je napisal Amalrik, ki je bil zato Poslan v smrt, namesto da bi ga povabili med ožje strokovnjake. če je v prvi svetovni vojni Rusija izgubila skoraj Poldrugi milijon ljudi, v drugi pa (po Hruščovovih por-datkih) dvajset milijonov, nas vojna s Kitajsko ne bo stala manj kot šestdeset milijonov glav — in, kakor je to Vedn° pri vojnah, najboljših glav; vsi najboljši, najbolj 1 0steni, tam gotovo padejo, če govorimo o ruskem narodu " ,0 izravana zadnja naša korenina, izvršilo se bo njegovo zadnje uničenje, ki se je začelo v 17. stoletju z uničenjem staroobredcev*, potem po Petru, potem ne samo enkrat, o čemer ne bom govoril v tem pismu, sedaj bo pa dokončno. Po tej vojni bo ruski narod dejansko prenehal na planetu obstajati. In že samo to edino bi pomenilo p o p o 1-n o izgubo te vojne, brez ozira na vse njene ostale posledice (v mnogočem nevesele, med dragim tudi za vašo oblast, kot boste razumeli), človeku poka srce: predstavljati si, kako koraka in se vozi proč naša mladina in vsi najboljši srednjih let, da pomrjejo v vojni, no, v kakšni? -v IDEOLOŠKI in za kaj ? — predvsem za mrtvo ideologijo. Mislim, da niste niti vi sposobni, vzeti nase tako strašno odgovornost! Boleče sočutje zbujajo tudi navadni Kitajci — kajti ti bodo najbolj bedne žrtve te vojne; nahajajo se v tako stisnjenem položaju, da ne le, da ne morejo spremeniti svoje usode ali se vsaj o njej razgovarjati, marveč ne morejo niti z ušesi migniti. Glejte, ta pogubna bodočnost, po hitrici približevanja ne zelo oddaljena, lega kot breme na nas, današnje - na tiste, ki imajo oblast in moč vplivanja, in na tiste, ki imajo le glas, da povedo: Te vojne sploh ne sme biti, DO TE VOJNE SPLOH NE SME PRITI! Ne smemo si zastaviti naloge, z! m a g a t i v tej vojni, kajti nihče je ne more dobiti, marveč - IZOGNITI SE JI ! Zdi se mi, da vidim tako pot. In zato sem se odločil danes za to pismo. Kakšni vzroki vodijo k tej vojni ? Dragi vzrok je močni pritisk milijardne Kitajske na naše, do danes še neobdelane sibirske pokrajine — ne samo na tisti pas, za katerega teče po starih pogodbah prepir, marveč za vso Sibirijo, katere se naše roke v naglici velikih družbenih in celo vesoljskih sprememb niso dotaknile — in ta pritisk bo z rastjo splošne prenaselitve Zemlje naraščal. Vendar: prvi vzrok grozeče vojne, veliko' bolj oster, glaven in brezizhoden, je - IDEOLOŠKI. Ne smemo se čuditi: v vsej zgodovini ni bilo bolj krutih vojn in medsebojnih sporov, kot so bile tiste, ki so vznikle iz ideoloških nesoglasij (med njimi, na žalost, tudi verske). Glejte, že petnajst let teče med vami in voditelji Kitajske spor o tem, kdo pravilno * Nikonove rejforme cerkvenih obredov vsi ruski pravoslavci niso sprejeli, zato je prišlo do razkola in preganjanja. (Op. prevajalca) razume, razlaga in naprej razvija očete Naprednega Svetovnega' Nazora. In poleg ostrega spora na državni ravni, in bolj zagrizeno kot to, narašča tisto celotno tekmovanje, domišljanje, kdo razlaga komunistični nauk v pravem smislu in kdo naj vodi po njem za seboj vse narode sveta. In kako si vi to predstavljate? — Vojna bo izruhnila in obe vojskujoči se stranki bosta ponesli kar tako na svojih praporih čistost svoje ideologije? In šestdeset milijonov naših sorojakov se bo dalo ubiti za to, ker je edina zveličavna resnica napisana ravno na strani 533 nekega leninskega zvezka in ne na strani 355, kot trdi naš nasprotnik? Mar bodo samo najbolj, najbolj prvi padli iz tega vzroka... Ko se je začela vojna s Hitlerjem, ni Stalin, ki je pri vojni pripravi toliko stvari zanemaril in pokvaril, zanemaril te, ideološke strani. In čeprav so se zdele ideološke osnove za tisto vojno bolj nedvomne, kot za to>, ki vas čaka — vojno je vodil proti ideologiji, na zunaj točno nasprotni — ni Stalin vse od