dÎSSERTATÎONES_6 ZGODOVINSKI INŠTITUT MILKA KOSA ZRC SAZU THESAURUS MEMORIAE DISSERTATIONES 6 KATARINA KEBER ČAS KOLERE: EPIDEMIJE KOLERE NA KRANJSKEM V 19. STOLETJU ZALOŽBA Z R C THESAURUS MEMORIAE DISSERTATIONES 6 KATARINA KEBER CAS KOLERE epidemije kolere na kranjskem v 19. stoletju zgodovinski inštitut milka kosa zrc sazu ljubljana 2007 VSEBINA UVOD........................................................................................................................7 O EPIDEMIJAH V ZGODOVINOPISJU.......................................................................................................11 Zgodovina kolere........................................................................................................................................13 Problematika teorije nalezljivosti.........................................................................................................14 Kolera v moderni medicini...................................................................................................................17 'Pasja smrt'............................................................................................................................................18 KOLERA V PREDMARČNI DOBI................................................................................................................21 Nova bolezen zavzame Evropo............................................................................................................21 Habsburška monarhija....................................................................................................................23 V PRIČAKOVANJU EPIDEMIJE NA KRANJSKEM IN V LJUBLJANI..............................................28 Zdravstveni kordon na kranjsko-hrvaški meji......................................................................................36 Javni zdravstveni sistem.......................................................................................................................42 Zdravstvene ustanove v predmarčni dobi.......................................................................................43 Zdravniki in zdravljenje kolere.......................................................................................................48 Fran Viljem Lipič............................................................................................................................56 PRVA EPIDEMIJA LETA 1836.................................................................................................................60 Javna zdravstvena mreža v treh kranjskih okrožjih Ilirskega gubernija...............................................63 Mesto Ljubljana....................................................................................................................................65 Socialna struktura umrlih meščanov...............................................................................................69 Hišne številke in posamezniki........................................................................................................75 DRUGA EPIDEMIJA LETA 1849.............................................................................................................77 Mesto Ljubljana....................................................................................................................................78 Ukrepi oblasti.......................................................................................................................................82 Javna zdravstvena mreža......................................................................................................................85 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE.....................................................................................................................91 Kolera v Habsburški monarhiji leta 1855.............................................................................................92 Kranjska................................................................................................................................................93 Geneza ukrepov deželnih oblasti....................................................................................................96 Problematika zdravniške oskrbe...........................................................................................................98 Analiza zdravstvenega osebja v času epidemije.............................................................................98 Zdravniki in ranocelniki na Kranjskem........................................................................................103 Organizacija zdravniške mreže med epidemijo............................................................................111 Zdravljenje bolnikov.....................................................................................................................117 EPIDEMIJA IN LJUDJE ........................................................................................................................122 Socialne posledice epidemije..............................................................................................................122 Primerjava socialne strukture obolelih v mestu in na podeželju........................................................123 Mesto Ljubljana............................................................................................................................123 Župnija Slavina na Notranjskem...................................................................................................128 Pomoč med epidemijo........................................................................................................................132 Posledice epidemije............................................................................................................................137 Vloga okrajnih in cerkvenih oblasti ter posameznikov......................................................................140 Te Deum Laudamus namesto zaključka.............................................................................................146 Epidemija in kolektivni spomin..........................................................................................................147 ŠE DVE EPIDEMIJI......................................................................................................................................151 EPIDEMIJA LETA 1866..........................................................................................................................151 Kranjska..............................................................................................................................................152 Ukrepi oblasti leta 1865................................................................................................................152 Ukrepi oblasti leta 1866................................................................................................................154 Razmere v Ljubljani......................................................................................................................158 Javni zdravstveni sistem.....................................................................................................................160 EPIDEMIJA LETA 1886..........................................................................................................................164 Čas železnice, telegrafa in bakterij.....................................................................................................164 Priprave na epidemijo.........................................................................................................................166 Romanja in sejmi..........................................................................................................................169 Železniška prometna žila..............................................................................................................170 Zdravniki............................................................................................................................................172 Po najnovejših najdbah so mikrobi vzrok kolere................................................................................173 Zdravstvena zakonodaja.....................................................................................................................177 Devetdeseta leta 19. stoletja...............................................................................................................182 VPLIV KOLERE NA HIGIENIZACIJO DRUŽBE................................................................................189 ZAKLJUČEK................................................................................................................................................193 ZAHVALA.....................................................................................................................................................197 DODATKI ......................................................................................................................................................199 VIRI IN LITERATURA...........................................................................................................................199 SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA....................................................................................................209 SEZNAM TABEL....................................................................................................................................211 SEZNAM GRAFIKONOV......................................................................................................................211 NUMERIČNA PODLAGA ZA ZEMLJEVID.........................................................................................212 SUMMARY...................................................................................................................................................215 REGISTER OSEBNIH IN KRAJEVNIH IMEN..........................................................................................219 UVOD Epidemije nalezljivih bolezni so bile stalne spremljevalke človeštva. Zdravnik Raimund Melzer je leta 1856 zapisal: Grosse Seuchen sind mörderischer, als grosse Schlachten und haben über die Geschichte von Nationen entschieden, haben politische und sociale Umwälzungen eingeleitet und beschleunigt und sicherlich ist unter diesen Seuchen die Brechruhr eine der grössten.1 V 19. stoletju je bila najhujša nalezljiva bolezen kolera, saj se je za razliko od ostalih nalezljivih bolezni, kot so bile na primer koze, tifus, griža, škrlatinka in tuberkuloza, hitreje širila med ljudmi in povzročala nenadne, hitre in množične smrti. Zaradi podobnosti s predhodnico iz prejšnjih stoletij so kolero poimenovali za kugo 19. stoletja; bolezen je imela na ljudi takšen psihološki vpliv, da ga lahko do neke mere primerjamo z učinki kuge v prejšnjih stoletjih. Kolere so se ljudje namreč ob njenih prvih epidemijah - tako kot kuge, bali, pred njo so bežali in se upirali oblastem. Če so ljudje na začetku pomoč in uteho iskali predvsem v pobožnosti in priprošnjah, je za epidemije v drugi polovici 19. stoletja značilno, da so proti njim počasi postajale glavno orožje zdravstvene reforme oziroma skrb za splošno higieno.2 Na Kranjskem je v omenjenem stoletju izbruhnilo pet epidemij, in sicer v letih 1836, 1849, 1855, 1866 in 1886. Posamezni primeri bolezni so se pojavljali tudi v devetdesetih letih 19. stoletja, v 20. stoletju se je bolezen močneje razširila, predvsem leta 1910 in v času prve svetovne vojne. Raziskava3 kronološko obravnava vseh pet epidemij kolere v 19. stoletju na Kranjskem, pri čemer jih poskuša v čas umestiti kot enakovreden del dogajanja. Raziskovanje je potekalo na več nivojih. Na prvem nivoju je za vsako od petih epidemij prikazan njen potek, reakcije različnih stopenj oblasti v povezavi z zdravstvenimi oblastmi in zdravniki ter ranocelniki, demografske posledice v povezavi s socialno, poklicno in starostno strukturo umrlih in način zdravljenja bolnikov. Sledi medsebojna primerjava epidemij, saj je, na primer, zadnja epidemija v primerjavi s prvo izbruhnila že v popolnoma drugačnem družbeno-kulturnem in znanstvenem okolju. Druga rdeča nit je primerjava med razmerami v mestnem okolju oziroma v Ljubljani in na podeželju ter umestitev Kranjske v kontekst Habsburške monarhije. Tretji poudarek je na opazovanju stanja javnega zdravstvenega sistema, pri čemer epidemije kolere predstavljajo krizne 1 Raimund Melzer, Die asiatische Brechruhr als Volkskrankheit, ihre Verbreitungsweise, ihre Behandlung und ihr Verhältniss zum Staate, Wien 1856, str. 77. 2 John Belchem, Richard Price, A Dictionary of Nineteenth-Century History, Penguin Books, Harmondsworth 2001, str. 123-124. 3 Knjiga je nekoliko spremenjena in dopolnjena doktorska disertacija Epidemije kolere in njihov vpliv na razvoj javnega zdravstvenega sistema na Kranjskem v 19. stoletju, ki sem jo junija 2006 zagovarjala na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 7 uvOD razmere oziroma tiste časovne točke, ko se pokažejo resnične razmere na področju državne in deželne skrbi za javno zdravje kot tudi postopen razvoj zdravstvenih oblasti. Tako lahko s pomočjo odziva takratne družbe na nenadno množično obolevanje in umiranje prepoznamo stopnjo razvoja aktualnega zdravstvenega sistema, ki je tudi v predbakteriološki dobi (v času t. i. terapevtskega nihilizma) pomenil edino orožje za boj proti nevidnemu sovražniku. Če se je družba hotela ubraniti nalezljive bolezni, je morala izgraditi učinkovit sistem zdravniške pomoči ne le v mestih, ampak tudi na podeželju; zagotoviti je morala zadostno število zdravnikov in ranocelnikov, ki so brezplačno pomagali vsem bolnikom. Namen raziskave torej je, da po eni strani izpopolni dosedanje vedenje o epidemijah kolere in njihovih socialnih posledicah ter z medsebojno primerjavo epidemij ugotovi reakcije družbe in oblasti, po drugi strani pa da s pomočjo petih epidemij opazuje razvoj javnega zdravstvenega sistema in ugotovi v kolikšni meri oziroma če sploh so epidemije kolere prispevale k izboljšanju splošne higiene in k razvoju javnega zdravstvenega sistema. Vendar pa pri vseh petih epidemijah vse tri ravni raziskovanja niso enako jasno izražene. Vzrok za to je bodisi v različno dobro ohranjenem bodisi v različno uspešno najdenem gradivu upravnih oblasti in v ohranjenosti različnih vrst dokumentov za posamezne epidemije. Tako se je na primer socialna analiza umrlih in obolelih izkazala za smiselno le pri epidemijah z več umrlimi (v letih 1836 in 1855), ko je reprezentativni vzorec zadosti velik za poenostavitve. Grafični prikazi razmerja med obolelimi, umrlimi in ozdravelimi so bili možni le pri epidemiji leta 1855, ker so se ohranila dnevna zdravniška statistična poročila okuženih okrajev; posebnega pomena pri tem je predvsem število obolelih, ki sicer iz drugih virov ni razvidno. Omeniti je tudi treba, da za Kranjsko oziroma Ljubljano zaenkrat še nisem uspela najti nobene natisnjene zdravniške statistike glede epidemij kolere; medtem ko so bile za mesti Dunaj in Budimpešto zdravniške statistike z obširnimi komentarji in natančnim opisom poteka epidemij ponavadi natisnjene že takoj po epidemijah. Prav tako je velikokrat nemogoče ugotoviti uradne številke umrlih za kolero, saj avstrijska statistika začne podrobne izkaze o vzrokih smrti voditi postopoma. Na začetku vse nalezljive bolezni obravnava kot epidemije, kolera se v tabelah pojavi v petdesetih letih. Poskusi rekonstrukcije v javni zdravstveni mreži zaposlenih zdravnikov za čas epidemij druge polovice 19. stoletja so, povsem odvisni od ohranjenosti upravnega gradiva, sicer sekundarnega pomena, vendar z dragocenimi omembami zdravstvenega osebja. Za večjo preglednost so kot dodatek k poglavjem dodani tabelarni prikazi zdravstvenega osebja različnih provenienc in ponekod tudi tabele delujočih špitalov. Nenazadnje je treba poudariti, da se raziskava v različni meri dotika kar nekaj pomanjkljivo in tudi popolnoma neraziskanih področij, ki pa jih le bežno obravnava. Raziskava, ki se časovno začenja v tridesetih letih in končuje v devetdesetih letih 19. stoletja, temelji večinoma na primarnih virih, pri čemer prevladujejo upravni dokumenti tako državnih kot tudi deželnih, okrožnih, okrajnih in mestnih oblasti. Ker je bil večji del fonda avstrijskega Ministrstva za notranje zadeve (OSA, AVA) leta 1927 uničen v požaru, so državni dokumenti o epidemijah kolere ohranjeni le deloma. Iz istega razloga so se od gradiva najvišje državne zdravstvene oblasti - Višjega zdravstvenega sveta -ohranili le indeksi in delovodniki. Za najpomembnejši vir se je izkazal fond ljubljanske zdravstvene komisije, ki je omogočil vpogled v organizacijo javne zdravstvene službe v času epidemij do leta 1870. Pri tem je treba omeniti, da mi dokumentov deželnega zdravstvenega sveta - naslednika zdravstvene komisij e, ki bi o svetlili razvoj zdravstvene službe po letu 1870, v javnih arhivih še ni uspelo najti. Podatke o umrlih sem našla v mrliških knjigah in seznamih Policijske direkcije v Ljubljani ter v publikacijah Avstrijske državne statistike. Temeljnega pomena so bili tudi zdravstveni legislativni 8 UVOD viri; od patentov Marije Terezije in posameznih pravilnikov ter uredb v predmarčni dobi do državne in deželne zakonodaje v drugi polovici 19. stoletja. Za pomemben vir se je izkazalo tudi časopisje, predvsem Laibacher Zeitung, Illyrisches Blatt in Novice, številni sodobni tiski ter zdravstveni, tudi medicinski rokopisi o zdravstvu in o koleri ter njenem zdravljenju, ki so jih večinoma pisali zdravniki, v manjši meri tudi duhovniki. Po pomenu bi za predmarčno dobo izpostavila Topografijo Ljubljane Frana Viljema Lipiča in gubernijske šematizme, za drugo polovico 19. stoletja pa predvsem večinoma nenatisnjena deželna zdravstvena poročila. Ravnanje in razmišljanje posameznikov ter splošno ljudsko klimo v času epidemij se je v posameznih delih dalo izluščiti iz družinskih korespondenc. Prav tako je veliko fragmentarnih podatkov razpršenih v raznih zgodovinskih pregledih, spominih, zgodovinah župnij in krajev, krajevnih kronikah in zbornikih, ki epidemije kolere omenjajo bodisi v sklopu izjemnih dogodkov in naravnih nesreč bodisi kot nenavaden vzrok smrti posameznikov. Epidemije kolere se v omenjeni literaturi pojavljajo tudi kot širši kontekst oziroma okoliščine za neka povsem druga istočasna dogajanja. V slovenskem zgodovinopisju govorita o epidemijah kolere poleg Josipa Mala v II. delu Zgodovine slovenskega naroda (Celje 1993, str. 448-454; ponatis iz 1928-1939) dva prispevka. Izčrpen članek Franca Kobala O koleri na Kranjskem (Zbornik SM, XIII. zvezek, Ljubljana 1911) je še vedno temeljnega pomena za raziskave epidemij kolere, saj pregledno obravnava vseh pet epidemij, pri čemer se je avtor opiral predvsem na časopisne vire in sodobne zdravniške tiske. Zanimivo je, da se avtor teksta Franc Kobal, sicer umetnostni zgodovinar, v uvodu za pregled teksta zahvaljuje dr. Demetru Bleiweisu, vitezu Trsteniškemu. Oba omenjena sta imela namreč leta 1910 v okviru društva Akademija v Ljubljani predavanje; dr. Fran Kobal o upodabljajoči umetnosti na Slovenskem, od Leopolda Layerja do Janeza Wolfa, dr. Demeter Bleiweis pa o zgodovini epidemij kolere, o čemer je z navdušenjem pisal Učiteljski tovariš: V spretnem gladko tekočem, jasnem in lahko razumljivem prostem prednašanju je gosp. predavatelj uvodoma podal kratko zgodovino kolere, kako je pred dobrimi 90. leti prvič prišla v Evropo in kako je kasneje ponovno morila v velikih epidemijah [...] Zanimiva izvajanja so pojasnovale dobro izvršene skioptične podobe in pa risbe na tabli. Občinstvo je bilo pri predavanju nenavadno mnogo, zlasti dobro je bilo zastopano ženstvo. Gosp. predavatelj je za svoj trud žel obilo in vrlo pohvalo ...4 Članek Olge Janša Kolera na Kranjskem leta 1855 (Kronika, let. 12, 1964/1, str. 60-64) obravnava najhujšo od vseh petih kranjskih epidemij. V pomoč sta mi bili tudi moji magistrski nalogi, in sicer Cholera as Phenomenon in Nineteenth-Century Europe and a Case Study of the First Cholera Epidemic in Pest 1831 (Srednjeevropska univerza v Budimpešti, 1999) in Epidemije na Slovenskem: primer kolere v 19. stoletju (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, 2003). Pomen epidemij kolere v 19. stoletju tako za družbo, politiko in medicinsko znanost kot tudi za razvoj javnih zdravstvenih sistemov in splošne higienizacije mest in podeželja je razviden iz bogate tuje literature. Tovrstne raziskave se namreč v angleški, nemški, francoski in ameriški historiografiji pojavljajo že od petdesetih let 20. stoletja dalje. Med njimi so temeljnega pomena dela Le Cholera Luisa Chevaliersa, Cholera Roberta Pollitzerja, The Cholera Years-The United States in 1832, 1849 and 1866 Charlesa Rosenberga, The Return of the Plague: British Society and the Cholera 1831-1832 Michaela Dureya, Disease and Civilization, The Cholera in Paris 1832 Frangoisa Delaporteja in Die bedrohte Stadt, Cholera in Wien Othmarja Birknerja. Najbolj popolno in temeljito delo o epidemijah kolere in njihovih posledicah predstavlja 4 Tatjana Hojan, Akademija, ljudsko izobraževalno društvo (1904—1934), Kronika, let. 54, 2006/1, str. 123. 9 UVOD monografija Richarda J. Evansa The Death in Hamburg, Society and Politics in the Cholera Years 1830-1910. Evans je poleg samih epidemij najbolj kompleksno predstavil in razložil interakcijo številnih vpletenih elementov; od posebnosti okolja, socialne geografije, različnosti družbenih slojev in psihofizičnih posledic na ljudi do položaja javnega zdravstva in medicine. In če se lahko za starejše raziskave v splošnem trdi, da so bile primarno osredotočene na neposredne vzroke in posledice epidemij s poudarkom na reakcijah oblasti, se novejša dela posvečajo subtilnejšim analizam vloge politike, religije in kulture. Pri slednjih gre za obrnjeno situacijo, ko epidemije kolere postanejo sredstvo, skozi katero se preučuje druge družbene fenomene. Tovrsten primer predstavlja delo Catherine J. Kudlick Cholera in Post-Revolutionary Paris, v katerem avtorica skozi epidemije kolere preučuje kulturne vrednote vladajočih pariških elit. Zahteve, ki jih je leta 1961 postavil Asa Briggs, ko je poudaril, da je epidemije kolere potrebno preučevati primerjalno v smislu vpliva, ki so ga imele na evropsko družbo, ostajajo še vedno aktualne.5 5 Asa Briggs, Cholera and Society in the Nineteenth Century, Past and Present, st. 19, 1961, str. 76-96. 10 UVOD O EPIDEMIJAH V ZGODOVINOPISJU Preučevanje epidemij nalezljivih bolezni je večplastno in multidisciplinarno raziskovalno področje, ki ostaja zaradi pojavljanja vedno novih nalezljivih bolezni nenehno aktualno. Če nas danes poleg vseprisotne pandemije aidsa trenutno ogroža predvsem pandemija ptičje gripe, za katero se zdi, da se počasi, a zanesljivo približuje Evropi, pa so v 19. stoletju za najbolj smrtonosne veljale epidemije kolere. In čeprav so danes za človeštvo po eni strani nedvomno temeljnega pomena naravoslovne raziskave o povzročiteljih nalezljivih bolezni in načinih za njihovo uničevanje, je po drugi strani zgodovina epidemij že dolgo raziskovalno polje tudi družboslovnih in humanističnih ved. Zgodovina medicine se kot del zgodovine znanosti s problematiko epidemij ukvarja predvsem pozitivistično v smislu zgodovine razvoja današnjega medicinskega znanja in s preučevanjem dela velikih zdravnikov. S strani modernega zgodovinopisja zgodovino epidemij najdlje raziskuje t. i. socialna zgodovina medicine, ki se je v Veliki Britaniji razvila že v 60-ih letih prejšnjega stoletja. V središču njenega zanimanja je družba v odnosu do medicine oziroma kako je družba oblikovala medicino.6 Zanimiva je misel Chantal Beauchamp: Behind disease, there is always something else. More precisely, disease is always and at the same time itself and something different. Collective disease is the part and the whole, the origin and the outcome, the fact and the symbol, inextricably mixed together.1 Epidemije nalezljivih bolezni so del tako univerzalne zgodovine kot tudi del nacionalnih zgodovin.8 Vendar pa se slovensko zgodovinopisje z nalezljivimi boleznimi še ni utegnilo sistematično ukvarjati. Siceršnje pomanjkanje raziskav s področja socialne zgodovine medicine ne siromaši samo vedenja o razvoju javne zdravstvene službe, zdravstvenih institucij, šol in poklicev, temveč zakriva tudi pomemben del same kulturne zgodovine Slovencev. Med maloštevilnimi članki, ki v glavnem obravnavajo epidemije kuge in črnih koz lokalnega značaja, bi iz obdobja novoveških epidemij kuge izpostavila članek Borisa Golca Kužne epidemije na Dolenjskem med izročilom in stvarnostjo (Kronika, let. 49, 2001/2, str. 23-64), za čas predmarčne dobe raziskavo Zvonke Zu-panič Slavec Endemski sifilis - škrljeva bolezen na Slovenskem (Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete, Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, Ljubljana 2001) in nenazadnje za obdobje druge polovice 19. stoletja članek Petra Vodopivca Črne koze na Kranjskem in v Ljubljani 1873/1874 (Kronika, let. 20, 6 Katarina Keber, Socialna zgodovina medicine: raziskovanja na robu modernega zgodovinopisja?, ZČ, let. 55, 2001/2, str. 269213. 1 Catherine J. Kudlick, Cholera in Post - Revolutionary Paris, str. 11. 8 O antropološko usmerjeni zgodovini medicine piše Urška Železnik v članku Med naravnim in družbenim: zgodovina epidemičnih bolezni v ponovnem branju, v: Acta Histriae, 14, 2006/2. 11 UVOD 1972/2, str. 92-96).9 Z raziskavami epidemij so tesno povezane raziskave o javnem zdravstvenem sistemu. Edino slovensko delo, ki do neke mere obravnava tudi slednjega, ostaja knjiga Petra Borisovega Od ranocelništva do začetkov znanstvene kirurgije na Slovenskem (SAZU, Razred za medicinske vede, Ljubljana 1977). Zgodovina medicine je zaradi interpretacij različnih ved postala kontroverzna, konfliktna in emotivna.10 Pri tem je več kot omembe vreden francoski filozof, zgodovinar in pisatelj Michel Foucault, ki je v medicinskem zgodovinopisju povzročil manjšo revolucijo, ko je medicinske teme razlagal skozi zgodovino idej in struktur različnih percepcij. V njegovih delih je prisotna sprememba, prelom v mišljenju do znanstvenih in medicinskih avtoritet. Foucault govori o različnih tehnikah discipliniranja, kot so ideologije, institucije in vsiljeni nadzori. Z raziskovanjem zgodovine blaznosti, sodstva in medicine je ugotovil, da gre za instrumente izključevanja iz družbe oziroma izvrševanja oblasti, ki se od 18. stoletja dalje kaže kot represija, skrita v oblike uravnavanja in nadzora psihičnih in fizičnih lastnosti posameznika.11 Rdeča nit Foucaultovih zgodovin je razvoj praks in tehnologij podrejanja; raziskuje sofisticirane instrumente nadzora, vozlišča oblastnih razmerij, ki diciplinirajo telo in duha.12 Zanj je torej značilen svež način videnja in definiranja moči. Foucault moči ne vidi kot nekaj konkretnega, proti čemur se lahko boriš, ampak je moč zanj abstraktnejša; moč izvira iz omrežja razmerij, ki pogosto delujejo na najbolj banalni stopnji dnevnega življenja.13 V delu Zgodovina norosti v času klasicizma (Založba cf, Ljubljana 1998) gre za proces izoliranja oziroma izločanja bolnih, ki se začne v srednjem veku z leprozoriji. Družba najprej izključi gobavce, nato se praksa izločanja prenese še na reveže, potepuhe, hudodelce in zmedence - blazne. V 17. stoletju začnejo nore, duševno zmedene, umobolne, blazne zapirati in jih ne ločijo od ostalih zapornikov. Delo postopoma odkriva potek ravnanja z umobolnimi, preoblikovanje zavesti o norosti vse do 19. stoletja, ko je norost postala bolezen. Z vidika medicine je Foucaultovo najpomembnejše delo Naissance de la Clinique; une archéologie du regard médical14 oziroma Rojstvo klinike, ki ga v slovenščini še nimamo. V njem govori o spremembi v medicinskem razmišljanju konec 18. stoletja, ki ga je opazil na primeru pariških bolnišnic. Bolezni niso več fenomen, ki je lasten vsakemu pacientu in ki se časovno spreminja. Bolezni so sedaj locirane v posameznem organu ali tkivu, manjše razlike v opazovanih simptomih pri posameznih pacientih postanejo nepomembne. Zdravniki bolezni ne povezujejo več z okoljem ali načinom življenja, ampak se osredotočijo na notranjost telesa. Po Foucaultu ta nov način videnja in razmišljanja spreminja telo v objekt, ki ga preučuje znanost. Zanj sta znanje in moč intimno povezana; ko so zdravniki razvili nov diskurz bolezni, so zahtevali novo razmerje moči znotraj kliničnih odnosov. Znotraj klinike so pacienti zdrsnili v povsem podrejen položaj, pacient je postal material za proučevanje za časa življenja in po njem (obdukcije). V zameno za brezplačno zdravljenje so bolniki plačali s svojimi telesi. Ko so bolnice kot zdravstvene institucije postale še raziskovalne ustanove, se je zgodilo rojstvo klinike.15 Catherine J. Kudlick ugotavlja, da če je bilo prej razumljeno, 9 O epidemijah kuge glej tudi: Travner Vladimir, Kuga na Slovenskem, Ljubljana 1934; Majda Smole, Kuga na Kranjskem v 16. stoletju, Kronika, let. 5, 1957/2, str. 97-98. 10 Ann Dally v recenziji knjige avtorice Deborah Lupton, Medicine as Culture: Illness, Disease and the Body in Western Societies, v: Social History of Medicine, 1995, str. 334-335. 11 Michel Foucault (1926-1984), Igor Antič, Veliki svetovni biografski leksikon, MK, Ljubljana 2002, str. 317. 12 Michel Foucault, Zgodovina norosti v času klasicizma, Založba cf, Ljubljana 1998, v spremni besedi Bogdana Lešnika, str. 267. 13 Kudlick, Cholera in Post - Revolutionary Paris, str. 9-10. 14 Michel Foucault, The Birth of the Clinic. An Archaeology of medical Perception, Vintage Books, New York 1994. 15 L. S. Jacyna, The Localization of Disease, v: Medicine Transformed, Health, Disease and Society in Europe 1800-1930 (ur. Deborah Brunton), The Open University, Manchester 2004, str. 9-12. O medikalizaciji družbe tudi v: Deborah Lupton, Foucault and the 12 UVOD da sta medicina in politika nerazdružljivi, je Foucault idejo razvil naprej, in sicer da je medicina sama ena od oblik političnega diskurza.16 ZGODOVINA KOLERE Čeprav se je nalezljiva črevesna bolezen kolera v Evropi prvič pojavila v začetku 19. stoletja, je sam izraz kolera starejšega izvora. V stari grščini beseda cholerá označuje bolezen, za katero so značilni znaki bruhanje, driska in krči. Antični zdravniki so s to besedo označevali akuten črevesni sindrom, ki je bil klinično definiran tako, da danes odgovarja več boleznim moderne medicine. Le-ta danes diagnozo kolere omejuje na infekcijo z bakterijo Vibrio cholerae, torej na natančno določeno bolezen, ki so jo imenovali tudi 'cholera asiatica, cholera epidemica, malignant cholera, cholera asphyxia, cholera apasmodica, Brechdurchfall in Brechruhr'. Beseda kolera tako obstaja že vse od Hipokrata dalje, vendar pa je bolezen, ki jo ta izraz označuje v moderni medicini, indijskega izvora in je bila v Evropi pred 19. stoletjem neznana.17 V 19. stoletju so z besedo kolera poleg azijske kolere poimenovali tudi endemično in sporadično diarejo oziroma 'cholero nostras'. O azijski koleri sta prva pisala portugalska zdravnika Gaspar Correia in Garcia da Orta, slednji je bolezen opisal leta 1563 v eni izmed prvih tiskanih knjig v Goi.18 Kolera, ki je bila endemična v deltah rek Gangesa in Brahmaputre v Indiji, se je v Evropo prvič razširila v dvajsetih letih 19. stoletja. In če so kolero znotraj meja Indije prej raznašali predvsem hindujski romarji, so sedaj glavni prenašalci postali angleški vojaki. Do širitve bolezni preko meja Indije je namreč najverjetneje prišlo zaradi povečanja tako trgovskih stikov kot tudi siceršnjega prometa med Evropo in Indijo. Vse dosedanje širitve kolere so kasneje razdelili v sedem pandemij oziroma epidemij svetovnih razsežnosti. Prvi pojav te bolezni v Evropi je del druge pandemije, ki se je začela leta 1827 in v splošnem predstavlja prvo pravo izkušnjo večine sveta s to nalezljivo boleznijo.19 Evropske države so hitro spoznale, da se morajo proti epidemijam nalezljivih bolezni boriti povezano in na enoten način. Prav epidemije kolere so namreč vzpodbudile mednarodno zdravstveno sodelovanje. V ta namen je bil med leti 1851 in 1903 organiziran niz mednarodnih konferenc, na katerih so izmenjavali mnenja in izkušnje ter skušali poenotiti preventivne ukrepe. Vsaj od leta 1859 so konference primarno obravnavale epidemije kolere, vprašanja v zvezi s kugo in rumeno mrzlico so se pojavljala le občasno; takšen primer je bil na primer izbruh kuge v Bombayu leta 1896. Po mnenju Georga Stickerja pa je pri omenjenih konferencah šlo predvsem za diplomatske sporazume o trgovskih povezavah držav in za evropsko varuštvo nad orientalskimi narodi. Vzdrževanje zdravstvenih svetov v Turčiji, Egiptu in Tangerju naj bi bilo tako bolj plod interesov zunanje politike kot pa resne zaščite pred nalezljivimi boleznimi.20 Po drugi strani pa so se omenjeni zdravstveni sveti po mnenju Jacquesa medicalisation critique, v: Foucault, Health and Medicine, (ur. Alan Peterson, Robin Bunton), Routledge, London and New York 2000, str. 94-110. 16 Kudlick, Cholera in Post - Revolutionary Paris, str. 9. 17 Mirko D. Grmek, Bolesti u osvit zapadne civilizacije, Zagreb 1989, str. 12. 18 The Cambridge World History of Human Disease, ur. Kenneth F. Kiple, Cambridge 1994, str. 642-643. 19 The Cambridge World History ..., str. 645-648; William H. McNeill, Plagues and Peoples, Anchor Books, ZDA 1998, str. 267268. 20 Georg Sticker, Die Pest als Seuche und als Plage, v: Abhandlungen aus der Seuchengeschichte und Seuchenlehre, Die Pest, I. Band, II. Teil, Giessen 1910, str. 349-350. 13 UVOD Ruffiéja in Jean-Charlesa Sournije razvili v učinkovito informacijsko mrežo za celotno Sredozemlje.21 Epidemije kolere so namreč prav tako alarmantno kot v Evropi odjeknile tudi v muslimanskih državah, kjer tej nalezljivi bolezni nista bili kos niti muslimanska medicina niti tradicionalna religija. Kot meni William H. McNeill, je prav strah pred epidemijami kolere muslimanske države odprl evropski medicini.22 Konference so bile odvisne od ravnovesja moči in mednarodnih zavezništev in predvsem sad diplomatskih pogajanj. Vendar pa so mednarodne konference zaostajale za spoznanji in dosežki posameznih držav, saj so prepočasi uveljavljale najnovejše ugotovitve; medtem ko so na primer v Habsburški monarhiji zdravstvene kordone za neučinkovite razglasili že ob prvi epidemiji kolere leta 1831, je to uspelo šele tretji mednarodni konferenci leta 1866 v Carigradu. Vseeno lahko konference označimo za pozitivne, saj pomenijo prve prave skupne napore mednarodne skupnosti v boju proti koleri in kugi.23 Leta 1839 so v Carigradu ustanovili Vrhovni zdravstveni svet, ki naj bi preprečeval širjenje kolere v Evropo. Na prvi mednarodni zdravstveni konferenci leta 1851 v Parizu so razpravljali o vprašanju širjenja kolere in njenem zatiranju, vendar jim skupne konvencije ni uspelo podpisati. S prav tako neuspešnim izidom se je končala druga konferenca leta 1859 v Parizu. Med glavnimi zaključki tretje konference leta 1866 v Carigradu, katere so se udeležili med drugim tudi predstavniki iz Severne Amerike, Švice, Srbije, Romunije in Egipta, so ugotovili, da postavljanje zdravstvenih kordonov ne dosega željenih učinkov, temveč močno škoduje neposredni okolici. Čeprav skupnega dogovora niso dosegli, jim je uspelo turške oblasti vsaj opozoriti na veliko nevarnost romanj v Meko. Odprtje Sueškega kanala leta 1869, ki je pot med Bombayem in Trstom skrajšal za neverjetnih 63 %, je močno povečalo ladijski promet med vzhodno Azijo in Evropo in s tem povečalo nevarnost prenosa nalezljivih bolezni v evropska pristanišča.24 Glavni pobudnici četrte konference leta 1874 na Dunaju sta bili Rusija in Avstrija.25 Na konferenci so poenotili stališča glede karantene; organizirale naj bi se le še pomorske karantene, kopenske naj bi se popolnoma opustile. Čeprav so poskušali podpisati mednarodno ali vsaj evropsko konvencijo o nalezljivih boleznih, jim ni uspelo. Ustanovili pa so stalno mednarodno komisijo s sedežem na Dunaju, ki naj bi se ukvarjala s preučevanjem epidemičnih bolezni in z načinom njihovega širjenja. Peto konferenco so organizirali leta 1881 v Washingtonu, šesto v Rimu leta 1885. Prvo diplomatsko konvencijo o nalezljivih boleznih jim je uspelo skleniti leta 1891 v Londonu, in sicer med Anglijo in Avstrijo. Konvencija je postala osnova za nadaljne konference, ki so bile zaradi novih izbruhov kolere v Evropi organizirane leta 1892 v Benetkah, leta 1893 v Dresdnu, leta 1894 v Parizu, leta 1897 v Benetkah in zadnja leta 1903 v Parizu.26 PROBLEMATIKA TEORIJE NALEZLJIVOSTI Dobršen del 19. stoletja spada z vidika zgodovine medicine v tako imenovano pred-bakteriološko dobo, za katero je značilno, da zdravniki še niso znali pojasniti in zato tudi ne učinkovito zdraviti nalezljivih bolezni. Osrednji problem, ki je vse do Kochovega 21 Jacques Ruffie, Jean-Charles Sournia, Die Seuchen in der Geschichte der Menschheit, Deutscher Taschenbuch Verlag GmbH&Co. KG, München 1992, str. 60-61. 22 William H. McNeill, Plagues and Peoples, str. 270. 23 Glej tudi: Miha Likar, Usoda nalezljivih bolezni, DZS, Ljubljana 1981, str. 20-21. 24 Sticker, Die Pest ..., str. 345-350. 25 ÖSA, AVA, Ministerium des Innern, 36/5, 1034, Cholera 1870-1879, št. 20053, 7138, 7417. 26 Sticker, Die Pest ..., 345-350; Medicinska enciklopedija, kolera, Zagreb 1961, str. 669-678; Ernst Mayrhofer's Handbuch für den politischen Verwaltungsdienst, Wien 1897, III. Band, str. 355. 14 UVOD odkritja povzročitelja kolere vznemirjal zdravnike, je bilo vprašanje prenosa bolezni. Čeprav se je o tem pojavilo več teorij, sta v splošnem prevladali dve in razdelili zdravniško stroko na t. i. miazmatike in kontagioniste. Miazmatska teorija je povzročitelja kolere iskala v miazmatskih substancah v zraku, ki naj bi nastale iz izparin in nesnage oziroma iz gnijočih organskih snovi. Nastanek miazem v zraku naj bi bil tako odvisen od okolja; lokalnih okoliščin in posebnih pogojev. Druga teorija je bila teorija kužnosti oziroma nalezljivosti. Bolezen naj bi se prenašala z dotikom, preko okuženih oblek in hrane ter izjemoma z vdihavanjem okuženega zraka. Obe razlagi sta znani že iz časov epidemij kuge. Najmočnejše orožje v prid miazmatski teoriji, torej nenalezljivi naravi kolere, je bilo dejstvo, da se je v primeru epidemij kolere karantena izkazala za popolnoma neučinkovito.27 Zanimivo teorijo, ki je bila v osnovi miazmatska, je razvil nemški kemik Max von Pettenkofer, ko je za širitev kolere izpostavljal pomen tal. Ugotavljal je, da se kolera epidemično širi tam, kjer so tla rahla, prepustna za zrak in vodo, srednje vlažna in polna organskih substanc. Klice kolere naj bi se namreč razvile v poroznem sloju tal.28 Svojo teorijo je Pettenkofer utemeljeval tudi na primeru sestave tal na Kranjskem, in sicer v delu Die Cholera und die Bodenschaffenheit in der k. k. österreichischen Provinz Krain, München 1861. Opiral se je na monografijo o koleri dr. Antona Drascheja, ki je med drugim preučil povezavo med epidemijo kolere leta 1855 in raznoliko geološko sestavo tal v kranjskih okrajih, s poudarkom na kraških predelih.29 Pettenkofer je bil zagrizen miaz-matik, saj je celo še po Kochovem odkritju neomajno zagovarjal svojo teorijo, pri čemer pa ni nasprotoval samemu obstoju bakterij, ampak razlagi njihovega nastanka. Njegov prispevek k skupnemu napredku je bil v tem, da je poleg čiste pitne vode in izgradnje vodovodov podpiral in poudarjal velik pomen higiene.30 Skozi celotno 19. stoletje je prevladovalo mnenje, da faktorji okolja določajo ali se bo posameznik okužil. To je pojasnjevalo, zakaj so nekateri zboleli in umrli, drugi pa ostali zdravi ali ozdraveli. Ljudje, ki so živeli v prenapolnjenih stanovanjih, jedli slabo hrano, težko delali, se nemoralno vedli in pili, naj bi bili vedno prve žrtve epidemij. Nekateri zdravniki in duhovniki so z zadovoljstvom opažali, da so pijanci in prostitutke umirali za kolero med prvimi. Vzrok so videli v njihovem nemoralnem življenju in ne v revščini. Te ideje so se prilagodile tudi odkritju bakterij, ki naj bi sprožile bolezen le v 'ustreznem telesu' - telesa takšnih ljudi pa naj bi bila določena z okoljem in načinom življenja.31 Z odkritji Luisa Pasteurja in Roberta Kocha, ki sta dokazala, da nalezljive bolezni širijo mikroorganizmi, kot so bakterije in virusi, so le-te postale razumljivejše, začelo pa se je lahko tudi iskanje učinkovitih zdravil zanje. Za odkritelja bakterije Vibrio cholerae, ki povzroča kolero, velja nemški bakteriolog Robert Koch. Potem ko je leta 1882 odkril povzročitelja tuberkuloze, je že naslednje leto nameraval identificirati povzročitelja kolere. Med francoskimi in nemškimi znanstveniki se je namreč v Egiptu med epidemijo kolere leta 1883 vnela tekma, komu bo prej uspelo odkriti in izolirati povzročitelja. Ker je bilo delo v Aleksandriji za obe ekipi neuspešno, je Koch z raziskovanjem nadaljeval v Indiji in bil tam uspešnejši, saj mu je v letih 1883/1884 v Kalkuti bakterijo uspelo izolirati in vzgojiti ter dokazati vzročno povezanost med obstojem tega mikroba v črevesju in 27 Richard Evans, Death in Hamburg - Society and Politics in the Cholera Years 1830-1910, London 1990, str. 231-236. 28 Puschmann, Die Geschichte der Lehre von der Ansteckung, Verlag von Moritz Perles, Wien 1895, str. 23-26. 29 Anton Drasche, Die epidemische Cholera, Verlag von Carl Gerold's Sohn, Wien 1860, str. 156-176. 30 Maria Petzold, Die Cholera in Berlin unter besonderer Berücksichtigung sozialmedizinischer und städtehygienischer Gesichtspunkte (Inaugural Dissertation zur Erlangung der medizinischen Doktorwürde an den Medizinischen Fachbereichen der Freien Universität Berlin), Berlin 1974, str. 7-14. 31 Deborah Brunton, Dealing with Disease in Populations - Public Health 1830-1880, v: Medicine Transformed, Health, Disease and Society in Europe 1800-1930, (ur. Deborah Brunton), The Open University, Manchester 2004, str. 191-192. 15 UVOD 1. Robert Koch obolevnostjo za kolero. Novica o odkritju bakterije je odmevala po vsej Evropi in imela nenazadnje tudi politični pomen. V Nemčiji je bil Koch nagrajen z 100.000 nemškimi markami, sprejel ga je sam cesar in ga zasul s častmi kot narodnega heroja.32 O njegovi znanstveni odličnosti priča nenazadnje tudi nobelova nagrada za medicino, ki jo je dobil leta 1905 za odkritja v zvezi s tuberkulozo.33 Vendar pa je imel Koch pri raziskavah kolere že predhodnike, ki so se prav tako dokopali do pomembnih dognanj. Že leta 1849 je londonski zdravnik John Snow, ki je bil po prepričanju kontagionist, postavil hipotezo, da se kolera prenaša po vodi okuženi z iztrebki obolelih. Svojo teorijo je najprej objavil v eseju On the Mode of Communication of Cholera leta 1849, šest let kasneje pa jo je dokazal z opazovanjem okolice okuženega londonskega vodnjaka v Sohu, na Broad Street-u med epidemijo leta 1854. S tem, ko je na zemljevidu Londona označil posamezne primere kolere, se je izkazalo, da je bila največja zgostitev obolelih prav na območju omenjenega vodnjaka. Poleg tega, da mu je o nujnosti zaprtja vodnjaka uspelo prepričati lokalne oblasti, so njegova dognanja uspešno uporabili pri naslednji epidemiji kolere leta 1866 tako v Londonu kot tudi v New Yorku. Z oskrbo z neoporečno pitno vodo so namreč dosegli, da število obolelih v naslednjih epidemijah ni več znatneje naraslo.34 Prvi, ki je s pomočjo obdukcij žrtev kolere jasno opisal bakterijo Vibrio cholerae, 2. John Snow 32 Evans, Death in Hamburg ..., str. 264-268. 33 , (7. 5. 2007). Omeniti velja, da se je Robert Koch leta 1897 na poti iz Indije ustavil tudi na Bledu, kjer ga je v imenu Slovenskega zdravniškega društva pozdravil Alojz Valenta. V: Zvonka Zupanič Slavec, Iz rok v roke, iz roda v rod: Slovensko zdravniško društvo in njegovi predsedniki, Ljubljana, 2001, str. 42. 34 , (7. 5. 2007). Glej tudi: Steven Johnson, The Ghost Map: The Story of London's Most Terrifying Epidemic - and How It Changed Science, Cities and the Modern World, Riverhead Books, 2006. 16 UVOD je bil italijanski znanstvenik Filippo Pacini leta 1854.35 Med predhodniki medicinske mikrobiologije velja omeniti Marka Antona Plenčiča iz Solkana, ki je leta 1762 v delu Opera medico physica podal trditve, ki so jih sto let pozneje potrdila Pasteurjeva opazovanja. Plenčič je idejo Girolama Fracastora (iz leta 1546), da povzroča nalezljive bolezni contagium vivum, ki se prenaša od človeka do človeka, nadgradil s tem, da ima vsaka bolezen svojega točno določenega povzročitelja.36 Miazmatska razlaga bolezni naj bi bila torej dokončno premagana šele s Kochovim odkritjem, ki je za gibalo bolezni postavil natančno določeno bakterijo. Kljub temu so se tej razlagi miazmatiki še nekaj časa upirali. Zadnje raziskave kažejo, da je pri interpretaciji tekstov o vzrokih bolezni potrebna previdnost, saj ni bilo gladkega prehoda v konsenzu z miazmatske teorije na splošno sprejemanje bakterijske teorije.37 Samo odkritje bakterije tudi še ni zmoglo preprečiti zadnje velike epidemije na evropskih tleh, in sicer v Hamburgu leta 1892, ko so evropski izseljenci, ki so iz hamburškega pristanišča nadaljevali pot v Ameriko, okužili mestno prebivalstvo. Vendar pa je imela jasnost in enostavnost bakterioloških metod in odkritij velik kulturni pomen; akterji bolezni so postali jasno vidni pod mikroskopom, bakteriologija pa je postala ostra ideološka ločnica med starim zdravstvom, ki so ga obvladovali preprosti zdravniki in ranocelniki, in novim zdravstvom, ki je pripadalo znanstveno izurjenim profesionalcem.38 KOLERA V MODERNI MEDICINI Danes je kolera ozdravljiva bolezen. Bakterija, ki jo povzroča, ponavadi vstopi v človeško telo z vodo, onesnaženo z okuženimi človeškimi iztrebki. Človek se tako lahko okuži s hrano, ki je bila bodisi oprana z okuženo vodo bodisi je prišla v stik z okuženimi muhami. Bakterija lahko preživi v maslu največ do en mesec, ugodno okolje zanjo predstavlja mleko. Druga veriga prenosa je lahko uporaba slabo opranih bolnikovih oblek in perila. Bolezen se s človeka na človeka tako prenaša posredno preko okužene hrane, oblačil in sanitarij. Bakterija preživi do 15 dni v fekalijah in do en teden v zemeljskem blatu. Ker se uspešno razvija v toplem in vlažnem okolju, lahko uspeva v rečni vodi tudi do 20 dni. Medtem ko se v dovolj toplem okolju hitro razmnožuje, lahko mirujoča preživi tudi nižje temperature. Znano je, da lahko preživi več dni v ladijskih rezervoarjih za vodo in celo do dva tedna v vodi znotraj kameline grbe. Mikrob lahko nekaj časa biva tudi v črevesju človeka, ki sicer ne zboli, vendar pa izloča okužene iztrebke. Najboljše preventivno sredstvo je stroga osebna higiena. Pogosto umivanje rok, še posebej v primeru stika z okuženimi osebami, je življenjskega pomena. Bakterijo uspešno uničuje prekuhavanje vode, prav tako jo uniči kislo okolje, kot je želodec z zdravo želodčno kislino in večina dezinfekcijskih sredstev. Bakterija ne uspeva v alkoholnih pijačah kot sta vino in pivo. Znano je, da epidemije kolere ponavadi izbruhnejo v toplem in vlažnem vremenu, ko je največkrat krivec okužen dovod vode zaradi neizgrajenega in nezadostnega kanalizacijskega sistema. Še posebno nevarne okoliščine predstavljajo umazana in prenaseljena stanovanja s skupnimi stranišči. V splošnem se bolezen večinoma pre- 35 Evans, Death in Hamburg ..., str. 265-269; Charles E. Rosenberg, Cholera in Nineteenth-Century Europe: A Tool for Social and Economic Analysis, v: Explaining Epidemics and Other Studies in the History of Medicine, Cambridge 1992, str. 118-119. 36 Zlata Stropnik, Marko Anton Plenčič - predhodnik medicinske mikrobiologije, Zdravstveni vestnik, let. XXXI, 1962/11-12, str. 329-331. 37 Brunton, Dealing with Disease ..., str. 190-192. 38 Elizabeth Fee, Dorothy Porter, Public Health, Preventive Medicine and Professionalization: England and America in the Nineteenth Century, v: Medicine and Society, Cambridge 1992, str. 226; John Belchem, Richard Price, A Dictionary of Nineteenth - Century History, str. 125. 17 UVOD naša z gibanjem obolelih in prenašalcev, dokazan je tudi prenos po rečni vodi po rekah navzdol.39 S kliničnega vidika je bakterijska infekcija omejena na črevesni trakt, mikrobi ne napadajo drugih telesnih tkiv. K ugodnim razmeram za preživetje bakterije v črevesju pripomore njegova alkalnost - pomanjkanje kisline. Mikrobi se nabirajo ob črevesni steni in izločajo strup, ki preprečuje absorbcijo vode in elektrolitov iz črevesja v krvni obtok. Ker kri oddaja velike količine vode in soli v črevesni trakt, od koder se oboje potem reabsorbira nazaj v krvni obtok, lahko pride do izgube več litrov tekočine v enem samem dnevu. Ta izguba tekočine se kaže v obliki močne diareje, ki je glavni simptom kolere. Moderna terapija predstavlja intravenozno nadomeščanje vode in soli, antibiotiki pa se pri terapiji le redko uporabljajo.40 Bolezen v Evropi ne predstavlja več nevarnosti predvsem zaradi izboljšanih higienskih, socialnih in bioloških pogojev ter spremembe prehrambenih navad. Danes je kolera poleg Indije in Bangladeša endemična tudi v posameznih delih Afrike, poleg tega se epidemije te bolezni pojavljajo v državah, kjer primanjkuje čiste pitne vode in na vojnih območjih z uničeno infrastrukturo oziroma nezadostnim vodovodnim in kanalizacijskim sistemom.41 'PASJA SMRT' Ko je v Evropi prvič izbruhnila epidemija kolere, so bili ljudje nenadoma soočeni z novo, nevarno boleznijo, za katero so ljudje umirali le nekaj ur od nastopa prvih simptomov. Bolezen je lahko zgolj v nekaj tednih od izbruha povzročila smrt na tisoče ljudi. Takšne agresivne epidemije so ljudje dojemali kot neke vrste naravne katastrofe, saj tudi popolnoma zdravi ljudje niso bili več varni pred nenadno smrtjo. Življenje je postalo nepredvidljivo, grožnja okužbe in smrti pa zaradi svoje občasnosti ni bila psihološko obvladljiva. Družba, ki je sicer razvijala načine nenehnega soočanja z boleznimi in s smrtjo, se je veliko težje sprijaznila z nenadnimi in nasilnimi epidemijami.42 Okužba s kolero je na bolnikih povzročila hitro spremembo zunanjega videza; bolnikom je zaradi dehidracije upadel obraz in pomodrela koža, kar je imelo strašljiv vpliv na vse sloje ljudi. Umiranje je postalo vidno, propad telesa hiter. Ali kot se je izrazil William H. McNeill: Smrt kot umazana groza, ki je neizogibno dokončna.43 Ljudje so se sramovali umazanega umiranja ob bruhanju in nekontrolirani diareji in so zato na kolero gledali kot na vulgarno, degradirajočo bolezen. Kot tako jo opisujejo tudi redka literarna dela t. i. kužne literature (plague literature), najbolj znana sta romana Thomasa Manna Smrt v Benetkah in Ljudmila Stojanova Kolera. Čeprav pri prvem romanu epidemija kolere predstavlja predvsem okoliščine, v katerih se odvija neka zgodba v začetku 20. stoletja, je jasno razvidno moreče ozračje, ko kljub temu da po eni strani beneške oblasti tajijo izbruh bolezni, po drugi strani pa močno razkužujejo mesto, ljudje slutijo resnico.44 V romanu Kolera je bolezen v samem središču dogajanja, 39 Medicinska enciklopedija, kolera, Zagreb 1961, str. 669-678; Evans, Death in Hamburg ..., str. 227-230. 40 The Cambridge World History str. 644. 41 , (10. 5. 2007). 42 Evans, Death in Hamburg ..., str. 228; Richard Evans, Epidemics and Revolutions: Cholera in Nineteenth-Century Europe, v: Epidemics and Ideas, London 1990, str. 150; Glej tudi: McNeill, Plagues and Peoples, str. 266-267. 43 McNeill, Plagues and Peoples, str. 267. 44 ... Tako se je zgodilo, da so prve vesti o nesreči, ki visi nad lagunskim mestom, zašle v nemške dnevnike. Beneške oblasti so sporočile odgovor, da zdravstvene razmere v mestu .še nikdar niso bile boljše, in so ukrenile najnujnejše za boj proti bolezni. A bržkone so bila okužena živila, sočivje, meso ali mleko, kajti kljub zatajevanju in zamolčevanju se je v tesnih uličicah širilo umiranje. Prezgodnja poletna vročina, ki je vode v kanalih mlačno ogrela, je bila širjenju posebno ugodna. Da, zdelo se je, kakor da so kugi na novo oživele moči, kakor da sta žilavost in plodnost njenih povzročiteljev podvojeni. Primeri ozdravljenja so bili redki [...] V začetku junija so se na tihem 18 UVOD saj gre za prikaz razmer v času vojne na fronti.45 Motivika strahu pred okužbo, mrtvaškega plesa, množičnega umiranja in kuge kot moralnega razpada družbe se kaže tudi v delih kot so Dekameron Giovannija Boccacca, Maska rdeče smrti Edgarja Allana Poeja, Kuga Alberta Camusa in nenazadnje tudi na sliki Kuga švicarskega slikarja Arnolda Bocklina.46 Eden od modernejših romanov, ki kolero uporabi kot ozadje za sicer ljubezensko zgodbo, je roman Ljubezen v času kolere kolumbijskega pisatelja in nobelovega nagrajenca za literaturo Gabriela Garcie Marqueza. Zaradi svojih posebnih lastnosti se kolera ni vklapljala v utečene vzorce umiranja, ki so bili značilni za 19. stoletje. Philippe Ariés govori o omenjenem stoletju kot o času lepe smrti, ko so ljudje v krogu družine umirali počasi. Bolezni kot je bila na primer tuberkuloza označuje kot longue durée bolezni; ljudje so umirali dolgo in umrli skoraj neopazno. Umirajoči je imel na voljo dovolj časa, da se je poslovil od življenja in ljudi. V literaturi 19. stoletja je umiranje za tihimi in počasnimi boleznimi, med njimi tudi rakom, predstavljeno kot prefinjeno. Nasprotno pa je hitrost, s katero so ljudje obolevali za kolero, pomenila odklon od pričakovanega, za ljudi pa najbolj strašno lastnost te nove bolezni. V Franciji so jo poimenovali mort de chien, pasja smrt.47 napolnile izolacijske barake Splošne bolnice, v obeh sirotišnicah je začelo primanjkovati prostora, in med Nabrežjem novih temeljev in San Michelom, pokopališkim otokom, je vladal pošastno živahen promet. A bojazen pred splošno škodo, z ozirom na nedavno odprto slikarsko razstavo v javnih vrtovih, strah pred silnimi izgubami, ki bi jih v primeru panike in zlih vesti utrpeli hoteli, trgovine, vsa raznotera tujskoprometna obrt, - vse to je pokazalo, da je v mestu močnejše od ljubezni do resnice in spoštovanja mednarodnih dogovorov; zato so oblasti trdovratno vztrajale pri svoji politiki zamolčevanja in zatajevanja ... Odlomek iz romana Smrt v Benetkah, str. 79-80. 45 Ljudmil Stojanov, Kolera, MK, Ljubljana 1974. 46 Evans, Death in Hamburg ..., v uvodu; Schader Brigita, Die Cholera in der deutschen Literatur, Demeter Verlag, München 1985. Arnold Böcklin (1827-1901) je sliko Kuga, ki jo hrani Kunstmuseum v Baslu, naslikal leta 1898. Znano je, da je upodobil epidemijo kolere, saj je njegova družina dvakrat bežala pred kolero (v epidemijah 1855 in 1873). , (14. 6. 2007). 47 Philippe Aries, Western Attitudes toward Death from Middle Ages to the Present, London 1974, str. 56; Evans, Death in Hamburg ..., str. 229; Glej tudi: Philippe Aries, The Hour of our Death, Oxford University Press, New York and Oxford 1981. 19 KOLERA V PREDMARČNI DOBI NOVA BOLEZEN ZAVZAME EVROPO V tridesetih letih devetnajstega stoletja je Evropa doživela prvo epidemijo azijske kolere. Do širitve bolezni iz Azije v Evropo je po vsej verjetnosti prišlo zaradi intenzivnejših trgovskih stikov in povečanega prometa med Anglijo in Indijo. Kolera se je iz Indije širila po dveh glavnih poteh, in sicer bodisi preko Perzije in ob reki Ural navzgor v Rusijo ter naprej v Evropo bodisi iz smeri Meke preko pristaniških mest Carigrad48 v Turčiji in Aleksandrije v Egiptu. V Evropi se je bolezen prvič pojavila v okviru druge pandemije49 v letih 1826-1837, ki v splošnem predstavlja prvo pravo izkušnjo večine sveta s kolero; bolezen je postala globalna. Iz območja okoli Črnega morja se je kolera v Evropo razširila iz dveh strani, in sicer po eni strani preko Poljske, ko se je leta 1830 pojavila v vzhodni Galiciji, po drugi pa na območje obdonavskih kneževin.50 Leta 1831 je zajela Sankt Peterburg, Berlin in Hamburg, se pojavila na Finskem ter v Angliji.51 Žrtev kolere v Berlinu je bil 14. novembra tudi nemški filozof Georg Wilhelm Friedrich Hegel (1770-1831), rektor berlinske univerze. Znano je, da se je ob izbruhu epidemije umaknil iz mesta in se vanj prehitro vrnil.52 V dobrih šestih letih se je kolera razširila po vsej stari celini ter Severni in Južni Ameriki.53 V Habsburški monarhiji je bolezen prizadela poleg Dunaja še Galicijo, Moravsko, Šlezijo, Sedmograško, Zgornjo in Spodnjo Avstrijo, Štajersko ter češki in predvsem ogrski del monarhije. Kolera se je v monarhiji najprej pojavila spomladi v Galiciji (Lvov, Krakov) in na Ogrskem (Budim, Pešta), avgusta v Slavoniji, Spodnji Avstriji in na Štajerskem, septembra na Moravskem in v Šleziji ter novembra na Češkem.54 Na Dunaju je v dveh epidemijah leta 1831 in 1832 za kolero zbolelo 7.440 ljudi in jih od tega polovico umrlo.55 Februarja leta 1832 je epidemija vključno z mesti 48 V virih se pojavlja za ime mesta Konstantinopel. 49 Robert Pollitzer je širitve kolere razdelil v sedem pandemij (epidemij svetovnih razsežnosti). Prva pandemija se je zgodila v času med letoma 1817 in 1823, ko je bolezen zajela Indijo, Cejlon, Burmo, Siam, Singapur, Filipine, Javo, Kitajsko, Perzijo, Egipt in Sirijo. V: The Cambridge Worl History ..., str. 646. 50 Gertraud Krebs, Die geographische Verbreitung der Cholera im ehemaligen Oesterreich-Ungarn in den Jahren 1831-1916, v: Veröffentlichung aus dem Gebiete des Volksgesundheitsdienstes, LV. Band, 6. Heft, Berlin 1841, str. 8. 51 The Cambridge World History ..., str. 645-648. 52 , (24. 5. 2007). 53 The Cambridge World History str. 645-648. 54 Krebs, Die geographische Verbreitung ., str. 8-12. 55 Othmar Birkner, Die bedrohte Stadt, Cholera in Wien, str. 48; Raimund Triml, Die erste Cholera - Epidemie in Wien in den Jahren 1831 und 1832, (Dissertation zur Erlangung des akademischen Grades eines Doktors der Philosophie an der Geisteswissenschaftlichen Fakultät der Universität Wien), Wien 1992, str. 137-149. 21 KOLERA V PREDMARČNI DOBI zajela območje med Londonom, Newcastlom in Edinburghom ter Irsko.56 V Sheffieldu, kjer je v epidemiji zbolelo 1347 ljudi in jih od tega 402 umrlo, je znan spominski park s spomenikom posvečenim žrtvam kolere.57 Marca je bolezen izbruhnila v Franciji.58 Kolero so domnevno na okuženi ladji iz Irske prenesli preko Atlantika, junija 1832 je izbruhnila v Quebecku, Montrealu, New Yorku in Philadelphiji.59 3. Spomenik posvečen umrlim za kolero v Sheffieldu (The Cholera Monument), foto: Duncan Mara. 56 Michael Durey, The return of the Plague: British Society and the Cholera 1831-1832, London 1979. 57 , (9. 5. 2007). 58 Francois Delaporte, Disease and Civilsation, The Cholera in Paris 1832, Cambridge 1986; Kudlick, Cholera in Post-Revolutionary paris. 59 Charles E. Rosenberg, The Cholera Years: The United States in 1832, 1849 and 1866, Chichago in London 1962. 22 KOLERA V PREDMARČNI DOBI V času prve evropske epidemije kolere je po vsej celini prihajalo do nemirov, ki so izvirali iz nezadovoljstva ljudi z zapiranjem v karantene in ustanavljanjem vojaških zdravstvenih kordonov okrog okuženih območij. V Rusiji, na primer, je vojaška prisotnost na prizadetih območjih, izolacija okuženih in nenaden prihod velikega števila domačih in tujih zdravnikov prepričala številne kmete, da jih poskuša oblast pobiti. Na splošno so ljudje verjeli, da je bolezen posledica zastrupitve, ki jo izvajajo zdravniki z namenom zmanjšati presežek prebivalstva. V nemirih, ki so sledili, so kmetje ubili več zdravnikov in predstavnikov oblasti. Podobni izgredi so se dogajali tudi v Habsburški monarhiji in v Prusiji. V severnem delu Ogrske je leta 1831 prišlo do velikega kmečkega upora, v katerem je sodelovalo 45.000 kmetov. Do neredov v Konigsbergu, v vzhodni Prusiji, je prišlo zaradi skokovitega zvišanja cen živil, posredno zaradi vojaškega kordona, ki je obkoljeval mesto. Množica meščanov je uničila mestno policijsko postajo in dve lekarni, posredovala je vojska in zaprla 177 ljudi. Do nemirov je prihajalo tudi v Veliki Britaniji, kjer so se ljudje zaradi tako imenovanega 'anatomskega zakona'- le-ta je dovoljeval uporabo trupel umrlih revežev v anatomske namene - med epidemijam kolere bali, da bodo končali na eni od miz anatomskih šol. Največji nemiri so se dogajali v Manchestru.60 Poleg motenj v trgovini, višjih cen hrane in težjih življenjskih razmer je k nemirom prispevala vsesplošna nevednost ljudi tako glede same narave bolezni kot tudi o smislu ukrepov oblasti. Ker oblasti ljudem, poleg tega da so ponavadi predolgo prikrivale izbruh epidemije, nujnosti ukrepov niso dobro predstavile, so jih ljudje razumeli po svoje. Ogrske oblasti so, na primer, leta 1831 epidemijo kolere razglasile šele v začetku julija, čeprav so ljudje obolevali že od 13. junija dalje.61 Epidemije kolere so v Evropi velikokrat sovpadale z obdobji kriz, ko so tako družbeni kot mednarodni konflikti povzročali večje gibanje prebivalstva, ki je še pospeševalo širjenje infekcij. Leta 1830 so pomembno vlogo pri širjenju bolezni odigrale ruske in poljske vojaške operacije ter revolucije na zahodu.62 In če je bila kolektivna agresija v času epidemij v prejšnjih stoletjih naperjena proti Judom, čarovnicam in drugim marginalnim skupinam, so ljudje ob prvi epidemiji kolere napadli oblast in zdravnike.63 HABSBURŠKA MONARHIJA Epidemija kolere, ki je leta 1831 izbruhnila v Habsburški monarhiji, je bila tako močna, da je opazna tudi v demografskem smislu. V krivulji siceršnje hitre rasti prebivalstva, ki je značilna za obdobje po vojnah z Napoleonom, je epidemija povzročila krajši zastoj.64 Ob pojavu kolere v monarhiji je oblast reagirala kot da gre za invazijo tuje vojaške sile.65 Ukrepi so bili izvedeni v dveh stopnjah. Prva je bila izključno preventivne narave, ko so svojo državo na mejah skušali zaščititi pred nezanano boleznijo iz sosednjih držav. V ta namen so po vzhodni meji monarhije vzpostavili sistem mejnih zdravstvenih 60 Evans, Death ..., str. 244-245; Sheldon Watts, Epidemics and History, New Haven and London 1997, str. 191-193. 61 Slavko Jovin, Epidemija kolere v Vojvodini 1831 godine, Novi Sad 1978, str. 26. 62 Leta 1831 je prišlo do poljske vstaje proti ruskemu gospostvu. Julijska revolucija v Franciji je povzročila padec Burboncev, kralj je postal Ludvik Filip Orleanski - 'meščanski kralj', kateremu je nova samovlada buržoazne družbe prepuščala le vrhovno zastopanje države. V: Svetovna zgodovina, CZ, Ljubljana 1981, str. 483, 488. 63 Richard Evans, Epidemics and Revolutions ..., str. 162-163. 64 Ernst Bruckmüller, Sozialgeschichte Österreichs, Herold Verlag, Wien 1985, str. 287. 65 Birkner, Die bedrohte Stadt ..., str. 6. 23 KOLERA V PREDMARČNI DOBI 4. Osmrtnica Sofije grofice Auersperg, ki je leta 1831 umrla za kolero (Bibliothek Heraldischgenealogische Gesellschaft Adler). kordonov.66 Druga faza obrambe pa je imela poleg preventivnega tudi že kurativni značaj. Začela se je, ko je kolera predrla mejne zaščitne mehanizme in se razširila po monarhiji. Z izolacijo okuženih predelov so oblasti poskušale omejiti širitev v še zdrave dežele, notranjo zaščito dežel pa vzpostaviti z ustanavljanjem kriznih, začasnih zdravstvenih oblasti s skoraj neomejenimi pooblastili izvršne oblasti. Oblikovali so deželne zdravstvene komisije, ki so imele nalogo v že okuženih predelih organizirati pomoč in zdravljenje bolnikov.67 V monarhiji je celoten sistem obrambe temeljil na predpisih in praksi, ki so se v prejšnjih stoletjih izoblikovali v boju proti epidemijam kuge. Pravno podlago za ukrepanje pri epidemiji kolere je predstavljal 'Pest - Reglement', patent Marije Terezije z dne 2. januarja 1770, oziroma Splošni zdravstveni zakon o boju proti kugi. V prvem delu je urejal organizacijo zdravstvene službe v monarhiji, v drugem pa je predpisoval posebno organizacijo zdravstvene službe v Vojni krajini, ki se je iz sprva strogo vojaške formacije sčasoma preoblikovala v zdravstveno preventivno ustanovo, ki je s posebnimi organizacijskimi oblikami in kontumacijskimi napravami varovala ne le Avstrijo, temveč tudi vso Evropo pred vdorom kuge in drugih nalezljivih bolezni ter epizootij, ki so se nenehno širile iz turškega sultanata.68 Protikužna zapora v Vojni krajini se je v drugi polovici 18. stoletja izkazala za učinkovito, saj je kuga kordon predrla samo petkrat in le enkrat resneje ogrozila monarhijo.69 Zdravstveni kordon, ki so ga vzpostavili leta 1831 za zaščito pred kolero, je bil torej organiziran na podlagi določil 'Pest - Reglementa' iz leta 1770 po zgledu kordona v Vojni krajini in je veljal do 14. oktobra 1831, ko ga je cesar nadomestil s predpisi za 66 Sanitarni oz. zdravstveni kordon je pas ozemlja, čez katerega je zaradi širjenja nalezljivih bolezni prehod prepovedan. 67 Katarina Keber, Kranjski obrambni mehanizem za zaščito pred prvo epidemijo kolere v Evropi, Kronika, let. 53, 2005/3, str. 352. 68 Peter Borisov, Od ranocelništva do začetkov znanstvene kirurgije na Slovenskem, SAZU, Razred za medicinske vede, Ljubljana 1977, str. 73. 69 Mirko D. Grmek, Sanitarni kordon Vojne krajine, v: Medicinska enciklopedija, knjiga V, Zagreb 1961, str. 457-458. 24 KOLERA V PREDMARČNI DOBI epidemične bolezni. Ukinili so vse posebne ukrepe, kot so bile zapora meje oziroma zdravstveni kordon in karantenske postaje, ter začeli kolero obravnavati kot vsako drugo epidemično bolezen na osnovi normativa iz leta 1806. Normativ tako ni več predpisoval posebnih državnih obrambnih ukrepov in je v svojih desetih členih vseboval zgolj splošne preventivne in kurativne ukrepe, ki naj bi se jih držal vsak posameznik v času nalezljivih bolezni. Vseboval je določilo, da bolezen ni nova in da se je že pojavljala ob podobnih vremenskih razmerah in okoliščinah, da pa bo z boljšim vremenom in božjo pomočjo pregnana. Ljudem so svetovali zmeren in zdrav način življenja s poudarkom na čistoči stanovanja in okolja, predpisovali postopke ravnanja v primeru obolenja in ljudi prepričevali, naj bodo dobre volje in naj imajo trdno vero v boga.70 Razmere, ki so terjale spremembo v samem razumevanju narave bolezni in posledično tudi spremembo obrambne strategije proti koleri, je cesar opisal v kabinetnem pismu kanclerju združene Dvorne pisarne grofu Mitrowskemu: Ko je epidemična kolera grozila, da bo vdrla v moje države, so bili tako narava kot tudi nastanek in način širjenja te bolezni dvomljivi. Previdnost, modrost in skrb za zdravje mojih podložnikov so povzročili ukrepe, ki so na podlagi izkušenj ščitili pred najnevarnejšo od vseh nalezljivih bolezni. Tako so stopili v veljavo predpisi Pest - Reglementa. Toda neupoštevanje predpisovje bolezen gnalo nezadržno naprej. Ustanove in ukrepi so imeli pomanjkljivosti, ki so se pokazale za bolj nezdrave kot sama stiska, ki jo je povzročila bolezen. Zapore so še posebno ogrozile zdravje v zaprtih krajih, kjer so tamkajšnje čete pogosteje obolevale in tako širile tisto bolezen, pred katero naj bi varovale. Strah pred nevarnostjo okužbe, ki je povzročil vse te ukrepe, je mnoge bolnike oropal nujne nege in oskrbe ter preprečeval medsebojno pomoč; nenazadnje so ti ukrepi vplivali tako na trgovino in promet kot tudi na obrt - pokopali so blaginjo posameznika in oropali tisoče zaslužka ...71 Iz pisma je razvidno, da je do spremembe v veljavi predpisov prišlo iz več razlogov. Najpomembnejši je bil ta, da so se obrambni mehanizmi, ki jih je predpisoval 'Pest - Reglement', v primeru epidemij kolere izkazali za popolnoma neučinkovite. Sredi oktobra 1831, potem ko se je epidemija kolere kljub vzpostavljenim zdravstvenim kordonom znotraj monarhije že dodobra razširila, je oblast spoznala, da kordoni in mreža karantenskih ustanov v boju proti novi nalezljivi bolezni ne zaležejo. Obrambni sistem, ki je po eni strani zaradi gradnje potrebne infrasturukture in zaposlovanja ljudi izčrpaval državno blagajno, je po drugi strani med deželami zaviral promet in trgovino ter tako do neke mere povzročal stagnacijo gospodarstva in s tem nezadovoljstvo ljudi. Slednje, ki je izviralo tudi iz neučinkovitega zdravstvenega sistema in splošnega nezaupanja do oblasti, je večkrat preraslo v nemire. Jasno je, da je bil temeljni namen normativa z dne 27. februarja 1806 predvsem delovati pomirjevalno na ljudi, ki naj bodo bogaboječi in naj ne spreminjajo svojih siceršnjih življenjskih navad. Trditev, da bolezen ni nekaj novega in neznanega, je imela prav tako pomirjevalen namen. Ljudje naj bi verjeli, da oblasti razmere obvladajo in da bolezen morda le ni tako nevarna, kot se je sprva zdelo.72 Prvi zaščitni ukrep cesarja Franca I. je bil leta 1830 vzpostavljeni vojaški kordon na meji z Rusijo, ki je sprva veljal za uspešnega, saj se je širitev bolezni začasno ustavila. Znotraj meja Habsburške monarhije je kolera prvič izbruhnila na vzhodu Galicije spomladi leta 1831, zato je dal cesar za zaščito zahodne Galicije in ostalih delov države vzpostaviti vojaška zdravstvena kordona na rekah Visli in San, ki pa širjenja bolezni nista uspela zadržati. Tudi tretji in četrti kordon, ki sta pred Galicijo ščitila severni in 70 Keber, Kranjski obrambni mehanizem ..., str. 353. 71 AS 14, Gubernij v Ljubljani, Reg. VIII, fasc. 36 (35/Chol), št. 2413. 72 Keber, Kranjski obrambni mehanizem ..., str. 353. 25 KOLERA V PREDMARČNI DOBI jugozahodni del Ogrske - desni breg Donave, sta se izkazala za neučinkovita, ko je drugo žarišče izbruha bolezni znotraj monarhije hitro postala celotna Ogrska. Ko so 13. junija 1831 zabeležili prvi primer kolere na Ogrskem, so oblasti poleg že obstoječih dveh vojaških kordonov ob reki San do njenega izliva v Vislo in vzdolž meja Moravske in Šlezije, ki sta ščitila avstrijske dežele pred okuženo Galicijo, vzpostavile še verigo vojaških kordonov za zaščito dežel pred kolero z madžarske strani.73 Zaradi pojava kolere v severnih madžarskih komitatih je cesar ukazal vzpostavitev zdravstvenega kordona, ki bi se priključil že vzpostavljenemu vojaškemu kordonu v smeri Galicije, le-ta se je začenjal pri izlivu reke San v Vislo in potekal do ogrske meje. Nanj je ukazal hitro priključiti že obstoječe deželne mejne kordone (Zoll-Linie) v smeri Ogrske, in sicer na mejah Moravske, Spodnje Avstrije, Notranje Avstrije, Kranjske in avstrijskega primorja. Deželne mejne kordone so preoblikovali v zdravstvene kordone, katere so zasedle vojaške enote in kjer so se vzpostavile zdravstvene ustanove.74 Izgradnja obrambnega sistema zdravstvenih kordonov, ki so se začenjali ob moravski meji z Galicijo, se je torej nadaljevala ob spodnjeavstrijski, notranjeavstrijski, kranjski in avstrijsko-primorski meji z Ogrsko.75 Organizacija zdravstvenih kordonov v monarhiji je temeljila na sodelovanju tako vojaških kot tudi civilnih oblasti. Vojaške oblasti so določile komandanta kordona, kateremu so bili podrejeni vsi pazniki (Grenzaussichtsposten). Poleg vojaškega komandanta so enakopravno soodločali okrožni komisarji in okrajne gosposke.76 Pri vzpostavitvi kranjskega kordona so poleg okrožnih organov sodelovale tudi carinske oblasti. Ker je bilo za vzpostavitev in delovanje celotnega mejnega obrambnega sistema potrebno zagotoviti precejšnje število ljudi, so se kadrovsko oprli na že obstoječi sistem obmejnih carinskih nadzornikov in nadzornikov za trgovino s tobakom (Gränzzoll-und Tabak gefälls Aufsichts Postirungen); ti državni uradniki so bili sicer podrejeni Kameralni upravi posrednih davkov. Posadka, ki je nadzirala mejo, je bila tako sestavljena iz 209 tako imenovanih 'dohodkovnih nadzornikov' (Gefällsaufseher) in mejnih strelcev (Gränzjager) ter 307 vojakov iz mejnega kordona, ki so bili že prej dodeljeni obmejni carini in posebnim pobiralcem davka na tobak. Večina 'dohodkovnih nadzornikov' in mejnih stražnikov je bila odsluženih vojakov.77 Za Kranjsko je najbolj nevarno žarišče kolere predstavljala Ogrska. Bolezen se je najprej pojavila ob zgornjem toku reke Tise in se od tam razširila vse do Donave ter naprej v vse dele Ogrske. Epidemija je dosegla višek med junijem in septembrom, ko je v 2269 krajih in mestih za kolero zbolelo 218.183 ljudi in jih od tega 87.391 umrlo.78 V mestu Pešti je od približno 3700 obolelih umrlo 1648 ljudi.79 Odraz nemoči in strahu ogrskega prebivalstva v času epidemije je bil po eni strani denimo kmečki upor, tako imenovani 'kolera felkeles', v katerem je sodelovalo kar 45.000 ljudi, po drugi strani pa nemiri in izgredi v Pešti, v katerih je bilo sedem ljudi ubitih, več ranjenih, okoli dvesto pa so jih zaprli.80 73 Über die Aufhebung der Sanitäts-Cordone gegen die Cholera, v: Illyrisches Blatt, 1. 10. 1831, št. 40, str. 157-159; Laibacher Zeitung, 7. 6. 1831, št. 45, str. 461. 74 AS 14, Reg, VIII, fasc. 35/14, št. 16142. 75 Laibacher Zeitung, 19. 7. 1831, št. 57, str. 226-227; Birkner, Die bedrohte Stadt ..., str. 22. 76 Harald Rannegger, Die Cholera in der Steiermark 1831-1836, Diplomarbeit, Geistewissenschaftlichen Fakultät der Karl-FranzensUniversität Graz, str. 74-75. 77 Keber, Kranjski obrambni mehanizem ..., str. 355. 78 Slavko Jovin, Epidemija kolere v Vojvodini 1831, Novi Sad, Matica srpska, 1978, str. 26. 79 Friedrich Eckstein, Die epidemische Cholera beobachtet in Pest in den Monaten Juli, Avgust, September 1831. Pest und Leipzig, 1832, str. 26. 80 Laibacher Zeitung, 2. 8. 1831, št. 61, str. 241. 26 KOLERA V PREDMARČNI DOBI Tisti del kranjske javnosti, ki je znal nemško in je bral časopise, to pa je bila manjšina prebivalstva, je o epidemiji kolere na Ogrskem izvedel iz časopisov Laibacher Zeitung in Illyrisches Blatt. Članki omenjenih časopisov so opisovali potek epidemije, obveščali o naraščajočem številu obolelih in umrlih ter opisovali iskanje učinkovitega zdravila. Medtem ko je Illyrisches Blatt objavljal bolj problemske in poučne članke o koleri, so ljudje v časopisu Laibacher Zeitung lahko našli zbirne podatke o obolelih in umrlih za večino okuženih držav in večjih mest, objavljene gubernijske okrožnice, oznanila deželne zdravstvene komisije in cesarjeva uradna pisma. Sklop člankov Briefe aus Pesth (Pisma iz Pešte) prikazuje ozračje strahu in negotovosti, ki je vladalo na ulicah Pešte. Ljudje so v mestnih lekarnah preventivno prekomerno nakupovali najrazličnejša zdravilna sredstva in preparate; kolera in zdravilo zanjo pa sta postala osrednji temi tako pouličnih govoric kot tudi razprav in debat v gledališčih, kavarnah, pivnicah in gostilnah. Govorilo se je o posameznih smrtnih primerih in o domnevno vrtoglavih številkah umrlih med revnejšimi sloji. Vsesplošno psihozo je Georg von Klepetz opisal kot kulminacijsko točko največjega strahu.81 O razmerah na Ogrskem je pisal tudi Johann Morvay, župnik v Tiszi - Babolni, ki je za okužene razvil svoj način zdravljenja. Ljudi je med drugim prepričeval, da morajo bolnim pomagati in jih prijavljati oblastem. Članek o njegovem zdravljenju in delovanju med epidemijo je objavil Illyrisches Blatt,82 v slovenščino pa ga je prevedel Anton Martin Slomšek z naslovom Prepis eniga pisma gospod fajmoštra v Babolni na Tisi na Ogerskim, v kterim pišejo ta skerbni gospod, kako so srečno zdravili tiste, ktere je bolezen kolera prijela.8 81 Keber, Kranjski obrambni mehanizem ..., str. 354. 82 Abschrift eines Briefes des Herrn Pfarrers zu Tisza-Babolna im löblichen Borsoder Comitate, über die Behandlungsweise der Cholera - Kranken welche derselbe mit seltener Menschenfreundlichkeit und Selbstaufopferung, und zugleich mit dem glücklichsten Erfolge Angewendet hat, Illyrisches Blatt, 17. september 1831, št. 38, str. 150-152. 83 SBL, III., SAZU, Ljubljana 1960-1971, str. 373; Slomšek je na osnovi omenjenega prevoda napisal še spis O koleri nekaj, v: Ant. Mart. Slomšeka zbrani spisi, 4. knjiga: Različno blago, ur. Mihael Lendovšek, Celovec 1879, str. 225-330. 27 KOLERA V PREDMARČNI DOBI V PRIČAKOVANJU EPIDEMIJE NA KRANJSKEM IN V LJUBLJANI Zdravstvena komisija je bila na Kranjskem ustanovljena predvsem zaradi neposredne bližine močnega žarišča kolere na Ogrskem in posledično visoke stopnje nevarnosti epidemije na Kranjskem in Koroškem. Ilirska deželna zdravstvena komisija je bila z odlokom Centralne dvorne zdravstvene komisije ustanovljena dne 7. julija 1831.84 Poleg barona Schmidburga, ki je bil predsednik komisije, sta bila člana še vojaški prisednik generalmajor Säldner von Seldenhof in deželni protomedik Johann Schneditz.85 Komisija, ki je uradovala v ljubljanski mestni magistratni posvetovalnici, je začasno predstavljala najvišji deželni zdravstveni organ, zadolžen za vse aktualne zdravstvene zadeve, ki so bile sicer v pristojnosti gubernija. Glavna naloga komisije je bila preprečiti vdor kolere iz sosednjih dežel, zlasti Ogrske, na Kranjsko in Koroško. 22. oktobra 1831 je Ilirska deželna zdravstvena komisija na podlagi cesarskega sklepa po več kot treh mesecih obstoja prenehala z delovanjem, njeno poslovanje pa je prešlo nazaj na gubernij.86 Eden izmed prvih ukrepov komisije je bila razdelitev velikih deželnih okrožij na manjše, bolj obvladljive enote. Ljubljansko okrožje so, potem ko so ga razdelili na 19 zdravstvenih okrajev (vsak zdravstveni okraj je nadziral ranocelnik), spet združili v štiri glavne sekcije, ki so jih vodili zdravniki Anton Pober, Georg Laschan, Ludwig Nagy in Franc Papež.87 Poleg deželne je bila ustanovljena tudi ljubljanska mestna zdravstvena komisija, ki naj bi mesto zaščitila pred epidemijo, oziroma v primeru izbruha kolere pomagala meščanom. Komisiji je predsedoval ljubljanski okrožni glavar Joseph Fluck, člana sta bila prvi okrožni komisar Anton von Frankenfeld in okrožni zdravnik Anton Pober; prisedniki pa ljubljanski župan Johann Nep. Hradezky, magistratni svetnik Bernhard Klobus, mestni sodnik Kaspar Kandutsch in stalni aktuar Anton Perko. Izredni člani komisije so bili župniki župnij Sv. Jakob, Marijino oznanjenje, Sv. Peter in Trnovo.88 Lokalne zdravstvene komisije so bile ustanovljene tudi za nekatera druga mesta in trge v ljubljanskem okrožju, in sicer za Kamnik, Kranj, Tržič, Škofjo Loko, Železnike, Radovljico, Zaprice, Jesenice, Savo in Plavž ter Moravče.89 V postojnskem okrožju so jih ustanovili za Idrijo, Vipavo, Senožeče, Planino in Vrhniko,90 nekoliko kasneje tudi za Cerknico in Logatec.91 Predsedovali so jim okrajni komisarji in lastniki gospostev, 84 ZAL, LJU 489, fasc. 348, fol. 25: Okrožnica ljubljanskega okrožja z dne 12. julija 1831. 85 AS 14, Reg. VIII, fasc. 35/14, št. 16142. 86 ZAL, LJU 489, fasc. 348, fol. 637: Okrožnica Ilirskega gubernija z dne 18. oktobra 1831. 87 ZAL, LJU 489, fasc. 348, fol. 359: Okrožnica ljubljanskega okrožnega urada z dne 23. avgusta 1831. 88 ZAL, LJU 489, fasc. 348, fol. 109: Okrožnica ljubljanskega okrožnega urada z dne 28. julija 1831. 89 Prav tam. 90 Laibacher Zeitung, 1. september 1831, št. 70, str. 838. 91 Laibacher Zeitung, Amts-Blatt, 13. oktober 1831, št. 80. 