OPIS IN ZGODOVINA
TEBm IN NJEGOVE OKOLICE
Z UVERST VIJO
kratkega geografičnega in zgodovinskega pregleda
STARIH IN SADANJIH SLAVJANOV
KAKOR ŠE TUDI KRATKE OMEMBE
NJIHOVE OSODE IN OMIKE
PO DOMAČE SPISAL, NA SVETLO DAL IN ZALOŽIL
™SIP GODINA-VERDČLJSKI
CES. Kit. FINANČEN KOMISAR PERVEOA RAZREDA, ROJEN v TKRŽAŠKI OKOLICI.
>
J)'
NJEGOVEJ PHEVZVIŠENOSTI
MILOSTIVEMU BISKUPU DJAKOVAČKEMU
GOSPODU JOSIPU JURJU STROSSMAIERU
ZAVETNIKU IN KREPKEMU PODPIRATELJU VSAKOVER8TNEGA NARODNEGA NAPREDKA JUG08LAVJAN0V PRIKLONITO POSVEČUJE TO KNJIGO NJE SPISATELJ
JOSIP GODINA - VERDfiLSKI.
Terst. kakoršen je zdaj, to je, leta 1870.



«



!






N
.



.













OPIS IN ZGODOVINA
n m mmi okolice
PA ŠE MARSIKAJ DRUZEGA
O SLAVJANSKIH ZADEVAH.
Spisatelj in založnik
Godina - Verdčlski.
U Tei-Htu.
Tisk Austrijskoga Lloyda.
1870.
2644
PREDGOVOR
in vabilo na naročbo.
»Narod brez zgodovine svoje jo popotnik brez popotnega lista.* 1
dr. Bleiiveis.
Sadanja veličina, znamenitost in važnost terža-škega*), na slavjanski zemlji stoječega mesta, ki je bilo pa nekdaj le nepomenljiva mala primorska vasica, je že dovolj vsim znana. Sicer važno in znamenito je to mčsto posebno zastran njegove lege jako vgodne in prilične za tergovino ali kupčijo ne samo po morji, temoč tudi po suhem. Ravno te tergovine neizmerna in vabivna korist je silno spodbadala že v starih časih, kakor spodbada še dandanašnji mnogo pridnih in dobičkoželjnih raznoplemenskih tergovcev, tako rekoč, vsih krajev tega sveta, da se v tem mestu nastanijo ali pa da tu le kupčujejo. Med tistimi so zlasti tudi naši Slovenci iz Krajnskega, iz Goriškega in iz Istre.
*) Ker nam je znano, da večina Slovencev ima vendar rajši, da se rabi v našem jeziku povsod čerka e pred čerko r, tedaj tudi tam, kjer se ona skorej ne sliši ; da se nameč piše, postavimo, Terst, teržaško, versta i. t. d. ne pa Trst, tržaško vrsta
i. t. d. jo mislimo rabiti tudi mi v prihodnje, in to po izgledu nekih imenitnih naših pisateljev, na primer, A. Praprotnika, Stritarja, Jerana, Einspielerja, Terstenjaka in še drugih, zlasti tudi zato, ker se ta e tii in tam redno izgovarja.
To si je imelo od nekdaj, kakor si še vedno ima, za ponatorni nasledek neprestano razširjanje, olepšanje in obogatenje, ali sploh vstanovitev čedalje boljega vsestranskega blagostanja Tersta.
O tem mestu se je dozdaj že marsikaj, pa vendar le v neslavjanskih jezikih pisalo in na svetlo dalo. Tako postavimo, je italijanskih, več ali manj obširnih knjig, ki si imajo za obsežek tudi to res tehtno in zlasti za nas Slovence jako zanimivo stvar, dozdaj mnogo, celo — osem in dvajset! Razun tistih je pa še devet drugih, so namreč tri latinske, tri francozke in tri nemške. Med pisalci sta v tem oziru imenitna posebno J. Lomenthal, nekdanji vrednik nemškega časnika pod naslovom „Triester Zeitung4*, in pa poitalijančeni ter-žaščan dr. Kandler. Oni (namreč J. Lovventhal) kot živ in terd Nemec v Terstu je bil leta 1856 neki prav ostermel, in zdihoval ali se timveč jako grizel, vide, da do takrat nije*) bilo še nobene redno napravljene knjige v nemškem jeziku o zgodovini našega Tersta. Lotil se je zategadel on sam spisovanja povestnice o njej — pa le po svoji misli ali po svojem vgodku, se ve! Koliko več moramo pa vendar mi Slovenci ali sploh vsi Slavjani žalovati, da nije še nihče izmed naših rojakov dozdaj o tej zgodovini v slavjanskem jeziku kaj bolj obširnega pisal in med nami objavil? Saj je pač gotovo, in se daje pa tudi lahko dokazati, kakor se bo res dokazalo, da so tu bivali najprej ljudje našega velicega plemena, naj pa le blebečejo zastran
*) Zakaj da pišemo rajši nije, kakor ni, se je že natanjčno povedalo na 205 strani knjige „Pod Lipo“ (tudi po tem se utegne naš jezik približevati serbsko-ilirskemu).
tega znani hudi naši protivniki ali tudi še drugi, karkoli se jim ljubi.
Premišljeval sem resno večkrat vse to, in pa še marsikaj druzega, posebno neke očitne in gotovo primerne omembe potrebne zmote in prereke našega domorodca Terdine, bivšega profesoija v Reki, ktčrega knjigo pod naslovom: „Zgodovina slovenskega naroda" je izdala »Slovenska Matica" v Ljubljani leta 1866, in verh tega tudi dobro znano navadno, to je, večidel navlašnje in strastno sprevračanje in spakedranje naše zgodovine po zgorej omenjenih protivnikih, zlasti pa • po dr. Kandlerju, ki v svojih čudnih spisih zadevajočih naše prednike (stare Slavjane) razglaša tiste, ravno kakor še marsikak drugzgodovinopisalec, le za pogubnike in za roparje. — Takošno premišljevanje je zbudilo v meni, zlasti kot rojenem tukajšnjem okoličanu in jako vnetem za vse naše narodne zadeve, vročo željo že zdavnej, poprijeti se spisovanja primerne knjige v slovenskem jeziku o tej zgodovini za naše rojake, kterim bo ona po mojem mnenju vtegnila biti gotovo prijetna in sploh po godi.
Sklenil sem pa, in to na silno in že večkrat ponovljeno prošnjo marsikterih tukajšnjih Slovencev, naj vendar namesti opuščenega mesečnika „Pod Lipo„ izdajam zgorej omenjeno knjigo, lotiti se letos tega jako važnega dela, potem namreč, ko mi je šlo po sreči, napraviti si za-nje potrebnega gradiva (»materi-jala") in sploh zadostne podloge, da napravi n saj nekaj malega v tej zadevi. Moje poččtje nije pa lahko; in ravno zato prosim prizaneska, če po nesreči vleze tu ali tam kaka pomota. Izhajati se začne ta knjiga danes. Pišem jo sicer navlaš večidel prav v domačem jeziku, da jo lahko razumevajo tudi naši, žalibog dozdaj zarad
— 6
znanih nam nesreč, posebno tukaj, še zmiraj premalo izučeni kmetje, in jo pa izdajam po mčsečnih snopičih, kterih vsak ima obsegati eno polo ali 16 strani, in priti na svetlo drugo soboto vsacega meseca. Po tem se zlajša plačilo posčbno našemu manj premožnemu ljudstvu. Ker mi je namen, uverstovati tej knjigi na primernih mestih zadosti obširno omembo zgodovinskih reči tudi zastran vsih druzih. toliko starih, kolikor sadanjih Slavjanov, vtegnila bo gotovo zanimati tiste ravno tako kakor tukajšnje. Upam tedaj, da si jo bode saj vsak Slovenec, ki ume brati, in je tudi navdušen za svojo narodnost, rad naročil — vso, to je, vse snopiče do zadnjega. Prišlo jih bo po mojem računu skorej dvajset. Naročnina znaša za eno leto ali za dvanajst snopičev le osemdeset, za pol leta tedaj 40, in za tri mesece 20 soldov! Sicer snopiči se ne bodo nikjer prodajali, v Terstu se bodo pa vendar oddajali pri meni ali tudi pri gosp. Uličarju nasproti pošte (kjer sta se prodajala moja nekdanja časnika „Tržaški Ljudomil“ in „Pod Iipou), in ravno tako tudi v okolici tam, kjer se bodo razdelevali, tistim, ki so se že ali se bodo še redno oglasili za naročnike - vsak natis samo za šest soldov; drugod pa pri razdeliteljih za sedem soldov, ako ne plačajo vstanovljene naročnine naprej za več mesečev.
Prosim, naj me blagovoljno podpirajo posebno tudi Čitalnice (ktere, dajaje tako tudi lep izgled zastran podpore pisateljev, bi si morale po moji misli deržati vsako narodno knjigo in vsak narodni časnik), in pa njih udje; saj mali strošek bi jim ne bil vendar težaven, in dobiček za naše slovenstvo bi vtegnil biti morda zadosti včlik. — Dragi rojaki! priporočam se vam živo. Ne bodite hladnokervni in nemarni! Saj veste pač dobro,
česar da nam je treba, da se podpira in pospešuje napredek naše narodnosti, ki zahteva krepke in iz zdatne pomoči. Z ozirom na važnost knjige, in pa na majhnost naročnine pričakujem obilo naročnikov, upaje sicer, da tudi tisti ne bodo te knjige odbili, kterim kot dobro znanim pravim domorodcem in podpirateljem naših narodnih zadev kakih si bodi pošljem na ogled pervi snopič, dasiravno niso se še dozdaj oglasili.
V Terstu, 9. dne meseca aprila 1870.
J. Godina - Verdelski
(stan. Via Parnedo časa Svetina num. 28.)
■ . ;

;■	J:	-'-'(.‘V ;VV .^Mr.
••	> V





OPIS
sadanjega Tersta in njegove okolice.
Naši častiti bralci*), posebno tukajšnji Slavjani, kterini je gotovo že znano, dasiravno morda vendar ne še prav na čisto, vse, kar je tukaj bolj znamenitega in važnega, ne smejo se čuditi, ali nam celo zameriti, ako se naše delo ne začne precej s povestnico o zgodovini Tersta in njegove okolice, že v oznanilih obljubljeno, temoč da se lotimo še le zgorej omenjenega opisa, ki bo obsegal sicer til in tam tudi kratek govor o stanju tukajšnjega ljudstva, njegovega premoženja,
*) Namesti bravec, irisavec, svetouaoec, prebivavec, čitavnica i. t. d. pišemo radi tudi mi po izgledu marsikterih naših učenjakov bralec, pisalec, svetovalec, prebivalec, čitalnica i. t. d., ker se je spoznalo to za bolj redno, ravno kakor je bolj redno tudi pisanje: bil, stal, pisal i t. d. namesti bio, stao, pisao i. t. d., kakor nedosledno pišejo Serbo-Ilirci, naši bratje po narodu, čeravno pravi Ilirci, namreč na gorenji Istri in v Reki pišejo kakor mi, in pa tudi izgovarjajo še vedno bil, stal, pisal, kar je popolnoma pravo. Vsak narod si mora čistiti jezik saj za pisavo, naj pa ljudstvo med sabo govori, kakor se mu ljubi, dasiravno W vendar prav dobro bilo, ako bi se naši Slovenci resno ogibali marsikterih tujih besedi, ali timveč spak, ki so se po nesreči nekdaj v naš gotovo bogati, gladki in lepi jezik vteple, in so pa, žalibog! še zmiraj v rabi med njimi, postavimo: ahtati (nemško) namesti paziti ali gledati; uržah namesti uerok; špiegirati (po ita-Ijanskem) namesti razjasniti ali razbistriti; stiman namesti ponosen; sacati namesti ceniti i. t. d. Naj si prizadevajo posnemati tudi v govoru rajši to, kar bero v knjigah in v časnikih, da si čedalje
njegove omike i. t. d., ali tak5 imenovano statistiko zastran tih krajev. Predstavek tega opisa, čeravno ga vtegne morebit marsikdo imeti večidel le za sitnega ali dolgočasnega, se nam dozdeva vendar neobhodno potreben, in upamo pa, da ga bo tudi vsak drugi lahko za tacega spoznal, ako le pretčhta, kakor gre, to, kar se bo zdaj tukaj opomnilo.
Pervič. Pisalo se bo o tej nekdanji zgodovini, ki ima biti poglavitni zapopadek te knjige, ne samo, kakor se sicer že dobro ve, za tukajšnje, ampak tudi še za druge Slavjane. Tistim bo pa vendar na sercu ležeče, zvedeti najprej na obširno, kaj da je prav za prav zdaj Terst, kako in kaj da je v tem mestu in okol njega i. t. d. Vse to bodo lahko seznali po našem opisu, ki bo sicer, nad tim ne dvomimo, po godi tudi omm, namreč tukajšnjim Slavjanom; saj gotovo tudi tistim se bo ena ali druga bolj važna stvar ravno
bolj jezik olepšajo. — Naj pa opuščajo vendar tudi neki naši gospodje gerdo navado, delati po Nemcih v pisanju zastran nepotrebne rabe tujih, posebno latinskih besedi brez kakega si bodi razbistrenja, na primer: era namesti doba; oporturdteta namesti
prileznost_____; univerza namesti vseučilišče, in še stotin drugih, bi
skorej rekli, nakaz, s kterimi nam le jezik pačijo, in to skorej po vsi sili. Zakaj bi ne smeli pač razumevati vsi Slovenci tega, kar se zanje piše? Res čudne misli, čudno ravnanje! Skerbimo bolj za slovenski jezik in za slovensko ljudstvo! — Očitno je sicer, da mi Slavjani pišemo sploh skorej ravno tako, kakor govorimo. To je nekaj posebnega, ki nam dela po nekakem čast, in se ne zapazuje pri drugih narodih povsod. 'lako, na primer, govori tukaj v Terstu in tudi še drugod italijansko ljudstvo:	“El že
za ’nda“ (je že šel), in vendar v italijanskih knjigah se bere: „Egli e gik andato“. Francoz reče: „1 vo mjb“ (je bolje, da,..), pa piše: „11 vaut mieux.“ Anglež piše: „creature, nation, colonel, brougham“ i. t. d., in vendar izgovarja:	kričbr, neš’n, kbrnel,
brum“. Kak razloček!
11 —
[jo njem razkrivala, na ktero niso dozdaj morda še mislili.
Drugič. Po tem, kar se poprej tukaj bolj natanko opisuje zastran sadanjega Tersta in njegove okolice, se bodo ob svojem času razjasnile v povestnici mar-siktere druge reči, kijih mislimo omenjati in razlagati, kolikor bo le mogoče, na podlogi znanih nam prigod-kov ali prikazni, posčbno stare, ki bodo tako bralcem bolj razumljive in očividne, ko da bi že zdaj o tistih, po tem pa še le o sadanjih govorili. Ta opis vtegne tedaj biti po nekakem prava podklada temu, kar bo naša knjiga v poglavitnem obsegala in razkazovala.
Tretjič. Ljudje, posebno bolj imenitni, zadosti premožni in pa ob enem vedoželjni, se ve, kterim je lepa navada, obiskovati veča in bolj znamenita mesta ene ali druge dežele po svetu, da jih osebno ogledujejo in bolj natanjčno poznajo — ljudje, pravimo, kterim nije volja tam potovati, tako rekoč, kakor potujejo kernirji ali popotne skrinjice („bauli“), kijih oni sabo imajo, potrebujejo marsikterega prejšnjega poduka, in pojasnila, da jim gre čedalje bolj po sreči spolniti si željo v tem oziru; potrebujejo namreč kake primerne knjige, ki zapopada ravno ta poduk in to pojasnilo, in jim je zategadel v obiskovanih mestih ali deželah po nekakem prava in zvesta vodnica. Takošnje knjige se nahajajo sicer povsod, kjer so ljudje bolj omikani. Na tak6 imenovane ncicerone4, to je, navlaš najete kazalce ali vodnike, ki so posebno na Italijanskem navadni,se ne smejo popotniki tje ven dan zanašati : oni so po navadi nezvesti, in pa tudi predragi. Ako si nimajo tedaj ti popotniki posebnih prijateljev ali znancev, da jim pomagajo, so večidel slabo postreženi — za včliko plačilo! Sicer v večih mestih treba
je tudi domačim takih opisov (vodnikov); pa saj vidimo sicer, da si jih ravno zato tudi v Terstu radi imajo in rabijo.
Cetertič. Mi Slavjani nimamo še dozdaj tacega opisa v svojem narodnem jeziku, kar se tiče tih krajev, da bi se ga posebno naši rojaki drugih dežel posluževali, ako bi jim (pervi krat, se vč) na misel prišlo, tudi sem potovati, da o njih osebno kaj z ved6. Ker nam je bil že namen, imeti v tej knjigi ozir tudi na to potrebo, in streči tedaj zastran tega zlasti bolj mladim Slovencem, ki jim prijazno in silno svetujemo, naj tudi sem potujejo, posebno na mlado leto ali pa jeseni, — zdi se nam bolj pametno, spodobno in koristno, da se že sada ta namen dožene, namreč že pred začetkom pripovedovanja zgodovine, sicer bi se moral omenjeni opis podati še le bolj pozno — na zadnje. Ta nepotrebni odlog se daje pa vendar tako lahko odvračati, česar mi tudi nikakor ne opuščamo.
Petič. To, kar nam pripovedujejo dosadanje italijanske ali pa še marsiktere druge knjige zastran tih naših krajev, kakor sploh kakih si bodi dežel tega sveta, je skorej le blodnja in žlabodranje, malo resničnega. Tega smo se že zadosti in večkrat prepričali. Marsikak tujec kot popotnik deržavši se terdno zapo-padka ene ali druge takošnih knjig, se je videl, saj kakor nam je prišlo na znanje, poslednjič le zapeljanega — nije našel, kar si je iskal, ali kar si je imel za cilj svojega potovanja. Spisatelji tih knjig so se večidel le eden druzega posnemali — v lažeh. Kako si moremo pa tudi kaj druzega misliti, ko beremo, na primer, v neki nemški knjigi, izdani pred kratkim v Tipskem, da v Zavljah blizo Tersta, nedaleč od tako imenovane „Kačajedne“, so še zdaj soline, medtim ko
13 —
jih vendar nije bilo več leta 1825, tedaj že pred 45 leti ? In kaj nahajamo neki tudi v tistih, tukaj v Terstu jako čislanih sedmih debelih knjigah, ki jih je spisal in na svetlo dal nek Mainatti o teržaških zadevah? Skorej, posebno zastran bolj starih reči, le igrače, ali smešne pripovedke, ki nimajo nobene vrednosti v sebi.
Malo boljšega v kakem si bodi oziru zapopada tudi še druga, precej obširna in bivšemu teržaškemu županu žl. Contu posvečena italijanska knjiga leta 1863 pod naslovom „Storia cronografica di Trieste“, ki sta jo spisala dr. Kandler in pa nek Scussa zastran teržaških zadev. Saj že v pervi in drugi versti se berejo te — le besede: „Trieste, da’ Greci Tergesta, da’ Romani Tergeste, ora Tergestum, citta episcopale del-I’ Europa (!), ai confini deli’Italia...“ to je, po našem: „Terst, po Gerkih Tergesta, po Rimcih Tergeste, zdaj pa (?!) Tergestum, škofovsko evropejsko mesto, na italijanski meji....“ Kmalo po tem nahajamo pa v isti knjigi tudi čudno terditev, da Tergeste, ali Tergestum pomenja mesto trikrat prenešeno, „perohe tre fiate trasportato“ (! — pa od kod in kam? — tega ne pove); in vendar se je dr. Kandler na 195 strani neke druge svoje, že prej na svetlo dane knjige leta 1851 ,,Notizie storiche di Trieste, e guida per la citta“ (zgodovinska naznanila zastran Tersta in voditev po mestu) pre-derznil opomniti, da le neki spervič— še pred kristusovim rojstvom — tukaj bivši Trači so dali temu mestu ime „TergesteKak jezik da so pa tisti govorili (morda celo italijanski!), o tem je molčal, in je ob enem pri vsem tem opazko pristavil, da to ime pomenja po njegovi misli „ citta del montone“, po našem „jarčevo mesto “, ravno kakor da so tudi oni, to je, Trači, dali „Capodistriji* (Kopru, mestu stoječemu skorej dve
uri daleč od Tersta) ime „citta delle capre“, to je v našem slovenskem jeziku „mesto, kterega lastnice so koze" (morda so Trači res italijanski govorili — že pred kristusovim rojstvom!). Isti dr. Kandler pa, pozabivši gotovo na vse to, terdi na 199 strani knjige „ S tori a cronografica di Trieste", da Terst je že staro-rimski pisatelj Plinij imenoval v svojih knjigah „ Ter geste"; na zadnje pa de vendar (tudi tam!), da v nobenih pismih se ne nahaja to mesto drugači imenovano, kakor „Trieste" —tedaj od nekdaj le—italijansko. „ Risuin teneatis, amici!" (ne počite od smeha, prijatelji!), tako hi jo gotovo sopet zapel rimski pesnik Horacij, ako hi zdaj med nami živel, in pa kaj tacega zvedel. Dobro! — Marsikaj so ti gospodje v omenjenem oziru čenčali, in pa pri vsem tem jim nije še na misel prišlo, ali niso hotli timveč spoznati, da je ime Terst, Trieste, Triest i. t. d. vendar le — slavjanskega izvira, kar jim bomo ob svojem času natanko dokazali, saj kakor se nadjamo.
Da ne razlagamo že tukaj natanjčno vsili zgorej omenjenih italijanskih besedi, in da se sploh ne vpušča-mo v overžbo tih in še marsiktčrih drugih smešnih terditvi, poprašujemo za zdaj samo tako — le: Je-li resnično, da je Terst na italijanski mejil Kje je pač Terst, in kje je italijanska meja? Ali nije morda še nekaj drazega vmes, to je, med to mejo in med Ter-stom? Čigavo je jadransko morje med ono in med tistim? Čigava je zemlja zgorej tega morja, ktera se na dolgo in na široko od tih krajev razprostira proti italijanski meji in je od nekdaj večidel prebivališče Slovenčevi — Zdi se, ko da nije dozdaj še noben bolj učen nestransk človek tih knjig prebiral, sicer bi vendar težko bil zamolčal takošne blodnje, kvante in basni
15 —
(„fabule“). Pa saj tudi mi smo jih še le pred kratkim nekaj pregledali, in se o njih zapopadku nekaj prepričali; tudi porabiti jih mislimo ob svojem času (se ve, kako !j.
V čedalje bolj terden dokaz, da je vse to resnično, kar smo že rekli zastran nepravih in lažljivih, doslej objavljenih italijanskih opisov, ali saj vendar našim bralcem za kratek čas, kterega nije po naši misli nikdar in nikjer odveč, povedali bomo ob tej priliki še nekaj druzega, ki zadeva to stvar, če morda zabredemo celo tudi v nevarnost ali v nesrččo, da nas kdo timveč dolgočasenja in nadlegovanja obdolžuje, česar si pa vendar ne pričakujemo; saj ta povedka je le kratka, in nije ravno brez vse zanimivosti in važnosti, kakor se nam dozdeva.
Ko je bil namreč izdajatelj te knjige (J. G. V.) nekdaj še tako imenovan „sostavljaven vajenec* ali »praktikant v uradni pisavi" pri deželni teržaško — mestni sodniji, bivši takrat na mesti store, drugam prestavljene teržaške colnije („doganec‘) tam, kjer je zdaj »Tergestej* — to novo ogromno poslopje, kjer si imajo tukajšnji tergovci vsakdanji shod—je služil pod tadanjim deželnim svetovalcem gospodom G.... kot svojim neposrednjim poglavarjem, ki je pa pred nekimi leti že odšel iz tega sveta (Bog mu daj večni mir in pokoj!). Bil je ta gospod strasten knjigoljub, kar si morajo pa naši bralci vendar tako misliti, da si je on sicer mnogo mnogo knjig (»bukev*)'nakupoval, in to večidčl po naročbi, ali da jih nije skorej nikdar prebiral: imel jih je po nekakem samo za kinč ali za Ičpoto, Dajal jih je, saj kakor se je zdelo, ravno zato lepo in lično včzati, kar mu je pa gotovo velikih stroškov prizadevalo. Po tem jih je deržal najrajši
v neki uradni omari, spravljene v izglednem redu — vesel in popolnoma zadovoljen, da jih le v posesti ima in se tako nad njimi raduje. Sicer pa tudi drugim jih je rad kazal, kadarkoli se mu je za to kaka priložnost podala. — „No, kaj se vam zdi? Al niso morda lepe te knjige tle“? popraša gospod svetovalec nekega dne svojega praktikanta (v nemškem jeziku), pokazavši mu tri verste prav lepih debelih knjig, kterih vsaka je obsegala saj 1500 strani. Bilo jih je nad 25. Spisane in izdane so bile v Benedkah. Gospoda svetovalca so stale („koštale“) neki skorej 200 goldinarjev. Za-popadale so pa opis zemlje (mest, narodov, deržav vsega sveta i. t. d.) v abecednem redu tako, da kdor bi rad zvedel v njih eno ali drugo stvar, postavimo, zastran mesta Rima, zastran Kine, zastran Turkov i. t, d., si je to iskal pod abecedno čerko R, K, T, i. t. d. „Prosim Vas, gospod svetovalec! dopustite mi, da nekaj pogledam v eni tih knjig pod čerko T.“ reče praktikant. „0 ja, le, le! “ mu berzo odgovori gosp. svetovalec. Prebiraj e po tem členek pod napovedno ali nastavno besedo „Trieste,“ se vedno posmehuje, in na zadnje nije mogel se zderžati, da ne celh za-krohoče. „No, no! kaj pa je neki s tim krohotanjem?" popraša gosp. svetovalec. — „Prosim, preberite zdaj Vi sami to-le“, je na to praktikant odgovoril. On bere. Videla se mu je precej na obličju neka nezadovoljnost in nemirnost. „Ali ste videli zdaj?4 — „Sem videl, sem", reče gosp. svetovalec. „Skorej vse je nesramna laž, kar se tu nahaja. Vbogi moj denar! Ako pa tisti, ki so pisali in izdajali te knjige v Benedkah, tedaj nasproti in hlizo Tersta, ne vedo, kaj in kako da je v tem mestu, kaj so vedeli in pisali neki o dragih bolj daljnih deželah, mestih i t. d.? Zdaj sem popol-
noma prepričan, da so vse te knjige dobre le — za tobakarnice* z a verne gospod svetovalec z očividno žalostjo in jezo. Kam da so po tem prišle te knjige, ali kako osodo da so si sploh imele, nam nije znano.— Pa take reči kot neke prave svetinje so gotovo posnemali in objavljali drugi pisatelji — Nemci, Angleži, Francozi i. t. d., ako niso morda timveč Italijani po tistih delali, ki so v takih rečeh malo bolji kakor oni, kar bi tudi prav lahko dokazali (sicer zastran Nemcev smo že prej nekaj čerhnili).
Takošne baže ne bo pa vendar naš opis, ki ga tukaj podajemo — pervega v slovenskem jeziku! — pristavljajo mu, da se bolj razjasni to kar bo obsegal, dve podobi A in B, ktere nam kažete poprejšnji in sadanji
TEieST.
Po podobi A se nam to mesto prikazuje, kakoršno je bilo leta 1670, tedaj ravno pred dvema stoletjema. Napraviti smo jo dali po tisti podobi, ki jo je naš slavni Slovenec Valvazor pristavil svoji znameniti knjigi imenovani „Cast vojvodine krajnske.“ Podoba B zapopada pa pri neki priliki obraz ali ogled sada-njega Tersta. Sicer njegova ladijostaja (luka ali „port“) je v njej skorej tako narisana, kakoršna se bo — morda celo že v kratkem — videla po tem, kar se zastran nje že nčkaj časa z velikimi stroški napravlja, da bo ladijam („barkam“) bolj varna, kakor je od nekdaj bila. Tiste sa namreč zdaj zato, ker je ladijostaja preveč odperta, in zategadel premalo obvarovana, po strašnih nevihtah, ki jih dela posčbno tukaj navadna razsajajoča burja po zimi, ravno kakor tudi silni jug
2
— IS —
in garbin, mnogokrat veliki nevarnosti podveržene, kakor je sicer že sploh znano. Po omenjeni napravi se misli pa vse to ovirati, kolikor je le mogoče, da si imajo ladije potrebnega zavetja (pa o tem se bo še pozneje nekaj bolj natanko govorilo).
Terst, glavno mesto avsrijskega primorja, in sedež deželnega cesarskega namestnika, leži ob tistem kraju jadranskega morja, ki mu pravijo „teržaški z ato k “ ali „teržaška zaklonica." Ta del morja se vdere tu od južne in sončno-zahajavne strani proti temu mestu, tisto pa od zad v sredi, na levi in na desni proti sončno-izhajavni, severni in južni strani skorej v po-lokrogu med ondešnjimi več ali manj visokimi goro-vinami; saj tako se nam dozdeva, ko gledamo v neki daljini pred ladijostajo na morju iz kake ladije, posebno od gorenjega konca njenega bolj visocega ja-dernika ali jambora („jarbola“) proti mestu, čeravno' na podobi B se ne daja vse to prav natanjčno razločiti, ali razgledati, kar si utegne sicer vsak lahko razjasniti. — V pozadju se dviga gledalcu nasproti gorovina, ki ji pravijo tukajšnji okoličani (Slovenci) „Griža,“ Italijani pa „Monte spaccato" (presečena gora), tudi skorej polokrožno in pa navprek. .Nekoliko niže bolj proti mčstu je na levi Skorkeljska višava, po tej pa „ Verdelski homec“ in tako imenovana „Verdelica;“ nekaj više je „Hrib“ nad verdelsko vasjo, na desni pa nasproti tiste se razprostira na dolgo mestni log (boršt?) „Farned“*), pred tim nad mestom na desni „ Kad inski
*) Pa ne vendar „Farent“ ali „Boschetto,“ kakor smo brali te dni v nekem časniku. Zdi se sicer, da to gotovo slovensko ime „Farned“, ki mu dejo zdaj Teržaščani „BoscoFerdi-nandeo“ zato, ker ga je cesar Ferdinand I leta 1844 mesiu daroval, ne pa „Boschettott (to ime ima le zadnja gostivnica,
hrib,“ ki mu pa sicer dejo tudi »Dolenji hrib,,, in nad tistim „ Ver h,41 proti jugu nasproti tega »Suhi mlin“ (malen), zdaj »Rena Nova,“ ki je po nekakem predmestje z visočino sv. Jakopa vred. Nekaj bolj proti mestu na desni je tisti precej visoki in pa jako znameniti grič, kjer stoji mestni „grad,“ v italijanskem jeziku „castello,“ v slavjanskem pa nekdaj, kakor je eden naših znancev prav dobro opazil v istem zdolej pod*) omenjenem časniku—»tabor", po dr. Kandlerju vendar »Caboro"! (sopet nekaj soper nas Slavjane!).— Kake lepe in zanimive razglede da nam odpirajo te gorovine, in pa na katerih krajih, to se bo drugod povedalo in opisovalo. —
Poslopja se pa razprostirajo v sredi, na levi in na desni tako, da kdor ogleduje mesto od zgorej omenjene strani, namreč od sprednjega morja, si misli, ko da bi ono imelo skorej podobo zadnjega krajca lune, ktere eden konec je na jugu, to je, tam, kjer je v podobi B čerka J, pri neki zdaj mali planjavi tako imenovani „campo maržo,„ po našem »martovo polje„ (polje bivše nekdaj odločeno za soldaške vaje, zlasti pod Rimci, kterim je bil Mars ali Mart bog vojske), drugi pa na severju, namreč tam, kjer je v isti podobi čerka S, in kjer se zdaj napravlja bolj široka in pri-lična nova železnocestna postaja. — Ker pa to mesto obdajajo na treh straneh skorej polokrožno, kakor smo
po naših okoličanih »Bajta“, po Nemcih »Hundsberg, to je, »pasja gora“ — ne vemo, zakaj?) na Akvedotu, pomenja ravno „log,“ čeravno ne nahajamo tacega imena še v nobenem rečni«u. Iz besede „Farned“ izvira, se ve, tudi ime dolge teržaške ulice »Via Farneto“ (Farnedo). Imamo sicer še dva imena, eno v Ver-deli, drugo za Opčinami, ki jima pravimo »Farnedič* (beseda pomanjševavna).
-SO-
že rekli, gorovine, in se med njimi sploh vsako leto meseca junija, julija in avgusta izcimi jako težavna in nepreterpljiva soparica, ki podi teržaške mehkuže — bogatince, se ve — v druge bolj hladne kraje, dejo po navadi nekteri, da je to mesto po nekakem podobno kotlu, čeravno ne morejo prav za prav tega terditi; saj je pač mesto proti sončno-zahajavni strani na široko odperto, kar si pa vendar nima zadostne moči, da bi se takošna soparica vsako poletje ne delala. Da se takrat v ljudeh zbuja neko silno hrepenenje celo po tisti tukaj navadni burji, ki je po zimi, in včasi tudi jeseni jako sitna in nadležna, je lahko razumeti : vsak si želi bolj slobodnega dihanja („tudi naš slovenski narod, katerega teži in tlači soparica druge baze!“ si bo pri tem morda marsikdo naših rojakov mislil).
Terst se razdeloje v staro in novo mesto. Staro mesto je dan današnji tam, kjer je bilo nekdaj celo mesto, in sicer pred dvema stoletjema skorej tako, kakoršno se nam prikazuje po Valvazorovi podobi A. Sicer ne smemo vendar misliti, da je bilo takrat (leta 1670) to mesto tako majhno, kakor bi se morda vteg-nilo soditi po tej podobi: očitno je, da nam ona daja videti le prednjo stran (lice), za ktero se je tadanje mesto bolj na široko raztezalo. Novo ali po cesarici Mariji Tereziji tako imenovano terezijansko mesto je pa tam, kjer se nam prikazuje po Valvazorovi podobi precej dolga in prostorna planjava, na kateri so bile poprej soline, kakoršne se vidijo na isti podobi. Zgorej omenjeni knjigi „ Stori a cronografica di Trieste“ se nahaja pristavljena tudi neka podoba Tersta še prejšnjega časa; po nji nije bilo pa tii ne solin, ne kake si bodi planjave ali kakega polja; segalo je tim več morje prav do mesta. Ne bi pa vedeli, kedaj da bi mogoče bilo
zasuti to morje, da se napravi zadosten prostor za soline, kakoršne so se raztezale tam, kjer je zdaj novo mesto — po tem, kar se vidi iz Valvazorove podobe, ki jo smemo vendar imeti za pravo in resnično, ker nimamo nobenega veljavnega uzroka nad tim dvomiti (pCviblati’*) le za malo. Dozdeva se, ali je timveč prav gotovo, da tudi zgorej omenjena podoba je le zmišljena ravno kakor je v imenovani knjigi zmišljenega še marsikaj druzega. — Sicer širil se je po malem Terst po pomnoženju ljudstva in njegovega bogastva izvi-ravšega . mu posebno iz čedalje bolj razvijajoče in zboljšajoče se tergovine, tudi še po drugih straneh, zlasti proti visočinam za novim mestom na levi, to je, proti severju in proti severo — izhodu, ravno kakor tudi na južnem kraju pod starim mestom ob morji. Tam, kakor pravijo zdaj, je „borgo franceschino,“ po našem „f'rančiškovo predmestje* (Nemci mu dejo „Franzzensstadt,* ki pomenja v našem jeziku Frančiškovo mesto“); tukaj, namreč ob morji proti jugu so pa tako imenovane ,,Case Nuove,„ to je, „nove hiše.* Sicer Italijani pravijo temu kraju tudi „Borgo Giuseppino,* Nemci pa “Josefsstadt* (Jožefovo mčsto).
Razprostiralo se je dalej teržaško mesto proti sončno-izhodni strani, to je, proti tako imenovanem „Akvedotu,“ ki je podzemeljsk vodotok, po kterem priteka ravno od tiste strani voda v mesto za navadno potrebo. Sirilo se je tudi na desni proti kadinskemu ali dolenjemu hribu, proti Rocolu, ki je okolična vas v dolini pod gorenjim „Farnedom,“ med kadinskim ,Verhom“ in med „ Suhim malnom,* kakor tudi proti temu zadnjemu in pa proti visočini sv. Jakopa na jugu.
iz gorovin jutro ve strani tečete v mesto dve rečici, namreč ena pod imenom „Ključ,* druga pod
— 22
imenom „ Stari breg“ (!?). Temu bi se pa moralo praviti rajši „starobrežki potoksaj breg nije tekoča voda, kakor že vsak ve, ampak pomenja le več ali manj visoko zemljišče, zlasti ob kaki reki, ob kakem jezeru ali ob kakem morju. Sicer tukajšnji okoličani pravijo zares „Stari brčg„ tudi tisti strani podolgaste, med „Grižo,“ med verdelskim homcem in med „Far-nedom“ ležeče doline, kjer teče omenjena rečica, to je, starobrežki potok. Ta se zliva v novem mestu pred velikim poslopjem, ki mu dejo „Chiozza,ft nedaleč od Akvedota in od frančiškovega predmestja v drugo rečico izvirajočo v gorenjem Rocolu, in imenovano, kakor smo že rekli, „Ključ." Tisti teče po mestu spervič proti severju, to je, proti strani, kjer je /S1 v podobi B, nekaj bolj naprej pa proti sončnemu zahodu, zlivaje se blizo velicega poslopja glavne teržaške colnije („do-gane„) v moije.
Po tem takem se ta potok v svojem teku krivi ali, kakor se na Primorju reče, se ključi, ko se oberne proti sončnemu zahodu. Ravno od tod izvira gotovo tudi ime „Ključ.“ Drugači je težko si ga razjasniti.
čudno ali timveč jako smešno je vendar to, da dr Kandler, govore v svojih knjigah tudi o tih dveh potočili, jima ne daje nikdar pravo, to je, slovensko ime, kakor jima ga daja pač vendar tukaj ne samo vsak okoličan, temoč po navadi celo tudi vsak meščan (stran tistih, se ve, kterim je to ime, tak6 rekoč, tern v peti, kakor sploh vse, kar je slovenskega). On pravi „Ključu" vedno le „torrente maggiore" („veči potok", pa vendar ne včmo še, zakaj?), ko da bi mu to znano slovensko ime po nekakem prav smerdelo ali se mu sploh gnjusilo. Zavzetno se nam pa zdi, da si nije ta gospod dozdaj še iznajšel sopet kakega druzega
italijanskega imena tudi za ta potok, postavimo, „clu-čianoa; saj je izpeljal iz cisto slovenskega imena »Nabrežina,“ ki je vas na Krasu nedaleč od sončno-zahajavnega konca teržažke okolice, italijansko besedo „Aurisina,“ kakor „Trebicciano“ iz imena okolične vasi, ki ji pravimo „Trebčeft („Trebič“ ?), iz besede „Tabor" ime „Caboro“ i. t. d.! Pa Italijani se pritožujejo, da so timveč Slovenci njim spakedrali marsiktera imena — „ti nevsmiljenci!!! V
Drugemu potoku nije pa dal še nobenega imena, saj kolikor nam je dozdaj znano. Sicer on govori še tudi 6 nekem tretjem tukajšnjem potoku, in vendar ne pove, kje da je, ali kje da je saj nekdaj bil? To so gotovo sopet le njegove sanje; in pa sicer še misliti si ne moremo, od kod da bi moral pritekati v mesto ta trčtji potok, ako imamo ozir na vse to, kar nam je znano zastran lege Tersta in njegove okolice. —
Zgorej imenovana dva potoka se pa dan današnji ne videta več v Terstir, pokrita sta skorej že 28 let. Nad njima ste zdaj v novem mestu dve najlepši in najširji ulici. Ena se imenuje italijanski »Via del Tor-rente“ (»ulica potoka" — pa kterega vendar? Naši zviti Italijani, ko so dali tam to napisati na hišnih zidovih, so opustili pristavek imena »Ključ," morda vendar le zato, da tisto njim neljubo slovensko imč zgine med ljudstvom kot gerdo in nespodobno (»nome schiavo"!) kar se pa dozdaj nije še pripetilo! Druga se kliče pa »Corsia (potok) Stadion" namesti »Corsia ali timveč Torrente Staribreg".—Poprej sta razširjala obedva, zlasti po Ičt, in pa sploh ob času jako neprijetnega in sitnega, tukaj navadnega juga, v novem mestu ostuden in zdravju nevaren smrad. To je pa
še le tukaj bivšemu deželnemu poglavarju grofu Stadionu, možu slavnega spomina, v ooi bilo. Pred njim nije nihče omenjene nevarnosti prevdarjal in spoznal. Le njemu gre tedaj zasluga, da sta se saj vendar ta dva potoka po njegovem sklepu in povelju pod zemljo spravila, in postala tako neškodljiva. Ravno zato se je dalo pa tudi zgorejv opomnjeni veliki in lepi ulici ime »Corsia Stadion." Skoda velika vendar, da ta gospod, dobro znan tudi zarad njegovega neizmernega priza-detja in truda, kar se tiče omike tukajšnjih Slovencev in pa naprave dobrih in primernih knjig za njihove narodne ljudske .šole, je ostal le šest let — od leta 1841 do leta 1847 — na našem Primorju. Koliko lepega, dobrega in koristnega bi se ne zdaj videlo tudi zastran tih jako zanemarjenih ljudi: popolnoma prepričan je tudi on bil, da se daja mladina kakega si bodi naroda le v svojem lastnem, ne pa v tujem jeziku, kakor misle znani hudi zatiralci naše narodnosti, najbolj pod-u če vati in sploh omikati, da napreduje, kakor se spodobi. O tej prizade vi se je on mnogokrat z učitelji resno pogovarjal. To vemo dobro. Zategadel še skorej žalovati ne smemo, da seje — sicer le tukaj v mestu — zgubilo omenjeno slovensko ime „Staribregu temu pravičnemu gospodu v čast, ki je sicer pozneje tudi na Poljskem slovel.
Terst kot mesto šteje zdaj 68,000 prebivalcev (se ve, brez okoličanov, katerih je 48.000, brez Soldatov in brez velicega števila tujcev raznih narodov in raznih ver, ki prihajajo sem vedno iz vsili krajev tega sveta, in ostajajo til navadno le za malo časa). Tukaj je 1772 poslopij za stanovanje (hiš) in še drugih; 256 ulic, in 31 javnih planjav (po nemškem „placev“), med kterimi je devet lepih, rednih in pro-
stornih tergov ali planjav, kjer se prodaja, namreč: „veliki terg* (piazza grande), „ribišče) (pescheria), „terg rusega mosta" (piazza del ponte rosso), “terg pred veliko kasarno" (piazza della caserma grande), rgadolovi terg" (piazza Gadolla), Bterg sv, Ivana" (piazza san Giovanni), „plac od derv" ali planjava za—nekdanjo — kupčijo z dervi (piazza deile legna), »terg pri stari cestninski zapori ali štrangi„ (piazza della stranga ali timveč spranga vecchia), in pa “terg od sena ali za kupčijo se senom" (piazza del fieno).
Prebivalcev je bilo v Terstu pred 169 leti, namreč Ičta 1701 še le ........................... 5.000
V sto letih, to je, od takrat do leta 1801 jih
je bilo .................................. 25.000;
po tem pa do leta 1850 ........................ 30.500;
od tadaj do zdaj ........................... 27.500;
toraj od leta 1701 sčm, ali v 169 letih . . . 63.000; wec, kar znese skupej (z onimi 5000 vred) . 68.000.
Prava in pametna se mora pač vendar zdčti vsakemu človeku misel, ravno kakor se tudi nam zdi, da po že sploh znanem naglem naprčdku tergo-vine ali kupčije, in pa po neprestanem nakupčanju ljudskega premoženja v Terstu se je gotovo tudi število prebivalcev vsako leto primerno čedalje bolj pomno-ževalo. Vkljub temu nahajamo pa povedano v dr. Kandlerjevi knjigi: „Notizie storiche di Trieste e guida per la cittk," o kteri smo sicer že govorili, da 16ta
1801 je bilo tukej	prebivalcev............... 31.500;
Ičta 1802 pa le.............................. 27.000;
Ičta 1845 ................................... 60.000;
in Ičta 1846 vendar samo.................... 54.000!
čeravno nam niso znane kake si bodi posebne prigodbe, po kterih bi se vtegnil razjasniti ta zavzetni razloček.
3
Isti gospod terdi tam tudi, da jih je bilo leta 1836, tedaj ob času razsajanja znane grozovitne tukajšnje
„kolere,u ki je toliko ljudi pokosila...... 51.300;
leta 1837 pa............................... 51.900;
in leta 1838 cel6 ......................... 53.400;
To je pač sopet očiten dokaz, kaj in kako da ta gospod piše. — Po njem je bilo leta 56, tčdaj pred 1814 Ičti v Terstu 12.000 duš, leta 1701 pa še le 5.000! Kak6 bi se to razložilo ?
Med zgorej omenjenimi prebivalci je zdaj v Terstu 1224 tergovcev, sicer z mešetarji in razpošitelji ali takd imenovanimi špediterji ured. Po letošnjem italijanskem „ almanaku “ ali „ gnida scematicaa (slovenski pa prav za prav „obrisna vodba“) knjižarja Julija Daze-ta v Terstu je zdaj med njimi 125 tergovcev slavjanskega naroda-, drugi so večidel Nemci, Italijanci in Gerki; sicer tii je tudi nekaj Angležev in Francozov. — Za potrebno varstvo in hrambo tujcev, ki prihajajo v Terst iz raznih druzih neavstrijskih dežel, in niso tukaj redno vseljeni, temoč se s tergovino ali s čim si bodi le začasno pečajo, in se sploh po dokončanju svojih opravil sopet oddaljajo, kakor so na primer, posčbno pomorci, to je, poveljniki ali kapitanije ladij (bark) in njih mornarji, so postavljeni takb imenovani „konzulati“ (v našem jeziku „poročništva“), kterih naloga je pa posebno skerb za tergovske zadeve zgorej omenjenih tujih dežel. Tih konzulatov je zdaj v Terstu sedem in dvajset-, je namreč: sčvero-amerikanski, an-gležki, francozki, severo-germanski (nemški), gerški, danski, švedski, bavarski, virtembergski, švajcarski, tuniški (severo-afrikanski), venecuelski, argentinski, pern-anski, čiliski, badenski, hesijski, belgijski, niderlenski, (nizozemeljski). brazilski, hajtijski. in pa tudi—turški.
Zdravnikov je zdaj v teržaškem mestu 103, med njimi sicer tudi 24 ranocelnikov ali takd imenovanih kirurgov (padarjev). Odvetnikov ali advokatov je 56; notarjev pa osem. — Deržavnih (cesarsko-kraljevskih) služabnikov se strežniki in finančnimi stražarji vred — pa samo v mestu, in pa brez dijurnistov ali dninarjev, ki služijo pri nekih uradih le začasno, to je, kadar jih
je treba — je zdaj................................726
Ima jih namreč:
Namestništvo za primorje (luogotenenza) ...	45
Policijsko vodstvo...................................53
Poštno vodstvo.......................................63
Finančno vodstvo za primorje.........................79
Telegrafično nadzorništvo (telegrafični inšpektorat) 82 Središčno ali „centralnau oblastnija za brodarstvo
(za tergovsko marino)..........................52
Višja deželna sodnija................................28
Deželna sodnija.................................. .	41
Tergovska in menjična sodnija (giudizio-cambiario-
mercantile)....................................21
Okrajna sodnija (civilna pretura)....................16
Okrajna kazenska sodnija (pretura penale) .	.	6
Deržavno opravništvo (procura di stato) ...	6
Finančno opravništvo (procura di finanza) .	.	39
Loterijsko vodstvo...................................ll
Opravništvo zastran neposrednjih davkov (ammi-
nistrazione delle imposte dirette) ....	11
Glavni davkarski urad (uffizio delle imposte) .	.	6
Deželna glavna kasa (denarnica)......................21
Finančni nadzornik (inšpektor)
d)	pri colnem uradu (dogani).....................40
d)	pri finančni straži...........................50
Akademija za tergovino in za brodarstvo ...	24
*
Deržavni gimnazij.............................15
Solni urad.......................................8
Urad za punciranje, zaznamovanje dragocenih
reči i. t. d................................5
Urad za opravo službe zastran tobaka in štempeljna 4.
Vsakoletna redna plača znaša za vse . 617,666 gold. Denar za njih stanovanje (kvartir). .	.	85,364	„
Za poslopja pa, kjer so njih pisar-nice s tim vred, kar bi vtegnila nesti kot v najem dana ('„fitirana“) tista poslopja, ki so v posesti deržave, ali so, kakor se po navadi i’eče, cesarske, pa v rabi za pisarn ice — sicer stran poslopij
1.	za namestništvo, 2. za čolni urad, 3. za hrambo v Istri pridelane soli, 4. za finančno in 5. policijsko stražo, kakor tudi 6. za morsko-zdravstvene reči (sa-nita), in pa 7. za šole — znaša strošek 69,827	„
skupej tedaj vsako Ičto 772,857 gold.
Lep denar!
Finančno vodstvo za primorje si ima zdaj pisar-nice v novem mestu, in sicer v tistem poslopju, kjer je bil še pred petnajstimi leti velika teržaška colnija („stara dogana"), tje prenešena iz poslopja nekdanje teržaške deželne sodnije (v. na 15 strani). Podobno je omenjeno sadanje poslopje finančnega vodstva rednemu velicemu četerniku ali „kvadratu" ; ima pa vendar le eno samo nadstropje („pian“), in to le na treh stra-neh. V sredi je široka planjava, kjer rase po leti celo trava, kakor na livadi (travniku). Govorilo se je tu skorej pred tremi leti, da so se neki premožni Jezuitje trudili ali saj želčli, kupiti si to poslopje in se tčdaj redno
vseliti v Terstu, da jim je pa vendar v kratkem prešla misel na kaj tacega: naše teržaško svetovalstvo
(municipij) se je z marsikterimi drugimi........meščani
vred neki že prav trčslo od straha in se rčsno in naglo pomenkovalo zastran tega, medtim ko je vendar nekdanje tukajšnje svetovalstvo timvec jako hrepenelo po Jezuitih kot edinih sposobnih učiteljih mladine, in jih sicer ravno zato pred 250 leti, namreč leta 1620 v Terst spravilo, kjer so ostali skorej 143 let, to je, do leta 1773 — zginili so potem ko je onemogla velika in toliko razširjena jezuitska družba vstanovljena po Nacetu Lojoli v Španiji leta 1539 (pa glejte Vendar še tudi na 41 strani, kar zadeva to stvar).—Tudi v tem oziru bi se lahko reklo, kar je rekel nek rimsk pesnik:
»Tempora mutantur, nos et mutamur in illis“, to je:
„Casi spretnenjajo se, in mi se spreinenjamo ž njimi".
A ko bi se pa bilo Jezuitom res obneslo, si takrat to poslopje prisvojiti, videla bi se tu morda celo (saj večidel) že zdaj dokončana včlikanska in krasna cerkva — denar in navdušenost za kako si bodi stvar delata urno! — med tim ko je neki že šest let preteklo, kar se je pretrčsovalo vprašanje zastran primernega prenarčjanja in povišanja omenjenega poslopja, da se po tem napravijo pisarnice za vse tukajšnje deržavne urade (sicer tistih sčdem poslopij imenovanih na 28 strani bi moralo posčbe ostati), in da se pa tako prihrani veliko tistega denarja, ki se plačuje za opomnjene urade, zdaj tii in tam po Terstu raztresene. Doslej se pa o tem vendar nič več ne sliši. Zdi se, ko da je vse Ičpo zaspalo, in morda celb — na vččne nase. To je pač izgledno gospodarstvo, izgledna skerb za zmanjšanje stroškov, in pa davkov, ki nas še zmiraj jako tčžijo!
Pred 112 16ti, to je, leta 1758, je štel Terst samo 538 poslopij (hisj v starem., in pa 92 v novem mestu. To zadnje se je pa povekševalo in razširjalo zlasti ob času vladanja cesarice Marije Terezije od leta 1740 do leta 1780. Ona je Teržaščane sploh krepko in vsestransko podpirala. Iz posebne hvaležnosti za njene velike dobrote in zasluge so se pa tudi jako spodbadane čutili, imenovati ta del Jersta ^terezijansko mesto“. Zdaj je pa v celem mestu že 1772 poslopij, kakor smo sicer omenili že na 24 strani, v okolici 628. Po tem je od leta 1758 do zdaj tukaj v mestu 1239 poslopij več.
Novo mesto, ravno kakor tudi vsak drugi okraj Tersta, pripraven za stanovanje — stran starega mesta, ki je ostalo večidel še v svojem pervotnem čudnem stanju, je pa vkljub tesnobi, krivosti in sploh nerodnosti svojih ulic, med kterimi je tudi mnogo tako imenovanih slepih, za nas Slavjane jako važno, kakor bomo v prihodnje dokazali*), — slovi, in je sicer tudi sploh znano zarad rednega zidanja svojih poslopij kakih si bodi, in pa zarad čudovite rednosti svojih ravnih, širokih in prelepih ulic, izgledno potaracanih („po-šaližanih“) in imajočih na eni in na drugi strani med poslopji in med nalaš postavljenimi kamnenimi stebriči priležne poti za pešce. Kaj tacega se morda težko
*) Staro mesto, ali mesto, kakoršno se vidi na Valvazorovi podobi A, seže na podobi B le do sončno-izhodne strani grada stoječega nad tako imenovano „planjavo od derv“, in pa skorej nad prostorom ki je pod desnim podoljem ali pod desno stermino „kadinskega hriba“, kterega vidimo pred sabo v sredi podobe B, ko gledamo Terst od sprednjega morja, kakor smo že rekli na 18 strani. — Sicer, kar se tiče omenjenega grada, govori se nekaj bolj obširno na 31 strani.
— 31
nahaja v kakem si bodi drugem mtistu tega sveta. Pa saj to občuduje in hvali tudi vsak tujec, ki pride v Terst od koderkoli. Zasluga v tem oziru gre pa modremu vodstvu zidarije v Terstu, in tudi — našim verlim, berhkim, naučljivim in brihtnim slovenskim okoličanom, ki umejo prav pazljivo, lepo in natanko izpeljevati vse njegove načerte ali narise (kako dobro bi pač ti ljudje napredovali, ako bi se bolj skerbelo za njih omiko!). Trčita je gotovo le njih, to moramo po vsi pravici terditi, za takošna dela. Naši Teržaščani smejo se rčs tudi ponašati, da si jih imajo za to rabo, posčbno pa za taracanje Tersta, ki ga vedo izverstno, pač prav vzorno napravljati s kamni teržaške okolice, ki jih oni za to redno obdelujejo, — namesti Furlanov, tih za take važne reči gotovo manj pripravnih, in tedaj ravno zato nepotrebnih vrinjencev ali timveč vsiljencev, ki so se sicer tu nekdaj tudi se zidarijo pečali, se pa zdaj, ako se še v tem mestu prikazujejo, vendar le za kaka bolj prosta, in pa, se ve, manj zdatna ali dobičkonosna dela rabijo (čeravno si vedo tudi tako za-se in za svoje družine marsikaj prihraniti se svojo skorej prečudno varčnostjo, ali timveč nenavadno skoparijo — če si zasluži kdo, na primer, 60 soldov na dan, jih potrosi k večemu le petnajst; take lastnosti so ti ljudjč, kar se tiče gospodarstva!).
Med to drugo, kar je v Terstu bolj važnega in posčbne omčmbe vrednega, štejemo:
1.	Grad — tako imenujejo zdaj teržaški Slovenci tisto terdnjavo, ki, povzdigovaje se ponosno na verhu že prej, to je, na 19 strani omenjenega griča, na katerega se naslanja staro mesto, gospoduje, tako rekoč, nad novim mestom, in pa nad bližnjim jadranskim morjem. Spervič so mu dejali Slovenci „tabor“ — po
dr. Kandlerju „ Caboro“. kakor smo sicer že poprej rekli. Na njegovem mestu in tudi okol njega so si bili pa Rimci, po silni dobitvi Tersta, in po svoji potlejšnji naselitvi v njem leta 126 pred kristusovim rojstvom, saj kakor se sploh pripoveduje, sezidali tako imenovani „kapitoliju po izgledu tistega velicega in krasnega kapitolija, ki so si ga imeli v Rimu na ver-hovju enega ondešnjih r sedmih bribcev“. Podoben je bil neki zgorej omenjeni tukajšnji kapitolij skorej ve-licemu in širocemu ostrogu ali gradišču. Obdajali so ga debeli in močni zidovi, katerih je še dozdaj mar-sikako zapazljivo znamenje ostalo. Imeli so si Rimci v tem kapitoliju tempelj posvečen njihovemu poganskemu bogu Jupitru (ki je pa bil Rimcem po nekakem to, kar je bil bog Periin starim Slavjanom), ravno kakor še tudi Jovini, njegovi sestri in ob enem su-prugi ali ženi, saj kakor so si Rimci domišljevali, in pa Minervi, katero so oni častili kot boginjo učenosti in znanstev, pa ob enem kot boginjo vojske. Sicer bilo je tam verh tega tudi na obširnem prostoru zadostno štčvilo javnih poslopij odločenih za potrčbno oskerbovanje mestnih reči kake baže si bodi. Imela si je nčkdaj v tem gradišču tudi teržaška škofija poslopje in sedež, potem, se vč, ko se je bilo kristi-janstvo oslobodilo in se pa tukaj ravno tako, kakor še drugod razširjalo, odpiraje človeškemu rodu pot do duševne omike in prave srčče.
Neko tam sčzidano rimsko malo terdnjavo pripravno za hrambo soper sovražnike domače in zunanje, ki se je bila pa vendar ^ščasoma jako pohabila, je dal leta 1470 Krajnec Jjarij iz Cemomlja (na Dolenskem) kot tadašnji poglavar teržaškega mesta po ukazu cesarja Miroslava III. spremeniti v grad kakoršnega vidimo tam
še zdaj; sicer pozneje se je vendar n6kaj prenaredil in predrugačil. Tej spremembi je dala pa takrat, priliko posebno neka vstaja („revolucija “) v Terstu, o kteri se bo v povestnici bolj na obširno govorilo. Stanovali so nekdaj v njem za nekaj časa, to je, do leta 1770, tudi mčstni poglavarji. Po omenjeni pre-naredbi se je bila pa škofija presčMa v drugo, nalaš pripravljeno poslopje, ki nije bilo pa deleč od grada, namreč tje, kjer je bila prejšnja teržaška bolnišnica od leta 1785 do leta 1841. Ostala je tedaj škofija v tem zadnjem poslopju le do leta 1785, po tem se je drugam preselila. Bolnišnica je pa prišla leta 1841 v sadanje novo ogromno poslopje pod kadinskim hribom. Namesti nje je zdaj (nedaleč od grada in od cerkve sv. Justa) le norišnica. — Temu gradu se je skorej blizo njega proti jugu pridružil pozneje, namreč leta 1627 ostrog ali gradeč („šanca“) sv. Vida v okolici. Sicer ne vemo, je-li ta ostrog res tudi za kako rabo? Z ozirom na njegovo lego in podobo, mislimo, da nije skorej za nobeno, in da je timveč bolj — za preobilen lišp, ko za drugo.
2.	Cerkve. Za katoličane je zdaj v Terstu osem cčrkev; med timi so tri majhne, in pet je nekaj bolj velikih; drugih je šest; vsih skupaj je tedaj štirnajst. Nekdaj, in celb takrat, ko se je štelo v tem mestu morda komaj 5000 duš, je bilo tu za katoličane dvanajst cerkev. Za tiste so pa zdaj v mestu te-le:
d)	Cerkva sv. Justa, ki je stolna ali škofijska cerkva. Zidanje te cčrkve se je začelo še le, potem ko si je imelo konec mnogoletno grozovitno preganjanje kristijanov, ki se je pod Rimci v 252 Ičtih, to je, od leta 62 do leta 312 po kristusovem rojstvu deset krat ponovilo. Pri tem so se oni večidel poslu-
zevali tako imenovanih „liktorjev“, po našem bričev, kterih naloga in dolžnost je bila, nositi pred oblastniki (poglavarji) neko butarico ali zvezek protov (šib) se sekiro vred, vezati roke spoznanim in obsojenim pre-grešnikom, in jih tepsti ali obglaviti, kakor je odločeno bilo po rimskih postavah in ukazili. Poginilo je neki v kratkem času pod Rimci nad 17.000 nesrečnikov — vnetih kristijanov! Nehalo je to sirovo in okrutno ravnanje še le po ojstri zapovedi rimskega cesarja Konštantina Velicega, ki je vladal od leta 306 do Ičta 337. Bil je zastran kristjanske vere po vsem druge, se ve, bolje misli, kakor so bili njegovi predniki. Dal se je pa sam kerstiti leta 324. Sicer ta cesar nije samo oslobodil, temoč tudi na vso moč branil dotada silno in nevsmiljeno zaničevano in zatirano kristijan-stvo. Po njegovem povelju so se morali podreti in odpraviti vsi poganski tempeljni in oltarji. Popolnoma zaslužil si je bil gotovo že zato priime „Veliki“.
Ko so se bili tadanji prebivalci (omenilo se bo drugod, kateri) okol Ičta 400 po kristusovem rojstvu, tedaj skorej pred 1470 leti lotili zidanja te cčrkve, stal je še rimski kapitolij, o katerem smo že zgorej na 31 strani govorili. Med njegovim ozidjem, in prav za prav na mestu, kjer je bil poganski tempelj, se je napravila cerkva za katoličane. Dali so ji imč „sv. Marija". Ta cčrkva je bila nčki perva v Terstu. Pozneje, namreč skorej leta 530 po krist. roj. se je sezidala po určdbi pervega teržaškega škofa Frugiferija zraven še druga cerkva, ločena od one. Tej so pravili pa „cerkva sv. Justa", mučenca, ki so ga Rimci kot zvestnega spoznovalca in jacega branitelja kristijanske vere 2 dne meseca novembra leta 290 nevsmiljeno umorili, namreč v morje vtopili, potem ko so mu
— 35
t4žek kamen na vrat obesili, da ga na dno pot6gne (izveršilo seje neki to blizo martovega polja— „campo marzo“). — Leta 1300 se je odpravilo vendar med-zidje, po kterem ste ločene bile ti dve cerkvi ena od druge, in s tim se je iz ver šila spremenitev obedveh v eno samo široko, kakoršno jo zdaj vidimo. Imenovala se je po tem, kakor se sicer še dandanašnji imenuje, „cerkva sv. Justa“. Znamenita je ta posčbno zarad svoje starosti, in pa zarad tadašnje posebne ali timveč čudne šege, kar se tiče zidanja. Pravo je, da se je dozdaj pustil včlik dčl starinskega v svojem pervotnem stanu — za večni spomin. Sicer ravno tako je ostal še tudi tej cerkvi pridruženi široki, pa nizki in res čudni stolp („turn&), ki nima v poglavitnem nikake prav zanimive reči na sebi, stran tega, da nam je spomina vredna starina: sezidal se je neki leta 1000 po krist. roj. tam, kjer so bila prej vrata, po kterih se je hodilo v nekdanjo cerkvo sv. Marije. Tu stoji ta stolp še v sadanjih časih tak6. kakor je stal že pred 870 leti! Pri njem se vidijo še ostanki zgorej omenjenih vrat, obvarovani za spominek. Na verhu stolpa je bil nekdaj tisti kamneni gerb („arma“) ter-žaškega mesta v podobi dinje ali „melona„ z bradnico ali „ helebardo“ v sredi, ki se nahaja zdaj pred cerkvo ravno na tistem mestu, kjer je stala do leta 1813 ogromna košata lipa, o kteri mislimo zdaj tu nekaj bolj na obširno govoriti.
Po tem, kar nam pripovedujejo še živeči stari ljudje, med katere štejemo tudi verlega in pridnega našega osemdesetletnega kmeta Puriča v Kadinu, si je imelo te lipe deblo takošno okolino, da ne bi ga bila dva moža objemala. Omenjenega leta, to je, 1813 sojo pa Francozi, tačasni gospodarji našega Tersta (od Ičta
_ 36 —
1809 do 14ta 1813), posčkli zatd, ker jim je bila neki zaderžna ali ovirna pri tadanjem vojskovanju soper avstrijsko armado, ktere namen je takrat bil, one potolči in jim grad vzeti, kakor se bo sicer že ob svojem času povčdalo,
Dr. Kandler kot že z redom poslavljen zgodovino-pisalec in ohranjevalec teržaških, spomina vrednih starin (on sam se zato imenuje le „ Conservatore irn-periale“, to je v našem jeziku „cesarski ohranjevalec^— pa česa? tega ne reče!) nam pripoveduje pa na 201 strani svoje knjige „Notizie storiche di Trieste“ o neki veliki jako stari „kutni“ („codogno“, pa prav za prav „cotognoft), ki je pred cerkvo stala. On terdi,— ne včmo, na kateri podlogi — da je imela ta kutna pod svojimi vejami cel6 zgorej omenjeni stolp, vso ondešnjo široko planjavo („placa) pred cerkvo in pa še polovico poti, ki gre navkreber proti cerkvi (!). Mi bi vendar radi zvedeli, na kterem kraju tega sveta da se nahajajo tako nezmerno velike kutne? Kar je nam znano, so taka drevesa le majhna, nizka ali saj sploh ne previsoka. Zakaj nije ta gospod vendar govoril rajši o lipi, ki jo je gotovo celo on sam v svoji mladosti večkrat tam videl, in ki jo sicer , nalaš imenuje tudi J. Lowenthal v svoji povčstnici o zgodovini Tersta? Tudi to se nam prikazuje skorej kakor neka posčbna skrivnost, ki bi jo pa vendar vtegnil marsikdo izmed nas imeti — za javno (vsim znano). Govori in bere se, da je bila lipa starim Slavjanom po nč-kakem sveto drevo, ali saj — se ve, med tistimi, ki niso sadonosna — najljubše. Ravno zato so se pa oni tudi pod njo radi shajali, da se tam o svojih zadčvah pomenkujejo, ali si veselice imajo, kakor je sicer celb deloma še dandanašnji v nekih krajih po . slovenskih
deželah, na primer, v jako zanimivi ziljski dolini na Koroškem, lipa navada. A ko nije morda popolnoma gotovo, mogoče je vendar, da so si bili ravno tudi to lipo nčkdanji tukajšnji Slavjani po znani svoji šegi pred cerkvo sv. Justa vsadili, kakor so si vsadili tisto staro, ki jo še vidimo pred cerkvico sv. Ivana v Ver-deli. Al bi se ne morda v tem našel tudi ključ do zgorej opomnjene skrivnosti (ako bi jo res morali za tako imeti), kakor se lahko najde, postavimo, v na-vlašnjem nespoznanju potoka „Ključa", o kterem se je nekaj omenilo na 22 strani ? Mogoče je, da je tudi učeni dr. Kandler na to mislil, kar se je zgorej opomnilo zastran posčbne ljubezni Slavjanov do lipe i. t. d., ko je o svojem codognu pisal. Pa naj si bo tako ali tako, obstati je treba, da njegova pripovedka zastran tega drevesa zapopada le jako debelo, kakor bi dejali Italijani — bombo! Ko je pa temu tako, kaj si vteg-nemo pač misliti še o marsikterih dingih rečeh, ki jih beremo v imenovani dr. Kandlerjevi knjigi? — Pred cerkvo sv. Justa na desni je kapela „sv. Mihela" (po dr. Kandlerju „san Michele del Carnale* — zakaj pa del Carnale, kar pomenja v našem jeziku »mesen", ne vtegnemo vganiti; to ve on sam). Tu se polagajo mertvici, prej ko se odpeljejo na pokopališče k sv. Ani, ki je zunaj Tersta v okolici eno uro daleč od njega. — Pod ondešnjo planjavo pa, namreč tam, kjer je bilo prej teržaško pokopališče za katoličane do leta 1825, je grobni spominek Ivana Winkelmanna. J a človek, rojen 14ta 1717 na Nemškem, in sin nč-kega vbozega čevljarja, je po dognaju višjih šol s pomočjo marsiktčrih dobrotnikov, slovel kot imeniten učenjak, in posebno kot priden in neutrudljiv preiskovalec izverstnih toliko novih, kolikor starih umetnih
— Ša-
reči po svetu, postavimo, malanih ali z dletom izrezanih (se „škarpelom“ napravljenih) podob i. t. d. Po obiskovanju marsikterih zastran tega bolj važnih dežčl in mest, zlasti pa Rima, kjer je stanoval neki 14 let, je prišel skorej pred 102 letoma, to je, pervega dnč meseca junija 1768 tudi v naš Terst, kjer si je imel ostajo v gostilnici na velikem tergu. Tu se je seznanil in sprijaznil z nekim Italijanom, ki mu je bilo imč Franc Arkangeli. Bil je ta spervič kuhar, na zadnje strežnik. Prišel je skorej ob istem času iz Dunaja, kjer je bil tri leta v ječah zavolj tatvine, česar pa Winkelmann nije vedel. Ta skrivni malopridnež, šest in trideset 14t star, je bil Ičpo, ččdno in prav lično oblečen, sicer pa ob enem v najhujši revščini. Prili-zavši se AVinkelmannu se svojimi zvijačami, ga tako rekoč očaruje („zaeapra“), da se cel6 vanj po nekakem prav zaljubi. V pogovorih mu Winkehnann skorej vse prijazno razodeva in odkriva stran svojega imena. Omenja in tudi pokaže mu pri tem svoje mnoge zlate in sreberne spominčice („inedalije“) velike vrednosti, ki jih je dobival tir in tam od imenitnih gospodov zarad svojih posebnih zaslug. To je malovrednega Italijana omamilo, in mu željo zbudilo, svojega prijatelja (?!) zavratno umoriti, in si po tem vse omenjene dragočene reci prisvojiti. Osmega dne zgorej imenovanega meseca, imevši pri sebi včlik gol nož in pa kratko verv (zanko), pride k njemu v sobo, kjer je sedel pri neki pisni mizi, in govori ž njim, kakor po navadi, priližljivo. Ko se pa Winkelmann oberne proti mizi, mu verže hudobnež nanagloma verv na vrat, da ga silno zaduši, kar mu pa vendar nije šlo po sreči: obneslo seje Winkehnannu, se mu hipoma vpreti. Po tem um oni zadaje berzo z nožem pet
globokih ran tak6, da nesrečnik na tla pade, in pa v kratkem dušo spusti.
Slo je vendar kazenski sodniji po sreči, zasačiti ln preiskavi podvreči morivca, ki si je na vso moč prizadeval, da se njeni roki s pobegom izvije. Prej ko mesec preteče, je že obsojen. Storil si je, kakor si je zaslužil, grozovitno smert po jako ojstri kazenski postavi, veljavni takrat pod cesarico Marijo Terezijo. Sil je namreč mučen z navlaš pripravljenim težkim kolesom, ki mu je polomilo poprej piščale, to je, tisti del nog, ki je med kolenoma in med petama, po tem pa stegna in rame! — Leta 1830 so napravili Win-kelmannu zgorej omenjeni, gotovo zasluženi grobni spominek, ki je res važen in pogleda vreden —
V cerkvi sv. Justa je zdaj vsako nedeljo in vsak Praznik zjutro slovenska pridriga in slovensko petje pri sv. maši, hvala Bogu in našemu milostljivemu škofu 'Jerneju. Mekdaj nije bilo tega!
b)	Cerkva sv. Cipi'ijana, ali tako imenovana nun-ska cerkva, ki je le nekaj minut daleč od cerkve sv. Justa in pa v starem mčstu, kakor tista. Pridružena Jej je ljudska učilnica za mestna dekleta. Nune so v lerstu skorej 600 let, imajo si namreč tii skorej od leta 1260 samostan ali r,kloster'" (ta zadnja beseda jzvira iz latinske „claustrum“, in pomenja prav za prav kak zapert prostor, beseda samostan je pa nekdaj pornenjala (e stanico ali sobico odločeno za vsacega •Uniha ali za vsako nuno posebe). Od začetka so bi-Vale te nune v kapitoliju blizo stolne cerkve (sv. Justa), pozneje pa, namreč leta 1368 so se preselile |je5 kjer je zgorej imenovana cerkva, potem namreč ko so si Benečani po tadašnjem vojskovanju prisvojili lerst in njegov grad, in pa ob tej priliki samostan
razdejali. Do leta 1600 so se deržale te nune redovnega ali „kloštarskega“ pravila („regelce“?) „sv. Klare", ki je vstanovila nunsko družbo pod svojim imenom, to je, pod imenom „sv. Klare" pred 658 leti, pozneje pa pravila „sv. Benedikta", ki je osnoval pervi samostan pred 1341 leti, namreč leta 529 po krist. rojst. na Montekasinu v Neapolitanskem. Po tem so se one imenovale „Benediktinarice", ravno kakor se sicer še| dandanašnji imenujejo. Leta 1465 jim je bil ranjki kanonik Petar Prem zapustil po svoji smerti v terža-ški okolici polovico vasi sv. Križa, ktero si je imel takrat v posesti. Rimsko-nemški cesar Miroslav III-jim je pa leta 1478 oblast dal, voliti župana vsako leto za to vas. — Da so si nekdaj imele poslopje in zemljišče tam, kjer je zdaj zad za koncem ulice “Cor-šia Stadion" javno sprehajališče (sprebajavni vert), je že znano. — Ob času vojske med Francozko in med Avstrijo leta 1702, ko je bil neki naš Terst v veliki nevarnosti, so pobegnile v Zagrad na Goriško, to jei v ondešnje poslopje grofov „della Torre", ki stoji na visočini nad derečo Sočo. Ostale so tam skorej šest mesecev. Leta 1797 so jo pa iz enacega uzroka potegnile za nekaj časa v Kopar k tadašnjim nunam “sv. Klare", ktierih samostan je pa zdaj — velika soldaška kasarna!
Da je vendar samostan omenjenih naših Benedik-tinaric osodi ah nesreči vtekel, ki si jo je imelo toliko	- nad sedem sto! — drugih odpravljenih sa-
mostanov po volji in ukazu cesarja Jožefa II. ob času njegovega vladanja po smerti cesarice Marije Terezij« od leta 1780 do Ičta 1790, razjasnuje se po tem, da niso te nune samo bogomiselno živele, temoč da so! se tudi pridno pečale z učenjem mladine ženskega
— 41
spola, ravno kakor se sicer še vedno pečajo. Gotovo le tb jih je rešilo, da niso zginile kakor druge. Kar se tiče sv. Ciprijana, po katerim si je dobila ime opomnjena cerkva, pridevamo tukaj ob enem tudi zastran njega kratko povest*). — Ta svetnik, rojen v severni Afriki, namreč v mestu imenovanem „ Kartagina" leta 200 (tedaj pred 1670 16ti), je bil sin imenitnih in premožnih staršev bivšega ijekdaj mogočnega rimskega naroda, ki se je širil tudi po tistem kraju, ravno kakor sploh po vsih straneh tadaj poznanega sveta. Spreobernil se je h kristijanski veri leta 245, in se pa poslavljal po rado voljni in milo-serčni razdelitvi svojega premoženja med siromaki, kakor sicer tudi po jako pobožnem in izglednem ži-vetju. Zato si ga je pa ondešnja kristijanska družba, ki se je počasi osnovala, volila za starešino ali takrat tako imenovanega prezbiterja (duhovnika^, in kmalo po tem, to je, leta 248, tudi za škofa. Pod rimskim cesarjem Valerijanom, tim znanim hudim sovražnikom kristijanstva, je bil pa Ciprijan nevsiniljeno preganjan, in celb spokan dvanajst ur daleč od omenjenega mesta — v divje kraje. Ko je vendar pri vsem tem, zvest svojemu namenu, še vedno z vso vnetostjo in brez straha pridigoval, so ga na zadnje po cesarskem povelju okrutno ob glavo dejali. To se je prigodilo 14 dnč meseca septembra 258.
c)	Cerkva tako imenovane „sv. Marije Peče", — “Santa Maria Maggiore"; teržaški Slovenci ji pravijo.
*) Pridevek enega ali druzega razjasnila v podobi male tako imenovane „epizode" (kake vmesne pripovedke i. t. d.) v našem opisu, kakoršen je ravno ta, se bo dozdeval morda vendar le ‘manjšini naših bralcev odvečen in nepotreben. Mi pišemo tudi za prosto ljudstvo, med katerim imamo, hvala Bogu! zadosti naroč-
4
pa „zavitarska (to je, jezuitarska) cerkeva. Sicer posvečena je ^Spočetju Prečiste Device Marije“. Zakaj da se imenuje pa “cerkva sv. Marije Veče“, tega nismo še zvčdeli. Dr. Kandler piše, da se kliče „La Concetta“, to je, po našem „Spočeta“, kar je pa vendar napačno, in skorej nespodobno ali nepristojno.— Ta cerkva je precej pod cerkvo sv. Ciprijana v starem mestu. Zidati se je začela 10 dne meseca oktobra 1626 (tedaj pred 244 leti), namreč sedem let, potčm ko so prišli v Terst Jezuitje, da se tu redno vdomijo, in si cerkvo se šolami vred napravijo. Tiste so imeli pod imenom „ kolegij(zbirališče) tam, kjer so zdaj kazen-sko-preiskalneječe poleg iste cerkve. Kako da se je pa prav za prav vpotil prihod tih Jezuitov, smo že na kratko omenili na 28 strani te knjige. Zidanje cerkve in pridruženega ji poslopja je bilo pa mogoče še le po neizmerni dobroti in milosti bogatega kneza Ulrika Eggenberga, bivšega cesarskega namestnika štajarske, koroške in krajnske dežele: daroval je namreč ta gospod slavnega spomina za takošno delo 50.000
nikov. Na njega moramo imeti pa poseben ozir, ker potrebuje res večkrat tacih, ravno kakor še marsikterih drugih pridevkov, da mu kaka reč skrita ali sploh nerazumljiva ne ostane, dasiravno je bolj učenim gotovo že dobro znana, in morda tudi — preprosta ali „prepopularna“. Mi jih ne moremo tedaj opuščati, posebno takih ne, ki služijo enemu ali drugemu za dober poduk v čem si bodi, ali segajo v bolj važne cerkvene zadeve, o katerih naše ljudstvo rado kaj bere. Pa saj opis sam bi se utegnil morebit tu in tam brez takošnih epizod marsikomur prikazovati celo prepust in pre-dolgočasen, kar je treba pa odvračati ali ovirati, kolikor je le mogoče. — Sicer v kratkem pride vendar tudi to, kar si častiti bralci, vneti in navdušeni za svojo narodnost, morda že težko pričakujejo — zadosti obširna povestnica o zgodovini kot poglavitni in bolj zanimivi dčl te knjige. Prosimo poterpenja!
goldinarjev. Pomnožil se je sicer ta znesek po darilih še marsikaterih drugih dobrotnikov. Pervi kamen za podstavo cerkve je položil tadašnji teržaški škof tikcrlič (Slavjan, — dr Kandler mu pravi pa Scar-licchio‘M). Vendar popolnoma dokončala se je neki še le Ičta 1682, to je, skorej 55 let, potčm ko je bil začetek temu zidanju. Imenovana cerkva je zdaj gotovo najlepša v Terstu, kakor so sicer sploh lepe in redno sezidane vse jezuitske cerkve, kjerkoli si imajo še obstanek po svetu, posebno pa tista res občudovanja vrčdna, ki je v Benedkah. Darilnikov ah „oltaijev“, inia tukajšnja jezuitska cerkva osem — en velik ah glaven, in sčdem stranskih.
Pridige in navadna služba božja so zdaj v tej cerkvi le v italijanskem jeziku, in vendar se je nek-daj — posebno v postu — kolikor je nam znano, v slovenskem pridigovalo. Slovel je zastran t^ga zlasti rajnki duhovnik Lengo, teržaški Slovenec, po navadi tako imenovani „ gospod pintar“. Na trume so vsaki-krat ljudje slovenskega naroda od vsih tukajšnjih krajev tje vrčli, da ga poslušajo. Zdaj bi se pa nekaterim ..........čudno ah tim več nespodobno zdčlo,
ako bi se še v tej cčrkvi kaj tacega prikazovalo. Taki so tedaj sadanji časi tudi zastran tega! — Jako žalovalo je neki teržaško ljudstvo, ko so bili Jezuitje leta 1773 prisiljeni, Terst zapustiti. Vsi so jih imeli za prave omikovalce mladine, za modre svetovalce, in za iskrene in močne podpornike naše katoliške vere. Pa svet jim je na zadnje vendar vse to odrekoval ah izpodbijal, in jih timveč obdolževal spreveržbe — nespodobnega mčšanja v take posvetne reči, ki se ne vjemljejo ž njihovim duhovskim stanom. Začeli so jih povsod preganjati in sovražiti. Prišlo je 21 dnč mč-
seča julija zgorej omenjenega leta 1773 celo povelje očeta papeža Klementa na svetlo, da ima popolnoma nehati ta jako razprostirana družba, ki si je imela obstanek 234 let, in je štela proti koncu nad 223,000 udov, 669 kolegijev in 176 semenišč (žeminarjev)-Pa saj neki tudi eden izmed tako imenovanih „ generalov« ali velikih poglavarjev te družbe, namreč „Franc Borgia" sam je ob posebni priložnosti te le besede izgovoril:	„Kakor ovce smo se pritaknili (vlezli),
gospodovali smo pa kakor volki, in zagnali nas bodo kakor pse“, — pristavljaj e ob enem vendar še tole opombo: „Pri vsem tem se bomo še pomladili, kakor orli", kar se pa nije še, in, če smčmo soditi po nekih sadanjih prikaznih, se tudi težko bo kedaj pri-godilo, dasiravno niso dozdaj še zginili: še jih je na raznih krajih tega sveta, kjer bivajo katoličani. — Tudi v naši Avstriji so jih preganjali, zlasti po vstaji znanega vehcega punta (^revolucije") leta 1848. Začetek temu preganjanju je bil, saj kakor se je nekdaj bralo, v Gradcu na Stajarskem, kjer so Jezuitje stanovali v predmestju imenovanem „Munzgraben“. Planila je nenadoma takrat, nad nje in jih pa silno razpodila neka truma prederznih nemških mladih nemaničev, ravno ko so pri kosilu sedeli, in se pa tam na njih mesto postavila, da se nažrč in nažlem-pa. — Sicer znano je sploh vsim, da mi Slavjani nismo bili nikdar ne Jezuitom, ne kakim si bodi drugim duhovnikom sovražni, kar je, tako rekoč, nekaj prav značajnega in posebnega pri našem narodu, jako različnem od drugih tudi v tem oziru, in nam pa gotovo čast dela, saj kakor mi sodimo.
Ob času svojega stanovanja v Terstu so bili Jezuitje tudi v Skorklji na podolju visočine, ki se vidi v podobi B
na levi strani, namreč nad novim mestom proti Severju, posestniki tistih zemljišč, katerih je zdaj lastnik doktor Ferdinand Kronest (ki je pa v norišnici že več let, nesrččnik!). —
d)	Cerkva sv. Marije Pomočnice, kateri pravijo Pa Teržaščani že od nčkdaj „Sant’Antonio vecchio“, Slovenci pa „cerkev starega sv. Antona“ (povedalo se bo pozneje, zakaj). Ta cčrkva je nasproti sadašnje Sofije in poleg lepega javnega, to je, vsim odpertega verta, v katerega se je pred nčkimi leti spremenila tista planjava, ki so ji pravili Italijani „Piazza Lipsia", Nemci pa „Leipziger-Platz“ (to je, lipska planjava)-, eno in drugo, ravno kakor tudi imč nemškega mčsta Leipzig, slov. Lipsko, prihaja pa gotovo le iz slavjan-ske besede „lipau, kar je za nas Slavjane v tem oziru tudi zanimivo, in se ho sicer v tej knjigi ob svojem easu porabilo, kakor gre. — Začetek zidanju te cerkve Je bil skorej pred 641 leti, to je Ičta 1229. Pripoveduje se, da se je bila takrat tista za navadno stanovanje odločena hiša v njo spremenila, v kateri je neki *čta 1225 prenočil sv. Anton Padovanski kot tadašenj Popoten preobračevalec ljudi h kristijanski veri, rojen v Lizboni na Portugalskem 15 dnč meseca avgusta tl95, bivši učenec sv. Frančiška Asizijskega — usta-Uovitelja znane velike in jako razširjene redovne ali Eniške družbe Frančiškanov (glejte tudi na 53 strani)— vnet podpornik razprostiranja iste družbe, iskren in prizadeven pridigar po raznih krajih tega svetk, celb v Afriki. Vmerl je 13 dne meseca junija 1231 v 1 adovi, in tri leta po tem je bil posvetničen po očetu papežu Gregorju IX. — Ta cerkva se je klicala takrat »cerkva sv. Antona“. Pridružen jej je bil tam vsta-Uovljeni frančiškanski samostan. Leta 1560, tedaj 326
— 46
let potem ko je bila sezidana, so jo nekaj prenaredili in razširili; pa tudi zvonik ali stolp („turn“ po nemškem), ki ga nije tu še do takrat bilo, se je pri njej napravil. Ob tej priliki so to cerkvo drugikrat posvetili, še tretji in zadnji krat pa leta 1774, ko se je namreč ona še bolj popravila in olepšala; pa ravno tadaj so ji dali tudi ime „cerkva sv. Marije Pomočnice", kakor se sicer še dandanašnji imenuje, čeravno tukajšnje italijansko in tudi slovensko ljudstvo nije se še vendar dozdaj odvadilo, praviti ji rajši „cerkev starega sv. Antona“, namreč potem ko se je sezidala v novem mestu druga cerkva enacega imena, o kateri govorimo na 57 strani. Leta 1788 je frančiškanski samostan zginil, — odpravljen po ukazu cesarja Jožefa II. Ta cerkva je farna (po serbsko-ilirskem jeziku župna ali plovanska, po italijanskem parrocchiale) še le od leta 1847 sem, to je, od kar so sadanji naš milostljivi škof v Terstu. Skorej pred štirimi leti so jo sopet bolj popravili, nekaj več razširili, pa tudi ozaljšali, in to sicer tudi lansko leto (1869) po znanem postavljenju krasnega oltarja sv. Karola Boromeja, o katčrem je govorila že lanska knjiga „Pod Lipo“ na 233 strani. Oltarjev ima zdaj ta cerkva sedem, namreč en velik, in šest manjih na straneh.
Ob nedeljah in praznikih je v tej cerkvi še zini-raj v slovenskem jeziku popoldne tako imčnovani ker-ščanski (kristijanski) nauk u podobi pridige, in pa “žegen“, kakor je bila od nekdaj navada; sicer bilo je prej zastran tega vendar nekaj bolje za tukajšnje Slovence; pridigovalo se je namreč v tej cčrkvi p° navadi vsako nedeljo in vsak praznik redno dvakrat, to je, zjutro ob šesti, in pa ob deveti uri, in pčlo se je pri sv. maši — v slovenskem jeziku,; popoldne je bila
(se ve, tudi v tem jeziku) navadna služba božja po zgorej omenjenem kristijanskem nauku. Na mesto dveh slovenskih pridig je prišla ena italijanska, in vendar Slovencev nije zdaj tu manj, ampak celo še več nego jih je bilo poprej. Pa koliko ljudi italijanskega naroda prihaja vendar k tej pridigi? Vtegne se lahko vsak prepričati, da prav — malo!
e)	Cerkva sv. Petra na velikem tergu. Ta se je sezidala pred 503 Ičti, to je, Ičta 1367, po oporoki („tešta-mentu“) rajncega bogatega Teržaščana Petra Onoratija, ki je zapustil dovolj denarja potrebnega za to dčlo. Nedaleč od nje bilo je poslopje tadanjega teržaško-mestnega svetovalstva („municipija“). Sicer tega poslopja važni ostanki z bližnjim stolpom ali „turnom“ vred, pod katerim je bil oltar tako imenovane „ Matere Božje Morske", in se je pobožno ljudstvo po navadi nad večer zbiralo, da tam pred njim „roženkranec“ moli, so bili Ičta 1822 razvaljeni in odnešeni (škoda vendar, da so se te gotovo spomina vrčdne starine zgubile!). Podobo Matere Božje so pa ob tej priložnosti prenesli v cerkvo sv. Petra. Na omenjenem stolpu, pod katčrim je bil prehod do bivše ondešnje zunanje ozke ceste, in do bližnjega malega brodišča imenovanega ^Mandracchio", zdaj pa spremenjenega v lep sprehajaven vert — pred poslopjem primorskega namestništva — so se nahajali tudi zvonovi z veliko uro, katere močno in preglasno bitje se je slišalo ob tihem vremčnu celo tudi po okolici tega mesta. S timi zvonovi so se redno sklicavali mestni žlahtniki ali tako imenovani „patriciji" (katerih je bilo 150) k zboru, to je, v svetovalnico, ljudjč k javnim ali zunejnjim necerkvenim govorom, navadnim v tadašnjih časih, kakor se sklicavajo zdaj v cerkve k pridigam, tergovci
pa k ,,borsia, kjer so se zbirali v svojih opravilih, kakor se sicer še dandanašnji (v Tergestšju) zbirajo. Votlo in žalostno donel je tam hidi največi tih zvonov, ko so kakega hudodelnika k smerti obsojenega na sramotni oder ali na tako imenovano „berlino“ postavljali, po tem pa proti vislicam („gavgam“) peljali.
Terdi se, da je bila ta cerkvica spervič odločena posebno za omenjene mestne žlahtnike (r patricije“), navadno vendar tudi za mestne najvišje poglavarje in pa za ude cesarske rodovine, ko so Terst obiskovali. Ob času razsajanja grozovitne in pogubne kuge v Terstu leta 1602, si je mestno svetovalstvo obljubo storilo, pridčjati pervotni cčrkvici na desni še neko kapelico imenovano „sv. Roka* kot odvračatelja te strašne šibe (kuge). Pred nekimi leti (zdi se, da leta 1820), so imeli namčn podreti to cčrkvico, da sčzi-dajo na njenem mestu kako drugo poslopje, in da se po tem čedalje bolj olepša veliki terg; pa vendar le nekaj skerčili so takrat to cerkvico, in jo pustili po nekakem skorej samo za spominek. Res je sicer, da ona po svoji čudni zunejnji podobi in legi jako pači omčnjeni terg. V kratkem se bo nčki vendar odpravila. Tako se zdaj sploh govori. — V njej je bila nekdaj ob nedeljah in praznikih redna nemška pridiga, zdaj pa je nije več: temu se ne more sicer tudi nihče čuditi — saj nije bilo tam skorej nikdar mnogo poslušavcev. Nemci katoliške včre, kar jih je tukaj, so marali, kakor seje videlo, premalo za te pridige.
/) Cbrkva „Matere Božje Milostne* (Madonna delle Grazie), ali tak6 imenovana „ armenska cčrkvau na neki Ičpi visočini srčdnje mere, skorej zad za cčrkvo „sv. Marije Pomočnice* (glejte na 45 strani
pod čerko d), namreč tam, kjer je ulica, ki ji pravijo „Tigor“ (brez dvombe tudi staro slavjansko, sicer, kakor se dozdčva, vendar nekaj popačeno ime). Ta cerkva nije včlika, pa je krasna in zala. Napravila sc je leta 1859 na stroške Armenov, ki si imajo v pridruženem poslopju primerno stanišče za-se, in pa tudi odgojilnico, to je, prebivalne in šolske prostore za mladenče—sinove bolj premožnih gospodov, ki jih njim izročujejo za dobro plačilo, da tam stanujejo in se uče. Sole (gimnazij, realka i. t. d.) so tu neki iz-verstne. Ti mladenči se nosijo enolično, imajo namreč enako, nalaš pripravljeno lepo in čedno obleko (“uniformo"), kakor jih sicer vidimo večkrat na sprehajališčih okol teržaškega mesta, kjer jih spremlja eden ali tudi več njihovih učiteljev. Sami ne smejo nikamor, fodi tisti ne, ki stanujejo pri starših, in pa le obiskn-jejo odgojilnico. To jim gotovo odvrača tudi priložnost pohujšanja, ki si je marsikateri drugi učenci v Terstu zadosti nahajajo.
Armenije se prištevajo tistemu, že zdavnej omikanemu in izobraženemu nkrodu, ki si je imel pervotno domovino in samosvojne kralje na viših krajih sončno-zahodne Azije, razprostirajočih se unkraj dežele (Palestine), v katčri je bil rojen naš Kristus. Razširjala Se je sicer tudi med njimi že leta 319 kristijanska vera, in to po škofu Gregorju Luzaroviču (kar podenja v našem jeziku „razsvečevalec“). Ta vera seje Pa pri njih tako vkoreninila in tako vterdila, da so v njej nahajali zadosti krepko orožje soper mohame-danizem ali izlamizem (turško vero), katerega so se 0rd možko in pa tudi prav vspešno branili, četudi 80 si Turki na vse kriplje prizadevali, da ga jim vsilijo. — Armenije, akoravno kristijani, se razdelujejo
vendar v zedinjene in nezedinjene Armene: ti zadnji so ločeni od rimskega papeža — si ga ne spoznavajo za poglavarja zastran svojih posebnih verskih reči, imaje si tudi drugačne cerkvene šege ali „ ceremonij e “ (poseben cerkven obred), skorej kakor Gerki, o katerih bomo pozneje tudi nekaj čerhnili; oni to je, zedinjen ci, spoznavajo sicer očeta papeža za najvišega cerkvenega poglavarja, in so tčdaj katoličani, kakor smo mi, se derže pa vendar druzega cerkvenega obreda, ki je precej različen od našega. Tukajšnji Armenije spadajo med zedinjence, so tedaj naše katoliške vere, pa le z omenjenimi različnimi cerkvenimi ceremonijami.
Ti Armenije se imčnujejo sicer tudi „Mekitaristi“ po tistem verlem možaku tega naroda, ki se je klical J,,Mekhitar“, kar pomenja v armčnskem jeziku „tolažnic, On je bil pa po nekakem res “tolažnik", ali timveč rešitelj svojih sorojakov, katere je turška sila dolgo časa terla. Rojen je bil ta človek pred 194 leti v svoji nesrečni domovini. Leta 1701 je ustanovil v Carigradu (Konštantinopeljnu) neko važno družtvo, katerega udje so se ravno po njem imenovali „Mekita-risti“. Namen mu je bil, s pomočjo tega družtva oli-kati jezik armčnskega nkroda, in pa spodobno povzdigovati med tistim književnost (učenost), da se mu tako vpoti in vstanovi podloga primčrne in potrebne omike. Po tem takem je tedaj tudi on spoznal, da perva skerb vsacega naroda mora biti posebno za podporo in povzdigo književnosti, to je, za napravo in razprostiranje dobrih knjig („bukev“). To naj služi pa za izgled tudi nam Slovencem! Soditi je vendar treba po nekih žalostnih prikaznih, da naši pervaki ne včdo še prav, kako moč da ima književnost za ljud-
sfoo, sicei- bi tih prikazni nikakor ne bilo. Občudovanja in največe pohvale vredna je le neizmerna delavnost in nevtrudljivost naše verle duhovščine v razprostiranju lepih in koristnih knjig izverstno vravnanega „Družtva sv. Mohora“ med ljudstvom, čeravno dozdaj žalibog! ne še povsod s prav srečnim vspehom. — Sicer naloga zgorej omenjenemu armenskemu družtvu bilo je tudi resno prizadetje, da se obvaruje med Armeni čista kristijanska vera.
Osoda ali prav za prav nesreča Armenov je bila nekdaj, kakor nam kaže njih zgodovina, osodi ali ne-sreči Slavjanov precej podobna. Turki so namreč v Aziji okrutno zatirali Armknom kristijansko vero in narodnost tako, da se je večina tih nesrečnikov terd-nega in izglednega značaja („karakterja“) celo prisiljeno čutila, zapuščati si v obupu milo domovino, in se drugam preseljevati, ali se timveč po celem svetu raznašati; v Kvropi pa ravno takb eno in drugo podjarmljenim Slavjanom na jugu, da si tudi drugim Sla-vjanom nije šlo in ne gre še bolje pod tčžavno oblastjo znanih nam stiskalcev in hudih protivnikov, ki skerbe vedno le — zase.
Tisto družtvo omenjenih Mekitaristov, ki je bilo spervič v Carigradu, pozneje pa, kot tam preganjano, v Moreji bolj na južni strani gerške dežele, se je preselilo ob začetku vojske med Benečani in med Turki leta 1715 v Benedke. Tukaj mu je tadašnja beneška vlada darovala otok imenovan „sv. Lazar^ kjer je tudi še dandanašnji. En oddelek ravno tega družtva so zdaj u Terstu bivajoči Mekitaristi. Sicer več Mekitaristov je tudi na Dunaju že 60 let, kjer si imajo zbirališče ali „kolegij*, pečaje se marljivo s književnostjo (učenostjo), in z izdajanjem marsikterih obče-
koristnih knjig zapopadajočih primerne in večstranske nauke za mladino. Nekaj jih je že zdavnej tudi v Mnihovu na Nemškem, kjer se trudijo ravno tak6 pridno za povzdigo potrčbne omike. Armenije so bili pa še poprej v Terstu naseljeni; to nam kaže tudi ime neke uličice („Vicolo degli Armeni") zad za cerkvijo sv. Marije Pomočnice ali „starega sv. Antona"; ti so pa že zdavnej iz Tersta zginili, — bili so tisti, ki so se vdornih na Danaju.
g) Cerkva sv. Apolmarja, ali r kapucinarska cerkva" na prav lepem in prijetnem hribcu, kateremu pravijo tukajšnji Italijani „Montuzza“ nad tergom ali »planjavo od derv“, nedaleč od sončno-izhodne strani mestnega grada (tabra) — v tistem okraju Tersta, ki se imenuje zdaj „Pondarez“ (tudi pokaženo ime, ki izvira gotovo le iz slavjanske besede „Podnarez“), kjer je na omenjeni strani konec ali meja starega mesta. — Zastran svetnika, po katerem si ima ime ta cerkva, nam je znano po tem, kar se bere v nekih knjigah, to-le: Sv. Apolinar je bil leta 151 po kristusovem rojstvu pod-dijakon, to je, duhoven kot strežnik pri navadnih slovesnih cčrkvenih opravilih v Terstu. Vladal je v tistem času rimski cesar Antonin, poznan v zgodovini kot najhujši in najokrutniši preganjalec kristijanstva. Strčgel mu je v izpeljevanju njegovih sklepov in odloč-kov zastran preganjanja kristijanov v našem teržaškem mestu nek Lucinij, navlaš postavljen, da razširja tu rimsko poganstvo ali nejeverstvo, in da pa ojstro kaznuje vse tiste, ki bi se mu pri tem upirali. Ko je imenovani služabnik po antoninovi zapovedi silil tudi zvestega in vnetega kristijana Apolinarja na vso moč, naj spoznava za pravega Boga Jupitra, o katerem smo že na 32 strani govorili, in naj mu po rimski šegi tudi
žertvuje („ofra“), pristavljaje svojim besedam ojstro opombo, da je tako zapovedano po rimskem cesarju,— se mu Apolmar terdno protivi, dajaje mu na to z vso pogumnostjo in brez kakega si bodi straha sledeči, res krepki odgovor: „Jaz se deržim besedi samo Tistega napovednika, ki ima takošno moč, da vničuje in osramoti prederznost in prevzetnost vsih vaših zapovedni-kov; On sam je zapovednik kristijanov (namreč naš vsegamogočni Bog). Po tem ga podverže razkačeni Lucinij brez odloga ojstri preiskavi, in ga daje pa na zadnje to je bilo ob polovici meseca decembra istega leta — zunaj mesta obglaviti. —
Kako se je pa vendar vpotilo ali pripravilo zidanje zgorej imenovane cerkve?— Spoznalo je leta 1855 že samo tadašnje teržaško svetovalstvo („municipij“), veliko ali timveč silno potrebo, da se porabijo kapu-cinarji kot najbolj pripravni za oskerbovanje službe zadevajoče dušne reči v ogromnim poslopju teržaške bolnišnice, in to posebno tudi zarad pomanjkanja zadostnega števila drugih duhovnikov v Terstu. Jako prizadeval si je neki zastran tega posebno rajnki dr. Lorenzutti kot bivši tam pervi zdravnik, in vodja („direktor"). Sklenilo se je tedaj, povabiti te mnihe iz Italije, namreč iz tak6 imenovane Romanje. — Mislimo, da ne bo odveč, ako omčnjamo tukaj sploh tudi o tistih nekaj malega.
Kapucinarji so en oddelek „Minoritov„ ali frančiškanov" kot posebna bratovščina, ki jo je napravil Matej Basijanski leta 1528. Frančiškanije so pa udje tistega duhovskega reda (duhovske družbe), ki ga je vstanovil sv. Frančišek pred 662 leti pri cerkvi imenovani „Porcijunkula" v Asiziju na Neapolitanskem. Imč „Minoriti“, kar pomčnja „manjši bratje", so si
— 54. —
dali pa sami Frančiškanije iz gole ponižnosti. Pravila („regelce“) postavljene za to družbo so tudi tacega zapopadka. da njeni udje bi imeli sloveti ali se ska-zovati po vbožtvu, po marljivem pridigovanju in po oj strem oskerbovanju službe v dušnih zadevah med katoliškimi verniki, in preživljati se pa le ob tem, kar bi si med ljudstvom naberačili. Vsak ud frančiškanskega reda se različuje ali razpoznava sploh po rujavi volneni dolgi suknji, tako imenovani kamilavki ali kuti, ki mu gre skorej do tal, po vervi („štriku“) okol života zunej na sredi z visečim korobačevim in kole-nastim konopcern, po oglavnici (kukulji ali kapuci) zadej na zgornjem koncu te suknje, in pa po sandaljah ali čevljih na stogljej — ravno ta obutek je dal že nekim ljudem priložnost, imenovati, se ve, le v šali ali na smeh in tedaj brez kakega zasramovanja, te redovnike „tihotapce“. — Kapucinarji se razločujejo pa od drugih udov opomnjenega reda le po bolj dolgi in bolj rogljati ali špicasti kapuci, ki jim je dalo tudi ime, in zlasti po dolgi ali timveč polni bradi, ki jo morajo nositi po pravilu te bratovščine. Tista stoji od leta 1619 sem pod svojim posčbnim tako imenovanim generalom, in je štela v preteklem stoletju nad 1700 samostanov, in 25,000 udov; vsa frančiškanska družba je imela pa takrat 115.000 mnihov, in 7000 samostanov. Na zadnje se je vendar njih število zmanjšalo bolj ko za dve tretjini. —
Po zgorej omenjenem sklepu in vabilu teržaškega svetovalstva prišli so v Terst spervič le štirje kapucinarji, pozneje pa še trije. Imeli so si začasno stanovanje v bolnišničnem poslopju, kateremu je pridejana lepa cerkvica ali kapela. Med njimi je bil tudi nek A. Benedek, Hervat, rojen v Koprenezi na Hervaškem
nedaleč od Varaždina. Bil je pa tisti kmalo po svojem prihodu imenovan za škofa v Agri, nekem mestu sončno-izhodne Indije. Ločil se je vendar iz tega sveta, prej ko je odšel na svoje mesto v to deželo. — Toliko kapucinarjem, kolikor teržaškemu svetovalstvu je bilo jako na sercu ležeče, da se onim sezida kaka posebna cerkva, in primerno poslopje za njih stanovanje. To zidanje se je res tudi začelo leta 1857 na zgorej omenjenem, za to jako pripravnem in torej prav srečno izvoljenem hribcu, potčm sicer ko se je nabralo z velikim trudom za to delo nekaj denarja. V tej zadevi se je poslavilo posebno tadašnje teržaško svetovalstvo (“municipij“): dovolilo je namreč v ta namen 12.000 goldinarjev. S pomočjo tega zneska, in pa še marsikaterih drugih daril, ki so kapucinarjem ščasom dohajala od včč strani po dobrotnikih, posebno teržaških, se je zveršila v kratkem naprava te cerkve in najbolj potrebnih prostorov za stanovanje, in to sicer tako, da je bila tim mnihom preselitev vendar mogoča, akoravno nije bilo še vse popolnoma dokončano zavolj pomanjkanja zadostnih pripomočkov — denarja. Oni so se sicer neprestano in sploh na vso moč trudili, da bi si ga pridobili, pa jim nije šlo prav po želji. Ostala je cerkva v nedokončanem stanu do lanskega leta (1869), to je, do smerti barona Revoltella. Ta jim je miloserčno zapustil 10.000 goldinarjev, da si pomagajo zastran tega. Po tem se bo še le (gotovo v kratkem) ta, cerkva se stanovališčem vred srečno dozidala in v red spravila. Imela bo razim sadanjega velicega oltarja še šest stranskih. Lepa in prav zala je sicer že zdaj; to je vsak poterdil, ki jo je videl.
Petnajst Ičt, namreč tudi po zgorej omenjeni presčlitvi, so ti mnihi v bolnišnici redno ali timveč
— 56
prav izgledno opravljali navadno službo — zastonjl Od kar so v svojem samostanu na pondareznem hribcu nasitujejo miloserčno vsak darl opoldne mnogo lačnih siromakov ondešnje okolice s tim, kar si sami z velikim trudom pri dobrotnikih po mestu priberačijo. „ Benedetta quella gente la, che ne da da mangiar; che dicano poi quel che vogliono certi signoriu („ blagoslovljeni naj bodo pač ti ljudje tle, ki nam dajajo kosila; pa naj le govorč neki gospodje, karkoli se jim ljubi“)! to je, kar se sliši večkrat tam po cestah. Pridno se tudi s pridigami pečajo (škoda vendar, da so te pridige le v italijanskem, ne pa tudi v slovenskem jeziku!). Pa kaj so si til dozdaj vendar učakali ali doživeli? To, da so jih teržaški tako imenovani „liberi pensatori (slobodnoverci) preganjali in jim cel6 že z marsikako nevarnostjo žugali, katero je bilo treba, kakor je nam vsim tukaj že dobro znano, s posebno močjo odvračati! Sadanje teržaško svetovalstvo, dru-gači misleče, kakor poprejšnje, jim je letos (1870) odvzelo še službo v bolnišnici, in si pa tam po svojem vgodku namesto njih rajši druge duhovnike postavilo — za dobro plašilo! »Via quei cappuccini a qualunque costo“ (»spravijo naj se ti kapucinarji, četudi nam na škodo kakoršno si bodi„), to se je večkrat po Terstu slišalo. Ravnali so gospodje pri svojem sklepu v tej zadevi skorej po znanih besedah nčkdanjih Rimcev:
Kar po razumu ne gre, navadno stori se po volji.
Mi smo sicer, in pa na podlogi starega pregovora: »moli in dčlaj“ —tudi te misli, kakoršne je bil cesar Jožef II., da naj se le odpravljajo samostani (kloštri), katerih mnihi žive, tako rekoč, skorej le v neki lenobi, in se pččajo sploh samo s takimi rččmi, ki niso ravno
po vsem potrebne, da je kdo po njih Bogu bolj dopadljiv; terdimo pa vendar, da je prava sirovost in okrutnost, in verh tega sicer tudi ravnanje soper slo-bodnost, ki je zdaj nam Avstrijancem dana po novih postavah, ako so ljudje take prederznosti, da preganjajo svojevoljno ne samo omenjene, ampak celo tudi še take mnihe, ki niso nikomur v čem si bodi škodljivi, in so timveč človčštvu jako hasnoviti ali koristni, ravno kakor so bili in so še zdaj tukajšnji kapucinarji, katerih cerkvica je pobožnikom pravo utočišče, da si iščejo tam tolažbe in sploh dušnega krepčala. Zakaj bi jih morali tedaj sovražiti in preganjati ? —
Kapucinarji so bili sicer že v poprejšnjih časih v Terstu; tega nas spominja tudi ime neke sadanje kavarnice v starem mčstu, namreč njen nadpis: “An-tico Caffč dei Cappuccini„. Imeli so si ravno tam samostan in cerkvo (pa zastran tistih se bo še nekaj bolj pozno omčnilo).
h) Cerkva sv. Antona (novega). — Teržaški zaliv ali zatbk, to je, sčverni del jadranskega morja se vdere po neki, že ob času vladanja cesarice Marije Terčzije zlasti za varstvo ladij („bark“), sicer pa tudi za zlajš-bo razkladanja in nakladanja kupčijskega blaga umetno in nalaš napravljeni strugi, ali po takb imenovanem „velikem kanalu“ (italijanski „Canal grande*) skorej deset minut na dolgo noter v mesto proti sonč-no-izhodni strani. Ta struga je zadosti, in sicer takb široka, da stojite v njej lahko dve versti celo velikih ladij ena zraven druge, da pa ostaja med njima vendar še dovolj širocega prostora za bolj majhne ladije ali čone, ki plavajo iz zgorej omenjenega morja noter in nazaj. Po onih ladijah se pripeljeva blago razne
5
baze, tak6 rekoč, iz vsili krajev tega svčta, se razklada na obedva stružna brega, in se po tem prenaša ,od tod v bližnje zaloge ali „magazine“. Ravno tukaj se tudi naklada na iste ladije drugo blago, odločeno za izpeliavo v tuje dežele.
Cez to strugo gresta dva mosta, ki se ob nalaš odločenih urah odpirata in pa sopet zapirata, kadar je treba, da ladije noter in vun plavajo. Imenujeta se ruši in novi mdst. Tisti je pri morju od Ičta 1858, oni pa bolj notri v mestu od kar je tu ta struga. Da je že to nekaj posebnega in zanimivega, zlasti za tujce, ki pridejo pervi krat v Terst, in imajo priložnost hoditi tudi čez opomnjena mosta, na katčrih se jim odpre jako mikaven pogled na desni in na levi, nad tim nije dvomiti. Verb tega se zapazuje pa tii vendar večkrat še nekaj druzega, ki morda nije manj zanimivo, saj kakor mislimo mi Slavjani. bi a enem in na drugem tih mostov se vidi, da mnogo tistih izmed našega ljudstva (posebno ženskega spola), ki prihajajo po svojih opravilih od zunaj v mesto, in gredo tje ali nazaj po njih, ima navado, se po strugi milo ozirati proti zgo-rej omenjeni sončno-izhodni strani, in se pa ob enem prekriževati. Marsikdo, ki to zagleda, pa ne ve precej, kaj da pomenja, bi vtegnil skorej misliti (kakor je nekdo res tudi že mislil!), da je to le kak predsodek, ali kaka babja vera, da imajo namreč ti ljudje namen, odvračati si s tim prekriževanjem nevarnost mosta, češ, da se ta pod njimi ne vdere — ! ? Ali temu nije vendar tako : to milo oziranje in to prekriževanje si ima nek drug bolj tehten uzrok in pomenek: vse to je le očitno znamenje pobožnosti. Kako pa neki to ? — Tam na precej oddaljenem pozadju imčnovane struge proti sončnem izhodu pred nčko planjavo, razprostirajočo
se r/a koncem tiste, stoji, obernjena proti morju, na katero se od tamkej naravnost odpira jako mikaven in prijeten razgled po strugi, — lepa cerkva sv. Antona, katere predvežno krovje (streho) nosi šest debelih stebrov narejenih iz belih kamnov našega bližnjega Krasa. To vam je tedaj pravi uzrok zgorej omenjene posebne in gotovo tudi ganljive prikazni! To vam je ključ do njene skrivnosti, ako bi jo sicer eden ali drugi, zlasti kot tujec, v svoji zmoti res kedaj za to imel! Je namreč — dokaz pobožnosti, je dokaz velicega spoštovanja našega slovenskega ljudstva do božjih včž, in sploh do cerkvenih reči. Pač lepa in vse hvale vredna navada! In kedo bi se neki tudi prederznil, jo grajati ah zaničevati ? Morda vendar le kak nesramen — „ liber o pensatore"!
Imenovana cerkva je bila na istem mestu dvakrat zidana: pervikrat Ičta 1767 (tedaj pred 103 Ičti), potom namreč ko se je bilo novo mesto do tadaj že jako •'azširilo in povečalo ; drugikrat pa leta 1827. Pervo-kratno zidanje se je izpčljalo po prizadetvi nekdanje bratovščine, ki je bila pri cerkvi sv. Marije Pomočnice ab tako imenovanega „starega sv. Antona", in pa si-cer le na stroške dobrotnikov — pravih Teržaščanov, posebno slavjanskega naroda, dovolj znanega zastran Svoje neizmerne miloserčnosti, katere se vtegnemo tudi tukaj vsakdan popolnoma prepričati, so od nčkdaj radi takošne reči podpirali, in sploh tudi siromakom podlagali. — Razun velicega darilnika imela je takrat ta t;erkva še štiri male ali stranske, namreč: sv. Križa, sv. Jožefa, sv. Ane in sv. Matere Božje. Sicer farna cčrkva je postala še le pozneje, toje, leta 1784. Ker se je pa novo mesto, in naravno tudi število njegovih prebivalcev čedalje bolj pomnoževalo, spoznalo je ta-
*
dašnje teržaško svetovalstvo potrebo veče in prostor-niše cerkve. Po tem je ono pred 43 Idti (namreč leta 1827). sklenilo, podreti to cerkvo, in zidati tam drugo. To delo se je izveršilo na stroške teržaške srenje (rmagistrata“). Tako se je pa napravila lepa cčrkva, kakoršna se nam prikazuje dandanašnji. Vsi tisti veljavni zidarski umetniki („arhitekti"), ki niso imeli, se ve, nobenega opravila pri omenjenem zidanju, in so jo pa dozdaj natanko presojevali, so enoglasno svojo misel razodeli, da je delo zastran nje s posebno umetnostjo izpeljano, in zato vse pohvale vredno, čeravno nije spervič manjkalo nevgodnih razsodkov, ali sploh, kakor se tu in tam po navadi reče, slabih jezikov zastran tega, kakoršnih je sicer še zdaj, pa gotovo le med — nevedneži in deloma tudi med navadnimi nevošljivci. Ta cerkva ima zdaj šest stranskih darilni-kov, namreč: sv. Antona, sv. Jožefa, sv. Ane, sv. Matere Božje, sv. Križa in sv. Mučenic Evfemije, Tekle, Erazme in Doroteje. Nad velikim ali glavnim daril-nikom je pa izverstno namalan „Vhod Kristusa v Jeruzalem ali Cvetna (oljična) nedelja".
Izmed dobrotnikov, ki so se poslavljali zastran pripomaganja za spodobno in potrebno olišpanje te cerkvene znan posebno njen rajnki faimošter in mestni žlahtnik Jožef Tonjana, Teržaščan, ki je bil — Sla-vjan, kar nam dokazuje dovolj, saj kakor se nam zdi, že končnica besede Tonjana, ki nije italijanska, kakor misle neki gospodje . . . ampak je gotovo le slavjan-ska, ravno kakor so slavjanske končnice, na primer, v priimkih: Rebula, Mužina, Ferluga, Drag o vina. Do-brila, Šegula, Ferfolija (Farfoglia- ?!), Košuta, Godi' na i. t. d., čeravno se je on pisal po italijanskem „Tognana“ (pa saj v tadaŠnjih časih se nije še mogel
drugači pisati). Kar nam pa najbolj kaže resnico naše terditvi, je to, da je on pridigoval — in to celo tudi kot fajmošter v svoji veliki starosti ! — najrajši v slovenskem jeziku, katerega je tako lepo, tako lahko in cisto govoril, da je bilo že zatb pravo veselje ga poslušati, dasiravno so bile njegove pridige sploh izverst-ne, tudi kar je zadevalo njih zapopadek. — Sicer še dandanašnji je v tej cerkvi, kakor nekdaj, pridiga, kristijanski nauk in navadna služba božja v slovenskem jeziku. Tu se še zmiraj obilo naših rojakov in rojakinj zkira, dasitudi so se zanje napravile pred nčkimi leti tri posebne cerkve v bližnji okolici, namreč v zgorenji Oarboli, v Verdeli in v Rojanu. To'je res lepo in raz-včseljivno. Pa naj se skerbi vendar, kakor gre, tudi za %>o cerkveno petje, ki, žaliboglv tej cerkvi nije vsčlej prav izgledno. Nekdaj je bilo tu bolje. Saj Slavjane pozna vas svet za dobre pevce. Ne zastajajte tedaj, in ne delajte si sramote, zastran tega — zapustite rakovo Pot, dragi domorodci!
3.	Druge cerkve nekdaj bivše za katoličane v Terstu, namreč:
«) Cerkva sv. Silvestra, zdaj pa tako imenovana švajcarska (tudi helvetiška ali kcdvinskaj cerkva, v sta-rena mestu, to je, le nčkaj korakov daleč od jezuitske cerkve, o kateri se je govorilo že na 41 in 42 strani. Here se v nekih knjigah, da na mestu, kjer je zdaj ta niala cerkva, ste si imele stanovanje dve bogati sestri, devici Evfemija in Tekla, ki ste se deržale zvesto kri-stljanske vere — ob tadašnjem času strašnega preganjanja te vere pod rimskim cesarjem Valerijanom. Storile ste si nesrečnici žalostno smert, kakor so si jo storili tudi še marsikateri drugi iskreni kristijani v tem mestu. Zatožil je bil obed ve kot nejeverniciQ!) oblastni-
ku imenovanega cesarja nek Aleksander, rhnsk boga-tinec, vendar pa le v maščevanje zatb, ker mu je Evfemija silno prošnjo, naj si ga ona vzame za možk, naravnost in ponosno odbila, dajaje mu za odgovor, da ona si ima že ljubega, namreč — Kristusa Odrč-šenika. To je prineslo pa po kratki preiskavi obglavljenje nji in sestri, ker ste se stanovitno branile pristopa k rimskemu poganstvu. — Po tem so se neki v omenjenem stanovanju skrivaj zbirali iskreni kri-stijani, in si pobožno molitve opravljali, sicer se vč, dokler nije tudi njih enaka osbda dosegla. Ravno tu se je pa pozneje, namreč potem ko se je kristijanstvo pod cesarjem Konstantinom oslobodilo, zgorej imenovana cerkvica sezidala, o kateri se terdi, da prav za prav tista je bila perva v Terstu, ne pa, kakor drugi misle, cerkva sv. Justa (glejte na 33 strani). Klicala se je cerkva sv. Silvestra po očetu papežu tega imena. Leta 1672 so si jo bili Jezuitje spremenili v molivnico (molitno robo) kot obstojni del svoje velike cerkve, namreč „sv. Marije Veče“. Leta 1784 se je spoznala kot nepotrebna. Dve leti po tem so jo prodali že takrat v Terstu bivšim spoznovalcem kalvinske ali hel-vetiške vere. Oni si jo imajo sicer še dandanašnji, tedaj blizo 84 let, — posvečeno „Kristusu Odrešeniku". Kar se tiče pa omenjene vere, je ona v poglavitnih rečeh podobna tisti veri, ki je bila vstanovljena ali bi skorej dejali, svojeglavno skovana po bivšem mnihu Martin Luteiju in še drugih, z našim katoličanstvom nezadovoljnih tako imenovanih učenjakih po marsikaterih krajih v pervi polovici šestnajstega stoletja. Vpeljala in razširjala se je bila po prizadetju Ivana Kalvina, rojenega v letu 1509 na Francozkem, pesebno v švajcarski (helvetiški) deželi. Ta kalvinska vera ne
zapopada pa ne spoznanja očeta papeža za najvišega cerkvenega poglavarja, ne sklepov dosadanjih cerkvenih zborov („koncilijeva), ne veljavnosti svčtiteljstev ali po latinskem tako imenovanih „ sakramentov “, — stran kersta in sv. obhajila — ne potrebe svetih maš, ne češčenja svetnikov ; zato se pa v njihovih cerkvah tudi podobe svetnikov ne vidijo; nahaja se tam le sv. Križ. To je pa poglavitni zapopadek vsi h drugih raznih razdelkov zgorej omenjene, to je, znova stvar-jene, nekatoliške vere, na primer, protestantske ali luteranske, anglikanske i. t. d., ki se kličejo skup tudi prenarejena, »reformirana*, ali evangeljska cčrkva (ker namreč po spoznovalcih te vere so včljavni samo spisani evange/ji^na tedaj tudi vse drugo, kar zapoveduje naša katoliška cerkva). Spoved imajo samo protestantje ali luteranije, ki se derže nauka Martin Luterja; ta spovčd je pa le splošna, namreč njih duhovniki spovedujejo sami vpričo vsih zbranih vernikov (enkrat v letu) grehe, doprinčšene, kakor si oni misle, in jih pa na zadnje v sim skupno odpuščajo. Na to pride obhajilo. Sicer v nekih krajih se protestantje vendar tudi prostovoljno in posebe grehov spovedujejo, pa plačujejo navlaš duhovnika za njegov trud (!). — V kalvinskih m luteranskih cerkvah so žčnske ločene od možkih (so namreč le na levi strani, kar se nam res pametno dozdeva) ; pri Anglikanih nije pa vendar te navade.
b)	Cerkva Marije Device Roženkrančne (ital. “Beata Vergine del Rosario“) — tudi v starem inčstu na tako imenovanem roženkrančnem tergu. Zidala se je neki ta cerkva leta 1639 po želji in na stroške marsikaterih bogatih in pobožnih Teržaščanov, ki jih je sicer pri tem jako podpiral posebno tadašnji škof Pompej Co-1'onini. Posvečena je pa nčki bila še le leta 1651 po
škofu Marenciju. Leta 1786 so jo spoznali za nepotrebno, in zategadel prodali za 75.000 goldinarjev tudi že takrat v Terstu bivšim protestantom (luteranom). Ti jo imajo tedaj že 84 14t. Posvečena je pa od tistega časa „sveti Trojici11. Letos (1870) jo je kupilo terža-ško svetovalstvo (municipij) za 90.000 goldinarjev, in jo misli spremeniti v cerkvo sv. Petra, podreti tedaj sadanjo cerkvico tega imena in prodati ondešnja tla komur si bodi za zidanje kakega poslopja v olepšanje velicega terga (glejte na 47 strani). Protestantje si bodo pa zidali drugo cerkvo na planjavi imenovani „piazza dei carradori“ (planjava voznikov) zad za poslopjem finančnega vodstva, o katerem se je govorilo na 28 strani.
c)	Cerkva Matere Božje Morske (ital. „Beata Vergine del Mare“) na južni strani starega mesta, nedaleč od sadanje armenske cčrkve, in sicer tam, kjer je zdaj ulica imenovana „Madonna del Mare“. Dali so podobi Matere Božje v tej cerkvi primetnik „ Morska “ gotovo le kot zavetnici ali varhinji mornarjev, ki so vččkrat v strašnih nevarnostih in nesrečah po morju. Okol omenjene cerkve je bilo nekdaj pokopališče, in to do leta 1783, po tem pa pred cerkvo sv. Justa do leta 1825 (zdaj je v okolici pri sv. Ani). Pred 215 leti je bila pogorela, pa v kratkem sopet popravljena in čedalje bolj olepšana, Dr. Kandler terdi — ne včmo, na kaki podlogi — da je bila ta le „chiesa plebanale , e sostenuta dalla fraglia di contadini“, „cerkva prosta-ščinska“ (to je, za najnižje ljudstvo), in „lepo kmetih — se ve, tadašnjih Slovencih — v veljavi deržana". Pa kaj za to, če je tudi resnično ? saj v tem nije bilo zanje nikake sramote! — Leta 1786 je bila tudi ta cerkva zapopadena med tistimi, ki so jih zaterli kot
odvečne in nepotrebne Prodali so jo nekemu Bernardu Kurtiju, ki si jo je pa spremčnil v stanovno poslopje. Za nčkak spominek je dal vendar postaviti zunaj podobo te Matere Božje; ko je pa prodal to hišo njen potlejšnji lastnik Dorligo iz Pirana leta 1866, si je vzel podobo v to mčsto, kjer jo neki še ima kot posčbno svetinjo.
d)	( erkva sv. Mučencev („marternikov“ —tistih pobožnikov in verlih brambovcev kristijanske vere, ki so pod Rimci v Terstu grozovitno terpeli in ob žive-nje prišli kot stanovitni in pogumni protivniki rimskega poganstva). Bila je blizo tistega mesta, kjer se je bolj pozno sezidala cerkva „sv. Marije Pomočnice“ ali * starega sv. Antona, in sicer tam, kjer je bil nekdaj deržavni gimnazij blizo sadanjega poslopja sodnij-skih uradov. Leta 1775 je prišla ta cerkva z vsim tim, kar je spadalo v njeno premoženje, v posest Ar-»lenov,	ki	so	se bili takrat v Terst preselili iz gerške
dežele,	in	si	tu samostan, seminišče	(„žeminar“), in
hskarnico ali „štamparijou za tiskanje knjig napravili, Pa si vendar le za malo časa v tem mestu obstanek ^eli. Zakopali so se neki bili kmalo v dolgove: stroški	so	jim bili veci od dohodkov,	in tako se je pripetilo,	da	so	se morali že leta 1810	drugam oberniti.
Sli so namreč na Dunaj, kjer so si boljo srečo našli, 11 ego so jo tukaj imeli (glejte na 52 strani). Njih cerkva, ki se je imenovala cerkva „sv. Lucije", od kar je bila pod njimi, z vsim drugim posestvom vx’ed se je prodala po dražbi (je šla na „kant*), in se pa spremenila v navadno hišo za stanovanje. Sicer isti Armenije so si imeli veliko poslopje in zemljišča tudi v teržaški okolici, namreč v Kolonji zad za predmestjem sv. Frančiška na podnožju ondešnje gorovine nedaleč
— Ge-
od Rajerjevega posestva. Za njimi je bil tam gospodar rajnki dr. Piko.
d) Kapucinarska cerkva se samostanom, blizo nekdanje Lipske planjave, to je, blizo mesta, kjer je zdaj poslopje škofovsko. Prišli so v Teist mnihi omenjenega samostana, namreč kapucinarji, pred 252 leti (tedaj leta 1618), in pa tu ostali do leta 1785. Odpravil se le takrat tudi ta samostan po ukazu cesarja Jožefa II; in pa šel — na prodaj. Jako žalovali so neki zat6 Teržaščani, ki so tudi te mnihe radi imeli (zdaj so pa drugačni časi, in naravno tudi drugačne misli zastran tega!).
Stran cerkev dozdaj opomnjenih bilo je neki v Terstu še mnogo kapelic, kar nam spričujejo sicer tudi že imena marsikaterih sadanjih tukajšnjih ulic, na primer: sv. Filip, sv. Lazar, sv. Ivan, sv. Frančišek, sv, Jurij, sv. Katarina i. t. d.
4.	Cerkve za nekatoličane. — Srečni razcvet in neprestani napredek teržaške tergovine, zlasti ob času vladanja cesarja Dragotina (Karola) VI v letih 1711 do 1740, in pa cesarice Marije Terezije, njegove hčeri, v letih 1740 do 1780, ki sta jo krepko in vspešno podpirala, je vabil sem po malem mnogo pridnih in do-bičkoželjnih tergovcev raznih narodov in raznih ver iz vsih krajev tega sveta, da se v tem mestu vdomijo. Sčasoma se je med njimi nabralo, se ve, precej veliko število tudi tacih, ki niso katoličani, posebno Nemcev Angležev, Gerkov (med tistimi pa mnogo Serbo-Ilircev — Jugoslavjanov) in judov. Vsi ti prihodniki nekato-ličanske vere so se pa kot redni tukajšnji naselniki prisiljene čutili, napraviti si po svoji veri posebne cerkve. Takih cerkev je, kakor smo sicer že na 33 strani omenili, dozdaj šest, namreč:
— 67 --
a)	Cerkva sv. Spiridijona (Italijani ji pravijo „chie-sa degli Schiavoni", Slovenci pa ^Slavonska cerkevu) — v novem mestu blizo c4rkve sv. Antona (novega) in velike struge, o kateri smo nekaj govorili na 57 strani.
Sezidala se je ta cerkva dvakrat, pervi krat leta 1751, drugi krat pa leta 1869. Sicer uzrok drugo-kratnemu zidanju — na stroške zgorej omenjenih Serbo-Ilircev, katerim pravi pa dr. Kandler Scrblici!? — je bil ta, da sta se hotla bivša prizidana dva zvonika podreti, žugaje tako z veliko nevarnostjo. Zdaj stoji na poprejšnjem mestu cerkva posebne lepote, ki jo po vši pravici vsak občuduje, — se štirimi nizkimi zvoniki. Delalo se je devet let, in, se ve, porabilo mnogo denarja, da se ta cerkva tako napravi, kakor jo vidimo zdaj napravljeno; — dokončala se je lanskega leta (1869). Po tem vtegnemo tudi lahko soditi, kako ljubezen da imajo vendar Slavjani do cerkvenih reci!
Ti Serbo-llirci, ravno kakor Husi, so sicer kristi-janske, pa tako imenovane gerške vere, kateri pravijo tudi pravo- ali staroverska cerkva. Zastran te vere se tudi oni, kakor Armenije, o katerih smo govorili na 49 strani, razdelujejo v zedinjence in nezedinjence. li zadnji, spervič katoličani, kakor smo mi, so se ločili od rimskega papeža leta 1054 (tedaj pred 816 leti). Od tistega časa si imajo posebnega najvišega cerkvenega poglavarja, kateremu pravijo po gerškem patrijarh (sicer za Ruse je najviši cerkveni poglavar njih cesar, po ruskem car'). Zapopadek vere nezedinjencev je pa med drugim manj važnim, ki ga tukaj ne opomnimo, ta-le: otrok, ki se ima kerstiti, se vtakne vas trikrat v vodo (to je kerst), in se pa precej birma; — za obhajilo služi navaden okvašen kruh in vino zmešano
— 68
z vodo (obhajanec dobi v neki žličici razdrobljen kruh s posvečenim ali „požegnanim“ vinom); — duhovniki, stran mnihov in tistih visokih duhovskih osbb (peršon), ki se izmed njih volijo, se smejo ženiti, morajo vzeti pa le kako devico; kot vdovcem jim nije vendar dopuščeno stopiti sopet v zakon; — sveto olje se ne daja samo vmirajočemu, temoč sploh vsakemu bolniku; — vice in odpustki se ne spoznavajo; — podobe svčtnikov se smejo malati le ploščato, tedaj iz-rezljene, zlite i. t d. niso dopuščene ; — pbst je ojstro zapovčdan (jesti se smejo ob postu le ribe, zeijščina in kruh); — cerkveno petje mora biti brez muzike kake si bodi; — sv. maše si nimajo nobene posebne moči; — pridig nije treba (na Ruskem so bile nekdaj celo ojstro prepovedane!!).
Zedinjenci spoznavajo sicer očeta papeža tudi za svojega najvišega poglavarja in so tedaj katoličani, so si prideržali pa vendar poseben cerkven obred („cere-monije-1), kakor tudi ženitev, polno brado, in poseben naglavek za duhovnike, pa tudi rabo svojega narodnega jezika v cerkvi pri vsaki službi božji (kar bi moralo sicer tudi pri nas biti!), bolj ojster post kakor je naš, in obhajilo v obedveh podobah — s kruhom in z vinom. — Tukajšnji Serbo-Ilirci se prištevajo nezedinjencem, kakor Rusi. — Poprejšnja cerkva se je bila sezidala (leta 175sicer le za Gerke, ki so bili prej v Terstu ko Serbo-Ilirci, so jo pa pozneje tistim pustili, in si dali po tem drugo napraviti; ta je:
b)	Cerkva sv. Nikolaja blizo morja — na prav lepem kraju; ona je srednje velikosti, pa redke lepote.
c)	Cerkva sv. Trojice za protestante ali luterane, omenjena že na 64 strani.
d)	Cerkva Kristusa Odrešenika za kalviniste (Svaj-earjc); tudi o tej se je že govorilo na 62 strani.
e)	Anglikanska ali angležka cerkva, sezidana pred 40 leti za Angleže, katerih vera se kliče evangeljska, pa tudi visoka ali škofovska cerkva.
f)	Judovski tempelj (judovska sinagoga ali bogo-molja) v tako imenovanem getu, to je, na tistem okraju starega mčsta, kjer so si Judje smeli spervič imeti stanovanje, medtim ko se vendar zdaj po vsem Terstu in celo tudi okol njega širijo, in so v tem mestu, tak6 rekoč, pravi gospodarji. — To, kar zadeva jude sploh, je pa gotovo prevažno, da bi ne tudi zastran njih nekaj bolj obširnega omenili. — Judje, ki se kličejo sicer tudi hraelitje, kakor že vemo, so si imeli v starodavnih časih domovje v tisti južno-zahodni azijatski dežčli, ki se imčnuje po gerškem “Mezopotamija,, kar pome-nja deželo ležečo med dvema rekama, namreč med Evfratom in Tigrom. Neki 2000 let pred Kristusovim rojstvom so se preselili od tod bolj proti sončno-za-hodni strani, to je, v bližnjo dežčlo, ki se je klicala nekdaj Kanaan, pozneje pa Palestina, katere glavno mčsto je bilo že zdavnej Jeruzalem. Po tej preselitvi 80 se judje imenovali „Hebreji“ ali prav za prav „E-krčji“, saj kakor nam terde zgodovinopisalci. Po tistih izvira to ime iz ebrejske besčde eber, kar pomenja neki unkraj, in „Ebreji“ pomenja pa unkrajni, ker so 8h namreč ob zgorej omčnjeni preselitvi unkraj (mi po legi naših dežel bi morali reči vendar takraf) Evfrata v Palestino. Nemci jim sicer še zdaj pravijo He-kraer, Italijani pa „Ebrej“. Imenovali so se oni še le pozneje judje po kraljestvu, ki so si ga osnovali v omč njeni novi deželi, kateri se je pravilo „Judeja“ (to je, judovska dežela) po imenu „Juda“, ki je bil njih on-
70 —
dešnji pervi vladar in tudi začetnik vladarske rodovine. Kličejo se, kakor smo sicer že prej rekli, tudi „Izraelitje“, to pa po nčki drugi bivši tam vladarski rodovini, imenovani „Izrael". — Zakaj ali na kaki podlogi da pravijo pa Serbo-Ilirci judu Žid ali Židov, tega ne včmo; zdi se, ko daje to imenovanje le napačno.
Leta 70 po Kristusovem rojstvu so si prisvojili imenovano judovsko deželo pod svojim poveljnikom Titom tadašnji Riinci, katerih gospodovanje se je širilo tudi po sončno-zahodni Aziji. Ravno ob tej priliki se je v glavnem mestu, namreč v Jeruzalemu, velikanski judovski tempelj zapahi in v pepel spremenil, pa tudi neizmerno število judov deloma pomorilo, dčloma po sili iz dežele spodilo zato, ker so se Rimcem na vso moč upirali. Raznesli so se po vsem svetu, kar jih je takrat še živih ostalo Zdaj se skorej povsod nahajajo. Zavzetno je zastran njih posčbno to, da po vsih krajih so si obderžali pervotni narodni značaj („ karakter "J ; nič ga nije še v poglavitnem predrugačilo. Posebna in pomenljiva lastnija tega značaja je pa njihova nezmerna pohlepnost po dobičku, ki jim je prav vrojena ; in sploh dozdeva se sicer tudi, ko da noben pripomoček jim nije zastran tega pregerd ali prenesramen ; v doganjanju svojega namčna se še celi) očitnega pohujšanja ne ogibljejo, da le ti svoji strasti vspešno strežejo, vedo pa pri vsem tem tako prebrisano ravnati, da jim ne more skoraj nihče za to kaj. Posebno slabosti ljudi drugih narodov si obračajo z navadno svojo zvitostjo v prid. Sicer znan je pa tudi stari pregovor kot veljaven za vse tiste, ki si prizadevajo obogateti po odertiji (»voherniji") ali sploh po gerdih zvijačah: ,Ta je pravi jud;“ ali pa: „Ta je kerščen jud.“
— 71
Znano je vendar po vsem svetu, da so judje lepe, pač prav izgledne, in povsod posnemanja vredne lastnosti, kar se tiče gospodarstva: oni rabijo pametno svoje dobičke, — jih ne zamečajo, kakor marsikateri druzih narodov. To se nam prikazuje kot popolnoma razvidno, na primer, tudi v našem Terstu. Število ju-dov je til zdaj precej veliko; pa koliko jih je vendar •ned tistimi, ki si imajo nesrečno navado tičati, zlasti °b nedeljah in praznikih, v pogubnih, po nekakem le zapravljivcem odinenjenih kerčmah in žganjarijah, da si tam nespametno in nevsmiljeno potratijo v kratkem vas, z velikim trudom zasluženi denar, in razde-Vajo po tem sebe in družino ? Nobenega nije! Judje 80 boljih misli. Oni si imajo za vodilo („regelco“). da Pridobiti denar ima dajati posebno njim, ne pa samo dntgim dobička — da en dobiček jim mora nositi drug dobiček. Ravno po tem si pa čedalje bolj po-'n nož ujejo in zboljšajo premoženje, s katerim pomagajo 8ebi in miloserčno tudi svojim edinovercem, če je sicer eden ali drugi izmed njih po kaki nesreči res potreben ,e pomoči. Po enakem ravnanju je prišel v posest ^številnih milijonov tudi znani zdaj najbogatejši jud — *®thschild, in jih posejeva celo tistim cesarskim, kra-Jeyskim in drugim deržavam (vladam), ki jih potre-1 »ujejo
Potem ko so se judje razkropili po vsili krajih ^ega sveta, bili so jim drugi ljudje povsod soperni in sovražni: vsi so jim nagajali, vsi so jih psovali, tu in l;ini celo tudi mučili. Tako vemo, na primer, da v bpanji sojih leta 1492 veliko število sežgali; tiste pa, vr,P° srddi se živi ostali, so iz dežčle zagnali. Na ^ eniškem so se rabili judje samo kot hišniki ali stre-'n,)1 ; bili so tam po nekakem prava lastnina ondeš-
72 —
njih nekdanjih cesarjev, ki so jih tudi prodajali, kakor se blago prodaja. Marsikateri kot njih posestniki so jih celo zastavljali. K4r je bila pa posebno na Nemškem od nekdaj soldaška služba jako pocastna, ali sploh kot nekaj posebnega zel6 čislana, imeli so tam jude za nevredne, da bi se nje vdeleževali. Semkaj v Terst so se preselili neki še le skorej pred 548 leti; pa prisiljeni so bili stanovati samo v zgorej omenjenem mestnem okraju,, in nositi sicer všito spred na obleki rumeno čerko 0, da se razpoznavajo. Slišali smo sicer tudi že večkrat, da je bila za Ljubljano veljavna nčka stara postava, po kateri noben jud nije smel ostati tam čez 24 ur. Sploh očitno je pa, da se še dandanašnji težko kak kristijan z judom druži, ako mu nije za to prava sila; — še vedno stoji tedaj neka čudna in skorej nezapopadljiva pregraja med njima; v tem se dozdaj še malo izjčm zapazuje, kar je tudi naravno. Dr. Kand-ler pravi, da v prejšnjih časih so bili judje zagnani iz teržaškega mčsta, in da so po tem stanovali nčkaj časa deloma v Trebčah (v „Trebičianua—?), deloma v Štanjelu na Krasu, in vendar terdi na isti strani (274) svoje knjige „Notizie storiche di Trieste", da v tem mestu judje stran zgorej omenjenega posilneg8 nošenja čerke O niso terpeli nobene posebne stesnjave(!)'
Judje se derže, kar se tiče njih včre, mojzesov® postave, ki je bila pa Kristusu podlaga za vstanovite’1' tiste včre, ki jo je on učil — v blagor človeštva-Njih knjigi o tej postavi, ki zapopada med drugi®11 tudi deset zapovedi božjih, kakor je sicer že dobi’0 znano, pravijo „Talmud“, kar pomenja „to, kar se je ustmeno učilo".
Oni verjamejo tudi enega Boga, kateremu dej0 „Jehova", to je, „tisti, ki bo“, tedaj „večni“ ; veljaven
— 73
je pa po njih misli samo za-nje — imajo ga za svojega ndrodskega. Njih cerkve se kličejo po gerškem jeziku sinagoge. Beseda „ sinagoga “ pomenja vendar prav za prav „zbirališče" (prostor za skupščino). Bila je nekdaj v njej tudi šola. Za opravo službe božje imajo tako imenovane rabine.
Sicer za molitve, ki se (opravljajo večidel na glas, si derže navlašnje osobe, ki jim ber6 ali molijo naprej. Pervega rabina sO si imeli judje u Terstu leta 1325 (tedaj pred 545 leti), saj kakor pripovedujejo nčki pos6bni spisi. Dopuščeno jim je pa bilo še le pred 175 leti napraviti in odpreti si tu javno in redno sinagogo (v katero se sme sicer stopiti, kakor je že sploh znano, le s pokrito glavo, kar je neki tudi po Mojzesovi postavi!). Stran omenjene sinagoge si imajo Judje v teržaškem mestu še štiri druge posebne majhne tempeljne ali molivnice.
5.	Druga poslopja bolj važna so v Terstu:
A. V notrajšnjem mčstu: a) Tako imenovana »Kalisterjeva hiša" (časa Kalister) na sončno-izhodni strani ulice, ki si ima po volji teržaških Italijanov Uadpis: „Via del Torrente" — namesti: “Via del lorrente Ključ", kakor smo sicer že omenili na 23 strani te knjige. To poslopje se ponosno vzdiguje na samem, je štirivoglato, zavzetne veličine in visokosti: •tua štiri nadstropja („ piane"), in gospoduje, tak6 rekoč, nad vsimi drugimi, blizo in daleč okol njega stoječimi poslopji. Iz četertega nadstropja, in pa, se vd, še bolj iz podstrešja, se gledalcu odpira daleč okrog sprelep vid po Terstu, na morje in na okolico. Napraviti je dal to znamenito poslopje rajnki Janez Kalister. Konec zidanju je bil leta 1864; pa kmalo po tem — rčs čudno! — se je pripetilo, da po ne-

