STANOVANJE PROF. DR. MARYAN ZDZIECHOVVSKEGA.
PROFESOR DR. MARYAN~ZDZIECHOWSKI.
Spisal   dr.  Leopold Lenard.
|me moža, katerega danes predstavljamo Slovencem, ni neznano našim rojakom. Postalo je neke vrste simbol, z njim vežemo predstavo neke nove struje v slovanstvu, ki nazunaj še ni dobila konkretnega izraza in jasno izčrtane oblike, ki pa razodeva v sebi mnogo življenjske sile, se kristalizuje vedno bolj in pridobiva privržencev ter je že postala moč, s katero je treba računati med slovanstvom. Nekateri imenujejo to poljsko slovanofilstvo, drugi krakovsko strujo, tretji avstro - slavizem ali celo klerikalni panslavizem. Nobeno teh imen ne izraža struje, ki se razliva iz Krakova in katere simbol je ime profesorja Zdziechowskega,
Ne more se to imenovati poljsko slovanofilstvo v tem pomenu, kot se je slovanofilstvo Aksakova in Katkova lahko imenovalo rusko slovanofilstvo. Njegovi cilji se ne osredotočujejo na poljski narod, ampak objemajo enakomerno in paralelno vse slovanske narode, njegova idejna vsebina pa sega celo daleč čez meje slovanskega sveta. Saj je profesor Zdziechowski sam profesor modernih slovstev na krakovski univerzi in njegovo duševno obzorje objema celotno moderno kulturo ter jo veže s kulturo slovanskih narodov v harmonično skupino. Čisto drugače rusko slovanofilstvo Katkova, Homjakova in Aksakova, čigar cilji so se osredotočevali na Rusijo in ki je samo iskal vezi med drugimi slovanskimi plemeni in ruskim središčem in vsa slovanska plemena podrejal ruski narodnosti,   moderno   kulturo   pa   sploh zametal,
hotel ustvariti neko posebno slovansko kulturo na razvalinah poslopja, ki so ga zidali Ivan Grozni in njegovi predhodniki in potomci, to slo-vanstvo pa obdati s kitajskim zidom od novodobnega zahoda.
Tudi to ni v strogem pomenu krakovska struja. Slučaj, da profesor Zdziechowski prebiva v Krakovu, da se je tu ustanovil slovanski klub in da tu izhaja »Slovanski svet«, je za to še pre-malenkosten in ni v bistveni zvezi s stremljenjem samim. Krakov je pač iz raznih ozirov najbolj pripravno polje, da se je v njem začela ta struja, ni pa z njo bistveno zvezan.
Interesi Avstrije in stremljenje te struje v slovanstvu se krijejo v mnogih točkah, vendar ne more raditega že eno zaznamenovati drugega.
Neprimerno je tudi govoriti o nekem katoliškem slovanofilstvu profesorja Zdziechowskega v primeri s svobodomiselnim ali s pravoslavnim slo-vanofilstvom, ki se oglaša od drugih strani. Saj so profesorja Zdziechowskega od raznih strani napadali, da je modernist in pri natančni analizi njegovih nazorov bi bilo res mogoče najti marsikaj, kar bi ne ostalo na rešetu stroge katoliške kritike.
Nepravilno je mnenje, da je slovanofilstvo med Poljaki nekaj novega, kar se šele poraja pod vplivom delovanja profesorja Zdziechowskega. Poljsko slovanofilstvo je tako staro, kakor poljska zgodovina. Z njim so združeni najslavnejši čini in najzanimivejše strani iz poljske zgodovine. V zgodovini   poljskega   slovanofilstva   najdemo   imena
—     106     —
njihovih najslavnejših kraljev od Boleslava Hrabrega do Jadvige in Jagiela in Vladislava Var-nelskega, Jana Sobieskega pa do kneza Jožefa Poniatowskega, ki je padel pri Lipskem, braneč s svojo poljsko četo povratek francoskih vojsk Napoleona. V tej zgodovini najdemo slavne državnike, kakor kardinala Olešnickega, hetmana Tarnow-skega in velikega hetmana Zakojskega itd., kakor tudi najslavnejše poljske pisatelje vseh dob z Adamom Mickiewiczem na čelu. Medtem ko je bilo treba druge slovanske narode šele umetno pridobivati za slovanstvo in širiti med njimi to idejo z velikim trudom in večkratnimi neuspehi, je vzrastla in se širila ona med Poljaki po naravnem zgodovinskem razvoju, takorekoč sama od sebe, Iz preteklega stoletja imamo med Poljaki imena knezov Czartorvskih, knezov Sapiehov, knezov Lubomirskih, ki goje slovansko idejo takorekoč tradicionelno iz rodu do rodu.
