190
v nečast. — Godba je uspela, libreto so kritike vse brez izjeme odklonile. Tako je Parma slovenski StrauB, ki nam je podal v plesnem genru že marsikaj lepega, — in upajmo, da nam poleg „Amaconk" in „Nečaka" poda kmalu zopet novo delo. Kot čujemo, piše sedaj novo opero: „Asra".     A. R.
„Daemon Venus" je ime ciklu treh enodejank — „Maru", „Velika laž" in „Vampir", ki so jih uprizorili 26. t. m. na slovenskem odru in ki jih je spisal Adolf Robida. Ti dra-matiški poizkusi niso na odru uspeli in topot je okus občinstva zadel pravo. Ne smemo prezreti v prvi vrsti pisateljevih sujetov, ki se sučejo okoli zakonolomstva na tako nedelikaten in tudi brezobziren način, da morajo odbiti od sebe vsakega resnično umetniško čutečega človeka, naj bo potem, kar se problema samega tiče, tega ali onega nazi-ranja. „Mary" je pisatelj pojmoval kot „dramo histerične žene", pa je namesto histerije orisal čisto vsakdanjo pol-tenost z naturno reakcijo nasičenosti in še to kolikor mogoče trivialno. Histerična žena nikoli ni zavestna lažnjivka, dočim Robidova „Mary" formulira celo metafiziko zavestne lažnjivosti. Pa tudi bolniki imajo svojo logiko. Gospod pisatelj zajema svoje osebe iz gole načitane domišljije, zato mu tudi nebroj sceniških pripomočkov — grom, požar, plat zvona, bliski in neprestana godba za odrom — ne pomaga pri zapletanju in odgonetanju vseh mogočih nepsiholoških kombinacij. V „ Veliki laži", ki začetkoma posega nekoliko globlje, dasi se tudi to pokaže kot kopija problema „Gio-conde", zabrede pisatelj kmalu v karikaturo na vseh krajih in koncih. Josina poniževalna vdanost je ravnotako kot Maruna histeričnost psihološki nonsens, kakor sta tudi nemogoča brezobzirnost Reginina in cinizem Tipkarjev, ki celo filozofa v sodu, Diogena, postavlja v senco. Brez notranje umetniške potrebe odkazuje pisatelj v dejanju prostora prizorom, ki napravijo iz dramatiške skice umazano-sensualno podobico. „Vampir" je še manj kot poizkus ter se s svojo nelogičnostjo in banalnimi barbarizmi, kar se jezika in misli tiče, sploh vsaki resni kritiki odteguje. Pisatelj ne zajema iz življenja, si življenjsko izkušnjo le domišlja in izmišlja, mesto živih značajev riše spominske tipe iz knjig, mixtacom-posita iz Strindberga, Ibsena in Schnitzlerja, ki jih pa vse prekaša v pomanjkanju takta in finese, kjer gre za gotove senčne strani življenja. Upajmo, da pisatelj še kdaj najde pravo pot!                                                      Franc Terseglav.
C6S593
Koncert Dimitrija ilgrenjeva Slavjanskega nam
je podal lepo vrsto ruskih pesmi, ki so nas ogrele. Sicer zbor glede izbire točk ni na višini, tudi solisti niso kaj posebnega , a občudovanja je vredna tehnična izvežbanost zbora v piano - partijah, in taki basisti so neka posebnost, ki jo je vredno slišati. Slavjanski je pel staro pesem o Dobrini Nikitiču, o katerem ravnokar razpravlja v „Dom in Svetu" g. Leopold Lenard, na kar opozarjamo poslušavce tega koncerta.