sreči ta človek oboli, in se pa, še le 57 let star, tukaj v Terstu, kjer si je imel takrat stanovanje v drugem svojem poslopju, meseca decembra istega Ičta iz tega sveta spravi: dano mu nije tedaj bilo, da se preseli v to novo hišo, kakor si je želil. — Kaj da je bil Janez Kalister, to vedo ljudje, bi skorej dejali, po vsem svetu; taki) je bil namreč znan in imeniten, kakor je sicer znan in imeniten po navadi sploh vsak velik bogatinec. Slovel je Kalister po svoji, gotovo vsega občudovanja vredni pridnosti in delavnosti, ki mu je pa tudi mnogo premoženja prinesla, ravno kakor je slovel po svojem izglednem poštenju in po svojem prostem živetju; sicer umazanec ali gerd skopuh nije bil nikdar: ko je šlo za pogostovanje kakega prijatelja ali znanca, nije gledal na denar — obnašal se je takrat kot pravi žlahtnik.
Janez Kalister je bil — Slovence bistre glavice, rojen leta 1807 v Slavini na Krajnskem, priženjen pa v Koče nedaleč od Postojne. Kot prost kmet je začel leta 1822 s pomočjo svojega, spervič majhnega premoženja počasi kupčevati. Hodil je najprej v Ljubljano deloma po žito, deloma po usnje. To je prodajal tu in tam za primeren dobiček, katerega je pa tako rabil, da mu je nosil drug dobiček, in mu dajal po tem priložnost, razširjati si čedalje bolj srečno začeta opravila. Bil je pozneje previdnik sena in ovsa za cesarsko konjorejo ali žrebčarijo v Prestranku na Krajnskem, in tudi v Lipici, ki je en okraj teržaške okolice, o katerem se bo pozneje nekaj govorilo. Tako, in pa po marsikaterem drugem bolj važnem in bolj dobičkonosnem početju, posebno po jemanju cčstnine in vžitnine v zakup (^štant4-) zdaj na enem, zdaj na drugem kraju naše Avstrije, mu se je jako pomnože-
valo premoženje. Čeravno stran kerstnega imena in stran priimka je umel prav malo kaj druzega — to sicer pa le v	slovenskem	jeziku!	— pisati, je	vendar
»n sam vse	poglavitne	račune	(„rajtinge“)	zastran
svojih dohodkov in izdavkov v najlepšem razvidu deržal. Sicer	za druga	opravila	si je imel v	službi
zadosti pridnih in zanesljivih pomagačev, ki jih Je on modro zbiral, pa le — izmed svojih sorojakov. Poslušal nije on nikdar kakega si bodi sveta ne svojih opravilnikov, ne drugih ljudi. Ako se je ked6 pre-derznil, razodevati mu svoje mnenje ali mu kaj svetovati v eni	ali drugi	reči, se	pa to nije	vjemalo
z njegovim namčnom, mu je nanagloma odgovoril: Ja, za Vas bi to b’lo dobro, pa zame nej“. Tak odgovor je mirno in stanovitno ponavljal, če si je oni tudi na vso moč prizadeval, da ga prepriča z veljavnimi dokazi ali uzroki; pa je le — prazno slamo mlatil! Bil je Janez Kalister neizmerne in zveste pomnivnosti: pametoval si je na tanko in na čisto kako stvar si bodi, ki je zadevala njega ali njegova opravila, — čez dvajset Ičt. Po svoji, gotovo še prezgodnji smerti, ki J® bila neki nasledek njegovih velikih trudov, posebno pa njegovega, tako rekoč, neprestanega potovanja od enega kraja do druzega v vsakem vremenu po noči •u po dnevu, je zapustil toliko premoženja (med tim sicer tudi več hiš v raznih deželah), da se je od ujega plačalo samo za davke (!) v deržavno kašo 95.000, recimo: pet in devedeset tisoč (tavžent) gold.
b)	Poslopje imenovano Časa Chiozza na levi strani „Kalisterjeve hiše“, in pa pred tistim mestom, kjer se strinjata ali stekata zdaj podzemeljska potoka »Ključ“ in „Staribr4g“, o katčrih se je govorilo že na 21 strani; namreč tam, kjer po znanem slovesnem
odpertju Rojanske čitalnice, ki so ga neki teržaški gospodje imeli za posebno prederznost in pregreho, je prežala 13 dne meseca julija 1868 precej velika truma tistih po noči na naše slovenske okoličane, da jih nenadoma napade in potoče, kar se jim je pa kakor že vemo, prav lepo — spodletelo. Velik del tega poslopja, to je, na strani pred starobrežkim potokom, stoji nad tremi verstami obokov („velbov“), ki se oslanjajo na štirivoglate stebre. Pod timi oboki je reden prehod, in pa v poletnem času zbirališče meščanov (sicer večidel brezdelnikov) pred ondešnjo znamenito kavarno. — c) Velika soldaška kasarna se širokim vadiščem ali travnikom za vojaške vadbe tik meje teržaške okolice, in pa nasproti tistega mesta, kjer se ključi ali krivi potok Ključ, tekaje kraj omenjene meje proti sončno- zahodni strani v morje. — d) Poslopje finančnega vodstva, sezidano leta 1791, tedaj pred 79 leti (pa glejte, kar se je o njem že omenilo na 28 strani). — e) Gledišče imenovano Teatro Armonia na sončno-izhodni strani »terga od derv“.—-fi) Dr. Kozlerjevo poslopje proti južni strani istega •terga pod kapucinarsko cerkvo in pod mestnim gradom z glasovito gostilnico imenovano „ Mo n te V er de “ [zelena gora), kateri je pridružen sprelep vert za goste, ki se po leti v večer tam shajajo. — g) Časa Gobčevic na levem bregu „ Velike struge“ blizo novega mosta, ki gre čež-njo pri morju. — h) Stara Borsa, to je, nekdanje shajališče za tergovce, sezidana leta 1802 na planjavi enacega imena; na mesti nje je pa zdaj i) nTergesteo“ za shod tergovcev. To je velikansko poslopje v podobi rednega četernika („kvadrata“) sezidano pred 30 leti. Srednji precej široki prostor odločen za omenjeni škod je pod streho narejeno iz stekla („glaža“)-
Sicer isto poslopje rabi se tudi za marsikatere druge reči. — f) Srenjsko ali magistralno poslopje na velikem tergu. — k) „Casa Pitteri", nekdaj pa „Casa Jovovič“ tudi tam. — Tej nasproti /) „Casa Strati“, v kateri je pri tleh znamenita kavarna pod naslovom : »Cafie degli Specchj“ (zercalna kavarna) tak6 imenovana zat6, kčr je ozaljšana posebno tudi z mnogimi velikimi in sprelepimi zercali (po nemškem ^špegli**); °na je skorej tik cerkve sv. Petra. Za ta prostor pla-euje sadanji kavarnar vsako Ičto za najemščino („fetu) 6500 goldinarjev; pa si ima v njej tudi kaj lepega dobička! — m) „Casa Bardeaux„ Cime francozko, ki se izgovarja „bardo“), v kateri so zdaj sodnijski urad-je ali sodnijske pisarnice blizo nekdanje “Lipske planjave". — n) Časa Revoltella, to je, palača rajncega barona Revoltella, v kateri se nahaja obilen zaklad dragih in sprelepih umetnijskih izdelkov (podob vsake daže, malanih, izdelanih iz marmorja itd.).
B. Proti morju — na prostoru kraj luke ali tadijostaje („porta“), dolgem skorej tri četert ure hoda °d enega konca do druzega (zaznamnjenega s čerkama S in J na naši podobi B), to je, od ustja potoka Ključa do tako imenovanega „starega lazareta", so med mnogimi drugimi velicimi poslopji, iz katerih se vidi lepo na omčnjeno luko in pa še dalje na široko morje, posebno ta-le: d) (Jasa Carčiotti blizo „novčga mosta" m skorej nasproti Gobčevičevega poslopja: — b) veliko poslopje tako imenovane „mestne gostilnice", ki *o ji dali pa francozko (!) ime „ Hotel de la Ville", ki se izgovarja: „otel d’la vil" (ta gostilnica je navadno le za imenitne in bogate tuje osobe, ki neglč-dajo na denar, ker v njej je vse silno drago); — c) veliko gledišče („teatro grande"; sicer blizo tega misli
neka družba zidati drugo gledišče; teržaški municipij jej je Ičtos (1870) že ponujal tla za — 376.000 goldinarjev! ; — d) poslopje primorsko-dežklnega namestništva ; — e) gostilnica imenovana po francozkem Grand Hotel (izgovarjajte „gran totel“, to je, velika gostilnica')', —f) novo velikansko poslopje kneginje Hohenlohe blizo ribišča (sicer še neko drugo tudi veliko hišo je dala Ičtos ta knčginja napraviti na sončno-izhodni strani mesta, to je, blizo „stare štrange“, in še tretjo bo dala zidati kmalo v Rocolu); - - g) poslopje osrednje oblastnije za opravo službe zadevajoče tergovsko mornarstvo — tudi blizo ribišča.
6.	Se nekaj bol] pomenljivih reči v teržaškem mestu.— Med tiste spada: d) Deželno namestništvo (sicer že omenjeno na 27 strani), imenovano nekdaj „vladarstvo Primpija ilirskega1', po ital. „ Governo del Litorale illir. “.
b)	Škojlja, ki je^v Terstu že 1346 let, namreč od leta 524. — c) Štiri far, to je, sv. Justa, sv. Marije Veče, sv. Marije Pomočnice, in sv. Antona. — d) Sb katoliških posvetnih duhovnikov v službi.—g) 19 redovnikov ali mnihov, namreč kapucinarjev. — J) Seminišče („žeminar“) za bogoslovne nauke četertega leta. — g) Municipij ali svetovalstvo za teržaško mesto in za okolico, imajoče štiri in petdeset udov — iz okolice pa med njimi še le šest Slovencev po neki čudni postavi! — in njemu podverženi magistrat (županija) ki je odločen za zveršbo njegovih sklepov. — h) Dvoje gimnazijev (ali tako imenovanih „latinskih šol“), namreč en deržaven (cesarsk kraljevsk) ali nemšk, se ve, z nemškim, in pa en srenjsk ali mesten z italijanskim kot učnim jezikom, med tim ko bi vendar en sam gimnazij bil več ko zadosten za Tersi in za njegovo okolico, sicer pa le z deželnima kot učnima jezikoma,
namreč z italijanskim in slovenskim (sramota velika je pač vendar za mnnicipij, in bridka žalost za nas Slavjane, da se nije ta dozdaj še prav nič menil za vpeljavo tudi slovenskega jezika saj kot učnega predmeta na mčstnem gimnaziju, čeravno vtegne biti silno potreben tistim, ki se tam uče, kčr so ob svojem času odvčtniki, zdravniki, notarji, uradniki itd. in pa, se vč, tadaj vččkrat prisiljeni, poslušati v svojih opravilih Slovence, ki bi jih morali sami dobro razumevati, pa ne še le s pomočjo kakega prostega strežaja, kakega nlapca ali celo kake dekle slovenskega naroda, da si težavo in zadrego le nekoliko, pa večidel slabo premagajo; sicer slovenski jezik nije ravno tako zaničevanja vreden, kakor si mislijo ti čudni naši gospodje;— njihov si nije bolj sladek, kakor je naš dd!). — K) 12 drugih javnih, to je, neprivatnih šol, ki so te-le: aa) akademija za tergovino in za tergovsko mornarstvo; bb) višja mestna realka; cc) izgledna ali normalna glavna mčstna šola z nižjo realko; dd) ljudska mestna š°la za mladino možkega spola; ee) glavna šola za mladino ženskega spola pri Benediktinaricah na „ Stari Reni“; ff) glavna ljudska šola za mladino ženskega spola v Novem mestu; gg) ljudska šola pri „stari štrangi; hh) ljudska šola v „Starem mestu“; ii) ljudska šola {le italijanska, se ve, pa odločena vendar tudi za otroke slovenskega naroda iz bližnje okolice!) v „Kor-s\ji Stadion" za fante in za deklčta; jj) šola za petje {italijansko, za slovensko se nič ne skerbi — tako je po godi teržaškim gospodom, ali tiinveč gospodarjem, ki imajo takošno petje le za „canto barbaro"!); kk) šola za tčlovadbo ali gimnastika (naši okoličani se sicer za njo nič ne mčnijo, in pa po vsi pravici; saj si imajo že posebne telovadbe vsakdan zadosti!); II)
šola za babištvo, to je, za nauk ali pripravo ženskih za babičenje (za babe). — Dr. Kandler govori v svoji knjigi „Notizie storiche di Trieste“ na 190 strani tudi o nški šoli za poduk mladine teržaške okolice v slovenskem jevAku zastran poljedelstva; nam pa nije vendar dozdaj šlo še po sreči, zvedeti, kje da je ta šola ? Nam je jako žal za to! Isti gospod pravi še v omenjeni knjigi, „da zastran šol (vsih, se ve) je Terst s tukajšnjim Primorjem in z Dalmacijo le ena dežela*, česar pa mi nikakor se razumevamo — ne vemo, kaj da on po tem misli!
Med važnosti našega Tersta šteje se še dalej: *) Plackomanda, to je, policijska uradnija za vojaške ljudi, naj si bodo še v službi, ali pa že v počitku. — j) Poveljstvo VII oddelka armade na suhem. — k) Poveljstvo oddelka morske armade. — l) Tako imenovani »avstrijski Lojd“ (se piše pa »Lloyd“), to je, velikanska družba osnovana pred 37 leti tukaj u Terstu po izgledu londonske družbe na Angležkem, bivše tam pod enakim imenom pridružene neki veliki kavarni in imevše si za namen, ravno kakor tukajšnji Lloyd, zlajšbo in sploh pospeševanje prevožnje kupčijskega blaga in ljudi, pa tudi pisem, posebno kupčijskih, in poštnih zavezkov po morju od enega kraja do dru-zega. Ta velika družba, ki si ima za ude večidel imenitne in bogate osobe, čeravno potrebuje tudi deržavne, to je, naše podpore ali pomoči z davki —-dobila je namreč dozdaj od nas vsako leto en milijon goldinarjev, da vtegne bolj shajati! — šteje dandanašnji že sedem in šestdeset velikih, v njeni lastni ogromni ladijenici na južni strani okolice stesanih parobrodov ali ladij (»bark“), ki jih ženejo vodeni soparji na razne kraje. — m) Slavjanska Čitalnica, ki si jo imajo Sla-
— 81
vjani v Terstu že več ko 22 let, sicer v prejšnjih časih pod drugim imčnom. — n) Mestna fabrika za napravo plina ali „gaza“ namčsti poprejšnje fran-cozke. — d) Strudthofova želtzolmrdca. — p) Troje vodometov („fontan, Šterniz katerih se povzdiguje in izteka voda sama ob sebi po neki posebni natorni postavi, sicer, se ve, s pomočjo navlašnje umetne priprave), namreč pervi je na velikem tergu, drugi na široki planjavi pred „staro borso1' in pred Tergestejem, tretji pa na tergu „rusega mosta1* z raznimi kamne-nimi podobami, ki so sicer jako znamčnite, jih pa vendar ne vtegnemo tukaj opisovati (opisal jih je že dr. Kandler še skorej preobširno). Voda priteka v te »Šterne* izpod „Griže* omenjene na 18 strani, po cevih nalaš napravljenih ob času in po ukazu cesarice Marije Terezije. — r) Dvoje stebrov s podobama dveh avstrijanskih vladaijev kot posčbnih dobrotnikov ter-zaškega mesta, namreč cesarja Leopolda I in pa njegovega sina cesarja Karola VI; ta zadnja je na velikem tergu, ona pa zdaj na borsni planjavi (prej je stala na velikem tergu, se je pa leta 1808 prenesla)- — s) 38 imenitnih zavarovavnic (družb, ki za primerno vsakoletno plačilo zavarujejo eno ali drugo škodo, postavimo, pomorsko, škodo po požarjih itd.);—t) 27 konzulatov raznih narodov, kakor smo sicer že omenili na 26 strani; moramo pa tukaj pristaviti opazko, da tam niso še vsi imenovani, in to po neki posebni zmoti, ki se je pripetila v tiskarnici; izpustilo se je Namreč imenovanje ruskega, papeževega, španjskega, portugalskega, in italijanskega konzulata. — u) Ena knpčijska zbornica, kateri je naloga potegovati se za tergovske zadeve. — z) zastavljalnica („monte di pleta*). — aa) Hranilnica ali kasa za prihrambo de-
_ 82 —
narja („cassa di risparmio"). — bb) Velika poslopja za siromake in bolnike (sicer v okolici, namreč v Radinu). — cc) Norišnica blizo cerkve sv. Justa —det) Mestna knjižnica (^biblioteka") pred Lipskim vertom in zraven cčrkve sv. Marije Pomočnice, imajoča do-zdaj že 30.000 knjig. — ee) Muzej (tudi tam), namreč prostori za hrambo znamenitih reči nabranih iz stvarstva ali iz tako imenovanega kraljestva natore (prirode), in pa tudi iz posebnih umetnijskih izdelkov razne baze, na primer, po navlašnji napravi v dobrem (se ve, mertvem) stanu obderžane pozčmeljske in morske živali, rastline, kovine, podobe malane ali z dletom zrezane itd., in to za ogled, ali tudi za poduk, posebno mladine. Sicer ime „muzej“ izvira iz besede staro-gerške „muzai“ (muze); to so bile pa po domišljiji starih Gerkov in Rimeev boginje, ki so imele neki moč navduševati ljudi za petje. Bilo jih je devčt, in klicale so se: Klijo, Evterpe, Talija, Melpomene, Ter-psihore, Erato, Polihimnija, Uranija in Kalijope. Njim je bil posvččen poseben tempelj, ki se je imenoval po staro-gerškem »muzejon". Pozneje so pravili pa v Atenah, ki so bile od nekdaj glavno mčsto na Gerškem, kakor so sicer še zdaj, ravno tako tudi nekemu veli-cemu prostoru, kjer so se zbirali učenjaki, da se pomenkujejo o znanstvenih rečeh. Na zadnje se je dalo pa vendar ime „muzej" samo prostorom odmenjenim za hrambo zgorej opomnjenih reči, kakor se jim sicer daja še dandanašnji. Dr. Kandler pravi, da teržaški muzej, o katčrem tii govorimo, se je napravil leta 1825, in da je to jako podpiral tadašnji deželni poglavar grof „Stadion". Ta je bil pa v Terstu še le v letih 1841 do 1847, kakor smo sicer že rčkli na 24 strani: tedaj sopet nekaj neresničnega! —
V Terstu se šteje zdaj 155 prodajavnic jestvin („bot6g“), 19 lekarnic, 12 večih gostilnic, 55 pivarnic, 273 kerčem, 78 žganjarij, 54 kavarn, 81 mesarjev, 68 čevljarjev, 58 kovačev, 109 mizarjev („tišlerjev“), 25 urarjev, 109 brivcev, 51 pekov, 84 šivarjev ali krojačev, 19 kolarjev, 29 klobučarjev, 42 sodarjev, 42 učiteljev •nuzike, 7 knjigarjev, 6 tiskarnic, 13 knjigovezov. — Po zadnjem magistratnem računu (prerajtu) je bilo konec leta 1869
v Terstu 63.761, v cč/i okolici pa 51.898 katoličanov;
„	4.254,	„	„	„	157 judov;
.. i nezedinjencev ”	”	”	jgerške vere;
643,	r	„	„	365 luteranov;
350,	„	«	»	214 kalvinistov;
j spoznovalcev ”	”	”	j še drugih ver.
1.217,
77,
Vsih skupej je bilo tedaj 123.098 prebivalcev; med timi pa neki le 10.333 Slovencev v tako imenovanih 0aseh (“ville del territorio“ — glejte na 91 strani), namreč 10.332 katoličanov, in 1 nezedinjenec. Število druzih Slovencev v okolici nije znano, kčr so zapo-padeni med meščani stanujočimi v okrajinah, ki jim r)aši Italijani pravijo ncontrade suburbane", ali po dr. Kandlerju „contrade esternea! —
Teržaščani si imajo v bližini tri poglavitna sprehajališča, namreč za zimske mesece kraj morja a) do sv- Jerneja proti severo-zahodni strani (kjer je čerka ‘h’ na podobi B), in pa b) do sv. Andrčja unkraj -starega lazareta", kjer je prčliika ali svetilnik („fanal“) h' sveti od daleč po noči prihajajočim ladijam; — v lsti podobi je tam blizo čerka J. Občdva sta pa po
leti zapuščena, čeravno prav prijetna in mikavna. Cmu so tedaj ondešnji lepi drčvoredi? Saj jih pač ne vidi, zlasti pri sv. Andreju, skorej noben človek ob pravem času, to je, kadar so zeleni in vabivni, ako nije morda klavern in odljuden, ali pa le prisiljen, tam hoditi? Tretje in pa, tako rekoč, edino sprehajališče za spomladanske, poletne in perve mesece jeseni gre čez „Korsijo Stadion“ po Verdelski dolini med škorkeljsko in kadinsko gorovino do tako imenovanega „Boschetta“, ki mu pravijo pa tukajšnji slovenski okoličani „Bajta" (glejte opazko na 18 strani), in pa še tudi naprej do sv. Ivana pod „ Grižo". Tje peljejo sicer dve poti, namreč ena vozna, ki se ravno zdaj (meseca julija 1870) lepo popravlja in razšiija, in zraven katere je (vKolonji) spervič na levi lep sprehajaven vert („giar-din pubblico"), kjer so si imele nekdaj Benediktinarice hišo in zemljišče, druga pa pčš pot (steza ali cesta za pešce) po tako imenovanem akvedotu, o katerem smo nčkaj omenili na 21 strani, pod drevesi — spervič med poslopji, dalje naprej pa deloma kraj podnožja „kadinskega ali dolenjega hriba", deloma kraj Farneda. Sicer od Boschetta naprej se vijeste semtertje navkreber dve cesti čez Farned to verha, kateremu dejo po nemškem „Jager“, po italijanskem pa „Cacciatore“ (mi Slovenci bi morali reči po tem “lovec", čeravno ne vemo prav, zakaj?). Okoličani so pravili nekdaj temu verhu „pri Vardjani", to je, pri varhu, ker je namreč stanoval poprej til nalaš postavljen varh Farneda, dokler je bil ta log v posesti deržave — do leta 1844, kakor smo povedali v opazki na 18 strani.
Višave, s katerih se gledalcu prikazujejo in razprostirajo res lepi in zanimivi, pač po nekakem prav očaravni razgledi na teržaško mesto, na bližnje ja-
dransko morje, in pa okrog na okolico, so posebno te-le: grič, na 'katerem je kapucinarski samostan in njegova cerkva; kadinski ali dolenji hrib; verh Far-neda ali pri „jagru“, kjer ste tudi dve dobri gostilnici; tergovska cesta, ki se vije nasproti mesta po „Griži"; Verdelica, Skorklja in sprednji del Opčin, — tam namreč, kjer je obelisk, o katerem se bo pozneje še nekaj govorilo. Na tiste višje kraje naj gredo tedaj tujci, ko pridejo sem, če jim je na srcu Ičžeče, tu kaj posebnega viditi.
Teržaška luka ali ladijostaja je slubodna, po italijanskem „porto-franco", in to od leta 1718, tčdaj že 152 let, po dovoljenju cesarja Karola VI. Po tem smejo namreč prihajati vanjo tergovske ladije od kakega si bodi kraja tega sveta z blagom, in ga pa til razkladati, da se v mestu ž njim povoljno ravna — krez plačanja kakega si bodi cola ali posebnega davka °d njega, in sploh brez nobene posebne ovire (zabave). Izjeti so le: tobak, sol, strelni prah in solitar. ker vse so stvari odločene le za tako imenovano „deržavno sanioprodajo" (»monopolij*) — vsak jih namreč ne sme v Avstriji rabiti brez vladnega dovoljenja ali brez plačanja tega, kar gre od njih za davek po dotični postavi.
V omenjeno teržaško ladijostajo pride vsako leto 8 tergovskim blagom od raznih krajev nad 10.000 bark. Da se pa tiste v bolje zavčtje spravljajo, kakor s° si ga dozdaj imele, in to posebno po zimi, ste pred tremi leti francozka družba tako imenovane „južne avstrijske železnice" in pa naša vlada, ki je dala oni Za štiri in šestdeset milijonov goldinarjev oblast, gospodariti 99 let s to železnico, - med seboj sklenile, Popraviti ali timveč prenarediti to ladijostajo s potreb-
nimi nasipi, kakoršni se vidijo narisani na podobi ;
B.	Dela se že dve leti na vso moč blizo želčzno-cestne, l zdaj premajhne, in zato nezadostne postaje, ki se bo sicer tudi primčrno prenaredila in razširila; dela se namreč na tistem kraju, kjer je bil prej tako imenovani „novi lazaret", to je, ločena ladijostaja za barke prihajavše iz takih strani tega sveta, v katčrih je, saj kakor se misli, še dandanašnji kuga, ali pa le nevarnost zastran nje, da ostanejo tam osamotjene ali „ v kon-tumaciji" za nekaj časa, to je, dokler se ne ščistijo, prej ko pridejo med druge že slobodne barke, in njih mornarji med druge ljudi. Napravil se je ta lazaret po ukazu cesarice Marije Terezije leta 176;), zdaj se pa zasiplje, da se porabi za razširjenje železno-cestne postaje. „ Stari lazaret", napravljen leta 1720 po povelju cesarja Karola VI je bil tam, kjer je svetilnik ali preliika (glejte na 83 strani). Novi lazaret so pa prenesli zdaj pod „Stare Mile" na bližnji koperško-okrajni polotok „01tra“. — Med nasipi bo posebno zanimiv tisti bolj dolgi, ki se bo potezal nav prek, in je namenjen, da odvrača silne morske navale, ki bi vtegnili ladije nemirovati in celo tudi v nevarnost pripravljati. Soper vse to početje se je pa teržaško sveto-valstvo, in ž njim vred skorej vse mesto, bivše zastran njega druge misli, jako derlo in vpiralo, čeravno le—-zastonj! Vkljub takemu dretju in vporu seje mirno in pridno naprej delalo, kakor se sicer še vedno dela — napravlja se nekaj res velikanskega, ki bo sicer veliko veliko stroškov prizadelo, kakor si vtegne že vsak lahko misliti, bo pa tudi delo vsega občudovanja vredno, in koristno.
S tim končamo zdaj opis Tersta, dasiravno bi se j lahko še marsikaj druzega, pa vendar skorej le manj
87 —
zanimivega povedalo zastran tega jako važnega primorskega mesta. — Naj se zdaj omenja nekaj še tudi domovje večine Slovencev teržaške srenje, namreč
OKOLI o^-
Da se ta okolica čedalje bolj razgleda, in da se nje lega in podoba bolj pojasni, dali smo nalaš napraviti zastran nje narisek, ki ga tu pristavljamo. Ta narisek obsega sicer tudi prostor, v katerem je mesto »jed posebno mejo, ali med tako imčnovanim „pome-1'ijem“, kakor se sicer že tam vidi. — Teržaško mesto z omenjeno okolico vred je le ena suma srenja (po serbsko-ilirskem občina, po nemškem spačeno rgmajna“, m po italijanskem ^ komun"); ona si ima zato tudi enega župana, in je ob enem posebna dežela, ali kakor se zdaj pravi, „kronovina“ se svojim posebnim zborom, katerega predsednik je ravno omenjeni župan, ki se voli vsako tretje leto. Sicer za posvetovanje o važnih deželnih, to je, teržaško-mestnih in oko-»onih zadevah je nalaš odločen oddelek, ki mu pravijo Pp italijansko „delegazione municipale" (v našem jeziku ‘n se dejalo skorej »deželno poročništvo« ali »deželno Pooblastništvo“) — z istim predsednikom. „Podsrenj“ Cnpodkomunov") ali sploh posebnih samostalnih srenj ,nije tedaj v tej okolici. Sadanji, po slovensko tako »nenovani županije, po italijansko pa »delegati" te °kolice niso županije, ampak le — magistralni strežniki, katerim se sicer tudi nekaj malega plačuje, — po 20, 25 in k večemu 30 goldinarjev vsako Ičto! i aloga je tistim, saj kolikor je nam znano, spisovati Kako spričevalo, ali ga le poterjati, naj si bo v eni ali
»♦*	\
a	l
/	■'•••.S	•;
i\	k	)
’	^ / V-^-V—-s
xfš.--. 'S / VV
f \. \J A = L\
*	V'	)5ix
/ "...1
/ .
/
;
/C	7 / i \
/	..'..\f\.f ^ {	-\ \s >
/......^ i '
.../	i/ t-š
/	^ l. “» ;
i	...\	. iSilKS;.-
V
drugi zadevi srenjčanov tistega okrožja, za katero so | postavljeni; oskerbovati razdeljevanje kakega oznanila, '0 izročbo kakega vabila ali druzega pisma, dajati. pa vendar tudi, sicer večidel le ustmeno, magistratu na znanje marsikaj bolj važnega zastran takih reči, ki silno potrebujejo zboljšanja ali poprave v okolici, — ako je je gospodom res tudi na sercu ležeče, o tem ^aj zvedeti, da odpomagajo, kakor zahteva (tirja) njih dolžnost, in pravica okoličanov, ki voljno in zvčsto , plačevaje vse naložene jim težavne davke. Evo vam; so zdaj naši tukajšnji županije, ki pa po že dobro znanem ukazu teržaškega municipija celo tudi še smejo Se ne tako imenovati! To važno imč (v italijanskem »Podesta", to je, oblastnik, ali mogočnik) si ima drugod j drug pomenek, kakor že včmo, in imelo si ga je Posebno pri naših sprednikih — starih Slavjanih*) P°ysod, kjer so bili naseljeni. Sicer imeti bi si ga 'Ognilo tudi tukaj, ako bi le šlo okolici po srčči, da Se °d mesta loči, si posebne srenje napravi, in pa za v®ak° svoje prave poglavarje voli, - kar se nam pa z,jy vendar skorej pretčžko dozdeva, potem ko se je ; euko število meščanov v okolico vrinilo (šteje se jih : °zclaj neki že nad 27 000, Slovencev pa še le 25.000!),
*) O tistih, ravno kakor se o drugih sadanjih Slavjanih se ® v°ri precej obširno v več ali manj presojevalnem ali kritičnem 2 žganju zgodovine, katero se začne na 117 strani. Pristavljen , Je namreč med drugim tudi primeren odgovor na vprašanje Sn°er. dozdaj že drugod in večkrat pretresovano): „Kje so jjpdč bivali Slavjani? od kod prihaja to ime? kako so se oni jj^deljevali in razprostirali? kake šege so imeli?" i. t. d.—prej razlaga „zgodovina Tersta in njegove okolice", in to te Vec> ker je ta pristavek po nekakem tudi močna podstava 11111 ^zlaganju, kakor se sicer že tam vidi.
— 90
prisvojivši si prej po svojih navadnih zvijačah, mah' da ne zastonj, njene najboljše kose: pustili so pa gospodje, tako rekoč, namesti meče le kosti slovenski«1 okoličanom, nekaterim celo — nič, spremenjaje si jih ob enem ravno po tem v nesrččne sužnike, da ji® robotajo, jih bogatijo in debčlijo, — dasi ravno ne moremo in ne smemo sicer tukaj zamočati, da je t° večidel vendar žalosten nasledek nekega čudnega, «e zadosti premišljenega in tedaj prenaglega ravnanja kmetov kot ondešnjih pervotnih posestnikov za-nje p° tem ščasoma pozgubljenih zemljišč.
Sicer omenjeni „delegati“, katere bi mi v slovenskem jeziku lahko imčnovali poročnike, imajo p° naši misli vendar tudi po svoji sadanji službeni raZ' meri večkrat vgodno priložnost, pri magistratu, katerem11 so potrebe okoličanov gotovo manj znane, kakor nji«1; marsikaj sprožiti in z veljavnimi uzroki predlagal glede na take reči za okolico, katerih silna potreba h1 morala biti pač tudi njemu očividna, čeravno jih ta«1 nihče po tem ne praša. „Poskušnja je dopuščenatak se glasi nek star pregovor. Terkati se mora večkrat prej ko se gospodje namenijo odpreti. Zadosti žalost«0 je pa, da je celo še tega treba za dosego morda le ka' kega malovažnega — milodura (!). Med omčnjene štejemo posebno to, kar se še pogreša zastran šol, 11 pa zastran rabe našega jezika v magistratnih pisarni«^1 kjer je je po vsem treba, kadarkoli se se slovenski«1 okoličani tam kaj obravnava, ali se jim kaj dopisllje Tako, in deloma pa, se ve, tudi s pomočjo posla«06! skerbnih za vse okolične zadeve, kakoršni bodo goto'1 sadanji, to je, 14 dne meseca avgusta za okolico lZ voljčni, se vtegne tukajšnjim Slovencem morda ven^ počasi obnestk da delajo vspešno proti nezmčrni p11
— 91
zadevi teržaško-mestnega in okoličnega svetovalstva, in njegovega magistrata za poitalijančanje cele okolice, katero se pa vendar ne bo dalo tak6 lahko zveršiti, kakor misle znani teržaški gospodje. Mi jim zastran tega živo svetujemo: naj le rajši dobro premišljujejo, da, če so oni v svojo narodnost zaljubljeni, so gotovo še liolj Slovenci v svojo, kar se vidi sicer že tudi po marsikaterih sadanjih prikaznih; naj premišljujejo tedaj, da tudi slovenska kri nije — voda; naj premišljujejo še dalej, da narava („natora“) se ve tudi v tem, če seji okorno nasproti dela, ob svojem in pravem času gro-zovitno maščevati: njene postave so stanovite, ojstre in strašne; — gorjč temu, ki jih prezira ali ne spoštuje! —
Dasiravno teržaška okolica, kakor smo že omenili, je z mestom vred le ena srenja pod enim županom, ona se vendar deli, kakor se je sicer že od nekdaj delila v tri in dvajset okrajin ločenih po mejah, kakoršne se vidijo zaznamnjene na pristavljenem na-risku, na katerem so tudi njih imena pod številkami. Tim okrajinam dajajo naši okoličani neko čudno in pa neprilično italijansko ime — „kontrada“ (contrada). Saj pač kontrada pomenja prav za prav v italijanskem jeziku le cesta ali ulica v kakem mčstu. Neki Slovenci pravijo tim pokrajinam tudi vasi, kar pa vendar nije pravo, in posebno že zato ne, ker marsikatere okrajine obsegajo več ko eno vas. — Dr. Kandler ne ve pa še števila okrajin; to je očitno, ker jih je na-štel le 22; med njimi nije namreč zapopadena tudi Skork/ja. Sicer on jih razdeluje v „contrade esterneu in v „villea, to je, v „zunajnje ulicea in pav »vaši*. Une, kakor jih on imčnuje in piše so po njegovem
mnenju te-le: „Chiarbola inferiore, Chiarbola superiore,
*
Santa Maria Maddalena inferiore, Santa Mar. Madd. super. Rozzol, Chiadino, Guardiela, Cologna, Rojano, Gretta, Barcola“ (pod številkami: 2, 3, 4, 5, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13); tiste (ville) pa: „Santa Ci-oce, Prosecco, Con-tovelo, Opchiena, Bane, Padricciano (?!), Gropada, Trebiciano (?!), Basovizza, Longera, Servola" (pod številkami: 1, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 23). Tim zadnjim pravi teržaško-mestno in okolično sve-tovalstvo, in po njem, se ve, tudi magistrat „ ville del territorio", to je, „okolične vasi", in pervim „contrade suburbane*, po našem „blizo mesta ležeče okrajine" (prav za prav ulice). Ravno tistim dajajo pa tukajšnji Memei nepristojno ali nepripravno ime nVorstadte“ (predmestja — l). Tudi to razločevanje je samovoljno in brez kakega si bodi temelja („fondamenta“) : oslanja se le na to, da je v tih okrajinah, sicer večidel samo bolj blizo mesta, zdaj že mnogo, namreč po novem magistratnem računu neki nad 43.000 meščanov, sicer z ondešnjimi okoličnimi Slovenci vred (!), katerih števila naši zviti gospodje nalaš ne povedo, imaje jih tudi za prave meščane, čeravno niso, kakor se dobro ve, med tim ko je zdaj po že prej (na 83 strani) omenjenem računu v tako imenovanih vaseh („ville del territorio“) le nekaj malo čez 10.000 Slovencev (kmetov). — Znano nam je, da se je v tukajšnjem deželnem zboru predlagalo skorej že pred tremi leti razširjenje mesta čez sadanjo, v narisku tudi posebe zaznamnjeno mejo, ali čez tako imenovani „pomerij“, da se pa še dozdaj zastran tega nič nije sklenilo. Po tem takem je ostalo vse pri starem: okolica sega tedaj še vedno do opomnjenega „pomerija“, ki pa nije jako obširen, kakor se vidi na istem narisku, čeravno mesto ležeče med njim in med bližnim morjem štčje več
duš, ko vsa okolica; šteje jih namreč po omenjenem novem računu nad 7 0.000, med tim ko jih štejejo vse okolične okrajine skup neki le 53.000. Zategadel ne vemo pa tudi, kaki) in zakaj da se imajo razdeljevati okolične okrajine v „contrade esterne“ ali „suburbane“, in pa v „ vlile del territorio“? A ko mislč ti naši čudni gospodje, da so v unih tudi ulice (vie, contrade), kakor so v mestu, se motijo na debelo; nekaj ulic je le tik mesta, drugod jih nije. — Gospod Hermet je pa lani v zboru celb terdil, da se nima delati razločka med mčstom in med okolico, ker neki obedva skup sta — eno mesto (V!).
Okolica gre na dolgo od južno-izhodne strani, ali od tistega mesta (kraja), kateremu pravijo tukajšnji kmetje „Kačajedna“ (v Zavijali ob istrijanski meji), Italijani pa „Lussandra<f, — sicer mi Slovenci ne poznamo te gospe! — do tistega mesta, kjer stojita onkraj vasi okrajine sv. Križa dva kamnena stebra zaznamnjajoča mejo te okolice proti Goriškemu, skorej Četert ure od Nabrežine, ki je blizo vasi sv. Križa; Ha široko se razteza od morja do Krasa proti sončnemu izhodu, proti sčverju in proti severo-zahodu. Gr. Kandler pa, med tim ko na eni straniv zmanjša okolico po zamočanju ene okrajine, namreč „Skorklje“, jo hoče imeti na drugi strani zdaljšano do Sostljana („Sistjane“), čeravno tisto, na gor iškem Krasu nedaleč od Devina ležeče mčsto (nekdaj z eno samo hišo — veliko gostilnico), kateremu se daja to ime, je skorej ravno toliko oddaljeno od omenjenih dvčh mejivnih stebrov, kolikor je oddaljena vas sv. Križa od Proseka, to je, nad eno uro. Tedaj sopet zmote, ali timveč — navadne sanje!
Okolična zemlja je rodovitna, in pa po svoji legi
— po svojih 16pih sončnih straneh — zlasti za vino-rejo jako pripravna, čeravno se tudi še marsikaj dru-zega v njej prideluje, posčbno turUca (kateri pravijo pa okoličani rajši .sir/c, dasiravno sirk je nekaj druze-ga), in pa fažol, — se ve, če nije pokončevavne suše, navadne po tih krajih. Poglavitni in sicer tudi najbolj zdatni pridelek je bilo vendar od nekdaj le vino. Vinske terte, kakor je že sploh znano, ne zatira tako lahko suša, če nije posebno dolga. Vino teržaške okolice je veljalo že od starodavnih časov kot izverstno, vkusno in žlahtno. Skedenski „refbšek“ („rifosco“), posebno pa „prosekar“ („prosecco“) je bil od nekdaj dobro znan, čislan in ljubljen, tako rekoč, po vsem svetu. V pismu, po katerem je avstrijski vojvoda Leopold prevzel Terst, ko se je tisti leta 1382 (tedaj pred 488 Ičti) z okolico vred prostovoljno Avstriji podvergel, se govori tudi o neki stotini čebrov belega vina, ki se pa v njem prav za prav imčnuje „izverstna rebula", katere izročitev si je bil on v tem pismu med drugim vstanovil za vsakoleten davek. To je gotovo tudi jasen dokaz, da naši tukajšnji kmčtje so že od starih časov dobra vina pridelavah — brez kakega si bodi nauka, tedaj le po svoji pameti in bistri glavici. — Pridelalo bi se vendar še dosti včč vina v tej okolici, ako bi se saj enkrat med kmeti razdelila tista mnoga zemljišča, ki Ičžč tam zapuščena, tako rekoč, od kar ta svet stoji. Nihče ne skerbi, da se obdelujejo in da rodijo, kar bi roditi imela po svoji posčbnosti. Naši tukajšnji gospodje so timveč pred nčkim časom še celo marsikatera bivša že dobro obdelana zemljišča (lepe vinograde — !) blizo mčsta, namreč v Kadinu pokupili, in pa v žalostno puščobo spremčnili, ne vemo še dozdaj prav, za kaj in v kakem
nam4nu? Tam jih vidimo še zmiraj zapuščene. Sicer govorilo in tudi sklenilo se je pred tremi Ičti, da se ima vse napraviti, česar je treba v tej zadevi; pa kaj se je dozdaj opravilo? Nič! Noben človčk se ne meni včč za to važno stvar. Pač Ičpo ravnanje, lepa skerb za okolico!
Jako škodljiva je dalej za okolico tudi nesrečna stara navada, po kateri se razdeljeva ali tim-več razdrobljeva podedovano („včrbano“) ležeče premoženje med vsimi dediči („verbi“) po smerti njegovih posčstnikov. Kak nasledek si mora pač vendar imeti, saj ščasoma, termoglavno obderžanje takošne navade,— to razdeljevanje ali razdrobljevanje ? Gotovo tak, da si na zadnje ne bo imel ni eden ni drugi še toliko zemljišča, ali sploh toliko prostora, da si le malo hišico na njem sezida. Rajnki Anton G . . . . je imel leta 1815 nad 100 čebrov vina. Po njegovi smerti so se pa vinogradi razdelili med sedmero zapuščencev (dedičev, ,verbova). Pred dvčma letoma se je pa po smerti enega tistih njegovo ležeče premoženje, to je, sedmi del pervotnih vinogradov, razdelilo med šestimi zapuščene!. Koliko je po tem vsak dobil? In pa kako bo šlo to še naprej? Ima si dalej za škodljiv nasledek tudi še to, da dedič in posestnik majhnega zemljišča ne skerbi po navadi za njegovo obdčlavanje tako, kakor skerbi tisti, ki ima sam vse ležeče premoženje redno in lepo zedinjeno, pogodivši se sicer kakor grč, poprej zastran tega z brati in se sestrami, ravno kakor se dela po drugih deželah — brez kake si bodi težave, in brez škode za druge. Z veseljem smo slišali, da slavni rajnki fajmošter Sirk v sv. Križu je vendar srečno vpotil nekaj tacega za okrajino tega imčna, in da grč ta stvar zdaj precej lepo in v redu — saj
deloma. Ce se je dalo ondi to vpeljati, zakaj bi se ne pač tudi drugod posnemalo? Da se pa vendar ta zel6 koristna in potrčbna vpeljava sčasoma čedalje bolj zlajša, morala bi se okolična, zarad svoje dobre in bistre glavice že sploh znana mladina lotiti kakega rokodelstva, kake bolj zdatne službe pri tergovini itd. in pomagati si po tem tudi brez posesti zemljišč, sicer vendar nekaj podpirana s tim, kar dobi od omenjenega samega posestnika vsega ležečega premoženja po na-vlašnji pogodbi. Zato se potrebuje pa — dobro vrav-nanih šol; brez tih jej ne bo šlo po srčči, da si stanje zboljša.
Kar se tiče sadanjih šol za teržaško okolico, katerih je sicer doslej samo deset slovenskih, namreč: v Skedni, v Verdeli (pri sv. Ivanu), na Ketnari (za lo-njersko okrajino), na Bazovici, v Trebčah, na Opčinah, v Rojanu, v Barkolah, na Proseku, sicer za Prosčk in za Kontovel, in pa v sv. Križu (za otroke drugih okraj in bolj Mizo mesta so samo italijanske šole, katerih obiskovanje jim daja pa lepo priložnost, učiti se pridno med meščanskimi otroki le — grozovitne italijanske kliitvine 1), — one nišo imele še dozdaj tak obrodek, kakoršnega si želimo, čeravno se plačuje zanje vsako leto nad — 16.000 goldinarjev! To nam dokazuje zadosti že jako žalostna prikazen, da med mladenči je celo še smiraj premalo tacih, ki bi brali, naj si bo v slovenskem ali pa v italijanskem jeziku, in vendar so te šole tam že zdavnej. Sadanji učitelji in učiteljice se sicer na vso moč trudijo, da zmagajo velike težave in zapreke, ki se jim vpirajo; starši namreč, in zlasti matere, ne marajo pošiljati redno otrok v šolo, izgovarjaje se s pretvezo, da jih doma jako potrebujejo; tistim zginja pa po večkratnem poo-
stanju iz šole, kakor je tudi očitno, sopet iz glave skorej vse proti, česar so se naučili, ravno kak"r zginja sicer tudi bivšim bolj pridnim fantičem to, kar so že dobro znali, kmalo potem ko se po dognanju odločenih početnih naukov kakega (se ve, bolj prostega) dela poprimejo, pri katerem si le kaj malega dobe, in to pa večidel samo — zase. Kaj je njim po tem mar za berilo in za naprejšnje izobraževanje, zlasti ker jih tudi nihče k temu ne spodbada? Pa kako si vtegnejo kaj bolj pomagati okolični Slovenci, posebno v bližnem mestu, kjer si celo tujci (med katere ne štejemo sicer Slavjanov kakih si bodi) lepega dobička nahajajo. Al se bodo uni morda res vekomaj le s prostimi opravili pečali? Treba je tedaj rčsnega in krepkega ravnanja in prizadetja, da se šole dobro napravijo, in da se okolična mladina v prihodnje drugači in bolje uči, kakor se je dozdaj učila, sicer ji ostane vedno le jalovo delo, ki skorej nič ne daja; — treba je pa, da se tudi v italijanski pisavi dobro izuri; to ji bo gotovo čedalje bolj odpiralo in pospeševalo pot do službe, ki ji vtegne več dobička prinašati. Brež nje ne bo šlo in ne more iti v Terstu, kjer se sicer radi v službo jemljejo mladenči, ki govore tudi slovenski jezik. Nije straha, da se bo ona zath svoji narodnosti izneverila. Da je mnogo Slovencev pri tergovini ali pri kakem dobrem rokodelstvu tudi v Terstu, ki umejo popolnoma italij. jezik, in da so pri vsem tem zvesti našemu narodu, to nam je znano zadosti; sicer jasen dokaz nam daja zastran tega posebno že tudi število tacih Slovencev kot udov Rojanske Citalne, ki so sem prišli od drugih krajev. Le sloge, in pa skerbi je trčba, da se obvaruje na vso moč slovenski duh tudi tukaj, zlasti po večkratnem izdajanju kakega dobrega narod-
nega časnika, in po osnovi pravih in dobrih Čitalnic ali bralnic (ne tčclaj kercem ali plesavnic namesti njih!). Take Čitalnice so zelo koristne, ako ne zdivjajo, in pa po tem pametnih ljudi ne plašijo. Tak6 bo šlo srečno, in omenjeni strah popolnoma zginil. —
Po neki terditvi dr. Kandlerja, ki jo beremo v njegovi knjigi „Notizie storiche di Trieste“, bi se moralo soditi, da je bila teržaška okolica nekdaj skorej tako imenovani ^ldorado“ (španjska beseda), to je, še dandanašnji neznana dežela v južni Ameriki, katero so si neki sanjači v prejšnjih časih imeli za jako bogato — polno zlata in žlahtnih kamnov vsake baže (demantov, rubinov, i. t. d.), kar se je pa po večkratni preiskavi te dežele prikazovalo na zadnje le — kot gola slepotija! Omenjeni gospod pravi namreč, da v preteklih stolčtjih, ko je bila neki okolica agro ali-mentario, to je, preživljajoča njiva (pa kedaj je vendar to bila?), imelo se je vina, olja, soli, suhega sadja, svile (,,žide“) in pa tudi rib toliko, da je bilo pri-dčlka več ko za potrebo prebivalcev, med tim ko vendar zdaj nije dela vredno, da se govori o premoženju teržaške okolice stran omembe, da le pridelanega vina je tu vsako leto nad 50.000 (!) čebrov, da pa pridelek drugih reči je komaj zadosten za en mesec v rntstii „(! — ne tedaj tudi v okolici?)". —Da je bilo nčkdaj v teržaški okolici bolje, nego je zdaj, nad tim ne dvomimo. Gotovo se je razun vina še obilo drugih reči pridelalo tudi za živež v mestu, to pa gotovo vendar le takrat, ko je tisto imelo še malo prebivalcev, sicer bi kaj tacega ne bilo mogoče. Da se je en del tega pridelka (stran vina) tudi prodajal in drugam razpošiljal, nad tim dvomimo: okolica je v tadašnjih časih morda vendar malo včč obdelane in obdčlovavne
zemlje imela, kakor je zdaj ima; saj gorovine okol mesta (Griža, Verdelica, Verdčlski hrib, Farnedic, Dolenji hrib, Plajde i. t. d.) so bile takrat ravno to, kar ®o še zdaj — neobdelane in puste! Zdi se, ko da je celo še nekaj bolje dandanašnji zastran tega, potem ko se je šeasoma tu pa tam marsikaterim gorovinam za poljedelstvo, posebno za vinorejo, postavimo, v tako •menovani „Ogradi“ zgorej Krajnikov, v Beščakovcu zad za Verdelskim hribom, pod Grižo, na Civraniščem >• t. d. vendar nekaj odvzelo in obdelalo, dasiravno je sicer po razširjanju mesta tudi eno in drugo že obdelano zemljišče kot takošno zginilo (namčsto tega so prišla namreč gosposka poslopja z verti in s „ kampanjami", ki jim tukajšnji kmetje pravijo mandrije). Da si je pa okolica že takrat kot preživljajoča njiva tudi se svilo, katere reja seje pač vendar po tih krajih še le v novejših časih vpeljati začela, med tim ko nije tu prej nihče nanjo mislil; — se soljd, ki se je pridelovala le tam, kjer je zdaj „novo mestoin nekaj sicer tudi v Zavljah blizo Kačajedne; — in celo z ribami pomagala, ki se pač vendar ne lovijo po njivah, ampak le v vodah, nam nije prav jasno. Zavzetno je pa še pri tem, da dr. Kandler stran zgorej omenjenih pridelkov ne govori nič tudi o tur žici in o fažolu kot od nekdaj (se ve, razun vina) najpoglavitniših pridelkih te okolice. Kar se tiče njegove opombe, da je zdaj mestu komaj za en mesec zadostno, kar se v okolici pridela, trčba je mu zaverniti, da okolica — stran vina, mlčka, in vertnine (katere pa okolični go-spodje vendar več prodajajo ko kmetje) — nima skorej se samo zase toliko svojih pridelkov, da bi se ob njih . čez zimo preživela; kako bi jih pa neki mogla še drugim (v mestu) prodajati?
A ko je pa r6s zdaj v teržaški okolici zastran gospodarstvenih reči hujše, kakor je bilo nekdaj, od kod prihaja to? Ta žalostna prikazen je gotovo saj kratkega pretresovanja vredna, katerega se pa tukaj tudi poprijemljemo. — Kakor nam pripovedujejo stari tukajšnji kmetje in še marsikateri drugi ljudje, bilo je stanje v okolici zastran gospodarstva nekdaj gotovo bolj vgodno od sadanjega. Pridni in bolj premožni okoličani kot kmetje so imeli ne samo vina za-se in za prodajo, temoč tudi žita in sploh še druge navadne poljščine (sadeža) za celoletno svojo potrebo, Živelo se je sicer, kakor se reče, prav „patrijarhalno“ — pod modrim vodstvom starašine — v redu in miru doma, daleč od mestnega hrupa in pohujšanja. Zvečer po delu in po navadni zmerni večerji je imela sploh vsaka družina lepo navado, moliti skupno na glas, in tudi peti pobožne pesmi, zlasti po zimi, v adventu, v postu in v kvaternih dnevih. To jim je gotovo dajalo tudi potrebne pogumnosti in sploh duševne moči, da prenašajo lagljeje vsakdanje trude in tčžave: toliko premore prava pobožnost (zdi se pa, da je ta vse pohvale vredna navada zdaj vendar nekaj preredka postala!). V mesto so okoličani zahajali samo za potrebo, — ob nedeljah in praznikih v cerkvo k službi božji, k pridigam in h kristijanskim naukom, v delovnik pa h delu, ki so si ga imeli, kakor po navadi, nekaj tudi v mestu. Zaslužke so zmerno rabili, večidel le za to, česar jim je bilo silno potreba. Zastran njih se nije tedaj poterjal znani stari pregovor, „da kmet blizo mesta ima vse napake (vsa pregrešiva) kmeta, in vse napake meščana". Njih obleka je bila staro-narodska, zadosti lepa in snažna. Možki so nosili: suknene Černe, precej široke, na obeh straneh
zdoIej nekaj vrezane kratke hlače kot manj zaderžne, t&iaj za njih dela bolj pripravne in popolnoma primerne, kakoršne je njihov stan zahteval, za praznik pa večidel prav lepo in mično okinčane z rumeno, •mdečo in modro (plavo) svilo ali „žido“ spredej okol dvčh varžetov in pa na obeh straneh na dolgo do ^dolnjega konca kjer je bil vrez, namreč do kolen;— }°nko („jaketo“), tudi kratko, to je, segajočo do beder, in pa spredej okol zapiin ali lukenj za gumbe (»betone"), kakor tudi okol nastranskih varžetov, in Pa zdolej na rokavih okinčano ravno tako, in pa tudi z dvema verstama širokih srebernih gumbov, to Jei na desni in na levi strani (sicer v delovnik so n°sili tako imenovane „korete“, to je, bolj proste, ^eokinčane janke); —podjanko ali „kamižolo“ (kateri s° pravili „kamželin“) lepe in vkusne barve, okinčano ,udi z dvema verstama velicih srebernih gumbov; — Zavzetno širok čem klobuk, ki jim je ob enem bil po ^kakem tudi dežobran („ombrela“), po leti pa senč-^k; sicer za praznik so imeli, se ve, klobuke lepše 1(1 bolj lične, okinčane se svileno černo prevozo, ki .° ji dejali po nemškem „žnora“ (strošek za vsacega ')e znašal najmanj petnajst goldinarjev), imeli so sicer Za naglavje tudi odzad bolj visoke, zunaj v sredi se klenim žametom okinčane kape ali kučme iz žlahtne J^ske kožuhovine (cena je znašala za vsako eel6 20 (*° 30 goldinarjev!); — vonene modre ali plave no-9°vice, in pa čevlje okinčane včasi, posebno pri ože-^nih, in pa, se ve, bolj premožnih, spredej se zelo Sll‘okimi sreberninimi zaponami, ali, kakor so jim pravili „fibijami“; — za ogrinjalo so imeli po zimi ^ajšč s kapuco, ali tako imenovani „kapot“ iz debela in močnega sukna, znotraj kosmat, in spredej na
robih z rudečo suknenino okinčan (cena je bila vsakemu najmanj 20 goldinarjev). — Ženske so se nosile pa prej skorej ravno tako, kakor se nosijo še dandanašnji in kakor nam deloma kaže tudi podoba, kije nasproti čelnega lista te knjige; sicer haljine, (krila) za praznik so jim bile lepo in redno nabrane na dolgo; večidel rudeče v onem nogavice tudi tako, pa navprek; njil| čevlji so imeli visoke podpetnike („tekone“), in bil' so zgorej malo da ne vsi odperti, pokrivali so jiu' namreč sped komaj perste. Tega se ne vidi zdaj včcl I Zenitvanja so se obhajala s posebno slovesnostjo, iu pa tudi s posebno vtrato, katere ne vtegnemo pa zdaj tukaj opisovati. Vsako ženitvanje je trajalo („deralo') najmanj štiri dni zaporedoma — od ponedelka do petka.
Po tem se vidi, da tadasnji okoličani niso gledal' toliko zastran vsega tega na stroške; in pri vseOj tem — se jim je vendar bolje godilo, kakor se god' sadanjim! Saj kamorkoli se človek obrača, zapazuj) le neopisljivo revščino, slišaje neprestano pritoževanji zastran nje, čeravno se zdaj ne trosi več denar zSj drago nošnjo, za dragi lišp, in za draga ženitvanj"' kakor se je trosil nčkdaj. Vse to se je največidd predrugačilo. Zapustili so možki poprejšnjo znamenit narodsko obleko. Sicer kratkih hlač in še marsikateri drugih reči poprejšnje šege se tu in tam še nekfj vidi, čeravno vendar skorej le pri starih kmetih pri nekih drugih odraščenih, večidel samo v okrajinf1 nolj oddaljenih od mesta; pa vse to ima le m*!1 podobnosti z omenjeno nekdanjo nošnjo. Ravno zatd ^ tudi mi ne upamo, napraviti in pristaviti tej knj*r kako sliko ali podobo, ki bi kazala bralcem kaj p°J sebnega zastran sadanje — tako čudna je večidel
in
„Ta je pej stukrat boljša*, nam jo je nek kmet te dni zagodli. Ne vemo pa, je-li teinu res tako? Fantiči nosijo že zdavnej povsod dolge hlače, čeravno so jako nepripravne za delo na polji; in marsikateri kmet je, saj kakor večkrat po mestu zapazujemo, po nekakem celo prav zadovoljen in ponosen, če si ima zraven sebe v praznik sinčka „po gospojsko“ (?!) oblečenega. Po tem takem se bo gotovo že v kratkem vse po-zgubilo, kar je tiiše narodskega. Akobise ne bil tukajšnji domači ali slovensko-narodni batalijon odpravil, ki je bil nad 65 let pravi ponos, prava lepota in prava čast Tersta in njegove okolice, dokler ga niso nespametno rabili za policijsko službo v mestu, kar mu je pa tudi leta 1868 konec pripravilo, — vtčgnilo bi se vendar bilo, še za naprej obderžati, kar je dozdaj narodskega zastran nošnje ostalo; šel je pa, žalibog! in za njim bo, šlo gotovo tudi še to malo. Skoda velika!
Sicer ženske so zastran obleke nekaj bolj zveste narodnosti ostale, čeravno sili po nekakem marsikatere izmed njih od dnč do dne čedalje bolj rasteče vbožtvo opuščati predrage jim bčle peče za naglavje — ta posebni njih lišp! Vidimo pa dalej še, da jih je več, ki hodijo tudi bose celo po mestu. Trudijo se vendar reve, posebno bolj mlade in še neomožene, da si saj za praznik kaj lepšega napravijo, in to s pomočjo tega, kar si pametno prihranijo, zlasti kot perice po svojem pridnem in težkem delu, in po svoji serčni borbi se zavirami vsake baze — sč stradanjem skorej ob vsaki letni dobi, z mrazom in z burjo po zimi, in pa z vročino in se sušo po leti. Da mora pa pri kakem si bodi ljudstvu po tem ščasoma tudi telesna lepota zginiti, to je gotovo; in ravno zato se čudimo,
da je vendar še v naši okolici nahajamo : saj prava telesna lepota se vidi pač navadno le tam, kjer ljudje sicer radi dčlajo in se trudijo, si dobivajo pa vendar s tim toliko, da lepo shajajo, dobro žive in so sploh popolnoma zadovoljni, - akoravno tudi to jim zastran lepote malo pomaga, če se razujzdano obnašajo, če strežejo strastim in nezmernim, pogubnim poželenjem; ker vse to jih pripravlja toliko ob telesno, kolikor ob duševno lepoto, — gerdi in pači njih in pa kot neka prava bolezen po rojstvu za njimi celo tudi otroke — vso rodovino.
Zdaj pa ponavljamo vprašanje: „Od kod prihaja okolici ta huda revščina in nesreča?“ — Odgovorna to bi se glasil skorej tako-le: Pervič, V okolici se število kmetov, in tedaj naravino tudi število njihovih potreb od dne do dne pomnožuje, med tim ko se pa število pripomočkov od dne do dne manjša, katerih raba bi jim morala stanje zastran gospodarstva zboljšati. Okolica se za njene prebivalce (kmete) čedalje bolj kerči in ob enem tudi oboža po tem, da meščani, ki so, tako rekoč, pozobali že zdavnej obedvč jako rodovitni Carboli, in pa velik del sv. Marije Mandalene dolenje, Rocola, Kadina Verdele, Kolonje, Škorklje, Rojana in Grete, in se tam med visokimi zidovi kakor v kloštre zaperli se svojimi — sužniki (!) vred, se še zmiraj vanjo vrivajo, posebno v bolj bližne in se ve, bolj mastne okrajine, posluževaje se pri tem nekih čudnih, dasiravno sicer navadnih priložnosti ....!, ne dajaje pa vendar po tem nobenega posebnega dobička kmetom, ki se jim, žalibog! prevoljno in prenaglo vmikajo, in si tako timveč to škodo imajo, da se zviti gospodje v okolici s pomočjo osiromašenih domačih kmetov ali pa tudi tujcev — Furlanov, kakor po
navadi — marsikaj, pa !e zn svojo korist pridala vajo. To si ima pa za naravni in žalostni nasledek, da ti kmetje, ako ne služijo že pri njih, so prisiljeni, iskati si to. česar potrebujejo za-se in za svoje družine, s kakim prostim delom, ki jim pa le malo dobička nosi, po drugih krajih; ker jim pretesna in prevboga okolica ne more pomagati, kakor bi jim vendar pomagla, ako bi te nesreče ne bilo.— Drugič. Jako pridne in delavne teržaške okoličanke se na vse kriplje trudijo, ali tim več morijo, da si kaj pridobijo posebno s prodajo mleka, kake vertnine in cvetlic, in tudi, sicer bolj blizo mesta, s perilom za tisto. Pri teni se jim vpira pa skorej vsako poletje včč ali manj po tih krajih navadna nesreča — suša.-jčdaj pomanjkanje vode potrebne za perilo, za verte in za živino: če jim ta suša ne pograbi morda ravno vsega, jim dčla vendar mnogo velikih težav zastran yode, ki si jo morajo, posebno za perilo, s trudom iskati daleč od doma, da si saj nekoliko pomagajo. Da se takošna nadloga ovira ali zmanjša, kolikor je D mogoče, treba je gotovo dobrih in zdatnih vodnjakov (^štern41). Za kmete jih je dozdaj še malokje, 'n pa kakošnih ? Municipiju gre ojstra dolžnost, pripraviti jih ne samo za mesto, kakor jih po navadi '■ vso skerbjo pripravlja, temoč tudi za okolico; saj ()na plačuje ravno tako davke, ki se ji nakladajo, kakor mesto; ima tedaj po tem vso pravico do pri-1 n črne pomoči v svojih potrebah. To naj resno tirjajo kmetje, da se omenjena nesreča vspešno odstranja : na h) naj imajo ozir, kakor gre, sicer tudi okolični poslanci. Naj se pri tem še resno prevdarja, da naprava vodnjakov v okolici je zastran perila celo skorej več mestu koristna, ko okolici, ker ono petrebuje po vsem peric, da mu čistijo umazano pertenino i. t. d. kar bi
8
moralo teržaški municipij čedalje bolj k tej napravi spodbadali, da mesto samo v zadrego ne prihaja. — Trčtjič. Kakor smo že prej opomnili, je v okolici vino najpoglavitniši in tedaj najvažniši pridelek za kmete. Teče pa, žalibog! že eno in dvajseto leto, kar hudo gospodari nesrečna bolezen vinske terte; po tem je pa kmete, tako rekoč, že vsa pogumnost in volja zastran obdelovanja vinogradov zapustila, saj po nekih krajih bolj podverženih tej nadlogi: ono jim prizadeva vsako leto mnogo stroškov brez kakega posebnega ali zdatnega dobička (zdi se vendar, da je začela ta bolezen nekaj jenjati, hvala Bogu!) — Vse to pa, ravno kakor tudi še velika škoda, ki je dozdaj prihajala okolici a) po razdrobljevanju ležečega premoženja (hiš in zemljišč) po smerti njegovih lastnikov;
b)	po čutljivem pomanjkanju dobrih in primernih učilnic za mladino, kakor smo že rčkli; in pa tudi
c)	po zavzetni visokosti in težini sadanjih davkov, ki požirajo vbogemu kmetu velik del njegovih pridelkov;
vse to, pravimo, in sicer pa še marsikaj druzega_____1
ki razdira potrebni red v gospodarstvu, in bi se vendar lahko odvračalo, ako bi se le hotelo, je uzrok žalostni prikazni, ki jo zdaj nahajamo v teržaški okolici med kmeti. —
Naj omenjamo še nekaj tudi zastran splošnih lastnosti slovenskih okoličanov, in pa posebno tudi zastran njihovega značaja, kar zadeva našo narodnost. — Brez ražžalovanja kakih si bobi drugih naših so-rojakov, katerih izverstne lastnosti so že dovolj vsi® znane, moramo terditi, da so ti Slovenci posebne naučljivosti in bistre glave. Dokaz! Se' celo takrat, ko nije bilo še v teržaški okolici nobene šole, in se je sploh za njene prebivalce, tako rekoč, manj skerbelo,
kakor se skerbi za živino, kai* se tiče duševne omike, bilo je mnogo tacih, ki so umeli — kot samouki — Ičpo bi’ati, ravno kakor jih je sicer še dandanašnji, ki ne bero samo molitne knjige, temoč tudi časnike vsake baže, in še druge reči, akoravno niso videli dozdaj še nikdar šole znotraj, postavimo, v Rocolu, v okraji-nah dveh sv. Marij Mandalen i. t. d. — Muzike se naši okoličani tudi niso v prejšnjih časih učili, in vendar so si od nekdaj imeli posebno kmečko „bando “ ali muzikalno družtvo: godli so pri vsakem ženitvanju, m pri vsakem tako imenovanem „seinnju“, kakor pravijo tukajšnji Slovenci opasivnicam navadnim tudi na Primorju po leti (sicer vendar jako škodljivim, zlasti 9ospodarstvu!). Kako izverstno godbo da so si pa še le napravili, potem ko so se pred nekim časom nalaš muzike učili, to si vtegne vsak lahko misliti: vse leta tje, kjer je ta njih godba, da jih posluša, in jih pa — °bčuduje! — Petja so se ravno takh malo kedaj nalaš nnili, pa peli so vendar vselej radi in dobro, posnemaje na tanko zastran tega druge, v pčtju bolj izuijene Slovence, posebno Krajnce, ko so le po srčči ž njimi v dotik prihajali. Smešno se nam je pa zdelo, ko smo pred nčkimi leti zvedeli, da se je nekoliko prejšnjih tukajšnjih učiteljev, gotovo le zvestih slednikov ponem-nevalcev iz časov cesarja Jožefa II. na vso moč pričevalo, vtepsti okoličnim otrokom kot učencem celh nemške pesmi (na primer, tudi pčsem: „Grosser Gott, ^ir loben Dich!“). Ti nesrečniki so pa vendar le — k°b ob steno metali: otroci jih niso ne hoteli, ne mogli poslušati, kar je sicer, se ve, popolnoma naravino.
je petje dandanašnji tudi v teržaški okolici drugačno, namreč bolje, petem ko so se začele naše
nhrodne reči nekaj bolj srečno razvijati, tega se vteg-
*
nemo vsakdan lahko prepričati Ako pa vendar ne gre še vse popolnoma po godi, kakor bi se želelo, je krivo te žalostne prikazni poprejšnje, in žalibog! tudi še sadanje zanemarjanje naših slovenskih okoličanov zastran potrebne duševne omike — te res jako tehtne moči in ražširjavke prave srečonosne svetlobe med človeštvom. Kar se tiče narodskega petja, želi se, da bi si naši mladi pevci na vso moč prizadevali, da ga med prostim ljudstvom bolj razprostirajo. Italijani razumevajo to važno stvar drugači, kakor jo mi razumevamo!
Sicer so naši okoličani izverstni vinogradniki (vinorejci), so izverstni poljedelci, so izverstni vert-narji, zidarji, in kamenarji ali kamnotesci, pa bolj blizo morja, namreč na severo-zahodni strani tudi izverstni ribarji. — Slišali smo z veseljem, da že mnogo naših tukajšnjih rojakov kot dobro znanih in porabljivih vertnarjev je bilo dozdaj povabljenih celo na Hervaško in na Ogersko, kjer jih neki potrebujejo. To je dobro! Naj si tudi tam pomagajo. — Kar zadeva narodnost omenjenih okoličanov (katerih jezik je — tudi po terditvi rajncega slavnega ljubljanskega profesorja dr. Zupana — jako gladek in besednat, to je, bogat v besedah, sicer vendar nekaj popačen deloma z nemškim, deloma z italijanskim jezikom, in to gotovo le po duhovnikih in uradnikih poprejšnjih časov), — oni se ji niso v poglavitnem nikdar izneverili, ako niso bili zastran tega, kakor si bodi, prav prisiljeni, zlasti po neprestanem, neogibljivem dotiku z Italijani v mestu ali pa blizo njega, postavimo, nesrečni pod-jarmljenci dveh Carbol, katerih deklčta, čeravno prav Ičpo narodski oblečena, bolj ko drugod po okolici, še odgovora ne dajajo, ako jih kedo v slovenskem jeziku za kaj praša, ali ga dajo le — v italijanskem! —'
- 109 —
Terdil je sicer ob eni ali drugi priložnosti dozdaj že marsikateri izmed tukajšnjih Italijanov in tudi še drugih ljudi, da se slovenski okoličani dajajo prav radi že s kakim poličem vina podkupavati in tak6 obračati, kakor se obračajo petelini ali vetrokazniki na strehah, da se tedaj tako lahko spravljajo tudi na italijansko stran; mi pa na to zavernemo naravnost, kakor smo nekim sicer res že ustmeno zaverniK, da so takošne terditvi le gola, nesramna obrekovanja: dozdaj nam se nije še pripetilo, da bi kaj tacega zapazovali kjer si bodi po okolici. Ce se je eden ali drugi izmed njih svoji narodnosti izneveril, se je to vresničilo le tako, kakor smo že zgorej omeriili — po neki pravi sili. Čedalje bolj močno spodbadane so se vendar naši tukajšnji Slovenci čutili k ljubezni do svoje narodnosti posčbno po začetku izdajanja in raz-prostiranja slovenskih knjig in časnikov med njimi. Cer vi časnik v Terstu je bil po neopisljivem trudu in prizadetju napravil in sicer tudi pisal J. Godina-Ver-delski leta 1866. Ta časnik je izhajal spervič pod naslovom „Ilirski Primorjan“, in pa po navlašnji pogodbi le na ime Ivana Pijana, bivšega učitelja v Ver-delski okrajini. Pisal ga je pozneje naš verli Slovenec Fr. Cegnar, ki ga je pa vendar leta 1867 imenoval , (sicer brez potrčbe) rajši „Primorec“. J. Godina-Verdelski se je lotil izdajanja še druzega časnika pod nadpisom „Teržaški Ljudomil“, ki je izhajal nekaj časa. Bolj pozno, namreč leta 1869 je dajal na svetlo časnik „Pod Lipo“ po mesečnih snopičih tako, da se je konec omenjenega Ičta napravila knjiga raznega zapopadka (med tim so bolj zanimivi njegovi spisi a) »Čuden shod v Berdjanski“, ki je tako imenovana novela, to je, povest z raznimi vmesnimi, večidel pod-
učnimi pristavki in s posebnim nepričakovanim koncem; — priložnost mu je dalo za ta spis oddaljenje njegovega svaka Miroslava IS... . iz Dubrovnika leta 1836, in tudi sina Ceneta., ali prav za prav Alfreda iz Kopra leta 1857 na morje, in pa neznano sadanje njuno prebivanje; h) „Grozovitim nesreča cesarja Napoleona I. na Ruskem leta 1812“; c) „Stanislav II. Avgust, zadnji kralj bivše poljske deržave“; d) „Zrinj -ski in Leonidas (Siget in Termopile)"; e) nKako se potuje ali brodari po zraku?". Zdaj piše in izdaja pa, tudi v mesečnih snopičih to knjigo po goreči želji nekih teržaških Slovencev, ki jo tudi radi bero, saj kakor slišimo, in kakor nam kaže sicer obilno število naročnikov med njimi. — Na mesto časnika »Primorec" se je izdajal zadnjič na ime E. H. Martelanca časnik »Jadranska Zarja"; in prihajala sta še tudi dva druga časnika šaljivega zapopadka »Juri s pušo" in »Petelinček", so pa žalibog! vsi trije zaspali, in to po nemarnosti nekih čudnih, le z besedami jako vnetih, v dejanja pa jako merzlih — lažnih Slovencev, ki le podirajo, kar napravljajo njih pridni in resno vneti rojaki. Tako je pri nas! — Zdaj se prodaja v Terstu pri gospodu Uličarju nasproti pošte po pet soldov vsaki izhs izverstni časnik Slovenski Gospodar, ki ga izdaja gosp. dr. Prelog v Mariboru na Štajarskem. Slišimo z veseljem, da ga tukajšnji Slovenci radi imajo. To je lepo. Pa le tako naprej, dragi rojaki! — Vse to, kakor sicer tudi sadanji lepi, čisti in mikavni slovenski jezik naših verlih pridigarjev, in pa prava čudodelnost »Družtva sv. Mohora", katerega vodstvo je v Celovcu na Koroškem, in katero šteje zdaj že nad — 16.000 udov, je tudi po tih krajih precej vspešno pripomoglo k zbujenju čedalje boljega spo-
— 111
štovanja naše slovenske narodnosti. Ravno po tem se pa lahko prepričamo, kaj da vendar premore razpro-stiranje časnikov in knjig med ljudstvom. — Čitalnice hi vtegnile tudi dosti pomagati, ako bi se dobro napravljale in v lepem, izglednein redu deržale.
Zdaj ozrimo se pa še nčkaj po naši okolici. — Cerkev je zdaj v njej dvanajst z 20 duhovniki; je namreč: d) cerkva „sv. Lorenca“ (posebne lepote!) v Skedniposvečena meseca septembra 1673 (tedaj pred 197 leti) po škofu Gorizzutiju; b) sv. Jakopa v Gorenji Carboli; c) sv. Ivana Kerstnika v Verdeli, Sezidana leta 1858; d) sv. Trojice no Ketnari v Lo-njerski okrajini; e) sv. Marije Mandalene na Bazovici,
*) Marsikateri naših učenih Slovencev bi radi imeli, da naj 8(; piše in izgovarja zdaj rajši „Skedenju namesti „ŠkednaK, Ker v prejšnjih časih, to je, takrat, ko se je plačevala teržaškemu sl5ofu tako imenovana desetina tudi se žitom, je bil neki tam Medenj, kjer se je tisto mlatilo, terde, da ravno po tem si je ||0bila ta vas dosadanje ime „Škedna“, ali timveč „Ščednau, kakor J> pravijo sploh okolični Slovenci. Mi se sicer zastran tega ni-Ki^kor ne vpiramo, imaje za mogoče, da je bil res tam omenjeni pedenj, mislimo pa vendar, da ne gre, znana stara in že navadna (toena kakih si bodi vasi, mest, rek, gor i. t. d. zdaj predruga-C1(:i; ker je pač očitno, da se vtegue po tem izcimiti večkrat Marsikatera zmotnjava, ki bi ne bila ravno neznatna ali nepo-Menljiva. Naj ostane tedaj tudi za naprej v pisanju in v govoru 8laro ime „Škedna“. Sicer če se tudi piše našim tukajšnjim okoličanom tisoč — in tisočkrat „Skedenj“, oni bodo vendar stanovitno izgovarjali le „Škedna“ (Ščedna); saj pa tudi ne more ki drugači. — Tukaj bivši nekdaj stari Rimci so imenovali Mesto (kraj), kjer je zdaj ta vas, „ Silvula“ (prav za prav „Syl-vula“), kar pomenja „majhen log“, ali „farned“, kakor se kliče Mer severna stran pod njo še dandanašnji. Iz besede „Silvula“ 80 naredili pa Italijani besedo BServola“, in tako se po njih še Vedno imenuje (Milčani pravijo neki še zdaj „Boshetto“ omen-•Moi strani).
posvečena pervega dne meseca maja 1336, ali pred 534 leti; f) sv. Mohora in Fortunata v Rojanu, sezidana leta 1862; g) sv. Jerneja na Opčinah; h) sv. Hieronima na Kontovelu; i) sv. Martina na Proseku; j) sv. Križa v vasi enacega imena; k) sv. Jerneja v Barkolah ali pri sv. Jerneju (sicer severo-izhodna stran te vasi ali tiinveč okrajine se kliče „Boved“) ; in pa sv. Andreja v Trebčah.
V okolici je vendar tudi še nekaj kapelic; na primer: sv. Roka v Gropadi, že stara; — sv. Ivana pod Grižo v Verdeli (nekdaj redna mala cerkvica, tudi že jako stara; dejo, da je bila perva v okolici, in pa celo starša od vsili cčrkev, kar jih je bilo, in kar jih je še zdaj v teržaškem mestu)', — sv. Ane v okrajini sv. Marije Mandalene dolenje, kjer so zdaj. to je, od 14ta 1825 sem, pokopališča za vse prebivalce teržaškega mesta in bolj bližnih okoličnih okrajin, ločena, se ve, po spoznovalcih ver; tamkej leži tudi rajnki Janez Kalister, kateremu so dali njegovi dediči napraviti sprelep nadgroben spominek — za 4000 goldin.! — se slovenskim napisom — perrim v tem jeziku na ondešnjem katoliškem pokopališču (ob tej priliki pristavljamo tu podobo Janeza Kalistra, na kateri je tudi posnetek njegovega navadnega podpisa, — z opazko, da je bil on rojen leta 1806, ne tedaj 1807, in daje stanoval, pa le za malo časa, pred svojo smertjo vendar tudi v novem poslopju opisanem v V. snopiču te knjige, to je, na 89 strani, kakor smo pozneje bolj na čisto zvčdeli); — sv. Paškvala na gorenjem krajo Rocola pri „Jagru“ ali „Lovcii“, sezidana skorej pred štirimi leti na stroške rajncega barona Revoltella, in imajoča pa tudi njegovo ime; pod njo je poseben grob— njegov in njegove matere (sadanji ondešnji kaplan,
gosp. Karabaič, kateremu je Revoltella ustanovil vsakoletno plačo iz svojega premoženja, kakor sicer vsakemu drugemu duhovniku, ki bo prišel za njim, uči po baronovi uredbi tudi otroke omenjenega Rocolskega kraja, se ve, v slovenskem jeziku). — V okolici je sicer še nekoliko drugih „privatnihu ali zasebnih kapelic, postavimo, gosp. Tomšičeva v Rocolu, gosp. Sartorijeva v okrajini sv. Marije Mandalene gorenje i. t. d. Najšla se je tudi pred kratkim, in pa skorej le po sreči, to je, ob posebni priložnosti še ena mala že jako stara, in tako rekoč, ljudstvu dozdaj neznana ali po nekakem skrita kapela, imenovana sv. Jožefa v Rocolu, pridružena nekemu ravno tako staremu gosposkemu posestvu.
Naj omenjamo še nekaj drugih bolj važnih reči, ki so v okolici. — a) V Škčdni, tej znameniti vasi ležeči na zali višavi, ki gospoduje nad tako imenovanim „milskim zatokom “ in pa tudi nad bolj daljnim jadranskim morjem, je škofijsko imetje s primernim poslopjem; — primorju nasproti „Mil:‘ (v italijanskem „Muggia“), ki je terg na koparško-okrajnem polotoku imenovanem „01tra“ so tri ladijodelnice (ladijotesav-niee — „škveri“), katerih ena, to je, pervotna, se kliče „sv. Lorenca"; vse tri in ž njimi vred tudi velika Angelijeva vervarija ali „štrikarija“ v bližni okrajini gorenje Car bole, in pa ogromna ladijotesavnica sv. Marka (ravno tam) so, tako rekoč, prave zlate zaloge za dobiček Skedencem, ki si ga koristijo gotovo le za zboljšanje svojega gospodarstva, kakor gre; napravila se bode sicer v bližini še nčka četerta ladijo-tesavnica, saj kakor smo slišali. — b) \ gorenji Carboli je zraven vervarije in ladijotesavnice sv. Marka že omenjene pod čerko a še važna teržaško-mestna
^fabrika" ali tvornica za naprava plina („gazaa), in pa Elizabetina učilnica za siromaške deklice bolj gosposkega stanu. — c) V dolenji Čarboli je po naši misli najbolj važno to, da se nahaja tam na prav krasni višavi skorej pred velikim poslopjem gosp. Frančiška Gosletha, zdaj „ Ki (terja von Werkstatten“, bivšega stolarja („tišlarja“ — ?!), neka čudna, Bog ve, že koliko stoletji stara, zdaj revna kmečka hišica, katere zadnji lastnik je bil kmet Ferluga, sadanji pa je imenovani gospod „ Ritter von Werkstatten“. Tam stoji osamljena na pustem malem polju. Stanovanje si ima zdaj v njej vboga italijanska družina. Pokazal nam jo je kot nekaj posebnega in kot edini ostanek kmečkih hiš bivših premožnih, samostalnik, dandanašnji pa služečih, ali, kakor se tukaj pravi, na pol delajočih Slovencev obedveh jako rodovitnih Carbol, — prečastiti gospod kanonik Bonifacio skorej pred tremi meseci. Se ve sicer, da drugod bi to hišico težko kedo v misel jemal, ali za vredno imel, da jo pogleda; tukajšnje razmere zastran nje so pa vendar takošne, da je ne more vsak prezirati: marsikateremu Slavjanu vtegnejo res solze lica oblivati, ko se mu ona v sredi tolikih gosposkih poslopij in posestev prikazuje — ko premišljuje ali zve, kaj in čigave da ste bile nekdaj dve čarboli, pa kaj in čigave da ste dandanašnji. V kratkem bo gotovo tudi ta znameniti ostanek zginil! Kmetje, poprejšnji gospodarji tih okrajin, zdaj pa ve-čidčl poitalijančeni in zanemarjeni sužniki, za katerih omiko se nihče ne meni, stanujejo tam v prostorih pridruženih tim gosposkim poslopjem med visokimi zidovi, ki obdajajo že prej omenjene -kampanje** ali „mandrije“, skorej nevidni! — V tej okrajini je tudi Gradec sv. Vida, opomnjen že na 38 strani; — Lloy-
do va ladijotesavnica, podobna skorej malemu mestu;— Strudthofova železolivnica; — važno in lepo obsajeno sprehajališče sv. Andreja; — krasna poslopja imenovana „ Vil la Mitratu z lepim gajem ali logom (nekdanje imetje generala in neapolitanskega kralja Murata pod bivšimi tukaj Francozi), in „Villa Necker; — in pa »stari Lazaret" se svetilnikom omenjenim na 83 in na 86 strani. — d) X Kadinu sta velikanska poslopja, o katerih se je govorilo že na 82 strani, namreč bolnišnica, in siromašnica za meščane in tudi za vse okoličane. — e) X Verdeli je znamenita tvornica (»fabrika") za kuhanje piva („bire“), zdaj lastnina bogatega Dunajčana A. Dreherja, ki jo je kupil leta 1869 za 300.000 goldinarjev od bivše neke teržaške družbe, ki je pa potrosila leta 1865 skorej pol drug milijon, da jo napravi. — Tam je tudi velika gosp. Jakličeva svečolivnica, — v nekdaj tako imenovanem »Batnem" na podnožju ondešnjega loga spadajočega deloma pod Rocol, deloma pod Kadin, to je, „Farneda“, ali prav za prav na meji med Kadinom in Verdelo °b starobrčžkem potoku (tistemu bi pravili sicer skorej le samo hudournik, kakor po navadi je, temoč celo hldi hudobnež ali potuhnjen napadnik: bilo je namreč, kakor je tudi nam dobro znano, skorej prav prijetnega Poletnega dne pred mnogimi leti, ko je nekoliko mladih okoličnih Slovenk v vodi tega potoka blizo tako 'menovane ondešnje „štoIne“ pralo, in pa, kakor po Navadi, veselo prepevalo; nanagloma zagazijo u strašno ^osrečo — prileti namreč od gorenjega kraja Lonjer-ske okrajine, kateremu pravijo Ključ, po vterganju velicega samotnega černega oblaka, ki se je bil berž lam naredil, močna povodenj, hitro, tako rekoč, kakor ^vela. plane na omenjene pevke, in jih šiloma vnese;
dve ste žalostno poginile, drugim se je vendar vsrečilo, da se rešijo!). — V Verdeli je sicer še nekaj posebnega, ki je po naši misli omembe vredno, to je, čuden jtk ali odm6v pod verhom Griže (gorovine nasproti Tersta). Daljina od teržaškega mesta do ondi, kjer se zasliševa ta jek, znese vec ko eno uro hoda. Ce se kedo zvečer ob tihem vremenu, kadar je vender prav čist zrak, in jenja pa navadni vsakdanji hrup v mestu, tam postavi ali vsede, mu prihaja iz tega do ušes vsak posamezen ali poseben, sicer bolj močen glas, skorej malo manj, ko da bi mu bil prav blizo. Se vč pa, da človek, ki takrat v mestu govori, se mora vendar nahajati pred kakim bolj visokim poslopjem, katerega ena stran je obernjena proti omenjeni Griži, do katere pride glas po Verdelski dolini med ondeš-njimi desno- in Ičvostranskimi gorovinami. — f) V Kolonji je zdaj velika soldaška bolnišnica, sezidana skorej pred tremi leti, potem namreč ko se je ražši-rila „velika kasarna", blizo katere je bolnišnica prej bila. V tej okrajini je tudi sprehajavni vert (giardin pubblico)^ o katerem se je nekaj čerhnilo na 84 strani.-' V Škorklji je glavni čolni urad („dogana„) primorju, in tudi še za zdaj železno-cestna postaja, ki se pa ražširja proti Greti. — n) Na sprednji, to je, na južni strani Opčin je obelisk, katerega so dali Terža-ščani z včlikimi stroški napraviti leta 1844, ko je cesar Ferdinand I. Terst obiskal. — i) Pod Konto-velsko vasjo je pri morju sprelepo in res občudovanja vredno poslopje (grad) rajncega Mehikanskega nesrečnega cesarja Maksimilijana, imenovan „Miramar“ —' španjska beseda, ki pomenja neki: „gledaj v morje,‘ namreč tam, kjer je bil nekdaj frančiškansk samostan blizo „GerIjana“, v italijanskem jeziku „Convento di
Grignano*, s cerkvico vred, ki se je klicala kapela sv. Marije (teržaški škof Škerlič jo je bil dal Frančiškanom leta 1626). — j) Zgorej Bazovice, namreč v Lipici je znamenita cesarska žrebčarija ali konjorejska naprava že 280 16t. Zdi se sicer, ko da dr. Kandler, ki je hotel tudi o njej nekaj govoriti, ne ve še prav, kaj da je to; on je pisal, da je tam neka „scuderia“ ali tudi „equileK, kar pomenja pa le ^konjski hlev&' {kala — ?) za kako včliko gospodo. Žrebčarija je v italijanskem „razza di cavalli*, ne tedaj „scuderia“! — Idruge reči zadevajoče teržaško okolico niso take važnosti, da bi se morale tukaj opisovati ali sploh omenjati. — S tim se konča naš opis.
--—
ZGODOVINA
Tersta in njegove okolice.
Zdaj prestopimo pa k temu, kar ima bili po omembi v predgovoru poglavitni zapopadek te knjige — h razlaganju zgodovine, sicer vendar le z ozirom na opazko, ki se nahaja na 89 strani pod *), in pa ob onem tudi na silno potrebo še marsikaterega opomina 'n pojasnila v tej zadevi, posebno za bolj prosto ljudstvo, prej ko se začne omenjeno razlaganje, in to z dokazom naše misli in terditvi, da pervotni prebivalci Tersta so bili — Slavjani ali prav za prav Slovenci. Razlagalo se bo eno in drugo po razdelkih zaznam-njenih z rimskimi štčvilkami, namreč tako-le:
L Kaj je zgodovina? — Zgodovina pomenja po pravem sploh vse to. kar se je nekdaj zgodilo, naj si
ho na enem ali drugem kraju tega sveta, sicer pa vendar le bolj na veliko in v posčbni obširnosti; vsak posamezen prigodek ali zgodek ne moremo tedaj imenovati zgodovino, na primer, kak poseben vmor, kako tatvino, kako bitko v vojski, kak požar i. t. d., ampak le več takošnih prigodkov, ki so si imeli za nasledek važne in pomenljive spremembe med človeštvom na svetu. Da se pa vendar nekaj bolj zaznamnja pravi pomenek besede zgodovina, treba je po naši misli, da se razjasnite poprej, saj na kratko, besedi „ narod ^ in „deržavatf, in da se omenja sicer tudi osoda, ki vtegne zadevati unega in tisto po marsikaterih prikaznih veče znamenitosti. — »Narod je tisti več ali manj kjer koli si bodi po svetu razprostirani del človeštva, ki po svojem izhodu ali izviru od enega in istega per-votnega plemena (od ene in iste pervotne rodovine) ima med seboj, če tudi ne ravno popolnoma, saj vendar večidel enak jezik, enake šege, enak značaj, in sploh enake lastnosti". Tako se navadno določuje pomenek te besede „narod", in to je po našem mnenju najbolje določilo. Da je pa nepravo in napačno tisto, ki smo ga našli v neki italijanski knjigi, in ki se tako-le glasi:	»Narod je zapopadek ljudi, ki govore med
seboj isti jezik, in so podložni istim postavam", —je očitno: po takošnem določilu bi se moralo terditi, da kako ljudstvo, na primer, nemško, katero je naseljeno v več deželah, in pod raznimi vladami, je podložno tedaj raznim postavam, čeravno izhaja od enega in istega plemena, in obderžuje njegov jezik, njegove šege i. t. d., ne spoda v eden in isti (nemški) narod, in vendar spada, ravno kakor spadamo tudi mi Slovenci v eden in isti, namreč v slovenski narod, čeravno nismo dozdaj še povsod podložni istim postavam. Pri-
petilo se je sicer vendar že tu in tam, da se je kak narod, prišedši po svojem razprostiranju v dotik z drugimi narodi, sčasoma ali popolnoma v tistih pozgubil, ali si saj pervotni jezik med njimi več ali nianj popačil; pa da se je celo tudi več narodov po svojem preseljevanju tu in tam na svetu zedinilo, in da se je po tem iz vsih tistih drug poseben — en sam narod izcimil. To nam kaže, postavimo, Italija in Anglija (anglež/ca ali prav za prav anglijska dežela). V Italiji je bil, kakor sicer tudi še po raznih drugih krajih tega sveta, nekdaj mogočni rimski narod in rimski ali latinski jezik. Ko se je pa po obnemaganju tega naroda sčasoma vrinilo v to deželo več drugih narodov kot tujcev, se je po tistih naredil sadanji italijanski narod. Skorej nekaj enacega se je prigodilo teidi v Angliji: po prihodu drugih narodov, na primer, nekdanjih Rimcev, starih Nemcev i. t. d. v te kraje, Se je pomalem (saj večidel) zgubil pervotni ondešnji nkrod se svojim jezikom vred, in se pa tam na zadnje •zcimil sadanji angležki narod, ki po tem takem ne lzvira vendar od enega in istega plemena. — Toliko Zastran naroda.
Ljubezen do miril, in sploh do vsestranskega reda, potrebnega, da si po njem dobrostanje in lepo gospodarstvo vstanovijo, je ljudi že od starodavnih časov močno spodbadala, da se pravilno zedinijo v kako vččo družbo, in si potrebno vlado ali vodstvo („regi-rengoa!j osnujejo za oskerbovanje vsega tega, kar je zadevalo izpolnovanje njihove želje zastran omenjenega miru in reda. Takb osnovane vlade niso pa vendar mle, kakor niso še tudi dandanašnji, povsod enake: ^() namreč ali tako imenovane ljudske vlade („repu-mke^), kadar vladajo ali gospodarijo v deželi zedinjeni
ljudje sami, tedaj brelz kakega posebnega poglavarja, sicer le po nalaš izvoljenih poročnikih (odbrancih), in s pomočjo potrebnega števila služabnikov; ali so pa monarhijske (edinovladarske), kadar vlada en sam, imajoč si za naslov cesar, kralj, vojvoda i. t. d., in to sicer ali soojovlastno („absolutično, avtokratnoa_), kakor se vlada, postavimo, zdaj na Ruskem, ali ustavno („konštitucijonalno“), to je, s pomočjo nalaš vstano-vljenega zbora — tako imenovanega , parlamenta‘S ravno kakor je zdaj v naši Avstriji. Dežela pa, ki si ima eno ali drugo takošnih vlad, se imenuje deriava.
Udje kake si bodi deržave, ki jim pravimo sicer tudi deržavljani. ali spadajo v en sam narod, kakor na Gorškem, na Nčmškem i. t. d., ali so pa razdeljeni v več narodov, kakor so, na primer, v našem cesarstvu, katerega prebivalcem so pa nekdaj, to je, takrat, ko se nije še nihče za narodnosti kaj menil, pravili brez kakega si bodi razločka avstrijski narod! Med tistimi narodi se izpletajo pa marsikje hude borbe, kadar en narod se derzne zatirati druge, da si prisvoji predstvo med vsimi zastran narodnosti, posebno pa zastran jezika. Takošne borbe so sicer zdaj tudi v omenjenem našem cesarstvu. — Po tem, kar smo že omenili, je pravi cilj in konec vsake velike družbe, kakoršne so ravno deržave, obvarovanje potrebnega miril in reda med njenimi udi: je pa, žalibog! kakor nam kaže vsakdanje izkustvo, vendar mnogo deržav na svetu, katerih prebivalci niso uživali zmiraj take sreče, da bi se bilo vse to prav po godi vresničilo. Vnemale | so se namreč tu in tam večkrat toliko domače ali notranje vojske, to je, vojske v eni in isti deržavi taki) imenovane ^revolucije" (punti), imevše si za uzrok nezadovoljnost deržavljanov z vlado, naj si bo
zastran tega ali tega, včasi pa vendar še marsikatere druge prepire, postavimo, zastran nastopa vlade, to je, zastran pravice do nasledbe na prestol („tron“) !• t. d.; kolikor tudi zvunanje vojske, namreč vojske, ki navstajajo med deržavami, kadar ena drugi krivico dčla kakor si bodi, kar si ima pa za nasledek, da se po tem orožja (puške, kanona i. t. d.), — tedaj nasilja kot pravega in edinega sodnika (!) potrebuje za razsodbo med njimi. Sicer vnemajo se takošne vojske vččkrat še drugače; izvirajo namreč tudi iz razuzdane zelje enega ali druzega vladarja, razširjati svojo moč cel6 tudi zvunaj tiste deržave, kateri je najviši poglavar, in gospodovati tedaj po nekakem še nad tujimi dežčlami, ali se mešati brez potrebe in pa navadno z včlikimi stroški v njih zadeve — iz gole prevzetnosti. Po nekakem ravno tako je zraslo tudi znano letošnje grozovitno vojskovanje, ali timveč ostudno mesarjenje 111 morjenje med francozko in nemško deželo, ki je spravilo dozdaj pod zemljo, saj kakor se govori in piše, celb nad 170.000 mladenčev kot vojakov na °bčh straneh; ranjenih ali pokvečenih, in tedaj za boj Nezmožnih je neki nad 160.000, in francozkih vjetni-kov nad 323.000! Kaj je bilo pa vendar vsemu temu pravi uzrok? — Dasiravno je ta stvar sploh povsod znana, naj jo pri vsem tem, sicer pa le na kratko, j^di mi ob tej priliki tukaj omčnjamo, posčbno zatb, kčr nam služi za čedalje bolj natanjčno razjasnilo, kako čudno da se včasi vojske začčnjajo, in kako da 8e po tein razvijajo spremembe na svetu, ki dajajo pa podlogo pripovedovanju zgodovine
Nemčija, že od nekdaj razdeljena v mnoge, ve-(;idčl majhne deržave, s i prizadeva že nekaj časa, in to pod vodstvom pruske vlade, ali prav za prav njenega,
9
povsod razglašenega kanclerja grofa Bismarka na vso moč, da se primerno zedini, in da se tako čedalje bolj ojači in si opomaguje — da postane bolj mogočna in silna dežela. Napoleonu III., cesarju ponosne ali timveč ošabne bližne Francije, ki je bila že mnogo let po nekakem sitna napevka drugim, zlasti evropejskim deržavam, nje skorej ponižnim spoštovalkam, nije pa bilo to prav po godi: on nije rad terpel v bližini bolj mogočnih dežel in vladarjev, ki bi mu slavo in bliščobo manjšali ali pomračevali. Znano je verh tega še tudi, da Španija, potem ko je skorej pred dvema Ičtoma odstavila in zapodila svojo kraljico Izabelo, si išče že nekaj časa druzega vladarja (kralja). Prišlo je po raznih skušnjah zastran tega junija mč-seca 1.1. sadanji začasni ondešnji vladi na misel, predlagati španjskemu zboru, kateremu pravijo „cortes za kralja nekega nemškega plemiča iz rodovine imenovane „Hohenzollern“, od katere izvira sicer tudi pruski kralj Vilelm, sadanji najviši poveljnik nemške armade na Francozkem. To je pa bilo cesarju Napoleonu ravno takb malo po godi, kakor mu je bila že poprej omčnjena prizadeva Nemčije, ali prav za prav pruske vlade: bal se je gotovo, da tudi po tem kralju, ako bi si ga Španija res volila, bi mu tista vtegnila biti premogočna, in tčdaj tudi Franciji, kot njena druga soseda, škodljiva ali nevarna. Imevši pa imenovanega pruskega kralja za pravega početnika ali po nekakem za krivca zastran namenjenega predloga španjske vlade, to je, zastran njene misli, o kateri smo že govorili^ ko da bi bil namreč ons se vč, s pomočjo svojega deržavnega kanclerja Bismarka, nalaš vse to v Španiji sprožil, kakor se sicer tudi skorej sploh misli, napo-veduje cesar Napoleon berzo, in z vso prevzetnostjo
- 123 —
Prusiji — vojsko, in napade pa kmalo po tem kot najviši poveljnik nemško, to je, prasko deželo na sončno-zahodni strani se svojo ogromno armado. Tako m pa še iz marsikaterih drugih, sicer ravno tak6 malo veljavnih uzrokov, se je tedaj izcimila ta strašna in gerda prikazen, o kateri zdaj vas svet govori, preklinjajo tiste verle možake (!), ki so jo na dan spravili.
Nasledek tega nesrečnega klanja in mučenja, ki se je imelo neki nadaljevati tudi okol francozkega glavnega mesta Pariza, pa se bo morda nov. meseca 1.1. Po obojestranski pogodbi ustavilo, so že zdaj, in bodo gotovo pozneje še bolj znameniti: francoski cesar Napoleon, ki je začel z neko posebno baharijo to vojskovanje, je že sam vjetnik, potem ko so mu Nemci pobili armado pri terdnjavi, ki jej pravijo „Sedan“ in deloma tudi še drugod; nahaja se zdaj na Nemškem v gradu imčnovanem „Wilhelmsh6he“ (za občni smeh ga je nekdo po tem narisal kot zapertega v neki kletki ali kajbici, kateri so dali imč „novo napoleonovo stanišče„; sicer naris se prodaja tudi v Terstu za J^kaj soldov!); — cesarica pa in njen sinček, ki bi ltttel biti ob svojem času prihodnji francozki cesar, pobegnila iz dežčle na tuje; — francozko cesarstvo Se je že spremenilo v „repubIiko“, potem ko se je v Parizu sklenilo, da ne more Napoleon biti več ^ancozki cesar; — dosademja škoda za Francijo znese ^ki nad deset tisoč („tavženta) milijonov frankov, ali štiri tisoč miiljonov goldinarjev, kakor seje že prestalo (tako pravi francozki časnik „Pnys“);—Nemci |nisle po svoji zmagi skerčiti francozko deželo, vzeti Jej namreč tista dva kraja, ki se imenujeta Alzacija 'll Lotaringija, in sta bila že nekdaj Nčmciji pridru-
/ena, pa od nje ločena, in sicer Lotaringija pred 104,
*
1 24
Alzacija pred 222 leti; — po omenjenem vojskovanju se je tudi že pripetilo, da so Italijani, posluževavši se nesreče Francozov, očetu papežu, katerega so doslej tisti z vojaki nalaš že več Ičt varovali, pa avgusta mč-seca t. 1. zarad svoje velike domače zadrege in stiske zapustili, na zadnje vendar še tiste dežele posilno vzčli, ki so mu ostale bile po znani italijanski ustaji ali »revoluciji* leta 1859, in da si imajo po mnogoletni vroči želji zdaj tudi Rim (ne včč tedaj Florenco) za glavno mčsto, bivše papeževo skorej 672 let, to je, od leta 1198; takrat je namreč bil oče papež Ino-cencij IIL pervi svetni paglavar v Rimu, in pa samo-stalni vladar že omenjenih dežel, katerih en del je bil papežem darovan že leta 755 po Pipinu Malemu, kralju franške dežele, drugi pa bolj pozno po drugih vladarjih katoliške vere. —
Skupni zapopadek vojskinih dejanj, ali tudi drugih bolj važnih prigodkov in prikazni kakih si bodi, po katerih so se rodile v deržavah in ob enem pri tistih nhrodih, ki v njih prebivajo, velike in znamenite spremembe, naj si bo v eni ali drugi zadevi, in pa zapopadek tih sprememb, — je ravno to, kar se imenuje v pravem pomenku zgodovina. Po tem takem nije tedaj zgodovina prav za prav pripovkst o prigodbah tega svčth, za katero jo imamo po navadi tudi nit posnemaje Nčmce, ki ji pravijo »Geschichte", to jt zapopadek raznih prigodeb in njih nasledkov vece važnosti; ampak ona je le gradivo, ali, kakor se p° latinskem navadno reče »materija* kot podlaga za zgodovinopisje. Raba te besede zgodovina v pomčnku »pripovest* je tedaj napačna in neprava. Italijani? Francozi, Angleži in še marsikateri drugi narodje pravijo pa „pripovest“ (ital, storia, franc, histoire-
angl. history i. t. d.) kolikor razlaganju zgodovine, toliko tisti^ in to po staro-gerški besedi „tatop£iv“ (naj se izgovarja „historein“), ki pomenja ^pripovedovati pa tudi ^preiskovati". Se ve, da ta navada je ravno takd napačna in neprava, kakor je naša, kadar jo rabimo po izgledu Nemcev; moralo bi se nekaj bolj oznamnjati eno in drugo imenovanje; naj se piše in reče, postavimo, da se ta neprilika odpravi, rajše »zgodovinska pripovest".
Sicer razlaganje ali pripovedovanje zgodovine je čedalje bolj dolgo, obširno in znamenito, naj zadeva eno ali drugo deželo, eden ali drugi narod, bolj ko so se vojskina dejanja ali druge zgodbe ponavljale in zapletale, in več odločivnih velikih spremčmb ko se je po njih v deržavah in pri narodih razvilo. Zate-gadel je pa tudi prav naravino, da, če kaka deržava ali kak narod je od nekdaj vedno le v miru, — brez zadreg in brez borb s kom si bodi, nima prav za prav mc, ali pa le malo zgodovine, to je, gradiva ali »materije" za pisanje o njej; saj kjer nije uzrokov, nije tudi nasledkov — kjer nije posebnih spremčmb po prigodbah, nije tudi nič tacega, da bi se vtegnilo o njem kaj pripovedovati, kakor je sicer že vsim zadosti očitno, ko beli dan. Tukajšnji okolični Slovenci, postavimo, si imajo zgodovino, kolikor jo ima terža-sko mesto, s katerim so v zvezi že od starodavnih časov, ali kolikor jo imajo drugi njihovi -orojaki — Slavjani, katerih je po svetu, tako rekoč, ko listja in trave, dasiravno se je še le v novejši dobi začelo o njih nekaj bolj govoriti in pisati, kakor da bi jih prej nikjer na svetu ne bilo; saj celo tudi šolske knjige zadevajoče občno zgodovino so bile v naši deržavi povsod od nekdaj le tako napravljene, da se nije mo-
glo po njih prav nič zvedeti o našem narodu, ali sploh o naših prednikih. Le to je tudi nam znano, da po zapopadku tih knjig so Slavjani nekaj po petem stolčtju, to je, pred nekimi 1350 leti, skoraj naenkrat privreli, pa ne vemo, ali izpod zemlje, ali iz pekla (!), in po raznih krajih hudo ravnali ali gospodarili — ropali, druge narode morili, mesta požigali in v pepel spremenjali, sploh pa grozo in pogubo po svetu razprostirali — !? Vse to se je vendar le v kakih petih verstah povčdalo, tedaj prav na kratko! Radovedni smo zdaj, kako da se glasi prav za prav tista knjiga, ki jo je letos spisal za teržaške, in kakor se dozdeva, celo tudi za okolicne ljudske šole nek mlad „ahate Cavalli" o zgodovini Tersta, in to po oznanjenem vabilu tukajšnjega municipija, ki je 12 dnč meseca oktobra tega leta (1870) v zboru sklenilo, dati mu za to važno delo najmanj 300 goldinarjev. Gotovo je, da se opira ta spis vendar le na dosadašnje znane — italijanske čečkarije; saj kako je sicer tudi mogoče, da se napravi takošna knjiga skorej že v šestih mesecih? Bomo jo, ako Bog dh, pretresovali, kakor gre, in pa svoje mnčnje o njej razodevali, posebno v reččh segajočih v našo narodnost, se ve. — Opazujemo tukaj še to, da zgodovina zadčva ali samo kako posčbno dežčlo ,in kak poseben nkrod, ali pa vas svet: una se imenuje posebna, tista vesoljna zgodovina Razdeluje se dalej še zgodovina v zgodovino svetno (svetovno), in pa v zgodovino cbrkveno: perva obsega namreč svetne (svetovne), druga cerkvene prigodbe in njih nasledke, to je, spremembe, ki so jih prinesle.
II.	Na kaj se opira razlaganje ali pripovedovanje zgodovine? — Zgodovinopisalci se naslanjajo pri svojem delu, ki je večidel jako težavno, posebno
kadar imajo razlagati bolj starodavne, poprej nikjer še spisane reči: pervič na stare povedke le ustno prehajajoče od roda do roda, in le tako obderžane med ljudstvom; drugič na stare posebne navade, šege in slovesnosti, ki se včdno med njim nahajajo po nekakem kot prave narodne svetinje, važne za preiskovalce zgodovinskih starin; tretjič na stare spominke, zlasti z napisi, in sploh na ostanke nekdanjih pomenljivih stvari, ki dajajo omenjenim preiskovalcem marsikatero pojasnilo; četertič na knjige in spise, ki zapopadajo kako zgodovinsko razlaganje ali kako pripovedko o znamenitih prigodbah; in petič na osebno ali naočno opazovanje in prepričanje tistega, ki piše ali je že pisal zgodovino kako si bodi, Zdera se pa, ko da se morejo zgodovinopisalci zanašati vendar skorej najbolj na stare šege, na spominke z napisi, na knjige in spise, posebno pa, se ve, na to, kar so sami zapazili *n videli. Po ustnih ali nespisanih povedkah, naj si kodo pa starega, ali tudi bolj novega časa, se ne zvedajo lahko prave resnice. Takošne povedke se namreč po navadi ščasoma med ljudstvom večidel sprevračajo, in se tako ob enem več ali manj popačijo, cesar se vtegnemo skoraj vsakdan prepričati. Sicer celo knjige in spisi niso ravno vselej to, kar se navadno od njih pričakuje; včasi se še tudi osčbne zapazbe (to, kar kedo sam vidi ali sliši), naj si bo po kaki sili, ali pa naluš, drugače porabijo, kakor bi šlo, to je, po rčsnici — Kar se tiče knjig in spisov, znano nam je dovolj, da se je v njih tudi zastran zgodovinskih reči že marsikaj razlagalo z nčko posčbno resnobnostjo kot živa rčsnica, da se je pa vendar prikazovalo na zadnje le kot živa — laž ali zavzčtna oedarija. V dokaz, da je temu res tako, kakor smo
L28 —
zdaj tu terdili, bi lahko marsikaj povedali, hočemo pa vendar le dva primera zastran tega opomniti.
Perviprimer. Med drugimi smešnimi rečmi, ki se nahajajo v knjigah rajncega Teržaščana, G. Mainattija, katerega smo sicer že omenili na 13 strani, to je, v njegovi tako imenovani „kronikia našega Tersta, pisani, kakor je on sam rekel, skorej le na podlogi dolge, in pa ob enem dolgočasne kvante nekega „P. Irenea della Croce“, zapo-padajoče isti predmet, namreč kroniko imenovanega mesta, se bere nekaj posebnega tudi zastran izpeljave italijanskega imčna „Gorizia“, v našem jeziku „Gorica“, ki je mesto na Primorju, kakor je bralcem že dobro znano. To lepo in vabivno slovensko mesto, kateremu pravijo celo Furlanije „ Gorica" (Gorizza), posnemaje v tem imenovanju nas Slovence, si je dobilo takošno ime gotovo le po tisti ondešnji visočini, ki je podobna mali gon, ali — „gorici“, gospoduje nad sadanjim bolj razširjenim mestom, in se kliče zdaj v furlanskem narečju „češčel“, italijanski „castellou, u našem jeziku bi se pa klicala „gradeč", kar je res tudi še dandanašnji. Tukaj je bil brez dvombe pervotno selišče Slovencev ondešnjih krajev, kateri so mu dali to imč, namreč „Gorica“. Po tem je tčdaj omenjena izpčljava prav lahka, in sicer tudi prav naravina; ne vemo, kedo da bi vtegnil nad tim dvomiti. Pa čujte, kaj da se bere vendar zastran te izpeljave v Mainattijevi kroniki! Tam se. namreč pripoveduje, da leta 1171 pred Kristusovim rojstvom, tčdaj pred 3071 leti, je prišel iz Nemčije v te kraje „Norito“ ali „Norico“j sin nekega nemškega kralja, ki mu on pravi „Ercole“ (Herkul), da je razvalil in pokončal Terst (?!?), dal po tem sezidati drugo mesto nedaleč od tega, in ga imenoval „Noreja“; da pozneje seje to ime spremenilo
129
v ime „Norizia“ (Noricija), iz katerega je pa po ter-ditvi zapopadeni v isti kroniki izviralo na zadnje ime „Grorizia“! To nam kaže ob enem tudi, da temu gospodu, kakor smo že rekli, Teržaščanu, ki nam je tako pojasnil (?!) izvir besede „Gorizia“, nije bilo posebno mar za razumen j e slovenskega jezika, sicer bi gotovo ne bil izgovoril takošno — ščmarijo. Kar se tiče pa „Norejeu, to mesto nije bilo v tih krajih, kakor bolj temeljito pripovedujejo drugi zgodovinopisalci, ampak bilo je glavno mčsto neke druge, kakor nam je izbistril naš slavni gosp. Terstenjak, bivše spervič slavjanske dežele imenovane „Norik“, pozneje po starih Himcih pa „Naricum“. Bila je ta dežčla pod tim imčnom tam, kjer je zdaja Salcburg (ki mu pravimo mi „Solnogradu), nadvojvodina avstrijska, deloma Stajarsko, in Koroško zgorej do reke Drave in zgorej Karnije (tedaj težko vendar tudi tam, kjer je ilirsko Primorje). Mainattijeva „Noricija" je izvirala, da to le v šali tako izrečemo, morda vendar le iz besčde — »norec“(!), italijansko imč „Gorizia“, ravno kakor tudi nemško „G6rz“ izvira pa iz besede „gorica", kar smo sicer že prej terdili. To naj služi tudi za poduk tistim, ki radi bero omenjeno kroniko kot neko pravo sveto pismo, in pa njenega stvarnika „P. Irenea della Croce", in G. Mainattija, ki je tega zvesto posnemal in za izgled vzel, morda celo občudujejo, da sta tako izverstna dela zapustila. Podaja se nam sicer še drugod priložnost, marsikaj iz. te kronike, posebno kar zadeva nas Slovence, ki nas ta dva gospoda v svojih knjigah imčnujeta vedno le zdaj „sclavi“, zdaj nschiavi“, v spomin jemati, pa skorej samo — za kratek čas, katerega je vendar težko kedo na svetu sovražnik.
Dmgi primer. Kaj da se je prigodilo meseca
julija leta 1868 tukaj v Terstu, potčm ko so si Slovenci tih krajev brez kakega si bodi nereda ali pohujšanja slovesno odperli pervo kmečko Čitalnico v Rojanu, pokazaje tudi s tim očitno, da so zvesti udje naroda izviravšega od velicega in neizmerno razpro-stiranega slavjanskega plemena; — kako da so posebno tudi ob tej priliki znani, bivši zarad omenjene slovesnosti jako razkačeni teržaški gospodje, kateri stran italijanske narodnosti nočejo spoznavati in terpeti nobene druge ne v Terstu, ne okoli njega, naše okoličane černili in obrekovali dčlpma sami, deloma s pomočjo svojega ljubljenca — „Cittadina“, ki dela kot časnik za-nje in za vse druge enacega škvarta, obdolževaje pregreh in hudodelstev vsake baze te zakonite in verne Avstrijance; — kaka grozna truma italijanskih gospo-dičičev da je 13 dne zgorej imenovanega meseca po noči na-nje prčžala. da jih zagrabi in potolče, saj kakor se je zvedelo na čisto tudi med ljudstvom, takrat tam okoli nabranim; — vse to, pravimo, je bilo že po časnikih natanko povedano, in je tedaj dovolj znano (sicer čerhnili smo nekaj o tej žalostni prigodbi tudi že na 76 strani). Znano je pa še dalej, da omenjeni gospodje so si bili istega leta (1868) zastran tega prav zvijačno napravili neko dolgo in natanjčno sporočilo, katero se je po tem bralo, se ve, za veliko razveseljevanje mnogih poslušalcev italijanskega naroda, v tukajšnjem deželnem zboru, enoglasno kot pravo poterdilo in se silno prošnjo za pomoč (!!) vladi na Dunaj poslalo, kjer je pa po sreči vendar ostalo, kakor nije moglo biti sicer tudi drugači, popolnoma prezirano, tedaj brez kakega si bodi dobrega vspeha za obtoži-telje; imeli so namreč gospodje na Dunaju takošno sporočilo le za to, kar je v resnici bilo — za umetno
izmišljeno basen. Zdaj se nahaja vendar to res pomenljivo sporočilo v municipalni pismarnici ali pismo-hranilnici, in se bo pa ob svojem času gotovo porabilo po izgledu „P. Irenea della Croce“, „Cavallija“, in še drugih enakih učenjakov kot prava in terdna podlaga pripovedovanju zgodovinskih reči zadevajočih Terst m njegovo okolico, čeravno obsega le kvante, nezaslužena obdolževanja in sploh nesramne laži; nije zategadel vreden ta veliki spis, da se derži v omenjeni pismarnici, kateri vtegne služiti le za nesnago in ger-dobo, tistim pa, ki so ga dali napraviti in tam shraniti, le za neizbrisljivo sramoto.
Viditi je tedaj vččkrat treba, kedo da je kaj pisal m pripovedoval o zgodovinskih zadevah, in kako da se vse dokazuje, kar zapopadajo njegove pripovedke.
Znano je sicer, žalibog! tudi, da so knjige tu in tam celo prepovedane bile zato, ker se je v njih lasnica govorila zastran nevgodnih zgodovinskih reči kake posebne dežele, katčro so zadevale. Nekaj ena-cega se je pripetilo, na primer, v Franciji tudi tistim knjigam francozkega zgodovinopisalca Thiers-a, v katerih jo je ta učenjak zagodel prav kakor grč in pa krepko, kar se tiče nespametnega početja cesarja Napoleona I. leta 1812, ko se je ta z vso prevzetnostjo prederznil lomastiti se 450,000 vojaki na Rusko, da poniža sč silo to ogromno deržavo, bivšo takrat njemu protivno, jih je pa vendar po ondešnji grozovitni nesreči in po velikem terpenju pazaj pripeljal samo -nekih 20.000 brez dosege svojega namena, kakor se je sicer ta stvar že v naši knjigi „Pod Lipo“ na obzirno povedala. Po tem se pa tudi vtegne soditi, zakaj fki se marsikateri celo boji povedati vselej resnico Istran vsih, namreč tudi nevgodnih zgodovinskih
reči zadevajočih deržavo, v kateri prebiva. Tudi zastran tega velja tedaj pregovor:	„Resnica je sovraživa
rodnica". —
O starih Slavjfinih, kakor se po navadi imenujejo naši predniki, so pisali dozdaj med drugimi učenjaki posebno Ptolomej, Egipčan, v pervi polovici druzega stoletja; Jornandes ali prav za prav Jordanes okol leta 550; Prokop v šestem stoletju po Kristusovem rojstvu (pervi in tretji sta pisala v gerškem, drugi pa j e pisal v latinskem jeziku); bolj pozno so pisali zastran njih Nemci Adam, Helmold, Gebhardi, i. dr.; Cehi Dobrovski, Safarik in Sembera; Dalmatinec Ka~ talinič; Poljak Miciejovski, in pa neki Slovenci, posta vimo, naš neutrudljivi Terstenjak (sadanji fajmošter v Ponikli na Štajerskem — Bog naj ga živi še mnogo let!), rajnki Matej Ravnikar-Poženčan in Terdina. Sicer omenila sta jih nekaj tudi G. Mainatti in dr. Kandler, pa vsak naših rojakov si vtegne lahka misliti, kako! Mi se bomo včasi v poganjanju za dosego svojega namena vendar na obedva, pa, se ve le zastran takih reči nanašali, ki sta je kot nam Slovencem vgodne p° sreči, čeravno gotovo le nehote, terdila ali pripovedovala, marsikatere druge njune terditvi ali pripovedke pa opominjali večidel samo za kratek čas, kakor smo že prej opazili. — Toliko zastran podloge, na kateri se piše zgodovina. Pa prej ko napredujemo z govorom o starih Slavjanih ali sploh o tem, kar se na njih reči nanaša, mislimo, da bi ne vtegnilo vendar bh* nepristojno ali nepotrebno, če tukaj vpletemo sledeči razdelek, ki obseže zlasti tudi kratko „ štatistiko “ ali ; naznamovanje in naštetev vsih sadanjih prebivalcev Evrope, v kateri si imamo stanovališče. Tedaj:
III.	N<5kaj splošnega o človeškem rodu, in njega razdelitvi. — Človek, to najbolj imenitno in najbolj izverstno bitje na svetu, obdarovano s prosto voljo, po kateri si vtegne voliti eno ali drugo stvar, kakor mu je drago, ob enem vendar pa tudi z razumom, kateri ga ima voditi, da se derži vedno le pravega in dobrega, da se ogniva tedaj napačnega in zlega, ali da ne zavija od ravne in prave poti, — se nahaja, po vsegamogočnem stvarniku postavljen, tak6 rekoč, za gospodarja vsega svčtk, povsod] — on nije tčdaj prisiljen, deržati se le kake posebne dežele, kakor je prisiljen včči del drugih živali ali živečih bitij; — on ima po tem takem pod svojo oblastjo vse stvarstvo: — za hrano mu služi vsaka reč, ki je le po svoji naravi ali po svoji posebnosti zanj vžitna, naj si bo pa na enem ali na drugem kraju tega sveth;
on sam je med vsimi živečimi bitji dražljiv, in se tedaj po tej lastnosti rad in redno se svojimi bližnji zedinja, da si tako tudi čedalje bolj pomaga, in da Jagljeje cilj in konec svojega živenja desčže po volji tistega, ki ga je stvaril: — on sam ima pa tudi moč ali sposobnost, dajati drugim na znanje svoje misli, Svoje občutke in svoje želje, in to s pomočjo navlaš-njih razločnih glasov, namreč z besčdo ali z govorom ; — on sam je izobražljiv, in se more po tem povzdigovati na najvišo stopnjo duševne omike, in dčlati, tako rekoč, prave čudeže na svetu za korist vsih, česar se vtegnemo popolnoma prepričati, berž ko se le nekoliko ozremo po velikem številu znamenitih dosadašnjih človeških del — po tolikih znajdbah biv-sih gotovo mogočih samo po neizmernem trudu in stanovitnem prizadetju zedinjenem z dolgim in natanjč-nim pretčhtovanjem, kakoršna je, na primer, hitra
vožnja, ki se izveršuje s pomočjo soparjev po suhem in po mokrem; telegrafija (daljnopisje), katere čudodelna in bi dčjali, prav copernijska, pa nevidna, moč dela, da letajo naše zapisane in dotičnemu uradu izročene besede skorej takč naglo, kakor naše misli, od enega do druzega kraja tega sveta po zraku in celo tudi pod vodami; znajdba stvarnic in še mnogo drugih mašin: za tiskanje spisov, za mlenje, za predenje i.t.d. Vse to je pa sad jako mogočne omike človeškega roda! —
Učenjaki, in posčbno preiskovalci stvarstva ali narave (tega, kar je Bog stvoril) razdelujejo ljudi celega svetil, katčrih je zdaj nekaj čez tisoč („tavžent“) milijonov, po navadi v petero poglavitnih plemen, namreč: v kavkazijsko, mongoljsko, amerikansko, etijo-pijsko in malaijsko, in to gotovo po deželah, iz katerih, saj kakor se misli, so se bila ta plemena ščasoma drugam kakor si bodi razprostirala, pa ob enem vendar tudi z ozirom na večo ali manjo podobnost, ki si imajo ljudje vsacega tih plemen med seboj, naj si bo zastran ene ali druge reči. Vsako poglavitno pleme se deli v razna druga posebna plemena, katera razpadajo pa v narode (stran nekaterih, ki so v naši Evropi, in se bodo bolj pozno imenovala). — Kavkazijsko poglavitno plčme, ki si je dobilo to ime po dežčli Kavkaziji, ležeči na soneno-zahodni strani tistega vč-licega dela sveta, ki se kliče Azija, ali prav za prav po ondešnjem gorovju, kateremu pravijo Kavkaz, je med vsimi drugimi plemeni najlepše in najbolj izo-bražljivo; ravno 10 nam bo pa tudi tukaj posebni predmet bolj natanjčne omembe, sicer kolikor se nahaja le v Evropi. Ono se razdeluje navadno v trinajst opomnjenih posebnih plemen, in tista so:	indijsko,
armensko in persijsko v Aziji', tatarsko deloma v Aziji, deloma tudi v Evropi; egiptovsko v Afriki; finsko ali cuhonsko na Ruskem (v Evropi); romansko ali starorimsko ; germansko ali tevtonsko (staro-nemško); gerško; Madžarsko ali ogerzko; vlaško ali rumunsko; letisko m pa — slavjansko (sicer po gosp. Terdini, kakor se ho drugod bolj natanjčno povedalo, slovensko) v Evropi. Šteje se v tisti zdaj skorej 230 milijonov duš; je namreč:
b Slavjanov............................ 80,000.000
2.	Romanov............................. 68,000.000
3- Germanov............................ 62,000.000
4. Madžarov (Ogrov)..................... 4,600.000
Tatarov (Turkov, in še nekaj drugih) 4,500.000 6- Gerkov (na Turškem in na Gerškem) 4,000.000
7.	Finov (Cuhonov)...................... 3,400.000
h- Latišev (na Ruskem).................. 3,000.000
9- Vlahov (Rumunov) ......	2,400.000
Sicer še nekaj čez dva milijona Slavjanov je v severni l‘Uski Aziji pod raznimi imeni, tako da je prav za pi‘av vsili — 82 milijonov! Gosp. Terdina pravi, da Je okoli 80 milijonov duš našega naroda (to je, slatinskega plemena), namreč (po njegovi terditvi) neki t°Hko, kolikor vsih Germanov skupej. To je pa velika pomota, ravno kakor zapopada sicer veliko pomoto tudi njegova terditev, da je Slovenov, ah po našem Slavjanov nekaj manj (!?) kot vsih Gerkov-Romanov.
Izmed omenjenih posebnih plemen se razdelujejo }J Evropi:
a) Slavjani v Ruse (51 milijonov — med tistimi ricer tudi nad 13 milijonov tako imenovanih Rusinov), Poljake (10 milij. — razdeljenih med Avstrijo, nusijo in Prusijo), v Serbo-llirce (5,200.000 — v
— 136
Serbiji, v Hercegovini in v Bosni na Turškem, na Cernogori, v Dalmaciji, na Hervaškem, v Slavoniji, na vojaški Granici, in v Istri), v Gkhe (4,500.000), v Eulgare (3,000.000), v Slovake (2,600.000), v Al-baneze ali tudi tako imenovane Skipetare (1,600.000) v Slovence (1,520.000 — na Krajnskem, na Stajar-skem, na Koroškem, na Primorju in tudi v Italiji, namreč na Beneškem, kjer je skorej 20 000 Slovencev, ki jim pravimo „Rezijani“ po ondešnji reki Reziji), v severne Serbe ali Venede, po nemškem „Sorben“ v severni Nemčiji (800.000), in pa v Kasube (160 000 na Pruskem);
b)	Romani v Italijane (24 milijonov), v Francoze (36 milij.), v Spanjce (14 milil.), in v Portugalce ali Portugize (3.300.000);
c)	Germani v Nemce (40 milijonov*), v Angleže (18 milij.), v Dance (2,300.000), v Švede (U,200.000), v NorveŠče (1,300.000), v Holandeze (en milij.), v
* V neki nemški, na Lipskem tiskani knjigi leta 1847, v kateri nahajamo še tudi čudno opazko, da med primorskimi mesti Nemčije sta Hamburg na severni strani te dežele, in pa — Terst (dobro! — to je sicer nekaj tudi za nase Italijane in za njihov časnik „11 Cittadino“) najbolj znamenita, se bere, da je Nemcev 38 milijonov, pa da med njimi je zapopadenih 6 milijonov Her-vatov, Cehov, Kasuhov, severnih Serbov in Slovakov. Tako pišejo tedaj Nemci, — tisti, ki terdijo, in ž njimi vred zdaj tudi znani slovenski odpadenec Dežman, nekdanji najbujši sovražnik Nemcev (^prekletih grabelj", kakor jih je on imenoval) na Krajnskem, da je poganjanje Slovencev za svojo narodnost velika šemarija, ki bi se pa vendar od togote in jeze stegnili, ako bi nemška narodnost le nekoliko terpela ali oslabela. Pač lepa doslednost! Izgledna pravičnosti Soper takošne sovražnike nimamo boljega in krepkejšega orožja, kakor je razprostiranje mnogih, dobrih in cenili — narodnih knjig med našim ljudstvom. Na to naj posebno gleda tudi „Matica Slovenska"!
Belgijce (4,300.000) in v Kimbre (en milij. — deloma na Angležkem, deloma v Franciji) — kot v narode. Madžari, Turki, Gerki, Vlahi ali Rumuni, Latiši, in Albanezi (zarojenci starih Ilircev—Slavjanov) ne razpadajo v posebne narode; Finije se razdelujejo pa v v<5č majhnih rodovin, ki stanujejo na Ruskem pod različnimi imeni. —
V naši Avstriji se šteje zdaj, namreč po odpadu halijanskih dežel, to je, lombardijske in beneške, katerih perva spada od leta 1859, druga pa od leta 1866 pod italijansko kraljestvo, nekaj več ko 35 milijonov prebivalcev. Med njimi j- zapopadenih Slavjanov skprej....................... 19,000.000
to je: Cehov
Serbo-Uircev Poljakov. . . Slovakov . . Rusinov . . . Moravcev . . Slovencev . .
4.500.000
3.300.000
2.800.000 2,500.000
2.500.000
1.500.000 1,500.000
.	Bulgarov.........	400.000
Jterncev........................ 7,800.000
Madžarov (Ogrcv).........................  4,700.000
lahov (Valahov ali Rumunov)	.	.	1,600,000
ptešanih z enim ali z drugim	narodom	1,300.000
Miljanov....................... GuO.OOO
■ Res čudno se mora vendar vsakemu naših roja-°v> resno vnetemu za svojo narodnost, dozdevati, da S? .Slavjani kot znamenita večina med prebivalci av-'teijske dežele, kakor se tukaj vidi, zastran vživanja 'godnih pravic, ki jih drugi narodje od nekdaj brez ('ta si bodi zaprčke rabijo, še zmiraj najzadnji, in da e ‘Morajo za do>ežbo omenjenih	pravic	neprestano
13 S
in z velikim trudom boriti. Kedaj jim dojde vendar tisto odrešenje, po katerem toliko zdihavajo in hrepenijo že zdavnej in v eno m6r?
IV.	Imenovanje našega plemena in narodov izviravših od njega. — Med važnosti ali sploh znanja bolj vredne reci, zadevajoče nas Slavjane, šteti bi skorej smeli tudi pervotno imenovanje našega plemena, ali naših prednikov. Prej ko govorimo o tem, omeniti mislimo tukaj navado, kakoršna je zdaj pri nas zastran imenovanja našega slovenskega naroda, kakor tudi še nčkaj druzega, ki se nanaša na to imenovanje ali je ž njim v zvezi. — Dozdaj nam nije še znano, da bi si dajal kak narod na svetu v svojem jeziku v ec imen", tako, postavimo, Italijan ali Italijanec (pa vendar ne i „ Lah “, kakor se pri nas navadno govori in celo tudi piše; saj to ime izvira iz besede „Vlah“ ali »Valah1'-' po nekaterih tudi „Rumun‘*) se imenuje in piše zmiraj le Italiano, Nemec Dmstcker, Francoz Franpais, Anglež Englishmon i. t. d., pa nikdar drugače. Zavzčtno je res vendar, da se mora le pri nas nahajati zastran tega neka nesrečna izjema ali timveč razvada, tako sicer, da se še skorej ne bi včdelo, kako da se \>° pravem kličemo: govori in tudi piše se namreč med našim narodom zdaj timijan, zdaj Slovan, zdaj Slitvčn-zdaj Sloveu, zdaj Slovenec, in morda tudi, čeravno na®1 nije še doslej načisto znano, marsikje celo Slav, ka1 si moramo že po tem mislili, da se bere v naših čag' nikih in knjigah mnogokrat beseda ,,Slavija“, ki izviijj gotovo le iz besede „Slav“, ravno kakor izvira tud' za znamenovanje naših dežel zdaj namenjeno imč venija“ iz besede “Sloven". To je pa po vsem nep°' trebna in tudi gerda zmešnjava ali timveč neprilik8' ki nam dela le sramoto, in jo moramo tedaj res'1
odstraniti, ravnaje se tudi zastran tega, kakor sploh v vsih drugih dobrih i’ečeh po izgledu ostalih nesla-vjanskih narodov. Kar se tiče sicer imena „Slovan", ki se je vgnjezdilo tudi pri nekih naših slovenskih pisalcih, ono se rabi jiamesti imena ,Slavjan“ po navadi naših bratov Cehov, imajočih to obliko za najboljšo po nasvetu slavnega češkega učenjaka Safa-rika, ki je na vso moč branil to ime, kakor je branil rajnki izverstni slovački pisalec Jovan Kolhr ime „Slav“.
Dozdeva se pa, ko da je zdaj pri večini naših pisalcev vendar bolj navadna raba samo dveh imen Slovenec in Slavjem, in, se ve, ravno tako tudi prilo-gov slovensk in slavjansk — vsacega po njegovem posebnem pomenku, kakoršnega si ima zdaj po tej rabi; dela se namreč ojster razloček med enim in drugim. Tako, na primer, smo brali pred nekimi meseci v naših narodnih časnikih razpis krajnsko-deželnega odbora v Ljubljani, po katerem so se oznanjala darila namenjena za spisovanje kake glediščine igre, vzete, kakor je v njem rečeno, iz navadnega slo-'venskecja ali pa tudi iz slavjanskega življenja (ži-yenja). — Ta raba je po naši misli še najbolj redna, 'n pri njej ostanemo tudi mi, pa vendar skorej večidel samo zato, ker nam nije mar za skušnjo vpeljevanja kake si bodi novine zastran tega, ki bi vtegnila diti morda marsikaterim drugim nevgodna; sicer povedali bomo drugod v tej knjigi, kaj da bi po našem ninčnju bilo vendar najbolje (tam se bo verh tega tudi videlo, da Slavjan in Slovenec, ravno kakor sla -vja.nsk in slovensk je prav za prav — eno in isto!)
Kar se tiče omenjenega razločka med imenoma
»Slovenec" in ..Slavjan", in tako tudi, se ve med
*
prilogoma ^slovensk1' in slavjansk*, zdeva se, ko da ga vendar skorej le bolj učeni izmed naših rojakov prav razumevajo, in da ga naše prosto ljudstvo do-zdaj ravno tako malo poznava, kakor še marsikak človek drugih neslavjanskih narodov, čeravno čelo učen, saj kolikor vtegnemo soditi po neki prikazni, katero skorej vedno zapazujemo. Sliši se, na primer, mnogokrat med našim ljudstvom to-le: „Mi smo Sla-vjani“; in (udi: „IVli smo Slovenci*', to pa izgovarjajo premenjavno, to je, tako, kakor da bi si imelo eno in drugo isti pomčnek. Te napačne navade so sicer sploh tudi ljudje drugih narodov, med njimi celo bistroumni Nemci, in pa, kakor se zdi, po njih izgledu, posčbno tudi Italijani, učeni in neučeni.
Za omčnjeno naše ljudstvo dajemo tukaj, z ozirom na to, kar smo rekli, kratko in primerno pojasnilo zastran razločka med besedami Slavjan, Slovenec, sta-vjans/c in slovensk, ali zastran njih pravega pomenka. — Tedaj: Kaj poinenjajo besede: „Mi smo Slavjani'? Pomenjajo to-le: „Mi smo udje enega (kakega si bodi) listih narodov, ki so se izcimili iz pervotnega našega plemena (kateri da so pa ti narodje, vidi se na 135 strani). Tako more sicer govoriti eden ali drugi ud vsacega tih narodov. Besčde: „Mi smo Slovenci ^ po-menjajo pa: „Mi spadamo pod število tistega naroda izviravšega od pervotnega našega plemena, kateremu pravimo „slovenski narod“, pa nobenega druzega“; to vtegne terditi doslčdno le kak ud našega posebnega slovenskega naroda; Serbo-Iliree, Rus, Ceh i. t. d. bi ne mogel tega: on bi dejal: Mi smo Serbo-Ilirci i.t.d. Po tem je treba soditi, da ime Slavjan je skupno in veljavno za vse narode, ki so izšli od omenjenega plemena : ime Slovenec je pa posebno in veljavno le
za enega samega tih nhrodov, namreč le za naš slovenski, kakor mu zdaj pravimo. Zategadel je pa tudi popolnoma pravo, ak6 se terdi, da vsak Slovenec je ob enem Slavjan, a da vsak tisti, ki pravi, da je Slavjem, nije ravno le Slovenec, ker vtegne biti pač tudi Poljak, Cčh, Rus i. t. d — Upamo, da bo to pojasnilo vsakemu zadosti razumljivo, pa tudi marsikateremu zaželjeno in koristno (se ve sicer, da za bolj učene nima v sebi nobene vrednosti, čeravno tudi med tistimi, kakor vidimo, se nahaja mnogokrat kaka zmota zastran rabe omenjenih besedi).
Da se že poprej omenjena dosadanja zmešnjava zastran imenovanja našega nhroda ovira, kolikor je le mogoče, mislimo, da bilo bi vendar bolj spodobno ako bi se tudi vsak Slovenec vsčlej in stanovitno der-žal in posluževal imena svojega naroda, ne tedaj tudi imena pervotnega plemena, od katčrega je tisti izviral (kadar mu nije povsem treba; — katero ime da bi se pa prav za prav za nas, ki si pravimo zdaj Slovenci, spodobilo, o tem se nekaj govori na 149 strani). Saj pa ravno tako navado imajo tudi udje vsacega dru-zega nhroda, postavimo, Francozi, N črnci, Cehi, Rusi, Serbi i t. d. Nijeden izmed njih si ne daja zdaj imena po svojem pervotnem plemenu, na primer, po romanskem, temoč vsak si ga daja le po svojem posčbnem sadanjem narodu — le naši teržažki Italijani, kadar 'nisle nekaj bolj močno zagovarjati pravice italijanskega naroda v Terstu, pravijo, da so »Romani di puro sangue“, to je, v našem jeziku »Rimljani čiste kervi„(!), čeravno je to, se ve, očitna laž, kar bi jim lahko dokazali kadarkoli. Sicer so pa tudi jeziki narodov neslavjanskega izvira slcorej ravno tako različni eden od druzega, imaje si /e korenike vččega števila besedi
pervotnega jezika podobne, kakor so tudi jeziki narodov izviravših od našega pervotnega plemena, (sicer stran slovenskega in serbsko-ilirskega, ki sta si precej podobna). Z ozirom na to, kar smo zdaj tu omenili, sodimo, da se tudi en sam književen ali pismen jezik za vse naše narode ne daje napraviti, naj si pa le misli kak drug izmed naših sorojakov karkoli mu je drago: različnost ali nepodobnost je po našem mnčnju tudi med jeziki tih narodov prevčlika, da bi takošna naprava bila kedaj mogoča. Pa saj pomagati si vtčgne-mo lahko tudi brez nje, kar se tiče pospeševanja zaželjenega napredka naših vsestranskih narodnih reči, ako smo le zložni, kakor se spodobi, in nam je resno na sercu ležeče, da dobro in prav spoznavamo svojo nalogo zastran njih, in se ravnamo pa kot 'pravi rodoljubi po tem spoznavanju, posnemaje v tej zadčvi, kakor gre, tiste narode, ki so nas — sicer iz uzrokov, katere mislimo ob svojem času omeniti — žalibog! .prekosili zastran duševne omike. Saj, kakor nam je znano, tudi pri starih Gerkih, katerih je bilo proti veiicemu ali timveč neizmernemu številu Slavjanov, tako rekoč, le peščica, seje govorilo in pisalo v štirih poglavitnih narečjih, to je, v eoliškem doriškem, joni-škem in atiškem, in vendar je šlo Ičpo in dobro, da si nije nihče kaj boljega želih Njih učenost in omika je bila taka, da so jo vsi evropejski narodje posnemali, in se po njej izobrazili. Zakaj bi neki nč šlo tudi pri nas Slavjanih? Dalo bi se morda med nami osnovati k večemu pet poglavitnih narečij: tri na, severnih krajih, namreč eno za Ruse, drugo za Poljake tretje za Gehe, Moravce in Slovake; na južnih pa dva: eno za Slovence in Serbo-Iliree (to je, Horvate, Slavonce, Serbe, Bošnjake, Hercogovince, Cernogorce,
Dalmatince in Istrane kot Serbo-Iliree stanujoče v Istri), drugo za Bulgare.
Kar se tiče sicer omenjene različnosti ali nepodobnosti med jeziki narodov iz vi ra vsih od slavjanskega plemena, kakor tudi težave zastran njih zedinjenja, zdeva se, ko da je še znani naši protivniki ne poznavajo, ki včdb vendar po navadi vsako nam več ali manj nevgodno stvar zvijačno porabljati, da nas le na vso moč dražijo in pikajo; saj kako bi se dal sicer najbolj razjasniti tudi njihov strah, ki ga oni, četudi nekaj skrivno, vendar zadosti očitno razodevajo, da bi jim Slavjani vtegnili po nekakem škoditi — da se namreč tisti neprestano in na vse kriplje trudijo za napravo nčkega „panslavizma“ (v našem jeziku bi se skoraj reklo „vseslavjanstvo“), — tako se kliče tista pol staro-gerška pol latinska nakazna beseda, ali tim-več spaka, ki so jo Nemci, kakor se dozdeva, iz golega sovražtva do nas Slavjanov že takrat, ko se je pri nas začelo resno gibanje za povzdigo naše narodne omike, nalaš skovali, da nas ž njo zbadajo, očitaje nam, ravno kakor še po njih izgledu tudi Italijani, da si imamo namen in nevtrudljivo prizadetje, vstanoviti si en sam književen jezik veljaven za vse Slavjane, podati se pod varstvo mogočnega ruskega cesarstva, napraviti si med seboj tdsno in terdno zvezo, in tako po nekakem sčasoma vsim drugim evropejskim narodom nevarnost ali celo nek pogin (!) pripljavati, — česar se jim pa, se vč, nije dozdaj še nikdar sanjalo. Gotovo je, da se ti naši protivniki že zdavnej boje ogromnega števila Slavjanov, in pa omenjenega njih gibanja zastran narodne omike, katero bi oni radi še naprej zatirali, kakor sojo doslej, kar pa ne bo šlo: dela se že nekaj časa pri nas v tej zadevi jako pridno, in
z dobrim vsp4hom, ki nam kaj 14pega sadu obeta. V malo letih se je gotovo že dosti opravilo za blagor naših nkrodov. Dojdejo, ako Bog da, tudi nam srečnejši časi — tudi mi pridemo na versto, nad tim nije dvomiti. Vse se spremčnja na svčtu, kakor poje slavni dubrovački pesnik Gundulič v tem-le odstavku svoje „epopeje“ (velike junaške pčsmi „Osman Pervi41): Kolo od sreče u okoli Verteči se, ne pristaje;
Tko je gori, oto’ e doli,
A tko doh, gori ustaje.
Vse hvale vredna, in za Slavjane jako razvese-Ijivna je gotovo velika skerb, katero si dajajo zdaj, po tem, kar slišimo in beremo, neki verli možaki med Jugo-Slavjani, da se osnnje zedinjenje Slovencev s Her-vati, njihovimi sorojaki. Da se pa Nemci, čeravno si zdaj sami neko posebno zvezo med seboj napravljajo, tudi zato jako serde, kakor po navadi, je že znano. —-Korist, ki bi došlo Slovencem in Hervatom po takoš-nem zedinjenju, bila bi rčs neizmčrna in posebne važnosti. Nekateri ždijo in svetujejo pa, naj se združijo dežčle, kjer bivajo zdaj Slovend, s Hervaško, Slavonijo, vojno Granico in Dalmacijo pod naslovom ^Ilirija". To bi bilo gotovo še bolje, Bog daj srččo!— Da tudi ljudje drugih, to je, neslavjanskih narodov ne delajo omenjenega razločka, in da ne včdo tedaj, kaj da pomenjajo besčde, o katerih smo govorili, tega smo se dozdaj že večkrat prepričali. Med njimi se nahaja vendar skorej samo raba besedi Sla-vjan in slavjansk, v njihovem jeziku S/awe, slawisch (nemš.), in s/avo (ital.), ko da bi jim bilo imč Slovenec res še neznano. Sliši in tudi bere se, postavimo, pri Nemcih: BEr spricht und schreibt slawischu; pri Italija-
nih pa: „t£g]i parla e scrive slavo“, to je: „on go-gori in piše slavjanskiu, — čeravno se zdaj prav za prav ne piše ne govori v slavjanskem, namreč vvenem samem, za vse Slavjane enako veljavnem jeziku. Čudna ali morda celd nespametna se bo gotovo marsikateremu zdela takošna terditev, ravno kakor bi se mu zdela, se ve, tudi terditev enega ali druzega izmed naših rojakov, ako bi se dajal slišati, postavimo, takole: „Jez sem Slavjan, pa ne pišem in ne govorim slavjanskt, čeravno govorim in pišem dobro v jeziku tistega naroda, v katerega spadam", — in vendar je prava. Dokaz! — Znano nam je, da se je polagoma narčdilo iz našega pervotnega plemena po njegovem razprostiranju včč posebnih razdčlkov, katčrim pravimo iihrodje. Vsak narod si je pa sčasoma osnoval na tistih krajih, kjer se je vsčlil, drug poseben jezik, več ali manj različen od pervotnega, to je, staro-slavjanskega. Po tem je prihajal, se vč, po malem ob rabo, ali se je timveč predrugačil pervotni jezik med omenjenimi narodi, in je ostal na zadnje til in tam, posčbno pa pri Serbo-Ilircih, le kot star cčrkven, ravno kakor je sicer ostal, žalibog! pri nas katoličanih tudi nam skorej po vsem nerazumljivi latinski ali staro-rimski jezik. Govori in piše se tčdaj dandanašnji samo v tistih jezikih, ki so se izcimili pri posebnih naših nkrodih, postavimo, v ruskem, poljskem, češkem, slovenskem n t. d., ne tedaj včč v s/avjanskem, in če se ojstro deržimo neke gosp. Terdinave navade, o katčri mislimo koj nekaj omčniti, po nekakem čelb še — v slovenskem ne!
Gospod Terdina ne rabi in pa tudi ne spoznava, saj kakor se vidi po tem, kar nahajamo v njegovi knjigi o »zgodovini slovenskega naroda", katero je
na svetlo dala „Matica Slovenska" v Ljubljani leta 1866, ne imen Slavjan, Slovan, Slaven, in Slav, ne priloga slavjansk, ali po češkem s/ovansk; on spoznava in rabi pa, ne vemo prav, ali nalaš, ali samo iz kake malomarnosti, nekaj druzega, ki je po naši misli pripravno, delati skorej še v4čo zmešnjavo, kakor je tista, o kateri smo že prej nekaj povedali, omenjaje razvado, katere se zdaj marsikodo izmed naših rojakov derži, ko si daja narodno ime (glejte na 138 strani). On govori v svoji knjigi o slovenskem rodu, o slovenskem narodu, o Slovenili in Slovencih premenjavno, in rabi tedaj te iste besede zdaj v enem, zdaj v drugem pomenku Takb pom4nja pri njemu, na primer, be seda Sloven ali Slovenec, kakor je, zdaj „ Slovenec" po našem sadanjem'razumevanju tega imena, zdaj „ Slav jan" ali po češkem „ Slovan" po našem razbi-strenju (na 140 strani). Kavno taki) pomenjajo njegove besede slovenski rod in slovenski narod tudi colo slavjansko pleme ali vse narode, ki so od njega izvirali. Kedor bi tega morda ne verjel, prosimo ga, naj blagovoljno pazi na to, kar se bo koj tukaj opomnilo. Gospod Terdina piše, na primer, tako-le:	V izhodu
Evrope živi pet narodov, gerški, turški, valaški (vla-ški ali rumunski), madžarski in slovenski (!). Pod tim zadnjim si je pa gotovo mislil vse narode izviravŠe od našega slavjanskega plemena, namreč Ruse, Poljake, Cčhe, Slovake, Moravce, severne Serbe, Kasube, Serbo-Ilirce, Albaneze in Slovence (sicer nije resnično, da so tudi vsi tisti narodje ravno na sončno-izhodni strani, ali, kakor on pravi, v izhodu Evrope; saj tega ne morev terditi, postavimo, posebno tudi zastran Poljakov, Cehov, Moravcev, Slovakov, severnih Serbov in Kasubov, ki so pač vendar na Severju, kakor ne more
zastran Primerjano v, Cernogorcev, in Albanezov, ki bivajo na jugu, in se kličejo ravno zato tudi „Jugo-slavjani“, pa, saj deloma, še celo zastran Rusov ne). Tu se vidi, da je rabil besedo „narod* namasti „ple-fue*. Drugod se nahaja še to-le: „Kakor vsak velik narod, tako so tudi Sloveni na več majhnih rodov razdeljeni*. Tukaj si moramo misliti tudi celo pleme pod besedama „narod* in ,,Sloveni*, pod besedo „rod“ pa »narod*, kakor ga mi razumevamo. — Zanimiva je se gosp. Terdinava opoud-a, da med slovenski narod (po našem pleme, se ve) spadajo tudi Bulgari, o katerih pravi pa drugod, da so četerti slovenski narod (tedaj ne več rod, kakor je poprej rekel!). —
Se ve, da bi se ta očitna zmešnjava ali napačnost, ki izhaja iz rabe basedi Slaven, Slovenec, in slovenski narod zdaj, kakor seje omenilo, za znamenovanje celega Našega plemena, zdaj samo za znamenovanje slovenskega Naroda, nikakor ne prikazovala, ako bi se bil gosp. Terdina sicer naravnost in brez pumislika posluževal tih besedi kot splošnih ali skupnih, to je, kot veljavnih za vse narode izviravše od našega pervotnega plemena, Se pa ob enem tudi upal dati narodu, kateremu pra-vhno zdaj »slovenski narod*, kako drugo bolj primerno ime po izgledu ostalih narodov, ker nije maral Ze za sadanjo, na 139 strani omenjeno navadno rabo "učna Slavjan in priloga slavjansk. — Kar se tiče pa druzega bolj primernega imena za naš »slovenski na-r°d“, kakor ga zdaj imenujemo, prederznili se bomo Z(laj tukaj na kratko zastran njega svoje posebno ftuienje razodeti, — mnenje, katerega presojo pa pre puščamo vendar bolj učenim našim rojakom. Priliko k temu nam daje sicer isto gosp. Terdinavo ravnanje v zgorej opomnjenem oziru.
— 148 —
Huduje se po vsi pravici vsak, četudi le nekoliko uččn, in sploh vsak bolj pameten Slovenec nad tim5 daje tii pa tam žalibog! med našim ljudstvom, ako-ravno od nekaj časa vendar ne več toliko, še vedno nesrečna in gerda navada, dajati našemu lepemu, gladkemu in jako besednatemu jeziku po vsem zaverž-Ijivo imč „krajnska (kranska) ŠprahaGnjusi se sicer nekaterim ne samo raba besede , Špraha“ kot pravo spake, ki se je nčkdaj po nesreči iz nčmškega v nas jezik vgnjezdila (kakor seje sicer tudi med teržaškimi okoličani vgnjezdila jako ostudna besčda „šrajat;‘, to je, govoriti), temoč studi se jim, kakor se vidi, celo tudi raba njej priložene besede „krajnska" ali ^kranska''-Mi se pri vsem tem vendar upamo terditi, da le perva tih dveh besedi, namreč beseda „Špraha" je sporna in zaveržljiva, da pa prilog „krajnsk" ali rkransk“ nijo til po svem tak, da bi ga ne mogli rabiti namesti zdaj vpeljanega priloga .,slovensk“ za znamenovanje našega jezika, kakor tudi — našega nhroda, in da bi potrčboval samo neke male poprave za omenjeno rabo; potreboval bi namreč spremembe v besedo „i:armjsku.— „Oho! kam meri to?“ bo morda marsikedb zavpil; Le počasi! — Da so bili „Karni“ od pervih časov ali sploh v stari dobi ne samo na Primorju, kakor se zdaj kličejo posebno tudi dežele spadajoče pod terža-ško namestništvo, ampak tudi tam, kjer bivajo Še drugi Slovenci — na Krajnskem, kateremu pravij0 Italijani še zmiraj „ Čarni o" (Karnijp), in tudi „Car-niola", na dolenjem Koroškem in Stajarskem, kakor deloma še v nekih drugih sosčdnih ali bližnih krajih? kar se je sicer že prej povčdalo, — to je že gotovo, in poterjeno celb tudi po dr. Kandlerju: da so bih pa ti Kami slavjanskega plemena, tudi nad tim »e
— 14;)
smemo in pa še ne moremo dvomiti, čeravno imeno-Vani pisatelj, ki jih spoznava, kakor smo že opomnili, Za stare prebivalce tih krajev, nije nikdar rekel, pa gotovo še mislil ne, da so bili Slavjani, kakor mi trdimo, vjemaje se zastran tega po vsem z veljavnimi ‘lokazi, ki jih nahajamo v spisih našega prečastitega gosp. Terstenjaka. Sicer tudi jezik z narodnimi šegami m navadami vred je še zdaj tam, ravno kakor je po »asi misli bil že v prejšnjih časih, povsod isti, nam-feč jezik, ki mu pravimo še le od nekih let sem. to Je; zlasti od kar smo začeli resno delati za povzdigo naše narodnosti, slovenski, med tim ko se je poprej nnenoval krajnski — ne samo na Kranjskem, ampak tudi še drugod. Sicer med našim ljudstvom, posebno pa na Primorju, slišimo še zmiraj le besede Kranc in bansko, gotovo namesti stare besede — Karnec in karnijsko. Saj pa tudi težko bi kedo dvomil, da sta 'uie „Kranc“ (Krajnec) in prilog ,kransku (krajnsk) zvirala le iz nekdanjega imena „Karnija“, kar se popolnoma vjemlje z imenovanjem „Carnio“ ali „Car-niola“ v italijanskem jeziku, čeravno je to zdaj veljavno le za deželo, ki se kliče krajnska.
Opiraje se ravno na to, mislimo, da bi se vteg-nilo vendar malokateremu čudno ali celo abotno zdeti, ;,ko bi se omenjenim deželam dalo rajše ime „Karnija“ namesti „ Slovenija11, dosledno tedaj tudi našemu na-l‘°da ,karnijski narod11, njegovim udom „Karnci“, (to je tedaj ime, katero smo mislili na 141 strani), in Pa našemu jeziku „karnijski jezik11. Ime „Sloven" tudi „ Slovan11 (pa vendar le eno — pervo ali 'Irugo) naj bi ostalo kot skupno, to je, kot veljavno za vse naše narode. — Le tako bi se zgubila deloma tudi gosp. Terdinava nedoslednost, o kateri smo go-
varili; /e tako bi se z dobrim vspčhom posnemali zastran tega drugi narodje, in med tistimi sicer ob enem tudi naši sorojaki, ki so si dali že nekdaj posebno narodsko im4 (Rusi, čeki, Poljaki i. t. d.); ^ tako bi dobili priložnost, imenovati tudi naš narod, to je, kakor mu zdaj pravimo, slovenski, po naših pravih prednikih — „Karnih“, ali pravzaprav „Kaničih — To je pa, se ve, naša osebna misel, ali po latinskem tako imenovana „ideja"; ker nam nije nikakor namen, pečati se se skušnjo vpeljevanja kake novine zastran tega: naj prevdarjajo to reč rajši drugi bolj bistroumni rojaki, ako se jim ljubi. Mi se bomo še zvesto deržali zdaj navadnih imen Slavjan in Slovenec, ravno kakor prilogov slavjansk in slovensk, kakor doslej, tudi v prihodnje, čeravno nismo popolnoma prepičani, da je to po vsem pravo, kakor smo prej opomnili-Sicer, ako bi se dalo srečno napraviti zedinjenje Slovencev s Hervati, o katerem smo že nekaj čerhnili na 139 strani . . . odločila bi se gotovo tudi ta stvar, pa drugače. —
Zdaj pa še nekaj o pervotnem imenovanju našega slavjanskega plemena. — Kar zadeva že prej opomnjeno rabo besedi Sloven, Slovenec in slovensk po gosji. Terdini za znamenovanje tudi vsili narodov izvi-ravših od jiervotnega plemena, ne tedaj samo za znamenovanje imšega posčbnega slovenskega naroda, ona se vjemlje precej tudi s tim, kar nahajamo zastran imenovanja naših prednikov (Slavjanov) pri staro-gerškib, in nekih slavjanskih pisalcih, ki so o njih naprej govorili. Tako vemo, na primčr, da Ptolomej, ki je že imenovan na 132 strani, in je pisal o Slavjanih že jired 1120 leti, pravi Slavjanu v gerškem jeziku „Suo-benos" (X'>u'-.{ir,vo;), Prokoji jia „Sklabenos“ (£xž-a'3ir]voc)i
včasi sicer tudi „Sklal>inost‘, in če govori o več Sla-vjanih, „Sklabčnoifc in „Sklabinoi“. l.atinski pisalec dornandes ali dordanes daja našim prednikom ime „Sclavi“ (to pa gotovo po nekem drugem gerškem pisalcu, ki jih je imenoval „Sklaboi; dve zadnji čerki oi ste se gotovo izgovarjale pri starih Gerkih kakor saj tudi pri sadanj/k, imenovanih novih Gerkih se izgovarja o* kakor e), pa včasi vendar tudi „Sclavini“. V tem se vidi, da se je — se ve, sčasoma — spremenila gerška abecedna čerka le v latinsko c, /> pa v v; sicer gotovo ravno iz tega latinskega imenovanja je izvirala tudi poprejšnja italijanska raba besede „Scla-vi“, pozneje pa celo „Schiavi“; iž njega je izviralo še italijansko imč „Schiavoni“, in angležko „Sklavo-nianfa (in tudi „Slavonianc‘). kar pomenja ^Slavjan* in „Sloveneca; nije tedaj resnično, kakor je terdil rajnki M. Ravnikar — Poženčan, da pravijo Angleži Slavjanu „slave“, ki se izgovarja slet), in pomenja samo sužnik, pa nikdar kaj druzega (nahaja se sicer v nekem skorej novem angležkem besedarju tudi ime „Sklabi“, to je, „Slavjani“ in „Slovenci“!).
Imena „Sklabenoi“ in „iSklabiri()i“ bda sta j>a veljavna za vse stare blavjane, naše prednike; iž njih se je po malem izcimilo, se ve, tudi ime „Sloveli", in „Slovenec44 s prilogom „slovensk“ vred, kakor je v rabi pri gosp. Terdini, to je, kot veljavno tudi za vse naše narode Ta raba se sklada še z besedo 67o-vjen, slovjensk . . . katere se je neki pervikrat v sla-vjanskem jeziku posluževal Ivan Eksarh, rojen Bulgar, v devetem stoletju po Kristusovem rojstvu, kakor tudi z besedo Slo ve mn, ki se nahaja v pismih ruskega kneza Jaroslava leta 1020, in je gotovo izvirala ravno tako, kakor una le iz pervotnih gorskih imen ..Skln-
l>enos“ ali „Sklabinos“ po ščasni naključni ali morda celo tudi navlašnji prenaredbi tistih, — kakor je naša misel, opirajoča se posebno na to, da prej nista bila v rabi takošna imena, saj kolikor je nam dozdaj znano. Po drugačni prenarčdbi so si pa neki Slavjani, posebno Serbo-Ilirci, osnovali ime „Slavjan“, ravno kakor ga sicer tudi mi zdaj rabimo kot skupno ali veljavno za vse ude naših narodov namesti gosp. Terdinavega „Sloven“ ali »Slovenec", četudi se dozdeva, da je po tem, kar smo opomnili, njegova raba v resnici bolj redna in dosledna, sicer le kolikor je s tima besedama zaznamoval vse Slavjane, ravnaje zamo zato nedosledno, ker jih je rabil vsakokrat tudi za znamenovanje našega posebnega slovenskega naroda, ko je o njem kaj pisal. — Sicer jako znamenito, in resnega prevdarka vredno se nam prikazuje še to, da si pravijo tudi Dalmatinci (Serbo-Ilirci), ravno kakor si pravimo zdaj mi, »Slovenci" ali prav za prav »Slovinci", kar je isto. „Mi smo Slo-vinci", se sliši med njimi, dasiravno pravijo sicer tudi: »Mi govorimo hervatski". Iz tega se vidi, da besede Sloven. Slovenec, in sloveuslc so res bolj primerne le za skupno znamenovanje, in to si je morda mislil tudi gosp. Terdina, pa vendar — z opomnjeno nedoslednostjo. V takošnem pomenku bi se nam moralo prikazovati pa tudi ime „Slovenija“ (kakor „Slavija“).
Od kod izvirata imena »Slavjan" (Slovan) in »Slovenec" (Sloven), in kaj sta spervič pomenjala?—■ S pretresovanjem tacega vprašanja si je dozdaj že marsikateri izmed naših učenjakov glavo belil. Nana-šaje se na to, kar se v njihovih spisih bere, hočemo tukaj tudi mi o tej zadevi nekaj malega čerhniti, in na zadnje svoje osebno mnenje objaviti. — Rajnki slo-vački pisatelj Jovan Kolar, o katerem smo govorili že
na 139 strani, je terdil, da je ime „Slav“ pravo, in da izvira iz besede „ Slavaker tako so po njegovem mnenju imenovali in pod takim imenom tudi častili naši prčdniki (stari Slavjani) že v svoji pervotni domovini, namreč v Aziji, in prav za prav, kakor se sicer med našimi učenjaki sploh zdaj misli, v sončno-izhodni Indiji neko boginjo, katero so imeli (po Kolarjevi terditvi) za ^boginjo ognja in svetlobe". On pravi, da se je pa imč „Slava" izcimilo iz indijske ali tako imenovane „sanskritske“ besede „svaha“ ali »svava", ki pomenja neki jasnost in tudi svetlobo; da po tem takem ime „Slavjan“ (po njem „Slav") je to. kar se pravi „častitelj ognja in luči ; in da sploh v starodavnih časih seje vsak narod razločeval samo po svojih bogovih in po njih češčenju od družili narodov. Rajnki Matej Ravnikar-Poženčan nije bil pa po vsem te misli, in tudi mi je ne moremo biti, imaje Kolarjevo izpeljevanje tacega im4na več za izhajajoče iž njegove domišljije, ali za »poetično* (rajnki Kolar je bil namreč skoraj samo „poet“ ali pesnik), ko za drugo; sicer ■ui se še zlasti tudi zato ne vjemljemo s tim mne-njem, ker dvomimo, je-li bila res ravno Indija našim prednikom pervotna domovina (ta dvomba se bo drugod, in pa s posebnimi uzroki podperla). — Znani slavni češki učenjak Dobrovski sodi, da dežele, v ka-jurih je bil jezik starih Slavjanov poglaviten, so se kbcale „Slo\vy“ (Slove), in da tedaj jio tistih se je gotovo tudi osnovalo ime Slovan, Slovensk i. t. d. V glavni reči enake misli je bil dahnatinski zgodovi-'mpisalec Katalinič. V tem oziru imamo pa mi za v'ijavno tisto svojo opazko,' katera pride nekaj bolj Pozno v tej knjigi.
Najbolj zavzetna, in ob enem sicer tudi skoraj
ii
smešna se nam dozdeva vendar gosp. Terdinava misel zastran tega, če je res njegova, kakor jo nahajamo razodeto v že prej omenjeni njegovi knjigi. Mi smo že drugod opomnili, da gosp. Terdina ne spoznava ali noče morda spoznavati imen IS/uvjan, Slovan, in Slaven, ki so zdaj v šegi, temoč on spoznava in rabi samo imčna Sloven, Slovenec, in slovenski rod ali narod-Vsa podoba je, ko da je tudi on mislil, ravno kakor misle še marsikateri drugi izmed naših rojakov, da ime Sloven, ali Slovenec si ima izvir v besedi slovo, kar pomčnja (sicer le pri nčkih drugih narodih sla-vjanskega plemena) „hesedafa, ali po nekakem timvec v glagolu rslovitl“, to je, * besedovati*, ali „ govoriti", če je bil sicer res kedaj v rabi kjerkoli si bodi v takošnem pomenku, kakor bi se moralo skoraj misliti. Kar pravi namreč gosp. Terdina zastran tega, to se glasi skoraj tako-le: „ V začetku Slovčni (po našem Slavjani) se niso drugače imenovali kot Slovence, in to je toliko kot govoreče (!). A ko je namreč kak Slovenec 'Skivjan) tujca za kaj prašal, ki nije govoril njegovega jezika, je tedaj na to vprašanje molčal, se ravno zato onemu nem („mutast*) zdeval. Zategadel so tudi naši prčdniki takošnemu tujcu Nemec rekli;—' ime to, ki jim je <:el6 še dozdaj ostalo. Ko je pa na sproti kak Slovenec Slovenca za kaj prašal, vedel nm je odgovor, in takb so se naši očetje sploh jeli govoreče, ali (?!) v takratnem jeziku Slovence imenovati"-Takošna terditev se nam prikazuje pa vendar kot prepuhla, ali saj stoječa na preslabi podlogi, da bi j° mogli imeti za odločivno in veljavno; to vidi pa^ lahko vsak. če tudi nije posebne bistroumnosti. nje overžbo mislimo, da bo zadosti, ako vprašujem0, tukaj samo to-le: Pervič So-b bili morda vsi ali san*1
— 155 —
Nemci tisti, in nije bilo tedaj še kakih drugih narodov, ki niso razumevali jezika Slovencev, in so ostali tedaj zato tudi nemi na njih vprašanja? Drugič. Al niso bili neki tudi Slovenci nemi, ko jih je kak človek drugih narodov, ki so govorili njim nerazumljiv jezik, za kaj poprašal, pa mu niso mogli odgovarjati? — Mislimo, da na ta vprašanja nije treba posebnega pojasnila, ker zapopadata gotovo že vse, kar vtegne vsacega lahko prepričati, da omenjena terditev ne more imeti nikake veljave zastran pomenka besede Sloven ali Slovenec. — Brali smo sicer še marsikaj druzega, kar se tiče dozdaj skušanega razlaganja tega pomenka, zdeva se nam pa vse to vendar preneslano ali saj prenepomenljivo, da bi ga morali tukaj v poseben pretrčs jemati, in pa gotovo — brez kake si bodi koristi.
Mi smo že prej omenili, in to skladno tudi z mnenjem rajncega Mat. Ravnikarja-Poženčana, kakor sicer še drugih pisalcev, da so v pismih najprej Gerki, zlasti Ptolomej in Prokop, katere je pozneje gotovo latinec Jornandes in pa marsikak Slavjan posnemal, pravili našim prčdnikom Sklabenoi, Sklaboi i. t. d.; °menili smo še dalej, da iz imčn, katere so jim oni (namreč Gerki) dajali, se je ščasoma izcimila po neki spremembi zdaj pri nas navadna raba imčn Slavjan, Slovan, Sloven, Slovenec (poprej tudi Slovjen in Slo-})enin), Slaven in Slav. Ako je pa temu tako, ne razumevamo prav, zakaj da bi se morali mi zdaj vendar toliko truditi, in si, tako rekoč, glavo vbijati s tim, se izsledi pomčnek ravno tega zadnjega, ne pa '‘ajše omenjenega, pri starih Gerkih v navadi bivšega Vervotnega imenovanja, zlasti ker se po naši misli ne
vo še prav za terdno, kaki) da so se po pravem Sla-
*
vjani sami poprej imenovali? Sicer gotovo še tako, namreč tudi po pretresovanju in razlaganju tih gerških imen bi se težko dal nahajati sled tacega pomenka, ravno kakor je sploh težko vganjevati pomenek še marsikaterih drugih starih, posebno lastnih imen, na primer vasi, mest, rek i. t. d. Mogoče je, da so se naši predniki, saj morda po nekih krajih, pri eni meri ravno tako imenovali, kakor so jim pravili omenjeni gerški pisalci; mogoče je pa vendar tudi, da so tisti slavjansko ime napačno v svoj jezik prenašali, kar bi ne bilo sicer nič posebnega ali čudnega; saj to bi nam skoraj dokazala celo tudi raba opomnjenih imen, ki je bila nekaj različna, to je, ne zmiraj enaka med istimi Gerki: stara imena so se večkrat jako spre-menjala zlasti po tistih deželah, v katerih se je vseljeval zdaj eden, zdaj drug narod, ki je tam najdene besede po svojem, in tedaj tudi drugače izgovarjal, kakor so jih izgovarjali prejšnji prebivalci. Ako so se pa tisti z onim zedinili, se je po tem, se ve, med vsimi prebivalci tudi en sam jezik izcimil, ki je postal tako nekaj enemu, nekaj drugemu poprejšnjih dveh jezikov podoben. Tako, postavimo, je bilo v Angliji-Razun drugih narodov bili so nekdaj tam tudi stari Rimljani. Besede njihovega latinskega jezika, ki se je bil tudi v tej dežčli, kakor po raznih drugih krajih, vdomačil, so pri Angležih, čeravno so se nekaj spremenile, in se zdaj precej drugače, ali tnnveč prav čudno izgovarjajo, še večidel v rabi, kakor so sicer tudi besede jezikov marsikaterih drugih prejšnjih prebivalcev, ki so se bili tje preselili. Pa kedo bi kedaj zvedel, od kod da je ena ali druga tih besedi prihajala, ali kaj da pomenja, ako bi je Angleži po starem ne pisali? Kedo. vprašujemo, bi pač uganil, kak p°'