prvih dni vojne gradil na zgni-lem, pokvarjenem stebru ideologije, marveč je tega razumno zavrgel, skoraj prenehal spominjati nanj in razvil stari ruski prapor, deloma celo pravoslavno cerkveno zastavo -in zmagali smo! (Samo proti koncu vojne in po zmagi smo spet potegnili iz naftalina Napredno Učenje.) Ali res mislite, da ne boste morali VI ob spopadu bližnjih, mejnih ideologij, ki se razhajata samo v odtenkih, narediti iste preusmeritve? Vendar bo pozno, v vojni napetosti — še posebno težko. Koliko bolj pametno je, ta rešilni preobrat že danes storiti! Če je že neizbežen zaradi vojne, ali ni potem bolj pametno, storiti ga o pravem času - DA SE SPLOH NE BI VOJSKOVALI?! Prepustite njim to ideologijo! Naj se kitajski voditelji ponašajo z njo kratek čas. In naj si zato nalagajo vso vrečo neizpolnjivih mednarodnih obveznosti in vzdihujejo in za seboj vlečejo in vzgajajo človeštvo in objokujejo vso nesmiselno ekonomsko pomoč, en milijon na dan samo Kubi, in podpirajo teroriste in partizane južnih kontinentov! Odpadla bo glavna, ostra točka spora med nami in njimi, odpadla bo množica točk današnjega tekmovanja in spopadov na vsem svetu — in vojni spor se bo zelo odmaknil, lahko, da ga sploh nikdar ne bo. Poglejmo brez predsodkov: temni vihar NAPREDNE IDEOLOGIJE je zavel k nam konec prejšnjega stoletja z Zahoda, dovolj izmučil in razdejal našo dušo — in če se sedaj ,sam od sebe pomika dalje na Vzhod — pustimo ga, naj se pomika, ne ovirajte ga! (To ne pomeni, da želim Kitajski duhovni pogin. Mislim, da bo naš narod od te bolezni kmalu ozdravljen in sčasoma tudi kitajski - upam, da ne bo prepozno, dai mu bo uspelo rešiti svojo deželo in obvarovati človeštvo. Vendar je pri nas po vsem, kar smo prestali, sedaj na pretek skrbi - kako rešiti naš narod.) Če odpade ideološki spor - sovjetsko-kitajske vojne skoraj gotovo sploh ne bo. Če pa v daljni bodočnosti ta le bo, bo zares obrambna, zares domoljubna. Konec dvajsetega stoletja ne moremo odstopiti sibirskega ozemlja, o tem ni dvoma. A oddati ideologijo — to bi bilo nam samo v olajšanje in ozdravljenje! OPOZORILO B R A V C E M Prihodnji GLAS SKA bo izšel kot dvojna številka na 16 straneh v drugi polovici novembra, zaradi odsotnosti urednika. izšli sta prvi dve knjigi jubilejnega d v e 1 e t j a marijan m a rolt jože petkovšek življenjepisna povest uvodno besedo o slikarju jožetu petkovšku in esej o marijanu maroltu umetnostnem zgodovinarju v domovini je napisal univ. profesor dr. rajko iožar monografijo o marijanu maroltu človeku in kulturnem delavcu v zdomstvu je napisal univ. prof. dr. tine debeljak čez 300 strani v knjigi pestre fotografije Petkovškovih oli in slike iz Maroltovega življenja ovoj za knjigo je zamislil slikar andrej makek prodajna cena v argentini: vezana knjiga 120 pe^ov, broširana 90 pesov; drugje po 5 in 4 dolarje lranc@ kunstelj butara novele in črtice uredil in spremno besedo napisal univ. prof. dr. tine debeljak ovitek je zarisal slikar ivan bukovec prodajna cena v argentini: vezana knjiga 100 pesov, broširana 80 pesov; drugje po 4 in 3 dolarje ROJAKI f VAŠA GMOTNA OPORA SLOVENSKI KULTURNI AKCIJI BO DOKAZ VASE LJUBEZNI DO SLOVENSKE KULTURE V SVOBODI! o “ TARIFA REDUCIDA £2 k CONCESION 6228 žz >- 8o - < i R. P. 1. 1209421 GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije. Izide dvanajstkrat na leto. Ureja ga Nikolaj Jeločnik/ Zapiola 1723, I D, Buenos Aires, Argentina. Tiska ga Editorial Baraga SRL, Pedernera 3253, Bs. Aires# Argentina. Vsa nakazila na ime Ladislav Lenček CM, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. * Editor responsable Slovenska kulturna akcija (Accion Cultural Eslovena), Valentin Debeljak, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. * Za podpisane članke odgovarja avtor.