CS9KO
Andrej Kmef. Slovakom je 16. februarja umrl v Turčanskem Sv. Martinu v 67. letu svoje starosti imeniten mož, Andrej Kmef, župnik v pokoju, zaslužni predsednik „Mu-sealne slovenske spoločnosti", ustanovnik katoliške gimnazije v Klaštovu in pisatelj. Navadno se trdi, da nihče ni nenadomestljiv; v več slučajih življenje potrjuje ta stavek. A o umrlem slovaškem rodoljubu in pisatelju A. Kmetu se to ne
more trditi. A. Kmet je za slovaški narod v resnici nenadomestljiv. S temi besedami je tudi označen njegov pomen za Slovake. Dolgo let v zakotju tihe slovaške vasi je deloval kakor mravlja, pečal se je z znanstvenim delom imajoč zmerom pred očmi edini idealno-čisti cilj: razširiti slavo slovaškega imena.   V slovaškem žalostnem političnem položaju, v vedni borbi za kos kruha in za obstanek molčijo muze.  Ni čuda potem, da je bil Andrej Kmef dolga leta skoraj sam in sam s svojim težkim naporom. Ali njegovo neumorno delo je navsezadnje vendarle obrodilo sad. — A. Kmef se je porodil v Bzenici  v  tekovskem   okraju   19. novembra  1.1841. kot sin revnih  starišev.   Gimnazijske   študije   je   dovršil v Banjski Štiavnici, bogoslovje v Ostrigonu. Takrat — v petdesetih in šestdesetih letih — se je poučevalo na Slovaškem povsod v nemškem jeziku.   Bila je doba  germanizacije.   Šole so bile nemške, a vendar so bile boljše nego so sedaj, ker grof Leo Thun zlasti v prvih letih svojega  ministrstva je skrbel za Slovake vsaj tako, da je na srednje šole v slovaških krajih pošiljal dobre učitelje, Čehe in Nemce, ki slovaških dijakov niso preganjali. Dijaki so se mogli brez strahu in javno vaditi v svojem materinskem jeziku. Slovaške krožke za negovanje slovaščine so imeli slovaški dijaki skoraj na vseh šolah. Tako so si tudi v ostrigonskem semenišču   slovaški gojenci ustanovili 1.1862. „Slovensky oddiel cirkevnej literarnej školu"; v tem društvu so se slovaški bogoslovci vadili v materinskem jeziku   in  književnem delovanju.  Andrej Kmef je bil nekaj časa predsednik tega društva in že takrat je pisal članke za liste „Curill a Metod" in „Vojtech". L. 1865. je bil Kmef posvečen za duhovnika; poslali so ga za kaplana v Senohrad v hontskem okraju. Po štirih letih je postal upravitelj revne župnije v Krnišovu, kjer je deloval do 1.1878.   Gospodarski list „Obzor" je takrat prinašal članke izpod peresa Kmetova; v tem času je Kmet spisal knjigo „Hospodar na Slovensku". Izdajo je prevzela „Matice Slovenska". Prvi zvezek je že bil natisnjen in pripravljen za razpošiljatev, ko so Mažari 1.1875. naenkrat  Matico  zatvorili.   In v takem  času,   ko je bil na Slovaškem občutljiv nedostatek  gospodarske izobrazbe, se ni smela izdati knjiga, ki je imela slovaško ljudstvo naučiti obdelovati njive, rediti živino itd. Poizkušalo se je na razne načine pri ministrstvu, da bi se smela Kmetova nedolžna in koristna   knjiga  izdati — toda vse  zastonj.   „Hospodar na Slovensku" je še sedaj pod ključem. Pri »Slovenski Matici" je bil Kmef člen odbora za izdajanje poljudnih spisov. Ljudska   knjižnica v Budimpešti   je  izdala njegova spisa „Novy svet  alebo   čo   noveho ve svete"   (1871) in „Ako  sa   majii pokladu kopat?"   Ko so bile slovaške gimnazije uničene in „Slovenska Matica" zatvorjena, svetoval je Kmef Slovakom v člankih objavljenih v „Nar. Novinah": učimo se, študirajmo! In sam se je marljivo pečal najprej z botaniko, zlasti ko je bil župnik v Prenčovu pri Banjski Štiavnici. Izmed književnih spisov te stroke navajamo „Niektore odchylky u rostlin" in „Floristom slovenskym". Poleg botanike je študiral arheologijo.   Največje zasluge ima Kmef za ustanovitev „Musealne slovenske spoločnosti", kateri je daroval vso  svojo veliko arheološko in botaniško zbirko. Njegovi spisi arheološki so: „Veleba Sitna", „0 vyšivkach a čipkach v Honte", „Krupinske bralce",   „Nahrobky   kamenne  v  hrobitove   prenšovskem". L. 1906. je Kmef šel v pokoj in je stanoval v Turčanrkem Sv. Martinu.   V novembru preteklega leta je zbolel in dne 18. februarja so ga Slovaki slovesno pokopali na turčanskem „cintorine" (pokopališču). Vačna mu pamaf!             Fr. Št.
Jan Červenka. Smrt neusmiljeno kosi v vrstah čeških učenjakov in pisateljev. Pred kratkim je zopet umrl odlični pisatelj in pesnik Jan Červenka. V moški dobi 47 let je zapustil družbo literarnih in narodnih delavcev, v kateri si je