menek da si imajo, na primer, besede, ki se med Angleži slišijo:
ail (otok), nešon (nkrod), kričjur (stvar), riz’n (razum), pa se pišejo: isle, nation, creature, reason — ? Kedb bi zvedel, od kod da izvira beseda Traist, kakor se med njimi izgovarja, pa se vendar piše Trieste ? i.t.d.
Koliko se je sicer tudi govorilo, in pisarilo že dozdaj o pomenku im&na „ Ljubljana"? In vendar vemo zdaj zastran njega toliko, kolikor smo vedeli—poprej! Nčkaj v tej zadevi je spisal zadnjič, to je, Ičta 1858, tudi naš znani slavni rojak [dr. Franc Miklošič na Dunaju (ta spis se nahaja — v nemškem jeziku! — na 183 strani ^Vodnikovega spominka" istega leta). On pravi, da ime „ Ljubljana" pomenja „kraj "(„mesto" v nemškem „Ort“ — sicer če smo ga po večkratnem branju tega spisa prav razumeli). To je vse! Pa kaj je? Mi bi se vendar tčžko upali, nekaj tacega pisati in objavljati. — V teržaškem mestu, in v njegovi okolici je tudi mnogo imen, ki so gotovo slavjanskega izvira, postavimo: Baitdariu, Riborgo, Tigor (v mestu), Ver-dela, Lonjer, Ketnara, Kadin, Rocol, Bazovica, Carbola, Trkbče, Padriče, Gropada (v okolici). Pa kaj pomen-jajo vsa ta imčna? Mi smo prisiljeni odgovoriti: „Ne vemo"! — Razlaganje njih pomenka je lahko, kakor se vidi, samo nekaterim, v Terstu bivajočim gospodom italijanskega naroda, ki se s to rččjo že nekaj časa prav pridno ukvarjajo. Pri tem jim pomaga posebno jezik nčkdanjih, kakor se pripoveduje, tudi po tih krajih bivših Celtov, ki ga oni, se ve, dobro razume-vajo (vi) — slovenski pa ne; saj tega jim nije treba ne za to, ne za drugo !
Kar zadeva sicer pomenek imena tiste vasi ter-žaške okolice, kateri pravijo tukajšnji Slovenci „Sčedna“,
— 158 -
kakor smo že povedali na 111 strani, medtim ko bi se morala po mnenju nekih drugih naših rojakov imenovati Skeden ali timvec Skedenj (iz uzroka, ki je tudi tam omenjen), prijeli smo skoraj pred tr4ma mesecema od našega prečast. gospoda Terstenjaka n4ko pojasnilo, ki ga mi zdaj tukaj na kratko podajemo. Ono se glasi skoraj tako-le: „Ime Sčedna je prav slovensko, in p o menja to, kar je pomenjalo pod tam bivšimi Rimljani latinsko ime Silvu/a, in kar pomenja tudi iz tega napačno izpeljano italijansko Servola, namreč „majhen log“ (borštic, kakor pravijo po navadi Slovenci na Primorju). Ce tedaj teržaško slovensko ljudstvo izgovarja Sčedna, naj le ostane to ime; saj narod je najbolji „filolog“ (jezikoslovec). Logi so bili nekdaj pri vsih narodih bogovom posvečeni; in zategadel je tudi latinec (rimski narod) rabil besedi lucus in nemus v pomenu delubrum (to je, v našem jeziku gaj ali posvečeni log). Severni Slavjani so takošni log imenovali svatibor, to je, sveti bor; ker med omenjenimi, in prav za prav polabskimi Slavjani so večidčl hoste polne borovih dreves. Bogovom posvččene ložice (majhne loge) so pa starodavni narodje posebno ograjah, da jih niso zveri onesvetile ali oskrunile; oklješ-čevali so veje. in rasohe dreves, da je zamoglo sonce vanje posijati. Tako oklješčevati loge se pravi pa v serbsko-ilirskem jeziku gojiti, in tudi gajiti; in ravno iz tega je izvirala tudi serbsko-ilirska beseda gaj, kar pomenja v našem slovenskem jeziku log. Kar je p*1 zagajeno, ostaja pri miru; in kjer je mir, tam je veselje; zato pomenja tudi serbska beseda goj v latinskem gaudium (to je, veselje), v staro-slovenskem pa goilo (mirenje). Kakor beseda gaj pomenja v latinskem Silvam servatam, ali silvam aretam (to je, obvarovani
ali ograjeni log): tak pomenek si ima tudi ime Sčedna, ki izvira iz staro-slovenske besede ščediti (po latinskem parcere, po našem tedaj varovati, ali gledati na kraj, da se ne oškoduje); in Sčedna je le sčedena hosta. Sicer na Stajarskem se imenujejo šeden boste, katere se gojijo za drevosečo; in sliši se več gozdnatih imen: sedem, ledna, pod šednom i. t. d.“
Mi smo pa že na 111 strani te knjige rekli, da severo-zahodni kraj imenovane vasi, (Ščedne), kjer je zdaj le neka, pa žalibog! pusta paša brez dreves, se je klicala nekdaj farned (to je, kakor smo tam opazili, tudi log), ki je gotovo staro-slavjanska beseda, in tam še dandanašnji v rabi, in da Milčani, namreč prebivalci nasproti stoječega terga. katerega imčnujejo Slovenci Mile, Italijani pa Muggia, mu pravijo še včdno bo-schetto, nekateri sicer tudi bosco. Kako bi se vjemalo vendar to pojasnilo s tim imčnom? Al so dajali morda Slovenci temu kraju dva imena, katčrih vsako bi po-menjalo „loga, ki je tam bil? Tedaj tudi zastran tega ostane — dvomba!
V.	Kje so bivali spervič Slavjani — naši prčdniki ?	- Važno vprašanje, na katero je pa ve-
čidel pretežko tako odgovarjati, da bi se ne smelo, saj nekoliko, dvomiti nad pravostjo tacega odgovarjanja. Mnenja so si tudi zastran tega med zgodovinopisalci preveč navkriž. Mi smo opomnili že na 126 strani, da je njih delo jako težavno, ako nimajo dovolj zanesljive podloge — dovolj zanesljivih spisov in spominkov poprejšnjih časov To velja posebno, kar zadčva pretres tacega vprašanja, kakor vtegn • biti sicer tudi vsakemu očitno, ako le misli na toliko sprememb, ki so nam znane po zgodovini, in so se sploh večkrat pripetovale v davnih časih zastran stanišča narodov
na svdtu: eden je druzega iž njegovega mesta drugam odgangal, ali se pa tudi po nekakem ž njim tako spovjemal (zmešal), da se mu je na zadnje narodnost več ali manj predrugačila, na raznih krajih pa celo po vsem tako zginila, da nije več lahko jo spoznavati, kakor smo sicer omenili že na 119 strani. Pomagati si morajo zato zgodovinopisalci večidel le z nekimi sklepi, ki se opirajo na marsikatere ali že znane, ali pa še le po pridnem njihovem preiskovanju pozvčdene prikazni, ki zapopadajo kako zanesljivo pojasnilo, in po katerih se jim morda vendar obnaša izpeljevati kako pravo resnico, in tedaj več ali manj korenite terditvi v zgodovinskih zadevah. Tako si najde pa včasi eden to stvar kot podlogo svojemu pisanju, jo ima za pravo, in se pri svojem delu nanjo zanaša, drugi pa drugo; in zategadel so si tudi večkrat zapo-padki razlaganja ali pripovedovanja obedveh zastran ene in iste reči več ali manj nasprotni (nekateri dejo, da je to ali ono belo, drugi, da je černo); tudi pri tem je veljaven tedaj znani stari pregovor: „Vsaka glava ima svojo pamet“. Nčkaj enacega zapazujemo tudi, kar se tiče posčbno krajev, kjer so prebivali spervič naši predniki — Slavjani, in pa kar se tiče dobe njih prihoda vanje. Zdevajo se nam sicer zastran tega, ravno kakor še zastran marsikaterih drugih nas zadevajočih reči, mnogokrat veljavne ali prevdarka vredne celo tudi terditvi ali pripovedovanja znanih naših protivnikov, ako se le glasijo kot nam bolj vgodne, ali so, kakor se po navadi reče, voda za naš mlin; mi si jih tedaj ravno zath prav radi in brez poinislika v prid obračamo, naj si pa imajo izvir v čem si hodi; nam je to vse eno! —
Sicer nčkim gospodom, ki se imenujejo zgodovi-

nopisalci ali kronikarji, nije, saj kakor se vidi, pri njihovem delu, tako rekoč, nikdar kaj pretežkega; njim je vse resnično, vse čisto in vse očividno, naj si bo zastran ene ali druge zgodovinske reči, ako le — sami hočejo, da jim je! Med takošne gospode štejemo, se vč, že vččkrat omenjenega G. Mainattija, in pa bivše njegove učitelje. Njemu nije bila težava povedati, kje da so bivali v začetku Slavjani (vSclavi ovvero — to je, ali — tichiavi^', kakor jim on pravi), in od kod da so tudi v te kraje privreli. — Na severnem kraju naše Evrope je velik polotok, to je, zemlja, katero obdaja morje na treh strančh, namreč na južni, izhodni in zahodni, med tim ko se le četerta na Severju derži z neko drugo zemljo, ki spada pod rusko cesarstvo. Eazdeluje se ta polotok v dva kraljestva, to je, v norvegijsko in švedsko; obedva skup se kličeta pa „ Skandinavija“, ali „skandinavijski polot6k“. Ondešnji stari prebivalci so bili, kakor so sicer tudi sadanji, narod izviravši od germanskega ali staro-nemškega plemena (glejte na 136 strani). Dandanašnji jih je vsih okol 4,550.000. Pa čujte, kaj da nam pripoveduje G. Mainatti na 191 strani perve knjige svoje kronike*)— nekaj Ičpega! Njegova res zanimiva (?) pripovedka, ki smo jo prestavili od besede do besede v naš slovenski jezik, se glasi tako-le (kar je sicer med serpki, je naša opazka):
„Čeravno majhno število starih pisalcev, ki bi nabirali bili vse reči natanko, prigodivše se naši do-
*) Ime „kronika„ izvira iz gerske besede hronos (xp6vs?), katera pomenja „ea8“. Kronika bi morala zapopadati prav za prav pripovedovanje zgodkov po teku in redu časov, pa ne vendar, kakor misle nekateri, tudi basni, pravljice ali kvante, in sploh vsako babje žlobodranje, vzeto od koderkoli.
— 162 —
movini (to je, italijanskemu Terstu!) v tih nesrečnih časih (pa v katerih vendar?) nam jemlje mnogo lepih novic, vendar ta prikazen (res jako grozovitna !), da obdajajo dandanašnji teržaško mesto od vsih strani (tedaj tudi od morskih!) ti »Sdavi ovvero Schiavi“, ker pač precej zunaj tega mesta vsi prebivalci vasi in posčstev teržaške okolice ne govore nobenega dru-zega jezika nego „schiavo'‘ (gotovo strašna je ta nesreča!), me spodbada podati tukaj kratko povest (?!) o tem narodu, ki je mnogokrat naši vbogi domovini nadlego delal, in jo žalil (!). Ti sovražniki katoliške vere (pa še to?—! so bili spervič podjarmljeni v Nor-vegiji, in podverženi hlapčijskemu davku (po Mainat-tiju: tributo servile). Potem ko so se prevlekli v Skandinavijo (ko da ne bi spadala Norvegija že pod Skandinavijo!), ki je tisti polotok na Severju, iz katerega je toliko divjih narodov prišlo (!), so planili, sled6 za drugimi divjaki, na Poljsko, in na Češko (Pemsko), in pa prekoračili Donavo, in naselivši se v veliki deželi, ki je obsčgala Dalmacijo in Liburnijo, kakor tudi na bližnih otocih, da nadlegajo Rimljanom-imenovali so jo po sebi „Schiavonio“. Da povem pa, kedaj da so se nastanili v deželi tik teržaškega mesta, zdi se mi potrebno, da omenjam, kako da so stopili v Dalmacijo; ker od tod (!) so se ražširjali v Istro, po Krasu, po Krajnskem, in po Koroškem, Landol/ (kedb je ta?) piše, da med tim ko je služil v armadi Mavricija (rimskega cesarja?), so bili pripeljani pred cesarja trijč „ Sclavi ovvero Sclaviniu, ki so nosili obešene na strani citre (!), in da on, začudivši se krepkosti in velikosti njihovih teles (tedaj vendar!), jih je poprašal, od kod da so prišli, kaj da je. bil uzrok njih potovanju, in kaj da pomčnjajo te citre?

