občil »Starodaven vrbovski rokopis«, s podnaslovom »Kako si je Vrbovčan svojo svojeglavno ženko poboljšal«. Z aluzijami na V. Hanko in njegovo od- kr i t je »staročeških rokopisov« tudi Trs tenjak tvezi, kako je našel »v turnu sv. Miliala . . . rokopis, gotovo iz starih časov«, in priporoča, da bi kdo temu libretu, kakor pravi, skomponiral še glasbeno spremljavo. Delce sestavlja vrsta prizorov v verzih in pripoveduje o pekovi hčeri trmoglavki in o krznar- jevem sinu, ki zna mlado ženo takoj po poroki ustrahovati, da mu je pokorna. Rebec je, pač med leti 1867 in 1871, Trstenjakovo besedilo predelal v »veselo- igro v jednem dejanju Spokorjena žena«. Več o n je j ne vemo. Najbrž ni bila niti uprizorjena.4 5 Od prvega praškega akademskega leta 1862/63 do odhoda na Rusko 1871. to je v kratkem razdobju osmih, devetih let, je France Rebec prevedel iz češčine štiri dela, od katerih so bila tri tudi tiskana, iz nemščine (verjetno s po- sredovanjem češke predloge) eno dramsko besedilo in iz italijanščine dvoje literarnih del. V celoti je to bilo sedem del, od katerih so tri doživela tudi knjižno izdajo. Ob tej prevodni dejavnosti stoji še en Rebčev poskus samo- stojnega dramskega oblikovanja in vrsta dopisov iz Prage. V celoti uspelo prizadevanje, ki je obljubljalo še več. Z odhodom v Rusijo je bilo Rebčevo delo za slovenski kul turni krog sklenjeno. Viktor Smolej AKCENTSKI TIP KÖLO V JUŽNI NOTRANJŠČINI Premik cirkumfleksa za zlog naprej (kolo>kol6) štejemo med stare splošnoslovenskc pojave. Ze Ramovš pa je dokazal, da se dolgi cirkumfleks v slovenskih dialektih lahko v novejšem času premakne spet proti začetku. Zna- nih je bilo že več področij s tem premikom cirkumfleksu nazaj , v zadnjem času pa je T. Logar (SR XI 147—8) dokazal tak premik še za del Rele krajine, za kar je Ramovš še mislil, du je po mešanju s hrvaškim akcentom. V južnem pasu notranjščine pa tudi dobimo primere,1 ki delajo vtis, da se je tam prav tako premaknil dolgi cirkumfleks proti začetku, kot n. pr. : kuolu, uoku, tiêhi. piêru, srjêbru itd. (n. pr. Sušak pri Jelšanah), dobimo pa v južni notranjščini tudi genitive kot muosta namesto mosta ob nom. must. %ladnu za hladno, kuosy za kosil ipd. Etimološka e in o izkazujeta v teh primerih tako kvaliteto kot pod sekundarnim poudarkom. Toda ker to ni splošno, kajti v tem predelu govorijo tudi: btayü »živina«, testu, sinu »seno« (Sušak) itd., je k l jub temu, dn dobimo v posameznih primerih staro stnnjc tudi v ostalih predelih, kjer poznajo premik cirkumfleksa naza j (prim. Slavia occident. 12, 130), kmalu jasno, du tu ne gre zu kuk fonetični razvoj. Lahko bi pomislili na takšno mc- šunje s hrvaškim akcentom, kot gu je domneval Ramovš (HG VII 137) za Belo krajino, zlasti ker dobimo — posebno pri tipu kolo — te primere najpogosteje v bližini čukavske meje. Vendar tudi na to ne moremo misliti, ker bi tak vpliv čakavskega akcenta moral nastopiti pruv ob ČUSII sekundarnega akcentskega premika, da bi lahko dobili kuolu. na drugi strani pa bi s to kronologijo ne shajal i pri drenu (Subonje z p < ej < t>, zn sek. poud. e je tam jç), ker bi v tem času nepoudarjeni fi že sovpadel z i uli e (prim. п. pr. veža, trska). 4S Trstenjuk, n. d., 80. 1 Zaradi pomanjkan ja znakov označuje no, {'o Brkinih (Tutre, Artviže, Vareje, Murkovščina, Povžane, Hrpelje), je razložljiva prav tako kot oblika kudlu. V pluralu je namreč poleg prvotnega *kolà lahko nastopila — najbrž iz določenih sklonov posplošena — še oblika *kdlu (značilna je tudi za večino ccntralnih dialektov, kjer pa je dobila svoj pomen), ki jc z zgodnjim podaljšanjem novoakutirunega o po vplivu gen. pl. dala külu, kar se je posplošilo v singular; v kraški (komenski) obliki kuolu (navaja jo Strckelj, Morph. 