28 KOLERA V PREDMARČNI DOBI prisedniki pa so bili iz vrst duhovščine, okrajni zdravniki in ranocelniki ter mestni sodniki. Da je bil pomen lokalnih zdravstvenih komisij velik in da so njihovo organizacijo oblasti vzele resno, sklepamo na podlagi tega, da so bili člani in prisedniki komisij pripadniki tako oblastnih kot tudi cerkvenih elit. O tem, da se nanje lahko zanese in da bodo delo dobro opravili, je bil prepričan ljubljanski okrožni glavar, ko je v okrožnici med drugim poudaril, da je lahko ... vsakdo pomirjen, saj je s strani visokih in najvišjih oblasti za vse poskrbljeno, kar je v človeški moči in previdnosti, da se vdor in razširitev tega uničujočega in strašnega zla (Cholera-Uebel) prepreči in da se doseže tako zdravljenje in osamitev bolnih, kot tudi podpora trpečim [...] Okrožni urad je sicer prepričan, da so gospodje člani teh komisij skupaj in vsak zase gotovo uporabili vso energijo, da se rade volje podvržejo vsakemu trudu in s tem ugodijo plemenitemu cilju ter upravičijo zaupanje njegove ekscelence deželnega guvernerja ...92 Ena izmed glavnih nalog ljubljanske zdravstvene komisije je bila razdelitev mesta na manjše, bolj obvladljive enote, s čimer so hoteli doseči večjo preglednost nad ljudmi in tako ustvariti učinkovitejši zdravstveni nadzor.93 Podobno so ravnali v vseh večjih mestih v monarhiji. Dunaj so na primer razdelili na 12 policijskih okrajev, te na 32 odsekov, vsak odsek pa še na več sekcij,94 Ljubljano pa v 10 zdravstvenih in policijskih okrajev, le-te pa v 35 četrti. Vsak zdravstveni okraj, ki je bil tako razdeljen na tri oziroma štiri četrti, sta iz zdravniškega in zdravstveno-policijskega vidika nadzirala določena zdravnik in ranocelnik, pri čemer so jima bili v pomoč četrtni mojstri (Viertelmeister), ki so bili zadolženi za posamezne četrti oziroma za določeno število hiš.95 Razglas ljubljanske zdravstvene komisije z dne 15. avgusta 1831 je obveščal o razdelitvi mesta na okraje in njihove odgovorne zdravnike in ranocelnike: - prvi okraj, ki je obsegal hiše od Vodnih ulic96 do Šuštarskega mostu, sta nadzirala drugi mestni zdravnik Fran Viljem Lipič in mestni ranocelnik Andreas Gregoritsch; - drugi okraj, od Šuštarskega mostu do Kapucinskega predmestja, je bil dodeljen zdravniku Johannu Napretu in ranocelniku Andreasu Gregoritschu; - tretji okraj, levi breg Ljubljanice, je bil dodeljen zdravniku Antonu Zhesniku in ranocelniku Franzu Zollnerju; - četrti okraj, Šentpetersko predmestje, sta nadzirala zdravnik Fran Viljem Lipič in ranocelnik Andreas Gregoritsch; 92 ZAL, LJU 489, fasc. 348, fol. 109: okrožnica z dne 28. julij 1831. 93 Michel Foucault podobne ukrepe ob epidemijah kuge razlaga v smislu popolnega nadzora, ko po doslednem prostorskem kvadri-ljiranju mesta sledi nenehno nadzorovanje ljudi oz. sistem permanentnega registriranja. Slehernega posameznika nenehno opazujejo in uvrščajo med žive, bolne in mrtve. Vzpostavitev popolnega reda torej. V: Nadzorovanje in kaznovanje, Ljubljana 1984, str. 195-199. 94 Birkner, Die bedrohte Stadt ..., str. 42. 95 ZAL, LJU 489, fasc. 348, fol. 278, 279: Razglas zdravstvene komisije deželnega glavnega mesta Ljubljane z dne 15. avgusta 1831. 96 Vodne ulice so bile v Poljanskem predmestju, v: Vlado Valenčič, Zgodovina ljubljanskih uličnih imen, Ljubljana 1989, str. 38, 5. Naslovnica fascikla o preventivnih ukrepih v Ljubljani leta 1831 (ZAL, LJU 489, fasc. 348). 29 KOLERA V PREDMARČNI DOBI - peti okraj, Kapucinsko predmestje, je bil dodeljen prvemu mestnemu zdravniku Andreasu Franku in ranocelniku Franzu Zollnerju; - šesti okraj, predmestje Gradišče, sta nadzorovala zdravnik Andreas Frank in ranocelnik Franz Zollner; - sedmi okraj, Poljansko predmestje, je bil dodeljen zdravniku Franu Viljemu Lipiču in ranocelniku Andreasu Gregoritschu; - osmi okraj, Karlovško predmestje na obeh straneh mostu, sta nadzorovala zdravnik Johann Napret in ranocelnik Andreas Gregoritsch; - deveti okraj, predmestje Trnovo, je bil dodeljen zdravniku Andreasu Franku in ranocelniku Ferdinandu Tschernitschu; - deseti okraj, Krakovsko predmestje, je bil dodeljen zdravniku Andreasu Franku in ranocelniku Ferdinandu Tschernitschu. Razvidno je, da so samo štirje zdravniki in trije ranocelniki nadzirali vseh deset okrajev, od tega sta oba mestna zdravnika Andreas Frank in Fran Viljem Lipič sama pokrivala kar sedem okrajev. Za dva okraja je skrbel zdravnik deželne kaznilnice Johann Napret in za enega zdravnik Anton Zhesnik.97 Ker so se zavedali, da je pri obolelih za kolero zelo pomembna nega bolnikov, je zdravnik Johann Napret vodil brezplačne tečaje za pomočnike. Predavanja so bila v stavbi liceja ob četrtkih in nedeljah med četrto in peto uro popoldne, in sicer v četrtkih v nemščini ter ob nedeljah v slovenščini (krainerische Sprache). Pri pouku so uporabljali učbenik dunajskega zdravnika Maximilijana Florijana Schmidta z naslovom Unterricht für Krankenwärter.98 Zavedali so se, da bi bilo v primeru izbruha epidemije siceršnje število zdravnikov v mestu nezadostno. Joseph Fluck, predsednik ljubljanske zdravstvene komisije, je za primer izbruha bolezni po eni strani meščane pomirjal, da je za vse poskrbljeno, po drugi strani pa jih je pozval, naj si med seboj pomagajo. Predvsem naj svoje delo opravljajo vestno vsi tisti, ki sodelujejo v preventivni zdravstveni obrambi. Hieraus möge sich denn Jedermann überzeugen, dass für Alles gesorgt ist, um, wenn Gott der Allmächtige in seiner unendlichen Barmherzigkeit das uns drohende schreckliche Uebel nicht von dieser Provinzial - Hauptstadt abwenden sollte, demselben mit allen menschlichen Hülfsmitteln entgegen zu wirken, und da sie Hausbesitzer und Bewohner Laibach 's nie eine Gelegenheit versäumten, nie einen Zuruf ungehört liessen, ihren auswärtigen Nebenmenschen auf das Grossmüthigste zu Hülfe zu eilen ...99 Delovanje mestne obrambe proti koleri so urejala pravila za zdravnike, ranocelnike in četrtne mojstre. Le-ta so jim nalagala, da so morali poskrbeti za obveščenost o vsakem posameznem primeru bolezni v svojem okraju. V primeru, da oboleli ne bi imel svojega hišnega zdravnika, mu je moral pomagati za njegov okraj določeni zdravnik, ki bi v primeru nalezljive bolezni to moral nemudoma prijaviti oblastem. Bolnika so morali negovati pri njem doma ali pa ga odpeljati v civilno bolnico, kasneje 'kolerašpital'. Prav tako so morali nadzirati čistočo v hišah, na ulicah in cestah, skrbeti za odvoz nesnage ter preprečevati zdravju škodljivo sobivanje večih ljudi v majhnih, zatohlih stanovanjih. Preverjali so, ali je prebivalstvo samo skrbelo za prekajevanje s klorovim apnom in tako upoštevalo navodila zdravstvene komisije. Skrbeli so tudi, da se je vsako osebo brez potnega lista, ki ni sodila v četrt in je bila brez dela, oziroma da se je ukvarjala z nemoralnimi stvarmi, takoj prijavilo. Pomemben del njihove odgovornosti je bila pomoč revnim, katerim so s pomočjo duhovščine skušali pomagati predvsem z 97 Schematismus für das Laibacher Gouvernements - Gebieth im Königreiche Illyrien, 1831. 98 Laibacher Zeitung, 29. november 1831, št. 95. 99 ZAL, LJU 489, fasc. 348, fol. 278, 279. 30 KOLERA V PREDMARČNI DOBI namenom vzdrževanja njihovega zdravja.100 Za preprečevanje kolere so med revnimi skrbeli t. i. ubožni očetje101 v sodelovanju z duhovniki; v mestu je bilo aktivnih 13 ubožnih očetov in 5 duhovnikov, in sicer Andreas Albrecht, Pochlin,102 Felician Rant, Johann Bedentschitsch in Franz Barlitsch.103 To pomeni, da so se oblasti zavedale velike ranljivosti najrevnejših v epidemijah in so jim tako nudile osnovno oskrbo. Ljubljanska zdravstvena komisija je skrbela tudi za boljše higienske razmere v mestu in je obstoječemu zakupniku, ki je sicer čistil mestne in predmestne ulice, trge in dvorišča, dodala še enega, ki je bil zadolžen za dnevno odvažanje nesnage, prinesene iz hiš. Glede na dejstvo, da je bila Ljubljana z današnjega vidika v predpotresni dobi še pravo 'kraljestvo nesnage in smradu', kot je higiensko stanje provincialnega mesteca slikovito označil Andrej Studen, lahko z gotovostjo trdimo, da stanje v predmarčni dobi ni moglo biti nič boljše. Mesto je bilo še zelo daleč od idej o zgraditvi vodovoda in kanalizacije, meščani so pili vodo iz slabo grajenih vodnjakov ter, če sploh, uporabljali stranišča z odprto greznico. Iz nekaterih hiš so vsebino stranišč in odpadkov izpeljali neposredno v cestni kanal, ki se je iztekal v Ljubljanico. O slabem sistemu odvažanja fekalij, ki so jih kmetje odvažali v odprtih sodčkih še leta 1875, poroča tedanji mestni zdravnik Viljem Kovač.104 Leta 1834 je drugi ljubljanski mestni zdravnik Fran Viljem Lipič o ljubljanskih straniščih napisal, da so se pogosto nahajala na dvoriščih, vežah in odprtih hodnikih oziroma prehodih. Ker nesnage niso redno čistili, je bilo okoli stranišč veliko podgan.105 Javne ulice so bile umazane in nemarne, po prašnih ulicah in trgih se je ponekod, zlasti v predmestjih, pretakala gnojnica, ob slabem vremenu pa so se ulice spremenile v morje luž.106 Skrb mestne zdravstvene komisije je bila tudi preskrba s hrano, zagotavljanje in vzdrževanje zadostnih zalog hrane in predvsem soli, kar pa je bilo zaradi zdravstvenega kordona na meji s Hrvaško ovirano. Tako so določeno količino soli vedno hranili v mestnem skladišču.107 Ker so verjeli, da kolero pospešujejo zaužitje nezrelega sadja, nezmernost pri prehranjevanju in predvsem vinjeno stanje, so slednjega želeli zmanjšati tako, da so v Ljubljani omejili obratovalni čas gostiln na deseto uro zvečer, medtem ko so bile kavarne lahko odprte eno uro dalj.108 Eno glavnih splošno priznanih preventivnih in čistilnih sredstev, ki so ga uporabljali že pri epidemijah kuge, je bilo prekajevanje. Le-to je imelo očiščevalno vlogo v smislu današnjega razkuževanja. Prekajevali so praktično vse, od zraka, stanovanj in prostorov do stvari, pošte in denarja. Kot čistilno sredstvo za zrak je deželna zdravstvena komisija priporočala klorovo apno, imenovano klorkalk. Sredstvo so označevali kot dostopno in enostavno za uporabo: der Chlorkalk ist in der Anwendung sehr bequemes und überdiess fast überall zu habendes Mittel. Ravnanje s klorovim apnom in razmerja različnih mešanic so bila predpisana.109 V Ljubljani so klorovo apno revnemu prebivalstvu 100 Prav tam. 101 Ubožni očetje so bili vezni člen med ubogimi in leta 1820 ustanovljenim ljubljanskim ubožnim inštitutom (Armeninstitut). Inštitut so obveščali o revežih, delili denar ubogim ter predlagali višino podpornih deležev. V povprečju je na enega prišlo 30 hiš. V: Sonja Anžič, Skrb za uboge v deželi Kranjski, Socialna politika na Kranjskem od srede 18. stoletja do leta 1918, Ljubljana 2002, str. 27. 102 Janez Pohlin (1780-1859) župnik pri Sv. Jakobu. 103 ZAL, LJU 489, fasc. 349, fol. 91, 92. 104 Andrej Studen, Stanovati v Ljubljani, Ljubljana 1995, str. 41-46; glej tudi: Judita Šega, Zdravstvene in higienske razmere v Ljubljani 1895-1910, Ljubljana 1993. 105 Fr. Wilhelm Lippich, Topographie der k.k. Provinzial-hauptstadt Laibach, Ljubljana 1834, str. 75. 106 Studen, Stanovati ..., str. 41-46. 107 ZAL, LJU 489, fasc. 348, fol. 278, 279. 108 Prav tam. 109 ZAL, LJU 489, fasc. 348, fol. 287: Splošni pouk deželne zdravstvene komisije za zdravnike in ranocelnike kako naj sebe in druge ubranijo pred nalezljivimi boleznimi in kako naj čistijo sumljiva stanovanja in stvari z dne 9. avgusta 1831. 31 KOLERA V PREDMARČNI DOBI brezplačno razdeljevali četrtni mojstri. Mesto je sicer klorkalk kupovalo pri lekarnarju Josephu Fridrichu Wagnerju.110 Dunajska Dvorna pisarna je deželnim zdravstvenim komisijam poleg klorovega apna, s katerim naj bi prekajevali le zdravniki, za čiščenje zraka priporočala tudi kis in brinov les.111 Že v času epidemij kuge so bili mnenja, da je najbolj učinkovito zažiganje dišečih snovi. Uporabljali so tudi kis, katerega svežina uničuje 'kužno gnilobo'.112 Kot vzgled učinkovitega prekajevanja za celotno monarhijo so na Dunaju izbrali način, ki so ga uporabljali v eni od peštanskih zastavljalnic. V sprejemno pisarno omenjene ustanove so zaradi nevarnosti nastajanja sopare spuščali največ po dva človeka hkrati, še posebej so bili pozorni na čistočo strank. Pisarne so redno prekajevali dvakrat na dan z žveplovo kislino oziroma vitriolom.113 Njihovi zaposleni so si morali umivati roke z raztopino klorovega apna. Medtem ko so v uradu bakreni in srebrni denar, ki so ga prejeli iz obtoka, čistili s kisom, so papirnatega prekajevali z različnimi mešanicami klorovega apna, zdrobljenega žvepla ter solitra iz brinovih jagod in pšeničnih otrobov.114 V primeru, da bi se bolezen, ki naj bi bila od deželnega glavnega mesta še zadosti oddaljena, slednjemu le približala, ... für unglücklichen Fall, das sich diese gefürchtete, jedoch noch immer weit entfernte Krankheit dieser Provinzial-Hauptstadt, was Gott verhüten wolle, nähern sollte ... so vnaprej izbrali lokacije za ureditev karantene in kolerašpitala (lazareta).115 Sam postopek izbire primernih stavb je bil dolgotrajen in zapleten. Medtem ko so za karanteno dokaj hitro določili stavbo strelišča, je bila izbira stavbe, v kateri bi ob morebitni epidemiji uredili kolerašpital, bolj zahtevna in dolgotrajna. Za potrebe karantene so morali stavbo strelišča najprej dodobra preurediti, pri čemer so bila potrebna zidarska, tesarska, mizarska, ključavničarska, steklarska in pleskarska dela.116 Za obnovo objekta so porabili 1500 gld., dela pa naj bi sofinancirala tudi država, saj je bila ljubljanska karantena tako mestnega kot tudi deželnega pomena.117 V karanteni so zaposlili zdravstvenega paznika Ludwiga Dorligo in dve čistilni slugi Antona Zottlicha in Johanna Prelesniga.118 Posebno bolnico za obolele za kolero so najprej nameravali urediti v vojaški kasarni pri Sv. Petru, saj je bil prostor med šempetrsko cerkvijo in Ljubljanico že od nekdaj namenjen okuženim. Že leta 1586 so v dveh hišah 'Pri križu' uredili lazaret za okužene, ki se je sčasoma širil, vanj pa so sprejemali tudi bolnike, okužene s sifilisom. S pomočjo magistrata se je lazaret leta 1635 še povečal in dosegel obseg kasnejše stavbe šempetrske vojašnice. Namenjen je bil zdravljenju siromakov in vojakov. V 'brezkužnih' časih je služil za ubožnico in zatočišče beguncev, tja so nameščali tudi vojne ujetnike. Leta 1749 so lazaret preuredili v vojašnico.119 Drugi ljubljanski mestni zdravnik Lipič je leta 1831 za to enonadstropno stavbo pripravil predlog preureditve v lazaret za 138 obolelih in rekonvalescentov za kolero.120 Ker pa se je mestnim oblastem preureditev kasarne v bolnico verjetno zdela predraga, iz nje bi namreč morali prestaviti vojaško skladišče v 110 ZAL, LJU 489, fasc. 349, fol. 672. 111 AS 14, Reg. VIII, fasc. 36 (35/Chol), št. 2173. 112 Georges Vigarello, Čisto in umazano - Telesna higiena od srednjega veka naprej, Ljubljana 1999, str. 109-110. 113 Vitriol je ljudski izraz za žvepleno kislino in soli, ki jih le-ta tvori s kovinami (galice). 114 AS 14, Reg. VIII, fasc. 36 (35/Chol), št. 2103. 115 ZAL, LJU 489, fasc. 348, fol. 278, 279. 116 ZAL, LJU 489, fasc. 349, fol. 61-65. 117 ZAL, LJU 489, fasc. 349, fol. 70-72, 75. 118 ZAL, LJU 489, fasc. 349, fol. 670. 119 Anžič, Skrb za uboge ..., str. 50; Leopold Rijavec, Ljubljanske bolnišnice, Ljubljana 1960, str. 17-18. 120 ZAL, LJU 489, fasc. 349, fol. 855, 856. 32 KOLERA V PREDMARČNI DOBI preiskovalni zapor,121 za vojake pa v provizorično vojašnico preurediti stavbo liceja,122 so se nazadnje v začetku oktobra 1831 odločili, da bodo v primeru epidemije kolerašpital uredili kar v stavbi strelišča, ki je premogla od 50 do 60 postelj.123 Poleg lokacije za glavni kolerašpital so iskali še dodatne stavbe s primerno razporeditvijo sob za ureditev filialnih kolerašpitalov v drugih delih mesta, da bi bili v primeru epidemije čim bližje bolnikom. Iz prvotnega seznama124 primernih lokacij, med njimi je bila tudi prezasedena civilna bolnica, je mestna zdravstvena komisija izbrala dve najprimernejši stavbi. Prva izbrana stavba za filialno bolnico je bila hiša z vrtom št. 77 na Hrenovi ulici, lastnika Franza Zhernizha. Lastnik je najprej zahteval letno najemnino 250 gld.,125 nazadnje pa je hišo oddal za 90 gld. Kolerašpital na Hrenovi ulici s kapaciteto 20-24 postelj bi pokrival faro Sv. Jakoba, Karlovško predmestje, Krakovo in Trnovo.126 Druga izbrana lokacija je bila hiša št. 74 v Kapucinskem predmestju s podobno kapaciteto postelj, ki je bila v lasti Barthelmaja Zorerja.127 V vseh treh kolerašpitalih bi bilo tako prostora za okoli 100 bolnikov. Po izračunih okrožnega zdravnika Pobra bi v primeru epidemije v Ljubljani s 14.000 prebivalci zbolelo 420 ljudi, od katerih bi jih dobra polovica umrla. Za morebitnih 210 umrlih so pripravili prostor za pokopališča, velik 1079 m2, v farah Sv. Peter in Marijino oznanjenje.128 Ker se je zaradi vzpostavitve kordona na meji s Hrvaško povečalo število vojakov v ljubljanski garniziji bataljona Hohenlohe, je vojaško poveljstvo zaprosilo mestne oblasti, da bi se v primeru epidemije tudi vojaki lahko zdravili v načrtovanih ljubljanskih mestnih kolerašpitalih.129 Zdravljenje za kolero obolelih vojakov v krajih, kjer se nahajajo manjše vojaške garnizije, je dovoljeval dekret Dvorne pisarne z dne 9. novembra 1831. Slednje se je lahko izvajalo samo v primeru, da je bilo dovolj prostora za civilne bolnike, saj so ti imeli prednost.130 O tem, kako so se izvrševali preventivni ukrepi v Ljubljani, zgovorno priča primer Antona Hörla, dunajskega c.-kr. kondukterja na hitrem poštnem vozu.131 46-letni Dunajčan, oče dveh otrok, je skupaj s petimi potniki, namenjenimi iz Dunaja v Trst, zvečer 23. septembra 1831 prispel v Ljubljano, kjer je glavni poštni upravnik ugotovil, da nima zdravstvenega spričevala, zato so mu, prišleku z s kolero okuženega Dunaja, oblasti takoj odredile prestajanje karantene v stavbi strelišča. V svojem zagovoru Anton Hörl pravi, da ima sicer vedno s sabo zdravstveno spričevalo, le izjemoma tokrat je bil brez, ker mu je nujno vožnjo v Trst odredil njegov dunajski šef dvorni svetnik von Ottenfals, ki je menil, da bo predpisom zadostilo prekajevanje voza, pošte, prtljage in petih potnikov v Wiener Neustadtu. Z Dunaja so s poštnim vozom krenili ob šestih 121 ZAL, LJU 489, fasc. 349, fol. 813, 815. 122 ZAL, LJU 489, fasc. 349, fol. 417-439, 678: spisi glede preureditve licejske stavbe v provizorično vojašnico za 721 vojakov. 123 ZAL, LJU 489, fasc. 349, fol. 920. 124 ZAL, LJU 489, fasc. 349, fol. 891. 125 Temeljna enota avstrijskega denarnega sistema je bil goldinar konvencijske valute. Uradna okrajšava za goldinar (Gulden) je bila fl. (Forint); Slovenci so uporabljali okrajšavi gld. in gold. Do leta 1857 se je 1 gld. delil na 60 krajcarjev (kr.), po letu 1857 pa so prešli na desetiški sistem - 1 gld. je bil sestavljen iz 100 krajcarjev - in na nove avstrijske kovance z uradnim nazivom avstrijska valuta (ÖW). Glej: Andrej Pančur, V pričakovanju stabilnega denarnega sistema, Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2002, str. 18, 151. 126 ZAL, LJU 489, fasc. 349, fol. 891-894, 898: pogodba o najemu hiše št. 77 na Hrenovi ulici lastnika Franza Zhernizha z dne 5. oktobra 1831. 127 ZAL, LJU 489, fasc. 349, fol. 903: pogodba o najemnu hiše št. 74 v Kapucinskem predmestju lastnika Barthelmaja Zorerja z dne 5. oktobra 1831. 128 ZAL, LJU 489, fasc. 348, kalkulacije dr. Pobra so brez datuma in številke. 129 ZAL, LJU 489, fasc. 349, fol. 891. 130 Bestimmung über die Aufnahme der in kleinen Garnisonen an der Cholera erkrankenden Militäristen in Civilspitäler, v: Sammlung der politischen Gesetze und Verordnungen für das Laibacher Gouvernements - Gebieth im Königreiche Illirien, Jahr 1831/135, Laibach 1832. 131 Eilwagen, Eilpost in Diligence so izrazi, ki so se uporabljali za hitri poštni voz, hitro pošto, tudi berzovoz. 33 KOLERA V PREDMARČNI DOBI zjutraj najprej do Wiener Neustadta in nato dalje do Gradca, kjer so jih za dobre tri ure zadržali v karanteni skupaj z vozom in konjem, nakar so zaradi tega, ker so že prestali prekajevanje, lahko nadaljevali pot. Vse do Ljubljane nato niso naleteli na nobeno oviro več, prav tako zapletov v Ljubljani niso pričakovali, saj so bile sicer na splošno vse ostale ceste z Dunaja proste za promet. Ko so s poštnim vozom pripeljali na dvorišče Maličeve gostilne,132 jih je gospodar pričakal z glasnim negodovanjem in jih ni spustil v gostilno. Kmalu zatem so Antona Hörla odpeljali v karanteno, medtem ko so ostali potniki ostali v eni izmed gostiln. Uradno poročilo mestnega magistrata z dne 24. septembra 1831 vsebuje podatke, da so poštni voz pri Poštnem uradu zastražili, kondukterja odpeljali v karanteno, ostale potnike pa zadržali in zastražili v gostilni, kamor so poslali tudi karantenskega slugo.133 O širši problematiki omenjenega dogodka Antona Hörla zgovorno priča prošnja gostilničarja Andreja Maliča (Andreasa Mallitscha) z dne 22. septembra 1831, ki prosi ljubljanski okrožni urad za razveljavitev pogodbe s Poštno direkcijo, po kateri se v njegovi gostilni ustavljajo poštni vozovi, ki prihajajo z s kolero okuženega Dunaja. Motilo ga je tudi prekajevanje, ki so ga opravljali v njegovi hiši. Iz gostilničarjeve utemeljitve prošnje je razvidno, da je bil gostilničar prepričan, da obstaja velika nevarnost, da bi se kolera z Dunaja preko potnikov iz poštnih vozov kljub upoštevanju zdravstvenih predpisov prenesla v Ljubljano: Ich glaube mich überzeigt, dass die schrekliche Krankheit der Cholera auf Flüssern und Strassen durch Reisende verbreitet wird. Es ist nicht zu zweifeln, dass wegen den Eil- und Brancardwägen, dann der darauf Reisenden auf der Strasse von Lemberg und aufjenen aus Ungarn alle möglichen Sanit. Vorschrifte angewendet worden sind, und dennoch hat sich das Uebel auf eine fürchterliche Art verbreitet. Ich lege einmal die Furcht, durch diese Wägen, so wie durch die drauf Reisenden die Pest in mein Haus zu bringen und dann auch der ganzen Gemeinde nachtheilig zu werden. Andrej Malič je tudi menil, da oblasti od njega ne morejo zahtevati, da ogrozi življenje svoje družine in je predlagal, da naj se vozovi ustavljajo izven mesta. Tja naj se prestavi tudi prekajevanje, saj se mu dim kadi naravnost v hišo in sobe, kar je moteče in gotovo zdravju škodljivo. V prošnji je nadaljeval, da bi sicer vozovi nekje na poti z Dunaja morali prestati karanteno, da pa temu na podlagi izkušenj sam ne verjame in je zato sklenil, da poštnih vozov in potnikov ne bo več spustil v svojo hišo in na svoje dvorišče: Es ist möglich, dass die in der Rede stehende Wagen auf ihrer Reise von Wien bisher irgendwo einer Kontumaz unterzigen werden, allein dies gibt mir aus der schon früher erwähenten Erfahrung keine Beruhigung, ich erkläre daher freymächtig, dass ich sie in mein Haus und in meinen Hof nicht erlasse.134 Da se je Malič svoje odločitve držal, je na svoji koži občutil že omenjeni, nič hudega sluteči dunajski kondukter Anton Hörl, ko je zvečer 23. septembra s svojim poštnim vozom hotel zaviti na Maličevo dvorišče, kar pa mu je gostilničar, kot že rečeno, preprečil. O delovanju ljubljanske karantene priča tudi podatek, da je 23. septembra 1831 ob desetih zvečer z Dunaja prispelo pet potnikov, katerim so oblasti takoj odredile desetdnevno prestajanje karantene. Dunajskim potnikom Clari Röhmich, soprogi uslužbenca preskrbovalnice, baronu Bechbachu in študentu Antonu Paraviciniju sta 132 Maličevo gostilno v Gallovi ulici (danes Slovenska cesta) je leta 1757 odprl Andrej Malič z ženo Uršulo. Kasneje je dokupil še dve hiši, med njima tudi predhodnico poznejšega hotela Slon. Od tridesetih let 19. stoletja dalje je bil lastnik gostilne Andrej Jožef Malič, ki se je vse do svoje smrti leta 1882 aktivno ukvarjal z gostinsko obrtjo. Staro gostišče „Pri Maliču" je spremenil v hotel „Stadt Wien". Stavbi (danes na približno istem mestu stoji Nama) je nadzidal eno nadstropje, tako da je z 11 okni gledala na današnjo Slovensko, s 13 okni pa na današnjo Cankarjevo ulico. Zaradi tedanjega prometa so ob stavbi stala tudi mogočna gospodarska poslopja in obokani hlevi. V: Barbara Pešak Mikec, Nataša Budna Kodrič, Ljubljanski hoteli do druge svetovne vojne, Kronika, 50, 2002/3, str. 347-348. 133 ZAL, LJU 489, fasc. 349, fol. 869. 134 ZAL, LJU 489, fasc. 349, fol. 873. 34 KOLERA V PREDMARČNI DOBI se v Gradcu pridružila še študent medicine Kaspar Viezzelli in doktor prava Johann Bismondo. Ker sta v Ljubljani v stik s prispelo Claro Röhmich prišla še računovodja preskrbovalnice Franz Döhrich in njegov sin Vinzenz, sta tudi slednja morala v karanteno.135 Kljub temu da kondukter Hörl potnikov, ki so z njim potovali z Dunaja, natančneje ne omenja, obstaja, glede na to da gre za isti datum in uro prihoda v Ljubljano ter isto število potnikov, možnost, da je šlo v zadnjem primeru prav za Hörlove potnike, ki so jih iz gostilne, kjer so jih stražili, odpeljali v karanteno. Iz pritožbe gostilničarja Maliča lahko posredno podvomimo v strogost in doslednost izvajanja preventivnih ukrepov pred kolero. Sklepamo lahko, da se je dalo predpise glede prestajanja karantene v primeru dunajskih hitrih poštnih vozov nekoliko obiti. Tako so slednji med epidemijo kolere na Dunaju lahko tudi brez potrebnih zdravstvenih spričeval in potrdil o prestajanju karantene dokaj neovirano vozili v neokužene dele monarhije. Zdi se, da je prav Malič na to opozoril kranjske deželne oblasti, saj je deželni guverner Schmidburg 26. septembra 1831 pozval Okrožni urad v Celju, deželno zdravstveno komisijo v Gradcu in združeno Dvorno pisarno na Dunaju, da naj hitrih poštnih vozov ne spuščajo več čez Trojane in da bi se tovrstni promet moral sploh za nekaj časa ustaviti.136 Prispevek k obveščenosti ljudi in k oblikovanju javnega mnenja glede kolere leta 1831 so predstavljale tudi knjige o koleri, ki so jih prodajali v ljubljanskih knjigarnah in tiskarnah, kot so bile Egerjeva tiskarna (Egersche Buchdruckerey) v Špitalski ulici št. 267, Kleinmayerjeva knjigarna na Novem trgu št. 221 in knjigarna Leopolda Paternollija na Glavnem trgu št. 8. Prav gotovo se je dalo literaturo dobiti še kje drugje. Za prodajo tovrstnih knjig v omenjenih knjigarnah vemo po zaslugi njihovih oglasov v časopisu Laibacher Zeitung. Glede na aktualnost tematike so knjigarnarji verjetno pričakovali, da se bodo takšne knjige dobro prodajale. Iz časopisnih oglasov je razvidno, da so kupcem ponujali zavidljivo izbiro raznovrstnih naslovov, ki so bili tiskani večinoma na Dunaju in v nemških mestih. Med njimi so bili najpogostejši priročniki namenjeni zdravnikom in ranocelnikom, splošne razlage o bolezni za laike, priporočila različnih preventivnih sredstev in zdravil, priročniki, namenjeni kmetom, in knjige o koleri z nabožno tematiko. Največkrat oglaševana in najdražja je bila knjiga, ki so jo označevali za najbolj izčrpno in popolno delo o koleri, z naslovom: Ueber die Natur und Behandlung der Krankheiten der Tropenländer, ki jo je napisal prof. dr. M. Hasper iz Leipziga. Namenjena je bila zdravnikom in vsem tistim, ki bi se radi zavarovali pred nalezljivimi boleznimi, še posebej pred kolero. V njej so bile opisane izkušnje, ki so jih imeli s to boleznijo angleški, francoski in ruski zdravniki. Pri Kleinmayerju so jo prodajali po 10 gld. in 8 kr., oglas pa so v časopisu objavili vsaj štirikrat.137 Oglasi Paternollijeve knjigarne so v knjigarno vabili z novostmi s področja literature, umetnosti in glasbe. Poleg bogate ponudbe zemljevidov in Straussovega valčka so oglaševali tudi dela o koleri: Werke über die Cholera; viele populäre Werke über die Cholera morbus.13" Največjo izbiro čtiva o koleri je imela Kleinmayerjeva knjigarna, ki je knjige tudi najpogosteje oglaševala v časopisju. Prodajali so tudi knjigo z naslovom Offentliche und persönliche Vorsichtsmassregeln gegen die ostindische Brechruhr, oder CHOLERA 135 ZAL, LJU 489, fasc. 349, fol. 804. 136 Prav tam. 137 Laibacher Zeitung, 28. julij 1831, št. 60; 11. avgust 1831, št. 64; 8. september 1831, št. 72; 22. september 1831, št. 76. 138 Laibacher Zeitung, 18. avgust 1831, št. 66; 6. september 1831, št. 71. 35 KOLERA V PREDMARČNI DOBI MORBUS, ihre unwidersprechliche und alleinige Verbreitung durch Menschenverkehr, sowohl in Asien, als in Europa, und die dringende Notwendigkeit der strengsten Quarantaine gegen die aus damit angesteckten, oder kurzlich angesteckt gewesenen Städten und Gegenden kommenden Personen, gegründet auf endliche, naturgemasse Schlichtung des Streites über Contagiosität und Nichtcontagiosität derselben, avtorja dr. Friedricha Alexandra Simona juniorja iz Hamburga. Knjiga je zanimiva predvsem zato, ker govori o mednarodni zdravniški razpravi, ki nalezljivost kolere postavlja pod vprašaj.139 Po ceni 12 kr. so pri Kleinmayerju prodajali tudi broširano knjigo drugega mestnega zdravnika v Celovcu dr. J. G. Kumpfa z naslovom Ueber die asiatische Cholera, und über die Schutzmittel dagegen. Označili so jo kot 'Volkschrift', saj da je bila namenjena preprostemu ljudstvu. Priporočala jo je tudi Ilirska deželna zdravstvena komisija.140 Pri Egerju so prodajali večinoma cenejše krajše tekste in gubernijske okrožnice. Za 4 kr. se je dalo kupiti Pouk o koleri - Die Belehrung über die Cholera, ki ga je sicer v obliki okrožnice v nemškem in slovenskem jeziku izdal Ilirski gubernij, 14. julija 1831 pa je bil objavljen tudi v časopisu Laibacher Zeitung.141 Za 3 kr. je bilo pri Egerju možno kupiti 'Navodilo, kako se obvarovati kolere iz jutrovega' oziroma Anleitung, wie sich gegen die morgenlandische Brechruhr zu verwahren sey.142 'Splošni pouk za zdravnike in ranocelnike kako naj sebe in druge ubranijo pred nalezljivimi boleznimi in kako naj čistijo sumljiva stanovanja in stvari' oziroma Allgemeine Belehrung, besonders für Aerzte und Wundaerzte, wie sie sich und Andere vor ansteckenden Krankheiten zu verwahren, und wie die Reinigung der verdächtigen Wohnungen und Sachen einzuleiten und vorzunehmen ist, so pri Egerju prodajali za 4 kr.143 Prodajali so tudi priročnik za kmete: Die Cholera. Ein Noth- und Hülfsbuchel für den Bauer, damit er sich und die Seinigen vor der furchterlichen Krankheit verwaren kann. In Fragen und Antworten. Knjižico, ki je stala 7 kr., so natisnili tudi v slovenščini. Slednjo se je dalo kupiti še v papirnici Heinricha Adama Hohna.144 Glede na ponudbo knjig in tekstov o koleri v vseh treh ljubljanskih knjigarnah lahko sklepamo, da so morali biti Ljubljančani, med njimi verjetno najbolj zdravniki in drugi izobraženci, dokaj dobro obveščeni o sodobnem dogajanju glede kolere v Evropi in o takratni stopnji vedenja o naravi bolezni same. Obstajale so tudi cenejše tiskane informacije o koleri, ki so bile zaradi nižjih cen, predvsem v Egerjevi tiskarni, dostopne širšemu bralstvu. Vprašanje, ali so knjižice in brošure, ki so bile prvenstveno namenjene predvsem revnejšim slojem, dosegle ciljno publiko, ostaja seveda odprto. ZDRAVSTVENI KORDON NA KRANJSKO-HRVAŠKI MEJI Kranjski obrambni sistem proti koleri leta 1831 je bil, kot že rečeno, del širših notranjih državnih obrambnih ukrepov za zaščito avstrijskih dežel pred širitvijo kolere z Ogrske. Mejna črta je potekala od Jesenic na Dolenjskem do Reke in je morala biti v celoti nadzorovana vključno s težje dostopnimi in prehodnimi predeli. Za nadzor celotne meje je bilo predvidenih 516 ljudi, večinoma odsluženih vojakov. Da bi mejno črto lažje nadzorovali, so jo razdelili na štiri dele, in sicer od Jesenic do Luže pri Metliki, od Luže do Kostela, 139 Laibacher Zeitung, 1. september 1831, št. 70. 140 Laibacher Zeitung, 13. september 1831, št. 73. 141 Laibacher Zeitung, 14. julij 1831, št. 56. 142 Laibacher Zeitung, 25. avgust 1931, št. 68. 143 Laibacher Zeitung, 18. avgust 1831, št. 66; 25. avgust 1831, št. 68. 144 Laibacher Zeitung, 15. september 1831, št. 74. 36 KOLERA V PREDMARČNI DOBI od Kostela do Babnega polja, zadnji del je segal do Reke. Zdravstvena zapora se je od Kranjske proti zahodu nadaljevala po meji Avstrijskega primorja z Ogrskim primorjem vse do Voloske na vzhodni istrski obali. Sprva se je kopno zavarovalo pred Kvarnerskimi otoki, kasneje so preventivne ukrepe izvajali tudi tam in za otoke ustanovili posebno otoško zdravstveno komisijo v mestu Krku. Na otoke so poslali okrog 200 vojakov. Ladje so morale pristajati izključno v tržaškem pristanišču, kjer je bila urejena karantena. Vojska je bila nameščena tudi v istrskih mestih, med drugim v Piranu in Kopru. Obramba proti koleri se je iz Voloske nadaljevala po morju vzdolž vzhodne in zahodne obale Istre vse do Trsta, in sicer z ladjami, ki so krožile po dodeljenem območju. Kranjski kordon je Ilirska deželna zdravstvena komisija na podlagi ukaza združene Dvorne pisarne in ob soglasju Vojaškega poveljstva v Zagrebu ter obeh deželnih komisij v Gradcu in Trstu, razpustila 26. septembra 1831. Odslej je Kranjsko pred kolero varoval vojaško dodatno okrepljeni zdravstveni kordon na Hrvaškem, ki je potekal vzdolž rek Drave in Ilove in je tako pred kolero z Ogrske in Slavonije neposredno ščitil predvsem Hrvaško. Na kranjsko-hrvaški meji so se odpravile vse omejitve in se je vzpostavilo normalno stanje.145 Namen vzpostavitve zdravstvenega kordona je bil v tem, da so oblasti želele, da se ozemlje Kranjske in Koroške pred boleznijo z Ogrske čim bolj zapre in da se določijo prehodna mesta, ki bi omogočala le strogo nadzorovane najnujnejše premike ljudi in izmenjavo blaga. Prehodi čez kordon so bili dovoljeni izključno na uradno določenih in zato zgrajenih prehodnih mestih. Prečkanje kordona kjerkoli drugje je veljalo za kaznivo dejanje. Za prestopke v zvezi z ukrepi proti nalezljivim boleznim in kaznimi zanje je veljal patent cesarja Franca I. z dne 21. maja 1805. Patent je določal, da je v okraju, kjer se ne upošteva grozeče nevarnosti nalezljive bolezni, človek kriv težkega prestopka, če njegovo delovanje namenoma ali po pomoti povzroči oziroma širi bolezen. Med glavne prestopke so šteli prekoračitev kordona, izognitev karanteni, zanemarjanje poklicne dolžnosti zaposlenih pri obrambnih institucijah in prikrivanje nevarnosti.146 Prva dva uradna prehoda čez kordon (rastela) sta bila 1. avgusta 1831 odprta v Jesenicah na Dolenjskem in v Metliki. Izbira obeh lokacij se zdi smiselna, saj sta kraja ležala na meji ob najpomembnejših cestnih povezavah Kranjske s Hrvaško oziroma Ogrsko. Osnovna naloga rastelov je bila, da se v imenu varnosti javnega dobrega vsako čezmejno izmenjavo oseb, blaga in stvari podvrže karanteni.147 Na obeh omenjenih rastelih se je tekoče odvijal le promet z 'nestruponosnim' blagom, ki je bilo oproščeno karantene in so ga tako lahko prevzeli na drugi strani meje. 'Nestruponosnost' je določal že patent Marije Terezije z 2. januarja 1770, in sicer v 24. členu. Seznam, ki je vseboval 238 vrst različnega blaga, od poljskih pridelkov, prehrambenih izdelkov in zdravil do surovin in različnih obrtnih izdelkov, je bil objavljen tudi v časopisu Laibacher Zeitung.148 Dunajska združena Dvorna pisarna je poudarjala, da naj se na rastelih odvija samo nujna trgovina in naj se omejijo ostale poslovne dejavnosti, saj se ravno preko njih širi kolera.149 Pri obeh rastelih so trgovali predvsem z žitom in soljo, ki sta bila oproščena karantene, ter z živino, katero so 'očistili' tako, da so jo do vratu potopili v vodo. Tržni dnevi so bili natančno določeni, in sicer v Jesenicah in Metliki ob ponedeljkih in četrtkih, pri tretjem rastelu v Brodu na Kolpi pa ob ponedeljkih in petkih. 145 Keber, Kranjski obrambni mehanizem ..., str. 358. 146 ZAL, LJU 489, fasc. 348, fol. 147. 147 Strog institut karantene so ob prvi epidemiji kolere v Evropi uvajale predvsem avtokratske države vzhodne Evrope, kot so bile Rusija, Prusija in Avstrija. Zahodna Evropa je uvajala veliko milejšo obliko karantenske politike v kombinaciji z drugimi ukrepi. Izjemo so predstavljala velika pristaniška mesta, kot sta bila Hamburg in Marseille. V: Brunton Deborah, Dealing with disease in populations ..., str. 180-207. 148 Laibacher Zeitung, 4. avgust 1831, št. 62, str. 245-246. 149 AS 14, Reg. VIII, fasc. 36 (35/Chol), št. 2326. 37 KOLERA V PREDMARČNI DOBI 6. Okrožnica o odprtju rastelov v Jesenicah na Dolenjskem in v Metliki 1. avgusta 1831 (ZAL, LJU 489, fasc. 348, fol. 122). 9ito. 376. & S.1t (Sumit ¡»c t>cr f,t ^rotMnjirtiiSrtnUäii^ommifiiiMi für SErain unb juunfeit. ifcöffnxnm t>cr ^Jnu^iraftctfc^iIi Sfeffinftj ntib ®H>tflui giitrtof« fir f, tete pt a ti ttm Stuton irfijdnraj unb n™ onfcrtt D it Sdhmi ijbtu lirbnitnbtii Sthirftn t» 3(f™ii rrrorirrir fcrrftai , nint sorlJoiftjrr »n. ntliurti) tri fctr KflJt(li3ofp(itiiu> jitr «(Idmilisra Unlabnnii iwt biii ¿ugrfaffrit tcoirti. ip^ l'; r Sitbtrd.nipr^.f/ to (itn '-' ti iiefc ffrts v t'n bni brni v"rc;t.r: u£crnPitim< , ga of.rii J;jr. 2M i« f. r, illiit. TwtiiJjw['®dtitatMEwimf(iioit. faiimtfr o rti 16. aujufl 1USI. 5offI>5 ffomflto gttP&ftr v. ©tfmfbBiirfl, Bouttrinui u. inafibtnt bel prcoin;. GanitM'««miriti*- Poslopja za potrebe karantene so morali tako v Jesenicah kot tudi v Metliki na novo zgraditi, saj primernih prostorov ni bilo na razpolago. Oblasti so se pri vzpostavljanju karantene srečevale s številnimi težavami, še posebej ker so morali karanteno zgraditi v zgolj 14 dneh. Na kraju samem je primanjkovalo stavbnega lesa, v bližnji okolici prav tako ni bilo na voljo usposobljenih obrtnikov oziroma delavcev, ki so jih bili zato prisiljeni iskati v oddaljenih krajih. Tesarje so tako najemali v Ljubljani in njeni okolici. Tesarskemu mojstru Koširju je ljubljanski magistrat pomagal pri najemanju transportnih čolnov, s katerimi so po Savi navzdol do Jesenic prepeljali ves potreben stavbni les, orodje in najeto delovno silo, poleg tesarjev in mizarjev tudi ključavničarje in lončarje. Iz seznama inventarja za jeseniško karanteno je razvidno, da je lahko karanteno naenkrat prestajalo približno 40 ljudi, ki so bili preskrbljeni z osnovnimi potrebščinami za spanje in higieno. Prostori karantene so bili namreč opremljeni s slamnjačami, mizami, stoli in klopmi, obešalniki za obleke, svečniki in pljuvalniki, nočnimi posodami, umivalniki, vrči za vodo, prevlekami za slamnjače, brisačami, blazinami in odejami.156 Celoten postopek 'čiščenja' v rastelih in karantenah je bil za ljudi in blago brezplačen. Ker so zaposleni v rastelih sprva storitve zaračunavali in je obstajala nevarnost, da bodo s tem nadaljevali, je zdravstvena oblast ljudi preko okrožnic in časopisja opozarjala na 156 Keber, Kranjski obrambni mehanizem ..., str. 360. 39 KOLERA V PREDMARČNI DOBI 8. Načrt stavb karantene in rastela ob mostu čez Kolpo pri Metliki (AS 14, Reg. VIII, fasc. 36 (Chol. 2), št. 586). 40 KOLERA V PREDMARČNI DOBI ( 20« 9. Oznanilo o brezplačnih storitvah v karantenah in rastelih (ZAL, LJU 489, fasc. 348, fol. 200). usscch if PftfU/ti ftj^ / ai/> vris/ flct/feffa o/i flf mej< tn# /tMt /c ta*C \«i ^/¿Sejfnctb^i.e/utveJe ' m (t /na Os/e iy«at: en , 6af ti? Wisrhuth Miglsicrium nad) &>(t« S(n^ttifawt iti Cholti-a-Äratiftn in Stammt™ j s tirait, ti4fi tcricrbliäi tiutN, uni- Wfctf iMb" ali SSctfwminsi■ no$ «U Î>cihnilt[l bct ChgLra Sraiîfiitil ;u jittasiWl fip. 2icS (cit> in Sfiflt be«, bunt ctn egerni «DÄfWto ytrrbi «rai 14. sipÄrttt r>. 3. Mraiilačrra ism(W|ta'.S>A«rt 1™ 6ip[!ltib[t 1KS] , $4$) 31«! i«f ïltn&tUWBa bcfannr aMityi 10. Prepoved uporabe zdravila Wismuth Magisterium za zdravljenje kolere (ZAL, LJU 489, fasc. 348, fol. 569). toib.i^ niti 2Î, ëtftmba llüt, 3»ffpb Smmno grfDbctt ». em^m, BoiiBttntii. ». ■gorôflbciif ut pritiuj. eanitÄti.tSümnufficn. kosom bombaža, nadevanega s kafro. Pod nosom naj mu visi stekleničica Vinaigre des quatre voleurs /kis četverih roparjev/da bo lahko te dišave vdihaval...222 Zdi se, da Kranjci niso bili izvzeti iz vsesplošne debate glede kolere in da je del kranjske javnosti preko časopisov imel možnost spremljati dogajanja v zvezi z iskanjem zdravila in siceršnjih novic o epidemijah kolere. Da je bilo do neke mere o bolezni poučeno tudi kmečko, podeželjsko prebivalstvo, dokazuje knjižica, ki jo je napisal Blaž Potočnik, z naslovom Kolera. Potrebnopoduzhenje sa kmeta, kako naj sam sebe in svoje ljudi te strashne bolesni obvaruje, v vprashanjih in odgovorih, ki je izšla v Ljubljani.223 Med tukajšnjimi zdravniki izstopata Florijan Sentimer in predvsem Fran Viljem Lipič. Oba zdravnika sta se problematike kolere lotila znanstveno. Medtem ko so se kranjski zdravniki ukvarjali predvsem s preventivnimi ukrepi, pa lahko vsaj za Lipiča trdimo, da se je najbolj zavedal nevarnosti epidemije in njenih posledic. Florijan Sentimer je bil gotovo eden izmed prvih kranjskih zdravnikov, ki se je 222 Andrej Studen, Kis četverih roparjev, v: Slovenska kronika XIX. stoletja (1800-1860), Ljubljana 2001, str. 185. Kis četverih roparjev, čudežno razkuževalno sredstvo, so kot Räuberessig in Acetum aromaticum poznali tudi pri nas. Nenavadno ime je razkužilo dobilo po štirih možeh, ki so se ob kugi leta 1720 v Marseillu zavarovali s tem razkuževalnim sredstvom in ropali po stanovanjih obolelih. 223 Andrej Studen, Prva slovenska knjižica o obrambi pred kolero, v: Slovenska kronika 19. stoletja, 1800-1860, Nova revija, Ljubljana 2001, str. 183-184. 52 KOLERA V PREDMARČNI DOBI 11. Hudomušno priporočilo o načinu oblačenja kot preventivi pred kolero (Portrait einer Cholera-Präservativ-Frau, Udo Pfriemer Bildarchiv, München, v: Petra Fuchs, Cholera und Öffentlichkeit, Diplomarbeit an der Geisteswissenschaftlichen Fakultät der Karl-Franzes-Uni-versität Graz, 2003). ukvarjal z zdravljenjem obolelih za kolero. Rojen leta 1786 v Kranju je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, kjer je zaključil še filozofski študij ter leta 1810 študij na dunajski medicinski fakulteti. Bil je sodobnik in prijatelj Urbana Jerina, homeopata, poznejšega profesorja bogoslovja in stolnega dekana v Ljubljani. Na Dunaju pa je bil v stikih tudi z Jernejem Kopitarjem.224 Znano je, da je po študiju potoval po Evropi ter kot zdravnik polkovnik s francosko armado odšel iz Pariza v Moskvo, kjer je ostal in si ustvaril družino. Med drugim je kot zdravnik delal v vojni bolnici v Orelu in v Radomislu, v bližini Kijeva, kjer se je leta 1830 tudi prvič srečal s kolero. Leta 1831 je živel v Moskvi, tako da je med epidemijo kolere aktivno sodeloval pri zdravljenju obolelih in je začasno prekinil celo stike s Kranjsko.225 Ker je Mihael Pagliaruzzi pl. Kieselstein, ki je bil sicer v stikih z njim, ostal brez vesti o njem, se je v Ljubljani začelo govoriti, da je Sentimer podlegel koleri. Slednje je poročal tudi Illyrisches Blatt, in sicer da je postal pri opravljanju svoje službe žrtev kolere: Im verflossene Jahre 1830fiel er als ein Opfer seiner Pflicht, hinweggerafft von der furchtbaren Cholera zu Moskau.226 V tem smislu je omenjeni časopis objavil tudi pesem, ki jo je v čast domnevno umrlemu zdravniku Sentimerju v slovenščini napisal dr. Jakob Zupan.227 224 Milena Uršič, O zdravniku Florijanu Sentimerju, Kronika, let. 3, 1955/2, str. 114—116. 225 Prav tam. 226 Illyrisches Blatt, 15. januar 1831, št. 3, str. 9—10. 227 Prav tam; glede podatka o avtorju pesmi v: Uršič, O zdravniku ..., str. 114. Naslov pesmi je: 'Sentimer Florijanu, osdravniku, Krajncu iz Krajna, pokoshenimu od kolere 1830 na Ruskim v Moskvi. (Kam Krajnic ne gre?)'. V pesmi najprej slavi Kranjsko in njene ljudi, ki so se v preteklosti iz različnih razlogov razselili po vsem svetu. Izpostavi Ljubljančana Malnarčiča, ki je obogatel v južnoameriški Limi in umrl v Parizu; barona Hallersteina, jezuita, ki je deloval v Pekingu; severnoameriškega misijonarja Friderika Barago; frančiškana in misijonarja patra Černeta iz Ljubljane, ki je deloval v Egiptu; barona Lucasa Reigersfelda v Londonu; Carbonariusa Voglarja iz Nakle- 53 KOLERA V PREDMARČNI DOBI N a g o t) o i*i ■Ljubi mojil to vem j de fte she veliko od Lolesni kolere fJifkali govoritL Sej vfe sdaj od nje govori ^ gofpod iitttlietj vifoki in »iski, mladi in flaru Pa kda H tudi no govoril , zbe flifbioiO) (ie je she toliko tavsLcnt ljudi utuetlo od nje, in de Lolescn zlie dalje Liisheje prihaja. — Kakor fe je Lila po Ogcr-f ki tu raslhirila, fti jmfli ljubi Zelar bilro sa-zbeli fkerbeli, tudi Krajnze in Kcirofbze te aefrezlie obvarovati; saLo je na Ilrovafbki graniii veliki fo Ida to v, li nobeni g,i zhloveka ne piiHe fkosi j kteri ( kakor per kugij nt dvajfei dni ni kontumarii perdersban , sato dd 12.-13. Naslovnica in prva stran knjižice Kolera. Potrebnopoduzhenje sa kmeta, kako naj sam sebe in svoje ljudi te strashne bolesni obvaruje, v vprashanjih in odgovorih, avtorja Blaža Potočnika. Knjižica je izšla leta 1831 pri Egerju v Ljubljani (NUK). Da zdravnika Sentimerja v letih 1830-1831 ni pokončala kolera, čeprav sta mu zbolela oba sinova in trinajstletna hči,228 ki pa jih je uspešno pozdravil, dokazuje knjižica Die Cholera heilbar, ki jo je nekaj let kasneje napisal kot zdravnik v Sankt Peterburgu. Knjižica je zaradi ruske cenzure izšla v Quedlinburgu in Leipzigu leta 1836. Avtor jo je namenil v branje tako zdravnikom kot tudi laikom. Bil je prepričan, da je kolera zelo poseben pojav: Alle Philosophen und Diplomaten, alle Aerzte und Universitäten müssen es zugeben, dass die Cholera eine Erscheinung ist, einzig ihrer Art.229 V knjigi pretresa metode takratnih zdravnikov, ki so se ukvarjali z zdravljenjem kolere, in trdi, da le-te bolnika še bolj izmučijo in ne nudijo olajšanja in ozdravljenja. Bolezen zdravijo takorekoč že z vsemi možnimi sredstvi, kot so pepel, apnenec, kreda, led, mrzla ga, ki naj bi bil zdravnik Petra Velikega ter barona Sigismunda Herbersteina, avstrijskega odposlanca v Moskvi iz sredine 16. stoletja. Ob bok vsem omenjenim postavi tudi 'preminulega' zdravnika Florijana Sentimerja in njegovo življenjsko zgodbo. 228 Uršič, O zdravniku ..., str. 114. 229 Florian Sentimer, Die Cholera heilbar, Quedlinburg in Leipzig 1836, str. 4. 54 KOLERA V PREDMARČNI DOBI 14. Naslovnica knjige Die Cholera heilbar Florijana Sentimerja (NUK). voda, skratka z vsemi štirimi zemeljskimi elementi zrakom, vodo, zemljo in ognjem. Prav pride že vse, celo homoöpatische Nichts.230 Prepričan je, da čudežno zdravilo za zdravljenje obolelih za kolero ne obstaja, kot tudi ni za kugo. Ljudje naj ne zahtevajo in pričakujejo nemogočega: das Unmögliche nicht zu fordern und nicht zu erwarten ... Sentimer meni, da je rešitev v kombinaciji več zdravil.231 Čudi se ljudstvu, ki se proti koleri še vedno tradicionalno bori s kanoni, s katerimi naj bi se očistil zrak. Posledično se sprašuje, kaj neki je Evropi prineslo razsvetljenstvo: Europäische Aufklärung! Europäische Cultur! Was bist du denn eigentlich?232 Na splošno zdravnike kritizira, češ da imajo premalo toplega čustva za trpečega človeka, kot ga mora po njegovem imeti vsak zdravnik. Razloži tudi svojo metodo zdravljenja, ki da je preizkušena, učinkovita in edina uspešna. Sentimerjev način zdravljenja naj bi služil trojnemu namenu: ohranjanju bolnikovih življenjskih sil, pomiritvi bruhanja in zavrtju diareje. Sentimer je kritiziral tudi vmešavanje laikov v zdravniške zadeve, do katerih naj bi prišlo zaradi vtisa, da 230 Prav tam, str. 16. 231 Prav tam, str. 10-11. 232 Prav tam, str. 13-14. 55 KOLERA V PREDMARČNI DOBI zdravniki pri zdravljenju obolelih niso uspešni. Zdi se mu, da je postala kolera stvar politike.233 FRAN VILJEM LIPIČ Zdravnik Fran Viljem Lipič je med letoma 1823 in 1835 služboval v Ljubljani kot drugi mestni zdravnik. Ker je študij medicine končal na Dunaju leta 1823, je bila ljubljanska služba hkrati tudi njegovo prvo delovno mesto. Po ljubljanskem obdobju je odšel za profesorja klinične medicine na medicinsko fakulteto v Padovo in tam ostal do leta 1841. Kasneje so ga povabili na dunajsko medicinsko fakulteto, kjer je postal profesor in predstojnik interne klinike ter dobil nalogo, da reformira medicinski študij.234 V svojem ljubljanskem obdobju je Lipič dodobra spoznal tedanje razmere v mestu in predvsem pomanjkljivosti v organizaciji zdravstvene službe. Kot mestni zdravnik je zdravil mestne reveže, poleg tega pa skrbel tudi za cepljenja proti kozam, za red v lekarniškem in veterinarskem delu, nadziral kakovost mesa in preverjal izvajanje higienskih predpisov ter preganjal mazaštvo in neuradne načine zdravljenja. Svoje izsledke je objavil v Topografiji Ljubljane (Topographie der k.k. Provinzialhauptstadt Laibach, in Bezug auf Natur- und Heilkunde, Medizinalordnung und Biostatik), ki je izšla leta 1834 v Ljubljani.235 V dokumentih ljubljanske Policijske direkcije je med drugim opisan kot oče treh sinov, ki je slovel kot znanstveno izobražen, človekoljuben in delaven zdravnik.236 Na Lipičev 15. Fran Viljem Lipič, litografija (Narodni muzej Slovenije). 233 Prav tam, str. 8. 234 Peter Borisov, Nastanek in razvoj znanstvene medicine na Slovenskem, v: Zdravstveni vestnik, 1971, let. 40, št. 3, str, 99-101; Borisov, Od ranocelništva ..., str. 142-144; Zvonka Zupanič Slavec, Ljubljanski mestni zdravnik Fran Viljem Lipič (1799-1845), v: Topografija Ljubljane, Ljubljana 2003, str. 504-505. 235 Andrej Studen, Lipičeva topografija Ljubljane, v: Slovenska kronika 19. stoletja (1800-1860), Ljubljana 2001, str. 199. 236 AS 22, Policijska direkcija v Ljubljani, šk. 9, predsedstveni spisi, l. 1834, 10/834. 56 KOLERA V PREDMARČNI DOBI 16. Naslovna stran Lipičeve knjige o zdravljenju s toplimi in parnimi kopelmi z naslovom Beschreibung eines Wärme- und Dampfbadapparates nebst Bemerkungen über dessen Anwendung und Nutzen in verschiedenen Krankheiten, vorzüglich in der Cholera. Laibach, Kleinmayr 1831 (NUK). odhod iz Ljubljane je po vsej verjetnosti po eni strani vplival boj med homeopati oziroma priorjem Faustom Gradiškom,237 ki je širil homeopatijo, in zdravniki kirurškega liceja oziroma uradne, šolske medicine. Ker je Lipič kot mestni zdravnik opravljal tudi zdravstveno - policijsko službo, je bil zato v boju s homeopati najbolj izpostavljen.238 Po drugi strani pa se je zaradi zavrnitve njegovih številnih prošenj za službo okrožnega zdravnika v Celovcu, Postojni, Ljubljani in Novem mestu verjetno počutil nezaželenega in bil tako prisiljen Ilirski gubernij zapustiti.239 Leta 1831, ko je Kranjsko ogrozila kolera, je v preventivnih dejavnostih v mestu in na deželi odigral pomembno vlogo. Njegove aktivnosti lahko razdelimo na tri med seboj povezane in soodvisne momente. Prvič se je Lipič s kolero srečal službeno, ko je leta 1831 v vlogi drugega mestnega zdravnika pomagal pri izvajanju preventivnih ukrepov ljubljanske mestne zdravstvene komisije, in sicer so mu bili dodeljeni deli 237 Faust Gradišek je med drugim zdravil tudi obolele za kolero med prvo epidemijo kolere na Kranjskem leta 1836. Po njegovi smrti leta 1838 so v župnijski cerkvi sv. Martina pod Šmarno goro uresničili njegovo volilo, da se namesti zvon proti koleri, težak stot in osem funtov, ki naj skupaj s priborom preide v last župnijske cerkve sv. Martina in v njeni posesti tudi ostane [...] vsak večer ob deveti uri naj zvoni v zahvalno in priprošniško molitev .. .V: Jurij Šilc, Doktor Faustus, prior usmiljenih bratov v Ljubljani in zdravnik na Kranjskem, Tacen 2000, str. 89-98; Jurij Šilc, Zgodovina župnije Šmartno pod Šmarno goro, str. 118-123. 238 Borisov, Nastanek in razvoj ..., str. 99-101. 239 Zupanič Slavec, Ljubljanski mestni zdravnik ..., str. 504-505. 57 KOLERA V PREDMARČNI DOBI 17. Načrt t. i. 'Schwitzapparata' iz Lipičeve knjige Beschreibung eines Wärme- und Dampfbadapparates ... (NUK). mesta Šempetrsko predmestje, Poljansko predmestje in območje med Vodno ulico in Čevljarskim mostom. V zvezi s preventivnimi ukrepi je Lipič oblastem poslal predloge za zmanjšanje nevarnosti izbruha kolere, opisane v daljšem tekstu z naslovom Erster Antrag des zweiten Stadtphisikers zu Laibach, die Verminderung der Gefahr bei herandrohender Choleraseuche betreffend. V njem je opozoril na nekaj problemov, ki bi jih bilo treba v mestu urediti in s katerimi bi zmanjšali verjetnost izbruha bolezni. Ključne pomanjkljivosti so bile preveč slabih, temnih, prenaseljenih stanovanj; preveč revnih ljudi, še posebno žensk, ki živijo v nezdravih razmerah; uživanje oporečne hrane; slaba obleka ter neprimerna skrb za bolnike. Prav tako je bil aktiven pri načrtovanju bolnišničnih kapacitet, saj je izdelal predlog organizacije in ureditve mestnega kolerašpitala s 138 posteljami, ki ga je predstavil v spisu Ubications und Aptations - Tabelle zum Behulfe des Haupt-lazarethes für Civil- und Militär- Cholerakranke zu Laibach.240 V tem času se je Lipič, spodbujen s prebiranjem sodobne strokovne literature, za novo bolezen zanimal tudi zasebno. Avgusta in septembra leta 1831 se je ukvarjal z izdelavo načrta in prototipa t. i. 'Schwitzapparata' oziroma naprave za potenje namenjene obolelim za kolero, kot jo je imenoval v dopisih, s katerimi jo je želel predstaviti oblastem. Delovanje in uporabo naprave je opisal v brošuri Beschreibung eines Wärme - und Dampfbadapparates: nebst bemerkungen über dessen Anwendung und Nutzen in verschiedenen Krankheiten, vorzüglich in der Cholera, ki je leta 1831 izšla v Ljubljani. Knjižica opisuje terapevtsko vrednost naprave pri zdravljenju obolelih za kolero, napravo pa je Lipič razstavil tudi v svojem stanovanju v Šempetrskem predmestju, kjer so si jo ogledali tudi drugi zdravniki.241 Kot posledico Lipičevega resnega zanimanja za kolero lahko razumemo njegovo tretjo aktivnost, ki ga je prvič neposredno soočila s to boleznijo. Lipič je bil namreč med tistimi tremi zdravniki, ki so jih deželne oblasti izbrale za študijsko potovanje 240 Katarina Keber, Ljubljanski zdravnik Fran Viljem Lipič in preteča epidemija kolere leta 1831, Kronika, let. 52, 2004/1, str. 39. 241 Prav tam, str. 40. 58 KOLERA V PREDMARČNI DOBI na Dunaj, da bi z opazovanjem in preučevanjem spoznali naravo bolezni in njene socialne posledice. Študijsko potovanje je sodilo v okvir cesarjevega napotila, da mora vsaka dežela izobraziti nekaj zdravnikov za zdravljenje obolelih za kolero. Tako je tudi ljubljanski gubernij oktobra 1831 na Dunaj, kjer je divjala epidemija, poslal tri kranjske zdravnike, in sicer je poleg Ludwiga Nagya, okrajnega zdravnika v Kranju, in Josepha Erschena, okrajnega zdravnika v Mokronogu, na Dunaj odpotoval tudi Lipič. Poročilo oziroma obsežna študija na 92 straneh, ki jo je slednji napisal po povratku, z naslovom Bericht an das hohe k. k. Illyrisches Landesgubernium, über eine, im Herbste 1831, in Angelegenheiten der Cholera, nach Wien unternommene, ämtliche Missionsreise, vsebuje poleg njegovih doživetij in opažanj tudi natančen opis sistema organizacije dunajskih kolerašpitalov in najnovejše znanstvene izsledke o bolezni in načinih zdravljenja.242 242 Prav tam, str. 41. 59 KOLERA V PREDMARČNI DOBI PRVA EPIDEMIJA LETA 1836 Leta 1836 je bilo žarišče okužbe Lombardsko-Beneško kraljestvo, od koder se je v poletnih mesecih kolera širila naprej v dveh tokovih, in sicer po eni strani proti zahodu iz Brescie proti Trentu ter po drugi na vzhod. Proti vzhodu se je bolezen širila preko Trsta in celotne Istre na Kranjsko in Koroško. V celovškem in beljaškem okrožju se je bolezen bolj razširila na podeželju kot pa v deželnem glavnem mestu Celovcu, kjer je zbolelo le nekaj ljudi. Na Kranjskem se je epidemija začela v zahodnem delu dežele, v postojnskem okrožju, se nato širila proti vzhodu, po ljubljanskem okrožju vključno z Ljubljano ter vse do novomeškega okrožja, ki ga je bolezen najbolj prizadela, saj naj bi tu zbolelo kar 7.297 ljudi. Iz Istre se je kolera širila naprej v Dalmacijo, iz Kranjske pa na Štajersko, kjer je bilo najhuje prizadeto mariborsko okrožje, zbolelo naj bi okoli 500 ljudi. Mesti Maribor in Gradec je epidemija oplazila le v manjši meri, prav tako je bilo v celjskem okrožju le nekaj primerov bolezni. Iz Štajerske se je kolera prenesla v Nižjo Avstrijo in na Dunaj, od koder so se okužile še Ogrska, Češka, Moravska, Šlezija in Galicija.243 Pred morebitno epidemijo kolere so opozarjali že leto prej, ko je 30. decembra 1835 Ilirski gubernij izdal okrožnico, kako naj se ljudstvo samo zaščiti pred morebitno epidemijo. Slednja vsebuje predvsem nasvete o zdravi prehrani in pijači.244 K močnemu izbruhu kolere na Kranjskem so pripomogle tudi vremenske razmere. Mesec maj je bil nenavadno deževen, pihal je močan veter, Alpe je vedno znova prekrival sneg, ki je 11. maja zapadel vse do nižin. Časopis Laibacher Zeitung se je na prvi strani zaskrbljeno spraševal, ali morda ne prihaja že druga zima?245 Nenavadne vremenske razmere pa niso pretile z novo zimo, ampak so v kombinaciji s soparno vročino, ki je nastopila junija, ustvarile idealne pogoje za širjenje nalezljivih bolezni. Kolero so junija na Kranjsko in v Ljubljano prinesli avstrijski vojaki, ki so se vračali iz Italije. Bolezen je poleg Ljubljane prizadela tudi druge dele Kranjske, saj so jo vojaške čete raznesle na Notranjsko, Gorenjsko in del Dolenjske. V postojnsko župnijo naj bi bolezen prišla hkrati z drugim bataljonom Rothkirch pešpolkom št. 12, ki se je iz Italije vračal v Galicijo. V omenjeni župniji naj bi od 2.232 prebivalcev za kolero umrlo 95 ljudi, v sosednji slavinski župniji 37 ljudi. Dr. Karel Vesel poroča, da je bilo veliko žrtev v ribniškem in kočevskem okraju, kjer je med prvimi umrl tamkajšnji okrajni ranocelnik. Sem naj bi bolezen prinesel pešpolk št. 17 Hohenlohe pod poveljstvom nadporočnika Stadtlerja, ki je bil nastanjen v začasni vojašnici v Ribnici. Dr. Karel Vesel, ki je 243 Krebs, Die geographische Verbreitung ..., str. 13-14; Rannegger, Die Cholera in der Steiermark ..., str. 95. 244 AS 45, Deželna sanitetna komisija v Ljubljani, fasc. 7, 15198: Circular Verordnung z dne 30. december 1835. 245 Laibacher Zeitung, 12. maj 1836, št. 38. 60 KOLERA V PREDMARČNI DOBI nadomestil umrlega ribniškega ranocelnika,246 je moral zdraviti tudi vojake.247 V Novem mestu, kjer naj bi umrlo več kot 100 ljudi, je bil eden izmed prvih žrtev kolere tiskar Henrik Tandler.248 Na Gorenjskem je kolera močneje izbruhnila predvsem v Kranju in Železnikih,249 spet naj bi bili prenašalci vojaki. Kolera je poleg Kranja, kjer je epidemija trajala od julija do konca avgusta, zajela tudi okoliške vasi Stražišče, Čirče in Šenčur. V Kranju naj bi zbolelo 170 ljudi; v najhujšem tednu jih je umrlo 19. V mestu sta bolne zdravila zdravnik Franc Schiffer in ranocelnik Tomaž Pirc.250 Skupno število umrlih v epidemiji kolere na Kranjskem ni znano, saj avstrijska uradna statistika beleži skupno število umrlih za epidemijami za Kranjsko in Koroško (5.703 ljudi), pri čemer pa ni razvidno, za epidemije katerih bolezni pravzaprav gre - bolezenski vzroki smrti so razdeljeni namreč zgolj v tri kategorije: običajne bolezni, epidemije in koze.251 Glavar ljubljanskega okrožja Joseph Fluck Edler von Leidenkron je 23. junija izdal okrožnico, v kateri okrajnim oblastvom in duhovnikom svetuje, kako naj ljudi zaščitijo pred kolero oziroma kako naj ravnajo ob morebitnem izbruhu bolezni, za katero sicer upa, da se ne bo razširila na podeželje. Okrajna oblastva, zdravniki in predstavniki občin naj bi tako morali prijaviti vsako nenavadno bolezen ali sumljiv smrtni primer, duhovniki pa naj bi ljudem svetovali tisto zdravilo, ki bi se najbolje izkazalo.252 C.-kr. Ilirski gubernij (guverner je bil Joseph Camillo Freiherr von Schmidburg) je 2. julija izdal okrožnico, v kateri ljudem sporoča, da kolera junija ni izbruhnila samo v Ljubljani in njenih predmestjih, ampak da se širi tudi po drugih delih gubernija. K temu naj bi prispevale za pomlad nenavadne vremenske razmere, ko je junijski ohladitvi sledilo nenadno zvišanje temperatur. Oblast je ljudem sporočala, da se pred boleznijo lahko zavaruje vsak posameznik, ki živi v skladu z navodili o obleki in prehrani, ki hrano uživa v zmernih količinah, pije vodo in se izogiba žganim pijačam ter skrbi za čistočo in zračenje stanovanja. Tistim, ki že imajo simptome kolere, so svetovali, da poiščejo zdravniško pomoč, kjer le-te ni, pa se naj držijo navodil, in sicer da se toplo oblečejo ter se držijo stroge diete s pogostim pitjem mlačnih blagih čajev iz kamilice, mete, majarona in lipovih cvetov. Težje bolnike je treba toplo pokrivati in ogrevati s toplo opeko, da se spotijo. Oblasti v okrožnici zagotavljajo, da izkušnje učijo, da se je na ta način brez drugih zdravil pozdravilo že veliko bolnikov. Opisan način zdravljenja naj bi bil primeren tako za podeželje, kjer zdravnikov primanjkuje, kot tudi za mesta, dokler poklicani zdravnik ne prispe. Okrožnica na koncu poziva okrajna oblastva, uradnike, duhovnike in posestnike, da naj podložnike seznanijo s tukaj naštetimi navodili, saj to kot znak človekoljubja od njih pričakuje deželna oblast.253 246 Po vsej verjetnosti gre za Josepha Lehnharda, saj ga šematizem za leto 1837 ne navaja več. 247 Kobal, O koleri ..., str. 112-114. Kobal omenja rokopis zdravnika Karla Vesela o gibanju kolere na Kranjskem od njenega prvega pojava do leta 1855, ki naj bi ga hranil deželni muzej, vendar pa ga Kobal tam ni več našel.; Janez Zabukovec, Zgodovina župnije Slavina, Ljubljana 1910, ponatis, Galerija 2, Vrhnika 2002, str. 35; Postojinsko okrajno glavarstvo, Postojna 1889, str. 20. 248 Špela Bregač, Tiskarstvo na Dolenjskem in Janez Krajec, Kronika 2005/2, let. 53, str. 166; Picelj Zdenko, Novo mesto skozi čas, Dolenjski muzej, Novo mesto 1990, str. 52. 249 O koleri v Kranju priča notica o ranocelniku Tomažu Pircu, ki se je iz ljubljanske bolnice vrnil v Kranj ravno zaradi epidemije kolere leta 1836. Slednjo so Kranjčani uporabili kot argument proti preselitvi fizikata v Škofjjo Loko, saj naj bi bile nevarne bolezni v kranjski kotlini pogostejše kot pa v loškem okraju - epidemija kolere je leta 1836 zajela vso kranjsko kotlino, v loškem delu pa le Železnike. Poleg Kranja je epidemija dosegla tudi Rupo in Čirče. V: Jože Žontar, Pomembni kranjski zdravniki preteklosti, v: Kranjski zbornik 1970, Skupščina občine Kranj, Kranj 1970, str. 344-346. 250 Hrani Gorenjski muzej: Kronika Janeza Ovina iz Kranja (iz let 1810-1899), T 677; ZAL LJU 296, Graščinski arhiv Fužine, šk. 35, pismi Janeza Nepomuka Urbančiča in žene Josipine Fidelisu in Pepini Terpinc z dne 8. julij in 13, julij 1836. 251 Tafeln zur Statistik der österreichischen Monarchie, IX. Jahrgang, 1836. 252 AS 45, fasc. 7, št. 15198: Circulare an sämmtliche Bezirksobrigkeiten und den wohlehrwürdigen Kuratklerus des Laibacher Kreises, Wie sich gegen die sogenannte epidemische Brechruhr zu wahren, und bei ihrem wirklichen Ausbruche zu benehmen sey, 23. junij 1836. 253 Laibacher Zeitung, 7. julij 1836, št. 54, str. 559, 560. 61 KOLERA V PREDMARČNI DOBI V smislu, da so bila uradna navodila o preventivi in zdravljenju bolnikov bodisi neučinkovita bodisi prepozna ali ljudem nedosegljiva, lahko razumemo tiskano navodilo za zdravljenje kolere Vorschläge zur Heilung der wüthende Cholera-Anfälle, ki ga je dne 10. junija 1836 izdal Franc grof Hochenwart. V uvodu zapiše: In einem Augenblicke, wo das Gemüth eines Jeden von den Leiden der Mitmenschen, von ihrem häufigen Dahinsterben, als Folge der Brechruhr selbst, oder einer ihr verwandten Krankheit, tief gebeugt ist, scheint es jedermanns Pflicht zu sein, seine Erfahrungen mitzutheilen, damit dem Uebel vorgebeugt, oder das schon ausgebrochene schnell gehoben werde. Diese Pflicht wird um so grösser, wenn die angezeigt werdenden Mittel durch glücklichen Erfolg gekrönt wurden. V spisu na podlagi izkušenj iz bližnjega Trsta in prebivalstva okraja Podgrad kot zelo zanesljivo sredstvo proti koleri priporoča olivno olje, limonin sok, lipov čaj in meliso. Poleg tega je Hochenwart opisal primere kolere v okolici Postojne in Sežane, na območju svojega gradu Ravne254 ter tudi v bližnji župniji Slavina. Hochenwart je revnim bolnim na pomoč pošiljal gospo Franzisko Polz (Inspectorinn), ki je bolne zdravila z mešanico olivnega olja in limoninega soka. Zdravilo naj bi bilo učinkovito predvsem v začetni fazi bolezni, ljudje naj bi se z njim oskrbeli in si v primeru bolezni pomagali sami brez zdravniške pomoči.255 Ljudem so preventivne nasvete delili tudi duhovniki, v splošnem so bili zelo pogosti nasprotujoči si nasveti in stare ljudske vraže. V zapiskih Janeza Trdine tako beremo, da so zoper kolero leta 1836 imeli v vsaki hiši melisin duh in komilice, ker se je to s prižnic priporočilo. Glede stranišč so delali razno, zdaj moral se ves gnoj precej sproti odpravljati, zdaj zopet razkopavali so ga, da njegov smrad prežene kolero! Gospoda pa so šla v Vragov log in so to bolezen streljala, češ da s tem okuženi zrakpretresejo in očistijo. Zdaj pa možki naj raje imajo brinjevec in glavo česna.256 Gotovo je najbolj znana žrtev epidemij kolere v slovenskih deželah francoski kralj Karel X., ki je 6. novembra 1836 umrl v Gorici star devetinsedemdeset let. Karel X. se je namreč po t. i. julijski revoluciji leta 1830 odpovedal francoskemu prestolu in je živel v emigraciji najprej na Škotskem, nato nekaj let na Češkem v Pragi, odkoder se je nazadnje preselil v Gorico. Tu je za kolero umrl le 17 dni po prihodu v grad Grafenberg grofov Coroninijev. Ker je bil domnevno edina žrtev kolere v Gorici, bolezen naj bi se namreč razširila v Videm, Trst in po goriški okolici, v mesto Gorica pa ne, naj bi nekateri o vzroku njegove smrti dvomili. Frančiškanski pater Chiaro Vascotti, sicer avtor knjige o zgodovini Kostanjevice (Storia della Castagnavizza) iz leta 1848, pa je bil prepričan, da je Karel umrl za kolero, saj naj bi pregledal njegovo zdravniško dokumentacijo.257 Pater Stanislav Škrabec, ki je Vascottijevo Storio prevedel in v več delih izdal v Cvetju v letih 1906/1907, opisuje kraljevo smrt: 4. novembra, na dan svojega patrona, sv. Karla, je bil kralj zjutraj pri maši. Med mašo ga je začelo zebsti, tako, da se ni mogel udeležiti navadnega zajtrka. In kmalu so nastopile hude bolečine, tako da tudi h kosilu ni mogel. Naslednjo noč mu je bilo še huje; krč ga je vil in iz sebe je metal. Videvši nevarnost je zdravnik kraljeve družine priporočil duhovnikom, najprevidijo kralja. Vzvišeni bolnik se je vdal v voljo božjo; prejel je sv. poslednje olje. Zavoljo bljuvanja se mu sveta popotnica ni mogla dati, 6. novembra 1836 ob dveh popolnoči je kralj umrl [...] Enajsti dan prej imenovanega meseca je knez nadškof goriški, Francišek Ksaverij Lovšin, med asistenco 254 Dvorec Ravne (Raunach) južno od naselja Kal blizu Pivke je leta 1725 prešel v last družine Hohenwart in v njihovi posesti ostal vse do konca druge svetovne vojne. V: Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi, DZS, Ljubljana 1999, str. 280. 255 Franz grof von Hochenwart, Vorschläge zur Heilung der wüthenden Cholera - Anfälle, 10. junij 1836; Kobal, O koleri ..., str. 111. 256 Podobe prednikov: Zapiski Janeza Trdine iz obdobja 1870-1879, 2. knjiga: Vsaka svinja naj si rije svoje korenje, Ljubljana 1987, str. 464. 257 PSBL, I., Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974-1981, str. 157, Stanislav Škrabec, Naša Kostanjevica, Založba Branko, Nova Gorica 2002, str. 53-54. 62 KOLERA V PREDMARČNI DOBI metropolitskega kapitlja in mestne duhovščine, svetovne in redovne, vzdignil truplo mrtvega kralja, ki se je postavilo na mrtvaški voz s šestimi črno odetimi konji. Sprevodu na čelu so šli mestni reveži z gorečimi svečami in oddelek mestne vojaščine z muziko, za njimi redovna in svetovna duhovščina, pred mrtvaškim vozom knez nadškof s svojo asistenco. Za vozom sta šla peš v dolgih črnih plaščih prvorojeni sin, grof Mirenski, in vnuk rajnega kralja, grof Šambordski, tedaj šestnajstletni mladenič; za njima vojvoda Blakaški in drugi plemeniti francoski gospodje, ki so bili spremili svojega kralja v pregnanstvo; za temi velika množica vsakovrstnega ljudstva, na zadnje spet oddelek mestne vojaščine. Ceste, koder se je pomikal sprevod, so bile polne ljudi, ki so bili prihiteli od vseh strani gledat kraljevski pogreb ...258 Po ustnem izročilu družine Coronini naj bi si francoski kralj za svoje domovanje izbral Gorico predvsem zaradi milega podnebja in zato, ker tu naj ne bi bilo več kolere.259 Karel X. Burbonski, ki je bil zadnji francoski kralj, je pokopan v kripti frančiškanske cerkve na Kostanjevici nad Novo Gorico. JAVNA ZDRAVSTVENA MREŽA V TREH KRANJSKIH OKROŽJIH ILIRSKEGA GUBERNIJA Ker je Ilirski gubernij upravno zajemal tudi del Koroške, in sicer območje beljaškega in celovškega okrožja, zdravniška mreža ne bo predstavljena za celoten gubernij, temveč le za tri kranjska okrožja, in sicer ljubljansko, novomeško in postojnsko. Leta 1836 je bil na čelu gubernijske zdravstvene piramide protomedik Janez Ev. Schneditz, sicer eden od osmih c.-kr. gubernijskih svetnikov. Vsa tri okrožja so imela po enega okrožnega zdravnika ter enega ali več distriktnih zdravnikov, po enega okrožnega ranocelnika ter več okrajnih ranocelnikov.260 Mesto Ljubljana je imelo dva mestna zdravnika.261 V Dobrodelnih ustanovah,262 v katerih so bile združene bolnica, blaznica, porodnišnica in najdenišnica, je bil zdravnik primarij že omenjeni Ivan Zhuber, ranocelnik primarij Leopold Nathan in porodničar Anton Melzer. Zaposleni so bili še asistenta Alois Gaber in Johann Verne, babica Theresia Braun s pomočnico ter 4 bolniški strežniki, 7 strežnic, 2 strežnika v blaznici ter vratar in hlapec. V Ljubljani je bila tudi ustanova, namenjena reševanju navidezno mrtvih, nadzornika sta bila oba mestna zdravnika, reševalca pa oba mestna ranocelnika, ki sta imela tudi potrebno opremo (Nothkasten).263 Podatki avstrijske statistike za ugotavljanje števila kranjskega javnega zdravstvenega osebja za leto 1836 niso uporabni, saj vsebujejo skupne sumarne podatke za cel gubernij, torej tudi za obe koroški okrožji.264 Da zdravnikov v času epidemije močno primanjkuje, so oblasti spoznale takrat, ko je začelo število obolelih sunkovito naraščati, zbolelo pa je tudi vsaj pet deželnih zdravnikov.265 Takoje novomeško okrožje poročalo guberniju, da imajo zaradi pomanjkanja zdravstvenega osebja probleme z zdravniško oskrbo bolnikov na podeželju. Poleg tega tudi marsikateri obstoječi okrajni ranocelnik zaradi starosti ali bolezni ni bil sposoben 258 Škrabec, Naša Kostanjevica, str. 53-54. 259 PSBL, I., str. 157. 260 Več o okrajih oz. okrajnih komisariatih v: Jože Žontar, Nastanek in razvoj upravnih okrajev na Slovenskem, ZČ, let. 34, 1980/1-2, str. 119-155. 261 Schematismus des Laibacher Gouvernements im Königreiche Illyrien für das Jahr 1836, str. 206-208. 262 Wohlthätigkeitsanstalten kot Dobrodelne ustanove oz. ustanove združene pod imenom Civilna bolnica (Fran Viljem Lipič v Topografiji). 263 Prav tam, str. 211-212. 264 Tafeln zur Statistik der Oesterreichischen Monarchie, IX. Jahrgang, 1836. 265 AS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko, l. 1836, VI, št. 1617. 63 KOLERA V PREDMARČNI DOBI fizičnih naporov, ki jih je terjalo oskrbovanje bolnikov na podeželju. Novomeški okrajni ranocelnik Mathias Gunde, na primer, bolnikov ni mogel obiskovati zaradi starosti.266 Zaradi velikega pomanjkanja zdravnikov na podeželju so iz Ljubljane poslali dva zdravnika in štiri ranocelnike v različne kraje po deželi.267 Oblasti so tako po eni strani zaprosile Dvorno pisarno za dodatne zdravniške okrepitve z Dunaja oziroma sosednjih dežel, po drugi strani pa je gubernij predlagal premestitev dveh celovških zdravnikov v Ljubljano.268 Z Dunaja so v Ljubljano julija prispeli štirje zdravniki, in sicer Johann Pichler, Karl Bertgen, von Tradeneck in Friedrich Welwich, ki je bil vešč slovenščine.269 Avgusta so se jim pridružili še zdravnik Ernest Fröhlich in ranocelnika Bernhard Mandl in Albert Baruch; slednjega je zamenjal praktikant dunajske Splošne bolnice Karl Esterle.270 Septembra se je v Ljubljani ustavilo tudi šest dunajskih zdravnikov, ki so se vračali iz Lombardsko-Beneškega kraljestva, kamor so bili poslani zaradi epidemije kolere.271 Vsi zdravniki in ranocelniki so dobili vnaprej izplačane potne stroške in denar za potrebno opremo (verjetno zdravila) v znesku 150 gld. Deželne oblasti naj bi se v ukrepanju glede epidemije ravnale po šestih državnih instrukcijah. Slednje so določale delovanje zdravstvene komisije (vladne komisije v zdravstvenih zadevah) na Dunaju,272 naloge protomedika kot člana zdravstvene komisije,273 naloge zdravnikov (Abtheilung und Sections-Aerzte) med epidemijo,274 naloge zdravnikov in pomožnih zdravnikov filialnih špitalov med epidemijo275 in dolžnosti bolniških strežnikov v filialnih špitalih med epidemijo.276 Zaradi skromnega obsega ohranjenih upravnih virov, ki zadevajo epidemijo na Kranjskem, se dejansko veljavo in izvrševanje naštetih instrukcij da opazovati le v zelo omejenem obsegu. Ilirski gubernij je imel t. i. gubernijsko komisijo (verjetno zdravstveno komisijo), ki je v času epidemije prevzela vodenje civilne bolnice. Vendar pa se komisija sama kot poseben organ v dokumentih pojavlja zgolj v vlogi začasnega vodstva Dobrodelnih ustanov. Protomedik Schneditz je moral javno oznanjevati sklepe omenjene komisije. Sodeč po objavah v časopisu Laibacher Zeitung so bili sklepi načelne narave oziroma nekakšna priporočila ljudem o primernem načinu življenja, o obleki in hrani itd. Med naloge protomedika so spadali tudi nadzor nad špitali, svetovanje zdravnikom in preskrba s formularji za zdravniška poročila.277 Zdravniki - oddelčni in mestni z določenim delom mesta - naj bi nadzorovali kvaliteto prodaje hrane, čistočo na ulicah, higieno v stanovanjih; prav tako naj bi tudi nadzorovali lekarne, ki morajo hraniti zadostne količine zdravil. Deveti člen instrukcije določa, da so dolžni zdraviti vsakega bolnika ne glede na premoženjsko stanje: Wenn er zu einzelnen Kranken gerufen wird, so ist es seine Pflicht, sich ohne Unterschied, ob Sie vermögen sind, oder nicht, zu denselben zu begeben, und den 266 AS 45, fasc. 7, st. 16653. 267 AS 16, l. 1836, VI, st. 1516. 268 AS 45, fasc. 7, st. 15394. 269 AS 16, l. 1836, VI, st. 1677, 1702. 270 AS 16, l. 1836, VII, st. 2077; VIII, st. 2152. 271 AS 16, l. 1836, VIII, st. 2288. 272 AS 45, fasc. 7, neostevilceno: Instruction für die Regierungs-Commission in Sanitäts-Angelegenheiten bei verheerenden Epidemien in der k.k. Haupt- und Residenzstadt Wien. 273 AS 45, fasc. 7, neostevilceno: Instruction für den Protomedicus in seiner Eigenschaft als Mitglied und Referent der Sanitätscommission. 274 AS 45, fasc. 7, neostevilceno: Instruction für die Abtheilung- und Sections- Aerzte bei Epidemien. 275 AS 45, fasc. 7, neostevilceno: Instruction für die ordinirenden Aerzte der Filial-Spitäler bei Epidemien, Instruction für die Secundar Aerzte eines Filial-Spitales bei Epidemien. 276 AS 45, fasc. 7, neostevilceno: Instruction für die Krankenwärter der Filial-Spitäler bei Epidemien. 277 AS 45, fasc. 7, neostevilceno: Instruction für den Protomedicus in seiner Eigenschaft als Mitglied und Referent der Sanitätscommission. 64 KOLERA V PREDMARČNI DOBI nöthigen Beistand zu leisten.21" Premožnejšim so lahko uslugo zaračunali, revne pa so morali zdraviti brezplačno, prav tako so dokazano revni zastonj dobili tudi zdravila. Pri predpisovanju zdravil so zdravniki morali med zdravili z istim učinkom predpisati najenostavnejše in najboljše zdravilo (einfachste und wohlfeilste). Zdravniki, ki so bili razporejeni po delih mesta, so morali čas uradovanja napisati na vrata ordinacije; vse tiste bolne, ki obiska pri njem niso zmogli, pa so morali obiskati na domu.279 Da si je kranjski protomedik Schneditz nadpovprečno prizadeval urediti razmere med epidemijo, priča utemeljitev podpore deželnega guvernerja Schmidburga pri Schneditzevi prošnji za dedno plemstvo. Schmidburg je namreč poleg Schneditzovega požrtvovalnega in vestnega 47-letnega dela izpostavil predvsem dejstvo, da je med epidemijo kolere (leta 1836 op. a.) storil dosti več kot le dolžnost.280 MESTO LJUBLJANA Ljubljanska mestna zdravnika sta bila Andrej Frank in Mihael Tušek, mestni ranocel-nik je bil Jožef Kos. Karel Vesel je bil tega leta hišni zdravnik v ljubljanski kaznilnici.281 Po pripovedi zdravnika Tomica je bolezen med mestnim prebivalstvom povzročila tak strah, da so oblasti prepovedale zvoniti za umrlimi, ker so se ljudje preveč razburjali.282 O slabem vplivu, ki ga je na prebivalstvo imelo nenehno zvonjenje za umrlimi, je deželni guverner Schmidburg opozarjal ordinariat.283 Številke za kolero umrlih v Ljubljani so različne. Na podlagi podatkov iz mrliških knjig je v Ljubljani s predmestji v epidemiji kolere umrlo 308 ljudi, kar predstavlja 37 % vseh umrlih mestnih prebivalcev v tem letu. Z okoliškimi vasmi vred je bolezen terjala 394 življenj. V časopisu Laibacher Zeitung je bilo objavljeno, da je v mestu zbolelo 1500 ljudi, od katerih jih je 358 umrlo.284 Avstrijska statistika pa vsebuje podatek, da je tega leta za posledicami epidemij v Ljubljani umrlo 338 ljudi, pri čemer pa ni izrecno navedeno, da gre za epidemijo kolere.285 Do variacij uradnih podatkov o številu umrlih je verjetno prišlo bodisi zaradi različnega poimenovanja bolezni in posledično različnega štetja bodisi zaradi (ne)upoštevanja žrtev med vojaki. Zanimivo je, da so kot vzrok smrti pri umrlih za kolero tako v mrliških knjigah kot tudi v časopisu Laibacher Zeitung zapisovali izraze Durchfall (driska), Brechdurchfall (bljuvna driska) in Brechruhr (kolera), ne pa tudi izraza Cholera, ki je sicer prevladoval v naslednjih epidemijah. Več poimenovanj za isto bolezen lahko razlagamo s tem, da so zdravniki v tem času kot vzrok smrti pogosto navajali posamezne bolezenske simptome, kot je v primeru kolere driska (Durchfall, Brechdurchfall).286 Po drugi strani Kobal vzroke za različna poimenovanja vidi v tem, da so oblasti želele javnosti prikriti pravo stanje glede bolezni, z namenom preprečiti nemire in paniko.287 Ohranjen dokument Policijske direkcije priča o splošnem 278 AS 45, fasc. 7, neoštevilčeno: Instruction für die Abtheilungs - und Sections - Aerzte bei Epidemien. 279 Prav tam. 280 SBL, III., SAZU, Ljubljana 1960-1971, str. 229. 281 Schematismus des Laibacher Gouvernements im Königreiche Illyrien für das Jahr 1836, str. 206, 212; Schematismus des Laibacher Gouvernement - Gebiethes im Königreiche Illyrien für das Jahr 1837, str. 210. Kobal za mestna zdravnika napačno navaja dr. Vesela in dr. Sokliča, v: Kobal, O koleri ..., str. 111. 282 Kobal, O koleri ..., str. 111. 283 AS 45, fasc. 7, št. 15394. O problematiki pretiranega zvonjenja pričajo tudi zapisi v indeks (1835/1836 št. 89, 93) fonda Gubernij v Ljubljani. 284 Laibacher Zeitung, 30. avgust 1836, št. 69. 285 Tafeln zur Statistik der Oesterreichischen Monarchie, IX. Jahrgang, 1836. 286 Evans, Death in Hamburg .str. 433. 287 Kobal, O koleri ..., str. 112. 