Nastop in delovanje profesorja Zdziechow-skega ne pomeni torej nobenega preobrata med poljskim narodom in pravzaprav tudi nobene nove struje   med   slovanstvom,   ampak   je   samo nova
PROF. DR. M. ZDZIECHOVVSKI.
faza v razvoju ideje, ki je bila že davno pred njim ter je nastopala včasih z večjim, včasih z manjšim poudarkom in uspehom. Ker stvar sama na sebi ni nova, ji je tudi težko dati novo ime in raditega so tudi vsa zgoraj navedena imena, s katerimi so jo poizkušali krstiti, večalimanj neprimerna in neskladna.
Zasluga profesorja Zdziechowskega je, da je ob času, ko je slovanska ideja zašla na negotova pota in takorekoč začenjala izgubljati tla pod nogami, posegel vmes s svojim špekulativnim duhom in jo obrnil nazaj k starim tradicijam: Zaveza z moderno svetovno kulturo, vrnitev k staremu tradicionelnemu slovanofilstvu, kateremu je dodal
ŠKOF HRYNIEWECKI.
več   idejne vsebine   in  katero   je   izkušal   globlje pronikniti s filozofično špekulacijo.
Profesor dr, Marvan Zdziechowski je bil rojen leta 1861. na deželi pod Minskim kot potomec starega poljskega plemstva, naseljenega na Beloruskem. Gimnazijo je obiskoval v Minsku od leta 1873. do 1879. To je bil čas po zadnji poljski vstaji, ko je poljski narod popolnoma upadel na duhu in izčrpal takorekoč vse svoje sile, Rusifikacija je pritiskala z najbrutalnejšo silo in se je vrgla zlasti na kraje, kjer poljski element ne prebiva kompaktno, ampak je kmetsko prebivalstvo rusinske ali beloruske narodnosti, Poljaki pa predstavljajo zlasti višje vrste prebivalstva, meščanstvo in plemstvo na deželi, kakor na Ukrajini, Podolju in Vo-linju in po Beloruskem. Boj, katerega je sedaj začela ruska vlada, se je vedel v znamenju barbarstva. Ruska birokracija namreč ni dvigala kulture maloruskega in beloruskega prebivalstva, da bi tako zatopila že obstoječo poljsko katoliško kulturo, ki je imela svoje središče v plemenitaških dvorih in med inteligenco po mestih, ampak obratno, hotela je iztrebiti in uničiti to kulturo, da bi ona ne imela vpliva na preprosto ljudstvo. Ako bi se
—    107    —
14*
vlada borila zoper poljsko katoliško kulturo na ta način, da bi izkušala dvigniti kulturo domačega prebivalstva, bi bilo to pod mnogimi oziri mogoče razumevati, morda celo odobravati. Ker pa ruska birokracija ni bila zmožna dvigniti kulture domačega prebivalstva, je hotela vsaj uničiti že obstoječo poljsko kulturo, da bi na ta način Poljaki izgubili svoj vpliv. Pripomniti je treba, da poljski plemenitaški dvor na deželi izgleda čisto drugače, kakor si navadno predstavljajo naši ljudje. Majhen šlahčič na deželi je pravzaprav velik kmet, ki gospodari na svoji zemlji in živi v tesni stiki s kmetskim   prebivalstvom.   Tak dvor je   v resnici
njegovo srce z grenkobo in pesimizmom. Nekoč mi je rekel, da ne more razumeti, kako da so Slovenci taki optimisti. Morda bo marsikakšnemu Slovencu težko razumeti, da je profesor Zdzie-chowski takšen pesimist. Mi vidimo od mladosti, kako se pred nami vedno zida, stvari, organizira, napreduje izobrazba ljudstva in njegovo blagostanje, On je pa v mladosti videl pred sabo samo, kako se je podiralo, uničevalo, rušilo ne samo zunanje blagostanje, ampak tudi notranja podlaga vsake kulture in vsakega napredka, kako so razpadala vedno bolj temeljna načela, na katerih človeštvo sloni, se more razvijati in napredovati.
ROJSTNI DOM PROF. DR. MARYAN ZDZIECHOWSKEGA.
oaza kulture v nepregledni puščavi. Ruska vlada je pa, da bi oslabila Poljake in katoličane, hotela predvsem iztrebiti te oaze.