- 163 —
Na to so odgovorili, da so „Sclavi“, ki jih je poslal Tasijarh (?!) od sončno-izhodnega velicega morja h Kar-kanu, kralju avarskega naroda, da mn povejo, da zarad daljine od dežele, ne morejo mu pomagati, med tim ko so oni ostali osemnajst mesecev po poti, in da so nosili citre obešene za rabo v domovini, kdr niso imeli — železa1* (?!). To je vse! Druzega se tam nič ne nahaja, kar zadeva to stvar (to je tč daj obljubljena povest!) Pač vendar Ičpo, važno in vsega prevdarka vredno sprično pismo, iz katerega se vtčgnemo učiti marsikaj — neumnega! Tedaj iz male germanske dežele je prišlo toliko Slavjanov! Po tem takem bi se moralo skoraj tudi terditi, daje kedaj iz enega samega gnjčzda, v katčrem si je vrana mlade urila, izletelo na zadnje sila veliko število izurjenih — slavčkovi Ob tej priliki povčdali bomo zdaj tukaj še neko drugo smešnico (— pa saj smešnice pomagajo celo k zdravju!) Kakega naroda da so naši tukajšnji Sče-denci, nad tim nije dozdaj še nihče izmed nas dvomil; znano nam je zadosti, da so Slovenci, kakor so vsi okoličani teržaškega mesta, imaje enak jezik, enake šege, in sploh enak značaj (r karakteru). Pa veste, kakega naroda da so vendar njih predniki bili, od kod da so sčm prišli, in kčdaj? Bili so — Italijani, m prav za prav prebivalci tistega kraja blizo Cremone (Kremone) v zgornji Italiji, ki se kliče Sončino; saj tako terdi dr. Kandler, e tanto basta! Veste pa tudi še, kaj da je po pravem tega gospoda primoralo k tej terditvi? To, ljubi bralci! da se po srčči neki naseljenci ščedenske vasi kličejo po priimku Sancin (pa vendar ne Sončino, Sončin ali tudi Sancin), ko da bi tam tudi tacih ne bilo, ki se drugače imčnujejo! Ali je rčs gospodu dr. Kandlerju še neznano, da se naha-
%
— 164 —
jajo med omenjenimi naseljenci tudi priimki Godina, Flego, Merlak, Suman i. t. d.? Tukaj vprašujemo še dalej: Ali si nije imel že morda vsak tih Italijanov svojega posebnega priimka, prej ko je šeni prišel (če je to rčs) ? In če ga je imel, kakor bi mislili mi, zakaj mu nije tudi tukaj ostal, in zakaj se je imenoval raj še Sončino, kakor se imenuje kraj, od katerega se je neki preselil? Pa kje se je sicer tudi kedaj slišalo, da bi si eden ali drugi ud kakega si bodi naroda dajal nespremenjeno ime vasi, mesta, gore, reke i.td.? Kedo si je dajal kedaj, postavimo, priimek Ter st. Koper, Benedke, Ljubljana, Rim i.t.d.? — Preselitev tih tako imenovanih Sončinov iz Italije se je pripetilo po gosp. dr. Kandlerjevi opombi v Ičtih 1302 do 1322, tedaj skoraj pred 550 leti, ko je bil namreč Pedrazzani, rojen v Robeku („Robecco“) blizo Cremone, škof v Terstu, ki jih je bil neki kot kmete iz Sončina poklical, da mu delajo v Sčedni. Naša misel je pa, da tudi to je le v italijanskem jeziku tako imenovana „asser-zione del tutto gratuita“ (v našem: „po vsem samovoljna ali poljubna terditev“), in da tedaj bili so Šččdenci gotovo tudi pred leti 1302—1822 tam, kjer so zdaj — v Sččdni. Prišli so gotovo sem po svojih prednikih v davnih časih od sončno-izhajavnih krajev —- od dežel ležečih takraj „ cernega morja*, kakor vsi drugi tukajšnji Slovenci. Pa naj bodo le tudi ponosni, da so zarojenci velicega slavjanskega plemčna —' zvčsti svojemu narodu, ravno kakor so omčnjeni drugi njihovi sorojaki (posebno Rojančani sč svojo sadanjo lepo in izgledno narodno čitalnico)! —
Terdl se v raznih sadanjih spisih (pa vendar ne tudi v Mainattijevih, se ve!), ki zadevajo staro splošno zgodovino, da so se tudi Slavjani, ravno kakor še
— 165
drugi narodje, že mnogo stoletij pred Kristusovim rojstvom, in sicer (po Kataliniču) ob času vladanja asirijske kraljice Semiramide skoraj pred 3400 leti, iz Azije, in prav za prav, kakor smo že na 153 strani opomnili, iz sončno-izhajavne Indije v Evropo preselili, in da en dčl se jih je obernil proti severju, drugi del pa proti jugu, in se tam po bolj rodovitnih zemljah naselil. Znano nam je po zgodovini, da deloma prostovoljno, deloma posilno preseljevanje ljudi od enega kraja tega sveta do druzega je bilo v starih časih sploh nekaj navadnega; preseljevajo se sicer večkrat tudi še dandanašnji, posčbno iz naše Evrope v marsikatere, večidel tuje dežele, iskaje si tam bolje sreče— po znanem starem, čeravno ne popolnoma pravem pregovoru nekdanjih Rimcev: „ubi bene, illic patria“, kar bi se v našem jeziku skoraj tako-le glasilo: „kjer dobra nam je žetvina, tam nam je tudi domovina". Kakor se vidi, odhajajo naši Evropejci v večih ali manjih družbah, in tudi posamezno po navadi najrajši v tako imenovane „zjedinjene deržave severne Amerike", kjer si pridobivajo gotovo za svoje potrebe to, česar jim nemore dajati njih prevboga ali morda že prenaseljena dežela. —
Kaj da vtegne pa zrasti iz takošnega preseljevanja, to nam kaže izgled istih že omenjenih zjedi-njenih dežel severne Amerike, ki so se vstanovile kot samostalne in slobodne leta 1783 (tedaj pred 87 leti), potem namreč ko so se ondešnji angležki preseljenci, sicer še le po strahovitnem sedemnajstletnem vojskovanju, ločili od Anglije kot bivše jim evropejske materne dežele, katčre vlada si je imela namen, nad njimi tudi tam po svoji volji gospodovati, in jih nevsmiljeno z davki oblagati, kar jej je pa — spodletelo!
Leta 1750 Itilo je tam skorej še le en milijon duš, po 90 letih, to je, leta 1840 je zneslo pa njih število že sedemnajst milijonov; zdaj — po 30 letih od takrat — se jih šteje celo nad 32 milijonov! To je pa nasledek rodovitnosti ondešnje zemlje, je nasledek slobod-nosti, in tudi nasledek, se dobro vž, posebne prizadeve, in posebne marljivosti preseljencev: več priložnosti ko si ljudstvo ima, da si premoženje zboljša, manj težav ko se mu pri njegovem trudu vpira (med katere šteti moramo sicer posebno tudi visoke davke), bolj zadovoljno ko je ono po tem v svojem stanu, in bolj redno in zmerno ko vživa pa vendar sad svojega dela in svoje pridnosti, — bolj prihaja k moči, in bolj se tedaj tudi po rodu pomnožuje („pogmira“), in se tako po zemljah razprostira, kjer seje najprej vselilo, kakor sicer še drugod — na včč krajih, čeravno je spervic obsegalo morda komaj nekoliko družin, ali sploh le kako neznamenito množico oseb (posameznih ljudi).
Po nekakem ravno tako so se v Evropi gotovo pomnoževali tudi iz Azije sem prišedši stari Slavjani. Ze nekdanji, se ve, bolj zanesljivi preiskovalci zgodovinskih reči vsake baže nam enoglasno opisujejo naše prednike kot jako delavne, pridne, preživljajoče se pošteno in zmerno ob živinoreji in ob poljščini, to je, ob tem, kar jim je nosilo poljedelstvo, s katerim so se nevtrudljivo, pa tudi umno vkvarjali, dajaje v tem celo tudi drugim narodom lep in posnemljiv izgled; opisujejo nam jih dalej še kot miroljubne, in ravno zato vojskovajoče se le za hrambo svojih pravic, zlasti svoje vere in domovine kot prave svetinje, in pa za vsrečevavni mir v deželi, kjer so stanovali. Nije čuda tedaj tudi, ako se je slavjansko plčme v Evropi po srečni volitvi bolj plodnih m bolj zdatnih zemljišč