65 KOLERA V PREDMARČNI DOBI Tabela 2. Javna zdravstvena mreža na Kranjskem leta 1836 Ljubljansko okrožje Novomeško okrožje Postojnsko okrožje okrožni zdravnik Ludwig Nagy Vincenz Erschen Norbert Anton Avee distriktni zdravniki Kranj: Johann Napreth Mokronog: Vipava: Ludwig Radovljica: Franz Papesch Gerbitz Joseph Pretner Ribnica: Joseph Hartl Kamnik: Johann Terpinz* okrožni ranocelnik Joseph Koss Franz Ipavitz Anton Taboure okrajni ranocelniki Brdo pri Podpeči: Turjak: Heinrich Weber Postojna: Anton Michael Taboure v Prevojah Kočevje: Taboure Smlednik: Joseph Schormann Bistra: Franz Mayer Mathias Koschza Ignaz Leber Haasberg: Krumperk: Krupa: Joseph Zollner v Johann Pousche Andreas Novak v Dobu Metliki Idrija: Thomas Loka: Joseph unterlugganer v Skopar Anton Gerbetz Gradacu Prem: Anton Ljubljana mesto: Kostanjevica: Kullnig Andreas Gregoritsch Nicolaus Sever Snežnik: Carl Joseph Erschen Mokronog: Raunacher Ljubljana okolica: Johann Schusters Senožeče: Franz Jakob Hotschevar v Ljubljani Mirna: Matthäus Kuscher Steiner Velesovo: Poljane: Anton Christoph Vipava: Joseph Lucas Perg v Kranju Ribnica: Wolf Franz Achtschin v Kranju Joseph Lehnhard f Mekinje: Ignaz Draxler Jochann Muck v Kamniku Ruperčvrh: Joseph Achtschin v Kamniku Mathias Gunde v Novem Ponoviče: mestu Urban Tratnik v Vačah Boštanj: Johann Rudolph Radovljica: Žužemberk: Nicolaus Lorenz Schaupp Tertscheg Johann Einwalter v Kamni Stična: Joseph Gläser v Sv. Gorici Martinu pri Litiji Lorenz Pogatschnig v Kropi Carl Binter v Stični Bled: Turn pri Leskovcu Johann Küller v Bistrici (Šrajberski turn): Joseph (Bohinjski) Gratzer Bela peč: Trebnje: nezasedeno Andreas Jeuniker v Kranjski Višnja Gora: Gori Anton Schweiger mestni zdravniki Ljubljana: Andreas Frank Michael Tuschek * Zdravnik Janez Terpinc (1802-1846) je bil med leti 1833-1846 okrajni zdravnik v Kamniku, sicer brat bolj znanega Fidelisa Terpinca. 66 KOLERA V PREDMARČNI DOBI Ljubljansko okrožje Novomeško okrožje Postojnsko okrožje lekarnarji Ljubljana: Sigmund Graf, Franz von Gromadzki, Johann Wondraschek, Joseph Mayer Kranj: Katharina Pirz Radovljica: Mathias Sallocher Kamnik: Anton Janeschitz Novo mesto: Franz Gadner, Johann Masovitz Ribnica: Carl Fabiani Postojna: Andreas Gottsberger Idrija: rudniška lekarna (k. k. Werks Apotheke) Vipava: Joseph Nitsch Vir: Schematismus des Laibacher Gouvernements im Königreiche Illyrien Für das Jahr 1836, str. 206-208. ozračju oziroma javnem mnenju (öffentliche Stimmung) konec junija v Ljubljani, kjer je bilo, kljub temu da so bili ljudje žalostni in zaskrbljeni, vse mirno. Zaradi epidemije prav tako ni bilo večjih motenj pri sklepanju poslov in v siceršnjemu prometu.288 Poleg seznamov umrlih, ki jih je objavljal časopis Laibacher Zeitung, predstavljajo glavni vir mrliške knjige štirih ljubljanskih župnij, pri čemer manjka mrliška knjiga župnije Marijinega oznanjenja, tako da so podatki za to župnijo dopolnjeni iz časopisnih seznamov.289 Stari del mesta pokrivata župniji Sv. Nikolaja in Sv. Jakoba; Poljansko in Šempetrsko predmestje spadata v župnijo Sv. Peter; Trnovo in Krakovo k župniji Sv. Janez Krstnik; Kapucinsko predmestje in Gradišče v župnijo Marijinega oznanjenja in Karlovško predmestje v župnijo Sv. Jakob. Takratne okoliške vasi pa so bile del naslednjih župnij, in sicer: župnija Device Marije vnebovzete (Polje, Fužine, Studenec, Zgornja Zadobrova, Zalog, Zgornji in Spodnji Kašelj), župnija Sv. Vida (Šentvid in Podutik), župnija Sv. Simona in Jude (Črnuče, Podboršt in Nadgorica), župnija Sv. Kancijana in tovarišev (Ježica, Kleče, Savlje, Mala vas in Stožice). Prva smrtna žrtev v Ljubljani je bila štiriinšestdesetletna dekla Elizabeta Debevc iz Trnovega št. 34. Umrla je 13. junija in tako velja za prvi primer med civilnim prebivalstvom, kjer je kot vzrok smrti navedena driska (Durchfall).290 Istočasno sta v vojaškem špitalu za kolero umrla prva dva vojaka.291 V civilno bolnico so prvega bolnika prinesli 14. junija, in sicer hlapca meščana Balsa.292 V drugi polovici junija je bolezen izbruhnila že v skoraj vseh delih mesta, prav tako se je povečevalo število umrlih vojakov v vojaškem špitalu.293 Epidemija je višek dosegla konec junija in v začetku julija, ko je v mestu za kolero dnevno umrlo tudi do 20 ljudi. Največ ljudi - 136 - je umrlo v osmih dneh med 27. junijem in 4. julijem. Skokovita porast umrlih v juniju in juliju je razvidna tudi iz porasta skupnega števila vseh umrlih v posameznih mesecih, ko je od siceršnjega mesečnega povprečja 42 umrlih, junija poskočilo na 205 in julija na 209 umrlih.294 Tako je na podlagi časopisnih seznamov za kolero junija umrlo 133, julija 168, avgusta 15 ljudi in septembra eden; všteti so tudi vojaki.295 288 AS 16, l. 1836, VI, št. 1516. 289 Mrliško knjigo župnije Marijinega oznanjenja hranijo ljubljanski frančiškani. 290 NŠAL, mrliška knjiga župnije Sv. Janez Krstnik (1835-1854). 291 Laibacher Zeitung, 16. junij 1836, št. 48, Verzeichniss der hier Verstorbenen. 292 AS 45, fasc. 7, št. 14160. 293 Laibacher Zeitung, 23. junij 1836, št. 50, Verzeichniss der hier Verstorbenen; 28. junij 1836, št. 51, Verzeichniss der hier Verstorbenen. 294 Laibacher Zeitung, 5. julij 1836, št. 53, str. 429; 4. avgust 1836, št. 62, str. 525. 295 Seznami umrlih v časopisu Laibacher Zeitung: 23. junij 1836, št. 50, str. 397, 398; 28. junij 1836, št. 51, str. 411; 30. junij 1836, št. 52, str. 419; 5. julij 1836, št. 53, str. 429, 430; 7. julij 1836, št. 54, str. 435, 436; 12. julij 1836, št. 55, str. 579, 580; 14. julij 1836, št. 67 KOLERA V PREDMARČNI DOBI Graf 1. Umrli za kolero v Ljubljani leta 1836 Vir: Seznami umrlih v časopisu Laibacher Zeitung. Deželno predsedstvo je 16. julija objavilo okrožnico, v kateri ugotavlja, da je epidemija v mestu v upadu in da se števili obolelih in umrlih manjšata. Ugotavlja, da zaradi mnogoštevilnih žrtev veliko družin živi v strahu in žalosti. Ker je marsikje umrl družinski oče, ponekod celo več članov družine, je v nekaterih delih mesta zavladala revščina. Vse to zahteva veliko pozornost in prošnjo za pomoč človekoljubnim in radodarnim Ljubljančanom, saj je treba obubožane meščane oskrbeti z mesom in vinom. Od 17. julija dalje so ljudje lahko darovali denar na deželnem predsedstvu, pri c.-kr. Policijski direkciji in pri mestnem magistratu.296 Iz javne zahvale ljubljanskega okrožja je razvidno, da so večje vsote darovali deželni guverner Schmidburg (650 gld.), neznani darovalec (300 gld.), direktor nemške šole Johann Nep. Schlacker (50 gld.), trgovec Simon Haimann (25 gld.), nekaj trgovcev z vinom pa je darovalo večje količine vina.297 Največji znesek (500 gld.) je zaradi kolere obubožanim ljudem (med drugim za družino umrlega policijskega uslužbenca Stroma) podaril italijanski politični zapornik Giorgio Pallavicini, ki je bil v Ljubljani zaprt v letih 1835-1836.298 Vsi bolniki v mestu naj bi bili deležni zdravniške pomoči, med revne so prav tako brezplačno razdeljevali meso in vino.299 Gubernij se je vsem, ki so podprli revne bolne (z izjemo Pallavicinija), javno zahvalil konec avgusta v časopisu Laibacher Zeitung, prav tako je poudaril veliko vlogo zdravnikov, ranocelnikov in duhovnikov.300 Revne bolne je v mestu sprejemala civilna bolnica, ki jo je izjemoma v času epidemije vodila gubernijska komisija (zdravstvena).301 Za potrebe obolelih za kolero so v bolnici uredili dve bolniški sobi, opremljeni z 20 posteljami, ter priskrbeli dva moška strežnika in dve ženski strežnici, tako da sta bili sobi za uporabo pripravljeni 17. junija. Do 23. junija so v bolnico prinesli 26 ljudi, in sicer 14 moških in 12 žensk; rekonvalescente pa so premeščali med siceršnje bolnike.302 56, str. 481; 21. julij 1836, št. 58, str. 499; 28. julij 1836, št. 60, str. 515; 4. avgust 1836, št. 62, str. 525; 11. avgust 1836, št. 64; 18. avgust 1836, št. 66, str. 571; 25. avgust 1836, št. 68, str. 601; 8. september 1836, št. 72. 296 Laibacher Zeitung, 21. julij 1836, št. 58, str. 607, Circulare des k. k. illyr. Landespräsidium an die Bewohner der Stadt Laibach. 297 Laibacher Zeitung, 19. julij 1836, št. 57. 298 AS 16, l. 1836, VI, št. 1507, 1567. Za podatke o Giorgiu Pallaviciniju se zahvaljujem Andreji Klasinc Škofljanec. 299 Laibacher Zeitung, 18. julij 1836, št. 57. 300 Laibacher Zeitung, 30. avgust 1836, št. 69. 301 Schematismus des Laibacher Gouvernements im Königreiche Illyrien für das Jahr 1836, str. 211. Gre za k. k. Gubernial - Commission als Direction der Wohlthätigkeits - Anstalten. 302 AS 45, fasc. 7, št. 14160, 14215, 15241, 18253. 68 KOLERA V PREDMARČNI DOBI 18. Seznam umrlih Ljubljančanov v časopisu Laibacher Zeitung z dne 2. julija 1836. Bnfeattft 5ur Saitaiijrr Zcitunft gjtiieeffcloflTfi&i SioftaAtungfn tm (OfltTrrUflut flmVffltl | -i r i j i* 3 ilt tL'itnaiflaff« In Kril ©ru^tctrtmi iirtjtftl. ' ** R a Bjrumnit j i th 1 f in p tu i [ f f 1? (i 11 r M n ft ■■ ' Jrii illitlag 1 'Jltin&ftj smiag SfSt tm tDlhic.id« Mi 3 UFjr HI 9 Uit "1' *>' J ia [ 3. | tt. L3j li. | ili. K. J H?. S. 3B. JUBi 3 bil 4 «S.1'7 50.1 *J iT/ !. 17 j !, ■i. I '' 9." 7'7 ¿rt) Ž; n !7 ti "7 >1 *7 7 7 1=7 7 l> 1 s7 fi C f iT 7|3 117 fi.stin ' ,ij 6.9 b.l ¿7 1 " f:« 15 13 16 iS IS IS ifi -- 13 iS i.i 13 li iS 1 T - m if. hriln lli iKitfT il) Jmurp. ki ig 1 brltil t< W(ftl it 'FJ-fu f. (i(i)tr In». btlltr lltfltt 1: it ttt blllrr btlnt t. (Itlftr ; 11': 1 tU r ¡Itn fltif« r cnut. 1^(1 lit ¿dtlft r : i i * i i 6 7 3 2 5 £ 9 f, e; ti 6 0. o; o; (COIIVB llOltl izlili laSi. !(l(il«1»ril« e; iv'*f* ttffr»frfd)r; 1 Sna j. m * d, A (in M!) n>4 Stili Pil t P («1 V JJ. (II ISTO I 99 4 ¡S DilI J 'C Iu .i v. O- -II Ijl ttcioili Ottigjtiori., 5sffjm iiu5 9|i = mu. OtvIijanon.SigitJiiijsiVuili/i t f>.f a — ^jjrlifriiS (iT iiriln 11. aifdL ^ — iul> DBIIJ3I. Ml ©liufci ».«VI 'Jiu.S.V." fl? 1J( lotil i J feiri.mKT-rrlfl.t.i. liSiffitSOofl. (¡n(a»i.) S71 1» a1«». an«.»ii«cii>OM. ju 1 ij; ttup.tin eatt.) es «jJ CMlgitidllla i i T J '.' i: H'II1,1 »m Ui^ji.Strrjniitiir in 1 >. i. P« B3S.) ss iji aSutif-actlin tr. Eliti 1356 ¡11 S. 3N-. .—----,-------------- jFrrfiifcfn = Snjcijt «i1» btlt "ff o a (to m miKtn utl f 3 b C» r t i ft t H. s>fn s, 3uli. Ar. SittiS Jirtlrltt, itiab 5jr. fcairtb 5i>r. Stiitif, £iiit> - gditltMitin ; tiibt van Stitfl hD^ TOieti. — i>r. 3iuob gt.mj SKalir, 93(t= flibrt (it turjljrrt fflufminiiifiljfii ¿ilitiiii|iii[t, natlj $r[(|l( Ftrftirfjtiiif »i-r fiirv VrtRoiirnrn. £ mi i, 311 i i ®Mt* Brififctfiijf», Sn#ttitt»-5jrro(, rt 11 MiMr I111 $[rfitiil(ii|f||Mf* 'Ji;- 1, — SHairfo eMfoni, thtiiit. iiti GJ iiilc. iiin 81 s fibulo i 9!c, —• S?larT(t indija, iilfllotfttfltttl, nit tu 3l1 hr, [11 ffr etsmfUjai-jfiliitt5Bi. m, — ®ffjii« l^tnicirfiij, JtidilflO, alt (¡6 3>ibt, «tli nltfft 'UlJitl 5!r. 3i , — «itb bit SBI.iria KbUtdfgi r Siijntitdiriiiptri; iEinof, rtu icttiiit Ctirift-ea, alf ¿a^t, ¿ni Sina« 5;t. 117; (tllr (iinf iiti tfr »ri&tul)«. — iifiiii ftijM-, ¿'nustrjit.'! r (lit SI iti bf SJiUtiiJjIttgaiTr Bit. ina , ilirt iStrttitmdifali. — Etra fijrtft gratij ii.u fcttaiii, . fiim utau itnihilii, Alt ifi 3afcc, (im Itiilrn ®iiir(t Sir. Mt , — 3R«ta RMflt Uioifc Ulit SSftfiitititi„ tflt i» Siihr, tn itr Jrufnu-SBbrfiiibt Sit.fiS, — iffidtifl Siagoit, STngi ¡S^int(=SlB(l(, tftt 60 tn 2otll(iu^Sii((lflt( ©i. »1, — <>iJ,irtin SJoftUSifrtiltfti, nit £2 3jIii, Iri ttt 3t, SiodiutfiSoffi K». 12, ~ imb 1>!I| S«giitROi liiisf St!i«»t[(urrfi»n, ,iii s«iit, in tu 6autb(fi>ttitiii 1 oli 6ii 3>'hf, in r« ¡titnati-BSotroit 5ft, ir ttt Sntj triftung, — '.'lubifjs Wn!ilf4, vitduiltfiKt S.ijIShi Hct, alt (it Sajir, In ttr a«natii SStiftc.tt 9ir, Ga, (II) 1>(( Sictfirutit. — EPfnttjiirrtlj Vltaraitfifi, 3nniplu tirifa», ali-i-)3ol)t, mti iJfitifod, — Etcirfmrts jjtft. It!r, SfttftttiecSiflT/) alt 10 3«hrj iin ttr SSMfc ruf(, — S(|iMJf4 ipugntritittiii, ŠB(»(fiii»tlti!i, nTs 60 3,ifr , Hi,i fTtfc [iVubrfttiitalt? trti im (al i!v, I. — lirni SJrfljil iijrar, anniKibl.ntt tii iti f. f. Biaftlirrttloii, ffiiit Staif Jfttna, alt in jafrr, nai J'tinti Sit. 111, am Bnrrtfnli, — 2(m Sehonn FTiiMf, .SlFrniiiraattft, Ffin e"plin Gad, (i!i 1 3uSr, ara Staft(:H(i6 iir. iso, — utib Utfnla ScftonE.i, 3imniirm,nirfivtltralt ffijiitic, in htrfltnisnfif 1.p2; Mbi an bn fflriitiulit. — Slnfiirt Sttfrtan, Siiiinr, alt 'leSoiit, im (5ioil)Sfltal Bit, i, am Surdifjll. Pni 7. 3ull, Rtanj 8i(l, »ufrrtfti.Srtti, alt a ¡tajfi in "t StiBjnfi 911, -,b sit et(iwitJ;<. — 8iait« ifiaiHr StfftlttfsfflilldH, alt ie 3att, hi iti H*^li|t)l(t«airtpiil Wt >in, mi btr Sirtijiiiihr. ~ liitia SttimPa, Irtis" Saaltiratviliii, alt 70 Šata. (ti btr e !«tintttf;Sa(ii 2flO, nm ffit((fibti(*fai[. — ¿trm ¡iratij SJatltnta, f, t. ®itttiiita1-9iis ^ijtntuii = ¡EirdUrnf-llbitlTff»)! t fejrif 5mu fetraah' lltnt Scpiila, nit '13 3a(t, (ii iti g>t>UinaiS90T|fi!it Sit. ati, — Slintia ifiiiin, fiiifiit afiijti. otijtiSahv, in ttt ei. $tKrč a!0t|ifltt "ir. Ifi, —¿'artdta Slitclfri, aiitbttfinib, nit Unbr, nm grprrfiilad 9)r. S.i,— Jiiidrt ¡f'»'. S.icIftiitiEiSBitKf, alt bi Sah1, iiibii irr»iti3(ft 3!( !n , — UHŠ 3a(ab jjiiFt, si[(ff(Cj rtirillti, alt Tli Jnlit, iti bfr et. fttitl.J|u5 ijnr.£.' Sí'Ol * J K»tl.mlt®ttLt(.i,3. >834 fatSoofl. (tu (s5»,) 5,1 i]3 SBua.eiabt.SSontiuíibl. u I Ijm.i. fri»£t!t . — . — » — — ¿odi , . , » h 58 n — — ©irfit ..■.—« — — — čirfe ... j „ 55 • — — £r, ffimjtl Ubtili sttofcttt ven ©if|inturg, f, (. Piinfrrntb'. »o« sviifi iiodj SBirn. — í>t. Scr'tifi aíMioft»), r t. SifJUm • 3ti6tifpff, itnb ¡5r,iu jba dfdfttt, sbíetóhiéf »©itiinri; biibt tan ®[.Í9 iMd) SE rti (i-. — Jiiultin 'in« nía 'Polloj, š)ofeiwfpitl«c4«r, urni ®t.>9 nsdj ©((tana. — i) t. šff.min, f. (. ¡DbiíltHflinwK, usa Stunotio riartj Dtn 10. ír. 3omt Vatro (■mi, [, (. K,ulj, fammt Jamilie, fon lEtftif nnift ÍBitn — íjc. ■5nitrat! Stíjaftitijít. ÍKinírliitunn, tísn Iiirjí uatfj Vtttilli. — SrMl e(lfíbtit) SÜJfman, frisan, u;'it slottnj niídj sblin. — s"" SEonttit bitfté, t. f. SEjriti! i. £ibtttommt(i¿[i - ffiintt, íartimt fiomillt, ron (Btntbiíi ttaíl UBitn. — jpt. vori ^atligif, p. e. SuBiiliíir-^íiuptmjnit, tiaij ffiltíf. — fficefuon Jotjiitt, t, f. OuLirníitl j serurpü kl¡í(tc Cnrl Sftíljtrc j)(ií pon et,f(Itin. «ict uno Íanbniíitin ¡n Stmln , Snfiobti 1« gibtB [ímmi(:$f[rfcfj(ift (Ss3 ob Jtralnbitrg, ti« Itllobialflu; ttS Sauttbutj iinb íct íJaramttn'dft itt Sauttburg , SKotiirefin, JiljJrii unb Slttiammtr, f. f. ^hnupimútio ¡11 btt Jítnitt, nti «o 3«(t, ora Bíoon 9f. 1 , m ínmmftlítj. — Imia Mdunf, aííltBb olisÉSatr, in bcí ítHbfiBfTf íh 119, nm !pt(tljbitntfo!|. — ífmfl, Íiít ehiíjlatt, ©íiitKibrtnKífiítí-Stotfjitt, ütt 2 Wr, inbitS^nmríJotliottSlt. ae, — m.b 2>l¡iitj¡a4 SBotíf, e*([í»<|)ftenímít, olt Ti Saít, im a!itroto«tiii= iour« S!t. 5; btibí om EurtíifaH. íDm i. Sllrtíouí Sitfitmnuiii S.irttrJfoljti, nit S 3051, In bu hollino¡Slorflabt 9¡t. 21, n» btt Xníjtbtmi^- _ SwitoJoinStrt¥imt, eítrtmntttt, a!tíb3dS>[, in bftíijiiuuiSDítfinbiÜif. ie¡ — £fítnj ©4ioitt, 3ni»íi?ntr¡nii, au m 3 Sultt, i ni (Eluil'éfti Ul ffit. !j — aSutifio ©tttltfll, SiritiHi-IoHiKt^ ílt 5 3ai't, Err Ott SrobifttBí SBprfiabt üít. aa; — Urfüio Slotní, SirítrfiaBitttt, dlt 10 3aft, in btt JEtofau'&prrtiibt Oír, , — imb E itrí Dot(iabt íít. 2, un btt Sn^rubt. — 3t>frtib ¥tol«(tb, SEdfllottntt, olí ai ira Eiutl:éjtdai Sit. I , (Ídtínb úbrtbrotffl, Trn 10. Bípraflí ©tflfí««, Sniftítrí-Stífjitt, nltfi 3(ibt, in brt ^ttrtr¡:ÍDerfínbt Sír. gt; _ ffitrtriiub StnalrtMr. ®(Snbin(irbttíí9i!iibr all US 3íl)r, iu btt ¡Tctniiu íiotíiabl Sit. 1U ; — SHitbatíi 55Itf4p« fa t anjt iimrí SBltiaí, ali f 1) 3aht, ¡11 b(t $(Mas nn = S(ot(tirti 'Be. Ja ¿ — ÜSfltjflrttha Sjurftliiti'A, !T oí i o ti 11 ttó-lo (ti Itt, dl¡ 5« 3al]t, in btt fltaFnnffiotJ frobl ÍHr. lir ~ Ut[ultt $t(tl>, XagtCCtlII^Sitnir, alt 52 3íbt, In btt Jlrinnanifi 9!t. 92; — gtrbi= üaub E^tifían, ©ítiitib!tni(i|l{t5:©Pl)rr, alt a 3o¡lt, osmino plemiči, duhovniki, uradniki in rentniki (12 %), dvanajstino študenti (8 %), pri čemer niso upoštevani vojaki. Poklicna in socialna struktura ljubljanskega prebivalstva se je namreč začela spreminjati proti sredini 19. stoletja, ko je mesto dobilo večja industrijska podjetja.303 V dvajsetih in tridesetih letih so bili ustanovljeni prvi večji mestni 303 Jože Žontar, Ljubljana v 18. in v prvi polovici 19. stoletja, v: Zgodovina Ljubljane, Prispevki za monografijo (ur. F. Gestrin et al), Gradivo s posvetovanja o zgodovini Ljubljane 16. in 17. novembra v Ljubljani, Ljubljana 1984, str. 157-176. O strukturi prebivalstva 70 KOLERA V PREDMARČNI DOBI obrati, ki so nakazovali industrijski razvoj; leta 1828 so odprti dve čistilnici sladkorja in leta 1838 ustanovili bombažno predilnico. Slednja je na začetku zaposlovala okoli 70 delavcev.304 Šornovi podatki za leto 1832 kažejo, da je bilo na Kranjskem obrtnikov za 2,6 krat več kot delavcev v industrijski proizvodnji. V Ljubljani so bile to leto registrirane 3 tovarne (založniški sistem), 51 trgovin, 992 obrtnikov, 85 t. i. posebnih poklicev (stavbeniki, geometri, advokati, zdravstveni delavci ...) in 864 pomožnih delavcev.305 Lipič je ljubljansko prebivalstvo v letu 1834, ko je v mestu živelo 16.144 ljudi (12.144 stalnih in 4.000 začasnih prebivalcev), pri čemer je upošteval vse družinske člane, razdelil takole:306 Stalni prebivalci I zaposleni Služinčad: dninarji 2000, posli in služkinje 3200 Obrtništvo: obrtniki 4130, umetniki in znanstveniki 50 Državni uradniki: uradniki 1100, duhovščina 99 Plemstvo: nižje in visoko plemstvo: 215 II nezaposleni Rentniki 150 Mestni reveži 1200 Začasni prebivalci I stalni Garnizija 2000 Študenti 1000 II nestalni Potujoči rokodelci 300 Drugi tujci 700 Tabela 3. Starost umrlih za kolero v Ljubljani leta 1836 starost število umrlih delež ( %) 0-5 14 5 6-25 56 18 26-50 108 35 51-70 95 31 71- 35 11 Vir: NŠAL, mrliške knjige ljubljanskih župnij Sv. Peter, Sv. Nikolaj, Sv. Janez Krstnik, Sv. Jakob; seznami umrlih v časopisu Laibacher Zeitung 1836. v posameznih delih Ljubljane glej: Sonja Anžič, Hiše na Starem, Gornjem in Levstikovem trgu ter njihovi lastniki in prebivalci v 19. stoletju, v: Stari trg, Gornji trg in Levstikov trg: Arhitekturni in zgodovinski oris mestnih predelov in objektov, lastniki hiš ter arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana, katalog z razstave Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljubljana 2003, str. 183-213; Sonja Anžič, Številčenje hiš, lokacijske oznake in stanovalci izbranih hiš na Mestnem in Ciril-Metodovem trgu v 19. stoletju, v: Mestni trg z okolico in Ciril-Metodov trg: Arhitekturni in zgodovinski oris predela med grajskim hribom z gradom, Cankarjevim nabrežjem, Trančo, Stritarjevo ulico in podgrajskega dela Ciril-Metodovega trga, katalog z razstave Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljubljana 2000, str. 129-149. 304 Jože Šorn, Začetki industrije na Slovenskem, Založba obzorja Maribor, Maribor 1984, str. 237, 246-247. 305 Prav tam, str. 222. 306 Lipič, Topografija ..., str. 166-167. 71 KOLERA V PREDMARČNI DOBI Analiza mrliških knjig pokaže, da je za kolero največ ljudi umrlo v starostnih intervalih od 26-50 let in od 51-70 let, pri čemer je bilo kar 77 % vseh umrlih starih nad 26 let. Presenetljivo je, da je bila umrljivost med otroci do pet let najmanjša, saj je znano, da je bila siceršnja umrljivost otrok v 19. stoletju zelo velika. Med 308 umrlimi je bilo 56 % žensk. Največ ljudi je umrlo v starem delu mesta, kjer je šlo predvsem za služinčad, in v Šempetrskem predmestju, kjer so živeli večinoma obrtniki in dninarji. Med obrtniki so bili v tem predmestju zelo številni mesarji.307 Najmanj umrlih je bilo v Gradišču, Karlovškem in Kapucinskem predmestju. 7 % vseh umrlih je bilo prepeljanih v civilno bolnico, enako število ljudi je umrlo v vojaškem špitalu. Glede na stanovsko porazdelitev je bilo največ umrlih iz družin obrtnikov in pomočnikov (šlo je za obrtnike, kot so tkalci, čevljarji, ključavničarji, peki, krojači, tesarji, mizarji, zidarji, klobučarji, usnjarji, pleskarji, opekarji, rokavičarji, čevljarji in sodarji), sledijo dninarji308 (prišteta sta dva delavca v rafineriji sladkorja) in različna služinčad ter vdove. Med služinčadjo so prevladovale ženske kot dekle, služkinje, pestunje in kuharice, ki so bile večinoma s podeželja. Sloj hišnih poslov je bil namreč večinoma sestavljen iz žensk, saj so bila domača opravila in osebne službe v mestih skoraj izključno ženski poklic. Ta sloj je sicer sodil med najbolj izkoriščane in zapostavljene poklicne skupine. Večina ljubljanskih gospodinjstev je zaposlovala le po eno služkinjo t. i. 'deklico za vse', ki je morala v celoti prevzeti gospodinjstvo v svoje roke. Poleg pospravljanja stanovanja, ribanja tal, pomivanja oken, kuhanja, pranja in likanja perila ter nakupovanja za gospodinjstvo je morala tudi streči pri mizi ter varovati delodajalčeve otroke.309 Domnevamo lahko, da so slednje zaradi gospodinjskih opravil pogosteje prihajale v stik z okuženo vodo in bile zato bolj izpostavljene okužbi. K njihovi večji obolevnosti sta poleg vsakodnevnega celodnevnega dela prispevali tudi nezadostna prehrana in slabe bivanjske razmere, saj so pogosto prenočevale kar v kuhinjah in predsobah brez oken.310 Med ženskami je umrlo največ vdov, pri čemer poklic umrlega moža večinoma manjka, med navedenim pa je bilo največ vdov po dninarjih, nekaj po hlapcih in rokodelcih. Najmanj žrtev je bilo v trgovskih družinah, med hišnimi posestniki in, presenetljivo, reveži, za katere je skrbel ubožni institut. Sledijo vojaki ter družine c.-kr. uradnikov (v tej skupini so računovodje, računski svetovalci raznih uradov, praktikanti in uslužbenci uradov). V skupini ostalih so med drugim tudi otroci - dva šolarja normalke, gostači, kaznjenec in vsi tisti, ki so bili brez vpisa o poklicu. Tako je tudi najmanj žensk umrlo v trgovskih in uradniških družinah, ki so živele v ugodnejših bivanjskih okoljih - večjih meščanskih stanovanjih. Premožnejši so si v času epidemije lahko privoščili zmanjšanje stikov z zunanjim svetom, saj so z njim lahko komunicirali preko svoje služinčadi. Razvidno je, da je v Ljubljani umrlo največ ljudi v starosti nad 26 let, med njimi nekoliko več žensk kot moških. Odločilen je bil poklic, ki ga je človek opravljal, saj mu je le-ta določal njegov socialni status in s tem način življenja. Slednje je nenazadnje do neke mere razvidno tudi iz tega, kako je umrljivost razporejena po delih mesta. Angleški zgodovinar Richard J. Evans je v primerjalni analizi epidemij kolere v različnih evropskih mestih opazoval strukturo umrlih glede na poklic, starost in spol. 307 Mesarje Šentpetrskega predmestja v drugi polovici 19. stoletja opisuje Juš Kozak v romanu Šentpeter (Mladinska knjiga, Ljubljana 1984). Posamezne obrti so bile značilne za določene mestne predele. Medtem ko so bili poleg trgovcev v središču notranjega mesta zgoščeni še zlatarji, urarji, peki in nekaj krojačev, so mesarji, izdelovalci mila, prodajalci slanine, strojarji in izvoščki običajno živeli v Šentpetrskem in Poljanskem predmestju. Trgovci s kmetijskimi pridelki in sodarji so naseljevali Gradišče. V: Lipič, Topografija ..., str.167-168. 308 Mnogi dninarji, še zlasti njihove žene, so se ukvarjali tudi s poljedelstvom, vrtnarstvom, govedorejo, ribolovom, včasih tudi s prodajo sadja in krame, neredko pa tudi s tihotapljenjem in goljufijo. V: Lipič, Topografija ..., str. 167. 309 Studen, Stanovati ..., str. 151-154. 310 Prav tam, 154-155. 72 KOLERA V PREDMARČNI DOBI Čeprav se rezultati za posamezna mesta razlikujejo glede na prisotnost poklicev, način preskrbe z vodo, moč epidemije in stanovanjskih pogojev, pa lahko vseeno zasledimo nekaj skupnih imenovalcev. Med poklicnimi skupinami je bila povsod močno prizadeta skupina domačih služabnikov. Pomembna je ugotovitev, da slednji niso umirali samo zaradi svojega slabega družbenega položaja in posledično slabih stanovanjskih razmer, nezadostne prehrane itd., ampak tudi zaradi narave dela, ki so ga opravljali - šlo je za pogost stik z neprekuhano vodo, surovo hrano in različno umazanijo. Omenjena poklicna skupina naj bi ostala med najbolj prizadetimi v vseh epidemijah kolere 19. stoletja, saj Evans podobno ugotavlja tudi za veliko epidemijo v Hamburgu leta 1892. V slednji naj bi bilo največ žrtev med aktivnimi odraslimi (25-50 let) in med majhnimi otroci (0-5 let), pri čemer so podatki glede starosti lahko zavajajoči, saj so zdravniki velikokrat kot vzrok smrti namesto bolezni navajali simptome bolezni (driska, bruhanje). Evans domneva, da sta bili v Hamburgu leta 1892, kljub temu da številke kažejo drugače, najbolj prizadeti starostni skupini majhnih otrok in ostarelih. Zanimivo je, da so sodobniki med epidemijami imeli vtis, da umirajo predvsem odrasli v aktivni dobi. To pa zato, ker je bila smrt majhnih otok in ostarelih tudi sicer pogosta in bolj pričakovana ter posledično čustveno bolj obvladljiva. Po drugi strani pa je smrt moškega ali ženske v aktivni dobi veljala za precej manj normalno in sprejemljivo. Večina odraslih so bili namreč starši otrok in torej prehranjevalci družin. Dejstvo, da je nenadna smrt nekoga na vrhuncu moči na človeško mišljenje delovala zastrašujoče in šokantno, je med sodobniki oblikovalo mnenje, da za kolero v družbi najbolj umirajo prav odrasli v najboljših letih. Na večjo umrljivost med ženskami je vplivala predvsem delitev dela glede na spol. Poleg tega, da je bilo gospodinjenje izključno ženska domena, med drugim nakupovanje in priprava hrane, čiščenje stanovanja, umivanje majhnih otrok, pranje perila in posteljnine itd., so ženske prevladovale še v služabniških poklicih. Ženske so bile zaradi narave dela, ki so ga opravljale, v primerjavi z moškimi bolj izpostavljene okužbi.311 Socialno neenakost, ki se kaže v epidemijah kolere, lahko opazujemo večdimenzionalno. Šlo je za bogate in revne, mlade in stare, moške in ženske. Prav tako je bil pomemben del mesta, kjer je človek živel, in poklic, ki ga je opravljal. Dimenzije neenakosti so bile med sabo povezane na več načinov. Njihova najmočnejša povezovalna skupna točka je bila seveda revščina. Ljudje, ki se niso uspeli izobraziti za poklic, so bili prisiljeni opravljati slabo plačana dela, posledično so živeli v slabih stanovanjskih pogojih, brez ustreznih sanitarij in prostora za pripravo hrane. Zaradi uživanja hrane slabe kakovosti, so bili manj odporni proti boleznim. Revščina jim je zapirala možnost preselitve, v času epidemije so morali nadaljevati z delom in bili tako zunaj doma nenehno izpostavljeni okužbi.312 Čeprav epidemija kranjskih višjih slojev ni občutneje prizadela, so se slednji vseeno vznemirili. Da je bila kolera julija 1836 osrednja tema pogovorov višje meščanske družbe, smemo sklepati na podlagi korespondence družine vodilnega slovenskega gospodarstvenika, trgovca in industrialca Fidelisa Terpinca, ki je živela na gradu Fužine, v času epidemije pa sta zakonca Terpinc odšla v Gradec. Franc Češko (Zeschko) v pismih hčerki Pepini, poročeni Terpinc, konec junija opisuje razmere v Ljubljani, pri čemer epidemiji nameni kar polovico pisma. Opisuje, kako zdravniki, ki so porazdeljeni v štiri mestne predele, z vozovi nenehno obiskujejo bolne, lekarnarji pa nimajo miru cele noči. Ker bolnim primanjkuje živeža, ljudje darujejo govedino in vino. Pisec pisma za epidemijo krivi nenavadno vreme in se sprašuje o vplivu kometov in sonca ...313 V 311 Evans, Death ..., str. 433-465. 312 Evans, Death ..., str. 465-469. 313 ZAL, LJU 296, šk. 35, pismo Franca Zeschka hčerki Pepini Terpinc z dne 30. junija 1836. Več o ljubljanski družini Češko v: 73 KOLERA V PREDMARČNI DOBI začetka julija isti pisec poroča, da je za kolero zbolela gospa Fabrioti in da so poklicali zdravnika Zhubra in Melzerja ter da je umrl računski svetnik Schiwitz. Pismo zaključi pomirjevalno, ko pravi, da so na Studencu še vsi zdravi: Gottlob in Kaltenbrunn befunden sich noch alle wohl und gesund.314 Ugotavlja, da je večina umrlih revnih in že sicer bolnih, pametno pa bi bilo, da bi ljudje pripravili testamente.315 Sredi julija pa se pojavi kolera tudi v piščevi družini, ko za to 'moderno boleznijo' zboli Marie. Pošljejo po dr. Melzerja, bolnica v postelji ostane dva dni. Hkrati ugotavljajo, da medtem ko bolezen v Ljubljani popušča, prihajajo novice o epidemiji iz Kranja, prav tako so primeri bolezni na Bledu in, kot kaže, se ne bo bolezni izognila nobena soseska. Dr. Melzer, ki je uspešno pozdravil Marie, je bil mnenja, da naj se Fidelis in Pepina Terpinc še ne vračata v Ljubljano, saj v tem trenutku še ni priporočljivo zapuščati čistega štajerskega zraka, poleg tega se je treba na 'kolera zrak' postopno privaditi. Pisec zdravnikov nasvet pospremi z opazko, da vse skupaj ni tako zelo nevarno in da se o resnosti situacije že malo pretirava.316 Mihael Pregl je Terpinčevim pisal, kako je zaradi strahu pred kolero za kapjo umrl baron Zois,317 zbolela je tudi njihova varuška, ki pa so jo z domačimi zdravili sami pozdravili.318 O epidemiji v Ljubljani in v Kranju sta Terpinčevim z gradu Turn (Preddvor) pisala Janez Nepomuk Urbančič z ženo Josipino (starša Josipine Turnograjske). V Kranju naj bi bolezen iznenada izbruhnila 5. julija, zbolelo naj bi 170 ljudi. V mesto naj bi 7. julija z Dunaja na pomoč prispel zdravnik Franc Schiffer. Kirurg Pirc naj bi sam naenkrat zdravil 14 ljudi. Med bolnimi sta bila krojač in neki Kočevar, ostali so bili nižjega stanu. Josipina pismo zaključi: Was bleibt uns also übrig, als uns in Vertrauen auf Gott zu ergeben und unser Schiksall abzuwarten. Liebster Fidel, was für Zeiten haben wir erlebt?1 Tabela 4. Stanovska porazdelitev umrlih za kolero v Ljubljani leta 1836 stan (člani družin) število umrlih število umrlih skupaj - moški - ženske obrtniki in pomočniki/ žene in otroci 37 15 52 dninarji/dninarice 21 25 46 hlapci/dekle, kuharice 11 34 45 c.-kr. uradniki/žene in otroci 10 6 16 trgovci/žene in otroci 5 3 8 hišni posestniki 8 8 reveži (Institutsarme) 8 8 vojaki 13 13 vdove 37 37 ostali 15 21 36 skupaj 128 141 269 Vir: NŠAL, mrliške knjige ljubljanskih župnij Sv. Peter, Sv. Nikolaj, Sv. Janez Krstnik, Sv. Jakob; Seznami umrlih v časopisu Laibacher Zeitung 1836. Od 308 umrlih je razviden stan za 269 umrlih. Nataša Budna Kodrič, Potovanje trgovskega pomočnika Valentina Češka, v: Darja Mihelič (ur.), Otorepčev zbornik, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Ljubljana 2005, 367-382. 314 Prav tam, pismo Franca Zeschka hčerki Pepini Terpinc z dne 1. julija 1836. 315 Prav tam, pismo Franca Zeschka hčerki Pepini Terpinc z dne 9. julij 1836. 316 Prav tam, pismi Franca Zeschka hčerki Pepini Terpinc z dne 13. julij in 15. julij 1836. 317 Karel baron Zois, nečak in dedič Žige Zoisa, je umrl 7. julija 1836. Na osmrtnici je kot vzrok smrti naveden t. i. Nervenschlag. V: AS 1052, fasc. 37. 318 ZAL, LJU 296, šk. 25, pismo Mihaela Pregla Terpinčevim z dne 10. julij 1836. 319 Prav tam, pisma Janeza Nepomuka Urbančiča in žene Josipine Fidelisu in Pepini Terpinc z dne 8. julij in 13. julij 1836. 74 KOLERA V PREDMARČNI DOBI Graf 2. Razdelitev vseh umrlih za kolero v Ljubljani po delih mesta leta 1836 Vir: NŠAL, mrliške knjige ljubljanskih župnij Sv. Peter, Sv. Nikolaj, Sv. Janez Krstnik, Sv. Jakob; seznami umrlih v časopisu Laibacher Zeitung. HIŠNE ŠTEVILKE IN POSAMEZNIKI Za statističnimi podatki se skrivajo usode posameznih prebivalcev Ljubljane, ki so se, ne vedoč kdaj in kje, okužili in bolezni podlegli. Dogajalo se je, da so v nekaj dneh zbolele in umrle cele družine, saj je kolera v eni hiši velikokrat povzročila smrt večih ljudi. Prihajalo je do družinskih tragedij, ko so mladoletni otroci izgubljali starše, priletni ljudje svoje otroke, ki so jih bili vzdrževali. Širjenje bolezni se do neke mere da zasledovati po predmestjih, ulicah in hišnih številkah.320 Slednje so si zaporedoma sledile le v starem delu mesta, saj se tu število hiš ni spreminjalo. V predmestjih številčno zaporedje hiš ne ustreza vedno hišnemu, saj je nova hiša dobila številko, ki je bila na vrsti, ne glede na to, kam so hišo postavili. Prav tako je treba poudariti, da so bile ulice v tridesetih letih poimenovane izključno z nemškimi imeni, slovenska ulična imena se namreč uveljavijo po letu 1848.321 Za ponazoritev razmer navajam nekaj primerov iz starega dela mesta in predmestij: - 27. junija 1836 je na naslovu Breg 187 (Rann) za kolero umrl krojaški mojster Kasijan Abkircher, star 64 let. Tri dni za njim je v isti hiši umrla enajstmesečna Albina Anna Eichler, le dan za njo pa hči pokojnega Kasijana in Marije Abkircher, 320 Reakcije ljudi na epidemijo (črnih koz) slikovito opiše Juš Kozak v že omenjenem romanu Šentpeter, kjer med drugim izpostavi strah ljudi, prepuščenost bolnikov samim sebi, izolacijo/zaporo celotnega Šentpetrskega predmestja (... Obstali so pred ograjo. Cesta je izumrla. Povsod mrtvaška tišina. Matija je pogledal prek in zagledal čuvaje, ki so se prestrašeno odmaknili. 'Zabili so nas! Ne pomaga nič!'je dejal s poudarkom. 'Preglejmo hiše!' ...), iskanje krivca med grešniki (vlačuga), iskanje pomoči pri bogu in brezupno vdajanje pijači, vloga župnika, odvoz mrličev, str. 352-365. 321 Valenčič, Zgodovina ljubljanskih uličnih imen, str. 42, 51. 75 KOLERA V PREDMARČNI DOBI devetnajstletna Kristina. 2. julija je v isti stavbi umrl še poročen trgovski hlapec Jožef Erb, star 39 let.322 - 2. in 3. julija sta na Židovski stezi 226 (Judensteig) umrli Elizabeta Kavka, oseminštiridesetletna žena mizarskega hlapca in štiriinštiridesetletna Rozalija, soproga krojača Johanna Schmida.323 - Na Mestnem trgu 238 in 239 (Hauptplatz) sta 3. in 4. julija umrli kuharici Marija Boznik, stara 35 let in Gertrud Verhonc, stara 71 let.324 - Na Žabjaku 124 (Froschplatz) sta 30. junija umrli dekla Anna Hirschel, stara 25 let in žena Franca Haszaka - uslužbenca sodišča, enaintridesetletna Marija.325 - Na Hrenovi ulici 91 (Krenngasse) sta 2. in 4. julija umrli dninarici dvainpetdesetletna Agnes Fink in Terezija Berh, stara 59 let.326 V sosednji hiši na Hrenovi ulici 92 so 1., 10. in 14. julija umrle: sedeminšestdesetletna vdova Uršula Joste, dvainpetdesetletna vdova Uršula Pekle in dninarka Gertrud Kavc, stara 55 let.327 - Na Ciril-Metodovem trgu 309 (Domplatz) je 30. junija umrl enainšestdesetletni kanonik, prečastiti Matthaus Petermann. Na številki 306 istega trga pa vdova Margareta Grošel, hišna posestnica in lastnica nepremičnin, stara 53 let.328 - Od 16. junija do 7. julija je na številkah Karlovško predmestje 4 in 5 (Karlstädter Vorstadt) v ubožnici za kolero umrlo 9 ljudi. Od tega jih je bilo 7 oskrbovancev, in sicer: Mlinar Helena, stara 80 let, Ruternik Marija - 80 let, Gregorička Marija - 65 let, Kalčič Ana - 51 let, Pevka Marija - 58 let, Urbas Marija - 93 let in Bah Matjaž star 72 let.329 - 17. in 18. junija sta v Krakovem 74 umrla oče in sin, štiridesetletni čevljar Anton Špenger in njegov šestnajstletni sin Wilhelm Špenger.330 - 29. junija sta v Šentpetrskem predmestju v hiši številka 51 umrli mati in hči, Uršula, enaindvajsetletna žena kramarja Jožefa Škofiča, in njuna hči Jožefa.331 Da se je prva epidemija kolere na Kranjskem v kolektivnem spominu ljudi ohranila še vsaj dve desetletji, priča kranjska župnijska oznanilna knjiga. Med leti 1845 in 1850 je župnija 13. nedeljo po binkoštih redno organizirala procesijo v spomin na epidemijo kolere leta 1836: popoldan bo po kershanskim nauku prozesja is farne v Roshenkransko zerkev, v sahvalo in spomin hude bolezni Kolere, in tamkej litanije332 322 NŠAL, mrliška knjiga župnije Sv. Nikolaj (1830-1856). 323 Prav tam. 324 prav tam. 325 Prav tam. 326 Prav tam. 327 Prav tam. 328 Prav tam. 329 NŠAL, mrliška knjiga župnije Sv. Jakob (1832-1839). 330 Prav tam. 331 Prav tam. 332 NŠAL, ŽA Kranj, fasc. 15, Oznanilna knjiga Kranj. 76 KOLERA V PREDMARČNI DOBI DRUGA EPIDEMIJA LETA 1849 Kolera ktera je že v letu 1836 kranjnsko deželo obiskala, je na svojim novim obhodu po svetu do mej te dežele prišla in je že tudi začela čez nje stopati .333 Leta 1848 je v Habsburški monarhiji za kolero umrlo 145.000 ljudi.334 Bolezen je spomladi 1849 ponovno izbruhnila na Ogrskem in v Galiciji, v slednji so k razširitvi kolere znatno pripomogli pohodi ruskih čet skozi deželo. Podobno je bilo na Ogrskem, saj je ruska armada, ki je s severa prišla cesarju na pomoč pri zadušitvi upora, bolezen raznesla tudi v južne dele Ogrske, od koder so jo avstrijske čete prinesle še v osrednji del Ogrske. Poleg Dunaja so bili v monarhiji okuženi še predeli Spodnje Avstrije, Moravska, avstrijska Šlezija in Češka. V južnih delih monarhije je epidemija močneje izbruhnila v Trstu, kjer je zbolelo 4667 ljudi in jih od tega 1853 umrlo.335 Med istrskimi mesti je bil močneje prizadet Koper, sicer naj bi bilo v Istri okuženih 520 krajev, kjer je od 1.303 obolelih umrlo 565 ljudi.336 Stanislav Škrabec poroča, da so bili v okolici Gorice okuženi kraji Miren, Bilje, vrtojba in Črniče, v mestu samem epidemija ni izbruhnila. Goričani so v zahvalo, da so bili obvarovani, 20. oktobra organizirali procesijo. Do 3000 ljudi nižjih stanov je šlo iz škofijske cerkve na Kostanjevico, kjer je imel nadškof slovesno mašo.337 Kranjska in Koroška sta spadali med dežele z milejšo obliko epidemije, saj so bili primeri bolezni večinoma omejeni na mesti Ljubljano in Celovec.338 Načine prenosa bolezni lahko iščemo v še posebej pogostih premikih vojaških čet zaradi revolucionarnega leta 1848.339 Prenos bolezni na Kranjsko je tako skoraj zagotovo izviral v vojaških premikih bodisi iz smeri Ogrske in Galicije bodisi iz smeri Trsta. Skorej vsak dan grejo ogerski honvedi skozi Ljubljano na Laško, so poročale Novice.340 K hitrejšim in bolj množičnim premikom vojaštva skozi Kranjsko je namreč leta 1849 prispevala dograditev odseka železniške proge Celje-Ljubljana, ki so ga 16. septembra slovesno odprli v prisotnosti nadvojvode Albrechta. Deželno glavno mesto je tako postalo hkrati začetek in konec še nedograjene Južne železnice, ki naj bi Dunaj preko Ljubljane povezala s Trstom. Po novi progi so se začeli s severa do Ljubljane (in v obratni smeri) 333 ZAL, LJU 489, Reg. I., fasc. 635, šk. 936, fol. 604: Razglas za Ljubljano postavljene zdravniške komisije, zastran ravnanja zoper kolero z dne 25. avgust 1849. 334 Bruckmüller, Sozialgeschichte Österreichs, str. 369. 335 Krebs, Die geographische Verbreitung ..., str. 14-18. 336 Janez Kramar, Epidemije v slovenski Istri, v: ZČ, let. 49, 1995/1, str. 108. Gertraud Krebs v zvezi z epidemijo kolere v Istri leta 1849 omenja le Koper. 337 Škrabec, Naša Kostanjevica, 68-69. 338 Krebs, Die gegographische Verbreitung ..., str. 14-18. Gertraud Krebs napačno navaja, da je bila epidemija kolere v Ljubljani omejena le na vojake. 339 Preko Kranjske so avstrijski vojaški oddelki odhajali v Italijo, kjer so bila žarišča upora v Benetkah, Veroni in Milanu. V: Zgodovina Slovencev, CZ, Ljubljana 1979, str. 443. 340 Novice, 24. oktober 1849, št. 43, str. 188. 77 KOLERA V PREDMARČNI DOBI prevažati številni vojaški regimenti, ki so pot naprej v Italijo nadaljevali peš.341 Poleg vojaških prehodov čez Kranjsko, so v deželo tranzitno prihajali tudi številni zasebniki, ki so potovali večinoma proti Trstu iz Dunaja, Zagreba, Celovca in Linza ter na relacijah kot so Celje-Gorica, Gradec-Reka. Seznami potujočih vojaških regimentov in tujcev v časopisu Laibacher Zeitung kažejo, da epidemija kolere v Ljubljani na število slednjih ni vplivala, saj se je število ljudi s prihodom vlaka le še povečevalo.342 Železnica nam pripelje in odpelje zdej vsaki dan veliko ljudi, še več pa blaga, kteriga v kolodvoru toliko skupej pride, de so shrambe že premajhne ,..343 Čeprav so se posamezni primeri kolere pojavljali že prej, pa bolezen tokrat ni izbruhnila v pomladnih in poletnih mesecih, ampak šele v jeseni. Novice so objavljale obvestila o povečevanju obolelih in umrlih v Italiji in še posebej v Trstu, kjer naj bi v začetku oktobra za kolero umrlo 847 ljudi.344 Med ljudmi so se širile razne govorice o tem, da je nekaj obolelih že v bolnici in da se bolezen proti Ljubljani širi iz Štajerske predvsem med železniškimi delavci, kar je deželno predsedstvo obrazložilo s tem, da med delavci razsaja griža. Velikokrat naj bi ljudje, prestrašeni zaradi izkušnje z epidemijo izpred trinajstih let, slednjo videli že v vsakem primeru griže.345 Kolera se je na Kranjskem torej najprej pojavila med železniškimi delavci, ki so gradili progo proti Ljubljani. Vendar pa bolezen do konca avgusta še ni prerasla v epidemijo. 26. julija je časopis Laibacher Zeitung poročal o dveh primerih kolere v Zagorju in enem v Ljubljani, pri čemer so oblasti takoj dodale, da ne gre za epidemijo, ampak da so ti primeri posledica vremenske ohladitve.346 14. avgusta je isti časopis poročal, da je med delavci na železnici devet primerov kolere, med njimi sta samo dva domača delavca; vsi okrevajo v zasilni bolnici. Za bolezen naj bi bila kriva neprimerna prehrana.347 15. avgusta je bolezen izbruhnila v Zagorju ob Savi, v drugi polovici avgusta je bilo nekaj primerov na Štajerskem, v krajih ob Dravi.348 V času do oktobra naj bi se kolera pojavila v okrajih Zalog, Ljubljana okolica in Kočevje, kjer naj bi od 99 obolelih 50 ljudi umrlo.349 V postojnski župniji je za kolero umrlo 31 ljudi.350 V Postojni je bila vojaška krizna hiša s svojimi petimi posteljami hitro zasedena. Zaradi odsotnosti vojaškega zdravnika sta poleg domačih bolnikov bolne vojake zdravila okrožni zdravnik Karel Vesel in okrožni ranocelnik Franc Decrinis. Oba sta tudi sama zbolela, Franc Decrinis je bolezni podlegel.351 MESTO LJUBLJANA 16. avgusta sta se zgodila prva dva smrtna primera v Ljubljani in sicer sta umrla Marija, dveletna hči ranocelnika Antona Wukoticha iz Gradišča in Franc Smole, triinpetde-setletni delavec na železnici, ki je umrl v civilni bolnici.352 V drugi polovici avgusta 341 Kobal, O koleri ..., str. 115. 342 Seznami vojaških regimentov (Truppendurchmärsche durch Laibach) in tujih prišlekov v Ljubljani (Fremden - Anzeige der hier Angekommenen und Abgereisten) v časopisu Laibacher Zeitung. 343 Novice, 26. september 1849, št. 39, str. 171. 344 Novice, 10. okrober 1849, št. 41, str. 180. 345 Kobal, O koleri ..., str. 116. 346 Laibacher Zeitung, 26. julij 1849, št. 89. 347 Laibacher Zeitung, 14. avgust 1849, št. 97, str. 501. 348 Novice, 15. avgust 1849, št. 33, str. 146; 29. avgust 1849, št. 35, str. 153. 349 Laibacher Zeitung, 29. september 1849, št. 117, str. 621. 350 Postojinsko okrajno glavarstvo, zemljepisni in zgodovinski opis, Postojna 1889, str. 20. 351 Kobal, O koleri ..., str. 120. 352 Laibacher Zeitung, 25. avgust 1849, št. 102. 78 KOLERA V PREDMARČNI DOBI je za kolero v Ljubljani umrlo pet ljudi,353 v začetku septembra poleg dveh vojakov v vojaškem špitalu še trije meščani.354 Novice so 5. septembra odločno zanikale, da bi bila kolera v Ljubljani.355 Konec septembra je umrlo pet meščanov in dva vojaka.356 Začetne številke o umrlih do 9. oktobra, ki jih je objavil časopis Laibacher Zeitung so sledeče: v mestu naj bi zdravstveno obravnavali 17 ljudi, od tega naj bi jih pet umrlo; v vojaškem špitalu 32 bolnikov, od katerih jih je 17 umrlo. Te se ne ujemajo z objavljenimi imeni iz časopisnih seznamov umrlih.357 Nastalo razliko gre verjetno razumeti v smislu različnih zapisov vzroka smrti, saj so poleg same kolere za isto bolezen še vedno vpisovali njene simptome (Durchfall, Brechruhr). Število umrlih je počasi začelo naraščati v začetku oktobra in v drugi polovici meseca doseglo vrhunec. Oktobra je vključno z vojaki v mestu umrlo 77 ljudi.358 Novembra je sledil upad, decembra so umrli le še trije ljudje (graf št. 3). Povečana siceršnja umrljivost v času epidemije je razvidna tudi na grafu št. 4, ki kaže skokovit porast skupnega števila vseh umrlih ljubljančanov v mesecu oktobru. Kolera napada visoke gospode in proste ljudi, bogatina in reveža.359 Socialno strukturo umrlih lahko opazujemo na vzorcu 127 umrlih v Ljubljani, katerih imena so bila objavljena v časopisu Laibacher Zeitung. Če odštejemo 25 vojakov, gre v večini za člane revnih in depriviligiranih družbenih skupin. Največ ljudi je umrlo v družinah dninarjev, vojakov v vojaškem špitalu in kaznjencev ter prisilnih delavcev. V mestni kaznilnici v Poljanskem predmestju št. 47 je v času med 13.-24. oktobrom umrlo 10 kaznjencev, 1 kaznjenka in 5 prisilnih delavcev.360 V enem samem dnevu Graf 3. Umrli za kolero v Ljubljani leta 1849 Vir: Seznami umrlih v časopisu Laibacher Zeitung. 353 Laibacher Zeitung, 30. avgust 1849, št. 108, str. 575. 354 Laibacher Zeitung, 15. september 1849, št. 111, str. 593. 355 Novice, 5. september 1849, št. 36, str. 160. 356 Laibacher Zeitung, 29. september 1849, št. 117; 6. oktober 1849, št. 120. 357 Laibacher Zeitung, 9. oktober 1849, št. 121. 358 Laibacher Zeitung, 6. oktober 1849, št. 120; 9. oktober 1849, št. 121; 13. oktober 1849, št. 123; 20. oktober 1849, št. 126, str. 673; 23. oktober 1849, št. 127, str. 217; 27. oktober 1849, št. 129, str. 689; 3. november 1849, št. 132, str. 707. 359 Novice, 26. september 1849, št. 39, str. 170-171. 360 NŠAL, mrliška knjiga župnije Sv. Peter (1840-1854). 79 KOLERA V PREDMARČNI DOBI Tabela 5. Stanovska porazdelitev umrlih za kolero v Ljubljani leta 1849 stan (člani družin) število umrlih - moški število umrlih - ženske otroci skupaj dninarji 15 10 7 32 vojaki* 25 25 kaznjenci in 12 5 17 prisilni delavci obrtniki 2 5 5 12 c.-kr. uradniki 4 1 2 7 ostali 4 3 7 hlapci 3 1 2 6 delavci (železnica 4 2 6 in rafinerija sladkorja) reveži (Institutsarme) 4 1 5 dekle 4 4 zdravstveno 1 2 1 4 osebje vdove 2 2 skupaj 74 36 17 127 Vir: Seznami umrlih v časopisu Laibacher Zeitung. * Fran Kobal navaja večje število umrlih v vojaškem špitalu, tako naj bi v prvih dveh tednih epidemije (29. september-15. oktober) umrlo 41 vojakov. Graf 4. Vsi umrli v Ljubljani leta 1849 200 150 100 50 0 □ število vseh umrlih ^ ^ ^ ^ / ccfSI("rf)i butci) bie (Maiantertc uitb ^örnfecrgcr Sarcn^anbiung M SCIoiS Jfcatfeli in &aifeacp am ^auptpiai} sXx. 13, vis-a-vis bet ©dntflet&tficfc* ©in (SfmEera-Stinttur famint Brošure, fn einem Spaquctdien mftegett, unb Jum 3«en bet (Sö>tljcii mft tem Seiten bcS grfinberS »erfe&en, toflet i fl. g.gs. ©iefeS MbtÖt£HpUiftfd>t jFieituiitiel bat nad) ben Heuerten rtmtltd) beftätigreii erfolgen He Arair, Seit rafrtjen unb tntifi [öDtlictjen ©erlauf Der ©euefoe augcnbltcflicfe ju bemmen, unb geben ju mren, bet 110(6 cor bet ganjen Sä&mung obet ftfcopfuitij bapon (^fbraud) maßt, ■Siir biiiem tOiittcl Werben burfli 9lerjti unb Wcbtärjfe Don ■jjunbiit iti allen ©raben unb ©tabien ber Sranfi>ett ®rgriffenm, mit Sfu«n4»ne W« jnwi bi$ jebn 3nbit>ibuen, ireidje bet 93et= nattMffigiing, ber ictledwti unb bet llnfoljfainEett jum Öpfet fielt«f Slüe gerettet. UtefeS belebenbe ©perifteum ipurbe Don Siethen aud) an; smenbet unb tKilfam gefunben außet 6er Spolera: in bet nor. u&ien SfoliE, im iFi^eiiErampfe, in bet iOetbauuiii^fctjroaCtje, in bet Slppetitlofigieit unb in perborbenem ®(aeitrli ferner in bet eit, in ©corbur unb StC&felfieber, unb porjüglicb ali «rifertitfw 0«gtn bie ©umpffieber, too e« fefcon fefcr (rfpriep: li$e Dituftt geleiftet l;at. Aloisa Kaisella na trgu 13, nasproti Čevljarskega mostu, naprodaj Bastlerjeva tinktura proti koleri. Za stekleničko je bilo skupaj z brošuro treba odšteti 1 gld. (Ena flaška s podukami vred, kako se ima bolni človek tega zdravila posluževati, dobro zapečatena in v spričba, de ni nikakor poblojena ali skažena, z znamnjem doktarja Bastlerja ...). V oglasu so zatrjevali, da je učinkovitost tega zdravila uradno priznana.389 Zaščitno sredstvo pred kolero so prodajali tudi v trgovini gospoda J. Giontinija na Mestnem trgu št. 231. Oglaševali so, da se je balzam, s katerim je bilo treba mazati trebuh, zaradi svoje izjemne zdravilnosti zelo dobro obnesel že pri prejšnji epidemiji.390 V časopisu Illyrisches Blatt je ljubljanski okrožni ranocelnik in homeopat Joseph Kos objavil serijo člankov z naslovom Die Cholera Asiatica von 1848 und 1849 (Auszug aus den berichten mehrerer homöopatischer Aerzte von Riga, Magdeburg, Breslau und Königsberg. Für Freunde der Homöopathie). V teh je razpravljal o nalezljivosti bolezni, opisoval simptome po stadijih bolezni in kombinacije različnih homeopatskih zdravil, pri čemer je izpostavil tinkturo iz korenin Veratrum album.391 Isti časopis je objavljal različne recepte zdravil posameznih zdravnikov, ki so poskušali iznajti učinkovito sredstvo. Medtem ko je dr. Francesco Maganza, zdravnik v tržaškem lazaretu, prisegal na svežo sladkano vodo z limono,392 je dr. Justus Liebig, profesor kemije v Giessnu, 389 Novice, 24. oktober 1849, št. 43, 39. Dokladni list; Laibacher Zeitung, 23. oktober 1849, št. 127, Intelligenzblatt, str. 217. 390 Laibacher Zeitung, 18. oktober 1849, št. 125, Intelligenzblatt. 391 Illyrishes Blatt, 10. julij 1849, št. 55; 14. julij 1849, št. 56; 17. julij 1849, št. 57; 21. julij 1849, št. 58; 24. julij 1849, št. 59; 28. julij 1849, št. 60. 392 Illyrisches Blatt, 20. oktober 1849, št. 84. 84 KOLERA V PREDMARČNI DOBI preko dr. Maxwella v Indiji izvedel za učinkovito zdravilo, in sicer naj bi pomagala ovsena kaša, opijeva tinktura in ricinusovo olje.393 V začetku septembra je Zdravstvena komisija pozvala ljudi k zbiranju denarja za revne bolne. 35 gld. sta darovala trgovca Gustav in Simon Heimann.394 V okviru zbiranja denarja je Filharmonična družba v ljubljanskem gledališču organizirala koncert, na katerem so ob spremljavi na klavir peli pesmi v slovenskem, nemškem in italijanskem jeziku. Občinstvo je bilo najbolj navdušeno nad pesmijo Kaj je ljubezin? v izvedbi igralke ljubljanskega gledališča gospodične Vesel. S koncertom so zbrali 110 gld.395 Končna vsota zbranega denarja je tako znašala 145 gld., ki so jih porabili za nakup govedine, za najem strežnic za bolnike ter na predlog zdravnikov za denarno podporo ogroženim družinam, kot so bile na primer družina umrlega Ignatza Iggla, vdova Antonija Iggel s petimi otroki in družina Martina Wagnerja, za kolero obolelega očeta šestih otrok.396 JAVNA ZDRAVSTVENA MREŽA Na podlagi avstrijske statistike je bilo leta 1849 na Kranjskem s strani države plačanih 17 zdravnikov in 6 ranocelnikov. Poleg njih je v deželi delovalo še 13 zdravnikov, 80 ranocelnikov in 244 babic; skupno je bilo torej na Kranjskem 30 zdravnikov, 86 ranocelnikov in 244 babic.397 Poleg deželnega protomedika, že omenjenega Georga Matijo Sporerja, so javno zdravstveno službo še vedno sestavljali trije okrožni zdravniki, šest distriktnih zdravnikov, trije okrožni ranocelniki in več okrajnih ranocelnikov.398 Okrajni ranocelniki postanejo, poleg okrožnim uradom, podrejeni tudi okrajni oblasti,399 v strokovnih zadevah pa okrožnim in distriktnim zdravnikom. Ker so bili plačani iz okrajne blagajne, so morali revne prebivalce okraja zdraviti brezplačno. Za zdravljenje ostalih pa so za zdravniško pomoč lahko zahtevali plačilo, primerno krajevnim razmeram.400 Leta 1849je bil ukinjen Medikokirurški licej v Ljubljani.401 Medikokirurško mrežo šol v Ljubljani, Celovcu, Gradcu, Innsbrucku, Olomucu, Lvovu, Pragi, Dunaju in Krakovu je namreč leta 1782 ustanovil cesar Jožef II. z namenom, da se poveča število patronov kirurgije (ranocelnikov) in se s tem izboljša zdravstvena oskrba na podeželju.402 Tečaj, ki je sprva trajal dve leti, se je po študijski reformi leta 1833 podaljšal na tri leta, pogoj za vpis pa so bili trije razredi normalke. Po končanem študiju so morali študenti opraviti 393 Illyrisches Blatt, 27. oktober 1849, št. 86. 394 Laibacher Zeitung, 6. december 1849, št. 146. 395 Novice, 24. oktober 1849, št. 43, str. 187-188. 396 ZAL, LJU 489, Reg. I., fasc. 635, šk. 936, fol. 649, 651, 769. 397 Tafeln zur Statistik der österreichischen Monarchie, 1849-1851, II. Theil, VIII. Heft, Tafel 17. 398 Provinzial Handbuch des Laibacher Gouvernement - Gebietes im Königreiche Illyrien; für das Jahr 1848, Laibach; str. 335338. 399 Z marčno revolucijo leta 1848 se okrajna uprava podržavi. Glej: Jože Žontar, Nastanek in razvoj upravnih okrajev na Slovenskem, ZČ, let. 34, 1980/1-2, str. 119-155; Jože Žontar, Uvedba okrajne uprave na Kranjskem leta 1849, v: Melikov zbornik, Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2001, str. 529-550. 400 Navodilo za okrajne ranocelnike v Iliriji z dne 30. junija 1827, v slovenskem prevodu objavljeno v: Borisov, Od ranocelništva ..., str. 224-230. 401 Glej: Ivan Pintar, Mediko-kirurški učni zavod v Ljubljani, njegov nastanek, razmah in konec, habilitacijska disertacija, Ljubljana 1939. 402 Ranocelnike so v 17. stoletju imenovali tudi kirurge, le redki pa so obiskovali višje strokovne šole, opravili izpite in si pridobili naslov magister oz. patron kirurgije. Na Kranjskem še do leta 1753 noben kirurg ni imel tega naslova. Ranocelništvo je veljalo kot obrt do leta 1874. V začetku 19. stoletja so oblasti za opravljanje ranocelniškega poklica predpisale izpit iz kirurgije in porodništva na medi-kokirurških licejih. Zakon z dne 17. februarja 1873 je ukinil izstavljanje ranocelniških diplom, ranocelniški poklic pa je izumrl. V: Žontar, Pomembni kranjski zdravniki ..., str. 343-348. Glej tudi Lipič, Topografija ..., str. 283-284. 85 KOLERA V PREDMARČNI DOBI še dvomesečno prakso v porodnišnici in po en mesec na internem in kirurškem oddelku bolnice. Po izpitu iz kirurgije in porodništva ter zaključnem izpitu so dobili naziv patron kirurgije. Ko je naslednja medicinska študijska reforma združila notranjo in zunanjo medicino, so bile kirurške šole odpravljene; večina je bila preoblikovanih v medicinske fakultete (v šestdesetih in sedemdesetih letih v Gradcu, Innsbrucku in Salzburgu). Zbiranje podpisov za peticijo o preoblikovanju ljubljanskega liceja v medicinsko fakulteto leta 1848 ni uspelo, čeprav jo je podpisal celoten učiteljski zbor ljubljanskega liceja. Slednjega so morali do leta 1850 kot prvega od tovrstnih šol postopno ukiniti.403 Če pomislimo, de je zdravilska šola za kirurge v Ljubljani jenjala, brez de bi bila namest nje šola za dohtarje zdravilstva napravljena [...] če pomislimo, de v poslednjih dveh letih so večidel vsi v ljubljanski šoli izučeni kirurgi v vojaško službo stopili, kjer je toliko pomanjkanja zdravnikov, de so clo nekteri učenci druziga leta že službo dobili [...], če na dalje pomislimo, de nam bo zdravnikov, ki slovenski jezik zastopijo, manjkalo, ako - česar nas Bog obvari - kolera ali kaka druga kužna bolezin po deželi seže [...], če pomislimo, de po deželi v slovenskih krajih ljudstvu ni s takimi zdravniki clo ničpomagano, ki ljudskega jezika ne razumejo, če vse to resno pomislimo, se očitno vidi, de se je v malo letih veliciga pomanjkanja zdravnikov bati.404 Po ukinitvi ljubljanskega Medikokirurškega liceja so se Slovenci šolali v Gradcu vse do leta 1863, do ukinitve tamkajšnjega liceja oziroma preoblikovanja v medicinsko fakulteto.405 V ta namen je ministrstvo za šolstvo odobrilo 8 štipendij po 120 gld., ... da zamorejo s tem Kranjci v Gradec iti, kjer ta šola še obstoji.406 Novice so ugotavljale, da vse slovenske in južnoslovanske dežele skupaj zdej nimajo ne ene zdravilske šole [...] Je mar to enakopravnost, de morajo Slovenci, ki se v ta stan podajo, dalječpo svetu šole iskati?407 Po ukinitvi Medikokirurškega liceja sta od zdravstvenih ustanov v Ljubljani ostali babiška šola in civilna bolnica na Ajdovščini, ki je leta 1848 postala deželna ustanova, še vedno pa je bila del Dobrodelnih zavodov. Direktor civilne bolnice je bil leta 1848 zdravnik Raimund Melzer, zdravnik primarij Johann Zhuber, ranocelnik primarij Leopold Nathan, porodničar Bernhard Pachner von Eggenstorf, asistent Johann Ruprecht, babica Terezija Braun z eno pomočnico in dvema strežnicama. Strežno osebje so sestavljali: pet strežnikov, šest strežnic, dva strežnika in dve strežnici v blaznici, nosač in hišni hlapec. V ustanovi za reševanje navidezno mrtvih sta delovala oba mestna zdravnika in oba mestna ranocelnika. v deželni kaznilnici je bil hišni zdravnik Franc Skedl, ranocelnik pa Oswald Wascher. Prav tako sta bila slednja hišni zdravnik in ranocelnik tudi v prisilni delavnici.408 Čeprav prva epidemija kolere v Evropi Kranjske leta 1831 nazadnje ni zajela, so se deželne oblasti takrat aktivno pripravljale na epidemijo nove neznane bolezni. Pri tem se je kranjska oblast kot del habsburške oblasti opirala na državno legislaturno dediščino boja proti epidemijam kuge iz 18. stoletja. Del slednjega je bila, poleg izčrpnih preventivnih in kurativnih navodil različnih oblastnih nivojev, posebnega pomena predvsem preventivna vzpostavitev zdravstvenega kordona in sistema karanten na kranjsko-hrvaški meji za zaščito pred epidemijo na Ogrskem. Ker pa so se zapore meja v monarhiji izkazale za preveč radikalno zaščitno sredstvo, ki je bilo po eni strani neučinkovito in predrago, po drugi strani pa je veljalo za uničevalca lokalnih gospodarstev, jih oblasti v naslednjih epidemijah niso več vzpostavljale. 403 Borisov, Od ranocelništva ..., str. 185-188, 241-243. 404 Novice, 5. september 1849, št. 36, str. 158: Potreba zdravilske šole v Ljubljani. 405 Borisov, Od ranocelništva ., str. 248. 406 Novice, 7. november 1849, št. 45, str. 197. 407 Novice, 17. oktober 1849, št. 42, str. 184. 408 Provinzial Handbuch des Laibacher Gouvernement - Gebietes im Königreiche Illyrien für das Jahr 1848, Laibach, str. 342-343. 86 KOLERA V PREDMARČNI DOBI Tabela 6. Javna zdravstvena mreža na Kranjskem leta 1848 Ljubljansko okrožje Novomeško okrožje Postojnsko okrožje okrožni Ludwig von Nagy Julius Edler Karl Vessel zdravnik distriktni Loka: Johann Napreth Mokronog: Vipava: zdravniki Radovljica: Albin Zoff Franz Papesch Fortunat Müller Kamnik: Kočevje: Idrija: Anton Pototschnik Anton Zhesnik Ludwig Gerbetz (fizik pri Bergamt-u) okrožni Joseph Koss Franz Ipavitz Franz Decrinis f ranocelnik okrajni Brdo pri Podpeči: Turjak: Vrhnika: ranocelniki Michael Taboure v Moravčah Ignaz Drachsler Johann Verne Andreas Novak v Prevojah Kočevje: Ignaz Leber, Haasberg: Smlednik: Paul Gollovitsch, Urban Tratnig Mathias Koschza Johann Bradatsch v Dragi Idrija: Loka: Franz Achtschin, Krupa: Karl Grum v Gradacu Thomas Skopar Nikolaus Kallan, eno mesto Anton Schost v Vinici Prem: nezasedeno Eduard Tertscheg v Metliki Andreas Valentincig Ljubljana: Kostanjevica: Snežnik: Andreas Gregoritsch, Nikolaus Sever Martin Schweiger Matthaus Finz Mokronog: Senožeče: Ljubljana - okolica: Max Talmeiner Franz Krischay Jakob Hotschevar v Ljubljani Mirna: Vipava: Franz Pogatscher v Studencu Matthaus Kuscher Anton Kulnig Johann Ratschitsch v Ljubljani Poljane: Velesovo: Anton Christoph Lucas Perg v Kranju Ribnica: N. Sporn v Kranju Joseph Zotter Mekinje: Karl Pinter Ruperčvrh: Ponoviče: Ferdinand Mader v Joseph Unterlugganer v Novem Zagorju mestu Radovljica in Bled: Boštanj: nezasedeno Johann Radolph Lorenz Pogatschnigg v Kropi Žužemberk: Johann Küller v Bistrici Nikolaus Tertscheg Tržič: Joseph Steinmetz Stična: Bela peč: Anton Gullig Maximilian Himmer v Anton Tratnik v Sv. Martinu Kranjski Gori pri Litiji Turn pri Leskovcu (Šrajberski turn): Joseph Gratzer (Stiftungswundarzt v Krškem Georg Konrad) Trebnje: Joseph Mayer Višnja Gora: dr. Franz Gogalla 87 KOLERA V PREDMARČNI DOBI Ljubljansko okrožje Novomeško okrožje Postojnsko okrožje mestni zdravniki Ljubljana: Eduard Colloretto Johann Soklič (Schoklitsch) f lekarnarji Ljubljana: Franz von Gromadzki sel. Witwe Joseph Mayer Karl Prettner Albert Ramm Kranj: Sebastian Schaunig Radovljica: Mathias Sallocher Kamnik: Anton Janeschitz Novo mesto: Karl Fabiani, Franz Gadner Kočevje: Karl Naglitsch fel. Witwe Postojna: Andreas Gottsberger Idrija: rudniška lekarna (k.k. Werks-Apotheke) Vipava: Joseph Nitsch drugo Ranocelnik v Komendi Sv. Peter: Franz Xaver von Beck Vir: Provinzial Handbuch des Laibacher Gouvernement - Gebietes im Königreiche Illyrien, für das Jahr 1848, str. 334—338. V kriznem času epidemij kolere je kranjska deželna oblast za vsako od epidemij ustanovila začasno zdravstveno komisijo, ki je skrbela za koordinacijo zdravstvenih ukrepov tako v Ljubljani kot tudi v celotni deželi. Poleg tega da je skrbela za finančni vidik ukrepov, je hkrati kot najvišji deželni zdravstveni organ usmerjala in nadzirala delo takratnega javnega zdravstvenega sistema. Prva epidemija kolere leta 1836 je, kljub temu da so jo aktivno pričakovali že pet let prej, vseeno do neke mere delovala kot element presenečenja. Oblasti kljub ambicioznim načrtom iz leta 1831 nanjo niso bile dovolj pripravljene in so bile sposobne izvesti le del predvidenih ukrepov. Tako na primer v Ljubljani niso več organizirali zasilnih bolnic v različnih delih mesta, ampak so mestne revne bolne zdravili zgolj v civilni bolnici. Prav tako samega mesta niso več razdelili na 10 okrajev, ampak, glede na razpoložljivo število zdravnikov, le na štiri. Da je zdravnikov v deželi za primer epidemije močno primanjkovalo, so se oblasti zavedale že leta 1831 ter na problem opozarjale ob obeh nadaljnjih epidemijah. Ker je bilo pomanjkanje zdravnikov še posebej izrazito na podeželju, so oblasti ljudem svetovale različne preventivne postopke in oblike samopomoči. Čeprav so bile po vsej verjetnosti neposredni raznašalec bolezni v obeh epidemijah vojaške čete, je slednje bolj izrazito leta 1849, ko je postala Ljubljana z železnico neposredno povezana z Dunajem; pospešil in povečal se je pretok ljudi in blaga. Druga epidemija se od prve razlikuje tudi po tem, da so tako oblasti kot tudi navadni ljudje imeli s kolero že določeno izkušnjo, ki je strah pred neznanim zamenjala za natančneje definiran strah; ljudje so tokrat natanko vedeli, česa se bojijo. Kljub temu pa se v drugi epidemiji zaradi splošnega nepoznavanja načina prenosa bolezni in neučinkovitosti obstoječih zdravil učinkovitost ukrepov niti ni mogla povečati. Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da so leta 1849 poleg nemških časopisov Laibacher Zeitung in Illyrisches Blatt o epidemiji kolere v slovenskem jeziku poročale tudi Novice, ki so povečale informiranost prebivalstva, saj so lahko zajele tudi tisti del slovenske javnosti, ki ni razumela nemško. Socialna struktura umrlih Ljubljančanov si je kljub številčno različnima vzorcema KOLERA V PREDMARČNI DOBI (v razmerju 2:1) v obeh epidemijah zelo podobna. Razvidno je, da so za kolero umirali večinoma deprivilegirani, revnejši sloji, ki so zaradi opravljanja slabo plačanih nekvalificiranih poklicev živeli v nezdravih stanovanjskih razmerah ter bili zaradi uživanja enolične in nezadostne prehrane manj odporni do bolezni. V obeh epidemijah so bile tako najbolj izpostavljene družine dninarjev, hišnih poslov in obrtnikov. 89 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE Kranjsko je najhuje prizadela tretja epidemija kolere leta 1855, ko se je bolezen razširila po vsej deželi in zajela večino deželnih okrajev. Z 19.370 bolniki in 5.748 umrlimi je bila po številu bolnih v Habsburški monarhiji šesta najbolj prizadeta dežela, po deležu okuženega deželnega prebivalstva pa tretja. Vsekakor je Kranjska leta 1855 veljala za tisti del monarhije, kjer je bila gostota obolelih med največjimi. Na zemljevidu Gertraud Krebs, ki predstavlja širitev bolezni znotraj monarhije, je bila največja gostota obolevnosti na Kranjskem, Primorju, Južnem Tirolskem in v delu Moravske.409 Josip Mal išče vzroke širjenja kolere po Evropi v vojnah in premikih vojaških čet. Tako naj bi k razširitvi bolezni leta 1855 pripomogla rusko-turška vojna, zaradi katere je monarhija svoje čete zgostila na vzhodu države.410 Zaradi pogoste gibljivosti in velike pretočnosti ljudi so bile ravno vojaške formacije tisti subjekt, ki je bolezen na velike razdalje najhitreje razširjal. Vojaki so se kot prenašalci bolezni potrdili tudi v primeru Kranjske, saj lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da se je kolera iz Italije razširila skladno z vojaškimi premiki. Prav tako so bili v Ljubljani vojaki tisti, ki so začeli najprej obolevati in umirati v vojaškem špitalu. Epidemija kolere v določenih segmentih oživi tudi skozi drobce spominov sodobnikov, ki so na različne načine doživeli epidemijo bodisi kot znanci bolnikov bodisi kot zdravniki. Tovrstne sledi so poleg tega, da so izjemno redke tudi zgolj fragmentarne narave. Večinoma odsevajo strah, ki se je ob množičnem obolevanju in umiranju polaščal vseh slojev ljudi. Tako se je tudi Josip Vošnjak, ki je bil leta 1854 študent drugega letnika medicine na Dunaju, poleg dogodkov z dunajske bolnice, ko so med epidemijo vsak dan prinašali vedno več bolnikov, in prisostvovanja pri obdukcijah umrlih za kolero, ki jih je opravljal profesor anatomije Rokitansky, spominjal predvsem strahu, ki se ga je polastil med počitnicami doma v Šoštanju. Tu je za kolero najprej umrl usnjarski pomočnik iz Celja, nekaj ljudi pa je zbolelo. Ko je s slovenjegraškim in celjskim zdravnikom obhodil vse bolnike, se je, čeprav študent medicine, takrat bolezni tako prestrašil, da si je začel domišljati, da je tudi sam zbolel.411 409 Krebs, Die geographische Verbreitung ..., Zemljevid 2. 410 Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, Mohorjeva družba, Celje 1993, str. 452-453. V Krimski vojni je zaradi nalezljivih bolezni kot sta bili tifus (1854) in kolera (1855-1856) umrlo več vojakov, kot pa jih je padlo v samih bitkah. Med Francozi je, na primer, od 309.000 vojakov, ki so sodelovali v vojni, bilo 200.000 hospitaliziranih - 50.000 zaradi vojnih poškodb in kar 150.000 zaradi bolezni. V: Hans Zinsser, Rats, Lice and History, Penguin Books, London 2000, str. 164-165. 411 Josip Vošnjak, Spomini, SM, Ljubljana 1982, str. 42-43. 91 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE KOLERA V HABSBURŠKI MONARHIJI LETA 1855 Leto 1855 je bilo v Habsburški monarhiji eno izmed najhujših let epidemij kolere. Znamenja o večji razširitvi kolere so se kazala že leta 1854, ko je bolezen prezimila v večjih mestih (Dunaj, Praga, Budimpešta) in v delu Galicije. Iz teh centrov in iz močnega žarišča v Benečiji (Venetien) je epidemija do avgusta 1855 zajela vso državo. Glavni tok širitve bolezni je tekel od zahoda proti vzhodu, in sicer od Vorarlberga preko severne Tirolske, Salzburga, zgornje in srednje Štajerske do ogrske meje. Izoblikovali sta se dve območji širitve. Prvo se je začenjalo v Benečiji in ob Jadranskem morju ter se širilo na Južno Tirolsko, Primorje (Küstenland), Kranjsko in južno Koroško. Drugo območje pa je v glavnem obsegalo Galicijo in Ogrsko ter v manjši meri dele Češke, Moravske, Spodnje in Zgornje Avstrije.412 Na Kranjsko se je kolera razširila iz tržaškega območja in koprskega okraja, od koder se je prenesla v goriški413 in gradiški okraj ter od tam v mejne kranjske okraje. Primorje (Küstenland) je bolezen hudo prizadela, pri čemer ni prizanesla niti visokoležečim kraškim predelom.414 Na Kranjskem se je bolezen razširila po vseh okrajih. (Prvi primer kolere se je pojavil med vojaštvom v Ljubljani 11. junija). V nasprotju s podeželjem je bolezen glavno mesto Kranjske prizadela občutno manj. Na Koroško se bolezen ni močneje razširila, saj je dosegla le nekaj južnih delov dežele. Prav tako ni resneje ogrozila Štajerske. V mariborskem okrožju je zbolelo 149 in umrlo 63 ljudi, nekaj obolenj je bilo v vaseh okoli Celja, Laškega in Zidanega Mosta.415 V ce- Tabela 7. Kolera v Habsburški monarhiji leta 1855 dežela število bolnih delež bolnih letaliteta Ogrska 186.920 2,38 47,47 Galicija 128.213 2,78 40,79 Moravska 45.808 2,47 36,17 Primorje (Küstenland) 37.150 7,23 35,50 Spodnja Avstrija 26.411 1,72 36,31 Kranjska 19.370 4,50 29,67 Hrvaška 16.478 1,88 26,75 Češka 15.347 0,34 44,17 Južna Tirolska 15.073 1,75 41,8 Dalmacija 14.399 6,47 39,90 Šlezija 4.654 1,04 41,12 Zgornja Avstrija 2.260 - - Koroška 1.504 0,47 26,93 Banat in Vojvodina 1.051 0,72 47,47 Sedmograška 927 0,05 40,99 Bukovina 404 0,11 33,41 Štajerska 149 0,01 43,00 Vir: Krebs, Die geographische., str. 26. 412 Krebs, Die geographische Verbreitung ..., str. 21. 413 O koleri v Gorici in okolici v: Škrabec, Naša Kostanjevica, str. 75. 414 V Istri naj bi zbolelo 19.263 ljudi in jih 6.724 umrlo. Kramar, Epidemije v Slovenski Istri, str. 108. 415 Janša, Kolera na Kranjskem ..., str. 63. 92 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE lotni monarhiji je takrat zbolelo 662.814 ljudi ter jih od tega 270.915 umrlo. Po številu največ - 186.920 - jih je zbolelo na Ogrskem, glede na odstotek vsega prebivalstva pa v Primorju, kjer je bilo okuženih 7,23 % (37.150) vseh tamkajšnjih ljudi. Največ umrlih glede na število obolelih je bilo na Ogrskem, v Banatu in Vojvodini, kjer je umrla skoraj polovica vseh bolnikov (47,47 %).416 KRANJSKA Kolera, ki je božja šiba sveta postala, je tudi že čez meje naše dežele stopila in se bolj ali menj na vse kraje razširila.411 Na podlagi uradne statistike je na Kranjskem za kolero zbolelo 19.370 ljudi in jih od tega 5.748 umrlo. To pomeni, da je zbolelo 4,5 % celotne deželne populacije, umrlo pa je 28,67 % vseh, ki so zboleli.418 Nekoliko manjše število umrlih vsebuje glavna tabela o koleri, narejena na podlagi posameznih okrajev, in sicer 5.710 ljudi, pri čemer so k civilnim žrtvam prišteti tudi delavci pri gradnji železnice Ljubljana - Trst (180 mrtvih) in vojaki (31 mrtvih).419 Tudi sicer je iz statistike razvidno močno povečanje skupnega števila umrlih za posledicami bolezni v letu 1855, ko je na Kranjskem umrlo 21.708 ljudi. V naslednjih dveh letih je številka padla na 10.613 oziroma na 11.521 umrlih.420 K znatnemu padcu števila prebivalstva v petdesetih letih 19. stoletja je tako prispevala svoj delež tudi epidemija kolere. Leta 1855 se je mortaliteta dvignila na 42 %% nataliteta pa je padla na 30,5 %.421 Bolezen se je na Kranjsko razširila iz italijanske smeri, domnevno so jo prinesli okuženi vojaki iz severne Italije in verjetno ljudje, ki so se pred epidemijo v Trstu umikali preko Kranjske v notranjost države. Če sledimo člankom v Novicah vidimo, da so sredi junija 1855 poročali o koleri v Veroni in Benetkah,422 konec junija je bila že na Reki, od koder naj bi bežal val beguncev. To je naredilo velik strah v Reki, da vse, kar se izseliti more, se seli in beži. Šole so zaprte.42311. junija Novice pišejo o epidemiji med vojaki v Bellunu, veliko vojakov se je zato vračalo na svoje domove v Italijo, na Primorsko in v Ljubljano.424 Bolezen je sredi julija izbruhnila tudi v Trstu. Prevelik strah je odgnal mnogo Teržačanov iz Tersta, ki bežali so posebno v Gorico pa tudi proti Ljubljani in drugam. Mesto naj bi zapustilo kar 25.000 ljudi.425 Čez ozemlje Kranjske so bežali begunci iz Trsta, Reke in Gorice.426 Konec junija so bolezen zaznali na kranjskih tleh, najprej v Bistrici na Notranjskem in v Ajdovščini.427 Sledila so poročila o širitvi bolezni po vsej Vipavski dolini in Postojni, kjer naj bi se primeri kolere pojavili že 1. julija, vendar pa do začetka avgusta bolezen še ni huje izbruhnila.428 Medtem ko v Lju- 416 Krebs, Die geographische Verbreitung ..., str. 21-26. 417 Začetek poziva predsednika Deželne zdravstvene komisije grofa Hohenwarta z naslovom Blagoserčnim prebivavcom krajnske dežele! z dne 9. avgusta 1855. (AS 45, fasc. 5, št. 1062) 418 Krebs, Die geographische Verbreitung ..., str. 26; Kobal, O koleri., str. 123. 419 9 Janša, Kolera na Kranjskem ..., str. 63; Haupt-Rapports"Tabelle über die Cholera - Epidemie des Jahres 1855 in Herzogthum Krain auf dem Grunde der individuellen bezirksämtlichen Eingaben, v: AS 1080, šk. 17, fasc. 25. 420 Statistische Uebersicht des Kronlandes Krain für die Jahre 1855 bis 1857, Tafel 24 b. 421 Janša, Kolera na Kranjskem ..., str. 60. 422 Novice, 16. junij 1855, št. 49. 423 Novice, 30. junij 1855, št. 53. 424 Novice, 11. julij 1855, št. 55. 425 Novice, 18. julij 1855, št. 57; 25. julij 1855, št. 59. 426 AS 1080, šk. 17: Karel Vesel, Bericht über die Ursachen und die Arte und Weisen der Verbreitung der Cholera des Jahres 1855 im Herzogthum Krain, Laibach, 25. 2. 1856. 427 Novice, 25. julij 1855, št. 59. 428 Novice, 4. avgust 1855, št. 62. 93 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE bljani v začetku avgusta še niso zabeležili hudega izbruha in je bila bolezen v glavnem še omejena na vojake, pa se je epidemija pojavila v Kamni Gorici, kjer so zaradi kolere ustavili proizvodnjo v fužinah.429 Kolera je v splošnem najhuje prizadela Notranjsko, Dolenjsko, Belo krajino in del Gorenjske. Ljubljana jo je v nasprotju s pričakovanim tokrat odnesla presenetljivo dobro. Največ bolnikov in umrlih je bilo tako v planinskem, vipavskem, postojnskem, kočevskem, radovljiškem, bistriškem in črnomeljskem okraju. Epidemija je tako v 28 okrajih (brez Krškega in Kostanjevice) zajela 365 občin, 12 mest, 12 trgov, 1077 vasi; torej območje, poseljeno s 436.780 prebivalci.430 21. Poročilo o epidemiji kolere na Kranjskem leta 1855 je napisal zdravnik Moriz Gauster (AS 1080, šk. 17, fasc. 25). V času epidemije so morali vsi deželni okrajni uradi zbirati dnevna poročila o stanju bolezni (število obolelih, umrlih, bolnih) v vseh okuženih krajih okraja. Takšna poročila so potem združili v skupno dnevno poročilo o stanju kolere v okraju. (Tag-Rapport über der Krankenstand), ki so jih morali dnevno pošiljati Deželni zdravstveni komisiji v Ljubljano. Na podlagi dnevnih poročil Okrajnega urada Postojna lahko opazujemo potek epidemije v delu Notranjske, ki je predstavljala najbolj prizadeti del Kranjske. Tu je v dobrih štirih mesecih, v času med 30. junijem in 29. oktobrom, za kolero zbolelo 2080 ljudi in jih 800 umrlo. Časovni viški so razvidni, in sicer v dneh z 28./29. avgust in s 1./2. september, ko se je število obolelih v enem dnevu povečalo za 123 oziroma 134 ljudi. Strma rast obolelih je značilna za čas med 10. avgustom in 15. septembrom, ko je v povprečju dnevno zbolelo 44 ljudi. Največja umrljivost je bila v času z 28./29. avgust, s 1./2. september, s 4./5. in 7./8. september, ko je v enem dnevu umrlo 46, 45, 51 in 57 ljudi. Med 10. avgustom in 15. septembrom je na dan v povprečju za kolero umrlo 18,7 ljudi. Glede na to da je v postojnskem okraju živelo 11.381 ljudi, je zbolelo 18 % vse populacije in umrlo kar 7 % vsega okrajnega prebivalstva.431 Upoštevati je treba, da je bila intenziteta epidemije v posameznih predelih okraja različna. Medtem ko je 429 Novice, 8. avgust 1855, št. 63. 430 AS 1080, šk. 17: Moriz Gauster, Haupt Rapports Tabelle über die Cholera Epidemie des Jahres 1855 im Herzogthume Krain. 431 AS 45, fascikli 4, 5, 6, Dnevna poročila Okrajnega urada Postojna. 94 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE 22. Dnevno poročilo o številu obolelih, umrlih in še bolnih v okuženih krajih in vaseh postojnskega okraja z dne 25. avgusta 1855 (AS 45, fasc. 5, št. 849). 95 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE v nekaterih vaseh umrla tudi več kot polovica vseh vaščanov, ni v drugih krajih zbolel nihče. V vasi Koritnice na Notranjskem je od 290 prebivalcev umrlo čez 50 ljudi.432 Umrljivost je celo presegla 8 % prebivalstva v nekaterih delih Notranjske, in sicer v okolici Postojne in na Pivškem.433 Zasilne bolnice so bile urejene vsaj v Vipavi, Senožečah, Vrhniki, Logatcu in Planini. Bolnice, namenjene delavcem, ki so gradili železnico, pa so bile posejane vzdolž trase gradnje železniške proge med Ljubljano in Trstom, in sicer v krajih Notranje Gorice, Borovnica, Rakek, Koče, Gornje Ležeče, Buje, Vreme.434 V slednjih se je zdravilo 537 delavcev, od katerih jih je 180 umrlo.435 Znano je, da je traso kraške železnice leta 1855 gradilo preko 18.000 ljudi. Zaradi izbruha kolere junija 1855 se je delo pri gradnji železnice upočasnilo, saj je veliko delavcev iz strahu pred kolero zbežalo - ostalo naj bi jih le še okoli 6.000.436 Za vojaške potrebe izven Ljubljane sta bili vojaški zasilni bolnici urejeni v Blekovi vasi pri Logatcu in v Senožečah. Slednja je lahko sprejela 8 bolnikov.437 Na Vrhniki, Planini, Postojni, Idriji, Novem mestu, Višnji Gori in Razdrtem so uredili krizne hiše, ki so lahko sprejele največ 15 bolnih vojakov in kjer je deloval vojaški zdravnik. V njih se je zdravilo 92 vojakov, od katerih jih je 31 umrlo.438 Zdravnik Karel Vesel je ugotovil, da je bilo med prvimi žrtvami epidemije največ domačinov, ki so obiskali kraje z epidemijo; domačinov, h katerim so prišli ljudje iz krajev z epidemijo in tujcev iz krajev z epidemijo, ki so prišli na Kranjsko. Dr. Potočnik je za postojnski okraj ugotavljal, da so v splošnem med prvimi zbolevali tisti, ki so imeli kakršenkoli stik z bolniki - bodisi da so jih obiskali bodisi da so poslovali s kraji in hišami, kjer so že bili bolniki.439 GENEZA UKREPOV DEŽELNIH OBLASTI Na pojav kolere v Habsburški monarhiji se je leta 1854 odzvalo kranjsko Deželno predsedstvo. Ker je kolera izbruhnila na Dunaju in se je od tam širila v južne dele države, so se na epidemijo začeli pripravljati tudi na Kranjskem. Večji izbruh bolezni so pričakovali predvsem v Ljubljani, saj so preventivne ukrepe načrtovali samo za deželno glavno mesto. Po protokolu Deželnega predsedstva z dne 16. oktobra 1854 so ukrepi vključevali podporo revnih z osnovnimi življenjskimi potrebščinami (hrana, obleka, kurjava), preglede stanovanj v revnejših delih mesta, povečan nadzor nad berači in nočnimi postopači, zaostritev nadzora nad praznjenjem greznic, ki se je lahko izvajalo izključno ponoči in objava Poučila (Belehrung) dunajske zdravstvene komisije v časopisu Laibacher Zeitung. Za primer izbruha bolezni so imeli pripravljene podobne ukrepe kot ob dveh prejšnjih epidemijah leta 1836 in 1849. Ljubljano so razdelili na pet zdravstvenih okrajev s potrebno zdravstveno oskrbo, načrtovali so tudi vpoklic zdravnikov z dežele v mesto. Za potrebe bolnikov so pripravili civilno bolnico, kar naj bi po zagotovilih direktorja Dobrodelnih ustanov zadostovalo in tako dodatnih filialnih bolnic niso načrtovali. 432 Novice, 11. avgust 1855, št. 64. 433 Krebs, Die geographische Verbreitung ..., Zemljevid 1. 434 AS 45, fasc. 5, št. 914. 435 Haup -Rapports -Tabelle über die Cholera - Epidemie des Jahres 1855 in Herzogthum Krain auf dem Grunde der individuellen bezirksämtlichen Eingaben, v: AS 1080, šk. 17, fasc. 25. 436 Kraška železnica, Ferrovia del Carso, Karstbahn. MGS Press, ponatis 2004 po izvirniku: F.C. Weidmann: Panorama der Karstbahn von Laibach bis Triest, Wien 1858, str. 50. 437 AS 45, fasc. 5, šk. 914. 438 AS 45, fasc. 4, št. 241; fasc. 5, št. 914; Haupt-Raports-Tabelle über die Cholera-Epidemie des Jahres 1855 in Herzogthum Krain auf dem Grunde der individuellen bezirksämtlichen Eingaben, v: AS 1080, šk. 17, fasc. 25. 439 AS 1080, šk. 17: Karel Vesel, Bericht über die Ursachen .... 96 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE Zdravila naj bi bila ljudem dostopna v vseh lekarnah in ne le v tistih za Dobrodelne ustanove. Vsa Poučila naj bi bila objavljena v časopisih Laibacher Zeitung in Novice.440 Zdravnike in ranocelnike, ki naj bi delali v mestnih okrajih, je določil magistrat po ukazu Deželnega predsedstva. Sestavljeni so bili seznami, ki pa so se do začetka epidemije večkrat spremenili. Zdravniki so dobili navodilo, da morajo vsak primer kolere takoj prijaviti Deželnemu predsedstvu, ranocelniki pa najprej mestnemu zdravniku.441 Lekarnarji Eggenberger, Mayer, Prettner in Ramm so se zavezali, da bodo zdravila brezplačno izdajali tudi revnim, oblasti pa jim bodo stroške povrnile na osnovi evidence, ki jo morajo voditi lekarnarji sami; to pa se bo zgodilo po koncu epidemije.442 Ko je kolera julija 1855 ponekod že prestopila kranjske meje, se je Deželna vlada na seji dne 16. julija 1855 odločila začeti z načrtovanimi ukrepi iz oktobra leta 1854. Ugotovili so, da je ustanovitev zdravstvene komisije nujna. Določili so nekaj sprememb sklepov iz leta 1854. Poleg objav v časopisih so sklenili za širšo javnost, ki časopisov ne bere, izdajati okrožnice. Ker so se zavedali pomanjkanja zdravnikov, so predlagali ponovno vzpostavitev Medikokirurškega liceja v Ljubljani in aktiviranje privatnih zdravnikov. Vsak del mesta je moral določiti vsaj enega človeka za prenašanje bolnikov. Zdravniki so morali pisati dnevna poročila na podlagi vsakodnevnega stanja (oboleli, umrli, bolni) do osme ure zvečer. Ljubljanskega župana so predvsem skrbeli vojaški premiki, premestitve in nameščanje vojakov v mestu, čeprav vojaki takrat niso bili nameščeni med ljudmi, ampak v kolizeju in v provizorični kasarni v Trnovem. Na morebitno epidemijo so se morale pripraviti tudi šolske oblasti, ki so morale izpite in zaključevanje šolskega leta prilagoditi tako, da se je lahko v primeru epidemije nemudoma končalo.443 Deželna zdravstvena komisija, ki so jo ustanovili 23. julija 1855 v Ljubljani, je bila glede epidemije kolere pristojna za celo deželo.444 Zdravstveno komisijo so sestavljali tako zdravniki kot tudi predstavniki lekarnarjev, okrajnih, občinskih in policijskih oblasti ter župnij. Komisiji je predsedoval c.