45) pa do zgodnjegu podaljšanja novoakut. o ni prišlo (ista kvaliteta kot v volja), je pà prav tako vdrla v singular. Obliko külu bi, ker ni na tem ozemlju več intonucijskih razlik, sicer lahko razlagali tudi s posplošitvijo iz predložnih zvez kot polje (prim. n. pr.: v kullu plejti »rädern«, Trubar, Post. 1 18 ipd.), vendar je zaradi bližine navedenih oblik kudlu po plur. *kolu in kuolu po plur. kolu verjetnejša prva razlaga. Prav tako je posplošen pluralni akcent pri čejvu (Sušuk), čevu (Hrušica) — pri tej besedi je tudi drugod navaden pl. čevu. Tudi udku (Sušuk, Jelšane, Pod- 2 Med Ribaričevimi (Srp. dijal. zl>. IX 15) primeri iz Slumu (slovensko- čakavski govor v Istri, ki je glede na slovenske poteze nadaljevanje južne no- tranjščine) dobimo n. pr. tudi zgüro »zgorel«, kur bi lahko razlagali le po vplivu tipa kosil v predložnih zvezah, in to bi kazalo nu to. da je bil ta tip v s t a r e j š i dobi znan tudi v južni notranjščini iu da je šele kasneje odpravljen. ' lz oksitonirane oblike je najbrž izpeljan tudi v dolenjščini še znani pri- devnik srebrni (omenja tu akcent tudi Plet. s. v. po Škrabcu). 4 Hrušica. ki je na meji med plur. oblikami kudlu in kulu, ima mešano; nom. je skoraj redno še kalu, prav redko kuolu ali kulu. gen. kudlu, kulu in kola, plur. kudlu in külu. Erjavec navaja za Ilrušico: kulti, gen. kôla (LMS 1882—83, 208). graje), gen. ибка ima akcent po pluralu. Tu je sicer res plur. oči (Sušak, Pod- graje), toda tudi ока ni neznano, vsaj v drugih pomenih, n. pr. : slêipa ибка »senca« (Podgraje). Za drevö <*drêvo, plur. *dre va (prim. rus. дерево — дерева) > *dréva (kar po izvoru lahko ustreza obliki kuola ali küla) je precej razširjeno drêvu (Sabonje).ki se s prehodom preko *drêu v dren zaradi enozložnosti v nom. lahko inaskulinizira (prim, drleu pri Streklju, Morph. 16). Oblika darvu »drevo« (Sušak, Jelšane) je pomešana z dir vu, ki je sing, od dbrva in ki drugod pomeni »poleno« (Topolec, Sabonje) — glasoslovno oblika d'brvu za drevo v jelšan- skem govoru, tudi če bi šlo za pozni akcentski premik, ne more nastati, ker se ê tam niti ob r-u do teda j še ne bi popolnoma rcduciral. Pri tiêlu (Sušak) bi moral v suponiranem plur. *têlà ê preiti v refleks za etim. e že pred akcentskiin pre- mikom. Možno pa je tudi, da so v nekaterih primerih ob odpravl jan ju s-sklanje k nominativni obliki s cirkumfleksom na koncu mehanično narejeni ostali skloni po razmerju kolü : kuôla. Primer uho pa ni šel z ostalimi s-debli, ker je po ušlesa nastopil še nom. ušle su (Jelšane, Sabonje, Hrušica). Južnonotranjske oblike tipa kölo nimajo torej nobene zveze z akcentskiin premikom cirkumfleksa proti začetku, ki ga srečujemo v več slovenskih dia- lektih, ampak je v vseh teh primerih akcent posplošen iz drugih oblik, kjer je nastal na drugačen način. Jakob Rigler ZANIMIV MORFOLOŠKI P O J A V V slovenščini so glagolske končnice doživele precej sprememb. Med drugim je znano, da je v slovenščini splošna tendenca po odpravi starih krajših oblik v 3. os. plur. pres. Skoruj splošno so slovenski dialekti odpravljal i krajšo obliko v 3. plur. tako, da so k osnovi, ki so jo izkazovale ostale osebe v prezentu, pri tak- nili iz tipa delajo abstrahirano končnico -jo; tako je stara končnica -o', -é, kolikor ni ponekod še ohranjena, večinoma izginila brez sleda, le v beneščini so pritaknili -jo kar na staro obliko: bolôjo z analog, -o namesto -e (prim. Ra- movš, H G VII 52, Morf. 137). Ni pa bilo doslej še znano, da se ta -6 iz 5. plur. lahko prične razširjati celo v ostale osebe kot nekak tematični vokal. Tega sicer v večjem obsegu res ne zasledimo, vendar sem v ribniškem govoru (dolenjski dialekt) našel primere kot: poïguôte »požgete«, zepruômo »zapremo« itd. Taki primeri1 nastopajo pri glagolih z naglašenim tematskim vokalom -e-, kol žgčmo, sing. igèi, Če je v sing, glagol (simpleks) dvozložen, potem se je tam akcent premaknil na prvi zlog (razen na a), tip neseš in v ribniškem govoru se je ta singulurni akcent posplošil tudi v du. in plur. (v dial, izgovoru niasemo, yà < sek. poudar jen e). Medtem ko je ponekod drugod, k jer se v tipu nesemo ni posplošil singulurni akcent, končnica -črno prodrla celo v III. in IV. vrsto (glej IIG VII 98, 104, 121), je bil tuka j dolgo naglušeni tematski vokal e redek in gu je začel izpodrivati ô iz 3. os. plur. Danes slišimo v ribniškem govoru večinomu dubletne oblike. Glagol igati se v pres. sprega tukole: ž gern, žgeš, ige, igudma, f.guùta, iguöia, iguömo, iguöte, iguö in pri tem glagolu navadno red- keje ïgiâma, žgj/ita, žgidla, igiamo, igjate, ig[&{o in prav redko tudi ïguôjo. Pri nekaterih glagolih so pogostnejše ene, pri drugih druge oblike — odvisno pu je 1 Drugi del diftongu i/o je ozek. Na kratkih zlogih ni intonacijskih razlik.