Ciril Zlobec
112
NE BODIMO PREVEČ PRIJATELJI
Pred letom in pol je bil v Pragi sestanek med uredniki jugoslovanskih in češkoslovaških literarnih revij in listov. Srečanje je potekalo v ozračju velikih medsebojnih simpatij (torej že pred češkoslovaškim januarjem) in v želji, da bi to prijateljstvo dobilo kar najbolj konkretne oblike večjega in trdnejšega medsebojnega sodelovanja. Novo pobudo je to sodelovanje dobilo lani na majskem srečanju v Piranu, ko smo vsi, vsak po svoje, ob nastopu prijateljev s Češkoslovaške uživali ob zanosnem optimizmu in lepoti nanovo osvobojene češke in slovaške kulture.
Potem je prišel tragični 21. avgust. In kmalu potem je dalo Društvo slovenskih pisateljev pobudo, naj bi se, tokrat v Jugoslaviji, ponovno srečali uredniki češkoslovaških in jugoslovanskih literarnih revij, na sestanek
pa naj bi povabili še predstavnike naših založb in prevajavce.
Srečanje je bilo v Zagrebu, 20. in 21. decembra, in prav je, če ga vsaj zabeležimo. S slovenske strani smo se ga udeležili predstavniki Sodobnosti, Problemov, Društva slovenskih pisateljev ter predstavnika Cankarjeve založbe in Mladinske knjige.
Že na samem začetku razgovorov je bilo čutiti, da je do tega sestanka prišlo predvsem zaradi občutka solidarnosti na jugoslovanski strani in spoznanja, da imajo pri nas »najboljše prijatelje«, na češkoslovaški strani. Po prvi izmenjavi zatrdil o medsebojnem prijateljstvu je nad sestanek legla nekakšna zadrega, rastoča iz zavesti, da sta med praškim srečanjem pred letom in pol in sedanjim, zagrebškim, češkoslovaški januar in 21. avgust, oba navzoča tako na samih pogovorih kot v zavesti in občutju slehernega posameznika. Zapletenost takšnega položaja je morda najbolje izrazil v svoji kratki in redkobesedni zdravici na prijateljski večerji predsednik Društva slovaških pisateljev, pesnik Ivan Kupec, ki je dejal nekako takole: — V življenju niti ne bi bilo tako hudo, če ne bi morali neprestano plačevati tuje račune, in: — Ne bodimo preveč prijatelji, da ne bi nekoč morali nehati biti prijatelji. Vsi, ki smo tadva stavka slišali v Kupčevem glasu, smo ju vsaj s trpkim izrazom okrog ust, če že ne z grenkobo v srcu, sprejeli kot spoznanje, ki nima v sebi prav nič splošno eksistencialnega, temveč je čisto preprosta življenjska izkušnja, vsakdanji življenjski občutek slovaškega pesnika, ki je v ozračju poudarjenega prijateljstva resigni-rano opozoril: — Ne bodimo preveč prijatelji.
Tej in podobnim mislim, čeprav niso bile izražene v tako sugestivni obliki, gre zahvala, da srečanje vendarle ni izvenelo preveč prijateljsko
NOB kot predmet provokacije v poeziji mladih
113
in da se je zlasti proti koncu spremenilo v res deloven sestanek. Nekateri diskutanti so navrgli misel (češki kritik Jan Terfulka), da smo pravzaprav vsi nekoliko načeti od kompleksa majhnega naroda. Ta kompleks da je opaziti tudi v češki in slovaški sodobni literaturi. Preganja nas občutek, da se vse bistveno dogaja zunaj nas, pri velikih narodih, in se zato krčevito trudimo, da ne bi izgubili stika s tem »bistvenim« zunaj nas, zaradi česar skoraj več ne utegnemo, da bi se poglobljeno posvetili še (ali ponovno) nerešenemu vprašanju, kaj pravzaprav smo kot narod in kaj kot majhen narod v sosedstvu in stiku z drugimi. Čutimo, da bi morali nekaj storiti, vendar ne vemo, vsaj ne dovolj točno, kaj in kako, pa se zato izgubljamo v sploš-nostih in tako spet in spet ponavljamo stvari, ki smo si jih že zdavnaj povedali ali napisali. Na obeh straneh, tako v Jugoslaviji kot na Češkoslovaškem, je izšlo že veliko prevodov tudi pomembnih avtorjev, treba se bo poglobiti vanje, če se zares želimo spoznati, in videti, iz kakšnega duha, iz kakšne filozofije rastejo posamezna dela, kakšna je njihova osrednja problematika in šele potem bo mogoče plodneje spregovoriti o naših skupnih osnovah ali o nesporazumih, ki najbrž, kljub prijateljstvu, še obstajajo. Doslej se nam je večkrat dogajalo, da smo se spoznavali  prek  velikih  evropskih  cen-
trov, Pariza, Londona, Rima, največkrat ob takšnem ali drugačnem »po-1     litičnem   škandalu«,   s   katerim   so
>     razna literarna dela večidel čisto na-1 ključno povezana. Če smo zares tako t iskreni prijatelji in če imamo tako i zelo podobne poglede na »humani socializem«, kot je bilo večkrat slišati,
>     potem je pač treba  storiti kaj  več tudi   v   skupnem   razreševanju   pro-
i     blemov,  ki  so povezani  z našo podobno usodo in potjo, ki nista zme-:     rom niti tako lahki niti tako jasni, kot se nam v površnem navdušenju l    včasih dozdeva.
t        Tudi  kulturni in  umetniški  stiki r     med  nami  in  Češkoslovaško  izgub-,     ljajo zadnji priokus slovanske roman-!     tike in golega kulturniškega ljubitelj-i     stva, v sedanjem političnem trenutku imata tudi kulturna in literarna dejavnost v ožjem smislu mnogo širše, tudi politične razsežnosti. Včasih, za-l     radi posebnega položaja naših medse-i     bojnih odnosov in naše pozicije v so-»    cialističnem svetu, morda celo predvsem   politično   razsežnost.   Zato  je i     tudi zagrebški sestanek najbrž pre-;     segal okvire navadnega srečanja med :     književniki,  med uredniki literarnih revij  in listov, kajti tudi revije ne i     morejo več biti samo kulturna glasila. Na Češkoslovaškem so, kot vemo, že več kot leto dni mnogo več kot samo  to.  Ali  pa  je   dobila  kultura čiste nove možnosti in novo odgovornost?
C. Zlobec