tako razširilo, da je tam zdaj (kakor se vidi sicer že na 135 in 136 strani) večega števila, nego je vsako drugih sadanjih evropejskih plemen. To se nam mora pa tim več važno zdevati, ako premišljujemo, da se je mnogo celo velikih in imenitnih narodov izviravših od starih Slavjanov že zdavnej v marsikaterih drugih narodih ščasoma pozgubilo (kakor se ho videlo drugod v tej knjigi). Sicer to vse nam nikakor ne dokazuje, da so se Slavjani spervič ravno v velikih trumah sem privaljevali, kakor misle marsikateri izmed zgodovi-nopisalcev, ali še drugi: da se omenjena, res velikanska in zavzetna prikazen zadevajoča neizmerno razrast našega plemena v Evropi, po nekakem čedalje bolj razjasni, nije treba nikomur takošne misli: mogoče ali timveč gotovo je, da se je v začetku le kaka majhna množica naših prednikov iz Azije v evropejske kraje preselila, po tem prej ondi v jako rodnih, okol „čer-nega morja4* ležečih okrajinah ostala, se po svoji navadi obdelovanja njihovih zemljišč resno lotila, in se pa, kot že po naravi srečno obdarovana z omenjenimi lepimi in izverstnimi lastnostmi, v več stoletjih polagoma na razne strani razprosterla — po nekakem prav podobna enemu tistih, v rodovitno zemljo vsejanih, skoraj nezapazljivih ali nevidnih, pa pri vsem tem vendar, tako rekoč, čudodelnih zernec, iz katerih se po malem izcimijo in narčdijo ogromna, razraščena, košata drevesa.
Da so se ljudje nekdaj res iz Azije v Evropo preseljevali, smdli bi komaj dvomiti, zlasti če se nikakor ne branimo, imeti pripovedovanje za resnično, da se je znana rešna Noetova barka v Aziji, in prav za prav na armenski gori imenovani „Ararat“ vstavili, potem ko je bil nehal znani pogubni včsoljni potop,
168 ~
o katerem nam govori sveto pismo starega zakona („testamenta“); ker od tega časa se je po rodovini rešenega pobožnega Noeta začel znovič človeški rod pomnoževati in razprostirati na vse kraje tega svete, tedaj naravino tudi v Evropo, — dasuavno je sicer mnogo učenjakov ali tako imenovanih modrijanov (posebno med Nemci), kateri se malo menijo, kakor se dozdeva, za zapopadek tega sv. pisma, imaje ga, tak6 rekoč, le za neko pravljico ali zmišljavo, posebno kar se tiče opomnjenega potopa in tudi stvarjenja svete, in se derznejo terditi ali saj svojo misel razodevati, da, ko je Bog svet stvaril, je stvaril ob enem tudi ljudi po vsih krajih, ne tedaj, kakor beremo v omenjenem sv. pismu, samo dva človeka, to je, Adama in Evo. Oni se trudč to dokazovati posebno s prikaznijo ali se zvedenjem, da vsi tisti, ki so že v nekdanjih časih na obširno svet obiskovali in preiskovali po suhem in po mokrem, so povsod nahajali ljudi vsake baže, celo tudi na jako oddaljenih otocih, v katere so se po njihovem mnčnju vendar težko kedaj še le iz Azije tje presčlili. Razsodbo ali pretresovanje pa, koliko resničnega da obsčgajo enake terditvi, prepuščamo prav radi drugim ljudčm tacih misli, kakoršnih so omenjeni modrijani. —
Tudi gosp. Terdina misli, kakor misle še drugi zgodovinopisalci (glejte na 153 strani), da so bivali Slavjani spervič v Indiji, in sicer z Germani ali starimi Nemci, in z Gerki vred. On pravi, da vsi tisti, namreč Slavjani, Germani in Gerki, so bili tam en sam narod (to je, po našem pleme), in da so govorili tčdaj tudi en sam jezik, da so se pa po svojem prihodu v Evropo razdelili, da so šli namreč Slavjani gori na Rusko pod tako imenovane verhoturške gorovine, ki so bolj proti Severju skorej na meji med Evropo in
— 169
Azijo; Germani ravno tako proti Severju (pa nevarno, kako in zakaj vendar tudi proti severju, ce stanujejo, kakor so od nekdaj stanovali, le bolj na sončnem zahodu in na severo-zahodni strani Evrope, in ee so se sicer preseljevali od sončnega izhoda naprej proti tej strani); Gerki so se obernili proti jugu, in prav za prav proti tako imenovanemu medzemelj-skemu, to je, med južno Evropo, severno Afriko, in sončno-zahodno Azijo razprostirajočemu se morju. — Gospod Terdina objavlja svojo misel, da so si omenjeni Ijudjč še le tam, namreč v svojih novih stanova-liščih posebne jezike osnovali. Ako je resnično, da so bili Slavjani, Germani in Gerki že spervič en sam narod, kakor on mčni, in da so govorili tedaj tudi en sam jezili, pa da so se preselili iz Indije, ne razumevamo prav, kako da so mogli ti Indijani sem priti, in se tii razdeliti že kot Slavjani, Germani in Gerki, medtim ko bi morali vendar takrat biti samo indijskega naroda? Saj pač Slavjani, Germani in Gerki so postali gotovo še le v tistih evropejskih krajih, v katčre so prišli po svoji preselitvi, in v katerih so si tudi kot razdeljeni poseben jezik osnovali. -
Isti gospod pripoveduje dalej, da Slavjani, ali kakor jim on po svoji navadi pravi, Slovenci, potem ko so se ščasoma pomnožili v že prej omenjeni sončno-izhodni deželi, so se ražširjali na razne kraje, in si tam napravili tudi posebne deržave, namreč: češko, poljsko, veiiko-česko (prav za prav, kakor se bo pozneje videlo, timvčč „veliko-moravsko‘•), serbsko in pa — slovensko (!). To se vjemlje sicer v poglavitnem še precej tudi z našo mislijo, katero smo že prej razodeli zastran pomnoževanja našega plemena, čeravno nam nije prav razumljivo in jasno, zakaj da
12
bi se bili imeli naši predniki precej od začetka vseliti ravno bolj proti Severju, to je, pod verhoturškimi gorovinami, kakor on pravi, medtim ko so pač niže na Ruskem rodovihniše zemlje? Zavzetno je pa, da nije nič zinil tudi še o drugih nekdanjih Slavjanih celo velicega števila in posebne imenitnosti, ki so si ravno tako po malem deržave ustanovili, pa pervotno narodnost pozgubili, in tako rekoč, tudi zginili, to je, spremenili se v druge nkrode (imenujemo jih mi nekaj bolj naprej v tej knjigi s pristavkom svoje kratke, pa vendar dovolj jasne razložbe zastran njih, posebno kar zadčva njih prebivališče in njih zadnjo osodo — srečo in nesrččo, popolnoma prepričani, da tudi s tim vstrežemo dobro marsikateremu radovednemu in za svojo narodnost resno vnčtemu izmed naših bralcev; saj za pravega rodoljuba mora pač vendar biti vsaka stvar zanimiva in važna, ki mu daja kako pojasnilo o njegovih prednikih, naj si bo pa v enem ali v drugem oziru). —
V dokaz, da so Slavjani rčs iz sončno-izhodne Indije v Evropo prešli, opominjalo se je dozdaj med drugim posebno tudi to-le: a) da so Slavjani v Evropi slona, ki je žival, kakor je sploh znano, indijske dežčle, dobro spoznali; b) da je mnogo indijskih ali tak6 imenovanih sanskritskih besedi, ki so neki besedam našega slovenskega jezika jako podobne (san-skritski jezik je bil pa stari, bolj olikani ali uččni indijski jezik). Omenjajo se zastran tega, na primer, besede „svastri“ (v slovenskem sestra), „dana“ (slov-dan, po nekih krajih, postavimo, na Štajarskem, tudi den), „hima“ (slov. zima, latinski pa hiems) i. t. d-j c) da je bila pri starih 8'avjanih nčka posčbna navada zastran izdelovanja ali naprave malikov, to je, lažnih
ali krivih bogov in boginj, katere so oni častili pred svojo spreobeinitvijo h kristijanski veri, in da tudi la navada je po nekakem očitna spričba, da so Slavjani •zvirali od Indijanov; ko se je namreč pred nekim časom v severnih krajih Nemčije, kjer so bivali nekdaj, in bivajo sicer deloma še zdaj Slavjani, izkopalo včč njihovih tacih malikov, videlo se je, kakor se pripoveduje, da nekateri izmed tistih so bili nagi, drugi pol oblečeni, še drugi so imeli pa popolno obleko, kar neki dokazuje, da so bili pervi izdčlani ali narejeni takrat, ko so bivali Slavjani še v Indiji — v deželi, ki je tak6 gorka, da nije tam treba nikakoršne cbleke; drugi tam, kamor so se Slavjani iz Indije v Oekaj manj gorke kraje odmaknili, in kjer se je tedaj le nekoliko obleke potrebovalo; tretji pa tada, ko so se bili na bolj merzlem kraju — na Ruskem Casčlili. Vse to je zapopadeno sicer tudi v gospod 1'erdinavi knjigi. — Naša opomba zastran vsega tega:
K čerki a). — Al so res tudi stari Slavjani kjerkoli v Evropi precej slona spoznali, ko se jim je Prikazal, tega ne vemo za terdno, sicer bi pa po na-®CQi mnenju zdaj tudi pretežko bilo, kaj tacega tako na čisto zvčdeti, kakor bi kedo želil. če so ga pa yendar spoznavali, nije dvombe, da so ga ravno tako se drugi narodje, kakor so gotovo spoznavali marsikatere živali al zvčri še drugih tujih dežel, na primer, Mbloda ali „ kamelo “, leva i. t. d., ako so o njih Prej kaj vedeli kakor si bodi (saj tako jih lahko spo-znava sploh vsak človek, se ve, če se mu primeri, da jih zagleda).
K čerki bj. — Da je morda kaka indijska (san-skritska) beseda eni ali drugi naših slovenskih besedi
rčs podobna, se ne derznemo tajiti, mislimo pa ven-
*
dar, da temu nije nikakor čuda, ako prevdarjamo, da se je sploh, od nekdaj in povsod vrivala marsikatera beseda iz enega jezika v kakega druzega — po sreči, posebno pa po tem, da so si prihajali različni nkrodje marsikje v dotik, in si tako besede zmenjavali, ali eden od druzega jemali, kakor smo sicer že drugod omenili. Predobro znano nam je še, da se je vteplo v naš slovenski jezik mnogo tujih, zlasti nčmških besedi, med njimi tudi takih, ki veljajo zdaj skorej za slovenske, včč ali manj predrugačene, — celo po duhovnikih in uradnikih takrat, ko jim je bil po nekakem še večidel tuj njih lastni materni ali narodski jezik, katerega so z nemščino strašno pačili, kakor ga uradniki žalibog! tu pa tam še dandanašnji pačijo, in pa prevečkrat tudi neki časopisci z marsikaterimi, ljudstvu nerazumljivimi gerdobami, posebno latinskega izvira, posnemaje skoraj po vsi sili v tem tujce, zlasti Nemce, kar je jako ostudno in graje vredno. Tako se daja tedaj večidel razjasniti znana prikazen, da s® nahaja mnogo besedi našega slovenskega naroda, k] so popolnoma, ali pa le kot nekaj spremčnjene tud' pri dmgih narodih v rabi, in vendar ne more nihče za gotovo terditi, da so ravno indijskega izvira; to se vidi, postavimo, iz sledečih primerov: Serbo-Ilirci rabijo besede italijanskega izvira „roba“ (stvar, al' blago), „ briga “■ (skerb), ^segurno'-' (gotovo, rksnično)) Angleži stran besčde „sister& (v slovenskem sestri v nemškem svester, v indijskem svdstri, kakor se terdl po tem, kar smo že prej rekli), in pa stran besčd6 „den“ (namesti bolj navadne dag, ki se izgovarja skorej dej, v indij, neki dana), imajo v rabi še tud1 besede „to bootfa' (se izgovarja: tu but, in pomčnjs obuti), ,roam“, izgov. rom (v slov. romati), „to put'
(v slov. potovati, v serbsko-ilirskera putovati), „nose“, izgov. nos (v slov. nbs), „deal“, izgov. dil (v slov. dei „tal‘), „sun“, izgov. sdn (v slov. sunce ali sonce) t. d.; za italijanske besede „nuovo“ ali „novo“, «dare“, „stare", „vedere“, „vino“, „olio“ imamo Slovenci nov, dati, stati, videti, vino, olje; v nemškem se pravi „Grab“, „Wolf“ (volfj, „Wolle“ (vole), »Sonne“, „Bart“, „Ldwe“ (leve), ,,Wille“ (vile), in pomenja v slovenskem grob, volk, volna, sonce, brada, lev, volja; na Francozkem je celo ime nekega mesta, kateremu pravijo „Brest“ : pa kaj dokazuje vendar vse to? Nič posebnega v tej zadevi! poterja nam le to kot popolnoma resnično, da je prehajalo od nekdaj mnogo besedi iz enega jezika v kakega druzega tako, kakor smo že opomnili.
K čerki c). — Mi ne moremo imeti brez vsega pomislika za včrjetno, ali celo za gotovo, da so bili ^delani ali narejeni že pred nekimi 3400 leti (glejte na 165 strani) v sončno-izhodni Indiji, in pa od tod do severne Nemčije preneseni tisti nagi maliki, kateri so se, kakor se pripoveduje, pred kratkim izkopali na severni strani nemške dežele, kjer so bivali nekdaj, m bivajo deloma sicer še dandanašnji Slavjani, kakor bolj naprej razlaga. Mi bi si morali skoraj misliti, da so imeli po nekakem naši predniki svoje malike 2a bitja čutljiva, in tedaj tudi za potrebna človeške pomoči, sicer le — zastran obleke po podnebnih tazmčrah (po posebnosti ali naravi deželnega zračja — >du{ta„)! To bi se pa vendar vsakemu nekaj prečudno, in verh tega tudi znani razumnosti Slavjanov Neprimerno zdevalo. Naša misel je, da se je po takoš-Nih dokazih predaleč seglo, in to tudi — brez nobene potrebe.
Al so se res naši predniki iz sončno-izhodne Indije v Evropo preselili, to je po našem mnenju še nerazločno, in tedaj jako dvomljivo. Sicer vedelo bi se tudi komaj, kaj da bi jih prav za prav sililo bilo k tej preselitvi ali premembi svoje domovine za kako drugo deželo, posebno če jemljemo še to v prevdarek, da je Indija ležeča jako daleč od Evrope, da je zadosti velika in razprostrana, in pa tudi, kakor je sploh znano, od nekdaj zadosti bogata; saj vemo, da ravno od ondot dohaja nam Evropejcem mnogo dobrih, lepih koristnih in izverstnih pridelkov. — Pa naj se le tudi trudimo, kolikor nam je drago, da postavimo na gotovo naš izvir od starih Indijanov, očividno je p° vsem, da to ne bi nam dajalo nikake posebne čast* ali slave, ravno kakor nam je ne daja tudi zavzetju ražšir našega plemena, in sploh znana izverščina in preimenitnost. našega jezika, ampak dajati nam j° vtegne, se ve, le — resno in nevtrudljivo delovanja ravno kakor tudi zdatna vsestranska podpora naših rojakov (katero pa žalibog! še vedno pogrčšamo) povzdigo slovenske narodnosti in omike, ki zahteva posebnih pripomočkov. —
Po mnenju in terditvi deloma nčmških, deloma tudi še drugih bolj zanesljivih pisalcev stare zgodovine, posebno našega gosp. Terstenjaka in pa verlega Ceha Sembere, imelo je naše slavjansko plčme p0^ svojo oblastjo nekdaj — čujte, dragi Slovenci! — skoraj dvč trčtjini cele Evrope, nad čimur in°ra gotovo vsak ostermeti (čeravno obide nas Slavjane oh enem tudi neka žalost, da smo pri vsem tem vendar ostali za drugimi evropejskimi nkrodi zastran svojega narodnega izobraženja!); imeli so namreč tam strm1 tistih dežel, kjer bivajo zdaj po tem, kar se je razka'
zalo na 135 in 136 strani, vse, dandanašnji pod Ogersko spadajoče zemlje, velik del severne Nemčije, Norik, o katerem smo že prej nekaj govorili, kakor tudi nekoliko pokrajin gornje Italije, to je, sadanje beneške kraje, verh tega sicer še bližne ta-in onkraj reke Soče, in pa nekatčre spadavše nekdaj pod staro Gerško. Opiraje se ravno na to, kar nam z veljavnimi dokazi pripovedujejo isti vse hvale vredni preiskovalci slavjanskih bolj znamenitih starin, imenovali bomo tukaj na kratko in pa zaporedoma vse — stare in sadanje Slavjane s pristavkom opomnjenim že na 170 strani.
Zdeva se, ko da so si imeli naši predniki, po-množevavši se ščasoma v rodovitnih dežčlah sončno-izhodne Evrope po svoji preselitvi iz Azije, te-le poglavitne sčdeže: A) v krajih, kjer je sadanja Rusija, tedaj bolj proti severju in sončnemu izhodu; B) na zemlji, kateri so nekdaj pravili, in pravijo sicer še dandanašnji neki zgodovinopisalci „ Stara Krobacija“ (stara Hervaška; imenovala se je pa morda zato tako, ker, kakor se terdi, in se bo sicer tudi drugod omenjalo, so od tod prišli pozneje Hervatje in tudi Serbi de5 kjer so zdaj — proti jugu), to je, na južnem in severnem podnožju tako imenovanih „ karpatskih pla-n'm“, ali na severni strani sadašnje ogerske dežele, kjer je „Slovakija“, in pa na južnih krajih avstrijsko-galičke (poljske) kronovine; in C) proti jugu — na zemlji razprostirajoči se takraj „černega morja", in imevši si nekdaj imč „Tracija“ (glejte sicer na 186 strani). Iz „stare Krobacije" omenjene pod čerko /I, so razraščali in se širili po rodu pervotni Slavjani P^oti severo-zahodni strani; od zemlje opomnjene pod cerko C pa deloma proti zahodnim, deloma proti
- 176 —
jugo-zahodnim krajem (kjer je zdaj Turško, Dalmacija
i.	t. d.) — Naj sledi zdaj posebna omemba ali po nekakem splošni ogled vsih poglavitnih zarojencev tih starih prebivalcev slavjanskega plemena. Zapopa-deni so namreč
Pod čer ko A:
Rusi. — Ti so si osnovali na zemlji, kjer bivajo tudi še zdaj, po malem v starih časih deržavo, katera je dandanašnji, tako rekoč, največa in najmogočniša tega sveta, — deržavo, ki obsega doslej že skoraj tretji del naše Evrope, in pa tretji del ogromne in neizmerno prostrane Azije z včč ko 80 milijoni prebivalcev, — tisto zmiraj bolj in bolj napredujočo „ Rusijo", pravimo, katere se prebivalci ali tim več vladarji vsih drugih evropejskih neslavjanskih dežel že zdavnej po nekakem jako bojč, češ, da jih ona ne požre s panslavizmom, o katčrem smo nekaj čerhnili na 143 strani te knjige. Ti so vendar zdaj še naj-srečniši od vsih narodov slavjanskega plemena, kar jih je doslej ostalo.
Pod čerko B:
1.	Poljaki ali tudi Poljanci, — tisti izmed naših prednikov, ki so se ražširjali od omčnjene ,,stare Krobacije" proti Severju. Imenovali so se sicer tako po velikem, širokem in pa jako rodovitnem polju, kjer so se naselili. Bila je njih deržava okol leta 1560 (tedaj skorej pred 310 Ičti) najbol j mogočna v sončno-zahodni Evropi, obsegavša takrat nad 13.000 kvadratnih milj zemlje s 15 milijoni duš. Konec njenemu samostalnemu obstanku, ali njeni nepodložnosti je bil leta 1795, to je, pred 75 leti, in to zlasti p° raznih, dolgih in kervavih notrajnskih ali domačih vojskah imevših si uzrok v skoraj neprestanih prepirih,
177 —
katerih žalostni nasledek je bil na zadnje ta, da so poljsko dež41o tuji vladarji, namreč vladarji Rusije, Avstrije in Prusije, porabivši za se te prepire, v omenjenem letu med seboj končno razdelili — po znanem starem pregovoru:
„Ko se prepirata dva, uživa na zadnje kak tretji".
Poslednji poljski kralj je bil Stanislav II. Avgust, ki je vmerl leta 1798 v Petrogradu na Ruskem kot v pokoj dčjan ali j.pensioniran" (njegovo osodo smo sicer opisali že v knjigi „Pod Lipo“). Poljaki spadajoči zdaj pod prusko vlado so doslej že jako ponemčeni, čeravno je vendar še mnogo verlih domorodcev med njimi, ki si dajajo posebno skerb za svoj narod.
2.	Slovaki. — Njih deržava, bivša v starih časih pod domačimi vladarji, je ostala kot samostalna, to je, nepodložna, le do devčtega stoletja po Kristusovem rojstvu tam, kjer biva še dandanašnji ta nkrod sla-vjanskega plemena, zjedinjen sicer zdaj z ogersko (madžarsko) deželo, in to od tistega časa, ko so ga silno napadli in podjarmili v omenjenem stoletju Ogri ali Madžari, pridirjavši pod svojim vojskovodom Al-mošem iz Azije. Sicer stali so nčkaj časa Slovaki pred napadom Ogrov v zvezi zdaj s poljsko, zdaj z „veliko-moravsko deržavo" (o kateri se bo koj govorilo). Pripoveduje se, da značaj („karakter“) sa-danjih Slovakov je ostal značaju starih Slavjanov najbolj podoben. Njih nkrodni jezik nije jako različen od češkega, in se rabi sicer že zdavnej tudi kot pismen. Se ve, da bi jim Madžari nhrodnost radi zaterli, in jim pa svoj madžarizem vsilili, čemur se pa ti zvesti Slavjani vedo vendar terdno in možko braniti, ker jim tudi za to verlih rodoljubov ne manjka, katere krepko in radovoljno podpirajo.
178 —
3.	Moravci, — katerih dežela, to je „Moravija“, si je dobila ime po glavni ondešnji rdki „Moravi". Da so se ti Slavjani še le okol leta 548 po Krist, rojstvu, kakor nekateri terde, iz južnih dežel, to je, iz Slavonije tje preselili, o kateri se bo pozneje govorilo, nije dovolj skazano, in je sicer še tudi tim manj verjetno, ker nam je pač po zgodovini znano, da je šlo prav za prav mnogo Slavjanov od sčvernih strani na južne, se tam pod raznimi imeni razprostiralo in se z ondešnjimi Ilirci zjedinilo, kakor se bo sicer bolj naprej videlo. Njih nekdaj jako važno in imenitno kraljestvo, kateremu se je pravilo pa tudi, „včliko-moravsko", je oslabelo po dolgem vojskovanju z Nemci, ki si je imelo pravi začetek pod njihovim cesarjem Dragotinom (Karolom) Velikim po osmem stoletju, in je pa na zadnje, namreč leta 908 po večkratnih nesrččah pod svojim kraljem Sviatoplukom po vsem propadlo. Razdelilo se je po tem med Ogersko, Poljsko in Nemčijo. Leta 1056 je bila zjedinjena š češkim kraljestvom do leta 1085, v katerem si je dobila ime „ Mej na Grofovina", kakor si ga ima sicer še zdaj, združena z avstrijskim cesarstvom kot njegova kro-novina. — V njej je zdaj skorej ena tretjina Nemcev, in ste tedaj dvč tretjini Slavjanov, ki se pa z onimi včdno borijo za dosego svojih narodnih pravic (kakor se žalibog! borijo zanje še tudi drugod Slavjani omenjenega cesarstva!).
4.	Cehi. — Tih Slavjanov nekdanja deržava se je bila prav za prav osnovala in ojačila še le, potem ko je bil verli slavjanski rojak Samo zjedinil leta 627 po Krist, rojstvu vse, tam in v bližini raztrešene mnoge male slavjanske kneževine v eno samo deržavo, ki je bila pa v kratkem tako mogočna postala, da so se je
l>ali celo tadašnji Franki - nek poseben vojskoželjen narod germanskega plemena. Ostala je vendar češka deržava — zdaj več, zdaj manj razširjena, kakor je bila srečna — kot samostalna pod svojimi, od leta 1158 voljivnimi kralji, pa nekaj časa Moraviji pridružena, do 8 dne meseca novembra leta 1620, do takrat namreč, ko je nemški cesar Ferdinand II. bivši ob enem tudi češki kralj, na tak6 imenovani „Beli Gori“ (blizo Prage) zmogel Cehe in njihove zveznike vpiravše se mu na vso moč zato, ker mu je bil rčsen namen, zatrčti tadašnji, že jako ražširjeniv »protestantizem" (glejte na 62 in 63 strani) tudi na Češkem po vsi sili (kakor se je sicer močno potezal za isto stvar že na Stajarskem, Koroškem in Kranjskem kot tadašnji vladar tih dežel, in pa kot vas vnet za katoliško včro, — potem ko mu je bila njegova mati Marija na svoji smertni postelji ojstro dolžnost naložila, stopiti na noge soper ta protestantizem, da ga zaduši. Od takrat je tedaj češka dežela z Avstrijo zjedinjena — brez samostalnosti in brez svojega posebnega kralja; prizadevajo si verli Cehi sicer neprestano in na vse kriplje, da si nazaj dobe nekdanje narodne pravice; težko je pa vendar vganjevati, kak vspčh da si bo vse to na zadnje imelo: saj tudi av-strijanska vlada odgovarja njim po nekakem ravno takb, kakor se bolj za smeh pripoveduje, da je odgovarjal nekdaj Italijanom oče papež, to je, poprej ko so mu tisti po sili vse pobrali, namreč — „non possumus" (ne moremo).
5.	Slezaki. — Tam, kjer je zdaj Slezija spadajoča deloma pod Prusijo, deloma pod Avstrijo, so bivali neki spervič Staro-Nemci (Germani) pod imenom Ligiji in Kvadi. Po njih preselitvi bolj proti sončnemu zahodu so
se pa naselili v isti deželi Slavjani; le nekaj Nemcev je ostalo po ondešnjih gorovinah. V začetku je spadala Slezija pod veliko-moravsko kraljestvo (glejte pod štev. 3 na 178 strani), po propadu tistega pa pod Oesko; bolj pozno, to je, v desetem stoletju, pod Poljsko: po tem si je imela za vladarje vojvode iz poljske rodovine Pijastov, kakor so ji pravili. Leta 1163 se je ločila od poljske deržave, in imela si sper-vič za skupna vladarja brata Miecislava in Konrada. Po večkratnem strašnem vojskovanju za volj pravice do vladanja na Poljskem, o katerem smo govorili na 176 strani pod štev. 1, je tudi Slezija grozovitno terpela, se razdčjala in opustobila kot bližna in v to vojskovanje zamotana dežela; zato sta se tudi imenovana sležka vladarja prisiljena čutila, poklicati vanjo celo Nemce, po katerih so si pa njeni prebivalci sčasoma, se ve, slavjansko narodnost pozgubljevali. Po smerti obedvčh tih vojvod se je Slezija v nič manj kakor v sedemnajst malih vladajočih vojvodin razcepila, in se tako ob vso moč pripravila, zlasti pa po neprestanem prepiru in vojskovanju med njimi. To si je imelo na zadnje za nasledek njih silno potrebo, da si iščejo hrambe in varstva pri Cehih, in se pod njihovo tako imenovano „feudno gospodstvo“ podajo, to je, se po tem skoraj za njih podložnice spoznajo („fevd“ je posestvo, ki ga kedo ima, da vživa le njegove dohodke, spoznavajo sicer neke, navlaš ustanovljene pravice tako imenovanega nadvlastnika kot — gospodarja). Pozneje, namreč 14ta 1356, je prišla vsa Slčzija pod češko deržavo; imela si je vendar nazadnje enako osodo, kakor tista: ostala je po boju na Beli Gori (glejte zgorej pod štev. 4) zjedinjena z Avstrijo. Potem pa, ko je v tisti deržavi leta 1740 vlado na-
stopila cesarica Marija Terezija, začela je Prusija se na vso moč potezati za pridobitev cele Slezije. Vstane zato huda vojska med obema deržavama, katere nasledek je bil na zadnje, in prav za prav leta 1742, ta, da se je Slezija razdelila med Prusijo in Avstrijo, kakor je sicer še dandanašnji razdeljena, pa vendar, zlasti pruska, tudi večidel — ponemčena!
6.	Poruši (nekdanji). Kakor je terdil v svojih pismih rajnki Matej Ravnikar-Poženčan, praviti bi se jim moralo neki rajše Prusi, kakor se jim pravi tudi zdaj v slovenskem jeziku. To je važno, da nahajamocelo v nemških staro-zgodovinskih knjigah mnčnje razodeto, da so bili ti prebivalci poljskega naroda, in pa per-votni nasčlniki tiste zemlje, v kateri se je ščasoma izcimila sadanja mogočna pruska deržava. Po tem istem mnenju je izviralo pa ime Poruši (morda timveč Po-rusci) iz besedi po in Rus, ki je ime neke ondešnje struge (potočiča), tekoče iz reke Klajpede (Memle) v bližno tako imenovano „ baltiško morje" proti sčverju Nemčije, ravno kakor je izviralo sicer tudi ime Polobel iz slavjanskih besčdi po in Laba (znana reka na Češkem in na Nemškem), medtim ko bi po misli omčnjenega pokojnika Poruši bili neslavjanskega, to je, litovskega, in tedaj, kakor bi se skoraj sodilo, celo germanskega plemena, kar se pa nam vendar ne dozdeva kot po vsem pravo. — Bili so nekdanji Poruši, kakor sploh vsi stari Slavjani, med katere jih brez pomislika tudi mi štčjemo, paganske ali ajdovske vere, in so se je pa, čeravno bi zdaj vsi naši narodje radi zadnjo kapljico svoje kervi prelili za kristijansko vero, spoznavši na zadnje vendar njeno neprecenljivo vrednost — njeno zveličavnost, taki) terdno deržali, da so se celi) Več let in po vsi sili zanjo (kakor sicer
tudi, se ve, za svojo domovino, in sploh za svoje pravice) vojskovali ž njenimi protivniki. Tisti so leta 1230 tje na pomoč poklicali celo tadašnji novo-usta-novljeni red (po našem „pobratimsko družtvo") takd imenovanih ^nemških vitezov44 za hrambo in varstvo kristijanske vere, kar si je imelo pa tudi za nasledek zastran tega popolno zmago nad Poruši, in njih spre-obernitev h kristijanski veri, ob enem vendar tudi, zlasti po vsiljevanju še drugih Nemcev v te kraje, žalibog! ponemčenje Prusov — kakor smo že rekli, Slavjanov, sicer pa stran nekih Slezijakov, in tistih Kasubov, o katerih se drugod posebe nekaj govori.
7.	Venetje (v enojnem številu Venet; po navadni spremembi čerke V v /i, in čerke č v c s končnico cm, se izcimi ime Benečan, kakor pravimo v resnici tudi vsakemu prebivalcu sadanje Benečije kot zarojencu starih južnih „ Venetov % o katerih se bolj naprej govori. Te Venete ali timveč ^severne Benečane* razdeljevajo neki zgodovinopisalci v Bodrice, Vilce ali Velete, in pa v severne Serbe, katere imenujejo Nemci tudi Borben, pa ne vemo prav, zakaj; severni bi se morali pa vendar zato klicati, da se razločujejo od tistih Serbov, ki so na jugu naše Evrope, in se v tej knjigi drugod omenjajo. Naj povemo tudi o tih treh narodih nčkaj posčbnega na kratko:
a)	Bodrici so bili po tem, kar nam kaže zgodovina, mogočen slavjansk narod, imevši si lastne kralje v tisti zdaj nemški deželi, ki se imenuje „Me-klemburg“ — na severni Nemčiji, ležeča proti baltiškemu morju. Obderžali so si pa samostalno kraljestvo vendar le do dvanajstega stoletja po Kristusovem rojstvu. Ob tistem času, tedaj skoraj pred 670 leti, jih je podjarmil po grozovitnem vojskovanju nemški
vojvoda Henrik s priimenom „ Lev.“ Zdaj so ti nekdanji Slavjani — Nemci!
b)	Vilci ali Veleti, po nekaterih sicer tudi Lutici, so bili neki najbolj mogočni med tako imenovanimi »Polabci", to je, Slavjani prebivavšimi nekdaj na zemljah, čez katere teče dolenja reka Laba (po kateri so si tisti ime dobili — glejte sicer tudi pod štev. 6 na 181 strani) proti baltiškemu morju. Razširjalo se je njih jako imenitno kraljestvo na severo-zahodnem kraju sadanje Nemčije tje do pruskih dežel. Leta 789 po Kristusovem rojstvu jih je bil napadel s po-končevavno vojsko nemški cesar Dragotin (Karol) Veliki, po tem vkljub njih junaškemu in serčnemu vporu na zadnje zmogel, in davku podvergel: odločila je pri tem le pretežna, in tedaj nepremagljiva sila Nemcev. Obneslo se jim je vendar v kratkem, otresti naloženi jim težavni jarem, potem ko so z drugimi rojaki, namreč s Cehi, v zvezo stopili, si tako pomoči pridobili in se ojačili. Po novih dolgih, kervavih vojskah z Nemci, katčrim je bil navaden resen namen, jih popolnoma zatreti in jim nhrodnost uničiti, so sicer tiste srečno pobili, in si pa po tem kraljestvo tako ražširili, da so se ga že bali vsi njih sovražniki na ondešnji Nemčiji; ali ta sreča jim nije vendar žalibog! ostala dolgo časa: zginilo je tudi njim v ki-atkem to kraljevstvo, kakor je zginilo še marsikatero drugo slavjansko! Pripomagal je pa k temu propadu nek poseben sovražnik, ki je Slavjanom od nekdaj mnogo škode in nesreče prinašal—prepir in nesloga med njimi! To so si vedeli zviti Nemci dobro in ob pravem času v prid obračati, da tudi njih v svoje kremplje končno m za vselej pripravijo, kar jim je šlo res tudi po sreči: konec si je vzčla samostalnost tih Slavjanov v
dvanajstem stoletju po neki znameniti in odločivni zmagi nemškega vojvode Albrehta „Medveda“ (tako priime si je imel) nad njimi. Po tem so jim Nemci nevsmiljeno celo to pokončali, kar jim je bilo najljubše, najsvetejše — tempeljne, med katerimi je slovel kot najBienitniši tisti, ki so ga imeli na otoku, imenovanem v jeziku tih nesrečnikov „Rujana“ v baltiškem morju.
Ob tej priliki omenjamo še, da na otoku, kateremu so neki pravili severni Venetje (severni Benečani) „Volinjaft, Nemci pa od nekdaj wWollina, je bilo najvažniše teržno mesto severne Evrope, imenovano „Vinčta“, kakor hočejo nekateri (mi bi mu rčkli rajši „severne Benetke" za razloček od tistih Benetek, ki so na jugu, in so si imele začetek po Ilircih, tedaj —-Slavjanih, kakor se sicer drugod v tej knjigi dokazuje). V devetem stolčtju so to veliko in bogato mesto Germani, in prav za prav Švedi in Danci razdejali in pokončali; po tem se je sicer sopet lepo sčzidalo, si je pa vendar konec vzelo po nekem grozovitnem potresu leta 1188. Po tem takem so bili Slavjani vsta-novitelji dvojnih Benetek severnih in južnih!
c)	Severni Serki, pa po nekaterih tudi Lužicam-, so bivali na levi strani gorenje reke Labe. Imeli so vladarje, katere so si sami volili; sicer nasledovali so večidel po volitvih vendar le bolj vrčdni izmed sinov tistih, ki so že vladali, pa od vladanja odstopali kakor si bodi. Bili so neki vsi prizadevni in resno skerbni le za vsestranski blagor domovine (takošni bi morali biti vladarji vsake deržave; pa kaj vidimo? potrato vsake verste, neizmerne stroške za brezpotrebno vojskovanje i. t. d. na eni strani, siromaštvo, revščino in terpenje ljudstva na drugi!). — Šlo je vendar po
185
sreči tim Slavjanom (Lužičanom), obvarovati si samo-stalnost, ali nepodložnost samo do leta 929 po Kristusovem rojstvu; zmogel po silnem napadu, in pa težavnemu davku podvergel jih je namreč takrat vladavši nemški cesar Henrik I., čeravno so se mu oni vpirali s posebnim junaštvom -— morali so se vdati preveliki moči! — H kristijanski veri so se (i severni Serbi spreobernili še le leta 968. Stala je njih deržava, to je, „Lužica“, kakor se je ona imenovala, nekaj časa pod oblastjo nemških mejnih grofov tiste dežele, ki se kliče še dandanašnji v slavjanskem jeziku »Mišnja“, v nemškem pa „Maisen“ ; pozneje pa pod češko deržavo, sicer samo do leta 1620, namreč do znanega njenega žalostnega propada po zmagi cesarja Ferdinanda L, o kateri smo že govorili pod štev. 4 na 179 strani. Od leta 1815, to je, po končnem nehanju dolgih vojsk s francozkim vladarjem Napoleonom F spada Lužica (razdeljena zdaj v gorenjo in dolenjo Lužico) deloma pod Prusijo, deloma pod Saksonijo, kakor je bilo takrat vstanovljeno med zmagavci Napoleona.— Severni Serbi so ljudje korenjaški in čversti, kakor so sicer Slavjani tudi drugih krajev; njih lepe ln krepke ženske veljajo za najbolj všečne dojke tudi v vsih ondešnjih bližnih deželah, kjer se neki bolj premožne družine, tako rekoč, prav tergajo zanje, ^nano je, da jako hvalijo celo Nemci izgledno dčlav-nost, pridnost in gostoljubje tih Slavjanov, ravno kakor Se tudi njih posebno izobražljivost ali prikladnost za °nnko. Njih narodni jezik, katerega so si dozdaj srečno °oderžali se svojimi starimi navadami in šegami vred, P izversten, lep, gladek, miloglasen in pripraven zlasti petje — za pesništvo (ravno kakor je sicer tudi lla^ slovenski): rabijo ga oni kot pismenega že od
13
šestnajstega stoletja sem; nije se še tedaj Nemcem obneslo, da ga jim zatarejo, kakor so ga za Ubog! zaterli vendar že mnogim drugim Slavjanom — nekdanjim gospodarjem tistih dežel, katere so jim oni silno -pograbili, in pa po svojem vkusu vravnali.
8.	Pomorjani. — Ti so imeli pod svojo oblastjo tudi že od starih časov, pa le do leta 1637 deželo imčnovano „Pomoranija“, ki se je razprostirala na severni strani sadanje Prusije do baltiškega morja, kakor se razprostira sicer še dandanašnji. Njih vladarji so bili vojvode, katerih pervi seje klical „Svantibor“, saj kakor nam pripovedujejo neki zgodovinopisalci-Začeli so se bili Pomorjani spreobračati h kristijanski včri pred 746, tedaj leta 1124. Zadnji vojvoda jim je bil Bogoslav XIV.; ž njim je pa pomerla omenjenega leta (1637) rodovina, ki je bila po neki posebni pogodbi navlaš določena za vladanje v imenovani deželi. Zdaj je tista pod Prusijo, in pa žalibog tudi že vsa — ponemčena!
9.	Kasabi. — Ti so zdaj tudi pod prusko vlado, in pokrajina, v kateri še prebivajo, se meji na severovzhodni strani s Pomoranijo, o kateri se je govorilo pod štev. 8. Bivali so ti Slavjani tam tudi že v starih časih, kakor Pomorjani; zgubili so si pa zdavnej sa-mostalnost in sploh narodne pravice po navadnem ravnanju tadasnjih vladoželjnih Nčmcev, sicer vendar stran jezika, katerega niso jim tedaj tisti dozdaj še zaterli. Kasubi so si ga zvesto in preskerbno obvarovali kot neko posebno narodsko svetinjo, kakor se spodobi. — Omembe vredna je pa posčbna, ali timvee res zavzetna prikazen, da si pruski vladarji še vedno dajajo tudi naslov („titel”—?): „vojvoda KasuboV-
Pod čerko C (glejte na 175 strani);
Trači (po staro-gerškem »Traki “). — „ Trači j aa se je v starodavnih časih iračnovala tista pokrajina, v kateri so takrat bivali ljudje tega imena kot po-sčbna in jako važna, kakor bomo drugod zadosti 1'azločno dokazali, slavjanska rodovina, ki se je že mnogo stolčtij pred Kristusovim rojstvom sčasoma, t° je, po rodu takd, kakor se je na 1G6 strani sploh opomnilo, ražširjala in pomnoževala deloma proti sončnemu zahodu tje do Nemčije in do Italije, deloma proti jugu in jugo-zapadu do medzemeljskega in pa sem do našega jadranskega morja (čeravno bi se moralo skoraj soditi po terditvi nekaterih čudnih pisalcev, ko da bi naši prčdniki še le nekaj stoletij po Kristusovem Rojstvu, in sicer, tako rekoč, iz kake jame na sončno-izhodni strani Evrope od časa do časa privirali, in se tudi po tih krajih širili, ali da so le od tod na razne strani kot neki pravi strašljive! pred drugimi narodi begali in si le tako nova prebivališča iskali!—?). °da je pa ista tračka rodovina po tem, saj kakor nam terdi tudi večina zgodovinopisalcev, med katerimi nahajamo celo dr. Kandlerja, nanašaje se vččkrat nanjo, naraven izvir počasnemu razvijanju in nastanku raznih, nekdaj bivših, in deloma še zdaj bivajočih narodov kot -— Slavjanov omenjenih krajev, čeravno jih ne spoznavajo vsi za ljudi tega naroda. — Nekdanja ^nacija se kliče zdaj po Turkih, ki so od petnajstega poletja sem njeni posestniki in gospodarji, „Rum-Ili“, ‘n se proteza v sončno-izhodni Evropi na dolgo od Severne strani do sadanjega gerškega kraljestva proti Jugu; na sončno-izhodnem kraju mejači pa s „ černim gorjem" (da si eden ali drugi naših bralcev to stvar Cedalje bolj razbistri, pomagala bi mu karta, ki obsega naris vse Evrope, in se je pred kratkim napravila na
stroške „ Matice Slovenske" v Ljubljani — Rocolska čitalnica jo ima že; sicer streči bi mu vtčgnila pa vendar še bolj tista krogla zapopadajoča v narisu pregled vsega svčta, katera se zdaj prodaja prav dober kup pri knjigarju Giontiniju u Ljubljani).
Znano nam je po zgodovini, da je bila Tracija domovina naroda, ki je po nekakem slovel že v starih časih zastran svoje učenosti in splošne omike, ljubil pa zlasti glasbo („muziko“) in pevstvo, ali po staro-gerškem tako imenovano „poezijo". Sicer ljubezen do tega je posebna lastnost Slavjanov sploh še dandanašnji. Pa ravno s tim jih radi in večkrat Nčmci hudobno pikajo, očitaje jim, da so dobri in pripravni le za glasbo in za petje, ne pa tudi za „ politiko„ ali za pečanje z deržavnimi zadevami, ko vidijo namreč, da se oni po verlih rojakih pridno potezajo za svoje narodne pravice, ker posebno to prizadeva njih znanim protivnikom neko razlivanje žolča, kakor sicer že dobro vemo. Da so bili Trači res slavjanskega plemena, nad tim vtegnili bi vendar komaj dvomiti, ako prevdar-jamo, da so naše misli celo nemški, in pa, saj kakor se bere v jako obširni tako imenovani knjigi „Nuova enciclopedia popolare", tudi italijanski preiskovalci zgodovinskih starin, čeravno ne manjka se tudi pro-tivnikov zastran tega, ki iščejo svoje dokaze tam, kjer jih — nije! Po terditvi onih pa, šteti se morajo med sorojake starih Tračev vendar tudi tisti nekdanji na-rodje, spoznani po njih že zdavnej za Slavjane, katere bomo zdaj tukaj našteli s primernimi opombami al' pristavki. Sicer Trači so se že.zdavnej potujčili: leta 74 pred Kristusovim rojstvom bili so jih Rimci podjarmili; po propadu gospodovanja tistih so stali pod gerčkim cesarstvom, zdaj so pa pod Turki, kakor smo
že omenili. — Nkrodje izviravši od '1'racev po tem, kar se je že reklo, so ti-le:
1.	Dači (po ruskem tudi ,,Daki“), — Njili dežela, namreč „Dacija“, je bila spervič, in sicer skoraj 340 l4t pred Kristusovim rojstvom, na sončno-izhodni strani Ogerske med rekama Tiso in Donavo. Prisiljeni pa po napadu sirovih Jacigov pridirjavših iz Azije, katerim iz pomanjkanja zadostne moči se niso mogli vspešno vpirati, so se od tod pomaknili bolj proti jugu, in si tam po malem novo domovje s primerno vlado po šegi starih Slavjanov osnovali. Pa njih der-žava si nije vendar, žalibog! na dolgo obstanka imela: požerla jim jo je nezmerna vladožčljnost starih Rim-cev, kateri so se, kakor je po zgodovini znano, tudi po tih krajih širili. Zginila je tedaj, in to po neki strahoviti bitvi s timi sovražniki, tudi Dacem deržavna samostalnost pod njihovim kraljem Decebalom leta 103 po Krist, rojstvu. Sicer pobili so poprej junaško Rimce večkrat, in cel6 njihovemu poveljniku Julijami davek naložili; pa kaj jim je vendar vse to pomagalo? Vas razkačen zategadel tadašnji rimski cesar Trajan, sklene se nad njimi strašno maščevati, in jih tčdaj v tem namčnu s pretežno močjo napasti, da si saj po ž-elji sklep izverši; kar se mu je res tudi obneslo: Ižaci, v kratkem potolčeni, so se morali po sili vdati; to se je pripetilo pa po isti že omenjeni bitvi. Prišed-ši po tem v dotik z Rimci in še z drugimi narodi, so se ščasoma spremenili v tako imenovane „Rumune“ ah „Valahe“ (Vlahe), kar so sicer še dandanašnji, govore nek čuden jezik, zmešan z latinskim, slavjan-skim in še z marsikaterim drugim. Spada jih zdaj očkaj pod Avstrijo, veči del pa pod valaško ali romunsko kneževino, ki je sicer na Turškem, si ima
L90 —
vendai' posebnega vladarja, le v nekih rečeh podložnega turškemu cesarstvu, kakor je gotovo vččini naših bralcev že dobro znano. Trudi se sicer tudi ta narod, da se saj vendar popolnoma oslobodi od sirovih in okrutnih Turkov, ravno kakor se trudijo Slavjani stokajoči pod njih jarmom, ki jih tišči in žuli že več stoletij!
2.	Getje. — Ti so bivali že v petem stoletju pred Krist, rojstvom zgorej Tracije (glejte na 187 strani) tudi nedaleč od „černega morja" .— po krajih, kjer teče dolenja reka Donava, in se razliva v to morje proti sončnemu izhodu. Bolj pozno so se ražširjali od tod proti južni Rusiji do tiste ondešnje reke, ki se kliče „Dnester". Dandanašnji je tam tako imenovana „Besarabija" (dežela ruska), in pa sončno-izhodni del Moldavije, ki spada tudi pod valaško ali rumunsko kneževino, katčro smo omenili pod štev. 1). — Getski rojak Borebist je bil sicer z velikim trudom spremenil to deželo v redno kraljestvo; ali tisto je žalibog! že v kratkem poginilo, in to po vdiranju mnogih divjih narodov iz Azije, ki so Getom silno poderli, kar so si bili s posebnim prizadetjem napravili. Nekaj tih nesrečnikov se je, prisiljenih po pretežni moči, odmaknilo dol proti Donavi, nekaj jih je tam ostalo, si pa že zdavnej med vrinjenci slavjansko narodnost pozgubilo. — Blizo getske dežele, in prav za prav do reke Donave so bivali
3.	Misijani, tudi zarojenci pervotne tračke rodovine. Ti so se razprostirali neki bolj proti sončnemu zapadu, imeli so si pa na zadnje osodo, to je nesrečo, kakor Dači in Getje: podvergli so si tudi njih, z rabo pretežne sile, se ve, Rimci, in to že leta 29 pred Krist, rojstvom. Sicer razdeljena je bila njih dežela
191
v Misijo gorenjo (proti sončnemu zapadu, kjer je namreč zdaj „Serbija“, o katčri se bo posebe govorilo), in pa v Misijo dolenjo (proti sončnemu izhodu do černega morja).
4.	Panonci. — Panonija se je klicala tista dežela, ki je v starih časih obsegala velik dčl sadanje Ogerske, namreč njene jugo-zapadne kraje, in pa še nekaj bliž-nih dešel, s katerimi se je mejila (bile so tiste: Slavonija, Bosna, severo-izhodna Hervaška, Krajnska, Stajarska, Koroška, in dolenja avstrijanska nadvojvo-dina). Bivali so neki sicer spervič Panonci med dalmatinskimi gorami in med reko Savo v današnji Bosni na Turškem, in pa tje napi'ej proti sončnemu izhodu do tistih krajev, kjer je bila nekdaj Misija omenjena pod štev. 3), in kjer je zdaj Serbija. Tam so jih mogočni Rimci z vojsko napadli pod svojim cesarjem Avgustom leta 30 pred Krist, rojstvom, in jih po strahovitih bitvah tudi zmogli. Spuntali so se bili sicer pogumno dvakrat, to je, leta 12 pred Krist, rojstvom, in leta 6 sadanjega letnega števila; a obnemogli so nesrečniki po dolgem, namreč celo tri lela trajavšem vojskovanju, katero jim je deželo tako opu-stobilo, da so se prisiljene čutili, preseliti se od tod v omenjene bolj severne rodovitne pokrajine, ki so se ravno po njih imenovale „Panonija". Ker so pa ponosni Rimci čedalje bolj širili svojo moč in oblast še naprej — do tih krajev, so si podvergli se silo tudi tam Panonce, bivše brez zadostnih pripomočkov, da bi se jim vspešno vpirali. Po tem so se na nčkih krajih porimčili, in prišli tedaj že takrat tam ob svojo narodnost. Pozneje pa, namreč potem ko je po malem tudi gospodovanje bivših prej nepremagljivih Rimcev oslabelo, in pa na zadnje tudi po vsem zginilo, spre-
menilo se je nekaj tih starih Slavjanov sčasoma v to, kar so še dandanašnji — deloma v Madžare (Ogre), deloma v Nemce, potem namreč ko si je vsak tih dveh narodov polastil nčkoliko omenjene dežele, to je, Panonije. — Po mnenju gosp. Terdine niso bili Panonci slavjanskega plemena, pa tudi povedal vendar nije, katerega druzega naroda da so prav za prav bili. On terdi sicer, da je bila njihova obleka široka, in da so žene na glavi nosile joeco, kakoršno nosijo po navadi tudi sadanje Slovenke; pa kaj je vendar to?^— Po dokazih našega verlega domorodca, gosp. Terste-njaka nam je pa dovolj razbistreno, da so bili Panonci tilavjani, ravno kakor so sicer bili po njegovem korenitem razlaganju tudi
5.	Noričani, ki so stanovali v deželah, katere so si imele skupno ime „ Norik	o katčrem smo nekaj
čerhnili že na 129 strani, kjer se je tudi povedalo, po katerih krajih da se je razprostiral. Saj pa še celo v razlaganjih marsikaterega nemškega pisatelja' in preiskovalca slavjanskih starin nahajamo terditev, da se je Norik v starodavnih časih ločeval na severni strani po reki Donavi od „ Germanij e", ali od starih Nemcev. Ako je pa temu res tako, kakor smo sicer tudi mi popolnoma prepričani, sklčpati nam je vendar po vsem treba, da v Noriku nije takrat stanovaj nemški narod, ker bi se sicer gotovo ne vedelo, kaj da bi si neki pomenjalo to ločenje. V nekaterih zgodovinskih knjigah, zlasti nemških, beremo še tudi, da so se pervotni prebivalci te dežele imenovali „Tavri-ški“; pristavljena je tam vendar ob enem opomba, da se je pozneje sčasoma pozgubilo to imč, in prišlo na mesti njega v veljavo ime „Noričani“. Da so bili pa tudi Tavriški Slavjani, to nam je zadosti doka/ano
zlasti po zgodovinopisalcih našega plemena, na primer, gosp. Sembere in še drugih. Sicer daja se to soditi tudi že po isti prej omenjeni terditvi zadevajoči lo-čenje Norika od Germanije. Po tem takem nije tudi dvombe, da je bil nekdaj celo „ Dunaj “ (v serbsko-ilirskem jeziku Bcč) — slavjansko mesto. Tistemu so dajali stari Rimci ime „ Vindobona", potem ko so si tudi Norik prisvojili, in to že leta 14 pred Kristusovim rojstvom pod svojim cesarjem Avgustom : pervi del zložene besčde „Vindobona“, namreč Vindo.... se nanaša gotovo le na ime „Slavjani“, katerim so pravili Rimci tudi ^Vinidi", Nemci pa Winden ali tudi Wenden, kakor pravijo sicer še dandanašnji slovenskim prebivalcem na Stajarskem in na Koroškem. — Pridružili so bili Rimci sončno-izhodni del Norika Panoniji; imel si je pa na zadnje, to je, po propadu ogromne rimske deržave, enako osodo, to je, nesrečo, kakor si jo je imela Panonija (glejte pod štev. 4); ostanek Norika je prišel v posest Nemcem, ki so neki v drugem stolčtju tje pridirjali. Ti ga imajo pod seboj še zdaj — ponemčenega, kakor je že sploh znano.
6'. Ilirci. — Ti so bili jako razprostranjeni po južno-izhodnih krajih Evrope že več stoletij pred Kristusovim rojstvom pod raznimi imeni, — po deželah namreč, katere se bolj naprej posebno omenjajo. — En del tih dežčl, ležečih bolj proti sončnemu izhodu do reke, ki se imenuje zdaj „Drino“, in teče po sončno-zahodnih krajih Turčije, je bil okol leta 360 pred Krist, rojstvom prišel pod oblast gerške deržave. Gerki so mu po tem pravili ..Ilirija gerška“, drugemu pa, ki se je razprostiral proti sončnemu zahodu, »Ilirija barbarska“, to je, »Ilirija tuja“, ali »Ilirija negerška“; ker namreč starim Gerkom je ve-
Ijalo vse za „barbarsko kar nije bilo gerško, tedaj tuje, ali pa kakor pravi Kata lini o, neznano (v njihovem jeziku |3*p|j«pc.v, ki se glasi po naši abecedi: „barbaron“). Omenjeni drugi del Ilirije (to je, »Ilirija barbarska") je obsegal dežele od imenovane reke naprej do jadranskega morja, tedaj Dalmacijo, Liburnijo, ali deželo med Dalmacijo in Istro, namreč sadanje sončno-zahodne hervaške kraje, Japidijo ali po nekaterih Japodijo, ki je bila na severo-izhodni Istri, in deloma tudi na jugo-izhodnem kraju krajnske dežele, i. t. d. Bolj dolenji del iste Ilirije so si bili podvergli Rimci leta 228 pred Krist, rojstvom, ko je vladala namreč v njem kraljica Tevta, udova zadnjega kralja Agrona. Napadli so ga bili z vojsko neki zato, ker, kakor se pripoveduje, so Ilirci po morju nadlegovali in ropali. Kot podverženci so se oni sicer vččkrat, in na vso moč Rimcem vpirali, da si jarem otresejo, pa vendar le — zastonj! Njih nekdaj mogočna deržava je posta!a rimska pokrajina. Rimci so pozneje pravili Iliriji „Illyricum Magnum" (v našem jeziku »Ilirija Velika"), potem sicer, ko se je ražširila njih moč tudi proti sončnemu izhodu, in je spadala tudi vsa Ilirija pod njihovo oblast. Razdeljenje velike rimske deržave v dva cesarstva, to je, v sončno-izhodno in zahodno, po cesarju Teodoziju leta 395 si je imelo za nasledek to, da je ostala Ilinja pri sončno-zahodnem ali rimskem cesarstvu, kateremu je bil Rim glavno mesto; po končnem propadu tega cesarstva leta 476 je prešla pa pod sončno-izhodno ali tudi tako imenovano »gerško cesarstvo", ki si je imelo od Ičt 330 Carigrad (Konstantinopel, imenovan sicer poprej Bizancija) za prestolno mesto. V šestem stoletju je šlo vendar Ilircem s pomočjo drugih njihovih sorojakov (Slavjanov, kakor se
bo še drugod povedalo in tudi dokazalo) po sreči, da se loče od gerškega cesarstva. Kar se tiče pa dežel: Istre, Koroške in Krajnske, katere so se tudi štele med omenjeni sončno-zahodni dčl Ilirije, pridružile so se mogočni nemški deržavi kmalo potem, ko je nastopil v njej vlado cesar „Karel Veliki44, in izhodni del Ilirije je prišel po strahovitem vojskovanju še enkrat pod oblast jutrovih, to je, gerških cesarjev. Po ščasnem propadu tudi njihove moči, in po prihodu še drugih klavjanov v te kraje v Ičtih 610-641 iz severnih dežel, kakor smo nekaj omenili že na 170 strani, se je Ilirija skoraj po vsem predrugačila, pa tudi njeno ime je po malem zginilo. Požerli so na zadnje Ilirijo posebni dereči volki: nekaj so si je namreč silno prisvojili Ogri, nekaj Turki, nekaj Bčnečani. Kar so imeli ti zadnji pod svojo oblastjo, prešlo je po spravi miru s francozko vlado leta 1797 v posest Avstriji, to je, Dalmacija in Istra. Leta 1809, in pravzaprav 14 dne meseca oktobra,je bil po volji francozkega cesarja Napoleona I. kot tadaš-njega zmagavca v vojskovanju, tak6 rekoč, z vsimi drugimi evropejskimi vladarji, sopet osnovan en del stare, to je, sončno-zapadne, nekdaj, kakor smo že omenili, po Gerkih tako imenovane barbarske Ilirije. Obsčgala je namreč po tem tista „ nova Ilirija “ belaško kresijo (okrajino) na Koroškem, poprejšnjo avstrijan-sko Istro, Reko, Terst ž njegovo okolico, se ve, vse dežele pod imenom „Primorje44 sploh, dežele ležeče na desnem bregu Save (v Hervaški), in pa Dalmacijo z ondešnjimi otoki vred. Ravno to je bilo sicer rajn-cemu Vodniku slavnega spomina priložnost dalo, spisati znano važno pesem „Ilirija oživljena44. — Leta 1816, namreč po končnem padcu ali nehanju bivše neizmčrne moči imenovanega francozkega cesarja, je
vse to prišlo pod našo Avstrijo, pod katero je sicer še dandanašnji, kakor že vdano. Leta 1822 so se od te Ilirije ločile hervaške dežele na desnem bregu reke Save, tadašnje ogersko Primorje (Reka i. t. d.), in Dalmacija; leta 1825 se jej je pridružil pa tudi ostanek Koroške, namreč tisti njeni del, ki nije do takrat še spadal pod Ilirijo (zdeva se sicer, ko da se je to ime skoraj po vsem zaterlo, od kar so se po znanem puntu leta 1848 v Avstriji osnovale takb imenovane „kronovine“). —
Katerega nkroda ali plemena da so prav za prav Ilirci bili, o tem so misli med zgodovinopisalci precej različne. Gospod Terdina meni, da so bili oni sicer najpervi prebivalci dežel, kjer so zdaj Slovenci, to je, tisti Slavjani, med katere spada naš posčbni slovenski narod (glejte na 140 strani), ki so po njegovi terditvi prišli vanje še le okoli leta 553 po Krist, rojstvu, a da vendar niso bili Slavjani ali po njem Slovenci, ker niso obdčlavali polja, kakor on pravi, ampak bili so neki le - morski roparji. Ako so pa stanovali ne samo blizo morja, temoč, kakor on sam opomenja, tudi v notranjih deželah, postavimo, na sadanji krajnski, koroški i. t. d., vprašujemo ga, so-li bili nčki tudi tam „morski roparji"? S čim so se vendar v til) deželah pečali, če se niso s poljodelstvom? Vprašujemo sicer še dalej, je-li resnično, da so se Slavjani vsčlej samo z obdelovanjem polja ukvarjali, in da se tedaj tudi še dandanašnji le z njim ukvarjajo? Kedo ne ve, kako ročni in berhki mornarji da so bili, na primer, Slavjani v Istri, na kvarnerskih otocih, na hervaškem Primorju (v Liburniji) in v Dalmaciji od nekdaj, ravno kakor so še zdaj? Ce pa Ilirci po njegovem mnenju niso bili Slavjani, zakaj nije vendar ob enem tudi
197
povedal, katerega druzega naroda ali plemena da so prav za prav bili?
Katalinic v svoji italijanski knjigi: „Storia della Dalmazia“ terdi za gotovo, da Ilirci kot neki pervotni prebivalci bregov in otokov sončno-izhodne strani jadranskega morja so bili gerškega izvira, da so se pa združili z bolj pozno prišedšimi Cehi (neki germanskega plemena), in si po tem osnovali ž njimi vred tam veliko tako imenovano celto-ilirsko kraljestvo, ki si je imelo obstanek, kakor tudi on pravi, do leta 228 pred Krist, rojstvom, to je, do časa zmage starih Rimcev nad ondešnjo tadanjo kraljico Tevto, udovo bivšega zadnjega celto-ilirskega kralja „Agronau, kakor smo sicer že prej rekli. — Ako so bili res, kakor pripoveduje Katalinic, najprej Gerki, pozneje pa tudi Ueltije po omenjenih krajih, kako bi se dajala vendar razbistriti zastran tega zavzetna prikazen, da so zdaj tam, stran nčkih italijanskih vseljencev ali timveč vrinjencev, samo ljudje, katerih priimki si imajo za navadno končnico le id, ac, ina... (na primer, Bogovič, Ladovac, Dragovi«« i. t. d.), tedaj — Slavjani, in da zlasti po gerškem jeziku nije zdaj tam med njimi ne duha ne slaha? Je-li vendar mogoče, da bi gerški jezik, ako bi se nekdaj bil v tistih krajih rčs govoril, popolnoma zginil? Sicer je po nekakem ravno tako dosledno poprašal pred kratkim nek nam dobro
znan dvanajstleten, pa jako bistroumen dijak (S....... po
(>c'etu slovenskega naroda) v Terstu, zaslišavši terditev svojega učitelja, zvesto deržečega se misli dr. Kand-lerja, da namreč tudi v celi Istri so bili spervič le »Grecania (Grekani!). — Nekateri terde, da so bili Ilirci Celtije, tedaj germanskega ali staro-nemškega plemena, kar bi morali vendar po našem mnenju tudi
skazati, kakor gre, pa niso še dozdaj, saj kolikor je nam znano. —
Naš rajnki Vodnik je spoznal Ilirce za Slavjime s timi-le besedami, ki se nahajajo v njegovi izverstni pesmi „Hirja oživljena":
Ilirsko me kliče Lntinec in Gr ek;
Slovensko me pravjo Domači vsi vprek.
Dubrovcan, Kotoran,
Primorec, Gorenfc;
Pokolpljan po starem Se zove Slovenc.
Od pervega tukaj Stanuje moj rod;
Oe ve k’do za druj’ga,
Naj reče, od kod? in je pa v sledečem odstavku:
Ze močen na morju Ilir jan je bil,
K’’se ladije tesat'
Je Rimljan učil
očitno štel Slavjane (to je, Ilirce) tudi med dobre in verle mornarje. — Da so nam pa dozdaj celo nemški zgodovinopisalci, saj kakor beremo v njihovih knjigah, terdili, da so bili stari Ilirci slavjanskega plemena, in pa sorojaki nekdanjih Tračev, dozdevati se nam to more timveč verjetno, ker so Nemci, kakor nam je že dobro znano, tisti narod, ki bi gotovo rajši videl bolj zmanjšano, nego povečano število Slavjanov — sadanjih in tudi starih.
A rajnki Anton Linhart, bivši politički komisar v Ljubljani, ki je spisal in na svetlo dal deloma leta
1786, deloma leta 1791 povest o zgodovini nekdanjih prebivalcev krajnske dežele, ali sploh o Slavjanih južne Evrope; tisti pospod, ki nam pripoveduje, ali pa terdi, kakor je, med marsikaterimi res čudnimi rečmi tudi to-le: da Liburnijani, katerih nekdanja dežela se je omenila že na 194 strani, so prišli iz Italije, in bili tedaj Latina, pa jih šteje tu in tam vendar med Ilirce, ki so bili po njegovem mnenju nekdaj tudi prebivalci krajnske dežele, ravno kakor je sicer naša misel; da Slavjani so nekdaj stanovali zdolej Germanov ali starih Nemcev (pa kje so bivali vendar prav za prav od nčkdaj ljudje tega plemena? skoraj le na zahodni strani Evrope!); da Japidom, ki so se števali med ilirce, je bilo prebivališče le na gori, ki se kliče »Snežnik ‘ (na njej prebiva pa vendar navadno le — sneg, po katerem si je dobila sicer tudi ime!); da nije bilo samo ilirskih, temoč da bilo je še nemških Sla-vjanov v Evropi, ako so se nahajali na nemških zemljah (bivali so pa Slavjani od nekdaj in povsod m — na svoji zemlji!); da ime „Serbi“ izvira iz imena ‘mrmatje ali tudi Savromatje, in da so se oni razprostirali na široko in na dolgo po deželah imevših si skupno ime farmacija, to je — „Serbija“, proti Severju do baltiškega morja, in tudi proti jugu, da so se jim pa pozneje pridružili — Slavjani (kaj je pač vendar to? al niso bili morda Serbi že od nekdaj Slavjani?)-, da neka stara rodovina Slavjanov kot na-'laseljencev, ki so se po njegovi opombi imenovali »Sarmato-Limigantje“, je bivala pod varstvom Eimcev pd leta 334 po Krist, rojstvu v Italiji, to je, kakor Je na 61 strani njegove knjige rečeno, — na Krajnskem (!?); da doli za deželami, po katerih teče reka Erava, so bivali .,Panon<*i“, omenjeni že na 191 strani,
— 200
proti Italiji! (al niso pa proti tistim krajem stanovali že od starih časov morda le Slavjani kot predniki štajarskih, koroških, krajnskih in še drugih Slovencev ?*);
*) Po tem takem bi se mi še skoraj ne smeli čuditi, ali celo jeziti, ako vidimo, da dr. Kandler, govore o slovenskih deželah, piše, kolikor mu je le mogoče, vsa naša imena le po italijanskem, posebno pa v svoji knjižici pod naslovom „Discorso sul Timavo14 (to je, „govor o Timavu44, — o reki izlivajoči se pri sv. Ivanu blizo Devina izpod kraške zemlje v severni del jadranskega morja); v tisti knjižici, kateri on pravi po francozkem Bbouquet44, ki se izgovarja pa ^buke44, in pomenja v našem jeziku „šopek cvetlic44 („pušelc“—?!). Napravil je bil namreč ta svoj ndiscorso" ali nbouquet44. leta 1864, in pa odmenil neki judovski gospodičini (Guastalla-Levi) kot zaročnici ali „promessi sposi", ko seje imela poročiti v omenjenem letu. V tem „bouquetu44 daja dr. Kandler, na primer, Snežniku ime ^Albio44, Postojni ime aAre postume44, Ložu ime ^Olisa44 i. t. d. Dere se sicer tam tudi še to-le; j,Meni se gnjusijo ta slovenska imena; jaz se ne morem prepričati, da namesti žlahtnega jezika (italijanskega, so vel) se mora za ta imena rabiti rajše en jezik sirov, neolikan in preprost; gnjusi se mi prestava jezika neumnih gorjanoo (logarjev) in pastirjev v kak si bodi drug jezik, ki je žlahten in olikan, da se ne ponižam celo do smešnosti44 i. t. d. Po tem se je judovski „damini“ (kakor ji dr. Kandler pravi) omenjeni nboi^uet44 morda vendar najbolj priljubil; saj je to pač neka posebna cvetlica, kakor bi se skoraj zdevalo, prav umetno, in srečno vanj vtaknjena; nije dvombe, da se mora jako dopadati vsakemu — prijatelju (?) slavjanskega plemena! — Po sreči se je pa rajnki Linhart na debelo zmotil: na zemljah takraj Drave proti jugu nije bilo v pervih časih ne Italijanov, ne Latincev, ne Germanov, ampak bili so gotovo le Slavjani — Kartici, od katerih so izvirali po naši misli sadanji Slovenci, kakor smo že drugod omenili, sicer deloma vendar tudi Noričani in Panonci. Al bi se ne moralo tedaj prav za prav nam gnjusiti, da se dr. Kandler derzne preobračati znana stara slavjanska imena svojevoljno v italijanska, in pa naravnost obsojati ali zaničevati naš jezik, akoravno ga še nikakor ne pozna? Zakaj da bi se mu smelo morda vendar to prizanesti, naj si vsak izmed nas le - mislil
— 201
da so Slavjani se sovražniki ob času vojskovanja okrutno in grozovitno ravnali, imevši si neki sirovo 'n ostudno navado, nabadati jih, postavimo, na kopja (Janče11) ali na kolce, izdirati jim čreva iz trebuha, odtergati jim črepinje od glav, da pa iz njih pijh pri gostijah, ali jih tudi počasi, in sploh tak6 terpin-čiti, da jih le nanagloma ne vmorijo, posmčhovaje se jun pri tem zbadljivo in si*amotivno (vse to imamo un vendar za golo pravljico, ki se sicer tudi nikakor ue zlaga z bolj vgodnim opisovanjem značaja ali »karakterja" starih Slavjanov po drugih zanesljivih Zgodovinarjih; zdeva se tedaj, ko da se opira to le na neko debčlo pomoto: vzeli so se tu gotovo nkrodje Našega plemena za kak drug neslavjansk narod nekdanjih časov, postavimo, za Longobarde, Obre ali Avare i. t. d. Čeravno je bila spervič okrutnost, tako ^koč, splošna); da so Slavjani sicer dobro čutili svojo prednost, in se po tem Čutku tudi doslčdno ravnali, kot zaljubljeni v svojo slobodnost, katero so neki na yso moč in prav strastno branili soper njene zatiravce, a da vendar — niso hodili radi v boj, ker se niso !fl0gli ali timveč marali ločiti od svojih družin, in da ■1'u je bilo zategadel treba skoraj z nčko vojsko k temu )diti (to je pač lep priklon našim prednikom!); da '"jo Ljubljana** izvira iz besčde hiba, ali lublena ('juhica — glejte na 157 strani!), ime „Slavjan“ lJa iz besede selo, in da pomčnja potnik, prehajavec a*' »vandravec*-, da so se namreč naši predniki klicali »Slavjani« še le, potem ko so začčli se preseljevati . »vandrati" od enega kraja do druzega (?!); da 80 se poprej imenovali Sarmatje, to je (po nem.), ‘ ^'bi in da sicer tudi imč Winden ali Wenden, akoršno so jim dajali od nekdaj Nemci, prihaja od
besede mundern ali wendm, to je (!?), se preseljevati da tudi ravno zato niso imeli (?) severni Serbi na Poljskem imena „Slavjani“, ker se niso preseljevali— niso „vandrali“; da slovenska beseda „mašeevanje“, to je, „ po vračanje hudega s hudim", se je izcimila iz besede »mož", da pomenja tedaj „možko obnašanje", in da je pa zat6 maščevanje bilo po nekakem tudi posebna krepost Slovencev (čeravno se ne daja sicer tajiti, da je bila maščevavnost po nesreči od nekdaj večidel slavjanskemu plemenu prirojena zavzetna napaka); —-** rajnki Linhart, pravimo, nam je tudi naravnost terdil, kakor gosp. Terdina, da Ilirci niso bili Slavjani, temoc da bili so poseben narod, ki se ne smč premčnjati ali, kakor on pravi, zmešati ne se Slavjani, ne s kakim si bodi drugim evropejskim narodom; da so sicer Ilirci bivali na sončno-izhodnih bregovih jadranskega morja, ter se pozneje, kot prisiljeni po prihajanju dragih nkrodov iz jutrovih dežel, od ondot tudj drugam preseljevali (kar se vjemlje še precej tudi z našo mislijo, čeravno le dčloma), a da Slavjani, prišedši v iste kraje v šestem in sedmem stoletju p0 Krist, rojstvu (še le? — pa ne pove, od kod?), f pomagali — tudi ne pove, komu? — zagnati jd’ nazaj (?) v gorate kraje Albanezov ali tako imenO' vanih Skipetarov (o katerih se nekaj bolj naprej posel11; govori), ko da bi se bili ti Ilirci spervič res samo oj* tod na omenjene bregove preselili! On terdi še dakj; da vsi tisti, ki so svojo misel razodevali, da so Ilkf1 Slavjani, so pervo tih dveh imen napačno rabili, pa to krivo (?) misel iz gole nevednosti ali tirnv^’ samo iz nekega puhlega rodoljubja kot veljavno nak' po svčtu razprostirali, da se le trudijo se skušnj0 skazovati kot čedalje bolj častljivo starodavnost Sk 1
— 203
vjanov, katerih pervotna prava zgodovina jim je bila neki še temotna in sploh neznana (njemu pa gotovo ne!), in da tedaj le tako ta (slavjanski) narod bolj povišajo. — Pa kedo ga je hotel vendar, vprašujemo, bolj povišati, ali celo, kakor se po navadi tudi reče, v zvezde kovati, kakor on s timi-le besedami, katere beremo v predgovoru druzega de!a njegove knjige, to je, leta 1791: „ V starih časih nije noben narod takoš-ne veličine (slave) dosegel, kakor so jo dosegli 67«-vjani. Tisti so gotovo še prej, ko sta Rim in Carigrad (kar pomenja, se ve, znana jako slavna stara dva naroda — rimski in gerški) njihovo ime zvedela, bili že strašni in neizmerno razširjeni po svčtu za (!) — podiranje ali razdevanje, in pa za vstanavljanje kraljestev. Še zdaj (to je, leta 1791) gospodujejo skoraj nad polovico Azije, ali si imajo tam stanovališče? — Kaj da so bili, kako in že kedaj da so se poslavljali stari Gerki in Rimci, ki so bili pravi učitelji vsim sadanjim izobraženim in omikanim narodom, to ve že dobro vas svet. Pa zakaj nam nije rajnki Linhart dosledno vendar tudi povedal, po čem in kako da so se prav za prav izkazovali ali odlikovali že stari Sla-vjani? Saj je pač pisal precej na obširno o drugih njihovih lastnostih, in sicer nekaj tudi o njihovem slovstvu ali pismenstvu, zakaj bi ne bil pisal ravno tako še marsikaj v dokaz svoje terditvi? Ali mu je •norda celo to njih posebna slava (veličina'), kar nam °n pripoveduje — po naši misli gotovo le na slabi podlagi — zastran omenjenih njihovih napak? — Bodimo vendar rajši nepristrani in pravični; varujmo se tedaj vsake prenapetosti: kar je zaostalo po nesreči pri nas klavjanih zastran narodne omike v prejšnjih časih —
sicer iz uzrokov, katčrih kratka omemba se drugod
*
nahaja — naj se napravlja in doveršuje, kolikor je le mogoče, zdaj in v prihodnje; saj je še čas za to, in našemu narodu ne manjka se tudi, hvala Bogu! duševne moči in bistrouma; \& pravega rodoljubja, resnega prizadetja in velicega žertvovanja vsake baze mu je treba, da mu gre bolj od rok in po sreči zastran vstanovitvi njegove vsestranske omike.
Znani so nam po zgodovini Ilirci pod imenom: a) Kami ali timveč Karnci — zdaj Slovenci kot njih zarodniki, saj kakor je naša misel, katero smo že drugod razodeli. Da so bili oni narod ilirskega plemena, to nam je poterdil stran marsikaterih drugih zgodo-vinopisalcev celo Anton Linhart; da so bili pa Ilirci tudi traeke in slavjanske rodovine, kar on naravnost taji, kakor smo povedali, to bi vtegnilo biti našim bralcem vendar precej jasno že po naših prejšnjih opombah, ki zadevajo to stvar. Mi imamo Karnce kot Slavjane za pervotne prebivalce dežel, kjer bivajo zdaj Slovenci, in mislimo, da so se morda jako motili vsi tisti, ki so dozdaj terdili, da so se ti zadnji še le v drugi polovici šestega stoletja, ali celo še pozneje po Kristusovem rojstvu sem preselili. Opira se ta njih terditev, saj kakor se vidi, na mnenje, da Ilirci in Karnci (njih sorojaki ali jednoplemeniki), Panonci, Noričani ali Tavriški, in pa Japidije — bivši v omenjenih deželah že več let pred Kristusovim rojstvom — niso spadali pod slavjansko pleme. V letopisu „ Matice Slovenske* (v Ljubljani) lanskega leta, to je, 1870, nahajamo med drugim na 260 strani nek izversten spis gosp. Fr. Bradaške pod naslovom: „0 najstareji slovenski zgodovini*. Sicer beremo vendar tudi v tem spisu, ravno kakor v spisih še drugih pisalcev, razodetje misli, da so se presčlili Slovenci še le ob zgoraj
opomnjenem času, namreč v drugi polovici šestega stoletja po Krist, rojstvu v tiste dežčle, kjer zdaj stanujejo. Jako zavzetno se nam pa vendar zdeva, da se tam govori tudi o nekem povratku Slovencev v te dežele. Kaj je to? Mi si ne moremo razjasnovati pomenka takošne besede drugače, kakor z domenitvijo, da so oni bivali že prej tam. Ako smo pa prav vga-nili tako ta pomenek, ki bi se sicer tudi po vsem vjeinal z našo mislijo, bi še vendar radi zvedeli, ob katerem času, ob kaki priliki, in zakaj da so zapustili to prejšnje svoje domovje, kam da so šli, ali od kad da so se prav za prav nazaj preselili, kakor se bere bolj naprej, to je, pod čerko b na koncu v istem spisu?— Dr. Kandler pravi, da Kami so bivali kot sorojaki Tračev (tedaj vendar!) v starodavnih časih tudi v Terstu in v njegovi okolici, a da so jo potegnili pozneje v „Carnio“ — tako imenuje po navadi kranjsko deželo, katčri so dali to ime, kakor tudi on misli — in da so tam ostali; nije vendar prepričan, da so bili Slavjani (sicer tistim Karnom, kateri so bivali po tem na Kranjskem, pravi on „Čarni Catali“, pa Bog ve, zakaj ?). Ako niso tedaj bili Slavjani, kako je to, da niso prinesli tje svoj jezik, različen od slovenskega, ki se od nekdaj v tej deželi govori? To je po naši misli važno!
Od kod da je prav za prav izviralo ime „Karni“ ali „Karnci“, iz katerega se je gotovo izcimila pri nas sčasoma raba sadanjih besedi „Kranjci“ in „Kranj-sko“ (navadno „Kranci“ in „Kransko“), ne vemo za terdno, pa tudi glave si ne mislimo zastran tega beliti, in to že z ozirom na prejšnjo razodetev svojega mnenja, da nije lahko razlagati starih imen: to je bilo niogoče, kakor se zdeva, le že večkrat opomnjenemu
Mainattiju in njegovim tovaršem ali učiteljem, katere je on pridno, pa brez nobenega razločka, — tje v en dan posnemal! On pripoveduje, da Kami so bili zaro-jenci dveh oseb, ki ste se neki klicale „Čarno“ in „Carna“ (pa ne pove, sta-li bila mož in žena, ali obedva možkega spola!); da ona sta bila pi^eunuka po vesoljnem potopu rešenega Noeta, ali, kakor mu on pravi, „Janau ("ftano, kar pomenja nčki „tertonosec“— ,vitifero„—?!), kije neki razdelil vso zemljo leta 1759(!) po stvarjenju svčta med svoje unuke, prišel na zadnje v Italijo s tistimi vred, in pa tam vmerl — devet sto in petdeset let star (!). Pripoveduje še dalej Mai-natti, da 64 tod so se ražširjali zarodniki tih unukov tudi po Toskani (v Italiji), in se iz tiste pozneje preselili v naše kraje, katere so neki imenovali „Carniaa; in da „ Čarno“ (postavši na zadnje Italijan, to je, Toškan) je stran raznih drugih mest osnoval tudi naš Ter st leta 1950 pred Kristusovim rojstvom; tedaj Terst je bil po njem že v pervem začetku, to je, skoraj že pred 3820 leti, italijanski—vedremo! On pravi ob enem sicer tudi, da leta 2635 po stvarjenju sveta je prišel sem nek ,,Norito“ ali ,,Norico“, sin germanskega kralja Herkula (tega ne poznamo), zmogel Karne, jim poderl mesto (Terst), in po tem neko drugo v bližini, namreč tam, kjer je zdaj „Solkan“, pod imenom »Noreja* ali „Noricijaa in na zadnje „Goricija“ vstanovil, kakor se je že prej omenilo na 128 strani (pa to naj velja sicer vendar le za smeh, ker nije za drugo!). —
Poglavitne dežele, v katerih so bili po naši misli nekdaj Kami ali Kamci saj kot večina njihovih prebivalcev, in kjer so zdaj njih zarodniki — Slovenci, se bodo zdaj tukaj glede na njih zgodovinske reči,
pa samo na kratko ali poveršno omenile, sicer se ve, stran „Tersta in njegove okolice^, ki je zapopadek posebnega razlaganja po našem programu, in po opombi, ki se nahaja na 89 in 117 strani.
v	*	'V
v aa) Štajersko ali tudi Stirsko (po serbsko-ilirskem »Štajerska", to je, štajerska zemlja). To ime izvira neki iz besede Stir, ki je gradič ali tabor sezidan, leta 979 tam na gorenjem kraju te dežele, kjer se stekate rčki Štira in Aniža izlivajoča se v Donavo v avstrijski nadvojvodini. Ce je sicer resnično, da se Štajerska še le od takrat takb imenuje, soditi je dosledno treba, da si je imela poprej kako drugo ime, ki nam je pa vendar neznano. Ona šteje zdaj skoraj en milijon prebivalcev, med katerimi je nad 450.000 Slovencev, in obsega 409 kvadratnih milj zemlje. Spervič so tu bivali bolj proti severju Noričani, proti sončnemu izhodu in jugo-izhodu Panonci, v sredi in proti zahodu gotovo Karnci. Prišla je pod oblast Rimcev, ko je vladal njih cesar Avgust (od leta 31 pred Krist, rojstvom do 19 dne meseca Avgusta Ičta H sadanjega letnega števila). Gospodovanje Rimcev ludi nad to deželo trajalo je pa le do leta 476, to Jei do propada njihove deržave, ravno kakor še drugod. Včč zgodovinopisalcev nam pripoveduje, da Slovenci so prišli tudi v dolenji ali južni del Štajerske, kjer stanujejo še dandanašnji, še le ob šestem stoletju po Krist, rojstvu, a da so si pozneje sicer še gorečega prisvojili, potem ko so neki poprej potolkli in zmogli takrat tam naseljene divje Obre (Avare), nek-danje azijatske prebivalce, pridirjavše v Evropo leta '^5 po Krist, rojstvu. Ostali so pa Slovenci tam, dokler jih niso Nemci s pretežno silo zagnali. — Da 80 sicer res Slovenci stanovali tudi v omenjenem go-
renjem kraju Štajerske, nije dvombe; tega nas prepriča že več ondešnjih imen slavjanskega izvira, in med tistimi posebno tudi ime „Gradec^ ki so ga pa Nemci spremenili v ime „Gratzft, ali „Gratz“, tedaj popačili, ravno kakor so popačili še mnogo drugih slavjanskih imen v gorenji in dolenji Štajerski; . pa koliko pisa-renja in pričkanja je bilo vendar že dozdaj med Nemci zastran prejasnega in zato po vsem nedvom-Ijivega izvira opomnjenega imena „Gratz“ ali „Gratz “ (te spake!), se vč—brez potrčbe!. Kar se tiče skoraj splošne misli ali celo terditvi, da so se Slovenci tudi v te kraje še le v šestem stoletju po Krist, rojstvu preselili, mi se ne moremo ž njo po vsem sprijazniti, in se nanašamo tedaj na to, kar smo rekli že v govoru o Karncih na 204 strani. Ako bi temu sicer res tako bilo, zakaj se ne pove ob enem vendar tudi, kateri drugi, to je, neslavjanski narod da je prav za prav poprej lam bival: po našem mnenju nije bilo v starodavnih ali pervih časih v tej deželi ne Germanov (Nemcev), ne Italijanov, ne Gerkov, ampak stanovali so takrat tudi tam gotovo le Slavjani prihajavši tje, ravno kakor še drugam, sčasoma in pa v mnogih stoletjih po stvarjenju sveta večidel le tako, kakor smo že drugod razlagali in terdili — po rodu, ne tčdaj vedno le po nekem „vandranju“ ali beganju pred drugimi, kakor se skoraj sploh misli.
Po naslednikih Karola (Dragotina) Velicega, per-vega „rimsko-nemškega cesarja*, o katerem smo govorili že na 195 strani, bili so postavljeni tudi v Štajerski, kakor še drugod, tako imenovani »mejni grofje* kot njihovi namestniki in varhi ali branitelji nemškemu cesarstvu podveržene dežele. Izmed tistih si je dpbil tam Otokar VllčtallSO naslov »vojvoda*,
ki je ostal sicer tudi njegovim naslednikom. Ker je bil pa brez možkih dedičev („verbov“), prišla je za njim Štajerska po neki navlašnji pogodbi leta 1192 v posest avstrijskemu vojvodi Lavoslavu (Leopoldu) II. Po smerti vojvode Miroslava Vojaškega si je polastil to deželo ogerski kralj Bela IV. in to po zmagi nad vsimi tistimi drugimi, ki so se jako poganjali za ondešnje nasledstvo ali za nastop dežčlne vlade, in se onemu zato silno vpirali. Štajerci pa, ž njim nezadovoljni, si volijo češkega kralja Otokara II. za deželnega vladarja, ki je zmogel ogerskega kralja Belo kot svojega protivnika na tako imenovanem ^Moravskem Polju“ leta 1260. Sicer tudi ž njim niso Štajerci bili popolnoma zadovoljni, zlasti kčr jim je previsoke in sploh pretežke davke nakladal; prizadevali so si zato, da se odstavi; to si je imelo pa za nasledek, da si je tadanji nemški cesar Rudolf habsburške rodovine (od katere izvira tudi sadanja avstrijsko-cesarska „dinastijau ali rodbina, kakor že vemo) postavil svojega sina Albrehta I. za namestnika v Štajerski. — Leta 1496 so se bili sicer spuntali štajerski Slovenci, in se na vso moč borili za pridobitev svojih nekdanjih narodnih pravic, potčm ko so si bili poprej spravili na noge strahovito armado, ki.je štela neki celo do —. 80.000 verlih domorodcev! Pa kaj so vendar nesrečniki opravili soper pretežno silo takratnega nčmškega cesarja Maksimilijana L? Nič! Ostati jim je moralo tudi za naprej to, kar se jim je vrinilo ali vsililo. Sicer trudijo in borijo se na vse kriplje od nekaj časa tudi tam, kakor drugod, slovenski učenjaki, verli rodoljubni možje za hrambo vsestranskih narod-nih pravic. Bog jim daj srečo in zaželjeno končno zmago nad znanimi hudimi protivniki, pa sicer tudi
nad še zmiraj veliko nemarnostjo za narodne zadeve, ki se nahaja žali bog tu ter tam med našimi rojaki, sicer gotovo večidel le — zapeljanimi!
bb) Koroško (Koroška), ki obsega 188 kvadratnih milj zemlje, in šteje skoraj 400.000 prebivalcev, med katerimi je zdaj okol 118.000 Slovencev stanujočih bolj na dolenjih ali južnih krajih. Ime te dežele se je morda vendar izcimilo iz besede ^gorsko* (gorato), ker se proteza namrčč po njej mnogo več ali manj visokih gorovin. Rimci, katčri so si bili pod cesarjem Avgustom tudi njo podvergli, so ji pravili „ Caranta-num“, Nemci pa od nekdaj „Karnten“, in njenim prebivalcem „Karntner“, v prostem nemškem jeziku, in sploh med ljudstvom sicer vendar le „ KarnerK, kar se nam dozdčva tudi bolj dosledno; saj stran Tavriškov, ki so se pozneje klicali „Noričani“, in so bili po naši misli Slavjani, kakor smo že drugod rekli, bivali so tam v starih časih tudi „Karni“ ali „Karnci“ kot narod istega, to je, slavjanskega plemena. Kar se tiče pa terditvi ali saj mnenja večine naših domačih pisalcev, posnemajočih se, kakor se zdeva, eden druze-ga, da so prišli Slovenci tudi v Koroško še le v šestem stoletju ali celb še pozneje po Kristusovem rojstvu, in da Noričani (nekdanji Tavriški) niso bili slavjanskega plemena, ampak da bili so nCeltje“ (Ger-manije), naj bo veljavno tudi tukaj to, kar smo že prej zastran štajerskih Slovencev omenili ali terdili (pod čerkama aa).
Koroški Slovenci so si imeli v starih časih, to pa žalibog! skoraj le do leta 788, namreč dokler niso prišli pod oblast Nemcev ali tako imenovanih „Frankov “, ki so jih po nekakem ob vse narodske pravice pripravili, za vladarje svoje lastne domače vojvode.
— 2 L1
tedaj slovenske rodovine. Ko so tisti nastopali deželno vlado, bila je tam v šegi neka posebna prosta, pa prav nkrodska slovesnost, o kateri mislimo tudi mi tukaj govoriti, akoravno se je o njej že marsikje pisalo in objavljalo: prevažna je gotovo za nas Slovence, da bi se morala ob tej priliki zamolčati, zlasti ker nam tudi kaže, kako veljavo da si je že nekdaj imelo na Koroškem slovenstvo.
Nedaleč od Celovca proti Severju, na levi strani velike ceste, ki pelje od tega glavnega deželnega mesta do terga sv. Vida in pa naprej, nahaja se še tam . kjer je stal „Karnski Grad“, to je, dvorno stanišče nekdanjih koroških vojvod, katero je pa že zdavnej do čistega zginilo, majhen sled tistega kamnenega stola, ua katerem so omenjeni vojvode sedeli, ko se jim je prisčgala vdanost in zvestoba — v slovenskem jeziku! Obhajala se je sicer ob tej priliki slovčsnost tako-le: Odločenega dne za to prisego, potem ko se je nabralo tam po navadi ljudstvo krog stola, med katerim se Je nahajal tudi novi vojvoda se svojimi plemeniteži in Vitezi vred, imajoč na sebi obleko iz sirovega sukna ln pa domače čižme (podvčzanke), z deželno zastavo 'di bandero v roki. se je najprej vsedel na ta stol nck kmet kot Slobodnik, to je, kot posestnik imetka oproščenega od davkov, za to navlaš odmenjen. Deržal Je ta kmet z eno roko lisastega bika, z drugo pa kobilo, tudi lisasto — kot znamenja, česar da je v deželi Najbolj potreba. Blizo njega je stal vojvoda. Ko se je P° teni tisti sedečemu kmetu primikal, je ta (se ve, v slovenskem jeziku, kakor smo že omenili) poprašal, °bernivši se proti skupščini: „Kedd je tisti, ki se lld zdaj tukaj približuje?8 Na to so mu odgovorili °kol stoječi: „Deželni vladar jel8 Po tem je kmet
nadaljeval: „Jc-li prostorojenec! Je-li prijatelj in brambovec prave vere V “ Na odgovor okol stoječih: „Je in bo!“ je vprašal naprej kmet: ,,Po kateri pravici me more on,odgnati iz mojega stola V “ Odgovor: „Ti dobiš šestdeset vinarjev, lisastega bika, kobilo in obleko, katero ima zdaj vladar na sebi, in pa oslobodil te bo od vsega davka“. Po tem je dal kmet vojvodi Miko klofuto (majhen „cverk“), in ga opominjal, da naj bode pravičen sodnik. Zapustivši po tem stol, je vzel kmet seboj obedve živali. Vladar se je še le zdaj vsedel na ta neolišpani kamen (stol), si potegnil meč in ga zavahtil proti vsim štirim stranem sveta, obetajoč na vas glas, da bo vsim sodnik po dolžnosti in po pravici (ta navada je nehala neki leta 1414, tedaj že pred 462 leti, pa morda vendar le zato, ker se je nekim gospodom .... dozdevala preprosta, ali tim-več —/prešlovenska!). — Na zadnje se je vojvoda podal sč spremstvom vred v cerkvo „Marije Svete" (v nemškem „Maria Saal“), stoječo še dandanašnji skoraj nasproti „Karnskega Grada“ na desni strani že prej omenjene ceste, k sveti maši, po tisti pa h kosilu, in poslednjič na bližno planjavo, kateri pravijo, „go-spesvetsko polje" (v nemškem „Zollfeld“), kjer je stal drug, tudi kainnen stol, in pa sede na njem razdeleval po takrat tudi na Koroškem bivši navadi „fevde“, to je, ležeča posestva za vživanje dohodkov od njih (glejte sicer tudi na 180 strani). Omenjeni drugi stol je bil več let pod milim nebom na tistem polju med železno ograjo, zdaj je pa vendar v Celovcu pod streho spravljen — v deželni hiši za spominek, ki je pač vreden skerbnega obvarovanja na vse veke.
Po začčtku gospodovanja opomnjenih Nemcev, to je, Frankov leta 778 tudi v Koroški, postavljali so
se tam, kakor po mnogih drugih evropejskih deželah, kjer se je to gospodovanje širilo, že prej omenjeni a mejni grofje44 za deželne vladarje. Dohili so si tisti sicer leta 926 stari naslov „vojvoda&; a njih moc je hila vendar zdaj taka, da se nije smela primerjati z oblastjo in s pravicami nekdanjih narodnih ali domačih vojvod; vse se je takrat zastran tega spreober-nilo, pa tudi vse, kar se je glede na pravice Koroški dovolilo, bilo je le na videz ali sleparija!—Po smerti vojvode Ulrika prišla je Koroška leta 1269 pod oblast ččskega kralja Otokara II,, in to po neki prejšnji pogodili med njima. Ker se je pa Otokar termasto vpiral volitvi Rudolfa I. habsburgške rodovine za nemškega cesarja leta 1273, in mu celo naravnost odrekel navadno prisego zvestobe, ga napade Rudolf nanagloma z vojsko, ga v kratkem tudi zmore, in mu pa po tem svojevoljno-vse dežele vzame, katere je do takrat v posesti imel — vojvodino avstrijsko, štajersko, koroško in kranjsko. Leta 1286 je dobil kot vladar Koroško grof tirolske dežele, a po nehanju obstanka 1'odovine imevše si oblast ali pravico do vladanja v risti deželi, spadala je Koroška od leta 1335 naprej pod Avstrijo, pod katero je še dandanašnji, kakor že vemo: bila je nekdaj redno razdeljena v Koroško go-ronjo in dolenjo, zdaj je pa, čeravno se po navadi še Vedno razločuje po tej razdelitvi, zjedinjena, in si ima za glavno mesto Celovec, katero je sicer že zdavnej ponemčeno, dela se pa vendar tudi v njem, hvala Kogu! že mnogo let prav krepko in srččno za raz-prostiranje slovensko-narodne omike ne samo na Koroškem, temoč tudi po vsih deželah, kjer biva naš u&rod: neizrekljiva in vspešna delavnost „Družtva 8v. Mohora", bivše neutrudljivo prizadetje in nepre-
stana marljivost rajncega A. Janežiča slavnega spomina, kakor še tudi znanega našega verlega domorodca gosp. A. Einšpielerja, gosp. A. Umeka in mnogih drugih, za podporo in vstanovitev vsestranskega blagra Slovencev jako gorečih možakov je nam vsim preveč znana, da bi se moral zdaj tukaj pristavljati posčben omčn zastran tega. Da se pa tam, kakor sicer še drugod, zato marsikedo------ huduje in grize, to je gotovo
po vsem naravino; a „zaludu mu je!“ bi rekel Hervat. Kaj mu pomaga? Naše reči napredujejo vendar dobro in lepo: dela se zdaj hvala Bogu! za naš narod v Celovcu, kakor v Lljubljani in v Mariboru, na vso moč in sploh tako, da je pravo veselje!
cc) Kranjsko (Kranjska). Ta dežela obsega 183 kvadratnih milj zemlje, in šteje nad 480.000 prebivalcev; pervotni so bili večidel Kami (Karnci), o katerih smo govorili že na 204 strani pod čerko a. Sicer stanovalo je v starih časih tam tudi nekaj Tavriškov ali Nori-čanov (proti severju), in pa nekaj Japidov (na tisti izhodno-južni strani, ki se meji z gorenjo Istro). Zastran narodnosti tih nekdanjih prebivalcev nanašamo se na to, kar smo že drugod rekli. Rimci so si bili prisvojili tudi to deželo, kakor še marsikatere druge, kjer so bivali Slavjani, ob času vladanja cesarja Avgusta. Pravili so ji „Carnia“, ki je pa obsegala spervic pod tim imenom vendar veliko včč zemlje, kakor pozneje; za te gad el so dajali pa zmanjšani Kranjski ime „Carniola“, to je, „Mala Karnija“, kakor jej ga dajajo sicer Italijani po navadi še dandanašnji, čeravno jo kličejo tudi „Cragno“ (dr. Kandler jo vendar imenuje večidel „Carnio“ kakor smo že omenili na 205 strani). Linhart je terdil, da „Karnijafc' kot nekdanje ime te dežele je to, kar je v nemškčm »Kraink, in
da to ime izvira iz slovenske besede „Krajna-, to je, dežela, ki se meji s kako drugo bližno; on pravi da Kranjski je bila meja proti Italiji, kar nije vendar po vsem resnično; saj se je pac od nekdaj mejila tudi z drugimi deželami, kakor se meji sicer vsaka dežela, ako nije otok. Kako bi se pa tudi vjemala omenjena ter-ditev z imenovanjem „Karnia“, katero je bilo navadno že pri starih gerških in rimskih zgodovino- in zemljo-piscih? So-li oni morda le po sreči dajali našim deželam to nekdanje ime, ki je imenu „Krain“ precej podobno, pa se vendar težko iz besede .»Krajna44 izcimilo? Mi mislimo, da niso, in da je tudi to ime, namreč „Karnija“, prav za prav dozdaj še — neznanega izvira (sicer Mainattijevo pravljico zastran tega smo že opomnili na 206 strani).
Po propadu rimske deržave leta 476 po Kristusovem rojstvu je prišla Karnija (Kranjska) pod tadašnje novo italijansko kraljestvo, osnovano po Odoakru, kateri, kakor terde neki pisalci, je bil nemške, če je pa resnično, da je bil Eujančan (po nemškem Rugier) mislimo, da je bil timveč slavjanske rodovine, namrčč kot rojen na otoku ležečem v baltiškem morju zgorej severne Nemčije in imenovanem „Rujana“ (nem. Riigen), kakor smo že povedali na 184 strani. Ko so se pa po večletnih prepirih in vojskah v omenjenem kraljestvu leta 774 začeli Nemci (Franki) ondot in tukaj širiti pod vlado Karola Velicega, spadala je tudi Kranjska kot en del tadašnje Ilirije pod njihovo oblast. Postavljen je bil tam po vravnavi nemškega cesarstva v tej deželi „mejen grof" za vladarja ravno tako, kakor drugod. Imel si je tisti stolno mesto v Kranju na sadanjem Gorenskem. Klicala se je po tem takrat tudi Kranjska „mčjna grofovina", dobila si pa vendar poz-
neje, namreč leta 1245, naslov ^vojvodina^. Po odstavi kranjskega mejnega grofa Balderika, prišedšega v zamero pri cesarju, katčremu je hil neposredno podložen, je tisti razdelil to deželo na štiri kose, katerih eden je prišel pod Istro, ki se je klicala takrat, kakor se kliče sicer še zdaj, itak „mejna grofovina", drugi pod Furlanijo, ki si je imela kot spadavša tildi pod Kar-nijo (slavjan. deželo) prej svoje posčbne vojvode, a pozneje ko< prešedša pod nemške cesarje, — „ mejne grofe“ za vladarje z glavnim mestom Vidmom, tretji pod tako imenovano „Slovensko Pokrajino" na dolenji Savi, nekaj četertega pa pod Koroško, nekaj pod kranjsko grofovstvo. Leta 1071 jo je nemški cesar Henrik IV. v posest dal Oglejskim patrijarhom (očakom). Oglej (ital. Aguileja), po nekaterih tudi Voglej (ime slavjanskega izvira), zdaj le revno mestice stoječe večidel na nezdravem prostoru s 1500 prebivalci, ki se preživljajo sploh le ob ribarstvu, na južni strani Furlanije ob gorenjem jadranskem morju proti beneški meji, je bil že leta 1(58 po Krist, rojstvu pod Rimci jako važno mesto, in pa tudi perva terdnjava njihovih sončno-zahodnih dežel; imenovali so ga zarad njegovega bogastva „Roma secunda", to je, „drugi Rim“. Silno razdejal je bil to imčnitno mesto leta 452 Atila, ki se je sam imenoval »šiba božja", in je bil vojsko-vod Hunov, azijatskih divjakov, pridirjavših v Evropo nčkaj po začetku četertega stoletja, — tistih divjakov, ki so na več evropejskih krajih med ljudmi le strah, grozo in nesrečo razprostirali. Sezidalo se je sicer po tem znovič mesto, pa vendar le majhno. Po vpčljavi in ščasnem ražširu kristijanske vere napravilo se je v istem mestu stolno prebivališče za omenjene patri-jarhe (to je, visoko postavljene cčrkvene poglavarje,
ki so pod sabo imeli druge škofe in celo tudi nadškofe). Njihova oblast je bila tedaj po tem takem precej velika. Stala je sicer pod njimi Kranjska, katero so oni svojevoljno dajali drugim kot deželnim vladarjem v fevd, le do leta 1420; prešla je namreč takrat v posest Avstriji, pri kateri je od tega časa tudi ostala. Idrijska pokrajina je bila vendar pridružena gorički kneževini,
0	kateri se govori bolj naprej pod čerkama (/d), do leta 1607; zjedinila seje tedaj še le takrat s Kranjsko. To so si podvergli pa Francozi leta 1809 po tadašnjem vojskovanju med njimi in med Avstrijo združeno v tistem času z Anglijo ;-ostala je vendar pod njimi samo do leta 1813 kot en del po Napoleonu I. leta 1809 osnovane „nove Ilirije^, o kateri smo sicer že drugod govorili.
Kranjska si je med vsinii slovenskimi deželami ostala najbolj narodna ali najmanj zmešana z drugimi narodi.— Lena tako imenovanem „Dolenskem“ seje že v starodavnih časih vgnjezdilo, sicer, kakor se pripoveduje, le po sili, nekaj zarojencev tevtonskega, to je, germanskega ali staro-nemškega plemena. Oni stanujejo tam osamljeni večidel med gorovinami v mali pokrajini, ki si ima od leta 1791 Sem celo naslov „ voj-vodina“, in spada sicer že od leta 1067 pod grajščino kneza Averšperga. Prišlo je neki tje spervič okol 300 družin pregnanih iz srednje Nemčije po precej velikem puntu, ki se je bil tam vnel. Ti ljudje, ki se imenujejo „Kočevarji11 (navadno sicer »Hočevarji"), in štejejo dozdaj nad 25.000 glav, govore neko popačeno nemško narečje. Možki se pečajo večidel samo s tako
1	ničnovano »pohišno prodajo" lesenega in lončarskega klaga. platna i. t d., hode po svetu od enega kraja do druzega (,.vandrajo“ tedaj, a niso vendar Siniš
vjani! — glejte Linhartovo terditev na 201 strani). Glavno mesto omenjene vojvodine, katero ti „van-dravci“ malokedaj vidijo, se kliče nKočevjeu^ in šteje neki skoraj 800 duš. — Zakaj da je pa pri vsem tem tudi Kranjska zaostala, in zakaj da še zmiraj, kakor nas dovolj prepričujejo neke ondešnje jako žalostne prikazni, premalo napreduje v nkrodnih rečeh zastran omike, akoravno se v njenem glavnem mestu — v Ljubljani — vendar s posebno marljivostjo in s posebnim prizadetjem v tih reččh marsikaj res* lepega in dobrega dela in napravlja, zastran tega se drugod nekaj malega opominja, kjer se govori sploh o naši nesreči zadevajoči to stvar — o našem zaostajanju.
dd) Goričko (po navadi Goriško). Ta del avstrij-sko-ilirskega primorja obsega 87 '/2 milj zemlje, in štčje skoraj 200.000 duš. Zjedinjena je sicer z Gradiško, to nčkdanjo grofovino prejšnjega nemškega cesarstva, ki jo je bil cesar Ferdinand III. leta 1611 podelil rodovini kneza Eggenbergskega; prišla je pa po njenem pomertju v posčst bivših tako imenovanih althanskih grofov. Nek nemšk pisalec terdi v svoji knjigi tiskani leta 1847 na Lipskem, da se na (vsem) Goričkem govori le furlanski, to je, že sploh znano narečje zmešano, sicer po njegovi misli najbolj podobno latinskemu jeziku, med tim ko ga je nekdanji gimna-zijalni učitelj Rechfeld v Gorici imel celo več za pri-hajavšega iz (jcrškega jezika, omenjaje pri tem v dokaz pravosti svojega mnenja zlasti besedo „čaf“, v gerškem „kefale“, v našem ,,glavau —!? Da se pa v tej deželi govori le tisto narečje, je živa laž. Koliko Furlanov, to je, prav zo prav pofurlančenih ali poitalijančenih zarojencev že v starih časih tam bivših Karnov kot pervotnih ondešnjih prebivalcev je neki
'laj po tih krajih? Gotovo le toliko, da jih, tako ekoč, še komaj zapazujemo med Slovenci, ki stanujejo ot omenjeni zarojenci od nekdaj ne samo v severnih fi sončno-izhodnih pokrajinah te dežele, in pa okol [oričkega mesta, temoc biva jih ne malo celo tudi 1 tistem še dandanašnji; sicer dali so mu ravno le Slovenci spervič ime, to je, ime „Gorica“ (kaj da je pa Mainatti se svojimi tovarši vred zastran tega terdil, ;o smo povedali na 206 strani).
Goričko je v starih časih, namreč nekaj stoletij pred Kristusovim rojstvom spadalo tudi pod Ilirijo, 'n si je imelo pa enako osodo, kakor tista (glejte na 195 strani). V enajstem stoletju je dal tej deželi Oemški cesar Henrik IV. naslov ngrofovina^*, in jo podelil tirolskim grofom. Ti so pa v njej vladali zdaj skupno, zdaj posebe. Grof Majnhard IV. je dobil po lem Tirolsko, Albreht Goričko. Leta 1500 je rodovina lega zadnjega pomerla; ravno zatb si je pa vzčl cesar Maksimilijan I. to deželo v posest, in pridružil Avstriji, pod katero je odslej ostala, in si pa — nemške sole dobila! Sicer vidi se zdaj vendar tudi tam marsikaj razveseljivnega zastran napredka v slovensko-ftarodnih rečeh. V Gorici izhaja od nekaj časa izver-sten časnik pod naslovom „Soča“, kateremu vse hvale 'redna naloga je hramba narodnih pravic Rojaki! podpirajte ga krepko, kakor sploh vse, kar je narodnega, da ne opeša. —
Da so sadanji Slovenci ene in iste posebne, nam-peč (po našem prepričanju opirajočem se na to, kar smo omenili zastran Tračev in Ilircev) karnske ali po nekakem tim več karnsko-i/irske rodovine, soditi nas 'nočno sili že to, da se nahaja med njimi od nekdaj
?avzetno enaka skupna posebnost in podobnost jezika.
»1«
šeg in navad; saj kako bi se dala sicer razbistriti ta prikazen — ta važna podobnost? Da se vendar til pa tam zastran tega kak majhen razloček zapazuje, posebno v rabi jezika, to nas ne sme peljati k nasprotni misli; saj se pač takošni razločki pri vsakem narodu nahajajo. Kedo se bo derznil terditi, da je na primer, jezik koroških Slovencev nekih krajev različen od jezika drugih Slovencev, ako sliši, da se tam govori, postavimo: „Aj si deuaua?“ namesti: „Kaj si delala?" i. t. d Le Nemci na Koroškem terde tako, ker se niso hotli še nikdar potruditi, da zvedo, kaj da je prav za prav s tim le videznim ali dozdevnim razločkom (jma si namreč iakošno izgovarjanje omenjenih Slovencev uzrok le v prirojeni jim nemogočosti ah saj v veliki in posebni njih težavi izrekovanja čerke £ pred čerkami «, o, m, in pa čerke / pred istimi čer-kami namesti u — to je vse!). Sicer se tudi za koroške Slovence pišejo časniki in knjige v enem in istem jeziku, katere oni ravno tako dobro razumčvajo, kakdf jih vsi drugi Slovenci. Pa saj se tudi pri neslavjan-skih narodih nahajajo veči ali manji razločki zastran rabe jezika med ljudstvom, in vendar se pri vsakem piše le v enmi, namreč v tako imenovanem knjižne^ jeziku.
6) Veneli, po nekaterih sicer tudi EnetiHenefa pa prav za prav „južni Benečani", kakor smo opoi»' nili že na 182 strani pod štev. 7, razločivši jih od nekdanjih »severnih Benečanov*, prebivavših v starem času v gorenji Nemčiji. Bivali so ti južni Veneti »h Benečani že več stoletij pred Kristusovim rojstvom im severo-izhodnih krajih Italije, namreč tam, kjer je zdaj »Beneško", katero je spadalo po nekem kratke«1 prenehljeju od leta 171)7 do leta 18(16 pod Avstrijo,.
spada pa zdaj, kakor je sicer že sploh znano, pod sadanje novo italijansko kraljestvo. Da so bili tudi ilirske, in tedaj slavjanske rodovine, sm4Ii bi vendar Komaj dvomiti, ako prevdarjamo, da posebno tudi Herodot, ta staro-gerški učenjak, ki je živel v petem stoletju pred Krist, rojstvom, in je bil najstareji zgo-^ovinopisalec. imenovan ravno zato sploh „oče zgodovine", jih je prišteval ilirskemu plemenu.
Cutivši se omenjeni Veneti (Ilirci) na tej rodovitni ^mlji pri svojem navadnem mirnem živenju v nevar-ll0st pripravljene po silnem napadu raznih sirovih Prodov od vsih strani, podvergli so se neki prosto-|’oljno že skoraj 220 let pred Kristusovim rojstvom ‘umcem, ki so jim podeljevali tudi potrebno varstvo so pa gotovo ravno tisti Sarmato-Limigantje bili, 0 katerih govori Linhart, kakor smo že omenili; da f° 86 pa še le leta 334 po Krist, rojstvu tam vselili, akor on dč, s tim se mi nikakor ne vjemljemo, (er2e se rajši drugih, gotovo bolj zanesljivih poročil Istran tega. — Potem ko je rimsko gospodovanje Izabelo in na zadnje po vsem nehalo, in potem tudi, ? Se je več narodov, zlasti germanskega plemena v Jm nekdanje dežele zagnalo, napadali so tisti posebno udi gorenjo Italijo, kjer so bivali ti južni Benečani.
' tej priliki pobegnilo je več njih, da si potrebnega ^1'stva nahajajo, na ondešnje bližne tako imenovane . Outiske (po našem pa mtdhužne ali blatne) otoke inskega morja nasproti Tersta. Tu so si po malem k Plavili mestice in osnovali majhno deržavo z demo-^no vlado (.,regirengo“), to je, z vlado, katere ln| ■ niki 80 se volili izmed ljudstva, ravno kakor je m? 81cer sploh in povsod navadno pri starih Slavjanih. a'1 so se tam posebno z mornarstvom in s tergo-
vino, kar si je imelo sčasoma za nasledek to, da se nije samo omenjeno pervotno mestice, imenovano p0 njih „Benedke“, jako razširjalo, temoč da razprostiral' so si ti prebivalci po malem moč in oblast tudi še po drugih evropejskih krajih, namreč od začetka p° gorenji Italiji, pozneje pa po sončno-izhodnih bregovih jadranskega morja — po Istri, po Dalmaciji, po Her vaški in po Gex’ški. Na zadnje si je vendar tudi tista bivša skoraj štirnajst stoletij jako imenitna, in take rekoč, nepremagljiva deržava samostalnost in velik0 moč pozgubila, in si konec imela prav za prav p° raznih in dolgih vojskah s Francozi: prišla je namre< leta 1797 pod Avstrijo, kakor smo že rekli.
Da so se pa Benečani kot zarojenci omenjeni!1 Ilircev, tedaj Slavjanov, že zdavnej v Italijane spi’®' menili, to je po vsem naravino in razumljivo, k01 nije moglo biti drugačno: po propadu Himcev, in p! po prihodu drugih narodov v bivše njih dežele, je namreč, kakor je sploh znano, po malem tam izcj; mil in se močno ražširjal italijanski jezik, prihajavš v rabo in veljavo namesti poprejšnjega latinskega kakor še drugih jezikov, ki so se ravno po tem zgubljevali in nazadnje popolnoma zginili. Ostal je ? v Benedkah en sam bolj važen spominek Slavjano' saj kakor mi sodimo, to je, ime — „Riva degli Šchij' vonD (po našem „slavjanski brega), kot najljubs' sadanje sprehajališče proti južni strani tega jako r»0' prostranega in znamenitega mčsta, sezidanega n*11 lesenimi klini ali stebri. — Sicer naše in še marši k®' tčrih drugih pisalcev mnenje, da je bilo sadanj1 Beneško, ravno kakor tudi nekoliko Lombardije nek daj res slavjanska dežela, nam poterjajo še razna 011 dešnja imena, ki so gotovo le slavjanskega izvira, 11
primer; „Dolo“, v slavjanskem ,,dol“ ali „dolina“; „Udine“ (Videm); „Cividale“ (slavj. Cevdat, — sicer Slovenci pravijo še zdaj temu mestu „ Staro mesto “); ^Gorenje Treble“; „Treviso“ (slavj. Terviž ali timveč Terbiž, kakor na Koroškem, kjer je terg enacega imena, v nemškem Tarvis); „Jalmicco“ (Jalmik); „Judri“ (mejna rečica, kateri kot tekoči med Italijo in Austrijo, je pravil znani italijanski, pa v Terstu rojeni pisalec Tedeschi „confini hidri*, kar je jako pripomoglo, da so ga pred nekimi Ičti v ječo obsodili!); „Brescia“ (slavj. brežje), ,,Adria“ (mesto ob jadranskem morju na Beneškem) namesti „Jadra*, ki je gotovo le staro slavjansko imč, iz katerega se je izcimil prilog jandransk, kakor seje izcimil prilog adriatico iz imena „Adriau itd.
c) Albanezi ali Skipetari imajoči si še zdaj obstanek v jako rodovitni deželi, ki se kliče Albanija, leži na južno-zahodni strani turške deržave, in se meji na sončnem izhodu z Macedonijo, o kateri se govori v prihodnjem odstavku pod čerko d), na jugu z Gorško, kakor tista, na gorenjem ali severnem kraju s Cernogoro, ki se tudi bolj naprej omenja, na sončnem zahodu pa z jadranskim morjem. Ta dežela obsega 700 kvadratnih milj zemlje, šteje skoraj 1,600.000 glav, in se razdeljeva v gorenjo in dolenjo Albanijo. Njeni prebivalci, zarodniki tračkega, in tedaj tudi ilirskega plemena, so si zgubili nekdanjo slobodnost po Turkih, silno ropivših v te kraje Ičta 1423 pod svojim sultanom (cesarjem) Muradom, a po spuntanju in junaškem vporu s pomočjb verlega svojega rojaka Skanderbega so si jo vendar sopet dobili in obderžali še skoraj 55 let, namreč do smerti imenovanega junaka, po kateri je bil njegov brat Ivan naslednik, a vendar nezmožen za brambo domovine soper Turke, katerim
se je po pretežni sili obneslo, da si pripravijo Albanijo pod oblast. Spuntali so se sicer nesrečni Albanezi pozneje še večkrat, in si na vse kriplje prizadevali, da se rčšijo od turške tiskave in mučitvi, a žali bog vedno le — zastonj! Njih sadanji narodni jezik je že zdavnej zmešan s turškim i z gerškim, sploh vas popačen. Ti korenjaški ljudje so lepe zrasti in postave, saj kakor jih vidimo v njihovi skoraj čudni nhrodski obleki večkrat tudi po Terstu, kamor prihajajo v svojih ter-govskih opravilih, ravno kakor prihajajo sicer ljudje še raznih drugih narodov, tako rekoč, od vsih krajev tega sveta.
d)	Macedonci kot prebivalci dežčle, kateri je bilo od nčkdaj ime Macedonija. Bila je ta v starodavnih časih jako važna in imenitna, je pa od leta 1360 podložna Turkom, pridirjavšim takrat iz Azije. Oni jej pravijo Filiba-Vilajeti. Ta dežčla Ičži na jugo-izhodni strani Evrope zgoraj sadanjega gerškega kraljestva, obsega 720 kvadratnih milj zemlje in šteje okol 800.000 duš — Po tem, kar nam pripovedujejo zgo-dovinopisalci, med katerimi se nahaja tudi znani slavni Nemec K. O. Miiller, bili so Macedonci v začetku pastirji (!) ilirskega, in toraj slavjanskega naroda, in celo Gerki sami, med katere je marsikak uččnjak Macedonce dozdaj štel, jih niso neki nikdar hotli spoznavati za svoje rojake. Osnovali so si bili ščasoma deržavo po stari šegi, namreč spervič s tako imenovano, med pervotnimi Slavjani sploh navadno prosto demokratično-republikansko vlado; a pozneje se jim je spremenila vendar v samovlado, to je, v takošno deržavo, v kateri je vladal en sam pod naslovom kralj.
Stara Macedonija se je mnogo let vojskovala zdaj domžt po večkratnih prepirih zavolj nastopa kraljev-
— 225
ske vlade, zdaj s tujimi deržavami, katerih poglavarji so hlepeli po nje posestvu — s Persijani, s katerimi so se bili že leta 490 pred Krist, rojstvom; z Gorki 'o z Rimci, včasi srečno, včasi nesrečno. Prišli so pa pod oblast tih zadnjih leta 108 pred Krist, rojstvom po strašnem poboju pri mčstu, kateremu so pravili Pidi-a, kjer so se Macedonci pod svojim kraljem Per-sejem zadnji krat, in to z rimskim poveljnikom Ceci-tyem Macedonikom vojskovali. Ko so se pa vse rimske dežele po smerti cesarja Teodozija razdelile leta 395 po Krist, rojstvu v zapadno- in izhodno-rimsko ali |ako imenovano bizantinsko (carigradsko) cesarstvo, Je Macedonija spadala pod to zadnje, in si imela s tistim Vl’ed enako končno osodo — prišla je, kakor smo že °ttienili, kila 1360 pod Turke, pod katerimi je tudi °stala. Sicer Macedonija se je poveličala bila v Prejšnjih časih posebno pod svojim kraljem Filipom [ki in pa pod njegovim sinom Aleksandrom Velikim, ^ je zmagovaven celo do sončno-izhodne Indije naprej ('erl, si tam mnogo vladarjev podvergel, in neki nad 40 mest osnoval, je pa vernivši se od tod v Babilo-n'jo po nekem velikem kosilu obolel, in 13 dne me-seca junija leta 323 pred Krist, rojstvom tam dušo Pustil — v 32 letu svojega živenja, potem ko je 12 vladal, in spravil medtim pod svojo oblast skoraj polovico takrat znanega s vet ti. Po njegovi smerti se Je ogromno njegovo kraljestvo na male kose razcepilo, ai’ si je imelo na zadnje za naravini nasledek, da je Pp vsem propadla nekdanja velika slava Macedoncev, 'jvših v začetku, kakor smo že opomnili — ilirskih 1 slav j (inskih pastirjev! —
Stran tistih Slavjanov kot zarojencev Karnov ali P'av za prav Karno-Jlircev, katerim dajamo skupo ime
226 —
„ Slovenci je dandanašnji, kakor sicer že vemo, še vtič drugih Slavjanov razcepljenih po raznih krajih južne in južno-izhodne Evrope. Tistim pravijo nekateri pisalci, in to, saj kakor je naša misel, in kakor se ho sicer tudi videlo, po vsi pravici
Serbo-llirci, čeravno večina izmed nas jim daja rajše ime „Jugo-Slavjani“, pa vendar se Slovenci vred. Da so bili stari Ilirci tračke in ob enem slavjanske rodovine, to se je že omenilo in zadosti dokazalo. Med deželami, kjer so oni bivali, je zapopadena tudi sadanja evropejska Turčija, v kateri stanujejo sicer, kakor je znano, še zdaj večidel Slavjani. Naši bralci vedo po že prejšnjem našem razlaganju, da so bili Kimci nekaj stoletij pred Krist, rojstvom tudi nekdanje Ilirce podjarmili, a da so ti prišli leta 476 p° Krist, rojstvu pod oblast gerških (jutrovih ali bizantinskih) cesarjev, katerih moč je pa po malem opešab in na zadnje tako oslabela, da, ko so se divji Obn (Avari), o katerih smo nekaj čerhnili že na 207 strani, ob začetku sedmega stoletja zagnali tudi v njih der-žavo, čutil se je gerški cesar Heraklij prisiljenega poklicati soper te vrinjence na pomoč iz tako imenovane „Stare Hervaške4*' (po nekaterih sicer „Bele Hervaške“), opomnjene na 175 strani, ondešnje Sla' vjane, ki so se neki imenovali Serbi, a po Linhart11 Sarmatje, da jih se silo spodi iz dežele, kar se je tin1 junakom leta 638 po Krist, rojstvu tudi srečno obnes-
lo.	Po tem so pa omenjeni Slavjani tam ostali, in se po rodu ščasoma tako pomnoževali, da so naselili vS,e kraje proti severni, sončno-zahodni in južni stran1’ kjer bivajo tudi še dandanašnji. Sicer našli so si ^ ti novi priselniki druge rojake istega pervotnega p}®‘ mena, namreč Ilirce-, se ž njimi po malem združn1'
ali se timveč po nekakem v en sam narod zlili, in si poseben slavjansk jezik osnovali; postali so pa ravno tako — Serbo-Ilirci; in to je po naši misli najbolj primerno skupno ime, katero dajamo tim Slavjanom, vjemaje se zastran tega brez kakega si bodi pomislika z drugimi, že prej omenjenimi pisalei. Razcepil se je isti narod po raznih krajih južno-izhodne Evrope, in si dobil tudi razna imena, obderžavši si vendar povsod isti novi slavjanski, to je, saj kakor mu mi pravimo, „serbsko-ilirski“ jezik, ki se pa zdaj po krivem raz-deluje v hervaški in serbski, ko da bi res bil (stran različne abecede) kak poseben razloček med njima!— Omenjeni razcepljeni narod se nahaja pa pod imenom:
a)	Serbi. ki bi se, morali po naši misli klicati vendar rajše ,,Južni Serbi“, da se razločujejo namreč od „severnih Serbov“ imenovanih na 184 strani pod čerko c, — v deželi imajoči si ime „Serbija“, ki leži sicer na Turškem, je pa zdaj kot kneževina se svojim lastnim narodnim vladarjem le tako turškemu cesarju (sultanu) podložna, da ga spoznava za „fevdnega" gospodarja, in da mu vsako leto plačuje skoraj 190.000 goldinarjev davka. Ta dežela obsega zdaj 909 kvadra-nih milj zemlje, in šteje skoraj en milijon prebivalcev. Njeno glavno mesto je Belgrad. Razpadala je nčkdaj Serbija v več okrajev: poglavitnim so pravili »županije" s posebnimi poglavarji (župani), ki so bili pa podverženi tako imenovanemu »velikemu županu" ki si je imel sedež v mčstu imevšem ime „Deznica“ ob reki Drini (ravno na takošne župane starih Sla-vjanov smo sicer mislili tam na 89 strani, kjer smo govorili o teržaško-okoličnih »delegatih" vulgo "županih").— Jako terpela je Serbija po dolgih, in strašno razdejavnih vojskah od leta 836 do leta 843, pa še
pozneje, posebno z Bulgari, o katerih se drugod govori, kakor tudi po notranjih prepirih od leta 890 do leta 897, kar si je imelo za nasledek veliko nesrečo dežčle, in na zadnje zmago Bulgarov pod njihovim čarom Simonom leta 824 nad njenim vladarjem Gojnikom, katerega so vjeli. Po tem je prišla ta dežela pod njihovo oblast. Obneslo se je sicer vendar deset let bolj pozno Cezlavu, sinu bivšega velicega župana Strojmira, da oslobodi Serbijo od bulgarskega gospodstva, in pride tedaj, sicer s pomočjo in pod varstvom tadašnjega gerškega cesarja, sopet v nje posest, kar je dalo pa začetek novim vojskam z Bulgari, dokler nije gerški cesar Bazil leta 1018 podjarmil vse kraljestvo tistih se Serbijo vred. Vnelo se je sicer kmalo po tem med Serbi in med gerškim cesarstvom grozovitno vojskovanje, v katerem je zmogel veliki župan Mihael, ki si je po tem dal naslov »serbski kralj", in je bil po-terjen tudi po očetu papežu Gregorju VII. leta 1080. Po večletnih domačih vojskah imevših si za uzrok hud prepir zastran nastopa vlade, kakor sicer tudi po raznih zunanjih kervavih bojih z Gerki, pa po svoji končni zmagi nad tistimi, se je postavil leta 1165 Stefan Nemanja za serbskega vladarja, in je bil vsta-novitelj velike serbske deržave, ki se je skoraj v kratkem, posebno pod verlim Štefanom, njegovim sinom nastopivšim vlado leta 1195 kot velik župan, pozneje pa, to je, leta 1222 ovenčanim s kraljevsko krono prišedšo mu od očeta papeža iz Rima, kakor še tudi pod kraljema Milutinom in Dušanom, tako razširjala in pomnoževala, da je obsegala tudi vso Macedonijo, Albanijo (glejte na 223 strani), velik del severne Gerške in tudi vso Bolgarijo. Kralj Dušan si je dal celo naslov , serbski car“ (cesar, po našem), je pa po nesreči
razdelil serbsko deržavo (takrat po njem carstvo) v razne namestnije, dajaje ravno po tem priložnost njenemu propadu: vstal je namreč tak notranj nepokoj in prepir, da se je v kratkem, (o je, celo že pod Urošem V., bivšim njegovim naslednikom med leti 1336 in 1374, mnogo poprej pridobitih dežel od Serbije od-tergalo, in se tedaj za-njo popolnoma zgubilo. Ko je pa z Urošem pomerla Nemanjeva vladarska rodovina, prišla je Lazarjeva na mesto nje. Lazar je sicer od začetka srečno vladal, a prisiljen vojskovati se s pri-dirjavšimi divjimi Turki, je bil žalibog! na zadnje, namreč 15 dne meseca junija leta 1389 (tedaj skoraj pred 482 leti zmagan) na tako imenovanem Koso vem Polju". Turški Sultan Bajazet je razdelil po tem vso tadašnjo serbsko deržavo na dva kosa, katerih enega je dobil Stefan, Lazarjev sin, druzega pa Vuk Brankovič, istega Lazarja zet; a morala sta se vendar obedva obvezati, da Turkom davek plačujeta kot »vazala" ali "fevdna" podložnika. Od tistega časa nije šlo še dozdaj Serbom po sreči, odtergati se popolnoma od turške oblasti, čeravno so to že večkrat silno skušali. Njih osoda je, tako rekoč, po vsem pripodobna osodi Valabov ali Rumunov omenjenih na 189 strani pod štev. 1, kar se ima pripisovati sicer le čudnemu ravnanju nekih večih evropejskih vlad, katerim je terd-no varstvo Turčije tudi zastran tega še vedno na sercu ležeče. Ravno to je pa poglavitni zapopadek tistega tako imenovanega sončno-izbodnega ali „orien-talnega" vpraševanja, o katerega rešitvi se že mnogo let govori in piše, a brez kakega dosadanjega vspeha!— Sicer pridobili so si Serbi že pred 55 leti, namreč leta 1§16, precejšno samostalnost po tadašnjem velikem puntu, v katerem se je jako poslavil verli serbski
junak Miloš Obrenovič, ki se je rodil leta 1780, je bil sin delavca Teša, pa po zgodnji sinerti tistega pastir, in pozneje hlapec pri svojem bratu Milanu Obrenoviču, a na zadnje po svojem neizrekljivem poslavljenju v omenjenem puntu — knez in vladar serbske dežele!
b)	v deželi imajoči si naslov r kraljestvo",
ki se meji proti Severju z Ogersko, proti jugu s Turčijo, proti sončnemu izhodu se Slavonijo omenjeno bolj naprej pod čerko c), in proti sončnemu zahodu z Dalmacijo, s Kranjsko in se Štajersko; obsega 460 kvadratnih milj zemlje in šteje nad 1,500.000 glav. Glavno mesto jej je Zagreb. Pervi prebivalci Hervaške so bili Panonci, že omenjeni na 191 pod štev. 4. Mije bilo (stran Istre in Slavonije — glejte pod čerkama c in «) skoraj dežele, ki bi kedaj bila podveržena tolikim spremembam, kakor je bila tista, kjer bivajo zdaj Hervatje, to je, Rervaška, kakor se bo koj videlo. Panonce so podjarmili Rimci ob času vladanja cesarja Avgusta, kakor se je sicer že povedalo na zgoraj omenjeni strani. Spadala je po tem pod Ilirijo, pozneje pa s tisto vred pod rimsko ali sončno-zahodno cesarstvo, in od leta 489 po Krist, rojstvu pod italijansko kraljestvo osnovano po propadu rimskega gospodovanja, dokler si je nije podvergel leta 535 gerški cesar Justinijan; skoraj konec petega stoletja je prišla pod oblast Obrev, pod katero je ostala do polovice sedmega stolčtja, potem namreč ko so jih Serbi se silo zapodili, kakor se je že reklo na 226 strani. V osmem stoletju so si jo Nemci (Franki) prisvojili; a v drugi polovici devetega stoletja seje bila vendar od njih oslobodila, in se kot „fevdna" deržava ger-škim cesarjem ppdvergla, je pa po raznih znotranjih prepirih, kakor še tudi po hudih vojskah z Benečani
jako opešala in oh prejšno moč prišla. Sicer njeni vladarji so si dajali od konca desetega stoletja naslov »hervatski kraljPotem ko je pa njih pervotna rodovina, odločena za vlado, pomerla, prisvojil si je konec enajstega stoletja hervaško krono ogerski kralj Ladislav. Kmalo po tem, to je, oh Času vladanja ogerskega halja Kolomana II., vstane vojska z Benečani, prizadevajočimi si na vso moč, da spravijo tudi Hervaško pod svojo oblast, kar se jim pa takrat nije po vsem °bneslo; ostal je namreč hil le sončno-zahodni del pod njimi. Leta 11C8 si jo je prilastil gerški cesar Manuel L, in se le po njegovi smerti je šlo ogerskemu kralju Beli po sreči, da jo gerškemu cesarstvu z voj-skino silo sopet odvzame. Po tem si je dobila Her-vaška z Dalmacijo vred samostalnost ali nepodložnost pod naslovom „hervaško in dalmatinsko kraljestvo"; ^ ogerski kralj Ljudevit je zjedinil Hervaško, Slavonijo, ln Dalmacijo, in pa spravil vse te tri dežele pod svojo neposredno oblast leta 1342. Po znanem strahovitem Pontu leta 1848 v Avstriji so si sicer tudi Hervatjc l1a vse kriplje prizadevali, da se odtergajo od Ogerske, 's katero so bili do takrat združeni; ali po pretčku skoraj celih 22 let od tega časa brez dosege pričako-Vanega sadil svojih trudov, morali so se na zadnje 's°pet z Ogri zvezati, čeravno so si vendar neko Samostalnost obderžali; in važno je sploh zastran njih *°) da, četudi nimajo še vsega, kar si žele, so zdaj Vendar v srečnem užitku takošnih narodnih pravic, P°sebno zastran rabe svojega lastnega jezika v šolah ln v uradnijah, po katerih mi Slovenci žalibog! še Vedno zdihujemo in hlepimo, a vendar ne vemo še— s kakim vspehom! — Sicer Hervaška se razdeljeva v Hervaško tako imenovano civilno (nevojaško), in pa
v vojaško; tej zadnji se pravi tudi ^vojaška Gramca''1 ali „ vojaška Meja*, ki je dolga, pa ne zelo široka dežela prostirajoča se kraj severne Turčije. Ondešnj' Herhatje jo imajo od polovice šestnajstega stoletja sen) le za vžitek; jim gre pa za to dolžnost opravljati vojaško službo tam, in kadar je treba, tudi drugod. Trudijo se pa od n4kaj let Hervatje na vso moč, da se saj enkrat ta Meja redno združi s civilno ITervaško.
c)	Slavonci, ki so sicer tudi Hervatje, pa le v posebni deželi, — v „Slavoniji“ imajoči si naslov »kraljestvo", kakor Hervaška. Slavonija se meji proti Severju z rekama Dravo in Donavo, ki jo ločite od Ogerske, proti sončnemu izhodu tudi z Donavo, proti jugu s Bosno in Serbijo (glejte pod čerkama a in dj in proti sončnemu zapadu s Hervaško; obsega 311 kvadratnih milj zemlje, in šteje nad 800.000 dus. Tudi Slavonija si je imela Panonce za pervotne prebivalce. Prišla je sicer ravno tako, kakor Hervaška. ob času vlade cesarja Avgusta pod oblast Rimcev, a pozneje pod gerško ali bizantinsko cesarstvo, od katerega se je pa vendar po njegovem opešanju oslobo-dila, in po silnem pregnanju sirovih Obrov, ki so j° grozovitno opustobili, še precej ojačila. Po Ljudevike Pobožnem, sinu in nasledniku nemškega cesarja Karola Velicega, kot prišedša pod oblast Frankov, si je dobila svojega lastnega vladarja, Ljudevita po imenu, ki je ostal pa vendar Frankom podložen. Bila je sicer takrat Slavonija združena s Hervaško. Leta 827 so ropilj vanjo Bulgari (o katerih se posebe — bolj naprej govori); a bili so vendar v kratkem iz nje pregnan1. Ostala je združena s Hervaško, je pa strašno terpd^ po dolgih vojskah, ki so se večkrat vnemale med Ogersko, med gerškimi vladarji in med Turki, in 1°
°d leta 1127 do leta 1699, tedaj skoraj 572 16t, ob katerih je spadala zdaj pod eno, zdaj pod drugo vlado, kakor je bil konec vojske, — dokler nije prišla pod oblast nemškega cesarja in ob enem avstrijskega vladarja Leopolda L, potem ko se je namreč leta 1699 v Karlovcih na slavonsko-vojaški meji ali »granici* mir sklenil. Imela si je po tem Slavonija kot z Oger-sko združena enako osodo, kakor si jo je imela Her-vaška, to je, večidčl le vžitek — pelina!
Slavonci so se h kristijanski veri spreobernili še lo po Cirilu in Metodu, ki sta prišla v to deželo leta 864, da tudi tam razprostirata omenjeno vero. Metod je postal škof v Sremu, bivšem nekdaj jako imčnitnem slavjanskem mestu v dolenji Panoniji, v katerem se je rodil rimski cesar Probus (v našem jeziku „Po-steni“) — tedaj Slavjan! Glavno mesto je tej deželi 2daj Osek; sicer važno za naš narod je tudi tisto °ndešnje mesto, ki se kliče „Djakovo“, ker v njem biva naš verli in žlahtnoserčni ^mecen* (podpornik Jugo-Slavjanov) — Josip Jurij Šrossmayer.
d)	Bošnjaki na Turškem. Njih dežela, Bosna, si lma za meje proti Severju hervaško in slavonsko »vojaško krajino,, ali mejo (granico), proti sončnemu izhodu Serbijo, proti jugu Albanijo, in proti sončnemu zahodu Dalmacijo, pa tudi en del Hervaške; obsega 840 kvadratnih milj zemlje, in šteje nad 900.000 glav, med katerimi je sicer zapopadenih skoraj 250.000 Curkov, 150.000 Gerkov in 12.000 Judov. Bosna je sPadala spervič pod staro Ilirijo, po zginu tiste pa P°d nekdanje veliko serbsko kraljestvo, v dvanajstem m trinajstem stoletju pod Ogersko; a leta 1339 je Prišla sopet pod Serbijo, ko je v njej vladal kralj Stefan; po njegovi smerti je bila samostalna in imela
16
si bana za vladarja. Ban Tverdko si je dobil naslov »kralj*; a bilje leta 1401 prisiljen, Turkom davek plačevati kot njim fevdno podložen. Od leta 1528 je Bosna brez svojega lastnega vladarja, in turškemu cesarstvu popolnoma podveržena, stokajoča pod naloženim jej težavnim jarmom. Nje večkratni punti, med katerimi je najbolj znamenit tisti, ki se je bil vnel leta 1832, so ostali brez zaželjenega vspeha.
e)	Hercegovine^ ali Hercegovci, tudi na Turškem. Njih dežela, Hercegovina, to je, »vojvodska zemlja*, leži kraj dalmatinske meje; spadala je ravno tako, kakor Bosna, nekdaj pod Ilirijo, pozneje pod Hervaško, leta 1326 pa pod Bosno. Rimsko-nemški cesar Miroslav III., bivši ob enem avstrijski nadvojvoda, ki je vladal od leta 1440 do leta 1493, imevši jo takrat pod svojo oblastjo, jo je dal kot vojvodino v fevd tako imenovani Hraničevi rodovini; po vnevši se vojski s Turčijo, je prišla tisti v posest leta 1465; a bila jej je pozneje sopet odvzeta, čeravno se je na zadnje, namreč ko se je po dolgem vojskovanju med cesarjem Leopoldom I. in med Turki mir sklenil v Karlovcih 29 dne meseca januarja leta 1699, vendar njim prepustila, in od takrat pri njih tudi ostala. Osodo si ima sicer pod njimi, kakor si jo ima vboga Bosna — sužnja jim je, kakor tista!
f)	Cernggorci na visoki, večidel skalnati deželi imenovani „Cernogora“ (Cerna gora), in Ičžeči med Dalmacijo, Hercegovino in Albanijo. Zdaj šteje blizo 110.000 prebivalcev korenjaških in za velike trude jako vterjenih Slavjanov lepe in krepke postave s plemenitim in ponosnim obličjem. Ta dežela obsega 60 kvadratnih milj zemlje, (ali prav za prav skoraj le — skalovja.!). Oernogorci kot sorojaki Serbov so spadali
spei-vič pod kraljestvo tistih, a leta 1389 se jim je vendar obneslo, da se ločijo od njega, in si osnujejo malo samostalno deržavo se svojimi posebnimi vladarji, katerih pervotna rodovina je pa pomerla Ičta 1516. Od tega časa je njen vladavec (vladika) ob enem tudi cerkven poglavar. — Imeli so černogorci, posebno zastran meje svoje deržave večkrat prepire m male, a kervave boje s Turki, katere so od svojih skalnatih in ravno zato tudi nedohodnih visočin vspeš-oo potolkli, ali, kakor se po navadi reče, dobro »oklaf'tali“. Obvtakošnih prilikah so jim celo tudi verle m pogumne Cernogorke krepko pomagale, kakor si bodi.
g)	Dalmatinci v podolgasti deželi, ki se imenuje »Dalmacija", in si ima za mejo proti sončno-izhodni strani deloma Hervaško, deloma Turčijo, namreč Bosno, m Hercegovino, proti sončnemu zahodu z ondešnjimi mnogimi otoki vred jadransko morje, proti jugu pa Cernogoro; obsega 228 kvadratnih milj zemlje, in šteje okol 420.000 prebivalcev — skoraj samo Sla-vjanov; Italijanov, preselivših se iz Italije večidel ob ^asu gospodovanja beneške republike tudi v Dalmaciji, je skoraj le 15.000, in vendar gospodarijo tam do-zdaj svojevoljno (pa ne vemo, do kedaj da bo to še hajalo? — tudi Dalmatinci se gibljejo od nekaj časa!). Katalinič pravi sicer, da na omenjenih otokih so bivali spervič samo Gerki; ker se pa tudi tam govori ta serbsko-ilirski jezik, kakor po drugih krajih te dežele, in se prav nič ne ve o gerškein, verjeti je h’eba, da si nima Kataliničeva terditev nikake podlage.
Dalmacijo, nčkdanjo mogočno ilirsko (po Katah-ttiču sicer celto-ili?'sko, in vendar neslavjansko — ?!) deržavo, so si bili Rimci že pred Kristusovim rojstvom
prisvojili, to pa vendar še le po večletnih krepkih vporih njenih slobodoljuhnih prebivalcev. Bila je po tem južni del rimske Ilirije; a prišla je po zginu razpre Strane mogočne vlade Rimcev pod Gote (narod germanskega plemčna), in pozneje, namreč leta 490, pod Obre (Avare), katere so vendar na zadnje, to je, leta 620 Slavjani zmogli in iz dežele zagnali. Po tistih zdaj osnovano novo kraljestvo je trajalo sicer le do enajstega stoletja. En del ga je takrat ogerski kralj Ladislav Hervaški pridružil, drugi je prišel pa pod varstvo beneške republike, in si dobil naslov „vojvodina". Lčta 1797 je dobila ta del Dalmacije Avstrija, in ga obderžala do leta 1805, ko si ga je namreč Napoleon I. v posest vzel, in z Italijo zjedinil, s katero je ostal do leta 1810; od takrat do leta 1813 je spadala pod novo Ilirijo, o kateri se je govorilo na 195 strani. Od leta 1814 je vsa Dalmacija združena z Avstrijo — stran tega sicer, kar so imeli takrat že Turki pod svojo oblastjo.
Opombe vredno je zastran Dalmacije še to, da ste bile v njej dvč posebni, sicer majhni samostalni republikanski deržavi, namreč: a) po/jička v sadašnjem splitskem okrožju proti južno-izhodni strani (to je, na „Poljici“), osnovana že pred nčkimi stoletji po mnogih Bošnjakih kot beguncih ob času vojsk v njih pervotni domovini, a odpravljena leta 1807 po cesarju Napoleonu 1. zatb, ker se je bila neki ob tadašnjeiu vojskovanju ž njegovimi sovražniki — Rusi na stran tistih obernila; in b) dubrovač/ca (ali prav za prav dubrovnička), katero so si bili Slavjani serbske rodovine leta 656 po Krist, rojstvu po izgledu južnih Benečanov napravili. Deržala se je terdno ta precej bogata republika nad 1150 let, to je. do lčta 1805,
ko je dal cesar Napoleon I. ob tadašnji vojski med njim, med Avstrijo, Rusijo in Angležko nanagloma obsesti njeno glavno mesto, to je, Dubrovnik, ker je mislil, da nije njemu zvesto vdana. To si je imelo za nasledek, da so se Rusi zjedinjeni s Cernogorci takoš-nemu obsedanju silno protivili, in da se je tako okolica tega mesta se svojimi lepimi poslopji vred vsa razdejala, pa tudi ob enem veliko število ladij (bark) dubrovačkih tergovcev do čista pokončalo. S tim je bil „finis“ (konec) dubrovačke republike, ki seje bila jako poslavljala tudi po slavjansko-nkrodnem knjiže-stvu in sploh po duševni omiki. Leta 1814 je prišla pod Avstrijo. Dubrovčani so zdaj vbogi in pobitega serca. Sicer (kar je pa vendar čudno!) še nikdar niso kotli spoznavati Dalmatincev za svoje rojake. Ako jih koče kedo žaliti, naj jim le reče, da so Dalmatinci, pa bo šlo: imajo se za popolnoma različne od njih — za bolj izverstna bitja te dežele, kakor so skoraj zastran svoje posebne nkrodne omike od nekdaj res tudi kili, katčra je dragim Dalmatincem dozdaj tako neznana m tuja ostala, kakor — zverini!
Opomba. Dalmacija, kakor je terdil rajnki meze-korski škof Ditmar (rojen leta 976) v svojih izverstnih pismih o zgodovini slavjanskih dežčl severne Nemčije, 8e je v slavjanskem jeziku imenovala tudi tista pokrajina severnih Serbov (glejte na 184 pod cerko c), katčri so dajali Nemci popačeno imč „Dalemin-cien“; ona leži med rekama Labo in Muldo v gorenji Nemčiji.
h)	Liburnijani v deželi, ki se je klicala nekdaj »Libupnija“, kakor pravijo sicer, pa le deloma, nekateri še dandanašnji tudi sončno-izhodnim krajem Istre: razprostirala se je stara Liburnija med dolenjo Istro
in med gorenjo Dalmacijo do tiste strani jadranskega morja, ki se imenuje zdaj kvarnerski (po nčkih sicer tudi liburnijski) zatok, obsegavša takrat sončno-zahodni del sadanje Hervaške, in pa severni del Dalmacije z ondešnjimi otoki vred. Sloveli so od nekdaj Libur-nijani kot izverstni ladijotesavci in kot verli mornarji, kar so sicer tudi zdaj Losinjani — njih zarodniki. Bili so Liburnijani zastran ladijotčsarstva pravi učitelji celb Rimcem! Ti so pa tudi imenovali barke stesane po njih izgl^du „barke liburnijanske£f, pripravne zlasti za rabo v pomorskih bitkah. Dr. Kandler pravi, da liburnijski jezik, katerega nije bilo pa še nikdar na svetu, je italijsko narečje, ker to dokazuje neki posebno ^cantilena* (p4tje? —!) Istranov sončno-izhod-nih krajev (glejte naprej pod čerko i). To je pač pravo pojasnilo! Sicer tudi Linhart je terdil, da so Liburnijani prišli iz Italije, kakor smo že drugod omenili. Čudne misli!
ij Istrani ali Istrijanci, v Istri (Istriji). Ta dežela je polotok, ki. se meji na severni strani s Kranjsko, pa deloma tudi s teržaško okolico od tako imenovane Kačajedne gor do sončno-izhodne stani Bazovice, na sdverno-izhodni, južni in zahodni pa z jadranskim moijem. Pod njo spadajo sicer tudi neki otoki v kvarnerskem zatoku, o katerem se je nekaj omenilo na 237 strani pod čerko A). Ona obsega 75 kvadrat, milj zemlje, in šteje skoraj 200.000 prebivalcev, skoraj samih Slavjanov, namreč Serbo-Ilircev zdolej reke Dragonje, in pa Karno-Uircev, ali Slovencev zgoraj nje, skoraj do polovice gorenjih krajev imajočih si teržaško okolico in Kranjsko za mčjo. Dr. Kandler z marsikaterim drugim vred pravi tim Slovencem Savrini zato, kčr so neki tje prišli od reke Save, tedaj
>z kranjske dežele. Je-li pa temu res tako, ne vemo. Peščica Italijanov preseljivših se tudi sem, kakor v Dalmacijo, nčkdaj iz Italije, stanuje večidel samo na bregih jadranskega morja proti sončnemu zahodu, in vendar si prisvaja gospodovanje nad vsimi Slavjani bot večino naselnikov te dežele! — Dr. Kandler pravi v svojih pismih o istrijskih zadevah, da bila je nčkdaj tudi njegova misel, da pervotni naselniki te dežčle so bili Slavjani, a da je pozneje to svojo misel vendar sprevergel, ker je neki videl, da v Istri nije nadpisov ab sploh takih spominov, po katerih bi se vtegnilo soditi, da je kak narod slavjanskega plemena kedaj tam bival. Mi ga pa vprašujemo, katčre spomine da bi si mogel vendar tam nahajati, ki bi mu dokazovali bolj na čisto pervotnost Slavjanov v Istri, kakor so ftjih (sicer tu in tam tudi jako poitalijanjena) imena, ln pa imena krajev, kjer so stanovali od nekdaj, in stanujejo še dandanašnji — podobna v poglavitnem tistim imenom, ki se nahajajo tudi drugod, kjer bivajo Slavjani? In pa koliko spominov so tam zapustili tisti njegovi Grekani, Celtje i. t d., ki so, kakor on t(u'di, spervic v tej deželi stanovali? Prosimo odgovora! On pravi da Slavjane je poklical v Istro vojvoda Ivan, potem ko je prišla ta dežela pod oblast Frankov ob <:asu vladanja rimsko-nemškega cesarja Karola Včlicega, tedaj skoraj pred 1050 leti, a da Istrani (Grekani....!) s° se pritoževali zato (nesrečniki!?). Terdi še dalej (b‘- Kandler, da v Istri govori zdaj 114.000 prebi-Valcev italijanski, 109.000 (samo? —!!) slavjanski, ^0-000 nemški, in 1000 gerški (tistega le v Peroju, b1 je pa majhna pokrajina vodnjanskega okrožja, kjer 8e je po srčči nekaj Gerkov, Bog ve, kedaj, vselilo).
Stare Istrane, katerih ime izpeljeva dr. Kandler iz besede „Istera, kakor se je nekdaj tudi imenovala reka Donava na sončno-izhodni strani proti „černemu morju ker so se po njegovem mnenju že včč let pred Kristusovim rojstvom od tod sem preselili, so podjarmili Rimci že v tretjem stoletju pred Kristus, rojstvom. Cesar Avgust jo je pridružil Italiji. Pozneje so si jo prisvojili Gotje, a tistim so jo vz61i skoraj v kratkem Bizantini (Gerki). Po smerti rimsko-nemškega cesarja Karola Velicega je prišla pod oblast njegovih naslednikov, ki so jo spremenili ob polovici desetega stoletja v „mejno grofovino", kakor se sicer še zdaj imenuje. Leta 1170 je prišla pod Dalmacijo kot bivšo takrat vojvodino,, ko so imeli namreč to deželo v posesti Benečani; a leta 1204 pod tadašnjega oglejskega patrijarha, kateremu so jo vendar kmalo tisti sopet po sili vzeli, zvoji deržavi pridružili in obderžali do leta 1797. Takrat je začela spadati pod Avstrijo, katere vlada je zjedinila njeni severo-izhodni del s Kranjsko. Leta 1509, to je, po sklepu mini v Požunu na Ogerskem je prešla pod Francoze; imel jo je maršal Bessieres kot Napoleonov „vojvoda Istre", a v kratkem bila je zjedinjena z rnovo Ilirijo"; od leta 1813, namreč po propadu Napoleonovega gospodovanja, je Istra en del avstrijskega primorja. — Istrani so bili dozdaj ravno tako zanemarjeni, kar se tiče omike, kakor Dalmatinci, in zdčva se sicer, da tudi prihodnost jim ne bo posebno vgodna in srečna: tako moc imajo tam naši prijatli — Lahoni! Sicer začel je pred nekimi meseci tudi za Istrane izhajati izversten časnik pod naslovom „Naša Sloga", ki bo morda vendar zadosti zmožen, da spreoberne saj nekoliko ondešnje žalostno stanje. Bog daj srečo! —
Se en narod starih časov, zlasti za nas jako važen, nam ostane, da o njem nekaj posebnega pregovorimo. Sicer bil nije spervič slavjanski, a vendar srečno po-slavjanjen; to so namreč:
Bolgori. Bili so tisti, saj kakor nam pripovedujejo zgodovinopisalci, tatarskega plemena, in prišli v Evropo kot jako izurjeni v vojaštvu, v petem stoletju po Kristusovem rojstvu iz sončno-zapadne Azije. Naselili so se neki spervič bili na južni pokrajini sadanje Rusije med rekama, ki se imenute Dov. in Dnester. Kot prijatelji in zavezniki Rusov so se vdeleževali večkratnega njih vojskovanja z gerškimi cesarji. Pozneje so se borili z Obri, ki so po njih deželi hlepeli; a zmagani na zadnje Bolgari so ostali tam nekaj časa njim podverženi. Slo jim je pa vendar leta 635 po sreči, da se oslobodijo od njih, in si svoje lastno kraljestvo osnujejo. Razprostiralo se je to po nekdanji Misiji, Traciji (glejte na 187 in 190 strani), in še po vaznih drugih deželah sončno-izhodne Evrope. Tam so se sčasoma združili se Slavjani, in se po njih tudi do čista poslavjanili. Kakor se je bil po deželah nekdanjih mogočnih Rimcev, kjer je zdaj Italija, med tisti-nii in med ondešnjimi drugimi narodi, ki so od raznih krajev tje privreli, po malem izcimil sadanji izverstni, gladki italijanski jezik, ravno tako se je tudi po omenjenem zjedinjenju Bolgarov se Slavjani rodil v sončno-izhodni Evropi med njimi tisti posebni, lepoglasni in cisti slavjanski jezik, katerega sta se najprej posluževala brata Ciril in Metod, ko sta z ognjenim svojim prizadetjem razprostirala med Slavjani kristijansko vero, kil je namreč zlasti jezik svčtega pisma, in ostal je pa na zadnje tudi le kot cerkven skoraj pri vččini Serbo-IIircev. Sadašnji tako imenovani ^novo-bolgar-
— 242
&ki jezik“ je neolikan in vas pokvarjen, — omenjenemu pervotnemu skoraj po vsem nepodoben. Sicer tudi med Bolgari je zdaj v6c rodoljubov, ki se gibljejo in močno trudijo za povzdigo svoje nhrodnosti, katera jim je pod okrutnimi Turki že zdavnej propadla. Ko so namreč tisti leta 1355 v Evropo pridirjali kot spodbadani k temu zlasti po tadašnji nemoči gerških vladarjev, ropili so najprej na bolgarsko deržavo. Po krepkem, in pogumnem vporu prišel je vendar na zadnje njen kralj Suzman v pest Turkom: s tim je bil konec bolgarski samostalnosti in narodnosti' Obstanek si je imela omenjena mogočna deržava skoraj 760 let. Od tega časa nije se mogla več na noge spraviti: zdaj je, kar je — vboga turška sužnja!
Nekateri zgodovinopisalci govore v svojih pismih tudi še o nekih „Antih“ kot posebnih starodavnih Slavjanih — pervih, ki so se vselili takraj reke Donave, potem ko so stanovali poprej v deželah ležečih nad „černim morjem", kakor pripoveduje tudi gospod Ljubič v svoji knjigi, katero je na svetlo dal leta 1864 v Reki pod naslovom: „Oglčdalo književne povčsti jugoslavjanske". Gosp. Ljubič terdi, da so ti Slavjani stopili v družbo s Huni, in pa ž njimi v Dacijo ropili, o kateri smo na 189 strani govorili. Kaj da so bili Huni, ti okrutni divjaki, povčdali smo že drugod (glejte posčbno na 216 strani). Mi pa dvomimo, da so se naši predniki kedaj vdeleževali ostudnih ali timveč živinskih dejanj tih grozovitnikov, katerih razsajanje je nehalo, potem ko so bili potolčeni leta 451 tam, kjer je zdaj francozka dežčla, po Rimcih in po Gotih.
V dostavek k temu, kar smo omenili zastran Slovencev kot zarodni kov Karnov, in zastran dežel,
kjer bivajo (glejte na straneh od 206 do 219), kakor tudi zastran tistih Slovencev, ki stanujejo na Beneškem, to je, Rezijanov, in pa na severo-zahodni strani Istre, namreč Savrinov, saj kakor jim pravi dr. Kandler, opomniti moramo na koncu tega razdelka, da je še skoraj 50.000 Slovencev na južno-zahodnem kraju Ogerske, ki so od nas ločeni: po tem takem je naš narod v Avstriji razdeljen po raznih posebnih deželah, in žalibog! povsod tudi v dotiku z drugimi narodi, katerih neprestano prizadetje mčri pa le na to, da ga čedalje bolj potujčijo in mu narodnost podkopljejo ali uničijo, kar je zbudilo pa vendar, zlasti v zadnjih časih, vse hvale vredno skerb znanih verlih naših fojakov za zjedinjenje Jugoslavjanov v eno celoto, da se zadosti ojačijo, in si po tem bolj pomagajo, kakor so si dozdaj pomagali. — Kar zadeva sicer Rezijane, ki so zdaj ločeni od Avstrije, bivaje pod sadanjim novim italijanskim kraljestvom, oni bodo ostali po nesrčči gotovo popolnoma zgubljeni za slovenstvo, ravno kakor vtegnejo ostati zgubljeni tudi teržaški okoličani, ako se bolj ne vnamejo in se ne resno po-tezajo za obvarovanje svoje narodnosti, katera bi morala jim pač vendar biti prava svetinja. Sami “živio-klici„ jim ne bodo koristili: treba jim je še drugih reči — treba jim je dobrih narodnih učilnic; treba jun je pridnega dela in truda za podporo vsih nkrod-ulh zadev; treba jim je pa zato tudi opuščanja vsega tega, kar jim le škodi v tih zadevah in ob enem na gospodarstvu. Poslanci teržaške okolice! Skerbite tudi v') da se v tem napravi in reši, kar je dobrega, potrebnega in koristnega.
VI.	Nčkaj zastran značaja, ščg, navad in včre starih Slavjanov. — En narod, namreč ljudstvo
izviravše od enega in istega posebnega pervotnega plemena, se ne razločuje od narodov druzih plemen samo po svojem posebnem jeziku, temoč tudi po svojem narodnem značaju („karakterju"), to je, po prirojenem mu posebnem stanovitnem mišljenju in zader-ževanju, po svojih posebnih šegah in navadah, kakor sicer še tu pa tam tudi po veri, katero spoznava. Isto tako se narodje našega plemena, a vendar večidel samo v takošnih rečeh, ki niso poglavitne, razločujejo tudi med seboj. Nekaj enacega se zapazuje med njimi zlasti zastran jezika (glejte na 220 strani). Kar se nam zdeva pa po nekakem prav zavzčtno, je to, da se značaj narodov slavjanskega plemena različno opisuje — po nekaterih tako, po drugih tako, kakor se bo koj videlo. Sicer skoraj vse, kar se tiče značaja, šeg, navad in včre starih Slavjanov, je omenjeno večidel v tem, kar sta pisala nekdanja zgodovinarja Prokop in Jornandes, o katerih smo govorili že na 132 strani. Po opombi zapopadeni v pismih T. Bul-garina, tega jako slavnega ruskega pisalca in učenjaka, rojenega v letu 1789, iskati se more vendar starodavnost, ki zadeva to stvar, lahko tudi v tem, kar se izvirnega nahaja še pri nekih sadanjih narodih omenjenega našega plemena, do katerih se nije še dozdaj tako vrinila tujčina z novimi evropejskimi šegami in navadami ali tudi razvadami, da bi se jim po njih izvirnost ali pervotnost značaja predrugačila ali sploh spreobernila, na primer, pri Cernogorcih, med katerimi se je obderžalo do današnjega dne mnogo takih reči, ki nam vtegnejo pojasniti omenjeno starodavnost ah pervotnost zadevajočo Slavjane. Medtim ko piše mar-sikedo tudi izmed naših rojakov, da so Slavjani od nekdaj le razdevali, strah in grozo po 'svetu delali,
sploh pa skoraj le oh ropu živeli, nahajamo celo v nekih knjigah na Nemškem spisanih in tudi tam na svetlo danih znamenito terditev, da so bili narodje slavjanskega plemena že v starih časih timveč delavni, miro- in gostoljubni, preživljajoči se ob živinorejo in ob poljedelstvu, in da so se vojskovali samo takrat, ko so jih sovražniki k temu prisiljali — ko je šlo za hrambo svoje domovine in svojih narodnih pravic; da so ljubili svojo narodno slavo, svoj narodni jezik, svoje narodne šege, in svoje narodne pesmi (ker nam je pa dobro znan stari pregovor, da le hudobni ljudje nimajo pesem, vtegne se deloma tudi po tem soditi značaj ali lastnost Slavjanov). Bero se v tih knjigah posdbno te-le važne besede: „Medtim ko so se drugi narodje indo-gerrnanskega plemena klatili po svetu v divjih trumah, in s kervavimi vojskami povsod strašno razdevali, ostajali so poljedelni Slavjani mirno le v svojih starih sčliščih, zidali si vasi in mesta, doverše-vali si ustavo (^konstitucijo'4) in pravosodje, pečali se pridno z obertnijo in z veliko tergovino" i. t. d. Sicer tudi naš zgodovinopisalec gosp. Terdina nam pripoveduje na enem kraju svoje knjige že drugod omčnjene, •n pravzaprav na njeni 12 strani u tej zadevi tako-le: »Druga ljudstva so se napadala, bojevala, in kot lovci rivali streljala, in še druga s čedami od kraja do kraja popotovala, in le tako dolgo na enem mestu ostala, dokler ni (nije) živini pošla pičla paša, ki je P° pustah rastla. Nič koristnega niso tedaj vsi ti narodi človeški rod storili. Pa naši očaki so ostali mirno na tistem kraji, ki so ga pri prihodu posedli; oni so goste gozde, ki so večidel zemljo pokrivali, posekali, tordo perst (zemljo) so razkopali, sem ter tje vodo napčljali. si svčt za njive in snož' ti ogradili, kmetiško
orodje ali zboljšali ali znašli, in so tako v Evropi bili pervi pravi začetniki kmetije, na ktero se vse življenje in vsa omika opira. Od naših prednikov so se naučili Nemci in drugi nkrodi kmetovanja in stanovitnih sedežev. Kdor kolikaj pomisli srečne nasledke, ki je (jih') kmetija prinaša, ta bo previdel, da so mogli naši očetje tudi v drugih rečeh živeti v veliko boljšem stanu, kot druga ljudstva. Oni so prebivali vedno na enem mestu (?!) v miru eden pred drugim" i. t. d. Dobro, gospod! Pa kaj se nahaja drugod v isti knjigi* Marsikatera čudna reč — po vsem nasprotna temu, kar smo zdaj tukaj omenili! Naj navedemo til nekaj malega zastran tega. Beremo namreč tam bolj naprej posebno tudi to-le: „En del Slovencev se gerškemu cesarju Justinijanu (Ičta 530) po takratni navadi£i?Wfl, in gre k armadi Belizarjevi na Laško. Tiste Slovene pa, kateri niso na Laško šli, potolažil je Justinijan (ger-ški cesar) za kratek čas, toda drugi Sloveni začno v čedalje večih trumah čez Donavo vhajati, vsako leto huje in silniše tako, da nima gerški vodja Chilbud, sam rojen Sloven, ki ga je Justinijan v hrambo gra-niče postal, nikdar pokoja pred njimi". — »Zdaj ne bi bila nobena moč več Slovencev zaderževala. Rod (slovenski) se je ločil v dva dela, ki se sovražno napadata in v boji bratovsko kri prelivata". — "Tu (v Traciji) obležejo Slovenci bogato, kupčijsko mesto Toper: 15.000 možkih, ki so se v njem branili, posekajo Slovenci v dobljenem mčstu, po tem pa hiše in cerkve izropajo. Preden so se oni sopet k Donavi vernih, nabrali so zraven silno velicega ropa še mnogo tisoč ljudi, katere so v sužnost peljati namenili. Tudi drugej je bilo njih obnašanje divje in kervižejno". — „Pa še to leto (550), ko so komaj rop domu pripč"
Ijali, vnovič Slovenci drage dežele in narode, ki so zraven njih, napadejo. V tri trume so se bili v ta namen razdelili, in zlasti tista, ki je na Gerke šla, je divje razsajala. Pa bogati plen (rop) tega leta jih ne zaderžuje, da se tudi čez gerško cesarstvo leta 551 ne vlijb. Iščejo si zdaj krajev, kjer še niso popred bili, ali je pa še od prejšnjih let kaj ostalo“ i. t. d. Kaj je, in kako se pa vse to tudi zlaga s poprejšnjim opisovanjem značaja Slavjanov? Po tistem bili so oni ljudje takošni, kakor se spodobi, in po nekakem tim-več pravi angeljci, po omenjenih drugih navedkih gosp. Terdinavih besčdi pa se nam prikazujejo kot roparji, divjaki, razdevalci in kervoločniki. To so res čudne reči ! Lepa, izgledna doslčdnost (glejte sicer tudi na 201 strani)! —
Slavjaniniso spervič marali za samoderžavno vlado, za takošno vravnavo namreč, po kateri vlada en sam bot vojvoda, knez, kralj i. t. d., temoč opravljali so ®i skupne reči sami, to je, po navlaš redno izvoljenih poslancih ali poročnikih v narodnih skupščinah — pod milim nebom, derže se pri tem postav opiravših se la stare navade. Pervi sodnik je bil družinski stara-sina: le takrat so se obračali na skupščino, kadar je s!o za kako stvar posebne važnosti. Ko se je med ^juni pripetila kaka si bodi žalitev, ali krivica, niso hodih k sodniku, da njih reči v red spravlja, ampak poravnali so si vse to med seboj. Maščevanje bilo je med njimi nekaj svčtega: imeli so tistega za nepoštenega človeka, ki bi se tega zderževal. Mož je imel Pravico vbiti si ženo, ako mu je bila nezvesta; deklino P^> ki je mati postala pred poroko, je narod s kam-nJmn ob živenje pripravil. Sicer zakonska zvestoba naših prednikov bila je jako hvaljena celo po tujih
zgodovinopisalcih. Ženske so bile pa neki prave pod-ložnice ali tiniveč sužnice svojih zaroenikov (soprogov), čeravno jih vendar tisti niso nikakor sovražili ali zaničevali (tega smo se popolnoma prepričali sicer večkrat tudi pri Serbo-Ihrcih v Dalmaciji, med katerimi se nahaja tudi mnogo pervotnega kar se tiče značaja in šeg Slavjanov, ravno kakor na Cernogori). Brali smo zastran vdov v italijanski knjigi: „Enci-clopedia popolare“, ki zapopada marsikaj tudi o staro-slavjanskih rečeh, da so se one kakor pri Indijanih, na istih gromadah (navlaš napravljenih ognjih) sežigale, na katerih so po stari slavjanski navadi zgorevali njih zaročniki (možje), kakor sploh vsi drugi po svoji smerti, — imevše si nčki za posvarljivo in graje vredno med narodom, ako hi za njimi še dalje živčle! Koliko da je pa v tem resničnega, ne vemo.
Hvalijo še tudi stari zgodovinopisalci zlasti pro-stoto, dobrodušnost, čisto serčnost, krotkost in pa gostoljubnost Slavjanov. Gosta so neki spoštovali takb, da gorje tistemu izmed naroda, ki bi se bil nad njim pregrešil; kedor bi tujca kot gčsta ne varoval krivice ali sploh ražžalitve kake si bodi, pričakovati si je moral strašnega maščevanja od svojih bližnih. Zastran tega bil je sicer porok hišni gospodar. A gorjč vendar tudi tujcu, ki bi se bil termoglavno ali celb prevzetno derznil, odbiti naravnost njih dobrote izviravše iz gole gostoljubnosti ali postrežljivosti: zadelo ga je zato brez vsmiljenja njihovo sovražtvo in zaničevanje, pa tudi še marsikaj druzega (še v Makarski je leta 1844 več ondešnjih, v gostilnici zbranih Dalmatincev z nekim finančnim stražarjem prav hudo ravnalo, ko se je po vsem branil piti kozarec vina, ki so mu ga on' serčno in gostoljubno ponujali po svoji lepi in gotovo vse hvale vredni navadi!).
Že večkrat omenjeni dalmatinski zgodovinar Ka-talinic pravi, da Slavjani, izviravši po njegovi misli od dvtih bratov, ki sta se klicala Mosoh in Tubelj, Jafetova sina iz Noetove rodovine, so živali združeni med sabo, in da njih zarojenci so si dolgo časa ob-deržali nasledke ali sad te zdražbe: da v tisti se je •'odilo gostoljubje, zmernost ali ojster red v vsaki feči, vzajemna zaupnost, spoštovanje do starih ljudi, m še marsikatera druga lepa čednost, ki se v poglavitnem še današnjega dne pri Slavjanih nahaja. Omenja dalej, da pri raznih drugih narodih so se kadili oltarji Po sežganih ljudeh in divjih živalih kot bogovom od-menjenih žertvah (darov „ofrova), medtim ko so se Pfi Slavjanih žertve posvečene Bogu prikazovale vendar le kot spoznavanje njegove posebne veličine in Vzvišenosti po darovanju pervine poljskih pridelkov, cvetlic,, in pa nežnih in krotkih živalic; da pravi tempelj Jim je bilo serce; da duhovniki so jim bili družinski poglavarji (starašine); in da oltarji so jim bili travniki Va bolj visokem, ali pa tudi gaji (logi).
Bogočastje se je sicer pri starih Slavjanih izcimilo lz tega, kar se jim je prikazovalo kot veličastno in češčenja vredno po ogledovanju in občudovanju narave |di stvarstva, in sploh tega, kar jih je obdajalo po sU‘okem svčtu (glejte na 253 strani), to pa vendar, se ve, dokler jim nije došla na zadnje priložnost, da spoznavajo pravo, to je, kristijansko vero, čeravno so Se je spervič na včč krajih jako branili kot zaljubljeni v svoje stare šege in navade, tudi kar je zadčvalo Vero. Nekatčri zgodovinopisalci terde, da so Slavjani poznavali tri poglavitna božanstva (bogove), ki so se neki klicala: Perun (kot bog groma), Svantevid in Padegast ali tudi Radegost (dejo, da ta je bil bog
17
gostoljubnosti), a stran tistih še marsikatere druge nižje bogove in boginje (čeravno ne povsod iste), na primčr, pod imenom Belibog (dobri bog), Cernibog (hudi bog), ali pa tudi čert; Siva, boginja živenja; Marcana, boginja smerti; Lada boginja ljubezni in ženitvi i. t. d.; drugi pravijo, da so spoznavali in častili enega samega kot poglavitnega boga, namreč boga groma in kot gospodarja tega sveta, ki si je vendar neki obderžal vlado le v nčbu, a da so si stran njega zmislili tudi še druge kot izviravše od njega, in njemu na zemlji podložne bogove in boginje. Vse to je vpeljava kristijanske vere vničila! —
VIL Slavjanov dosadanji naprčdek v duševni omiki. — Kaj je, kako se razvija, in kako moč ima ta omika med človeškim rodom? Se vč, da takošno vprašanje zadevati vtegne le tiste izmed naših bralcev, kateri so sicer besčdo omika, kakor še tudi enakopo-menljivo besčdo izobraženost že večkrat slišali in brali, a jo morda vendar dozdaj še premalo razumeli. Da jim je odgovor na to vprašanje čedalje bolj jasen in očiten, razbistrila se bo tukaj poprej beseda narava (priroda „natora“), ker se more takošno razumenje večidel le na to opirati. — Narava je dvojne verste („sorte"): d) pod naravo perve verste spada vesoljni in neizmerni svet z vsimi i'aznimi močmi in stanovitnimi postavami vred, po katerih se rodijo marsikatere vidne in nevidne prikazni in spremembe, postavimo, gibanje naše zemlje okol sonca, dozdevna sprememba meseca (lune), blisk, grom, dež, sneg, toča i. t. d., namreč sploh vse to, kar je naš vsegamogočni Bog stvaril, in vodi po svoji najvišji modrosti; b) pod naravo druge verste štejemo pa takošne lastnosti ali posebnosti ene ali druge stvari — žive ah nežive — po katerih
se tista ne more sama ob sebi spremeniti ali se sploh predrugačiti kakor si bodi, če jej k temu kaka druga stvar ne pomaga, in njene pervotne podobe ali njene posčbne delavnosti ne spreoberne; reklo bi se skoraj zastran nje: „ta stvar je taka, ker je taka“, ali pa: »ona je taka, kčr po svoji posčbnosti ne more biti drugačna„ — je naravina.
Besedi narava v tem pomenku je nasprotna beseda umetnost, po nekaterih vendar raj še umelnost (med našim prostim ljudstvom po navadi kušt, in v teržaški okolici večidel cel6 cest — iz nemškega kun st, kar pomčnja skoraj umenje), to je, navlašnja človeška delavnost ali navlašnja človeška raba vsega tega, česar je potrčba, da se doseže kak namčn, ki si ga kedo ^a. Po tem se ne predrugači in večidel tudi zboljša samo to, kar nam podaja zgoraj pod čerko a) omenjena narava perve verste, temoč predrugači in zboljša se tudi delavnost moči tistih stvari, ki spadajo pod naravo druge verste. Tukaj navedemo zastran tega tri primere, iz katerih se bo videlo, kaj da je, in kaj da premore človeška umetnost: aa) Marmor ali po nekaterih mramor ostane po svoji naravi, to je, po svoji posebni lastnosti vedno le v svoji pervotni sirovi, neznameniti podobi; a če se podobar (kipar) loti primernega obdelovanja tega kamna, si bo tisti dobil drugo — lepšo in celo občudovanja vredno, dragoceno podobo, kakor sicer že vidimo. Temu se navadno Pravi „umetno obdelovanje", bb) Pečka (jederce) kakega sadil vsejana v rodovitno zemljo, bo postala drevo, katerega sad ne bo pa človeku za jed, če to drevo kot mladika nije bilo poprej primerno cčplje-n°; — temu pravimo „umetno požlahtnovanje44 dre-včsa. cc) Medved je sploh znana huda roparska zver,
a človeška umetnost ga premore vendar tak6 vkrotiti in zučiti, da pleše cel6 po muziki, in sploh ljudem kratek čas dčla; — temu pravimo ^umetno zučevanje* (privajanje) zveri.
Človek se pa ne daja vendar tako predrugačiti ali spreobračati, kakor marmor, drevo in medved ah sploh kaka druga, od njega, to je, od človeka, različna stvar, katera, kakor smo že omenili, sama k takošnemu predrugačenju ali spreobračanju nič ne pripomaga, derže se terdno neke stanovitne postave, od katere se ne more ločiti. Pri človeku je zastran tega drugače: ako se ima tudi on predrugačiti ali spreoberniti po drugih ljudeh ali kakor si bodi, treba je, da, kot obdarovan s prosto voljo, po kateri se tega tudi lahko brani, ali se skušnji takošnega spreobračanja celo na vso moč v pira, si ob enem tudi pri tem večidel sam pomaga, sicer ostane vas trud v tej zadevi zanj brez vspeha in brez koristi, naj se pa le čuti spodbadanega ali prisiljenega kakor si bodi zastran tega, ako nije morda prav prepričan, da mu je koristno. — Ljudem starih časov, v katerih nije bilo še ne rednih vasi in mest, ne šol, ne kristijanske vere (kot najboljega in najkrčkejšega primočka za spreobračanje in pa spopol' novanje človeškega roda), ne kake posebne učenosti med nhrodi, čeravno imeli so sicer v sebi zadosti duševnih moči, da se ž njih primerno rabo poveličaj0 in poslavljajo, ali si sploh stan na bolje preobračajo,-^" se še sanjalo nije, da jim je vsega tega potreba; ker jih od začetka nije sicer še nobena stvar spodbadala ali jim priložnost dajala, da si razvijajo in na korist porabijo omenjene, bivše' v njih nedelavne ali nezbujen0 moči: pččali so se samo s poljedelstvom, se živinorčj0' in sploh s kmetijo za svojo silno telesno ali, kakor sC
navadno reče, „ materijalno“ potrebo Učiteljica jim je bila narava (perve verste — glejte na 250 strani pod Čerko a), katčra jih je obdajala okol in okol; a posnemali so jo le za omčnjeno svojo potrebo — le za »polnitev svojih navadnih poželenj. Sicer pa ravno ta nabava zarad pomanjkanja dragih naukov jih je po svojih deloma občudovanja vrednih, deloma strah prizadevajočih prikaznih po nekakem tudi silila, da si znajdejo posebno vero, kakoršno smo na primer že na 247 strani opomnili, kar zadeva naše stare Sla-vjane. A vgnjezdilo se je bilo vendar žalibog! obenem ■'avno po tem pri njih s takošno vero vred tudi mnogo babjih ver, mnogo ostudnih in gerdih blodenj, katerih kot ostankov prejšnjih časov nahajamo sicer še dandanašnji včč ali manj tudi pri vsih drugih nkrodih.— lemu pravimo „človeško živenje“ ali timveč „života-fenje v stanu narave".
Prestop iz tega stanu, ki se je, posebno v pervem 2ačetku, od živinskega stanu skoraj malo razločeval, y drug bolj zvišan in človeku bolj primeren stan, se J® vpotil in napravil še le pozneje, in to, tako rekoč, P° nčki sili: ko se je namreč človeški rod sčasoma P(l 8včtu pomnoževal, pomnoževale so se tako ob etii m čedalje bolj naravino tudi njegove potrebe — ®na za drugo. Njih spervič nedeine duševne moči (um, pamet, razsodnost i. t. d.) so se po tem polagoma zdramljale, in pa začele delati za to, da si člo-vek vendar v svojem dotadašnjem revnem stanu bolj Pomaga. Pripravljali so si po malem ljudje bolje in pHmerniše pripomočke (orodje) za poljedelstvo; izmi-sljevali so si marsikatero umetnost, in pa obertnijo prenarčjanje in zboljšanje sirovih naravinih pridelav; vpeljali so tergovino, to je, zameno svojega blaga
— 254
za kako drugo, katerega niso si v deželi imeli; zidali so si redne vas) in mesta i. t. d. Ali vse to je človeku vendar služilo takrat samo za dobitev tacih pripomočkov, s katčrimi je vstrezal tudi še le svojim telesnim poželenjem in potrebam: za drugo, namreč za dosego pravega cilja in konca svojega živenja na svetu nije človek imel še nobene skerbi v tadašnjih časih. A storil je vendar polagoma tudi do tega svoje korake naprej: ena želja in potreba mu je rodila drugo: jako čutila se je posebno tudi korist nauka, in marsikaterega pojasnjenja. v raznih zadčvah. To si je imelo pa za naslčdek ščasno osnovanje primčrmh učilnic za mladino, in po tistih čedalje bolj jako in zdatno razvitje duševnih človeških moči, in na zadnje nastanek uččnosti razne baže („sorte") — deloma za poduk in za potrebo ob eni ali drugi priložnosti, deloma samo za ved, in deloma tudi za kratek čas: začelo se je razlaganje jako važnega zvčzdoznanstva („astronomije"), naravinih prikazni ali stvarstva, občne ali splošne in narodne zgodovine; začčlo se je dalej še tudi slikarstvo („malarija") in kiparstvo ali obdelovanje belih in marsikaterih drugih kamnov za napravo poddb, ka-koršnih vidimo zdaj v cčrkvah ali kjersibodi; pesništvo („poezija") i. t. d.; vpotil se je bolj pozno, to je, leta 1450, po znajdbi tiskarstva („stamparije“), te jako znamenite umetnosti, ražšir knjig in časnikov vsake verste med ljudstvom, da jih bere za svojo raznoverstno korist, ki jo podpira ta umetnost. —-Temu pravimo pa r prestop k duševni omiki ali izobraženosti"; — temu pravimo končna zmaga nad stanom narave', — temu pravimo srečni sad ščasne primerne porabe duševnih moči, ki so že od začetka v človeku bivale kot seme, iz katerega se je na zadnjo
izcimila ta važna prikazen — duševna omika ali izobraženost za razsvetljanje človeških, uka potrebnih in željnih glavic. To se napravlja in širi pa zlasti po knjižestvu ali slovstvu (po tako imenovani »literaturi"), to je, po razprostiranju izdelkov človeškega uma med ljudstvom s pomočkom pisave ali tudi besede. Omika (izobraženost), ki se razvija ali se je že razvila med enim in istim kakim si bodi narodom, kliče se narodna omika. Knjižestvo enega ali druzega nkroda včlja pa po navadi in sicer tudi po vsi pravici za najbolje znamenje njegove duševne delavnosti, ali timveč, kakor de n6k slaven učenjak, za pravo zercalo (ogledalo, flšpegel"), v katerem se vselej in najbolj čist prikazuje obraz vsacega nkroda — je namreč znamenje njegove prave duševne omike.
Je-li pa ta omika človeku res tudi prav koristna, potrebna, in tedaj vredna, da jo vsak želi in se zanjo poganja? — „Čudno, jalovo vprašanje!" si bo gotovo mislila večina izmed naših bralcev. In vendar nije takb čudno, tako jalovo, kakor bi se dozdevalo! Sliši se tu pa tam večkrat razodčtev mnčnja, da takošna omika vtčgne človeškemu rodu več škoditi kakor koristiti; in kedo bi pač verjel, da je terdil to celb preimenitni francozkiv učenjak Jean Jacques Rousseau (izgovarjajte: Žan Žak Rušo)? Po njegovi misli je duševna omika človeku bolj strup (!), ko drugo. On so je trudil dokazati, da je takošna omika poglavitni vir, iz katerega prihaja ljudem vsestranska nesreča in Zadloga, ker se jim neki po njej razne potrebe tako hodijo in pomnožujt-jo, da niso zmožni jih krotiti. Kakor on ter dl, morali bi se še celb tisti, ki so že °mikani, verniti v pervotni človeški stan, — v stan Narave, v stan sirovosti kot bolj srečni, da se oslo-
hodijo od omenjene nadloge, t&laj v stan čiste zadovoljnosti (!?). — Kaj in kak6 da mislč zastran tega še zdaj marsikateri drugi, opomnilo se je že v začčtku znane naše knjige „Pod Lipo“; pravijo namreč, da posčbno kmčt, ki se je v šoli učil, in ume tedaj brati in pisati, ne mara nič za svoje tčžavno opravilo ka-koršno je poljedčlstvo — da se namreč po vsem spreverže; na kar se je pa tam vendar ob enem odgovorilo, da nekaj tacega terde samo ljudje starega kopita; ljudje, katčrim bi zeld vščč bilo, da živi vbogi kmet še vedno naprej v sirovosti, podoben nespametni zvčrini; odgovorilo se je sicer tudi, da prava, dobra in prostemu ljudstvu primerna omika vtegne le koristiti in pomagati, a nikdar škoditi ali nevarna biti; odgovorilo se je dalej, da to nam jasno dokazujejo razne dežele, v katerih nije morda nobenega kmeta, ki bi ne umel brati, pisati in še marsikaj druzega za svojo potrebo, in da je pri vsem dober kmet, priden delavec, in umen gospodar.
škodljiva ali nevarna je le tista omika, ki je neprava — polovična ali poveršna; tista, ki si jo kedč prisvaja, ki pa nije primerna njegovemu stanu, po katčrem se mora ona Ojstro ravnati, ako ima zažč-Ijenega sadu roditi: vsak človek se mora brez kake si bodi škode popolnoma omikati ali izobraziti, a vendar le po svojem stanu; ako stopi pri tem čez mejo tistega, gorje njemu! — zavživa si gotovo le nesrečnega strupa. Da se pa to ovira, trčba je dobrih in primernih ljudskih šol, razumnih in pridnih učiteljev. Bolje je po naši misli stokrat, ne imeti nobene omike, kakor imeti je le na pol ali celo še manj! Kaj da premore še neka druga, le tako imenovana, a po vsem napačna omika, to nam dokazuje posebno tudi sadanje
nesramno obnašanje nekih gospodov v našem Terstu, kjer se takošno blago celo na debelo prodaja: napravljajo in razprostirajo se namreč tu v 'italijanskem jeziku knjige in časniki, katerih zapopadek meri le na to, da se katoliško ljudstvo na vso moč odvrača pd obiskovanja naših cerkev, kjer si pobožniki pomoči *n vtčhe iščejo in tudi nahajajo; od spoštovanja do naših duhovnikov nevtrudljivo delajočih za dušni blagor včrnikov njih pastirstvu izročenih, tako pa naravino tndi od zveličavne naše katoliške včre, in ob enem, se vč, od rednega živetja. — To je tčdaj omika, s katero ki nas radi ti gospodje osrečevali: to je omika tistih, ki nočejo, da se derži, kakor je bila od nekdaj navada, razpelo (božja martra) v naših ljudskih šolah, in pa niorda (v Terstu in v njegovi okolici) zato, da se ftaije ne prestrašijo ali pobujšajo, kadar obiskujejo kot postavljeni nadglčdniki te šole (!); — to je omika tistih ki nočejo,, da gredo učenci zjutro k sv. maši pred 7-ačetkom šolskega nauka, in da molijo v šoli po nekdanji Ičpi navadi: — to je omika tistih (med njimi celč tudi poslancih deželnega zbora!), kateri, v kakem ll(adu protokolno izpraševani, se nikakor ne sramujejo ak obotavljajo na vprašanje, kake vere da so, naravnost odgovarjati: „Prosim, zapišite — nobene! (da seje pa lokaj tacega res že pripetilo, prepričal se je osebno tndi pisatelj te knjige kot uradnik); — to je omika tistih, ki hočejo po vsi sili, da naj se vendar odpra-vijo slovenske pridige v teržaškem mestu, in da naj se nadomestijo v njem povsod z italijanskimi (morda zato, ('a jih malo kedo posluša! — glejte sicer tudi na 47 strani). Hvala včlika tim gospodom za takošno omiko! t'aj si jo le sami imajo, ako jim je drago. Sicer, kakor Se vidi, teržaško ljudstvo se za-njo po sreči tudi nič ne meni. —
Po tem vprašujemo zdaj: Kak6 se je knjižestvo dozdaj razvijalo in napravljalo pri nas Slavjanih, in kak6 smo tedaj po njem v omenjeni pravi duševni omiki, tej mogočni razpoditeljici sirovosti in tmine, napredovali? Odgovor na to vprašanje vtegne biti za nas precej nevgoden in žalosten. — „Spali smo preveč!" tako smo prisiljeni odgovoriti z ozirom na nesrččno prikazen, ki jo zastran tega zapazujemo, in ki nam serce rani. Med tim ko je, postavimo, omika staro-gerškega naroda, katčra se je cimiti začela več stoletij pred Kristusovim rojstom, tak6 rekoč, že ocvela, sicer pa se njen neprecenljivi sad vendar po vsej Evropi srečno razširjal, in posebno spervič Rimcem, pozneje tudi marsikaterim drugim ondešnjim narodom seme za njih omiko prinašal, nije Slavjanom še čisto nič na misel prihajalo, da bi se morali nje poprijemati. Rčs je sicer, da so spali dolgo časa, stran Rimcev, pri katerih je bil pravi začetek omike nekaj let pred Krist, rojstvom posčbno pod cesarjem Avgustom, še tudi omenjeni drugi evropejski narodje, namreč Nemci, Italijani, Francozi, Angleži in Španjolci, a obračavŠi si marljivo v prid gerško in rimsko slovstvo so nas vendar že zdavnej tak6 prekosili, da smo daleč za njimi ostali, kar jim daja pa tudi še vedno priložnost, imeti nas, posebno kot Jugoslavjane za neotesane in sirove — za tak6 imenovane Hotentote (jugo-afrikanske divjake) brez rednega in za knjižestvo pripravnega jezika, čeravno jim je gotovo znano, da bili so Slavjani med vsimi evropejskimi nhrodi za Rimci najpervi, k1 so si osnovali Čist naroden književen jezik, in svoje lepo nkrodno slovstvo („literaturo") po Cirilu in Metodu, o katerih smo že govorili oglejte, kar se je 0 njih tudi na 241 strani omenilo). Ali — zanemarjeno
je, žalibog! to od začetka toliko srečno slovstvo ostalo nad 400 let: znova začelo se je namreč pri Čehih in Serbih še le v trinajstem, pri Rusih in Dubrovcanih (v Dalmaciji) v petnajstem, pri Poljakih in Slovencih v šestnajstem stoletju.
Kar se tiče posebno knjižestva tih zadnjih, to je Slovencev, njega početniki so bili posebno: Primož Trubar, koparški škof Vergerij, Štefan Konzul, Anton Dalmatin, Matevž Popovič, Janez Malečevič, Jurij Jurčič, benard Merčerič, in Adam Bohorič; a njih knjige bile so vendar večidel samo veroznanskega in pobožnega zapopadka. Po Trubarjevi smerti (leta 1586) bila je slovenščina vtihnila ali timveč zaspala, in to takb, da lad 150 let pozneje rlije bilo več gibanja za povzdigo slovenskega slovstva. Nek začčtek si je sopet imelo se le. od leta 1770 naprej. Kmalo po tem je slovel, kolikor je bilo sicer mogoče v tadašnjih časih, tudi rajnki Valentin Vodnik, ki je osnoval leta 1 797 v J-jubljani naroden časnik pod naslovom nNovice“ (ki jo pa trajal, žalibog! samo tri Ičta), in napravil še zbirko lepih pesem, katčre je Ičta 1870 na svetlo dala „Matica Slovenska" v Ljubljani; a dremalo je vendar bolj pozno naše knjižestvo zarad pomanjkanja talcev in podpore! Še le od leta 1848 naprej, namreč po znanem tadašnjem puntu v Avstriji, se je zbudilo nčko navdušenje za slobodnost in za bolji naprčdek v knjižestvu in po njem v duševni omiki tudi pri Slavjanih: sicer, kar se tiče posebno nas Slovence, začelo se je bilo znovič izdavanje imenovanega časnika »Novice,, že leta 1843; spravil gaje namreč sopet na tloge naš iskreni, verli in sloveči rojak Janez dr. Bleiweis (Bog naj ga živi še mnogo let!). To je še včdno najvgodniši časnik med Slovenci; vsi ga raji
bero zavolj njegovega zapopadka in sicer tudi zavolj 14pe in prav razumljive pisave. Poslavili so se še pri našem narodu slovenskem v zadnjih časih zraven marsikaterih drugih rojakov posebno Preščrn, Fr. Cegnar, Fr. Levstik in Janez Vesel (Koseski), katerih dela so gotovo izverstna, in časte ta naš nkrod. Zapazuje se sicer zdaj splošno jako gibanje vsih Slavjanov za pov-zdigo svbjega knjižestva in svoje omike, akoravno ne grč še vse prav, kakor bi se želelo; še zaostajamo, da je žalost! V dokaz, da je temu rčs takd, navčsti mislimo tukaj nekoliko primerov, po katerih vtegne vsak izmed naših rojakov lahko soditi, na kak6 slabih nogah da stoje še naše reči zastran knjižestva in duševne omike, in česar da nam je treba za krepkejši razvitek onega in tiste, sploh pa za to, da se v našem ljudstvu zbuja in vterja rčsna in prava ljubezen do svoje narodnosti, ker to je po našem mnenju vendar po vsem mogoče. — Skustvo nam kaže, da naše ljudstvo ne bere še povsod prav takb rado, kakor bi se želelo, ako je v branju tudi zadosti izurjeno; poganja se gotovo, kakor smo že omenili, rajše za to, kar streže njegovim telčsnim („materijalnim“) potrebam. Osnovalo se je v zadnjih časih tu pa tam po slovenskih deželah več lepih in dobrih nkrodnih časnikov, da jih tudi ljudstvo prebira, in se po njih izobražuje (omika), kakor je pri drugih narodih navada; a moralo je vendar več tacih časnikov poginiti zarad pomanjkanja podpore, — po nemarnosti in merzlotl naših narodnjakov za knjižestvo. Kar se tiče knjig, katere izdaja „Družtvo sv. Mohora“, in katere so izverstne ena bolj ko druga, zdeva se sicer, ko da jih ljudstvo prav rado ima in bere; imeli smo pa dozdaj že večkrat priložnost se popolnoma prepričati, da j®
mnogo vdov tega znamenitega družtva vpisanih in tudi zvesto plačujočih, ki si vsako 14to po š4st ali celo sedem knjig r4dno dobivajo (za en goldinar—!), a da vendar premalo za-nje marajo; branje jim je še sploh presitno! Tedaj dosti prisiljenega je gotovo tudi pri tem, kakor se vidi. — Ta naša knjiga se daja (dozdaj že šestnajst mesecev) na svetlo, in sicer nalaš Po malih snopičih, da se zlajša tako plačevanje naroč-»ine manj premožnim. Začelo se je pa to delo, potem
ko je nek Slovenec teržaške okolice....... ki ume
dobro brati in tudi pisati, se poteza jako za njeno Narodnost, in je zdaj nje poslanec, svojo željo razodeval, da bi se moralo vendar nekaj posebnega spisati m objaviti zastran zgodovinskih reči zadevajočih te kraje, posebno pa nekdanjih. Da bi ne morda bil zapopadek omenjene knjige preveč, kakor se po navadi reče, “ lokalen“ (mesten ali krajen — veljaven samo za tukajšnje ljudi), in da bi tedaj zanimal tudi Slovence drugih dežel, sklenili smo, kakor nam kaže sicer ze pristavek na čelni strani: „pa še marsikaj druzega 0 slavjanskih zadevah", uverstiti jej nalaš nekaj ta-cega, ki bi vtegnilo vabiti še tiste Slovence k naročbi m podpori, posebno zgodovinski razgled vsih Slavjanov, akoravno tudi „lokalni" spisi bi morali biti isto tako za vse naše rojake zanimivi, kakor drugi, ako so le v narodnem jeziku, in niso ravno brez vse koristi in važnosti. Ta uverstitev, katero so le neki sitnezi gra-iali, a drugi jako hvalili, se je zdaj skoraj doveršila, kakor se vidi (glejte tudi na 265 strani). To knjigo so dozdaj dobro pohvaljevali in priporočali naši časniki; Novice, Slovenski Narod, Slovenski Gospodar, Besednik 'o Primorec; in pa tudi vabilo se je ob pravem času razposlalo in na znanje dalo, kakor po navadi: ali vse
to je bilo vendar skoraj le — »glas vpijočega v puščavi"! Se celb tisti, ki je po nekakem nje pravi uzro-kovalec, ki nas je namreč silno spodbadal, da jo pišemo in napravljamo — zgoraj omenjeni okoličan! — ne mara zanjo. Sicer naročnikov štejemo še precej, da-situdi vendar premalo: največ jih je v Terstu in v njegovi okolici, pa na Stajarskem. Na Kranjskem, na Koroškem in na Goričkem jih še toliko nije, kolikor jih je samo v Ščedni, tej mali vasi blizo teržaškega mesta! — Poslali smo nekaj snopičev marsikaterim izmed tistih dobro znanih rojakov, ki so dozdaj napravljali čitalnice in tabre (tabore — ?), in se še vedno na vse kriplje trudijo za naše narodne zadeve; pa kako osodo so si vendar imeli ti snopiči? Nekateri tih verlih in pridnih naših narodnjakov so si jih ob-deržali brez naročbe in brez plačanja, a drugi naravnost nazaj poslali. To so pač lepe reči! — Kar zadeva čitalnice, katerih se je precej veliko število po slovenskih deželah s posebnim prizadetjem osnovalo (čeravno dosti njih — med njimi celo tudi takih, ki je milo-serčno podpiral naš mecen škof Strossmayer — je p° slovesnem in predragem začetku že zdavnej zginilo) tako rekoč, kakor zginjajo slanini ogni), misliti bi se po vsej pravici moralo, da vsaka si bo deržala prav rada vse to, kar se narodnega za naše ljudstvo na svetlo daja; ali zmotili smo se mi tudi zastran tega na debelo: le dve čitalnici ste si dozdaj to knjigo naročile ! To so nam tedaj čitalnice, zastran katerih j®
nek celo jako slovčč rojak.......silno svetoval, da naj
se napravljajo samo tam, kjer je kaka pivnica. Lep poduk, lep izgled! — Zdaj imamo prav vgodno i11 lepo priložnost, siliti po nekakem se slovensko spisa; nimi ulogami in še z marsikaterimi drugimi pism1
naši narodnosti protivne uradnike, da se saj vendar slovenskega jezika u66; pa koliko takošnih ulog in pisem prihaja v urade? Toliko, da se Bog vsmiii. In vendar slišimo povsod jaukanje, da se nam krivica dela, medtim ko si jo sami delamo!
Kaj je neki temu uzrok, da so Slavjani zastran knjižestva in duševne omike daleč za drugimi že prej omenjenimi evropejskimi narodi ostali, medtim ko bi se morala pač vendar po njih večini, in po znani njih bistroumnosti timveč ravno nasprotna prikazen zapazovati? Tudi to je važno vprašanje, na katero mislimo zdaj nekaj malega odgovoriti. V pojasnilo listih nevgodnih reči, ki so bile našega zaostajanja °d nekdaj krive, opomnilo se je dozdaj med drugim po navadi tudi to-le: pervič da so imeli Slavjani de-mokratično-republikanske vlade (glejte na 247 strani), ki so bile neki protivne ali nasprotne razvitku narod-noga knjižestva in narodne duševne omike med njimi; m drugič da niso prihajali v dotik z drugimi že dobro °mikanimi narodi, da jih namreč posnemajo, to je, d3- si njih napredek v prid obračajo. Ali ta opomba more imeti po naši misli nikake veljave: mi smo povedali, da so se stari Gerki zastran knjižestva ln duševne omike že nekaj stoletij pred Kristusovim •mjstvom jako poslavljali, in drugim narodom izgled bajali. Med raznimi, a vendar neveljavnimi uzroki lakošnega poslavljanja, postavimo: vgodnost lege nji-.°ve dežele, vgodnost podnebja, in zraka (katero pa smer tudi Turki imajo) i. t. d., omenilo se je posebno ludi to, da je bila Gerška razdeljena v včč majhnih ^eržav z demokratično-republikanskimi vladami. Ako Pa tiste niso bile škodljive ali soperne napredku v 0Oiiki pri starih Gerkih, ne vemo prav, zakaj da bi
mu škodile ali se protivile bile ravno pri Slavjanih? Je-li pa sicer pri tistih n4ki bolje šlo, ko so se njih demokratično-republiknnske vlade ščasoma spremenile v samovlade? Nekaj, kakor se nam zddva, je šlo, a le pozneje, in pa gotovo več le po sreči, kakor prav zarad spremembe vladne vravnave. — Da niso Sla-vjani prihajali v dotik z drugimi narodi, ki so bili že izobraženi, nije resnično: prihajali so, žalil»og! še pre-včč, in sicer tako, da so se dajali po njih vjčti, skoraj kakor se dajajo vjčti pohlevni slavčki v tako imenovane „škibatle“ potuhnjenih tičarjev; kar sije imelo pa za žalostni nasledek deloma zgubo, deloma popačenje njihovega narodnega jezika, in naravino tedaj tudi neizrekljivi sadanji trud verlih rojakov, rčsno vnetih za našo nkrodnost, da nam rešijo v tej zadevi, kar je le mogoče: pri tem jim delajo pa največe težave ravno potujčeni narodnjaki — tako imenovani odpadniki ali „renegati“, na primer, Dezmatt na Kranjskem, dr. Ferluga v Terstu, in še mnogo drugih.
Bili so tčdaj drugi uzroki omčnjene žalostne prikazni zastran zaostajanja Slavjanov, kateremu nije, žalibog! še konca, kakor smo že rekli. Poglavitni so pa po naši misli ti-le: a) slavjanskemu plemčnu prirojena posčbna in zavzčtna lastnost, po kateri se je od nekdaj pri njem včč skerbelo za to, da se ustreže telesnim potrebam, ko za drugo; b) večkratni, in p3i se vč, razvitku duševne omike jako škodljivi domači prepiri med Slavjani, in po tem večkratno hudo vojskovanje posčbno zarad nastopa vlade ali zarad pravice do rije; in c) pomanjkanje zloge in jedinstva med raznimi narodi našega plemčna, in tako tudi med udi enega in istega naroda. Pervo in drugo (pod čer-kama </ in c) zapazuje se, zlasti pa nezloga kot nčko
podedovano narodno zlo, ali timvec prekletje, ki se nas po nesršči terdno derži še dandanašnji. Sicer neke posebne lastnosti Slavjanov, ki so jim le zaostajanje podpirale, je tudi gospod Terdina s timi-le ojstrimi besedami omenil: „Stari Sloveni so imeli še nektere lastnosti, kterih si še zdaj niso otresli, in kterih se ne bodo znebili, dokler jih skozi in skozi ne prerodi prava omika. Tako, na primer, oni niso poznali vza-jenmosti (jedintsva), česar je, se vč da, največ bilo to krivo, da so bili raztreseni po včlikem prostoru. Vsak l'od je sebično skerbel le za-se, a za obče blagostanje, za srečo vsega nkroda ni mu bilo mar. Kavno zarad tega oni tudi niso bili zložni, in njihova sebičnost in strast oslepila je (jih) je včasi tako, da so se celo •ned seboj pravdali in tolkli. To in nesrečno njihovo nagnenje, da so zametovali svoje domače, a čez mčro eislali tuje, naredilo je Slovencem največ škode, in vsekalo jim je rane, ki se jim ne bodo nikdar (!!) zacelile-. — Da nije pri nas Slovencih dozdaj še pravega jedinstva in rodoljubja, te najterdnejše podlage napredku vsacega nkroda, to je očitno, a ob enem tudi — nenaravino, sramotno in žalostno! Po spoznani bolezni naj se voli in rabi pa primerno zdravilo, lo bi nam prihajalo morda vendar najbolj iz političnega zjedinjenja vsih Slovencev, za katero se sicer ?nlaj naši pervaki tudi jako poganjajo: pa le serčno 'n stanovitno naprej! —
Po doveršitvi naše naloge omenjene na 89, 117 [n 170 strani pride zdaj na versto poglavitni del te knjige, namreč razlaganje „zgodovine Tersta in njegove °kolice“. Tisto, kakor se je že drugod opomnilo, pre-°ej težavno delo začnemo sicer s pretčhtovanjem tega-jako važnega vprašanja:
VIII. Kateri narod je bival spervič v Terstu?
Da si je imel tudi Terst s6 svojo okolico vred že v starodavnih časih zgodovino v pomenku razjasnjenem na 124 strani, nad tim nije nikake dvombe: le pisateljev ali zgodovinarjev je manjkalo, »po katerih bi nam ona prihajala takd na znanje, da bi jo vteg-nili na čisto zvedeti: a takošne srčče, žalibog! vendar nimamo. Ravno zato je pa tudi marsikaj bolj važnega zastran nje tako negotovo in temno dozdaj ostalo-zlasti kar se tiče starih reči, da si je treba pomagati le s tim, kar se nahaja v dosadanjih raznih, čeravno ne po vsem zanesljivih spisanih pripovedkah, in se nam zdeva bolj verjčtno. a sploh vendar skoraj k tako, kakor smo rekli že na 160 strani, namreč se sklepi opirajočimi se na marsikatere že znane ali pa še le po preiskovanju pozvedene reči kot pripomočke za izpeljevanje kake resnice. To je veljavno kot neko vodilo posebno pri rešenju vprašanja zadevajočega pervotnost naselnikov Tersta. — Misli so bile zastran tega med tistimi, ki so dozdaj o tih naših krajih pismeno kaj pripovedovali, različne. Mi bomo tukaj omenili najprej misli in pripovedke drugih, na zadnje pa pristavljali, kar se nam pravo dozdeva. —
Pervi, ki je to m črto opomnil, je bil, kakor s® sploh sodi, staro-gerški uččnjak Strabon, rojen skoraj pred 1930 leti v Amazeji, ki je mesto v Kapadocij' na sončno zahodni strani Azije. On je zapustil sedemnajst knjig, katere zapopadajo zemljopisje zadevajoč« severo-izhodni dčl Afrike, in pa več krajev Evrope-kjer je neki potoval dolgo časa, in si podlage svojin' spisom osebno iskal. On je pravil Terstu v gerške"1 jeziku „kome karnike,, (xw|ay) zapvtzrj). to je, karnslf nas, tedaj vas. v kateri so bivali. Kami (Kaniči), in j*1
tako ob enem tudi povedal, katerega naroda da so bili njeni prebivalci, ki so si jo neki osnovali že 2120 •čt pred Kristusovim rojstvom.
Podre Ireneo del/a Croce, in pa po njem, kakor smo že drugod omenili. Mainatti, terdi, da Terst je osnoval leta 1950 pred Kristusovim rojstvom, tedaj že pred 3820 leti, nek jjCarno^, namreč jeden izmed Noetovih preunukov, potčm ko se je bil prej v Toskani vdomačil, in tam vse lepo vredil in napravil. b)n pripoveduje še dalej, da njegovi zarodniki, ražšir-javši se tudi po naših krajih, so dali tistim imč »Carnia“ (Karnija). Bere se sicer v njegovih obširnih pismih, da Karne je zagnal rimski cesar Oktavijan Avgust, ki je vladal od leta 29 pred Krist, rojstvom do leta 14 sadanjega letnega številstva. kakor smo sicer že omenili, v tiste kraje, kjer so prebivali neki takrat Joptdije, namreč na Kranjsko m pa (?!) na Koroško, potem ko je potolkel, kakor on terdi, te zadnje tako. da so morali neki po vsem zginiti iz tega sveta (sicer se nije to vendar pripetilo že takrat. kakor nam pripoveduje tudi dr. Kandler, ki terdi. da 80 Teržačanom večkrat nagajali—?).
V knjigi „Storia cronografica di Trieste1-, o kateri smo nekaj čerhnili že na 13 strani, nam pravi tam omenjeni Scussa, da Terst se je osnoval po Noetovih preunukih, ki sta se neki imenovala Gomer in Javan ah tudi Jan. Jafetova sina, katerih eden. namreč Go-tner, je spervič stanoval na Francozkem, drugi pa na Gerškem, in da to se je prigodilo tri leta (?!), potem ko se je izcimilo včč jezikov pri zidanju babilonskega stolpa („turna“), o katerem nam pripoveduje sicer tedi sv. pismo starega zakona: da dežela, iz katere sta sem prišla imenovana dva preunuka. se je klicala
“Carnia" (kje da je pa tista pi'av za prav bila, ne pov4 — škoda velika!), in da od tod izvira tudi ime „ Čarni(Kami), ki so bili po tem zarodniki Gomerja in Javana ali Jana. Opominja sicer Scussa, da bila sta Terst in njegova okolica že zgodaj naseljena zatb, ker ležita ob koncu jadranskega morja, kjer je podnebje zdravo, in so prijetni homci ali hribi jako pripravni posebno za vinordjo, in da ravno to je bil uzrok zgodnjemu naseljenju tih krajev (nad tim mi sicer nikakor ne dvomimo; saj ta opominek se vjemlje ravno z vašo mislijo, in je pa po nekakem tudi voda za na* mlin — glejte na 173 strani).
Dr. Kandler pa. čeravno je v tisti knjigi marsi-kako popravo temu pristavil, kar je povedal Scussa, mu nije v poglavitnem nič overgel, in vendar terdi drugod, to je, v svoji knjigi „Notizie storiche di Trieste, e guida per la citta“, kakor še tudi v svojem „bouquetu“ omenjenem na 200 strani, nčkaj različnega zastran tega; terdi namreč, da bili so sicer tii najprej Celtje, in njih sorojaki Kami, ki so se neki širili na občh strančh jadranskega morja, a da vendar ne tudi na njegovih zahodnih in izhodnih bregih, temoč samo v bolj notranjih pokrajinah, ker niso bili dobri mornarji, kakor se tam opominja. On pripoveduje, da leta 612 pred Krist, rojstvom, tedaj skoraj pred 2483 leti, so se preselili sem od bregov „ čer n ega morja„ ali od tistih krajev, kjer teče dolenja reka Donava (Ister), Trači: da ti so se razprostirali po deželah, kjer je zdaj Kranjska in Primorje, in si tu osnovali včč mest, posebno Terst Egido (Kopar), Poreč, in pa Emono-kakor so Rimci imenovali Ljubljano. Po dr. Kandler-jevem mnenju so se pa Trači pripeljali v ladijah („barkah") po Donavi, Savi in Ljubljanici do Verhnike
— 269 —'
ali timveč do njene bližine, kjer si ima vir ta recica. in kjer je bil po starih Rimcih tako imenovani „Nau-portus“, kar pomenja „ladijostaja'i ali „prelnka“ (pbrt): a da od tod so si nesli ladije na ramah do jadranskega morja — v Terst (?!). On pravi, da bili so Trači verli mornarji, pa da so ropali po morju; sicer očital a se je po drugih zgodovinarjih ta napaka timveč Ilircem, katerih vendar dr. Kandler nikjer ne imčnuje, in zdčva se. ko da so njemu Trači to, kar so drugim Ilirci, katerih nimajo pa za rojake Tračev, kakor jih ni imamo.
* Linhart terdl, in to, saj kakor mi sodimo, tudi po vsi pravici, da Kranjska se je nekdaj razprostra-njala do jadranskega morja — tedaj gotovo je tudi Terst pod njo spadal, kakor se bo nekaj bolj pozno dokazalo, — in da naselniki tih krajev so bili Ilirci, katerih pa on nije imel za Slavjane, kakor smo že drugod povedali. Sicer Linhart, ravno kakor Padre Reneo della Croce, Mainatti, Scussa in dr. Kandler, govori v svojih pismih še tudi o nekih Argonavtih, po katerih kot prišedših od sončno-izhodnih strani v iste naše kraje že mnogo let pred Kristusovim rojstvom, se je. kakor oni misle, čedalje bolj pomnožilo že bivše tu pervotno ljudstvo. Bili so pa Argonavti, kakor so pisali nekateri stari Gerki. pogumni in derzni gerški junaki starodavnih časov. Pravijo sicer ti pisalci, da bilo je vfendar samo petdeset tacih, in da so se vozili po morju skoraj štiri mesece pod vodstvom lekega Jazona, sina kralja Ezona vladavšega v gerški deželi imčnovani „Jolek“ na Tesalskem (pa kako so pač mogli ti junaki po tem takem, če jih je bilo celo hidi sto, kakor drugi hočejo, pomnoževati zgoraj omenjeno ljudstvo V —!). Njih ladija ali barka s pet-
desetimi v6sli, karero je neki dal stesati isti omenjeni Jazon, se je klicala v gerskem jeziku „Argo-, in pa po njej so si dali ti junaki ime „ Argonavti	to je,
rpomorci Arga„. Linhart je sicer pristavil svoji pripovedki zastran tega še tudi terditev, da so se opomnjeni junaki pripeljali po rekah, namreč po Donavi in Savi do tistih krajev, kjer je zdaj Ljubljana, in da so to mesto oni (tedaj G er ki — ?!) osnovali, in mu pravih pa “Emonakakor se je neki tudi klicala Tesalija kot pervotna njih domovina (a mi dvomimo vendar nad resnico tega, imaje takosno pripovedko zadevajočo te Argonavte le za — prazno klevetanje). Po tem takem je Linhart terdil zastran tistih skoraj ravno to, kar je terdil dr. Kandler zastran Tračev.—
Zdeva se, ko da je bil Valvazor (nekdaj bogat gospod na Kranjskem, ki je pa za svoje velikansko delo, namreč za svoje štiri jako obširne, sicer le v nemškem jeziku spisane knjige po njem imenovane ,čast kranjske vojvodine" z mnogimi podobami, vse svoje premoženje porabil!) — vendar najbolj razboren ali po nekakem najmanj prederzen, kar se tiče pripovedovanja o pervotnih prebivalcih tih naših dežel, in tedaj tudi o osnovalcih Tersta, ki pa po njegovi ter-ditvi Ičži na — Krasu (!?): on pravi namreč, da nije lahko zvčdeti za terdno, kateri narod da se je prav za prav najprej tukaj vsčlil, a misli vendar, da bil' so morda najberže Japidije, sicer kot Neslavjani, za kakoršne jih je tudi on imel, pervi tukajšnji stanovalci, potčm ko so, si to mesto (Terst) sezidali, —-čeravno tudi on terdi, da je ime Terst slavjaiiskega izvira (glejte na 280 strani).
Iz vsega tega se vidi. da so si bila mnenja v omenjeni zadčvi, — to je. zastran imčn pervotnih
»aselnikov Tersta, in dežel, v katerih so prej bili, jako navkriž. Ravno taki) je sicer bilo tudi, kar se tiče zaznamovanja njihove narodnosti, čeravno bi se bilo po naši misli skoraj le malo truda potrebovalo, da se kaj bolj pravega pove, kakor se bo koj tudi dokazalo. Po Padre Ireneju della Croce in po Mainattiju bili so Kami kot zarodniki Noetovih preunukov, in pa kot pervi Stanovniki tih krajev, zlasti Tersta, Italijani, in prav za prav Toskani, ki so se neki tako imenovali po svojem kralju Tošku (Tosco): tisti so se razprostirali, kakor ona dva pravita, iz Toskane bolj proti sčvero-izhodnim pokrajinam ta-in onkraj jadranskega morja, in pa zad za njegovim severnim bregom — po sadanji Furlaniji. Sicer, kakor smo že prej opomnili, tudi po dr. Kandlerjev i misli so bili na tih krajih najprej Kami. kakor on pravi, sorojaki Celtov, kateri so se klicali tudi Galija, in so bili narod staro-nern-Škega ali germanskega plemena ; a da Terst so osnovali vendar še le njegovi Trači, katere ima on za Grekane (Cerke), ki so se neki širili tudi po Istri in po Kranjski, kakor smo že prej omenili.
Katerega nkroda da so bili pa zarodniki Gomerja m Javana (Jana), ki so bili po terditvi Scusse najprej tukaj, nije lahko uganjevati, ako se prevdarja, kar je' ta gospod zastran njih zabledel	na 267 strani):
soditi bi se skoraj po tem moralo, ko da so bili na pol Gerki, na pol Celtje ali Galije! — Linhartovi Ilirci so bili poseben narod, prišedši neki v naše kraje 'z Albanije, se pri nas jako razrasli in pomnožili, bili pa na zadnje, to je, po prihodu Slavjanov v šestem m sedmem stoletju po Krist, rojstvu (!?) prisiljeni ver-mti se v svojo pervotno domovino (ki se je morala medtirn pač vendar jako jako ražširiti, da sprejme po
tem vse tiste! — ?). — Kar se tiče Jupidov, o katerih je Valvazor le mislil, da so bili pervi v tih krajih, in si Terst za svoje stanišče sezidali, terdi se sicer skoraj sploh, da so bili narod germanskega plemčna, a bili so gotovo tudi oni zarojenci Tračev, tedaj — Slavjani, ki so bivali na sčvero-izhodnem kraju Istre, in pa na južno-izhodnem kraju Kranjske.
Res čudno ali timvčč zavzetno se mora nam vendar dozdevati, da so vsi ti gospodje pri svojem pripovedovanju o pervih naselnikih Tersta, naj si bo nalaš, ali pa iz malomarnosti, rajši na vse druge narode starih časov mislili, kakor na tiste, na katere bi morali po našem mnčnju najprej misliti, namreč na — Slavjem e: prezirali so jih pa morda zato. ker jih je bilo od nčkdaj premalo po svetu: saj bilo jih je par samo toliko, da so si imeli celo že pred mnogimi stoletji le — dve tretjini vse Evrope v posesti! Sanjalo se je gotovo tudi omenjenim gospodom, kakor se je še marsikaterim drugim, da se je to neizmerno število Slavjanov, tako rekoč, naenkrat, in pa tudi samo za strah in grozo drugim narodom na svetu (po dr. Kan-dlerju neki tudi. v Terstu!) prikazovalo še le v sedmem stoletju po Kristusovem rojstvu, ali celo še bolj pozno. Kako da so se pa prav za prav naši predniki razširjali in pomnoževali po Evropi, vidi se po tem. kar smo razlagali na 166 in 167 strani; mi se nanašamo tedaj na zapopadek tega istega razlaganja, v katerem si nahajajo naši bralci gotovo dovolj pojasnila v tej zadevi. Kar se tiče pa smčšne pripovedke rajn-cega Mainattija zastran prihoda teržaških okoličanov, omenili smo jo na 161 strani.
Dr. Kandlerjeva terditev, da so se Trači sem preselili od bregov „černega morja*, se vjemlje v
nekih rečeh še precej tudi z našo mislijo, je pa vendar v poglavitnem od tiste jako različna: zlaga se namreč z njo zato, ker smo tudi mi terdili, da so se bili Kami ali Karnci, kot zaroduila Tračev, po naših krajih razprostranjali; različna je pa od nje po njegovem pripovedovanju, pervič da so hili Trači grekanskega (gerškega) naroda, česar pa dr. Kandler nije vendar dokazal kakor si bodi; in drugič da so se oni po Donavi, Savi in Ljubljanici v ladijah pripeljali, a da so tiste od Verhnike ali od „ Nauporta“ na ramah naprej v gorenje jadransko morje do Tersta prenesli (kar se mora pač vsakemu, ki nije rado verna baba. prav smešno dozdevati!). in se pa še le od tega kraja proti Kranjski in Istri razširjali, in se po tem tudi tam vselili, ko da bi se to vse skoraj nanagloma pri-godilo, medtim ko so bili po našem mnčnju in po že prejšnjem razlaganju Trači, kakor naravino tudi Kami kot njih zarodniki. Uiro-Slavjani (glejte na 187 in 204 strani), in se razmnoževali samo tako, kakor je bilo naravi bolj primerno — po šcosnein rodu v 'več stoletjih, ne tedaj po klatovanju ali „vandranju“ od enega kraja do druzega. Da so se Trači po svojih zarodnikih, namreč po Karnih kot Slavjanih ravno tako do naših krajev širili, in se tčdaj tudi, se ve, v Terstu nasčlili. nije nikake dvombe: sicer vabila jih je sem tudi vgodna lega in rodovitna zemlja tih krajev: in to se vjemlje po vsem z našo opombo pristavljeno na 166 strani, kar se tiče Slavjanov, ki so si pri svojem 1‘azraščanju po svetu bolj plodnih in srečnih dežel •skali, kar je pa sicer tudi po vsem naravino. —
Dr. Kandler, zvedši po sreči, da se nek gospod, j eden izmed naših verlih in pravih rojakov .... rad ukvarja, kolikor mu je le mogoče, s preiskavo staro-
zgodovinskih reči zadevajočih naš slovenski narod na Primorju, mu je kot , Conservatore Imperiale" (cesarski ohranjevalec — glejte sicer na 66 strani) pred nekim časom v uradnem časniku „ Osservatore Trie-stino“ svoje mnenje razodeval, da je treba se pridno učiti (pa ne vemo vendar prav. kako ali na kateri podlagi?) posebno ce/tskega, tračketja in tudi — lih ur-nijskega, to je, po njem italijskega (?!) jezika, in pa gotovo le zato. da mu trud čedalje bolj srečno izide, namreč da zve na čisto zlasti pervotnost naselnikov tih krajev, kakor tsi jo on sam (dr. Kandler) misli, boje se morebit, da bi zgoraj omenjeni naš rojak pri svojem dčlu, ako se ga je sicer res tudi poprijčl, po nesreči ne zabredel! A mi Slavjani ne potrebujemo vendar za dosego svojega namena v staro-zgodovinskih rečeh tega. kar se nije morda še nikdar po tih naših krajih nahajalo; ampak potrebujemo le tega, kar je res bilo, in kar si ima, kakor si bodi, še današnjega dne obstanek, namreč posebno slavjanskih imen, ki so še ostala, in nam v naših zadevah marsikaj dokazujejo (to razumeva sicer dobro zlasti tudi naš Ter-stenjak, ki nam je dozdaj po njih že mnogo reči lepo razbistril, katere zadevajo našo narodnost, in so tedaj jako važne, četudi morda marsikateremu . . . neprijetne ali nevgodne!).
Da je bil tudi Terst spervič le slavjansk, mi se tukaj ne prederznemo tako v en dan terditi, kakor je že večkrat terdil celo nemški časnik „Triester-Zeitung* sč sledečimi besedami: „Triest liegt auf slavischern Boden-', to je, po našem: „Terst leži na slavjanski zemlji" — brez pristavka kakih si bodi spričeb, po katerih bi se vtegnilo to vsakemu dovolj jasno prikazovati. Sicer čeravno nismo po vsem prepričani, da
so te besede vredniku imenovanega časnika prav iz serca prihajale, ker ga že dobro poznavamo — izgovarjal jih je morda več vkljub ali navpor tukajšnjim „italienissimom“, ki se radi in vččkrat bahajo, da so „Romani di puro sangue“ (?!), kakor za drugo; a imeti jih vendar moramo za znamčnite. ako prevdar-jamo, da hudi Nemci, kakoršen je gotovo tudi omenjeni vrednik, ne dajajo navadno po nobeni cčni radi na znanje svojih misli zastran ene ali druge reči, ki bi vtčgnila biti nam vgodna, zlasti v narodnih zadevah.
Kar se tiče zgoraj opomnjenih spričeb ali dokazov, mi jih nahajamo zastran pervotnih naselnikov Tersta posebno že v imenu tega istega mesta, in pa tudi še v nekih drugih imenih obderžujočih se po sreči dozdaj v tistem njegovem okraju, ki se kliče „staro mesto”, o katerem smo sicer nekaj čerhnili že na 20 in na 30 strani te knjige. Dobro je. da jih mi tukaj, gotovo še ob pravem času, omenjamo, kčr nam vtegnejo zginiti, berž ko zvedo znani naši prebrisani prijatelji (?), da so res slavjanska, ali saj da jih mi za taka imamo, da niso tedaj njim po godi, ravno kakor sta že zginila v novem mestu (stran še marsikaterih reči v starem) tudi imena rečic .,Ključft in »Staribreg“ kot važnih soprič slavjanstva v Terstu. Sicer slišalo se je res tudi pred nekim časom, da se ima že tako namen, predrugačiti več reči, posčbno pa podobo in imčna raznih ulic in planjav omenjenega starega mesta. — Kar zadčva pa ,,novo mesto”, za to nočemo se tukaj mčniti, da si iščemo v njem posebnih dokazov zastran pervotnosti teržaških prebivalcev; saj to mesto se je izcimilo in napravilo še le bolj pozno, td je, v novejšem času, — takrat, ko se je začelo v Terstu bolj razvijati, pomnoževati in zboljšati
tergovina. katere korist in vgodnost je vabila sem ljudi raznih narodov, tako rekoč, vsega sveta, zlasti pa pod avstrijskim cesarjem Karolom VI. in pod njegovo hččrijo Marijo Terezijo (glejte sicer tudi na 30 strani).
Ime Ter st v našem slovenskem in pa tudi v s erbsko-ilirskem jeziku (le Dubrovčani ali Raguzani v Dalmaciji pravijo vendar temu mestu rajši Triestje ali Triešče); Trieste v italijanskem, francozkem ■ in an-gležkem (čeravno se v tem zadnjem izgovarja Traust); Triest v nemškem. Tergeste ali Tergestum v latinskem, in pa nčki Tergestai v gerškem. si ima po našem mnenju ali timveč popolnem prepričanju izvir prav za prav v besedi ntergu. Pa kako je neki to mogoče V Kako podobnost ima vendar ta beseda z imeni Terst, Triest, Trieste. Triešce, Tergeste ali Tergestum in Ter-gestni'!u si bo gotovo pri tem marsikedo mislil. Sicer nekaj prečudna ali celo neslana se je dozdevala tudi Lowenthalu terditev še drugih pisalcev glaseča se po našem vkusu zastran tega, ko mu je prišla na znanje: pristavil je zato v pervi svojih dveh knjigah ,o tržaški zgodovini'* leta 1857 to-le zbadljivo opombo: »Nekateri .... bi .radi izpeljevali ime » Tergeste celo iz besede tergu\ De pa takošna terditev, kakor je očitno, nije njemu po godi, zakaj se nije vendar on sam upal svojega mnenja razodeti, od kod da bi prav za prav to ime prihajalo, ali saj sploh za kako pojasnilo zastran njega kaj druzega povedati ali razlagati?
Kaj da pomenja beseda ter g, to nam je že znano: pomenja namreč pervič semenj — prodajo in kupnjo v kakem kraju ob nalaš za to odločenem času; m drugič tudi isti kraj (mesto ali vas), kjer se ljudje posebno s kupčijo ukvarjajo in si ž njo dobička iščejo-
V tem zadnjem pomenku, to je, v pomenku kraj (mesto ali vas), kjer se kupčuje, in kjer se ljudje po navadi zaiad kupčije shajajo, rabilo se je od nekdaj v serbsko-ilirskem jeziku, ki se je gotovo tudi po tih krajih v starih časih govoril, kakor nam kažejo sicer tudi marsikatera 'imena oseb in reči, ki se še zdaj tukaj slišijo, beseda teržište, pa vendar tudi tergovište m tergište (namesti: terhsče, kakor pri nas Slovencih, in tergovišde ali tergišče). Končnica iste v serbsko-ilirskem jeziku, in pa išče, po nekih krajih navadno tudi iše v našem slovenskem, pomenja namreč posčbno tisti kraj, ki je nalaš za kako stvar odločen, in kjer po navadi kaj biva ali se godi, na primčr: plesišče, gledišče (gledališče, „teater“), j)okopališče i. t. d. in tedaj tudi — tergišče, ali tergište (v serbsko-ilirskem jeziku), kakor smo že rekli.
Ker nam je pa po zgodovini dobro znano, da je ''il Terst že od starodavnih časov mesto, kjer se je tergovalo, kakor se sicer še današnjega dne terguje (se ve, bolj na veliko, kakor se je nekdaj tergovalo), kaj se nam mora vendar dozdevati bolj naravino, kakor je misel, ki jo sicer tudi mi imamo, da so mu ravno zato dajali takošno ime naši prčdniki, to je, spervič v tih krajih bivši Slavjani, in da pa Kimci, prišedši sem, kot naseljenci, kakor se bo pozneje nekaj bolj "atanjčno omenilo, po nekaterih Ičta 128, po drugih leta 116 pred Krist, rojstvom, in po Valvazoru še le °b času vladanja rimskega cesarja Avgusta Oktavijana (°d Ičta 29 pred Kr. roj st. do Ičta 14 po tem), — s° tukaj našli slavjansko ime „Tergište", in ga po svojem spremenili v Tergeste ali Tergestum. in da pozneje ravno iz tega istega imena so se sčasoma po navadnem raznoverstnem naprejšnjem spakedranju,
— 278
sploh pa tak6, kakor smo že opomnili na 158 strani, izcimila vsa druga nelatinska, že zgoraj našteta imena (Terst, Triest. Trieste i. t. d.)?
Ako hi resnično bilo, kakor marsikedo pripoveduje in terdi, da je ime Ter geste ali Tergestnm čisto rimskega izvira, da je tčdaj tudi čisto latinska besčda, soditi bi se po tem moralo, ali da si nije to mesto prej nobenega imena imelo, ali pa, če si ga je tudi imelo, da so ga Rimci po vsem odstranili, in ga z drugim, to je, ravno z imenom Ter geste ali Terge-stum nadomestili. A to se nam dozdeva vendar pre-nenaravino, in zato tudi — neverjetno. Pravijo pa nekatčri, da ime „Tergeste“ ali „Tergestum“ izvira iz latinske besede ter, ki pomenja v slovenskem jeziku trikrat, in pa iz besede gerere, po našem nesti, iz katere prihaja beseda ali ta k 6 imenovani u priložaj “ — rdeležnik" gestam, to je, nesen (po nekaterih vendar rajše nesen); da tedaj Tergeste ali Tergestum pomenja: „mesto trikrat preneseno"; a drugi mislč, da to isto si.ima pomenek: „mesto trikrat sezidano'b ko da bi si imela beseda gerere res tudi pomenek sezidati! Še drugi terdijo, da je to ime latinska beseda zložena iz ter, to je „ tri krat", kakor smo že prej rekli, in pa iz e gerere, po našem „vun“ ali „proč nesti", a vendar neki tudi „iazdčjati“ ali „razdreti'* tedaj iz ter in egestum (razdejano, razderto), in da po tem leregestum bi pomenjalo: „mesto trikrat razderto"' Vse to imamo pa mi za pravo šemarijo — za prazne sanje! Brez ozira na to. da je skovanje besedi ter gestam in teregestam gotovo le prisiljeno, in pa veri’ tega tudi nelatinsko, to je. nasprotno pravemu latinskemu jeziku, mi vprašujemo tukaj samo. ked6 da je neki tim gospodom povedal, ali kako da so oni sploh
zvedeli, da je bilo to mesto pred prihodom Rimcev »trikrat preneseno*, ali „trikrat razderto*. in pa „trikrat znova sezidanoa?
Sm4šna se nam zdi tudi dr. Kandlerjeva misel, o kateri smo že drugod nekaj govorili, da si je to naše mesto dobilo po njegovih Tračih ime rTrieste“ — tčdaj italijansko, in sicer morda zatb, ker so bili ti Trači — Greknni (Gerki)! Pristavil je temu opombo, da to ime je pomenjalo, berž ko ne, „citta del montone", v našem jeziku:	jarčevo mesto* (!). Sicer skoraj nič
manj smešno je razodčtje še neke druge misli, katero tukaj omenjamo zastian tega. Profesor Eisenstaedter v 'ierstu je namreč lanskega leta (1870) v uradnem časniku ..Osservatore Triestmo“ pod štev. 82 razlagal, da ime Triest Trieste i. t. d. je feničkega*) izvira: po njem prihaja to ime iz besede Tarščišč, ki pomenja neki rgioj3 del viaggiatore“, to je, v našem jeziku »radost ali veselje popotnika, gotovo zato, ker se je Terst tudi Feničanom jako dopadel! Dr. Kandler je. kot „Conservatore Imperiale* pohvalil ta členek. Pa kaki) se vendar to zlaga ž njegovo mislijo zastran pomenka, ki ga je on razjasnil, če je terditev imenovanega profesorja prava in hvale vredna? če je sicer resnišno, da so tudi Feničani pravili Terstu Tarščišč. bilo bi to gotovo slovensko ime namesti teržišče (zdi se pa, ko da gosp. profesor Eisenstaedter ne ve dozdaj še tega. sicer bi morda vendar drugače sodil!).
*) Feničani so bili spervič naseljeni v sbnčno-zahodni Aziji kraj medzemeljskega morja, in so sloveli že več stoletij pred Kris1. rojstvom kot jako pridni in vesli tergovci po vsem takrat znanem svetu : pripoveduje se sicer tudi, da ravno oni so znajšli steklo („gluž“) in pa skerlat. — So-li pa bili Feničani kedaj rčs tudi v Terstu, ne vemo, ali timveč dvomimo, ker nimamo Pravih dokazov zastran tega.
Valvazor je pa terdil, da ime Terst izvira iz besede terst. ki je divja rastlina, imenovana sicer tudi terstika rasteča po močvirjih in sploh v stoječih ali ne gibajočih se plitkih vodah; ker neki takošnihrastlin so bila v prejšnjih časih polna tla, kjer leži zdaj teržaško mčsto. Tudi to mnenje si nima, saj kakor mi sodimo, nobene prave podlage: pod besedo terst (terstika) si mislimo gotovo eno samo rastlino; a ne-zapopadljivo se nam vendar dozdčva, kako da bi pač mogla postajal i ena sama rastlina ime kak« ga mesta ali kake vasi, postavimo hrast, bor, dren, murva i.t.d,V K vččemu dajati bi s«' vtčgnilo kako skupno ali zborno ime rastlin imajoče si za končnico je ali tudi /je-namreč rastlin, ki so ene in iste baze („sorte“), in rasejo skupej. Takošna imena so, na primer, terstje, tersfe, rožje, germovje ali germovlje, borovje in pa borov Ij e, ravno kakor se pravi res tudi nekemu tergu na Koroškem; kliče se namreč Borovlje (tčdaj vendar ne Bor!). Sicer prevdarka vredno je pri tem po naši misli še to, da namesti Terst (kot ime popačeno, kakor smo omenili na 277 strani) rečejo Slovenci tudi „ter-žaško mesto*; a prilog teržaško je gotovo izviral iz besede ter g, in namesti „ leržažko mesto" bi se rčklo morda lahko tudi „teržno mesto„ ki si ima korenino, se ve, tudi v besedi terg. Kako bi se dala tedaj razbistriti raba pridevne besede: teržaško (teržno), ako bi se moralo izpeljevati ime Terst iz imena rastline terst? Sicer pa tudi Valvazor pravi, da to mesto je bilo od nekdaj rMarktfleckena, namreč terg (teržišče, tergište). Jako čudno se nam to dozdeva, da serbo-ilirski Istrani, čeravno izgovarjajo tudi oni Terst (ne tedaj Terstje), pravijo rajše Terstjan in Terstjanka namesti Terždcan in Teržacanku! Mi pa ponavljamo
'■azodetev svoje misli, da ime Tergeste ali Tergestum, *z katerega so se sčasoma po spakedranju, kakor smo že rekli, izcimila imena Trieste, Tergestai, Triest, Terst *• t. d., si ima izvir v besedi ^tergište*, tista pa v besedi „tergtf tako, kakor smo razložili. S to našo Hiislijo se zlaga popolnoma sicer tudi misel našega slovečega preiskovalca slavjanskih starin, namreč gospoda Davorina Terstenjaka, katerega razlaganje nam je v takih zadevah dovolj tehtno, in pa veljavno. — Ob tej priliki omenjamo še, da po terditvi Padre b*eneja della Croce so Rimci pravili Terstu tudi „Mons Mulianus", kar se imenuje v italijanskem „Montemu-liano“ (pa zastran tega se bo še pozneje nčkaj go-vorilo). —
Dokazov, da je bil Terst spervič le slavjansk, si Nahajamo zadosti, kakor smo že opomnili, še tudi v Njegovem rstarem mestu“ — v tem tako čudno sezidanem okraju, da človeka skoraj nek strah obide, ali ^aj da se mu malo da ne prav tčžko pri sercu zdi, stopi v njegove ozke, večidel sterme, neredne in ^ive ulice med starimi hišami, ki so se, zlasti po Nekih krajih, dozdaj še le malo spremčnile ali ponovile, da okraj se razprostira pa po stermini pod gradom tabrom omenjenim že na 31 in 32 strani, in ob Njenem podnožju proti sončnemu zahodu in proti Severju dol do novih hiš sezidanih ob bregu, od ka-derega gredo v luko (ladijostajo, „port“) štirje nasipi, P0 italijanskem tako imenovani „m6li,“ ki se vidijo na re$nem kraju narisa B pristavljenega nasproti 17 strani
te knjige. '
Razim nčkih drugih imčn, ki niso ne latinskega, N® italijanskega izvira, ampak so gotovo ie ščasoma P°pačena slavjanska, čeravno se ne upamo tega tukaj