-kr. dvorni svetovalec Andrej grof Hohenwarth, ostali člani so bili: direktor Dobrodelnih ustanov Janez Čuber, zdravnik Karel Vesel, drugi mestni zdravnik Emil von Stockel, zdravnik v kaznilnici Franc Skedl, lekarnar Karl Prettner, Thomas Glantschnig (c.-kr. okrajni glavar), Franc Basilides kot predstavnik policije, župan Matevž Burger, občinska svetnika dr. Bleiweiss in Josef Erschen. Prisostvovali so tudi predstavniki ljubljanskih župnij Sv. Nikolaja, Sv. Jakoba, Marijinega oznanjenja, Sv. Petra in Trnovega.445 31. julija je Zdravstvena komisija mesto razdelila na pet okrajev.446 Glede na ohranjene zapisnike je komisija zasedala še vsaj 30. julija in 27. avgusta 1855. Na avgustovskem sestanku je bila glavna tema razporeditev prispelih dunajskih pomožnih zdravnikov in ranocelnikov. Medicinski svetnik (k. k. Medizinalrath) Dr. Nagy je komisiji poročal o trenutnem stanju glede epidemije v deželi.447 S 1. novembrom 1855 je Zdravstvena komisija predala vse posle siceršnji politični administraciji, ki pa komisije ni razpustila, kot je bila navada ob prejšnjih epidemijah, ampak je spremenila njeno vlogo. Tako naj bi bila slednja odslej znanstvena, posvetovalna institucija, podrejena Deželni vladi. Njena naloga je postala preučevanje izsledkov glede dosedanjih epidemij kolere na Kranjskem, in sicer tako z znanstvenega kot tudi z administrativno-zdravstvenopolicijskega stališča. Z 440 ZAL, LJU 489, Reg. I, fasc. 635, šk. 936, fol. 790. 441 ZAL, LJU 489, Reg. I, fasc. 635, šk. 936, fol. 800, 804, 808. 442 ZAL, LJU 489, Reg. I, fasc. 635, šk. 936, fol. 802. 443 AS 45, fasc. 4, št. 1, 129. 444 ZAL, LJU 489, Reg. I, fasc. 635, šk. 936, fol. 812; Novice, št. 59, 25. 7. 1855, str. 236. 445 AS 45, fasc. 5, št. 913. 446 Razglas zdravilskega odbora v Ljubljani z dne 31. julija 1855. 447 AS 45, fasc. 5, št. 913. 97 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE izsledki naj bi seznanjala Ministrstvo za notranje zadeve na Dunaju.448 Stalne zdravstvene komisije naj bi sicer v monarhiji obstajale že od leta 1850, vendar pa naj ne bi imele izvršne oblasti, ampak le posvetovalno.449 PROBLEMATIKA ZDRAVNIŠKE OSKRBE ANALIZA ZDRAVSTVENEGA OSEBJA V ČASU EPIDEMIJE Na območju Kranjske je bilo, na osnovi podatkov iz uradne državne statistike, v letih 1855-1857 v okviru javnega zdravstvenega sistema 12 zdravnikov in 6 ranocelnikov plačanih s strani države.450 Slednji naj bi brezplačno zdravili šibkejše sloje prebivalstva. Zdravstveno upravno je bila dežela razdeljena na 10 fizikatov in 1 mestni fizikat, ki so zajemali 31 deželnih upravnih okrajev (Bezirksamt).451 Fizikati so imeli sedeže v Postojni, Kamniku, Kočevju, Novem mestu, Vipavi, Kranju, Radovljici, Črnomlju, Trebnjem in v Ljubljani.452 Posamezni (distriktni) zdravnik oziroma fizik je bil tako ozemeljsko odgovoren za več okrajev. Šest ranocelnikov je bilo nastavljenih s strani države, ostali okrajni ranocelniki pa so službovali neposredno v okrajih in bili verjetno plačani iz okrajnih blagajn. Tabela 8. Zdravstveno-upravna razdelitev Kranjske leta 1859 fizikat okraji Postojna Postojna, Planina, Lož, Bistrica (Ilirska) Kamnik Kamnik, Brdo pri Lukovici* Kočevje Kočevje, Ribnica, Velike Lašče Novo mesto Novo mesto, Krško, Kostanjevica Vipava Vipava, Idrija, Senožeče Kranj Kranj, Loka Radovljica Radovljica, Kranjska Gora Ljubljana - okolica Vrhnika, Litija Črnomelj Črnomelj, Metlika Trebnje Trebnje, Žužemberk, Višnja Gora, Mokronog, Dvor pri Radečah Ljubljana (mesto) Ljubljana (mesto) Vir: Gauster Moriz: Tabelle I, Zahl und Vertheilung der Medicinal Personales in den einzelnen Gemeinden, v: Statistische Übersicht des Medicinstandes, der Humanitätsanstalten und Gesundwäser im Herzogthume Krain, 1859. (AS 1080, s. 17, fasc. 25, v rokopisu). * Egg ob Podpec. 448 ZAL, LJU 489, Reg. I, fasc. 635, šk. 936, fol. 825; AS 45, fasc. 6, št. 2385. 449 Kovatsch Wilhelm, Denkschrift des Laibacher Stadtphysikates, Kleinmayr&Bamberg, Laibach 1875, str. 12. 450 Tafeln zur Statistik der Österreichischen Monarchie 1855-1857. Jožef Erben navaja nekoliko drugačne številke in sicer naj bi bilo leta 1857 na Kranjskem 24 zdravnikov, od tega 20 plačanih s strani države in 73 ranocenikov (6 plačanih od države), v: Vojvodstvo Kranjsko v zemljepisnem, statističnem in zgodovinskem spregledu, Matica slovenska, Ljubljana 1866, str. 76-77. 451 Kranjska je bila v tem času upravno razdeljena na 31 okrajev: Postojna, Brdo pri Lukovici, Bistrica, Kočevje, Velike Lašče, Krško, Idrija, Kranj, Kranjska Gora, Lož, Loka, Ljubljana-mesto, Ljubljana-okolica, Kostanjevica, Litija, Metlika, Mokronog, Tržič, Novo mesto, Vrhnika, Planina, Radovljica, Radeče, Ribnica, Žužemberk, Senožeče, Kamnik, Trebnje, Črnomelj, Višnja Gora, Vipava. V: Gauster Moriz: Tabelle I., Zahl und Vertheilung der Medicinal Personales in den einzelnen Gemeinden. V: Statistische Übersicht des Medicinstandes, der Humanitätsanstalten und Gesundwäser im Herzogthume Krain, 1859, v rokopisu, AS 1080, šk. 17, fasc. 25. 452 Prav tam. 98 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE Poleg distriktnih zdravnikov oziroma fizikov in okrajnih ranocelnikov so delovali tudi privatni zdravniki in ranocelniki, katerih storitve so bile plačljive in zato večinoma namenjene premožnejšim slojem. Vendar pa so smeli svoje usluge ljudem zaračunavati tudi okrajni ranocelniki, ki so si s tem popravljali svoj finančni položaj, saj naj bi bili sicer s strani okrajev marsikdaj (pre)slabo plačani. Zgovoren primer predstavlja prošnja za povečanje plače okrajnega ranocelnika v Velikih Laščah Ludvika Zalokarja Okrajnemu glavarstvu leta 1885: Udano podpisani službuje uže 30 let kot okrajni ranocelnik v Velikolaškem okraji, za kar dobiva letno nagrado po 300f iz okrajne blagajnice, dočim se plačujejo okrajnim ranocelnikom po drugih okrajih mnogo večje nagrade, namreč po 600f do 800f. Ker je Velikolaški okraj jeden najmanjših na Kranjskem, kajti ne šteje niti 9000 duš, zraven tega pa jeden najsiromašnejših, ume se samo po sebi, da podpisani nema in ne more imeti velikega posebnega zaslužka in da mora nekatero leto živeti skoro jedino ob omenjenej nagradi. Zbog visoke nadmorske leže in obilih smrekovih in jelovih gozdov, ki se tu nahajajo, se sme prištevati ta okraj najbolj zdravim krajinam vse monarhije, zatorej je tu razmerno malo bolnikov, in še ti so skoro brez izimka siromaški, da se jim sme za zdravniško pomoč komaj polovico toliko računati, kakor premožnejšim ljudem. Zdravost okraja pa je razvidna tudi iz tega, da uže 14 let nij bilo tu nobene epidemije. To so sicer za okraj sam jako prijetne, nasprotno pa za podpisanega ranocelnika ravno tako neugodne razmere, katere so uzrok, da so njegovi letni dohodki tako neznatni, da poleg majhne renumeracije zadostujejo komaj najskromnejšimpotrebam ...453 Tabela 9. Zdravstveno osebje na Kranjskem leta 1855 zdravstveno osebje plačani s strani države ostali skupno zdravniki 12 10 22 ranocelniki 6 68 74 babice 0 255 255 Vir: Tafeln zur Statistik der Österreichischen Monarchie 1855-1857. Ob nastopu epidemije je potreba po dodatnem zdravstvenem osebju v kratkem času sunkovito narasla. Deželna zdravstvena komisija je začasno poskušala povečati število zdravnikov in ranocelnikov in tako okrepiti učinkovitost obstoječega javnega zdravstvenega sistema v boju z epidemijo. Pomanjkanje zdravnikov in ranocelnikov so poskušali zapolniti tako z najemanjem domačih zasebnikov kot tudi z zdravniki iz drugih dežel monarhije. Sredi avgusta so Novice zapisale: Ker so bolniki po mnozih vaseh raztreseni in se zatega voljo več zdravnikov potrebuje, domačih pa manjka, je sl. ministerstvo na prošnjo vis. deželnega poglavarstva te dni poslalo 4 zdravnike iz Dunaja, in jih bo menda še več, ako bo potreba in jih bo moč dobiti.151 Največ zdravnikov je prišlo z Dunaja, med njimi precejšnje število študentov višjih letnikov medicine. Medtem ko se število javnih zdravnikov iz spodnjega seznama ujema s statističnim podatkom avstrijske državne statistike, pa število javno nastavljenih okrajnih ranocelnikov znatno presega podatek iz statistike. Po eni strani gre verjetno za veliko število s strani okrajev nastavljenih in plačanih okrajnih ranocelnikov, ki jih državna statistika ne zajema, po drugi strani pa za pogosto fluktuacijo ranocelnikov v 453 Zalokar Jurij, Potovanje skozi čas - iz preteklosti v prihodnost z rodbinama Kos in Zalokar, Radovljica 2004, str. 82-83. 454 Novice, št. 66, 18. 8. 1855, str. 264. 99 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE posameznih okrajih, ko se je v določenem okraju lahko v enem letu na istem delovnem mestu zamenjalo več ranocelnikov. V času epidemije se tako neposredno in posredno omenja vsaj 27 okrajnih ranocelnikov.455 Vloga zdravnikov in ranocelnikov v javni službi je bila pri epidemiji kolere različna. Večina je delala na terenu z bolniki, nekateri pa so delovali bolj znanstveno in teoretično ter poskušali odkriti čim boljši način zdravljenja, vzroke prenašanja bolezni oziroma v skladu s takratnim vedenjem čim boljšo preventivno prakso. V splošnem velja, da so se neposredno z bolniki na terenu več ukvarjali ranocelniki, medtem ko so se zdravniki bolj posvečali organizaciji in teoretičnemu razmišljanju. Upoštevati je potrebno tudi dejstvo, da je bilo na Kranjskem že sicer več ranocelnikov kot pa zdravnikov, katerih je sicer na splošno primanjkovalo. Seznam zdravnikov in ranocelnikov, ki razkriva mrežo zdravstvenega osebja leta 1855, je sestavljen na podlagi različnih upravnih dokumentov in omemb zdravnikov in ranocelnikov v arhivskem gradivu Zdravstvene komisije in zaradi posredne narave omenjenih virov verjetno ni popoln.456 Vseeno pa nam razkriva identiteto zdravstvenega osebja in pokaže razmerje med zdravniki in ranocelniki v času epidemije. Tako je v okuženih okrajih pri epidemiji delovalo 33 okrajnih ranocelnikov, 21 (privatnih, špitalskih, mestnih in tovarniških) ranocelnikov ter 2 pomožna ranocelnika. Zdravnikov je bilo manj in sicer 13 v javnih službah (distriktni fiziki, mestni zdravniki, iz institucij Dobrodelnih zavodov), v naslednji skupini sedmih so bili privatni, špitalski, železniški zdravniki, v skupini pomožnih zdravnikov jih je bilo 8, poleg njih pa še 12 doktorandov medicine, študentov višjih letnikov in medicinskih kandidatov. Torej skupno 56 ranocelnikov, 28 zdravnikov in 12 študentov medicine.457 V celotni monarhiji je bilo tega leta 6.398 zdravnikov, 6.148 ranocelnikov in 2.952 lekarn. V povprečju je v monarhiji na enega zdravnika prišlo 5.344 ljudi, na enega ranocelnika 5.655 ljudi in na lekarno 11.481 ljudi.458 Če upoštevamo podatke državne statistike o vsem zdravstvenem osebju na Kranjskem leta 1855, in sicer 22 zdravnikov in 74 ranocelnikov459 na 478.299 prebivalcev (leto 1854), potem dobimo na enega zdravnika 21.740 ljudi in na enega ranocelnika 6.463 ljudi. V Ljubljani so zdravniki in ranocelniki od skupno 385 obolelih za kolero na domu zdravili 241 bolnikov oziroma 62 % vseh obolelih. (79 ljudi oz. 20,5 % je bilo prepeljano v civilno bolnico, za ostale podatek ni znan.)460 Tako so v času epidemije spremenili načelo, da lahko vsak bolnik sam izbira svojega zdravnika. Z določitvijo zdravnikov in ranocelnikov za posamezne dele mesta so dosegli, da so bili tudi revnejši bolniki deležni hitre zdravniške pomoči.461 Zaradi boljše obvladljivosti je Zdravstvena komisija mesto razdelila na pet delov, za katere so bili pristojni določeni zdravniki in ranocelniki. Razglas zdravilskega odbora v Ljubljani pravi:462 - I. okraj: Ulice sv. Florijana, rožne ulice, Žabjek, hrenove ulice, Karlovško predmestje, Kurja vas in močvirje 455 AS 45, fascikli 4, 5, 6. 456 Prošnje za predujme, povrnitev potnih stroškov in dnevnic; uradne premestitve zdravnikov in ranocelnikov; zdravniška poročila o stanju glede kolere, poročila okrajnih uradov; prošnje okrajnih uradov za dodelitev zdravnika oz. ranocelnika; poročila o učinkovitosti zdravstvenega osebja ... 457 Glej tabelo 11. 458 Novice, št. 54, 4.7. 1855, str. 212. 459 Tafeln zur Statistik der österreichischen Monarchie für die Jahre 1855-1857. 460 AS 45, fascikli 4, 5, 6. Dnevni seznami obolelih, umrlih in bolanih Policijske direkcije v Ljubljani. 461 Laibacher Zeitung, št. 177, 4. avgust 1855, str. 769. 462 AS 45, fasc. 4, št. 1: Razglas zdravilskega odbora v Ljubljani z dne 31. julija 1855. 100 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE Zdravnik: Fran Fuchs stanujoč v mestu št. 231, ranocelnika: Janez Kochel (mesto št. 34) in Luka Erwerth (kazina) - II. okraj: predmestji Trnovo in Krakovo ter Luža Zdravnik: Eduard Colloretto (kolizej), ranocelnik: Anton Vukotič (mesto št. 203) - III. okraj: Šempetrsko predmestje s Kravjo dolino in Blatno vasjo Zdravnika: Franz Skedl (Šempetrsko predmestje št. 11), Adolf Eisl (Šempetrsko predmestje št. 140); ranocelnik: Franc Ves (Šempetrsko predmestje št. 98) -IV. okraj: Poljane in Petelinova vas Zdravnik: Emil vitez Stokl (mesto št. 277); ranocelnika: Matevž Finc (mesto št. 311), Boštjan Rogel (Poljane št. 2) -V. okraj: Gradišče in Kapucinsko predmestje z ostalim delom mesta Zdravnika: Franc Schiffer (mesto št. 239), Janez Bleiweis (mesto št. 260); ranocelnik: Andrej Gregorič (Kapucinsko predmestje št. 52). Uradno določeni zdravnik za I. okraj Fran Fuchs je imel tudi zasebno prakso, in sicer je kot očesni zdravnik, kirurg in asistent kirurške klinike v Gradcu ordiniral na Židovski stezi št. 232 v drugem nadstropju med 12 in 14 uro popoldne. Revne je zdravil zastonj.463 Iz tabele št. 10 je razvidno, da so poleg sedmih uradno določenih zdravnikov in sedmih uradno določenih ranocelnikov bolnike v mestu v manjši meri zdravili tudi drugi. Tako je skupno dvanajst zdravnikov zdravilo 119 bolnikov in enajst ranocelnikov 122 bolnikov. Največ bolnikov je imel na skrbi ljubljanski mestni ranocelnik Matevž Finc, in sicer kar 60 ljudi. Glede na to da naj bi mestna zdravnika poleg mestnega ranocelnika Finca morala zdraviti izključno revne meščane in teh je bila večina obolelih, pa sta imela oba mestna zdravnika presenetljivo malo bolnikov. Medtem ko je bil vzrok za nizko število bolnikov pri prvemu mestnemu zdravniku Eduardu Collorettu njegova začasna premestitev na mesto okrajnega fizika v Trebnje,464 lahko pri drugem mestnem zdravniku Emilu Stocklu kljub temu, da je 1. avgusta zbolel,465 vseeno sklepamo, da je večino bolnikov v njemu dodeljenem delu mesta prepustil ranocelniku Fincu. Colloretta je v času odsotnosti nadomeščal zdravnik Bernhard Pachner.466 Največ bolnikov sta med zdravniki obravnavala Adolf Eisel, siceršnji zdravnik Železniškega urada (Eisenbahnamt), in Franc Schiffer, ki je imel v času epidemije sicer zasebno prakso.467 Zdravniki in ranocelniki, ki so jim bili deli mesta uradno dodeljeni, naj bi bili iz vrst javnega zdravstvenega osebja, vendar pa so zaradi pomanjkanja slednjih bili med njimi tudi najeti privatni zdravniki in ranocelniki. Zanimiv je primer Franca Probsta, kondukterja pri Železniškem uradu (Eisenbahnamt), ki se je zaradi svoje ranocelniške izobrazbe moral preleviti v pomožnega ranocelnika pod vodstvom zdravnika Eisla.468 Zdravili so vse sloje bolnikov, in sicer tako člane družin dninarjev in različnih služabnikov kot tudi družine obrtnikov in uslužbencev. Franc Schiffer je, na primer, zdravil socialno zelo pisano paleto bolnikov in mogoče tudi s tem upravičil sloves enega izmed najbolj karitativnih kranjskih zdravnikov.469 Najbolj enotna je skupina pacientov ranocelnika Matevža Finca, ki je zdravil skoraj izključno bolnike z najnižje stopnje 463 Laibacher Zeitung, št. 169, 26. julij 1855. 464 AS 45, fasc. 6, št. 1795, 1796; fasc. 5, št. 944. 465 ZAL, LJU 489, fasc. 635, šk. 936, fol. 840. 466 ZAL, LJU 489, fasc. 635, šk. 936, fol. 885. 467 SBL, III., str. 217. 468 ZAL, LJU 489, fasc. 635, šk. 936, fol. 878. 469 Zvonka Zupanič Slavec, Iz rok v roke iz roda v rod, slovensko zdravniško društvo in njegovi predsedniki, Ljubljana 2001, str. 35. 101 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE družbene lestvice, in sicer tovarniške delavce, služničad, dninarje in gostače.470 Kljub temu da je mestni magistrat ranocelnike opozarjal, da zdravnikom predstavljajo le pomoč pri zdravljenju bolnih in da sami brez vednosti in vodenja predpostavljenega zdravnika bolnikov ne smejo zdraviti,471 se je dogajalo, da so bili slednji bolj obremenjeni od zdravnikov. Ranocelnik Janez Kochel, ki je poleg zdravnika Frana Fuxa in ranocelnika Lukasa Erwertha pokrival področje I. okraja, je zdravstveno komisijo prosil za razbremenitev. Ker je stanoval najbližje, so ga ljudje klicali najpogosteje in je bil tako od ostalih dveh mnogo bolj obremenjen. Zaradi preobilice dela v vročini se je zbal za svoje zdravje.472 Da so v mestne okraje razporejeni zdravniki in ranocelniki požrtvovalno pomagali bolnikom, priča javna zahvala Zdravstvene komisije v časopisu Laibacher Zeitung.473 Zdravniki s privatno prakso, ki jih zdravstvena komisija ni razporedila v posamezne dele mesta, naj bi tako zdravili le tiste bolnike, ki so zdravljenje lahko sami plačali. v normalnih pogojih so privatni zdravniki namreč delali za plačilo. vendar pa je v času epidemije vzorec premajhen (zdravili so le po nekaj primerov kolere), da bi lahko to potrdili. Možen vzrok njihove manjše aktivnosti v času epidemije bi lahko bil namreč tudi v dejstvu, da so bili med obolelimi za kolero premožnejši sloji v manjšini. Za boljši razvid nad vsemi zdravniki v mestu v času epidemije bi znatno pripomoglo vedenje o siceršnjem številu zdravnikov zasebnikov. Razvidno je, da osnovna logika o razlikah v socialnem poreklu bolnikov po eni strani zdravnikov zasebnikov in po drugi strani zdravnikov v javni službi v času epidemije ne zdrži. Tabela 10. Ljubljanski zdravniki in ranocelniki, številčno razmerje glede zdravljenja obolelih za kolero leta 1855 zdravniki - število bolnikov ranocelniki - število bolnikov Eisl Adolf (Eisenbahnamt) 32 Finc Matevž (ljubljanski mestni ranocelnik) 60 Schiffer Franc 32 Kochel Janez 27 Pachner Bernard 11 Vukotič Anton 7 Mader 10 Probst Franc (pomožni zdravnik) 7 Stöckl Emil (drugi ljubljanski mestni zdravnik) 8 Gregorič Andrej (pomožni zdravnik) 6 Fux Fran 7 Ves Franc (okrajni ranocelnik Ljubljana-okolica) 6 Colloretto Eduard (prvi ljubljanski mestni zdravnik) 6 Kos Josip (okrožni ranocelnik) 3 Bleiweis Janez 4 Malavašič Franc 2 Cuber Ivan (Direktor dobrodelnih zavodov in c.-kr. profesor) 3 Rogel Boštjan (privatni ranocelnik v Ljubljani) 2 Korda 3 Waschnitius Fridolin (privatni ranocelnik na Planini) 1 Nagy Ludwig (Deželni zdravstveni svetnik) 2 Ladmer 1 Mender 1 Skupaj: 119 Skupaj: 122 Vir: AS 45, fasc. 4, 5, 6, Dnevni seznami obolelih, umrlih in ozdravelih Policijske direkcije v Ljubljani. 470 AS 45, fascikli 4, 5, 6. Dnevni seznami obolelih, umrlih in bolanih Policijske direkcije v Ljubljani. 471 ZAL, LJU 489, Reg. I, fasc. 635, šk. 936, fol. 841. 472 Prav tam. 473 Laibacher Zeitung, 29. oktober 1855, št. 248, str. 1075. 102 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE ZDRAVNIKI IN RANOCELNIKI NA KRANJSKEM Med zdravniki v državni službi leta 1855 najdemo Franca Papeža, distriktnega zdravnika v Novem mestu. Pred tem je kot okrajni pomožni zdravnik služboval v Novem mestu (1830-1831), kot distriktni zdravnik v Radovljici (1831-1833) in Mokronogu (1833-1850), kot okrajni zdravnik v Trebnjem (1850-1851), nato do smrti v Novem mestu. Za delovanje pri epidemiji kolere leta 1855 je dobil posebno priznanje ministra za notranje zadeve.474 Okrajni zdravnik v Ljubljani Karel Vesel je v letih 1834-1836 delal kot zdravnik splošne prakse, kot distriktni zdravnik v Ribnici na Dolenjskem (1836-1841) in v Postojni (1841-1849). V okviru kranjskega Zdravniškega društva je imel leta 1863 predavanja o koleri na Kranjskem leta 1855, ki naj bi jih v rokopisu zapustil Historičnemu društvu za Kranjsko: Bericht über die Ursachen und die Art und Weise der Verbreitung der Cholera des Jahres 1855 in Krain; Haupt-Raporttabelle über die Cholera-Epidemie des Jahres 1855 in Krain; Haupt-Raporttabelle über die Cholera-Epidemie des Jahres 1855 in Krain, auf dem Grunde der individuellen bezirksämt. Eingaben; Eine Epidemiekarte von Krain. Poleg tega je Vesel društvu zapustil tudi knjigo Maxa Pettenkoferja: Die Cholera und Bodenbeschaffenheit in Krain. München 1861.475 Deželni zdravstveni svetnik Ludvik Nagy doma iz Rimanske Sobote na Slovaškem je bil v tridesetih letih distriktni zdravnik v Kamniku in Kranju. V Kranju so ga imeli za spretnega, neutrudnega, skrajno delavnega in blagega zdravnika, tako da je užival zaupanje in spoštovanje prebivalcev.476 Direktor Dobrodelnih zavodov v Ljubljani Ivan Zhuber (Čuber) je najprej delal kot volonter v civilni bolnici v Ljubljani, nato kot asistent in namestnik Antona Jevnikarja (direktor bolnice, ljubljanski okrožni fizik in profesor interne medicine na Medikokirurškem liceju). Leta 1819 je postal profesor na Medikokirurškem liceju, kjer je poučeval vse do ukinitve liceja 1851. Od leta 1830 je bil primarij v civilni bolnici in blaznici v Ljubljani, leta 1851 pa je bil imenovan za ravnatelja Dobrodelnih zavodov v Ljubljani. Znan je bil po vztrajnem boju proti širjenju homeopatije na Kranjskem.477 Emil Stöckl je bil sprva sekundarij internega oddelka civilne bolnice in asistent na Babiški šoli v Ljubljani. Septembra 1849 je najprej nastopil službo zdravnika za obolele za kolero v postojnskem okrožju, oktobra pa je postal pomožni zdravnik za kolero v ljubljanski vojaški bolnici. Bil je tudi vodja improvizirane bolnice za tifus v šentpetrski kasarni v Ljubljani. Mestni zdravnik za reveže v Ljubljani je bil od leta 1851 in vsaj do leta 1856. Leta 1864 je postal ravnatelj Dobrodelnih zavodov, 1873 deželni zdravstveni svetnik.478 Franc Skedl je od leta 1837 služboval kot zdravnik Auerspergove topilnice v Dvoru pri Žužemberku, od leta 1840 kot konceptni praktikant v zdravstvenih zadevah pri okrožju v Novem mestu, leta 1947 je bil premeščen v Ljubljano za zdravnika v prisilni delavnici. Leta 1863 je postal okrožni fizik v Ljubljani.479 Janez Napret je bil v začetku tridesetih let zdravnik v deželni kaznilnici. Leta 1831, 474 SBL, II., str. 260; Schematismus für das Laibacher Gouvernements-Gebieth im Königreiche Illyrien, Laibach 1831. 475 Peter Borisov v geslu Vesel Karel (SBL, IV., str. 425) napačno navaja, da hrani Veselova neobjavljena predavanja o koleri arhiv Slovenskega zdravniškega društva. Slednje je namreč gradivo - gre za kopijo uradnih deželnih statističnih podatkov - v šestdesetih letih 19. stoletja na željo takrat že umrlega zdravnika Vesela predalo Historičnemu društvu za Kranjsko (MHK, 1863, str. 25), čigar fond (AS 1080) hrani danes Arhiv Republike Slovenije. 476 Borisov, Od ranocelništva ..., str. 231; Schematismus für das Laibacher Gouvernements - Gebieth im Königreiche Illyrien, Laibach 1831; Žontar, Pomembni kranjski zdravniki ..., str. 345. 477 SBL, IV., str. 804. 478 SBL, III., str. 490. 479 SBL, III., str. 326-327. 103 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE ko je Kranjski grozila epidemija kolere, je v stavbi ljubljanskega liceja vodil dvojezične brezplačne tečaje za pomočnike oz. strežnike.480 Anton Zhesnik (Česnik) je po diplomi leta 1835 do 1840 delal kot zdravnik in veterinar v Novem mestu, do leta 1849 je bil okrožni zdravnik v Spittalu ob Dravi, nato pa do smrti distriktni zdavnik v Kočevju.481 Franz Schiffer je, pred prihodom na Kranjsko, v letih 1831-1833 na Dunaju delal kot sekundarij v najdenišnici in Splošni bolnišnici, do leta 1836 pa je bil asistent profesor za državno farmacijo (Staatsarzneikunde). Leta 1836 je prišel na Kranjsko zaradi epidemije kolere, in sicer za pomožnega zdravnika v Kranj. Takoj po prihodu je postal profesor interne medicine na Medikokirurškem liceju v Ljubljani. Po ukinitvi liceja je v Ljubljani odprl zasebno prakso. Leta 1851 je postal član stalne zdravstvene komisije, kasneje je predsedoval tudi deželnemu zdravstvenemu svetu ter bil kar dvajset let predsednik kranjskega Zdravniškega društva.482 Fran Fux je prišel v Ljubljano leta 1854, pred tem je delal v Gradcu in na Dunaju. V Ljubljani je nekaj časa vodil okulistični oddelek in nadomeščal dr. Nathana, katerega je leta 1859 tudi nadomestil kot primarij kirurg. V zdravniškem društvu je imel veliko predavanj in kar 67 demonstracij posameznih primerov. Od leta 1866 je bil član deželne zdravstvene komisije.483 Bernard Pachner Ritter von Egenstorff je po doseženem doktoratu delal kot sekundarij na dunajskih klinikah in kot asistent v porodniški stroki. V ljubljanskem Medikokirurškem liceju je kot učitelj porodništva delal v obdobju med letoma 1839 in 1856, ko se je vrnil na Dunaj.484 Med okrajnimi in okrožnimi ranocelniki je bil med drugim okrožni ranocelnik v Ljubljani Jožef/Josip Kos (1791-1862). Potem ko je začel študirati medicino na Napoleonovi École centrale v Ljubljani v času Ilirskih provinc, je postal magister kirurgije in porodništva v Gradcu leta 1814. Kot okrožni ranocelnik je sprva služboval v Bistri pri Vrhniki, leta 1821 pa je postal okrožni ranocelnik v Ljubljani. Poleg praktične kirurgije se je ukvarjal tudi s homeopatijo. V časopisu Illyrisches Blatt je leta 1849 v več delih objavil članek Die Choiera asiatica von 1848 und 1849, v katerem je strnil poglede na izkušnje takratnih homeopatskih zdravnikov v Nemčiji in ob Baltiku.485 Okrožni ranocelnik v Novem mestu Ipavitz je po vsej verjetnosti Franc Ipavec, ki ga Peter Borisov omenja kot gojenca dunajskega operaterskega inštituta v letih 18311833 in kirurga iz Novega mesta.486 Franc pl. Beck, okrajni ranocelnik v Kamniku, se omenja kot asistent kirurga Leopolda Nathana, zadnjega profesorja kirurgije na Medikokirurškem liceju v Ljubljani.487 Janez Verne se omenja kot ranocelnik v Tržiču,488 Tomaž Skopar je postal okrajni ranocelnik leta 1826 in deloval v Idriji v letih 1834-1836489, Anton Kullnig se omenja 480 Laibacher Zeitung, 29. november 1831, št. 95. 481 SBL, IV., str. 802. 482 SBL, III, str. 217; Zupanič Slavec, Iz rok v roke ..., str. 34. 483 SBL, I, str. 194. 484 SBL, II, str. 243. 485 Zalokar, Potovanje skozi čas ..., str. 197-208; Serše Aleksandra, Ana Zalokar, v: Splošno žensko društvo 1901-1945, Ljubljana 2003, str. 249, opomba 25; Borisov, Od ranocelništva ., str. 236-237. 486 Borisov, Od ranocelništva ..., str. 204; Provinzial - Handbuch des Laibacher Gouvernement - Gebietes im Königreiche Illyeien für das Jahr 1846. V zvezi s kolero se omenja še en član Ipavčevih in sicer zdravnik Benjamin Ipavec. Slednji se je leta 1866 izkazal pri vodenju improvizirane bolnišnice na Lazarettfeldu, ko je zdravil obolele za kolero. V: Grdina Igor, Ipavci, Ljubljana 2001, str. 174. 487 Borisov, Od ranocelništva ..., str. 244, opomba 21. 488 Borisov, Od ranocelništva ..., str. 115. 489 Prav tam, Jože Pfeifer, Zgodovina idrijskega zdravstva, Mestni muzej Idrija, Idrija 1989, str. 123. 104 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE v Preserju v letih 1834-1836490 in Miha Taboure na Brdu pri Lukovici leta 1834491. Pri ranocelnikih Salloker/Zalokar gre gotovo za brata Ludvika Zalokarja (1830-1894) in Ferdinanda Zalokarja (1826-1897). Medtem ko se je Ferdinand poleg ranocelništva ukvarjal z lokalno politiko - večkrat je bil izvoljen za metliškega župana, se je Ludvik, ki je iz ranocelništva, zdravilstva, porodništva in cepljenja koz diplomiral na Medikokirurški šoli v Gradcu leta 1852, popolnoma posvetil ranocelniškemu poklicu. Njegovo prvo delo je bilo cepljenje koz v Sv. Petru pri Bistrici ob Sotli, prvo redno delo je dobil kot privatni zdravnik v Šentjerneju, od koder je odšel leta 1855 v Bohinjsko Bistrico. Po enem letu v Bohinju so ga na njegovo prošnjo premestili za okrajnega ranocelnika v Velike Lašče, kjer je ostal vse do smrti.492 Med privatnimi ranocelniki oziroma ranocelniki zasebniki so: Anton Šugelj, ki se omenja z lastno oficino že leta 1794,493 Franc Lehnhard v Vinici leta 1843,494 Franc Legat v Višnji Gori v letih 1854-1858,495 Franc Papež v Radovljici496 in Ivan Ruprecht iz Brda pri Lukovici, ki je bil poleg Franca Becka asistent kirurga Leopolda Nathana.497 Med prišleki oziroma pomožnimi zdravniki so bili med drugim tudi kraj nski študenti medicine na Dunaju, kot na primer doktoranda medicine Andrej Gregorič, pred tem vsaj v obdobju 1831-1843 ljubljanski mestni ranocelnik,498 ki je v času epidemije bolnike zdravil v civilni bolnici,499 in Viljem Kovač - poznejši ljubljanski mestni zdravnik (fizik).500 Viljem Kovač je v času med 2. in 15. septembrom skrbel za bolnike v Velikih Laščah.501 Medicinski kandidat Karel Bleiweis Trsteniški je promoviral leta 1858.502 Z dunajske Splošne bolnice (Allgemeinen Krankenhaus) so na Kranjsko poslali zdravnike, ki so že imeli izkušnje s kolero (oddelek za kolero v bolnici), med njimi Moriz Gauster, Moriz Frey, Filip Hank in doktorand Kasper Prettner, ki je bil rojen na Kranjskem. Deželna blagajna jim je povrnila potne stroške v vrednosti 100 goldinarjev.503 Dunajski zdravnik Moriz Gauster je po koncu epidemije za nekaj časa ostal na Kranjskem, in sicer petnajst let kot okrajni zdravnik v Kamniku,504 nato je bil deželni zdravstveni svetnik. Bil je eden najbolj delavnih članov kranjskega Zdravniškega društva in dopisni član Zdravniškega društva na Dunaju. Med drugim je spodbujal organiziranost javnega zdravstva in uspešno predlagal vsakoletna zdravniška srečanja, ki bi združevala zdravnike iz vseh dežel monarhije. Njegov predlog je bil uresničen leta 1873, ko je v času svetovne razstave na Dunaju potekalo tudi prvo srečanje zdravnikov.505 O Gausterjevi delavnosti pričajo tudi v rokopisu ohranjene zdravstvene statistične tabele, ki ponazarjajo razmere na Kranjskem konec leta 1859: Statistische Übersicht 490 Prav tam. Borisov omenja Mihaela Taboureta kot okrajnega ranocelnika v Lukovici in Št. Ožboltu leta 1831, pri čemer gre verjetno za eno in isto osebo. 491 Prav tam. 492 Zalokar, Potovanje skozi čas ..., str. 74-85. 493 Borisov, Od ranocelništva ..., str. 115. 494 Prav tam. 495 Prav tam. 496 Prav tam, str. 231. 497 Prav tam, str. 244. 498 Prav tam; Schematismus für das Laibacher Gouvernements-Gebieth im Königreiche Illyrien, Laibach 1831. 499 AS 45, fasc. 5, št. 1052. 500 Borisov, Od ranocelništva ..., str. 256, 276. 501 AS 45, fasc. 6, št. 2109. 502 Ker se omenja samo priimek sklepam, da gre verjetno za Karla Bleiweis Trsteniškega. (SBL, I., str. 47-48.) 503 AS 45, fasc. 5, št. 1012. 504 AS 45, fasc. 6, št. 2270. 505 Zupanič Slavec, Iz rok v roke ..., str. 35, 128 v opombi 37. 105 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE 23. Zdravstvene statistične tabele za leto 1859 je sestavil zdravnik Moriz Gauster (AS 1080, šk. 17, fasc. 25). des Medizinstandes, der Humanitatsanstalten und Gesundwaser im Herzogthume Krain, 1859.506 Zdravnik Anton Bežek (Bescheg) iz Postojne je imel v štiridesetih letih 19. stoletja privatno zdravniško prakso v Kranju. Ker mu je manjkala podlaket leve roke, se ga je Lenka Prešeren, ko je zdravil Franceta Prešerna, spominjala kot 'doktorja z leseno roko'. Bežek je bil v prizadevanjih, da bi ga zaposlili kot občinskega zdravnika v Kranju (fizik dr. Napret je bil namreč v Škofji Loki) verjetno tudi po zaslugi kranjskih ranocelnikov Perga in Pirca, neuspešen.507 506 AS 1080, šk. 17, fasc. 25. 507 Žontar, Pomembni kranjski zdravniki ..., str. 345. 106 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE Tabela 11. Zdravniško-ranocelniška mreža, ki je bila na Kranjskem dejavna med epidemijo kolere leta 1855 zdravnik/ranocelnik status premestitve in območje delovanja v času epidemije JAVNI ZDRAVSTVENI SISTEM zdravniki (k. k. Distriktsärzte) Bakes (umrl) distriktni zdravnik v Kamniku Colloretto Eduard prvi mestni zdravnik za reveže v Ljubljani, v času epidemije začasno premeščen na mesto distriktnega zdravnika v Trebnje Trebnje, župnija Ajdovca Fux Fran civilna bolnica v Ljubljani Ljubljana Müllner Fortunat distriktni zdravnik v Vipavi Lož, Radovljica (zbolel za kolero) Nagy Ludvik deželni zdravstveni svetnik Napret Johann/Janez distriktni zdravnik v Kranju Pachner Bernard Medikokirurški licej v Ljubljani Ljubljana Papež (Papesch) Franz distriktni zdravnik v Novem mestu Novo mesto, Črnomelj, Metlika, Stari trg (ob Kolpi) Potočnik Anton distriktni zdravnik v Postojni Skedl Franc zdravnik v ljubljanski kaznilnici, v času Župnija Šmartno, Tacen, epidemije nadomestni okrajni zdravnik Šentvid, Kamnik okraja Ljubljana - okolica Stöckl Emil mestni zdravnik za reveže v Ljubljani Vesel (Vessel) Karel okrajni zdravnik v Ljubljani Vessel Heinrich okrajni zdravnik v Novem mestu Zhesnik (Cesnik) Anton distriktni zdravnik v Kočevju Poljane ob Kolpi, Stari trg (ob Kolpi) Zhuber (Cuber) Ivan direktor dobrodelnih zavodov v Ljubljani in c.-kr. profesor ranocelniki (Bezirkswundärzte) Beck Franz okrajni ranocelnik v Kamniku Bervar Valentin okrajni ranocelnik v Novem mestu Poljane ob Kolpi, Črnomelj, Stari trg (ob Kolpi) Bobek Johann okrajni ranocelnik v Kranjski Gori Finz Matevž mestni ranocelnik v Ljubljani Ljubljana Grum Karl okrajni ranocelnik v Črnomlju Poljane ob Kolpi Himmer Max okrajni ranocelnik v Postojni Slavina Ipavitz/Ipavec Franc okrožni ranocelnik v Novem mestu Kos Josef/Josip okrožni ranocelnik v Ljubljani Krishaj Franz/Križaj Franc okrajni ranocelnik v Senožečah Krištof Anton okrajni ranocelnik v Poljanah ob Kolpi (zaradi nezmožnosti odstavljen) Stari trg (ob Kolpi) Kullnig Anton (zbolel za kolero) okrajni ranocelnik v Vipavi Slap Kutschera Josef okrajni ranocelnik v Novem dvoru pri Radečah Novi dvor pri Radečah Mader Ferdinand okrajni ranocelnik v Planini Vipava 107 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE zdravnik/ranocelnik status premestitve in območje delovanja v času epidemije Mayer Josef okrajni ranocelnik v Trebnjem Oblak Georg okrajni ranocelnik v Bistrici Zagorje, Cerklje, Kranj Paulin Anton okrajni ranocelnik v Kočevju (suspendiran, disciplinska preiskava) Kočevje Pogazher okrajni ranocelnik v Logatcu Remitz Franz okrajni ranocelnik v Krškem Salloker Ferdinand/Zalokar okrajni ranocelnik v Metliki Ferdinand Salloker Ludwig/Zalokar Ludvik okrajni ranocelnik v Bohinjski Bistrici Kamna Gorica, Kropa Schot Anton okrajni ranocelnik v Velikih Laščah Schweiger Martin okrajni ranocelnik v Ložu Bloke Sernetz Jakob okrajni ranocelnik v Vinici Sheibel Josef okrajni ranocelnik v okraju Ljubljana - okolica Tomišelj, Iška vas, Iška loka, Studenec, Grosuplje Skopar Thomas/Tomaž okrajni ranocelnik v Idriji Godovič Taboure Michael/Miha okrajni ranocelnik v Moravčah in na Brdu Treitz Anton okrajni ranocelnik v Kočevju Valentinčig Andrej (zbolel za kolero) okrajni ranocelnik v Bistrici Verne Johann/Janez okrajni ranocelnik na Vrhniki Vess Franz okrajni ranocelnik v okraju Ljubljana Šentvid, Šmartno, Ježica, - okolica Črnuče, Moste, Zg. in Sp. Šiška Vost Anton okrajni ranocelnik v Kočevju Wolf Carl okrajni ranocelnik v Radovljici Vasi: Leše, Ljubno Zotter Josef f (umrl za okrajni ranocelnik v Ribnici kolero) ZASEBNIKI zdravniki Bescheg/Bežek Anton f (umrl za kolero) zdravnik v Ljubljani Vipava, Bistrica (Il.) Eisl Adolf zdravnik na železnici v Ljubljani Ljubljana Gogola Trebnje, Višnja Gora Herling Leopold zdravnik v zasilni bolnici v Senožečah Kobetič Josef zdravnik na Vrhniki Korda zdravnik v Ljubljani Ljubljana Mader zdravnik v Ljubljani Ljubljana Marschall Johann zdravnik v Novem mestu Mala Bučna vas Mayer Julius zdravnik na železnici, Okraj Planina Mender zdravnik v Ljubljani Ljubljana Novak zdravnik v zasilni bolnici na Vrhniki Pachner Bernard zdravnik v Ljubljani Ljubljana Schiffer Franc zdravnik v Ljubljani Ljubljana 108 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE zdravnik/ranocelnik status premestitve in območje delovanja v času epidemije ranocelniki Blattnik Franz ranocelnik pri gradnji železnice Brezovica, Log Freitz Anton ranocelnik v špitalu v Kočevju Mesto Kočevje, župnija Srednja vas, Mlaka Godetz Matthaus ranocelnik v Kočevju Okraj Kočevje: Koprivnik, Okraja Črnomelj in Novo mesto Grün Carl ranocelnik Stari trg pri gradu Poljane ob Kolpi Köchel Janez ranocelnik v Ljubljani Ljubljana Ladmer ranocelnik v Ljubljani Ljubljana Legat Franz (zbolel za ranocelnik v Višnji Gori Postojna, Planina kolero) Lehnhard Franz ranocelnik v Ribnici Ribnica Malavašič Franz ranocelnik Okraj Ljubljana - okolica (občasno najet) Müllner Johann ranocelnik v Črnomlju Novak Alois ranocelnik v Idriji Črni Vrh nad Idrijo Novak Franz ranocelnik v zasilni bolnici za železniške delavce v Borovnici Papesch/Papež Franc ranocelnik v Kranjski Gori Pičman Heinrich pomožni ranocelnik v Žužemberku Vipava, Bistrica (Il.), Knežak, Zagorje Posch Johan ranocelnik v Žužemberku Probst ranocelnik v Ljubljani Ljubljana Prohaska Johan ranocelnik v Postojni Vipava, vasi: Šembid, Podraga, Vrabče Rogel Sebastian/Boštjan ranocelnik v Ljubljani Okraj Ljubljana - okolica: župnija Dobrova, župnija Marijinega oznanjenja Ruprecht Johann/Ivan tovarniški ranocelnik v Žužemberku Schugel/Sugelj Anton f (umrl za kolero) mestni ranocelnik v Črnomlju Poljane ob Kolpi Sever ranocelnik v Kostanjevici Sturm Lorenz ranocelnik v špitalu v Komendi Župnija Komenda Thomitz/Thomz/Tomic ranocelnik v Litiji Košana, Vipava, Postojna, Johann/Janez Ljubljana, Stari trg (ob Kolpi), župniji: Banjaloka, Osilnica, Litija Velušič Johann mestni ranocelnik v Kamniku Župnija Kamnik Vukotič Anton ranocelnik v Ljubljani Ljubljana Waschnitius Fridolin ranocelnik sekundarij v Planini Lož, Bloke, Ribnica, Loški Potok 109 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE zdravnik/ranocelnik status premestitve in območje delovanja v času epidemije ZDRAVNIKI IN RANOCELNIKI IZ DRUGIH DEŽEL, ŠTUDENTJE MEDICINE (Aushilfsärzte, Choleraaushilfsärzte) Bleiweis Trsteniški Karel medicinski kandidat Asistent v civilni bolnici v Ljubljani Blumberg Heinrich zdravnik z Dunaja Kočevje Dreuisnigg Bartholomeus zdravnik z Dunaja Engel Friedrich ranocelnik Frey Moriz zdravnik z Dunaja Okraj Črnomelj Gauster Moriz zdravnik sekundarij c.-kr. blaznice na Okraj Postojna: Košanska Dunaju dolina; Kamnik Gregoritsch Andreas/ doktorand medicine na Dunaju in ranocelnik Civilna bolnica v Ljubljani (za Gregorič Andrej obolele za kolero) Hanek Filipp zdravnik z Dunaja, poslan od spodnjeavstrijskega namestništva (Niederoesterreichische Statthalterei) Okraj Kočevje: Koprivnik Jellinek Moriz zdravnik z Dunaja Bistrica, Žužemberk Kovatsch Wilhelm/Viljem Kovač doktorand medicine na Dunaju in asistent porodničar v civilni bolnici v Ljubljani Velike Lašče Kowatsch Johann absolvent 4. letnika medicine na Dunaju (medicinski kandidat) Žužemberk Krassnigg August zdravnik z Dunaja Leuchtmann Anton doktorand medicine na Dunaju in magister kirurgije Okraj Kočevje Mediz Georg doktorand medicine na Dunaju Okraj Postojna Neudorfer Ignatz zdravnik z Dunaja Vipava Nossiewicz Basilius doktorand medicine na Dunaju Okraj Senožeče Polanschek Franz doktorand medicine na Dunaju Okraj Postojna (zbolel za kolero) Prettner Kasper doktorand medicine na Dunaju Okraj Planina: Cerknica Razpet Martin doktorand medicine na Dunaju Bolnica za obolele za kolero v Bujah; Suhorje, Košana Terzscky Anton absolvent medicine iz graške bolnice Zigler Josef doktorand medicine na Dunaju VOJAŠKI ZDRAVNIKI Haider Johann vojaški višji zdravnik (Grossherzog von Delal v eni od kriznih hiš, Hessen 14. inftr. Reg.) civiliste pomagal zdraviti v Okraju Senožeče: Razdrto Korda vojaški zdravnik (k. k. Local truppen Commando v Ljubljani) Vidic vojaški zdravnik (Adjunkt) Kropa Vir: AS 45, fascikli 4, 5, 6. 110 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE ORGANIZACIJA ZDRAVNIŠKE MREŽE MED EPIDEMIJO Dodatne zdravnike in ranocelnike je Deželna zdravstvena komisija razporejala po najbolj prizadetih okrajih, odkoder so dobivali dopise z opisom razmer in prošnjami po zdravnikih. O velikem nesorazmerju med številom bolnikov in obstoječimi zdravniki in ranocelniki ter o krutosti razmer priča že do skrajnosti napeta prošnja okrajnega urada Planina: Die Exponierung eines Arztes in Zirknitz ist dringend nothwendig [...] wenigstens einen Aushilfsarzt, weil sonst die Kranken wegen Mangel an ärztliche Hilfe zu Grunde gehen müssen.508 Ker je zdravstvenega osebja primanjkovalo, so nekatere zdravnike pogosto prestavljali iz okraja v okraj. Praviloma so jih pošiljali v kraje, kjer je število bolnikov hitreje naraščalo. Na primeru zdravnika Antona Bežeka je razvidno, kako je Deželna zdravstvena komisija zdravnike prestavljala iz manj v bolj okužene okraje. Prav tako je razvidno veliko število krajev in vasi, kamor so potovali obiskovat bolnike. Ljubljanskega zdravnika dr. Bežeka so najprej poslali v Vipavo, od tam pa v Bistrico, kjer je 23. julija zbolel za kolero ter tri dni kasneje umrl.509 V vipavskem okraju je bil od 8.-17. julija in je obiskoval bolnike v vaseh Lože, Slap, Šturje, Zapuže, Ustje, Vrhpolje, Gradišče, Fužine in Planina. V osmih dneh je obiskal vas Lože enkrat, Slap dvakrat, Šturje osemkrat, Zapuže dvakrat, Ustje štirikrat, Vrhpolje trikrat, Gradišče dvakrat, Fužine in Planino po enkrat ter bil v Vipavi sedemkrat, saj se je tja razen enkrat vsak dan vračal. V povprečju je na dan obiskal tri vasi in tako v osmih dneh prepotoval 299,6 kilometra.510 Iz Ljubljane v Vipavo je potoval preko Vrhnike, Planine, Postojne in Razdrtega; iz Vipave v (Ilirsko) Bistrico pa preko Razdrtega, Postojne in Zagorja na Notranjskem ter prepotoval še dodatnih 140,3 kilometra. Za konja, cestnine in mostnine je na relaciji Ljubljana - Vipava - Bistrica porabil 24 goldinarjev in 21 krajcarjev.511 V bistriškem okraju je delal v vaseh in krajih Dobro Polje, Topolec, Zagorje, Drskovče, Juršiče in Prem. V času med 17. in 23. julijem je na dan obiskal bolnike v dveh krajih, kamor je vsak dan odhajal iz Bistrice ter skupno prepotoval 170,7 kilometra.512 Čeprav so oblasti z zdravstvenim osebjem, ki so ga imeli na razpolago, poskušale oskrbeti vse okužene predele, je bilo to praktično neizvedljivo. Tega, da vsi bolniki niso mogli biti deležni zdravstvene pomoči, ni bilo krivo le premajhno število osebja, ampak tudi geografska razpršenost in težka dostopnost nekaterih okuženih predelov; vse to je oteževalo in upočasnjevalo gibanje zdravnikov in ranocelnikov. Če upoštevamo še siceršnje hitro napredovanje bolezni pri bolnikih, je pomoč prav zaradi slabih prometnih povezav velikokrat prišla prepozno. Obstoječi zdravniki in ranocelniki so Deželno zdravstveno komisijo množično prosili za okrepitve, saj večina ni zmogla obiskovati in zdraviti naraščajočega števila bolnikov. Ferdinand Zalokar je opozarjal, da ostajajo v metliškem okraju celotni kraji po več dni brez zdravniškega obiska, ker sam ne zmore obiskati vseh bolnikov.513 Izpad zdravniške pomoči prebivalstvu je zakrivilo tudi obolevanje samih zdravnikov in ranocelnikov, katere so morali nadomeščati že velikokrat do skrajnosti preobremenjeni kolegi. Tako naj bi distriktni zdravnik v Novem mestu Papež skrbel za bolnike tudi v okrajih Črnomelj in Metlika, kar je bilo sicer fizično nemogoče.514 Oboleli ranocelnik 508 AS 45, fasc. 5, št. 971. 509 AS 45, fasc. 5, št. 941. 510 1 dunajska milja je 7,5859 km. 511 AS 45, fasc. 6, št. 2303. 512 Prav tam. 513 AS 45, fasc. 6, št. 2190. 514 AS 45, fasc. 5, št. 855. 111 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE Franz Lehnhard je celo še ne popolnoma zdrav v ribniškem okraju spet opravljal delo naprej.515 V okraju Velike Lašče je delal bolehni ranocelnik Anton Schot sam, in sicer je obiskoval 75 bolnikov v vaseh šestih občin. Okrajni urad je komisijo prosil za nujno pomoč, saj je Schot pred kratkim preživel kap in je bilo zaradi preobilice dela ogroženo njegovo zdravje: ... diesen braven Bezirkswundarzten von totalen Hinfaelligkeit zu verwahren ,..516 Špitalski ranocelnik v Komendi (komenda Sv. Peter) Lorenz Sturm je na Deželno vlado naslovil pismo, da zaradi že siceršnje preobilice dela in svoje bolezni ne more prevzeti zdravljenja obolelih za kolero. Star je bil 52 let, poročen in imel tri majhne otroke.517 Za kolero so zboleli ranocelniki Josef Zotter, Franz Lehnhard, Franc Legat,518 Andrej Valentinčig, Anton Kullnig in Anton Šugelj; zdravniki Anton Bežek, Fortunat Müllner, Heinrich Blumberg519 in Franc Papež;520 doktoranda medicine Franz Polanschek521 in Martin Razpet.522 Umrli so zdravnik Anton Bežek523 in ranocelnika Anton Šugelj524 ter Josef Zotter.525 Naporno delo med epidemijo je poslabšalo zdravje marsikateremu zdravniku in ranocelniku. Pomožni zdravnik Moritz Frey, kije med 4. in 30. septembrom deloval v Črnomlju, je po odpoklicu zaprosil za štirinajstdnevno podaljšanje bivanja v Črnomlju. Ker mu je potovanje nazaj na Dunaj preprečeval hudi revmatizem, si je moral pred odhodom izboljšati zdravstveno stanje. Revmatizem je bil posledica obiskovanja bolnikov ob izredno neugodnih vremenskih razmerah.526 Vemo, da je epidemija kolere leta 1855 v celotni monarhiji terjala nekaj žrtev tudi med zdravstvenim osebjem. O ureditvi socialne problematike družin umrlih zdravnikov, ranocelnikov in strežnikov, se je v monarhiji že nekaj časa govorilo,527 z zakonom so jo nato uredili že naslednje leto. Težave, ki so jih imele vdove z otroki tudi na Kranjskem, kaže primer vdove po Antonu Bežeku, ki je umrl star 42 let. Gertraud Bežek je od Deželne vlade zahtevala povrnitev moževih neizplačanih dnevnic in potnih stroškov, saj je morala sedaj sama preživljati svojo veliko družino, in sicer kar sedem otrok -poleg treh otrok iz zakona z Bežekom še štiri iz prejšnjega zakona.528 Prav tako se je v težavah znašla vdova po ribniškem okrajnem ranocelniku Jozefu Zotterju Johanna Zotter, ki je morala preskrbeti pet otrok.529 Njen mož naj bi se žrtvujoč podnevi in ponoči nazadnje zbolel in umrl.530 Položaj vdov in sirot zdravnikov in ranocelnikov se je tako uredil leta 1856 z Ukazom notranjega in finančnega ministrstva, ki se nanaša na ravnanje z vdovami in sirotami zdravnikov, ranocelnikov in bolniških strežnikov, umrlih v javni službi med epidemijo kolere. Tako so bile vdove in sirote upravičene do dnevnih denarnih nadomestil v višini 6-15 krajcarjev.531 Zdravniki in ranocelniki so bili različno učinkoviti. Oteževalno okoliščino tako za 515 AS 45, fasc. 5, št. 855, 924. 516 AS 45, fasc. 5, št. 924. 517 AS 45, fasc. 4, št. 97. 518 AS 45, fasc. 5, št. 1156. 519 AS 45, fasc. 6, št. 2270. 520 AS 45, fasc. 5, št. 1246. 521 AS 45, fasc. 5, št. 1059. 522 AS 45, fasc. 5, št. 1409. 523 Novice, št. 60, 28.7. 1855, str. 240. 524 AS 45, fasc. 4, št. 413. 525 AS 45, fasc. 6, št. 2282. 526 AS 45, fasc. 6, št. 2238, 2382. 527 Novice, št. 70, 1. 9. 1855, str. 280. 528 AS 45, fasc. 5, št. 941; Laibacher Zeitung, št. 175, 2. avgust 1855 - osmrtnica za Antonom Beschekom. 529 AS 45, fasc. 6, št. 1908. 530 AS 45, fasc. 5, št. 994, 1027. 531 RGB, 1856/113. 112 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE zdravnike kot za bolnike je pomenilo tudi dejstvo, da veliko zdravnikov ni obvladalo slovenskega jezika. Zaradi neznanja slovenščine so imeli tuji zdravniki težave, saj se niso mogli neposredno sporazumevati s podeželjskimi bolniki, ki večinoma niso bili vešči nemščine. Težave na podeželju so imeli predvsem pomožni zdravniki in pa rekrutirani privatni zdravniki, kot na primer novomeški zdravnik Johann Marschall: ... Uebrigens ist Marschall auch der Landessprache gar nicht maechtig.532 Pomožnega zdravnika Moriza Gausterja, der slawischen Sprache nicht kuendig ist, je na terenu pri delu z bolniki spremljal tolmač,533 nevešča slovenščine sta bila tudi dr. Moritz Jellinek534 in ranocelnik Friedrich Engel.535 Ko so okrajni uradi prosili za dodatne pomožne zdravnike, so postavljali za pomemben pogoj znanje slovenščine, kot na primer postojnski okraj, ki je prosil za einer der krainischen Sprache mächtigen Aushilfsarzt.536 Pri učinkovitosti zdravnikov pa je bil odločilen predvsem človeški faktor. Če so bili po eni strani nekateri izjemno požrtvovalni in so bili za bolnike pripravljeni tvegati celo lastno zdravje, so bili po drugi strani primeri, ko zdravniki niso hoteli v bližino bolnikov in so jih zdravili na daljavo ali pa so se obiskovanju bolnikov aktivno izogibali. Takšno obnašanje zdravnikov je veljalo za nesprejemljivo, tako da so se okrajne oblasti pritoževale Zdravstveni komisiji. Kot je bilo že omenjeno v prejšnjem poglavju, je bil problem zdravniškega odklanjanja zdravljenja bolnikov med epidemijami kolere prisoten že od prve epidemije naprej. Da so se takšni primeri v času prve epidemije v monarhiji dogajali pogosto, dokazuje posebno kabinetno pismo cesarja Franca I., v katerem je zdravnikom in ranocelnikom zagrozil s kazenskim pregonom. Zdravniki in ranocelniki morajo ravnati po pravilih stroke, pri čemer morajo bolnike ročno preiskati - jim izmeriti pulz in pretipati želodec.537 Med zdravnike, ki so med ljudmi uživali nezaupanje, je spadal tudi Fortunat Müllner, distriktni zdravnik v vipavskem okraju. Župnijski vikar Jakob Košir iz Šembida je Deželni zdravstveni komisiji pisal, da je število umrlih večje od števila, ki ga je prijavil omenjeni zdravnik. Vzrok potvarjanja podatkov naj bi bil v tem, da se je dr. Müllner bal okužbe s kolero in bolnikov ni pregledoval. Zdravil jih je posredno - tistega, ki je prišel ponj, je vprašal po simptomih bolnika in ga potem zdravil na daljavo. Če pa je dr. Müllner obiskal bolnika na domu, je šel le do praga sobe ali pa je stal na cesti in se z bolnikom pogovarjal skozi okno. ... das er in diesem Bezirke kein Vertrauen besitze, der wahrscheinlich aus Furcht die Kranken am Krankenbette nicht zu besuchen pflege und sich für dieselben nicht viel kümern, der zu den Kranken nicht gehen wolle [...] dann ohne den Kranken gesehen zu haben seinen ärztliche Rath ertheile [...] Wenn er hin und wieder zu Kranken geht, bleibe er gewöhnlich auf der Thürschwelle stehen oder lässt sich ein Fenster öffene und spreche von der Gasse aus über des geöffnete Fenster mit den Kranken.538 Čeprav so mu bili poleg Šembida dodeljeni še kraji Vrabče, Mavče, Podraga in Lože, jih ni nikoli obiskal, tako da so bili tamkajšnji prebivalci popolnoma brez zdravniške pomoči. Podobno je Jakob Košir napisal v pismu deželnemu namestniku: Der hier exponierte dr. Müllner ist der grossen 532 AS 45, fasc. 5, št. 855. 533 AS 45, fasc. 5, št. 1206. 534 AS 45, fasc. 6, št. 2129. 535 AS 45, fasc. 5, št. 1409. 536 AS 45, fasc. 5, št. 1059. 537 ZAL, LJU 489, f. 348, fol. 551: okrožnica ljubljanskega okrožnega urada z dne 27. septembra 1831: Es ist die Obliegenheit eines jeden Arztes und Wundarztes, welchem die Behandlung eines verdächtig vermeinten oder wirklichen Cholera — Kranken zufällt, diesen nach allen Regeln der Kunst, mithin auch mit Befühlung des Pulses, mit gehöriger Untersuchung des Bauches, mittelst Handdruck und so weiter zu untersuchen, das Zweckmässige anzuordnen, die den Heilkunstlern zukommende Hilfe zu leisten, den Kranken, so oft es nötig ist, zu besuchen, auch die Krankengeschichte jedes Mal aufzuzeichnen, mit genauer Bemerkung aller angeordneten Heilmittel. 538 AS 45, fasc. 6, št. 2085. 113 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE Krankenzahl durchaus nicht gewachsen [...] Das Jammern, das Geschrei nach ärztliche Hilfe ist hier herzzernissend... Dr. Müllner naj bi nato zbolel. Na vipavskem okrajnem uradu so menili, da je njegova bolezen le odraz strahu pred kolero. Dodajajo, da je za kolero umrl župan Šembida, prvi občinski svetovalec pa leži bolan.539 Proti zdravniku Müllnerju sprožena preiskava je pokazala, da so bile obtožbe o slabem delu utemeljene in da med ljudmi ni užival zaupanja.540 Pomožni zdravnik Anton Leuchtmann, doktorand medicine z Dunaja, je sprva veliko obetal, saj naj bi imel izkušnje s kolero ob epidemiji leta 1848 v Galiciji. Vendar pa je takoj, ko je pripotoval v kočevski okraj, kamor so ga razporedili, zbolel in ni bil več sposoben za službo. Dr. Vesel mu je odredil dopust, da si opomore, in ga poslal na zdravljenje na Bled, od koder naj bi se javil okrajnemu uradu; zdravljenje pa je zavlačeval, se izgovarjal na prehlad in prosil za odlog.541 Očitno je, da se je z Bleda, kjer se je zadolžil za 50 gld., nameraval vrniti na Dunaj, saj je Zdravstveno komisijo prosil za predujem v znesku 80 gld.542 Kočevski okrajni urad je Komisijo prosil, naj Leuchtmanna premestijo drugam, saj za območje kočevskega okrajnega urada ni primeren. Ne le, da naj bi Leuchtmann takoj po prihodu domnevno zbolel za kolero, pač pa je v novo službo prišel že sicer preveč bolan, da bi jo lahko opravljal, saj ni bil zmožen obiskovati bolnikov po goratem terenu. Zdravnik Česnik, ki ga je pregledal, je ugotovil, da Leuchtmann trpi za vsesplošno oslabelostjo in boleznijo oči ter da za takšno službo sploh ni primeren.543 Čeprav je za bolnike dobro skrbel, je vipavska okrajna oblast negativno ocenila Ferdinanda Maderja, siceršnjega okrajnega ranocelnika v Planini, ki je na vipavskem območju deloval med 9. in 17. avgustom. Očitali so mu, da ni upošteval uradnih navodil in da okraju ni pošiljal dnevnih poročil o stanju obolelih: Dieser Wundarzt verdient nach dem Gesagten nicht grosses lob! Potem, ko je bil odpuščen in bi se moral vrniti v Planino, se je še dva dni na svojo roko mudil v Vipavi, odšel še v Idrijo ter nato spremljal dr. Müllnerja, ko se je ta vračal v Radovljico.544 Novomeški okrajni urad ni bil zadovoljen s celotnim tamkajšnjim zdravstvenim osebjem (dr. Papež, dr. Marschall, ranocelnika Bervar in Ipavitz), ki da ni pokazalo dovolj vneme pri izpolnjevanju dolžnosti.545 Črnomeljski okrajni urad je okrajnega ranocelnika Antona Krištofa označil za nesposobnega, ki da zna samo puščati kri: ... Dass derselbe sich nur mit Aderlaessten betheiligte.546 Kljub omenjenim izjemam so bile v splošnem okrajne oblasti z zdravniki in ranocelniki zadovoljne in so menile, da dobro delajo. V vrhniškem okraju je ljudi pomirjalo, da zdravstveno osebje zavzeto in pridno obiskuje bolne. Zdravnik Ignatz Neudörfer je obiskoval bolnike od zgodnjega jutra do pozne noči, in je uspel vsak drugi dan obiskati vse okužene kraje okraja. Neudörfer si je z ranocelnikoma Antonom Kullnigom in Johanom Prohasko predele okraja po določenem času izmenjeval. Okrajni urad se je zavedal težavnosti njihovega dela in ugotovil, da ljudje zdravnikom zaupajo: Das Volk hat zu dieser Aerzte Zutrauen und es laesst sich in dieser Beziehung nichts weiteres wünschen [...] dass der Dienst dieser 3 Aerzte im wahren Sinne ein sehr beschwerlicher ist.547 Zdravnika Ignatza Neudörferja so v vipavskem okraju, kjer je 539 AS 45, fasc. 5, št. 858. 540 AS 45, fasc. 6, št. 2067. 541 AS 45, fasc. 5, št. 1293; fasc. 6, št. 1631. 542 AS 45, fasc. 6, št. 1835. 543 AS 45, fasc. 5, št. 1293. 544 AS 45, fasc. 6, št. 1882, 2067. 545 AS 45, fasc. 6, št. 2213. 546 AS 45, fasc. 6, št. 2237. 547 AS 45, fasc. 5, št. 883. 114 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE delal od 14. avgusta do 29. septembra, opisali kot v vseh pogledih izvrstnega zdravnika in človeka, ki je poleg obolelih za kolero zdravil tudi druge bolne. Seine Bereitwilligkeit [...] Eifer bei Behandlung der Kranken, sein humanes Benehmen gegen dieselben sind wirklich während der ganzen Zeit unvergleichlich gewesen; von frühesten Morgen an bis in die späte Nacht hat er sich ununterbrochen der Krankenbehandlung gewidmet, so dass er kaum des Tags eine Viertel Stunde gewinnen konnnte, sein Mittagmahl einzunehmen. Auch in der Nacht ist er sehr häufig, ja man kann sagen beinahe taeglich gerufen worden, und er hat ein einem Kranken der Besuch versagt; er hat keine Mühe und keine Gefahre geschaut, und man sich aus diesem seinem Benehmen, das es ihm wirklich zu tun war, den Kranken zu helfen und hat auch wirklich viellen geholfen. V celotnem okraju je užival popolno zaupanje. Dieser Arzt verdient wahrlich als Muster für alle Ärzte aufgestellt zu werden! 548 V kočevskem okraju so pohvalili ranocelnika Antona Vosta in pomožnega zdravnika Viljema Kovača, predvsem njun human odnos do bolnikov: ... Ihr humannes Benehmen gegen die Kranken ...549 V Kamni Gorici je požrtvovalno obiskoval bolnike ranocelnik Ludvik Salloker.550 V bistriškem okraju je izstopal okrajni ranocelnik Andreas Valentinčig, ki je obiskoval bolnike tudi v zgodnjih jutranjih urah in ponoči, vse dokler ni nazadnje tudi sam zbolel.551 Požrtvovalno je delal dr. Anton Bescheg, katerega so prebivalci vipavskega okraja imeli za poštenega in spoštovanja vrednega in so ga radi poklicali.552 Črnomeljski okrajni urad se je še posebej zahvalil pomožnemu zdravniku Moritzu Freyu, ki je bil zelo delaven ter vedno pripravljen in na voljo bolnikom. Prav tako so bili v tem okraju zadovoljni z ranocelnikom Bervarjem.553 V žužemberškem okraju so ranocelnika Johanna Poscha in Johanna Ruprechta ter študenta medicine Johanna Kovača označili za zelo delavne.554 Kamničani so Moriza Gausterja opisali kot prijateljskega, nenavadno delavnega in skrbnega, ki je zelo uspešno zdravil bolne.555 V senožeškem okraju je bil posebne pohvale deležen okrajni ranocelnik Franc Križaj, ki je požrtvovalno delal kljub svoji bolezni in izčrpanosti ter včasih že na meji svojih fizičnih zmogljivosti.556 Večina zdravnikov in ranocelnikov je delo opravljala povprečno. Včasih je prihajalo tudi do trenj med domačimi zdravniki in ranocelniki ter tujimi pomožnimi zdravniki. Tako naj bi vipavški okrajni ranocelnik Anton Kulnik, ki je sicer predano opravljal svoje delo, po prihodu priljubljenega dr. Neudörferja v svoji delovni vnemi popustil, kar so oblasti razlagale z ljubosumjem: Warscheinlich eine kleine Eifersucht die Ursache davon sein.551 O poslabšanju Kulnikovega dela v Slapu po prihodu dr. Neudörferja je poročal krajevni kurat Matevž Koder.558 Obstoj bolnic in špitalov v petdesetih letih je popisal zdravnik Moriz Gauster v statističnih tabelah. Razvidno je, da je bila na Kranjskem ljubljanska civilna bolnica še vedno edina (tudi največja) bolnica modernega tipa. Večina ostalih ustanov je špitalov, ki so bili najverjetneje še univerzalne narave in torej hkrati namenjeni ostarelim, revnim in bolnim. Med njimi so tako stanovski in mestni kot tudi zasebni špitali. 548 AS 45, fasc. 6, št. 1882, 1875. 549 AS 45, fasc. 6, št. 2281. 550 AS 45, fasc. 6, št. 1414. 551 AS 45, fasc. 6, št. 1917. 552 AS 45, fasc. 6, št. 2067. 553 AS 45, fasc. 6, št. 2137. 554 Prav tam. 555 AS 45, fasc. 6, št. 2203. 556 AS 45, fasc. 6, št. 2357. 557 AS 45, fasc. 6, št. 2067. 558 AS 45, fasc. 6, št. 2428. 115 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE Tabela 12. Bolnice in človekoljubne ustanove na Kranjskem leta 1859 kraj ustanova zmogljivosti začetek delovanja ustanovitelj Ljubljana - Deželna bolnišnična ustanova/civilna bolnica 170 postelj Jožef II - Deželna blaznica 30 postelj Jožef II - Najdenišnica - Trgovska bolnica - Hišni špital preiskovalnega sodišča - Špital prisilne delavnice - Mestna oskrbovalnica za revne 40 postelj 26 postelj 10 postelj 16 postelj 100 postelj 1818 1832 Jožef II Trgovski gremij mesto - Špital za prebendarje nemškega viteškega reda - Bratovska oskrbovalnica 6 postelj obstaja že več stoletij 1835 Nemški viteški red Postojna Občinski špital (vodita ga dr. Vesel in Winkler s pomočjo dobrodelnih prispevkov. Špital je namenjen zdravljenju in oskrbi bolnih revnih prebivalcev Postojne.) 10 postelj 1852 Kočevje Zasilna bolnica (ne deluje) 20-30 postelj 1844 Turjak Špital grofa Auersperga (za podložnike gospostva) 4 postelje 1803 Kranj Meščanski špital (za oskrbo revnih bolnih prebivalcev mesta) 8 postelj 1847 Loka Meščanski špital 20 postelj 1547 Krško zdravniški 'Ambulatorium' (revnim bolnikom je nudil zdravniško pomoč, zdravila in hrano - juho) 1795 Novo mesto* Mestni špital (namenjen mestnim revnim bolnim) ne deluje 6 sob 1842 Novo mesto Špital za bolne finančne stražnike 7 postelj 1834 Komenda Sv. Peter Glavarjeva hiralnica in bolnica 15 postelj 1784 (župnik Glavar) Kamnik Meščanski špital za revne in bolne 17-21 oseb 1842 Metlika Hochenwarthov špital za revne 6-7 oseb 1793 Idrija Špital bratovske skladnice za bolne rudarje 8 postelj obratuje petdeset let Direkcija rudnika živega srebra Vir: Gauster Moriz, Tabelle VI. Übersicht der Kranken und Humanitätsanstalten, v: Statistische Übersicht des Medicinstandes, der Humanitätsanstalten und Gesundwäser im Herzogthume Krain, 1859, Zur medicinal Statistik Krains (AS 1080, šk. 17, fasc. 25, v rokopisu). * Sredi 19. stoletja naj bi se v Novem mestu na Loki gradila epidemijska bolnica za bolnike s kolero. V: Bajc Oton, Mušič Drago, Iz zgodovine splošne bolnišnice v Novem mestu, v: Zgodovinski oris zdravstva na Dolenjskem, knjižnica zdravstvenega vestnika, I., Ljubljana 1973, str. 107. 116 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE ZDRAVLJENJE BOLNIKOV Po odloku Deželnega predsedstva so morali zdravniki in ranocelniki vsakega bolnika obiskati vsak dan. Vendar pa je bil tak ideal v danih okoliščinah seveda le redkokje dosežen. Pomožni zdravnik v Velikih Laščah Viljem Kovač je menil, da je to težko uresničljivo že z dvema zdravnikoma, z enim pa je popolnoma nemogoče, saj bi moral en sam dnevno prepotovati 79,3 kilometra.559 V kočevskem okraju so se trudili, da bi zdravnike in ranocelnike prerazporejali tako, da bi bolnike obiskali vsaj na dva dni, saj se je dogajalo, da jih je preobremenjeni ranocelnik uspel obiskati le vsak četrti dan. Revizijsko poročilo je za ta okraj ugotovilo, da kar nekaj bolnikov po več dni ni videlo zdravnika in da se je dogajalo, da bolniki po obisku zdravnika niso dobili zdravil.560 V okraju Žužemberk so prosili, da jim dodelijo domačina, mladega študenta medicine Johanna Kovača, ki je trenutno doma na počitnicah. Ker so bile za ranocelnika Poscha žužemberške razdalje za vsakodnevno obiskovanje vseh bolnikov prehude (bolniki so bili v vaseh, ki so bile od Žužemberka oddaljene 19 kilometrov v eno smer), naj bi mu pri tem pomagal mlajši kolega.561 Vsakodnevno oskrbo zdravnikov so sčasoma uspeli urediti v črnomeljskem okraju, ko je septembra ranocelniku Grumu na pomoč prispel pomožni zdravnik Moriz Frey.562 Zneski, ki so jih zdravniki in ranocelniki dobili vnaprej za kritje potnih stroškov in dnevnic, so se gibali med 30 in 100 gld.563 Za vsak nadaljni denar so morali napisati prošnjo Zdravstveni komisiji. Nadaljne zaprošene vsote so se gibale med 100 in 200 gld., saj so zdravniki in ranocelniki sami kupovali zdravila za bolnike. Siceršnje dnevnice so za zdravnike znašale 3 gld. in 12 kr., za ranocelnike 1 gld. in 36 kr. V času epidemije so jih za pomožne zdravnike zvišali na 4 gld. za zdravnike in 2 gld. za ranocelnike.564 Za domače zdravnike in ranocelnike, ki so v času epidemije delali izven svojega kraja pa na 4 gld. oziroma na 2 gld. in 30 kr.565 Ker so zdravniki večino bolnikov zdravili na domu in so morali zato premagovati znatne razdalje, so bili stroški zdravniškega dela (potni stroški, dnevnice) zelo visoki. Zdravniki in ranocelniki so kolero zdravili različno. Iz opozorila okrajnega urada Ljubljana -okolica ranocelniku Francu Vesu je razvidno, da se slednji ni držal uradnih postopkov oziroma da bolnikov ni zdravil na uradni način. To naj bi pomenilo, da bolnikov ni obiskoval vsak dan in da ni izvajal zdravstvenih policijskih ukrepov (kontrola higienskih razmer).566 Zdravniki in ranocelniki so namreč poleg obiskovanja in zdravljenja bolnikov morali preverjati tudi higienske razmere v hišah; pregledovali so, ali ljudje čistijo in zračijo stanovanja in ali so bolnika izolirali od družine.567 Bolnike so zdravili z različnimi praški in tinkturami, tako da nekega uradno predpisanega zdravila in terapije verjetno ni bilo. O naporih evropskih zdravnikov, ki so se trudili z iznajdbo zdravila, priča razpis nagrade francoske akademije v vrednosti 100.000 frankov.568 Zdravniki so sami preizkušali različne terapevtske metode in kombinacije zdravil ter na različne načine zdravili posamezne stadije bolezni. Distriktni zdravnik Johann Napret iz Kranja je, na primer, Deželni vladi predlagal terapijo za 559 AS 45, fasc. 5, št. 1351. 560 AS 45, fasc. 5, št. 1142, št. 1292. 561 AS 45, fasc. 5, št. 1184. 562 AS 45, fasc. 5, št. 1197. 563 AS 45, fasc. 6, št. 1679. 564 AS 45, fasc. 6, št. 2110. 565 AS 45, fasc. 6, št. 2385. 566 AS 45, fasc. 6, št. 1880. 567 AS 45, fasc. 5, št. 884. 568 Novice, 15. september 1855, št. 74, str. 296. 117 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE zdravljenje kolere, ki je temeljila na ipekakuanji (Brechwurzel, bljuvni koren), pitju večjih količin mrzle in peteršiljeve vode ter obkladkih iz peteršilja v olivnem olju.569 Zdravnik Ludvik Nagy pa je svaril pred slabimi učinki že omenjene Bastlerjeve tinkture, ki so jo sicer ljudje uporabljali v preventivne in kurativne namene.570 Ljudem na deželi, do katerih so zdravniki težje prišli, so svetovali zalogo zdravil, in sicer ipekakuanje in Hofmanovega cveta.571 Stroškovnik zdravil vojaškega višjega zdravnika Johanna Haiderja, ki je zdravil civilno prebivalstvo v Razdrtem z okolico med 1. avgustom in 20. septembrom, razkriva vrste zdravil, ki jih je uporabljal. Na seznamu so med različnimi pripravki tudi morfij, opij in poprova meta.572 Ljudje so se pogosto obračali tudi na razne šarlatane oziroma 'mojstre skaze', kot so jih imenovale Novice, ki so pogosto svarile ljudi pred lahkovernostjo in sumljivimi zdravili: Če zdravniki po večletnem trudu okoli bolnikov še niso mogli do pravega spoznanja priti, kaj se sme še le od nevednih ljudi pričakovati ... .573 ... tistih stoternih lažljivih zdravil, tinktur itd., ktere po časnikih nesramno priporočajo lakomni dobičkarji, da dnarje izmamijo plašljivim lahkovernežem, včasih pa še njih zdravje podkopljejo.514 Pred sumljivimi zdravili je ljudi opozarjala tudi Zdravstvena komisija in ljudem svetovala, naj pomoč iščejo izključno pri zdravnikih: Lahkovernost nepodučenih ljudi nadeljuje pot tako imenovanim obvarovavnim zdravilom, ki se od dne do dne množijo [...] nej si vsak k srcu uzame, ker je vsako zdravilo orožje, ktero tistega, ki se ga poslužuje, prav dostikrat in hudo rani, če ne ve, kako je z njim ravnati, in tudi sovražnika ne pozna, zoper kterega se ga hoče poslužiti [...] Bolezin pa prav zdraviti zamore samo reč zdravnikov biti ...575 Z zdravilstvom so se ukvarjali tudi duhovniki. Bistriški okrajni urad je namreč pri prošnji za dodelitev pomožnega zdravnika izrazil bojazen, da se bo sicer mazaštvo duhovščine še bolj razširilo.576 Vikar v Zagorju Anton Mlakar je bolnike zdravil s svojimi zdravili, bolnike prevzemal zdravnikom in jih prepričeval, da naj raje jemljejo njegova zdravila. Postojnski fizikat je okrajni urad zaprosil za posredovanje in ureditev razmer.577 Treba je omeniti, da se je prebivalstvo tudi sicer rado zatekalo po zdravniške nasvete k raznim zdravilcem, vedeževalcem, tudi konjedercem in homeopatom.578 Marsikateri ranocelnik in celo posamezniki iz vrst duhovščine so ljudi zdravili na homeopatski način. Ta metoda, ki jo je leta 1810 utemeljil nemški zdravnik Samuel Hahnemann, zdravi po načelu similia similibus, uporablja majhne količine tistih snovi, ki bi sicer v večjih količinah pri zdravem človeku povzročile posamezno bolezen. V Habsburški monarhiji je bila homeopatija med letoma 1819 in 1837 prepovedana.579 Od leta 1857 je bila prodaja homeopatskih zdravil dovoljena le v javnih in hišnih lekarnah zdravnikov in ranocelnikov na deželi.580 Natančneje je to področje urejal še Ukaz ministrstva za notranje reči iz leta 1887.581 Na Kranjskem sta bila v dvajsetih in tridesetih letih 19. stoletja znana borca proti širjenju homeopatije ljubljanski mestni 569 AS 45, fasc. 6, št. 1851. 570 AS 45, fasc. 5, št. 914; fasc. 4, št. 519: Z Bastlerjevo tinkturo je bolnike zdravil okrajni ranocelnik v Krškem Franc Remitz. 571 Novice, 21. julij 1855, št. 58, str. 230, Zdraviteljske pisma od kolere. 572 AS 45, fasc. 6, št. 2202. 573 Novice, 21. april 1855, št. 32, str. 127, Resnična beseda, kako nespametno je, ako bolan človek išče pomoči pri mojstrih skazih; Novice, 25. julij 1855, št. 59, str. 234, Zdraviteljske pisma od kolere, 3. pismo. 574 Novice, 1. september 1855, št. 70, str. 280. 575 Razglas zdravstvenega odbora v Ljubljani z dne 24. julija 1855. 576 AS 45, fasc. 4, št. 39. 577 AS 45, fasc. 4, št. 451. 578 Vošnjak, Spomini, str. 56. 579 Ernst Mayerhofens Handbuch für den politischen Verwaltungsdienst, III. Band, str. 62, 67. 580 Deželni vladni list za krajnsko vojvodino, pervi razdelek, IX, 1857, št. 187, str. 375. 581 Državni zakonik, 1887/67: Ukaz ministrstva za notranje reči od 27. maja 1887, o tem, kako naj zdravniki in ranocelci, udani homejopatičnemu načinu ozdravljanja, bolnikom oddajo homejopatične izredčene lekove. 118 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE zdravnik Fran Viljem Lipič in Ivan Čuber, od leta 1851 ravnatelj Dobrodelnih zavodov v Ljubljani. Kaplan Daniel Terzhek iz Planine pri Črnomlju tako ni bil le priljubljen duhovnik, ampak tudi homeopat (durch Selbststudium ehrfahrener Homeopat), ki je v času epidemije ljudi zdravil s svojimi preizkušenimi zdravili brezplačno, tako da je bil med ljudstvom priznan in cenjen.582 11. orožniški polk je okrajnemu uradu Ljubljana okolica poročal, da kaplan Mihael Tauzher v Studencu zdravi ljudi homeopatsko.583 Homeopat je bil tudi Anton Mlakar, že omenjeni vikar v Zagorju.584 Med ranocelniki je bil zaprisežen homeopat Josip Kos, ki je leta 1849 o homeopatskem zdravljenju kolere za časopis Illyrisches Blatt napisal že omenjeno serijo člankov Die Cholera asiatica von 1848 in 1849. Da so homeopatijo v času epidemije priznavali kot legitimen način zdravljenja bolnikov, priča poročilo metliškega okrajnega urada Deželnemu predsedstvu, kjer citirajo navodila distriktnega fizika Franca Papeža, ki je pri zdravljenju kolere priporočal homeopatsko obravnavo bolnikov. Slednja naj bi tudi v teh primerih ob pravočasnem zdravljenju dala odlične rezultate (... k. k. Distrikts-Physiker dr. Papesch angeordnete Homöopatische Behandlung, wie allgemein bei rechtzeitiger Anwendung auch hier die glänzendsten Erfolge liefert ...).585 Razumljivo je, da je v času, ko sta bila narava in način prenašanja bolezni neznana in ko uradna medicina še ni iznašla učinkovitega in prepričljivega zdravila za kolero, zdravnikom in oblastem zmanjkalo prepričljivih argumentov proti homeopatom. Že omenjeni ranocelnik Josip Kos je na Zdravstveno komisijo naslovil pismo, v katerem ugotavlja, da učinkovitega zdravila proti koleri še ni in so zato zdravniki in ranocelniki trenutno prisiljeni preizkušati vsako zdravilo.586 Medtem ko so nekateri zdravniki pri obiskovanju bolnikov predvsem v odročnejših podeželj skih predelih, le-te velikokrat sami oskrbeli z zdravili, so jim drugi pisali recepte, s katerimi so morali bolniki sami v lekarno. Dogajalo se je, da so jim lekarnarji zdravila zaračunavali, čeprav jim je stroške za zdravila za revne bolnike kril fond Deželne zdravstvene komisije. Na to neprimerno lekarniško prakso je deželnega namestnika opozoril major Wölfel iz 11. orožniškega polka z argumentom, da v času, ko je reševanje obolelih za kolero odvisno od čimprejšnje pomoči, saj v nasprotnem primeru lahko nastopi smrt že v nekaj urah, lekarnarji vseeno zahtevajo od revnih bolnih takojšnje plačilo. Pri tem se velikokrat zgodi, da zaradi zavlačevanja v lekarnah bolnik umre, preden zdravilo do njega sploh prispe.587 Da zdravniška pomoč nekaterih predelov sploh ni dosegla, pričajo prav poročila 11. orožniškega polka. Primer so bili nekateri zaselki v okraju Senožeče (Landol, Bukovje), kamor kljub epidemiji zdravnika ni bilo. Ker niso imeli mrliških vežic, so hranili umrle do pokopa kar v domačih hišah.588 Prav tako je orožniški regiment poročal, da je v fari Cerknica 4000 ljudi brez zdravnika (Die Pfarre Zirknitz zählt 4000 Seelen und hat keine aerztliche Hilfe). Ljudje pri oblasteh podnevi in ponoči zahtevajo tinkturo, katero 582 AS 45, fasc. 6, št. 2237. 583 AS 45, fasc. 4, št. 592. 11. orožniški polk je imel pomembno vlogo pri obveščanju oblasti. 584 Postojinsko okrajno glavarstvo ..., str. 92. 585 AS 45, fasc. 5, št. 993. 586 AS 45, fasc. 4, št. 2. Pismo Josipa Kosa z dne 21. julij 1855: Nachdem auch unser Stadt mit dem Umgebungen die verheerende Seuche Cholera asiatica zu bedrohen anfängst, und bis nun noch kein gewisser prophylactisches noch Heilmittel bekannt ist, so sind wie gezwungen einstweilen doch jede prophylactischen und arzneylichen Mittel, mögen sie nach alo=homeo=oder hydro-patischen Grundsätzen bestimmt seyn, anzuwenden, und so lange dabei zu bleiben, bis endlich das wahre Heilmittel für diese verheerende Seuche gefunden wird. Viel ist schon über diese Krankheit geschreiben, viele Arzneimittel sind als bewährt angerühmt worden, allein das wahre helfend Mittel is noch unbekannt... 587 AS 45, fasc. 5, št. 917. 588 AS 45, fasc. 5, št. 1372. 119 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE jim razdeljuje korporal Gärtner.589 Za dva dodatna zdravnika je Zdravstveno komisijo zaprosil okrajni urad Vipava, kjer je število bolnikov naraščalo tako hitro, da jim zdravnik Müllner in ranocelnik Kulnik nista bila več kos, tako da so nekateri bolniki ostajali brez zdravniške pomoči. Ljudi je bilo strah, prihajali so v vipavski okrajni urad in zahtevali zdravnika. ... Dass die Furcht der Leute ist namenlos gross und der Mangel an gehöriger Anzahl von Ärzte sehr empfindlich! [...] es ist nicht möglich alle Tage in alle Ortschaften die beide hier fungierenden Ärzte zu senden und so sterben viele, ohne das sie einen Arzt gesehen, die vielleicht bei rechtzeitigen ärztliche Hilfe gerettet worden wären [...] Die Leute kommen ins Amt, fordern Ärzte und man kann ihnen keine geben ...590 Pogosto so okraji izrecno zahtevali zdravnike oziroma doktorje medicine, kakor na primer v kočevskem okraju.591 Prav tako je za zdravnika zaprosil tudi vrhniški okraj, saj so oboleli na Vrhniki zaradi prezaposlenosti z obiskovanjem okoliških vasi ranocelnika Verneta ostajali brez zdravniške oskrbe. Tako naj bi doktor medicine pri zdravljenju bolnikov uvedel enotni sistem in preveril dosedanjo prakso zdravljenja tukajšnjih bolnikov.592 Poleg vprašanja osnovne prehrane, ki so ga oblasti uspele nekako rešiti, je bilo dosti težje rešljivo vprašanje primernih prostorov za izolacijo bolnikov, saj ljudje doma niso imeli dovolj prostora, kamor bi lahko namestili svoje bolne. Metliški okrajni urad je opozarjal, da bolni ležijo velikokrat v nizkih, lesenih izbah, v preveč ogrevanih prostorih, ki jih ne zračijo. Uradniki so svetovali ljudem, da morajo prostore prekajevati in pogosto zračiti. Velikokrat so gnojišča in stranišča preblizu stanovanjskih hiš. Svetovali so tudi, da je treba po smrti bolnika slamnjačo zažgati in posteljnino nemudoma oprati. Ker skoraj nikjer niso imeli na voljo mrtvašnic, so na primer v župniji Podzemelj trupla odnašali v podružnične cerkve, ki so bile le redko obiskovane. Slednje so morali po epidemiji prezračiti in za nekaj časa zapreti.593 Problematika zdravniške oskrbe v času epidemije kolere je jasno razgalila siceršnje pomanjkanje zdravnikov v deželi. Ker obstoječa mreža javnega zdravstva ni prenesla tolikšnega števila bolnikov v tako kratkem časovnem intervalu, so bile deželne oblasti prisiljene za okrepitve zaprositi Dunaj, odkoder so na Kranjsko prišli v prejšnjih epidemijah kolere preizkušeni zdravniki, ranocelniki in študentje medicine. Prišleki oziroma pomožni zdravniki so predstavljali slabo četrtino vseh sodelujočih zdravnikov in ranocelnikov pri epidemiji. Vendar so zaradi nepravočasne enakomerne porazdelitve zdravnikov in ranocelnikov po okrajih nekateri deli okrajev in odročnejši predeli ostali popolnoma brez zdravniške pomoči. Kljub temu da so bili v kriznem času med epidemijo zdravniki in ranocelniki še posebno iskani in cenjeni, pa je bilo njihovo delo vseeno dosledno nadzorovano s strani okrajnih oblasti in duhovščine ter sankcionirano preko Deželne zdravstvene komisije. Treba je poudariti, da so upravne oblasti nadzor vršile izključno nad njihovim strokovnim delom in da pri tem politične konotacije, glede na to da gre za obdobje Bachovega absolutizma, ni opaziti. Večinoma so bili ljudje z zdravniki zadovoljni, bilo pa je med njimi tudi nekaj posameznikov, ki se uvrščajo na oba skrajna konca gaussove krivulje. Medtem ko se je nekaj zdravnikov in ranocelnikov nadpovprečno žrtvovalo za bolnike, tvorno prispevalo k deželni zdravniški skupnosti ter poskušalo s pisanjem (časopisi in knjige) in predavanji osveščati ljudi, so se drugi aktivno izogibali delu in celo stiku z bolniki. Časopisi so bili vseskozi na strani 589 AS 45, fasc. 4, št. 388 590 AS 45, fasc. 4, št. 473 591 AS 45, fasc. 4, št. 516 592 AS 45, fasc. 4, št. 513 593 AS 45, fasc. 5, št. 993 120 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE zdravnikov, čeprav obstajajo indici, da je bila učinkovitost njihovega zdravljenja že sodobnikom vprašljiva, saj zanesljivo zdravilo ni obstajalo. ... in naj nihče ne očituje zdravnikom, da niso v stanu vsake bolezni ozdraviti! Kar morejo, radi store, in tudi svoje življenje žertvujejo za ohranjenje življenja druzih in gotovo - brez dobičkarije. To pričajo kužne bolezni, so o zdravnikih zapisale Novice.594 594 Novice, 28. julij 1855, št. 60, str. 238, Zdraviteljske pisma od kolere, 4. pismo. 