Treba je razumevati in vpoštevati čas in kraj, kjer je bil rojen profesor Zdziechowski, da moremo razumeti nekatere značilne poteze njegovega značaja. V zorni mladosti je stal takorekoč na majhnem peščenem otoku in je videl pred sabo divje razburkano morje, ki vedno bolj zaliva te otoke. Skrbna domača vzgoja ga je naučila ceniti pridobitve moderne kulture in načela in notranjo lepoto katoliške vere. Dannadan je pa moral gledati, kako divja sila uničuje to, kar je cenil z vso dušo in ni videl nobene moči, ki bi se mogla upreti   temu barbarstvu.   To je  moralo  napolniti
V ruski gimnaziji je bil njegov učitelj verouka rusifikatorski katoliški duhovnik Senczykowski, ki je pretrgal vezi s katoliško cerkvijo in prestopil na vladno stran. Vlada mu je celo podelila križ društva za širjenje pravoslavja. Škofijo v Minsku je ruska vlada odpravila in jo združila z vilensko škofijo na Litvi. Ker pa noben katoliški škof v Vilnu ni hotel in ni mogel podpirati vlade pri njenem prizadevanju, tudi nobeden ni dolgo ostal na svojem sedežu. Škofa Krasinskega je vlada odstavila in pregnala v Vjatko, kjer je po dolgem in mukepolnem življenju umrl v pregnanstvu. Njegovega naslednika Hrynieweckega je tudi odstavila in pregnala, potem je pa našla nekega duhovnika Žilinskega,   katerega je proti volji Rima
108
nastavila za administratorja škofije. Ta je šel povsod na roko vladi in našel je nekaj malo duhovnikov, ki so ga podpirali. Eden najgorečnejših med njimi je bil Senczykowski, odlikovanec društva za širjenje pravoslavja. V gimnaziji ne samo, da je razlagal katoliški verouk popolnoma v katoliški cerkvi nasprotnem zmislu in zlorabil svojo službo, da je delal propagando za pravoslavje, ampak živel je tudi tako nedostojno in govoril učencem take reči, ki so bile v kričečem nasprotju z javno moralo, da se je boljši del učencev nad njim zgražal. Slednjič se je njegovih zločinov že preveč nabralo in postali so tako kričeči, da ga je tudi vlada morala odstaviti in pregnati v Sibirijo, kjer je umrl, Žilinski je pa slednjič šel vase, odstopil od svoje uzurpatorske časti in se spravil z Rimom,
Razume se, da so take razmere morale razdvojiti dušo mladega Zdziechowskega in jo napolniti z grenkobo,
Od 1. 1879. do 1880. je študiral profesor Zdzie-chowski v Peterburgu, od leta 1888. do 1883. pa v Dorpatu. Velik vpliv je imel tukaj nanj profesor Wiskowatow. Leta 1883. je bil v Zagrebu, kjer se je naučil hrvaškega jezika in se seznanil s hrvaškim slovstvom in jugoslovanskimi razmerami.
Vsak človek je produkt raznovrstnih sil in vplivov, ki so delovali nanj. Ako hočemo razumeti   človeka,   moramo   zasledovati   te   sile   in
vplive, jih analizirati, vzeti takorekoč pod drobnogled, preiskavati njihove medsebojne stike in vezi in šele potem dobimo večalimanj natančno sliko dotičnega moža. Veliki francoski kritik Taine je hotel vsakega pisatelja razložiti takorekoč na tri komponente: narava, kraj in čas in vzgoja. Poleg narave, ki tvori individualnost vsakega človeka, posega globoko v njegovo duševno sestavino tudi celo okrožje, iz katerega je izšel, kraj in čas, kjer se je rodil, in vzgoja, katero je užival, oziroma učitelji, ki so imeli nanj vpliv. V naši razpravici ne morem preiskati in predstaviti vseh teh elementov. Saj mi ne gre za to, da bi podal Slovencem celotno sliko zanimive postave profesorja Zdziechowskega, ampak ga hočem samo predstaviti na prvi pogled.
Poleg njegove originalne individualnosti je treba vpoštevati milje, v katerem je vzrastel in se razvil: oddaljeno belorusko gubernijo, kjer se ostanki staropoljske katoliške kulture bore z nalivom barbarstva in destrukcijskih sil, čas po zadnji poljski vstaji v dobi najhujšega pritiska ruske birokracije — in vpoštevati je še treba može, ki so imeli vpliv na njegov duševni razvoj. Tu je treba imenovati zlasti dva moža, ki sta zapustila na Ruskem mnogo vdanih učencev in katerih duh živi in bo še dolgo živel v najplemeni-tejšem delu ruske družbe. Ta dva moža sta bila Vladimir Solovjev in Vladimir Spasovič.    (Konec.)
SANJE.
Zložil Bogumil Gorenjko.
Pa ležal sem
na  smrtni postelji,
in  ni  ga bilo,
da  svečo bi prižgal,
da  križ  bi  mi podal,
da  molil bi pri zglavju
za  dušo  —  grešnico.
In takrat videle so  mrtve  mi  oči, da vse življenje  moje nihče  me  ljubil ni.
TROJE PISEM.
Zložil A. Ž.
Ali  ti nisem pisal pozdrava? Ti  si pa  mislila, da to  nič  ni.
Ali ti nisem pisal zvestobe? Ti si pa  pravila, da vse  nič  ni.
Ali ti nisem pisal slovesa? — Kaj  so  objokane tvoje oči? . . .
SRBSKA NARODNA.
Bogumil Gorenjko.
iVllada  deva šla po  vodo, nad  studenec se  sklonila, sama sebi govorila: »Jao mene,  kak sem lepa, pa da imam zelen venček, bila bi še lepša vsa!  — Rada bi  ljubila rada jaz pastirčka  Kostadina, ki med  ovčkami mi hodi kakor mesec sredi zvezd!«
^^