raskazovati, kot nezmožni ali nepripravni za to, nimaje, tak5 rekoč, ^filologične ali jezikoslovne žile‘% kakoršno ima, postavimo, zgoraj imenovani naš rojak, da bi jih raztumačili in pojasnili, kakor grč; na primer: „Do-nota„ ^precej široka, pa kratka ulica); ulice imenovane „Pozzčchera“ “Chiauchiara,, (se izgovarja “Cavčara,,,) in nRiboi^go* ; „Aldraga“ in „Gusion£f (dve slčpi ulici): in pa ulice „Tigor“ ; “ilfa/kanton„; “Gruzzuliš„, in „Cavanna“; „Riva Grumula^ (brčg Grumula) i. t. d., — so tam še ta-le starodavna, samo nčkoliko poka-žena slavjanska imčna: „Trauner“ (to je, Travnar — planjava in ob enem tudi ulica nedaleč od „Aldrage„); „Briz“ (ulica), ki se izgovarja v italijanskem po navadi tudi Rms, to je, ,.Bric“ po našem (briti se kličejo v„ slovenskem, kakor se sičer že vč, prebivalci gorovin-skih ali berdovitih pokrajin, kakor se kličejo, postavimo, tudi naselniki zgoraj Gorice, gotovo namesti berdci — beseda skrajšana); „Covaza (ulica), to je, , Kovač" ; med ljudstvom še navadno imenovanje „Gorita* (mala planjava, ki so ji dali pa v nadpisu že rajši intf „piazza Donota," deloma sicer tudi „Via della piccob fornace," to je, ulica male peči," ne vemo, zakaj?) namesti „Korito“ ; ,.Jasbizza“ (slepa ulica) namesti „Jaz' bec“; „Coppa“ (tudi slepa ulica) gotovo namesti naš® besede kopa ali kupa', ako bi hotel pa ked6 terditt da beseda ^ Coppa, “ katera, italijanski tako pisana, po-mčnja v našem jeziku kozarec ali tudi kupa, je 1® italijanska, terditi bi se ravno takb moglo, da je tim' več naša, naj si ima pomenek kozarec (kupa), ali pa kopa; „Brajnik" (ulica), kakor se zdi, namesti ^Krajnik", ali morda tudi namesti „Brajdnik"; „Lipsia (nčkdanja planjava pred cerkvo sv. Marije Pomočnic®) po našem „Lipsko“, kakor se je omenilo tudi že n3
45 strani i. t. d. Sicer družin stare slavjanske rodovine s priimki Kovač Bric (Briss?), Travnar in Jazbec se nahaja še zdaj nekoliko v Terstu, kakor tudi še mnogo drugih/ včč ali manj popačenimi slavjanskimi priimki.
„Almanacco“ ali „guida scematica di Trieste„, o katerem smo že nekaj govorili na 26 strani, zapopada napis vsih uradnikov, zdravnikov, notarjev, pravdni-kov ah advokatov, tergovcev, mešetarjev, obertnikov, gostilničarjev, bolj imenitnih rokodelcev, kar jih je v Terstu, i. t. d.; med njimi se nahaja pa naštetih celo —. 1908 slavjanskih imen! Se ve sicer, da je med njih priimki, kakor po navadi, tudi, več popačenih, na primer: Miani (Mijan), Widmer (Vidmar), Bosizio (Božič), Bresciani, Pressani, Bressan (Brežan), Bugatti (Bogati). Barilz (Barič), Usner (Usnjar), Comer (Komar), Cre-vatin (Hervatin al Hrovatin), Kr ali ali tudi Kragl (Kralj), Coglievina (Koljevina), Lenassi (Lenac), Lon-schar (Lončar) i. t. d. — Opominjamo še dalej, da sta za gradom proti sončno-izhodni strani, namreč tam, kjer se je po dr. Kandlerjevi terditvi tudi širilo ter-Žaško mesto že pod Rimci, še imčna „Pondares“ (popačeno namesti Podnarez—glejte sicer tudi na 52 strani kar se tiče tega), in pa „Golavka“ (ulica).
To so nam tedaj važni spominki, ki so gotovo tako stari, kakor je star naš Terst; oni poterjajo popolnoma pravost naše misli zastran pervotnih nasčl-mkov tega mesta; nad tim nije dvomiti. Da si imajo pa imenovane planjave in ulice priimek ene ali druge °sobe („peršone„) tako, kakor smo zgoraj povedali, teinu ne smemo se čuditi: Bog ve, kako da se je v 8tarih časih to izcimilo, čeravno nam nije nikakor razumljivo, kako da hi si vendar mogla dobiti plenjava
*
ali ulica v takošni obliki (podobi) priimek omenjene osobe? Sicer mi Slovenci imenujemo tisti kraj, postavimo, vas, kjer se je vselila in se sčasoma po rodu bolj razširila kaka družina, navadno tudi po pervem družinskem poglavarju, a to vendar nekaj drugače; rečemo, na primer: „pri Vatovcih, pri Gropajcih, pri Kovačevih, pri Jazbcih“, nikdar tedaj: „vas Vatovac, Gropajec, Kovač„ i. t. d. (to bi se nam gotovo pre-smešno zdevalo). Mi se pa tukaj nič ne menimo za vprašanje, je-li bilo to kedaj prava, ali, kakor se nam zdaj res tudi prikazuje, napama navada, dajati planjavam in ulicam kakega mesta osebne priimke, ka-koršne smo imčnovali, ali še druge v omenjeni obliki; nam je samo to na sercu ležeče, da si dovčršimo nalogo prevzeto zastran dokazovanja po starih slavjan-skih imenih, da je bilo teržaško mesto nekdaj le — naše!
Tista stran že prej opisanega ,,starega mesta*, katera je na zgoraj omčnjeni stermini pod gradom proti severo-zahodu, se je klicala od nekdaj le „Rena“i se kliče pa zdaj „Stara Rena* {Rena vecckia v italijanskem), a to vendar še le od malo Ičt sem; od takrat namreč, ko se je na visokem stoječi sončno-izhodni okraj, kateremu se je pravilo poprej „suhi malen" (suhi mlin. v italijanskem „molin di ventou)) spremenil v ime rRena Nuova*, četudi ne vemo prav, zakaj. — Naši tukajšnji italijanski gospodje, ki pridno razlagajo imena planjav in ulic tega mesta po svojeffl posebnem vkusu, terde pa, da tudi to imč »Rena* je latinskega izvira, a da bi se vendar moralo prav prav reči „Arenau, in to po nčkem teatru (gledišču), d* sicer po tako imenovanem anfiteatru, katerega so bili, kakor se terdi, tukaj bivši Rimci napravili na sever'
nem podnožju že prej opomnjene stermine, namreč tam, kjer je zdaj ulica pod imenom „Pozzacchera“. Sicer videl nije tega teatra noben tistih, ki so dozdaj o njem marsikaj pripovedovali, in ga cel6 prav na-tanjčno in na obširno opisovali, pa tudi narisati dajali; povedati so za gotovo vedeli (a na kaki podlagi, to nam nije znano), da je ta teater po svoji veličini obsegal nad 6000 gledalcev, in da dolgost mu je znašala 157, širokost 136, vsa okolina pa 600 čevljev (!—?/).
„ Amfiteater“ — beseda gerškega izvira, zložena tako imenovanega prirečja „amfi“, to je, okoli, in pa
i)teater“, v gerškem sicer prav za prav “teatronu — bilo je poslopje brez strehe, okrogle ali timveč po-dolgosto-okrogle podobe, in odločeno pri starih Rim-cih za bojne igre med junaki ali tudi med zverino. Inielo je v sredi primerno planjavo posipano s peskom (latinski arena), katera se je klicala ravno zato tudi iarenaa, toje, peščena tla kot borišče ali bojno igra-bšče. Okol in okol so bili oboki („velbi“) za shrambo zvčrine odločene za boj. Nad timi oboki je šla krog tako imenovana „ galerija* (mostovž ali prehodi), za nJo so se pa povzdigovali okoli na visoko in na široko ®čdeži za gledalce. To so bili tedaj rimski amfiteatri '^enovani tudi „arene*.
Nanašaje se ravno na to, terde omenjeni tukajšnji Italijani, da iz besede „arena“ se je izcimila beseda »rena“, in pa da arena in rena je isto (ko da bi pri nae isto bilo, postavimo, tudi vrana in rana!) Sicer Usojeno nije vendar še dozdaj dokončno, je-li bilo °pomnjeno poslopje navaden teater (ne tčdaj ob enem |udi arena), ali pa timveč amfiteater', govori se sploh e 0 nekem teatru. Denimo tudi, da je bil res amjitea-tep ali. arena (rena—? !), sili nas skoraj vendar po-
sčbno tudi lega n6ke podobe, katero nahajamo pristavljeno nasproti čelne strani knjige imajoče si za naslov „Storia cronografica di Trieste“, napravljene po naših teržaških gospodih Ičta 1863, in pa posvečene Stefanu žl. Contiju kot takrat postavšemu terža-škemu županu za nekak poseben spominek, — naravnost tajiti, da je mogel takošen teater (arena ali nrena“) dati ime opomnjenemu okraju starega mesta. Bil je namreč po tej podobi grad, ki se je nekdaj v slovenskem jeziku imčnoval tudi „tabor“ (po dr. Kandlerju j^aboro*), kakor smo žč drugod rekli, na verhu zad za cerkvo sv. Marije Pomočnice, ali, kakor se še vedno pravi, ,starega sv. Antona11, to je, tam, kjer je Gosletovo poslopje na visokem v dolenji čarboli na desnem kraju našega narisa, rimski kapitol pa, o katčrem smo govorili na 32 strani, je obsčgal prostor, kjer je bil in je še zdaj omenjeni grad in tudi „stara Rena“, a teater je stal po nčkakem na tisti sončno-izhodni strani, kjer je bil nekdaj takb imenovani „terg od derv“ {plač od derv, kakor se sicer še dandanašnji kliče, dasiravno se ne prodajajo tam več derva), in kjer je stala nekaj let začasna cerkvica „sv. Antona“. Kako je mogoče, da je po tej podobi na tistem kraju sčzidani teater dal omenjenemu okraju starega mesta ime „Rena“, ki je bil pač vendar bolj proti sčverju, in tedaj tudi precej oddaljen od njega? — Tak6 se tedaj ti gospodje sami sebe tolčejo — sč svojim lastnim orožjem!
„Rena“ je tudi neka beseda, katera je navadna in v rabi med Slovenci, čeravno nije morda vendar povsod dobro znana; gotovo je pa, da se nahaja v raznih naših nkrodnih knjigah : ona pomčnja „pokrivalo" ali „pokrov", po Janežiču sicer tudi „rob", če smo ga prav razumeli. Mi nismo takd svojeglavni ali
sploh take prenapetosti (kakor je bil, postavimo, tisti
gospod..... ki je izpeljeval nemško besedo „Deutsche“
iz dv6h slovenskih besedi »dajte šeu —?!), da bi se prederznili za terdno spoznati, in po nekakem tudi drugim menenje vsiljati, da je ravno ta naša beseda »rena“ dala izvirek imenu „Rena“, kakor se pravi že večkrat opomnjenemu okraju starega mesta ; a mislimo pri vsem tem, da je to vendar mogoče; saj pa tudi ne vemo, zakaj da bi ne bilo, zlasti kčr nam niso prav na čisto znane vse tiste razmere, ali sploh vse tiste stvari, po katerih bi se bilo ravno iz te naše besčde „renaa (pokrivalo ali pokrov i. t. d.) vtegnilo izleči to ime (namreč »Rena*): kakor sta izvirala po naši misli imena dveh ulic v starem mestu iz besedi „kopa“ ali »kupa* in pa »korito*, ravno tako Ikhko bi se bilo izleglo tudi ime okraja »Rena* iz besede rena v pomčnku „pokrivalo» ali »pokrov,,
i.	t. d. Ako bi se hotelo po vsem terditi, da imč »Rena* o katerem je tukaj govorjenje, nije slavjan-skega izvira, ono bi po tem, kar smo že prej razlagali, gotovo še manj prihajalo iz latinskega ali italijanskega: mi sicer mislimo, da je vendar tudi to ime — naše, čeravno morda zabredemo po razodetvi te svoje misli celh v nevarnost, da se nam kedb zbadljivo posmehuje: za to nam je malo mar; pa saj naši pro-tivniki so se derznili marsikaj še bolj čudnega ali tim-včč smešnega terditi zastran Tersta, kakor tudi za-stan še marsikaterih drugih reči zadevajočih našo narodnost, kar smo pa sicer dozdaj ob svojem času že na svetlo postavljali.
Omembe vrčdno je dalej gotovo še to, da pri tistih, čeravno že zdavnej poitalijanjenih prebivalcih našega mčsta, ki so pravi Teržačani, to je, ne tuji
vseJjenci, teinoc pravi zarodniki pervotnih njegovih naselnikov, in se razločujejo pa po še zdaj obderža-nem izrazu (Izvirni podobi) svojega obličja, ravno kakor sicer tudi po posebnem obnašanju, zlasti kar se tiče pobožnosti, dajaje naravino tudi takb očiten dokaz, da so slavjanske rodovine, — so ostale do današnjega dne še marsikatere slovenske besede v rabi, ki se jih oni niso mogli doslej znebiti po njih nado-mestovanju s kakimi drugimi neslavjanskimi besedami. Tako se čuje, na primer, tii in tam po teržaškem mč-stu še vedno : „la nostra mlekar ca; la nostra pester-na; smetena, ženso, klukau i. t. d. Sicer precej znamenito je tudi to, da se ti ljudje z nčko posebno, pač skoraj prav zavzetno lahkoto privajajo slovenskega jezika (se vč, kot jezika svojih prednikov — Slavjanov) za svojo potrebo; to nam kažejo zlasti ženske pri svojih tergovskih opravilih, katera imajo s kupci umevajočimi le kako slavjansko narečje: takrat jim teče tudi v tem narečju jezik, da je kaj! Italijanske vrinjence ne bi pa vendar nič pripravilo, da se ponižajo pregovoriti kako si bodi besedico v našem jeziku, če jim ona ne služi morda le za to, da se nam ž njo rugajo. — Važen je sicer zastran nas gotovo tudi nek starodaven nadpis s tako imenovanimi glagolitičnimi (staro-slavjanskimi) pismenkami ali čerkami, kateri se še nahaja nad vratmi ogromne hiše „Conti“ v starem mestu.
Ako je rčsnično, kakor se je sicer gotovo tudi zadosti dokazalo, da so bivali spervič v Terstu le Sla-vjani, kako ali kam so pa vendar zginili? Na to vprašanje, ki bo prihajalo morda vendar le malokateremu iztned naših bralcev na misel, odgovorimo s tim-le drugim vprašanjem: „Kak6 ali kam so zginili, po-
289 —
stavimo, tudi nekdanji Slavjani v /.gorenji Nemčiji, na Beneškem, v Macedoniji in v Albaniji ? Kako ali kam so zginili Dači, Panonci in NoričaniV In kako zginjajo sicer še zdaj počasi, žalibog! tudi — Slovenci teržaške okoliče ? Kavno tako, dragi bralci! kakor smo na kratko omenili že na 264 strani Ko smo pred nekim
časom po sreči vprašali kmeta P....... iz ^sv. Križa“
(vasi teržaške okolice), al bero tam kmetje neki radi slovenske časnike in knjige? nam je na to naravnost odgovoril: „ Ja, ki so moji! naši 1’dje so se vergli belj na laškou.	„Evo, to je tista globoka jama, ali
timveč tisto pravo brezdno“, smo si pri tem mislili, »ki nam požira narodnost v tih krajih" (katčro bi moral vendar vsak Slovenec imeti za pravo svčtinjo, jo skerbno obvarovati in častiti). Kakor se tedaj manjša, to je, poitalijanja še vedno število tukajšnjih Slovencev, to pa njim gotovo le — v sramoto! tako se je polagoma manjšala nekdaj v teržaškem mestu tudi narodnost njihovih prednikov, in na zadnje, žalibog! celo skoraj vsa zginila, se namreč pozgubila v narodnosti ravno tistih, ki se imajo in bahavno razglašajo 2daj tukaj za „Romane di puro sanguefl (se vč, da!).
Sicer uzroki, po katerih si moramo razjasnovati potujčenje Tersta, to je, spremembo ali timvec pogin slavjanstva v njem, bili so razni, in pa tako tehtni, velikanski, mogočni in odločevavni, da, ko jih prav prevdarjamo in po tem dobro poznavamo, se še sko-raj ne smemo nad to res žalostno prikaznijo osterme-vati: stal je namreč Terst, saj kolikor nam kaže zgodovina, in kakor bomo sicer tudi mi omenjali v posebnih razdelkih te knjige:
1.	pod Rimci nad 640 let, to je, neki od leta 168 Pred Kristusovim rojstvom do leta 476 po tem;
2.	za Rimci pa, namreč potem ko so propali, pod znova osnovanim italijskim kraljestvom skoraj 17 Ičt (od Ičta 476 do 14ta 493);
3.	pod Goti kot potlejšnjimi gospodarji Italije, in, se ve, ž njo zjedinjenega Tersta, 47 let (od Ičta 493 do leta 540) ;
4.	pod bizantinskim (konštantinopolitanskim ali gerškim) cesarstvom 28 let (od leta 540 do leta 568);
5.	pod longobardskim kraljestvom 206 Ičt (od leta 568 do Ičta 774); in
6.	pod Nemci ali takb imenovanimi Franki 74 let (od leta 774 do leta 848), pozneje pa, potčm nam-rčč ko je bil pod teržaškimi škofi 101 Ičto (od Ičta 848 do leta 949, a po dr. Kandlerju vendar celo 288 let, to je, od leta 948 do leta 1236! — ?), in potem ko je bil samostalen ali sam svoj gospodar 433 let (od leta 949 do leta 1382) — pod Avstrijo, in po tem takem tedaj tudi že drugokrat pod Nemci, pod katere spada, kakor se vidi, še dandanašnji (čeravno Nčmci niso bili vendar v tih naših krajih nikdar tako hudi zatiravci naše narodnosti, kakor so od nekdaj bili in so še zdaj Lahoni, ki se sicer samo z besedami in na videz jako borijo za varstvo vsake, a v dejanju, kakor je očitno, vendar le svoje narodnosti v Avstriji!).
Da se je moralo po tem takem slavjanstvo v ter-žaškem mestu že zdavnej pozgubljevati, to je vsakemu jasno, ko beli dan, in ne potrčbuje tedaj posebnih dokazov. — Kakošno vlado, kakošno vero, kakošne ščge in navade da so si imeli stari Slavjani sploh, ^ tedaj naravino tudi naši tukajšnji predniki, povedal' smo že na 247, 248 in 249 strani. A vlada seje tistii® spremenjevala kmalo, potčm ko so Rimci začeli tud'
— 291
v tih krajih gospodovati, vera pa v. njihovimi maliki vred se jim je (hvala Bogu!) zgubila po vpeljavi kri-stijanstva, in zginile so jim zaporedoma ravno tako tudi omenjene stare narodne ščge in navade ena za drugo — kolikor v mesto, toliko v njegovi okolici.
Kar se tiče sicer te okolice, nije nam čisto nič na misel prihajalo, da kaj posebnega dokazujemo zastran narodnosti njenih prebivalcev; saj nam pač že tako vse, kar se tam nahaja, vidi in sliši, dovolj spri-Čuje, katere da so od nekdaj prav za prav bili: gre-kanske ali pa celtijs/ce, kakor terde znani naši protiv-niki, gotovo ne; kčr zastran tega nimajo tam ti gospodje takd veljavnih spominkov ali sploh takih spri-ceb, da bi nas mogli ž njimi le nekoliko premotiti, aJi pregovoriti, in po tem na svojo stran spraviti, ^udno je pa, da se je dozdaj posebno dr. Kandler na vso moč trudil za spreminjanje skoraj vsih teržaško-okoličnih, kakor sicer še drugih slavjanskih imen v italijanska, & ne vendar raj še v celtijška ali grekanska; Saj po njem so bili pač spervič tukaj Celtje in Trači (°ni kot Germani, tisti pa kot Grekani!), na primer •mena : „Trebče" v Trebidano; „Padriče“ v Padricia-n° ; „Povir“ zdaj v Po p mano, zdaj v Poviria; „Kadin“ v Chiadino; „Bombel“ (gorica) v Montcbello ; „Kuk“ (tudi gorica) v Montecucco ; Teminjak v Temignano; »Opčine* (pa vendar ne * Občina" *) v Opchiena-,
*) Ob tej priliki omenili bomo zastran te leržaško-oko 'ene vasi nekaj posebnega, pa vendar skoraj več za smeh, kakor ^ drugo. — Nemec K. . . bivši pred več leti nekega dne na 'JPcinah ne vemo, zakaj, je poslal od tod svojemu znancu v lerst neko pismice, v katerem je zdolej, kjer je zaznamnjal dan "i leto, imenoval to vas (pa nije znano, al nalas ali iz nevedno-sf!0 »Ob China", kar bi pomenjalo v našem jeziku prav za
„Snožeče“ v Senosecchia •, „ Nabrežina" v Aurisina: „Sežana" v Cesena; „ Divača" v JDivaciano; „LežečeK v Lesecianoi „Matarija“ v Meteliano i t. d. Pa kje so bili vendar še Italijani, kje je bil še njih jezik, ko so omenjena, kakor tudi marsikatera druga tukajšnja sla-vjanska imena dolgo časa prej že stara bila?
Dr. Kandler pravi, da na dežčli fto je, okol Ter-sta) so skoraj (l) samo Slovenci, kipa po bolj goratih krajih so si imeli prebivališče še le od zadnjih časov longobardskega kraljestva, o katerem se bo sicer pozneje govorilo, in pa kot nov narod („popolo nuovo", ki mu je prišel morda prav nanagloma izpod sem-Ije —!?), namreč od druge polovice osmega stoletja; temu pristavlja sicer ob enem opombo, da ta novi narod se je širil takrat tudi po „kontradah" (pa ne bi vedeli, po katerih ? saj „kontrada“ pomenja ulica, in tudi pokrajina); in da bili so ti ljudje prav za prav čredniki, v italijanskem rmandriani“ ; „mandra“ pomenja pa v serbsko-ilirskem jeziku „kravoreja“ ; ter-žaško-okolični kmetje si pravijo pa vendar „man-drijarji", če so le obdelavci gosposkih zemljišč, če so namreč tako imenovani »koloni", kakor so zdaj, postavimo, kmetje v dveh Carbolah na južnem kraju teržažke okolice (glejte na 88 strani) po tem, kar smo že drugod opomnili.
Ako bi pa i'esnično bilo, da so Slavjani še le takrat od koderkoli sem privreli, kedb je vendar prej
prav: »Nad Kino". Kina je, kakor je že sploh znano, ogromna dežela, ki jako zaostaja v omiki. — „hodi rakovo pot" kakor se pa navadi pravi Ker so pa Opčine nad Terutom, je lahko si misliti kako krohotanje da je to prizadelo omenjenemu znancu, in se ve, tudi vsim tistim, koterim je prišlo po njem na znanje!
v tih krajih bil, in kedo je tedaj tudi obdelaval zem-Hšča okol Tersta — zemlišca ali njive, katerim pravi dr. Kandler nekdanji „agro alimentario di Trieste", to je, preživljajoče teržasko zemljišče, ali prav za prav preživljajoča njiva (glejte sicer tudi na 98 strani)? Kedd, vprašujemo, je napravljal v teržaški okolici tisti na 98 strani omenjeni „Eldorado“? Morda res Gre-kani in Celtje? Al temu nije tako: napravljali in oskerbovali so ga po naši misli in po že dokazani naši terditvi le tukaj spervič bivši Kami ali Karnci kot brodniki naših, ne pa dr. Kandlcrjevih Tračev, tedaj Slavjani, ne vendar Grekani in Geltje (Germani ali stari Nemci), naj pa trobijo dr. Kandler in njegovi tovarši karkoli jim je drago! — Gotovo je sicer, da so ti naši predniki spei-vič tudi kot obdelovavci omenjenih zemljišč stanovali večidel v mestu, in se tedaj od tukaj Ha polja podajali, da se tam z delom pečajo, a to vendar, se vč, dokler se niso ščasoma po vseljenju tujcev stvari v Terstu tako razvile in predrugačile, da je napravilo v njem^ po malem tako imenovano Meščanstvo (v italijanskem četo civile ali tudi stato di Mttadini, to je stan meščanov) kot bolj odlično in pre-vagavno, pa ob enem vendar tudi kot zvonec noseče: t° si je imelo naravino za nasledek ločitev kmetstva ^d njega in večidel tudi od mčsta, zlasti potem ko se Je v njem ljudstvo čedalje bolj pomnoževalo, akoravno Je mnogo pervotnih naselnikov spadalo po tem tudi Ujed število meščanov, in se poprijelo dela pri tergo-vjni in obertniji, sploh pa marsikako mčščansko opra-v'lo počelo, kakor vidimo sicer, da ga nekateri še dandanašnji imajo; to nam kažejo tudi imena, katera U&hajamo v almanaku omenjenem na 283 strani. To Je gotovo razveseljivna prikazen, in se zlaga tudi po-
polnotna z našo vročo željo, katčro smo že drugod zastran tega razodčli. Naši tukajšnji rojaki bi morah biti pervi, ne tedaj zadnji ali po nčkakem celb tuji in sužnji v Terstu! Sicer pa le dobrih šol in umnega gospodarstva jim je treba, da dosežejo takošno srečo: prida, naravine zmožnosti in sploh bistre glave jim tako ne manjka.
Naša opomba pa, katero smo zgoraj pristavili, da so nčkdaj tudi kmčtje v mčsfu stanovali, nima po našem menenju prav nič čudnega, ali celo smčšnega v sebi Saj nekaj enacega je še zdaj v bližnem mestu, ki se kliče „Kopar“, in je bilo po zarodnikih Tračev sezidano, tčdaj tudi čisto slavjansko ravno tako, kakor je bil nekdaj Terst, kar nam dovolj spričuje marsikaj, postavimo, to, da skoraj tretji del njega, namreč se-vero-izhodni okraj se imenuje še včdno „Bozidraga“ (to je, Božidraga), višava pred kaznovalnico na severo-zapadni strani pa „Grič“, in da je še zdaj tam mnogo starih slavjanskih osebnih priimkov, na primer: Ben-cichi (to je Benčič, — ondešnji že zdavnej poitalija-njeni naselniki izgovarjajo pa cA, po našem c in po serbsko-ilirskem c, kakor cV, tedaj Benčiči namesti Benčič) ; Šossichi (Sosič); Bosega; Škerjanec; Bradač', Genso (ženso); Blasichi (Blažič) ; Bratti (Brat); Baraga; Godigna (Godina) i. t. d. Tam si imajo namreč stanovanje še zdaj tudi kmetje, in obiskujejo pa zarad oskerbovanja poljedelstva od tod zemljišča precej oddaljena od tega mesta, to je, od Kopra — nekdanjega otoka, ki se je klical, kakor se terdi, že pod Rimci po njegovih pervotnih prebivalcih, bivših neki kožarjih, „insula capraria“, po našem „otok kot bivališče kožarjev*, — v italijanskem „isola dei caprari", kar je pa uzro-kovalo pervič gerdivno ali zbadljivo ime „cavrisani“,
kat4ro se daja za šalo (za smeh) koparškim prebivalcem, in drugič gotovo tudi pri Slovencih navadno ime „Kopar“.
IX. Terst pod Rimci. — Rimska, nekdaj po svetu jako razprostranjena deržava sč svojim ponosnim Rimom, kateremu dejo po navadi še zdaj „ večno me-sto^, je spadala tudi med število takošnih deržav, ki so se izcimile v začčtku le iz kake male pervotne naselbine, se pa po malem na široko raztezale in mogočne postale, a na zadnje vendar — propale, in to po znanih Gunduličevih resničnih besčdah:
„Svešto više stereš krila,
Sve češ paka niže pasti„
(Bolj ko boš kriško letel, telebil boš niže po tem do Vi)
Romul je bil leta 753 pred Kristusovim rojstvom njen pervi, Romul Avgustul pa leta 47(5 po tem njen zadnji vladar; imela si je tedaj obstanek okol 1229 let. Po raznoverstnih spremembah v tej deržavi vpeljalo se je bilo leta 29 pred Krist, rojstvom cesarstvo. Pervi cesar je bil Oktavijan Avgust, ki je vodil der-žavno kermilo („timontf) kot samovladalec, kakor smo že drugod povedali, 43 Ičt. Znan je ta cesar kot marljiv podpornik knjižestva ali slovstva (»literature*), katero je med Rimci ob času njegovega vladanja najbolj cvetelo, a sicer vendar večidel z obilno pomočjo znanega slavnega Mecena, bogatega rimskega viteza, ki mu je dajal močne podpore zlasti se svojim velikim premoženjem (takošna podpora bi tudi nam jako pomagala, a žalibog! — je nimamo še dozdaj).
Kedaj in kako so prišli Rimci tudi v te naše kraje, in zlasti v naš Terst ? Izmed raznih menenj tudi
zastran tega omenili bomo tukaj tri kot poglavitna in bolj važna. Tistih eno se nahaja razodeto v dr. Kand-lerjevi knjigi leta 1851 „Notizie storiche di Trieste, e gnida per la citta“; drugo v Brockhausovi knjigi tiskani Ičta 1846 na Lipskem; tretje pa v L6wen' thalovi knjigi leta 1857 zadevajoči zgodovino Tersta (sicer vidi se vendar, da se je tisti gospod v tej reči ravnal skoraj samo po pripovesti „ Pa dr e Ireneja della Croce!)
Po tem, kar nam pripoveduje dr. Kandler, napovedali so bili Rimci leta 178 pred Krist, rojstvom vojsko Istranom (Celtom ali Grekanom ?), jih pod po-veljstvom konzula Klavdija Pulhra zmogli in pa podjarmili. On pravi, da po tej zmagi so bili istranski početniki vojske deloma s korobači potepeni, deloma pa se sčkirami posečeni; da jetnikov je neki bilo 5622 (kaka natanjčnost!), katere so Rimci poprodali; a da prebivalci nekdanjega istrijanskega mesta Nazacija so se rajši sami vbili, kakor da bi se Rimcem vdali (pač verli, serčni Slavjani, če je bilo temu res tako !). —
Ker pa Japidije, o katerih smo govorili na 272 strani, so neki šuntali po omenjeni zmagi vkrotjene Istrane, da naj otresejo rimski jarem, so Rimci one, namreč Japide, leta 128 pred Krist, rojstvom z vojsko napadli, in jih pa, potem sicer ko so bili nčki prej sami strašno potolčeni, na zadnje vendar srččno zmogli. Da jih pa za naprej od Istre loče, in tako s poti spravijo, naredili so Rimci, kakor pripoveduje tudi dr. Kandler. po tem velik, dolg in terden zid med Japidi kot prebivalci jugo-izhodne Kranjske in med Istro, ki se je neki protezal od Verhnike (na Kranjskem) skoi’aj do Reke. — A da nije vendar nič resničnega v pripovedki zadevajoči to stvar, in da se je dr. Kandlerju, kakor
sp n6kim drugim gospodom, med katerih število spada sicer celS tudi rajnki naš rojak Hitzinger, gotovo le J^kaj sanjalo, mora biti vsakemu očitno, ako prevdar-Ja: pervič, da tega zida, saj kolikor smo se mi vtegnili prepričati, niso videli kedaj ne oni, ne drugi ljudjč, naj si bo kot celega, ali kot podertega, in tufli-mč Zanesljivega o njem zvčdeli, čeravno ga•If. Kandler celo natanjčno opisuje, ko da bi ga r«s osčbnb^^čt gledoval, in mčril (pa kjek^^TikSIga;'vendar neki opazujemo dandanašnjji^in je morda sicer tudi mogoče, da bi bil tako izginil, da bi se nam ne prika-zoval nikak razločiven ali nedvomljiv sled včč po njem ?); in drugič, da po dr. Kandlerjevi terditvi so Se Japidije vendar še pozneje nekolikokrat, posebno pa času vladanja rimskega cesarja Oktavijana Avgusta v Istro, in pa nčki tudi v naš Terst (?!) tak6 predrzno vdirali, da je to imenovanemu cesarju mnogo truda in muke prizadevalo, da jih vkroti (pri obsedi J^kdanjega mesta Metula na Kranjskem je bil po tem, dr nam pravi dr. Kandler, cel6 on sam kot naj višji vojaški Poveljnik ondešnje rimske armade v strašni smertni ^varnosti!). Pa kakb bi se nam vendar prikazovali dt razumljivi takošni večkratni silni napadi ali naroki, ako je bil omenjeni zid (po dr. Kandlerju »vallo romano“, v slovenskem pa, kakor on terdi, *P0ganski zid“—?!) res pred Japidi, da jih vstavlja ?.1 zaderžuje ? Zidove takošne baze, tedaj brezkoristne, ^ Kimci, ki so bili gotovo bolj pametni, bolj dejanski a * praktični in prebrisani, kakor bi morda ked6 mislil, dudar težko napravljali — bih bi delali po nekakem d slabje, kakor so delali Kinezi, katerim je tudi skerb ■ua, da se po napravi nekega velikanskega zida proti :%Qrju v svoji deželi ravno takb sovražnikov varujejo.—
20
Po zmagi nad Japidi, in po vkrotjenju Istre 1&® 128, kakor se bere sicer le v zgoraj imenovani dr. Kandlerjevi knjigi, so si Rimci osnovali dve poglavitni naselbini („kolonijia) v tih naših slavjanskib krajih, ki so po našem že prejšnjem razlaganju spadali pod tadašnjo Ilirijo, namreč v Pulju (Poli), in pa v Terstu, kateri je po tem neki še le takrat prišel pod rimsko deržavo.— Opombe vredno, sicer pa vendar tudi jako čudno se nam dozdeva, ko beremo v neki dru^ dr. Kandlerjevi knjigi, — v tisti knjigi, katero je na svetlo dal leta 1847, potem namreč, ko je Jernej Legat imenovan bil (leta 1846) za teržačko-koparškega škofe) da so si Rimci vstanovili naselbino ali n kolonijoa \ teržaškem mestu že Ičta 178, ne tedaj, kakor je štiri leta pozneje terdil, še le leta 128 pred Kristusovim rojstvom, to je, po pervokratnem podjarmljenju Istri? Pa katera izmed tih dveh njegovih terditvi je po tem takem prava ali bolj resnična zastran dobe vstanoV' Ijenja, in tedaj tudi začetka te rimske nasčlbine?
Po tem pa, kar nam pripoveduje zgoraj opomnjena Brokhausova knjiga, so Rimci že Ičta 168 pred Kristusovim rojstvom pod svojim vojaškim poveljnikom Lucijem Emilijem zadnji krat napadli, zmogli si po tem podvergli Ilirijo, o kateri smo že govorili na 193 strani, in pod katero je spadal nčkdaj gotove tudi naš Terst z Istro vred. Mi se deržimo brez nobenega pomislika rajši tega, kar nam pravi ravne taista knjiga zastran dobe omenjene zmage, in rnčnim0 tedaj tudi, da prav takrat je Terst prišel pod obla^ Rimcev. To mčnenje si imamo za timvčč temeljito al* korčnito, in ob enem, se vč, za neoveržljivo, kčr nam nije po zgodovini znano, in se sicer tudi nikjer drugod ne bere, da bi se Rimci bili vrivali v te naŠ0
kraje še le leta 128, ali, kakor nahajamo povedano v Ldwenthalovi knjigi, celb leta 116 pred Kristusovim rojstvom.
Najdemo pa zastran te stvari v ravno kar opomnjeni knjigi, kakor sicer še tudi v knjigi Padre Ireneja della Croce n6ko posebno pripovedko, katdra, spisana v jako spačenem italijanskem jeziku, se je našla, kakor dejo, skoraj pred 450 leti v nekdanjem teržaškem Benediktinarskem samostanu (kloštru). Sicer tudi dr. Kandler pravi, da je ta pripovedka “indubbio monu-mento storico", to je, v našem jeziku „nedvomljiv zgodovinsk spominek*4, čeravno se on sam je nije deržal v svojih pismih. Ravno v njej se omenja tudi tisti „Mons Mulianus** (Montemuliano), o katerem smo nekaj čerhnili že na 281 strani, ko da bi res tudi to bilo v prejšnjih časih imč Tersta, ki si ga je dobilo, kakor meni Padre Ireneo della Croce, po nekem latinskem kralju Amuliju kot bivšem dobrotniku tega našega mesta (on pa vendar ne pove, kedaj in kakb da mu je bil prav za prav dobrotnik!), — ne tedaj, kakor drugi še bolj napačno terde, po latinskih be-fedah „mons„ (gora), in pa „mulus“ (v italijanskem Jeziku „mulo“, v našem „mezeg“), ko da bi namreč v starih časih Teržačanom navada bila, deržati si niezge za svojo rabo, in se ravno zatb njih mčsto po tnkaj bivših Rimcih imčnovalo „Mons Mulianus**, kar ^ pomenjalo v našem jeziku „Mčzgina Gora“ (smešno!). ^akaj bi vendar dajali Rimci temu mčstu dva imena, je, „Tergeste“ ali „Tergestum“ in „Mons Mulianus“ ? ^■ako se je pa nčki imenovalo, prej ko so oni o njer
k;
njem
aj zvčdeli? Gotovo le — „Tergište“, kakor smo že d°kazali. Nekateri so celb mislili, da „Mons Mulianus* Uta]. Montemuliano) seje klicala prav za prav Ščedna
_ 300 —
nčki zatb, k4r se tam derži od nekdaj znana tvorna živina, katera pa, kakor že vemo, ne spada vendar pod mezge. Bog v4, kaj da je to ime pomenjalo, če nije le izmišljeno! Našlo se je nčki sicer le v omenjeni pripovedki, s katero se hoče nekaj dokazovati zastran prihoda Rimcev v Terst, drugod nikjer.
Po zapopadku te iste pripovedke smo pa skoraj prisiljeni soditi, ko da »Montemuliano* je bil en del —■ mesto ali okrajina — Istre že prej (gotovo od leta 168 pred Kristusovim rojstvom, kakor smo rekli na 298 strani) Rimcem podveržene, ker ne bi vedeli, kakb da bi se moralo vendar v njej govoriti tudi o nekih davkih, katerih jim niso hoteli Montemulianci plačevati, kar je moralo siliti Rimce, da planijo v te naše kraje. Pa saj tudi dr. Kandler pravi, da je bil Terst nekdaj Istri pridružen. To se zlaga sicer precej z našo mislijo, čeravno dr. Kandler je gotovo to stvar drugače sodil. Terst je namreč v starih časih, kakor smo že drugod omenili, spadal pod nekdanjo včliko Ilirijo, o kateri vendar imenovani gospod nikjer nič ne čerhne, saj kolikor je dozdaj nam znano; bila je pa v njej zapopadena tudi Istra še z drugimi dežčlami južno-izhodne Evrope vrčd. — Pripovedka, o kateri je tukaj govorjenje, se glasi pa v poglavitnem takb-le: „Rimsko starešinstvo ali najvišje svetovalstvo („senat“) v Rimu je bilo zvedelo, da v nčkem delu ali okraju Istre mčsto imenovano „Montemuliano“ noče plačevati davkov rimski deržavi. Sklenilo je ono zate-gadčl po svoji popolni oblasti, ukazati, da naj se tiijajo. Njegovi poročniki pridejo v Montemuliano, iu povčdb tam svojo nalogo. „„Dobro došli!““ jim od-govorč voditelji tega mesta; r „dopustite nam vendar, da vam dajemo na znanje tudi mčnenje svojih somč-
ščanovK“ (Slovencev). — Skliče se po tem nanagloma svetovalski zbor, in pa zapopadek posvetovanja se je zdčval vsim tak6 silen, resnoben in važen, da so se brez odloga vsi prebivalci tam zbrali. Tirjava Rimcev jim je zbudila občno razkačenost, kat čro so tudi z besedami razodevali. Popolnoma prepričani, da je pravica na njih strani, čute se močne zadosti, da se možko vpirajo prevzetnosti Rimcev. Eden izmed njih se vzdigne, in reče: „ „Trojani (to je, bivši v starodavnih časih naselniki jako imenitnega glavnega mčsta dežele hnčnovane Troas v Mali Aziji, in prišedši po terditvi nekaterih zgodovinarjev deloma tudi v te naše kraje, ko so jim Gerki leta 1127 pred Kr. roj. po desetletni vojskini obsedi omenjeno mesto, ki se je klicalo Troja, posluževavši se na zadnje neke posebne zvijače, vendar vzeli in poderli) so bili gotovo mogočnejši od Rimcev, in so pri vsem tem pustili naše prednike v mirnem vžitku svoje slobodnostiu „„Pravica““, nadaljuje nek drug izmed njih, „„je na naši strani; in pa tudi denarja nam ne manjka, da postavimo na noge silno trumo vojakov,,,,. —- „„Mi smo"* pristavi nek trčtji, »»bolj starega plemena nego so Rimci; zato jim pa rečemo: „„ Očetu se nikakor ne spodobi, da se poniža pred sinom*“. — Vas zbor poterdi to enoglasno, ^okličejo se rimski poslanci, in oznani se jim sklep svetovalstva, da se nima strčči zahtevanju rimskega svetovalstva. Vernivši se oznanjajo tistemu: „„Vi imate opraviti z možmi, ne pa se sužniki (schiavi) Tak odgovor, kakoršnega smo mi pri njih zaslišali, nije kil d&n še dozdaj nikjer rimski vladi.
„Cuvši to konzul A. Manlij, ki nije terpel pregovorov, zaverne: „ „Dobro! prekušali bomo njihovo serčnost* * Sklenilo se je po tem, napraviti silno arkado, in pa ž njo napasti „ Montemuliano*.
“Vse lo so pa Montemulianci po svojih ogleduhih ^špijonih“) sčznali v kratkem času. Njihovo mestno svetovalstvo skliče nanagloma sosede od vsih krajev, in kmalo se snide 15.000 oboroženih, bojažčljnih junakov. Hitijo po tem Rimcem nasproti, ko so stali že takraj reke (Soče"), in se postavijo blizo Sostljana (SistijaneJ v zasčdo ali skrivališče. Ko se Rimci sledečega dne zjutro vzdignejo, da gredo proti Monte-mulijanu, vidijo se nenadoma obdane od Japidov, Galov ali Celtov (?!) in Istranov, kateri pod vojskinim klicem „^Montemuliano! ““ prederejo Rimcem verste, jih spravijo v nered, jim odnesejo mnogo jetnikov in obilo plena.
„Po tem pošlje rimski vojskovod hitro jadernika ali hitrega poročnika v Rim, da oznani tam to nesrečo, nad katero ostermi starešinstvo. Mnogo mogočnih vladarjev in narodov se mu je dozdaj že priklanjalo, in vendar majhno mesto se je prederznilo mu na vzdor delati (kljubovati). Sklenilo se je zategadel v Rimu, poslati veliko trumo vojakov proti Montemu-lianu. Tukaj se je pa medtim zvčdelo po ogleduhih, da se Rimci znova približujejo. Snide se zbor, in jeden izmed poročnikov se daje slišati tako-le: „„Dozdaj nije šlo še nobenemu po sreči, vpirati se mogočnosti Rimcev enkrat za vselej. Nam žuga zdaj njihovo maščevanje, in mi smo tedaj v nevarnosti, da si zgubimo slobodnost, katero si moramo varovati po vsaki ceni. Zapustimo toraj to svojo domovino, in iščimo si za-se, za svoje žene in otroke kako drugo, kjer vtegnemo živeti v miru in pokoju — Ker se je vsim zdčvalo, da nije bilo mogoče, voliti si kaj boljega, in po novici ogleduhov so se Rimci vtegnili približati Montemulianu že v štirih dnčvih, strnilo se je v naglici to, kar je šlo
za doveršitev tega nasveta. Vsi prebivalci zapustijo tedaj domače mesto s premoženjem vred, grčdo naravnost proti severju, se naselijo ob ljubljanski reki in se tam vterdijo.
„Štiri dni po tem prilomastijo Rimci do Monte-muliana, in se postavijo pred njegovimi vratini, katera najdejo odperta: nad tim ostermijo vsi. Stotnik (kapitan) zapoveduje, da brez njegovega dovoljenja ne sinč se naprej, kčr po njegovi misli je bilo mogoče, da so se prebivalci poskrili, in da jim je namen, ma-nuti tako Rimce v mesto, da pa nanagloma na-nje planijo. Eden izmed vojakov armade prosi za dovo-ijnnje, da pokliče Montemuljance na dvoboj. Imevši si to dovoljenje vzame na-se opersje ali oklopje, se Približuje mestu, in zavpije na vas glas:	„„Hodite
i® sčm, možje! da se bijete z menojAli na to nije bilo nikakega odgovora. V kratkem se ponovi ta poklic; tudi po tem se nije nihče prikazal. Vojak se vserči : gre do vrat, in pa, ne vide nobenega, zleze 113 mestno ozidje, in vpije od verha, da naj se gre 2a njim; ker mčsto je bilo neki brez prebivalcev.
„ Stotnik veli na to, da en del njegovih vojakov sledi, a vendar le varljivo, da ne zabrede v kako ^varnost. Dojdejo v mesto, kjer so našli pa vse hiše Zaperte. Potem ko je rimsko starešinstvo sčznalo po ftekem nalaš v Rim nanagloma poslanem človčku to stvar, ukazuje ojstro, naj se išče in zaslčduje tadašnje stanovališče verlih Montemuliancev, in naj se jim pa pznanuje, daje njemu (starešinstvu) volja podeliti njim lf) njihovim zarodnikom slobodna pisma (posebne pri-rilegije), ako se vernejo. Stotnik pošlje tri može z rim-8kim pečatom k beguncem (potem, se ve, ko so bili 2aslčdjeni), in eden izmed njih jim reče: „„Verli,
močni možje, katčrih slava je došla do ušes rimskega starešinstva, rimska vlada vas pozdravlja, in vas vabi, da naj se vernite v svojo domovino, — v Montemu-liano, ki ima vživati v prihodnje vsako slobodnost pod rimsko vlado.
j,Na to so Montemulianci odgovorili, da so zadovoljni. Velik del se jih je vernilo, drugi so ostali v Ljubljani, ne hotč se vdati. Rimska armada se je p0 tem sopet v Rim podala, ko se je poveljnik podveržbe Montemuliancev prepričal, katčre nije včzala odslej več dolžnost zastran dotadašnjih davkov". — L6wentbal misli sicer, da je vse to morda vendar le pravljica, katero si je ked6 po svojem skoval. Mi nismo po vsert njegove misli, akoravno je res tudi nekaj čudnega in skoraj neverjetnega v tej pripovedki. Se vč sičer, da Montemulianci, če so kedaj bili po tih krajih ljudje pod tim imenom, če si ima tčdaj zapopadek opomnjene pripovedke vendar kako terdno podlago, nije dvombe, da so bili oni slavjanskega plemena — kot zarodnik Tračev, kakor si mi tiste mislimo; saj po naših dokazih nije bilo takrat drugih narodov tukaj. — Pripoveduje pa omenjeni gospod, da Terst je prišel ob svojo samostalnost ali ob svoje stare narodne pravic® leta 116 pred Krist, rojstvom po rimskem poveljnika K. Semproniju Tuditanu, kateri je po zmagi nad Japidi in Istrani neki spremenil naše mesto v rimsko pod imenom „Tergeste“ ali „Tergestum“, in ga rimski vladi podvergel. Mi se nanašamo zastran tega na svojo prejšnjo opombo (glejte na 298 strani).
Kako so ravnali Rimci s Terstom, potem ko so si ga podvergli tako al tako ? — Po osvojitvi kake s} bodi dežele bila je sploh Rimcem navada, jemati J1 skoraj vse njene prejšnje narodne pravice, vso politično
samostalnost in slobodnost, — deržati jo tedaj ojstro pod svojo oblastjo, in pripravljati jo v takošno stanje, da se njeni prebivalci niso mogli v4č gibati v svoji domovini, kakor bi njim bilo po volji, kar je zadevalo posebno njih opravila s kakim drugim narodom ali sploh s kako drugo deželo, brez dovoljenja rimske vlade, to je, brez posebnega njenega vtikanja v takošna opravila, naj si bo pa zastran tega ali tega; nalagala jim je težke davke, in ojstro dolžnost, imeti pripravljene za njeno rabo soldate, kadarkoli je nji všeč bilo, kakor sicer še marsikatere druge butare. Prepuščala je navadno le posameznim mestom pravico, da si svoje lastne notranje reči sama oskerbujejo, a stati niso smela v kaki zvezi z drugimi mesti. Sicer nekatera izmed njih so vendar vživala tudi popolne rimske pravice, med katerimi je bila najbolj važna posebno ta pravica, da se je rimsko ljudstvo vdeleževalo javnega pomenkovanja ali svetovanja v navadnih, nalaš vstanovljenih zborih po svojih poslancih ali poročnikih pri postavodajanju, pri sklenitvih v vojskinih in mirnih zadevah, in pa pri volitvih gospoščine za vlado.— Kar se tiče našega Tersta, pripoveduje se, da si je to mesto dobilo po svojem prestopu pod rimsko vlado takb imenovani Bjus latinum* ali „jus Latiiu, to je v našem jeziku, „latinsko pravico“ (pravico Lacija). Pa kaj je bilo nčki to ? —
Pervotni prebivalci, po latinskem imenovani „abo-rigeni*', v našem jeziku „pervonaselani“ srednje Italije so se razdelevali v razne narode, kateri so si bili tam sčasoma osnovali posebne samostalne deržavice (mestne soseske). Med tiste nkrode so se šteli tudi „Latini“ (Latinci), ki so si neki dobili to ime po svojem per-vem kralju, kateremu je bilo ime Latin (Latinus);
njih dežela se je klicala pa po njih Lacij (Latium). Od tega, kakor se sploh te rdi, bivšega precej razprostranjenega nkroda so izvirali sicer sčasoma tudi Romam — ime to, ki seje spremenilo v naše slovensko Rimci, ali pa, kakor hočejo marsikateri izmed naših narodnih pisalcev, Rimljani, in se izcimilo iz imena njihovega pervega in poglavitnega mesta Roma (v našem jeziku Rim), katero se je neki takb klicalo po osnovatelju tega mesta, to je, po pervem rimskem vladarju in kralju Romulu.
Pred vstanovitvijo Rima bilo je vsim Latincem, katerih dežela je bila razdeljena, kakor se pripoveduje, celo v trideset malih republikanskih deržav, sicer bivših si vendar med seboj v zvčzi, skupno glavno mesto „ Albalongau, ki je bilo pa razvaljeno in poderto po ukazu rimskega kralja Tula Hostilija, ki je vladal od leta 673 do Ičta 642 pred Krist, rojstvom. Tim der-deržavam pridruženi so bili spervič tudi Rimci kot zarodniki Latin cev, katerih jezik so si terdno obder-žali; a prilastili so si vendar oni po malem najvišje gospodstvo ali najvišjo oblast nad vsimi omenjenimi republikami. Začetek temu je bil pod rimskim kraljem Tarkvinijem Superbom.
Šlo je sicer leta 390 pred Kristusovim rojstvom po sreči Latincem, da se ločijo od Rimcev, a obneslo se je vendar tistim, da ponovijo poprejšnjo zvezo in prijateljstvo ž njimi Ičta 340 pred Krist. roj. Ko so pa skoraj sto let pozneje Latinci razodevali rimski vladi svojo žčljo, da naj se voli tudi med njimi eden tistih dveh konzulov, ki sta prišla kot vladarja na mesto prejšnjih rimskih kraljev leta 509 pred Kr. roj., in sta se volila samo izmed rimskih tako imenovanih patricijev, to je, mestnih žlahtnikov, so jim to čedalje
bolj mogočni in prevzčtni Rimci naravnost odbili, kar si je imelo za nasledek to, da so se zategadčl Latinci na vso moč vperli; a bili so po nesreči vendar v kratkem, namreč že Ičta 330 pred Kr. roj. potolčeni, zmagani in podjarmljeni: prišla so tedaj tako vsa njih mesta pod rimsko oblast.
Po tem so pa Rimci ž njimi tako ravnali, da po tistih pravicah, katere so jim oni zdaj dali, imeti so se morali deloma za prave Rimce, deloma ob enem tudi skoraj za tujce ali, kakor bi se reklo, — za pol miši, pol tiče; smeli so namreč po tih pravicah le nekoliko svojih mestnih ali deželnih reči samosvojno, to je, brez posebnega dovoljenja osrednje rimske vlade opravljati, in se morali pa verh tega še vzderževati vžitka vsih, drugim Rimcem pristojavših pravic, in posebno tudi vžitka važne pravice, da bi jim dopuščeno bilo, vdeleževati se splošnega ali občnega po-stavodajanja, to je, postavodajanja veljavnega za vse dežele, ki so takrat spadale pod rimsko deržavo. Temu skoraj podobna bi bila, na primer, kaka vredba (postava), po katčri bi smeli prebivalci le tiste avstrijske dežele kot poslanci v deržavni zbor prihajati, in se tam postavodajanja vdeleževati, ki je najprej spadala pod Avstrijo, a bili po vsem izklenjeni od tega nasilniki drugih, bolj pozno pridobitih dežel, ki so zdaj ž njo zjedinjene, in bi morale po tem biti podvržene postavam, ki bi jih le poslanci omenjene per-votne dežele v zborih kovali, sicer pa tudi brez vživarija vsih pravic. To je bil tedaj pri eni priliki »jus latinum“ ali „jus Latii“, ki je bil dan po Rimcih tudi Terstu, kakor smo omenili, in je sicer skoraj ali 8aj v poglavitnem še dandanašnji tukaj, kakor po več drugih krajih v rabi, a večidel vendar v neki drugačni
podobi (tedaj tudi v tem so se rimske navade pridno posnemale, da so le — nekaterim po godi, služivne in koristne!).
Dr. Kandler nam pripoveduje pa v tej zadevi nekaj druzega, ki je precej različno od tega, kar smo mi rekli, a vendar ne vemo, na katero podlago da se on pri tem opira. Sicer mi ga razumevamo skoraj premalo tudi zastran tega, ravno kakor sploh še zastran marsikaterih drugih, nam po nekakem prav skrivnostnih reči, ki se nahajajo v njegovih pismih, zlasti pa. zato, ker si one večkrat stojč med sabo navkriž, kakor smo dozdaj tu in tam že opominjali, ko se nam je za to priložnost podala. — On pravi: 1. da po prihodu Rimcev se je gospodujoča teržaška srenja („komun“) sama vladala ali vodila po uradnikih voljenih izmed svojih meščanov, in da nije bila pod-veržena plačevanju davka za zemljišča dana rimskim naselnikom („ kolonom “);	2. da ista teržaška srenja
je gospodovala a) nad tako imenovano podverzeno sosesko („comune soggetto“), to je, nad starimi tukajšnjimi prebivalci, podložnimi pa po zgoraj omenjenem prihodu gosposkam rimske naselbine, kateri so plačevali neki zemeljsko davščino, in sicer kot najprostejše ljudstvo, izmed katerega se niso smčli voliti udje omenjenih gosposk za opravo srčnjskih („komunskih“) reči; 6) da gospodovala je sicer tudi nad zemljami ali deželami, katerim on pravi „agro attributo“, to je, če smo ga prav razumeli, nad zemljami prisvojenimi m obsegavšimi več srenj, katčrih prebivalci so plačevali davke srenji (pa ne pove, kateri!?) in so podložni bih gosposkam rimske naselbine — brez vživanja rimskega meščanstva (glejte na 293 strani), in brez pravice do tega, da bi se izmed njihovih prebivalcev volili urad-
niki za opravila pri gosposkah; in 3. da rimske naselbine niso imele nobene druge pravice, kakor zastran svoje lastne srenje, ki je obsegala neki le tretji del zemljišča pervotnih posestnikov, katčrega so jim jemali, kakor tudi še zastran tako zmanjšane njihove srenje, ki je postala po tem „srenja podložna".
„Zemlja naselska" (to je, omčnjeni trčtji del zemljišča) se je nčki razširjala od Sostljana, ali „Sistiane“, kakor se po italijanskem pravi, do onkraj Ščedne, namreč do kraja ležečega nasproti Mil; »zemlja podložna" od Opčin do reke Rižane; »zemlja prisvojena" pa tam, kjer je zdaj (na Kranjskem) postojnski okraj, katerega bolj premožni prebivalci, sicer po dr. Kand-lerju »Kami Katah", bivši neki celtijskega ali galij-skega, to je, germanskega nkroda (?!) so si dobili pod rimskim cesarjem Antoninom na silno prošnjo rimskega starešine Fabija Severa oblast, da smejo prihajati — po svojih poslancih, se vč — v teržaško-srenjske zbore, biti voljeni za uradnike pri gosposki, in vživati tudi rimsko meščanstvo ali meščanske pravice (je-li pa to zadnje bilo včljavno tudi samo za bolj premožne Karne Katale in do kedaj?). —
Po tem takem je spadalo po prihodu Rimcev pod 1'erst to-le: a) gospodujoča (!) teržaška srenja; b) natiska zemlja ali kolonija rimska; c) podložna zemlja; •n d) prisvojena zemlja. Koliko rčsničnega da je v vsem tem, nam nije znano, pa tudi glave si ne bomo lomili, da zvčmo. Naša misel je le ta, da, ako so se ves tukaj naselili sami Rimci, potčm ko so se Kami (Slavjani) kot pervotni prebivalci tega mesta celo rajši 8ami vsi (?!) vmorili, nego da bi se bili Rimcem na zadnje vdali, kakor so od nekdaj terdili tukajšnji italijanski pisalci (morda celb le zatd, da si dobi ravno
po tem podlago njih misel, da so „Romani di puro sangue- oni in tudi vsi drugi Teržačani!), in kakor terdi ž njimi vred tudi Nemec L6wenthal, so vživali popolno rimsko meščanstvo ali sploh vse rimske pravice, sicer pa da podverženi prejšnji prebivalci (Sla-vjani), kakor je po našem menenju bolj verjetno, čeravno se je gotovo tudi nekaj Rimcev sem preselilo, so si dobili samo tisti revni Jus latinum“ („latinsko pravico"), o katerem smo že govorili. —
Kar se tiče nekdanje dozdevne veličine Tersta, in pa števila njegovih prebivalcev, ko je bil še Rimcem podložen, upali so se nekateri soditi marsikaj: sklepali so namreč z ozirom na neke rimske nadpise, ki so se v Terstu nahajali, in pa v spominku obderžali; kakor sicer tudi po tistem teatru, o katčrem smo že prej govotili; po kapitoliju omenjenem na 32 strani te knjige; po nekem velikanskem rimskem vodotoku („akvedotu“), ki je pripeljeval v teržaško mesto potrebno vodo od krajev, kjer je Boljunec, in pa še po marsičem drugem, da je bilo to mčsto že pod Rimci jako razprostranjeno in štelo znamenito množino duš. Tako pravi, postavimo, dr. Kandler v zgoraj opomnjeni knjigi leta 1847, da že leta 54 po Kristusovem roj. (tedaj pred 1817 Ičti!) se jih je štelo celb 12.000, in vendar terdi v neki drugi, da leta 1701, tedaj skoraj 1651 let po tem, jih nije bilo tu več ko — 5000! Ako bi tudi resnično bilo, kakor se (sicer brez kakih si bodi dokazov) pripoveduje, da v prejšnjih časih, namreč od časov vladanja rimskega cesarja Oktavijana Avgusta do začetka vlade Longobardov (glejte na 289 in 290 strani), tedaj skoraj od Ičta 29 pred Krist, roj. do Ičta 588 po tem, so divji nkrodje, in sicer zdaj Japidije, zdaj Huni pod Atilo, zdaj Gotje pod
Totilo, zdaj omenjeni Longobardije, zdaj, kakor terde po navadi naši protivniki, cel6 tudi Slavjani (?!) Terst silno napadali, in pa ž njim strašno in okrutno ravnali, nije vendar nikakor verjetno, da bi se ne bilo to mesto sopet popravilo, opomoglo in se tedaj tudi bolj naselilo skoraj v — 1120 letih!
Mi dvomimo pa, da je bil Terst pod Rimci razširjen zunaj prostora, kjer je zdaj njegovo „staro mesto“. Omenili bomo ob tej priliki neko drugo (rimsko ali timveč slavja/ sko) mesto, o katerega nekdanji posebni veličini se je sicer tudi mnogo in večkrat pisarilo in govorilo, čeravno je marsikedo nad njo dvomil, ker nije videl zadostnih dokazov zastran tega — bili so mu skriti in neznani, dokler se mu niso odperli in razjasnili. — Skoraj pol ure daleč od Splita (Spalato) v srednji Dalmaciji blizo nekega ozkega, pa precej dolzega zaliva jadranskega morja je namreč zdaj revna, merzlična, in tedaj zdravju jako nevarna vasica z raztrešenimi kmečkimi hišičami: imenuje se Solin (Salona), in tako se je imčnovalo tudi opomnjeno mesto, ki je stalo na istem kraju, dokler ga niso divjaki ob času vojskovanja razrušili in poderli. Prišlo je pred več leti nekim starinoljubnim možem, prepričanim po marsikaterih malih slčdih zapazljivih tu pa tam na poveršju, sicer le bolj na visokem, da bi se vtegnilo vendar razkrivati in nahajati kaka važna stvar pod ondešnjo zemljo, na misel, lotiti se pridnega preiskovanja in izkopavanja, katero je celo tudi naša avstrijska vlada nekaj podpirala.
Obneslo se je po tem delu, da med marsikaterimi drugimi znamenitimi rččmi, ki nam poterjajo to, kar se je mislilo zastran omenjene veličine, so našli doz-daj tam tudi umetno in lično napravljena kopališča za