121 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE EPIDEMIJA IN LJUDJE SOCIALNE POSLEDICE EPIDEMIJE Čeprav so bili primarne žrtve epidemije predvsem tisti, ki so za posledicami kolere umrli, pa je epidemija poleg grobov na družbenem tkivu za sabo pustila še druge vrste posledic. Socialna kriza, ki je izbruhnila že med epidemijo in se po njej razvila do konca, omogoča opazovanje in preučevanje socialne politike oziroma stopnje različnih oblik socialne pomoči, ki jo je bila sposobna razviti takratna družba. Na podlagi dveh mikroštudij in sicer o socialni strukturi obolelih v urbanem okolju mesta Ljubljana ter o identiteti umrlih na podeželju, natančneje v kraju Slavina na Pivki na Notranjskem, bomo po eni strani opazovali kako je pripadnost določenim družbenim razredom vplivala na obolevnost ljudi, po drugi strani pa nas bo zanimala obstoječa mreža in dostopnost zdravniške oskrbe navadnim ljudem. Prav tako bo razvidno, kako so oblasti organizirale pomoč ljudem in družinam, ki jih je nenadna huda bolezen pahnila v revščino in stisko. Bog pomagaj! Noben drug ne more o taki občinski nadlogi pomagati; vlada, učenost, dobrotljivost, vse je preslabo in omaga ...595 'Vlada, učenost in dobrotljivost' so bili tisti vzvodi moči, ki so poskušali zaustaviti epidemijo in čimbolj pomagati bolnim in revnim. In ker v kratkem času niso uspeli razviti potrebne učinkovitosti, se je marsikje pojavljalo mnenje, da si lahko ljudje pomagajo samo še z molitvijo in vero v Boga. Čeprav so se oblasti trudile vzpostaviti red in organizirati učinkovito mrežo zdravniške pomoči, je bila slednja vzpostavljena nepravočasno in je ostajala nezadostna. Nemoč zdravnikov zaradi nepoznavanja narave bolezni, neučinkovitost obstoječih zdravil ter odvisnost od dobrodelnosti premožnejših, upanja v ljudeh gotovo niso povečevali. V 19. stoletju je bila ljubljanska civilna bolnica, ki je delovala v okviru Deželnih dobrodelnih zavodov namenjena revnejšim slojem, tistim, ki si privatnega zdravnika, ki je k bolnikom hodil na dom, niso mogli privoščiti. Med epidemijo so zdravniki zaradi spremenjenih razmer večino bolnikov zgolj izjemoma zdravili na domu. Civilna bolnica je bila tako sploh edina bolnica v deželi, ki je sprejemala revne obolele za kolero. Vse druge manjše bolnice in špitali so bili namenjeni posameznim skupinam, kot so bili na primer delavci, ki so gradili železnico. Slednje so zdravili v posebnih manjših bolnicah, in sicer v krajih Notranje Gorice, Borovnica, Rakek, Koče, Gornje Ležeče, Buje in 595 Novice, 15. september 1855, št. 74. 122 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE Vreme.596 Prav tako je svoje bolnice imela vojska, poleg vojaške bolnice v Ljubljani, ki je stala nasproti hotela Slon, je bilo več manjših na podeželju, znani sta v Blekovi vasi pri Logatcu in v Senožečah. Slednja je lahko sprejela 8 bolnikov.597 Na Vrhniki, Planini, Postojni in Razdrtem so uredili krizne hiše, ki so lahko sprejele največ 15 bolnih vojakov in kjer je deloval vojaški zdravnik.598 Posebne začasne zasilne bolnice so bile urejene v Vipavi, Senožečah, Vrhniki, Logatcu in Planini. PRIMERJAVA SOCIALNE STRUKTURE OBOLELIH V MESTU IN NA PODEŽELJU MESTO LJUBLJANA Kolera je deželno glavno mesto v primerjavi s podeželjem prizadela bistveno manj. Epidemija se je v mestu začela kasneje in postopoma, saj julija bolezen v mestu še ni huje izbruhnila. Kot je bilo že rečeno, je Zdravstvena komisija mesto s predmestji razdelila v 5 odsekov, za vsak del pa so določili zdravnike, ki so bili pristojni za bolnike v določenem delu mesta.599 Na ta način so hoteli doseči večjo preglednost nad ljudmi in s tem vzpostaviti tudi učinkovitejši zdravstveni nadzor. Praksa razdelitve mesta v manjše, bolj obvladljive enote je bila znana že iz časov epidemij kuge in na enak način so jo uporabili tudi v 19. stoletju ob epidemijah kolere. Tako so oblasti v Ljubljani ukrepale leta 1831, ko je epidemija kolere deželi šele grozila, kot tudi ob prvih dveh epidemijah leta 1836 in 1849.600 V mestu je v poletju leta 1855 za kolero zbolelo 385 ljudi, od katerih jih je 144 bolezni podleglo in 241 ozdravelo. Ker je takrat v Ljubljani živelo 20.747 ljudi, je bil delež obolelih 1,8 %. Obolevnost in umrljivost sta bili največji v času med 29. julijem in 9. septembrom, kasneje se je rast obolevnosti bistveno upočasnila in zmanjšala. Slednje prikazuje graf 5.601 Od 385 obolelih se jih je v civilnem špitalu zdravilo 79 oziroma 20 %. Pri 62 % bolnih (241 bolnikih) je kot lečeči zdravnik/ranocelnik vpisan eden od triindvajsetih zdravnikov in ranocelnikov, ki so delovali v mestu in okolici. Za 65 ljudi tovrstni podatek ni znan zaradi manjkajočih dnevnih seznamov Policijske direkcije.602 Tabela št. 15, ki vsebuje podatke za civilno bolnico med leti 1852 in 1857, kaže v letu 1855 v primerjavi z ostalimi leti manjše povečanje števila postelj in večje število pacientov, prav tako se je v tem letu znatno povečalo tudi število vseh umrlih v špitalu. O tem ali bodo bolnika odpeljali v bolnico je odločil zdravnik; to se je dogajalo v tistih primerih, ko bolnik doma ni imel zagotovljene potrebne nege. V bolnico so take bolnike prenašali na nosilih, ki jih je priskrbel mestni magistrat.603 Prav tako naj bi magistrat priskrbel nosače, s katerimi pa so bile nenehne težave, saj ponavadi niso prišli takoj ali pa so zahtevali plačilo. Ko je za kolero v kolizeju zbolela dekla Agnes Oranger, je nosač ni bil 596 AS 45, fasc. 5, št. 914. 597 Prav tam. 598 AS 45, fasc. 4, št. 241; fasc. 5, št. 914. 599 Novice, 1. avgust 1855, št. 61. 600 Katarina Keber: Epidemije na Slovenskem: primer kolere v 19. stoletju (magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino), Ljubljana 2003, str. 46-48. 601 Iz podatkov dnevnih seznamov obolelih, umrlih in ozdravelih Policijske direkcije v Ljubljani je razviden trend dogajanja. Podatki na dnevnih seznamih se namreč iz dneva v dan seštevajo. 602 AS 45, fasc. 4, 5, 6. Dnevni seznami Policijske direkcije obolelih, umrlih, ozdravelih in bolnih v mestu Ljubljana manjkajo za obdobje med 9.-18. avgustom in 22.-25. avgustom. Manjkajo podatki za 65 obolelih. 603 Laibacher Zeitung, 4. avgust 1855, št. 177, str. 769. 123 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE voljan takoj odnesti v bolnico, ampak je počakal, da so na ulicah prižgali mestne laterne ter zahteval plačilo.604 Prijavljen je bil tudi primer, ko so morali za prevoz bolnika v bolnico nosaču plačati 1 goldinar.605 Tistim revnim, ki so jih svojci negovali doma, so zdravniki izdali recepte in rationem pauperum, tako da so lahko zdravila brezplačno dvignili v vseh lekarnah.606 Zdravnikom, ki so jih v mestu poklicali k bolniku, se je pogosto zgodilo, da so ob prihodu našli bolnika že mrtvega. Graf 5. Oboleli, umrli in ozdraveli v epidemiji kolere v Ljubljani leta 1855 Vir: AS 45, Dnevni seznami obolelih, umrlih in ozdravelih Policijske direkcije v Ljubljani, fascikli 4, 5, 6. Ranocelnik Matevž Finc je 25. julija prijavil prvi primer kolere med mestnim civilnim prebivalstvom. Nenadoma je zbolel hlapec Peter Stirl iz Komende, in sicer v enem izmed ljubljanskih hotelov. Ker se bolnega ni hotel nihče dotakniti, ga je Finc z lastnimi rokami prenesel na dvorišče in ga predal civilni bolnici. Zaradi nedosegljivosti zdravnika je iz izkušenj z epidemijo kolere leta 1836 sam določil, da gre pri bolnem za kolero.607 V naslednjih dneh je bilo več podobnih primerov na območju Barja in v Črni vasi.608 Ohranjeni zapisi o smrti bolnikov ranocelnika Finca pričajo o posameznih smrtnih primerih.609 Ohranjeni seznami Policijske direkcije obolelih za kolero predstavljajo izjemno redkost, saj so sicer za tovrstne raziskave edini možni vir mrliške knjige, ki pa seveda podatkov o obolelih ne vsebujejo. Analiza omenjenih seznamov omogoča vpogled v stanovsko razdelitev za kolero obolelih 295 ljubljanskih meščanov. V največji skupini obolelih (67) so tako člani družin manjših obrtnikov (mizar, ključavničar, zidar, čevljar, žebljar, tesar, sedlar, kovač, urar, mesar, klobučar, kolar, knjigovez, gostilničar). Sledita skupini poslov oziroma služkinj (tudi dekle in kuharice) in hlapcev (65) ter 604 ZAL, LJU 489, Reg. I, fasc. 635, šk. 936, fol. 846. 605 ZAL, LJU 489, Reg. I, fasc. 635, šk. 936, fol. 860. 606 Laibacher Zeitung, 4. avgust 1855, št. 177, str. 769. 607 ZAL, LJU 489, Reg. I, fasc. 635, šk. 936, fol. 831. 608 ZAL, LJU 489, Reg. I, fasc. 635, šk. 936, fol. 833. 609 ZAL, LJU 489, Reg. I, fasc. 635, šk. 936, fol. 856. 124 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE 24. - 25. Zapisa ranocelnika Finza, da sta za kolero umrla sedemnajstletna služkinja Gertraud Tome in štiriletni Franz Podkraiseg (ZAL, LJU 489, Reg. I, fasc. 635, šk. 936, fol. 856). Gertraud Tome dienstmädl, 17 Jahre alt, starb heute Nachmittag um 6 Uhr in der St. Petersvorstadt No. 85 mit dem heiligen Sterbsacramenten versehen, an der Cholera. Laibach am 10. August 1855 Finz Dem Thomas Podkraiseg Waaren Aufleger am Raan starb sein kind Franz 4 Jahre alt in der St. Petersvorstadt No. 35 heute Vormittag um % auf 12 Uhr, gelitten an scrop-holesen Geschwären, gestorben an der Cholera. Laibach am 7. August 1855 _Finz Maria Viditz Nagelschmiedswitwe, 81 Jahre alt, starb heute früh um 4 Uhr in der Stadt No. 10 mit den heiligen Sterbsacramenten versehen, an der Brechruhr. Laibach am 7. August 1855 Finz dninarjev in dninaric (41). Iz družin tovarniških in drugih delavcev je zbolelo 30 ljudi, v družinah uradnikov in različnih uslužbencev (kondukter, računovodja, advokat, voznik lokomotive, telegrafist, gasilec) pa 20 ljudi. 15 je bilo pripadnikov malih trgovskih in preprodajalskih družin, 17 gostačev in 13 hišnih posestnikov. V zadnji skupini so tisti, ki sicer ne spadajo v nobeno od zgornjih kategorij, kot na primer kmet, voznik vprege, najdenček, študent in igralka. Razvidno je, da so obolevali predvsem nižji sloji mestnega prebivalstva, saj med obolelimi skoraj ni bilo premožnih meščanov, kot so na primer veliki trgovci, večji obrtniki in višje deželno uradništvo. Zbolelo je več žensk 125 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE kot moških, in sicer predvsem v skupini poslov, kjer je bilo med različnimi vrstami služkinj enkrat več bolnic kot med moškimi posli. Prav tako je isti trend glede razmerja med spoloma opazen pri dninaricah in gostačkah. (tabela št. 13) Za kolero je zbolel tudi Edvard Strahl, ki je slovel kot eden najboljših juristov v Ljubljani. Po prestani bolezni je ostal bolehen, trpel naj bi za vnetji grla in zato skoraj popolnoma izgubil glas.610 Daje umrl za kolero, se je med ljudmi govorilo tudi za Matevža Langusa, slikarja in freskarja, portretista kranjskega meščanstva v predmarčni dobi. Slednji naj bi po povratku iz zdravljenja v Mozirju, star 63 let, 21. oktobra leta 1855 v Ljubljani nepričakovano naglo umrl. Mrliška knjiga ljubljanske župnije Sv. Jakoba navaja kot vzrok smrti Darmtyphus.611 Vsekakor pa Matevža Langusa ni na uradnem seznamu Policijske direkcije obolelih in umrlih za kolero v Ljubljani leta 1855.612 Tabela 13. Stanovska porazdelitev obolelih za kolero v Ljubljani leta 1855 stan (člani družin) število bolnikov število bolnic skupaj obrtniki 36 31 67 trgovci 8 7 25 uradniki, uslužbenci 8 12 20 posli (hlapci, dekle) 24 41 65 delavci 18 12 30 dninarji 14 27 41 gostači 5 12 17 hišni posestniki 7 6 13 drugo 13 14 27 skupaj 133 162 295 Vir: AS 45, Dnevni seznami obolelih, umrlih in ozdravelih Policijske direkcije v Ljubljani, fascikli 4, 5, 6. Tabela 14. Število postelj in bolnikov v ljubljanskem civilnem špitalu v letih 1852-1857 leto število bolnišnic število postelj vseh bolnikov vseh umrlih 1852 1 179 1.382 142 1853 1 140 1.292 133 1854 1 179 1.500 187 1855 1 182 1.535 221 1856 1 165 1.282 155 1857 1 165 1.273 156 Vir: Tafeln zur Statistik der österreichischen Monarchie, Sanitäts und Wohlthätigkeitsanstalten, II. Band, VIII. Heft, 1852-1854, 1855-1857. 610 Janko Polec, Edvard in Karel Strahl, Zbornik za umetnostno zgodovino, let. X., 1930, 3.-4., str. 55. 611 Viktor Steska, Slovenska umetnost I., Slikarstvo, Družba sv. Mohorja, na Prevaljah 1927, str. 211; SBL, str. 615; NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Jakob, mrliška knjiga 1849-1859. 612 AS 45, Dnevni seznami obolelih, umrlih in ozdravelih Policijske direkcije v Ljubljani, fascikli 4, 5, 6. 126 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE Graf 6. Razdelitev vseh obolelih za kolero v Ljubljani po delih mesta leta 1855 □ 3% D3% Ü2% □ 16% □ 11% □ 9% □ Mesto □ Ostalo □ Trnovo □ Šentpetrsko predmestje □ Poljana □ Krakovo □ Gradišče □ Kapucinsko predmestje ■ Blatna vas □ Barje (Moorgrund) □ Hrenova ulica □ Reber □ Karlovško predmestje Vir: Dnevna poročila Policijske direkcije v Ljubljani, AS 45, fascikli 4, 5, 6. Deleži bolnikov po posameznih delih mesta so izračunani na osnovno število 253 bolnikov, za katere je znano prebivališče. Največja zgostitev bolnikov je bila v mestu (Stadt), torej v današnjem ožjem, starem delu mesta (Stari, Novi in Mestni trg), kar je na prvi pogled presenetljivo, če vemo, da so središče mesta naseljevali večinoma premožnejši sloji. Vendar pa je v tem primeru pomembno, da je s premožnejšimi v mestu živela tudi njihova služinčad, iz vrst katere so bolniki v tem delu Ljubljane tudi prevladovali. Različni posli in služkinje, ki so obolevali, so bili tako verjetno v službi omenjenih premožnejših družin. Sicer je težko v posameznih delih mesta med bolniki prepoznati prevladujočo skupino, saj so nižji sloji živeli razpršeni po vsem mestu. Šentpetrsko predmestje, ki je bilo drugo po številu bolnikov, je v splošnem poseljevala zelo pisana struktura ljudi, ki bi jo lahko označili za nekakšen mestni srednji sloj, saj so tu živeli tako obrtniki, uradniki kot tudi tovarniški delavci. Deli mesta, ki so prispevali približno enako število bolnikov (med 6 % in 11 %) so bili Poljane, Krakovo, Trnovo, Gradišče in Kapucinsko predmestje. Če so Poljane naseljevale pretežno obrtniške družine, tu so se nahajale tudi klavnice, sta bila predela Krakovega in Trnovega še ruralna, Gradišče in Kapucinsko predmestje pa sta bili tisti območji, kjer je mesto že počasi prehajalo v podeželje. Najmanjši delež bolnikov so prispevali deli, kot so Barje (Moorgrund), Karlovško predmestje in Blatna vas613 ter Reber in Hrenova ulica. Glede na to da so bili na Hrenovi ulici kaznilnica in še nekateri okrajni oblastveni organi, je bil za to ulico značilen večji pretok ljudi. Reber pa je ulica, ki se neposredno dotika Starega trga v mestu in teče po grajskem hribu navzgor. Na tej ulici so si bolniki sledili v zaporednih hišnih številkah, in sicer v hišah št. 51, 52, 54, 60 in 61. 613 Blatna vas je bila leta 1853 preimenovana v Kolodvorsko ulico (Bahnhofgasse), vendar se je prvotno ime ohranilo še leta po preimenovanju. V: Valenčič, Zgodovina ljubljanskih uličnih imen, str. 48. 127 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE ŽUPNIJA SLAVINA NA NOTRANJSKEM V slavinski župniji na Pivki na Notranjskem je za posledicami epidemije kolere umrlo 345 ljudi, največ jih je umrlo v slavinski duhovniji, in sicer 138, v šempetrski duhov-niji 119, trnjski duhovniji 58 in štivanski duhovniji 30.614 Na osnovi analize slavinske mrliške knjige je razvidno, da je od vseh 183 umrlih tega leta v 138 primerih kot vzrok smrti navedena kolera (Brechruhr, Cholera, Cholera Thyphoid). Za kolero je umrlo kar 74,9 % vseh umrlih v tem letu. Domačinov iz vasi Slavina, Koče, Žeje in Nemška vas je umrlo 94, in sicer največ v Slavini 41, sledijo Selce 27, Koče 14, Nemška vas 8 in Žeje 3. Med tujimi delavci, ki so gradili odsek železnice Ljubljana-Trst, je za kolero umrlo 43 ljudi.615 Graf št. 7 predstavlja uradne podatke za kraj Slavina, in sicer 129 obolelih, 54 umrlih in 75 ozdravelih.616 Uradni podatki o umrlih za kolero se od župnijskih nekoliko razlikujejo zato, ker se naslanjajo na upravno razdelitev dežele (okraji) in ne na njeno cerkveno ureditev (župnije). Poleg tega so odstopanja tudi zaradi nepopolnih uradnih podatkov za posamezne kraje v dnevnih poročilih ali pa zato, ker so dnevna poročila manjkala. Tako primerjava uradnih in župnijskih podatkov pokaže, da so uradne številke v tem primeru nekoliko nižje. Čeprav se končna uradna številka umrlih za Slavino nekoliko razlikuje od Zabukovčeve (41 umrlih), predstavlja uradna statistika dragoceni vir, saj prikaže razmerje med obolelimi, ozdravelimi in umrlimi. Povedano drugače, podatki iz mrliških knjig dobijo namreč pravo izpovedno vrednost šele takrat, ko je znano tudi razmerje med obolelimi, ozdravelimi in umrlimi. Ena izmed tovrstnih ugotovitev je, da je od vseh, ki so zboleli za kolero, tako na deželni, okrajni in krajevni ravni, veliko več ljudi ozdravelo, kot pa jih je umrlo. Z analizo slavinske mrliške knjige617 sem poskušala razkriti socialno strukturo umrlih in posamezne človeške usode, ki so sicer skrite v številkah statističnih podatkov. Na osnovi vpisov o stanu, ki je razviden za 85 umrlih domačinov iz vasi Slavina, Selce, Nemška vas, Koče in Žeje, lahko razberemo socialno strukturo umrlih. Socialna pripadnost se v tem primeru meri na osnovi lastništva nad različno velikimi kmetijami oziroma zemljiškega najemništva. Tako je 17 ljudi pripadalo družinam polzemljaka,618 od tega 9 otrok, 3 gospodarji, 4 gospodinje in vdova. 17 umrlih je živelo na % zemljaka, in sicer 7 gospodarjev, 6 gospodinj, 3 otroci in vdova. Preužitkarjev je umrlo 15. Sledi 9 kajžarjev, in sicer 5 gospodarjev, 2 gospodinji in 2 otroka. Od preostalih jih je bilo 7 samskih: 4 iz družin % zemljaka - gospodar, 2 gospodinji in otrok; 3 iz družine 1/3 zemljaka - 2 otroka in vdova. 2 otroka sta umrla v družinah celega zemljaka; po eden je bil otrok hišarja, otrok gozdnega hlapca in dekla. Razvidno je, da je največ umrlih iz družin polzemljaka, četrtine zemljaka, preužitkarjev, kajžarjev in gostačev, pri čemer je treba upoštevati, da je bila v splošnem najpogostejša velikost kmetije polzemljak in da je bilo ponavadi v zemljiški strukturi celih zemljakov malo. Preužitkarji so bili stari med 51 in 81 let. 24 umrlih je bilo otrok starih do 15 let. Razvidno je, da so za kolero umirali pretežno člani socialno šibkejših družin in da je umrlo več žensk kot moških. 614 Janez Zabukovec, Zgodovina župnije Slavina, Ljubljana 1910, ponatis Vrhnika 2004, str. 35. 615 ŽU Slavina, Mrliška knjiga župnije Slavina, IV, 1834-1872. 616 Podatki se iz dneva v dan seštevajo, tako da so vsi trije podatki na posamezni dan vsota do takrat. 617 Prav tam. 618 Cel zemljak je obsegal med 6-7 hektarjev zemlje. Več v: Sergij Vilfan, huba, ES, str. 83; Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek: Agrarno gospodarstvo, SAZU, DZS 1970, str. 170-171. 128 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE Graf 7. Oboleli, umrli in ozdraveli v epidemiji kolere v Slavini leta 1855 Vir: AS 45, Dnevna poročila Okrajnega urada Postojna, fascikli 4, 5, 6. Tabela 15. Stanovska porazdelitev umrlih za kolero v župniji Slavina leta 1855 stan število umrlih cel zemljak 2 3/4 zemljaka 4 polzemljak 17 1/3 zemljaka 3 1/4 zemljaka 17 preužitkarji 15 kajžarji 9 gostači 8 hišarji 1 hlapci, dekle 2 samski 7 SKUPAJ 85 Vir: Mrliška knjiga župnije Slavina, IV, 1834-1872, ŽU Slavina. Iz omenjene mrliške knjige izvemo, da je bilo pomoči okrajnega ranocelnika Maxa Himmerja, ki je sicer v času epidemije zdravil delavce v špitalu v Kočah,619 deležnih le prvih 14 umrlih domačinov na začetku epidemije. Verjetno je, da zaradi naraščanja števila bolnih delavcev ranocelnik Himmer ni več zmogel obiskovati in zdraviti še domačinov. Nihče od domačinov se namreč ni zdravil v špitalu v Kočah. Duhovno oporo so bolni domačini in tuji delavci dobili v požrtvovalnem slavinskem kaplanu Leopoldu Albrehtu, ki je bolnike obiskoval ter iz lastnih sredstev poskrbel tudi za kuho goveje 619 AS 136, Okrajno glavarstvo Postojna, delovodnik 122, št. 4528. 129 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE juhe za bolne in revne domačine.620 Poleg Leopolda Albrechta, ki je v Slavini deloval med leti 1852 in 1856, je v mrliški knjigi pod rubriko Nahme, Zunahme und Charakter des insegnenden Priestes naveden tudi duhovnik France Sporn, ki je v Slavini deloval v obdobju med 1850 in 1859.621 Epidemija je povzročila prave družinske tragedije, saj se je dogajalo, da je bolezen v eni hiši terjala več življenj. Alojz Blažek se po družinskem ustnem izročilu spominja tragedije družine Turkovih: Moj oče je bil doma z Malega Brda iz družine, ki je štela sedem članov. Za kolero je zbolel samo eden, pa še tisti je ozdravel. Ker je bil silno žejen je pil vodo in kamilični čaj. Po 24 urah so krči, bolečine in žeja popustili. V nekaj dneh je ozdravel. Moj ded je tudi mrliče, ki so umrli za kolero, pokopaval, toda sam ni zbolel. Pri Turkovih na Malem Brdu pa je od devetčlanske družine ostala samo neka 80-letna ženska, vse druge je kolera pobrala.622 Mrliška knjiga priča o tragedijah tudi v slavinski župniji. Tako so na naslovu Slavina št. 50 v dobrih sedmih dneh med 5. in 12. avgustom umrli štirje ljudje, in sicer osemindvajsetletna Katarina Černigoj, kmet % zemljaka Blaž Možina star 57 let, njegova žena Marija Možina stara 45 let ter njun triletni sin Jakob Možina. V hiši Slavina št. 58 so istega dne, in sicer 13. avgusta umrli šestintridesetletni kajžar Simon Milharčič in njegova dva otroka šestletni Štefan Milharčič in triletna Marija Milharčič. Na naslovu Slavina 41 sta 10. avgusta umrla enaindvajsetletni kmet % zemljaka Franc Bostiančič in devetinpetdesetletni preužitkar Jožef Bostiančič. V hiši Slavina 52 so umrli trije otroci gostača, in sicer hčerki petletna Helena Fičur in triletna Marija Fičur ter dvanajstletni sin Georg Fičur. V Kočah št. 29 sta 28. avgusta umrli enaintridesetletna vdova Margareta Rudeš in njena leto in pol stara hči Frančiška Rudeš ... Večina umrlih delavcev na železnici je umrla v špitalu v Kočah, kjer je deloval postojnski okrajni ranocelnik Max Himmer. Slednji je oblasti o koncu epidemije v špitalu obvestil 29. septembra.623 Umrli delavci so bili večinoma Italijani iz okrajev Videm (Udine), Belluno in Treviso, nekaj je bilo tudi Čehov, Tirolcev, Hrvatov in Slovencev. Med umrlimi delavci je bilo pet žensk.624 Uradni podatki kažejo, da je od 83 bolnih delavcev bolezni podleglo 45 %. V sosednji župniji Košana je za kolero umrlo okrog 400 ljudi.625 V vasi Buje, kjer je prav tako deloval špital, namenjen delavcem na železnici, je bilo sicer več bolnikov, vendar pa je bila umrljivost med bolniki v primerjavi s špitalom v Kočah nižja. Od 125 bolnikov jih je umrlo 24 %.626 V Košani je delal ranocelnik Tomic, in sicer do 11. avgusta, ko so ga premestili v Vipavo.627 Špitalski zdravnik, ki je ljudi zdravil tudi v Košani in na Suhorju, je bil sprva študent medicine Martin Razpet, ki pa je 1. septembra tudi sam zbolel za kolero in oblasti zaprosil za zamenjavo. V Košanski dolini ga je nato nadomestil pomožni zdravnik z Dunaja Moriz Gauster.628 620 Krnel Leon: Kolera na Pivki v letu 1855, v: Iz obljube, Župnijski urad Slavina, 1988, str. 11-12. 621 Zabukovec, Zgodovina župnije Slavina, str. 240-241. 622 Alojz Blažek, 100-letnica kolere na Pivki, Slovenski Jadran, št. 43, 1955, str. 6. 623 AS 136, delovodnik št. 122. 624 Mrliška knjiga župnije Slavina, IV, 1834-1872. 625 Postojinsko okrajno glavarstvo ..., str. 32. 626 AS 45, fascikli 4, 5, 6: Dnevna poročila Okrajnega urada Postojna. 627 AS 136, delovodnik št. 122, št. vpisa 3846, 3891; Tomica omenja tudi Kobal, O koleri ..., str. 125-126. 628 AS 136, delovodnik št. 122, št. vpisa: 3324, 3594, 4219, 4387. 130 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE Graf 8. Oboleli, umrli in ozdraveli v bolnici v Kočah leta 1855 Vir: Dnevna poročila Okrajnega urada Postojna, Bahnbauspital Kozche, v: AS 45, Deželna sanitetna komisija v Ljubljani, fascikli Sanitäts Commission 1855. Graf 9. Oboleli, umrli in ozdraveli v bolnici v Bujah leta 1855 Vir: Dnevna poročila Okrajnega urada Postojna, Bahnbauspital Buje, v: AS 45, Deželna sanitetna komisija v Ljubljani, fascikli Sanitats Commission 1855. Na podlagi podatkov za bolnici v Kočah in Bujah je razvidno, da so se v njih zdravili izključno delavci, ki so gradili odcep železniške proge Ljubljana-Trst in da vanje domačinov niso sprejemali. Po drugi strani pa so bili zdravniki in ranocelniki, ki so skrbeli za bolnike v obeh bolnicah, pristojni tudi za obolele med domačini. Primerjava med urbanim in podeželskim okoljem razkriva in potrjuje že sicer znane razlike med obema miljejema. Tako kot je mestno okolje v primerjavi s podeželjem ljudem že sicer nudilo večjo izbiro in različne možnosti, se slednje odraža tudi med 131 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE epidemijo. Jasno je, da so mestne in deželne oblasti lahko tudi zaradi poselitvene zgostitve in torej lažjega nadzora nad mestnim prebivalstvom (razdelitev mesta v okraje) učinkoviteje organizirale zdravniško službo. Poleg tega je bilo v mestu za ta namen na voljo več zdravstvenega osebja; mestni bolniki so imeli na voljo tudi edino moderno bolnico v deželi, kamor so praviloma vozili bolnike, ki doma niso imeli zagotovljene nege. Bolniki, ki so se zdravili doma, pa so imeli za svoj del mesta na voljo zdravnika in ranocelnika ter nenazadnje tudi štiri mestne lekarne, kjer so lahko dobili zdravila. Na podeželju je kljub zdravniškim okrepitvam, ki so se zgodile z zamudo, močno primanjkovalo zdravnikov in ranocelnikov. Tako so morali obstoječi fiziki in okrajni ranocelniki oskrbovati nesorazmerno veliko število bolnikov, ki pa so bili poleg vsega še geografsko razpršeni. Poleg tega da določen del bolnih ni nikoli dočakal zdravniške pomoči, je bila tudi kvaliteta zdravniških storitev verjetno slabša. Ker so bile lekarne marsikdaj preveč oddaljene, so zdravniki in ranocelniki bolnike poskušali sami preskrbovati z zdravili. V splošnem so mestni bolniki v primerjavi s podeželskimi imeli veliko večjo možnost, da jih obišče zdravnik, saj je v mestu obstajala kvalitetnejša zdravstvena infrastruktura, za katero je zdravstvena ureditev na podeželju močno zaostajala. Čeprav so oblasti v mestu na osnovi prejšnjih epidemij pričakovale več bolnikov, pa epidemija med meščani tokrat ni bila tako silovita inje glede na število obolelih in umrlih dosti huje prizadela podeželje, saj se je tokrat kolera razširila v večino deželnih okrajev. Socialna struktura obolelih v Ljubljani ter umrlih v župniji Slavina na Notranjskem pokaže, da so za kolero v večji meri obolevali in umirali revnejši sloji družbe. Med mestnim prebivalstvom je slednje jasneje razvidno, saj so med bolniki prevladovali predvsem posli (hlapci, dekle), člani obrtniških družin, dninarji in tovarniški delavci. Na podeželju, kjer so sicer bile socialne razlike manj izrazite oziroma je bil način življenja bolj poenoten, pa so umirali predvsem člani družin manjših posestnikov (manjših kmetij), preužitkarjev, kajžarjev in gostačev. POMOČ MED EPIDEMIJO Prav huda je tam, kjer je revšine dosti.629 Predeli Kranjske, ki jih je močneje zajela epidemija, so poleg dodatne zdravniške in ranocelniške pomoči nujno potrebovali znatna denarna sredstva za podporo revnih. Najrevnejša okraja sta bila bistriški na Notranjskem in črnomeljski na Dolenjskem, prav tako je bila huda revščina v Kamni Gorici v radovljiškem okraju.630 Verjeli so, da se z izboljšanjem prehrane revnemu prebivalstvu in rekonvalescentom preventivno izboljša tudi njihova naravna odpornost in tako okrepljeni manj zbolevajo za kolero. ...da streže se bolnikom in tudi zdravim ubogim ljudem deli bolj krepka mesna jed, da obvarujejo se ložeje bolezni.631 Najbolj množičen ukrep je bila organizacija deljenja hrane, ko so okrajne oblasti v sodelovanju z duhovniki, občinami in zdravniki ljudem poleg kruha in mesa ponekod delile tudi sol in vino.632 Najpogostejša oblika deljenja hrane je bila v obliki priprave in razdeljevanja govejih juh - tako imenovani Suppenanstalt. O tem kje je revščina najhujša in pomoč najbolj potrebna, so Deželno zdravstveno komisijo obveščali občinski predstavniki, duhovščina in zdravniki, ki so razmere v lokalnem 629 Novice, 8. avgust 1855, št. 63. 630 Novice, 15. avgust 1855, št. 65. 631 Novice, 25. julij 1855, št. 59., str. 235. 632 Laibacher Zeitung, št. 186, 16. avgust 1855, str. 805. 132 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE okolju poznali najbolje. Pogosto so bili pri organizaciji priprave in delitve govejih juh najbolj aktivni ravno duhovniki. Ljubljanski nadškofijski ordinariat je v času epidemije duhovnikom in ljudem na ogroženih in že okuženih območjih zaradi zdravja dovolil uživanje mesa tudi ob petkih, sobotah in ob zaobljubjenih praznikih.633 Navodilo Deželnega predsedstva okrajnim uradom vsebuje med drugim tudi določilo, ki govori o skrbi za revnejše sloje, in sicer mora okraj poskrbeti za njihovo prehrano, da ne bodo zaradi lakote in bede zboleli in bolezni podlegli.634 Namesto da bi ljudem delile denar, so se oblasti večinoma raje odločale za pripravo in delitev močne goveje juhe, za katero so morali priskrbeti meso, sol, riž in ječmen. Takšne juhe naj bi delili na več mestih.635 Lokalne oblasti so se pravil večinoma držale in organizirale pripravo juh za uboge, če so za ta namen dobile zadostna sredstva. Znani primer je, ko so z darovanimi 60 gld. deželnega predsednika Gustava grofa Chorinskega delili govejo juho za revne v bistriškem okraju, in sicer za vasi Koritnice, Trpčane, Kuteževo in Šembije ter v dveh dneh ljudem razdelil 44 funtov636 mesa.637 Od 12. avgusta dalje so revne ljudi v tem okraju dnevno oskrbovali z govejo juho.638 S 40 gld. grofa Chorinskega so juho delili tudi v krajih Podgora in Vrh v ložkem okraju. V tem okraju so poleg goveje juhe z rižem pripravljali tudi prežganko.639 V črnomeljskem okraju so za revne uredili brezplačno prehrano (juho in meso) v treh gostilnah.640 V metliškem okraju so za juho poskrbeli v Metliki, drugod naj ne bi bilo potrebno, saj kmetje jedo dobro hrano, ki jo delijo z revnimi.641 Kočevski okraj je juho in meso za revne plačal iz okrajne blagajne, pri čemer so pozivali premožnejše ljudi naj z darovanjem boljše hrane poskrbijo za revne družine, ki so sicer večinoma uživale bob in krompir.642 V vseh krajih vipavskega okraja so reveži dobivali govejo juho, za kuhanje mesa in pripravo juhe sta v krajih skrbela po dva človeka. Denar za hrano so dobili iz več virov in sicer od nabirk v trgu Vipava, iz okrajne blagajne, nekaj hrane pa so po svojih močeh darovali tudi premožnejši.643 V okraju Senožeče so za oskrbo revnih prav tako pripravljali juho in jim delili porcije mesa in kruha.644 V postojnskem okraju so kuho juhe organizirali v Slavini pri Martinu Boletu: ... die Suppen Koch Anstalt beim Martin Bolle eingefuehrt, allwo allen Beduerftigen taeglich unentgeldlich Suppe erfolgt wird ...645 Distriktni postojnski zdravnik Anton Potočnik je kuhanje mesne juhe z rižem organiziral v več krajih, med drugim tudi v Košani in Pivki (Sv. Peter).646 V okraju Žužemberk so župnik in dva kaplana sami darovali 10 gld. za preskrbo z juho.647 Prav tako so za juho in kruh ob izbruhu kolere poskrbeli v Koroški Beli, okraj Kranjska Gora.648 Poleg revežev oziroma ubogih so bili do porcij juhe upravičeni tudi drugi ljudje, 633 AS 45, fasc. 4, st. 150. 634 AS 45, fasc. 4, st. 710, Navodilo dezelnega prezidija z dne 19. avgusta 1855: Jenen Parteien, welcher es aus Noth und Armuth an den nöthigsten Lebensmitteln gebricht, ist die erforderliche Unterstützung zu verabfolgen, damit sie nicht aus Hunger und Elend von dem Uibel um so leichter ergriffen werden und demselben erliegen. 635 AS 45, fasc. 4, st. 710. 636 1 funt (Pfund) = 0,560 kg. Glej: Roman Sandgruber: Österreichische Agrarstatistik 1750-1918, München 1978, str. 23. 637 AS 45, fasc. 4, st. 502. 638 AS 45, fasc. 4, st. 644. 639 AS 45, fasc. 4, st. 557; fasc. 5, st. 952. 640 AS 45, fasc. 4, st. 576. 641 AS 45, fasc. 5, st. 993. 642 AS 45, fasc. 4, st. 664. 643 AS 45, fasc. 5, st. 883. 644 AS 45, fasc. 5, st. 884. 645 AS 45, fasc. 5, st. 885. 646 prav tam. 647 AS 45, fasc. 5, st. 1198. 648 AS 45, fasc. 5, st. 1380. 133 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE ki zaradi epidemije niso mogli opravljati svojega siceršnjega dela. Poročilo Okrajnega urada Lož med upravičenci do pomoči omenja tudi ljudi, ki so negovali bolnike, ljudi, ki so pokopavali umrle, in družine, kjer je zbolela večina članov in si tako niso mogli sami priskrbeti hrane. Okrajni urad je javno razglasil, da mesarji ljudem dajejo meso tudi na up, pri čemer je za njihovo plačilo jamčil sam okrajni urad.649 Da pa lokalne oblasti pri zbiranju denarja in organizaciji pomoči povsod le niso bile enako zavzete in uspešne, dokazuje poročilo majorja Wölfela iz c.-kr. 11. orožniškega polka o razmerah v Koprivniku v kočevskem okraju, kjer je do 25. avgusta umrlo že 92 ljudi. Poroča, da kljub slabim razmeram župan še ni organiziral priprave juhe za revne, prav tako nimajo urejene zasilne bolnice.650 Major Wölfel je Deželno zdravstveno komisijo opozarjal tudi na veliko revščino v črnomeljskem okraju. 60 goldinarjev, ki jih je okraju namenila omenjena komisija, je bilo odločno premalo, saj so bili porabljeni za meso in kruh že samo za Vinico in Stari trg. Poleg tega Črnomelj skoraj ni imel lastnih sredstev, premožnejši v tem okraju pa so bili med manj radodarnimi. Wölfel se zgraža nad Auerspergi, ki na svojih posestvih niso ponudili niti nujne pomoči z nekaj gotovine: Dass die fürstlich Auersperg'schen Beamten kein Recht besitzen, augenblickliche Hülfe mit etwas Baaren in höchster Noth auf deren Herrschaften leisten zu können, ist recht bedauerlich, und nur zur Schade des notorisch armen Unterkrains.651 Kasneje je Karel knez Auersperg, lastnik gospostva Poljane, nakazal 50 gld., ki pa jih okraj vse do 13. oktobra 1855 še ni prejel.652 Drugi najbogatejši aristokrat na Dolenjskem baron Gusič653 je za svoja posestva v okraju Črnomelj daroval le 5 gld. za Črnomelj ter kasneje na Wölfelovo prošnjo obljubil nadaljnih 5 gld. za Metliko.654 Dogajanje v Predosljah pri Kranju, kjer je v štirih tednih za kolero umrlo 61 ljudi, kaže drugačen občutek odgovorno sti premožnih zasebnikov do prizadetega prebivalstva. Baron Anton Zois655 je v času epidemije svojim nekdanjim revnim podložnikom na svojo pobudo v graščini Brdo pomagal v pripravi in razdeljevanju goveje juhe, mesa, vina in denarja. Dopisnik Novic poroča, da je baron Zois najel človeka, ki je hodil po vaseh in pregledoval stanje glede bolezni na terenu. Hrano je grajski oskrbnik Hafner revnim delil preventivno in ne šele potem, ko so ljudje že zbolevali. Slava takema gospodoma, ki sta si toliko prizadela in si s tem spominek postavila v hvaležnih sercih ne le obdarovanih, ampak vseh faranov, so zapisale Novice.656 Lastnik posestva Slap v Vipavski dolini grof Wolfgang von Lichtenberg je revnim daroval 30 gld.657 Vse kaže na to, da so denarna sredstva za podporo bolnikov in revnih večinoma izvirala iz prostovoljnih prispevkov ljudi in da deželna oblast tovrstne finančne pomoči sama ni zmogla. Zanimivo je, da je bila ravno deželna oblast tista, ki je organizirala zbiranje prostovoljnih prispevkov, miloščin oziroma tako imenovanih 'milodarov'. Prostovoljne prispevke je zbirala Deželna zdravstvena komisija.658 Predsednik slednje 649 AS 45, fasc. 5, št. 952. 650 AS 45, fasc. 5, št. 917. 651 AS 45, fasc. 5, št. 950. 652 AS 45, fasc. 6, št. 2191. Gre za Karla Viljema - 8. kneza Auersperga, ki je bil med drugim imetnik tudi fidejkomisov Žužemberk, Kočevje, Višnja Gora, Poljane, Kozjak, Mala vas. V: Miha Preinfalk: Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura, Ljubljana 2005, str. 468. 653 Družina baronov Gusič je od srede 18. stoletja do leta 1856 posedovala gospostvo Vinica, gospostvo Gradac so leta 1846 prodali, prav tako so imeli v lasti tudi gospostvo Zastava. Omenjeni baron Gusič je po vsej verjetnosti Alojz baron Gusič. V: Majda Smole: Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 168, 572. 654 AS 45, fasc. 5, št. 950. 655 Baron Anton Zois (1808-1873) je bil znan kot velik humanist in filantrop. Kot župan občine Predoslje je sezidal šolo, podpiral narodna društva in skrbel za reveže. Kot predstavnik veleposestnikov je bil izvoljen v kranjski deželni zbor. Bil je vnuk Jožeta Zoisa, brata Žige Zoisa. V: Miha Preinfalk: Genealoška podoba rodbine Zois od 18. do 20. stoletja, Kronika, let. 51, 2003/1, str. 34. 656 Novice, 3. november 1855, št. 88. 657 Laibacher Zeitung, 27. avgust 1855, št. 195. 658 Landes Sanitats-Commission oziroma c. k. Zdravilski odbor prevajam kot Deželno zdravstveno komisijo. 134 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE Andrej grof Hohenwart je Kranjce pozival k darovanju z besedami: Blagoserčnim krajncom še klicanje ubožnosti nikoli ni zastonj na ušesa bilo, in kjer koli je veljalo, kaj dobrega in blazega storiti, je bila naša domovina še vselej spredej. Torej čemu opominjati? Vsak spozna velikost sedanje sile, serce pa bije vroče in usmiljeno v persih vsacega krajnca.659 Časopis Novice je avgusta in septembra objavljal milodare, tako da so postali darovalci javno znani. Poleg tega je omenjeni časopis pozival tudi ljudi izven Kranjske naj darujejo. Pozivu so se odzvali in denar na Kranjsko pošiljali med drugim tudi iz Istre, Dalmacije in Ogrske. Prispevke so na podeželju zbirali občinski predstavniki (kantonski poglavarji), v Ljubljani pa c.-kr. policija, mestni magistrat in Deželna zdravstvena komisija. Ljudje so denar v ta namen lahko darovali tudi v ljubljanskih knjigarnah Kleinmayer, Bamberg in Lercher.660 Deželni predsednik grof Chorinsky661 je ljudi k darovanju spodbujal z lastnim zgledom, ko je najbolj prizadetim krajem in vasem na Notranjskem (Zagorje, Bistrica, vas Koritnice, Križna Gora, Vrh in Podgora v ložkem okraju) in na Dolenjskem (črnomeljski okraj, kočevski okraj, novomeški okraj, metliški okraj, velikolaški okraj) daroval večje vsote (60-100 goldinarjev) za revne. Novice poročajo, da je deželni predsednik obiskoval vasi, hodil po hišah in tolažil bolnike, kar je na preprosto prebivalstvo naredilo velik vtis.662 Verjetno je visoki obisk ljudem vlil nekaj upanja, da oblast le ni pozabila na njih. Domnevamo lahko, da je grof Chorinsky želel ljudi po eni strani pomiriti, po drugi pa s svojim zgledom darovanja denarja za bolne in revne vplivati predvsem na to, da bi čim več ljudi darovalo v ta namen. Sredi avgusta so Novice zapisale: Začetek je storil naš mnogospoštovani deželni poglavar. Po tem izgledu naj po svoji moči vsak stori, komur ljubezen do bližnjega serce ogreva. Tudi naj manji dar se bo v blagi namen z veseljem sprejel.663 Da je poziv grofa Hohenwarta dejansko obrodil sadove, dokazujejo ohranjeni seznami dobrotnikov - edelmüthigen Bewohner Krains oziroma plemenitih prebivalcev Kranjske iz trga Senožeče, kjer je 35 ljudi skupno darovalo 115 gld. za bolnike. Večina je podpisana z imenom in priimkom, med njimi tudi okrajni ranocelnik Anton Kulnig. Nekaj jih je dopisalo, komu je denar namenjen, kot na primer za revne, za domače bolnike, za Senožeče. Posamezni darovani zneski se gibljejo od 6 kr. do 10 gld., pri čemer je bil najpogosteje - v osemindvajsetih primerih - darovani znesek 1 gld. Družbeni status darovalca iz seznama ni razviden. V celotnem okraju Senožeče so tako zbrali 180 gld., od tega 17 v Razdrtem, 15 gld. in 24 kr. v Velikem Ubeljskem, v Vremskem Britofu664 26 gld. in 6 gld. in 39 kr. v Rakuliku, kjer je 21 ljudi darovalo v povprečju 19 krajcarjev. K darovanju sta ljudi spodbujala tako cerkev kot tudi občinska oblast.665 V okraju Kranjska Gora so za s kolero okužene predele Kranjske zbrali 62 gld. in 40 kr., in sicer je denar darovalo osebje okrajnega urada, duhovščina in prebivalci okraja.666 V postojnskem okraju so darovali župani in duhovniki ter za juhe in siceršnjo podporo rekonvalescentom zbrali 68 gld. in 56 kr., med njimi je slavinski kaplan Leopold Albrecht za vasi Slavina, Selce, Nemška vas in Žeje daroval 20 goldinarjev.667 Denar so zbirali tudi v sicer revnejših župnijah, ko je lahko celotna župnija prispevala le nekaj 659 Blagoserčnim prebivavcom krajnske dežele!, c. k. Zdravilski odbor v Ljubljani, Andrej grof Hohenwart, Ljubljana , 9. avgust 1855. (AS 45, fasc. 5, št. 1062). 660 Novice, 15. avgust 1855, št. 65. 661 Novice grofa Chorinskega imenujejo deželni poglavar, gre pa za funkcijo deželnega predsednika. 662 Novice, 11. avgust 1855, št. 64; 22. avgust 1855, št. 67. 663 Novice, 15. avgust 1855, št. 65. 664 Britof mit Urem. 665 AS 45, fasc. 5, št. 1062. 666 AS 45, fasc. 5, št. 1201. 667 AS 45, fasc. 5, št. 1473. 135 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE goldinarjev. Takšni sta bili župnija Dvor v okraju Novi dvor pri Radečah, ki je zbrala 5 goldinarjev,668 in župnija Primskovo v okraju Litija z 10 goldinarji.669 Do 29. avgusta je Deželna zdravstvena komisija, kamor so se sredstva stekala, zbrala 3.832 goldinarjev,670 do 11. septembra pa že 5.537 goldinarjev.671 Vsak darovan goldinar je moral biti registriran pri Deželni zdravstveni komisiji zato, da so denar nadzirali in da so za večje vsote v časopisju objavili javno zahvalo.672 V začetku septembra naj bi neimenovani dobrotnik za revne ljubljanskemu knezoškofu nakazal rekordnih 20.000 goldinarjev.673 Darovalo se je lahko tudi neposredno določenemu okraju in kraju. Marsikje so večje vsote darovali izseljeni domačini in znanci. Novice so tako, na primer, pozivale k darovanju Kropenčane, ki zunaj Krope žive.674 Različne vsote, ki so jih ljudje darovali za revne Kropenčane in Kamnogoričane, prikaže ohranjen seznam z imeni in zneski v višini od 20 kr. do 10 gld.675 V Kamni Gorici, kjer so bile razmere še posebno hude med revnimi delavci, je domačin dr. Lovro Toman za revne uspel zbrati 300 goldinarjev.676 Revnim v Planini sta tržaška trgovca viteza Karol Ferdinand in Konstantin Reyer poslala 200 gld. pomoči.677 Za revne bolne je 500 gld. daroval na Kranjskem rojeni Felix Marquis Gozzani de St. Georges iz Piemonta, zahvalo je 27. avgusta objavil časopis Laibacher Zeitung.678 Denarja pa ljudje niso darovali le v gotovini, ampak tudi v drugih oblikah, na primer, Ljubljančan Matevž Klemenc, ki je daroval eno državno obveznico vredno 20 goldinarjev.679 Ivan Navratil, c.-kr. uradnik dunajskega Visokega sodišča, je za rojstni dan cesarja Franca Jožefa in v posnemanje deželnega namestnika grofa Chorinskega, revnim bolnim namenil polovico zneska, ki naj bi ga do novega leta 1856 iztržil s prodajo knjige z naslovom Raba glagolov slovenskih. Delo se je prodajalo po en goldinar, najhitrejšim kupcem so za nagrado dodali še Navratilovo malo nemško-slovensko slovnico. Naj tedaj hiti, kdor se hoče vdeležiti tega dobička in h krati storiti dobro delo [...] Namenjena polovica dnarja se bode izročevala slavnemu odboru sproti.680 V pismu deželnemu namestniku je Navratil poudaril, da se ga je dejstvo, da v njegovi domovini razsaja bolezen, boleče dotaknilo.681 11. orožniški polk je daroval 9 goldinarjev za nakup tinkture (Cholera Tinktur) za bolnike v Ljubljani.682 Iz seznama dvestoštiridesetih darovalcev, objavljenega v časopisu Laibacher Zeitung, vidimo, da so darovali večinoma okrajni in deželni uradniki in duhovniki, prav tako je bilo veliko tudi cerkvenih nabirk (Kirchen - Sammlung) iz različnih župnij. Večje vsote so darovali premožnejši posamezniki, kot so bili na primer Anton Zois (100 gld.), Alfons Zois (15 gld.), ljubljanski knezoškof Anton Alojz Wolf (30 gld.), Fidel Terpinc (20 gld.), Lovro 668 AS 45, fasc. 5, št. 1375. 669 AS 45, fasc. 5, št. 1411. 670 Novice, 1. september 1855, št. 70. 671 Laibacher Zeitung, 14. september 1855, št. 210, str. 569, 570. 672 AS 45, fasc. 5, št. 919. 673 Novice, 5. september 1855, št. 71; 12. september 1855, št. 73. 674 Novice, 18. avgust 1855, št. 66. 675 AS 45, fasc. 5, št. 804. 676 Novice, 8. avgust 1855, št. 63; Zahvala radovljiškega okraja dr. Lovru Tomanu iz Gradca (Graz), ki je prispeval podporo in ob izbruhu epidemije prišel v Kamno Gorico (AS 45, fasc. 5, št. 1204); prav tako prispevek v znesku 379 goldinarjev omenja njegov brat župan Kamne Gorice Johann Thomann (AS 45, fasc. 5, št. 1298). 677 Novice, 12. september 1855, št. 73. 678 AS 45, fasc. 5, št. 886. Družina Gozzani de St. Georges je med leti 1846 in 1882 posedovala graščino Volčji Potok. 679 AS 45, fasc. 5, št. 1323. 680 Novice, 22. avgust 1855, št. 67, str. 267. 681 AS 45, fasc. 5, št. 997. Več v: SBL, II., str. 193-196. 682 AS 45, fasc. 5, št. 1069. 136 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE Toman (20 gld.), Josef Urbančič (10 gld.), Viktor Ruard (75 gld.). 50 gld. je prispevala tudi ljubljanska rafinerija sladkorja.683 Darovani denar, ki se je stekal v Deželno zdravstveno komisijo, je le-ta kot pomoč in podporo revnim na podlagi prošenj pošiljala v posamezne okrajne urade. Praviloma so bile vsote, za katere so okraji zaprošali, nekoliko višje od dejanskih končnih prejemkov. Tako je, na primer, Okrajni urad Vipava komisijo zaprosil za 190 gld., dobil pa 100 gld.684 V omenjenem okraju se je dogajalo, da revni bolniki ob pravem času niso bili deležni nobene pomoči, ker jim je po eni strani prav tako revni sosedje niso mogli nuditi, po drugi strani pa denar, ki ga je poslala komisija, ni prišel pravočasno.685 Okraji so svojim revnim poskušali pomagati tudi z lastnimi nabiralnimi akcijami, z nabranim denarjem pa so kupovali hrano.686 Medtem ko so določeni okraji bili sposobni poskrbeti za prehrano svojih revnih iz lastnih sredstev, nekateri okraji tega niso zmogli. Med slednje je spadal tudi Okraj Žužemberk, ki sam ni imel zadostnih sredstev za kuhanje juh. Ta okraj je od komisije prejel 100 gld., 10 jihje daroval tamkajšnji župnik.687 Okrajni urad Novo mesto je od komisije prejel 200 gld., s katerimi so poskrbeli za prehrano revnih, in sicer so jim razdelili 96 funtov govedine, 17 funtov riža in 2 funta soli.688 Praksa porabe denarja, ki so ga okraji prejeli bodisi od Deželne zdravstvene komisije in deželnega namestnika bodisi so ga v okraju zbrali sami, je bila različna. Kot kaže izkaz porabe sredstev Okraja Lož za vasi Vrh, Podgora in Kozarišče, so ga večinoma porabili za nakup hrane - mesa, riža, moke, soli. Večji del vsote je šel za nakupe govedine. Poleg tega so morali pokriti tudi stroške za najemanje strežnikov za bolnike in peric za pranje perila.689 Čeprav naj bi okraji ljudem zgolj izjemoma pomagali z denarjem, so oblasti v praksi ljudem delile tudi manjše vsote denarja. V omenjenem okraju, na primer, so imeli na voljo 60 gld. in 55 kr. Od tega jim jih je deželni namestnik daroval 40, preostanek so zbrali sami.690 Znatno vsoto denarja je zbral črnomeljski okraj, in sicer so dobili od komisije skupno 160 gld., 200 gld. je daroval deželni namestnik, dobrih 60 gld. so zbrali v okraju, 50 gld. jim je obljubil Karel knez Auersperg. Od skupne vsote 469 gld. so jih kar 334 porabili za nakup mesa.691 Seznam porabe darovanih sredstev za Okraj Velike Lašče razkriva različne primere pomoči, ko so posamezniki med epidemijo skrbeli tudi za več bolnikov. Med drugim je za deset bolnikov poskrbel župan sam, uršula Zakrajšek je negovala in stregla dvema slepima bolnicama.692 POSLEDICE EPIDEMIJE Čeprav se je epidemija umirila in začela počasi ugašati, so oblasti nadaljevale z razdeljevanjem hrane. Tako so v Starem trgu v črnomeljskem okraju med 26. septembrom in 15. oktobrom dvainpetdesetim ljudem razdelili za dobrih 24 goldinarjev govedine in kruha. Večina je dobila 2 funta mesa in za 12 krajcarjev kruha (skupna vrednost 30 krajcarjev).693 Še posebej občutljiv element sta predstavljali dve novi skupini pre- 683 Laibacher Zeitung, 14. september 1855, št. 210, str. 569, 570. 684 AS 45, fasc. 5, št. 973, 974. 685 AS 45, fasc. 5, št. 973. 686 AS 45, fasc. 5, št. 993. Primer Okrajnega urada Metlika. 687 AS 45, fasc. 5, št. 1051; fasc. 6, št. 2136. 688 AS 45, fasc. 5, št. 1246. 689 AS 45, fasc. 6, št. 1787. 690 prav tam. 691 AS 45, fasc. 6, št. 2191. 692 AS 45, fasc. 6, št. 2217. 693 AS 45, fasc. 6, št. 2430. 137 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE bivalstva: rekonvalescenti oziroma tisti, ki so bolezen uspešno premagali in so zaradi oslabljenosti potrebovali dobro hrano, in tisti, ki so zaradi epidemije še bolj ali na novo obubožali. Slednje je lahko v revščino pahnila smrt enega ali obeh staršev, ko so ostali vdovci/vdove sami z otroki, otroci sirote in ostareli brez podpore odraslih otrok. Prav tako so družine obubožale zaradi izgube službe prehranjevalca družine, ko je le-ta zaradi bolezni izgubil delovno ali obrtno mesto. Deželna zdravstvena komisija je imela za najhujše primere posledic epidemije pripravljen rezervni podporni fond. Okrajni uradi, ki so lahko komisijo formalno zaprošali za pomoč, so s pomočjo duhovnikov in občinskih predstavnikov morali za vsakega posameznika, potrebnega pomoči, natančno navesti vzroke in vrsto njegove stiske in potrebe. Ljudem so potem pomagali z zalogami življenskih potrebščin, obleko, odejami in kurjavo. Izjemoma so prosilci dobili tudi denar, in sicer le v primerih, ko je kdo zaradi bolezni izgubil službo.694 Kako so se v praksi župniki na zdravstveno komisijo obračali po pomoč za posamezne družine v stiski, kaže prošnja ljubljanske župnije Marijinega oznanjenja za pomoč družini umrlega ljubljanskega trgovca Peregrina Kaisela iz Kapucinskega predmestja. Opis novonastalih družinskih razmer razkriva posledice smrti družinskega očeta. Pokojni, ki naj bi bil v najboljših letih, je za kolero umrl v zgolj nekaj urah dne 4. oktobra. Zaradi Peregrinove popolnoma nepričakovane smrti je njegova soproga Wilchelmina Kaisel ostala sama s tremi otroci. Vdova, strta zaradi globoke žalosti, je z moževo smrtjo za vedno izgubila vir eksistence in tako ostala brez vsakršne gmotne podpore in zato v revščini in stiski (... In einen bodenlosen Abgrund der äussersten Armuth und Noth). 695 Za denarno podporo je v imenu Ane Jelovšek Zdravstveno komisijo zaprosil skrbnik njenih dveh otrok, ki ju je imela s Francetom Prešernom. Iz prošnje so razvidne skromne razmere, v katerih je družina živela na Poljanah št. 36. Ana Jelovšek je bila hči dninarja, bila je bolna, zdravil jo je drugi mestni zdravnik dr. Stöckl. Družino je preživljala s pletenjem rokavic, s čimer je dnevno zaslužila 15 krajcarjev. Poleg tega je od Ubožnega inštituta dobila mesečno 2 goldinarja. Sin Franc, ki je zbolel za kolero in potem še za tifusom ter je deset dni ležal težko bolan, je bil sicer priden in nadarjen učenec drugega razreda. Hči Ernestina je bila stara 12 let in je končala tretji razred pri uršulinkah. Ker je družini primanjkovalo osnovnih življenjskih potrebščin, kot so obleke in denar za šolske knjige, je bila usoda obeh otrok žalostna in negotova. Skrbnik je komisiji zagotovil, da je Ana Jelovšek revna in živi v taki stiski, da bi družini znatno pomagala že vsaka dodatna podpora.696 Okrajni uradi so se na poziv komisije glede rezervnega fonda z dne 28. septembra 1855 odzvali različno. Okraj Lož je poslal seznam konkretnih družin in posameznikov, ki so bili v največji stiski. V okraju je bilo sicer veliko revnih in ubožnih, katerim se je zaradi epidemije položaj še poslabšal - die Arme und Bedurftige, die durch die herrschenden Cholera noch ärmer und dürftiger geworden ... Vendar pa so bili v okraju mnenja, da se vse revščine ne da nikoli odpraviti, tako da bodo preostalim morali pomagati sosedje in soobčani.697 Okraj Vipava je komisijo prosil za podporo za veliko število revnih rekonvalescentov (trg Vipava, Vrhpolje, Slap, Budanje, Šturje, Sv. Vid, Podkraj, Vrabče, Ustje), ki si sicer zaradi slabe, neprimerne prehrane ne bodo nikoli popolnoma opomogli.698 Okraj Črnomelj je prosil za pomoč zaradi splošno znane revščine tamkajšnjega prebivalstva ...notorische Pauperitaet der hiesigen Population ..., 694 AS 45, fasc. 6, št. 1794. 695 AS 45, fasc. 6, št. 2107. 696 ZAL, LJU, Reg. I, fasc. 635, šk. 936, fol. 899, 900. 697 AS 45, fasc. 6, št. 2151. 698 AS 45, fasc. 6, št. 2152. 138 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE ko je zaradi bolezni veliko družin še dodatno zapadlo v revščino. Prebivalstvo potrebuje predvsem meso in sol, ki ju ne pridela samo.699 Okraj Planina je zaprosil za podporo desetim ljudem, ki so v epidemiji izgubili svoje bližnje (prehranjevalce družin) in zato trpeli revščino. Na seznamu so večinoma revne ženske, vdove z veliko otroki in ostareli, nepreskrbljeni ljudje:700 - Uršula Mausser iz Haasberga, ovdovela mati šestih otrok, brez premoženja in zaradi bolehnosti nezmožna dela in zaslužka; - Marija Kogoušek iz Gornje Planine, vdova po tesarju, mati šestih otrok, brez premoženja in zaradi bolehnosti nezmožna za delo; - Uršula Schmutz iz Spodnje Planine, vdova in mati šestih otrok; - Anton Kollar iz Gornje Planine, zelo reven sedemdesetletni preužitkar; - Elizabeta Kuschlan iz Gornje Planine, 86 let stara gostačka; - Anton Strekel, vdovec s številno družino, zaradi bolezni nesposoben dela, gostač; - Gertruda Jakopin iz Gornje Planine, vdova z dvema nepolnoletnima otrokoma; - Marija Udovč iz Gornje Planine, vdova z dvema nepolnoletnima otrokoma; - Marija Schleimar iz Unca, vdova in - Marija Udovč iz Unca, bolna vdova. Okraj Bistrica na Notranjskem je komisijo zaprosil za pomoč za dvajset najrevnejših družin, ki so zaradi epidemije dokončno obubožale. Kar v devetih primerih gre za vdove z otroki, v treh za vdovce z otroki, v štirih primerih gre za devet sirot, v dveh primerih je starš izgubil otroke, v ostalih primerih pa gre za tri rekonvalescente in tri še bolne otroke. Med njimi so vdovec Janez Jagšetič iz Trpčan, kateremu so za kolero umrli žena in trije otroci; vdova Marija Prosen, ki je izgubila moža in ostala sama s tremi otroci brez obleke in hrane; vdovec Jožef Malontz je ostal sam s štirimi majhnimi otroci; Mihael in Anton Potepan sta osirotela otroka stara pet in tri leta; Mihael in Jožef Skok - otroka, ki sta ostala sama s slepim očetom potrebnim nege; Marija, Johana in Ana Tomšič stare 13, 10 in 7 let so s smrtjo tete Marije Ponch ostale brez skrbnika; vdova Katarina Tomšič je s smrtjo očeta in brata izgubila podporo zase in za svoja dva nedoletna otroka; osiroteli otroci Jakob, Janez, Marija in Jožef Dellost so vsi bolani in v stiski ...701 V kamniškem okraju so za pomoč zaprosili župnijski uradi Vodice -za podporo osirotelemu desetletnemu Jakobu Gabru, Vranja Peč - za ovdovelega in obubožanega Primoža Stiftarja in Mengeš, ki je poslal kar 39 vlog za dodelitev pomoči. Od slednjih je bilo prednostno obravnavanih osem osirotelih otrok iz dveh družin.702 Prikaz reakcije kranjskih deželnih oblasti na epidemijo kolere leta 1855 je pokazal, da je oblast vzporedno s povečevanjem števila zdravnikov poskušala s vsesplošnim deželnim zbiranjem denarja za revne izboljšati njihovo prehrano in tako po eni strani zmanjšati število obolelih, po drugi pa izboljšati kvaliteto hrane rekonvalescentom. Najrevnejše okužene predele je obiskoval in jih finančno podprl sam deželni predsednik grof Chorinsky. Pri organizaciji kupovanja in delitve hrane se je poleg duhovščine izkazalo tudi okrajno uradništvo. Iz posledic epidemije je jasno razvidno, da je kolera ponekod porušila socialna razmerja in v revščino pahnila številne družine in posameznike, ki prej niso bili revni. Dodatno obubožanje prebivalstva so oblasti poskušale blažiti z razdeljevanjem hrane in včasih tudi denarja. 699 AS 45, fasc. 6, št. 2191. 700 AS 45, fasc. 6, št. 2200. 701 AS 45, fasc. 6, št. 2217. 702 AS 45, fasc. 6, št. 2280. 139 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE VLOGA OKRAJNIH IN CERKVENIH OBLASTI TER POSAMEZNIKOV Okrajne oblasti so pri organizaciji razporeditve zdravnikov in pomoči vsem obolelim ter še posebej revnim bolnim igrale ključno vlogo. Okrajna administracija, ki je ponavadi v okrajnem uradu (Bezirksamt) zaposlovala le nekaj ljudi, je poleg tega da je nadzirala zdravstveno osebje, ki ga je v okraj poslala Deželna zdravstvena komisija, skrbela tudi za pripravo in razdeljevanje hrane, sprva med revne in bolne ter kasneje med rekonvalescente. Po epidemiji je skrbela za pomoč tistim, ki so obubožali zaradi kolere. Iz poročila Okrajnega urada Lož Deželnemu predsedstvu je razvidna kadrovska sestava okrajnega uradništva in sama dejavnost okrajnega urada. Tako je urad poleg vodje urada zaposloval še štiri uradnike, in sicer adjunkta (pristav oz. pomožni uradnik), aktuarja (zapisnikar) in dva pisarja.703 Skrbeli so za nabavo mesa, pri mesarjih izposlovali odloge plačila, poskrbeli za najem strežnikov za bolne, ki so morali po hišah pregledovati izvrševanje zdravniških navodil ter skrbeti za nabavo zdravil. Še posebej skrbno so preverjali, ali ljudje mrtve odnašajo iz hiš v posebej za to pripravljene kajže in lope, ter nadzorovali čiščenje prostorov, kjer so ležali bolniki. Ker marsikje še niso imeli zgrajenih mrtvašnic, so trupla začasno spravljali tudi v cerkvenih lesenih zabojih za žito. Ponekod so morali poskrbeti tudi za povečanje pokopališč. Okrajne oblasti so pozivale premožnejše naj darujejo bodisi denarne prispevke bodisi v naturalijah. Vodja ložkega urada je opozarjal, da so njegovi zaposleni preobremenjeni z delom in zato so že vsi rahlo bolehni. Ker je sam zbolel, je vodstvo okrajnega urada prevzel adjunkt. Vodja urada v poročilu dodaja, da vse delajo v dobro človeštva (... Jede That zum Wohle der Menschheit ...) in da si je treba v teh časih stiske stati ob strani bratsko z vsem in z vsakim, ker se s tem to bolezen odžene tudi od sebe (... Einander brüderlich mit Allem und Jedem in diesem bedrängten Zeit, und zwar um so mehr bereitwillig beizustellen, als sie eben dadurch auch von sich selbst das Übel abwenden ...).704 Deželno predsedstvo je preverilo uspešnost dolenjskih okrajnih uslužbencev v izvrševanju uredb glede kolere in ugotovilo, da so z izjemo Višnje Gore, Žužemberka in Metlike povsod ugotovili nepravilnosti. Glavne napake so bile pomanjkljivo obiskovanje bolnikov oziroma neenakomerna porazdelitev zdravniške moči, pomanjkanje zdravil za bolnike, neizoliranost mrtvašnic, prehitri pokopi umrlih (že po desetih urah) in prenapolnjena pokopališča.705 Uradniki okrajnih uradov so bili zaradi narave dela, ko so pregledovali stanje na terenu, tudi sami ves čas izpostavljeni epidemiji. Znan je primer pisarja senožeškega urada Antona Julianija, ki je zbolel na terenu med opravljanjem službe in za nego katerega je do njegove smrti v vojašnici poskrbel korporal Kölly. Nesrečnega pisarja je neuspešno zdravil špitalski zdravnik Leopold Herling.706 Marsikateri okrajni uradnik je svoje delo opravljal nadpovprečno dobro. Med takimi sta bila tudi uradnika okraja Ljubljana - okolica adjunkt Josef Hudetz in aktuar Karl Perti, ki sta ljudi spodbujala in bodrila ter s tem 'tvorno pripomogla v boju proti uničujoči bolezni.'707 Prav tako so bili pri delu učinkoviti uradniki črnomeljskega okrajnega urada, in sicer adjunkt Johan Košir, aktuar Podboj, Vinzenz Margoni in kancelist Max Tabournegg. S pogostimi obiski in revizijami pri bolnikih so 'utrjevali omajano vero v zdravniško pomoč.'708 Poleg okrajnih oblasti so ljudem skušale pomagati tudi občinske oblasti. Da so 703 AS 45, fasc. 5, št. 952. 704 Prav tam. 705 AS 45, fasc. 5, št. 1292. 706 AS 45, fasc. 6, št. 2201. 707 AS 45, fasc. 6, št. 2212. 708 AS 45, fasc. 6, št. 2237. 140 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE se župani večinoma trudili po svojih najboljših močeh in jih je nekaj med epidemijo tudi umrlo, posredno priča izjemno ravnanje župana Kamne Gorice Johanna Tomana. Slednji je ob nastopu epidemije kraj zapustil in s tem požel strogo kritiko tako s strani prebivalstva kot tudi od okrajnih oblasti. Dejstvo, da so njegov umik v času najhujše krize ljudje obravnavali kot nekaj nedopustnega, lahko razumemo kot namig, da je Tomanov beg spadal med izjemne in nepričakovane reakcije županov. Domnevamo lahko, da je na njegovo ravnanje med drugim vplivala smrt zelo dejavnega župana bližnje Krope Kasperja Pibronza dne 27. avgusta.709 Ravnanje župana Tomana, ko je iz Kamne Gorice z družino odšel v Kranjsko Goro, je poželo ne le grajo Kamnogoričanov, ampak tudi radovljiškega okrajnega urada. V zagovoru je povedal, da je občino zapustil s svojo družino v času, ko je bila bolezen najmočnejša. Ker je zbolela njegova žena, je z vso družino - štirimi majhnimi otroki, šestdesetletno mamo in dvema sestrama - kraj za pet dni zapustil. Kot glavni vzrok je navedel velik strah družinskih članov, ki pa iz kraja niso hoteli brez njega, zato mu ni preostalo drugega, kot pa da odide z njimi. Občinske posle je prepustil svojemu prvemu svetovalcu Smrekarju. Med revne bolne je iz svojega premoženja razdelil 150 funtov mesa, njegovi poslovni partnerji (trgovci in poslovneži) so zbrali 180 goldinarjev. Prav tako je za pomoč zaprosil svojega brata dr. Lovra Tomana, ki je v ta namen zbral kar 379 goldinarjev. Organiziral je tudi zbiranje denarja v Trstu, in sicer z objavo v časopisu Triester Zeitung. Zagovarjal se je, da je takšno pomoč kot župan lahko zbral le zunaj občine in je ne bi mogel doma v krogu svoje številne, prestrašene in delno bolane družine.710 V Kamni Gorici je ob izbruhu kolere zavladala vsesplošna zmeda (... Beim Ausbruche der Krankheit enstandenen allgemeinen Verwirrung, die insbesondere in Steinbüchel keine Grenze hatte ...), katere odhod župana prav gotovo ni zmanjšal.711 Zanimivo je, da se je v Kamni Gorici širilo mnenje, da bolezen ni kolera. Konec julija, ko je zbolelo 27 delavcev, je tukajšnji ranocelnik menil, da so slednji zboleli zaradi napačne prehrane. Močno drisko je tako pripisoval uživanju kislega kozjega mleka, solati, nezrelemu sadju in divjačini.712 Major Wölfel iz 11. orožniškega polka je bil mnenja, da v Kamni Gorici ne razsaja kolera temveč griža. Vzrok umrljivosti je videl v slabi prehrani, prekomernem delu in nezdravem načinu življenja tamkajšnjih žebljarjev. Za poslabšanje stanja je krivil med drugim malomarnost župana Tomana, ki je bil v kraju hkrati tudi lastnik obratov in zemljiški posestnik, torej poleg župnika edini pripadnik tukajšnje inteligence. Ker slednji bolezni naj ne bi pravočasno prijavil oblastem, se je pomoč bolnikom s strani radovljiškega okrajnega urada začela prepozno. V času, ko je okrajni uradnik Brolich razdeljeval hrano, je župan Toman z družino zapustil kraj. Poleg Brolicha sta bila dejavna tudi radovljiški okrajni ranocelnik Karl Wolf in sedemdesetletni župnik Uršič. Slednji je prevzel tudi županovo delo in vsesplošno poskrbel za ljudi: Pfarrer Urschitz ist eine werthvolle Perle in jeder Beziehung ...713 Major Wölfel je kritiziral tudi župana Koprivnika, ki v svoji občini ni poskrbel za kuhanje juhe.714 V vipavskem okrajnem uradu so posebno pohvalili župana Slapa Jožefa Perjančiča, ki se je odlikoval s 'patriotskimi dejanji', ko je na začetku epidemije z lastnimi sredstvi poskrbel za oskrbo in nego bolnih. Sam je v času, ko zdravniki še niso utegnili prispeti v občino, hodil od hiše do hiše in bolnike tolažil ter hiše preventivno prekajeval. 709 AS 45, fasc. 5, št. 955; fasc. 6, št. 694. 710 AS 45, fasc. 5, št. 1298, fasc. 6, št. 963. 711 AS 45, fasc. 6, št. 2416. 712 AS 45, fasc. 6, št. 694. 713 AS 45, fasc. 6, št. 963. 714 AS 45, fasc. 5, št. 917. 141 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE Navedeno je na svojih obhodih po terenu preveril sam predstojnik okrajnega urada.715 V senožeškem okraju je župan Ivan Dekleva iz Britofa sam skrbel za pripravo juhe, ki so jo delili revnim.716 V okraju Ljubljana - okolica sta z dejavnostjo in človečnostjo do bolnikov ter s podporo zdravnikom izstopala župana Johan Sever iz Šentvida in Anton Vodnik iz Zgornje Šiške.717 Vloga duhovščine je bila večplastna. Poleg obveznosti, ki jim jih je nalagalo dušnopastirsko delo, kot je bilo obiskovanje in spoved bolnikov (podeljevanje zakramentov) ter maše in pogrebi, so duhovniki predstavljali tisti del oblasti, ki je bila ljudem najbližje. Pogosto so bili ravno oni tisti, ki so zaradi poznavanja razmer na terenu lahko edini učinkovito pomagali pri organizaciji kuhanja juh in razdeljevanju hrane. Prav tako so nekateri oskrbovali in negovali revne bolnike. Duhovniki so tako kot zdravniki poleg samega dela z bolnimi opravljali še fizično naporne obiske po oddaljenih vaseh in zaselkih. Ko Novice pišejo o razmerah na Notranjskem med drugim zapišejo tudi: ... Da je huda bolezen zdravniku in duhovnom, ker se ponoči in podnevi ni dalo mirovati, nedopovedljivo veliko opraviti dala, je brez mojega popisovanja vsakemu razvidno, če se spomni letošnje vročine, ki je nekaj dni terpela, in če si še verh tega misli semtertje raztresene vasi, ki niso blizo farne cerkve, kamor je po večkrat na dan bilo treba k bolnikom hiteti.718 Tako sta v Okrajnem uradu Žužemberk župnik Florijan Mulej in kaplan Janez Nipič bolne dnevno obiskovala in prevzela organizacijo kuhanja juhe.719 V vipavskem okraju so dekan Georg Gabrijel iz Vipave, vikar Jakob Košir iz Šembida in kurat Matevž Koder iz Slapa oskrbovali in negovali revne bolne.720 Senožeški urad je po učinkovitosti izpostavil župnika Jožefa Benedikta in župnijskega administratorja (Pfarrer Administrator) Franca Klemenca, ki sta bila bolnikom na voljo podnevi in ponoči.721 V Razdrtem je kurat Lorenz Rudolf neumorno obiskoval bolnike in jim delil hrano in denar, prav tako se je izkazal kurat Janez Podgoršek iz Velikega Ubeljskega.722 V okrajnem uradu Kamnik so bili aktivni kaplan Jožef Hočevar, kurat Jakob Klobus, župnik Jožef Begela, župnik Jožef Bononi in vsi duhovniki mesta Kamnik.723 V Okrajnem uradu Ljubljana - okolica sta se izkazala župnik Jožef Poklukar na Dobrovi in vikar Johan Potočnik na Brezovici (... Durch Ertheilung des geistlichen Trostes und heilsamer Belehrung an die Erkrankten).724 V novomeškem okrajnem uradu je župnik Johann Veršaj prevzel deljenje hrane, ki jo je priskrbel okrajni urad.725 Že omenjeni sedemdesetletni župnik uršič je v Kamni Gorici v času epidemije deloval 'z energijo mladeniča', hodil od hiše do hiše in obiskoval ter tolažil bolnike, 'poskušal v ljudeh znova vzbuditi upanje', zbiral prispevke ter dal na voljo vso svoje zasebno premoženje. Vodja radovljiškega okrajnega urada Brolih je priznal, da je odigral župnik uršič ključno vlogo pri pomoči ljudem v času epidemije in bil izrednega pomena za Kamno Gorico.726 Avtor članka v Novicah je pohvalil župnika in kaplana v Logatcu: ... oba častitljiva gospoda, fajmošter in kaplan, sta bila o tej bolezni neutrudljiva. 715 AS 45, fasc. 6, št. 1875. 716 AS 45, fasc. 6, št. 2201. 717 AS 45, fasc. 6, št. 2212. 718 Novice, 3. oktober 1855, št. 79, str. 316. 719 AS 45, fasc. 6, št. 2193. 720 AS 45, fasc. 6, št. 1875. 721 AS 45, fasc. 6, št. 2193. 722 AS 45, fasc. 6, št. 2201. 723 AS 45, fasc. 6, št. 2203. 724 AS 45, fasc. 6, št. 2212. 725 AS 45, fasc. 6, št. 2213. 726 AS 45, fasc. 6, št. 1414. 142 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE Ljudi sta učila, kako naj se varujejo bolezni; bolne sta mnogokrat obiskovala, tolažila in domače ljudi napeljevala, kako naj bolnim strežejo. Tako obnašanje je vse hvale vredno. 727 Novice so izpostavile pozitivno vlogo duhovnikov v kočevskem okraju, in sicer kaplanov Franceta Švetlina, Janeza Kraškovica in Šimna Pleničarja.728 Nekaj duhovnikov je zbolelo in umrlo za posledicami kolere, med njimi je bil kurat na Colu pri Vipavi Anton Repulus.729 Razvidno je, da so se v danih razmerah okrajna, občinska in cerkvena oblast uspešno dopolnjevale. V okrajih, kjer so zatajili občinski uradniki, so izpad ponekod uspešno nadomestili duhovniki. Tako je radovljiški okrajni urad poročal, da je duhovščina v Kropi in Kamni Gorici zelo dejavna in da v dobro bolnim in revnim sodeluje tako z občinskimi oblastmi kot tudi z zdravniki: Die Geistlichkeit in Kropp und Steinbüchel ist Lebenswerth thätig und wirkt im Einverständisse mit dem Gemeindevorstände und dem Arzte zum Wohle der Kranken und Armen.13 Fran Levstik je leta 1855 napisal pesem - prigodnico Na sv. Roka dan. Ohranilo se je izročilo, da naj bi Levstik pesem zložil prijatelju kaplanu v Laščah Francu Grivcu za shod sv. Roka (16. avgust 1855) kot pridigo v verzih. Kaplan naj bi jo govoril v podružnični cerkvi sv. Roka na Srobotniku na praznik omenjenega cerkvenega patrona, zaščitnika zoper kužne bolezni.731 Fran Levstik trgi, mesta, dežele, Na svetega Roka dan in da ta nevarna kuga, kakor že je počil glas, Bog nad nami sam kraljuje, tudi spet med nami žuga, on Gospod je vseh reči, trka že v nektero vas. on dobrote nam daruje, pa nas tudi pokori; Zatorej, kristjanje moji, ko ljubezen božja umira, ki prišli ste sem na hrib, v grehe pada človek trd, v stiski in bridkosti svoji, svoje srce Bog zapira, pred težavo božjih šib; nam pošilja naglo smrt. danes se priporočite, da vas usliši sveti Rok, Osemnajst sto smo pisali k njemu verni pritecite, ino šestintrideset, ki je pomočnik nadlog. ko smo prvič trepetali, to je zdaj devetnajst let. Bila s kugo je tepena Takrat prvič je morila laška zemlja nekedaj, kolera med nami tod, Rim, Piacenca in Sezena več vasi je obhodila, in nekteri trg in kraj. koder hotel je Gospod. Sveti Rok, ta čas na Laškem, bolnim pomočnik je bil, Sliši zopet zdaj se tudi v oblačilu je beraškem od bolezni kolere, s križem svetim jih zdravil. da ležijo v sili hudi 727 Novice, 22. september 1855, št. 76, str. 303. 728 Novice, 15. september 1855, št. 74, str. 296. 729 AS 45, fasc. 4, št. 303. 730 AS 45, fasc. 5, št. 955. 731 Fran Levstik, Zbrano delo, 2. knjiga, Na sv. Roka dan, str. 155-158, komentar k pesmi Na sv. Roka dan, str. 382-383. Na pesem me je prijazno opozoril dr. Marjan Dolgan. 143 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE Dobil je bolezen kužno, Spomnite se, kaj se sliši, Bog v težave ga je djal, koder kolera divja, on pa srce bogoslužno koliko mrtvih je v hiši: v božjo voljo je podal; tukaj trije, tamkaj dva; molil v sveti je ljubezni, ta obležal je na cesti; da, če kuga svet mori, ta, ko šel je na polje, naj bo rešen iz bolezni, oni bil mrtev na mesti, kdor se njemu izroči. ta še ležal ni pol dne. Kadar se je izpovedal, S tem nam Bog na znanje daje, kmalu je v Gospodu umrl. da njegov je ves ta svet, Bog z nebes je nanj pogledal, da bi grešnik trepetaje svoje mu uho odprl. k njemu se obrnil spet, Pismo so pri njem dobili, svoje duše ne pogubil, pismo govori rekoč: grešno pokoril telo, Da v nevarni kužni sili da skesan bi njega ljubil, sveti Rok deli pomoč! hudobijam dal slovo. Ker se tu svet' Rok praznuje, Pusti grešne vse navade, zlasti na današnji dan, smrt je ko ponočni tat, in ker skušnja izpričuje, tiho k tebi se prikrade, da on varuh je močan; te ne vpraša, če si mlad. torej množ'ca vas je zbrana, V smrt se moraš pripravljati, ki spod drugih ste zvonov, bodi trden al bolan, s Polja, z Roba in Škocjana, vendar treba ni se bati, poleg naših farmanov. Bog ve za nas vsaki dan. Sveti Rok nas vedno brani, Božja roka je nad nami, kadar bliža se vihar, On, kar všeč mu je stori, torej letos kakor lani pa se omeči s prošnjami, pojd'te radi pred oltar, zopet usmili se ljudi. ker še letos drugo leto K njemu vsi se obrnimo, ni minilo od tačas, ki nas tepsti je začel, kar se to poslopje sveto Roka svetega prosimo, popravljalo je za nas. da bi šibo Bog odvzel! Poleg svetnih in posvetnih oblasti so se izkazali tudi nekateri posamezniki. Ohranjena poročila okrajnih uradov o zaslužnih uradnikih, duhovnikih, zdravnikih vsebujejo tudi izjemne zasebnike.732 Albert Kapus je ukrepal na začetku epidemije, ko je v Kamni Gorici vladala vsesplošna zmeda, saj je župan odpotoval, njegov prvi namestnik se ni izkazal, drugi namestnik pa je zbolel. Tako je Kapus s pomočjo svojih ljudi sam organiziral kuhanje in deljenje juhe, razdeljevanje čaja in drugih zdravil v času, ko zdravniki še niso utegnili prispeti iz Krope, kjer so prav tako zdravili obolele.733 Posestnik Franc Brešar je v žužemberškem okraju na svojem domu negoval in zdravil bolnico iz Kočevja. Prav tako je poskrbel za kuhanje in razdeljevanje juhe.734 V župniji 732 AS 45, fasc. 6, št. 1909. 733 AS 45, fasc. 6, št. 1414. 734 AS 45, fasc. 6, št. 2193. 144 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE 26. Anton Postl, Procesija k sv. Roku, Hrastovica pri Mokronogu, votivna podoba v spomin na kužno bolezen iz začetka 19. stoletja, foto: Ferdo Šerbelj. Stopiče v novomeškem okraju je Franz Langer z družino revne bolne oskrboval s hrano in jim tako lajšal položaj.735 Anton Mlakar iz Ige vasi, krčmar in lastnik mnogih nepremičnin v ložkem okraju, je za potrebe kuhanja juh za revne bolne dal na razpolgo svojo kuhinjo, klet in shrambo. Kot dobrodelnež iz istega okraja se je izkazal tudi Jakob Sterla, posestnik iz Podgore.736 Anton Obreza iz planinskega okraja je organiziral kuhanje juhe in finančno podprl gradnjo lesene mrtvašnice.737 Pomembno vlogo je pri obveščanju oblasti odigral 11. orožniški polk, ki je hodil na oglede in poročal o stanju in dogajanju v zvezi s kolero v posameznih okrajih deželnim oblastem. Med naloge in pooblastila orožništva so namreč spadali tudi ogledi ob izrednih dogodkih kot so bili vlomi, umori, ropi, požigi, izbruhi kuge, najdbe trupel, o čemer so orožniki poročali civilnim oblastem in četnemu poveljniku. Orožništvo je v splošnem skrbelo za to, da so se izvrševali predpisi in ukazi civilnih in vojaških oblasti, izdani za varovanje reda, miru in varnosti. 11. polk, ki mu je leta 1855 poveljeval podpolkovnik Anton Valenčič, je imel sedež v kolizeju v Ljubljani, njegov okoliš delovanja pa je poleg Kranjske zajemal tudi Primorje in Koroško.738 735 AS 45, fasc. 6, št. 2213. 736 AS 45, fasc. 6, št. 2252. 737 AS 45, fasc. 6, št. 2399. 738 Major Aleksander Wolfel je leta 1861 postal tretji poveljnik 10. orožniškega polka (11. polk se je preimenoval v 10., sedež je bil prenesen v Trst). Polki so sicer šteli okoli 1000 mož. Več v: Pavle Čelik, Orožništvo na Kranjskem 1850-1918, str. 61-76. 145 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE TE DEUM LAUDAMUS NAMESTO ZAKLJUČKA Ko je dekan Georg Grabrijan od vodje vipavskega okrajnega urada izvedel, da epidemije kolere tudi uradno ni več, je v vsem dekanatu na dan 7. oktobra 1855 sklical cerkveni zahvalni praznik z osrednjo zahvalno mašo in z zahvalno molitvijo Te Deum Laudamus v romarski cerkvi v Logu pri Vipavi.739 Cerkveni shod je vodil dekan sam, pri čemer so mu pomagali številni duhovniki. Poleg uradništva v uniformah so bile prisotne še številne druge avtoritete in seveda nepregledna množica ljudi iz celotne Vipavske doline. Kurat Stanislav Hofstetter iz Vrhpolja je imel ganljiv govor, ob katerem so očesa prisotnih težko ostala suha.14" V ukrepih, ki jihje ob nastopu epidemije leta 1855 sprožila deželna vlada, se Kranjska ni razlikovala od ostalih prizadetih habsburških dežel. Postopki, ki jih je predpisal Dunaj, so bili namreč povsod enaki. Preventivna priporočila in napotila so ljudem poleg zdravega življenja z zdravo prehrano v glavnem svetovala zmerno življenje brez strahu ter apelirala na bogaboječnost in tudi siceršnjo nekonfliktnost, saj so se oblasti bale paničnih reakcij prebivalstva. V času epidemije ustanovljene Deželne zdravstvene komisije so prevzele v vseh deželah enake naloge. Izvedba ukrepov na Kranjskem, kolikor jo lahko skozi ohranjeno arhivsko gradivo sledimo, je bila v precejšnji meri odvisna od okrajnih oblasti, ki pa so se pri organizaciji in izvedbi različno odrezale. Enotnejši in verjetno zaradi večjega števila tudi učinkovitejši so bili duhovniki. Ker obstoječi deželni zdravniki in ranocelniki, ki so delovali v okviru takratnega javnega zdravstvenega sistema, zaradi intenzitete rasti epidemije niso bili kos vse večjim potrebam obolelega prebivalstva, je Deželna zdravstvena komisija poskušala javni zdravstveni sistem okrepiti s pomožnimi zdravniki, ki so jih poslali v najbolj prizadete in zdravniško podhranjene okraje. Poleg pomožnih zdravnikov so civilnemu prebivalstvu na lastno pest in velikokrat tudi na lastne stroške pomagali nekateri vojaški zdravniki, siceršnji privatni zdravniki in ranocelniki pa tudi zdravniki zaposleni pri železnici ali podjetjih, kot je bil na primer rudnik v Idriji. Za čim boljši izkoristek razpoložljive zdravniške in ranocelniške delovne sile so slednje pogosto prestavljali bodisi iz okraja v okraj, iz manj prizadetih območij v bolj okužene kraje, bodisi iz mestnih okolij na podeželje. Kljub naporom in prizadevanjem za povečanje zdravstvenega osebja, pa se je le-to zgodilo prepozno, saj se je že medtem ko so pomožni zdravniki potovali iz Dunaja preko Ljubljane v dodeljeni okraj, epidemija za takratne razmere širila s skorajda svetlobno hitrostjo. Celotno zdravstveno osebje zaradi ogromnega števila bolnikov, geografske raznolikosti terena in posledično slabih prometnih povezav, v splošnem torej ni zmoglo biti dovolj učinkovito. Glede na to da je bila narava bolezni v takratnih evropskih medicinskih krogih še neraziskana, je ostalo vprašanje učinkovitosti uradnega zdravljenja s kolero okuženih seveda odprto. Vsekakor pa je jasno razvidno, da so kranjske oblasti pričakovale več žrtev v Ljubljani kot pa v podeželskih okrajih, saj je bila organizacija pomoči v deželnem glavnem mestu vnaprej pripravljena in zato veliko bolj učinkovita. Iz primerjave socialne strukture za kolero obolelih in umrlih v mestu in na podeželju je razvidno, da so bili v obeh okoljih za kolero dovzetnejši predvsem nižji sloji prebivalstva, kar lahko v nekoliko večji meri opazimo v mestnem okolju. V Ljubljani so bili ljudje na boljšem zaradi bližine večjega števila zdravnikov in seveda edine večje bolnišnice v deželi, ki je sprejemala revne bolnike. Zaradi zahtevnega, geografsko razgibanega in zato za potovanja težavnega terena s slabimi prometnimi povezavami, so 739 Maria Aue. 740 AS 45, fasc. 6, št. 2067. 146 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE zdravniki le redko zmogli doseči številne vasice in zaselke na podeželju. Zasilne bolnice začasne narave (med njimi tudi posebni kolerašpitali) so bili večinoma namenjeni bodisi vojakom bodisi delavcem na železnici in vanje domačinov praviloma niso sprejemali. Vzroke večje umrljivosti nižjih slojev družbe lahko iščemo po eni strani v slabem gmotnem položaju, slabi prehrani in posledično manjši odpornosti proti boleznim, po drugi strani pa predvsem v dejstvu, da so revnejši sloji živeli v zelo slabih stanovanjskih in higienskih razmerah. Veliko število umrlih je za sabo pustilo prav tako znatno število nepreskrbljenih družinskih članov, ki so zaradi izgube svojca velikokrat zapadli v revščino. Tako so morale oblasti poleg preskrbe revnih z boljšo prehrano med epidemijo po izteku epidemije pomagati s prehrano tudi rekonvalescentom in na novo obubožanim zaradi epidemije. Ker končni obračun porabljenih sredstev za pomoč ljudem med epidemijo kolere ni znan, se torej v skupni porabljeni vsoti ne da določiti deleža prostovoljnih prispevkov, ki jih je zbrala Zdravstvena komisija. EPIDEMIJA IN KOLEKTIVNI SPOMIN A peste, fame et bello, libera nos Domine ! Napis na velikem zvonu slavinske župnijske cerkve priča o tem, da so bile poleg lakote in vojn tudi bolezni ena izmed tistih nadlog, ki so ljudi na Pivki pestile že v prejšnjih časovnih obdobjih. Vlogo kuge, ki je morila v srednjem in novem veku, je v 19. stoletju prevzela kolera. Kot so se ljudje v prejšnjih obdobjih obračali po pomoč k Bogu in postavljali kužna znamenja kot pomnike velikih epidemij kuge, so se podobno odzvali v slavinski župniji ob epidemiji kolere leta 1855. V srcu naroda je oživela želja zopet postaviti hram vsemogočni presveti trojici, pri kateri so upali najti pomoč zoper strašno morilko.741 V ta namen so ljudje zbirali denar in želeli znova obnoviti opuščeno 27. Leta 1905 je bila v Slavini v spomin na rešitev pred kolero sezidana kapelica, ki jo je 5. avgusta 1905 blagoslovil ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič. (Fotografija je v lasti družine Ambrožič iz Slavine). 741 Zabukovec, Zgodovina župnije Slavina, str. 186. 