nekdanje ondešnje rimske žlahtnike in sploh za boga-tince, in pa proti sončno-zahodnemu kraju sl (ide veli-cega amfiteatra (glejte na 285 strani): tam stoje zdaj razkriti vsim na ogled (videl in občudoval jih je sicer pred nekimi leti tudi pisatelj te knjige). Zvedelo se je po tem kopanju, ki se neki še zdaj nadaljuje, da je bil Solin v starodavnih časih res velikansko mesto, kjer se je rodil v drugi polovici tretjega stolčtja po Krist. roj. tudi rimski cesar Dijoklecijan bivši sin staršev nižjega stanu, in pa — Slavjan (imel si je sicer v Splitu sila včliko palačo, v latinskem jeziku „pala-tium“, iz katčrega je izviralo ime „Spalatro“ ali „Spa-lato“, in gotovo tudi „Split“, kjer se vidijo še zdaj znameniti sledi omenjene palače). Po tem takem misli zastran veličine, in ražšira Solina niso bile tedaj prazne, a opirale so se vendar na posebne zapazljive stvari. Zastran Tersta ne moremo pa tega po vsi pravici terditi. Koliko sledov ali ostankov tistih, pod Rimci, kakor se pripoveduje, tudi zunaj sadanjega „ starega mesta“ razprostiranih njegovih okrajev bi se, in pa koliko se jih tudi je neki dozdaj izkopalo in našlo? Naj nam le povč to gosp. „Conservatore- Imperiale"! Pa tudi ne vemo, kje da bi jih še zdaj izkopavali in iskali; al morda v bolj bhžnih krajih okolice, kjer so od nekdaj bili, in so dčloma še dandanašnji vinogradi, polja in gaji („b6ršti“); in celb tam, kjer so bile v prejšnjih časih soline, je pa zdaj „ novo mesto? Kod se je tčdaj širil zunaj omenjenega prostora (to je, ,,starega mesta^ Terst ob času tukajšnjega obstanka Rimcev, da je bil po tem sila včlik, in močno naseljen? —
Kot nčkaj znamenitega se mora nam gotovo dozdevati zastran našega Tersta to, da se je kristijanska
vera vkljub velikim, neizrekljivim težavam že zgodaj med njegovimi nasilniki razprostirala in tudi terdne korenine poganjala. Začetek temu je bil neki po praven Ičta 50, ko je namreč vladal rimski cesar Klavdij. Sv. Mohor, pervi škof v Ogleju (glejte na 216 strani), je poslal ob tistem času v Terst, da vpoti tukaj nauk omenjene vere, vstanovi združbo njenih spoznovalcev, in napravi cerkev, posvečeno pervemu mučencu, to je, sv. Stefanu, ki je pa že zdavnej zginila, — enega, po gerškem tako imenovanega „prezbiterja“ (pomč-njala je sicer neki od začetka ta beseda prav za prav * starešina ki je bil poglavar in govornik kake družbe, zlasti kristijanskih vernikov; bil je po navadi pervi za škofom). Pripoveduje se sploh, da se je ta prezbi-ter klical Hijacint.. Njemu pridružen je bil neki takrat en ^dijakon" — tudi gerška beseda: dijakoni so bili po pravem strežniki, to je, duhovniki bolj nizkega feda, spervič, kakor se bere, kot cerkveni učeniki, pozneje pa kot pomagači škofov, zlasti pri posebnih službah božjih, imevši ob takošnih priložnostih tako imenovano „dalmatiko“ za poverhno obleko na Sebi. Ime tega dijakona se sicer nikjer ne nahaja; ostalo je tedaj neznano.
Zastran vpeljanja kristijanske vere v Terstu pravi dr. Kandler v svoji knjigi leta 1847, omenjeni na 298 strani, to-le: „I) a credersi, che la novella congrega-zione, come in altre cittd, cosi anche in Trieste, comin-ciasse nella cittd plebea (!) fra le mura ed il mare*, to je, v našem jeziku: „Treba je verjeti (pa ne povč, zakaj da je vendar treba ?), da nova združba (druž-Čina, — se ve, kristijanskih vernikov) si je imela začetek, kakor v drugih mestih, tako tudi v Terstu, ” prostačkem mestuu (to je, tam, kjer je stanovalo po
21
njegovi misli le prosto ljudstvo, ali sploh ljudstvo nizkega stanu) »med zidovi in med morjem“ — ko da bi si r6s tudi v vsakem drugem mestu takošno ljudstvo imelo stanovanje »med zidovi in med morjem* (!?). Tedaj le prostemu ljudstvu je bilo takrat mar za to vero, drugim pa ne. Čudno! To bi se vje-malo po nekakem vendar še precej tudi z menenjem sadanjega vredništva italijanskega časnika „11 Cittadmo" v Terstu, katero ima, postavimo, kakor je očitno, vse za dobro in za izverstno, kar žele in zahtevajo od vlade zdaj Slavjani v naši Avstriji, stran — po njih misli potrebnega varstva ljube in mile jim sadanje kristijansko-katoliške vere; kar se tega tiče, so mu Slavjani le klerikalna prostačina (plebe) — stare in neumne babe!
Sicer po dr. Kandlerjevi terditvi bi!o je tako imenovano „pro8tačko mesto* (?!) v tistih krajih Tersta, kjer je bila neki zgoraj omenjena cerkev sv. Stefana, in je zdaj cerkev Matere Božje Pomočnice (“stari sv. Anton”), okol tiste, in tam, kjer je ulica „Cavana“ na jugo-zahodni strani za tako imenovanimi »novimi hišami" (čase nuove — gl. na 21 strani). Po njegovem bilo je pa to mesto (?) ob enem tudi »emporio*, to je, tisti okraj Tersta, kjer so si imeli ondesnji prebivalci štacune in prostore ali magazine za hrambo tergov-skega blaga. Smejo-li se vendar naravnost in brez nobenega razločka stevati tudi takošni prebivalci, namreč tergovci, med »prostačino* ? Mi dvomimo nad tim; dozdeva se nam timveč, da se ne smejo, in mislimo, da bi priterdba tega bila sicer tudi tergovcem jako nevšečna, ali celo skoraj žalna: pa saj bilo bi jim to res lep priklon!
Kedč) da je bil pa naslednik sv. Mohora v Terstu Za obvarovanje kristijansko-verskih zadev, nije nam Po zgodovini znano. Zdeva se, da, kakor opominja sicer tudi zgodovinar Lovventhal, tukajšnja združba kristijanskih vernikov je ostajala spervič precej dolgo casa brez poglavarja, in morda posebno zato, ker kot Poganskim Rimcem soperna, po njih zategad41 tudi Sovražena in silno stiskana, se nije upala stopiti javno 1(1 naravnost na noge, deržavši se, tako rekoč, bolj ^ skritem, da se obvaruje, kolikor je bilo le mogoče. J oglavitni uzrok pa, zakaj da so se Rimci sploh, ravno ^aW so se sicer tudi judje na vso moč vpirali raz-Ptostiranju kristijanske vere, razjasnuje se po pretresanju sledečih reči:
Mervič. Znano, in pa tudi po vsem naravino je > da sploh vsak narod je po nekakem zaljubljen v °jo posčbno vero, ravno kakor tudi v vse svoje Nebne šege in navade, naj se to opira na dobro, ali i, na napačno, in tedaj nepravo podlago, in da zame-Je naravnost in sovraži vsako stvar, ki je temu naftna, in po njegovi misli pogin napravlja. Dokazov stran tega so nam dali celo tudi naši predniki — S Slavjani (glejte na 181 strani pod štev. 6), in |Nbno naši narodnjaki Slovenci, ki so se v svoji Sovini dolgo časa in pa nevtrudoma, zlasti pod Pjnna poglavarjema, ki sta se klicala, kakor nam Jpoveduje Valvazor, Avrelij in Droh, za varstvo Vgi P°gariske vere bojevali z dvema koroškima voj-namreč poprej s Kajtimarom, pozneje z , Jnunom ki sta se jako trudila za ražšir kristijanske r■e' Pa čujte sicer tudi, kaj da nam je v tej zadevi Si slavni naš rojak Prešern zapel v znani izverstni
svoji pesmi „ Kerst pri Savici“ (prestavljeni zarad njene posebne vrednosti skoraj v vse druge evropejske jezike):
Valjhun, sin Kajtimara, boj kervavi Ze dolgo bije za kristjansko vero;
Z Avreljem Droh se več v bran ne stavi: Končano njuno je, in marsikatero Življenje; kri po Krajni, Korotani Prelita napolnila bi jezero.
Gnjijb po polji v bojih pokončani
Trum serčni vojvodi in njih vojščaki itd.
Dnigič. Kar se tiče posebno Krncev, ki niso sicef nikjer in nikdar čertili in preganjali spoznovalcev ka^ si bodi poganske vere, četudi različne od njihove, imevs1 jo za neškodljivo, opiralo se je njih hrepenenje p1’ preganjanju kristijanske vere zlasti na misel, da bi jitf vtegnila nje vpeljava razrušiti in spremeniti vse, M je zadevalo njih deržavo, podirati jim red in prinašat1 jim po tem nevarnost razne verste, posebno ker 9 je ta nova vera precej od začetka prikazovala ^ ojstra in protivna vsim drugim dotadašnjim krivi1* veram.
Iretjič- Da so bili pa judje hudi protivniki kr' stijanske vere, bilo je tudi to po vsem razumljivo naravino; saj nje osno valeč in učitelj — Kristus jim nije bil tisti pravi mesija (beseda hebrejska, pomenja v našem jeziku „pomaziljenec“, v gerškfi* „christosu, in pa toliko kolikor — po nekdanji šegi s posebnim oljem — „pomaziljen kralj") ali tif pravi profet, katerega so si oni pričakovali. ZaniČeV, in sovražili so ga pa, in na zadnje celo ž njim & okrutno ravnali, kakor je sicer že sploh znano, poS^
no zarad njegovih ojstrih in krepkih pregovorov soper hebr^jsko-cčrkvene reči, tedaj kakor so si oni domi-šljevali, le kot prederznega protivnika in strastnega motivca tih istih reči. Potem ko so se j udje po svetu raznesli, kakor smo že povedali na 71 strani, in se pa sčasoma naselili tudi v raznih mestih rimske der-žave, kjer so se po malem osnovale marsikatere kri-stijanske združbe, zbujali so neprestano in na vso moč kot hudobni šuntarji pri ondotnih rimskih oblastnijah sum njo in sploh slabe misli soper nje zato, da jih tudi one čerte, stiskajo in preganjajo, kar se je sicer popolnoma vresničilo, akoravno Rimci, misle spervič, da je ta nova vera prav za prav le neka neškodljiva, po latinskem tako imenovana „sekta“, v našem jeziku j,ločina“ (to je, ločena posebna vera, kateri bi se pa lahko dejalo tudi „razkol*),—.se takrat še nikakor niso menili za-njo, in jo tedaj tudi tim manj zaničevali in sovražili.
Posebno to, kar smo zdaj tukaj v zadnjem odstavku omenili zastran judovskega šuntanja, sicer pa vendar tudi, kakor se je že prej nekaj rčklo, v Rim-cih sčasoma zganjeni strah, da bi se vtegnile v njih deržavi po ražširu kristijanske vere vendar izcimiti nevarne premembe, je na zadnje ne samo strastne in hudobne, ali sploh, naj si bo zastran ene ali druge i'eči, graje vredne, temoč celo tudi dobre, bolj pametne in prav sloveče rimske cesarje spodbadalo, da se redno in na vso moč poprijemajo splošnega preganjanja te vere, tčdaj tudi po tih naših krajih.
Koliko vernih kristijanov da si je našlo žalostno smert po tem nesrečnem preganjanju pod omenjenimi cesarji, povedalo se je že na 34 strani te knjige. Poglavitnih preganjanj pa, kakor so jih dozdaj po navadi
— 318
naštevali neki zgodovinopisalci, bilo je deset. Imelo si je namreč začčtek:
Pervo pod cesarjem Nerbnom leta 64. Neron, rojen leta 37 po Krist, roj., je vladal kot naslednik cesarja Klavdija od 16ta 54 do leta 68, in sicer sper-vič neki prav milo, dobro in modro, derže se lepih naukov, ki mu jih je dajal bivši njegov izverstni učitelj, modrijan Seneka. A izneveril se je vendar že v kratkem prejšnjim svojim pravilom, in se po vsem spremenil, — postal je namreč tak hudobnež in gro-zovitnik, da mu nije bilo skoraj na svetu para. Leta 59 si je dal vmoriti mater (!?) Agripino, leta 62 pervo ženo Oktavijo, da si vzame po tem drugo, to je, neko Popejo, katero je pa vendar že v kratkem z nogama potaptal in tako tudi ob živenje pripravil, ravno ko je noseča bila (!). Leta 64 se je po njegovem vkazu zapalil Rim, ki je gorel neki celo osem dni. On sam je to s posebno radostjo in s posebnim veseljem od daleč gledal in občudoval: je pa vendar zastran tega strašnega požarja, ki je vpepelil, kakor se bere v zgodovinski povesti, skoraj dve tretjini imenovanega velicega mesta, obtožil tadašnjo združbo kristijanskih včrnikov, ki se je !>ila tam vstanovila, ko da bi namreč ona to grozovitno prikazen hudobno napravila bila! Dal je po tem ojstro povelje, da naj se tista nevsmi-Ijeno preganja. — Leta 65 je obsodil pa zgoraj omenjenega modrijana, ki mu je bil prej učitelj, k smerti neki zatb, ker ga je le na sumu imel, da mu je sovražnik, — da se je z drugimi zarotil soper njega, čeravno nije imel zastran tega nikakega dokaza. Na zadnje se je ta čudni ali timveč zloglasni cesar sam sebe vbil 11 dnč meseca junija leta 68, potem ko jo je potegnil bil iz Rima in je pa najviše svetoval-
stvo (senat) v imenovanem glavnem m4stu ravno zarad tega izreklo, da je on kot zdajavec domovine smerti vreden.
Drugo leta 95 pod cesarjem Domicijanom zlasti zato, k4r so dajali Kristijani Jezusu naslov „ kralj kar je on imel za neko neprizanesljivo in tedaj posebne kazni vredno prederznost.
Trktje leta 105 pod cesarjem Trajanom zatb, ker so kristijani zanemarjali dotadašnjo navado, častiti in spoštovati cesarjevo podobo.
Geterto leta 177 pod cesarjem Markom Avrelijem (ki se je tudi klical Antoniu) zarad naprave novih združeb kristijanskih včrnikov v Galiji (na starem Francozkem).
Peto leta 192 pod cesarjem Septimijem Severom, ki je preši op rimskih deržavljanov h kristijanski veri ojstro prepovedoval: grozovit.no je neki bilo terpin-cenje, katerega so se rimske oblastnije takrat poslu-2evale tudi zatb, da so siljeni kristijani odpovedati se svoji veri, a vendar sploh le — zastonj! Dajali so se l'ajši mučiti, kakor si bodi, ko da bi se vdali.
Šesto leta 235 pod cesarjem Maksiminom, po katerega ukazu so se preganjali pa po tem. kar se Pripoveduje, večidel samo kristijanski uččnjaki, in med Pjirni zlasti duhovniki; kar se je počenjalo še soper druge kristijane, bilo je tedaj brez njegovega posebnega povelja. Sicer sirovo ravnanje ž njimi si je imelo neki j^krat poglavitni uzrok v neumni misli, da so kristi-jani sploh krivi tudi nesreč, naj si bo ene ali druge ’aže, ki zadevajo človčštvo na svetu : toče, potrčsov itd.!
Sedmo leta 249 pod cesarjem Decijem: njegov poglavitni namen je meril posebno na to, da se kri-^ijanstvo popolnoma pokončuje (!).
Osmo leta 257 pod cesarjem Valerijanom, po katerega ojstrih vredbah morali so se kaznovati se smertjo posebno duhovniki zavolj gorečega njih pri-zadetja za čedalje včči ražšir kristijanske vere med človeštvom.
Deveto leta 274 pod cesarjem Avrelijanom; trajalo je vendar takrat le malo časa po njem zapovedano ojstro preganjanje kristijanov; bil je temu uzrok njegova zgodnja, in sicer posilna smert — vbit je namreč bil Uta 276 po neki zaroti, ki se je bila soper njega nasnovala zarad njegovega zavzetno sirovega obnašanja tudi soper svoje vojake.
Deseto leta 284 pod tistim cesarjem Dioklecijanom, katčrega smo kot Slai’jana omenili že na 312 strani. Kar se nije opravilo zastran preganjanja kristijanov iz opomnjenega uzroka pod cesarjem Avrelijanom, opravilo se je z včliko, pač nečloveško okrut-nosjo pod Dijoklecijanom. Trajalo je to preganjanje takrat zaporedoma devetnajst I4t, ki so se klicala „dijoklecijanski časi mučenikov" (po gerškem mart&f' nikov, kar pomenja tiste, ki spričujejo svojo zvestobo v kristijanski veri celo sč zgubo svojega živenja) Po celi rimski deržavi so se hudobno podirale kristijanske cerkve; pobrale in posčžgale vse svete knjigi in se sploh vsi izmišljivi pripomočki porabljali, da so kristijani pripravijo k zatajbi svoje vere. Sicer tud1 to nam poterja resnico tega, kar smo čerhnili na 3lo strani glede na splošne uzroke preganjstva, o katereio je tii govorjenje. Terdi se vendar, da takošno ravnanj6 si je imelo izvir le v silnem našuntanju Dijoklecija' novega sovladarja Galerija, in pa gerškega modrijan^ Hierokla — občdveh jako hudih sovražnikov krisb' janstva.
Kar se tiče našega Tersta, imeli so si Kimci v njem zadosti tistih „liktorjev„ (bričev), o katerih smo že nekaj govorili na 34 strani, da se pččajo zdover-šitvijo svoje strašne naloge zastran mučenja pobožnih kristijanov. Pripoveduje se za gotovo v zgodovinskih knjigah, da po ukazu rimskega cesarja Trajana se je postavil v tem mčstu na javni planjavi celo nčk na-vlašenj spominsk steber s tim-le nadpisom: „Kedorkoli si ti, ki poseduješ palice sč sekirami, preganjaj povsod vse kristijane, mori jih, in podiraj jim tempeljne (cerkvice)— Astaziju, bivšemu tukaj namestniku imenovanega cesarja, bila je neki posebna skerb, da se opomnjeni ukaz doverši po vsem natanjčno in ojstro, kar se pa tudi nije nikakor zanemarjalo. Tadašnji prezbiter Primož in njigov pridruženec Celijan (Celin*), Marko in Jazon bili so zat6, kčr se niso hoteli odpovedati svoji veri, kakor so jih na vso moč silili, pretepanj in terpinčeni se železnimi palicami, in pa, ko vse to nije mučiteljem nič pomagalo, zunaj mesta obglavljeni.
Sicer stran tistih bivalo je v Terstu v tadašnjih časih še mnogo drugih pobožnih oseb, katčrim je bilo več mar za njih pravo vero, nego za kako si bodi žuganje in telesno terpenje namenjeno, da se odvernejo od te svoje vere. Značaj in živltje nekatčrih je pa
*) Tam v Verdeli pod Grižo (glejte na 18 strani), kjer je pervotno poslopje rajncega doktarja Kronesta, se kliče še vedno »Sancelin*. Nije dvombe, da je bila na tem mestu nekdaj kapelica, tako imenovana po mučencu Celijanu, čeravno nije več sledu po njej. Zginila je žezdavnej, kakor je po vsem zginilo tudi še več drugih v mestu in v okolici, kjer so si jih v pervih časih kristijani napravljali, ko nije bilo še rednih cerkev. Sicer pripoveduje se, da je bil sv. Celijan (Celin) tudi ravno tam vmorjen.
zapopadek po latinskem tak6 imenovanih ».legend^ (hei-il), to je, pripovčdek ohderžanih v spominu o živenju svetnikov in mučencev, ki so se brale zlasti pri jutrinicah in pa v samostanskih („klošterskih“) obed-nicah ali jedilnicah. Med omenjenimi mučenci, katerih kratka omčmba bo vtegnila gotovo zanimati zlasti naše Slovence v Terstu i v njegovi okolici, so pa posebno ti-le (omenjeni sicer že tudi po drugih pisalcih, a vendar le v tujem jeziku):
1.	Sv. Lazar, bivši dijakon v Terstu. Obglavljen je bil ob času vladanja rimskega cesarja Antonina ali Marka Avrelija (glejte na na 319 strani) po sodbi njegovega uradnika, v dotični legendi sicer imenovanega „predsednikau Pompčja leta 142, potem ko je dolgo časa sedel v ječah, in pa zatb, kčr se je kot pravi kristijan pobožno pečal z molitvijo; ker se je pri njem rado, a vendar le skriv&j shajalo več vnčtih spoznovalcev kristijanske vere; in ker, kot zatožen po skrivnih ovaduhih, se nije dal odvračati od svoje goreče marljivosti za kristijansko-cčrkvene reči, kar je omenjenega poganskega predsednika jako razserdilo in h okrutnemu ravnanju nagibalo.
2.	Sv. Apolinar leta 161 tudi pod cesarjem An-toninom. O tem svetniku se je že govorilo na 52 strani. Mi se nanašamo tčdaj na to, kar smo tam povedali zastran njega.
3.	Devici Evfemija in Tekla leta 256 pod cesarjem Valerijanom. O tih je bilo tudi že govorjenje v tej knjigi, namreč na 61 strani pod čerko a.
4.	Sv. Servul leta 283 pod cesarjem Karom. Bil je neki ta svetnik lep mladeneč, se rad in marljivo podučeval in včžbal v kristijansko-cerkvenih rečeh že od mladih let; sicer delal je kakor pravi dotična le-
gen da, z božjo pomočjo tudi razne čudeže, posebno za ozdravljanje bolnih ljudi, potčin ko je bival spervič nčkaj časa v samoti, in tam bogomiselno živel. Žvčdši po bričih vse to tadašnji rimski predsednik Junil, dajal ga je mučiti zdaj tako zdaj tako, da se odverne od svoje vere k poganstvu. Ker pa to na zadnje nič nije koristilo, obsodil ga je k smerti: bil je zadavljen zunaj mčsta.
5.	Sv. Justina in Zenon leta 284 pod cesarjem Dijoklecijanom. Bila je Justina lepa in zala devica, a nije marala za možitev: zaljubljena je bila, kakor je odgovarjala vsakemu, ki jej je nasvetoval enega ali druzega mladenča za ženina, le v tistega, katerega si je ona sama izvolila — v Kristusa, opominjaje mu ob enem, da jej je terdna volja, deržati se zvesto le tega. Vsi trudi tadašnjega predsednika Supricija, da jo spreoberne, so mu spodletali — nije nič opravil. Ko mu je ona celo ojstro in zbadljivo na vse njegove skušnje in trude odgovarjala, podverže jo okrutnemu trpinčenju, čeravno vendar le — zastonj! Vas razkačen zato, ker mu nije šlo pogodi, kar je sklenil in 2elil doveršiti, jej je na posled dal z mečem glavo °dseči. Enaka smert je zadela sicer tudi nekega Zenona. bivšega pervega Supricijevega uradnika zato, ker, vas ganjen po izglčdu Justine, se je bil na zadnje tudi on zaljubil v kristijansko vero, in se je dal zanjo rad jdcrutno mučiti, in celo ob živčnje privaviti, ravno kakor se je dala Justina.
6.	Sv. Just (v latinskem „Justus“, v italijanskem »tbusto*, to je, „Pravični") je bil Teržačan, in je jjmerl Ičta 290 ob času vladanja cesarja Maksimijana.
i je neki ta mučenec, zdaj zavetnik (patron) terža-skega mesta jako bogaboječ, in vsmiljenega serca; ravno
zato, in kot zadosti premožen je dajal rad siromakom vbogajme. — Poklican po nekem briču k tadašnjemu predsedniku Manaciju, da se opraviči (?!) zarad svojega. — kristijanski veri po vsem primernega — obnašanja, prederzne se pogumno in serčno stopiti prednj celo z nalaš narejenim znamenjem križa na čelu/ Na vprašanje, je-li mu neki znano, koliko ljudi da si je že strašno smert storilo zatb, ker so se terdno in svojeglavno deržali kristijanske vere?—,Da, znano mi je dobro, in pa moja želja je ravno ta, da si tudi jaz enako osbdo zaslužim mu naravnost odgovori Just brez kakega si bodi pridei‘žka in straha. „ Vidim, da si zgubil pamet, in da pa tudi tebi nije nikakor mar za to, da pogineš, kakor nije bilo tistim drugim, ki so bili tebi po vsem podobni", mu zaverne predsednik. Po tem ga je dal ta berzo v ječe zapreti, da tam premišljuje, kaj da bi vtegnilo biti zanj bolje. Na vprašanje pa, s katerim je predsednik po nekih dnevih nad njim zarežal, kaj in kakb da je medtim prevdaril in sklenil? mu Just daje ta-le odgovor: „Nemojte misliti, da ravnam nespametno; pripravljen sem terpeti rajši katero si bodi muko in bridkost, ko da se dajem odverniti od vere, ki nam jo je prinesel naš dobrotnik— Kristus*. Na te odkrjtoserčne besedo, ukazuje nana-gloma Manacij, da naj se ta človek pretepa na dolgo z debčlimi žilami. Prepričavši se pa na zadnje, da mu vse to nič ne pomaga, jame predsednik Justu obečatii da si bo pridobil posebno milost cesarja, ako se p° njegovi volji obnaša, se namrčč spreoberne. „Saj je Že zdavno", mu on berzo in neprestrašljivo odgovori) „kar mi nije nič mar za vaše cesarje! Mar je meni le za našega odrešenika, s katerim se bom vesčlil v ne' besih združen se svojimi soterpinci". Bil je koj po ten*
Just, terden v svoji veri ko skala v morju, na katero se divji valovi na vso moč zaganjajo, pa je vendar nikar ne prevernejo, k smerti obsojen', in pa tako vmorjen, kakor smo že omenili na 34 in 35 strani. Sel je neki tje, kjer so ga v morje vtopili, ko da bi povaljen bil h kaki gostiji. Takošno moč in serčnost mu je dajala vera, katero je zvesto spoznaval!
7.	Sv. Sergij, bivši v Terstu takrat, ko je vladal rimski cesar Maksimijan, ki je bil za to izvoljen leta 286. Bil je Sergij plemenitež, in pa tako imenovani »vojaški tribun", to je, eden izmed najviših častnikov (oficirjev') pri armadi. Sicer dr. Kandler, in pa po njegovem izgledu še marsikedo drugi terdi naravnost, pa brez nobenih dokazov, da sv. Sergij nije bil Ter-žačan, in vendar nam nije še nihče povedal, kje drugod da se je prav za prav rodil? — Bil je neki ta mučenec tako vnet za kristijansko vero, da, ko so ga na vso moč silili, da naj se vdeležuje pogansko-ver-skih slovesnosti („ofrov“), se nije samo stanovitno in terdno tega branil, temoč preklinjal je še celo javno in na vsa usta podobe poganskih bogov, in pa neprestano hvalil osnovalca kristijanske vere — našega učitelja in odrešenika. Vzeli so mu zato, kakor si more sicer že vsak lahko misliti, vse vojaške časti, dejali ga še v verige, za smeh in sramoto po mestu vozili, po tem v ječe vergli, in na zadnje — obglavili. Sicer vse to se je neki prigodilo na Persijskem v Aziji, kjer je bil takrat, namreč leta 303, v rimski vojaški službi.
Ko se je bil Sergij kot vojaški tribun ločil od Tersta, in je šel z armado v Azijo, kjer se je neki po svojem posebnem junaštvu jako poslavljal v vojkinih bitvih na več krajih, obljubil je bil svojim tukajšnjim
prijateljem in znancem, kakor pravi njega zadevajoča legenda, da, če se ne verne, bodo prijeli zastran njega posebno znamenje ali poseben spominek. Nekega dne, ki se je imel za pravi dan njegove smerti, padla je iz neba (kakor se bere sicer tudi v Valvazorovi knjigi) na planjavi rimske naselbine v Terstu njegova železna alabarda, ki se kliče pa v našem jeziku prav za prav neki p ar ta ali tudi bradnica (Italijani v Terstu jej pravijo „lancia di San Sergio“). Shranjena je — a vendar ne kot pervotna — še vedno v tukajšnji cerkvi sv. Justa za spomin. Sicer zaznamnjena je tudi v gerbu („armau) teržaškega mesta in to po dovoljenju avstrijskega vojvoda Leopolda leta 1382, ko je prešel namreč Terst pod Avstrijo, čeravno rajnki dr. Hossetti je terdil v nčki svoji knjigi leta 1815, zadevajoči marsikatere zgodovinske reči zastran Tersta, da je tistemu omenjeni gerb dovoljen bil še le po nemškem cesarju Miroslavu III. 22 dne meseca februarja leta 1464; a to se vendar ne zlaga s tim, kar so drugi zastran tega povedali in tudi dokazali; naslanja se gotovo le na kako zmoto. — Podoba sv. Sergija v vojaški obleki se nahaja v imenovani cerkvi, in pa prav za prav nad drugim stranskim oltarjem na desni. Po tem, da so Teržačani sv. Sergija od nekdaj razim sv. Justa po nekakem tudi za svojega zavčtnika imeli, in v spominu obderžali, bi se moralo soditi, da je bil vendar rojen v tem našem mestu, in tedaj — pravi Teržačan.
Pripoveduje se zastran sv. Sergija še to, da je nekega dne jezdil doli pred cerkvo sv. Justa tam, kjer je sterma pot do nje, da je pa njegov konj vdaril na enem mčstu nčki takb s podkovo, da je ta naredila po tem znamenje svoje podobe na tistem kamnu,
na katerem se je videlo več let, to je, dokler ga niso odpravili, takošno znamenje. Isti kamen je tukajšnje (zlasti prosto) ljudstvo zategadčl po nekakem celo prav spoštovalo, imevše pa vendar to znamenje po navadi za vtisek podkove konja ne sv. Sergija, o katerem se je med ljudstvom skoraj malo kedaj govorilo, ampak Justa kot bivšega jezdnika (!?), kakor si gaje ono mislilo, — Ob tej priložnosti opomnili bomo še nekaj druzega, ki stoji po nekakem tudi v zvezi s tim, kar smo zgoraj rekli zastran sv. Sergija in njegove ala-barde. — Nasproti cerkve sv. Justa, in pa prav zgoraj nad grobnim spominkom rajncega Ivana Winkelmanna, ° katerem se je že govorilo na 37 in 38 strani, stoji namreč na ondešnjem, zdaj bolj visokem zidu nek podolgast (obel) marmor z okrog šterlečimi, nalaš 'zsekanimi kosi ali deli, imajoč si pa ravno zatb podobo dinje (melona). Potem ko se je sezidal — neki leta 1000, kakor smo rekli sicer že na 35 strani, a to vendar le po izgledu dr. Kandlerja — stolp ali po Eniškem „turn“ tik imenovane cerkve, nasadili so mu na verhu ta isti marmor s križem (takrat ne tedaj 8e z alabardo) na gorenjem kraju. Leta 1422 so ga pa dol vzeli neki zato, ker so se bali, kakor se pripoveduje, da kot ščasoma nekoliko pohabljen ali poškodovan, bi vtegnil, ljudem v nevarnost, na tla pasti, dejali so ga po tem na bolj nizki zid nasproti omenjenega stolpa; a namesti križa vtaknili so še le tadaj nanj alabardo sv. Sergija (glejte na 35 strani), kakor J° sicer se današnjega dne na njem vidimo. Ostal je
j)a ta marmor tam skoraj do polovice leta 1871; polžih so ga namreč takrat tje, kjer je zdaj. Na njegovem dolenjem kraju so mu bile že spervič vsekane fMe besede, ki se še zdaj tam berejo:
„Christus venit, Ciiristus vincit, Christus imperat“, to je, v našem slovenskem jeziku:
Kristus pride, Kristus zmore, Kristus zapoveduje.
Za kristijanstvo so prišli bili bolj vgodni in bolj srečni časi še le, potem ko je nastopil leta 306 rimsko vlado cesar Konštantin, v zgodovini sicer po vsi pravici, kakor se bo koj videlo, imenovan „Veliki", rojen 28 dne meseca februarja leta 274 v Misiji že omenjeni na 190 strani pod štev. 3, tedaj — Slavjan, ravno kakor je bilo še več drugih rimskih in gerškib cesarjev slavjanske rodovine, izmed katčrih imenujemo razim že prej opomnjenega Proba in Dijoklecijana, za primer tudi še te-le cesarje: Justina, Justinijana, Mak-simina, Maksimijana, Maksencija, Julijana, Valerij and,' Valenta, Decija in Avrelijana, — bi pa vendar skoraj z globokim vzdihljejem pri tem rekli: „po nesreči V ker bili so oni le vladarji tujcev, to je, Neslavjanov (pri tem nam prihajajo na misel sicer tudi gosp. Tar-dinave, že na 265 strani opomnjene, žalibog! po vserfl resnične besede: „To in nesrččno njihovo nagnenje, da so zametovali svoje domače, a čez mero čislali tuje, naredilo je Slovencem najvčč škode . . .“).
Imenovan je bil Konštantin za cesarja po volj1 armade kot njen poveljnik in pa tudi kot njen ljubljenec v Britaniji (tam namreč, kjer je zdaj Anglij3' bivša nekdaj rimska dežela). Imel je zastran kristijaP' stva ta vladar po vsem drugačne misli, kakor jih je imel njegov prednik, to je, cesar Dijoklecijan, čeravn0 se je dajal sicer tisti, kakor smo že omenili, spodba' dati le po drugih, da preganja in zatira kristijansk0 vero tako, da je bilo groza! — Bil je Konštantin11 spodleznik ali nasprotnik že zgoraj omčnjeni MaksendJ’
ki se je bil postavil leta 30(5 v Rimu za cesarja sam, tedaj brez. navadnega dovoljenja rimskega starešinstva, sicer vendar s pomočjo tako imenovanih „pretorijanova, to je, Soldatov bivših odločenih prav za prav le za varovanje vladarske palače v Rimu. Konštantin, zvedši to, gre. se svojo armado brez odloga narovnost soper njega, po tem ga-v kratkem res tudi zmore, in je pa po omenjenem' starešinstvu za pravega rimskega cesarja poterjen. Sicer ravno oh tej njegovi hoji z armado proti Rimu se mu je prikazal, kakor je neki on sam pod presego zagotovil, na nebu pod soncem velik plameneč križ, na katerem so se nahajale te-le gerške besede: iv tooTcp vin* („en tuto nika"', to je, nv tem je zmaga*), kar se je prestavilo v latinski jezik z besčdami: „in hoc signo vinces“, in pomenja v našem: „po tem znamenju boš zmogel*. Dajal je pa cesar Konštantin odslej zaznamnjati le s križem vse svoje vojaške bandere ali zastave in ščite (oblo orožje iz lesa, iz kože ali tudi iz kovine, ki se je v Vojski z levo roko deržalo pred seboj za hrambo so-per sovražnika). —
Ta slavni naš rojak je sicer precej od začetka svojega vladanja zagovarjal in branil na vso moč kristijanstvo, in ga tudi po vsem rimskem cesarstvu vpeljal celo kot lakb imenovano „deržavno vero*, to je, kot poglavitno in pervo vero v istem cesarstvu, ^atiraje od dne do dne čedalje bolj dotadašnje poganstvo, to pa zlasti potčm ko si je bil prenesi! sedež lz Rima v sončno-izhodno mesto imenovano do tada »Rizancija*, a odslej po njem „Konstantinopel* (to je "Ronštantinovo mčsto*), akoravno mu Slavjani sploh pravijo le »Carigrad* (carsko ali cesarsko mesto'). Za-s"užil si je on gotovo popolnoma že po tem zgoraj
22
opomnjeni častni naslov (pridevek) nVeliki“, kar smo omčnili sicer že tudi na 34 strani te knjige.
Po njegovem modrem in gotovo vse hvale vrednem ukazu, ki se je bil razglasil iz Milana, kjer je nčkaj časa bival, leta 313 po vsi rimski deržavi, dobilo si je v njej kristijanstvo popolno slobodnost: smeli so tedaj od takrat naprej spoznovalci kristijanske vere svojevoljno zidati in napravljati si tempeljne in cerkve brez prihajanja v kake si bodi ovire ali zabave, ki so se jim vendar protivile v prejšnjih časih, kakor smo že povedali, po Rimcih in judih. Začčli so si jih sicer kristijani po malem, se ve, tudi v našem Terstu osnovati, čeravno so bili spervič prisiljeni, zadovoljni biti, kakor je po vsem naravino, večidel samo s kapelicami. Pripoveduje se sploh, da tukajšnja stolna cerkev, od začetka prav za prav posvečena sv. Mariji, pozneje pa, namreč leta 1300 (glejte tudi na 35 strani) kot zjedinjena z drugo sezidano leta 530 tik nje, samemu svetemu Justu, je postavljena bila že leta 383, tedaj skoraj pred 1488 leti (a po terditvi nekaterih neki prav za prav vendar leta 400). —' Pravi se sicer še dalej, da je bila ta cerkev pcrva v Terstu, dasiravno je marsikedo, posebno pa dr. Kandleri svojo misel razodel, da perva je morda bila tinivčc čekvica sv. Silvestra, zastran katere smo nekaj malega omenili že na 61 strani pod čerko o).
Ob tej priložnosti objavljamo na kratko, in to posebno z ozirom na našo opombo pristavljeno na 34 strani (med serpkoma skoraj na sredi) še svoje mene-nje zastran vpraševanja, pod kateri narod da so p° pravem spadali tisti ljudje, ki so si napravili bili hj staro, in pa po svoji podobi, kakor smo že drugod opomnili, tudi jako znamenito cerkev sv. Justa, sicel
vendar le kot spervič sv. Mariji posvečeno ? Odgovor na to vpraševanje se nam ne dozdčva ravno toliko težek : zidali so jo po naši misli gotovo le tisti, katerim je Koralo biti to najbolj na sercu ležeče; tedaj ravno tisti, ki so bili prej zarad iskrenega spoznavanja kri-stijanske vere zaničevani in nevsmiljeno preganjani. To so bili pa samo ljudje tistega naroda, katčri (s kakim malim številom Rimcev vrčd — glejte sicer tudi na 310 strani) je bival takrat kot poglaviten v Terstu, tedaj po naših že prejšnjih dokazih — Slavjani\ saj po Italijanih nije bilo še v tadašnjih časih ne duha tie sluha, in pa prikazovali so se oni na svetu pod tim imenom še le po propadu rimskega gospodovanja, in sicer po pravem ravno tako, kakor se je pojasnilo že na 119 strani. Kar se tiče Rimcev, bivših prega-^javcev kristijanstva, bilo je njim, kakor mi sodimo, vendar težko mar za to zidanje; pa saj tudi še sledov n)irn navadnega znanega zidarstva se v tem jako čudnem poslopju ne nahaja. Družili narodov nije takrat bilo v
tih krajih, naj le blebečejo neki gospodje------ zastran
pjih kot Neslavjanih (?!) karkoli si bodi! — Pozneje se je ščasoma sezidalo še več cerkev v Terstu, kakor tudi v njegovi okolici, o katerih se je že v „opisu* fičkaj govorilo. Sicer povedati mislimo zastran okoličnih °1> svojem času še marsikaj.
X. Terst pod kraljem Odoakrom (od leta 474 fl° leta 493). — Večkratni hudi in strašni prepir, te-Puž, in nepokoj med častilakomnimi pervaki rimske 'leržave, katere začetek in konec smo že na kratko °menili na 295 strani te knjige; večkratno strastno ^odkopavanje in klanje med njimi zarad pravic, za ^atčre so se na vso moč poganjali posebno zastran Padanja; večkratno razdeljevanje ali timveč razkosa-
nje te deržave; večkratna, bivša navadno le po vino-ritvi enega ali druzega tih pervakov mogoča, deržavi pa jako škodljiva sprememba vlade; ščasno vtepanje mehkužnosti in razujzdanosti med vladarje in ravno tako sicer tudi med rimsko ljudstvo; — vse to je na zadnje pobilo in zmoglo prej sicer mnogo stoletij nezmagljive Rimce; vse to jim je oslabilo nekdanjo mogočnost, in otemnilo bliščobo, potem ko si je bila ona in tista najvišo stopnjo dosegla ; vse to sije imelo naposled pa tudi za nasledek žalostno prikazen, da so si po malem titjci takošne reči, — takošno nevgodno in nesrečno stanje v prid obračali: napadali so to ogromno deržavo nekateri od ene, drugi od druge strani, ker pa zastran tega niso si tudi nahajali ni-kakih posčbnih kot nepremagljivih težav in zaprek. Sicer spervič tako imenovano izhodno-rimsko, pozneje pa bizantinsko ali tudi gerško cesarstvo, o kotereni smo že vččkrat, posebno na 194 strani govorili, seje vendar precej bolj terdno in bolj na dolgo obderžalo, namreč dokler niso pridirjali tj e sirovi Turki leta 1355' in mu dali po svojem drugačno podobo, kakoršna se vidi tam sicer še dan današnji, kjer so se po tem veliko in jako čutljivo nesrečo Gerkom im Slavjanom (!) naselili.
Al taka nije vendar bila zastran sončno-zahodneg^ rimskega cesarstva. — Med junaškimi in imenitnim1 možmi narodov raznih plemen, ki so včdeli za-se dobro porabljati že omenjeno končno slabost Rimcev, i11 so tedaj od vsih strani zahajali v njihove dežele, da si jih osvoje, bil je sicer tudi tisti Odoaker, o katereij1 smo že nekaj govorili na 215 strani, razodevajo o j enem iz tam opomnjenega uzroka svojo misel, da jL bil berž ko ne slavjanske rodovine. Kot mladenk’
spodbadan posebno neki po njemu vgodnem prerokovanju sv. Severina zastran njegove prihodnje veličine m slave, stopil je bil v rimsko vojaško službo, v koleri se je res tudi, saj kakor nam zagotavljajo, zgodo-vinopisalci, jako in vččkrat poslavljal. Postavši že v kratkem vojskovod v severnih krajih rimske deržave v Evropi, zvedel je tam leta 475, da nek Orist, drug rimsk vojskovod na bolj južnih straneh, je pahnil ravno kar od vlade takrat od leta 474 bivšega rimskega ce-saija Julija Nepota, in spravil pa po tem na prestol (tron) svojega sina, ki se je klical Romul Avgustul (glejte sicer tudi na 295 strani). Priropivši Odoaker se svojo pogumno in serčno armado, plane nad Pa vij o v gorenji Italiji, kjer je stanoval tadaj Orčst, in ga po hitri zmagi vjame. Po tem se Romul Avgustul berzo °dreče cesarske časti, in pa armada imenuje nanagloma kralja Italije istega svojega vojskovoda — Odoakra.
Kralj Odoaker je vladal, kakor nam pripovedujejo holj zanesljive zgodovinske knjige, po vsem razumno, krepko in modro nad Italijo, s katčro, kakor smo že Prej omenili, je bil zjedinjen takrat tudi naš Terst; pustil je pametno tam vse stare neškodljive vravnave 1,1 navade, kakoršne je našel, se ve, tudi kristijansko vero v tadašnjih časih že sploh vpeljano, in jako ^žširjeno. — Tretji del pridobitih zemljišč je razdelil 8icer neki med vojake svojih armad; deželo je skerbno daroval ropanja drugih nkrodov, posebno Vandalov — Germanov razglašenih po vsem svetu kot divjakov, grozovitnežev in razdčjalcev. Povabil je pozneje v to n°vo kraljestvo po njem lepo in redno osnovano včč Sv°jih domorodcev, namreč Rujančanov. — Da je bil pa ta vladar okruten, sirov in grozovit človek, in da Je tedaj strašno gospodaril toliko v Italiji, kolikor po
tih krajih, in tedaj tudi v našem Terstu, katdremu je neki sila škode in nadloge storil (?!), kakor pravi in terdi z marsikaterimi drugimi zgodovinarji vrdd tudi Nemec Lowenthal, to se nije nikakor vresničilo in je toraj — živa laž ! Kar se tiče sicer končne osode tega imenitnega vladarja, ki si jo je našel leta 490, omenja se v sledečem razdčlku.
XI. Terst pod kraljem Teodorikom (od leta 490 do leta 526). — Za Odoakrom je gospodoval nad Italijo, ravno kakor tudi nad našim Terstom kralj Teodorik, ki si je imel pridevek „Velikiu, rojen leta 455, in sin Teodemira, kralja tak6 imenovanih izhodnih Gotov (Gotje, narod germanskega ali staro-nemškega plemena, so se namreč razdeljevali v izhodne in zahodne Gote), in to takrat, ko so stanovali po svoji preselitvi iz Germanije v južnih krajih sadanje Ogerske, pozneje pa v Misiji (glejte na 190 strani), namreč takraj „ čer-nega morja*, in pa zgoraj nad Gerško v izhodni Evropi. Vojskoval se je kralj Teodemir takrat z bizantinskim ali gerškim cesarjem Leonom, in prav za prav lčta 460. Potem ko se je med njima mir sklenil; poslan je bil mladi Teodorik kot zastavljenec ali kot oseben porok za to, da se spolnijo natanjčno pogoji tega miru (kakor je bila sicer v prejšnjh časih sploh navada, ko so se vojskovale! na zadnje pomirovali) v Carigrad, kjer je ostal bil nčki enajst Ičt.
Po svojem povratku, in po smerti očeta Teodemira leta 475 je vladal v Misiji Teodorik kot njegov nastopnik. Bizantinski cesar Zenon pa, imčvši ga za najnevarnišega soseda, ga je neki zvijačno mamil in vabil, da naj grč s primerno armado v Italijo sope)' Odoakra. To se je res tudi prigodilo leta 488. Teodorik je pa timveč rad po tem vabilu ravnal, ker je bil jako
bojaželjen. Obneslo se mu je sicer tudi v resnici vse, kar si je imel na misli: pobije in zmore namreč Odoakra trikrat na raznih krajih, in sicer pervi krat v oglejski okolici (na sadanjem Furlanskem v Avstriji), drugi krat blizo Verone, a tadaj vendar s pomočjo zahodnih Gotov pridirjavših iz Germanije v rimsko deržavo; tretji in zadnji krat pa ob reki Adi v gorenji Italiji leta 490. Po tem je postal Teodorik kralj Italije, in, se ve, tudi Tersta. Kar se tiče Odoakra, deržal se je ta še do leta 493 v Raveni (v srčdnji sončno-izhodni Italiji), kjer se je neki na vse kriplje prizadčval in boril, da se še naprej brani in si obderži kraljestvo, bil je pa na zadnje vendar prisiljen, se u-dati, in se celo nasilni smerti podvreči — bil je namreč tam vmorjen !
Po končni zmagi nad Odoakrom osnoval si je Teodorik skoraj v kratkem veliko kraljestvo, katero je obsegalo razim Italije tudi Panonijo (glejte na 191 strani); tako imenovano Savijo. to je, dežele, po ka-tčrih teče reka Sava, tedaj tudi Kranjsko ; Dalmacijo, en del Narika omenjenega na 192 strani, Recijo, namreč en del sadanje Svajce, severne Italije, in Bava-rije, kakor sicer tudi Tirolsko, in še nekaj južnih dežel spadajočih zdaj pod Francijo. Znano je pa po zgodovini, da tudi kralj Teodorik je vladal razumno, modro, pravično in milo. Bere se sicer še v raznih knjigah, ki govore o njem, da tudi Terst se je pod njim povišal, in da so se takrat v tem mestu marsikatera nova poslopja sezidala. L5wenthal terdi pa, da je bilo ono v tadašnjih časih tim več primčrne poprave potrebno, ker je bilo neki poprej pod pepelom zakopano (?!), čeravno ne pove z dokazi, po kom da je prav za prav pod ta pepel prišlo? On pravi sicer še
dalje — se ve, le na podlagi znanih nam drugih čečkarij — da so pozneje to naše mesto Slavjani, ki so mu neki sčm privreli, Bog vč, od kod, razdejali in opustobili, česar pa mi ne moremo verjeti: nam se ne dozdeva po vsem naravino, da bi oni se svojimi sorojaki, ki so takrat tu bivali, taki) nevsiniljeno in okrutno ravnali! — Vmerl je Teodorik 5 dne meseca majnika Ičta 526, potčm ko je vladal 36 let. —■ Njegov sin Atalarik je vladal za njim pod vodstvom sestre Amalazujnte 8 let, kakor se bo sicer videlo v sledečem razdelku.
Ob času vladanja kralja Teodorika, namreč leta 524 si je Terst dobil pervega škofa : ta je bil Frugifer — ravno tisti, ki je dal bil napraviti tik pervotne tukajšnje bolj majhne cerkve sv. Marije drugo cerkvico omčnjeno že na 34 strani. Terdi se sicer v dotičnih zgodovinskih knjigah, da je škof Frugifer imel pod svojo cerkveno oblastjo ne samo Terst, temoč tudi Istro. Bilo je pa v teržaškem mestu dozdaj vsih skup 82 znanih škofov (dr. Kandler terdi vendar, da bilo jih je po pravem 83, a da jeden je ostal neznan). Mi bomo tukaj ob tej priliki vse imenovali, in sicer s pristavkom naznanjenja leta, v katčrem so si zadobili škofovsko čast. Bili so namreč ti-le:
1. Frugifer leta 524.	10.	Leon 804.
2. Geminijan 568.	11.	Tavrin 909.
3. Sever 579.	12.	Radald 929.
4. Firmin 602.	13.	Ivan III. 949.
5. Gavdencij 680.	14.	Peter I. 990.
6. Ivan I. 731.	15.	Rikolf (po nekaterih
7. Ivan II. 759.		pa sicer Ivan Rudolf)
8. Mavricij 766.		1006.
9. Fortnnat 788.	16.	Adalger 1031,
17.	Heribert 1080.
18.	Herinicij 1106.
19.	Hartujk 1115.
20.	Ditmar 1134.
21.	Bernard 1146.
22.	Henrik I. 1186.
23.	Lujtold 1188.
48.	Ivan VI. 1408.
49.	Miklavž I. 1409.
50.	Jakop 1417.
5 1. Martin (Davorin) 1424
52.	Miklavž II. 1441.
53.	Enea Silvij 1447 (pozneje papež Pij II).
24. Volbenk (Volfgank) 54. Ludevik II. 1450.
1 ion	c- a .^	, rr , .r .
1190.
25.	Henrik II. 1200.
26.	Geberard 1203.
27.	Konrad 1212.
28.	Leonard I. 1232.
29.	Ivan IV. 1235.
30.	Volrik 1238.
31.	Givard 1255.
32.	Leonard II. 1260.
33.	Arlong 1262.
34.	Alvin 1282.
35.	Brisa 1286.
36.	Ivan V. 1299.
37.	Henrik III. 1300.
55.	Anton II. 1451.
56.	Akacij 1487.
57.	Lukež I. 1501 (se je bil odrekel).
58.	Peter II. (Bonomo — namesti Lukeža I.) 1501.
59.	FrančišekII. (Jožefič — Slavjem) 1547.
60.	Anton HI. 1549.
61.	Ivan VII. 1560.
62.	Andrej (Repič—Sla-vjan\Italijani so mn dali pa priimek po svojem „Rapicciou/) 1566.
Q	*	v/v/«	55	O • J
<58. Rudolf ( Pedrazzani) 63. Hijacint 1574.
3	1302.	64. Miklavž IH. 1576.
39.	Gregor (Gergur) 1323. 65. Ivan Vlil. 1595.
40.	Vilelm (Francki) 1328. 66. Ursin 1598
4l Pete 1990	ta * i i
41.	Paks 1330.
42.	Frančišek I. 1342.
43.	Ludovik I. 1347.
44.	Anton I. 1350.
45.	Angel 1370.
46.	Henrik IV. 1383.
47.	Simon 1396.
67.	Rajnold(Skerlič — po Italijanik sicer Scar-licchio ! — Slavjan)
1671.
68.	Pompej 1632.
69.	Anton IV (Marenci) 1646.
— 338
70.	Frančišek Maksimilijan 78. Sigismund (Žiga ali
1663.	Šižman) Anton grof
71.	Jakop Ferdinand 1672. Hohenvart 1791.
72.	Ivan Frančišek 1692. 79. Ignacij Kajetan 1796.
73.	Jožef Anton 1721.	80. Anton V. (Leonardič—
74.	Lukež II. 1724.	Slavijari) 1821.
75.	Jožef Anton Hanibal 81. Matej (Ravnihar —
1740.	iskren Slovnec) 1831.
76.	Anton Ferdinand 1761. 82. Jernej (Legat —tudi
77.	Frančišek Filip 1775. Slovnec) 1846.
Opomba, a) Leta 1788 je bilo odpravljeno škofij-stvo v Terstu, in preloženo v Gradiško, a vendar le za malo časa — do leta 1791. — b) Po terditvi dr. Kandlerja bil je za Terst nek škof imenovan tudi leta 957, a da njegovo imč je neznano (!). — c) L6wen-thal pravi, da po njegovi misli je bil škofovski sedež v Terstu zapuščen dolgo časa, potem ko je bil til škof Firmin (od leta 602), ker stran škofa Gavdencija leta 680 nije bilo neki do leta 754 nobenega druzega; kar pa vendar nije resnično; saj je bil pač leta 731 Ivan L za škofa, kakor je Lowenthal sam prej povedal, in bili so tedaj v 157 letih štirje. Zakaj mu se nije rajše to zavzetno zdelo, da v občasju od leta 804 do leta 909, tedaj v 105 letih je bil v Terstu en sam škof, namreč Leon, kakor se vidi sicer že zgoraj?
XII. Terst pod bizantinskim cesarstvom (od leta 534 do leta 568). — Naslednik kralju Teodoriku je bil, kakor se je že omenilo na 336 strani, sin Ata-larik, sicer še nedolčten, in ravno zato je prevzela vlado njegova sestra Amalazujnta, ki je gospodovala pa le osem let, namreč do smerti imenovanega svojega brata, ki se je pripetila leta 534. Dal jo je vmo-riti njen stric Teodat, ki se je postavil po tem saifl

sebe za gotskega kralja. Ravno ta prigodek si je pa bizantinski cesar Justinijan (Slavjem, kakor smo že drugod rčkli, s pridevkom „Upravda£‘, sin cesarja Justina, bivšega prej prostega slavjanskega kmeta—!), vladavši od 16ta 527 do leta 565, berž v prid obernil; je namreč sklenil prisvojiti si gotsko kraljestvo v Italiji — tisto kraljestvo, katčro je vstanovil Teodorik po spodbadanju prejšnjega cesarja Zenona (glejte na 334 strani) in pa v lep red spravil. Da izverši ta svoj sklep, voli si za to Justinijan slavnega junaka — Belizarja. Ked5 je bil pa ta?
Ime „Belizar“ je spačeno; ono izvira iz slavjanske besčde „Veličar“. Belizar je bil Ilirec, tedaj po naših zadostnih dokazih Slavjem (glejte na straneh od 193 do 198), in sicer po terdilvi bolj zanesljivih zgodovin opisalce v plemenite rodovine. Rodil se je ob začetku šestega stoletja v Cermenu ne daleč od Drenopolja na Tračkem takraj „ čer nega morja". Ime „ Veličar" je bilo pa tudi temu, kar je on izpeljal za cesarja Justi-nijana, res popolnoma primerno. Velicar pomenja nam-več prav za prav to, kar pomenja beseda rešitelj (odrešenik); saj rčšil je pač kot najpoguinniši in naj-serčniši junak tadašnjih časov omenjenega cesarja v več nevarnostih. Služil je sicer spervič Belizar pri cesarju Justinijanu v taki) imenovani „telesni vojaški straži“, to je, v posebnem vojaštvu odločenem le za vladarja, to pa vendar njemu skoraj več za neko čast, ko za drugo!
Bolj pozno je šel Belizar po cesarjevem povelju kot vojskovod s 25 tisoč vojaki v Azijo soper persijan-skega kralja, tadašnjega sovražnika bizantinskemu cesarstvu. On ga tam v kratkem srečno zmore in popolnoma vkroti. Zgodovinopisalec Prokop, katerega
smo omenili na 132 strani, mu je bil takrat tajnik (sekretar). Leta 532 je vspešno zaterl v Carigradu grozovitno zaroto, ki je žugala cesarju Justinijanu celo se smertno nevarnostjo. Leta 533 ga pošlje tisti z armado v Afriko soper takrat po svojem tam gospodo-vavše „Vandale“, o katerih smo že nekaj čerhnili na 333 strani. Tudi zastran tega je Belizar svojo nalogo v kratkem z dobrim vspehom dognal: po dv6h zmagah se verne z vjetim kraljem Galimerjem in ž njegovo bogatijo vred v Carigrad.
Leta 535 je šel imenovani junak kot vojaški poveljnik v Italijo po ukazu cesarja Justinijana, porabivšega si zvijačno ali saj s posebno px*ebrisanostjo tadašnji prepir, ki je zrasel bil po smerti kralja Teodorika (glejte na 338 strani), da si prisvoji to deželo. Tudi v tem mu je Belizar dobro sregel: leta 540 se mu je namreč obneslo, da zmore srečno zadnjega gotskega vladarja Vitigeza v Raveni, kjer je po tem cesar Justinijan vstanovil tako imenovani „eksarhat“ (ime gerško, ki pomenja v našem jeziku, namestništvo)^ pod katerega je spadala tedaj po omenjeni zmagi Italija in ž njo vred, se vč, tudi naš Terst. — Poslavljal se je sicer Belizar pozneje v neki drugi vojski s Persijani v Aziji, in pa ob tej priliki tudi v brambi mesta Jeruzalema; in na zadnje še enkrat v Italiji leta 541 v novem boju z Goti, ki so se bili tam spuntali pod svojim posebnim glavarjem Totilorn. Potem ko se je vernil v Carigrad, in v miru tam bival, ponujali so mu neki Gotje italijansko kraljestvo, ako jim pomaga soper Bizantine, kar jim je on pa naravnost odbil. Sicer prišel je zastran tega vendar v neko zamero pri cesarju Justinijanu, ki ga je imel na sumu (v slabi misli), da je po nekakem porazumljen bil z Goti, in ga
— 341
je dal zategadel celo v ječe zapreti, a neki že v kratkem sopet oslobodil,. spoznavši ga na zadnje za nedolžnega. — Vmerl pa Belizar, po našem pa, kakor smo že omenili, „Veličar“, ki je spravil bil tudi Terst pod bizantinsko gospodovanje, a vendar le za malo časa, kakor se bo koj videlo, 13 dne meseca marca leta 585 v Carigradu (govoorili smo sicer o njem tu nekaj bolj na obširno zato, ker je bil rojak našega plemena, čeravno seje žalibog tudi on poslavljal le za —tujce!).
XIII. Terst pod Longobardi (od leta 568 do leta 774). — Gospodovanje bizantinskega cesarstva po njegovih „eksarhih“ (namestnifcili) imevših si sedež v Raveni, nad Italijo in nad Terstom je trajalo vendar skoraj samo 28 let. Prilomastili so namreč leta 568 tje hrabri in bojaželjni Longobardije,— narod germanskega ali staro-nemškega plemena iz severo-zahodnih krajev Germanije. Opomnjeni bizantinski namestniki (eksarhi) niso imeli takrat zadostne nasprotne moči soper nje, — niso imeli več junaškega Belizarja, da bi se bil serč-no m krepko zanje vpiral tim neprijetnim gostom, ki so pa tudi v kratkem res podjarmili pod vodstvom svojega derznega načelnika Albojna velik del Italije, sčasoma sicer še to drugo, kar je takrat pod njo spadalo, se ve, s Terstom vred. Longobardski kralji so si nneli spervič za glavno mesto Pavijo v deželi, ki se je od takrat klicala „Lombardija“ (Longobardija).
Kralj Albojn je razdel svoje kraljestvo v 30 vojvodin, katerih vsaka si je imela posebno glavno mesto, in posebnega poglavarja — vojvoda. Pripetilo se je sicer večkrat, da so se ti poglavarji tii in tam spuntali, in po tem zmešnjave v deželi napletali. Je-li si tudi Terst imel takrat tacega poglavarja, o tem se nikjer nič ne bere, ravno kakor se ne ve na čisto, pod
katero vojvodino da je po pravem spadal, če si ga nije imel; zdeva se vendar po nekih zgodovinskih opombah, ki se tu pa tam nahajajo, ko da je stalo to mesto pod oblastjo furlanskih vojvod. — Končno in popolnoma odpravil je sicer bizantinski eksarhat še le lon-gobardski kralj Ajstulf, Lujtprandov nastopnik, po silni pridobitvi Ravene leta 752. Sicer pod Lujtprandom so si imeli pervi začetek razni prepiri z rimskimi škofi (papeži'), ki so na zadnje longobardskemu kraljestvu v Italiji konec napravili, kakor se bo že tak6 videlo v sledečem XIV. razdelku, kjer se bo tudi povedalo, kedd da je bil zadnji kralj Longobardov, in kako da je (leta 774, tedaj po dve sto in šestletnem obstanku omenjenega kraljestva) ob svojo oblast prišel ? —
Ob času gospodovanja Longobardov v Italiji in tedaj tudi v Terstu se je kmalo po volitvi škofa Ge-minijana (glejte na 336 strani pod štev. 2) izcimil bil takb imenovani »šizma41 (besedagerška, ki pomenja razcep, razkol ali odstop od cerkvene vlade rimskega škofa kot papeža. Ločil se je namreč bil tadašnji oglejski patrijarh Pavel (glejte sicer tudi na 216 in 21L kar se tiče Ogleja in ondešnjih nekdanjih patriarhov) od omenjene vlade, in se preselil pa v “Grad„ (nekdaj tudi precej važno mesto, zdaj revna vasica v avstrijski Furlaniji — večidel prebivališče vbogih ribarjev; Italijani jej pravijo nGrado* in mislepa, daje to ime italijansko, kakor neki tudi ime „Sagrado“, to je »Zagradom,, na isti zemlji nedaleč od Gradiške). Ta odstop si je imel pa za nasledek razne zaporedne raz-pore in sploh nevgodnosti med papeži, med patrijarbi in med škofi deržavšimi se tistih kot odpadnikov. Ter-žaški škof Geminijan, Frugiferjev naslednik, je bil nek1 pristopil šizmi, in je stal tedaj na strani gradskega
343
patrijarha. Škof Sever se je vernil pa k rimski materi cerkvi, m tako sicer tudi škof Firmin, a le potem ko sta bila poprej potegnila za razkolnimi ali odpadšimi patrijarhi. Škof Ivan 1. (bivši od začetka učitelj latinskega jezika, izvoljen pa zarad posebne njegove učenosti in zarad izglednega njegovega čednostnega zader-žanja leta 731 za teržaškega škofa, in pozneje cel6 za patrijarha) je bil vas vdan rimski cerkveni vladi. Nastala je pa ravno zato razpartija med njim in med oenečkim poglavarjem (tako imenovanim „dožetom“) Ivanom, sicer soper njega spodbadanim po drugih razkolniki (šizmatičnih, to je, od rimske cerkvene vlade ločenih) škofih. Po tem ga je patrijarh Ivan, kakor se navadno reče, izobčil, namreč pod prokletjem iz druž-oe kristijanskih vernikov pravilno pahnil. Imenovani »dože“, čutivši se zategadel vsega razkačenega, misli na maščevanje nad nj im : podaje se s primerno armado do Grada, vjame patrijarha, in pa zapoveduje, da naj kode brez nobenega vsmiljenja iz verha ondešnjega visocega stolpa (turna) dol na tla verzen, da se tako vbije, kar se je res tudi pripetilo —!! Sicer nekateri lorde, da je bil prav za prav v bližno morje telebljen.
XIV. Terst pod Franki (od Ičta 774 do leta 849). Franki, to je, kakor bi se reklo v našem jeziku, ^obodnjaki (slobodni ljudje) so bili narod germanskega ali staro-nemškega plemena, in bivali spervič na sonč-no-zahodnih krajihtadašnje Nemčije. V drugi polovici trč-(iega stoletja so osnovali zvezo z drugimi majhnimi narodi istega plemena, se tako ojačili in se pa večkrat vojskovali z Rimci, potem ko so se tisti bili tudi (lo tih krajev širili. Potolkli so jih pod svojim voj-^kovodom Klodijem sicer popolnoma vendar še le v Galiji leta 486, kjer so se po tem naselili, in kjer se
je polagoma izcimil francozki narod, katerega jezik je večidel mešanica iz latinskih in staro-nemških besedi-Vojskovod Klodvik je skoraj v kratkem napravil taffl tako imenovano „iransko kraljestvo*, ki seje razprostiralo : oj proti sončnemu zahodu, kjer je zdaj Francija ; b) proti sbnčno-izhodnim stranem, kjer je današnjega dne Nemčija; in pa c) tudi proti jugu, kjer so bivali takrat izhodni Gotje (glejte v XI razdelka na 334 strani), katerih deržavo so si pa prisvojili po končni zmagi nad njimi.
Najbolj se je pa vendar to že v tadašnjih časil) znamenito kraljestvo razprostiralo, potem ko je bil prevzel njega vlado Karel s pridevkom „ Veliki “ leta 768, namreč po smerti svojega očeta Pipina. Bil je pozneje ta nastopnik po očetu papežu Leonu III kronan v Rimu leta 800, — takrat, ko ga je obiskal, kot rimsko-nemški cesar. Njegovo v kratkem osnovano ogromno kraljestvo je obsegalo skoraj vso SpanijOi Italijo in Nemčijo, kakor tudi še velik del sadanje Avstrije, in sicer med njim jugo-zahodne slavjanske dežele do rek Save in Drave s Terstom vred. Kako velik prijatelj (?) da je bd pa Slavjanom ta cesar, dokazuje nam zlasti tudi nek poseben prigodek leta 782-Potem ko se je namreč jedna izmed njegovih armad prederznila na severnem kraju Nemčije napasti tudi bivše po vsem mirne in v svojem slobodnem stanju zadovoljne severne Serbe, o katerih smo že govoril' na 184 strani pod čerko c), je bila pa vendar po njih vsa potolčena in vgonobljena, podal se je tje omenjen' cesar sam v kratkem z drugo bolj močno armado, d» si jih po vsi sili podverže, kar se mu je res tud' obneslo, kakor si vtegne sicer vsak prav lahko mislitt ako le prevdari, da tim Slavjanom nije bilo mogoč6
— 345
vpirati se vspešno in srečno pretežni moči, kakoršno je on takrat imel. — Pa kako je vendar ta cesar ravnal po svoji zmagi sč Slavjani, to je, z omenjenimi Serbi kot vjčtimi v boju, katerih je bilo neki nad 5000? Dal jih je zaporedoma vse nevsmiljeno posekati, ko da bi mu ne smelo biti že to zadostno, da jih je imel pod svojo oblastjo! Tak6 neplemenito se je on tedaj maščeval nad timi nesrečniki;—tisti, ki si je imčl, kakor smo že i'ekli, častni pridevek „ Veliki";— takd je on razumeval in rabil vojskino, in mednarodno pravico zastran tih Slavjanov, ki so se vendar le za svojo slobodnost in sploh za svoje narodne pravice korih, kakor je bila sicer že stara navada naših rojakov!
Kak6 in kedaj so pa prišli Franki v Italijo, in po tem tudi v naše kraje namesto Longobardov, da tu gospodujejo? — Kakor smo že opomnili na 342 strani, Očimih so se bili, potem ko je nastopil vlado longo-kardski kralj Lujtprand, med papeži in med Longo-kardi neki prepiri, imevši veliko in odločivno moč na to znamčnito spremembo. Imeli so si pa izvir ti prepiri posebno neki tudi v tem, da so bili Longobardije priverženci ali spoznovalci vedske ločine tako imeno-Vanih „Arijanov„, to je, posnemovalcev vere nekoliko različne od prave katoliške, in osnovane leta 318 v Aleksandriji po nekem r)Ariju“, ki je terdil in učil, »da Kristus, sin božji, je najplemčnitniša izmed vsih stvari postavših iz ničesa, in da je manj ko Bog“. — Nasledek takošnih prepirov je bil pa na zadnje ta, da Sv° leta 754 prišli v Italijo po vabilu očeta papeža Stefana II. Franki, in sicer takrat, ko jim je bil vla-dar in kralj Pipin Mali, — tisti namreč, katerega Naslednik je bil že zgoraj omenjeni „Karel Veliki".
23
Ta je leta 774 zmogel po vojskovanju zadnjega lon-gobardskega kralja „Deziderija“ v Paviji, in pa, odpravi vši v kratkem vse, po longobasdskem kralju Albojnu vstanovljene vojvodine, katerih je bilo 36, po nekaterih pa le 30 (glejte na 341 stranj), je osnoval tudi v Italiji, ravno kakor po vsih drugih krajih, kjer je bil zaporedoma premagalec, tako imenovane „mejne grofovineft, kakor smo sicer že drugod omenili. A v našem Terstu nije bilo vendar nikdar tacih grofov, in tega ne terdi sicer tudi nihče: bilo je tedaj v tadašnjih časih to mesto (še brez okolice pridružene mu tako, kakor mu je pridružena današnjega dne) podložno mejnim grofom kot poglavarjem ene tistih dežel, ki so mu bile bolj bližne, in pa prav za prav, saj kakor mi sodimo, in kakor bomo sicer pozneje skušali tudi natanko dokazati, — kranjske.
Pripoveduje se, da je cesar Karel Veliki tudi nas Terst obiskal, potem ko ga je imel že pod svojo oblastjo, in da seje bil ob tej priložnosti ž njim posebno sprijaznil Fortunat, Teržačan, in pa bratan rajncega škofa in patrijarha Ivana L že opomnjenega na 343 strani, bivši v ladašnjem času spervič v tem našem mestu škof, pozneje patrijarh v Gradu; sicer škof je bil tukaj dvanajst, patrijarh v Gradu pa štiri m dvajset let. Pripoveduje se tudi še dalej v dotičnih zgodovinskih knjigah, da se je takrat v tem mestu napravil imenovanemu cesarju v čast navlašenj znamenit slavo-oblok („velb“, to je, obokana vrata), pod katerim si je on imel sem slovesen vhod. Na katerem kraju mesta da je bil pa ravno ta oblok napravljen, se ne ve za gotovo. Rčs čudno!
V „ starem mestuu ne daleč od cerkve „sv. Marije Veče“ (glejte sicer na 4 S strani pod čerko e), in
zgoraj male planjave imenovane „Barbakan“ se je obderžal do današnjega dne nek star oblok, kateremu so dali Italijani ime „Arco di Riccardo“, kar bi po-menjalo v našem jeziku prav za prav »Rihardov oblok“. kadre Ireneo della Croce terdi, da „ Areo di Riccardo“ pomenja toliko, kolikor pomenjajo besede „ Arco del re Carlo“, to je »oblok kralja Karla (?!), in da je tedaj ostanek ravno zgoraj omenjenega slavo-obloka. Da je pa vendar ta terditev jako smešna, ali timveč neumna, je očitno, ko beli dan; ker pervič misliti si nikakor Oe moremo, da bil bi vbod imenovanega cesarja ravno skoraj od zud za mestom ali saj po nekakem proti sredi njega, kjer bi takrat bil oblok, ne pa timveč spred proti severni strani, na kateri so bila prava mčst-Oa vrata; in ker drugič besede „Arco di Riccardo* so vendar zavzetno prerazlične od besedi »Arco del fe Carlo“, da bi se morala nahajati med onimi in •ned tistimi (stran besede „Arco“, se ve) kaka prava podobnost.
A drugi tukajšnji pisalci, med katerimi se nahaja sicer tudi dr. Kandler, so po nekakem enoglasno terdili, •la oblok, o katčrem je tukaj govorjenje, se je sčzidal že v tretjem stoletju, in da skozi njega se je hodilo v luvše neki ondešnje ječe, ki so se klicale po njih ter-•litvi neki že takrat v italijanskem jeziku »Torre di fticario", to je, Rikarijeb stolp ali turu (pa kaj je to?). Kar se tiče tega imenovanja, zdeva se nam ono po vsem neverjetno; ker v tadasnjih časih nije bilo še ne tukaj, ne drugod italijanskega jezika, da bi se dajalo •'avno v njem ime tim ječam, uka so res tam bile, kakor se pripoveduje. Ne vemo sicer, kaj posebnega lri važnega da si ima vendar ta ostanek na sebi, da So ga pustili za spomin kot starino rajši, kakor tiste
gotovo bolj tacega spomina vredne reči bivše na velikem tergu, katčre smo omenili že na 47 strani pod čerko e), in katere so pa teržaški gospodje po vsem kervohladno in brezrazmiseljno odpravili, čeravno bi lahko tam ostale brez popačenja mesta, ki bi bilo timveč po njih še bolj znamenito. Te reči bi gotovo tudi tuje preiskovalce starin bolj mikale in k sebi vabile, da si jih pridno narisajo, kakor si narisavajo marsikateri izmed njih večkrat zgoraj opomnjeni oblok kot neko posebno staro svetinjo (!), akoravno ne moremo še prav razumevati, zakaj da se tisti vendar toliko ceni, ali timveč po nekakem celo — spoštuješ Saj se pač še zdaj ne ve, kaj da je neki prav za prav to bilo!
Naslednik Karla Velicega je bil njegov sin Lju-devik s pridevkom „Pobožni". Po smerti tega pa, ki se je pripetila Ičta 840, se je leta 843 razcepila vsa njegova ogromna deržava na tri kose, namreč: v tak6 imčnovano Frankonijo nemško ali sončno-izhodno; v Frankonijo sončno-zahodno, kjer je zdaj Francija; in pa v Frankonijo srednjo, pod katero je spadala tudi Italija, in pa ž njo vred naš Terst. Pervo si je dobil Ludevik s pridevkom „Nemški“, drugo Karel „Plešasti", tretjo Lotar I. kot njen vladar, in pa ob enem kot rimsko-nemški cesar. Vladal je tisti pčtnajst let, to je, od leta 840 do leta 855 ; vmerl je sicer kot menih (redovnik) v nekem samostanu na Fz*ancozkem!!
XV. Terst pod svčtno vlado svoje škofije (od
leta 848 do leta 949, tedaj 101 leto). — Ne samo rajnki dr. Rossetti, Padre Ireneo della Croce in pa Mainatti so terdili, ampak terdi tudi dr. Kandler, da je bil tisti nčmško-rimski cesar Lotar L, o katčretf
smo že govorili na koncu XIV. razdelka na 348 strani, daril Terst tukaj bivšemu škofu Ivanu II. Kar se tiče pa zaznamnjevanja dobe, ob kateri se je to prav za prav prigodilo, ono nije pri vsih enako. Pervi trijč dčjo, da se je omenjena daritev izveršila Ičta 848, in sicer po dr. Rossetiju 8 dne meseca avgusta, po drugih pervega dne istega meseca. A dr. Kandler terdi povsod, kjer je v tej zadčvi kaj pisal, da dobil je škof Ivan II. Terst za dar od istega cesarja še le leta 948. la njegova terditev si nima pa vendar nikake podlage, je tedaj po vsem neprava in nezanesljiva, ako le pre-vdarjamo, da začetek vladanju cesarja Lotarja I. je bil, kakor smo že pevedali, in je sicer tudi popolnoma spričevano po zgodovini, leta 840, ne tčdaj 940, •n vmerl je pa leta 855 (tčžko je vendar po 93 letih °d smerti vstal, da izveršiije to daritev!).
Nemški zgodovinar Ldwenthal pravi pa (gotovo le na podlagi tega, kar so terdili dr. Rossetti, Padre Ireneo della Croce in Mainatti), na 9 strani perve svojih dveh knjig, da cesar Lotar I. je prepustil Terst škofu Ivanu za dar pervega dne meseca avgusta leta $48, kar je sicer resnično le zastran zaznamovanja leta, a nekaj bolj pozno, namreč na 17 strani iste knjige, pozabivši, kakor je po vsem očitno, na svoje prejšnje besčde, terdi vendar (dčloma sicer tukaj enoglasno ( dr. Kandlerjem!) drugače, namreč da cesar Lotar II. Je imenovanemu škofu daril teržaško mesto osmega dnč meseca avgusta leta 948 (ne tedaj Lotar I. in tudi fie pervega dne istega meseca leta 848, kakor je malo pvej povedal! (kaj je pa po njegovem v tej reči resničnega?). — Važno in sicer tudi prav zavzčtno je yendar zastran - tega, da, kakor se vidi po zaznamku, katčrega smo podali na 336 strani, leta 848 nije bilo
v Teistu kakega škofa Ivana II.; ampak imelo si je to mesto Ivana II. za škofa še le 16ta 048, v katerem nije bilo pa, Tcakor smo že dokazali, cesarja Lotarja I* kot darilca; res čudno tedaj! Po tem je sicer tudi razvidno, koliko neodločnega, in dvomljivega ali negotovega da nam je še ostalo zastran naših krajev v zgodovinskih zadevah od tadašnjih časov.
Katčre pravice so si prav za prav dobili po omenjeni daritvi teržački škofi ? Dobili so si zastran Tersta in njegove okolice, kakoršno nam kaže naris na 88 strani (sicer tadaj brez sadašnje mejo) vse tiste pravice, katere je imel prej Lotar I. kot rimsko-nemški cesar, in pa ob enem kot bivši najvišji gospodar in oblastnik tega mesta in okolice. Med timi pravicami je bila gotovo zapopadena tudi pravica do ko-vanjo, denarjev, kar je sicer marsikedb, posebno „Padre Ireneo della Croce“, svojeglavno zanikal, ali tajil, terde. da cesar Lotar I. se nije nikdar odrekel takošne, kakor se pravi. vHičamtvene pravice, ampak da si jo je pri-deržal tudi za prihodnje. Lowenthal pravi še celo to. da je bil škof Ivan II. prevzel Terst z okolico vred le kot „fevd“ (v pomenku, z malo besedami že razbi* strenem na 180 strani te knjige med serpkoma na dolenjem kraju), ne tčdaj kot neodvisno ali nepodložno posestvo. Ali drugače je vendar to stvar sodil rajnki dr. Rossetti v svoji izverstni knjigi leta 1814: p° natanjčnem razlaganju besed in zapopadka daritneg8 pisma 8 dnč meseca avgusta 848 je do čistega i® popolnoma skazal, da je po istem pismu omenjen8 škofija postala po vsem samoslalna, to je, ni komu1’ podložna oblastnica nad teržaškim mčstom in nad njegovo okolico. — Od takrat so si teržaški cerkven' poglavarji (škofi) dajali tudi naslov „giof„ (sicer k za nekaj časa).
— 351
Kar se tiče uzroka, zakaj da je vendar daril cesar Kotar I. Terst njegovi škofiji, omenja zgodov. L6wenthal neke čudne rččl, ki se temu, bi skoraj dejali, ravno tako podajajo, kakor se podaja svinji sčdlo. Kje da je pa takošne reči pobral, da nam jih naravnost pripoveduje, ko da bi nad njimi ne bilo nikake dvombe, ne vemo; našli smo jih dozdaj le v njegovi knjigi. Terdi namreč, da Terst je bil v tadašnjih časih prišel na nič, ali kakor se tudi pravi, na zadnjo zarezo; — da nčke beneške ladije (barke), ko so se vračale, kakor on pravi, iz sirijskega, to je zahodno-azijskega primorja z obilnim tergovskim blagom obložene, so kot preganjane na morju po turških roparjih bežale proti teržaški luki ali ladijostaji, a da bile so vendar po nesrčči d otečen e, in vse oropane; da ti hudobneži niso po tem zadovoljni bili sč svojim plenom ali ropom, ampak da pritisnili so celo k bregu, in po tem nečloveško ravnali z našim mestom, in ravno tako neki z njegovim obližjem, tedaj tudi z deželo, kjer je zdaj okolica tega mesta; da pa ta ista nesreča je dala bila omenjenemu cesarju priložnost ali pravi uzrok, da ^roči Terst, in sicer, kakor ta gospod pravi, kot ),fevd“ (glejte na 180 strani proti koncu) škofu Ivanu H., da v njem gospodujejo on in pa v prihodnje vsi ojegovi nastopniki, — ko da bi res vtignil po tem odvračati z najboljim vspehom nasledke takošne nesreče, ako §e je ta sicer tudi pripetila! Da pa tudi oiso škofi kot svčtni vladarji prinesli Terstu posebne sreče, to se bo vidilo v XVI. razdelku. Ne vemo sicer, zakaj da bi se ne bil cesar Lotar I. rajši neposredno sam kot gospodar Tersta se svojo močjo potrudil, da reši to mesto od omenjene revščine, in zakaj da ga jo moral za to ti m več še le škofiji izročiti?
To so pač zavzetne, ali timvčč babje misli, naj si imajo pa izvir kjerkoli si bodi! A naše menenje bilo bi to, da opomnjeno ravnanje cesarja Lotarja I. zastran prenbsa teržaškega mesta pod oblast škofov pripisovati bi se morda vendar moralo, kakor je tudi bolj naravino, več njegovi pobožnosti, njegovemu očitnemu navzetju za duhovščino ali sploh njegovemu spoštovanju do nje, kakor drugemu, kar bi nam sicer skoraj dokazovalo že to, da je šel na zadnje celb za— meniha, kakor smo omenili že na 347 strani. Pa naj si ima le ta daritev izvir ali uzrok v čem si bodi, prikazovati se mora tukajšnjim Slovencem gotovo kot jako važna: nastanek si je namreč dobila po njej r avno takrat, to je, pred 1023 leti —
Teržaška okolica, sicer vendar deloma v drugi podobi, v večem raztčžaju, in pa ne še tako zjedinjena s teržaškim mestom, kakor je današnjega dne; namreč tisto, kakor smo že na 91 strani rekli, zdaj v 23 okrajin razdeljeno prebivališče Slovencev, katero bi jim
znani gospodje........ ki se vedno le za svojo korist
opirajo in nanašajo na § 19 avstrijsko-deržavne ustave zastran narodnosti, berž ko bi se jim le dalo, radi po-serli, to je, — poitalijanili, sicer pa le toliko, kolikor že njim dozdčva za dobro: za tako imenovani „0arso“ (Kras') ne marajo (glejte, kar se je omenilo v tej zadevi že na 90 strani). A jako na sercu Ičžeče je vendar tim našim rojakom, in se trudijo sicer res tudi na vse kriplje, da se vspeh takošnih skušenj opomnjeniiu gospodom ovira, kar jim gotovo pravo čast dela IJa naj se serčno in derzno še naprej borijo za svoje narodne reči! — Kako si je imela tedaj izvirek ta okolica ?

V dotičnem pismu napravljenem zastran daritvi med cesarjem Lotarjem I. in pa, kakor so sicer dozdaj tudi vsi tukajšnji zgodovinarji terdili (čeravno nije še po vsem gotovo), se škofom Ivanom II. je bilo vsta-novljeno, da nije samo teržaško mesto imelo preiti v posest škofije, ampak še tudi zemlja ležeča tri milje okrog njega, ki se je razprostirala do mesta, se ve, le na južni, sončno-izhodni in severni strani (proti sončremu zahodu je namreč morje.) Morda ravno po tem je vtegnil tudi dr. Kandler soditi, da je bila ona res po nekakem pravi — „Agro alimen-tario“, to je preživljajoča zemlja; glejte sicer zavolj tega na 98 strani. Tak6 je nastala tedaj ta teržaška okolica, ki je pa vendar dandanašnji, kakor smo že prej omenili, bolj skerčena ali manjša nego je bila v prejšnjih časih, kar si je treba razjasnovati po tem, da se je pozneje sčasoma ražširjal takb imenovani „ pomeri o “ teržaškega mesta, spervič tako majhnega, kakor smo že opomnili na 311 strani, in obdanega od zidov, ki so se pa neki razrušili, in razvalili po silnih napadih divjih narodov, med katere šteje Nemec Lowenthal s tistimi gospodi vred, ki so dali navadno podlago njegovemu pisanju, posebno Slavjane pridir-javše mu neki sem še le osmega stoletja (?!).
Pa kaj je pomenjal v začetku ta „pomerio“? — To je ime izviravše iz latinskega; rabili so ga Rimci, pri katčrih se je glasilo sicer Bpomoeriumu (pome-rium), ko so govorili o okolišču svojega glavnega obzidanega mčsta Rima. Klical se je namreč pri njih tako tisti prostor, ki je šel na ozkem poleg obedveh strani obzidja tega mesta zunaj in znotraj, je bil posvečen, in ravno zato pa se nije smel rabiti nikdar za kar si bodi; in bil je sicer tudi nalaš zaznamovan
z mejnimi kamni. Spervič je nekaj časa obsegal vendar vse mesto. Omembe vredno je še, da pri starih Rim-cih navadni tako imenovani „avgurji“, to je, tisti, ki so prerokavali prihodnje reči po letanju tičev, so smeli v ta namen paziti na takošno letanje le med mestnim „pomerjem“ (temu bi se v našem jeziku prav za prav skoraj reklo „mestno-mejni prostor", katerega so Rimci po tem, kar smo že prej opomnili, imeli za neko posebno neoskrunljivo ali neoškodljivo svetinjo). — Kako da so vendar mogli Italijani z ozirom na to, kar se je zdaj tu omenilo, izkovati to imč „pomerio‘‘ kot ražšir ali obseg teržaškega mesta do sadanje njegove meje, nije prav razumljivo in jasno. To je gotovo le slaba ali timveč nespametna posnema Rimcev.
Do kod gre pa zdaj omenjena meja, ali kod se vije njena čerta okol mesta, katere daljnemu razširjanju se naši okoličani, kakor smo že prej nekaj čerhnili, na vso moč vpirajo (kakor se vpira sicer cel6 tudi vlada), in katero bi oni zdaj kot njim že večidel neznano (!) radi bolj razbistreno imeli? — Evo vam jo, rojaki! kakor smo jo mi po natanjčnem prejskovanju za gotovo pozvedili; a zviti naši nasprotniki so si jo narisali, da le kradejo, nekaj drugače, in povedalo se bo sicer že na svojem mestu, kako. Naj začnemo pa sč zaznamnjevanjcm te mejne čerte na jugo-zahodni strani, tam blizo in takraj svetilnika ^„lanterne“).
A. Med mestom in med Dolenjo Carbolo (pod številko 3 našega narisa, ki se nahaja na 88 strani te knjige) gre ta mejna čerta: a) od morskega brega takraj pervega bolj širocega nasipa (izstopa ali rivea), kjer je bil nekdaj pervi ali stari lazaret, in kjer je zdaj pod okolico spadajoči že zgoraj omenjeni svetilnik, čez ulico imenovano „Lazzaretto Vecchio", in se
355 —
proteza naprej po ulici r Via della Sanca“ proti jugo-izhodu med hišama št6v. 1029 in 1790 do ulice ,Via SS. Martin*4; b) od tod na levo naprej po tej isti ulici proti sončnemu izhodu do ulice „Via Necker*4; c) tukaj se oberne sopet proti jugovzhodu do nove ulice „Via Massimiliana*4 (takh imenovana v čast rajn-cemu nadvojvodi bivšemu na zadnje po nesreči v Mejiki cesarju Maksimilijanu, ki si je dal bil napraviti nad to ulico krasno poslopje na ondešnji sprelepi vi-sočini imajoči si jako mikaven razvid na jadransko morje); d) od tod na levo do ulice »Via Tigor*4, kjer je sadanja, pod mesto spadajoča armenska cerkev (glejte na 48 strani pod čerko /), pa naprej mimo hiše štev. 1364 stoječe na desni in mimo ulice »Via S. Vito** dol na levo proti Severju v ulico „Via della Ceraria*4 do ulice „Via S. Michele44, po navadi „Con-trada Prandi44 zad za anglikansko cerkvico; e) po tem gor proti sončnemu izhodu na desno do tje, kjer jenja (na vogli) Dolenja Carbola, in kjer grč pbt - Via ai Navali44 med to okrajino in pa med Gorenjo Car-bolo (glejte pod *štev. 2, v narisu na 88 strani) dol na desni proti jugu, to je, proti morju ali proti cesti Sv. Andreja, kjer je Lloydova ladijodelnica), na levo pa pot „Via S' Giusto44, ki gre mimo začčtka ulice »Via Madonnina*4 in naprej do stolne cerkve sv. Justa, proti Severju.
A znani teržaški prekanjenci so vendar to dozdaj tukaj opisano čerto, ki je po vsem prava, v zadnjih časih kakor se vidi po njihovi teržaško-mestni in okolični mapi, svojevoljno tako potegnili, da gre po tem sicer tudi od istega, že zgoraj pod čerko d) omenjenega mčsta, in pa po ulici »Via della Sanza*4, pa vendar naravnost gor proti jugo-izhodni strani do
verha, kjer je Gosletovo, že na 114 strani te knjige opomnjeno poslopje, in od tod proti sončnemu izhodu do začetka ulice „Via S. Vito“, in po tisti naprej sopet proti jugo-izhodu do ulice „Via ai Navali“, in po tem na Ičvo proti severju do ulic „Via S. Mi-chele“ in „Via S. Giusto“, o katerih smo že govorili pod čerkaina d) in e). Tak6 se je navlaš odščipnil ali odčehnil en k6s Dolenje Carbole, in pridružil mestu, da se tisto le čedalje bolj širi, okolica pa zmanjša!
B.	Med mestom in med Gorenjo Carbolo, tam kjer je štčvilka 2 na našem narisu, gre čerta: d) od konca ulic „Via S. Michcle“ in „Via ai Navali“ nekaj ' po ulici »Via S. Giusto“; b) iz tiste na desno proti jugo-izhodu po ulici »Via Madonoma4* naprej mimo loga »Bosco Pontini“ do ulice »Via del Bosco“, kjer se oberne ulica „Via Madonnina" dol na levo proti sčvero-zahodu; c) po ulici »Via del Bosco“ naprej proti sončnemu izhodu do začetka ceste tako imenovane »Strada di Fiume4*', to je, rečke cčste“, kjer je na voglu hiša štev. 281, in kjer si pridejo se sčvero-zahodnimi konci okrajine Gorenja Carbola, Rocol in Kadin (glejte pod štev. 2, 4 in 13 našega narisa), v dotik, in kjer je »Barriera“ ali po navadi »Stranga Vecchia“, po našem pa prav za prav »Stara zapornica44. Od tod teče naprej
C.	Med mestom in Radinom (pod štev. 4 narisa):
d)	na levo proti severju mimo sončno-zahodne strani tistega poslopja, v katčrem kot spadajočem pod Rocol je bila v zadnjih časih kasarna za tergom »stare zapornice44 (sicer to poslopje še z nčkim drugim po-dolgastim prostorom od zadej vred je na omčnjeni mapi prebrisanih teržaških gospodov z mestom zjedi-njeno!); £) od tod gre na levo dol proti zahodu po ulici
»Via della Barriera (Stranga) Vecchia“ mimo imenovanega terga, in mimo slepih ulic „Androna deirOlmo* in „Androna del Moro“, ki ste na desni, v ulico tako imenovano „Via Arcata“ — (?), to je, ulica obokana (velbana), a timveč vendar „stoječa na obokihnamreč nad potokom Ključem zdaj pokritim z oboki, do ulice „Via del Saponea; c) po tisti proti sončnemu izhodu na dčsno v ulico „ Via del Solitario“ okol hiše štev. 1315: d)	po tej	ulici od	hiše štev. 1629 tudi
proti sončnemu	izhodu	do	ulice	„ Via della Fonderia";
e)	po tisti pa do planjave razprostirajoče se pred (novo) bolnišnico spadajočo pod okolico (glejte na 22 strani), to je, pod Kadin, proti sončnemu izhodu;
f)	kraj te planjave na levo in proti Severju do ulice
»Via del Boschetto“ (tukaj na levi pred to ulico je sezidana skončna nova hiša štev. 3, katere en kos gre čez to čerto);	g) po	tej	ulici	„Via del Boschetto“
proti sončnemu	izhodu	do	ulice	„Via Paduina“, ki je
na levi; in pa h) po njej proti severju do Akvedota (vodotoka); i) naprej po tem do verta „Giardin Ros-setti“; j) od tega mesta proti severjc do ulice „Corsia Stadion", in prav za prav do bližine tistega kraja proti mestu, kjer je šel nčkdaj čez potok Stanbreg*') ki je zdaj pokrit (glejte na 21 in 22 strani), most
*) Kaj da je prav za prav „breg“, povedalo se je že na 22 strani. Pisatelj te knjige, posebno kot teržask okoličan, je večkrat premišljeval, zakaj da se vendar pravi „Staribreg“ zemljišču, razprostirajočemu se od tistega kraja verdelske okrajine, pa katerem si ima začetek njegova povišba gor do hriba, kjer je bila nekdaj tako imenovana „sanca“, in se kliče sicer še z^aj „ograda“ na jugo-izhodni strani te okrajine? To premislje-vanje ga je peljalo na zadnje k sklepu, da je bil res tam v starih easih „brčg“ v pomenku ^zemlja, ki se meji ali je v dotiku z mor-
„Ponte Gehni“. Tukaj so si v dotiku se sonono-zahod-nhni konci okrajine Kadin, Verdela, Kolonja in Skok-Ija, kakor se vidi že na narisu.
Po tem pa, kar nam kaže mapa naših italijanskih Teržačanov, bi tekla mejna čerta od ceste „ Strada di Fiume“ (pod čerkama B. c) okol prostora pridruženega poslopju kot bivši nekdanji kasarni, kakor smo že omenili, dol proti sončnemu zahodu po ulici „Barriera Vecchia* do hiš stoječih zdaj na desni, in prav za prav nasproti ulice »Via Saliee* med Banellovo hišo in med cesto, ki pelje po Kadiuu do (nove) siromaš-nice in pa gori naprej. Prej gre pod omenjenimi bijem", in da je segalo tedaj spervič naše jadransko morje v podobi bolj ozkega zatoka celo tudi do tega kraja med ondešnjimi, na desni in na levi uzdigajočimi se gorovinami tje do podnožja tiste gorovine, kateri dejo naši okoličani „Griža“, Italijani v Terstu pa „Monte spacca1' (to je, „presečena gora" — glejte sicer tudi na 18 strani), in je na ozadju teržaškega mesta; a da se je vendar ta zatok po malem nazaj potegnil, in zginil, je namreč po ščasnem pomikanju ali vdoru zemlje iz zgoraj omenjenih visoči/? navzdol se spremenil v dolino, kakoršno vidimo tam dandanašnji. In kak pomenek bi si sicer imela, ali kako Iti se mogla drugače razbistriti beseda „Staribreg“ (stari, to je, prejšnji nekdanji breg), ki je prišla pri okoličanih v rabo za znamovanje opomnjenega kraja Verdele gotovo še le po zginu zatoka, o katerem smo prej govorili ? Saj takošne prikazni bi ne bile nič novega ali čudnega na svetu. Ozrimo se, na primer, zastran tega samo na Kopar: bilo je to mesto celo še skoraj pred 45 leti otok, to je, obdajalo ga je do takrat morje krog in krog, le na eni strani je stalo v zvezi po nekem mostu se zunaj ležečim zemljiščem. Pa kako je vendar zdaj tam ? Tako, da se skoraj ne zna še v6č, kje da je bil ta most, ih da morje sega tje le na severo-zahodni, na severni in deloma na severo-izhodni strani; drugod ga nije zdaj okol tega mesta. Ravno taka je sicer tudi zastran bližne Izle (kar pomenja otok, ki pa vendar nije že zdavmj več otaku podoben).
sami, naprej pa čez Barellova zemljišča proti Severju do ulice „ Via del Solitario", pa po tisti dol proti jugozahodu do planjave, ki je pred bolnišnico, in od tod na Ičvo naprej do začetka ulice »Via della Fonderia,,. Tu se jim oberne po tisti proti sončnemu zahodu do omenjene planjave; od tod pa proti severju, in proti ulici »Via del Boschetto“, sicer ravno tako, kakor smo mi že rekli pod čerkami C f in g, & po ulici »Via Paduina“ vendar le do ulice »Via Chiozza"; po tisti proti sončnemu izhodu do sadavje hiše štev. 1942 na voglu med ulicama »Via Amalia“ in pa »Via Chiozza6'; pod to isto hišo in pa še pod nekimi drugimi, z ono v zvezi stoječimi hišami do verta »Giardin Rossetti*, od tod pa čez Akvedoto med ulicama ^Via Rossetti“, in »Via Dobler* pod ondešnjimi sadanjvrni novimi hišami do ulice »Corsia Stadion“, in sicer do istega, že pod čerkama G in j omenjenega kraja.
D.	Med mestom in med Skorkljo (pod 6 štev.) našega narisa): a) od zdolenjega, to je, pi-oti mestu ležečega kraja, kjer je bil nekdaj most »Ponte Gelmi“ čez ulico »Corsia Stadion", in mimo ulice »Via della Fontana" gor proti sončnemu izhodu po ulici »Via del Molin grande" mimo javnega sprehajališča ali verta »Giardin pubblico" (na desni) in mimo ulice »Via Materizza“ (na levi) do ulice »Via del Ronco“; 6) po tisti na levo proti severju, pa naprej okol hiše štev. 1261 notri v ulico »Via del Coroneo"; in c) po njej mimo ulice »Via Materizza" (na severni strani) do ulice »Via della Crociera"; d) po tisti naprej do nove openske ceste, čez katero se oberne e) na tako imenovano »Veduto Romano" do stermine zad za poslopjem, v katerem je zdaj »Kavarna Fabris" (Caffe Fobris) in pa zad za še nekimi drugimi ž njim
Vvzvezi stoječimi hišami; f) od tod proti sčverju do nSkorkeljske planjave" (Piazza Scorcola) na „stari openski cesti; g) po tisti naprej proti sčvero-zahodu do ulice „Via S. Anastasio"; h) po tej ulici naravnost proti jugu do morja med sadanjim colnim poslopjem (kjer je bila poprej pri eni priliki včlika siromašnica), in pa med nčkdanjo klavnico (macello) ne daleč od dčsnega brega potoka Ključa.
Po narisu na mapi že večkrat omenjeni bi šla pa mčjna čerta od planjave „Piazza Scorcola" (glejte pod D. f) mimo ulice „Via S. Anastasio" do ulice „ Via Pauliana“, in po njej dol proti jugu mimo col-nega novega poslopja (tedaj bolj blizo njega) do morja. Tako so pa oni pahnili tisti del zemlje, ki se nahaja med ulicama „Via S. Anastasio" in »Via Pauliana", iz okolice, namreč iz Skorklje, in ga pridružili mestu: a vendar dejo po vsem nedosledno, da ljudska šola, ki je na isti omenjeni zemlji, to je, med omenjenima dvema ulicama (zdaj v Prajničevi hiši),— je „scuola di Scorcola"! Kako se pač to zlaga z opomnjenim njihovim narisom, ker po tistem bi morala vendar ta šola spadati pod mčsto, ne pa pod okolico, namreč pod Skorkljo? Tudi to nam zadosti kaže, da se resnica ne daja vselej lahko tajiti in skrivati!
Nadjamo se, da bo s tim razlaganjem teka mejne čerte med teržaškim mestom in med okolico marsikateri izmed naših tukajšnjih Slovencev jako zadovoljen zlasti zato, ker po tolikih spremembah izviravših iz raznih prikazni, posčbno iz sezidanja mnogih hiš zunaj mesta — ob tej meji, jim je moralo ščasoma biti dvomljivo ali pa, saj deloma, celo po vsem neznano, kod da se prav za prav vije ta čerta. Zal nam nam je sicer, da nije nam bilo mogoče, napraviti in

pa tukaj priložiti primeren narisek, po katerem bi se vse to nekaj bolj pojasnilo. Sicer vtegnejo si omenjeni Slovenci vendar lahko tudi že s tim razlaganjem v roki osebno in na mestu zadosti pomagati, ker so jim gotovo vse tukajšnje razmere, posebno ulice tekoče ob isti meji, kakor tudi zdaj tam sezidane nove hiše že tako dobro znane. Kar se tiče pa druzih naših Slavjanov stanujočih zunaj Tersta in njegove okolice kot bralcev te knjige, katerih ne bo, se ve, toliko zanimal in mikal ta, njim morda celo predolgočasni in sitni opis mejne čerte, kolikor one, prosimo jih, da naj se blagovoljno vtešjio in pomirijo z mislijo, da se po tem saj vendar njihovim tukajšnjim sorojakom koristi: spodobi se gotovo, da si tudi mi Slavjani med seboj vsako dobro privoščujemo — povsod.
Pod katero deželo je spadal Terst se svojo okolico vred od začetka, ko nije bila namreč tista še tako ž njim zjedinjena, kakor je zdaj, zlasti pa potem ko je prišel pod oblast Frankov, in tedaj tudi prej, ko si ga je dobila njegova škofija na podlagi zgoraj o-'nenjene daritvi? To je brez dvombe važno vpraševanje, katerega rešitev bo pa, saj kakor si mi že zdaj mislimo, jako razkačila znane nam dobre prijatelje (?!) Slovencev v Terstu, berž ko jo zvedo. Včmo tedaj, da bo razdražila, kakor se po navadi reče, 5se (gbse — ?) ali tim več Seršene, da nas po tem na vso moč in od Vsih strani pikajo ; pa kaj je nam za vse to mar? Mi Razodevamo zastran tega brezozirno le svoje prepričanje, opirajoče se sicer vendar na stvari, ki se ne da-jajo tajiti ali naravnost zanikovati, ako ne morda le po kaki sili.
Kakor smo že rekli na 346 strani, si Terst nije 'mel po prihodu Frankov na te naše kraje svojega
24
posebnega poglavarja, kakor si ga je teško tudi prej imčl, saj za nekoliko časa. Okolica je pa segala tik do njega, kčr takrat nije bilo še takošnega „pomerja^ —■ glejte na 353 strani — kakoršen je zdaj, in je stala ravno zat6 tudi s Terstom vrtd v zvezi z deželo, ki se je razprostirala, ravno kakor se razprostira (se ve, kot nekaj bolj oddaljena) še današnjega dne proti jugo-izhodu, proti izhodu, proti severju in proti sč-vero-zahodu okol teržaškega mčsta, tedaj sč slovensko deželo, ki pa nije mogla biti po našem menenju nobena druga, kakor tadašnja — Kranjska, katčre prebivalci, čeravno zdaj ločeni od tukajšnjih okoličanov, imajo sicer še vedno med seboj ravno takošen jezik (narečje), ravno takošne šege in navade, kakor tisti (neka različnost zastran nošnje — glejte zavoljo tiste tudi na 100 in 101 strani — nije, in sicer tudi ne more v tem včljati kot poglavitno odločivna in biti našemu menenju nasprotna; saj pa v Dalmaciji, na primer, si ima skoraj vsaka vas posebno nošnjo ; in kaj je vendar za to ? Hervatje so, kakor si sami pravijo, vsi ondešnji zemljaki — se vč, ne kot tuji vrinjenci italijanskega plemdna, kakoršnih je, žalibog! tudi tam nekoliko, ki so v tej deželi, tako rekoč, le škodljiv plevel, ampak kot pravi Dalmatinci, in toraj kot pravi Slavjani).
Po tem, in ker si Terst nije bil v tadašnjih časih še samostalen in ločen se svojo okolico vred od omenjene, to je, slovenske ali kranjske dežele — ločen je bil pač od nje še le po tisti daritvi, o kateri smo že prej govorili — soditi smo po vsem prisiljeni, da je spadalo, ako ne že od nekdaj, saj vendar nekoliko časa pred skldpom te daritvi, zlasti pa ob času vla' danja Karla Velicega in njegovih nastopnikov to naŠe
'nesto pod Kranjsko, in da bilo je po tem, se ve, tudi v redu podložno njeni deželni vladi. Ravno zatd nam nije tudi prav jasno, zakaj da bi se vendar moralo po vsi pravici našemu Valvazoru očitati, da je nespa-toetno govoril, ko je terdil, da je stal Terst na — Kram (in pa s tim vred, se ve, v Kranjski). Pa naj se le upa kedor si bodi podajati nam zastran tega Nasprotne dokaze, sicer ne bi vendar prav vedeli, ka-'ere in kakošne? Pismo zapopadajoče opomnjeno da-1'itev kot poglavitno spričevalo se gotovo ne daje Ikhko m tako prezirati ali za neveljavno imeti, kakor bi •Horda kedo .... mislil.
Pravost našega menenja, če nimamo ravno tudi °zira na to, kar smo rekli zdaj tukaj, je podpirana in po nekakem prav poterjena dalej še po marsičem drugem : nekdanja tirjatva zgoraj omenjene slovenske, to je, kranjske vlade, da naj jej Teržačani plačujejo neke davke, in pa verh tega njeno vabilo, katero jim je ona pošiljala, da naj se shajajo tam, to je, v Ljubljani, tudi njihovi poslanci v navadnih zborih, kakor nam pripoveduje Valvazor v svojih pismih (glejte na 270 strani), čeravno je sicer po tem istem tukajšnje italijanske gospode kot zgodovinske pisalce, posčbno pa ^adre Irenea della Croce in dr. Rossettija, neizrekljivo Razdražil ali timveč cel6 v neko divjo jezo pripravil, Nam je gotovo tudi precej očiten dokaz, da je bil terst — nekdaj, kakor smo že drugod terdili, in ob eNem dovolj razjasnili, spervič čisto slaviansk — sč zemljo vred, s katero je bil združen, takrat res en del Kranjske; kčr bi si morali sicer misliti, da si je imelo °pomnjeno ravnanje kranjsko-deželne vlade izvirek pi'av nanagloma, in pa le v njeni termoglavnosti, česar Uli vendar nismo, in tudi ne moremo biti prepričani,
imaje si timveč za terdno, da takošno ravnanje nije bilo nikakor brez zadosti v41javnega uzroka in brez zanesljive, dobre podloge, ampak da bilo je prej dobro pretehtano. —
Ako je sicer resnično, kakor pravita in terdita s posebno gorečostjo tudi imenovana dva gospoda v svojih zgodovinskih knjigah zadevajočih naš Terst, da sta pozneje cesarja Miroslav in Maksimilijan, potem ko je Terst bil že locen od Kranjske po že vččkrat omenjeni daritvi, in pa Avstriji pridužen, kranjsko-deželni vladi ojstro prepovedovala, vtikati se v zadeve teržaškega mesta, in, se ve, tudi njegove okolice: nije po naši misli s tim vendar nič tacega dokazano, ko da bi se morala nam dozdevati overžba ali nasprotna misel tih gospodov po vsem krepka in veljavna; ampak živa priča nam je marveč ta ista prepovčd, d» je saj poprej stal Terst pod oblastjo kranjske vlade, pa da je moralo to po ščasnih spremembah na zadnje jenjati, in sicer na podlogi ravno kar omčnjene prepovedi, in da takošno njeno ravnanje seje potem takem opiralo k večemu morda vendar le na kako pomoto. — Kaj se pa po tej naši razlogi nepristan-sko sodi, kako veljavo da si imeti morejo že mnogokrat zaslišane in tudi tu in tam brane besčde znanih naših protivnikov — zatiralcev slavjanstva : “II Cragno voleva si avere Trieste per se, ma non l’ ha avut° mai„ ! to je, “Kranjska si je hotela sicer imeti Terst a imela si ga vendar nije nikdar,, — ? !
Iz dobe svetnega vladanja teržaške škofije orne' nili bomo na podlagi tega, kar smo po sreči našli v nekih zgodovinskih knjigah, v tem razdelku še nčkaj posčbnega, čeravno nimamo pravega prepričanja, d3 je po vsem tako nedvomljivo ali rčsnično, kakor &
pripoveduje: ta stvar zadeva naš Terst, in prav za prav njegove prebivalce tadašnjih časov.
Med vojvodami vstanovljenimi po longobardskem kralju Albojnu, kakor smo opomnili na 341 strani, bila sta najbolj imenitna tista dva, katerih jeden si je imel s4dež v Vidmu na Furlanskem, drugi pa v Spoletu, bivšem pozneje papeževem mestu, ležečem proti sončnemu izhodu srčdnje Italije. Obderžala sta si pa obč-dva naslov (“titel —„ ?) ‘-'vojvoda,, tudi, potčm ko je rimsko-nemški cesar Karel Veliki osnoval, kakor smo sicer že prej omenili (glejte na 346 strani) “mejne grofbvine„ namčsti longobadskih “vojvodin,.
Proti koncu devetega stoletja je bil v Vidmu vojvoda Berengar, v Spoletu pa Gvido: bila sta si huda spodleznika ali protivnika, in se obedvh na vso moč poganjala za dobitev kraljevske časti v Italiji — za povzdigo na kraljevski prestol (tron) v tej deželi, keta 88!) sta se zastran tega strašno vojskovala. Ob tej priliki so pomagali vojvodi Berengarju nčki tudi Tržačani (dejo pa, da jih je bilo ravno — tri sto!), te to iz gole hvaležnosti za razne dobrote, katere je °n Terstu večkrat podelil, akoravno se vendar nije tekjer še povčdalo, za kakošne prav za prav. Sicer tevno iz tega, če se je res pripelilo, bi se vtegnilo P° nekakem soditi, da je bilo teržažko mesto ob času gospodovanja Longobardov v tih krajih po osnovi 2goraj omenjenih vojvodin bivalo pod furlansko-dežel-tetei poglavarji, kakor smo poveršno opomnili že na “42 strani, četudi nismo sicer tega po vsem prepričani, ‘teaje si za verjetno, da je stalo že takrat pod Kranj-sk° sč zemljo vred, katera je takrat segala do njegovega obzidja (glejte bolj od zadej, to je, na 362 stfani). — Vnčl seje bil med imenovanima vojvodama
ob rečici Trčbiji, ki teče v bolj gorenji Italiji proti severju, in se zliva pa v \ ečo reko, ki se kliče v našem jeziku Pad (v latinskem Padus, v italijanskem Po) odločiven kervav boj. Po hudi bitki je zmogel na zadnje Gvido: bil je tedaj Berengar nesrečen. Omenjeni Teržačani so si ga neki po tem skerbno vzeli v varstvo, in ga rešili od tadašnje njegove smertne nevarnosti : pobegnili so ž njim v Verono, kjer si je leta 923 smert storil — kot zadnji vojvoda iz časov Ion-gobardskega gospodovanja, medtim ko se je Gvidu obneslo, da stopi na prestol kot kralj italijanske de-žčle, sicer pa le — za malo časa : pkhnjen je bil iž njega po Nčmcih.
V beneških tak6 imenovanih „lčtopisih“ ali tu® “kronikah,,, to je, v knjigah obsegajočih poverstm pripovesti zgodkov vsacega Ičta, se nahaja pa v poglavitnem ta-le povedka, zadevajoča naš Terst-“V Benedkah je. bila že od starih časov navada, 3 ! d n« meseca prosenca (januarja) vsacega Ičta obhajati nek1 posebno slovčsnost v benčški slolni cerkvi za sporni1! pokopanja sv. Marka. Prihajale so takrat sicer tje tu® nevčste (novice) sfe svojo zmerno ali malo doto, da s' prejmejo sveti cerkveni blagoslov (po nemškem nž’e' gen“). To priložnost so enkrat porabili teržaški mof ski roparji (?/), da si dobe plčna. Pride jih tedaj nek* truma nanagloma v omenjeno cčrkev, ravno ko se 'f obhajala takošna slovesnost.
„Po tem si povlečejo orožje skrito pod oblačilom si prilaste vse ondešnje neveste ž njihovo doto vred vmorijo tiste, ki so se jim pri tem protivili, se podaj® sopet na svoje brodove (barke), katere so si imeli ta® blizo pripravljene, pobegnejo s tim, kar so zagrabil' in se pa nikjer ne mudijo, dokler niso dosčgli Kaork
ki je primorska vas na sončno-izhodni strani Benečije, in se je neki ravno po tem klicala “dekliška ladijo-staja„! Benečani, zat6 vsi razkačeni, so se med seboj zaprisegli, da se hočejo maščevati; vse je vrelo v njih : vstala je splošna razdraženost med njimi. Posebno razseljeni so neki bili lesarji v beneško-mestnem okraju imenovanem “Santa Maria Formosa„ (v našem jeziku “Sveta Marija Lepa„). Spravili so v malo urah skup obilo ladij in mornarskih vojakov, da potisnejo za roparji tih dčklic ali nevest. Kavno ko so se tisti vkvaljali z razdelitvijo svojega ropa, da pa berž nadaljujejo pobeg, priropijo nanagloma Benečani nad njimi, jih v kratkem boju dobro otčpejo, in se vernejo po tem, vriskaje od včselja, proti domu.
Sporočivši vse to beneškemu najvišjemu poglavarju (dožetu), prosijo ga silno za dopuščenje, da naj se hodi odslej vsako leto za spomin na ta prigodek s procesijo do cerkve “sv. Marije Formose„ pod njegovim (to je, pod poglavarjevim) vodstvom ali pred-stopom ; kar jim je bilo pa sicer i^s tudi popolnoma dovoljeno. Po tem se je toraj druzega dne meseca februarja kot cerkvenega zahvalnega praznika vsacega leta obhajala omenjena slovesnost. Ob tej priliki dobivalo si je p* dvanajst siromašnih deklic primerno opravo (opremo ali doto) iz dožetovih rok, in to po doveršitvi zgoraj opomnjene procesije na omenjenem okraju mesta. Za tim so prihajale ljudske veselice vsake verste.
Sicer zgodovinar Lovventhal, ki je tudi to stvar omenil, je pri tem ob enem svojo misel objavil, da tisti, ki so doprinesli takošen rop, so vendar , težko bili Teržačani, in da bili so berž ko ne marveč ali Istrani ali Dalmatinci, pa opira vendar se ne pri tem na ni-
kako podlago. A naša misel je tim več ta, da tacega ropa (če bi se bil res prigodil) bi se ne mogli obdolževati ne Teržačani, ne Istrani, ne Dalmatinci, ampak da opomnjena beneška kronika nije zapopadala zastran tega morda vendar nič druzega, kakor — eno tistih navadnih vsakdanjih babjih zmišljenk, ki se sploh večkrat nahajajo v takošnih knjigah (glejte sicer tudi našo opombo na 161 pod *). — Drugih le nekoliko važnih reči se nije pod svetno vlado teržaške škofije prigo-dilo, katčre bi se nam prikazovale kot posebnega spomina vredne. Da pa v tej dobi, namreč pod tremi škofi, ki so bili takrat v Terstu tudi kot svetni vladarji, in so se klicali Tavrin, R adald, in Ivan III., so koroški vojvode, Ogri in celo tudi Slavjani(!') naš Terst napadali, in mu z veliko nevarnostjo žugali, in da večidel ravno to je imenovanim škofom mnogih stroškov za primerno hrambo prizadevalo, kakor pravi L6wenthal, nije resnično: o takošnih napadih nam občna zgodovina (zgodovina vsega sveta) nič ne govori, saj kakor je nam znano. To je tedaj tudi gola — izmišljava!
XVI. Terst samostalen — sam svoj gospodar (od leta 949 do leta 1382, tedaj 433, a po menenju dr. Kandlerja le 116 14t, to je, od leta 1236 do leta 1382, kakor se bo sicer v tem razdelku koj vidilo). — Škofi teržaškega mčsta kot svetni njegovi vladarji niso bili srečni. Da jim je bilo na zadnje premoženje tako oslabelo, da so prisiljeni bili obračati se celh na nekega juda, namrčč na bivšega v Gorici bogatega Daniela Davida, da jim z denarjem pomaga, je precej dokazano in poterjeno ; da jih je bil pa ravno neki velik strošek za hrambo Tersta, omenjeno že na koncu zadnjega razdelka (^V), v takošno zadrego in stisko pripravil, to smo že tam na kratko kot prazno
in neveljavno pravljico overgli: iskati bi se po tem takem moral drugod uzrok tej nesreči, katera je leta 949 škofa Ivana III. silovito k sklepu nagnila, znebiti se po vsem svetne vlade v Terstu, in prepustiti to mesto kot samostalno njegovi srenji (komunu), in sicer -— za plačilo, namreč s tim pogojem, da si ona prevzame dolžnost zastran izplačevanja vsili dotadašnjih dolgov.
Tako je tedaj postal Terst sam svoj gospodar. To se je pripetilo pa po nalaš spisani pogodbi 21 dne meseca februarja že tu zgoraj omenjenega leta 949, toraj pred 922 Ičti, kakor je sicer tudi na čisto dokazano po pismih Padre Irenea della Croce, Mainattija in dr. Rossettija : v Mainattijevi knjigi se nahaja celo na obširno podan vas zapopadek opomnjene pogodbe od začetka do konca. Nad resnico tega istega zapopadka pa, kakor posebno tudi nad pravostjo zaznamovanja dobe takošne pogodbe nije dozdaj še nihče dvomil; le rajnki dr. Kandler (vmerl je 18 dnč pro-senca leta 1872 — Bog mu daj vččni mir in pokoj!) je v tej zadevi nekaj druzega terdil; terdil je namreč na 28 strani svoje knjižice imajoče si naslov: „indicazioni per riconoscere le cose storiche del Litorale“, to je, v našem jeziku „ poročila ali naznanila, da se poznajo Zgodovinske reči na Primorju",— da prodalo se je ter-žaško mesto, se ve, z okolico vred. njegovi srčnji pod škofom Ivanom V. leta 1236. Ako je pa temu tako, ostal je Terst pod svčtno vlado svoje škofije 287 let, Oe tčdaj, kakor je drugod bolj natanjčno skazano, sa-ttio 101 Ičto, sam svoj gospodar pa le 116, toraj ne 433 let po opombi, katero smo pristavili v začetku toga razdelka med serpkoma. A znano m opombe vredno je vendar še to, da leta 1236 nije bilo v Terstu
škofa Ivana V. (glejte zaznamek pod štev. 13 in 36 na 336 strani), ampak da bil je tisti tukaj, kakor je povedal sicer celo tudi sam dr. Kandler drugod, in prav za prav v svoji knjigi na svetlo dani 16ta 1847, in omenjeni že na 298 strani, še le Ičta 1299, tedaj 63 let pozneje, od leta 1235 do leta 1238 pa Ivan IV. Kakd je po tem takem pač vendar mogače, daje škof Ivan V. prodal Terst njegovi srenji leta 1236, ker ga takrat še tukaj nije bilo? —
Kar je bolj važnega ali saj neke omembe bolj vrednega iz dobe samostalnosti Tersta in njegove o-kolice, in se bo tedaj v tem razdelku tudi pevedalo, zapopadeno je v sledečih členkih zaznamnjenih z na-vlašnjimi številkami.
1.	Nekdanje vladanje v Terslu. — Da si je Terst imel spervič le Slaijane za prebivalce, in da je stal tedaj od nekdaj na slavjanski zemlji (ravno kakor stoji še zdaj), tega smo popolnoma prepričani, in pa takoš-no prepričanje sicer tudi opirali na zadostne, po naši misli neovergliive dokaze, — na dokaze, pravimo, katere bi vendar tčžko ked6 izmed znanih naših protiv-nikov vtčgnil spodbijati s kakimi si bodi po njih veljavnimi razlogi. Kakošna vlada da je bila pri starih Slavjanih sploh navadna, povedali smo na kratko že drugod (glejte na 247 strani); bila je namrčč pri nijh navadna tako imenovana demokratično-republikansko' vlada, katčre vsestransko službo oskerbujejo med ljudstvom in pa tudi po njem nalaš izvoljeni poročniki) prihajajoči kot njegovi poslanci v odločene zbore in tudi kot rčdni uradniki. Vlada te verste se je zdevala našim prednikom povsod kot najbolj primerna, in kot najbolj naravina. Da je bila pa ravno takošna vlada pri starih Slavjanih tudi v Terstu, kakor drugod, nad
tim nije nikake dvombe. A po čem in kako da se je vendar ona tukaj po malem pozgubila, ali se timveč v drugačno vlado spremenila, opomnili smo že tam, kjer smo govorili o ščasnem zginu sploh skaraj vsih narodnih reči tih Slavjanov kot bivših pervotnih prebivalcev tega mčsta (glejte na 288, 289 in 290 strani).
Kako da se je pa bolj pozno v teržaškem mestu vladalo, potčm ko je namreč v njem prišlo ob prejšnjo moč in včljavo slavjanstvo, razsodi se, ravno kakor sicer še marsikaj druzega, in med tim tudi tacega, ki bi se nam skoraj prav čudno zdčvalo, po nekem, kakor se bo vidilo, marsikako pojasnilo in razloženje tudi za 'prejšnje čase obsegajočem sporočilu ('“rap6rtu„), katčro je poslalo bilo namčstovalstvo ali svčtovalstvo teržaške srenje rimsko-nemškemu cesarju Jožefu L, ki je gospodoval in vladal, se ve, tudi nad Terstom in njegovo okolico od leta 1705 do leta 1711. Sicer sklčpati je treba tudi iz zapopadka tega istega sporočila, ko da avstrijski vladarji niso do takrat še nič vedeli, kako in kaj da je v tem mestu prav za prav bilo, kar se nam mora pač nčkaj čudno zdčvati. Tukaj podajemo častitim bralcem en posnetek tacega sporočila, kolikor zapopada sicer le bolj važne in znanja vredne rčči teržaškega mčsta. Glasi se pa ta posnetek tako-le:	/
“Naše mesto lezi na bregu jadranskega morja ob nčkem njegovem zatoku (zalivu), ki si ima ime po njem, namrčč ime “teržaški zatčk„, kakor se vidi sicer že na vsih zemljokazih (“geograličnih kartah„), čeravno na tistih, ki so se kar v Benčdkah tiskali ali napravili, se imenuje ta zatbk timveč “beneški zatčk,, pa ne vemo vendar, zakaj, ako ne morda le zato, da si hoče beneško gospodstvo (benčška republika) krivično prilastiti
ali prisvojiti ta zatok. — To mesto se meji proti jugu z beneško Istro, proti sončnemu izhodu in proti severju pa s Krasom. Njegova okolica je tesna, večidel neobdelana in kamnita ; ona obsega komaj tri milje zemlje. Najpoglavitniši dohodek mu daja vino, ki se prideluje v bližnih nogradih, katerih oskerbovanje zahteva ali potrebuje pa mnogih stroškov zarad tolikega ondešnjega kamnja, in tudi zato, ker so večidel samo na sterminah okoli stoječih gorovin. Pridčluje se sicer tudi nekaj olja, a vendar le za domačo rabo, in pa nekoliko soli, ki daja vendar samo nekaterim zasebnikom (privatnim ljudem) negotovega dobička, a drugim tim manj, ker tergovina se soljo je prideržana po neki pogodbi med posestniki solin in med cesarsko-kraljevsko deržavno upravo (zakladnico) le tej zadnji, in to, ža-libog! za škodo temu mestu, kjer se tedaj nihče ne sme pečati ž njo, kakor poprej.
“Tudi Kranjci, ki so v prejšnjih časih temu mestu nosili žita in še druzega blaga, da ga tii menjajo za sol, so zdaj prisiljeni plačevati tisto le v gotovih denarjih, kar ne daja mestu, se ve, nikakega dobička. — Žita se pa tukaj nič ne prideluje, kčr nije tudi ravnega prostora (zemljišča) za to, da bi se moglo na njem sejati, in zategadel si morajo Teržačani po sili iskati z velikimi stroški žita v bližnih deželah, posebno na Furlanskem„ (naša opomba: ravno tudi v tem se nahaja gotovo dokaz in poterdba, da cel6 še takrat, ko se je poslalo to sporočilo cesarju Jožefu L, to je, skoraj pred 166 leti, je šlo jadransko morje po zgoraj omenjenem zatoku do verdelskih zemljišč, o katerih se je že gdvorilo.na 357 in 358 strani; saj kako bi se pač sicer vtegnilo v tem sporočilu terditi, da okol Tersta nije ravnega prostora za sejanje žita,
ker ga je zdaj vendar še precej v verdčlski dolini med ondešnjimi gorovinami, to je, med Kadinom, in med gorenjimi kraji Kolonje in Verdele? Opombe vredno je sicer gotovo še to, da kakor smo po sreči zvedeli, pri kopanju na podnožju Griže omenjene na 18 strani se je večkrat nahajalo ravno takošno kremenje ali drobno gladko kamnje, kakoršno se nahaja sploh na krajnih plitkih straneh morja).
„Mčsto z okolico vred se vlada (vodi) po zapovedi starih (bolj naprej pod štev. 2 natanjčneje omenjenih) postavali po latinskem „štatutov“, bivših tukaj v veljavi že prej ko se je Terst bil leta 1382 prostovoljno Avstriji podvergel; vodi ga namreč tako imenovano “Veliko svčtovalstvow, pri katerem služi 160 domorodcev brez plače (/). To svetovalstvo voli vsak četerti mesec svoje srenjske (komunske) uradnike, katerim izročuje opravila po zapopadku tih istih postav. Verh tega si ima obstanek tu še tudi neko “malo svčto-valstvo„ se štirdesetimi udi, ki se volijo izmed zgoraj opomnjenih 160 udov velicega svetovalstva. To malo svetovalstvo se pomenkuje zastran vsili potreb zadevajočih mesto in okolico, pretehtuje vse natanjčno, in podaja na podlogi tega pretehtovanja primerno sporočilo (“raport„) velicemu svetovalstvu, katero poterja ali pa odrekuje, kar se mu je nasvčtovalo.
„ Izmed istega velicega svčtovalstva se volijo po devetih volivcih dalej še tudi trije udje, ki pa ne smejo imeti čez trideset let, svoje dobe, morajo biti iz raznih družin (ne tedaj iz ene m iste), in so podložni odgovornosti, to je, dolžnosti dajati na zadnje račun od svojega dejanja ali dela, — za sodnike ali po latinskem tako imenovane „rektorje“, in to sicer le — za vsake štiri mesece. Vsak tih sodnikov dobiva i3 gol-
dinarjev in 30 krajcarjev (!) za plačo; oni vodijo občinska, politična in gospodarstvena opravila, imajo skerb nad potrebnimi stroški ali izdavki, sklicujejo ob odločenem času v zbor svetovalce, razsojevajo pravde, in izveršujejo sploh vse, kar se jim dozdeva potrebno za podporo dobrostanja mčsta (in okolice, se vč) i. t. d.
“Oni stojč pa na enaki častni stopnji, kakor polkovniki ali tako imenovani „majorji“ zastonj služeče mestne in okolične vojaščine" (raaš prafare^: ta zadnja si je imela sicer navadno ime „okolični bataljon", ki je, bil po tem takem osnovan v okolici gotovo že v starih časih, namreč po naši misli precej, ko se je bila tista izcimila, tak6 da si je imela tčdaj obstanek nad 1020 let, to je, od leta 848 do leta 1868, namrčč do takrat, ko je bil nevsmiljeno, in pa po nekem prav nespametnem ravnanju odpravljen, kakor se je omenilo že na 103 strani; imenovan je bil neki, kakor se vidi tudi v tem sporočilu, v italijanskem jeziku ce'6 „černida", namx*eč, saj kakor se dozedeva, namesti „černita4i, to je, „černita milizia", kar bi vtegnilo po-menjati v našem jeziku „cvet vojaščine" po isti italijanski besedi „cernita“ iz vira vsi gotovo iz glagola „čer-nire", po našem „izbrati“, se ve, kar je boljšega ali izverstnejšega, in tedaj tudi — „cvet“ *).
"Po preteku štirih inčsecev prevzamejo ti sodniki
*) Ako se je na 103 strani opomnilo, da je bil ta bataljon pravi ponos, prava lepota in prava čast Tersta in njegove okolice samo za C5 let, naslanjala se je takošna opomba le na to, da se je isti bataljon leta 1805 redno poravnal, in da ste bile sicer tudi njegove dve zastavi ali banderi 9 dne meseca junija omenjenega leta v cerkvi sv. Justa slovesno posvečene; a pravi začetek sije vendar imel skoraj že pred 1020 leti, kakor seje reklo tu zgoraj.
brez 'plačila še naprej, in sicer za.štiri druge mesece pod imenom „provveditori“ (po našem “oskerbniki,,) za opravilo zadevajoče vse zdravstvene reči ali splošno zdravstvo — To veliko svetovalstvo voli tudi še dva oskerb-nika, katerih dolžnost je ta, da sta nazočna pri vsakem svetovalskem zboru, in to za ubranitev, da se tam kaka stvar ne predlaga, ki bi bila soper postave ali „štatute“(!). Imeti morata sicer tudi skerb nad javnimi ali občinskimi cestami in ulicami, nad tergo-vino z blagom za živež, nad štacunami, nad kerčmami, i. t. d. Ona služita, ravno kakor služijo omenjeni trije sodniki, štiri mesece, sta tudi odgovorna za svoja opravila, in dobivata kot redno plačo tri goldinarje (!) za to svojo službo.
„To isto svetovalstvo voh (tudi za štiri mesece) enega blagajnika ali „kasirja“, keteremu gre dolžnost pobirati in hraniti občne dohodke (davke i. t. d.), in izplačevati to, kar gre služabnikom, kakor sicer še drugi denar po zaukazu sodnikov ali „rektorjev". Petnajst dni, potem ko je konec tej njegovi službi, mora dati račun v svetovalnici nazoči poglavarja ali “kapitana" (o katerem se bo nekaj govorilo bolj pozno), kakor še tudi nazoči sodnikov in oskerbnikov. On je za vsako pomanjkanje kaznjen s pahnenjem iz sveto-valstva, in iz vsake občne službe za pet let, sicer plačati mora pet soldov za vsako zastano »liro". Za plačo dobiva pet goldinarjev in štirideset krajcarjev, a verh tega po volji sodnikov za svoj trud še petnajst goldinarjev (!).
»Voli dalej za štiri mesece poglavarja žitnice (prostorov za hrambo žita). Temu gre skerb, da kupuje ob pravem času zadosti potrebnega žita za prebivalce; in je pa tudi on odgovoren, kakor oskerbnik,
— 376 —
in dobiva za plačo sedem goldinarjev in trideset kraj-
carjev (!). — Oskerbovanje pravice ali sojenje, naj zadeva navadne, tako imenovane scivilne„ pravde med zasebniki, ali pa kazenske reči, je tudi v rokah mesta: postavljena sta za to dčlo dva tuja (j.) doktarja pra-voznanstva. Obedva pokliče mčstopo svojih postavah: eden si ima naslov poglavarjev (kapitanov) namestnik," in razsoja vse pravde, katere imajo med sabo ljudje kot „privatni." drugi pa naslov „kazenski (kriminalni) sodnik." Temu zadnjemu je pridružen za *f:"i mesece navlašenj toživec (po latimskem neki
dva leta in vsak si ima za celoletno plačo 294 goldinarjev in 40 krajcarjev (!).
„Predsedništvo in naj višji nadzor (nadgled) ima že zgoraj opomnjeni poglavar ali „kapitan“, katerega voli za vas čas njegovega živenja Vaše Veličanstvo. Mesto mu daja vsake štiri mesece 311 goldinarjev in 16 krajcarjev, ali vsako leto 933 goldinarjev in 64 krajcarjev *), Vaše Veličanstvo pa (tudi vsako leto) 432 goldinarjev: a verh tega ima on sicer še tisti dobiček, ki mu ga daja kerčma na gradu, in pa nekaj darov, čeravno nije to mestu všeč" i. t. d.
2.	Zupan grof Henrik, in stare postave v Terstu. — Ko so bivali in gospodovali v Terstu še Slavjam, imeli so si oni tu svoje lastne župane, kakor je bila sicer sploh od nekdaj povsod navada naših prednikov
*) Drugi časi, druge navade! — Teržaški župan kot predsednik svetovalstva, in kot poglavar magistrata (srenje) ima zdaj 9000 goldinarjev vsako leto; drm/od nimajo župani, kakor je sicer že znano, nik&ke plače, stran tistega, ki je na Dunaju !
^'protektor") ali deržavni pravdnik. Toliko poglavarjevi namestnik, kolikor kazenski sodnik je voljen sicer za
(glejte sicer tudi, kar se je čerhnilo o županih starih ^lavjanov že na 87, 89 in 227 strani). Po prihodu Kimcev v te naše kraje, in tedaj po ščasnem propadu slavjanstva v teržaškem mestu, se je naravino v njem pozgubila tudi takošna stara navada, se namreč spremenila v drugačno vlado, kakor smo že prej povedali. Kak naslov da so si pa srenjski poglavarji v Terstu prav za prav po tem imeli do leta 1150, v katerem, kakor se bere v nekih tukajšnjih zgodovinskih knjigah, je bil grof Henrik z italijanskim pridevkom „della l'orre“ (v našem jeziku „stolpski ali turnski grof") pervi župan, ne vemo za terdno, ker zastran tega nimamo nobenega zanesljivega pisma ali sploh sporočila (Jd kake si bodi strani. Ce se govori sicer tu in tam 0 nekem ^mestnem glavarju (capitano della citta), ko ‘la bi namreč takošen naslov tukaj že prej bil v šegi, mislimo, da je v tem morda vendar le kaka pomota: jemalo se je gotovo eno za drugo, — to, kar je veljalo v Terstu še le od leta 1382, za včljavno tudi v prejšnjih časih—!
Bili so nameč takošni županije v našem Terstu kot 8renjski poglavarji od leta 1150 naprej samo do Ičta 1382, to je, do tistega časa, ko je prešlo to mesto 8e svojo okolico vred pod Avstrijo ali timvec takrat S{J le pod Leopolda III. kot vojvodo Stajarske, Kranj-ske in Koroške, in si po tem dobilo mestne glavarje ^pitane) voljivne po avstrijskih vladarjih, kakor se yldi že proti koncu zgoraj podanega sporočila (na 371 farani) Postavljali so se pa le do leta 1746, in bilo Je do takrat 64 vsih. Pozneje so se klicali svinjski ali ^gistratnipredsedniki(„-presidia), in to doleta 1848; a od takrat naprej so bili, kakor so sicer še zdaj, sopet
25
„podestato je, v našem jeziku prav za prav ^županije* (glejte tudi na 87 strani).
Pripoveduje se pa še v zgoraj omenjenih zgodovinskih knjigah, da je župan grof Henrik na podlogi prejšnjih, že prestarih, neredno sestavljenih, in zato tudi komaj v6č porabljivih in pripravnih postav (statutov) neko novo ustavno ali konštitucijonalno pismo za Terst in za okolico osnoval, in pa (vendar le — v latinskem jeziku, ko da bi moralo veljati pač le za kake Latince!) na svetlo dal. Sicer pregledano in popravljeno je to pismo bilo po tem še trikrat, namršči leta 1350, 1365 in pa 1550. Zapopadeno je pa zdaj v štirih debelih in velikih pergamentnih, to je, iz kože napravljenih zvezkih. Pervi zvezek si ima na prednji strani še zdaj ta-le nadpis v latinskem jeziku: „V imenu nerazdeljivne sv. trojice, svete Device Marije, in vse nebeške trume". — Prestavilo se je neki to pismo v italijanski jezik še le leta 1421 ; ostalo je ps v veljavi tukaj samo do leta 1786, ne tedaj, kakor nam pravi zgodovinar Lowenthal, do leta 1809; od' pravilo se je namreč omenjenega leta 1786, in to ol> času vladanja cesarja Jožefa II; od tadaj nije ve« oživelo, ampak hrani se le za spomin kot znamenit* — starina\
v	.
3.	»Se nekaj zastran starih teržaških postav. —' Skerb, da se ojstro spolnujejo postave, bila je vsii’1 tukajšnjim prebivalcem sveta dolžnost. Vsak prestopek ali pregrešek se je kaznoval s posebno osornostjo. Kar je zadevalo izverševanje pravice, nije se nikdar imel kak si bodi ozir na to, je li bil prestopnik ali pregrešnik postave oseba nizkega ali pa visocega stanu ; zastra* tega nije tčdaj bilo razločka. Sicer vpeljana je bila tud1 v Terstu navada, deržati v natanjčnem razvidu
odločbe, kakor so sledile ena za drugo toliko v kazenskih, kolikor v pravdnih zadevah. — V dokaz, kako ojstro da je bilo po tih res čudnih postavah ravnanje, omenili bomo tukaj nekoliko primerov, nad katerimi bo gotovo marsikedo prav ostermel; namreč:
n) Tistemu, Id se je pregrešil soper svojega stotnika (vojaškega kapitana), so dčsno roko odsčkli.
b)	Nekega pisarja so po spoznanju, da se je skrivaj spogovarjal z benčško deržavo (republiko) za nevarnost ali škodo Terstu, so dali privezati nekemu konju na rep, vleči ga tako na vso moč po mčstu, in na zadnje — obesiti.
c)	Več poglavcev se je bilo nekega dne zvečer pre-derznilo delati marsikatere nagajivne šale ali burke (smešne reči) pred poslopjem enega sodnika. Dal je pa ta gospod sledečega dne precej zjutraj razglasiti, da tisti, kateremu bi se obneslo zvedeti in mu naznaniti pregrešnike, dobi iz mestne kaše 100 zlatov za 'lar. Kazen pa, ki bi jih imela zadčti, je bila — od-sečenje desne roke, verh tega še tudi oslepljenje enega očesa!
d)	Med nekimi mestnimi prebivalci kot nepokojneži bolj visocega stanu se je bila, kakor se bere, leta 1313 izcimila in osnovala strahovita zarota imevša si za namčn prekucijo tadašnje teržaške vlade in pa verh tega neki celb, saj kakor se pravi (a vendar brez zadostnih dokazov, ker jih tudi nije) izdajanje Tersta, da pride namreč pod beneško republiko. Naččlnik tej zahoti bil je nek Marko Ranfo, premožen teržaško-me-sten žlahtnili ali po latinskem tako imenovan „pa-tricij“ *). Imel si je, kakor se terdi, velika zemljišča v
*) Mestni žlahtniki ali „patriciji“ so spadali pod p isebno P'eme, ki se je sčasoma bilo tudi v Terstu izcimilo med njegovim
*
sončno- zahodnih krajih Istre ne daleč od teržaške okolice onkraj Zaboršta. Kaže se nam po zgoraj omenjenem razvidu, da Marko Ranfo in pa njegov sin Ivan sta bila k smerti obsojena, ki sta jo storila na — vislicah (wgavgah“) leta 1314. Po sodbi zadčvajoči to stvar bila je izgnana iz Tersta vsa Ranfova družina za vselej : njene ude je smčl vbiti, kedbr je le hotel — bili so namrčč, kakor se tu in tam v slovenskem tudi reče, preklicani; ako bi se bil jeden ali drugi izmed njih kedaj v mčsto upal, odločilo se je za možke obglavljenje, za ženske pa sčžganje. Kedbr bi tacega uda umoril, dobil bi 400, kedor bi pa vbil enega izmed bivših Marko Ranfovih pridružnikov, 200 lir za dar; vsakemu hudodelniku, če nije sicer bil morivec, zagotovljena je bila nekažnjenost ali prizanesita, berž ko bi pripeljal enega tacih pridružnikov živega ali pa tudi mertvega -, hiše te družine morale so se raz-valiti, da bile bi tlam podobne, in pa tista imela so ostati vekomaj neobdelana; kedor bi se pečal, četudi le pismeno z izgnanci, bil bi kažnjen se smertjo ; in kedor bi žalil in prekljinjal kakega umorivca ali tudi preganjalca Ranfov, moral bi se kazniti z nalogo de-sčtih lir i. t. d.
e)	Bere se v nekem členku postav, zadevajočem kazen razne verste zastran preklinjanja, to-le: „Kei' gre vsakemu dolžnost, spodobno spoštovati vsegamo-
prebivalstvom, in si je pa prisvojilo neko premogočnost nad tako imenovano prostačino (plebe) v tem mestu, ravno kakor si jo je tudi drugod. Sicer nekaj enacega jo bilo tudi v bivšem • republikanskem Dubrovniku (glejte na 236 strani): »patriciji“ so se tam klicali v serbsko-ilirskemjeziku „vlasteli“, prebivalci nižega stanu pa „pučani“. Takošen razloček se dela v Dubrovnik11 celo se zdaj, in je tedaj dedina starih časov.
goenega Boga, in njegovega jedinorojenega sina Jezusa Kristusa, našega odrešenika, kakor tudi njegovo mater, sv. Devico Marijo, in pa njegove svetnike in svetnice, če bo kedo prekljinjal vsegamogočnega Boga, in njegovega jedinorojenega sina J. K., ali njegovo preslavno mater, sv. Devico Marijo, ali bo pa izgovoril kako nespodobno in nesramno besedo njim v nečast, — bo kažnjen se sto lirami, a s petdesetimi lirami, če bo tako govoril soper kakega svetnika ali soper kako svetnico. Ako pa obsojenec ne plača v osmih dnevih naloženi mu znesek (globo), vtakniti se mora v morsko vodo do gerla dvakrat na dan v dveh dnevih, v a tretjega dnč vas, sicer vendar le takb, da se ne vtopi. Ce se obsojenec ne poboljša, in če se tedaj znova pregreši, spraviti se mora v ječe za en mesec ; tam se bo živil ob kruhu in ob vodx“ (naša opomba: težko se je morda kedaj po Terstu med prostim ljudstvom italijanskega naroda tako prekljinjalo, kakor se današnjega dne prekljinja, m vendar nije kaznovanja zastran tega; zdeva se, da je bila stara postava bolja, kar se tiče tacega v nebo vpijočega nesramnega obnašanja).
/') Drugod se pa bero tudi te le besede: »Ce kak ničščan ali tudi prebivalec teržaške okolice se bo napačno obnašal zastran svojega gospodarstva, in bo tč-daj raznesel, poprodal, in zapravil po nemarnem, z ^ro, z nezmernoštjo in sploh z nerednim živetjem svoje premoženje, bo poklican k srčnjskim sodnikom, pri katerih bo moral odkritoserčno resnico povedati; sodčki bodo pa to stvar pretčhtovali, in po tem (če bo sicer tudi skazana, se vč) razsodili, da je ta človčk zapravljivec, in po tem ukazali, da naj se na stornicah (skalah — ?) srenjskega poslopja po nekem nalaš postavljenem beriču vpričo enega izmed ondešnjih pi-
sarjev na vas glas oznani, da ta se mora po razsodbi imeti za zapravljivcac< (naša opomba: pa koliko tacih je zdaj tukaj, in vendar tudi za-nje nije nobene primarne kazni, kakor je nije sicer za nespametne in ne-varčljive ljudi zastran nagizde ali preobilnega, in grozno škodljivega, nekdaj vendar ojstro prepovšdanega lišpa v obleki, in zastran zavz6tne potrate, čeravno bila bi ta kazen jako potrebna v tem mčstu zlasti za ženske).
4.	Kedb je volil spervič teržaške škofe ? — Vprejš-njih časih so volili teržaške škofe oglejski patrijarhi, o katerih smo govorili na 216 in 217 strani; a Ičta 1192 je končno prešla pravica do te volitvi na teržaške kanonike ali korarje. Pervi škof, ki je bil, in pa prav za prav že Ičta 1190, v njih zboru voljen, imenoval se je Volfank. Temu ravnanju se je sicer na vso moč vpiral patrijarh Bogomir; a bil je vendar prisiljen, se na zadnje vdati, to je, se prejšnje pravice omenjenih patrijarhov zastran tega povsem odreči, potem ko je oče papež Celestin III. 10 dne meseca majnika Ičta 1192 odločil, da od takrat naprej gre pravica do takošne volitvi teržaškemu korarstvu (kanonikom). To je trajalo pa, dokler si nije prideržal isto pravico cesar Miroslav III, ki je vladal od Ičta 1440 do leta 1493 (pozneje jih je volil, in jih voli sicer še zdaj le oče papež tudi za Terst, ravno kakor za druge kraje, kar je sicer že sploh znano).
5.	Vojskovanje z Benečani. — Po tem, kar se bere v nekih italijanskih pismih zadčvajočih zgodovino Tersta, ravno kakor sicer tudi v Lowenthalovih knjigah, ki zapopadajo pa skoraj le nek posnetek iz onih, prišli so sčm Benečani kot sovražniki Tersta ob času njegove samostalnosti celo — šestkrat, in vendai’ je terdil rajnki dr. Rossetti v svoji knjigi: „Medita-
zione storico-analitica salle franchigie della citth e porto-franco di Trieste" (to je v našem jezika: »premišljevanje zgodovinsko razstavno zastran posebnih pravic Ter sta*'), — da Benečani niso nikdar imeli pod svojo Plastjo to naše mesto (sicer o tem se bo še bolj pozno govorilo). Prišli so pa, kakor se pravi v omšnjenih pismih, v Terst Bčnečani:
Pervi krat 14ta 1202. — Tada jih je, tako rekoč, sčin povabilo skoraj le neko čudno, jako zavzčtno in bidi vse graje vredno ravnanje Teržačanov, ako je sicer resnično, kar nam pripoveduje posčbno L6wen-thal zastran tega pervega sovražnega prihoda, če si Jve imelo pa tadašnje poččtje Teržačanov rčs tudi tako kosten konec, kakor se glasi ta ista pripovčdka po tertt, kar se bo v tej zadčvi še bolj naprej omenilo, •koralo je biti to po vsem naravino, ker drugačna, to boljša osoda se jim po njihovem obnašanju nije "ikakor mogla primeriti; in zategadel smo tudi pri-,jeni reči, da, če je bilo temu prav tako, bi tudi za-nJe veljaven bil ta-le znani, iz latinskega vzeti pregovor :
na porodu gor k, pa rodila se smbšna bo miška.* Terdi se namreč, da Terst, gledavši nevošljivo na ‘‘eomčnjeno ali timveč neizmerno pomorsko gospodo-Vaoje Benečanov, je tistim po naglem nabranju mnogih v°jaskih brodov leta 1202 kot neka mogočna deržava (!?) Z Vso prederznostjo vojsko napovedal, in jim pa prej morju nagajal — v namenu, da se loti po tem osno vojskovanja ž njimi, in stori konec takošnemu gospodovanju, ali da ga jim saj primerno oslabi. Kak6 i bilo pa to vendar mogoče ? Kaj da je bila že (a-'at beneška deržava (republika), in kaj da je bil še mt Terst, to nam je dobro znano : medtim ko se je
imenovana deržava že po več krajih Evrope ponosno širila (glejte sicer tudi na to, kar smo rškli z malo besedami na 221 in 222 strani), bil je Terst še slabotno mestice, ki je pridno skerbelo, da si kot od-nčkdanje teržisče. ali tergište s kako tergovino pomaga, in si obstanek obderžuje, kolikor mu je bilo le mogoče. Kak6 bi pač pri tem vtegnili Teržačani na ta-košno vojskovanje še le misliti? Kako bi se vtčgnil, pravimo, slab pritlikovec skušati z mogočnim velikanom ? Saj Terst si je osnoval pravo zgodovino večidel samo kot teržišče — po ščasnem razvitju svoje tergovine, po ražširu in olepšanju svojega mčsta s pomočjo tiste, in pa to zlasti pod Avstrijo, ne tedaj po politiki in po vojskovanju *), pa naj le vendar pojo njegovi sadanji Italijani— „Romani di puro sangue!?' kakor jim je drago — ponavljaje v svojih sladkih sanjah večkrat te-le besede:
»Intanto Trieste ha la sua storia“, misle si pri
*) Ravno zato si ne smejo pa tudi naši častiti bralci pričakovati, da jim posebno o tem pišemo. — Sicer spodobno (!) pohvalil nas je celo časnik „Zora“, katerega daja na svetlo gospod fajmošter Terstenjak wza zabavo8 i. t. d., kakor smo po sreči zvedeli, ravno ko smo to polo (od 377 od 392 strani) za tisk napravljali. Pa odgovorili smo mu tudi posebe prav spodobno. — Nije dvombe, da vrednik tega časnika pozna dobro potrebe našega, žalibog I še vedno mladega, in tčdaj tudi še včdno na slabih nogah stoječega pismenstva, in daja nam zato ob enem nek opominek, da se po ojstrem presojevanju naše pismenstvo tudi lahko ovira ali celo — zadavlja. Dozdeva se sicer, da omenjeni gospod, o katerem smo nekaj čerhnili že na 132, 281 m 282 strani, poznava natanko nekdanji Terst in njegovo zgodovino, kar mu je morda ravno priliko dalo, da nam rad in tud' iz prave kristijanske ljubezni vsako pomanjkanje, ki se morda tč pa tam že dozdaj v tej knjigi nahaja, prizanaša. Hvala mu velika — !M.