147 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE cerkev in božjo pot na Sv. Trojici, vendar so nazadnje zbrani denar vložili v ustanovo votivnih maš za zaobljubljeni praznik na dan Marije Snežne 5. avgusta, ki spomin na tragedijo ohranja vse do danes.742 Uničujočo epidemijo kolere so v župniji dvakrat obeležili. Leta 1888 je dal župnik Janez Sajovic Simonu Ogrinu poslikati prezbiterij slavinske cerkve, ta je na eni od fresk upodobil motiviko epidemije. Na freski je prikazan mrtvaški sprevod, ljudje z bolno žensko in zaobljubnim pismom, ki molijo k Mariji. Leta 1905 je ob petdesetletnici epidemije dal župnik Matija Prijatelj sredi vasi postaviti kapelico s pomenljivim napisom Iz obljube.743 V kronikah in lokalnih zgodovinah se epidemija omenja v spominskem kontekstu poleg naravnih nesreč in drugih izjemnih dogodkov. Vendar pa se od ostalih tovrstnih dogajanj razlikuje v tem, da se je živ spomin na strahovito množično umiranje ljudi v slavinski župniji ohranil neposredno vse do danes. Pri čemer ni mišljen le zgodovinski spomin, temveč živ, človeški spomin skupnosti. Če je po eni strani epidemija ostala del posameznega družinskega ustnega izročila, je po drugi strani z ustanovo votivnih maš, ki so kot del cerkvenega bogoslužja v župniji prisotne še danes, postala tudi del širšega kolektivnega spomina skupnosti. Po Mauriceu Halbwachsu bi lahko šlo torej za primer, kako določena skupnost ohranja in organizira spomine na svojo preteklost, oziroma kako se kolektivni spomin ohranja preko tradicionalnih praks - votivnih maš.744 Še vedno živo praznovanje zaobljubljenega praznika tako predstavlja pomemben zapis v 28. - 29. Molitev k Mariji Pomočnici za odvrnitev kolere, neznani avtor, litografija (Narodni muzej Slovenije, inv. št. G-1742). 742 Katarina Keber, Epidemija kolere na Pivki leta 1855, v: Slavenski zbornik, (ur. Janko Boštjančič), Galerija 2, Vrhnika 2005, str. 9-24. 743 Zabukovec, Zgodovina župnije Slavina, str. 186, 215; Postojinsko okrajno glavarstvo ..., str. 28; Pridiga, katero je govoril čast. G. Janez Podboj o priliki farnega patrocinija v Slavini v praznik Vnebovzetja Marije Device dne 15. avgusta 1888, str. 6-8. 744 Maurice Halbwachs, Kolektivni spomin, Studia humanitatis, Ljubljana 2001. 148 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE 30. Molitev proti koleri, začetek 19. stoletja, lesorez (Narodni muzej Slovenije, inv. št. G-5806) (levo). 32. Molitev proti grozeči nevarnosti - koleri, Villach 1831 (Narodni muzej Slovenije, inv. št. G-5353) (desno). 31. Molitev otrok za obvarovanje staršev in molitev staršev za obvarovanje svojih otrok pred kolero, iz Molitve proti koleri (Narodni muzej Slovenije, inv. št. G-5806). 149 VELIKA EPIDEMIJA KOLERE kolektivnem spominu župljanov, ki se epidemije kot množičnega umiranja in katastrofe iz časa svojih prednikov spominjajo vsako leto že več kot 150 let zapovrstjo.745 Omeniti velja, da iz epidemije kolere leta 1855 izvira tudi še vedno živa procesija po Barkovljah pri Trstu.746 745 V spomin na 150-letnico zaobljube Slavenske fare ob rešitvi pred kolero je junija 2005 izšel Slavenski zbornik. 746 Marko Oblak, Kolera v Trstu (3), v: Primorske novice, št. 45, 22. 2. 2004. 33. Marija Pomočnica - priprošnjica proti koleri, neznani avtor, kolorirana litografija (Narodni muzej Slovenije, inv. št. G-5807). 34. Kako se bolnik s smertjo in angelj s hudičem boruje, neznani avtor, litografija (Narodni muzej Slovenije, inv. št. G-5803). 150 ŠE DVE EPIDEMIJI EPIDEMIJA LETA 1866 Za drugo polovico 19. stoletja v Evropi je v splošnem značilen trend pojemanja epidemij kolere. Vendar pa se je kolera leta 1865 najprej pojavila v obeh habsburških pristaniščih - Trstu in na Reki, tja se je po vsej verjetnosti razširila preko ladij iz Sirije in Egipta. V obeh mestih je bila epidemija omejena na vojake in ni resneje ogrozila prebivalstva. Epidemija leta 1866 velja za eno od najhujših v evropski zgodovini. Tudi pri tej epidemiji so bili vojaki glavni prenašatelji bolezni. Spomladi leta 1866 je bolezen najprej izbruhnila v Angliji in Holandiji, po začetku prusko-avstrijske vojne (1866) pa zaradi premikov vojaških čet še v severni Nemčiji, kjer je prišlo do epidemij v mestih Berlin, Breslau, Halle, Leipzig in Zwickau.747 Tudi za epidemijo v Habsburški monarhiji je značilno, da se je bolezen širila predvsem preko vojaških premikov. Tokrat je gibanje čet izzvala že omenjena t. i. 'nemška vojna' med Prusijo in Avstrijo, ki se je končala s praškim mirom. Avstrija je priznala razpust Nemške zveze in nastanek Severnonemške zveze brez Avstrije. Poleg tega je Avstrija izgubila tudi Benečijo, ki jo je dobila Italija kot zaveznica Prusije. Avstrijske čete, ki so se borile na Češkem in v Italiji so kolero prenesle tudi v slovenske dežele.748 Po mnenju Gertraud Krebs, se je bolezen po vseh deželah monarhije razširila iz Bukovine, pri čemer so bile vojskujoče se dežele močneje prizadete. Tako naj bi za posledicami kolere na Češkem in Ogrskem umrlo po 30.000 ljudi, na Moravskem 50.000 in v Spodnji Avstriji 10.000 ljudi. Na Dunaju je v tej epidemiji življenje izgubilo 2.640 ljudi, skupno naj bi v monarhiji umrlo 165.292 ljudi. Težke izgube naj bi utrpela tudi pruska armada na Češkem. Za posledicami te bolezni je namreč umrlo več vojakov kot pa jih je bilo ubitih v samih bitkah (4.500 za kolero, 4.000 v bitkah).749 Epidemija je izbruhnila tudi v Trstu in povzročila umik dela prebivalstva iz mesta.750 Prav tako naj bi bila prizadeta Koroška, saj Novice poročajo o epidemiji v Beljaku z okolico, kjer se je po Dravski in Ziljski dolini v Beljak stekalo veliko vojakov.751 Časopis Novice je poročal o močni epidemiji v Rusiji.752 V knjižici Cholera Regulativ, ki so jo zdravstvenim oblastem, zdravnikom in javnosti napisali trije ugledni znanstveniki, med njimi tudi münchenski profesor higiene Max von Pettenkofer, poskušajo razložiti samo naravo in prenašanje bolezni. 747 Margit Seiler, Die Cholera - Epidemien des 19. Jahrhunderts im Osten der Monarchie (Diplomarbeit zur Erlangung des akademischen Grades Magister der Philosophie an der Geisteswissenschaftlichen Fakultät der Universität Wien, Wien 1997), str. 71. 748 Svetovna zgodovina, CZ, Ljubljana 1981, str. 460, 506; Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 453- 454. 749 Krebs, Die geographische Verbreitung ..., str. 27; Seiler, Die Cholera - Epidemien des 19. Jahrhunderts ..., str. 71-72, 75. 750 Novice, 19. september 1866, št. 38, str. 308. 751 Novice, 17. oktober 1866, št. 42, str. 339. 752 Novice, 15. avgust 1866, št. 33, str. 268. 151 ŠE DVE EPIDEMIJI Delo, značilno za to obdobje, predstavlja enega od poskusov razlage izvora in širitve bolezni v predbakteriološki dobi, ki pa seveda ni bilo nikoli znanstveno dokazano v modernem pomenu besede. Njihova razlaga je temeljila na že omenjeni miazmatski teoriji v povezavi s sestavo tal; povzročitelj bolezni naj bi bila kal, ki se je aktivirala samo v povezavi z drugimi dejavniki (časovni, krajevni). Ključnega pomena za to, ali bo nekdo zbolel, so videli v treh dejavnikih: prisotnosti klic v blatu človeka, krajevni sestavi tal ter v načinu prehranjevanja in siceršnjega življenja določenega človeka. Glavno orožje proti širitvi bolezni je bilo intenzivno razkuževanje.753 KRANJSKA Na Kranjskem so konec avgusta 1866 prvi začeli obolevati vojaki. Tako naj bi jih v ljubljanski vojaški bolnici za kolero umrlo 17, v Postojni sta od šestih obolelih umrla dva. O začetku epidemije so še dvomili, saj niso izključevali možnosti, da so bili vzroki smrti povezani z uživanjem nezrelega sadja.754 Prvi primeri bolezni so se med civilnim prebivalstvom pojavili v začetku septembra, in sicer v Ložu na Notranjskem, ko so v samo 24 urah umrli trije domačini.755 Postopoma so ljudje začeli obolevati v Planini, kjer sta najprej umrla dva vojaška zdravnika. Do konca septembra je v Ljubljani zbolelo že 39 ljudi, od katerih jih je 14 umrlo. V Borovnici so umrli trije domačini.756 Po celi deželi so do 22. septembra prešteli 363 bolnikov, od katerih jih je 137 umrlo, sedem dni kasneje pa so skupne številke kazale 873 obolelih in 342 umrlih.757 Do 6. oktobra je bilo obolelih že 1087, umrlih 430, ozdravelih 388 in še bolnih 269.758 Bolezen je bila razpršena po celotni deželi. V cerkniški fari naj bi v štirih dneh v treh vaseh umrlo kar 81 ljudi.759 O obolelih so poročali tudi iz Šmartnega pri Litiji.760 Skupno naj bi na Kranjskem tega leta na podlagi podatkov Josipa Mala in Frana Kobala za kolero zbolelo 1884 ljudi (brez vojakov) in jih od tega 672 umrlo.761 UKREPI OBLASTI LETA 1865 Zapisniki sej Deželne zdravstven komisije kažejo aktivnosti deželnih oblasti glede preventivne politike pred kolero že leta 1865. Člani komisije, ki ji je predsedoval Janez vitez Bosizio, so bili poslanec v kranjskem deželnem zboru in odboru dr. Janez Bleiweis,762 ljubljanski župan dr. Etbin Henrik Costa,763 c.-kr. deželni zdravstveni svetnik Avgust 753 Griesinger, Pettenkofer, Wunderlich, Cholera Regulativ, Verlag von R. Oldenbourg, München 1866. 754 Novice, 29. avgust 1866, št. 35, str. 283. 755 Novice, 5. september 1866, št. 36, str. 290. 756 Novice, 19. september 1866, št. 38, str. 308; 26. september 1866, št. 39, str. 315. 757 Novice, 26. september 1866, št. 39, str. 316; 3. oktober 1866, št. 40, str. 326. 758 Novice, 10. oktober 1866, št. 41, str. 333. 759 Novice, 3. oktober 1866, št. 40, str. 326. 760 Novice, 31. oktober 1866, št. 44, str. 357. 761 Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 454; Kobal, O koleri ..., str. 145. Avstrijskih statističnih tabel o umrljivosti za leto 1866 mi ni uspelo dobiti niti v Avstrijski nacionalni knjižnici na Dunaju. 762 Janez Bleiweis (1808-1881) je bil zdravnik, živinozdravnik, pisatelj, časnikar (urednik Novic) in politik (deželni poslanec). Če se omejimo na njegove zdravstvene funkcije: leta 1851 je bil imenovan za člana stalne zdravstvene komisije za Kranjsko, v letih 1855/1856 je bil član komisije za odvračanje kolere, 1860/1861 začasni deželni zdravstveni svetovalec, 1861 ravnatelj porodnišnice, med leti 1850-1861 in 1862-1868 je bil občinski svetovalec v Ljubljani. Leta 1881 mu je cesar podelil plemiški naslov vitez Trsteniški. V: SBL, I., str. 42-47. 763 Etbin Henrik Costa (1832-1875) je bil ljubljanski župan med leti 1864-1868. V: Stane Granda, ES, II. zvezek, MK, Ljubljana 1987, str. 82-83. 152 ŠE DVE EPIDEMIJI vitez Andrioli,764 okrajni glavar Okraja Ljubjana - okolica Janez Pajk, profesor medicine Franz Schiffer, prvi ljubljanski mestni zdravnik Eduard Coloretto, c.-kr. okrožni zdravnik Ignaz Mally, c.-kr. policijski komisar Reimund Viditz, občinski svetnik Josef Debe-uz ter grof Auersperg.765 Komisija se je leta 1865 sestala vsaj dvakrat. Na prvi seji avgusta so med drugim predlagali poleg razdelitve Ljubljane na pet delov še pregledovanje čistoče v hišah in stanovanjih, strožji nadzor nad prodajo živil in pregledi mesa, skrb za dobro pitno vodo, zračenje stanovanj, revizijo mrtvašnic, vpeljavo mrliških vozov, pregled nad delavci in tujci, podporo revnih, pripravo prostorov v civilni bolnici in posvet glede vzpostavitve začasnih bolnic za obolele.766 Na naslednjem sestanku so razpravljali o ukrepih zaradi izbruha kolere v Trstu; odločili so, da se nemudoma pripravita dve sobi v civilni bolnici, v primeru izbruha kolere pa še začasna bolnica v stavbi strelišča.767 Komisija je izdala tudi razglas, v katerem zaradi pojava kolere v Trstu opozarja ljudi na možnost širitve na Kranjsko ter na pazljivost glede čistoče in siceršnjega zdravega življenja.768 Čeprav se leta 1865 kolera na Kranjsko ni razširila, pa je novomeški okrožni zdravnik Sigismund Wutscher ugotovil nekaj sporadičnih primerov. Eden od bolnikov je bil tudi šestdesetletni hlapec Andrej Juh.769 Na izbruh bolezni so se pripravljali tudi na podeželju, saj so okrajni uradi pospešeno ustanavljali svoje zdravstvene odbore (Sanitâts Comité), ki so jih v času od konca avgusta in do začetka novembra ustanovili v okrajih Novo mesto, vipava, Loka, Kostanjevica, Senožeče, Črnomelj, Idrija, Metlika, Kranj, Radovljica, Ribnica, Kamnik, Žužemberk, Planina, Litija, Kočevje, Lož, Vrhnika, Rače, Velike Lašče, Mokronog, Stična, Ljubljana - okolica in Brdo pri Podpeči.770 Zdravstveni odbori, ki so jih vodili predstavniki občin, župani in okrajni ranocelniki, naj bi skrbeli predvsem za higienske preventivne ukrepe, kot je bila čistoča krajev, hiš in stanovanj ter predvsem dezinfekcija stranišč in greznic. S pomočjo duhovščine naj bi poučevali ljudi o nevarnosti uživanja pokvarjene hrane in pitja oporečne vode. Urejali so tudi prostore za potencialne domače revne bolnike in bolne tujce. Razglas o ustanovitvi zdravniškega odbora za kamniški okraj med drugim pravi: Zdravniškimu odboru je naloženo odverniti ali pomanšati vse škodlivosti, katere so po mnogoletni skušnji in po ukih zdravniških vednosti posebno pripravni, ne samo začetek dati kužnim boleznim sploh in posebno koleri, ampak jih tudi pognati in razširati. Perkazale so se v časih mnogotere kužne bolezni in nastopila je kolera precej močno blizu mej Austrianskega cesarstva [...] Škodlivosti, ktere je treba odpraviti so: nesnažnost v hišah, dvoriščih, ulicah, krajih, kjer ljudje prebivajo. Peršteti se morajo tudi mokra umazana tla v izbah, gnojinca, ktera v deževnem vremenu po usimu dvorišču in po cestah teče, potlej nečedne, izparine iz hlevov [...] Merliče pokropivati, kteri so v gorkih prepolnih izbah in kjer ljudje celo noč zraven merliča sedijo, česiravno že začne dišati, je zdravji močno škodljivo. Torej je potrebno, da se pokropavanje pusti in da ponoči sam varh per njemu ostane, sicer pride po ti napačni navadi še bolezen [...] Posebno na popolno neznane ljudi imajo soseskini predstojniki gledati, ravno tako, kakor na domače, kteri z daljnih krajev domu pridejo, ako jih napade katira 764 Avgust vitez Andrioli (1802-1875) je kot okrožni zdravnik služboval v Kanalu ob Soči, v Pazinu in Gorici. Leta 1862 je postal deželni zdravstveni svetnik pri Deželni vladi v Ljubljani, hkrati je bil do upokojitve leta 1872 tudi direktor ljubljanske babiške šole. V letih 1863-1866 je bil predsednik Slovenskega zdravniškega društva. V: Zupanič Slavec, Iz rok v roke ..., str. 32-34. 765 Verjetno Aleksander grof Auersperg. 766 AS 45, fasc. 3, št. 5063, Protocoll über die I. Sitzung der Landes - Sanitäts - Commission, Laibach am 19. August 1865. 767 AS 45, fasc. 3, št. 26: Protocoll über die Sitzung der k. k. Sanitäts - Coom., Laibach am 6. oktober 1865. 768 AS 45, fasc. 3, št. 1474: Razglas c.-kr. zdravstvene deželne komisije v Ljubljani z dne 23. oktobra 1865. 769 AS 45, fasc. 3, št. 1. 770 AS 45, fasc. 3: poročila okrajnih uradov o ustanovitvi zdravstvenih odborov. 153 ŠE DVE EPIDEMIJI bolezen [...] Sila in revščina so nar hujši poganjači vsih bolezen. Nesnažnost, uživanji pokvarjenih živežov, opijančevanji z žganjem, slabosti volje in nedelavnosti so vdani večidel siromaki. Revni, lačni, slabo oblečeni, ljudje brez dela pervi zbolijo in prenašajo bolezen na premožne. Zatorej naj vsak sebe in svojo sosesko pred boleznijo varje toliko bolj, kolker skerbijo lakoto drugim vtolažiti inu jim dela dati ali preskrbeti [...] Upejmo v Boga, da ta bolezen ne bo peršla.111 UKREPI OBLASTI LETA 1866 Po ohranjenih zapisnikih devetih sej stalne Deželne zdravstvene komisije iz leta 1866 lahko rekonstruiramo potek ukrepov. Sestava članov komisije je bila večinoma enaka kot leta 1865, sprememba je bila v tem, da je postal član tudi direktor civilne bolnice Emil Ritter von Stokl, poleg njega so med člane sprejeli še dva občinska svetnika, in sicer Michaela Pakiča in Franca Souvana, kasneje je postal član komisije tudi višji vojaški zdravnik Malfatti de Rohrenbach ad Dezza.112 Na avgustovskih sestankih so se pogovarjali predvsem o nevarnosti, ki jo pomenijo prehodi vojaških čet skozi deželo in o prvih primerih bolezni med vojaštvom in zato o pravočasni vzpostavitvi zasilne bolnice v Ljubljani, za katero je bilo sprva na razpolago več lokacij; med drugim tudi stavba strelišča, liceja in Alojzijevišče.113 Prav tako so za glavno dezinfekcijsko sredstvo določili železni vitriol (železovo galico), ki bi ga morali trgovci nabaviti v večjih količinah. Deželna zdravstvena komisija je postopek razkuževanja in delovanje razkužila opisala v posebnem 'poduku', kjer med drugim pravi: Železni (zeleni) vitriol je tista stvar, s ktero se najbolj gotovo in pa najboljši kup dajo razkužiti sekreti, sekretne jame in gnojišča, kjer se nabirajo človeški izmečki, in se zareja kužni hlap za kolero. Ta po-moček obvaruje, da se kolera ne vname, ako se je pa vnela, ubrani, da se zelo razširiti ne more ...114 Uporabljali so razmereje 150 g razkužila na eno vedro vode. Železni vitriol so prodajale vse špecerijske trgovine po 5-6 krajcarjev za pol kilograma.115 Navodila o uporabi omenjenega razkužila so bila objavljena tudi v članku Dobrovoljni sveti o koleri v časopisu Novice.116 Med poročili Novic o razpravah v mestnem zboru je zanimivo to, da z delom komisije v zvezi z razkuževanjem stranišč in gnojišč ni bil zadovoljen dr. Alojzij Valenta,111 saj je menil, da ima komisija premalo pristojnosti. Župan je razložil, da bo mesto najelo delavce, ki bodo večkrat na teden po hišah z železnim vitriolom raz-kuževali stranišča. Prav tako so nekateri hoteli v času epidemije v mestu prepovedati prodajo sadja, čemur pa je nasprotoval Bleiweis,118 ki je bil mnenja, da zmerno uživanje sadja ni škodljivo, da je včasih celo koristno, sploh pa je v tem času sadje že zrelo in zato ni več bojazni, da bi ga ljudje uživali v nezreli obliki.119 111 AS 45, fasc. 3, št. 2411. 112 AS 45, fasc. 2, št. 1105, 12. Dr. Malfatti je bil 1. septembra določen za šefa vojaškega špitala v Ljubljani. 113 AS 45, fasc. 2, št. 1105: I., II. Sitzung der Landes-Sanitaets-Commission, 6. in 12. avgust 1866. 114 AS 45, fasc. 2, št. 1105: Poduk, kako se ima rabiti železni (zeleni) vitriol za razkuženje, od c.-kr. zdravstvene deželne komisije, v Ljubljani dne 14. avgusta 1866. 115 Prav tam. 116 Novice, 29. avgust 1866, št. 35, str. 280. 111 Alojzij Valenta pl. Marchthurn (1830-1918) je v Ljubljano prišel leta 1851 kot primarij porodniškega oddelka civilne bolnice in profesor na babiški šoli, kmalu je prevzel tudi vodstvo Deželnih dobrodelnih ustanov. Bil je član Zdravstvene komisije, med leti 18101813 predsednik deželnega Zdravstvenega sveta, nato njegov član. Leta 1882 je postal vladni zdravstveni svetnik. Med leti 1886 in 1893 je bil predsednik Slovenskega zdravniškega društva. Ob njegovi 50-letnici mu je ljubljanski župan Ivan Hribar izrekel posebno zahvalo za požrtvovalnost do ljubljanskih mestnih revežev. V: Zupanič Slavec, Iz rok v roke ..., str. 38-40. 118 Verjetno gre za Janeza Bleiweisa kot ljubljanskega občinskega svetovalca; njegov sin Karel naj bi bil po podatkih SBL leta 1866 še zdravnik v Tolminu. 119 Novice, 26. september 1866, št. 39, str. 315. 154 ŠE DVE EPIDEMIJI Konec avgusta, ko so se pojavili prvi primeri kolere med civilnim prebivalstvom v okrajih Postojna, Planina in Senožeče, so na seji razpravljali o načinu zdravljenja bolnikov. Prav tako so se odločili, da se v Ljubljani uredi ločeno pranje perila bolnikov.780 S članstvom vojaškega zdravnika Malfattija v komisiji so se v začetku septembra začele debate o sodelovanju civilnih in vojaških oblasti; med drugim je Malfatti komisiji predlagal poseben način razkuževanja greznic, ki ga je sicer uporabljala vojska.781 Komisija je zdravnike pozvala, da morajo ljudi prisiliti, da bodo razkuževali hiše, še posebno tam, kjer so imeli bolnika. Prav tako so opozorili na nevarnost verskih procesij, saj se je po procesiji na Planini močno povečalo število bolnikov.782 Na zadnjem zasedanju komisije v začetku oktobra so razpravljali predvsem o nevarnosti ponovnega izbruha kolere zaradi prehodov vojaških čet. Predlagali so, da naj se vsi vojaški premiki v celoti prestavijo na železnico, tako da vojaški oddelki ne bi več hodili peš in bi imeli vojaki s prebivalstvom čim manj stikov.783 Vzpostavili so se že leto poprej načrtovani okrajni zdravstveni odbori, vodstvo katerih so sestavljali okrožni zdravniki in okrajni ranocelniki, župani, občinski svetniki, okrajni uradniki, lekarnarji, notarji. Zdravstveni odbori so skrbeli za ustanavljanje zasilnih bolnic; med drugim so jo uredili tudi na Planini in v Postojni. V planinskem okraju je zdravstveni odbor organiziral razkuževanje domov revnejšega prebivalstva.784 V senožeškem okraju so uredili posebne prostore za revne in tuje bolnike.785 Zdravstveni odbor je v Kranju pregledoval čistočo stanovanj in ljudem svetoval prekajevanje s parami kisa. Za hrano revnih so morale poskrbeti občine same.786 Kako so ravnali s prvimi primeri kolere konec avgusta, vidimo na primeru obolelega železniškega stražnika (Eisenbahnwachter) Krofiča v okraju Planina. Krofič je 23. avgusta nenadoma zbolel za močno drisko z bruhanjem ter po 12 urah umrl. Truplo so po treh urah prenesli v mrtvašnico, njegovo družino - ženo in pet otrok - so deložirali, hišo popolnoma izpraznili in razkužili. Po 36 urah od nastopa smrti so opravili obdukcijo.787 Kurat Janez Dolničar je 29. avgusta poročal okrajnemu uradu Senožeče, da je zaradi smrti dveh otrok Jožefa Premrla iz Razdrtega in zaradi nadaljnih štirih primerov kolere, prebivalstvo v cerkvi poučil o preventivnih ukrepih proti epidemiji in jim natančno od točke do točke prebral Razglas c.-kr. zdravstvene deželne komisije v Ljubljani z dne 9. avgusta 1866, ... saj prebivalstvo ve malo ali čisto nič o tem, kako naj se zavaruje pred boleznijo.788 Omenjeni razglas je skoraj identičen razglasu iz leta 1849,789 ko svari in svetuje pred popoloma enakimi stvarmi. Če ljudem po eni strani priporoča predvsem 'pokoj duha', previdnost pri prehranjevanju in pitju vode, opozarja pred alkoholom, 'nesnago doma' in sumljivimi zdravili ter še vedno svetuje pitje zeliščnih čajev, pa je po drugi strani očitna razlika z razglasom iz leta 1849 v tem, da kolero priznava za nalezljivo bolezen: Ker je po več krajih cesarstva se pokazala kolera z nalezljivimi lastnijami ,..790 Čeprav so bili takratni zdravniški in znanstveni krogi glede same narave bolezni razdeljeni, jih je vendar večina zagovarjala nalezljivo naravo kolere, pri čemer 780 AS 45, fasc. 2, št. 2836, 3047: Protokoll aufgenommen über die IV. und VII. Sitzung der Sanitaets-Landes- Kommission, 29. avgust in 19. september 1866. 781 AS 45, fasc. 2, št. 72: Protokoll aufgenommen über die V. Sitzung der Sanitäts-Landes-Kommission, 5. september 1866. 782 AS 45, fasc. 2, št. 2016: Protokoll aufgenommen über die VIII. Sitzung der Sanitäts-Landes-Kommission, 26. september 1866. 783 AS 45, fasc. 2, št. 1495: Protokoll aufgenommen über die IX. Sitzung der Sanitäts-Landes-Kommission, 3. oktober 1866. 784 AS 45, fasc. 2, št. 2244. 785 AS 45, fasc. 2, št. 1321. 786 AS 45, fasc. 2, št. 2166. 787 AS 45, fasc. 2, št. 2829, 67. 788 AS 45, fasc. 2, št. 1407. 789 ZAL, LJU 489, Rag. I., fasc. 635, šk. 936, fol. 604-605. 790 AS 45, fasc. 2, št. 7705: Razglas c.-kr. zdravstvene deželne komisije v Ljubljani z dne 9. avgusta 1866. 155 ŠE DVE EPIDEMIJI so bile nadaljne razlage različne. Eno izmed njih so objavile tudi Novice: ... Skušnje pa dalje tudi to uče, da se v človeka, ki je za kolero zbolel, in to najbolj v čevah njegovih napravlja enaka kužnina, ktero nalezejo potem drugi ljudje, ki imajo nagnjenost do tega, da se jih ta kužnina prime, drugih pa ne. Ko pa je kolera dospela v kakošen kraj, kaže nam že zrak, da mora tak kraj neko posebno pripravljenost imeti do te kužnine [...] Ker je neka posebna, pa neznana miazma takrat v zraku [...] Vse, kar dela smrad, je netilo za kolero™ V začetku septembra so se primeri kolere med civilnim prebivalstvom pojavili v okrajih Postojna, Lož in Žužemberk. Pisec ložkega poročila na koncu izrazi upanje, da število obolelih le ne bi naraščalo: ... Doch wollen wir die Hoffnung nicht sinken lassen, vielleicht bringt schon mein morgigen Bericht bessern Nachrichten.192 Civilne oblasti so bile zelo zaskrbljene v kamniškem okraju, kamor so bile premeščene vojaške enote, ki so prispele s področja, ki je bilo okuženo s kolero.793 Prenos bolezni z vojaštva na civilno prebivalstvo je bil mogoč predvsem zaradi tega, ker so na podeželju vojake nastanili v stanovanjih in hišah domačinov. Opis stanja v Kranjski Gori zgovorno priča o tej praksi: V naši dolini vojakov vse mrgoli. Vkvartirani so po vaseh prav na tesno. Ni se gledalo pri nastanovanji, ali je lastnik kmet ali bajtar, premožen ali reven, ampak sploh le na to, koliko se jih more pod streho spraviti po 30, 50, 70 [...] Dokler bo ugodno vreme, se to še prestane, zato ker se ljudstvo jim tako ali tako umakne, ker ima delo na polji. Ali kaj bo po zimi [...] To bo gneča po hišah, in bati se je kužne bolezni v tesnobi ...794 Zaradi povečanja števila obolenj v Razdrtem so vojsko zaprosili, da se umakne, saj se je zaradi nameščanja vojakov prebivalstvo v prevelikem številu stiskalo po stanovanjih, kar je razmere znatno slabšalo.795 Kolera se je na domačine prenašala tudi preko opuščenih vojaških kriznih hiš, ki jih je vojska na podeželju urejala in vanje začasno nameščala svoje bolne; po njihovem odhodu pa so jih znova naselili domačini. Tako so v opuščeni krizni hiši in njeni neposredni okolici v Hraščah v postojnskem okraju za kolero zboleli in umrli trije ljudje: sedemosemdesetletni Peter Spilar, ki je umrl po štirih urah, dvetinšestdesetletna Katarina Geržina, ki je umrla po šestih urah in triletna Frančiška Zalar. Zdravnik Martin Razpet je poskrbel, da so trupla odpeljali, hišo in stranišče razkužili in za pet dni zaprli. Da so prvi smrtni primeri, ki jih je terjala kolera, ljudi prestrašili, pove zdravnikov opis stanja: ... Prebivalstvo je revno in apatično in če bo prišlo do epidemije, bo ljudi treba dnevno obiskovati ... 796 Zaradi povečanja bolnih na območju postojnskega fizikata so prosili za dodatnega zdravnika. Poleg samega zdravljenja pa je moralo namreč zdravstveno osebje opravljati tudi pomirjevalno funkcijo za ljudi, saj so bili le-ti ohromljeni od strahu. Zdravnik Martin Razpet zapiše, da so ljudje v ložkem okraju močno razburjeni, saj bolezen jemlje tudi bogatejše domačine, strah pa povečuje še nenehno močno zvonjenje cerkvenih zvonov. Poleg tega se ljudje ne držijo navodil in imajo umrle do pokopa doma, namesto da bi jih prepeljali v mrtvašnico.797 Za kolero je zbolel senožeški okrajni ranocelnik Franc Križaj, ki je zaradi prizadevnosti v epidemiji leta 1855 dobil zlati križec za zasluge.798 Smrtni primeri kolere so se septembra pojavili tudi v okrajih Ljubljana - okolica, 791 Novice, 17. oktober 1866, št. 42, str. 338. 792 AS 45, fasc. 2, št. 2537. 793 Prav tam. 794 Novice, 3. oktober 1866, št. 40, str. 325. 795 AS 45, fasc. 2, št. 73. 796 AS 45, fasc. 2, št. 72. 797 AS 45, fasc. 2, št. 73. 798 Prav tam. 156 ŠE DVE EPIDEMIJI Mokronog, Kamnik (Križ), Kočevje, Idrija, Radovljica, Kostanjevica. V Medvodah je napad kolere doživel tamkajšnji župan Zamik.799 Zdravniki so ugotavljali, da gre večinoma za ljudi, ki so se vrnili s potovanj, kot na primer premožni kmet in gostilničar Franc Škarja iz okraja Mokronog, ki je v zadnjem času zaradi nakupa vina potoval po Kranjski, ali pa Janez Pogačar, ki se je s tovorom loncev vračal iz Trsta v kamniški okraj. Zanimiv je zdravnikov pripis, da je Pogačar prenočeval v Trstu, Sežani in Ljubljani, da je potrebo opravljal izključno na prostem in da ni bil v nobeni hiši, kjer bi imeli bolnika. Podoben primer predstavlja štiridesetletni drvar Johann Deutschmann, ki se je v Kočevje vrnil z dela v Slavoniji in ki je umrl po 36 urah bolezni. Kot slabe so zdravniki opisovali tudi njihove prehrambene navade, saj naj bi uživali slabo pripravljeno hrano, jedli nezrelo sadje in pili preveč alkohola.800 V Idriji je za kolero umrla sedemindvajsetletna Agnes Poschenel, ki se je 9. septembra udeležila romanja na Planini (am Planiner Berge), kjer so bili prisotni tudi romarji iz ložkega okraja in odkoder je verjetno bolezen prinesla s sabo ,..801 O posledicah procesije, ki je bila namenjena ravno ubranitvi pred kolero, je bil kritičen zdravnik Martin Razpet: Sehr tadelnd muss sich über die am gestrigen Tage auf Planina Berg mit grossem Pompe und unter ungemeinen Zusammenlaufe unternommene Prozession um Abwendung der Cholera ausgesprochen werden, betheiliget waren die Planiner und Loičer. Wie ich von Augenzeugen vernehme etliche Prozessionstheilnehmer zusammen und mussten in die letzte Ohlung gethan werden. Eine andere Folge war, es nun die Cholera, die in Planina seit 2 Tagen keine neue Fälle lieferte, um in der heutigen Nacht 7 Fäller lieferte. Was in Loič die Nacht brachte, ist gegenwärtig noch nicht bekannt.802 Kolera je najbolj prizadela Notranjsko, in sicer še posebno močno območje postojnskega fizikata. V ložkem okraju je do 30. septembra zbolelo 235 ljudi, od katerih jih je umrlo 92. Močno so bili prizadeti kraji Lož, Nadlesk, Dane, Stari trg in Podcerkev.803 V planinskem okraju je do 21. septembra od domačinov zbolelo 39 ljudi in jih 10 umrlo; zbolelo je tudi 35 vojakov in jih 20 umrlo.804 Med žrtvami bolezni sta bila tudi okrajni ranocelnik na Planini Ferdinand Mader in M. Tomc - učitelj na ljudski šoli ter tajnik čitalnice.805 Konec septembra je bolezen silovito izbruhnila v Cerknici z okolico, kjer je do 28. septembra zbolelo 61 ljudi in jih 25 umrlo, med njimi kar 17 otrok. Zdravnik Razpet kritizira odnos do otrok, saj revno prebivalstvo ni naredilo nič, da bi otrokom pomagalo. Za siloviti izbruh bolezni krivi predvsem slabe higienske navade domačinov in slabo hrano med katero prevladuje krompir.806 Na območju Okrajnega urada Ljubljana - okolica je do 5. oktobra zbolelo 147 ljudi in jih 58 umrlo.807 Zdravnik Mally je poročal, da je kolera zelo akutna, smrtna v času 8-12 ur.808 V novomeškem okraju je do 28. septembra zbolelo 18 in umrlo 11 ljudi.809 V radovljiškem okraju pa je do 26. septembra zbolelo 26 ljudi in jih od tega 11 umrlo.810 V Logatcu je od 64 bolnikov umrlo 19 ljudi. Pomožni ranocelnik Franc Saurau poroča, da je na območju Logatca naletel na veliko zmešnjavo, saj so ljudje bolne celo 799 AS 45, fasc. 2, št. 113. 800 AS 45, fasc. 2, št. 73. 801 AS 45, fasc. 2, št. 1257. 802 AS 45, fasc. 2, št. 83. 803 AS 45, fasc. 2, št. 86. 804 AS 45, fasc. 2, št. 2434. 805 AS 45, fasc. 2, št. 781; Novice, 3. oktober 1866, št. 40, str. 325. 806 AS 45, fasc. 2, št. 85. 807 AS 45, fasc. 2, št. 1677. 808 AS 45, fasc. 2, št. 130. 809 AS 45, fasc. 2, št. 3152. 810 AS 45, fasc. 2, št. 5119. 157 ŠE DVE EPIDEMIJI skrivali. Skupaj z okrajnim uradnikom Antonom Kallarjem je bil prisiljen hoditi od hiše do hiše in iskati bolnike, ki so jih skrivali po stanovanjih. Vzrok naj bi bil v tem, da ljudje niso zaupali okrajnima ranocelnikoma Maderju in Pogačarju. Nepravilnosti je Saurau ugotovil tako pri pokopu trupel, saj so jih pokopavali v preplitke jame, kot tudi pri tem, da so bolni vojaki ležali po hišah, čeprav je imela vojska na tem območju urejeno svojo zasilno bolnico. Brez uspeha je prosil za zmanjšanje nenehnega zvonjenja župnika v Logatcu, ki pa za to ni imel razumevanja.811 Skupna značilnost vseh zdravniških poročil je, da so ljudje umirali izjemno hitro, saj je bolezen lahko trajala celo le nekaj ur; pogosto so umirali po desetih, dvanajstih urah od nastopa bolezni. Zdravniki bi morali pri vsakem primeru kolere poleg zdravljenja in kontrole nad higienskimi ukrepi tudi poučevati in pomirjati ljudi.812 Za dodatne zdravnike je kranjska deželna vlada zaprosila dunajske oblasti, ki so razpisale začasna delovna mesta.813 Zdravnike so po zgledu prejšnje epidemije prestavljali iz manj oziroma neprizadetih okrajev v bolj okužene. Pomožni ranocelnik Franc Saurau je Deželni vladi poročal, da je bolezen omejena na nižje družbene razrede, vendar pa v posameznih primerih obolevajo in umirajo tudi višji sloji. V splošnem naj bi bila umrljivost večja med ženskami, in sicer zato, ker naj bi po ranocelnikovem mnenju ne bile oblečene primerno vremenskim razmeram.814 RAZMERE V LJUBLJANI Kolera se je začela Ljubljani približevati, ko so se primeri bolezni pojavljali v neposredni okolici mesta, in sicer v vaseh Savlje, Mala vas, Črnuče, Šiška, Šmartno in Iška vas.815 Konec avgusta je bila bolezen v mestu omejena na vojake v vojaški bolnici, kjer naj bi po poročanju Novic umrlo 17 vojakov.816 Med 10. septembrom in 1. oktobrom je v mestu zbolelo 90 ljudi, od tega jih je 42 umrlo, kar je v primerjavi s prejšnjimi epidemijami za sodobnike predstavljalo zelo nizke številke, tudi v Novicah so zapisali, da kolera, hvala Bogu, v Ljubljani še zmiraj ni prehuda ...817 Kot so poročale Novice, je največ ljudi zbolelo v Krakovem in Trnovem.818 Mesto so kot že v vseh prejšnjih epidemijah razdelili na več delov, ... da bode, ako kolera v resnici vstane, zlasti bolj ubogim ljudem mogoče, dobiti zdravniške pomoči. Tokrat je bila Ljubljana razdeljena na pet delov:819 -1. Notranje mesto: občinska svetovalca: za mestno župnijo Franc Rossmann, za šentjakobsko župnijo Blaž Verhovec; zdravnik Schiffer, ranocelnik Andrej Gregorič. - II. Gradišče in Kapucinsko predmestje: občinska svetovalca: za Gradišče Vincenc Seunig (ga zamenja Jožef Debevec), za Kapucinsko predmestje gospod žitni kupec Kalin; zdravnik Valenta, ranocelnik Matija Finz. - III. Poljansko in Šentpetrsko predmestje: 811 AS 45, fasc. 2, št. 44. 812 AS 45, fasc. 2, št. 73. 813 Novice, 10. oktober 1866, št. 41, str. 333. 814 AS 45, fasc. 2, št. 3152. 815 AS 45, fasc. 2, št. 115. 816 Novice, 29. avgust 1866, št. 35, str. 283. 817 Novice, 3. oktober 1866, št. 40, str. 326. 818 Novice, 10. oktober 1866, št. 41, str. 333. 819 AS 45, fasc. 2, št. 7705: Oznanilo c.-kr. Zdravstvene deželne komisije, ktera je v mestu Ljubljani postavljena, z dne 10. avgusta 1866; Oznanilo c.-kr. zdravstvene deželne komisije z dne 14. avgusta 1866. 158 ŠE DVE EPIDEMIJI za Poljansko predmestje deželni tajnik Adolf Hofbauer, za Šentpetrsko predmestje hišni posestnik Franc Mali; Zdravnik Kovač, ranocelnik Rogl. - IV. Krakovo in Trnovo: za Krakovo občinski svetovalec Jožef Schwentner, za Trnovo Leopold Hočevar; zdravnik Emil vitez Stockl, ranocelnik Vukotič. - V. Karlovško predmestje, Kurja vas in Črna vas: za Karlovško predmestje občinski svetovalec Jožef Orel, za ostali del okrajni predstojnik Franc Šušteršič; zdravnika Colloretto in Mader mlajši ter ranocelnik Juretič. Čeprav so sprva načrtovali ureditev mestne zasilne bolnice za obolele za kolero v stavbi strelišča, so jo nazadnje uredili v licejskem poslopju. Da primernih stavb za ta namen v mestu ni bilo ravno na pretek, priča zapis pogovorov iz mestnega zbora v Novicah. Ko dr. Toman z izbiro licejskega poslopja ni bil zadovoljen, mu je župan odgovoril, da zdravstvena komisija je z lučjo iskala druzega poslopja, pa ga ni v vsem mestu ne.820 Direktor je postal Bleiweis,821 bolnišnično opremo pa je prispevala vojska.822 V licejski stavbi so pripravili pet sob oziroma ločena oddelka za moške in ženske ter kuhinjo in mrtvašnico.823 V zasilni bolnici se je do 24. oktobra zdravilo 53 bolnikov, od tega jih je umrlo 25.824 Tako se je tudi zaradi zasedenosti ljubljanskega liceja redni šolski pouk po vsej deželi lahko začel šele 3. novembra, 7. novembra so razglasili konec epidemije. Preostale licejske bolnike pa so po umiku vojaške zasilne bolnice premestili v stavbo strelišča.825 Župan Etbin Henrik Costa se na zasedanju komisije ni strinjal s tem, da so bolnike iz Okraja Ljubljana - okolica vozili v mestno zasilno bolnico, saj bi omenjeni okraj moral urediti svojo zasilno bolnico.826 V Ljubljani so širitev okužbe poskušali preprečiti na več načinov, in sicer so hoteli zmanjšati tiste dejavnike, za katere so menili, da povečujejo nevarnost epidemije. Tako so v ta namen gostilnam prepovedali točiti mošt, ki naj bi pri ljudeh pogosto povzročal drisko.827 Ljubljanskim pericam pa so v času epidemije določili skupni prostor za pranje perila, in sicer so jim dali v brezplačno uporabo sejemske barake, da ne bi okuženega perila prenašale po vsem mestu. V zvezi s tem je med pericami nastalo razburjenje, saj so se širile govorice, da bodo morale zanje plačevati visoko najemnino. Nadejamo se, da se babicam vleže prevroče našuntana kri, ker upor zoper postavo in potrebo zdravja nič ne pomaga, so zapisale Novice.828 V poročilo ljubljanskega magistrata o zdravstvenih zadevah je župan Etbin Henrik Costa zapisal: Zdravje je bilo v pretečenem letu po koleri v nevarnosti, ktera je pa v najožjih mejah ostala, kar se je pa veliko zahvaliti energičnim naredbam previdnosti (da so okrajne zdravstvene komisije pridno prehajale in pregledovale vse hiše; da so se po sili razkuževali vsi sekreti v mestu in predmestjih; da so se postavile posebne perice za okuženo perilo; da so se odločili revni bolniki v posebno mestno bolnišnico za 820 Novice, 26. september 1866, št. 39, str. 315. 821 Verjetno Janez Bleiweis. 822 AS 45, fasc. 2, št. 7705. 823 AS 45, fasc. 2, št. 2244: III. Sitzung der Sanitäts-Landes-Kommission, 21. avgust 1866. 824 Novice, 24. oktober 1866, št. 43, str. 349. 825 AS 45, fasc. 2, št. 3047: Protokoll über die VII. Sitzung der Sanitäts-Landes-Kommission, 19. september 1866; Novice, 3. oktober 1866, št. 40, str. 326; Novice, 17. oktober 1866, št. 42, str. 340; Novice, 7. november 1866, št. 45, str. 366. 826 AS 45, fasc. 2, št. 1495. 827 Novice, 17. oktober 1866, št. 42, str. 340. 828 Novice, 26. september 1866, št. 39, str. 316. 159 ŠE DVE EPIDEMIJI bolne na koleri). Te obširne naredbe so bile brez škode za njihovo dobroto tako varčno uravnane, da je imela mestna blagajnica le 1285 gld. stroškov.829 JAVNI ZDRAVSTVENI SISTEM Zdravstveno-upravna razdelitev Kranjske je leta 1866 ostajala podobna tisti, ki jo je v svojih statističnih tabelah opisal Moriz Gauster za leto 1859 - Kranjska je bila razdeljena na 10 zdravstvenih okrožij (distriktov) oziroma fizikatov (Postojna, Kamnik, Kočevje, Novo mesto, Vipava, Kranj, Radovljica, Ljubljana - okolica, Črnomelj, Trebnje) in mesto Ljubljano.830 Leta 1862 je bilo v deželi 10 okrožnih zdravnikov, 2 mestna zdravnika za revne v Ljubljani, 20 privatnih zdravnikov, 2 okulista, 1 zobozdravnik, 4 živinozdravniki, 39 okrajnih ranocelnikov, 31 privatnih ranocelnikov, 302 babici in 15 lekarn.831 Tako je na enega zdravnika prišlo 17.270 ljudi, na enega ranocelnika 6.716 ljudi, na splošno na enega bodisi zdravnika bodisi ranocelnika pa 4.835 ljudi. Na podeželju so bili obstoječi zdravniki in ranocelniki izključno v javni službi. Zdravstveno poročilo vsebuje podatek, da zaradi premajhnega števila zdravstvenega osebja večina ljudi ni bila deležna zdravniške oskrbe, prav tako se je večina porodov zgodila brez pomoči šolanih babic.832 Javne deželne zdravstvene ustanove so bile bolnica, blaznica in ustanova porodnišnice in najdenišnice. Bolnišnični direktor Ivan Čuber (Zhuber) je bil tudi zdravnik primarij, zdravnik sekundarij je bil Karel Bleiweis,833 kirurg primarij Fran Fux, kirurg sekundarij Mader. Državne zdravstvene ustanove pa so bile špital preiskovalnega zapora v Ljubljani in špital prisilne delavnice v Ljubljani; obe ustanovi sta zaposlovali po enega zdravnika in ranocelnika.834 Poleg naštetih ustanov je bilo v deželi še devet špitalov starega tipa, ki so bili večinoma namenjeni tako bolnim kot tudi ostarelim in onemoglim. 829 Sporočilo o triletnem oskrbovanji mestnih opravil v Ljubljani od junija 1864 do maja 1867, Josef Blasnik, Laibach, str. 6-8. 830 Glej poglavje o epidemiji leta 1855. 831 Sanitäts-Haupt-Berichte vom Herzogthume Krain für 1861 und 1862, Veröffentlicht mit Genehmigung des hohen k. k. Staats - Ministerium durch die k. k. ständige Landes - Medizinal - Commission von Krain, Laibach 1866, str. 91. Zdravstveno poročilo je uredil in pripravil Moriz Gauster, član stalne Zdravstvene komisije na Kranjskem in okrožni fizik v Kamniku. 832 Sanitäts-Haupt-Berichte ..., Prav tam, str. 17-18. 833 Ker je bil zdravnik primarij Ivan Čuber bolan, ga je nadomeščal Karel Bleiweis Trsteniški (1834-1909) sin Janeza Bleiweisa, ki pa po Čubrovi smrti tega mesta zaradi političnih vzrokov ni zasedel. Najprej je delal kot zdravnik v Kranju, v šestdesetih letih kot okrajni zdravnik v Tolminu. Leta 1867 je postal hišni zdravnik prisilne delavnice v Ljubljani, leta 1871 primarij v ljubljanski bolnici, nekaj časa je bil (po upokojitvi Alojzija Valente) tudi vodja bolnice. Znan je kot ustanovitelj zavoda za umobolne na Studencu (1875-1881), kot dolgoletni član deželnega Zdravstvenega sveta in predsednik mestnega zdravstvenega sveta, predsednik kranjske zdravniške komore in častni član Slovenskega zdravniškega društva. (SBL, I, str. 47-48.) 834 Sanitäts-Haupt-Berichte vom Herzogthume Krain für 1861 und 1862, Laibach 1866, str. 93-95. 160 ŠE DVE EPIDEMIJI Tabela 16. Špitali na Kranjskem leta 1862 kraj ustanova namen leto 1862 Postojna Občinski špital Za bolne domačine in potujoče tujce -10 postelj. Zdravilo se je 7 ljudi. Kranj Meščanski špital Za domače revne bolnike in hirajoče - 8 postelj. V špitalu so bivali trije ljudje. Loka Meščanski špital Hiralnica za delo nesposobne meščane - 20 postelj. V špitalu je bivalo 12 ljudi. Kamnik Meščanski špital Oskrbovalnica za mestne in župnijske revne - 17 postelj. V špitalu je konec leta bivalo 17 ljudi. Kamnik Komenda Sv. Peter Spital Glavarjeve ustanove Za hirajoče in bolne župnije Komenda. Spital ima svojega zdravnika - 15 postelj. V špitalu je konec leta bivalo 17 ljudi. Novo mesto Mestni špital Za domače bolnike. Idrija Spital rudniške bratovske skladnice Za bolne rudarje - 8 postelj. Mesto Ljubljana Oskrbovalnica za podpirance Ubožnega inštituta. Za oskrbo nezmožnih za delo. Oskrbovalnica ima svojega zdravnika in ranocelnika - 100 postelj. V oskrbovalnici je bilo konec leta 95 ljudi. Kočevje Spital Za mestne bolnike. Povprečno 10 bolnikov letno. Vir: Sanitäts-Haupt-Berichte vom Herzogthume Krain für 1861 und 1862, Laibach 1866, Tabelle 20, str. 96. Tabela 17. Zdravniško-ranocelniška mreža, ki je bila na Kranjskem dejavna med epidemijo kolere leta 1866 zdravnik/ranocelnik javne zdravstvene službe premestitve oziroma službene poti v času epidemije okrožni zdravniki/fiziki Gauster Moriz okrožni zdravnik v Kamniku Moravče Kapler Josef okrožni zdravnik v Kočevju Zapotok, Vinica Mally Ignaz okrožni zdravnik v Ljubljani - okolica Litija Marschall Johann okrožni zdravnik v Trebnjem Muljava, Krka, Okrajni urad Žužemberk Müllner Fortunat okrožni zdravnik v Radovljici Begunje, Zgoše, Okrajni urad Kranjska Gora Napret Ivan okrožni zdravnik v Kranju Loka, Stara Loka Razpet Martin okrožni zdravnik v Postojni Schwegel Andreas okrožni zdravnik v Vipavi Razdrto, Idrija Vest von Julius okrožni zdravnik Wutscher Sigismund okrožni zdravnik v Novem mestu okrajni ranocelniki Bervar Valentin okrajni ranocelnik v Novem mestu Jankovic Mathias okrajni ranocelnik na Vrhniki vasi: Breg, Ohonica Kadinz Lukas okrajni ranocelnik v Loki Loka, Stara Loka 161 ŠE DVE EPIDEMIJI zdravnik/ranocelnik javne zdravstvene službe premestitve oziroma službene poti v času epidemije Križaj Franc okrajni ranocelnik v Senožečah Razdrto (zbolel za kolero) Kulnik Anton okrajni ranocelnik v Ilirski Bistrici Trpčane Mader Ferdinand f okrajni ranocelnik v Planini Logatec (umrl za kolero) Mahorčič Ignaz okrajni ranocelnik v Krškem Mayer Julius okrajni ranocelnik v Vipavi Novak Alois okrajni ranocelnik v Idriji Oblak Georg okrajni ranocelnik v Litiji Posch Johann okrajni ranocelnik v Žužemberku Salloker Ferdinand okrajni ranocelnik v Metliki Salloker Ludwig okrajni ranocelnik v Velikih Laščah Saurau Franz Alois okrajni ranocelnik v Kranjski Gori pomožni ranocelnik na območju okrajnih uradov Lož (Stari trg) in Planina Scheibl Josef okrajni ranocelnik v Ljubljani (okolica) Studenec Schweiger Martin okrajni ranocelnik Lož Sever Nikolaus/Niko okrajni ranocelnik v Kostanjevici Steinmetz Josef okrajni ranocelnik v Kranju Treitz Anton okrajni ranocelnik Vehs Franz okrajni ranocelnik v okraju Ljubljana - okolica Waschnitius Fridolin okrajni ranocelnik v Mokronogu Wolf Karl okrajni ranocelnik v Radovljici Begunje ostali zdravniki Böhm Ferdinand pomožni zdravnik okrajni urad Planina; Rakek, Logatec Böhm Ignaz zdravnik okraj Kočevje Fröhlich pomožni zdravnik okrajni urad Loka Gerbetz zdravnik idrijskega rudnika (Werkarzt) Ljubljana - okolica Hinčer zdravnik pri železnici Jentl Ludwig Alois špitalski zdravnik v Komendi Potočnik Anton mestni zdravnik v Metliki Salloker Franz mestni ranocelnik v Metliki Schrey/Schrei Simon ranocelnik in c.-kr. poštni mojster na Jesenicah okrajni urad Kranjska Gora Skrabar Viktor zdravnik v Kočevju Cerknica Vir: AS 33, Deželna vlada v Ljubljani 1861-1918, kolera 1866-1910, delni arhivski inventar; AS 45, fasc. 2. 162 ŠE DVE EPIDEMIJI Epidemija kolere leta 1866 je bila na Kranjskem znatno manj smrtonosna od svojih predhodnic. Pomemben razlog za omejitev epidemije so bila po vsej verjetnosti prva neposredna obvezujoča navodila glede razkuževanja, ki so od ljudi zahtevala pogosto razkuževanje gnojišč in stranišč; verjetno so prispevala tudi k dvigu zavedanja pomembnosti osebne in splošne javne higiene. Pri tem je treba poudariti, da so imele oblasti kar nekaj težav z uvajanjem prisilnega razkuževanja, saj ljudje na nove prakse niso bili navajeni in so marsikje razkuževanje nevestno opravljali. Prav tako se zdi, da so oblasti in zdravniki znali bolje uporabiti pridobljene izkušnje ter poskušali za vsak lokalni izbruh bolezni najti njegov izvor oziroma ugotoviti od kod okužba izhaja. Pomembno je tudi dejstvo, da so se oblasti končno lotile reševanja preprečevanja stikov med vojsko, ki je prehajala skozi deželo, in domačini. Čeprav se število javnega zdravstvenega osebja iz časa epidemije leta 1855 ni povečalo, se zdi, da je bila tokrat pomembnost posameznega bolnika večja. Če pustimo vnemar, daje slednje izviralo verjetno tudi iz manjšega števila bolnikov in zato tudi večje obvladljivosti zdravniškega dela, je razlika v odnosu do bolnikov več kot očitna. Pri tej epidemiji so v zdravniških in okrajnih poročilih namreč praviloma vedno navedena imena in poklici bolnih in umrlih. Tako bolnik oziroma žrtev iz prej zgolj statističnega podatka postane posameznik z imenom, poklicem in svojo lastno usodo. 163 ŠE DVE EPIDEMIJI EPIDEMIJA LETA 1886 ČAS ŽELEZNICE, TELEGRAFA IN BAKTERIJ Zadnja epidemija kolere se od prejšnjih bistveno razlikuje v tem, da spada v čas t. i. bakteriološke dobe, ko je znanstvenikom uspelo odkriti prve povzročitelje nalezljivih bolezni. Čeprav je utemeljitelj moderne mikrobiologije Louis Pasteur, ki je med drugim leta 1881 razvil metodo cepljenja proti vraničnemu prisadu in odkril še cepivi proti steklini in koleri, so njegove raziskave nadgrajevali tudi drugi.835 Leta 1880 je Eberth odkril povzročitelja tifusa, leta 1883 je Klebs odkril bakterijo, ki povzroča davico. Nemškemu znanstveniku Robertu Kochu je leta 1882 uspelo odkriti povzročitelja tuberkuloze, leto zatem pa je izoliral bakterijo Vibrio cholerae (t. i.'Kommabacillus') in dokazal vzročno povezanost med obstojem te bakterije v črevesju in obolevnostjo za kolero.836 K učinkovitosti ukrepov oblasti med epidemijo je prispevala tudi uporaba telegrafa, s katerim so se okrajne in občinske oblasti med seboj hitreje obveščale o primerih bolezni, prav tako so ukazi deželne vlade hitreje dosegli okrajna glavarstva, poročila zdravnikov pa deželno vlado.837 Ker je bil prenos informacij hitrejši, se je hitreje izvedelo tudi za izbruhe epidemij v drugih državah, tako da so se avstroogrske oblasti lahko pravočasno pripravile na morebitne izbruhe nalezljive bolezni. Eden izmed učinkovitih informatorjev o epidemijah po svetu je bilo Ministrstvo za zunanje zadeve, ki je preko svojih veleposlaništev in konzulatov zbiralo tovrstne informacije. Tako je na primer poročalo o epidemiji kuge blizu Bagdada, o koleri v Egiptu in v Meki leta 1881, v Bombaju v Indiji in v španski Tarifi leta 1886.838 Z izgradnjo mreže železniških prog se je zgostil tudi promet, ki je postajal hitrejši; na Kranjsko je vedno hitreje prihajalo vedno več ljudi. Epidemija leta 1886 Avstro-Ogrske na splošno ni huje prizadela, saj je bolezen ostala omejena le na južne predele monarhije. Čeprav so bile vse ladje, ki so priplule iz pristanišč, za katera so sumili, da je v njih kolera (vsa španska, francoska, alžirska pristanišča) v Trstu podvržene desetdnevnemu opazovanju,839 so se prvi primeri kolere 835 Louis Pasteur (1822-1895) je znan predvsem po t. i. pasterizaciji - postopku segrevanja, ki uniči mikrobe. Bil je prvi znanstvenik, ki je sistematično gojil mikroorganizme in njihove kulture ter jih razdelil na vrste. Po njegovi zaslugi se je razvila metodika preučevanja mikroorganizmov - bakteriologija. Več v: Peter Borisov, Zgodovina medicine, CZ, Ljubljana 1985, str. 293-297. 836 Zeittafel der Medizingeschichte, von den Anfängen bis zur Mikrochirurgie, Könemann Verlagsgesellschaft, 2000, Köln, str. 34. 837 V Avstriji je bila sredi 19. stoletja dovoljena javna uporaba telegrafa, predvsem v državni upravi, železnici in vojski. Na Slovenskem so bile prve telegrafske povezave zgrajene ob gradnji južne železnice, od leta 1883 je bila telegrafska dejavnost organizirana v okviru pošte. Več v: Ljudmila Bezlaj - Krevel, Telegrafija, ES, XIII. knjiga, MK, Ljubljana 1999, str. 216. 838 ÖSA, AVA, Min. des Innern, 36/5, 1038, Chol. Pest 1880-1883, št. 13664, 1422, 8953. 839 ÖSA, AVA, Min. des Innern, 36/5, 1044, št. 334. 164 ŠE DVE EPIDEMIJI v tem mestu pokazali že leta 1885, ko je v Trstu zbolelo nekaj ljudi; vir okužbe so bile verjetno ladje iz Benetk, kjer je bolezen močneje razsajala. Prava epidemija se je začela junija in julija leta 1886, in sicer v Trstu in na Reki, odkoder se je bolezen razširila predvsem v okoliške dežele in na Balkan. V Istri sta bila prizadeta okraja Sežana in Koper; bolezen se je razširila tudi na zahodno istrsko obalo in v notranjost polotoka. Iz Reke sta se okužila tudi okraja Voloska in Pazin. Čeprav je bila okužena vsa Istra, so bili primeri kolere z izjemo Trsta in Kopra sporadičnega značaja. Avgusta se je bolezen prenesla po eni strani v mesta Rovinj, Pulo in Poreč po drugi strani pa v smeri Gradiške, Kranjske in Dalmacije ter preko hrvaškega ozemlja v južni in osrednji del Ogrske in v Bosno. Epidemija je izbruhnila v Budimpešti, en primer bolezni je bil tudi na Dunaju.840 Izvor bolezni, ki se je širila na Kranjsko, naj bi bil tako v Avstrijskem primorju in na Reki kot tudi na Hrvaškem. Zanimivo je, da sta na okuženo Istro meječa kranjska okraja Postojna in Logatec tokrat ostala brez bolnikov in umrlih. Huje prizadeti predeli monarhije so bili tako Trst, Koper (umrlo je 279 ljudi841), hrvaški Kras in Varaždin. V Trstu naj bi zbolelo kar 12,8 % vsega prebivalstva (do 14. oktobra je za kolero v Trstu zbolelo že 760 ljudi).842 Tabela 18. Kolera v Avstro-Ogrski leta 1886 (december 1885-december 1886) območje oboleli umrli Trst z okolico 905 564 Istra 701 398 Kranjska 132 68 Dalmacija 97 66 Goriška in Gradiška 31 21 skupaj 1870 1119 Vir: Max Gruber, Die Cholera in Oesterreich in den Jahren 1885/1886, v: VI. Internationaler Congress für Hygiene und Demographie zu Wien 1887, Arbeiten der Hygienischen Sectionen, Heft Nr. XVIII, Wien 1887, str. 3-4. Podatki o številu umrlih za kolero na Kranjskem se nekoliko razlikujejo. Avstrijska statistika vsebuje podatek, da je v vsej deželi za kolero umrlo 64 ljudi (41 moških in 23 žensk).843 V poročilu deželnega predsedstva Ministrstvu za notranje zadeve pa beremo, da je na Kranjskem v času med avgustom in 11. decembrom leta 1886, ko je bilo epidemije uradno konec, za kolero zbolelo 132 ljudi in jih 68 umrlo. Primeri kolere so bili omejeni na Loški Potok (54 zbolelo, 33 umrlo), Ig (27 zbolelo, 11 umrlo), Vrhniko (3 zboleli, 2 umrla), Prisilno delavnico v Ljubljani (18 zbolelo, 11 umrlo), Veliko Ligojno (18 zbolelo, 5 umrlo), Griblje (9 zbolelo, 3 umrli), Glince (1 zbolel, 1 umrl) in Podsmreko (2 zbolela, 2 umrla).844 Enake številke najdemo tudi v članku Maxa Gruberja, ki pa je bil 840 Novice, 20. oktober 1886, št. 42, str. 335 in 20. oktober 1886, št. 42, str. 336: Čeprav je cesar napovedal odhod na Ogrsko, se zaradi epidemije v Budimpešti in drugih delih Ogrske nazadnje ni odpravil v dvorec Gödölö. 841 Österreichische Statistik, Statistik des Sanitätswesens für das Jahr 1886, Wien 1889: Todesarten der im Jahre 1886 Verstorbenen, str. 198. 842 Krebs, Die geographische Verbreitung ..., str. 28-29; ÖSA, AVA, Ministerium des Inneren, 36/5, 1048, Chol. Pest 1886, seznami umrlih v Trstu. 843 Österreichische Statistik, Statistik des Sanitätswesens für das Jahr 1886, Wien 1889: Todesarten der im Jahre 1886 Verstorbenen, str. 198, 208. Omenjeni vir priča, da je na Kranjskem veliko več ljudi kot za kolero umrlo za posledicami drugih nalezljivih bolezni, kot na primer 209 za grižo, 249 za tifusom, 280 za škrlatinko in 192 za ošpicami. 844 ÖSA, AVA, Min. des Innern, 36/5, 1049, Chol.Pest 1886, št. 22479. 165 ŠE DVE EPIDEMIJI mnenja, da je število obolelih gotovo višje od uradnih podatkov.845 Franc Kobal navaja 129 obolelih in 65 umrlih.846 PRIPRAVE NA EPIDEMIJO Okrajne oblasti so se nevarnosti kolere zavedale, saj so že v začetku leta 1886 opozarjale na opazovanje tujcev, predvsem prišlekov iz tržaškega območja, a tudi domačinov, ki so hodili na delo izven Kranjske, in vojakov dopustnikov ter rekrutov.847 Ministrstvo za notranje zadeve je lokalne oblasti sprva opozarjalo na pozornost glede večjih premikov ljudi, predvsem na tako imenovane 'vlake za zabavo' oziroma cenena množična potovanja, kot jih je označil Andrej Studen; eden takih s 500 udeleženci in v spremstvu zdravnika je 15. maja iz Benetk preko Krmina peljal na Dunaj. Junija so 'vlake za zabavo' dunajske oblasti do nadaljnjega prepovedale.848 Prav tako so bili v pripravljenosti (dezinfekcija stranišč in priprava zasilne bolnice) na prihod ljudi na t. i. Grottenfest v Postojnski jami na binkoštni ponedeljek, kamor naj bi se z vlakom pripeljalo veliko obiskovalcev iz Trsta, Reke in Krmina.849 Vendar so na junijski seji Višjega zdravstvenega sveta na Dunaju v zvezi s tem odločili, da se zaradi epidemije kolere v Severni Italiji posebni vlaki iz Italije, namenjeni v Postojno in naprej v Avstrijo, ne spustijo.850 Ker so na Kranjskem, na podlagi izkušenj iz prejšnjih epidemij, pričakovali priliv ljudi predvsem iz tržaškega območja bodisi zavoljo strahu pred kolero bodisi zaradi tamkajšnjega pomanjkanja dela, je deželna vlada okrajne in občinske oblasti opozarjala na strogo upoštevanje predpisov glede tujcev. V Okrajnem glavarstvu Logatec so, na primer, na železniških postajah v Logatcu in Rakeku pregledovali vlake zaradi prisotnosti tujcev.851 Zaukazano je namreč bilo, da se morajo tujci podrediti tridnevnemu opazovanju, ki so si ga predvsem občinske oblasti različno razlagale. Ker so nekateri to razumeli kot tridnevno prisilno zaporo, so se bali, da se bodo ljudje območjem, nevarnim zaradi kolere, raje izogibali.852 Okrajno glavarstvo Logatec je natančno razložilo, da se ne sme tako razumiti, da bi se morale take osebe, ako so na videz zdrave, takoj spraviti na poseben kraj. Treba je le, da jih županstvo preiskuje, ko pridejo in da jih potem skozi tri dni večkrat pregleduje [...] Če kdo kaže sumljive znake se ga izolira in sporoči glavarstvu [...] Od vsacega prišleka pa mora županstvo takoj preiskati perilo, oblačilo in drugo imetje [...] Da pa bo županstvo zmirom takoj podučeno, da je kdo iz tujega prišel, naj bode tujec ali domačin, ki se je domov vernil, mora županstvo strogo deržati na to, da se izpolnujejo obstoječi predpisi o oglasitvi prišlecev in sicer ne samo od strani gostilničarjev, a tudi od strani privatnih ljudi.853 V Kamniku, ki je bil priljubljeno poletno turistično mesto za tržaške družine, so opažali njihov predčasni prihod, saj so zaradi kolere v Trstu in na Reki začeli prihajati že v 845 Max Gruber, Die Cholera in Oesterreich in den Jahren 1885/1886, v: VI. Internationaler Congress für Hygiene und Demographie zu Wien 1887, Heft Nr. XVIII, Wien 1887, str. 4. 846 Kobal, O koleri ..., str. 155. 847 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 94, 2151. 848 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 1166, 1527. Več o vlakih za zabavo v: Andrej Studen, Vlak za zabavo ali 1145 Madžarov na ljubljanskem kolodvoru, v: Slovenska kronika 19. stoletja 1861-1883, ur. Janez Cvirn, Nova revija, Ljubljana 2003, str. 48-49; Preko kranjskega ozemlja so vozili tudi romarski vlaki iz Budimpešte v Rim. V: ÖSA, AVA, Min. des Innern, 36/5, 1044, št. 7505. 849 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 1597. 850 ÖSA, AVA, Min. des Innern, 36/5, 1045, št. 10102, 10473. Ker so bili posebni vlaki za romarje prepovedani, je bilo lokalne oblasti strah, da se bo povečal promet na navadnih vlakih. 851 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 1734. 852 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 1828. 853 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 1948. 166 ŠE DVE EPIDEMIJI začetku julija. Oblasti so morale vsakega prišleka tri dni opazovati, tujci pa 24 ur niso smeli zahajati v javne prostore. Prav tako je v Radovljico iz Trsta in Reke pripotovalo nekaj poletnih gostov, katere je moral sprejeti v svojo privatno prakso okrajni zdravnik.854 Prav tako so morale biti oblasti pozorne na zdravje ljudi, ki so iz Kranjske službeno obiskovali Trst; tak primer so bili trgovci s kokošmi in jajci iz radovljiškega okrajnega glavarstva, ki so v Trst potovali enkrat tedensko.855 Kranjski delavci so delali tudi pri gradnji železniške proge Hrpelje-Trst; med delavci na tem odseku proge je razsajala kolera.856 Oblasti so bile pozorne tudi na vojake dopustnike in rekrute, sploh na tiste, ki so se vračali iz okuženih območij.857 Junija so v Ljubljani zaradi primerov kolere v Trstu preventivno odredili dnevno dezinfekcijo stranišč v hotelih, gostilnah, kavarnah in šolah ter dvakrat na teden po domovih.858 Kako so se oblasti trudile že v kali zatreti vsako morebitno žarišče bolezni, kaže primer dijaka Karla Železnika, sina uslužbenca ljubljanskega sodišča, ki se je šolal v Trstu. V Ljubljano je potoval z vlakom in umrl nekje med Logatcem in Borovnico. V Trstu je Karla Železnika zaradi črevesnega katarja zdravil dr. Mandič, ki mu je dovolil, da v spremstvu sošolca Jožefa Zupančiča iz Krškega odpotuje domov k očetu v Ljubljano. O umrlem so bili v Ljubljani hitro obveščeni, na železniški postaji sta že čakala deželni zdravstveni referent Friedrich Keesbacher in mestni zdravnik Viljem Kovač, ki sta takoj odredila prenos trupla v mrtvašnico in obdukcijo, dezinfekcijo železniškega vagona in prtljage umrlega ter tridnevno karanteno spremljevalca Jožefa Zupančiča v zasilni bolnici pri hiralnici.859 Na tuje šolarje je opozarjal tudi Ferdinand Mahr, saj so njegovo trgovsko šolo obiskovali šolarji iz Trsta, Hrvaške in Ogrske. Zahteval je, da se jih mora zdravniško opazovati, njihovo prtljago pa se mora dezinficirati.860 O večji pripravljenosti in pozornosti oblasti in ljudi na morebitno epidemijo pričajo tudi prijave raznih neznanih, nenadnih, koleri podobnih obolenj in hiter odziv pristojnih zdravnikov, ki je ponavadi zajemal takojšnje razkuževanje, izolacijo posamezne družine in v primeru smrti obdukcijo.861 Občinskim uradom so v branje razdelili knjižico, ki jo je napisal vladni svetovalec in deželni zdravstveni referent zdravnik Friedrich Keesbacher, z naslovom Pouk o bistvu, nastopu in razširjanju aziatske kolere.862 Zdravnik Keesbacher jo je napisal v času širjenja bolezni v Trstu, ko so pričakovali širjenje kolere tudi na Kranjskem, in sicer z namenom, da ljudem razloži najnovejša dognanja o bolezni, preventivi in zdravljenju. Poudaril je, da v času epidemije nikakor ni dovolj, da človek gleda le nase, ampak mora delovati v skladu z interesi skupnosti. Skupen boj proti skupni nevarnosti naj bo naša rešitev v času stiske ...863 Da so se preventivnih ukrepov držali tudi na Reki, kjer so imeli dva obolela za kolero, priča primer Petra Majerleta iz črnomeljskega okraja, saj je tam moral v karanteno in se zato ni mogel udeležiti glavne obravnave na okrajnem sodišču. V črnomeljskem okraju 854 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 1849, 1899. 855 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 2061. 856 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 2325. 857 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 2151. 858 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 1685. 859 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 1818. O primeru je Deželna vlada obvestila Ministrstvo za notranje zadeve na Dunaju, v: ÖSA, AVA, Min. des Innern, 36/5, 1045, št. 12161, 12201, 12314. 860 AS 16, konvolut 62 III, št. 2978. 861 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 1548, 1670. 862 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 1685, 1734; Friedrich Keesbacher, Belehrung über das Wesen, das Auftreten und die Verbreitung der asiatischen Cholera und über die zu beobachtenden Massregeln bei einer Cholera-Epidemie, Kleinmayr&Bamberg, Laibach 1886. Knjižica je izšla tudi v slovenščini. 863 Keesbacher, Belehrung ..., str. 17. 167 ŠE DVE EPIDEMIJI 35. Naslovnica nemške različice Pouka o bistvu, nastopu in razširjanju aziatske kolere (Belehrung über das Wesen, das Auftreten und die Verbreitung der asiatischen Cholera), avtorja zdravnika Friedricha Keesbacherja (NUK). so se zaradi pojava bolezni na Reki spraševali o varnosti glede sejmov 6. julija v Črnomlju in 13. julija v Metliki, vendar jim je organizacijo obeh deželna vlada še dovolila.864 Višji zdravstveni svet je v začetku avgusta izdal Poučilo o koleri (Cholera Instruction), ki ga je kranjska deželna vlada razglasila 13. avgusta.865 V izčrpnem tekstu, ki je bilo namenjeno javnosti, so v skladu z najnovejšimi znanstvenimi odkritji jasno zapisali, da je kolera nalezljiva bolezen in razložili možne načine okužbe: Niti v izdihani sapi, niti v kožni izpa-ri, niti v potu ni kolerske klice; dobivamo jo samo na krajih in predmetih, ki so onesnaženi z izmetki in zlasti z otrebami črevesovimi. Brez nevarnosti smemo tedaj občevati z ljudmi, za kolero obolelimi, ter jim streči, ako pazimo na to, da se ogibamo vsakega onesnaženja s kolerskimi izmetki [...] Na množino obolenj, kakor tudi na to, da se kolera razširi v pode-želno bolezen (epidemijo), jako bistveno vplivajo, kakor izkušnja uči, krajne in časne razmere in individualna nagne-nost do bolezni. [...] Vsprejetljivost za obolenje - individualno nagnenost - pospešuje vse, kar slabi zdravje in odpornost zoper neugodne vplive: izprijen zrak, slaba ali nezadostna hrana, neprikladna obleka, zanemarjena telesna snaga, neredno življenje, nezmernost in vsakovrstne razuzdanosti. Podrobno so predstavili preventivne ukrepe, pri čemer so zapore meja razglasili za škodljive gospodarstvu, namesto tega so poostrili nadzor prometa na vhodnih postajah železnic, cest in na plovnih rekah. Večja pozornost se je namenila čistoči javnih prostorov in ravnanju z odpadki. Ljudem so svetovali izboljšanje osebne higiene, čiščenje stanovanj in razkuževanje stranišč. Še posebej strogo je bilo treba paziti na promet z živili in neoporečnost pitne vode, pri čemer so svetovali njeno prekuhavanje. V času nevarnosti epidemije so oblasti prepovedale razne ljudske shode, zborovanja, slavnosti, romanja, sejme in že omenjene 'vlake za zabavo'. Prav tako so bile oblasti primorane urediti posebne prostore za izolacijo bolnih in zasilne bolnice. Vsak primer bolezni so morali župani brzojavno prijaviti okrajnemu glavarstvu in sklicati zdravstveno komisijo. Bolne je moral pregledati okrajni zdravnik. Največje va- 864 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 1802. 865 LGB (Deželni zakonik za Vojvodino Kranjsko) 1886/18: Razglasilo c. kr. deželne vlade za Kranjsko z dne 13. avgusta 1886, št. 2383, s katerim se razglaša poučilo o koleri. 168 ŠE DVE EPIDEMIJI žnosti je, da se prvi slučaji kolere prav spoznajo; kajti napačne diagnoze prouzročijo, da se na jedni strani izgubi najboljši čas za izdanje potrebnih ukazov, na drugi strani se je pa tudi možno, ako se ni pripetil resničen slučaj kolere, ogniti neupravičenemu razburjenju prebivalstva in nepotrebni napovedi predpisanih odredb. Vse, za katere so sumili, da so umrli zaradi kolere, so morali obducirati in pri nekaterih izvesti tudi bakteriološko preiskavo vsebine tankega črevesja. Določili so tudi postopek, kako se ravna z bolnimi in njihovimi stvarmi. V času epidemije naj se zaprejo šole, revnim in obubožanim je treba priskrbeti hrano in zdravila. Ljudem, ki veliko potujejo, so svetovali, naj po vsaki jedi zaužijejo 10 kapljic solne kisline. Navodila za razkuževanje so priporočala petodstotno karbolno raztopino za stranišča in vroče vodne pare za obleke in postelje. Že tukaj je poudarjati, da je srečni vspeh vseh branilnih in varnostnih naprav bistveno zavisen od radovoljnega in razumnega sodelovanja prebivalstva, kateremu je na srce polagati, da vsak sam zase in za svoje najbolje skrbi, ako oblastva in zdravnike, ki se trudijo odvrniti kugo, podpira ter s tem občno blaginjo pospešuje in ukazane naredbe tudi v svoji hiši zvršuje.866 Okrajno glavarstvo Logatec je deželno predsedstvo opozarjalo, da naj se instrukcija o koleri čim prej objavi v deželnem zakoniku, saj naj bi bila objava v časopisu Laibacher Zeitung omejena le na ozek krog bralcev.867 Okrajno glavarstvo Krško je naročilo kar 59 izvodov, 18 v slovenščini za občinske urade in 32 v nemščini za župnišča. 9 izvodov naj bi razdelili žandarmeriji.868 Ministrstvo za notranje zadeve je sicer prodajalo instrukcijo po 10 kr. za izvod.869 Nekoliko preseneča, da časopis Novice poučila ni objavil. V zvezi s kolero je namreč izdal le povzetek o zdravljenju z laudanom iz časopisa Soča in pa konec septembra članek Kako se je varovati kolere, ako je uže v deželi, ki ga je prav tako povzel po Soči; v njem ljudem svetujejo glede pravilne prehrane in higiene ter razlagajo, kako se bolezen prenaša z mikrobi.870 ROMANJA IN SEJMI Zaradi velike nevarnosti izbruha bolezni so oblasti prepovedale romanja in množična obiskovanja romarskih krajev, kar pa pri ljudeh ni naletelo na ugoden odziv, saj so okrajna glavarstva pogosto prosila za izjeme oziroma so deželno vlado spraševala, ali prepoved velja tudi za njihove romarske poti. Okrajna glavarstva so zato morala deželnemu predsedstvu poslati natančne sezname vseh romarskih poti z datumi romanj ter podrobnim opisom okoliščin - za kakšno romanje gre, koliko ljudi se ga ponavadi udeleži in ali je romanje lokalnega oziroma širšega značaja; oblasti so skrbele predvsem skupine romarjev, ki so prihajali iz okuženih dežel, kot je bila Hrvaška, tržaško in istrsko območje. Tako je v Ljubljani za najbolj nevarno veljalo romanje k sv. Roku v Dravljah 15. in 16. avgusta, saj se ga je ponavadi udeležilo veliko tujcev. Vseeno pa so oblasti dovolile romanje na Dobrovi med velikim šmarnom in nedeljo 'imena Marijinega'. Po vseh zaprekah, katere je kolera stavila pobožnim romarjem, bila je tukajšnja božja pot med šmarnimi mašami prav dobro obiskovana. Obiskalo naj bi jo bilo 4.738 ljudi.871 Pre-povedalna pa sta bila sejma na Dobrovi 28. avgusta in v Borovnici 27. septembra, prav tako je bila vprašljiva izvedba obeh ljubljanskih živinskih sejmov - njuna odpoved bi za 866 LGB 1886/18. 867 AS 16, konvolut 62 II, št. 2380. 868 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 2476. 869 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 2459. 870 Novice, 15. september 1886, št. 37, str. 295 in 22. september 1886, št. 38, str. 300. 871 Novice, 22. september 1886, št. 38, str. 302. 169 ŠE DVE EPIDEMIJI 36. Sveti Rok - zaščitnik Dravelj, neznani avtor, 19. stoletje (Narodni muzej Slovenije, inv. št. G-2409). mesto pomenila izgubo v višini 500 gld.872 V Novem mestu so se romanja v nedeljo po 12. septembru v večjem številu udeleževali tudi Hrvati iz karlovškega območja. Medtem ko so se romanj v logaškem in kranjskem glavarstvu udeleževali zgolj domačini, pa so se romanj na Brezje in Bled pogosto udeleževali tudi spodnji Štajerci, Kranjci in Hrvati. Prav tako so Hrvati prihajali tudi na večino romanj v kočevskem in črnomeljskem okrajnem glavarstvu.873 Tako je Okrajno glavarstvo Logatec, na primer, prepovedalo 5 sejmov in božjo pot v nedeljo po malem šmarnu (12. september) v Planini: ... prepovedujem, dokler obstoji nevarnost kolere, v celem političnem okraju Logaškem obderževanje somenjev, božjih pot in vsih svečanosti, pri katerih se snidejo več ljudi iz raznoverstnih krajev ... 874 Postojnsko okrajno glavarstvo pa je objavilo razglas: Iz zdravstvenih ozirov prepoveduje se s tem do preklica v političnem okraju Postojinskem obdržavanje letnih in živinskih semnjev. Isto tako ne sme se v tem času skupno romati k 'Mariji devici v Log' in se ne smejo vršiti misijoni. Obhajanje cerkvenih godov omejiti se ima strogo le na službo Božjo.875 Romanja so odpovedovale tudi sosednje dežele; na Štajerskem so tako odpovedali za 8. septembra napovedano romanje k Mariji Trost pri Gradcu.876 Od druge polovice oktobra dalje so okrajne oblasti sejme spet dovolile.877 ŽELEZNIŠKA PROMETNA ŽILA Ker je prav železnica predstavljala tisto točko, skozi katero so pričakovali prenos bolezni iz tržaškega in reškega območja na Kranjsko, so bile oblasti še posebej pozorne na železniški promet. Na udaru je bilo predvsem železniško križišče Sv. Peter, današnja 872 AS 16, konvolut 62 II, št. 2701. 873 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 2147, 2357; konvolut 62 II, št. 2570, 2605. Podobno je veljalo za procesije, ki jih je samo v Ljubljani ob koncu stoletja bilo kar pet. Več v: Dragan Matic, Procesije v Ljubljani ob koncu stoletja, v: Slovenska kronika 19. stoletja 1884-1899, Nova revija, Ljubljana 2003, str. 238-239. 874 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 2499. 875 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 2500. 876 AS 16, konvolut 62 II, št. 2544. 877 Novice, 20. oktober 1886, št. 42, str. 335. 170 ŠE DVE EPIDEMIJI Pivka, skozi katerega so vozili vlaki tako iz Reke kot tudi iz Trsta. Pivka je bila tako prometno vozlišče poti iz Trsta, Reke in Pule. Pomembnost kraja se je odražala tudi v tem, da je znatno vsoto za ureditev zasilne bolnice prispevalo Ministrstvo za notranje zadeve.878 Omenjeno ministrstvo je zahtevalo, da se v Pivko pošlje posebnega zdravnika. Bili so mnenja, da ranocelnik za to službo ni primeren, saj naj bi imel posla predvsem z izobraženo in bogato klientelo (potniki na vlaku), vprašljivo pa naj bi bilo tudi ranocelniško znanje epidemiologije in izvajanja obdukcij. Ministrstvo je deželni vladi svetovalo, naj nadzoruje delo zdravnika in predvsem pazi na primernost njegovega obnašanja s potniki in železniškimi funkcionarji.879 Vseeno je zdravniško mesto revizijske in dezinfekcijske postaje v Pivki zasedel okrajni radovljiški ranocelnik Franc Saurau kot 'Revisionsarzt', ki je z delom začel 6. avgusta. Sprva so zdravniški pregled potnikov in dezinfekcijo prtljage opravljali v čakalnici drugega razreda železniške postaje, kasneje so dezinfekcijo preselili drugam. Postopek je bil tak, da so po prihodu vlaka najprej v čakalnico prepeljali vso prtljago iz prtljažnega vagona in šele potem odprli kupeje ter potnike z ročno prtljago napotili v čakalnico. Sledil je pregled potnikov; vsak je moral zdravniku pokazati vsebino prtljage. Pregledano prtljago so železniški sluge odnesli nazaj v prtljažni vagon, umazane stvari (gebrauchte, besonders beschmutzte Wäsche) so šle v dezinfekcijo. Zaradi predpisanega postopka pregleda prtljage so imeli zamude predvsem tisti vlaki, ki so prihajali iz Trsta; najbolj sta bila prizadeta oba poštna vlaka (brzivlak in Courierzug). Čeprav omenjena vlaka nista prevažala veliko prtljage in potnikov, je zaradi postopka sprva prihajalo do zamud od 18 do 23 minut; kasneje so se zamude znatno zmanjšale. Ostali vlaki iz Trsta so v Pivki imeli že sicer daljši postanek, za vlake iz Reke pa je bila Pivka končna postaja.880 Občine ob železnici so se morale zavezati, da bi morale poskrbele za morebitne bolnike, ki bi zboleli na vlaku in zato ne bi mogli nadaljevati poti. Zagotoviti so morale zdravniško oskrbo in nego, urejeno so morale imeti tudi zasilno bolnico.881 Vendar oskrbe za bolnike na vseh železniških postajah seveda niso bili sposobni zagotoviti. V Okrajnem glavarstvu Logatec na nobeni od dveh postaj (Spodnji Logatec, Rakek) bolnim niso mogli nuditi pomoči, prav tako ne na postajah Okrajnega glavarstva Ljubljana - okolica.882 Ukrepe za zaščito so uvedli tudi na ljubljanski železniški postaji, kjer so za preiskave potnikov določili čakalnico III. razreda. Potnike so pregledovali vsi trije mestni zdravniki ter dr. Zupanc in dr. Derč,883 zdravnik v Tobačni tovarni.884 V Ljubljani so posebno skrb namenili nevarnosti pitja oporečne vode; ljubljanski magistrat je ljudi pozival, da naj v primeru izbruha bolezni v mestu vodo iz studencev obvezno prekuhavajo. Za boljši okus naj k prekuhani vodi dodajo mineralno vodo, rum, vino ali limonin sok. Vodo iz Ljubljanice je bilo prepovedano piti, uporabljali so jo lahko le za pranje oblek, in sicer v času epidemije gledano po toku navzdol le do izliva Gradaščice v Ljubljanico. Nichts befordert die Verbreitung der Cholera mehr, als die verdorbenes Wasser.885 878 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 2052. 879 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 2291. 880 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 2348, 2358; konvolut 62 II, št. 2534: Poročila o zamudah vlakov navajajo zamude tudi za druge vlake, kot na primer z dne 19. avgusta na liniji Trst-Dunaj (Hauptlinie) za Postzug št. 9 (8 minut), na liniji Reka-Sv. Peter (Fiumanerlinie) pa za oba Postzuga št. 806 in št. 808 in sicer po 15 in 5 minut. 881 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 2239. 882 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 10480, 11143. 883 Vsekakor ne gre za dr. Bogdana Derča (1880-1958), utemeljitelja slovenske klinične pediatrije. 884 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 2120. 885 Prav tam. 171 ŠE DVE EPIDEMIJI ZDRAVNIKI Kranjska deželna vlada je Ministrstvu za notranje zadeve januarja 1886 poročala o slabem stanju glede števila zdravstvenega osebja, pri čemer je izpostavila okrajno glavarstvo Škofja Loka, kjer je bil za 23.600 ljudi na voljo en sam zdravnik. Pomanjkanje zdravnikov se je sicer čutilo po vsej deželi: ... das ganze Land auch den Mangel an Ärzten schmerzlich empfindet und ihn im Falle eines Cholera - Ausbruches auch noch schmerzlicher empfinden wird, so bleiben doch alle bisherigen Versuche zur Gewinnung von Aerzten erfolglos. Glavni problem je bil, da še niso uspeli urediti organizacije zdravstvene službe na podeželju in je bil zato strah pred epidemijo kolere toliko večji.886 Pomanjkanje zdravnikov je bil problem širših razsežnosti in ni prizadel le Kranjske, ampak tudi druge dežele. Tako je, na primer, Namestništvo v Gradcu poročalo Ministrstvu za notranje zadeve, da se zdravniki za pomožne zdravnike v času epidemij kolere ne javljajo zato, ker jih že sicer primanjkuje. V letih 1875-1885 je bilo namreč na Štajerskem kar 50 zdravnikov manj, trend padanja števila zdravnikov pa se je še nadaljeval.887 Oblasti so iskale zdravnike, ki bi bili pripravljeni zdraviti kolero izven svojega delovnega območja, vendar se je večina zdravnikov javila le za območje svojega okraja. Velikokrat je bila kot vzrok navedena starost in slabo zdravje zdravnikov in ranocelnikov.888 Tako so se, na primer, v okrajnem glavarstvu Novo mesto za to področje javili okrajni ranocelnik Vasič za Trebnje, okrajni ranocelnik Valentin Bervar za Novo mesto, okrajni ranocelnik Johann Posch za Žužemberk in privatni ranocelnik in kopališki zdravnik v Toplicah Kulowitz.889 Iz Kranjske se je za delo izven svojega okraja javil le okrajni ranocelnik iz Radovljice Franc Alois Saurau, ki je bil pripravljen oditi v druge dele Kranjske ali v Istro.890 Poleg samega pomanjkanja zdravnikov je bil problem tudi v tem, da so imeli obstoječi zdravniki zaradi hitrega razvoja znanosti na področju bakteriologije pomanjkljivo bakteriološko izobrazbo. O tem so razpravljali tudi na seji kranjskega deželnega zdravstvenega sveta 12. julija 1886, in sicer je referat na to temo z naslovom Die Verbreitung bakteriologischer Kenntnisse unten den Ärzten und die Methode der Ausnützung derselben durch die staatliche Verwaltung pripravil dr. Friedrich Keesbacher, predsednik deželnega zdravstvenega sveta. Člani sveta so bili še dr. Franc Ambrožič, dr. Adolf Eisl, zdravnik primarij Franc Fux, okrajni zdravnik Josef Kapler, profesor dr. Franc Schiffer in deželni svetnik dr. Alojz Valenta.891 V referatu je Keesbacher poudaril, da bi bilo treba na državne stroške v obliki štipendij poslati v Berlin na izpopolnjevanje iz bakteriologije nekaj mlajših zdravnikov, država pa bi morala sistemizirati nova delovna mesta bakteriologov v vseh deželnih glavnih mestih, kjer bi morali ustanoviti tudi laboratorije. Sedeži okrajnih glavarstev pa bi morali imeti na voljo osnovne pripomočke, kot so mikroskopi in aparati za dezinfekcijo. Z vsem tem bi zmanjšali pogosto napačno diagnosticiranje in se izognili velikim stroškom, ki jih povzroči pogosto nepotrebno vzpostavljanje izrednih stanj. Deželni zbor je leta 1890 za štipendiranje zdravnika v Berlinu namenili 200 gld., štipendist naj bi bil dr. Ivan 886 ÖSA, AVA, Min. des Innern, 36/5, 1044, št. 921. O pomanjkanju zdravnikov za primer epidemije kolere so razpravljali tudi na marčni seji Višjega zdravstvenega sveta na Dunaju (Oberste Sanitätsrath). 887 ÖSA, AVA, Min. des Innern, 36/5, 1044, št. 7883. 888 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 2173. 889 Prav tam. 890 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 2178. 891 ÖSA, AVA, Min. des Innern, 36/5, 1046, št. 14779. 172 ŠE DVE EPIDEMIJI Kopriva,892 ki nazadnje v Berlin ni odpotoval.893 Prav tako iz referata izvemo, da je Vojno ministrstvo na Dunaju ustanovilo poseben organ za bakteriološke preiskave.894 PO NAJNOVEJŠIH NAJDBAH SO MIKROBI VZROK KOLERE.™ Prvi resni primeri bolnikov in tistih, za katere so sumili, da so umrli za kolero, so se pojavili v začetku avgusta v vaseh Hrib in Travnik občine Loški Potok v kočevskem okrajnem glavarstvu. Bolezen je prinesel železniški delavec pri gradnji odseka železnice Hrpelje-Trst, ki je bolan prišel v Hrib in tu prenočeval v gostilni in nekaj hišah. Tako je okrajni zdravnik Linhart 8. avgusta poročal deželnemu predsedstvu o umrlem železniškem delavcu Francu Flaku iz Hriba, 12. avgusta o umrlem Janezu Mikuliču iz Travnika.896 Pri vsakem primeru, ko so sumili, da gre za kolero, so bodisi na Kranjsko prišli zdravniki pregledat bakteriološko sestavo bolnikovega blata bodisi so vzorce pošiljali v Gradec.897 Z deželnimi oblastmi sta sodelovala profesorja graške univerze dr. Max Gruber in profesor patološke anatomije dr. Hans Eppinger. Max Gruber je kranjski deželni vladi konec junija sporočil, da bo prevzel bakteriološke preiskave in bo tako v nenehni pripravljenosti za potovanje na Kranjsko.898 Tako je v primeru umrlega drvarja Franca Flaka iz Hriba, ki je bolezen prinesel iz Tržaškega, prišel bakteriološko preiskavo opravit na Kranj sko. Treffe morgen früh mit dem Courirzuge Laibach ein, je sporočil po telegramu. Poudaril je tudi, da vzorci v Gradec ne prispejo pravočasno - od odvzema vzorca do analize je preteklo tudi do sedem dni - zato so vzorci, ki so bili poleg vsega izpostavljeni vročini, v Gradec nemalokrat prispeli poškodovani. To je pomenilo, da je bilo težko učinkovito dokazati prisotnost bakterij; bakteriološko preiskavo bi morali vedno narediti na kraju samem. Ker v večini primerov to seveda ni bilo mogoče, je bilo treba vzorce v ledu čim prej poslati v Gradec po železnici, vendar ne s pošto, ampak s posebnimi kurirji.899 Dr. Max Gruber je zdravniško diagnozo 'azijska kolera' prvih treh umrlih v občini Loški Potok potrdil 29. avgusta: Somit bestätigt die bacteriologische Untersuchung die arztliche Diagnose, dass es sich bei den epidemischen Erkrankungen in den Ortschaften Hrib und Travnik der Gemeinde Laserbach um Cholera asiatica handelt.900 Za oba profesorja je bil posel donosen, saj je dr. Hans Eppinger dobil od deželne vlade za štiri pregledane vzorce 100 gld., za kar je porabil 12 dni dela.901 892 Ivan Kopriva (1862-1906) je leta 1890 postal ljubljanski mestni fizik, leta 1895 tudi član deželnega Zdravstvenega sveta. Kot mestni fizik je bil zadolžen za vzdrževanje mestne higiene in preprečevanje nalezljivih bolezni. Moderna asanacija Ljubljane po potresu 1895 naj bi bila v veliki meri tudi njegova zasluga. V: Zupanič Slavec, Iz rok v roke ... str. 45-47. 893 ÖSA, AVA, Min. des Innern, 36/5, 1046, št. 14779; Obravnave deželnega zbora kranjskega leta 1892, 7B, Deželni dobrodelni zavodi, str. 182. 894 ÖSA, AVA, Min. des Innern, 36/5, 1046, št. 14779. 895 Novice, 22. september 1886, št. 38, str. 300. 896 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 2354, 2410. 897 AS 16, konvolut 62 II, št. 2554: Pri jemanju vzorcev blata so opozarjali, da se ga pri analizi potrebuje le manjša količina, ki jo je potrebno shraniti v steklenici zaprti s steklenim zamaškom in od zunaj razkuženi z 5 % karbolno kislino. 898 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 1675. 899 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 2475; konvolut 62 II, št. 2645, 2783; Max Gruber, Bakteriologische Untersuchung von Choleraverdächtigen Fällen unter erschwerenden Umständen, Separatabdruck aus Dr. Wittelshöfer's Wiener Med. Wochenschrift, št. 7 in 8, leto 1887, str. 1-2. 900 Prav tam. 901 AS 16, konvolut 62, šk. 27, št. 1776. Med epidemijo je bilo bakteriološko pregledanih 220 vzorcev, največ (190) jih je pregledal vodja zasilne bolnice za obolele za kolero v Trstu dr. Alessandro Lustig. Ostale raziskave so opravili dr. de Giaxa v Trstu, prof. H. Eppinger v Gradzu, dr. G. v. Hofmann v Gradcu, dr. Schiavuzzi in dr. Altschul v Puli in prof. A. Weichselbaum na Dunaju. V več kot 200 primerih je bila v vzorcu potrjena bakterija, ki jo je odkril Robert Koch. V: Max Gruber, Die Cholera in Oesterreich in den Jahren 1885/1886, str. 4; Več o iskanju 'Kochove bakterije' v 22 vzorcih z območja Kranjske tudi v: Max Gruber, Bakteriologische Untersuchung ..., str. 1-13. 173 ŠE DVE EPIDEMIJI Primeri kolere na območju Loškega Potoka so prestrašili okrajne oblasti v Logatcu, saj je med okuženimi kraji in Rakekom potekal živahen promet; dnevno naj bi na relaciji Loški Potok-Rakek peljalo okoli 100 vozov z lesom.902 Sprva so okrajne oblasti hotele promet na omenjeni cesti popolnoma zapreti, vendar so kasneje ugotovili, da je to v nasprotju z instrukcijo in tudi sicer neizvedljivo. Glavarstvo je nato predlagalo, da se na okrajni cesti proti Rakeku postavi zdravstvena postaja z zapornico in stražnikom, kjer bi deloval okrajni ranocelnik v Starem trgu Dušan Perišič.903 Okrajne oblasti so v Loški Potok, kjer so ustanovili lokalno zdravstveno komisijo, poslale okrajnega komisarja Antona Čopa, ki je sodeloval z okrajnim zdravnikom Linhartom pri pregledih vasi in hiš ter o novih obolenjih - konec avgustaje začelo število bolnikov naraščati - poročal kočevskim okrajnim oblastem.904 Takoj po prvih primerih kolere v Travniku je tja skupaj z Maxom Gruberjem pripotoval tudi dr. Friederich Keesbacher, ki je obiskal bolnike in z dr. Linhartom in Čopom pregledal razmere: Meine erste Aufgabe war, der Krankenstand zu erheben und alle Kranken persönlich zu sehen und mir von den sanitätspolizeilichen Massregeln und dem Grade ihrer Durchführung persönlich Überzeugung zu verschaffen ,..905 Max Gruber opisuje območje Loškega Potoka kot revno, kjer ljudje živijo v majhnih, prenatrpanih hišah. Ker večinoma nimajo postelj, spijo skupaj na pečeh tako zdravi kot tudi bolni. Prehranjujejo se v glavnem s krompirjem, zelo pogosto je uživanje žganja. Ljudi je opisal kot surove, nevedne in praznoverne. Dogajalo se je, da so se med epidemijo zoperstavljali navodilom okrajnega zdravnika, saj so tudi tu nekateri verjeli, da se zdravniki proti bolezni bojujejo tako, da bolnike namesto da bi jih zdravili, zastrupljajo.906 Deželna vlada je 20. avgusta izdala poseben razglas, v katerem je oznanila primere kolere v občini Loški Potok in s tem občine opozorila na strogo izvrševanje Poučila o koleri, s poudarkom na izvajanju higienskih odredb, polaganju pozornosti na prišleke, ki morajo prestati tridnevno zdravniško opazovanje, naznanjanju bolnikov in ustanovitvi občinskih zdravstvenih komisij.907 Da so oblasti zahtevale poročila o vseh nenadnih obolenjih ljudi, kaže primer iz Grosuplja. Katarino, štiriinštiridesetletno soprogo mesarja Antona Lužarja, sta dva pastirja našla bolno in ležečo ob njivi. Ko jo je mož Anton s pomočjo hlapcev prinesel domov, je v dobri uri in pol umrla.908 Ko je konec avgusta izbruhnila epidemija kolere, je Anton Čop oblasti preko telegrama zaprosil za dodelitev pomožnega zdravnika; še isti dan se je za pomožnega zdravnika javil dr. Anton Žižek iz Ptuja, ki je delo (13 bolnikov in zdravstveno-policijske ukrepe) od dr. Linharta prevzel 31. avgusta.909 Še posebej močno je epidemija izbruhnila v vasi Travnik, kjer se je dogajalo, da so ljudje zboleli in umrli istega dne; med njimi, na primer, tudi šestdesetletna Uršula Laurič in petinšestdesetletna Gertrud Kordiš.910 V vasi Hrib so uredili zasilno bolnico.911 Kljub temu da so na območju Loškega Potoka že omejili delovanje gostiln do devete ure zvečer, je dr. Žižek odredil zaprtje gostilne Matije Kordiša v Hribu, saj so prav gostje te gostilne v vasi sprožili epidemijo.912 Epidemija je v občini Loški Potok trajala 6 tednov, in sicer je od začetka avgusta do 25. septembra za kolero 902 AS 16, konvolut 62 II, št. 2539. 903 AS 16, konvolut 62 II, št. 2799. 904 AS 16, konvolut 62 II, št. 2574, 2587. 905 ÖSA, AVA, Min. des Innern, 36/5, 1047, št. 15801. 906 Gruber, Die Cholera in Oesterreich ..., str. 52. 907 LGB 1886/20: Razglasilo c. kr. deželne vlade za Kranjsko z dne 20. avgusta 1886. l., št. 2538, O napravah zoper pretečo kolero. 908 AS 16, konvolut 62 III, št. 3003. 909 AS 16, konvolut 62 II, št. 2633, 2640, 2702. 910 AS 16, konvolut 62 II, št. 2649. 911 Prav tam. 912 AS 16, konvolut 62 II, št. 2602, 2876. 174 ŠE DVE EPIDEMIJI zbolelo 47 ljudi in jih 25 umrlo.913 Dr. Žižek je 23. septembra zaprosil za razrešitev z mesta pomožnega zdravnika iz zdravstvenih razlogov, saj se mu je zdravje zaradi napornega dela in vetrovnega, deževnega vremena zelo poslabšalo; na okrevanje je nameraval v Varaždinske toplice: ... so bin ich trotz meines besten Willens nicht mehr im Stande den schweren Dienst eines Arztes hier zu versehen und bitte mich ablösen zu lassen .. ,914 Posamezni primeri kolere so se pojavili tudi v hrvaških in kranjskih obmejnih krajih in na Vrhniki. Nekaj obolelih je bilo v okraju Čabar in v občini Stari trg, zato je bil izpostavljen kraj Babno polje.915 Ker je bil iz območja Okrajnega glavarstva Kočevje in hrvaškega okraja Čabar za konec septembra napovedan odhod več sto drvarjev na Ogrsko in Hrvaško preko Rakeka do železnice, je bilo treba zavarovati najbolj ogrožena kraja na tej poti, in sicer Cerknico in Planino.916 Na Vrhniko pa je bolezen prinesel bolan tujec Conrad Ilk, petindvajsetletni steklar, ki se je iz Carigrada preko Trsta vračal domov na Štajersko; za posledicami bolezni je v vrhniški zasilni bolnici umrl. Ker je Vrhnika nenadoma postala novo morebitno žarišče bolezni, je tja iz Gradca nemudoma odpotoval dr. Hoffman, asistent Dr. Eppingerja.917 Na Vrhniki so nato za kolero zboleli še trije ljudje.918 V Horjulu je za kolero umrl delavec Anton Lešnjak.919 Ko je obolevanje za kolero v Loškem Potoku že skoraj popolnoma prenehalo, je epidemija oktobra izbruhnila med kolonijo prisilnih delavcev, ki so gradili cesto od Iga proti Krvavi Peči in Novi vasi in v Okrajnem glavarstvu Črnomelj.920 Na Igu jih je od šestdesetih prisilnikov zbolelo 22. Za bolne so uredili zasilno bolnico in jih tako ločili od ostalega prebivalstva.921 Ker so prvega bolnika prepeljali v matično ljubljansko Prisilno delavnico, kjer hišni zdravnik ni pravilno poskrbel za preventivne ukrepe - pri dezinfekciji je uporabil preslabo razkužilo - je kolera močneje izbruhnila tudi tam; zbolelo je 18 delavcev, 11 jih je umrlo.922 Ker so v Ljubljani bolne prisilne delavce iz Prisilne delavnice sprva premeščali v mestno zasilno bolnico (v prostorih hiralnice), torej so jih vozili skozi mesto, so se mestne oblasti in del meščanov temu uprli. O zadevi so v deželnem zboru razpravljali še leta 1888, in sicer v smislu pristojnosti med mestno občino in deželnim zborom in odborom. V razpravi je poslanec Dežman odklonitev sprejema prisiljencev v zasilno bolnico razglasil za nezakonito in jo razumel kot pomanjkanje humanitete od strani mestne občine ljubljanske. Grasseli923 pa je bil mnenja, da je vender nekoliko pomislekov in po mojem prepričanji upravičenih pomislekov, da se taki ljudje, kako so prisiljenci - in kdor te vrste ljudi pozna in ve, iz kakšnih elementov se rekrutujejo, bode temu pritrdil - da ni lahko mogoče, take ljudi spravljati brez vseh ozirov v iste prostore z drugimi bolniki, da je treba skrbeti za posebno varstvo in da tega varstva ni mogla prevzeti mestna občina [...] z ozirom na občo nevoljo, ki se je oglasila v Ljubljani, ko so stanovniki ljubljanski zvedeli, kakšni ljudje se nahajajo v tej bolnici in kakšne druščine je pričakovati bolnikom, ako bi kateri prihajali iz Ljubljane, je mestna občina morala ustaviti nadalje sprejemanje, pa tudi zaradi tega, ker so bili prostori v hiralnici pač skromni, da 913 AS 16, konvolut 62 III, št. 3084. 914 AS 16, konvolut 62 III, št. 3065, Pismo dr. Žižka Okrajnemu glavarstvu Kočevje, 24. september 1886. 915 AS 16, konvolut 62 II, št. 2837. 916 AS 16, konvolut 62 II, št. 2853. 917 ÖSA, AVA, Min. des Innern, 36/5, 1047, št. 16928. 918 AS 16, konvolut 62 II, št. 2829, 2834, 2938; Novice, 15. september 1886, št. 37, str. 295 in 22. september 1886, št. 38, str. 303. 919 AS 16, konvolut 62 II, št. 2938. 920 AS 16, konvolut 62 III, št. 3338; Novice, 20. oktober 1886, št. 42, str. 336. 921 Gruber, Die Cholera in Oesterreich ..., str. 50; Novice, 13. oktober 1886, št. 41, str. 327. 922 Gruber, Die Cholera in Oesterreich ..., str. 12; Obravnave deželnega zbora za Kranjsko v letih 1886 - 1888, letno poročilo za leto 1886, 7. Deželni zavodi in zakladi, A - Prisilna delalnica, str. 106; ÖSA, AVA, Min. des Innern, 36/5, 1049, št. 20074. 923 Verjetno gre za Petra Grasselija, ki je bil v obdobju 1882-1896 ljubljanski župan. Več v: Marjan Drnovšek, Peter Grasseli, ES, III. Zvezek, MK, Ljubljana 1987, str. 376. 175 ŠE DVE EPIDEMIJI ne rečem pičli... Nad Grasselijevim mnenjem se je zgražal poslanec baron Apfaltrern, ki se je retorično vprašal, ali zdravstveni zakon v mestu ne velja in kje pravzaprav stoji Prisilna delavnica, če ne na območju mesta Ljubljane? Mesto mora torej prav tako kot za vsakega drugega meščana poskrbeti tudi za stanovalce Prisilne delavnice. (Njegovim besedam so odobravajoče prikimavali na levici.) Debati se je pridružil še sam deželni predsednik Andrej baron Winkler, ki je dejal, da se mora za prisilnike zgraditi oz. urediti posebno poslopje, ki bi v času širitve nalezljivih bolezni služilo kot zasilna bolnica. Kot zadnji je svoj komentar podal sodni poročevalec Lukman, ki je poudaril, da 13. člen Poučila o koleri jasno pravi, da so oboleli za kolero v skrbi občine, v kateri se trenutno nahajajo. Prav tako je bil mnenja, da se že iz humanih vzrokov ne sme razlikovati bolnega prisilnega delavca od ostalih bolnikov.924 Deželni šolski svet se je 15. septembra odločil, da se zaradi nevarnosti epidemije kolere do nadaljnjega zaprejo vse šole na Kranjskem.925 Deželni predsednik Winkler je v končnem poročilu o epidemiji kolere Ministrstvu za notranje zadeve celotno situacijo predstavil kot ugodno, saj je, glede na to da je bila Kranjska obkrožena z okuženimi območji, uspela z učinkovitimi preventivnimi ukrepi epidemijo obdržati zgolj v šestih krajih. Bistvenega pomena je del poročila, kjer deželni predsednik kot najbolj ogrožajoče akterje izpostavi slabe higienske razmere v mestu, predvsem pa poudari slabo pitno vodo in slabo urejeno kanalizacijo. Poročilo sklene po eni strani z ugotovitvijo, da bo treba investirati v tovrstne izboljšave in da brez velikih vlaganj, na primer v izgradnjo vodovoda, v prihodnosti ne bo več šlo, po drugi strani pa ugotavlja, da zasilne bolnice v času epidemij niso ustrezna rešitev, ampak da bo treba razmišljati o gradnji epidemične bolnice.926 Nenavadne omembe o epidemiji kolere leta 1886 je v svojem dnevniku zapustil Fran Levstik. Iz zapisov, ki poleg vsakodnevnega natančnega opisa vremena vsebujejo tudi podatke o številu obolelih in umrlih za kolero v italijanskih mestih in na Kranjskem leta 1886, je poleg strahu pred epidemijo zaznati tudi njegovo duševno bolezen.927 Zanimivi so naslednji zapisi: V 31. julija [...] Kolera v Trsti [...] Perice zelo mrjo po okolici (3/4 vseh kolerskih bolnih), zanašajo bolezen iz Trsta po umazanej preobleki. [...] V 6. avg. [...] Na Hrvatskem je huda [...] Kako da nesmo do zdaj o tem čuli ničesa? Zato ne, ker so zamolčavale novine! [...] V17. avg. [...] Kolera. Lenoba na kolodvorih je taka, da mnogo ljudij pribeži od kolere iz Trsta, Reke in Benetk, a nihče ga ne vpraša: od kod in kam, samo njega prineseno blago se pridno preiskuje, a človek pojdi, kamor hčeš, in delaj, kar hčeš. Velik čudež, ako ne zaneso kolere, ker je vse polno Vlahov po deželi ...928 Tabela 19. Oboleli in umrli na Kranjskem leta 1886 okrajno glavarstvo število prebivalcev število obolelih število umrlih Kočevje 41.794 55 33 Ljubljana okolica 54.057 52 20 Ljubljana mesto 26.284 19 12 Črnomelj 29.888 9 3 skupaj 152.023 135 68 Vir: Max Gruber, Die Cholera in Oesterreich in den Jahren 1885/1886, str. 29. 924 Obravnave deželnega zbora za Kranjsko, 12. seja dne 10. januarja 1888, str. 185-190. 925 ÖSA, AVA, Min. des Innern, 36/5, 1047, št. 16831. 926 ÖSA, AVA, Min. des Innern, 36/5, 1049, št. 21431. 927 Janez Logar (ur.), Anton Ocvirk (ur.), Levstikov zbornik, Ljubljana 1933, str. 40-41. 928 Fran Levstik, Zbrano delo, 10. knjiga, DZS, Ljubljana 1978, str. 334-338. 176 ŠE DVE EPIDEMIJI ZDRAVSTVENA ZAKONODAJA Prvi državni zdravstveni zakon, ki je celovito urejal organizacijo javne zdravstvene službe, je cesar Franc Jožef podpisal 30. aprila 1810.929 Zakon je nalagal državni upravi vodenje evidence vsega zdravstvenega osebja; pregled nad vsemi zdravstvenimi ustanovami (bolnice, umobolnice, najdenišnice, porodnišnice, hiralnice), nad cepljenji, kopališči/zdravilišči in zdravilnimi vodami; izvrševanje zakonov o nalezljivih boleznih, endemičnih in epidemičnih boleznih ter o kužnih boleznih živali, o karantenah in zaporah za živino ter o prometu s strupi in zdravili; vodenje cepljenj; nadzor nad lekar-narstvom; izvajanje zdravniško-policijskih obdukcij; nadzor nad mrliškimi ogledi, izvrševanje zakonov glede pokopov, izkopov in prenosov trupel ter nadzor nad mrhovišči in konjederci. Izvajanje državnega delokroga v zdravstvenih zadevah so opravljala politična oblastva, in sicer v mestih s svojim občinskim statutom posebni zdravstveni organi pri občinskem zastopstvu (občinski svet); pri okrajnih glavarstvih930 deželnoknežji okrajni zdravniki in po potrebi deželnoknežji živinozdravniki; pri političnih deželnih oblastvih deželni zdravstveni svet, ki je bil podrejen deželnemu glavarju (kot posvetovalni in izvedenski organ deželnega glavarja), deželni zdravstveni referent in deželni živinozdravnik; pri Ministrstvu za notranje zadeve višji zdravstveni svet in referent za zdravstvene zadeve. Zakon je določal delovne naloge okrajnih zdravnikov, sestavo in delovanje deželnih zdravstvenih svetov, naloge deželnih zdravstvenih referentov in deželnih živinozdravnikov ter sestavo in delovanje višjega zdravstvenega sveta in njegovega referenta za zdravstvene zadeve. Deželnoknežji okrajni zdravniki so bili stalni zdravstveni organi okrajnih glavarstev in so bili neposredno podrejeni okrajnim glavarjem. Okrajni zdravniki so nadzirali zdravstveno-policijsko delovanje v občinah, zdravstveno osebje v okraju, izvajanje predpisov proti mazaštvu in nad zdravniki brez dovoljenja za opravljanje zdravniške prakse ter nad prometom s strupi in zdravili, nadzorovali so zdravstvene in človekoljubne ustanove, kopališča/zdravilišča in zdravilne vode, javne in hišne lekarne ter opravljanje zdravju škodljivih obrti. Poleg tega so v okraju sodelovali pri vodenju zdravstvenih zadev na splošno, še posebej v primeru epidemij. Predlagali so izboljšave glede splošnega zdravstvenega stanja prebivalstva, pisali poročila in glavno strokovno poročilo o vsem, kar se je v zdravstveno-policijskem smislu dogajalo v okraju, slednjega so morali občasno pregledovati. Na osnovi sedmega člena državnega zakona je leta 18H kranjski deželni predsednik postavil pet cesarskih služb za okrajne zdravnike, in sicer v Ljubljani (za okrajna glavarstva Ljubljana, Litija in Kamnik), Kranju (za okrajni glavarstvi Kranj in Radovljica), Postojni (za okrajni glavarstvi Postojna in Logatec), Novem mestu (za okrajni glavarstvi Novo mesto in Krško) in Kočevju (za okrajni glavarstvi Kočevje in Črnomelj).931 Kranjski deželni zdravstveni svet, ki je nadomestil stalno deželno zdravstveno komisijo za Kranjsko, je uradno začel z delovanjem 13. septembra 1810.932 Ustanovna seja, ki ji je predsedoval Alojzij Valenta, je bila že dva dni prej, poleg predsedujočega so se je udeležili člani sveta, in sicer zdravniki Andrioli, Ganter, Schiffer, Razpet in 929 RGB 1870/68: Gesetz vom 30. 4. 1870, betreffend die Organisation des öffentlichen Sanitätsdienstes. 930 Okrajna glavarstva so bila po obdobju okrajnih uradov (1851-1868) znova vzpostavljena leta 1868. 931 LGB 1871/7. 932 LGB (Deželni zakonik za Vojvodstvo Kranjsko), 1870/31: Oznanilo c.k. deželnega predsednika za Kranjsko od 13. septembra 1870, št. 7343, ki zadeva to, da je v dejavnost stopil deželni zdravstveni svet za Kranjsko; 1870/25: Ukaz ministra za notranje reči od 18. julija 1870 št. 10806, zastran sestave deželnega zdravstvenega sveta za Kranjsko. 177 ŠE DVE EPIDEMIJI Bleiweis, odsoten je bil Stökl. Zdravstvenemu svetu so določili sedež v Ljubljani in razpravljali o problematiki števila potrebnih okrajnih zdravnikov v zvezi s čemer so menili, da bi svojega okrajnega zdravnika moralo imeti vsako okrajno glavarstvo; na Kranjskem naj bi tako potrebovali najmanj sedem (oziroma deset) okrajnih zdravnikov. Dr. Janez Bleiweis je o povečanju števila okrajnih zdravnikov kot deželni poslanec govoril tudi na seji deželnega zbora 26. septembra 1874, ko je ugotavljal, da se je število okrajnih zdravnikov z zakonom iz leta 1870 realno zmanjšalo. 933 V okviru lastnega delokroga občin je zakon iz leta 1870 nalagal zdravstveni policiji izvajanje zdravstveno-policijskih predpisov glede cest, poti, trgov, javnih zbirališč, stanovanj, kanalov za odvajanje nesnage, greznic, tekočih in stoječih vod, pitne vode, hrane (ogledi mesa), javnih kopališč; skrb za dosegljivost nujne pomoči pri boleznih in porodih ter reševanje pri nenadnih življenjsko nevarnih nesrečah; vodenje evidence in skrb za vse najdenčke, gluhoneme, umobolne in slaboumne, ki niso bili v javnih ustanovah; urejanje, vzdrževanje in nadzor nad mrtvašnicami in pokopališči; zdravstveno-policijski nadzor nad živinskimi sejmi in odgonom živine ter ureditev in vzdrževanje mrhovišč. V okviru prenesenega delokroga je zakon občine obremenil z izvajanjem krajevnih ukrepov za preprečevanje nalezljivih bolezni in njihovo širitev, in sicer z izvajanjem zdravstveno-policijskih ukazov in predpisov glede pogrebov; z mrliškimi ogledi; s sodelovanjem s političnimi oblastvi pri zdravstveno-policijskih ogledih in komisijah, še posebno pri javnih cepljenjih, pri odkopih trupel in obdukcijah ter pri ukrepih za preprečevanje vnosa kužnih bolezni živali; z neposrednim zdravstveno-policijskim nadzorom nad zasebnimi bolnicami in porodnišnicami; z neposrednim nadzorom nad mrhovišči in konjederci in s poročanjem o zdravstvenih zadevah političnim oblastvom. Državni zakon je v petem členu prepuščal urejanje zdravstvene službe v občinah deželam samim. Posamezne dežele so na podlagi državnega zakona izdale svoje deželne zakone za ureditev zdravstvene službe v občinah. Z deželnimi zdravstvenimi zakoni so bile tako razmejene pristojnosti v zdravstveni službi med državo in samoupravno oblastjo, uzakonjene pa so bile tudi določbe o okrajnih in okrožnih oziroma občinskih zdravnikih ter o njihovih stvarnih in krajevnih pristojnostih.934 Kranjska je dobila svoj prvi deželni zdravstveni zakon leta 1888.935 Na podlagi slednjega so že naslednje leto deželo razdelili na zdravstvena okrožja, ki so se navadno ujemala z mejami posameznih sodnih okrajev. V okviru enega okrajnega glavarstva je bilo tako več zdravstvenih okrožij. Vsaka občina je bila hkrati tudi zdravstvena občina z nalogami izvrševanja zdravstvene policije in zdravstva. Več zdravstvenih občin se je lahko združilo v zdravstveno okrožje. Pooblaščeni organ zdravstvenega okrožja/občine se je imenoval zastop zdravstvenega okrožja/občine. Ta je moral skrbeti za zdravstvene potrebščine, proračun dohodkov in stroškov za zdravstvene namene, izboljševati splošno zdravstveno stanje prebivalstva, poročati o zdravstvenih stvareh političnemu oblastvu ter predlagati potrebno zdravstveno osebje. Vsako zdravstveno okrožje je imelo enega okrožnega zdravnika, ki je moral imeti avstrijsko državljanstvo, dovoljenje za opravljanje zdravniškega poklica v državi, biti 'v moralnem oziru brez madeža' ter obvladovati oba deželna jezika. Okrožne zdravnike je na predlog zastopa zdravstvenega okrožja/občine imenoval deželni odbor. Njihove plače so bile pokrite z dveodstotnimi prikladami k direktnim davkom v vsaki zdravstveni občini. Za službene 933 AS 45, fasc. 2, št. 7705; Zvonka Zupanič Slavec, Dr. Janez Bleiweis za slovensko zdravništvo, v: Slovenska kronika 19. stoletja, Nova revija, Ljubljana 2003, str. 274-275. 934 Marko Polenšek, Organiziranost javne zdravstvene službe od konca 19. stoletja dalje, Arhivi VIII, 1985/1-2, str. 25-27. 935 LGB 1888/12: Zakon iz 24. 4. 1888, s katerim se uravnava zdravstvena služba v občinah, veljaven za vojvodino Kranjsko brez deželnega mesta Ljubljane. 178 ŠE DVE EPIDEMIJI Tabela 20. Zdravstvena okrožja na Kranjskem leta 1889 okrajno glavarstvo zdravstvena okrožja s številom prebivalstva Postojna Postojna (12.277 ljudi) Ilirska Bistrica (10.502 ljudi) Senožeče (6.674 ljudi) Vipava (12.050 ljudi) Kočevje Kočevje (15.190 ljudi) Kočevska Reka (5.141 ljudi) Velike Lašče (8.955 ljudi) Ribnica (12.508 ljudi) Krško Krško (15.915 ljudi) Kostanjevica (11.652 ljudi) Mokronog (13.457 ljudi) Radeče (8.999 ljudi) Kranj Skofja Loka (15.889 ljudi) Železniki (7.718 ljudi) Kranj (12.989 ljudi) Cerklje (9.787 ljudi) Tržič (5.911 ljudi) Ljubljana Ljubljana (28.983 ljudi) Smarje (10.245 ljudi) Vrhnika (14.829 ljudi) Litija Litija (22.428 ljudi) Stična (12.518 ljudi) Logatec Idrija (14.410 ljudi) Lož (9.247 ljudi) Logatec (9.046 ljudi) Cerknica (4.999 ljudi) Radovljica Radovljica (10.026 ljudi) Kranjska Gora (6.615 ljudi) Bled (5.062 ljudi) Bohinjska Bistrica (4.477 ljudi) Novo mesto Novo mesto (26.040 ljudi) Žužemberk (10.369 ljudi) Trebnje (10.084 ljudi) Kamnik Brdo (16.320 ljudi) Kamnik (22.759 ljudi) Črnomelj Metlika (12.071 ljudi) Črnomelj (17.827 ljudi) Vir: LGB 1889/8, A: razdelitev dežele Kranjske v zdravstvena okrožja. poti se je zdravnikom izplačevala posebna odškodnina. Poleg šolanih zdravnikov so zdravstveno službo opravljali tudi ranocelniki, kateri so službo okrožnega zdravnika začasno še lahko opravljali, vendar pa so bili v primerjavi z zdravniki slabše plačani. Služba okrožnega zdravnika je bila javna služba; okrožni zdravniki so spadali med deželne uradnike, saj je zakon urejal njihove plače in pokojnine. Okrožni zdravniki so bili dolžni zdraviti revne tam, kjer za to sicer ni bilo poskrbljeno. Morali so poročati 179 ŠE DVE EPIDEMIJI Tabela 21. Zdravniško-ranocelniška mreža, ki se omenja v zvezi z epidemijo kolere na Kranjskem leta 1886 zdravnik/ranocelnik javne zdravstvene službe okrajni zdravniki Binter Anton okrajni zdravnik Okrajnega glavarstva Kamnik Kaplar/Kapler okrajni zdravnik Okrajnega glavarstva Ljubljana Kersnik Josef okrajni zdravnik Okrajnega glavarstva Krško Linhart Herman okrajni zdravnik Okrajnega glavarstva Kočevje Mally Ignaz okrajni zdravnik Okrajnega glavarstva Kranj Razpet okrajni zdravnik Okrajnega glavarstva Novo mesto Sterger okrajni zdravnik Okrajnega glavarstva Logatec Vaupotič okrajni zdravnik okrajni ranocelniki Bervar Valentin okrajni ranocelnik v Novem mestu Globočnik okrajni ranocelnik v Kranju Jansekovič okrajni ranocelnik v Vrhniki Lukan Jakob okrajni ranocelnik Okrajnega glavarstva Litija Mahr Alfred okrajni ranocelnik v Radečah (Krško) Perišič Dušan okrajni ranocelnik v Starem trgu Posch Johann okrajni ranocelnik v Žužemberku Russbach Engelbert okrajni ranocelnik v Krškem oz. Cerknici Salloker Ludwig okrajni ranocelnik v Velikih Laščah Vašič okrajni ranocelnik v Trebnjem pomožni zdravniki Jelovšek zdravnik v Okrajnem glavarstvu Radovljica Kotzmuth Julius zdravnik asistent Okrajnega glavarstva Črnomelj Kulowic privatni ranocelnik in kopališki zdravnik v Toplicah Lukan zdravnik v Šentvidu pri Litiji Perko Peternel Karel ranocelnik na Igu Russ Carl zdravnik v Okrajnem glavarstvu Kamnik Saurau Franc Alois okrajni ranocelnik v Radovljici, premeščen v Pivko kot 'Revisionsarzt' Žižek Anton zdravnik na Ptuju, pomožni zdravnik v Loškem Potoku Zupanc Franc zdravnik v Ljubljani (zdravstveni uradnik) drugi zdravniki Derč zdravnik v Tobačni tovarni Kovač Viljem mestni zdravnik v Ljubljani (eden od treh mestnih zdravnikov) Vir: AS 33, Deželna vlada v Ljubljani 1861-1918, kolera 1866-1910, delni arhivski inventar; AS 16, konvolut 62. o zdravstvenih strokovnih stvareh v zborih zastopov zdravstvenih okrožij/občin, političnemu okrajnemu oblastvu (kateremu so v službenem oziru podrejeni) pa so bili dolžni poročati o zdravstvenih dogodkih in zdravstvenemu stanju v svojem službenem okolišu. Okrožnega zdravnika je nadziral župan zdravstvene občine oziroma načelnik 180 ŠE DVE EPIDEMIJI zastopa zdravstvenega okrožja.936 Poleg okrožnih so seveda obstajali že omenjeni cesarski okrajni zdravniki. Drugi deželni zakon, ki je urejal zdravstveno službo v občinah, je iz leta 1892.937 S spremembami tretjega in trinajstega člena deželnega zakona iz leta 1888 (LGB 1888/12) je natančneje določal sestavo zbora (zastopa), ki zastopa zdravstveno okrožje, in zdravstvenim občinam/okrožjem naložil pristojnost plačevanja stroškov zdravstvene oskrbe revnih. Oba deželna zakona, ki sta urejala zdravstveno službo v občinah, sta prenehala veljati 1. januarja 1901, ko je dobila vojvodina Kranjska tretji zdravstveni zakon.938 Slednji se je od prejšnjih dveh razlikoval v tem, da so okrožni zdravniki dobili pravico do dopusta, poleg tega je zakon natančneje urejal njihovo nadomeščanje ter določal disciplinske kazni. Leta 1886 je bilo v deželi skupno 46 zdravnikov in 36 ranocelnikov. Med zdravniki jih je 15 plačevala država (4 v Ljubljani in po eden v vsakem okrajnem glavarstvu) in so bili del javnega zdravstvenega sistema, 12 so jih zaposlili okraji in občine (10 jih je opravljalo tudi privatno prakso), 2 sta poučevala, 3 so imeli privatno prakso, 6 jih je delalo v špitalih, 7 pa jih je bilo brez službe. Ranocelnika sta bila dva plačana s strani države v okviru javnega zdravstvenega sistema, 28 so jih zaposlili v okrajih in občinah (27 jih je lahko opravljalo prakso), 1 je delal kot privatni ranocelnik, 5 pa jih je bilo brezposelnih.939 Tabela 22. Bolnica in špitali na Kranjskem leta 1886 okrajno glavarstvo bolnica število postelj število bolnikov Ljubljana Splošna bolnica (javna) Špital sv. Jožefa (zaseben) Elizabetin otroški špital (zaseben) 341 100 22 3452 124 115 Postojna Občinski špital (zaseben) 12 7 Novo mesto Mestni zasilni špital 7 6 Kočevje Okrajni špital 25 7 Litija (Zagorje) Rudniški špital bratovske skladnice (Werks-Bruderladen-Spital) 12 134 Radovljica (Kamna Gorica) Špital dr. Lovra Tomana (zaseben) 6 3 skupaj 1 javna bolnica 7 zasebnih bolnic/špitalov 525 3848 Vir: Österreichische Statistik, Statistik des Sanitätswesens für das Jahr 1886, Kranken-Anstalten im Jahre 1886, Wien 1889, str. 8-10. 936 LGB 1889/8: Delo in pristojnosti okrožnih zdravnikov je določalo Razglasilo c. kr. deželne vlade za Kranjsko z dne 16. marca 1889, št. 647/Pr., obsezajoče ukaze, izdane na podstavi zdravstvenega zakona z dne 24. aprila 1888 l. dež. zak. št. 12 , B: Službeno navodilo okrožnim zdravnikom. 937 LGB 1892/11. 938 LGB 1900/27. 939 Österreichische Statistik, Statistik des Sanitätswesens für das Jahr 1886, Sanitäts-Personale und Hausapotheken, Wien 1889, str. 182-183. 181 ŠE DVE EPIDEMIJI Čeprav so za potrebe epidemij kolere uvedli enoten sistem zasilnih bolnic v občinah in za kozave bolnike in obolele za kolero uredili posebno bolnico v t. i. Dedkovi hiši na Poljanah št. 42 s kapaciteto 32 bolnikov, ki so jo kupili za 6.800 gld, se je vedno bolj kazala potreba, da bi zgradili posebno bolnico za nalezljive bolezni.940 Avgusta leta 1884 je ljubljanski mestni magistrat na deželni odbor naslovil pismo, v katerem je poudaril, da bolnica za kužne na Poljanski cesti v mesto ne spada, da se ljudje pritožujejo in da bi bilo bolje, ko bi se osnovala na primernem prostoru blizu Ljubljane bolnica za vse nalezljive bolezni.941 Tako je bilo na januarski seji deželnega zbora leta 1887 med drugim sklenjeno, da je treba zgraditi posebno bolnico za okužence:942 Deželni zbor je leta 1888 za Bežigradom od Antona viteza Gariboldija kupil parcelo za 5.500 gld. in odobril kredit za zidanje infekcijske bolnice, ki naj bi bila prvi objekt nove Deželne bolnice. Hkrati je potrdil prodajo hiše na Poljanah št. 42 s pridržkom, da jo prepusti v uporabo novemu lastniku po zgraditvi nove infekcijske bolnice. Izdelali so načrt; bolnica naj bi bila sprva v enonadstropni stavbi (kasneje so jo spremenili v pritlično) s kapaciteto 24 postelj v šestih sobah s kuhinjo, sobo za zdravnika in dvema kopalnicama. Glede na Poročilo deželnega odbora o gradnji bolnice za kužne bolezni iz leta 1889 naj bi bolnico zgradili v dveh letih, in sicer verjetno v obdobju 1890-1892. Ker se je gradnja zavlekla, so kupljeno parcelo oddali v najem v obdelovanje Francu Verhovecu iz Spodnje Šiške, ki je bil najemnik vsaj do junija leta 1891.943 Posebna infekcij ska bolnica verjetno nikoli ni bila zgrajena, saj je infekcijski oddelek bolnice na Poljanah deloval vse do potresa leta 1895, ki je hišo popolnoma uničil, zato so za bolnike uredili posebno barako na njenem dvorišču.944 DEVETDESETA LETA 19. STOLETJA V devetdesetih letih 19. stoletja so se epidemije kolere v Avstro-Ogrski pojavljale predvsem v obdobju med letoma 1893 in 1895. Leta 1893 je kolera izbruhnila v Galiciji, na Ogrskem in v Bosni, v letih 1894 in 1895 v Galiciji.945 Ker je nevarnost epidemije nenehno grozila celotni državi, so se posamezne dežele trudile dosledno izvrševati preventivne ukrepe. Le-ti so temeljili predvsem na nadzoru nad tujci oziroma prišleki, na prepovedi uvoza določenega blaga, na strogih predpisih v železniškem prometu ter na nadzoru nad večjimi skupinami delavcev in množičnimi shodi. Zaradi večje učinkovitosti ukrepov so evropske države sklepale meddržavne sporazume, kot je bil, na primer, leta 1892 sklenjeni mednarodni zdravstveni dogovor, ki je urejal pomorsko zdravstvo in karanteno v evropskih pristaniščih in v Sueškem kanalu. Del dogovora je bil med drugim tudi Pravilnik o koleri.946 Najpomembnejši tovrstni mednarodni dogovor evropskih držav in Rusije je tako imenovana Dresdenska konvencija, sklenjena aprila leta 1893, ki je urejala skupne ukrepe za zaščito javnega 940 AS 33, Deželna vlada v Ljubljani, 17/23, fasc. 3, št. 192; Peter Radics, Zgodovina deželne civilne bolnice v Ljubljani, Ljubljana 1887, str. 73; Rijavec, Ljubljanske bolnišnice, str. 33. Leta 1874 so razmišljali tudi o tem, da bi na vrtu civilne bolnice na Ajdovščini postavili barake za kozave in vse obolele za drugimi kužnimi boleznimi. 941 AS 38, Deželni zbor in odbor za Kranjsko, VI/1, t.e. 593, št. 14054. 942 Radics, Zgodovina deželne civilne bolnice v Ljubljani, str. 79. 943 AS 38, VI/1, t.e. 620, št. 7519, 8651, 1760, 4615, 10728, Poročilo deželnega odbora o gradnji bolnice za kužne bolezni z dne 26. oktober 1889; Leopold Rijavec, Ljubljanske bolnišnice, str. 37. 944 Rijavec, Ljubljanske bolnišnice, str. 41. 945 Krebs, Die geographische Verbreitung ., str. 33-41. 946 Mednarodni zdravstveni dogovor z dne 30. januarja 1892, sklenjen med Avstrijsko-Ogrskim, Nemčijo, Belgijo, Danskim, Španj-skim, Francoskim, Veliko Britanijo, Grškim, Italijo, Nozozemskim, Portugalskim, Rusijo, Švedskim in Norveškim pa Turčijo, v: Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, XXII, 1894/68. 182 ŠE DVE EPIDEMIJI zdravja v času epidemij kolere. Po tej konvenciji so bile države obvezane o izbruhu bolezni pravočasno obveščati mednarodno javnost; v splošnem pa so bili s konvencijo določeni najmanjši možni skupni ukrepi proti širjenju kolere, ki so zajemali vse od železniškega in pomorskega prometa oziroma pretoka ljudi do postopkov v zvezi z uvozom različnega blaga.947 Zaradi epidemije kolere, ki je leta 1892 izbruhnila v Rusiji, Nemčiji, Franciji, Romuniji, na Nizozemskem in v Belgiji, so avstrijske oblasti zaostrile ukrepe na državnih mejah. Eden izmed ukrepov je bila prepoved uvoza določenega blaga iz okuženih držav, pri čemer je šlo predvsem za prehrambene izdelke in različne surovine, kot so, na primer, kože, perje, volna, usnje, odpadne cunje za izdelavo papirja in že rabljena oblačila, perilo, posteljnina ter predmeti iz raznih tkanin, kavčuka, voščenega platna; izjema je bila popotna prtljaga, ki so jo pregledovali in razkuževali.948 Kako so se te stvari izvajale v praksi, lahko vidimo na primeru učiteljice Mahrove trgovske šole v Ljubljani Cecilije Tenbaum, ki se je septembra leta 1892 iz rodne Vestfalije z vlakom preko Dunaja vračala v Ljubljano. Učiteljica je del svoje obsežne prtljage nekaj dni pred svojim odhodom od doma poslala po pošti, njen paket pa so zaradi tega, ker je prihajal z nemškega ozemlja, oblasti v Ljubljani uničile. O dogodku je pisal celo neki munsterski časopis, ki ga je Cecilija kot ogorčena bralka obvestila o nedopustni praksi ljubljanskih mestnih oblasti: Na kako neumen način se izraža strah pred kolero in kako celo okrožni zdravniki obravnavajo popolno uničenje kot edino sredstvo zoper kolerabacil, sem pravkar izvedel iz pisma neke dame, katera je poslala poštni paket iz Munstra v Ljubljano v Avstriji. Paket je bil, brez nadaljnega, takoj po prispetju v Ljubljano, po ukazu okrajnega fizika zažgan v peči. Sumili so, da je okužen z bacili, čeprav je bil odposlan iz neokuženega območja. Dama je brez težav prešla mejni prehod Bodenbach, njen prihod v Ljubljano je bil brzojavno napovedan. Na srečo pa je v Ljubljani zaradi poškodovane depeše niso uspeli najti, v nasprotnem primeru, bi ji bili najbrž zažgali in uničili še preostalo prtljago. Iz takih dogodkov se vidi, kako previdno je trenutno treba ravnati s pošiljkami iz tujine. Še posebno je treba paziti na to, da je vsebina vsakega paketa deklarirana, kar predstavlja dokaz v primeru uničenja ... Učiteljica je imela smolo, da je paket vseboval natančno tisto, česar ne bi smel. Poleg dveh knjig, dveh fotografij, pasu in para čevljev, kar ni bilo sporno, je večino vsebine zavzemalo spodnje perilo. In prav uvoz slednjega - v paket je zložila dve spodnji krili, troje spodnjih hlač, tri srajce, dva para nogavic ter nočni korzet - je bil z državnim ukazom najstrožje prepovedan. Ukaz z dne 3. septembra 1892949 je namreč iz nemškega cesarstva, potem ko so to najprej določili za mesto Hamburg,950 Altono in kasneje za vsa nemška pristanišča ob Severnem morju, prepovedal uvažati in prevažati cunje, staro obleko, staro vrvje, rabljeno životno perilo, rabljeno posteljnino, sveže sadje in zelenjavo, ribe, ki niso v pločevinkah ter surove živalske produkte. Da so se ljubljanske mestne oblasti vestno držale strogih predpisov proti nalezljivi koleri, dokazuje mestni razglas z dne 6. oktobra 1892, ki je vsem tistim, ki so sicer prenočevali tujce oziroma dajali sobe v najem, nalagal, da morajo mestu naznaniti prihod vsakega tujca, ki je prišel iz krajev, kjer razsaja kolera.951 Deželna vlada je zaradi velike nevarnosti izbruha kolere začela potrebno zdravniško silo iskati leta 1892, in sicer je deželni odbor deželnim okrožnim zdravnikom, sekundarijem in drugim pomožnim zdravnikom v deželni bolnici poslal vabila, da naj 947 RGB, 1894/69; Ernst Mayerhofens Handbuch für den politischen Verwaltungsdienst, III. Band, str. 406-409. 948 Ukaz ministrstev za notranje stvari, trgovino in finance z dne 10. oktobra 1892, Državni zakonik, 1892/180. 949 RGB, 1892/155; tudi RGB, 1892/154. 950 Huda epidemija kolere je leta 1892 zajela mesto Hamburg, kjer je v šestih tednih umrlo 10.000 ljudi. Glej: Evans, Death in Hamburg. 951 Katarina Keber, Kolera v arhivskem gradivu: primer Cecilije Tenbaum, Arhivi XXIV, 2001/2, str. 105-108. 183 ŠE DVE EPIDEMIJI 37. Občerazumljivo poučilo o koleri in odredbah zoper njo, c. kr. ministrstvo za notranje stvari, Ljubljana 1892. Gre za uradno razlago bolezni in navodila o preventivnem ravnanju (NUK). se opredelijo za pomožne zdravnike v primeru epidemije kolere.952 Iskanje zdravnikov, ki bi bili pripravljeni zdraviti obolele za kolero izven svojega okraja oziroma dežele, se je nadaljevalo v naslednjih letih. Izkazalo pa se je, da velika večina zdravnikov iz različnih razlogov (starost, bolezen, družina) ne namerava zapuščati službe v domačem okolju. Poleg tega je vladalo še siceršnje pomanjkanje zdravnikov, ki so bili pogosto edini v posamezni občini. Takšen razlog je, na primer, navedel zdravnik Ignaz Mahor-čič v sporočilu Okrajnemu glavarstvu Krško. Od 28 vprašanih zdravnikov v Ljubljani se ni nihče javil za zdravljenje obolelih za kolero izven mesta.953 Eden izmed redkih zdravnikov, ki je bil pripravljen oditi delat drugam, je bil, na primer, idrijski okrajni zdravnik, in sicer pod pogojem, da bo dobil povrnjene potne stroške, brezplačno stanovanje in dnevnice v višini 15 gld.954 Proti temu se je zaradi starosti 82 let izrekel tudi novomeški zdravnik Johann Posch, ki je sodeloval že v epidemiji leta 1855.955 Leta 1894 so se v Ljubljani spet vsi zdravniki negativno odzvali na poizvedbo magistrata glede zdravljenja obolelih za kolero, čeprav so jim ponujali dnevnice v višini od 10 do 15 gld, vračilo potnih stroškov in brezplačno stanovanje.956 Zasilne bolnice so bile leta 1892 urejene praviloma v krajih ob železniški trasi, in sicer v Ljubljani, Rakeku, Pivki, Kranju, Javorniku, Kranjski Gori, Domžalah, Kamniku in Litiji.957 Kasneje so jih ustanovili še v Logatcu, Idriji, Cerknici, Metliki in Črnomlju.958 V oklici Ljubljane so jih uredili v Brezovici, Dravljah, Šentvidu, Horjulu in Medvodah.959 S posebnim zakonom, ki je v času epidemije zasilnim bolnicam priznaval pravico javnosti, so oblasti uredile plačevanje oskrbovalnih stroškov.960 Prav tako je 952 Obravnave deželnega zbora kranjskega 1892-1893, Deželnokulturne in zdravstvene reči, str. 80. 953 AS 33, f. 17/23, konvolut 603, š. 307, št. 12345. 954 Prav tam. 955 AS 33, f. 17/23, konvolut 603, š. 307, št. 10056. 956 Prav tam. 957 Obravnave deželnega zbora kranjskega 1892-1893, priloga 30, str. 283. 958 AS 33, f. 17/23, konvolut 603, š. 307, št. 15943, 12363. 959 AS 33, f. 17/23, konvolut 603, š. 307, št. 22643. 960 Zakon o pravici javnosti, priznani epidemijskim bolnicam, katere napravijo občine na Kranjskem za čas, dokler trajajo epidemije, v: Obravnave deželnega zbora kranjskega 1892-1893. 184 ŠE DVE EPIDEMIJI — 4H - Dodalek,- Spisek pripomočkov, ki so ob koleri v zdravstveno in bolniško strežbo posebno potrebni. 1. Posode in oroijje, Redenj aLi *kaf s Sodaii:m i r bo I n u rs&toji :,i■ v katero se polagajo okajeno perilo ju ■:>'■ u£en6 stvari. Skloda it razknževalno te kutino, rta se v nji umirajo roka Vri aH lonec, da se v njeni napiai !j.;. in tirani karTiolnu raztopina. Posoda z zdrobljenim iteiigašeiiiiii a p 1111 rit. ¡7 rega se pripravlja apnica ali apneni i. Posoda z apnloo alt z ujm enim bcložem. Ilederij ali IUlici z vrelo vodo. Pitna posoda z žlica v 1 .':.i'. .■ 1. .1 I .l il o bolnikovo. Skleda 1, ledom. Orodje /.a sua^enje: smeti&uica, sčetinastu metla, slamnata. metla, krtača za | omit tal, /»:''.!:!■ ■ Pri prava zu bolniško strti bo: g ravnice, glinasti vrti, irigator, bljnvalnik, potrebnik. ponoena posoda, sealna steklenica. punočni ali ¿ttbodni stolec, 2. Druge potrebščine za "bolniško strežbo. Nepeii jiiim Ur Ivarlne, da se % ajimi zavaruje postelja, kakor kavčukovo platno, povoženo platno, ftitlrotliov batiat, eventualno druga nadomestilu, ki se potem -kakor enkrov popir, zavojni popir, pivni popir itd. Množina ovojni ikompres), ntirač, tančice in liombaza. - «1 — 3. Razkužila. Preskusen stroj za parno razkuževanje, katerega napravi občina za urejeno javno porabo s poučenim osebjem. Kristalizirana kar bolim kislina, da se iS nje 11 1 raztopimo i vročo vodo, i delov na lini d ulov vode. ■S 11 in 1 m kar bul na kislimi, da se ii nje napajajo raztopin,) I vročo vedo, 111 delov na 10(1 delov vode. Eventualno suliliniat (|>o zdravnikovem navodil), da so ii njega narejajo raztopine z vročo vodo. 1 del na I (liliI delen vodi, Apnica ali apneni belež, ki se nareja iz zdreblie-1 '.'i Ranega apna. I dol na 4 dele vode. Eventualna raztopi 1111 klorovega apna, narejena a tem, da se znu-ša svete klorovo apnu a vodo, 2 dela na t'l'l delov vode. K.rnnialfl i i /u I. da se ii njega titrajajo raztopine t vročo vodo, 1 del v 1(10 delili uide. Klomvo-apnenl prašek, dobro shnifljeii v zaprtih posodah, ¿¡rano apnu. da se ' njega napravlja apneni prašek in upliuta ali apneni beM s tem. da se zmeisii z vodo. Stalni OLTiij v peči, da se snz,igiyo niiScve okužene stvari, i u da je vedno pri prav [jena vrela voda. 4. Krepuila iit navadna Mla. lail, sodimi vi 11 In. peneča limonada, 6mti vino, konjak, eveiilualno igranje Razredčena solna kislina, da se z. njo kisa kiiliana iu potilijcaa voda. Eventualno llallerjeva kislina. 4 38. - 39. Seznam pripomočkov za zdravstveno in bolniško strežbo obolelih za kolero, ki so jih priporočali v knjižici Občerazumljivo poučilo o koleri in odredbah zoper njo (NUK). morala vsaka občina imeti na voljo prostore za organizacijo zasilne bolnice v primeru epidemije. Stvari so morale biti pripravljene do te mere, da je zasilna bolnica lahko vsak trenutek začela z delovanjem; pripravljena je torej morala biti tudi nujna oprema, kot so postelje, posteljno perilo, stoli, nosila, luči.961 Dr. Friedrich Keesbacher, ki je na terenu preverjal pripravljenost občin, je ugotavljal, da imajo vse občine sicer pripravljene potrebne prostore - večinoma sta bili to dve sobi, vendar pa prostori niso bili zadostno opremljeni.962 Brez nujne opreme sta bili tudi zasilni bolnici na Pivki in Rakeku: pivška je bila sicer nova, moderno urejena opečnata pritlična stavba z velikimi, svetlimi sobami za 12 bolnikov, v Rakeku pa je šlo za enonadstropno stavbo, zgrajeno leta 1886.963 Opremo za zasilne bolnice na Pivki, Rakeku, Litiji in Kranju je daroval tudi Rdeči križ, in sicer so podarili 36 predpasnikov in ščitnikov za strežnike, 36 neprepustnih posteljnih vložkov ter nekaj železnih postelj.964 S sredstvi je občinam pri opremi zasilnih bolnic pomagala tudi deželna vlada. V letnem poročilu deželnega odbora glede zdravstvenih zadev je bilo rečeno, da se je za obrambo pred kolero v deželi zgodilo silno veliko [...] znano je, da ima skorej vsaka občina bolnico za silo pripravljeno in znano je tudi, da imajo nekatere občine že železne kavalete pripravljene, pripravljene tudi žimnice, in nekatere občine so si celo omislile desinfektorje na paro ... Občine so opozarjali, da naj 961 AS 33, f. 17/23, konvolut 603, š. 307, št. 10035. 962 Prav tam. 963 AS 33, f. 17/23, konvolut 603, š. 307, št. 10416. 964 AS 33, f. 17/23, konvolut 603, š. 307, št. 11197. 185 ŠE DVE EPIDEMIJI razkužujejo previdno (uporabljali so galico, salicilno kislino, karbolno kislino in paro) in naj pri tem ne pretiravajo.965 Parne dezinfekcijske aparate so imeli na Pivki, v Postojni, Senožečah, Vipavi in Metliki; na splošno so imeli tak način razkuževanja v primerjavi s kemičnimi razkužili za bolj zdravega.966 Uporabo parnih aparatov so vzpodbujale tudi oblasti, saj naj bi omenjene aparature imela vsa okrajna glavarstva, deželne vlade pa je Ministrstvo za notranje zadeve obvestilo o vseh podjetjih, ki izdelujejo prenosne parne aparate.967 Za širitev nalezljivih bolezni so še posebej nevarne okoliščine predstavljali večji premiki prebivalstva, množični shodi in zborovanja ter večja zgoščenost delovne sile. Avgusta 1893 so bile oblasti pozorne na množične premike prebivalstva zaradi poljskih del in gradbene sezone.968 Nevarno je bilo tudi to, da so delavci zaradi epidemije v Galiciji od tam bežali v druge dele države in bili tako verjetni prenašalci bolezni.969 Izpostavljena so bila tudi delovišča, kjer je delalo veliko delavcev in kjer je bila njihova pretočnost večja kot je to bilo, na primer, pri gradnji železnic in v rudnikih.970 Kranjska okrajna glavarstva so deželni vladi poročala o večjih deloviščih; največ delavcev je terjala gradnja železnice proti Kočevju na območju treh okrajnih glavarstev, kjer je delalo 1.997 delavcev.971 Na območja gradnje železnice so bili še posebej pozorni in so tja pošiljali dodatne zdravnike.972 V rudniku živega srebra v Idriji je bilo leta 1893 zaposlenih 1.154 rednih in 166 začasnih delavcev ter 63 nadzornikov.973 Večje število delavcev je zaposlovala tudi industrija; v Litiji je v predilnici delalo 400 ljudi, v tovarnah papirja preko 500 delavcev. V Ljubljani je januarja leta 1894 novo bolnico na Vodmatu gradilo čez 100 delavcev.974 Železniški promet so v času nevarnosti epidemij kolere podrobno urejala preventivna in kurativna navodila, zbrana v knjižici Grundsätze für die Einrichtung des Eisenbahnverkehres in Cholerazeiten. Navodila so določala tako postopke glede razkuževanj prtljage in blaga ter vzdrževanja splošne čistoče v vagonih in na postajah kot tudi ravnanje železniškega osebja z obolelimi potniki. V ta namen so določili postaje, kjer so lahko obolele z vlaka prepustili oskrbi lokalne zasilne bolnice in dosegljivemu zdravniku. Posebna navodila so urejala razmere v potniških vlakih oziroma spalnikih ter uporabo različnih vrst razkužil.975 Potres, ki je 14. aprila 1895 stresel Ljubljano, je z domov pregnal okoli 5.000 ljudi, ki so si zasilna bivališča poiskali v šotorih, železniških vagonih, barakah in celo v sodih za zelje.976 Prav tako je potresni sunek poškodoval ali uničil obstoječo mestno infrastrukturo. Zaradi poslabšanja splošnih higienskih razmer se je v mestu povečala predvsem nevarnost izbruha nalezljivih črevesnih bolezni. V razglasu, ki so ga mestne oblasti izdale 6. maja, se odraža zavedanje in strah oblasti: Vsled potresa, kateri je zadel Ljubljano, je brez dvoma nastala velika nevarnost za zdravje. Vzlasti se je 965 Obravnave deželnega zbora kranjskega 1892-1893, str. 80; XIII. seja dne 12. maja 1893, str. 328-329. 966 AS 33, f. 17/23, konvolut 603, š. 307, št. 10889, 12363. 967 AS 33, f. 17/23, konvolut 603, š. 307, št. 12314, 11215. 968 AS 33, f. 17/23, konvolut 603, š. 307, št. 10789. 969 AS 33, f. 17/23, konvolut 603, š. 307, št. 11215. 970 AS 33, f. 17/23, konvolut 603, š. 307, št. 13157. 971 Prav tam. 972 AS 33, f. 17/23, konvolut 603, š. 307, št. 8683. 973 AS 33, f. 17/23, konvolut 603, š. 307, št. 16197. 974 AS 33, f. 17/23, konvolut 603, š. 307, št. 13157. 975 Grundsätze für die Einrichtung des Eisenbahnverkehres in Cholerazeiten, Verlag von Otto Maass&Sohn, Wien 1893. 976 Judita Šega, Zdravstvo in higiena popotresne Ljubljane, v: Medicinski in socialni pogledi na ljubljanski potres 1895 (ur. Zvonka Zupanič Slavec), Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete v Ljubljani, Ljubljana 1995, str. 57. 186 ŠE DVE EPIDEMIJI bati, da ne bi nastale kake kužne ali nalezljive bolezni ... Poleg opozorila o splošni pazljivosti glede čistoče javnih površin in reke Ljubljanice, čiščenja greznic in čistoče v večstanovanjskih hišah ter javnih lokalih (gostilnah, kavarnah in hotelih) so opozarjali predvsem na upoštevanje pravil v primeru izbruha nalezljivih bolezni: Če bi kdo za kužnimi ali nalezljivimi boleznimi obolel, treba ga je takoj izolirati; kjer se to ne da izvršiti, oddati se mora bolnik na vsak način v kako bolnico. Pri tej priliki je opomniti, da se smejo taki bolniki prevažati edino le spripomočjo mestnih zdravstvenih organov z vozom, katerega ima mestna občina na razpolago. Rabiti druge vozove, zlasti voz proti plačilu (izvoščeke) je absolutno nedopustno.977Mestne oblasti so za ljudi, ki so ostali brez strehe nad glavo, poskušale kar najbolje poskrbeti. Barake, kamor se je zatekla večina brezdomcev, so priključili na mestni vodovod ali pa so jim večkrat na dan dovažali svežo vodo. Da nalezljive bolezni v porušenem mestu nazadnje le niso izbruhnile, so zaslužni tudi ljubljanski zdravniki, ki so pod vodstvom mestnega zdravnika Ivana Koprive izvajali uspešen zdravstveni nadzor.978 Potres je uničil med drugim tudi stavbo civilne bolnice na Ajdovščini, tako da so bolnike prenesli na bolnični vrt; najprej so na vrtu postavili šotore, ki so jih dale na razpolago vojaške oblasti, kasneje so bolnike namestili v 25 lesenih barak, ki jih je priskrbel Rdeči križ. Bolniki so v t. i. zasilni bolnici morali ostati do meseca oktobra 1895, ko so odprli novo Deželno bolnico ob Zaloški cesti. Dr. Alojz Valenta v opisu zasilne bolnice omenja, da so nekaj bolnikov iz podrte bolnice preselili tudi v stabilno mestno zasilno bolnico oz. t. i. kolerašpital, ki naj bi bila od Ajdovščine znatno oddaljena. Ker je potres stavbo na Poljanski cesti št. 42 porušil, zaenkrat še ni znano, o katerem kolerašpitalu je pravzaprav govora.979 Zadnja epidemija kolere v 19. stoletju se je v primerjavi s prejšnjimi izbruhi bolezni zgodila v popolnoma spremenjenih okoliščinah. Zaradi skokovitega razvoja znanosti in vsesplošnega tehnološkega napredka v družbi, so postale predvsem preventivne metode pred epidemijo veliko bolj učinkovite. Slednje so ozko usmerili zgolj na ključna mesta, ki so se zdela najbolj ogrožujoča. Čeprav je vedno bolj razvejan železniški sistem na Kranjsko pripeljal vedno več tujcev iz vseh delov Evrope in Sredozemlja, pa je dober in strog sistem preventive tako na samih vlakih kot tudi na železniških postajah preprečeval, da bi posamezniki, ki so oboleli za kolero, povzročili epidemijo večjih razsežnosti. Svoje so seveda prispevala tudi obvezna razkuževanja stranišč in prepoved množičnih shodov, romanj in sejmov. Kochovo odkritje povzročitelja kolere je povzročilo revolucionarne spremembe predvsem v razumevanju narave bolezni in dokončno potrdilo, da gre za nalezljivo bolezen, ki se prenaša s točno določeno bakterijo (Vibrio cholerae). Zaradi hitrega razvoja bakteriologije so dobra tri leta po Kochovem odkritju vzorce obolelih iz Kranjske že lahko analizirali v graškem laboratoriju. Pomembno vlogo pri časovnih dimenzijah je odigral telegraf, saj je omogočil hiter prenos informacij in takojšnje obveščanje in ukrepanje. Zdravniška in upravna poročila o bolnikih in umrlih so postala bolj natančna, usmerjena v opis okoliščin in v iskanje izvora okužbe. Zelo je postalo pomembno, da so vzorce blata sumljivih primerov čimprej bakteriološko pregledali in potrdili ali ovrgli 977 AS 33, f. 17/23, konvolut 603, š. 307, neoštevilčeno. 978 Šega, Zdravstvo in higiena popotresne Ljubljane, str. 57. Na Kranjskem in v Ljubljani leta 1895 ni bilo večjega števila obolelih za kolero, saj v zdravstvenem poročilu med epidemijami kolera ni navedena. V: Keesbacher Friedrich, Die öffentliche Gesundheit in Krain im Jahre 1895, Kleinmayr&Bamberg, Laibach 1897, str. 7. 979 Alois Valenta Edler von Marchthurn, Das Laibacher Baracken-Nothspital, (Separat-Abdruck aus der Wochenschrift 'Das Österreichische Sanitätswesen'), Wien 1895, str. 3-4. Glej tudi: Rijavec, Ljubljanske bolnišnice, str. 40. 187 ŠE DVE EPIDEMIJI prisotnost tako imenovanih Kochovih bakterij, saj je bilo le od tega odvisno nadaljnje ukrepanje. Mrežo zasilnih bolnic so v devetdesetih letih 19. stoletja zaradi nenehne nevarnosti epidemij še izpopolnili in izboljšali njihovo opremljenost. Vseskozi pa je ostajal prisoten pereč problem pomanjkanja zdravnikov, ki bi bili pripravljeni zdraviti obolele za kolero izven svojega domačega teritorija. 188 ŠE DVE EPIDEMIJI VPLIV KOLERE NA HIGIENIZACIJO DRUŽBE Pod procesi higienizacije se je skrivalo široko polje družbene prevzgoje, v katero so bili zasidrani novi standardi mestne higiene, povezani z ravnanjem z lastnim telesom in z boleznimi, pa tudi s sanacijo mestnega prostora.980 Epidemije kolere so v Evropi pomembno prispevale k procesu higienizacije družbe, saj so tudi zaradi njih evropska mesta začenjala z gradnjo vodovodnega in kanalizacijskega omrežja. Če so se v času prvih epidemij v 30-ih letih 19. stoletja ljudje branili po eni strani pred 'nezdravim zrakom' še z dimnim prekajevanjem prebivališč in ulic, je ponekod vzporedno z omenjenimi praksami vlogo glavnega sredstva čistoče že počasi dobivala voda. Podobo Pariza, ki se utaplja v kloakah, duši v fekalijah in stiska v zaprtih in utesnjenih prostorih, je opisal Honore de Balzac v romanu Dekle z zlatimi očmi, ki se dogaja v času epidemije kolere.981 Georges Vigarello ugotavlja, da se je vloga kopeli od časa epidemij kuge popolnoma spremenila. Če so se kopanja prej zaradi 'prepustnosti kože' bali, je voda v času predmarčnih epidemij kolere dobivala varovalno vlogo kljub temu, da je razumevanje o prenosu bolezni še vedno trdno temeljilo v obstoju miazem. Voda ni več slabila telesnih rež, temveč jih je varovala. Dojemanje čistoče in pomen vode kot čistilnega sredstva se je nazadnje dopolnilo z vzponom Pasteurjeve mikrobiologije, ko je na novo odkriti bakteriološki svet vodo spremenil v uničevalca mikrobov. S tem, ko so obstoj slednjih znanstveniki natančno dokazali, se je nevarnost iz nevidnih, skrivnostnih miazem materializirala v mikroorganizmih, ki jih je bilo mogoče opazovati s pomočjo mikroskopa. Če je bila prej čistoča boj z vidno umazanijo in neprijetnimi vonjavami, je sedaj odstranjevala tudi nevidno 'umazanijo' brez vonja.982 V času epidemij kolere so najbolj izpostavljeni postali tisti, ki so najmanj upoštevali pravila higiene in čistoče.983 Medtem ko je najnižja stopnja higiene v mestih ponavadi šla z roko v roki s splošno revščino in s slabimi, nezdravimi stanovanjskimi razmerami, je bilo podeželjsko prebivalstvo, kot ugotavlja Andrej Studen, v higienskih navadah na podobni stopnji kot mestni reveži.984 Oba omenjena segmenta prebivalstva pa sta bila med epidemijami kolere tako na Kranjskem kot tudi sicer med najbolj izpostavljenimi. V času epidemij so namreč začeli nižji sloji za družbo predstavljati določeno nevarnost, saj se je zdelo, da zaradi slabših higienskih navad ogrožajo ostale. Oblasti so s strogim nadzorom, pregledovanjem stanovanj in razkuževanjem poskušale najrevnejšim vsiliti 980 Andrej Studen, Samoumevna čistoča telesa nekoč in danes, v: Vigarello, Čisto in umazano ..., str. 312. 981 Vigarello, Čisto in umazano ..., str. 222. 982 Prav tam, str. 252-254. 983 Prav tam, str. 223-224. 984 Studen, Samoumevna čistoča telesa ..., str. 291-293, glej: Studen, Stanovati ..., str. 46-51. 189 ŠE DVE EPIDEMIJI 40. Smrt razdeljuje vodo revežem. Preskrba s pitno vodo je bila v času epidemij kolere življenjskega pomena (Death's Dispensary, Illustrated London News, 1860, v: Disease and History, Cartwright&Biddis, 2004). sprejemljivejšo stopnjo higiene in s tem prebivalstvo na nek način socialno disciplinirati. Higiena namreč ni predstavljala zgolj skrbi za čistočo, ampak tudi skrb za moralo in nravnost.985 Kolera je v 19. stoletju odigrala vlogo 'velikega reformatorja na področju zdravstva', saj so, kot je leta 1875 ugotavljal ljubljanski mestni zdravnik Viljem Kovač, evropske države zaradi strašljivih posledic nasilnih epidemij začele posvečati več pozornosti splošni javni skrbi za zdravje. Nova doba v boju proti epidemijam naj bi nastopila po veliki epidemiji kolere leta 1855.986 Eden od glavnih vzrokov za veliko smrtnost te nalezljive črevesne bolezni so bile namreč slabe sanitarne razmere tako v mestih kot tudi na podeželju. Širitev bolezni so med drugim pospeševali dejavniki, kot so bili slabo zgrajene greznice, neustrezni vodnjaki za pitno vodo in nenazadnje slaba, nezdrava, vlažna, temačna, zatohla, premalo ogrevana in prenapolnjena stanovanja dobršnega 985 Studen, Samoumevna čistoča telesa ..., str. 307. 986 Kovatsch, Denkschrift ..., str. 7. 190 ŠE DVE EPIDEMIJI dela deželnega prebivalstva.987 Pri tem je podeželje krepko zaostajalo za mesti, nalezljive bolezni pa so se zaradi zelo nizke stopnje higiene v splošnem najbolj širile ravno med kmečkim prebivalstvom.988 Vprašanje higiene se je integriralo tudi v diskurz medicine in postopoma postalo neposredna, osrednja naloga medicine in zdravnikov kot tudi države in zdravstvene politike.989 Nevzdržnost ljubljanskih higienskih razmer je nedvoumno opisal tudi kranjski deželni predsednik Andrej Winkler, ko je v poročilu o epidemiji kolere Ministrstvu za notranje zadeve leta 1886 zapisal, da brez velikih vlaganj v izgradnjo vodovoda v mestu v prihodnosti ne bo več šlo.990 Poudaril je, da se Ljubljana z ozirom na svoje zdravstvene pomanjkljivosti med vsemi deželnimi mesti odlikuje z žalostnim svojstvom, da je že dolgo časa pravo in nezatrljivo gnezdišče kolere in njeno izhodišče za vso deželo in morda še za obsežnejši krog.991 Prebivalci Ljubljane so namreč v 19. stoletju pitno vodo dobivali iz 12 javnih in nekaj zasebnih vodnjakov, za druge potrebe pa so jo zajemali iz Ljubljanice. Zaradi prepustnosti oz. slabo grajenih vodnjakov se je dogajalo, da je bila 'pitna' voda včasih oporečna, poleg vsega je je pogosto primanjkovalo tudi zato, ker je število Ljubljančanov naraščalo. C.-kr. profesor dr. Baltazar Knapič je v Poročilu o kemijskih raziskavah pitnih voda leta 1886 med drugim zapisal: ... Leta 1884 se je preiskovala užitnost vode v mnogih ljubljanskih vodnjakih v raznih krajih mesta. Mnogo voda še užitnih ni [...] Mnogo voda hrani tvarine, ki se rade okisajo [...] Skoraj vse imajo amonijak, kar dokazuje, da prodere malo zraka v tla, ki bi gnijoče tvarine popolnoma razkrojil. Nekatere hranijo solitarno sokislino, večina pa velike množine solitarne kisline, kuhinjske soli, tedaj obilo klora, se nahaja v mnogih vodnjakih, kar kaže, da jako veliko scalnice (to je njene slane vode) v podzemno vodo prodere in od tam v naše vodnjake992 Dr. Knapič je prav tako opozarjal na povezanost nalezljivih črevesnih bolezni in oporečno pitno vodo: Dolgotrajna in natančna opazovanja so namreč utemeljila prepričanje, da se nekatere nalezljive bolezni npr. kolera in tifus, širijo s pitno vodo [...] V mestih, ki so jih preskrbeli s čisto studenčnico, so se zdravstvene razmere zelo izbolšale; nalezljive bolezni so odnehale, ali pa vsaj izgubile svoj nevarni značaj.993 Za izbolj šanje higienskih razmer sprva v urbanih središčih, kasneje tudi na podeželju, sta bili najpomembnejši pridobitvi vsekakor vodovod in kanalizacijski sistem. Obe novosti sta namreč revolucionarno izboljšali higienske razmere, naraščajočemu krogu ljudi pa korenito spremenili način življenja. Ivan Hribar se spominja ženske, ki se mu je zahvalila za zasluge pri gradnji ljubljanskega vodovoda: ... Vsak dan molim za vas zato, ker ste nam preskrbeli vodo, da se nam ni treba toliko truditi, kakor prej, ko smo jo od daleč morale v hišo nositi.994 Zgodovina ljubljanskega vodovoda sega v šestdeseta leta 19. stoletja, ko so v mestu prvič začeli razmišljati o njegovi gradnji. V sedemdesetih letih so zaradi pomanjkanja financ reševanje oskrbe z vodo preusmerili v cenejše načrtovanje ureditve novega javnega vodnjaka, vendar do izvedbe nazadnje ni prišlo. Razprave v mestnem svetu so ideje o uvajanju novih vodnjakov prerasle leta 1881, ko so začeli resneje razmišljati 987 Več v Studen, Samoumevna čistoča telesa .... in Kovač, Denkschrift ... 988 Glej: Ivo Pirc, Franjo Baš, Socialni problemi slovenske vasi, Ljubljana 1938, str. 7. 989 Studen, Samoumevna čistoča telesa ..., str. 309-310. 990 OSA, AVA, Min. Des Innern, 36/5, 1049, št. 21431. 991 Kobal, O koleri na Kranjskem, str. 148-149. 992 Tadeja Tominšek Rihtar, Pili smo vodo, polno škodljivega mrčesa: H kulturni zgodovini ljubljanskega vodovoda in kanalizacije pred prvo svetovno vojno, Zgodovina za vse, Leto IV, 1997, št. 1, str. 32. 993 Tominšek Rihtar, Pili smo vodo ..., str. 32. 994 Ivan Hribar, Moji spomini, I. del, Ljubljana 1928, samozaložba, str. 106. 191 ŠE DVE EPIDEMIJI o vpeljavi splošnega vodovoda.995 Pobudo za rešitev vprašanja preskrbe z vodo je leta 1882 prevzel takrat še občinski svetnik Ivan Hribar, ki je v ta namen ustanovil poseben vodovodni odsek. Hribar v svojih spominih zapiše, da sta izgradnji vodovoda izmed članov odseka presenetljivo nasprotovala zdravnika Karel Bleiweis in mestni zdravnik - fizik Viljem Kovač. Za podporo vodovodu pa se je odločno izrekel mladi zdravnik Josip Derč. Leta 1890 je vodovod začel z delovanjem, Ivanu Hribarju pa so istega leta za zasluge glede vodovoda podelili častno meščanstvo.996 Vsekakor pa je zanimivo, da se Ivan Hribar spominja mestnega fizika Kovača kot nasprotnika izgradnje vodovoda, ko pa je sicer prav on v svojih knjigah in zdravstvenih poročilih (kot zdravnik) večkrat zapisal, da obstoječi sistem vodnjakov ne zadošča več potrebam prebivalstva in da je za izboljšanje zdravstvenega stanja v mestu potrebno izboljšanje higiene med drugim tudi s čim prejšnjo napeljavo vodovoda.997 Znano je, da je del ljubljanskega prebivalstva izgradnji vodovoda nasprotoval tudi zato, ker so se ljudje težko privadili na misel, da bo voda iz zemlje po ceveh pritekala v hiše. Tadeja Tominšek Rihtar razmišlja, da so si ljudje verjetno lažje predstavljali in se navadili na to, da so iz mesta moteče odplake in fekalije odvedli v podzemlje kot pa da so iz njega po ceveh v hiše dobivali čisto vodo.998 Prvi so vodovod na Kranjskem dobili v Kamniku leta 1888, kot že rečeno je leta 1890 sledila Ljubljana, Črnomelj in Semič 1898, 1900 Stara Loka, Škofja Loka leta 1902, Radovljica leta 1908 in Kranj med leti 1909-1911. V Mariboru je vodovod začel z delovanjem leta 1902, v Celju leta 1908.999 Strah, ki so ga epidemije kolere vzbujale med ljudmi, je Ivan Hribar kot ljubljanski župan spretno unovčil pri nadaljnih ukrepih higienizacije mesta. Nevarnost epidemije kolere, ki se je pojavila v Trstu leta 1895, je namreč izrabil, ko je v sodelovanju z mestnim fizikom Ivanom Koprivo organiziral sestavo zdravstvenih komisij, ki so popisovale zdravstvene razmere v ljubljanskih hišah za potrebe ureditve kanalizacije. Utemeljil sem to s pretečo nevarnostjo kolere in učinek je bil popolen. Nikdo se namreč tej akciji ni protivil. Povsod so zdravstvenim komisijam radi šli na roke, podajali jim vsa potrebna pojasnila in - kar je še najbolj čudno - hišni posestniki s prav malimi izjemami se niso prav nič upirali, ko se jim je predpisalo, da morajo odpraviti skupne uličice ter mesto njih napraviti dokaj drage betonovane jame za grez. Na ta način so se odpravile takrat vse komunske uličice - na ta način se je mahoma preuredilo do sto stranišč - zlasti vsa javnemu zdravstvu nevarna stranišča po gostilnicah in kavarnah.1000 centralizirana preskrba z vodo in izgradnja kanalizacijskega omrežja sta torej predstavljala bistvena higienska ukrepa tudi v boju s črevesnimi nalezljivimi boleznimi kot je bila kolera. Dejstvo je, da epidemije kolere vzporedno z vedno večjo higienizacijo družbe konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja, z izjemo epidemije leta 1910 in izbruhom med prvo svetovno vojno, izgubijo na moči in v obdobju med obema svetovnima vojnama na Slovenskem dokončno izginejo s seznamov najbolj smrtonosnih bolezni. 995 Tominšek Rihtar, Pili smo vodo ..., str. 37. 996 Hribar, Moji spomini, str. 101-103. 997 Kovač, Denkschrift ..., str. 48 in Tominšek Rihtar, Pili smo vodo ..., str. 32, 45. 998 Tominšek Rihtar, Pili smo vodo ..., str. 49. 999 Andrej Studen, Modernizacija načina življenja, Proces higienizacije urbaniziranih naselij, v: Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjene Slovenije do mednarodnega priznanja Republike Slovenije; 1848-1992, Ljubljana: MK: Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 114. 1000 Hribar, Moji spomini, str. 286-287. 192 ZAKLJUČEK Kolera, ki je Evropo zajela v 19. stoletju, se je tudi med kranjskim prebivalstvom kar petkrat močneje razširila. Glavni prenašatelji bolezni naj bi bile predvsem vojaške čete, ki so prehajale čez ozemlje Kranjske. Epidemijo kolere so kranjske oblasti pričakovale že leta 1831, ko je bolezen prvič izbruhnila po vsej Evropi. Za ta čas je bilo značilno, da se je habsburška oblast pri obrambi opirala še na legislaturno dediščino boja proti epidemijam kuge iz 18. stoletja. Kot del slednjega je bila za Kranjsko posebnega pomena predvsem preventivna vzpostavitev zdravstvenega kordona in sistema karanten na kranjsko-hrvaški meji za zaščito pred epidemijo na Ogrskem. Ker pa so se zapore meja v monarhiji izkazale za preveč radikalno zaščitno sredstvo, ki je bilo po eni strani neučinkovito in predrago ter je po drugi strani delovalo uničevalno na lokalna gospodarstva, jih v Habsburški monarhiji v naslednjih epidemijah niso več vzpostavljali. Leta 1831 epidemija na Kranjskem nazadnje ni izbruhnila, vendar pa je prva epidemija kolere leta 1836 ljudi vseeno presenetila. Oblasti kljub ambicioznim načrtom iz leta 1831 na to novo nalezljivo bolezen niso bile dovolj pripravljene in so bile sposobne izvesti le del predvidenih ukrepov. Pri drugi epidemiji leta 1849 so ljudje že imeli določeno izkušnjo in so natanko vedeli, česa se bojijo. Vendar pa se zaradi splošnega nepoznavanja načina prenosa bolezni in neučinkovitosti obstoječih zdravil učinkovitost ukrepov ni mogla povečati. Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da so leta 1849 poleg nemških časopisov Laibacher Zeitung in Illyrisches Blatt o epidemiji kolere v slovenskem jeziku poročale Novice, kar je povečalo informiranost prebivalstva, saj so lahko zajele tudi tisti del slovenske javnosti, ki ni razumela nemško. Zanimivo je, da je drugi izbruh bolezni v časopisju požel manj pozornosti od prvega; objave seznamov umrlih se leta 1849 v časopisju ne pojavijo več. Socialna struktura umrlih Ljubljančanov si je kljub številčno različnima vzorcema v prvih dveh epidemijah zelo podobna. Razvidno je, da so za kolero umirali večinoma deprivilegirani, revnejši sloji. Najbolj izpostavljene so bile družine dninarjev, hišnih poslov in obrtnikov. Medtem ko so bili posamezni deli Kranjske v ostalih epidemijah sicer različno prizadeti, je tretja epidemija kolere leta 1855 zajela območje celotne dežele. Ta epidemija je bila od vseh petih najbolj smrtonosna, saj je zbolelo preko 19.000 ljudi in jih 5.748 umrlo. Najbolj jasno se je tokrat razgalila problematika pomanjkanja zdravnikov. Ker obstoječa javno-zdravstvena mreža ni prenesla ogromnega števila bolnikov v tako kratkem času, so prišli Kranjski na pomoč dodatni zdravniki, ranocelniki in študentje medicine. Za čim boljši izkoristek razpoložljive zdravniške in ranocelniške delovne sile so slednje pogosto prestavljali bodisi iz okraja v okraj, iz manj prizadetih 193 ZAKLJUČEK območij v bolj okužene kraje, bodisi iz mestnih okolij na podeželje. Vendar pa so zaradi prepozne porazdelitve zdravnikov po okrajih nekateri deli okrajev in odročnejši predeli ostali popolnoma brez zdravniške pomoči; epidemija se je za takratne razmere širila namreč s svetlobno hitrostjo. Celotno zdravstveno osebje zaradi ogromnega števila bolnikov, geografske raznolikosti terena in slabih prometnih povezav, ni zmoglo biti dovolj učinkovito. Jasno pa je, da so oblasti pričakovale več bolnikov v Ljubljani kot pa v podeželskih okrajih, saj je bila organizacija pomoči v deželnem glavnem mestu vnaprej pripravljena in zato veliko bolj učinkovita. Iz primerjave socialne strukture za kolero obolelih v mestu in umrlih na podeželju je razvidno, da so bili v obeh okoljih za kolero dovzetnejši predvsem nižji sloji prebivalstva, kar je nekoliko bolj izrazito v mestnem okolju. V Ljubljani so bili ljudje na boljšem zaradi bolj razvite in lažje dostopne zdravstvene infrastrukture, na podeželju (župnija Slavina) pa so redkeje videli zdravnika predvsem zaradi za potovanja zahtevnejšega terena s slabimi prometnimi povezavami. Poleg tega so bile zasilne bolnice večinoma namenjene bodisi vojakom bodisi delavcem na železnici in vanje domačinov niso sprejemali. Socialne posledice epidemije so bile občutne, saj je veliko število umrlih za sabo pustilo znatno število nepreskrbljenih družinskih članov, ki so zaradi izgube svojca velikokrat zapadli v revščino. Oblasti so revnim med epidemijo poskušale pomagati predvsem s prehrano, po izteku epidemije so pomagale tudi rekonvalescentom in na novo obubožanim zaradi epidemije. Četrta epidemija leta 1866 je bila znatno manj smrtonosna od svojih predhodnic, k čemur so po vsej verjetnosti prispevala tudi prva obvezujoča navodila glede razkuževanja gnojišč in stranišč. Čeprav se število javnega zdravstvenega osebja v primerjavi s prejšnjo epidemijo ni povečalo, se zdi, da je tokrat postala pomembnost posameznega bolnika večja. Pri tej epidemiji so v zdravniških in okrajnih poročilih praviloma vedno navedena imena in poklici bolnih in umrlih. Bolnik oziroma žrtev je iz prej zgolj statističnega podatka postal posameznik z imenom, poklicem in svojo lastno usodo. Zadnja epidemija kolere v 19. stoletju se je v primerjavi s prejšnjimi izbruhi bolezni zgodila v popolnoma spremenjenih okoliščinah. Zaradi razvoja znanosti in vsesplošnega tehnološkega napredka v družbi, so postale preventivne metode pred epidemijo veliko bolj učinkovite; ukrepi so bili usmerjeni na tista ključna mesta, ki so družbo najbolj ogrožala. Mednje je po eni strani gotovo sodil železniški promet, ki je na Kranjsko pripeljal vedno več tujcev iz vseh delov Evrope, po drugi strani pa so nevarnost širjenja bolezni preprečevala tudi obvezna razkuževanja in prepovedi množičnih shodov, kot so bila na primer romanja in sejmi. Kochovo odkritje povzročitelja kolere je povzročilo revolucionarne spremembe v razumevanju narave bolezni in dokončno potrdilo, da gre za nalezljivo bolezen, ki se prenaša s točno določeno bakterijo. Hiter razvoj bakteriologije je oplazil tudi Kranjsko; dobra tri leta po Kochovem odkritju so vzorce obolelih s Kranjske že analizirali v graškem laboratoriju. Zelo pomembno je namreč postalo, da so vzorce blata sumljivih primerov čim prej bakteriološko pregledali in potrdili ali ovrgli prisotnost t. i. Kochovih bakterij. Nadaljni ukrepi so bili namreč odvisni izključno od bakterioloških rezultatov. Nezanemarljivo vlogo pri časovnih dimenzijah je odigrala uporaba telegrafa, saj se je povečala hitrost prenosa informacij, kar je pospešilo obveščanje in ukrepanje oblasti. Pojavljanje epidemij kolere na Kranjskem v 19. stoletju je z izjemo prve epidemije časovno sovpadalo z vsemi velikimi evropskimi epidemijami. Njihova medsebojna primerjava po eni strani odraža splošno usposobljenost več nivojev oblasti, po drugi strani pa razkriva spremembe, ki so se v družbi v času epidemij in morda tudi zaradi njih dogajale. Primarni ukrepi oblasti ob nevarnosti izbruha epidemije so bili vseskozi 194 ZAKLJUČEK enaki; v predmarčni dobi so v času epidemij vedno znova ustanavljali posebno začasno Deželno zdravstveno komisijo, ki je skrbela za koordinacijo zdravstvenih ukrepov tako v Ljubljani kot v celotni deželi. Kot najvišji deželni zdravstveni organ je v drugi polovici 19. stoletja dobila stalni značaj in obstajala vse do leta 1870, ko je bil ustanovljen Deželni zdravstveni svet. Prav tako se je spreminjala tudi obrambna miselnost v razmerju do epidemij. Če je bilo leta 1831 še aktualno vzpostavljanje zdravstvenih kordonov, ta ukrep pri ostalih epidemijah zaradi slabih stranskih učinkov ni bil več sprejemljiv. Preventivni ukrepi so pri epidemijah predbakteriološke dobe zajemali predvsem skrb za izboljšanje prehrane revnih in številčno okrepitev javnega zdravstvenega osebja. Prav tako so pri vseh epidemijah Ljubljano delili na manjše, bolj obvladljive dele, ljudem pa priporočali zmerno, stanovitno in moralno življenje. Epidemija leta 1866 v tem pogledu predstavlja prelomnico, saj so se proti bolezni začeli boriti z intenzivnim razkuževanjem, čemur pa so se v času zadnje epidemije pridružili ukrepi, ki so že temeljili na novi vednosti o povzročiteljih nalezljivih bolezni. Ker učinkovitega zdravila za zdravljenje kolere vse do konca stoletja ni bilo, so se na trgu vseskozi pojavljali različni pripravki in tinkture, med ljudmi pa so krožili vsakršni recepti in nasveti. Največji problem je predstavljalo nenehno pomanjkanje zdravnikov; dobršni deli predvsem podeželskih okrajev so velikokrat ostali povsem brez zdravniške oskrbe. Kljub temu da je epidemija leta 1855 problematiko pomanjkanja javnih zdravnikov dodobra razgalila, se je njihovo število v drugi polovici stoletja le počasi povečevalo. V času zadnje epidemije kolere namreč kljub zdravstvenemu zakonu še vedno niso uspeli na podeželju organizirati javne zdravstvene službe. Od epidemije do epidemije se je spreminjal tudi odnos do bolnikov in umrlih, saj so bili slednji sprva zgolj brezimni statistični podatki, ki so se v času predvsem zadnjih treh epidemij prelevili v ljudi z imeni in poklici. Kolera, ki v Evropi velja za velikega reformatorja na področju zdravstva v 19. stoletju, je tudi na Kranjskem do neke mere vplivala tako na sam javni zdravstveni sistem kot tudi na izboljšanje splošnih higienskih razmer. Niz nasilnih epidemij kolere je družbo pretresel in jo prisilil v spremembo načina mišljenja. Iz epidemije v epidemijo je namreč postajalo oblastem vse bolj jasno, da slabe splošne higienske razmere gospodinjstev in javnih površin kvarno vplivajo na zdravje ljudi. Oblasti so sčasoma postale pozorne na dejstvo, da se tako kolera kot tudi druge nalezljive črevesne bolezni prenašajo predvsem preko okuženih dovodov pitne vode. To spoznanje pa je nedvomno pomembno vplivalo tudi na začetek gradnje vodovodnega omrežja in na reševanje vprašanja kanalizacije. 195 ZAHVALA Želim se zahvaliti vsem, ki so mi pomagali pri zbiranju virov, literature in slikovnega gradiva ali pa so z razgovori in nasveti pripomogli k boljšemu razumevanju posameznih problemov, predvsem mag. Sonji Anžič, Janku Boštjančiču, Nataši Budna-Kodrič, dr. Marjanu Dolganu, dr. Marku Frelihu, dr. Borisu Golcu, dr. Stanetu Grandi, Alenki Hren, dr. Mateji Jeraj, dr. Sašu Jeršetu, mag. Alenki Kačičnik-Gabrič, Andreji Klasinc-Škofljanec, Marjani Kos, dr. Ani Lavrič, dr. Dunca-nu Mari, dr. Branku Marušiču, Andreju Naredu, dr. Andreju Pančurju, Olgi Pivk, dr. Mihi Preinfalku, Moniki Rogelj, dr. Heleni Seražin, Mihi Seručniku, dr. Roku Stergar-ju, dr. Andreju Studnu, dr. Ferdu Šerbelju, Igorju Zemljiču, dr. Zvonki Zupanič-Slavec, Barbari Žabota, dr. Lilijani Žnidaršič-Golec. Še posebej sem hvaležna prof. dr. Istvanu Gyorgyju Tothu (f 2005) za priložnost podiplomskega študija na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, kjer je bil dejaven in potrpežljiv mentor ter pošten, dobronameren kritik, dolgoletnima mentorjema prof. dr. Marti Verginella in prof. dr. Petru Vodopivcu za vsestransko podporo, mag. Aleksandri Serše za pomoč z arhivskim gradivom in nenazadnje dr. Evi Holz za številne sugestije in plodne debate. 197 DODATKI VIRI IN LITERATURA Okrajšave AS - Arhiv Republike Slovenije AVA - Allgemeines Verwaltungsarchiv CZ - Cankarjeva založba DZS - Državna založba Slovenije ES - Enciklopedija Slovenije LGB - Landesgesetzblatt MK - Mladinska knjiga NŠAL - Nadškofijski arhiv Ljubljana NUK - Narodna in univerzitetna knjižnica ÖSA - Österreichische Staatsarchiv PSBL - Primorski slovenski biografski leksikon RGB - Reichsgesetzblatt SAZU - Slovenska akademija znanosti in umetnosti SBL - Slovenski biografski leksikon SM - Slovenska matica ZAL - Zgodovinski arhiv Ljubljana ZČ - Zgodovinski časopis ZRC SAZU - Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti ZSM - Zbornik Slovenske matice ŽA - Župnijski arhiv ŽU - Župnijski urad Arhivski viri AS 14, Gubernij v Ljubljani. AS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko. AS 22, Policijska direkcija v Ljubljani. AS 33, Deželna vlada v Ljubljani. AS 38, Deželni zbor in odbor za Kranjsko. AS 45, Deželna sanitetna komisija v Ljubljani. 199 DODATKI AS 136, Okrajno glavarstvo Postojna. AS 1052, Zois pl. Edelstein, rodbina. AS 1079, Zbirka normalij. AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko. Gorenjski muzej, Kronika Janeza Ovina iz Kranja (1810-1899). NŠAL, ŽA Kranj, razne knjige-oznanilna knjiga Kranj. NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Jakob, mrliški knjigi 1832-1839, 1849-1859. NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, mrliška knjiga 1830-1856. NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Peter, mrliška knjiga 1840-1854. NŠAL, ŽA Ljubljana-Trnovo, mrliška knjiga 1835-1854. ÖSA, AVA, Ministerium des Innern. ZAL, LJU 296, Graščinski arhiv Fužine. ZAL, LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (Reg. I). ŽU Slavina, mrliška knjiga župnije Slavina, IV, 1834-1872. Časopisi Illyrisches Blatt 1831, 1836, 1849. Laibacher Zeitung 1831, 1836, 1849, 1855. Novice 1849, 1855, 1866, 1886. Tiskani viri Deželni vladni list za krajnsko vojvodino, leto 1857. Deželni zakonik za Vojvodstvo Kranjsko, leto 1870. Deželni zakonik za Vojvodstvo Kranjsko, leto 1871. Deželni zakonik za Vojvodino Kranjsko, leto 1886. Deželni zakonik za Vojvodino Kranjsko, leto 1888. Deželni zakonik za Vojvodino Kranjsko, leto 1889. Deželni zakonik za Vojvodino Kranjsko, leto 1892. Deželni zakonik za Vojvodino Kranjsko, leto 1900. Drasche, Anton, Die epidemische Cholera, Verlag von Carl Gerold's Sohn, Wien 1860. Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, leto 1887. Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, leto 1892. Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, leto 1894. Eckstein Friedrich, Die epidemische Cholera beobachtet in Pest in den Monaten Juli, Avgust, September 1831, Pest und Leipzig 1832. Erben, Jožef, Vojvodstvo Kranjsko v zemljepisnem, statističnem in zgodovinskem pregledu, Matica slovenska, Ljubljana 1866. Ergänzungs - Sammlung der politischen, Cameral- und Justic- Gesetze und Verordnungen, welche für das Herzogthum Krain und der Villacher Kreis Kärntens im Königreiche Illyrien von dem Zeitpunkte der Wiederbesitznahme bis einschliessig des Jahres 1818 erlassen worden sind, Laibach 1836. Ernst Mayrhofer's Handbuch für den politischen Verwaltungsdienst in den im Re-ichsrathe vertretenen Königreichen und Ländern mit besonderer Berücksichtigung der diesen Ländern gemeinsamen Gesetze und Verordnungen, III. Band, Wien 1897. DODATKI Gauster, Moriz, Statistische Übersicht des Medicinstandes, der Humanitätsanstalten und Gesundwäser im Herzogthume Krain, 1859, v rokopisu. Griesinger, Pettenkofer, Wunderlich, Cholera Regulativ, Verlag von R. Oldenbourg, München 1866. Gruber, Max, Bakteriologische Untersuchung von Cholera-verdächtigen Fällen unter erschwerenden Umständen, Separatabdruck aus Dr. Wittelshöfer's 'Wiener Med. Wochenschrift', 1887/7-8, str. 1-13. Gruber, Max, Die Cholera in Oesterreich in den Jahren 1885/1886, v: VI. Internationaler Congress für Hygiene und Demographie zu Wien 1887, Heft Nr. XVIII, Wien 1887. Grundsätze für Einrichtung des Eisenbahnverkehres in Cholerazeiten, Verlag von Otto Maass&Sohn, Wien 1893. Jankovich, Anton, Die epidemische Cholera in den Jahren 1817-1832, ihr Wesen, Ursache und rationelle Behandlung, Ofen 1832. Keesbacher, Friedrich, Belehrung über das Wesen, das Auftreten und die Verbreitung der asiatischen Cholera und über die zu beobachtenden Massregeln bei einer Cholera-Epidemie, Kleinmayr&Bamberg, Laibach 1886. Keesbacher, Friedrich, Die öffentliche Gesundheit in Krain im Jahre 1895, Kleinmayr&Bamberg, Laibach 1897. Kovatsch, Wilhelm, Denkschrift des Laibacher Stadtphysikates betreffend die sanitären Uebelstände der Landeshauptstadt Laibach und Vorschläge zur diesbezüglichen raschen und billigen Abhilfe, Kleinmayr&Bamberg, Laibach 1875. Kraška železnica, Ferrovia del Carso, Karstbahn, MGS Press, 2004, ponatis po izvirniku: F.C. Weidmann: Panorama der Karstbahn von Laibach bis Triest, Wien 1858. Lipič, Fran Viljem, Topografija c. kr. deželnega glavnega mesta Ljubljane z vidika naravoslovja in medicine, zdravstvene ureditve in biostatike, Ljubljana 1834, ponatis, Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, Ljubljana 2003. Lippich, Wilhelm Fr., Topographie der k.k. Provinzial - Hauptstadt Laibach, Laibach 1834. Melzer, Raimund, Die asiatische Brechruhr als Volkskrankheit, ihre Verbreitungsweise, ihre Behandlung und ihr Verhältniss zum Staate, Wien 1856. Obravnave deželnega zbora za Kranjsko v letih 1886-1888. Obravnave deželnega zbora kranjskega v letih 1892-1893. Österreichische Statistik, Statistik des Sanitätswesens für das Jahr 1886, Wien 1889. Pettenkofer, Max, Die Cholera und Bodenbeschaffenheit in Krain, München 1861. Postojinsko okrajno glavarstvo, zemljepisni in zgodovinski opis, Postojna 1889. Potočnik, Blaž, Potrebnopoduzhenje sa kmeta, kako naj sam sebe in svoje ljudi te stra-shne bolesni obvaruje, v vprashanjih in odgovorih, Ljubljana 1831. Pridiga, katero je govoril čast. g. Janez Podboj o priliki farnega patrocinija v Slavini v praznik Vnebovzetja Marije Device dne 15. avgusta 1888, Župnijski urad Slavina. Provinzial Handbuch des Laibacher Gouvernement - Gebietes im Königreiche Illyrien für das Jahr 1846. Provinzial Handbuch des Laibacher Gouvernement - Gebietes im Königreiche Illyrien für das Jahr 1848. Puschmann, Die Geschichte der Lehre von der Ansteckung, Verlag von Moritz Perles, Wien 1895. Reichsgesetzblatt für die im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder, Jahrgang 1856, Wien. Reichsgesetzblatt für die im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder, Jahrgang 1870, Wien. 201 DODATKI Sammlung der politischen Gesetze und Verordnungen für das Laibacher Gouverne-ments-Gebieth im Königreiche Illyrien, Jahr 1815, Laibach 1844. Sammlung der politischen Gesetze und Verordnungen für das Laibacher Gouverne-ments-Gebieth im Königreiche Illyrien, Jahr 1816, Laibach 1845. Sammlung der politischen Gesetze und Verordnungen für das Laibacher Gouverne-ments-Gebieth im Königreiche Illyrien, Jahr 1823, 5 Band, Laibach 1825. Sammlung der politischen Gesetze und Verordnungen für das Laibacher Gouverne-ments-Gebieth im Königreiche Illyrien, Jahr 1827, 9 Band, Laibach 1830. Sammlung der politischen Gesetze und Verordnungen für das Laibacher Gouverne-ments-Gebieth im Königreiche Illyrien, Jahr 1831, 13 Band, Laibach 1832. Sammlung der politischen Gesetze und Verordnungen für das Laibacher Gouverne-ments-Gebieth im Königreiche Illyrien, Jahr 1832, Laibach 1833. Sanitäts-Haupt-Berichte vom Herzogthume Krain für 1861 und 1862, Veröffentlicht mit Genehmigung des hohen k. k. Staats - Ministerium durch die k. k. ständige Landes-Medizinal-Commission von Krain, Laibach 1866. Schematismus für das Laibacher Gouvernements - Gebieth im Königreiche Illyrien für das Jahr 1831. Schematismus des Laibacher Gouvernements im Königreiche Illyrien für das Jahr 1836. Schematismus des Laibacher Gouvernement - Gebiethes im Königreiche Illyrien für das Jahr 1837. Sentimer, Florijan, Die Cholera heilbar, Quedlinburg und Leipzig 1836. Slomšek, Anton Martin, Antona Martina Slomšeka zbrani spisi, 4. knjiga: Različno blago, ur. Mihael Lendovšek, Celovec 1879. Sporočilo o triletnem oskrbovanji mestnih opravil v Ljubljani od junija 1864 do maja 1867, Josef Blasnik, Laibach. Statistische Uebersicht des Kronlandes Krain für die Jahre 1855 bis 1857. Tafeln zur Statistik der österreichischen Monarchie, IX. Jahrgang, 1836. Tafeln zur Statistik der österreichischen Monarchie, 1849-1851. Tafeln zur Statistik der österreichischen Monarchie, 1852-1854. Tafeln zur Statistik der österreichischen Monarchie, 1855-1857. Valenta, Alois, Das Laibacher Baracken - Nothspital, Separat - Abdruck aus der Wochenschrift 'Das Österreichische Sanitätswesen', Wien 1895. Zhuber, Anton, Ermahnungs- Worte gegen die Cholera morbus, Wien 1831. Literatura Agrarno gospodarstvo, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek, SAZU, DZS, Ljubljana 1970. Antič, Igor, Veliki svetovni biografski leksikon, MK, Ljubljana 2002. Anžič, Sonja, Hiše na Starem, Gornjem in Levstikovem trgu ter njihovi lastniki in prebivalci v 19. stoletju, v: Stari trg, Gornji trg in Levstikov trg: Arhitekturni in zgodovinski oris mestnih predelov in objektov, lastniki hiš ter arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana, katalog z razstave Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljubljana 2003, str. 183-213. Anžič, Sonja, Skrb za uboge v deželi Kranjski: socialna politika na Kranjskem od srede 18. stoletja do leta 1918, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gradivo in razprave 22, Ljubljana 2002. Anžič, Sonja, Številčenje hiš, lokacijske oznake in stanovalci izbranih hiš na Mestnem 202 DODATKI in Ciril-Metodovem trgu v 19. stoletju, v: Mestni trg z okolico in Ciril-Metodov trg: Arhitekturni in zgodovinski oris predela med grajskim hribom z gradom, Cankarjevim nabrežjem, Trančo, Stritarjevo ulico in podgrajskega dela Ciril-Metodo-vega trga, katalog z razstave Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljubljana 2000, str. 129-149. Ariés, Philippe, The Hour of our Death, Oxford University Press, New York in Oxford 1981. Ariés, Philippe, Western Attitudes toward Death from Middle Ages to Present, London 1974. Bajc, Oton in Mušič, Drago, Iz zgodovine splošne bolnišnice v Novem mestu, v: Zgodovinski oris zdravstva na Dolenjskem, knjižnica Zdravstvenega vestnika, I., Ljubljana 1973, str. 99-124. Belchem, John in Price, Richard (ur.), A Dictionary of Nineteenth - Century History, Penguin Books, Harmondsworth 2001. Bezlaj Krevel, Ljudmila, Telegrafija, v: ES, 13, MK, Ljubljana 1999, str. 216. Birkner, Othmar, Die bedrohte Stadt - Cholera in Wien, Wien 2002. Blažek, Alojz, 100-letnica kolere na Pivki, Slovenski Jadran, št. 43, 1955, str. 6. Borisov, Peter, Nastanek in razvoj znanstvene medicine na Slovenskem, Zdravstveni vestnik, 40, 1971/3, str. 99-101. Borisov, Peter, Od ranocelništva do začetkov znanstvene kirurgije na Slovenskem, SA-ZU, Razred za medicinske vede, Ljubljana 1977. Borisov, Peter, Zgodovina medicine, CZ, Ljubljana 1985. Bregač, Špela, Tiskarstvo na Dolenjskem in Janez Krajec, Kronika, 53, 2005/2, str. 165-184. Briggs, Asa, Cholera and Society in the Nineteeth Century, Past and Present, št. 19, 1961, str. 76-96. Bruckmüller, Ernst, Sozialgeschichte Österreichs, Herold Verlag, Wien 1985. Brunton, Deborah, Dealing with Disease in Populations: Public Health 1830-1880, v: Deborah Brunton (ur.), Medicine Transformed: Health, Disease and Society in Europe 1800-1930, The Open University, Manchester 2004, str. 180-210. Budna Kodrič, Nataša, Potovanje trgovskega pomočnika Valentina Češka, v: Mihelič, Darja (ur.), Otorepčev zbornik, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Ljubljana 2005, str. 367-382. Čelik, Pavle, Orožništvo na Kranjskem 1850-1918, Knjižnica Kronike, Zveza zgodovinskih društev, Ljubljana 2005. Dally Ann, recenzija knjige Deborah Lupton, Medicine as Culture: Illness, Disease and the Body in Western Societies, Social History of Medicine, 1995, str. 334-335. Delaporte, François, Disease and Civilisation, The Cholera in Paris 1832, The MIT Press, Cambridge, Massachusetts 1986. Drnovšek, Marjan, Peter Grasselli, v: ES, 3, MK, Ljubljana 1987. Durey, Michael, The Return of the Plague: British Society and the Cholera 1831-1832, Gill and Macmillan Humanities Press, London 1979. Evans, Richard J., Death in Hamburg, Society and Politics in the Cholera Years 18301910, Penguin Books, Harmondsworth 1990. Evans, Richard J., Epidemics and Revolutions: Cholera in Nineteenth-Century Europe, v: Epidemics and Ideas, London 1990. Fee, Elizabeth in Porter, Dorothy, Public Health, Preventive Medicine andProfessiona-lization: England and America in the Nineteenth Century, v: Medicine and Society, Cambridge 1992. 203 DODATKI Foucault, Michel, Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora, Krtina, Ljubljana 2004. Foucault, Michel, Zgodovina norosti v času klasicizma, Založba cf, Ljubljana 1989. Foucault, Michel, The Birth of the Clinic. An Archaeology of medical Perception, Vintage Books, New York 1994. Golec, Boris, Kužne epidemije na Dolenjskem med izročilom in stvarnostjo, Kronika, 49, 2001/2, str. 23-64. Granda, Stane, Etbin Henrik Costa, v: ES, 2, MK, Ljubljana 1987, str. 82-83. Grdina, Igor, Ipavci: zgodovina slovenske meščanske dinastije, Založba ZRC, Ljubljana 2001. Grmek, Mirko D., Sanitarni kordon Vojne krajine, v: Medicinska enciklopedija, V., Zagreb 1961, str. 457-458. Grmek, Mirko D., Bolesti u osvit zapadne civilizacije, Globus, Zagreb 1989. Halbwachs, Maurice, Kolektivni spomin, SH, Ljubljana 2001. Hojan, Tatjana, Akademija, ljudsko izobraževalno društvo 1904-1934, Kronika, 54, 2006/1, str. 115-128. Hribar, Ivan, Moji spomini, I. del, samozaložba, Ljubljana 1928. Jacyna, L. S., The Localisation of Disease, v: Brunton, Deborah (ur.), Medicine Transformed: Health, Disease and Society in Europe 1800-1930, The Open University, Manchester 2004, str. 1-30. Jakič, Ivan, Vsi slovenski gradovi, DZS, Ljubljana 1999. Janša Zorn, Olga, Kolera na Kranjskem leta 1855, Kronika, 12, 1964/1, str. 60-64. Johnson, Steven, The Ghost Map: The Story of London's Most Terrifying Epidemic- and How it changed Science, Cities and the Modern World, Riverhead Books, 2006. Jovin, Slavko, Epidemija kolere v Vojvodini 1831 godine, Matica srpska, Novi Sad 1978. Keber, Katarina, Epidemija kolere na Pivki leta 1855, v: Boštjančič, Janko (ur.), Slaven-ski zbornik, Galerija 2, Vrhnika 2005, str. 9-26. Keber, Katarina, Epidemije na Slovenskem: primer kolere v 19. stoletju, magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ljubljana 2003. Keber, Katarina, Kolera v arhivskem gradivu: primer Cecilije Tenbaum, Arhivi, XXIV, 2001/2, str. 105-108. Keber, Katarina, Kranjski obrambni mehanizem za zaščito pred prvo epidemijo kolere v Evropi, Kronika, 53, 2005/3, str. 351-364. Keber, Katarina, Ljubljanski zdravnik Fran Viljem Lipič in preteča epidemija kolere leta 1831, Kronika, 52, 2004/1, str. 35-44. Keber, Katarina, Socialna zgodovina medicine: raziskovanja na robu modernega zgodovinopisja?, ZČ, 55, 2001/2, str. 269-273. Kiple, Kenneth F. (ur.), The Cambridge World History of Human Disease, Cambridge University Press, Cambridge 1994. Kobal, France, O koleri na Kranjskem, Zbornik SM, XIII., Ljubljana 1911. Kozak, Juš, Šentpeter, MK, Ljubljana 1984. Kramar, Janez, Epidemije v slovenski Istri, ZČ, 49, 1995/1, str. 99-112. Krebs, Gertraud, Die geographische Verbreitung der Cholera im ehemaligen Oesterreich-Ungarn in den Jahren 1831-1916, v: Veröffentlichung aus dem Gebiete des Volksgesundheitsdienstes, LV. Band, 6. Heft, Berlin 1941. Krnel, Leon, Kolera na Pivki v letu 1855, v: Iz obljube, Župnijski urad Slavina, 1988. Kudlick, Catherine J., Cholera in Post-Revolutionary Paris, Berkeley and Los Angeles 1996. DODATKI Lavrič, Vito, 200 let ljubljanske babiške šole, Ljubljana 1953. Lešnik, Bogdan, spremna beseda v: Michel Foucault, Zgodovina norosti v času klasicizma, Založba cf, Ljubljana 1998. Levstik, Fran, Zbrano delo, 2. knjiga, DZS, Ljubljana 1952. Levstik, Fran, Zbrano delo, 10. knjiga, DZS, Ljubljana 1978. Likar, Miha, Usoda nalezljivih bolezni, DZS, Ljubljana 1981. Logar, Janez (ur.), Ocvirk, Anton (ur.), Levstikov zbornik, Ljubljana 1933. Lupton, Deborah, Foucault and the medicalisation critique, v: Peterson, Alan in Bun-ton, Robin (ur.), Foucault, Health and Medicine, Routledge, London and New York 2000, str. 94-110. Mal, Josip, Zgodovina slovenskega naroda, II. del, ponatis, Mohorjeva družba Celje, Celje 1993. Mala splošna enciklopedija, DZS, Ljubljana 1973. Mann, Thomas, Smrt v Benetkah, Delova knjižnica, Mediasat Group 2004. Marland, Hilary, The Changing Role of the Hospital 1800-1900, v: Deborah Brunton (ur.), Medicine Transformed: Health, Disease and Society in Europe 1800-1930, str. 31-60. Matic, Dragan, Procesije v Ljubljani ob koncu stoletja, v: Cvirn, Janez (ur.), Slovenska kronika XIX. stoletja 1884-1899, Nova revija, Ljubljana 2003, str. 238-239. McNeill, William H., Plagues andPeoples, Anchor Books, ZDA 1998. Medicinska enciklopedija, Zagreb 1961. Melik, Vasilij, Ljubljanske cene kruha in mesa vpredmarčni dobi, Kronika, 29, 1981/1, str. 27-33. Melik, Vasilij, Nekaj o cenah, plačah in kulturi v predmarčni dobi, v: Zgodovina denar-stva in bančništva na Slovenskem, Ljubljana 1987, str. 37-42. Pančur, Andrej, V pričakovanju stabilnega denarnega sistema, Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2002. Pešak Mikec, Barbara in Budna Kodrič, Nataša, Ljubljanski hoteli do druge svetovne vojne, Kronika, 50, 2002/3, str. 343-362. Petzold, Maria, Die Cholera in Berlin unter besonderer Berücksichtigung sozialmedizinischer und städtehygienischer Gesichtspunkte, Inaugural Dissertation zur Erlangung der medizinischen Doktorwürde an den Medizinischen Fachbereichen der Freien Universität Berlin, Berlin 1974. Pfeifer, Jože, Zgodovina idrijskega zdravstva, Mestni muzej Idrija, Idrija 1989. Picelj, Zdenko, Novo mesto skozi čas, Dolenjski muzej, Novo mesto 1990. Pintar, Ivan, Mediko-kirurški učni zavod v Ljubljani, njegov nastanek, razmah in konec, doktorska disertacija, Ljubljana 1939. Pirc, Ivo, Baš, Franjo, Socialni problemi slovenske vasi, Socialno ekonomski institut v Ljubljani, (Zbirka studij št. 2, I zvezek), Ljubljana 1938. Polec, Janko, Edvard in Karel Strahl, Zbornik za umetnostno zgodovino, let. X, 1930, zv. 3.-4., str. 45-83. Polenšek, Marko, Organiziranost javne zdravstvene službe od konca 19. stoletja dalje, Arhivi, VIII., 1985/1-2, str. 25-27. Preinfalk, Miha, Auerspergi: po sledeh mogočnega tura, Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2005. Preinfalk, Miha, Geneološka podoba rodbine Zois od 18. do 20. stoletja, Kronika, 51, 2003/1, str. 27-50. Primorski slovenski biografski leksikon, I., Goriška Mohorjeva družba, Gorica 19741981. Radics, Peter, Zgodovina deželne civilne bolnice v Ljubljani, Ljubljana 1887. 205 DODATKI Rannegger, Harald, Die Cholera in der Steiermark 1831-1836, Diplomarbeit, Geistewissenschaftlichen Fakultät der Karl-Franzens-Universität Graz, Graz 1989. Rijavec, Leopold, Ljubljanske bolnišnice, Ljubljana 1960. Rosenberg Charles E., The Cholera Years: The United States in 1832, 1849 and 1866, Chichago and London 1962. Rosenberg, Charles E., Cholera in Nineteenth-Century Europe: A Tool for Social and Economic Analysis, v: Explaining Epidemics and Other Studies in the History of Medicine, Cambridge 1992. Ruffie, Jacques in Sournia, Jean-Charles, Die Seuchen in der Geschichte der Menschheit, Deutscher Taschenbuch Verlag GmbH&Co.KG, München 1992. Rumpler, Helmut, Eine Chance für Mitteleuropa: bürgerliche Emanzipation und Staatsverfall in der Habsburgermonarchie, v: Österreichische Geschichte 1804-1914, Ueberreuter, Wien 1997. Sandgruber, Roman, Österreichische Agrarstatistik 1750-1918, München 1978. Schader, Brigita, Die Cholera in der deutschen Literatur, Demeter Verlag, München 1985. Seiler, Margit, Die Cholera-Epidemien des 19. Jahrhunderts im Osten der Monarchie, Diplomarbeit zur Erlangung des akademischen Grades Magister der Philosophie an der Geisteswissenschaftlichen Fakultät der Universität Wien, Wien 1997. Serše, Aleksandra, Ana Zalokar, v: Serše, Aleksandra in Budna Kodrič, Nataša (ur.), Splošno žensko društvo 1901-1945, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2003, str. 248-254. Serše, Aleksandra, Strokovno šolstvo v osrednji Sloveniji do leta 1941, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1995. Slovenski biografski leksikon, I.-IV., SAZU, Ljubljana 1925-1991. Smole, Majda, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982. Smole, Majda, Kuga na Kranjskem v 16. stoletju, Kronika, 5, 1957/2, str. 97-98. Steska, Viktor, Slovenska umetnost I, slikarstvo, Družba Sv. Mohorja na Prevaljah 1927. Sticker, Georg, Pest als Seuche und als Plage, v: Abhandlungen aus der Seuchengeschichte und Seuchenlehre, Die Pest, I. Band, II. Teil, Giessen 1910. Stojanov, Ljudmil, Kolera, MK, Ljubljana 1974. Stropnik, Zlata, Marko Anton Plenčič - predhodnik moderne mikrobiologije, Zdravstveni vestnik, 31, 1962/11-12, str. 329-331. Studen, Andrej, Kis četverih roparjev, v: Cvirn, Janez (ur.), Slovenska kronika XIX. stoletja 1800-1860, Nova revija, Ljubljana 2001, str. 185. Studen, Andrej, Lipičeva topografija Ljubljane, v: Cvirn, Janez (ur.), Slovenska kronika XIX. stoletja 1800-1860, Nova revija, Ljubljana 2001, str. 199. Studen, Andrej, Prva slovenska knjižica o obrambi pred kolero, v: Cvirn, Janez (ur.), Slovenska kronika XIX. stoletja 1800-1860, Nova revija, Ljubljana 2001, str. 183184. Studen, Andrej, Stanovati v Ljubljani, SH, Ljubljana 1995. Studen, Andrej, Vlak za zabavo ali 1145 Madžarov na ljubljanskem kolodvoru, v: Cvirn, Janez (ur.), Slovenska kronika XIX. stoletja 1861-1883, Nova revija, Ljubljana 2003, str. 48-49. Studen, Andrej, Samoumevna čistoča telesa nekoč in danes, v: Vigarello, Georges, Čisto in umazano: telesna higiena od srednjega veka naprej, Založba cf, Ljubljana 1999, str. 291-313. Studen, Andrej, Modernizacija načina življenja, Proces higienizacije urbaniziranih naselij, v: Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjene Slovenije do med- 206 DODATKI narodnega priznanja Republike Slovenije; 1848-1992, MK, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2005. Svetovna Zgodovina, CZ, Ljubljana 1981. Šega, Judita, Zdravstvene in higienske razmere v Ljubljani 1895-1910, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gradivo in razprave 12, Ljubljana 1993. Šega, Judita, Zdravstvo in higiena popotresne Ljubljane, v: Zupanič Slavec, Zvonka (ur.), Medicinski in socialni pogledi na ljubljanski potres 1895, Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete v Ljubljani, Ljubljana 1995, str. 55-65. Šilc, Jurij, Doktor Faustus, prior usmiljenih bratov v Ljubljani in zdravnik na Kranjskem, Tacen 2000. Šilc, Jurij, Zgodovina župnije Šmartno pod Šmarno goro, Šmartno 2001. Škrabec, Stanislav, Naša Kostanjevica, (ponatis iz Cvetja 1906, 1907, 1911, priredil in dopolnil p. Bruno Korošak), Založba Branko, Nova Gorica 2002. Šorn, Jože, Začetki industrije na Slovenskem, Založba obzorja Maribor, Maribor 1984. Tominšek Rihtar, Tadeja, Pili smo vodo, polno škodljivega mrčesa. H kulturni zgodovini ljubljanskega vodovoda in kanalizacije pred prvo svetovno vojno, v: Zgodovina za vse, IV, 1997/1, str. 31-54. Travner, Vladimir, Kuga na Slovenskem, Ljubljana 1934. Triml, Raimund, Die erste Cholera Epidemie in Wien in den Jahren 1831 und 1832, Dissertation zur Erlangung des akademischen Grades eines Doktors der Philosophie an der Geisteswissenschaftlichen Fakultät der Universität Wien, Wien 1992. Uršič, Milena, O zdravniku Florijanu Sentimerju, Kronika, 3, 1955/2, str. 114-116. Valenčič, Vlado, Sladkorna industrija v Ljubljani, knjižnica Kronike, Ljubljana 1957. Valenčič, Vlado, Zgodovina ljubljanskih uličnih imen, Gradiva in razprave 9, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana 1989. Verbinc, France, Slovar tujk, CZ, Ljubljana 1979. Vigarello, Georges, Čisto in umazano: telesna higiena od srednjega veka naprej, Založba cf, Ljubljana 1999. Vilfan, Sergij, huba, v: ES, 4, MK, Ljubljana 1990, str. 83. Vodopivec, Peter, Črne koze na Kranjskem in v Ljubljani 1873/1874, Kronika, 20, 1972/2, str. 92-96. Vošnjak, Josip, Spomini, Slovenska matica, Ljubljana 1982. Vrhovec, Ivan, Meščanski špital, Letopis slovenske matice za leto 1898, Ljubljana 1898. Vsaka svinja naj si rije svoje korenje, v: Podobe prednikov: Zapiski Janeza Trdine iz obdobja 1870-1879, 2. knjiga, Ljubljana 1987. Watts, Sheldon, Epidemics and History, New Haven and London 1997. Zabukovec, Janez, Zgodovina župnije Slavina, Ljubljana 1910, ponatis, Galerija 2, Vrhnika 2002. Zalokar, Jurij, Potovanje skozi čas: Iz preteklosti v prihodnost z rodbinama Kos in Za-lokar, Radovljica 2004. Zeittafel der Medizingeschichte von den Anfängen bis zur Mikrochirurgie, Könemann Verlagsgesellschaft, Köln 2000. Zgodovina Slovencev, CZ, Ljubljana 1979. Zinsser, Hans, Rats, Lice and History, Penguin Books, London 2000. Zupanič Slavec, Zvonka, Dr. Janez Bleiweis za slovensko zdravništvo, v: Cvirn, Janez (ur.), Slovenska kronika 19. stoletja 1861-1883, Nova revija, Ljubljana 2003, str. 274-275. Zupanič Slavec, Zvonka, Endemski sifilis - škrljeva bolezen na Slovenskem, Inštitut za 207 DODATKI zgodovino medicine Medicinske fakultete v Ljubljani, Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, Ljubljana 2001. Zupanič Slavec, Zvonka, Iz rok v roke iz roda v rod: slovensko zdravniško društvo in njegovi predsedniki, Ljubljana 2001. Zupanič Slavec, Zvonka, Ljubljanski mestni zdravnik Fran Viljem Lipič (1799-1845), v: Topografija c. kr. deželnega glavnega mesta Ljubljane, Ljubljana 2003, str. 501524. Železnik, Urška, Med naravnim in družbenim: zgodovina epidemičnih bolezni v ponovnem branju, v: Acta Histriae, 14, 2006/2, str. 393-414. Žontar, Jože, Ljubljana v 18. in v prvi polovici 19. stoletja, v: Gestrin, Ferdo et al (ur.), Zgodovina Ljubljane, Prispevki za monografijo, Gradivo s posvetovanja o zgodovini Ljubljane 16. in 17. novembra v Ljubljani, Ljubljana 1984, str. 157-176. Žontar, Jože, Nastanek in razvoj upravnih okrajev na Slovenskem, ZČ, 34, 1980/1-2, str. 119-155. Žontar, Jože, Pomembni kranjski zdravniki preteklosti, v: Kranjski zbornik 1970, Skupščina občine Kranj 1970, str. 343-348. Žontar, Jože, Uvedba okrajne uprave na Kranjskem leta 1849, v: Melikov zbornik: Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2001, str. 529-550. Spletne strani: , (7. 5. 2007) , (7. 5. 2007) , (24. 5. 2007) , (10. 5. 2007) , (9. 5. 2007). , (14. 6. 2007) 208 DODATKI SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA 1. Robert Koch 2. John Snow 3. Spomenik posvečen umrlim za kolero v Sheffieldu (The Cholera Monument), foto: Duncan Mara. 4. Osmrtnica Sofije grofice Auersperg, ki je leta 1831 umrla za kolero (Bibliothek He- raldisch-genealogische Gesellschaft Adler). 5. Naslovnica fascikla o preventivnih ukrepih v Ljubljani leta 1831 (ZAL, LJU 489, fasc. 348). 6. Okrožnica o odprtju rastelov v Jesenicah na Dolenjskem in v Metliki 1. avgusta 1831 (ZAL, LJU 489, fasc. 348, fol. 122). 7. Tržni dnevi pri rastelu v Jesenicah na Dolenjskem (ZAL, LJU 489, fasc. 348, fol. 311). 8. Načrt stavb karantene in rastela ob mostu čez Kolpo pri Metliki (AS 14, Reg. VIII, fasc. 36 (Chol. 2), št. 586). 9. Oznanilo o brezplačnih storitvah v karantenah in rastelih (ZAL, LJU 489, fasc. 348, fol. 200). 10. Prepoved uporabe zdravila Wismuth Magisterium za zdravljenje kolere (ZAL, LJU 489, fasc. 348, fol. 569). 11. Hudomušno priporočilo o načinu oblačenja kot preventivi pred kolero (Portrait einer Cholera-Präservativ-Frau, Udo Pfriemer Bildarchiv, München, v: Petra Fuchs, Cholera und Öffentlichkeit, Diplomarbeit an der Geisteswissenschaftlichen Fakultät der Karl-Franzes-Universität Graz, 2003). 12. - 13. Naslovnica in prva stran knjižice Kolera. Potrebnopoduzhenje sa kmeta, kako naj sam sebe in svoje ljudi te strashne bolesni obvaruje, v vprashanjih in odgovorih, avtorja Blaža Potočnika. Knjižica je izšla leta 1831 pri Egerju v Ljubljani (NUK). 14. Naslovnica knjige Die Cholera heilbar Florijana Sentimerja (NUK). 15. Fran Viljem Lipič, litografija (Narodni muzej Slovenije). 16. Naslovna stran Lipičeve knjige o zdravljenju s toplimi in parnimi kopelmi z naslovom Beschreibung eines Wärme- und Dampfbadapparates nebst Bemerkungen über dessen Anwendung und Nutzen in verschiedenen Krankheiten, vorzüglich in der Cholera. Laibach, Kleinmayr 1831 (NUK). 17. Načrt t. i. 'Schwitzapparata' iz Lipičeve knjige Beschreibung eines Wärme- und Dampfbadapparates... (NUK). 18. Seznam umrlih Ljubljančanov v časopisu Laibacher Zeitung z dne 2. julija 1836. 19. Seznam umrlih Ljubljančanov v časopisu Laibacher Zeitung z dne 6. julija 1836. 209 DODATKI 20. Oglas za Bastlerjevo tinkturo v časopisu Laibacher Zeitung z dne 23. oktobra 1849. 21. Poročilo o epidemiji kolere na Kranjskem leta 1855 je napisal zdravnik Moriz Gau-ster (AS 1080, šk. 17, fasc. 25). 22. Dnevno poročilo o številu obolelih, umrlih in še bolnih v okuženih krajih in vaseh postojnskega okraja z dne 25. avgusta 1855 (AS 45, fasc. 5, št. 849). 23. Zdravstvene statistične tabele za leto 1859 je sestavil zdravnik Moriz Gauster (AS 1080, šk. 17, fasc. 25). 24. - 25. Zapisa ranocelnika Finza, da sta za kolero umrla sedemnajstletna služkinja Gertraud Tome in štiriletni Franz Podkraiseg (ZAL, LJU 489, Reg. I, fasc. 635, šk. 936, fol. 856). 26. Anton Postl, Procesija k sv. Roku, Hrastovica pri Mokronogu, votivna podoba v spomin na kužno bolezen iz začetka 19. stoletja, foto: Ferdo Šerbelj. 27. Leta 1905 je bila v Slavini v spomin na rešitev pred kolero sezidana kapelica, ki jo je 5. avgusta 1905 blagoslovil ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič. (Fotografija je v lasti družine Ambrožič iz Slavine). 28. - 29. Molitev k Mariji Pomočnici za odvrnitev kolere, neznani avtor, litografija (Narodni muzej Slovenije, inv. št. G-1742). 30. Molitev proti koleri, začetek 19. stoletja, lesorez (Narodni muzej Slovenije, inv. št. G-5806). 31. Molitev otrok za obvarovanje staršev in molitev staršev za obvarovanje svojih otrok pred kolero, iz Molitve proti koleri (Narodni muzej Slovenije, inv. št. G-5806). 32. Molitev proti grozeči nevarnosti - koleri, Villach 1831 (Narodni muzej Slovenije, inv. št. G-5353). 33. Marija Pomočnica - priprošnjica proti koleri, neznani avtor, kolorirana litografija (Narodni muzej Slovenije, inv. št. G-5807). 34. Kako se bolnik s smertjo in angelj s hudičem boruje, neznani avtor, litografija (Narodni muzej Slovenije, inv. št. G-5803). 35. Naslovnica nemške različice Pouka o bistvu, nastopu in razširjanju aziatske kolere (Belehrung über das Wesen, das Auftreten und die Verbreitung der asiatischen Cholera), avtorja zdravnika Friedricha Keesbacherja (NUK). 36. Sveti Rok - zaščitnik Dravelj, neznani avtor, 19. stoletje (Narodni muzej Slovenije, inv. št. G-2409). 37. Občerazumljivo poučilo o koleri in odredbah zoper njo, c. kr. ministrstvo za notranje stvari, Ljubljana 1892 (NUK). Gre za uradno razlago bolezni in navodila o preventivnem ravnanju. 38. - 39. Seznam pripomočkov za zdravstveno in bolniško strežbo obolelih za kolero, ki so jih priporočali v knjižici Občerazumljivo poučilo o koleri in odredbah zoper njo, (NUK). 40. Smrt razdeljuje vodo revežem. Preskrba s pitno vodo je bila v času epidemij kolere življenjskega pomena (Death's Dispensary, Illustrated London News, 1860, v: Disease and History, Cartwright&Biddis, 2004). 210 DODATKI SEZNAM TABEL 1. Javna zdravstvena mreža na Kranjskem leta 1831. 2. Javna zdravstvena mreža na Kranjskem leta 1836. 3. Starost umrlih za kolero v Ljubljani leta 1836. 4. Stanovska porazdelitev umrlih za kolero v Ljubljani leta 1836. 5. Stanovska porazdelitev umrlih za kolero v Ljubljani leta 1849. 6. Javna zdravstvena mreža na Kranjskem leta 1848. 7. Kolera v Habsburški monarhiji leta 1855. 8. Zdravstveno-upravna razdelitev Kranjske leta 1859. 9. Zdravstveno osebje na Kranjskem leta 1855. 10. Ljubljanski zdravniki in ranocelniki, številčno razmerje glede zdravljenja obolelih za kolero leta 1855. 11. Zdravniško-ranocelniška mreža, ki je bila na Kranjskem dejavna med epidemijo kolere leta 1855. 12. Bolnice in človekoljubne ustanove na Kranjskem leta 1859. 13. Stanovska porazdelitev obolelih za kolero v Ljubljani leta 1855. 14. Število postelj in bolnikov v ljubljanskem civilnem špitalu v letih 1852-1857. 15. Stanovska porazdelitev umrlih za kolero v župniji Slavina leta 1855. 16. Špitali na Kranjskem leta 1862. 17. Zdravniško-ranocelniška mreža, ki je bila na Kranjskem dejavna med epidemijo kolere leta 1866. 18. Kolera v Avstro-Ogrski leta 1886 (december 1885-december 1886). 19. Oboleli in umrli na Kranjskem leta 1886. 20. Zdravstvena okrožja na Kranjskem leta 1889. 21. Zdravniško-ranocelniška mreža, ki se omenja v zvezi z epidemijo kolere na Kranjskem leta 1886. 22. Bolnica in špitali na Kranjskem leta 1886. SEZNAM GRAFIKONOV 1. Umrli za kolero v Ljubljani leta 1836. 2. Razdelitev vseh umrlih za kolero v Ljubljani po delih mesta leta 1836. 3. Umrli za kolero v Ljubljani leta 1849. 4. Vsi umrli v Ljubljani leta 1849. 5. Oboleli, umrli in ozdraveli v epidemiji kolere v Ljubljani leta 1855. 6. Razdelitev vseh obolelih za kolero v Ljubljani po delih mesta leta 1855. 7. Oboleli, umrli in ozdraveli v epidemiji kolere v Slavini leta 1855. 8. Oboleli, umrli in ozdraveli v bolnici v Kočah leta 1855. 9. Oboleli, umrli in ozdraveli v bolnici v Bujah leta 1855. 211 DODATKI NUMERIČNA PODLAGA ZA ZEMLJEVID Število obolelih, umrlih in ozdravelih v posameznih kranjskih okrajih leta 185 Okrajni uradi Časovni interval trajanja epidemije v letu 1855 Število obolelih Število umrlih; delež glede na obolele Število ozdravelih in število še bolnih konec oktobra (+) POSTOJNA 30. 6.-29. 10. 2080 800 (38,46 %) 1280 BISTRICA (ILIRSKA) 5. 7.-28. 10 2028 554 (27,32 %) 1474 VIPAVA 26. 6.-27. 10 1706 403 (23,62 %) 1303 KOČEVJE 21. 7.-22. 10. 1451 560 (38,59 %) 883 (+8) NOVO MESTO 11. 8.-29. 10. 1285 210 (16,34 %) 1067 (+8) ČRNOMELJ 12. 7.-6. 10. 1266 281 (22,19 %) 939 (+46) KRANJ 30. 7.-27. 10. 1252 379 (30,27 %) 849 (+6) SENOŽEČE 4. 7.-30. 10. 1161 342 (29,46 %) 818 (+1) PLANINA zač. julija-27. 10 1071 395 (36,88 %) 675 (+1) RIBNICA 17. 7.-24. 9. 722 188 (26,04 %) 520 (+14) KAMNIK 26. 7.-27. 10. 611 192 (31,42 %) 390 (+29) VELIKE LAŠČE 8. 8.-27. 10. 590 87 (14,75 %) 503 ŽUŽEMBERK 28. 7.-28. 10. 559 97 (17,35 %) 462 LJUBLJANA OKOLICA 20. 7.-30. 10. 464 231 (49,78 %) 221 (+12) LOŽ 22. 7.-18. 10. 417 168 (40,29 %) 249 LJUBLJANA MESTO 28. 7.-30. 10. 385 144 (37,40 %) 241 VRHNIKA 21. 7.-30. 9. 374 144 (38,50 %) 230 RADOVLJICA 30. 7.-28. 10. 356 102 (28,65 %) 254 METLIKA 8.8.-20. 10. 278 65 (23,38 %) 212 TREBNJE 23. 7.-11. 9. 155 34 (21,93 %) 121 IDRIJA 22. 7.-27. 10. 140 29 (20,71 %) 111 BRDO PRI LUKOVICI 14. 7.-30. 10. 134 50 (37,31 %) 81 TRŽIČ 7. 8.-27. 10. 114 37 (32,46 %) 77 LOKA 19. 7.-30. 9. 90 26 (28,88 %) 54 (+10) LITIJA 26. 7.-20. 9. 57 8 (14,03 %) 49 NOVI DVOR PRI RADEČAH 17.7.-27. 10. 49 7 (14,28 %) 42 KRANJSKA GORA zač. septembra-28. 9. 29 2 (6,89 %) 25 (+2) 212 DODATKI Okrajni uradi Časovni interval trajanja epidemije v letu 1855 Število obolelih Število umrlih; delež glede na obolele Število ozdravelih in število še bolnih konec oktobra (+) KRŠKO Ni skupnih podatkov; zadnji z dne 16. 8. 5 2 0 KOSTANJEVICA 10. 9.-17. 10. 2 1 1 SKUPAJ 18831 5538 13131 (+137) VOJSKA zač. julija-16. 10. 371 173 (46,63 %) 193 (+5) Vir: AS 45, Deželna sanitetna komisija v Ljubljani, fascikli 4, 5, 6; dnevna poročila okrajnih uradov, Policijske direkcije v Ljubljani in Vojaške zdravstvene komisije v Ljubljani. 213 SUMMARY The cholera that appeared in Europe in the 19th century spread five times faster among the population of Carniola as well. The disease was mainly transmitted by military troops that moved through Carniola. The Carniolan authorities expected cholera epidemic already in 1831 when the disease first broke out throughout Europe. Typically for that period, the Habsburg authorities relied on the legislative heritage of the plague epidemics from the 18th century to tackle the disease. As part of that system, preventive sanitary cordon and a system of quarantines at the Carniolan-Croatian border was particularly important for Carniola as protection against the epidemic in Hungary. However, as border blockades proved to be an excessively radical measure that was on the one side ineffective and costly, and on the other side destructive to local economy, their operation ceased during the subsequent epidemics. The epidemic eventually did not break out in Carniola in 1831; nevertheless the first cholera epidemic in 1836 came as a surprise to the population. Despite the ambitious plans from 1831, the authorities were insufficiently prepared for this new contagious disease and were capable to implement the envisaged measures only partly. When the second epidemic came in 1849, the population already had a certain experience and was aware what it should beware. However, due to the general ignorance as to the manner in which the disease spread and the inefficiency of the available medicines, the effectiveness of measures could not improve. It is also not negligible to notice that in 1849, apart from the German newspapers Laibacher Zeitung and Illyrisches Blatt, also Novice reported on the cholera epidemic in the Slovenian language, which increased the populations' awareness because the news reached those parts of it that did not speak German. It is interesting that the second cholera outbreak received less attention in the press than the first; death notices do not appear anymore in the newspapers in 1849. Social structure of the deceased in Ljubljana is very similar in the case of the first two epidemics, despite numerically different samples. It is evident that cholera had been fatal mostly for the lower social classes. Mostly affected were the families of day laborers, servants and craftsmen. While individual parts of Carniola were affected differently by the other epidemics, the third cholera epidemic in 1855 spread throughout the province. This epidemic was the most lethal of all, with over 19.000 people being infected, of whom 5.748 died. During this epidemic, the lack of physicians became evident. As the existing public medical network could not cope with the enormous numbers of patients in such a short period of time, additional physicians, healers and medical students were brought in to help Carniola. To optimize the availability of medical services, physicians and healers were frequently transferred from district to district, from less infected areas to the more 215 SUMMARY infected ones or from cities to the countryside. However, due to the late distribution of physicians to districts, some parts of them and the more remote areas were left completely without medical services; the epidemic namely spread with lightning speed for that period. The medical staff was not able to provide effective services due to large numbers of patients, geographic diversity of the territory and bad transport infrastructure. However, it is evident that the authorities foresaw more patients in Ljubljana than in the countryside districts, because the organization of medical assistance in the province's capital was prepared in advance and therefore much more effective. The comparison of the social structure of the people infected with cholera in the city and the fatalities in the countryside demonstrates that in both cases lower social classes were more affected, which is slightly more significant in the case of the city. In Ljubljana, the population had the benefit of having a more developed and easily accessible healthcare infrastructure, while in the countryside (Slavina parish) they met physicians less, mostly because of the diverse landscape and bad road infrastructure. Also, provisory hospitals were mostly intended for the military staff or railway workers, while locals were not admitted. The social consequences of the epidemic were significant because a large number of deaths left many families without providers and frequently as a consequence fell into poverty. During the epidemic, the authorities provided assistance to the poor mostly by distributing food, while after the epidemic they assisted the convalescents and the newly impoverished due to the epidemic as well. The fourth epidemic in 1866 was significantly less fatal than its predecessors, which could probably also be explained by the first obligatory instructions on the disinfection of dunghills and toilets. Although the number of public medical staff had not increased as compared to the preceding epidemic, it seems that the importance of the individual patient increased. In the case of this epidemic, the names and professions of the infected and deceased were almost always mentioned in the medical and district reports. The patient became an individual with a name, profession and own destiny, rather than just a number for statistics. The last cholera epidemic of the 19th century occurred in a completely different environment as the preceding outbreaks. Due to scientific development and an overall technological progress, preventive methods before the epidemic became increasingly effective; measures were targeted on those key areas in which the society was most vulnerable. Among those was, on the one side, certainly railway transport that brought an increasing number of foreigners from all over Europe to Carniola, while on the other side obligatory disinfections and prohibition of mass gatherings such as pilgrimages and fares also prevented the disease to spread. The discovery of the cause of cholera by Koch consequently lead to revolutionary changes in the understanding of the disease's characteristics and finally confirmed that it is a contagious disease which is transmitted by a certain type of bacteria. Rapid development of bacteriology came also to Carniola; three years after Koch's discovery, infected samples from carniola were already being analyzed in a Graz laboratory. It had namely become very important to perform a bacteriological analysis of the sick person's excrement samples and confirm or refute the presence of the so-called Koch's bacteria. Further measures namely depended exclusively on the results of the bacteriological analysis. The use of telegraph played an important role in the sense of accelerating the transfer of information that in turn accelerated awareness and responsiveness of authorities. Cholera epidemics in Carniola in the 19th century coincided with all great European epidemics, except the first epidemic. Their comparison reflects on the one side general capabilities of the various levels of authorities, and on the other side points to the changes in the society in times of epidemics. The primary measures by authorities when the 216 SUMMARY disease was threatening to brake out were always the same; in the pre-march period, the authorities always established a special and provisional Provincial medical commission that coordinated healthcare measures both in Ljubljana and in the entire province. In the second half of the 19th century it gained a permanent status and had been in operation until 1870 when the Provincial healthcare council was established. The defensive measures against epidemics changes as well. If in 1831 establishment of sanitary cordons was still a popular measure, later this measure became unacceptable due to negative side effects. Preventive measures in the pre-bacteriological era entailed mostly care for the diet improvement of the poor and increase in public medical staff. During all epidemics, Ljubljana was divided into smaller, more manageable parts, and it was recommended that people live moderately and morally. The 1866 epidemic is a turning point in this sense, since the defense against the disease started to include intensive disinfection, to which other new measures were added that were already based on the new discoveries in relation to the causes of contagious diseases. Because there had been no effective cure for the disease until the end of century, various tinctures were appearing on the market and different recipes and advise circulated among the population. The biggest problem was the lack of physicians; large rural areas frequently remained completely without medical care. Despite the fact that the 1855 epidemic exposed the problem of the shortage of public physicians, their numbers in the second half of the century increased only very slowly. Despite the new healthcare law, there was no public healthcare service in the rural areas during the last cholera epidemic. The attitude towards the infected and the deceased also differed by epidemic, since the latter were at first mere statistical data, while in the last three epidemic they became people with names and professions. Cholera, which is regarded as a great reformer of healthcare in Europe in the 19th century, to an extent influenced both the public healthcare system in Carniola, and caused improvements in the general hygienic conditions. A series of brutal cholera epidemics shocked the society and forced it to change mentality. The authorities were namely increasingly aware of the fact that bad overall hygienic conditions in households and public spaces were having a negative impact on the population's health. The authorities became increasingly attentive to the fact that both cholera and other contagious intestinal diseases are being spread mostly through infected water sources. That knowledge importantly influenced the construction of the water distribution system, as well as the issue of sewage. Andrej Svetlicic 217 REGISTER KRAJEVNIH IN OSEBNIH IMEN Abkircher, družina - Kasijan 75 - Kristina 75 - Marija 75 Achtschin, Franz 66, 87 Achtschin, Joseph 66 Afrika 18 Ajdovca 107 Ajdovščina 93 Ajdovščina (Ljubljana) 44, 48, 86, 182, 187 Albrecht, Andreas 31 Albrecht, Leopold 129, 130, 135 Aleksandrija 15, 21 Alpe 60 Altona 183 Altschul, zdravnik v Puli 173 Ambrožič, družina 147 Ambrožič, Franc 172 Amerika 14, 17, 21 Andrioli, Avgust, vitez 153, 177 Anglija 14, 21, 151 Anžič, Sonja 44 Apfaltrern, baron 176 Aries, Philippe 19 Auersperg, družina 103, 134 - Aleksander, grof 116, 153 - Karel Viljem, 8. knez 134, 137 - Sofija, grofica 24 Avee, Norbert Anton 66 Avstro-Ogrska 164, 165, 182 Avstrija 14, 21, 24, 26, 37, 60, 77, 92, 151, 164, 166, 183 Avstrijsko primorje 26, 37, 165 Azija 14, 21 Babno polje 37, 175 Bagdad 164 Bah, Matjaž 76 Bakes, zdravnik 107 Balkan 165 Baltik 104 Balzac, Honore 189 Bamberg, ljubljanski knjigarnar 135 Banat 92, 93 Bangladeš 18 Banjaloka (pri Kostelu) 109 Baraga, Friderik 53 Barje (Ljubljansko barje) 81, 124, 127 Barkovlje (pri Trstu) 150 Barlitsch, Franz 31 Baruch, Albert 64 Basel 19 Basilides, Franc 97 Beauchamp, Chantal 11 Bechbach, baron 34 Beck, Franz Xaver 88, 104, 105, 107 Bedentschitsch, Johann 31 Begela, Jožef 142 Begunje 161, 162 Bela krajina 94 Bela peč (Italija) 66, 87 Belgija 182, 183 Beljak 151 - okrožje 60, 63 Belluno 93, 130 Benečija 92, 151 Benedikt, Jožef 142 Benetke 14, 18, 19, 49, 77, 93, 165, 166, 176 Berh, Terezija 76 219 REGISTER KRAJEVNIH IN OSEBNIH IMEN Berlin 21, 151, 172, 173 Bernbacher, Ignac 82 Bertgen, Karl 64 Bervar, Valentin 107, 114, 115, 161, 172, 180 Bescheg, Anton, gl. Bežek, Anton Bežek, družina - Anton 106, 108, 111, 112, 115 - Gertraud 112 Bežigrad (Ljubljana) 182 Bilje 77 Binter, Anton 180 Binter, Carl 66 Binter, Ignatz 48 Birkner, Othmar 9 Bismondo, Johann 35 Bistra (pri Vrhniki) 104 Bistrica, gl. Ilirska Bistrica Blatna vas (Ljubljana) 101, 127 Blattnik, Franz 109 Blažek, Alojz 130 Bled 16, 74, 87, 114, 170 Bleiweis Trsteniški, družina - Demeter 9 - Janez 83, 97, 101, 102, 152, 154, 159, 160, 178 - Karel 105, 110, 160, 192 Blekova vas (pri Logatcu) 96, 123 Bloke 109 Blumberg, Heinrich 110, 112 Bobek, Johann 107 Boccacco, Giovanni 19 Böcklin, Arnold 19 Bohinj 105 Bohinjska Bistrica 66, 105, 108 Böhm, Ferdinand 162 Böhm, Ignaz 162 Bole, Martin 133 Bombay 13, 14 Bononi, Jožef 142 Borisov, Peter 12, 103, 104, 105 Borovnica 96, 109, 122, 152, 167, 169 Bosizio, Janez, vitez 152 Bosna 165, 182 Bostiančič, družina - Franc 130 - Jožef 130 Boštanj 87 Boznik, Marija 76 Bradatsch, Johann 87 Braun, Theresia 48, 63, 86 Brdo (pri Kranju) 134 Brdo pri Lukovici 87, 98, 105, 108, 153 Brdo pri Podpeči, gl. Brdo pri Lukovici Breg (pri Borovnici) 161 Breg (Ljubljana) 75 Brescia 60 Breslau (Vroclav) 84, 151 Brešar, Franc 144 Brezje 170 Brezovica pri Ljubljani 142, 184 Briggs, Asa 10 Britof (pri Senožečah) 142 Brno 49 Brod na Kolpi 37 Brolich, okrajni uradnik v Kamni Gorici 141 Budanje 138 Budim, gl. Budimpešta Budimpešta 8, 9, 21, 26, 27, 47, 92, 165, 166, 197 Buje (na Notranjskem) 110, 122, 130, 131 Bukovina 151 Bukovje 119 Burboni, družina 23 - Karel X., francoski kralj 62, 63 Burger, Matevž 97 Burma 21 C Camus, Albert 19 Canton, gl. Kanton Carigrad 14, 21, 175 Cejlon 21 Celje 77, 78, 91, 92, 192 - okrožje 35, 60 Celovec 36, 57, 60, 77, 78, 85 - okrožje 60, 63 Cerklje 108 Cerknica 28, 110, 119, 157, 175, 180, 184 Chevalier, Luis 9 Chorinsky, Gustav, grof 133, 135, 136, 139 Col (pri Vipavi) 143 Colloretto (Coloretto), Eduard 81, 88, 101, 102, 107, 153, 159 Coronini, družina 62, 63 Correia, Gaspar 13 Costa, Etbin Henrik 152, 159 220 REGISTER KRAJEVNIH IN OSEBNIH IMEN Čabar 175 Černe, pater 53 Černigoj, Katarina 130 Česnik, Anton 29, 30, 87, 104, 107, 114 Češka 21, 49, 60, 62, 77, 92, 151 Češko, Franc 73 Čirče 61 Čop, Anton 174 Čop, Matija 47 Črna vas 124, 159 Črni Vrh (nad Idrijo) 109 Črniče 77 Črno morje 21 Črnomelj 98, 107, 112, 119, 134, 153, 160, 168, 184, 192 - okraj 94, 109-111, 114, 115, 117, 132-135, 137, 138, 140, 167, 170, 175-177, 179, 180, 212 Črnuče (Ljubljana) 67, 108, 158 Čuber pl. Okrog, Ivan (Janez) 48, 63, 74, 86, 97, 102, 103, 107, 119, 160 Dalmacija 60, 135, 165 Dane (pri Ložu) 157 Danska 182 Debevec (Debeuz), Jožef 153, 158 Debevc, Elizabeta 67 Decrinis, Franc 78, 87 Dekleva, Ivan 142 Delaporte, François 9 Dell Cott, Karl 81 Dellost, družina - Jakob 139 - Janez 139 - Jožef 139 - Marija 139 Derč, Bogdan 171 Derč, zdravnik v Tobačni tovarni 171, 180 Derč, Josip 192 Deutschmann, Johann 157 Dob (pri Domžalah) 66 Dobro Polje (pri Ilirski Bistrici) 111 Dobrova (pri Ljubljani) 109, 142, 169 Dohrich, družina - Franz 35 - Vinzenz 35 Dolenjska 36-39, 60, 94, 103, 132, 134, 135 Dolgan, Marjan 143 Dolničar, Janez 155 Donava, reka 26 Dorliga, Ludwig 32 Drachsler, Ignaz 87 Drava, reka 37 Dravlje (Ljubljana) 169, 170, 184 Dravska dolina 151 Drasche, Anton 15 Draxler, Ignaz, gl. Drachsler, Ignaz Dresden 14, 182 Dreuisnigg, Bartholomeus 110 Drskovče (pri Ilirski Bistrici) 111 Dubrovnik 38 Dunaj 8, 14, 21, 29, 32-35, 43, 44, 47-51, 53, 56, 59, 60, 64, 74, 77, 78, 82, 85, 88, 91, 92, 96, 98, 99, 104, 105, 110, 112, 114, 120, 130, 146, 151, 152, 165, 166, 171-173, 183 Durey, Michael 9 Dvor pri Radečah 98, 107, 136, 212 Dvor pri Žužemberku 103 Eberth, Karl Joseph 164 Edinburgh 22 Edler, Julius 87 Eggenberger, ljubljanski lekarnar 97 Eger, ljubljanski knjigarnar 35, 36, 54 Egipt 13-15, 21, 53, 151, 164 Eichler, Albina Anna 75 Einwalter, Johann 66 Eisl (Eisel), Adolf 101, 102, 108, 172 Engel, Friedrich 110, 113 Eppinger, Hans 173, 175 Erb, Jožef 76 Erben, Jožef 98 Ersehen, Vincenc(z) 48, 66 Ersehen, Joseph (Josef) 59, 66, 82, 97 Erwerth, Luka (Lukas) 101, 102 Esterle, Karl 64 Evans, Richard J. 10, 72, 73 Evropa 9, 11, 13, 14, 16, 18, 21, 23, 24, 36, 37, 44, 51, 53, 55, 86, 91, 151, 187, 189, 193-195 Fabiani, Carl (Karl) 67, 88 221 REGISTER KRAJEVNIH IN OSEBNIH IMEN Fabrioti, gospa 74 Fičur, družina - Georg 130 - Helena 130 - Marija 130 Filipini 21 Fink, Agnes 76 Finska 21 Finc (Finz), Matevž (Matthaus) 81, 87, 101, 102, 107, 124, 125, 158 Flak, Franc 173 Fluck (Edler von Leidenkron), Joseph 28, 30, 61 Foucault, Michel 12, 13, 29, 44 Fracastoro, Girolamo 17 Francija 19, 22, 23, 183 Frank, Andreas 30, 48, 65, 66 Frankenfeld, Anton 28 Freitz, Anton 109 Frey, Moriz (Moritz) 105, 110, 112, 115, 117 Fröhlich, Ernest 64, 162 Fuchs, Fran, gl. Fux, Fran Fužine (Ljubljana) 67 Fužine, grad 73 Fužine (pri Ajdovščini) 111 Fux, Fran 101, 102, 104, 107, 160, 172 G Gaber, Alois 63 Gaber, Jakob 139 Gabrijel, Georg 142 Gadner, Franz 67, 88 Galicija 21, 25, 26, 38, 60, 77, 92, 114, 182, 186 Ganter, zdravnik 177 Gariboldi, Anton, vitez 182 Gärtner, korporal 120 Gauster, Moriz 94, 105, 106, 110, 113, 115, 130, 160, 161 Gerbetz, Anton 66 Gerbetz, Ludwig 66, 87, 162 Gerbitz, Ludwig, gl. Gerbetz, Ludwig Geržina, Katarina 156 Giaxa, zdravnik v Trstu 173 Giessen 84 Giontini, J. 84 Glantschnig, Thomas 97 Gläser, Joseph 66 Glavar, župnik v Komendi 116, 161 Glince (Ljubljana) 165 Globočnik, ranocelnik 180 Goa 13 Godetz, Matthaus 109 Godovič 108 Gogalla (Gogola), Franz 87, 108 Golec, Boris 11 Gollovitsch, Paul 87 Gorenjska 60, 61, 94 Gorica 62, 63, 77, 78, 92, 93, 153 Gornje Ležeče (na Notranjskem) 96, 122 Gottsberger, Andreas 67, 88 Gozzani de St. Georges, Felix, markiz 136 Grabrijan, Georg 146 Gradac (Bela krajina) 66, 87, 134 Gradaščica, reka 171 Gradec (Graz) 34, 35, 37, 49, 60, 73, 78, 85, 86, 101, 104, 105, 136, 170, 172, 173, 175 Gradišče (Ljubljana) 30, 67, 72, 75, 78, 82, 101, 127, 158 Gradišče pri Vipavi 111 Gradišek, Matevž (Faust) 57 Gradiška 165 Graf, Sigmund 67 Grafenberg, grad v Gorici 62 Grasseli, Peter 175, 176 Gratzer, Joseph 66, 87 Grčija 182 Gregorič (Gregoritsch), Andrej (Andreas) 29, 30, 66, 81, 87, 101, 102, 105, 110, 158 Gregorička, Marija 76 Griblje (Bela krajina) 165 Grivec, Franc 143 Gromadzki, Franz 67, 88 Grosuplje 108, 174 Grošel, Margareta 76 Gruber, Max 165, 173, 174 Grum, Karl 87, 107, 117 Grün, Carl 109 Gullig, Anton 87 Gunde, Mathias 64, 66 Gusič, Alojz, baron 134 Habsburška monarhija 7, 14, 21, 23, 25, 77, 91, 92, 96, 113, 118, 151 Habsburžani, družina 222 REGISTER KRAJEVNIH IN OSEBNIH IMEN - Albrecht, nadvojvoda 77 - Franc I., cesar 25, 37, 113 - Franc Jožef, cesar 136, 177 - Jožef II., cesar 44, 85 - Marija Terezija, cesarica 9, 24, 37 Hafner, oskrbnik gradu Brdo 134 Hahnemann, Samuel 50, 118 Haider, Johann 110, 118 Haimann, Simon 68 Halbwachs, Maurice 148 Halle 151 Hallerstein, baron 53 Hamburg 17, 21, 36, 37, 73, 183 Hank (Hanek), Filip 105, 110 Hartl, Joseph 48, 66 Hasberg 66, 87, 139 Hasper, M. 35 Haszak, družina - Franc 76 - Marija 76 Hegel, Georg Wilhelm Friedrich 21 Heimann, družina - Gustav 85 - Simon 85 Herberstein, Sigismund, baron 54 Herling, Leopold 108, 140 Himmer, Maximilian (Max) 87, 107, 129, 130 Hinčer, zdravnik pri železnici 162 Hipokrat 13 Hirschel, Anna 76 Hočevar, Jožef 142 Hočevar, Leopold 159 Hofbauer, Adolf 159 Hofmann (Hoffman), zdravnik v Gradcu 173, 175 Hofstetter, Stanislav 146 Hohenwart (Hochenwart), družina 62, 116 - Andrej, grof 82, 93, 97, 135 - Franc, grof 62 Hohn, Heinrich Adam 36 Holandija 151 Horjul 175, 184 Hörl, Anton 33-35 Hotschevar, Jakob 66, 87 Hradezky, Johann Nepomuk 28 Hrastovica (pri Mokronogu) 145 Hrašče (pri Postojni) 156 Hrenova ulica (Ljubljana) 33, 76, 81, 100, 127 Hrib (Loški Potok) 173, 174 Hribar, Ivan 154, 191, 192 Hrpelje 167, 173 Hrvaška 31, 33, 37, 38, 41, 92, 165, 167, 169, 175 Hudetz, Josef 140 I Idrija 28, 87, 88, 96, 98, 104, 108, 109, 114, 146, 153, 157, 161, 162, 184, 186 Ig 165, 175, 180 - okraj 46 Iga vas (pri Ložu) 145 Iggel, družina - Antonija 85 - Ignatz 85 Ilirska Bistrica 93, 98, 108, 109, 111, 135, 139, 162, 179 Ilirske province 42, 104 Ilirski gubernij 36, 57, 60, 61, 63, 64 Ilk, Conrad 175 Ilova, reka 37 Indija 13, 15, 16, 18, 21, 51, 85, 164 Innsbruck 49, 85, 86 Ipavec (Ipavitz), družina 104 - Benjamin 104 - Franc 66, 87, 104, 107, 114 Irska 22 Istra 37, 60, 77, 92, 135, 165 Iška loka 108 Iška vas 108, 158 Italija 60, 77, 78, 91, 93, 151, 166, 182 Jadransko morje 92 Jagšetič, Janez 139 Jakopin, Gertruda 139 Janeschitz, Anton 67, 88 Jankovič, Mathias 161 Jansekovič, ranocelnik 180 Janša, Olga 9 Java 21 Javornik (pri Kranju) 184 Jeglič, Anton Bonaventura 147 Jellinek, Moritz 110, 113 Jelovšek, družina - Ana 138 - Ernestina 138 223 REGISTER KRAJEVNIH IN OSEBNIH IMEN - Franc 138 Jelovšek, zdravnik 180 Jentl, Ludwig Alois 162 Jerin, Urban 48, 53 Jesenice 28, 162 Jesenice (na Dolenjskem) 36-39 Jeuniker, Andreas 66 Jevnikar, Anton 103 Ježica (Ljubljana) 67, 108 Joste, Uršula 76 Juh, Andrej 153 Juliani, Anton 140 Juretič, ranocelnik 159 Juršiče (pri Knežaku) 111 Južna Amerika 21 Južna Tirolska 91, 92 Kadinz, Lukas 161 Kaisel, Alois 84 Kaisel, družina - Peregrin 138 - Wilchelmina 138 Kalčič, Ana 76 Kalkuta 15 Kallan, Nikolaus 87 Kallar, Anton 158 Kamna Gorica 66, 94, 108, 115, 132, 136, 141-144, 181 Kamnik 28, 48, 66, 67, 87, 88, 98, 103105, 107, 109, 110, 116, 142, 153, 157, 160, 161, 166, 177, 179, 184, 192 - okraj 139, 142, 153, 156, 157, 179, 180, 212 Kanal ob Soči 153 Kandutsch, Kaspar 28 Kanton, (Guangžou na Kitajskem) 51 Kapler, Josef 161, 172, 180 Kapucinsko predmestje (Ljubljana) 29, 30, 33, 45, 67, 72, 75, 101, 127, 138, 158 Kapus, Albert 144 Karlovško predmestje (Ljubljana) 30, 33, 67, 72, 75, 76, 81, 100, 127, 159 Kavc, Gertrud 76 Kavka, Elizabeta 76 Keesbacher, Friedrich 167, 168, 172, 174, 185 Kersnik, Josef 180 Kitajska 21, 51 Klasinc Škofljanec, Andreja 68 Klebs, Edwin 164 Kleče (Ljubljana) 67 Kleinmayer, ljubljanski knjigarnar 35, 36, 135 Klemenc, Franc 142 Klemenc, Matevž 136 Klepetz, Georg 27 Klobus, Bernhard 28 Klobus, Jakob 142 Knapič, Baltazar 191 Knežak 109 Kobal, Franc (Fran) 9, 61, 65, 80, 152, 166 Kobetič, Josef 108 Koch, Robert 14-17, 164, 173, 187, 188, 194, 216 Köchel, Janez 101, 102, 109 Koče (na Notranjskem) 96, 122, 128, 129, 130, 131 Kočevje 66, 87, 88, 98, 104, 107-109, 116, 134, 144, 161, 177, 179, 186 - okraj 78, 98, 109, 110, 153, 157, 160, 162, 175, 176, 179, 180, 181, 212 Kočevska Reka 179 Koder, Matevž 115, 142 Kogoušek, Marija 139 Kollar, Anton 139 Kölly, korporal 140 Kolodvorska ulica (Ljubljana) 127 Kolpa, reka 37, 40, 107, 109 Komenda 88, 109, 112, 116, 124, 161, 162 Konrad, Georg 87 Konstantinopel, gl. Carigrad Königsberg (Kaliningrad) 23, 84 Koper 37, 77, 165 Kopitar, Jernej 53 Kopriva, Ivan 173, 187, 192 Koprivnik (pri Kočevju) 109, 110, 134, 141 Korda, zdravnik 102, 108, 110 Kordiš, Gertrud 174 Kordiš, Matija 174 Koritnice (na Notranjskem) 96, 133, 135 Koroška 28, 37, 43, 46, 48, 60, 61, 63, 77, 92, 145, 151 Koroška Bela 133 Koschza, Mathias 66, 87 Kos (Koss), Josip (Joseph) 48, 65, 66, 84, 87, 102, 104, 107, 119 224 REGISTER KRAJEVNIH IN OSEBNIH IMEN Kostanjevica (nad Novo Gorico) 62, 63, 77 Kostanjevica (na Dolenjskem) 66, 87, 94, 109, 162, 179 - okraj 98, 153, 157, 213 Kostel 36, 37 Köstel, magistratni svetnik v Ljubljani 82 Košana 109, 110, 130, 133 Košanska dolina 110, 130 Košir, tesarski mojster iz Ljubljane 39 Košir, Jakob 113, 142 Košir, Johan 140 Kotzmuth, Julius 180 Kovač (Kovatsch), Viljem (Wilhelm) 31, 105, 110, 115, 117, 159, 167, 180, 190, 192 Kowatsch (Kovač), Johann 110, 115, 117 Kozak, Juš 72, 75 Kozarišče 137 Kozjak (pri Dobrniču), grad 134 Krakov 21 Krakovo (Ljubljana) 30, 33, 46, 67, 75, 76, 81, 85, 101, 127, 158, 159 Kranj 28, 48, 53, 59, 61, 66, 67, 74, 87, 88, 98, 103, 104, 106-108, 116, 117, 134, 155, 160, 161, 162, 177, 179, 184, 185, 192, 212 - okraj 153, 160, 179, 180 Kranjska 7, 8, 15, 26, 28, 37, 38, 41, 42, 45, 46, 48, 50, 51, 53, 57, 60, 61, 64, 76-78, 85, 86, 91-94, 96-98, 100, 103105, 112, 115, 118, 120, 132, 134-136, 145, 146, 152, 153, 157, 160, 163-167, 170, 172, 173, 176, 178, 181, 187, 189, 192, 193 Kranjska Gora 66, 87, 98, 107, 109, 141, 156, 162, 179, 184, 212 - okraj 133, 135, 161, 162 Kras 165 Krassnigg, August 110 Kraškovic, Janez 143 Kravja dolina (Ljubljana) 101 Krebs, Gertraud 77, 91, 151 Krishaj (Krischay, Križaj), Franz 87, 107, 115, 156, 162 Krištof (Christoph), Anton 66, 87, 107, 114 Križna Gora (na Notranjskem) 135 Krk, mesto 37 Krka (na Dolenjskem) 161 Krmin (Cormons) 166 Krofič, železniški stražnik 155 Kropa 66, 87, 108, 110, 136, 141, 143, 144 Krško 87, 108, 116, 118, 162, 167, 179 - okraj 94, 98, 169, 177, 179, 180, 184, 213 Krumperk 66 Krupa 66, 87 Krvava Peč 175 Kudlick, Catherine J. 10, 12 Kullnig (Kulnik, Kulnig), Anton 48, 66, 87, 104, 107, 112, 114, 115, 120, 135, 162 Küller, Johann 66, 87 Kulowitz (Kulowic), zdravnik 172, 180 Kumpf, J. G., zdravnik v Celovcu 36 Kurja vas (Ljubljana) 81, 100, 159 Kuscher, Matthaus 66, 87 Kuschlan, Elizabeta 139 Kuteževo (na Notranjskem) 133 Kutschera, Josef 107 Kvarnerski otoki 37 Ladmer, ranocelnik 102, 109 Landol (na Notranjskem) 119 Langer, Franz 145 Langus, Matevž 126 Laschan, Georg 28, 48 Laschan, Mathias 48 Laško 77, 92, 143 Laurič, Uršula 174 Lazarettfeld (na Štajerskem) 104 Leber, Ignaz 66, 87 Legat, Franc 105, 109, 112 Lehnhard, Franc 105, 109, 112 Lehnhard, Joseph 61, 66 Leipzig 35, 54, 151 Leo, zdravnik iz Varšave 50 Leše (na Gorenjskem) 108 Lešnjak, Anton 175 Leuchtmann, Anton 110, 114 Levstik, Fran 143, 176 Lichtenberg, Wolfgang 134 Liebig, Justus 84 Linhart, Herman 173, 174, 180 Linz 49, 78 Lipič, Fran Viljem 9, 29, 30-32, 43, 4648, 51, 52, 56-59, 71, 119 Litija 109, 161, 162, 179, 184-186, 225 REGISTER KRAJEVNIH IN OSEBNIH IMEN Ljubljana - mesto 7-9, 29, 31, 33-35, 39, 44, 46, 48, 52-54, 56-58, 60, 61, 63-68, 71-75, 77-82, 85-88, 91-94, 96-98, 100, 103, 104, 107-111, 116, 119, 122-124, 126-128, 131, 132, 135, 136, 145, 146, 152-155, 157-161, 165, 167, 169, 171, 175-184, 186, 187, 191, 192, 194, 195, 212 - okrožje 28, 46, 60, 61, 63, 66, 67, 87, 88 Ljubljana - okolica - okraj 46-49, 66, 78, 87, 98, 102, 107, 109, 117, 119, 140, 142, 153, 156, 157, 159, 160, 162, 171, 176, 212 Ljubljanica, reka 29, 31, 32, 171, 187, 191 Ljubno (na Gorenjskem) 108 Log pri Vipavi 146 Logatec 28, 96, 123, 142, 157, 158, 162, 167, 179, 184 - okraj 108, 165, 166, 169, 170, 171, 174, 177, 179, 180 Loka, gl. Škofja Loka Lombardsko-Beneško kraljestvo 38, 60, 64 London 14, 16, 22 Loški Potok 109, 165, 173-175, 180 Lož 107-109, 152, 157, 162, 179 - okraj 98, 134, 137, 138, 140, 153, 156, 162 Lože (pri Vipavi) 111, 113 Lukan, Jakob 180 Lukman, sodni poročevalec 176 Lukovica 98, 105, 212 Lustig, Alessandro 173 Luža (pri Metliki) 36 Luža (Ljubljana) 101 Lužar, družina - Anton 174 - Katarina 174 Lvov 21, 85 M Mader, Ferdinand 87, 107, 114, 157, 158, 162 Mader, kirurg sekundarij 159, 160 Mader, zdravnik 108 Madras 51 Maganza, Francesco 84 Mahorčič, Ignaz 162, 184 Mahr, Alfred 180 Mahr, Ferdinand 167, 183 Majerle, Peter 167 Mal, Josip 9, 91, 152 Mala Bučna vas (Novo mesto) 108 Mala vas (Ljubljana) 67, 134, 158 Malavašič, Franc 102, 109 Malfatti de Rohrenbach ad Dezza 154, 155 Mali, Franc 159 Malič, družina 34 - Andrej 34 - Andrej Jožef 34, 35 - Uršula 34 Mally, Ignaz 153, 157, 161, 180 Malnarčič, Ljubljančan 53 Malontz, Jožef 139 Manchester 23 Mandič, zdravnik v Trstu 167 Mandl, Bernhard 64 Mann, Thomas 18 Mara, Duncan 22 Margoni, Vinzenz 140 Marschall, Johann 108, 113, 114, 161 Maribor 60, 192 - okrožje 60, 92 Marija Terezija, gl. Habsburžani Márquez, Gabriel García 19 Marseille 37, 52 Masovitz, Johann 67 Mausser, Uršula 139 Mavče (pri Vipavi) 113 Maxwell, zdravnik v Indiji 85 Mayer, Franz 66 Mayer, Julius 108, 162 Mayer, Joseph, lekarnar 67, 88, 97 Mayer, Joseph, ranocelnik 48, 87, 108 McKeown, Thomas 44 McNeill, William H. 14, 18 Mediz, Georg 110 Medvode 157, 184 Meka 14, 21, 164 Mekinje 87 Melzer, družina 82 - Anton 63, 82 - Jože 82 - Raimund 7, 74, 81, 82, 86 Mender, zdravnik 102, 108 Mengeš 139 Metelko, Franc Serafin 48 226 REGISTER KRAJEVNIH IN OSEBNIH IMEN Metlika 36-40, 66, 87, 98, 107, 108, 134, 140, 162, 168, 184, 186 - okraj 111, 133, 153 Mikulič, Janez 173 Milano 77 Milharčič, družina - Marija 130 - Simon 130 - Štefan 130 Miren (pri Novi Gorici) 77 Mirna (na Dolenjskem) 87 Mitrowski, grof 25 Mlaka pri Kočevju 109 Mlakar, Anton, krčmar 145 Mlakar, Anton, vikar 118, 119 Mlinar, Helena 76 Mokronog 59, 87, 103, 145, 162 - okraj 98, 153, 157 Montreal 22 Moravče 28, 87, 108 Moravska 21, 26, 60, 77, 91, 92, 151 Morvay, Johann 27 Moskva 53, 54 Moste (Ljubljana) 108 Mozirje 126 Možina, družina - Blaž 130 - Jakob 130 - Marija 130 Muck, Jochann 66 Mulej, Florijan 142 Muljava 161 Müllner, Fortunat 107, 112-114, 120, 161 Müllner, Johann 109 Nadgorica (Ljubljana) 67 Nadlesk (pri Ložu) 157 Naglitsch, Karl 88 Nagy, Ludvik (Ludwig) 28, 48, 59, 66, 87, 97, 102, 103, 107, 118 Naklo 53 Napoleon 23, 104 Napret (Napreth), Janez (Johann) 29, 30, 66, 87, 103, 106, 107, 117, 161 Nathan, Leopold 48, 63, 86, 104, 105 Navratil, Ivan 136 Nemčija 16, 104, 151, 182, 183 Nemška vas (na Notranjskem) 128, 135 Neudorfer (Neudörfer), Ignatz 110, 114, 115 New York 16, 22 Newcastle 22 Nikobar, otok 51 Nipič, Janez 142 Nitsch, Joseph 67, 88 Nizozemska 183 Nižja Avstrija 60 Norveška 182 Nossiewicz, Basilius 110 Notranja Avstrija 26 Notranje Gorice 96, 122 Notranjska 60, 93, 94, 96, 111, 122, 132, 135, 139, 142, 152, 157 Novak, Alois 109, 162 Novak, Andreas 48, 66, 87 Novak, Franz 109 Novi dvor pri Radečah 107, 136 Novo mesto 57, 61, 66, 87, 96, 98, 103, 104, 107, 108, 111, 116, 160, 161, 170, 177, 180 - okraj 109, 114, 135, 137, 142, 145, 153, 172, 180 - okrožje 48, 60, 63, 66, 67, 87, 88, 103 Oblak, Georg 108, 162 Obreza, Anton 145 Ogrin, Simon 148 Ogrska 21, 23, 26-28, 36-38, 49, 50, 60, 77, 86, 92, 93, 135, 151, 165, 167, 175, 182, 193 Ogrsko primorje 37 Ohonica 161 Olomuc 51 Oranger, Agnes 123 Orel (mesto Orjol v Rusiji) 53 Orel, Jožef 159 Orleanski, Ludvik Filip 23 Orta, Garcia 13 Osilnica 109 Ottenfals, dunajski dvorni svetnik 33 Ovin, Janez 61 Pachner von Eggenstorf, Bernhard (Bernard) 86, 101, 102, 104, 107, 108 Pacini, Filippo 17 Padova 47, 56 227 REGISTER KRAJEVNIH IN OSEBNIH IMEN Pagliaruzzi Kieselstein, Mihael 53 Pajk, Janez 153 Pakič, Michael 154 Pallavicini, Giorgio 68 Papež (Papesch), Franc 28, 66, 87, 103, 105, 107, 109, 111, 112, 114, 119 Paravicini, Anton 34 Pariz 14, 53, 189 Pasteur, Luis 15, 17, 164, 189 Paternolli, Leopold 35 Paulin, Anton 108 Pavija 47 Pazin 153, 165 Peking 53 Pekle, Uršula 76 Perg, Lucas 66, 87, 106 Perišič, Dušan 174, 180 Perjančič, Jožef 141 Perko, Anton 28 Perti, Karl 140 Perzija 21 Pešta, gl. Budimpešta Petelinova vas (Ljubljana) 101 Petermann, Matthaus 76 Peternel, Karel 180 Pettenkofer, Max 15, 103, 151 Pevka, Marija 76 Philadelphia 22 Pibronz, Kasper 141 Pichler, Johann 64 Pičman, Heinrich 109 Pinter, Karl 87 Piran 37 Pirc, Tomaž 61, 74, 106 Pirz, Katharina 67 Pivka 62, 133, 171, 180, 184-186 Pivka, reka 122, 128, 147 Planina (na Notranjskem) 28, 96, 102, 107, 109, 114, 123, 136, 152, 155, 157, 162, 170, 175 - okraj 94, 98, 108, 110, 139, 145, 153, 155, 157, 162 Planina (pri Vipavi) 111 Planina (v Beli krajini) 119 Plavž (Jesenice) 28 Plenčič, Marko Anton 17 Pleničar, Šimen 143 Pober, Anton 28, 48 Pochlin, gl. Pohlin Podboj, aktuar 140 Podboj, Janez 148 Podboršt (pri Ljubljani) 67 Podcerkev (pri Ložu) 157 Podgora pri Ložu 133, 135, 137, 145 Podgoršek, Janez 142 Podgrad (pri Trstu) - okraj 62 Podkraiseg, družina - Thomas 125 - Franz 125 Podkraj (pri Vipavi) 138 Podraga (v Vipavski dolini) 109, 113 Podsmreka (pri Ljubljani) 165 Podutik (Ljubljana) 67 Podzemelj 120 Poe, Edgar Allan 19 Pogačar, Janez 157 Pogatscher, Franz 87, 158 Pogatschnig, Lorenz 66, 87 Pohlin, Janez 31 Poklukar, Jožef 142 Polanschek, Franz 110, 112 Polhov Gradec 48 Poljane (ob Kolpi), gospostvo grofov Au- ersperg 107, 109, 134 Poljansko predmestje (Poljane) (Ljubljana) 29, 30, 58, 67, 72, 75, 79, 81, 87, 101, 127, 138, 158, 159, 182, 187 Polje (Ljubljana) 67 Poljska 21, 50 Pollitzer, Robert 9, 21 Polz, Franziska 62 Ponch, Marija 139 Ponoviče 87 Poreč 165 Portugalska 182 Posch, Johann 109, 115, 117, 162, 172, 180, 184 Poschenel, Agnes 157 Postojna 57, 62, 78, 88, 93, 96, 98, 103, 106, 107, 109, 111, 116, 123, 152, 160, 161, 166, 177, 186 - okraj 94-96, 98, 110, 113, 131, 133, 135, 155, 156, 165, 170 - okrožje 28, 41, 48, 60, 63, 66, 67, 87, 88, 103 Postojnska jama 166 Potepan, družina - Anton 139 - Mihael 139 228 REGISTER KRAJEVNIH IN OSEBNIH IMEN Potočnik (Pototschnik), Anton 87, 96, 107, 133, 162 Potočnik, Blaž 48, 52, 54 Potočnik, Johan 142 Pousche, Johann 66 Praga 47, 49, 62, 85, 92 Predoslje 134 Pregl, Mihael 74 Prelesnig, Johann 32 Prem 87, 111 Premrl, Jožef 155 Prešeren, France 106, 138 Prešeren, Lenka 106 Pretner, Joseph 66 Prettner, Karl 88, 97 Prettner, Kasper 105, 110 Prevoje (pri Blagovici) 66, 87 Prijatelj, Matija 148 Primorje (Küstenland) 38, 91-93, 145 Primskovo (na Dolenjskem) 136 Probst, Franc 101, 102, 109 Prohaska, Johan 109, 114 Prosen, Marija 139 Prusija 23, 37, 151 Pula 165, 171, 173 Q Quebeck 22 Quedlinburg 54 Radeče 98, 107, 136, 179, 180, 212 Radolph, Johann 87 Radomisl, (Ukrajina) 53 Radovljica 28, 48, 66, 67, 87, 88, 98, 103, 105, 107, 108, 114, 160-162, 167, 172, 179, 180, 192 - okraj 94, 98, 132, 136, 141-143, 153, 157, 167, 177, 179-181, 212 Rakek 96, 122, 162, 166, 171, 174, 175, 184, 185 Rakulik 135 Ramm, Albert 88, 97 Rant, Felician 31 Ratschitsch, Johann 81, 87 Raunacher, Carl 66 Ravne (Raunach), grad pri Kalu pri Pivki 62 Razdrto 96, 110, 111, 118, 123, 135, 142, 155, 156, 161, 162 Razpet, Martin 110, 112, 130, 156, 157, 161, 177, 180 Reber (Ljubljana) 127 Reigersfeld, Lucas, baron 53 Reka 36, 37, 78, 93, 151, 165-168, 171, 176 Remitz, Franz 108, 118 Repulus, Anton 143 Reyer, družina - Karol Ferdinand, vitez 136 - Konstantin, vitez 136 Ribnica 48, 60, 66, 67, 87, 103, 108, 109, 179 - okraj 98, 153, 212 Rim 14, 143, 166 Rimanska Sobota (Slovaška) 103 Rogel, Boštjan (Sebastian) 101, 102, 109 Rokitansky, profesor anatomije na Dunaju 91 Romunija 14, 183 Rosenberg, Charles 9 Rössmann, Franc 158 Rovinj 165 Ruard, Viktor 137 Rudeš, družina - Frančiška 130 - Margareta 130 Rudolf, Lorenz 142 Rudolph, Johann 66 Ruffie, Jacques 14 Rupa (Kranj) 61 Ruperčvrh 66, 87 Ruprecht, Johann (Ivan) 86, 105, 109, 115 Rusija 14, 21, 23, 25, 37, 151, 182, 183 Russ, Carl 180 Russbach, Engelbert 180 Ruternik, Marija 76 S Sajovic, Janez 148 Sallocher, Mathias 67, 88 Salloker, Ferdinand, gl. Zalokar, Ferdinand Salloker, Franz 162 Salloker, Ludwig gl. Zalokar, Ludvik Salzburg 86, 92 San, reka 25, 26 Sankt Peterburg 21, 54 229 REGISTER KRAJEVNIH IN OSEBNIH IMEN Saurau, Franc Alois 157, 158, 162, 171, 172, 180 Sava (Jesenice) 28 Sava, reka 38, 39, 78 Savlje (Ljubljana) 67, 158 Schaunig, Sebastian 88 Schaupp, Lorenz 66 Scheibl, Josef 108, 162 Schiavuzzi, zdravnik v Puli 173 Schiffer, Franc 61, 74, 101, 102, 104, 108, 153, 158, 172 Schiwitz, računski svetnik v Ljubljani 74 Schlacker, Johann Nep. 68 Schleimar, Marija 139 Schmid, družina - Johann 76 - Rozalija 76 Schmidburg, Joseph Camillo, baron 28, 35, 61, 65, 68 Schmidt, Maximilijan Florijan 30 Schmutz, Uršula 139 Schneditz, Janez Ev. 28, 48, 49, 63-65, 82 Schormann, Joseph 66 Schost, Anton 87 Schot, Anton 108, 112 Schrey (Schrei), Simon 162 Schugel, Anton, gl. Šugelj, Anton Schusters, Johann 66 Schwegel, Andreas 161 Schweiger, Anton 66 Schweiger, Martin 87, 108, 162 Schwentner, Jožef 159 Sedmograška 21, 92 Selce (na Notranjskem) 128, 135 Seldenhof, Säldner 28 Semič 192 Senožeče 28, 66, 87, 96, 107, 108, 123, 135, 162, 179, 186 - okraj 98, 110, 115, 119, 133, 135, 140, 142, 153, 155, 212 Sentimer, Florijan 52-55 Sernetz, Jakob 108 Seunig, Vincenc 158 Sever, Johan 142 Sever, Nicolaus (Nikolaus) 66, 87, 109, 162 Severna Amerika 14, 21 Severno morje 183 Sežana 62, 157 - okraj 165 Sheffield 22 Sheibel, Josef 108 Siam 21 Simon, Friedrich Alexander 36 Singapur 21 Sirija 21, 151 Skedl, Franc 81, 86, 97, 101, 103, 107 Skok, družina - Jožef 139 - Mihael 139 Skopar, Tomaž (Thomas) 66, 87, 104, 108 Skrabar, Viktor 162 Slap (Vipavska dolina) 107, 111, 115, 134, 138, 141, 142 Slavina (na Notranjskem) 62, 107, 122, 128-130, 132, 133, 135, 147, 148, 194 Slavonija 21, 37, 157 Slomšek, Anton Martin 27 Smlednik 66, 87 Smole, Franc 78 Snežnik 87, 66 Snow, John 16 Soklič, družina - Johann 81, 88 - Franziska 81 Sournia, Jean-Charles 14 Souvan, Franc 154 Spilar, Peter 156 Spittal 104 Spodnja Avstrija 21, 26, 77, 92, 151 Spodnja Planina (pri Planini na Notranjskem) 139 Spodnja Šiška (Ljubljana) 182 Spodnji Kašelj (Ljubljana) 67 Spodnji Logatec 171 Sporer, Georg Matija 82, 85 Sporn, France 130 Sporn, N. 87 Srbija 14 Srednja vas (na Dolenjskem) 109 Sredozemlje 14, 187 Srobotnik pri Velikih Laščah 143 Stara Loka 161, 162 Stari trg ob Kolpi 107, 109, 134, 137, 157, 162, 174, 175, 180 Steiner, Franz 66 Steinmetz, Joseph 87, 162 Sterger, zdravnik 180 230 REGISTER KRAJEVNIH IN OSEBNIH IMEN Sterla, Jakob 145 Sticker, Georg 13 Stična 66, 87, 153, 179 Stiftar, Primož 139 Stirl, Peter 124 Stojanov, Ljudmil 18 Stopiče (pri Novem mestu) 145 Stožice (Ljubljana) 67 Stockl (Stokl, Stockel), Emil 97, 101-103, 107, 138, 154, 159, 178 Strahl, Edvard 126 Stražišče (Kranj) 61 Strekel, Anton 139 Studen, Andrej 31, 166, 189 Studenec (Ljubljana) 67, 74, 87, 108, 119, 160, 162 Sturm, Lorenz 109, 112 Suchanek, Josef 82 Sueški kanal 14, 182 Suhorje 110, 130 Sv. Martin pri Litiji 66, 87 Sv. Peter (na Notranjskem), gl. Pivka Sv. Peter pri Bistrici ob Sotli 105 Šembid (pri Vipavi) 109, 113, 114, 142 Šembije (na Notranjskem) 133 Šempetrsko predmestje (Ljubljana) 58, 67, 72, 75, 76, 81, 101, 127, 158, 159, Šenčur (pri Kranju) 61 Šentjernej 105 Šentpetrsko predmestje (Ljubljana), gl. Šempetrsko predmestje Šentvid (Ljubljana) 67, 107, 108, 142, 184 Šentvid pri Litiji 180 Šerbelj, Ferdo 145 Šiška (Ljubljana) 108, 142, 158, 182 Škarja, Franc 157 Škofič, družina - Jožef 76 - Jožefa 76 - Uršula 76 Škofja Loka 28, 61, 66, 87, 98, 106, 116, 153, 161, 162, 172, 179, 192, 212 Škotska 62 Škrabec, Stanislav 62, 77 Šlezija 21, 26, 60, 77, 92 Šmarje (Šmarje-Sap) 179 Šmartno pod Šmarno goro 107, 108, 158 Šmartno pri Litiji 152 Šorn, Jože 71 Šoštanj 91 Španija 182 Špenger, družina - Anton 76 - Wilhelm 76 Štajerska 21, 43, 60, 78, 92, 170, 172, 175 Šugelj, Anton 105, 109, 112 Šušteršič, Franc 159 Švedska 182 Švetlina, France 143 Švica 14 Taboure, Anton 48, 66 Taboure, Miha (Michael) 66, 87, 105, 108 Tabournegg, Max 140 Tacen 107 Talmeiner, Max 87 Tandler, Henrik 61 Tanger 13 Tarifa 164 Tauzher, Mihael 119 Tenbaum, Cecilija 183 Terpinc (Terpinz), družina 73, 74 - Fidelis (Fidel) 61, 66, 73, 74, 136 - Pepina roj. Češko 61, 73, 74 - Janez (Johann), zdravnik 66 Tertscheg, Eduard 87 Tertscheg, Nicolaus (Nikolaus) 66, 87 Terzhek, Daniel 119 Terzsky, Anton 110 Thomann, Johann, gl. Toman Tirolska 91, 92 Tisa, reka 26, 27 Tisza-Babolna (na Madžarskem) 27 Tolmin 154, 160 Toman, družina - Johann 141 - Lovro 136, 141, 159, 181 Tomc, M., učitelj 157 Tome, Gertraud 125 Tomic (Thomitz, Thomz), Janez (Johann) 65, 109, 130 Tominšek Rihtar, Tadeja 192 Tomšič, Katarina 139 Tomšič, družina - Ana 139 231 REGISTER KRAJEVNIH IN OSEBNIH IMEN - Johana 139 - Marija 139 Topolec (pri Ilirski Bistrici) 111 Tradeneck, zdravnik 64 Tratnik, Anton 87 Tratnik, Urban 66 Travnik (pri Loškem Potoku) 173, 174 Trdina, Janez 62 Trebnje 87, 98, 101, 103, 107, 108, 160, 161, 172, 180 Treitz, Anton 108, 162 Trento 60 Treviso 130 Trnovo (Ljubljana) 28, 30, 33, 67, 75, 81, 97, 101, 127, 158, 159 Trojane 35 Trpčane (pri Ilirski Bistrici) 133, 139 Trst 14, 33, 37, 49, 60, 62, 77, 78, 93, 96, 128, 131, 141, 145, 150, 151, 153, 157, 164-167, 171, 173, 175, 176, 192 Tržič 28, 87, 104 - okraj 98 Tschernitsch, Ferdinand 30 Turčija 13, 21, 182 Turjak 87 Turn, grad Preddvor 74 Turn pri Leskovcu (Šrajberski turn) 66, 87 Tuschek (Tušek), Michael 66 U Udovč, Marija (Gornja Planina) 139 Udovč, Marija (Unec) 139 Unec 139 Unterlugganer, Joseph 66, 87 Urbančič, družina - Janez Nepomuk 61, 74 - Josipina 61, 74 - Josipina Turnograjska 74 - Josef 137 Urbas, Marija 76 Uršič, župnik v Kamni Gorici 141, 142 Ustje (v Vipavski dolini) 111, 138 Vače 66 Valenčič, Anton 145 Valenta pl. Marchthurn, Alojzij 16, 154, 158, 172, 177, 187 Valentinčig (Valentincig), Andrej 87, 108, 112, 115 Varaždin 165, 175 Varaždinske toplice 175 Vascotti, Chiaro 62 Vasič (Vašič), ranocelnik 172, 180 Vaupotič, zdravnik 180 Vehs, Franz 162 Velesovo 87 Velika Britanija 11, 23, 182 Velika Ligojna 165 Velike Lašče 98, 99, 105, 108, 110, 111, 117, 137, 143, 153, 162, 179, 180, 212 Veliki, Peter 54 Veliko Ubeljsko 135, 142 Velušič, Johann 109 Verhonc, Gertrud 76 Verhovec, Blaž 158 Verhovec, Franc 182 Verne, Janez (Johann) 63, 87, 104, 108, 120 Verona 77, 93 Veršaj, Johann 142 Ves, Franc 101, 102, 108 Vesel (Vessel), Karel 60, 65, 87, 93, 96, 97, 103, 107, 114, 116 Vesel, igralka ljubljanskega gledališča 85 Vessel, Heinrich 107 Vest, Julius 161 Vestfalija 183 Videm (Udine) 62, 130 Vidic, zdravnik 110 Viditz, Maria 125 Viditz, Reimund 153 Viezzelli, Kaspar 35 Vigarello, Georges 32, 189 Vinica 87, 105, 108, 134, 161 Vipava 28, 87, 88, 93, 94, 96, 98, 107, 109, 111, 114, 120, 123, 130, 133, 138, 142, 143, 153, 160-162, 186 - okraj 113-115, 120, 133, 137, 138, 141, 142, 146 Vipavska dolina 134, 146 Visla, reka 25, 26 Višnja Gora 87, 96, 98, 105, 108, 109, 134, 140 Vodice (pri Kamniku) 139 Vodmat (Ljubljana) 186 Vodnik, Anton 142 Vodopivec, Peter 11, 197 232 REGISTER KRAJEVNIH IN OSEBNIH IMEN Voglar, Carbonarius 53 Vojna krajina 24 Vojvodina 92, 93 Volčji Potok 136 Voloska 37, 165 Vorarlberg 92 Vost, Anton 108, 115 Vošnjak, Josip 91 Vrabče (pri Vipavi) 109, 113, 138 Vranja Peč 139 Vreme (na Notranjskem) 96 Vremski Britof 135 Vrh (pri Ložu) 133, 135, 137 Vrhnika 28, 87, 96, 108, 111, 120, 123, 161, 165, 175, 180 - okraj 98, 114, 120, 153 Vrhpolje (pri Vipavi) 111, 138, 146 Vrtojba 77 Vukotič, Anton 101, 102, 109, 159 W Wagner, Joseph Friedrich 32 Wagner, Martin 85 Wascher, Oswald 81, 86 Waschnitius, Fridolin 102, 109, 162 Washington 14 Weber, Heinrich 66 Weichselbaum, profesor na Dunaju 173 Welwich, Friedrich 64 Wieden 83 Wiener Neustadt 33, 34 Winkler, Andrej, baron 116, 176, 191 Withalm, Benedikt 82 Wolf, Anton Alojz 136 Wolf, Carl (Karl) 108, 141, 162 Wolf, Joseph 9, 66 Wölfel, Aleksander 119, 134, 141, 145 Wondraschek, Johann 67 Wukotich, družina - Anton 78 - Marija 78 Wutscher, Sigismund 153, 161 Zabukovec, Janez 128 Zagorje ob Savi 78 Zagorje (na Notranjskem) 87, 108, 109, 111, 118, 119, 135, 181 Zagreb 37, 78 Zakrajšek, Uršula 137 Zalar, Frančiška 156 Zalog (Ljubljana) 67, 78 Zalokar, družina - Ferdinand 105, 108, 111, 162 - Ludvik 99, 105, 108, 115, 162, 180 Zapotok (pri Sodražici) 161 Zaprice 28 Zapuže (pri Vipavi) 111 Zarnik, župan Medvod 157 Zastava, gospostvo baronov Gusič 134 Zeme, Felix 48 Zeschko, Franc, gl. Češko, Franc Zgornja Avstrija 21, 92 Zgornja Šiška (Ljubljana) 142 Zgornja Zadobrova (Ljubljana) 67 Zgornji Kašelj (Ljubljana) 67 Zgoša (na Gorenjskem) 161 Zhernizh, Franz 33 Zhesnik, Anton, gl. Česnik, Anton Zhuber, Anton 50 Zhuber, Ivan, gl. Čuber, Ivan Zidani Most 92 Zigler, Josef 110 Ziljska dolina 151 Zoff, Albin 87 Zois, družina - Alfons 136 - Anton, baron 134, 136 - Jože 134 - Karel, baron 74 - Žiga, baron 74, 134 Zollner, Franz 28, 30 Zollner, Joseph 66 Zorer, Barthelma 33 Zotter, družina - Joseph (Josef) 108, 112 - Johanna 112 Zottlich, Anton 32 Zupan, Jakob 53 Zupanc, Franc 171, 180 Zupančič, Jožef 167 Zupanič Slavec, Zvonka 11, 197 Zwickau 151 Žabjek (Ljubljana) 76, 81, 100 Žeje (na Notranjskem) 128, 135 Železnik, Karel 167 Železniki 28, 61, 179 Žižek, Anton 174, 175, 180 233 REGISTER KRAJEVNIH IN OSEBNIH IMEN Žontar, Jože 69 Žužemberk 66, 87, 109, 110, 117, 134, 140, 153, 156, 162, 172, 179, 180, 212 - okraj 98, 115, 117, 133, 137, 142, 144, 161 234 Thesaurus memoriae Series Dissertationes 6 Uredniki zbirke Boris Golec, Eva Holz, Miha Kosi Katarina Keber Čas kolere: epidemije kolere na Kranjskem v 19. stoletju © 2007, Založba ZRC, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU Oblikovanje in oprema Milojka Žalik Huzjan Prelom Brane Vidmar Izdajatelj Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU Za izdajatelja Darja Mihelič Založnik Založba ZRC, ZRC SAZU Za založnika Oto Luthar Glavni urednik Vojislav Likar Tisk Littera picta, d.o.o, Ljubljana Izid knjige so podprli Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Raziskovalni sklad ZRC SAZU Vzajemna zdravstvena zavarovalnica, d. v. z. Krka, d. d. Javni zavod Lekarna Ljubljana Digitalna različica (pdf: ISBN 978-961-05-0443-6) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610504436. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 616.932-036.22(497.4)"18" 614(497.4)"18" KEBER, Katarina Čas kolere : epidemije kolere na Kranjskem v 19. stoletju / Katarina Keber ; [izdal] Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007. - (Thesaurus memoriae. Dissertationes ; 6) ISBN 978-961-254-011-1 234399744 Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki oz. na kateri koli način, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugače, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic (copyrighta). Dr. Katarina Keber, rojena leta 1975, se je po Gimnaziji na Ravnah na Koroškem in po končanem študiju zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, strokovno usposabljala na Univerzi v Ljubljani (Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete; magisterij 2003, doktorat znanosti 2006) in v Budimpešti (Department of History, Central European University; M. A. 1999). Kot arhivistka je delala v Arhivu Republike Slovenije, je znanstvena sodelavka na Inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Raziskuje epidemije in razvoj javnega zdravstvenega sistema v slovenskih deželah v 19. stoletju. ISBN 978-961-254-011-1 I 9 I090 U OtU I I I http://zalozba.zrc-sazu.si Thesaurus_disser_Keber.indd 1 9789612540111