385 —
tem tisoč reči, ki si nimajo nikake prave podlage. Da so bili pa kedaj Teržačani takošne nepremišljenosti, kakor bi se moralo soditi po zgoraj opomnjeni pripovedki o njihovem početju /. Bčnečani, da so bili tedaj nagajavci ali draživci, to se nam zdeva po vsem neverjetno.
To početje, ki bi se nam prikazovalo kot neka prava nespametna žaba vij ivost ali dražba, je moralo, če se je res pripetilo, se ve, Benečane jako razjeziti in prav siliti, da naš Terst napadejo. Po tem pa, kar se bere, se niso tega tudi nikakor zderžali ; ampak prijadrali so se svojimi vojaškimi ladijami sčm že v kratkem. To se je pripetilo neki ravno takrat, ko se je beneška vlada pomenkovala z najvišimi poglavarji nekaterih evropejskih deržav, da se napravi potrebno število ladij za odjadranje proti sončnemu izhodu za poččtje v tadašnjem času navadne tako imenovane »križanske vojske“ s Turki, da se tistim po sili vzame Palestina ali sveta dežela, v katčri se rodil in je vmerl naš zveličar. Na čelo takb pripravljene morske armade bil se je neki postavil beneški poglavar („dože“). Henrik Dandolo. Tisti se je bil pa pred odhodom na omenjene kraje rajši obernil proti Terstu z 240 vojaškimi brodovi 13 dnč mčseca oktobra 1202. Prebivalci tega mesta so se čutili pa precej od začetka pre-nezmožne, da bi se lotili vpora soper Bčnečane, in so se jim tedaj naravnost tudi brez tega podvergli. Ostali so neki po tem pod njihovo oblastjo 77 Ičt, namreč do Ičta 1279: tako bi se bila pa gotovo poterdila veljava zgoraj navedenega pregovora (to je, na 383 strani). Ob priložnosti te podveržbe so si Teržačani neki naložili dolžnost, dajati Bčuečanom kot tadašnjim gospodarjem teržaškega mesta in njegove okolice vsako leto
50 čebrov najboljšega vina iz te okolice (in to prav za prav na dan sv. Martina), a verh tega sicer še tudi zasledovati in iskati morske roparje na južnih straneh pod Rovinjem, da jih po tem vjete dožetu izročujejo (?!?). Omenjenega Ičta 1279 so pa Benečani, saj kakor se pripoveduje, zapustili Terst, in odšli — prostovljno. Res čudna prikazen!
Drugi krat kmalo po preteku leta 1279. — Priložnost je bil tadašnjemu napadu neki dal vpor Ko-parčanov soper Benečane, prizadevavših si na vso moč, da se ločijo tudi oni od tih njim nevgodnih in sitnih gostov, ki so jih imeli že nekaj časa pod svojo oblastjo. Vkrotivši pa Koparčane, ki so že v kratkem obnemogli, obernejo se Benečani naravnost proti Ter-stu, in ga obsedejo od vsih strani. A serčna hramba verlih Teržačanov, posebno, se ve, okoličanov — zgoraj na 372 strani ornčnjene „černide* — in pa pri-šedša zunanja pomoč zaveznikov, katerih seje v kratkem nabralo toliko, da jih je bilo vkup celo 30,000, in to po prizadetvi goriškega grofa Alberta kot pogumnega njih načelnika, kateremu je bilo, ravno kakor sicer tudi patrijarhu Rajmundu, jako na sercu ležeče, da se Terst reši, — si je imela za važen in zdaten nasledek, dajo Benečani še ob pravem času potegnejo. Nagajali so neki vendar pozneje temu našemu mestu še večkrat, in to skoraj do leta 1285, v katerem se je pa na zadnje sklenilo zažeijeno tako imenovano premirje (začasno nehanje vojske ali timveč tadaj navadnih malih bojev).
Tretji krat leta 1288. — Prikazal se je bil takrat v teržaškem zatoku z mnogimi vojaškimi ladijami njih poveljnik Marin Morosini, in je v kratkem nenadoma to naše mesto obsedel od vsih strani — po
mokrem in po suhem. Bila je pa po tej nepričakovani prikazni resna skerb patrijarhu Rajmundu, da se kmalo napravi s pomočjo že prej omenjenega grofa Alberta in koroškega vojvode Majnharta, kakor tudi, se ve, teržaške vojaščine primčrna armada, in ž njo krepek vpor soper tega znova prijadravšega sitnega sovražnika. Zatčgadčl se je neki po tem boj zatezal skoraj tri leta, namreč dokler se nije serčnosti opomnjene armade, ki je štela nazadnje celo 36,000 glav, posebno pa goreči pogumnosti naše teržaške narodne vojaščine obneslo, da premore Benečane, čutivše se na zadnje prisiljene, zapustiti brez dognanja svojega namena te naše kraje. Sklenil se je mir ž njimi 11 dnč meseca novembra leta 1291.
Ceterti krat leta 1350. — Kaj da je takrat Benečanom dalo pravo priložnost ali pravi uzrok, da planijo nad Terstom, nije nikjer povedano : pripisovati je treba to le njihovi prevzetnosti. Sicer povedano nije tudi nikjer, je-li se jim kedo vpiral, ali ne ? Terdi se le to v dotičnih knijgah, da so se bili Benečani tukaj vgnjezdili, in si celd za župana nekega Marka Zenona po svojem vkusu postavili; se ve,daje zarad vsega tega v Teržačanih jako vrelo od jeze, in da trdbalo jim je le nekolike priložnosti, da se postavijo ^a brambo domovine krepko na noge. Podala se ijm je ta vendar neki še le leta 1368. Ko so jim namreč kenečanski mornarji nekega dne tistega leta vjeh z blagom naloženo ladijo (barko), imdvši si ga za skrivaj pripeljano, ali kakor se po navadi rčče, za “kontra-bantarsko“, prederznili so se Teržačani vbiti te mor-narje in njih vodnika, in pa ce!6 stergati po tem, in tudi z nogami poteptati na velikem tergu v Terstu beneško zastavo (bandero) zaznamnjeno s podobo sv. Marka.
Imelo si je to ravnanje za nasledek, da se je huda vojska vnčla med Terstom in med Benečani, ki je trajala neki do 18 dne meseca novembra leta 1369. Zmogli so v tej vojski — Benečani kot imevši pretežno moč v tem bojevanju. Podpiral je sicer takrat Ter-žačane na pomoč poklicani sosed, namreč avstrijski vojvoda Leopold lil. s pridevkom „Pobožni“, ki je bil pa, kakor se bere v pervi L6wenthalovi knjigi, čeravno spervič neki srččen, na zadnje vendar v tako zadrčgo in stisko pripravljen, da se je prisiljenega čutil, potegniti jo nazaj v Avstrijo ali prav za prav na Štajarsko, kjer je bil vladar tiste dežele, Kranjske in pa Koroške, in od kjer je takrat sem prišel, da Terst brani: pustil si je neki na bojišču veliko število mertvih in ranjenih vojakov! Sicer še bolf žalostna osoda bila ga je zadela 17 let po tem v Svajči, kjer se je vojskoval za neke svoje pravice: padel jc v boju s 1400 vojaki vred, in si tam smert storil 9 dne meseca julija 1386 pri Sempahu. Beneški poveljnik Loredano si je vzel po tem Terst v posčst v imenu beneške deržave. Tista se nije pa vendar po tem maščevala nad Teržačani zavoljo nijho-vega obnašanja, ki je uzrokovalo to vojskovanje, drugače kakor le s tim, da se je moralo na včliki njihovi planjavi sopet postaviti beneška zastava sv Marka, kjer je bila poprej, in da so bili tisti za nekaj časa v Benčdke pregnani, zastran katerih se je dokazalo, da so bili krivi vmoritvi zgoraj omenjenega vodnika in njegovih mornarjev.
Peti krat leta 1379. — Teržačani, precej siti Benečanov, so že zdavnej nepoterpežljivo čakali kake vgodne priložnosti, da se od njih oslobodijo, berž ko bi jim le mogoče bilo. Dal jim jo je pa za to nčk
poseben prigodek ob začetku Ičta 1379. Nenadoma in nanagloma vstavili so jim namreč bili neko ladijo, katčra, kot naložena se soljo, je šla mirno od furlanskega brega proti Terstu, beneški mornarji v zatoku jadranskega morja ne daleč od tega mčsta. Naši mornarji se po tem serčno vprejo, vbijo jim vodnika in dva njegova mornarja ; in se peljejo pa se svojim nakladam v Terst, med tim ko se je podal ostanek beneških mornajev v svoje mesto, da tam naznani ta njim nesrečni prigodek. Sicer po tistem se je zbudila tudi neka huda razdraženost med meščani Tersta in med takrat v njem bivšimi Benečani.
Tadašnje naznanilo pa, da so ravno kar blizo Pulja (Pole) strašno pokončali beneško brodovje („flo-to„) Genuezi, poklicani na pomoč po oglejskem pa-trijarhu Markvardu, kot bivšem prej gospodarju v Istri, da si dobi v njej sopet svoje nekdanje, pa po Benečanih vzete mu pravice, — je Teržačane jako spodbadalo, dn se Benečanom na vso moč vpirajo in jnn posadko („garniz6n“) v Terstu zagrabijo, skle-fiivši med seboj za terdno, da se morajo po vsem °sloboditi od gospodovanja tih prevzetnežev. Za dosego tega istega namena obernejo se na oglejskega pa-trijarha Markvarda, in pa na njegove zaveznike (pomagače), da jih podpirajo v izpeljavi namenjenega početja. Po kervavi in strahoviti borbi se je Benečanom vendar neki obneslo, da se še v Terstu obderže, sicer le dokler jim ga niso v kratkem junaški Genuezi kot pomagači sopet vzeli, in pa imenovanemu patri-jarhu izročili, kateremu so se po tem Teržačani pod-Vei’gli, podavši mu radovoljno ključe mesta, kakor sicer pk enem tudi zastavo ali bandero s podobo sv. Justa, 1,1 obljubivši mu slovesno ob tej priliki zvčstobo. On
jim je pa zagotovil svoje skerbno varstvo, in spozno-vanje dotadašnjih njihovih pravic, in to sicer po svojem, za-nje nalaš ■ oljenem oblastniku ali namestniku.
tiešti krat leta 1381, — Dal je neki bil uzrok temu sovražnemu napadu Benečanov poseben hud prepir, ki se je bil izcimil, potem ko je oče papež Urban VI. po smerti patrijarha Markvarda volil za njegovega nastopnika v Ogleju nekega Filipa iz Alanpona („Alan-9bn“, — ime francozko, ki se izgovarja „Alans6n“— je zdaj poglavitno mesto okrajine imenovane „Orne“ na Francozkem, in se je podeljevalo nekdaj pod naslovom „vojvodina“ francozkim kraljevičem, in sicer zadnji krat leta 1774). Vstale so namreč po tej volitvi marsikatere zmešnjave in bomatije med raznimi strankami. To so pa Benečani za-se zvijačno porabili in si v prid devali. Prijadrali so tedaj v kratkem pred Terst zgoraj omenje ega leta 1381 z 38 tako imenovanimi „galejamia (posebnimi, to je, podolgastimi vojaškimi barkami), in si ga pa kmalo res tudi v posest vzeli, in to neki brez nobene posčbne težave, ker bilo je takrat to mesto brez primerne pomoči, da bi se vteg-nilo saj nekoliko v bran staviti. Sicer med tim se je vendar vpotilo pogajanje in ravnanje med Genuezi, kakor še med drugimi zavezniki rajncega patrijarha Markvarda in med beneško deržavo (republiko), da se saj mir sklene, in Terst od benečanskih napadov tudi za naprej oslobodi. Ta sklep se je res v kratkem iz-veršil, namreč že l dne meseca oktobra istega leta (1381), in sicer v genuežkem glavnem mestu, to je, v Turinu-Po tem sta se odrekla za vselej vsili svojih dotadašnjih pravic do Tersta beneška deržava in oglejslu patrijarh. —
Kar se tiče pervokratnega prihoda Benečanov v
— 391
to naše mesto, omenjenega na 383 strani, pisal je zastran njega rajnki sosebno izobraženi dr. Rossetti, ki si je gotovo na vse kriplje prizadeval, da zve kako čisto resnico o tukajšnjih zgodovinskih rečeh, — na 28 in 29 strani svoje knjige leta 1814 (v italijanskem jeziku, se ve) tako-le: „Leta 1202 so si vzčli sicer Benečani Terst po Henriku Dandolu; a nije vendar skazano, da seje imelo to kak posčben nadčdek zastran naj višje oblasti v tem mestu (ko da bi si jo namrčč oni dobili), ker pa Teržačanom nije bil tudi po tem naložen ne kak si bodi davk, ne bila jim dana kaka si bodi beneška gosposka kot voditeljica mesta (in okolice, se ve); in pa ne ve se še, je-li sideržala tu beneška vlada kako vojaško posadko, in za koliko časa ? Nahaja se sicer opomba v pismih ko-rarstva (skotjega konsistorija), da Benečani so se oddaljili iz Tersta sč svojo armado 12 dne mčseca julija leta 1279, a to nam vendar ne dokazuje še, da ostali so ravno bili til od Ičta 1202 do takrat. Tudi kanonik Scussa (glejte, kar se je o njem čerhnilo na 13 strani) govori o tej opombi korarstva z besedamiPrikazovala bi se ta opomba jako suha (jalovaj, ako bi po •'jej Benečani obderžali bili Terst od leta 1202, v katerem so ga pervi krat po sili vzeli, pod svojo oblastjo 77 Iet.““ — On hoče s tim reči, da tadašnji odhod bčneške armade od tukaj se nikakor ne nanaša na o-menjeno posilno vžetje (ali da ta odhod ninfe s tistim nič opraviti), ker zastran sedem in desertnega posestva, •n pa zastran odhoda po toliko dolgem gospodovanju y Terstu bilo bi se pisalo gotovo nekaj bolj obširnega m natanjčnega, ali saj nekaj manj jalovega, kakor se zdaj zastran tega bere. Sicer besede rabljene v korar-stvenih pismih ,„so se oddaljili se svojo armado*^ nam dajo zadosti uzroka za izpeljavo sklepa, da nije
se mislilo govoriti o drugem, kakor o enem tistih navadnih hipnih napadov in vernitvi Benečanov^ s katerimi so oni večkrat in pa po vsaki malenkostni zdr -žbi ali razpertiji Terstu le nadlego delali." Takb je tšdaj pisal dr. Rossetti ! — Govorivši pa na zadnje tudi nekaj zastran še drugih zgoraj že omenjenih beneških napadov in obsedeb tega mesta, kakor tudi zastran kratkega gospodovanja oglejskih patrijarhov v njem, je pristavil dr. Rossetti v §. 21 svoje knjige to-le opombo : „Da tutte queste vicende, p er lo piii incerte ed oscure per viancanza di storiti documenti, ridonda pero con sicurezza, che, sebbene la indipendenza di Trieste sia stata fino al 1381 quasi continuamente combattuta, e spesso anche depressa dalle arini venete, ella tuttavia si mantenne e risorse", to je, v našem jeziku : “Iz vsih tih prigodkov večidel negotovih (dvomljivih) in temnih zarad pomanjkanja zgodovinskih pisem, se vidi vendar določno, da, čeravno bila je sa-mostalnost Teista do leta 1381 skoraj neprestano berzdana in večkrat tudi zatirana po beneškem orožju, ona se je vendar terdno deržala in oživljala". — To je sicer tudi naša misel, čeravno nam nije, in nam ne more tudi biti prav razumljivo, zakaj da si niso vendar obderžali stalno gospostvo nad Terstom takrat jako mogočni Benečani, berž ko so si ga v pesteh imeli ? To je pač neka čudna stvar, ali timveč skrivnost, ki je le pripravna, peljati nas k dvombi nad resnico vse te pripovedke, kakor je gotovo peljala sicer tudi rajncega dr. Rossettija po tem, kar nam kažejo njegove kesede.
XVII. Terst pervi krat pod Avstrijo (od leta 1382 do leta 1809). — Čeravno si je imel sklep miru, omenjeni na koncu prejšnjega razdčlka, za na-

sledek spoznanje samostalnosti in sploh pravic Tersta, njegovi in njegove okolice prebivalci niso se vendar mogli tako na tisto zanašati, da bi se sopet bati ne smeli kakega sovražnega napada od strani beneške deržave. Da se pa v prihodnje čedalje bolj varujejo takošne previdljive nevarnosti, sklenilo je njihovo svč-tovalstvo, da se ima Terst z okolico vred podvrčči °blasti istega že zgoraj na 387 in 389 strani omenjenega vojvode Leopolda III. ki si je imel takrat sedež v Gradcu na Štajarskem, in tako spoznati ga za Svojega naj višjega gospodarja.
Bil je pa ta vojvoda Leopold sin vojvode Albrehta bivšega od leta 1344 do Ičta 1358 vladarja vsih t!»krat pod Avstrijo spadavših dežel. Po smerti očeta, bi se je pripetila leta 1358, in po razdelitvi tih dežel 'ned njim in med njegovim bratom Albrehtom III. je °stal on gospodar Stajarske, Koroške in Kranjske, brat Pa le dežele, kateri je bilo ime ^avstrijska vojvodina" (pozneje sicer »narfvojvodina", in to prav za prav °d leta 1456). — Da so si Teržačani ravno omenjenega Leopolda za svojega najvišjega oblastnika volili, f° nam je dokaz, da so ga poprej tudi dobro poznali, 'n bili njegove zmožnosti popolnoma prepričani, sicer
II	mi nikakor ne vedeli, zakaj da so se ravno na njega n°t na svojega prihodnjega zavetnika obernili. Tacega Prepričanja bi pa gotovo nihče imeti ne mogel, ako 'l resnično bilo, da je bil vojvoda Leopold v vojski 2 Benečani po njihovem četertem prihodu v te kraje toko pobit, da je pobegnil (glejte sicer na 382 strani),
III	se po tem tudi nije več s kako vojaško pomočjb vernil, ko so Benečani pozneje še dvakrat nad Ter-st°m planili. Ravno to nas po nekakem sili soditi, da emu je vendar težko tako bilo, kakor beremo povedano
26
v dotičnih knjigah, posebno v Lowenthalovih, kakor smo že prej omenili. Sicer pa tudi zgodovinar Gebhardi pravi, da ta Leopold III. („Pobožni“) si je pridobil Terst, potem ko se je vdeleževal vojskovanja med tim mestom in med beneško republiko. Kako bi si vtegnili pač to razlagati? —
Po opisanju Tersta in njegove okolice, in po o-membi tistih zadev starih in sadanjih Slavjanov, katere smo imeli za podlago temu, kar se nanaša na slavjanstvo Tersta, ali stoji ž njim v neki zvezi, da se le ono tako čedalje bolj pojasni, povedali smo dozdaj na kratko, kar je v zgodovinskih reččh bolj važnega zastran tega našega mesta, odgovorivši posebno na vprašanje: a) kateri narod da si je tisto imelo za per-ve prebivalce? b) kedaj in kako da so prišli sčm Rimci? c) kako da je nastalo za njimi tukaj gospodovanje Odoakra, in Teodorika, za tima pa gospodovanje bizantinskega (gerškega) cesarstva, Longobardov, Frankov, in teržaških škofov? in d) kako da je Terst postal sam svoj gospodar ali samostalen ? Prava zgodovina Tersta in njegove okolice, katere osoda je stala vsčlej ž njim v terdni zvezi, se je začela pa, in sicer v pomenku, o katerem smo nekaj čerhnili na 384 strani, prav za prav še le po volitvi vojvode Leopolda Uh za tukajšnjega najvišega oblastnika. Srečne zaporedne spremembe, po katerih se je osnovala ta zgodovina, pripisovati je treba le modrosti, dobrovoljnosti in veliki skerbi avstrijskih vladarjev, ki so posebno in močno podpirali naš Terst, in sploh jako pripomago-vali k sadašnjemu njegovemu vgodnemu stanju.
Po žalostni smerti vojvode Leopolda III. leta 138(1, katero smo že omenili na 383 strani, bili so kot njegovi nasledniki in tudi vladarji Stajarske, Koroške in
Kranjske in ob enem, se ve, tudi Tersta, najprej brat Albreht III. sicer le kot varh (jerof) njegovih takrat še nedoraslih ali nedoietnih otrok; po tem pa Leopold IK; za njim Ernest s pridevkom ^Železni", in Miroslav, sin tega zadnjega kot. vojvoda imenovanih dežel (vladali so vsi tisti od leta 138G do leta 1440), a za naprej in po zjedinjenju tih dežel z avstrijsko vojvodino leta 1440 je gospodoval omenjeni Miroslav kot avstrijski Vojvoda in ob enem tudi kot nemški cesar Miroslav IH. do leta 1493; za njim so pa vladali cesarji: Maksimilijan I. od leta 1493 do leta 1519 ; Karel V. od leta 1519 do leta 1558 ; Ferdinand L od leta 1558 do l^ta 1564;	Maksimilijan II.	od	leta 1564	do	leta
1576 ; Rudolf	II. od	leta 1576	do	leta 1612;	Matija
°d I4ta 1612 do leta 1619; Ferdinand II. od leta 1619 do leta 1637; Ferdinand III. od leta 1637 do leta 1657 ; Leopold I. od leta 1657 do leta 1705; Jožef I. od leta 1705 do leta 1711 ; Karel VI. od leta 1711 do leta 1740; za	njim	cesarica Marija Terezija	od	leta
1740 do leta	1780; Jošef II.	od	leta 1780	do	leta
1790 ; Leopold II. od I4ta 1790 do leta 1792 ; Franc L od leta 1792 do 14ta 1806 kot rimsko-nemški, od takrat naprej pa le kot avstrijki cesar (sicer po odbitku časa francozke medvlade petih I4t, to je, od leta 1809 do leta 1814) — do leta 1835; Ferdinand I. (tudi kot avstrijski cesar) od leta 1835 do l6ta 1848 ; in Franc Jožef (sadanji cesar) od leta 1848. —Kak dobiček, ali kako osodo da si je sploh Terst imel pod zdaj imenovanimi vladarji, vidilo se bo, kakor sicer tudi še marsikaj druzega, pa vendar samo bolj teht-nega, v členkih, ki zdaj tukaj sledijo (opušča se tedaj v njih vse to, kar nije ne zanimivo, ne važno, ali bi vtegnilo le dolgočasiti, čeravno so drugi zgodovinarji
— 39fi —
pripovedovali vsako malenkost prav natanko, vendar le — po babje !).
1. Pismo vojvode Leopolda III. — 30 dne meseca septembra 1382, ki zadeva prestop Tersta in njegove okolice pod oblast imenovanega vladarja, kakor sicer tudi pravice in dolžnosti ene in druge stranke, in je bilo podpisano kot veljavno po poročnikih tega mesta 31 dne decembra istega leta v Gradcu. — To pismo (sicer kot izvirno le v jako spačenem latinskem jeziku, in pa nčkaj čudno) se glasi tako-le:
„Mi, Leopold, po božji milosti vojvoda Avstrije, Šta-jarske, Kranjske i. t. d. spoznamo in povemo za-se in za Svoje dediče (verbe-t) in prihodnje naslednike, da Nam najljubši plčmenitniki, modri in zvesti, srenja, svetoval-stvo in prebivalci teržaškega mesta so postavno in vezavno pooblastjene časti vredne in modre Adelma žl. Petracija, Antona dei Domenico, (po našem bi skoraj rMi Dominikoviča') in Miklavža dei Pica (Pikavica) kot besednike, poslance in poročnike teržaškega mesta in njegove okolice k Nam poslali zato, da Nas odločujejo, vzamejo in spoznajo za svojega pravega in naravinega gospodarja in vladalca, in pa za tistega, ki bi z božjo pomočjo posebno branil omenjeno mesto, njegove prebivalce in tiste, ki so v gradovih in v o-količi, in to tako, kakor je zapopadeno v javnem pismu srenjskega in teržaškega mčsta, poterjeno s pč-čatom srenje, in podpisano po zgoraj imenovanih poročnikih, — vse to pa z ozirom na velike in nepre-terpljive nesreče istega mesta, in na stiske, katere je ono doslej prestalo po večkratni premembi gospodovanja (vlade); — z ozimm dalej na to, da se je javno po nezvestobi ravnalo soper pogodbe in dogovore, p° katerih je teržaško mesto z okolico vred prešlo bilo
— 3y7 —
pod oblast oglejskega patrijarha, prečastitega zdaj v Kristusu počivajočega očeta Markvarda in njegove cčrkve; — z ozirom še na to, da Mi po mejašenju očkih Svojih posestev, okrajin in delov dežel s ter-žaško zemljo vtegnemo z boljim vspehom in bolj krepko v prihodnje braniti to mesto in njegovo okolico, kakor kateri si bodi drugi vladar in oblastnik ; —- in pa zadnjič v posebnem premišljevanju, da nekatčri izmed Naših rajnkih prednikov (prednamcev *) so nekdaj mar-sikake posebne pravice imeli in vživali v teržaškem oačstu, katere ne preidejo po krivici na Nas kot dč-dina po naslčdbi.ft
BIn ker pa Mi, prej omenjeni vojvoda, spoznamo z milosti\ o dobroto njih (to je, imenovanih prišedšik oseb, — poročnikov) radovoljno pokorščino, smo vzčli v to pismo ž njimi in z vsimi (! ?) prebivalci Tersta >n njegove okolice sledeče odločbe, in určdbe, in pa vstanovili tako-le
„Da pervič si Mi, Naši nastopniki in dediči nalomimo dolžnost, vladati, vderžati in braniti teržaško mesto in njegovo okolico, omenjene gradove, vse njih Stanovnike in prebivalce, njih imetja in posestva, naj se nahajajo kjerkoli si bodi, soper vsako osobo, ravno kakor ravnamo sicer po navadi tudi zastran Svojih drugih zvestih in podložnih; da imenovanega mčsta, njegovih pravic, in posestev ne bomo nikdar ne kaki posamezni osobi, ne kaki skupščini (skupnim osobam) prodali, zastavili, izročili, naj si bo pa kot dedino ali kot fevd (to je, le za vžitek — glejte na 180 strani) ; da ne bomo tedaj prodali po Svojem samovladstvu
*) Očitno je, da se je tukaj mislilo ua Iranske vladarje (glejte na 343 strani).
-	398 —
in po Svoji oblasti ne mesta, ne njegove okolice, ker vse to mora ostati kot celo (neprekratjeno) na vse veke zjedinjeno z gospodstvom in naslovom avstrijskih vojvod. „
„Mi. imenovani vojvoda, Naši dediči in nasledniki, imamo in si prideržimo pravico, dajati po Svojih mislih teržaškemu mestu glavarja (kapitana), in ga postaviti, akoravno se more kakošen urad (kakošno službeno opravilo) po nekdanji navadi tudi vsako leto pre-menjati, medtim ko ostane vendar Nam, in Našim dedičem in naslednikom prideržana posebna pravica, tudi puščati, kakor Nam bo volja, glavarja v njegovem uradu, ako bi se ne moralo to po posebni priložnosti in po vsi pravici spremeniti
„Po Nas postavljeni glavar si mora pa imeti dva namestnika (vikarja) kot prisednika, katera sta dobro vajena v svetih cerkvenih pravicah in v meščanskih postavah, a verh tega vendar še tudi druge uradnike za svojo hišo (?) po dosadanjih vstanovilih in navadah Tersta. — Omenjeni glavar ima prejemati od srenje (komuna) in od teržaškega svčtovalstva 4000 malih lir kot plačo za službo svojo in pa tistih, ki so ž njim-Isti glavar bo moral opomnjeno mesto in okolico, meščane in prebivalce vladati (voditi), varovati in braniti zvesto po vstanovilih in starih šegah Tersta, in tista vstanovila, in tiste uredbe morajo ostati vezavne sicer tudi za vse zarojence (prihodnjike), in to pa brez goljufije in prevare".
„Zastran tistih sodnjih sklepov Našega glavarja, soper katere bi se hotel kedo pritoževati, gre dolžnost teržaškemu svetovalstvu odločiti dvakrat vsako leto, namreč konec vsacega izmed šestih mesecev, besednike (sindike) in pripravne uradnike, kateri morajo

po vstanovilih in navadah mesta razsojevati in odločevati, imajo-li si takošne pritožbe kako terdno podlago, ali si je nejmajo ?“
„Vsih denarjev {glob) prihajajočih v kašo po kazni za hudodelstva in prestopke, s katerimi bi se eden ali drugi v mestu okrivil, ima pripadati cela polovica Nam kot naravinemu gospodarju (!). — Omenjeni denarji {globe), kakor tudi zdolaj bolj natknko zaznamnjeno vino, dac, cestnina, vžitnina, col, in še drugi davki, ki gredb teržaški gospoščini, se bodo pobirali po tistih, katere bomo po Svoji volji Mi, Naši dediči in naslčdniki za to odločili. — Dmga polovica denarjev {glob) plačljivih po kaznih ima ostajati teržaškemu mestu, da vtegne plačevati glavarju 4000 malih lir za službo, da pa Nam, Našim dedičem in naslednikom odrajta (oddaja) vsakoletni nalog vina kot davek, o katčrem se nekaj bolj zdolaj govori, in da daja sicer se plačo oskerbnikom bolnih, in uradnikom omenjenega mčsta, ravno kakor tudi zato, da popravlja {mestne) zidove, vrata, mostove in ceste, in da pripravlja sploh vse, česar je treba
„Sla bo sicer Nam, Našim dedičem in naslednikom tudi še pravica, nalagati omenjenemu mestu davke, cestnino, vžitnino, in col (uvoznino in izvoznim), in ukazovati, kakor se bo Nam dozdevalo, da naj se jemljejo v mestu in zunaj njegovih vrat, a to vendar pod sledečimi pogoji: od vsacega blaga, ki se pelje iz teržaškega mčsta po morju, se mora plačevati dac, mutnina in col Nam kot gospodarju (!), rebula {znano primorsko bklo vino) pa nije podložna nikakemu davku. Ravno tako se bo plačeval dac, col in vžitnina od vsacega blaga, ki pride po morju v Terst; a od tega je vendar izvzeto tisto, ki se vpeljuje po morju za
potrebo in rabo meščanov in prebivalcev, na primer, žito, sol, vino, grozdje in še druge jddne reči {jestvina)] to vse ima ostati kot nepodverženo kakemu si bodi dacu, kaki si bodi vžitnini in davku. Sicer vsaka živina, ki se pčlje iz teržaškega mesta, ali iž njegove okolice v druge dežele po suhem, je podveržena colu, dacu in davku. A goveja in tovarna živina, ki se pripelje po suhem v Terst ali v njegovo okolico za rabo ondešnjib prebivalcev, in ne gredo v druge kraje, mora ostati tudi po vsem prosta od davkov".
»Mesto, srenja (komun), interžaški prebivalci imajo dolžnost, voliti si po vst^novilih (statutih) in nekdanjih ter-žaških navadah svetovalstvo, uradnike in služabnike. — Teržaški meščani, njih dediči in nasledniki imajo sicer tudi dolžnost, izročevati v Terstu vsako leto na dan mučenca sv. Justa, ki je 2 dne mčseca novembra, Nam, omenjenemu vojvodi, Našim dčdičem in naslednikom kot vsakoletni davk (nalog — tribut) sto veder rebule najbolje ^ erste (sorte) pridelane v istem Ičtu. — Dokler obedva grada Moho in Moholan (oni nekdaj blizo sadašnjega Zaboršta, tisti na Kontovelu) se bosta imela pod stražo na stroške teržaškega mesta, moral bo Naš glavar stražarje, katere bodo odločevali mčščani vsak mesec, jemati slovčsno v prisčgo, da bodo z gradovoma vred Našemu gospostvu, Našim dedičem in naslednikom zvesti in pokorni, in pa naj tam ostajajo, dokler ne prevzamemo Mi omenjena dva gradova, in dokler ne odločujemo Mi druge za varovanje tistih".
„Omenjenemu mestu in njegovim prebivalcem se kratko nikar ne zmanjšajo dohodki, ne več obtožujejo, kakor se je zgoraj ornčnilo, ako bi se ne imelo to pripetiti po Našem ukazu in po ukazu Našincev (to je, dedičev in naslednikov), in pa po sklepu meščanov in .kmetov„(j)-
— 401
„Mi, vojvoda Leopold, smo odobrili (poterdili) vse skupne in posamezne omenjene odločbe, in jih odobrimo po zanesljivem spoznanju za Nas, za Svoje dediče in naslednike, medtim ko prosimo časti vrednega (vpričujočega) notarja in žlahtne podpisane, da naj se zdolej pismeno imenujejo v poterjenje tega, kar se je dozdaj til reklotf.
„l)ano in obravnano na Naši grajščini v Gradcu zadnjega dne meseca septembra 1382“.
Po za; opadku tega pisma se vtegne Ikhko soditi, kake pravice in kake dolžnosti da so se odločile za prebivalce teržaškega mesta in ž njim zedinjene okolice;, kake pravice da si je ob enem prideržal imenovani vojvoda za-se in za svoje naslednike, in kake dolžnosti da si je sicer tudi on sam zastran Tersta in njegove okolice naložil. — To isto pismo, kakor nam je že znano, je pa sčasoma prišlo, čeravno večkrat po-terjeno po naslednikih vojvode Leopolda HI., ravno kakor so prišla še z marsikaterimi drugimi, pozneje po nekih avstrijskih vladarjih dodanimi pravicami vred tudi mestna vstanovila (statuti) po vpeljavi enakih postav in dolžnosti za vse avstrijske dežele, tedaj tudi za Terst, posebno ob času vlade znanega kot sploh ojstrega cesarja Jošefa II., — ob veljavo, katero bi vendar zdaj Teržačani radi sopet oživljeno imeli, ako-vavno se dozdeva, da se mlati zastran tega le — prazna slama !
Neki drugi izmed njih, katere mi že dobro poznavamo, po vsem nezadovoljni z Avstrijo, in pa gledajoči zaljubljeno v bližno Italijo, vidili bi, saj kakor Slno se že po marsičem popolnoma prepričali, rajši danes ko jutri naš Terst ločen od one, in pridružen tisti. Ravno takošnih misli je bil marsikedo enacega
značaja in prebrisane glavice (!!) tukaj že tudi v starih časih, hrepeneč po prestopu tega mesta k tadašnji beneški republiki, kakor nam kaže sicer med marsikaterimi drugimi prigodki gerdega spomina tudi —
2.	JVč/t« nevarna zarota, ki se je bila kmalo po združenju Tersta in njegove okolice z Avstrijo v tem našem mestu nasnovala: dva teržaška meščana, nek Donat Scorpione (pač vendar prav primeren priimek!) in pa Miklavž Uricij sta se namreč skrivaj dogovarjala z Benečani v namenu, da se tistim Terst po izdajstvu tih dveh gospodov izroči. Ali šlo je vendar tadašnjim voditeljem tega mesta po sreči, da zvedo še oh pravem času naklepe omčnjenih hudobnežev, ki sta plačala tudi po kratki, a jako ojstri preiskavi svojo zlobo z grozno smertjo — na vislicah, kakor sta si jo zaslužila! — Sicer celo tudi v gradu Mohu (glejte na 400 strani) je ob tih časih nastal nek punt, katerega nevarnost je teržaško svetovalstvo silila, oberniti se naravnost na tadašnjega vojvoda Ernesta Železnega (glejte na 395 strani), da stopi krepko vmes za odvračanje omenjene žugajoče nevarnosti. To si je imelo pa ob enem tudi za nasledek, da je prišel po ukazu tega vojvoda opomnjeni grad pod Kranjsko, in sicer neki prav za prav leta 1414. — Kar se tiče pa vojvoda Ernesta, znano nam je po zgodovini, da mu je bil blagor in srečni napredek našega Tersta in njegove okolice jako na sercu ležeče. Med marsikatere druge njegove dobre in koristne naredbe šteje se posebno tudi ta, da se je smel po njegovem dovoljenju vpeljevati, naj si bo po suhem ali tudi po mokrem, v mesto vsak živež brez plačevanja kakega si bodi davka od njega, a da bila je vendar ojstro prepovedana izpeljava blaga brez tacega plačevanja. Da se pa ta na-
redba čedalje bolj vspešno izveršuje, morala so se neki deržati vsa mala mdstna vrata ob nalaš odločenem času vsakdan zaperta. — Sicer posebno trudil in poslavljal se je njegov sin, to je,
3.	Rimsko-nemški cesar Miroslav ///, ob enem (pervi) avstrijski nadvojvoda, — kot vnet in skerben podpornik Tersta, in zlasti njegove tergovine. On je delal v svoji goreči prizadevi za srečo in korist tega mčsta, da le njemu bolj pomaga, in ga na terdne noge spravi, celb zavzetno krivico dnigim, ki so pa začčli po tem svojo nezadovoljnost in jezo javno razodevati, čutivši se nazadnje sicer tudi k silnemu vporu — k vojskovanju primorane in nagnanjane, da si le to krivico odvernejo.
Ukazal je namreč ta vladar, da vsako blago (ter-govska roba), prihajavše iz notranje Avstrije, iz Kranjske, iz Krasa i. t. d., in odločeno za Italijo, pod katero se je štela sicer takrat tudi Istra, spadavša pod beneško vlado, peljati se mora naravnost v Terst, da se tukaj plačevanju cola podverže, in še le po tem od tod v druge kraje razpošilja, kar je bilo za-nje odmenjenega. Tergovci in razpošiljevalci blaga v zgodaj imenovanih drugih dežčlah pa, imevši si za jako škodljiv zapopadek opomnjenega cesarskega ukaza, kolikor je zadeval prepoved zastran vožnje ne za Terst odločenega blagk kamorkoli si bodi po drugih potih, kakor po tisti, ki pelje iz onih dežel v teržaško mesto, kjer bi se moralo po tem ukazu podvreči colu, kakor se je že reklo, so se čutili zato jako razkačene. Iz tega ukaza, in pa iz še nekih drugih bolj pozno oznanjenih, se le za Terst vgodno glasi vših cesarskih zapovedi in prepovedi so zrasle celo štiri, bivše temu 'nestu jako škodljive vojske, o katerih bomo tukaj, pa
le na kratko, govorili (sicer v tih vojskah se niso po-slavjali samo Nemci in teržaški meščani, kakor pravi Lowenthal, ali celo samo ti zadnji, kakor terde nčki drugi...., ampak poslavljali so se posčbno naši junaški, krepki, nestrašljivi in čversti okoličani, in pa še drugi Slovenci tih krajev, s to našo opombo se vjem-Ije zastran njih popolnoma tudi povčstnica gospoda Terdine. zapopadena v njegovi knjigi).
Perva vojska. — Vodstvo, to je, svetovalstvo teržaškega mesta, zvedši, da se tistega marsikak voznik v imenu dotičnih tergovcev prederzno ogniva vkljub omenjeni ojstri prepovedi, in pelje tedaj v bivši lakrat beneški Kopar hlagb odmenjeno za Istro ali še za druge kraje po stranski cesti grčdoči naravnost v to mesto (Kopar), sejeobernilo na cesarja Miroslava s prošnjo, naj se on se svojo močjb temu nepostavnemu ravnanju krepko vpira, da se Terstu nikar ne škodi. Na to je cesar resno ponovil svojo prejšnjo prepovčd, in ob enem ojstro naročil, da se ima natanjčno izveršiti zgoraj opomnjeni njegov ukaz. Sicer poslalo je verh tega teržaško vodstvo ob istem času tudi neko trumo svojih oboroženih junakov (zlasti svojo „černido“, se ve) v Lokvo in še v druge bližne kraje, da zapirajo tim voznikom pot v Kopar. Koparčani pa, čuteči se oškodovane po izpeljavi tacega ukaza, se obernejo brez odloga naravnost na benčško vlada, da za nje resno vmes stopi, in jih v tej zadevi primerno podpira To nije zaostalo: v kratkem se vname med Teržačani io med Benečani strašno vojskovanje, v katerem sta si sicer tudi teržaška brambovca Ivan Bonomo in Anton Burlo smert našla. Imelo si je konec to vojskovanj® leta 1463, in sicer neki po prizadčvi < ččta papeža Pija II. Kakor se pripoveduje, je neki Terst takrat
grozovitno terpel po hudem razsajanju beneške armade, nekaj bolj pozno pa vendar tudi po kugi, ki je bila kmalo po tem to mesto prijela, a verh tega celo še po nastavšem strašnem sovraženju in prepiru med tukajšnjimi bolj premožnimi strank; mi. To grozovitno početje in kavsanje, ki je mesto jako razdevalo, si je unelo konec še le, potem ko se je bila meseca januarja teta 1470 cesarska vojaščina sem prikazovala, in pa oinčnjene stranke vgnala in vkrotila. Sicer ravno ob tej priložnosti se je bil tu grad (tabor — „caboro ?“) v red pripravil, kakor smo povedali že na 33 strani.
Opombe vredno je še, da ravno ob tih časih je v Teržačanih nek strah zbujalo tudi silno prilomaste-nje okrutnih Turkov na Kranjsko, na Kras, kjer so Jteki leta 1470, tedaj pred 402 leti, Prosek, Devin in ieržič (Monfalcone) nevsmiljeno požgali, in po tem Pa na Furlansko; sicer v Terstu jih neki vendar nije bilo.
Druga vojska. — Cesar Maksimilijan I. kot, na-stopnik Miroslava III., poterdivši Ičta 1496 znani ukaz tega zadnjega zastran vožnje blaga čez Terst, da se ^avk le v tistem od njega plačuje, in se tako njegova Posebna korist podpira, kakor se je že reklo, je nčkaj b°lj pozno Kranjcem cel6 dolžnost naložil, da imajo Pošiljati svoje žito le v Terst, in ga pa tukaj prodajati Za dva solda bolji kup, kakor drugod (!!). Da seje teorala po takošnem siljenju povsod v tih krajih (zunaj -^orsta, se ve) občna jeza skuhati, je očitno. Sicer ču-so krivico take naredbe posebno Istrani podložni 'j tadašnjih časih Benečanom, ki so jih še spodbadali, pa naj se jej le na vse kriplje vpirajo ; kar se je v kratkem tudi vresničilo. Benečani pa, ki so se ravno tekrat na vso moč poganjali za ražširjanje svojega
gospodovanja na več krajih južne Evrope, so leta 1508 tudi Terst sovražno napadli, kjer si je zaporedoma sledil boj za bojem, in to sicer takb, da bilo je na zadnje to mesto jako prisiljeno, po neizrekljivem in grozovitnem terpenju vdati se Benečanom kot zma-galcem (spervič na Furlanskem, in deloma neki celo na Kranjskem do Posiojne, po tem pa tudi v Terstu pod njihovim povčljnikom Cornarom). Gospodaril je zdaj v Terstu kot njegov glavar okrutni Franc Ca-pello v imenu beneške vlade. To je trajalo pa vendar samo do meseca januarja Ičta 1509, — do takrat namreč, ko se je v trancozkem mestu imčnovanem „Cambray “ po dogovoru med cesarjem Maksimilijanom, med španjskim kraljem Karlom in med še nekimi drugimi bolj imenitnimi tadašnjimi evropejskimi vladarji sklenilo, da se morajo prevzetnim Benečanom saj vendar flafote spodrezati. To si je imelo za nasledek, da so tisti po eni zgubi za drugo prisiljeni bili, nazaj dati mnogo pridobitih si dežel in mest, in med tistimi sicer tudi — Terst. Postal je pa po tem glavar v tem mestu Miklavž baron Ravbar (Slovenec).
Tretja vojska. — Po ukazu istega cesarja Maksimilijana se je, se ve, tudi samemu Terstu na korist, oznanila v tadnšnjih avstrijskih dežčlah ojstra (sicer gotovo vendar tudi nekaj čudna) prepoved, posluževati se za rabo kake druge soli, kakor tiste, ki se je pridelovala in prodajala v Terstu in v njegovi okolici (to je, v Zavijali), čeravno se je dobivala bolji kup na Beneškem — v Istri, kjer se je čutila zategadel, kakor je sicer po vsem naravino in razumljivo, velika škoda po tej prepovedi, in pa posebno v Kopru. O-bernili so se tedaj Koparčani v kratkem tudi zastran te krivice s prošnjo za kako zdatno pomoč na beneško
vlado, katera jim jo je res kmalo poslala. Tako se je vnela po tem nova vojska med Terstom in med Benečani, ki se je zatezala skoraj štiri leta, sicer le s premenljivo srečo, obračajočo se namreč vgodno zdaj na eno, zdaj na drugo izmed dveh strank, ki ste si sovražno nasproti stale. — Da je Terst, potem ko je beneškemu poveljniku Trevisanu precej od začetka s prevzetnostjo zahtevano podveržbo naravnost in po vsem nepre-strašljivo odrekel, čeravno po Avstriji nekoliko podpiran. znova grozovitno terpel, vtegne si lahko vsak niisliti. Sicer ravno takrat so Benečani obzidje terža-skega mesta razvalili. Bile ste se pa obedve stranki strahovito neki posebno v bližnih okrajinah, na jugo-^hodni strani, kjer so Zavije, Boljunec, Dolina in Za-boršt (čuli smo tudi že večkrat med ljudstvom pogovore, da tisti hrib, ki se nahaja med Zavljami, in med Boljuncem, je prav za prav gomila, to je, zemlja, s katero so se pokrivala trupla v bitki padših vojakov: sicer ondešnje kopanje bi vtegnilo pač to stvar vendar nekaj razjasniti). Znano ime „Kervavi potok“ izvira neki tudi od tadašnjih časov. — Konec tej nesrečni vojski je bil leta 1512 po sklepu premirja med cesarjem Maksimilijanom in med beneško deržavo.
Geterta vojska. — Pod cesarjem Rudolfom II. se je ponovila prejšnja zapoved, da kupovati se ima le sol pridelana na teržaških solinah. To je pa Koparčane s°pet hudo, in sicer tako razkačilo, da so beneško vlado, kateri so bili pozverženi, po nekakem prav na-hskovali, da naj se ona poprime resnih pripomočkov Za odvračanje njim jako škodljivih nasledkov takošne Zapovedi. Sad tega natiskovanja je bil na zadnje ta, da so se Benečani, spervč pod poveljstvom Al viša, pozneje paBondomiera zapertije in oblegeTersta lotili.
Hotli so Benečani po vsi sili, in so sicer tudi po svojem poslancu na Dunaju to svojo voljo avstrijski vladi derzno razodevali, da si Terst ne sme imeti ne solin, ne slobodne vožnje blaga po jadranskem morju (!), ker to bi n4ki bilo protivno in jako škodljivo koristi beneške deržave. Se vč, da moralo je to po vsem prevzetno zahtevanje velik serd zbuditi toliko pri o-menjeni avstrijski vladi, kolikor pri Teržačanih, imčvših si to za poskušeno seganje v njih pravice. Naravino je tedaj tudi, da je bilo to zahtevanje nai'avnost od-bila^t nevredno kakega si bodi prevdarka v prid Ijenečahpm.
Poččlo se je sadaj vojskovanje na treh krajih: pri Terst n, kakor smo že rekli, v Istri, in pa tudi na Furlanskem. Imeli so sicer beneški poveljniki po svoji vladi nalogo, vzeti Terst po vsaki ceni; a poglavitni cilj in konec sovražnega napada tega mesta bil je vendar ta, da se poderejo le njemu soline povsod, kjer si jih je takrat imelo. Se ve, da tadašnji avstrijski vladar nije v tej zadevi zapustil Teržačanov, čeravno so si tudi oni sami pod poveljstvom hrabrega meščana Frankola kot njih stotnika (kapitana) krepko pomagali. Sicer prihrupili so po ukazu omenjenega vladarja kmalo s pom nož bo njihove moči verli Hervatje, ki so se približali pod svojim poveljnikom tersatskiffl (rečkim) grofom Volfankom tik do teržaške meje. Šlo je tak6 obedvema poveljnikoma po srčči, pobiti že v kratkem Benečane, in pri ra viti jih v tako stisko in zadrego, da so jo morali potegniti z velikim trudom od tih krajev, kar jih je še živih ostalo. Imenovani ter-satski grof je pa se svojimi Hervati za njimi deri do unkraj teržaške okolice proti sončno-zahodni strani) in čez Furlanijo.

A nije preteklo vendar dolgo časa, ko so si Benečani znova napravili močno armado, in se sploh tak6 ojačili, da so se ž njo nazaj upali za dognanje namena, katerega so že prej imeli. Storili so pa pervi korak v avstrijsko Furlanijo. Ali našli so si vendar tukaj preterd oreh, da bi ga mogli takb lahko skrušiti ali razgrizti, kakor bi njim pogodi bilo: nasproti stal in se jim serčno vpiral je grof Strasoldo kot tadašnji povčljnik Gradiške na Fulanskem, in ob enem kot načelnik slovenskih junakov tih krajev, — združen sicer z najvišim vojskovodom baronom Trautmannsdorfom. Nekaj bolj pozno se jima je prithknil tam še tudi stotnik Frankol omenjen že na 408 strani, ki si je pa, kot nevarno ranjen v eni ondešnjih vročih in hudih bitek, sledivših se ena za drugo, v kratkem junaško stnert storil. Zgubili so vendar na zadnje tudi tam sopet — Benečani, potem ko so prej vse moči napenjali, da si dobe Gradiško: na cvetno nedčljo leta 1616 bili so prisiljeni jo nanagloma odtegniti, in si tčdaj v bčgu rešitvi iskati!
Pri vsem tem nije bilo tej nesrečni vojski še konca. Bčnečani so se dalej trudili in vpčnjali, da se znova na vojsko pripravijo. Obernili so se po tem spervič v Istro, da se odtod proti teržaški meji pomičejo, kar se jim je pa vendar spodletelo: zadeli so namrčč tam na nevarne jim sovražnike — na Hervate, bivše takrat pod poveljstvom junaškega vojskovoda {generala) Jankoviča, ki je se svojimi serčnimi vojaki, katere je °n pripeljal, in sicer tudi s pomočjb Slovencev Benečane v kratkem tako dobro postrčgel *), da jih nije
*) Na Primorju se rabi sploh beseda „postreči“ (postre-8ati) kot prehajaoeii glagol; reče se tedaj: “mi smo ya (ne mu)
27
bilo več volja, gnati se dalje proti zgoraj opomnjeni meji (to je, proti Terstu). To pa se nije, se vč, beneški republiki zdevalo preterpljivo. Po svojem združenju s Holandijo spravila si je na noge cel6 16,000 vojakov, in njena vlada je dala po tem povčlje, da se ima ponoviti obseda (oblčgaj Gradiške. Vojskovodje te armade so bili pa : Foscarini, Erizzo, Barbarigo, Giu-stiniani, in Trevigiani. Sicer tudi že prej omčnjeni viši povčljnik Trautmannsdorf si nije po tem rok križem deržal. Bila so pridružena njegovi armadi po na-vlašnji pogodbi v kratkem tudi kardela (trume) španj-skih vojakov pod junaškim vojskovodom Don Balda-sarjem Marradasom; drugi, Trautmansdorfu za službo podložni vojskovodje so pa bili: Valenštajn, barona Rihard in Marcij Strasoldo, grof Dampierre, Monte-cuccoli in Attems, baron Auersperg, mejni grof Pal-lavičino i. t. d. Vžgavše se po tem strašno vojskovanje, ob katerem je padel z marsikaterimi drugimi junaki vred tudi vojskovod Trautmannsdorf, kot zadčt po neki kanonski kroglji, je trajalo in se vlčklo z veliko zgubo pri obedveh strankah skoraj od polovice leta 1616 do 26 dne meseca septembra leta 1617: vpotil se je namreč takrat neki po nasvetu španjske vlade sklep miril med Avstrijo in med beneško der-žavo, katera si je morala po tem armado nazaj potegniti, tedaj naše dežele zapustiti, in ostati pa — brez tistega dobička, katerega si je ona iskala po tih naših krajih, kjer se nije sicer tudi odslej več prikazovala.
Kako možko in hrabro da so se tukajšnji vojaki, se ve, naj večidel Slovenci, kčr drugih tadašnjega časa bila je le kaka peščica, obnašali v dozdaj tukaj ome-
spodobno postregliin to se nam zdeva tudi po vsem — pravo ; naj jo pa drugi rabijo, kakor se njim ljubi.
njenih vojskah, to nam spričuje pesebno tudi pismo cesarja Ferdinanda II. 24 dne meseca decembra 1624. s katerim je poterdil vstanovila („statute“) teržaške-ga mčsta. Glasijo se namreč njegove besede zastran tega v njem zapopadene takb-le: „ . . . . poterdijo se vstanovila glčde na posebno pokorščino in zvč-stobo, katero je skazalo teržaško mesto (to je, njegovo ■n njegove okolice prebivalstvo) Našim prednikom in Nam od nepomnjenih let v časih miru in vojske, in 8e zlasti tudi v zadnjih bitkah na Furlanskem jako serčno, marljivo in slavno obnašalo, žertvovaje si pre-|noženje in kri za brambo, in je pa sicer pripravljeno ‘»to tako stanovitno ravnati tudi v prihodnje“ (kedb se je prav za prav poslavljal na Furlanskem, smo drugod povedali). —
4.	Cesar Karel V. — Kar nam je po zgodovini y'nano iz dobe tega vladarja zastran teržaškega mesta, to-le: a) Da se čedalje bolj podpira in pospešuje Ivanje in naprava tergovskih ladij (bark), je dovoljll eta )522, da smčjo Teržačani posekati za to hraste udi v devinskih, postojnskih in nhenherških logih. Po efn je treba sicer soditi, da bili so res takrat logi s j^astovjem tudi okol Devina in Ribenberga (na Krasu), Ser jih nije pa dandanašnji žalibog! ne duha ne sluha. J^va se nam, ko da je bil ob tem času pravi zače-p ladijotesarstva za Terst. b) Leta 1523 je ukazal, a teržaško svetovalstvo ne sme več dajati novih po-jav brez cesarskega dovoljena, a bilo je vendar Ičta .pS to nekaj prenarejeno, namreč dopuščeno, da v ' r“ potrčbi in pa za blagor mesta se Ikhko sklčne in ‘'Javi med ljudstvom ena ali druga postava brez ta-eya dovoljenja, c) Tudi temu cesarju je bila resna in
'crd,
na volja, da naj ostanejo popolnoma v veljavi Terstu
dane posebne pravice, in to sicer tako, da je bilo postojnskemu glavarstvu cel6 ojstro zapovedano, naj ono stori, kar je tršba bilo, da se povernejo Terža-čanom davki od 500 olov, 1000 ovc in 300 prasceVi ki so bili nekaj prej za dve leti odrajtani soper o-mčnjene pravice in pa v škodo Teržačanom, potem ko mu je prišlo to na znanje, d) Kakor prej cesar Ferdinand I. leta 1485, prepovedal je tudi on nekdanjifl1 tako imenovanim „stanovom" (ki so se zbirali ob odločenih časih, da se kot poslanci ali poročniki pomenkujejo v dežčlnih zadevah) na Kranjnskem, tirjati od Teržačanov davke — glejte sicer tudi na 364 stran1' Kot n4kaj pomenljivega je vendar to, da se je takošn* prepoved opirala le na zvestobo in vdanost, katero s® Teržačani, kakor se omčnja v tej prepovedi, od nekdaj skazovali cesarski rodovini in vladi, in pa še tudi na velike njih zgube, stiske, in sploh nesreče ob čas11 vojskovanja z Benečani, ne tedaj, saj kakor se vidi, fl’ njih pravice(!). Kak pomenek si vtegne pač to imeti; Poterjuje nam gotovo resnico tega, ker smo že reki) na 364 strani, — da je spadal namreč Terst nekdaj tudi pod Kranjsko !
5.	Bolj znamenite in neke omembe vredne iz dobe od leta 1558 do leta 1711 bile bi samo te-k
a)	Med škofi tadašnjih časov je bil raziin Bonoma imeniten, vsega spoštovanja vreden in ^ možen posebno Andrej Repič fpo jeziku nekih Te1' žačanov pa Rapiccio, kakor se je sicer že drug°_ opomnilo). Bil je stare slavjanske plemenite ravffi rodovine, katera si ima neki še zdaj obstanek v Pazu11 in katere zarodniki so se v vojskah večkrat jako r slavljali; rojen v Terstu 11 dne meseca decembra 15^ po dognanju višjih navkov doktor bogoslovja in pra'r()/
znanstva, Ičta 1555 ud teržaško-mestnega svetovalstva, *n pa sr4njski besednik na dvoru cesarja Ferdinanda L, ki si ga je imel sicer sam za tajnika, in pozneje za svetovalca; 14ta 1567 po cesarju Maksimilijanu imenovan in po očetu papežu Piju poterjen za teržaške-ga škofa*). Napravila se je bila po posebnem priza-detju tega škofa ločitev goriške grofovine od oglejskih patrijarhov, katerim je bila prej podložna, in pa po tem vstanovitev samostalnega škofa za-njo v Gorici. Po doveršitvi neke posčbne naloge v Rimu, kamor ga je bil poslal avstrijski nadvojvoda Karel, se je leta 1573 od tod vernil, našel pa takrat v Terstu hud prepir med svojo žlahto. Slo mu je sicer po sreči, da ga po svoji prizadevnosti odstrani, bil je pa, kakor bčremo v dotičnih pismih, pri slovčsni gostiji, ki se )e bila po tem 21 dne mčseca decembra istega leta napravila, — ostrupljen!
6) V dodatek temu, kar smo že omenili na 111 ni 112 strani o treh teržaško-okoličnih cerkvah sv. Jerneja na Opčinah, sv. Hijeronima na Kontovelu, in Sv. Lorenca v Sčedni opominjamo še, da perva se je 'zcimila iz neke ondešnje kapele sezidane že v starih neznanih časih, imčvša si lastnega kaplana leta 1462, pozneje bolj razširjena in spremenjena v redno cerkev,
*) Odkar je prešla pravica do volitvi škofov za Avstrijo “a cesarja Miroslava III. (glejte na 382 strani pod štev. 4), volijo se škofi še vedno po vladarjih te deržave, in pa po papežih Be le poterjajo, kakor tudi drugod voljeni. Sicer pravica do volitvi nadškofov v Holomucu (na Moravskem) in v Solnogradu ali Salc-vurgu gre stolnemu korarstvu (kanonikom), škofov v Celovcu Gradcu in Mariboru pa solnograškemu nadškofu, a do volitvi pervega vendar le vsak tretji krat. Tako popravimo to, kar se J® omenilo na 382 strani pod pod štev. 4 med serpkoma.
in pa posvečena Ičta 1622, sicer še bolj popravljena je bila leta 1802; ima si zdaj štiri marmorne oltarje (sv. Jernčja, sv. Marije Device, sv. Ane in sv. Jožefa); — druga je bila posvečena Ičta 1634, pa se vendar ne ve, kedaj prav za prav sezidana; ima dva oltarja, enega, to je, velicega, in sicer iz marmorja, in prenesenega iz nekdanje gerljanske cerkve po nehanju ondeš-njega kapucinarskega samostana osnovanega leta 1626, pa odpravljenega po ukazu cesarja Jožefa II.; bolj razširila in popravila seje sicer še le leta 1829; — tretja je bila sicer pervikrat in kot nekdanja stara cerkev posvččena Ičta 1674, kakor smo že povčdali na 111 strani, a ne ve se vendar, kedaj da si je imela začetek; po vsem ponovila, in ob enem sicer tudi olepšala se je pa leta 1837; zdaj je gotovo najbolj zala med vsimi cerkvami teržaške okolice, imajoča si tri oltarje marmorne (sv. Lorenca, kot poglavitnega, sv. Antona in sv. Marije Dčvice Roženkranske pa kot stranska), in Ičpe orgije; stolp, po nemškem „turn,“ kakoršen je zdaj tam zraven, bil je sčzidan leta 1801 (žal nam je, da se nije moglo zastran nastanka in posvečenja še drugih starih cerkev teržaške okolice nič posebnega zvedeti; misel je splošna, da so se pisma tukajšnje škofije zadevajoča te cčrkve pozgubila ob priložnosti prestavljenja omčnjene škofije v Gradiško Ičta 1788 — glejte na 338 strani).
c) Cesar Leopold I. — je obiskal leta 1660 naš Terst; prišedši sem iz Gorice, je tu ostal osem dni, namreč od 26 dnč meseca septembra do 3 dne meseca oktobra. Mčstno svčtovalstvo je vkljub tadašnji revščini tega mesta, katčrega vsakoletni dohodek nije nčki znašal več kakor 12.000 goldinarjev (!), vse po-rabilo, kar je bilo mogoče, da se ta vladar spodobno
tukaj sprejme ; nasproti se mu je šlo sicer do Devina ; 27 dne septembra je bila slovdsna obljuba zvestobe; 1 dne oktobra je obiskal cesarsko žrebišče v Lipici, in dva dni po tem odšel. V spomin so mu Teržačani napravili tisti steber, o katerem smo že govorili na 81 strani.
6.	Cesar Karel VI. in teržaška slobodna ladijo-staja (kaj da je prav za prav „slobodna ladijostaja,“ to se je omenilo že na 85 strani). Ta vladar, spo-znavši po svoji posebni bistroumnosti, da zlasti tergo-vina in slobodna prevožnja blaga po suhem in po mokrem vtegne tudi v Avstriji, kakor v drugih der-žavah, njenim prebivalcem pravi blagor in sploh vsestransko srečo podpirati in pospeševati, se je se svojimi svetovalci pridno in resno pomenkoval zastran najbolj zdatnih pripomočkov, s katerimi bi se vspčšno napravila takošna podpora. Kar se tiče slobodnosti omenjene prevožnje po jadranskem morju, katerega porabo so Benečani doslej Teržačanom prevzetno ovirali, prisvojivši si to slobodnost le za svoj dobiček, dogovorila se je v tej zadčvi avstrijska vlada z benčško, in to nazadnje vendar z dobrim vspehom — šlo je tedaj vse po srčči.
Po tem je prišel pretres vpraševanja na versto zastran vstanovitvi kake slobodne ladijostaje za Avstrijo, in zastran volitvi bolj pripravnega mesta za to. Mislilo se je pri tem na Oglej (Akvilčjo), na Devin in pa na — Terst. Jemavši si resno to stvar v prevdarek poslal je imenovani cesar 21 dnč meseca avgusta leta 1717 (tedaj skoraj pred 155 leti) teržaško-mestnemu svetovalstvu pismo skoraj tega-le zapopadka: „Znano vam je že, da smo v milosti sklčnili, vstanoviti v Svojih ladijostajah slobodnost vožnje hlagži po morju,
in pa splošno tergovino. Da se pa vtegne to poglavitno d6lo podpreti in posp&siti, posebno po osnovi in o-znanjenju ene „slobodne ladijostaje,“ dali bomo v kratkem navlašenj patent (odperto povčlje) za Svoje ladi-jostaje. Za zdaj bote brez odloga sem poslali razodevo svojega menenja, katero mesto da bi najbolj priležno (vgodno) bilo za slobodno ladijostajo, in pa kake posebne pravice (privilegije) da bi si moralo ono imeti za to, da se daja po njih tujcem boljo priložnost, se tukaj vseliti, kakor sicer še tudi, s kolikimi odstotki da bi se mogli vstanoviti davki od blagh, ki je odločeno za prodaj? Sicer tudi na shrambe (magazine) za tuje in domače blago je trčba misliti, in pa na tuje tergovce in rokodelničarje, ki bi se tje preseljevali i. t. d.“ Se ve, da se je bila po tem omenjenemu terža-škemu svčtovalstvu podala vgodna priložnost, da zagovarja v tej zadčvi le svoj Terst kot najbolj pripravno mčsto za namenjeno „slobodno ladijostajo,“ in da ga je tčdaj ono imenovanemu cesarju sicer tudi najbolj ali prav silno priporočalo. Cesarjev patent je prišel zastran tega na svčtlo 18 dnč meseca marca 14ta 1719 (po dr. Kandlerju pa leta 1718, in po dr. Rossettiju celo 2 dne mčseca junija Ičta 1717 —?!). Ta patent zadčva sicer tudi Rčko, kjer se je takrat osnovala slobodna ladijostaja ravno takb, kakor v Terstu: tedaj en sam posčben patent le za to naše mesto nije prišel. On se glasi pa v poglavitnem tako-le:
a) Tujim tergovcem, lastnikom tergovskih ladij, rokodčlničarjem in še drugim, ki bi se hotli kjer si bodi (se vi sicer, da v Avstriji) vsčliti, je zagotovljena slobodnost tergovine in obertnije s potrčbnim varstvom vrčd ; b) vse poglavitne ceste se morajo popraviti, za prevožnjo blagk uravnati, ražširiti in v redu
deržati, kakor gre; c) za primorska mesta Terst in Reko se vstanovite zdaj slobodni ladjiostaji, v katerih vtegnejo tuji tergovci prejemati v prihodnjič blago za svojo večo korist iz perve roke, medtim ko bi morali ga kupovati v notranjih deželah iz druge, tretje, če-terte in tudi iz pete roke; d) da se čedalje bolj zagotavlja („zagviša“ — in podpira tergovina, treba je naprave zdravstvenih zapertij — kontumacij, ali lazaretov (kjer ostati morajo za nekaj časa iz nezdravih, zlasti kužnih dežel prihajavše tergovske ladije z blagom in z ljudmi vred, da se tam prej očistijo); e) tergovci ali pa njih opravniki, in kapetani ali sploh ladijini povčljniki smejo slobodno prihajati v omenjene ladijostaje, in iž njih odhajati, v tih (dvi.li) mestih blago izkladati, kupovati, prodajati, in drugam izpeljevati — brez plačevanja kakega si bodi davka, stran polovice goldinarja od sto za [tako iminovano) konzulsko davščino; /) tergovskim ladijam z avstrijsko bandčro (zastavo) in s patentom (to je, z dovoljivnim Ustom za brodarenje) je zagovoljeno varstvo soper vsak napad po morju, in napadajoči kapetan se bo ž njegovimi mornarji vred preganjal kot pomorski ropar ; 9) v vsakem tih dvčh mčst je treba, da se vstanovi >jbanka“ (to je, naprava z denarnico ali kašo, v katiri lahko vsak svoji denar hrani, ali iz katire ga tudi prejema z odbitkom ustanovljenih odstotkov kot dobička toliko za ude tiste družbe, katere lastnina je ta naprava, kolikor za hranilnike denarjev)', h) pravde v tergov-8kih zadčvah se imajo razsojevati po posčbnih postajah in pri posebnih sodnijah, in to na kratko, urno, brez odloga; i) tergovcem, ki žčle se v tih dveh testih vsčliti, in si smejo hiše zidati, zemljišča kupo-v&ti na najvgodniših prostorih, in si štacune naprav-
Ijati, ne sine se zastran tega nadlega delati, hiše in štacune se sicer tudi ne smejo kakor si bodi obtoževati soper spodobnost (vest); j) tergovcem se nima nalagati dolžnost zastran prejemanja vojakov v hišo, ali še kaka druga osebna butara ; h) ladije, ki pridejo v luko (dadijostajp), se ne smejo preiskovati; i) vse du-hovske in svetne oblkstnije so dolžne podOlevati tujcem varstvo v čem si bodi."
Natanjčna izveršitev zapopadka tega patenta, ka-teri nam popolnoma dokazuje razim posebne modrosti tudi veliko dobroto in prizadčvo cesarja Karla VI. za naš Terst, imeti si je morala zaželjeni naslčdek. Napravilo se je sicer zaporedoma res vse, na kar je mčril isti zapopadek — vredovalo se je namreč, kar je le pripravno bilo, da vabi tergovce, tak6 rekoč, od vsih strani tega sveta v to naše mesto, ki se je pa ravno po tem, se vč, ščasoma pomnožilo, ražširilo in olepšalo : vpeljala se je navlašnja postava za tergovce, da se njih reči naglo poravnajo ; napravile so se potrebne ceste ; osnovala se je po cesarskem povelju z obširno slobodnostjo in s posčbnimi pravicami obdarjena velikanska in znamčnita tako imčnovana izhodna ah orientalna družba, katere najviše vodstvo je stanovalo na Dunaju, in katere važna naloga je bila pospeševanje, ražšir in sploh povzdiga tergovine, kakor nam naznanja sicer že besčda „izhodna“ ali “orientalna," posčbno na izhodnih straneh Evrope, tedaj na-ravino tudi do zahodne ali male Azije, in po tem ob enem, se ve, v Terstu, kjer si je bila ta družba celo kupila tudi za napravo ladijodelnice („škvera“) prostore obsegavše takrat še soline, ki so se za dosego tega namena deloma zasule, in pa obsegajoče zdaj Tergestej (glejte na 76 strani), mestno gledališče ah
teater, in poslopje namestništva ; napravil se je že na 83, 86 in 115 strani omenjeni „lazaret“ (zapertijaali kontumacija); dovoljen je bil nek znamenit somenj, ki je trajal vsako leto od 1 do 20 dne meseca avgusta, imevši si ime „somenj sv. Lovrenca;" sicer pozneje dovoljena sta bila namesti tega dva druga somnja, eden za čas od zadnje nedelje pred binkošti do praznika sv. Trojice, namreč do perve nedelje po bin-koštih, drugi pa za čas od konca meseca oktobra do 14 dne meseca novembra. —
Desčtega dne meseca septembra 1728 je prišel cesar Karel VI. čez Lipico, kjer je 9 dne istega meseca obiskal žrebišče, v Terst, da vidi tu po nčkakem osebno sad svojih dotadašnjih trudov in naredeb za blagor tega mesta. Teržačani so dali tudi njemu v čast napraviti že naprej steber iz mramorja, in ga postaviti na velikem tergu. Misliti si lahko vsak vteg-ne, s kakim veseljem da je bil takrat ta cesar tukaj sprejet. Se ve sicer tudi, da je tega mesta svetovalstvo vse moči napelo, da se pri tej priložnosti napravijo spodobne slovesnosti v posebno čast temu velicemu dobrotniku. Najstarši sodnik, dr. Alvise Capuano, mu je izročil na zlatem taljerju ali pladnju ključe mesta, ravno kakor so se bili tudi Ičta 1660 (glejte na 414 strani) izročili cesarju Leopoldu L, — s timi-le besedami : „Ti ključi, svetli cesar! kateri so bili po Vaši milosti in po avstrijskih vladarjih naši zvčstobi zaupani za shrambo že štiri sto let, se polože po tem jako osrečevavnem in Vašemu ljudstvu jako prijetnem prihodu k nam zdaj tukaj z najglobokejšim spoštovanjem Vašemu Veličanstvu kot postavnemu in pravemu vladarju in gospodarju pred noge." Cesar, dotaknivši se po tem ključev, izgovori to-le: „Hranite jih, kakor
— 420 -
ste jih doslej hranili, tudi v prihodnje v Našem imenu. Med tim vam ostajamo milosti vi . “ — Približavši se bronastemu stebru cesarja Leopolda, to je, svojega o-četa, se odkrije poln sinovskega spoštovanja, in pa očitno vks ganjen ostal, zagledavši na istem tergu po tern tudi — svojega! Slovčsna navadna obljuba zvestobe se je obhajala 11 dne že zgoraj omenjenega meseca. Po tem je odšel — stvarnik sreče teržaškega mesta!
7.	Cesarica Marija Terezija, hči in nastopnica, pod 6 številko omenjenega cesarja Karla VI., je ravnala tudi zastran teržaškega mesta po izgiedu očeta, katerega je sicer sploh zvesto posnemala, a vendar marsikatero njegovih naredeb po potrebi predrugačila, popravila in zboljšala, posebno kar je zadevalo pov-zdigo Tersta na stopnjo imenitnega teržišča avstrijan-ske deržave. Perva skerb, katera nam jasno spričuje njeno neizmerno dobroto in ljubezen do našega mesta, jej je bila za napravo neke takb imenovane „ dvorske komisije" na Dunaju, da se podaje v Terst, in da tu vse natanjčno preiskuje v tergovskih in pa še v drugih zadčvah. Na podlagi sporočila, katero je omenjena komisija po končni izveršitvi svoje gotovo Važne naloge cesarici spodobno podalo, prišlo je na svetlo mnogo važnih in modrih njenih ukazov, katerih za-popadek bomo zdaj tukaj na kratko opomnili. Razodela in objavila je namreč ta vladarica resno svojo voljo: a) da se najprej napravi glavarstvo za ladijo-stajo („capitanato del porto") v Terstu zato, da se obderžuje potreben red in varstvo v njej ; b) da od avstrijskega blaga odločenega za prevožnjo čez Terst v druge tuje dežele se stran cestnine nima plačevati noben drug davk ; c) da kerčmarji na Verhniki, v Po-
stojni in v Razdertem morajo napraviti varne in suhe lope ali kolarnice najmanj za šest vozov, da pridejo tisti tako pod streho, herž ko je tr4ba, sicer prišli bi ti kerčmarji ob pravico do točenja ali prodaje vina na drobno ; d) da voditelj cestnih del (tadaj grof Lamberg) na Kranjskem odpravi vse ovire in težave, ki je do takrat prizadevalo voznikom navadno izlivanje (izstop) Unca (to je, neke male kranjske reke), in da derži sploh v popolnem rčdu ondešnje ceste; e) da sicer tudi teržaško-mestni glavar ima popravljati in vzderževati v dobrem stanu cesto med Lokvo in med Terstom, da se vožnja blaga ne ovira ali vstavlja; f) da se voznik primerno kaznuje za kako si bodi zamudo, katere bi on bil kriv; g) da vozniki ne smčjo poljubno ali samovoljno poviševati svojih tirjatev zastran voznine, in da sicer tista znašati mora za vožnjo med Terstom in med Dunajem le dva goldinarja in 30 krajcarjev od vsacega centa ; K) da se skerbi za urno pošiljanje pisem v Terst, in da se tedaj po kaki zamudi zastran tega tergovcem ne škodi; i) da se soline v Terstu še naprej zasipljejo (glejte na 418 strani), in se po tem dobe tla za zidanje hiš, in se ob enem sicer takb tudi odstrani njih, zdravju zelb škodljivi hlap ali prav za prav smrad; j) da se spre-mčni v ladijostajo tisti morski zaliv ali zatok, ki je bil takrat pred lazaretom omenjenem na 419 strani, je pa zdaj (pri začčtku sadanje ceste ali tim več sprehajališča sv. Andreja) po vsem zanemarjen in zapuščen ; k') da se sezida primerno colno poslopje (dogana) s potrebnimi zalogami za shrambo tergovskega blaga (sezidalo se je pa tisto tam, kjer je zdaj Tergestej — glejte sicer na 15 in 28 strani); l) da se napravijo posebne kasarne na gradu zato, da se ne rabijo za
stanovanje vojakov v mestu poslopja tergovcem potrebna, ki so bili sicer že tako prosti od dolžnosti zastran prejemanja vojakov vanje (glejte na 418 strani pod čerko j) ; m) da vodstvo, to je, svžtovalstvo ter-žaškega mesta ne sme v4č prepovedovati — kakor do takrat! — vpšljavo tujega, namreč neteržaškega vina, zlasti kčr v okolici pridelano vino zadostuje neki še le za kake mesece vsacega leta, in se verh tega po leti tudi skisa, in se po tem takem Teržačanom nika-ka škoda ne dela ; n) da se resno skerbl za dobro vodo potrebno mestu, kjer je je bilo takrat premalo in pa večidel celo le nečiste, da se napravi tedaj vodotok (akvedoto), ki bi šel izpod Griže — gorovine stoječe nasproti mčsta in nad sv. Jvanom (glejte na 18 strani) — po Verdeli v Terst, in se pa tukaj voda po navlašnjih cevih razdeluje med razne vodnjake ali „šterne;“ o) da se opušča dotadašnja gerda navada, metati nesnago na ulice, in da se ima sploh velika skerb za ččdnost v mestu; p) da se derže v najboljem redu žitne zaloge vpeljane že prej po vravnavi mestnega svčtovalstva (glejte na 375 strani), in da se po tem ovira in odstrani nevarnost kake draginje ; r) da se sezida preluka (lanterna — glejte na 115 strani), da sveti po noči v teržaško ladijostajo prihajajočim tergovskim ladijam ; s) da se vpelje primeren, do takrat še pomanjkljivi red za gašenje ognja; t) da se odpravijo somnji v Terstu kot po vsem nepotrebni zatb, ker je v njem že tako slobodna vsakdanja kupnja in prodaja blaga vsake baže; u) da Farned (glejte na 18 strani) prišedši do taki’at v slab stan deloma po prevečkratnem posekanju hrastov za domačo porabo, deloma sicer tudi po paši, se ima ograditi (se pa vendar nije še dozdaj ogradil!), živina proč deržati, en umen varh postaviti, in da se tako skerbi, da se ta
log prav spodrase (nosa opomba k temu: zavzetno je pa, da, čeravno se v tem logu že mnogo 14t ne pase, in tudi hrastov ne seče, in čeravno namesti enega sta že nekaj časa celo dva varha v njem, se on nije nahajal vendar morda še nikdar v tak6 slabem stanu, kakor se nahaja ravno zdaj ! Al je neki hrastje le v nekdanjih časih rado raslo, in bi morda zdaj ne moglo x-avno takh rasti? Kaj je tedaj temu propadu uzrok? Uzrok mu je neko posebno pomanjkanje, katerega so očivid-no krivi nekateri gospodje . . . ki premalo skerbe za ta log, in to vesta sicer dobro tudi obedva omenjena sadanja, zadosti umna varha, ki pa nimata glasil v zboru, ali, kakor dejo po navadi Italijani: „non hanno voce in capitolo!“). —
Razim tega, kar smo dozdaj omenili, izveršilo se je po nalogu te cesarice pozneje še marsikaj druzega, ki števati se mora med jako važne in koristne nasledke njenega modrega premišljevanja, in se bo sicer našim bralcem tudi tukaj podalo, se ve, le kolikor zadčva naš Terst in njegovo okolico. Omčmbe po vsem vredno se nam zdi namreč to-le: ad) vpčljava ali osnova »višega tergovskega nadzorništva (nadgleda) leta 1748, in pa postavljenje teržaško-mčstnega, na 376 strani omenjenega glavarja za predsednika tega nadzorništva, a nekaj bolj pozno, to je, leta 1776, postavljenje deželnega poglavarja41 (jt&\.-governatore — naslov, ki se je obderžal do leta 1848, kakor drugod, po tem, in sicer tudi še dozdaj, pa mu je naslov namestnik, se ve, cesarjev, ital. “luo-gotenente“) tukaj namesti predsednika zgoraj opomnjenega nadzorništva ; bb) podertje in odprava ozidja mesta, da se tisto kot pretesno čedalje bolj razširi, in pa sezidanje novega, po tej px'eslavni vladarici imenovanega, namreč terezijanskega mčsta in sicer tam, kjer so bile
prej soline, ki se vidijo zaznamnjene na našem narisu A (začetek temu zidanju je bil leta 1749); ee) postav-Ijenje nasipa („molo“) sv. Karla leta 1751; ff) postava oznanjena 15 dne meseca decembra istega leta (1751) zastran meščtarjev, katerih opravila je ta cesarica imela za posebno važna, kakor v resnici tudi so zastran tergovine, in katerih prestopki so bili podverženi na-laš odločeni ojstri kazni (naša opomba: mislimo, da bilo je tčžko že takrat v Terstu tudi tacih meščtarjev ali timveč odčruhov, kakoršnih je današnjega dnč, — mešetarjev, pravimo, ki bi lovili po mestu nesrečne zapravljivce, in silili te neporedneže k pogodbi za kak dolg zneseč, na primer, 400 goldinarjev, bi jim dajali pa namesti tega zneska, in sicer celo skoraj iz posebne milosti (!) le kakih 130 goldinarjev, da se jim vernejo pa v ratah ali obrokih, kakor sicer tudi odstotki — 270 gold.J; gg) naprava perve tergovske „borse“ leta 1755 tam, kjer je bilo staro mestno poslopje omenjeno na 47 strani; sezidala se je pa leta 1802 druga, o kateri smo govorili na isti strani; ostajala odperta je ta borsa vsakdan od desete ure predpoldne do dvanajstih, in pa toliko začčtek, kolikor konec ondeš-njih pomenitvi med tergovci .se je oznanjal eno četert ure prej po nekem zvonu tam bivšega, a leta 1838 odpravljenega urinega stolpa, na katerem ste stale dvč čudni podobi imenovani — v slovenskem^) jeziku —-„Mihec,“ in „Jakec,“ ki sta naznanjala ure po vdarku z navlašnjima kladvoma na zvon; hh) naprava včlike struge (Canal gvande) omenjene že na 47 strani, in bivše timveč potrebne, ker je večkrat prijadrala mar-sikatera velika tergovska ladija sčm, ki si nije nahajala zadostne zložnosti in zadostnega prostora za izklada-nje in nakladanje blaga; m) oznanilo postave zadevajoče
— 425
sodno ravnanje zastran „f‘alimentov,“ namreč sodno ravnanje na podlagi razodčte nezmožnosti plačevanja, ali zmanjkanja pripomočkov (denarjev) pri tergovcih za odrajtanje cene blaga danega jim na upanje za prodajo, ali sploh vsih svojih dolgov kakih si bodi v tergovskih zadevah; kk) neka posebna vgodna izjema za Terst zastran takrat postavno vpeljanega kolka (štempeljna),
—	izjema namreč taka, da se nije po njej smelo v tem mestu jemati včč, kakor tri krajcarje za vsako pismo, ki se je izročevalo ali vlagalo pri tukajšnjih sodnijah, medtim ko se je vendar drugod več plačevalo ; U) sezidanje primernega poslopja za oskerbova-nje in odrejo teržaških sirot, in najdenčkov (najdenih otrok nepoznanih staršev), kakor sicer tudi za sprejemanje bolnikov obojnega spola, in v ta isti namen ojstro zapovedano plačevanje enega goldinarja kot „takse1' za vboge od vsacega včdra vpčljanega tujega vina v mesto, dveh lir pa od vsacega vedra škaveca (Žonte); in mm) naprava bolnišnice na tistem mestu, kjer je zdaj velika kasarna (vojaščnica).
Tako je tedaj ravnala in si prizadevala cesarica Marija Terčzija za teržaško mesto, čeravno sejetčžko kčdaj nahajal kak vladar v tako strašni stiski in zadregi zavolj vojsk, kakor se je ona nahajala; takh ravna in si prizadeva pa le prava in resno skerbna
—	mati!
8.	Cesar Jožef //., sin in nastopnik cesarice Marije Terezije, je bil sicer tudi jako vnet in skerbljiv za blagor našega Tersta, a ravnal je ž njim vendar nekaj drugače, kakor je ona ravnala. Bilo je do takrat to mčsto ž njegovo okolico vred, čeravno pod Avstrijo, od kar se jej je leta 1382 prostovoljno podverglo, kakor se je že prej povedalo, ostalo večidel sdmostalno,
28
obderžavše si vddno le svoja lastna vstanovila (»sta-tute“) kot rčdne postave, kakor sicer še v£č drugih posebnih pravic, katere je ono sfe zadovoljnostjo mnogo let vživalo po dopuščenju in po milosti dotadašnjih avstrijskih vladarjev. Ali cesar Jožef II., ki je bil Terst obiskal že 14ta 1775, tedaj ob času vladanja svoje matere preslavnega spomina, v 34 letu svoje dobe, in pa tu marsikaj zapazil, začel je kot vladar ravnati s tim mestom isto tako, kakor je ravnal z vsako drugo deželo spadavšo takrat pod Avstrijo (glejte na 401 strani), — jemati mu namreč naravnost tudi dotadaš-nje posčbne pravice in r privilegije, “ sicer vendar stran slobodnosti ladijostaje, ki je še dozdaj ostala (sliši se vendar od nekaj časa, da se misli — v velik strah Teržačanom, se ve! — že v kratkem pre-tresovati vprašanje, ima-li ona še za naprej ostati, ali se pa odpraviti ?). Na prošnjo teržaškega svetovalstva za navadno cesarsko poterdbo mestnih vstanovil ali „štatutov“ mu je on 25 dne meseca junija leta 1780 po tadašnjem deželnem poglavarju dal naravnost odgovor, da ta vstanovila ne potrebujejo več takošne poterdbe. Oznanjale so se pa po njegovih ukazih sčasoma res tudi za Terst ravno tako, kakor za druge avstrijske dežele, in sicer večidel brez nobenega ozira na omenjena njegova vstanovila in sploh na stare njegove ščge in navade, — razne postave, po katerih so se temu mčstu in pridruženi mu okolici prikrajševale odnekdanje pravice.
Kar se je sicer bolj važnega in omembe vrednega zgodilo in opravilo ob času vladanja tega cesarja zastran Tersta, je v poglavitnem to-le: a) Leta 1783 se je objavila za to mčsto postava zadevajoča posle, da se zastran njih tudi tukaj red vpeljuje, kar je bilo
gotovo že takrat zavolj pomnoženja števila tukajšnjih prebivalcev jako potrebno, ravno kakor je sploh v vsakem večem mestu. — b) Istega leta je bilo odločeno, da bogoslovci tih krajev se imajo pošiljati v graško semenišče („žeminar“). — c) Leta 1784 seje napravila siromašnica po navlašnjem načertn („planu“) prišedšem celd iz Dunaja (bila je pa ta siromašnica skoraj tam, kjer je sadanje colno poslopje; a sezidala se je namčsti nje druga v okolici, namreč v Kadinu ob času naprave južne železnice). —• d) Istega leta (1784), v katerem je cesar Jožef II. drugi krat te kraje obiskal, in v Terstu štiri dni ostal, je perm tergovska ladija iz teržaške ladijostaje odšla v severno Ameriko, s katero se je takrat zastran tergovine zveza vstanovila. Takrat bilo se je tudi po dogovoru med cesarjem Jožefom H. in med tadašnjim škofom Frančiškom Filipom odpravilo celo neki trinajst tukajšnjih večih in fnanjih cerkev, med katerimi se imenujejo tudi cčrkvice sv. Haštjana, sv. Lene, sv. Andreja, sv. Marije Mandalene, sv. Ane, in sv. Pantaleona. — e) Odločila se je Btaksa“ (rednina) v znesku poldnizega krajcarja od vsacega goldinarja kot cene tuje z Menjave, taksa enega krajcarja pa od vsacega goldinarja kot cene tujih derv. — /) Leta 1788 se je postavilo navlašnje vodstvo zidanja in popravka teržaško-inestnih poslopij. — g) Nekaj časa pred letom 1788 sta si imela Terst in Gorica eno samo, to je, skupno kazensko sodnijo ; tega leta (1788) pa si je Terst dobil posebno takošno sodnijo. — h) Istega Ičta (1788) so se odpravile škofije teržaška. Pičanska (v Istri) in gorička, in se je pa osnovala ena sama v Gradiški (glejte sicer tudi na 338 strani). — V Vojska med Rusijo (podpirano sicer po Avstriji) in
'ned Turčijo, ki je trajala od leta 1768 do Ičta 1774,
*
pa je imela jako nesrečen in žalosten nasledek za Turke, je po znanem pregovoru, da ena ali druga nesreča rodi celo večkrat kako srečo na svčtu, z marsikaterimi drugimi rečmi vr4d močno podpirala tudi povzdigo teržaške tergovine z deželami izhodne Evrope, in posebno neki z južno Rusijo. Bere se, da se je leta 1788 več premožnih ruskih tergovcev, zlasti iz ^Nizkega Novograda" (ki se kliče pa v ruskem „Nižni Novogorod“) sem preselilo in tukaj z raznimi pridelki jutrovih dežel teržilo. — j) Leta 1789, ko se je bila v čb^ugih avstrijskih deželah vpčljala zemljiščina („gruntni davek„)., je ostal po sreči Terst s pridruženo mu okolico vred vendar nepodverzen ta-cemu davku. —
9.	Cesar Leopold II. je vladal kot bivši nadvojvoda v nekdanji Toskani na Italijanskem 25 Ičt, a kot nčmško-rimski cesar v Nemčiji, in ob enem kot nadvojvoda v Avstriji vendar le malo časa — od leta 1790 do leta 1792, in po tem takem nije tudi vtegnil kaj posčbnega opraviti za naš Terst, v katerem je bil sicer dvakrat, namreč 22 dnč meseca avgusta 1790 in pa 11 dn4 meseca julija 1791. Iz te dobe je neke omembe vredno zastran teržaškega mesta samo to-le: a) Kmalo po smerti cesarja Jožefa II., ki se je pripetila 20 dn4 meseca februarja leta 1790, se je škofija iz Gradiške (glejte zgoraj pod čerko h štev. 8) sopet v Terst prestavila, in se pičanska ž njo zjedinila, med-tim ko si je Gorica svojo prejšnjo dobila. Sicer bere se v Lowenthalovi zgodovinski knjigi, da teržaška škofija je takrat prišla pod ljubljanskega metropolita (vi-šega škofa), in pa da tukajšnji škofi niso si odslej daj&k v4č naslova „grofu (glejte na 850 strani). — 6) 5 dne meseca novembra 1’90 je cesar Leopold II. na pre*!-
— 429
log svetovalstva teržaškega mesta dovoljil, da naj se tu zjedini z gosposko (z magistratom) deželna sodnija, a s tim pogojem sicer, da njenega predsednika ima voliti le cesar, in da se mora pa imeti pri tem poseben ozir na kakega premožnega m6stnega žlahtnika („patricija“ — glejte na 379 strani pod*). Sicer trajalo je to le nekaj časa; kčr omenjena sodnija se je sopet ločila od teržaško-mčstne gosposke, in pa sa-mostalna postala. — c) Po včliki prizadevi in skerbi tadašnjega deželnega poglavarja grofa Brigida se je marsikaj opravilo in srečno dognalo, da se je Terst čedalje bolj poviševal do stopnje znamenitega tergov-skega mesta: cvetela je, takd rekoč, tačas ladijodelnica („škvero“) Odorika Panfilija ne daleč od colnega poslopja in od potoka Ključa na sčvero-zahodni strani mesta z dvema vervarijama („štrikarijama“) vred, katerih ena (Simbaldijeva) je bila kraj omenjenega potoka, kjer ste zdaj »Via del Torrente“ (glejte na 23 strani), in ‘‘Via dei Cordarioli,“ to je, ulica vervarjev blizo Chiozza, druga pa kraj bivše „cčste novega lazareta “ ne daleč od morja, tam namrčč, kjer so zdaj prostori za teržaško postajo južne železnice.
10.	Te?'st pod cesarjem Francem, sinom Leopolda od leta 1792 do Ičta 1809 (glejte sicer tudi na ^95 strani). — Med poglavitne in bolj tehtne rčči te dobe, ki zadčvajo tudi teržaško mesto, štčjejo se slč-deče: a) Po ukazu imenovanega cesarja 30 dne me-Seca junija 1792 se je tu napravil reden policijsk l^ad z dvema komisarjema, ki sta si nastopila službo Pervega dne meseca avgusta istega leta. — b) V prejšnjih časih je bila nosačem ali tovornikom (»fakinom"^ naložena dolžnost, plačevati kameralni kaši vsakdan tri krajcarje kot neko glavnino (nek oseben davek).
Odrajtovanje tega davka je bilo pa po cesarskem ukazu 2 dn£ meseca aprila leta 1794 spoznano za nepravično, in zatoraj tudi odpravljeno. — c) Kazenska sodnija kot bivša prej samostalna v Terstu, je bila po ces. ukazu 11 dnč m&seca julija 1794 zjedinjena s takrat tako imenovano mestno in deželno sodnijo. — d) Gorička grofovina, od Ičta 1783 v političnih rečeh Terstu pridružena, se je ločila od tega, in postala tedaj samostalna, kakor sicer tudi Istra, čeravno je bila tisti želja, biti združena rajše s Terstom, kar se jej pa vendar nije dovolilo.— e) Leta 1794 je bila vpeljana v Terstu postava zadevajoča razpošiljavce blaga (Jipe-ditore), katerim se je po njej naložila ojstra skerb za urno razpošiljanje, in ob enem se pa tudi prepovedala vsaka samovoljna podražba tega razpošiljanja, sicer bi se morala jim odvzeti pravica do tacega njihovega opravila. — f) Ker se je bilo po čedalje veči vsčlitvi tujih tergovcev iz raznih krajev do takrat že jako povčkšalo štčvilo prebivalcev v Terstu, odločilo se je razširjenje tega mčsta po sezidan ju tistega predmestja, o katerem smo že govorili na 21 strani ; sčzidalo se je pa ravno tam, kjer so si imeli zemljišča bivši tukaj Armenije (glejte na 52 strani), in deloma sicer tudi na tistem kraju, kjer je sadanje poslopje imenovano „Casa Chiozza4*.
11.	Francozi pervi krat v Terstu — kot sovražniki Avstrije leta 1797. Kako se je neki prigodilo, da so tisti takrat sem prišli? Kratek odgovor na to vprašanje bil bi ta-le: Pripeljalo je sem Francoze neko čudno ravnanje soper znani stari pregovor, „da vsak naj pometa le pred svojo hišo“ (sicer vtcguil bi mar-sikedb drugi pometati, — a to vendar tako, kakor bi se le njemu dobro zdevalo!). Da se pa to nčkaj bolj

pojasni, ponovili bomo tukaj na kratko nekoliko tistega, kar se je že omenilo pod nadpisom „Grozovitna nesreča cesarja Napoleona I. na Ruskem leta 1812“ v knjigi „Pod Lipo“ na 124 in 125 strani. Povedalo se je namreč v poglavitnem tam :
a)	Da čezmerno nakladanje davkov na Francoz-kem, in pa njih poraba večidel samo za druge reči, kakor za blagor domovine ali za ljudstvo, katero jih je le tčžko plačevalo, si je na zadnje imelo za nasledek to, da se tistemu vendar oči odprejo, in da pregleda bolj na tanko to stvar, po tem pa, popolnoma prepričano, kakb slabo in potratno da se že več let ravnk ž njegovim premoženjem, se silno vprč temu ravnaju in sploh nerčdnemu gospodarenju, — se tedaj spunta soper vlado, tirjaje na vso moč, da naj se tista predrugači, to je, na bolje spreoberne;
b)	da to si je imelo začetek leta 1789 (tedaj pred 83 leti) v Parizu, a spervič vendar brez zaželjenega vspeha, kar je uzrokovalo hudo iti strašno vojsko v deželi med puntarji in med njihovimi protivniki — med stranko tadašnjega kralja Ludevika XVI., kateremu so pa oni (to je, puntarji) s tako imenovano »giljotino" 21 dnč meseca januarja 1893 glavo odsekli, kakor so jo sicer pozneje, namreč 10 dne meseca oktobra istega leta, tudi kraljici Antoniji, hčeri cesarice Marije Terezije, imajoči jo za sokrivo nesreče francoske dežele ;
c)	a da temu ravnanju francozkega ljudstva so se protivili neki tadašnji vladarji drugih deržav, to je, poglavarji Avstrije, Anglije, Rusije, Prusije, Sardinije, in Španije, se za imenovanega kralja na vso moč potezah, mu primerne pomoči po njegovi želji obečali, in res tudi dali, spodbadani sicer k temu še po mnogih francoz-
kih pobegnjencih, večidel žlahtnikih, ki so kralju po tuho dajali; in
d)	da so se pa ravno po tem vnele grozovitne in pogubne vojske, ki so se verstile zdaj na enem zdaj na drugem kraju Evrope, in se sicer zatezale, po nekih prenehljejih, skoraj pit in dvajset let kot nesrečni sad brezpotrebnega vtikanja omčnjenih deržav v tuje. namreč v irancozke zadeve!
Imelo si je začetek to vojskovanje po usodnem sklepu navlašnje pogodbe, ki se je pripetil zastran tega pervič 20 dnč meseca majnika Ičta 1791 v Mantovi med Avstrijo, Anglijo, Hanoveransko, Svajco, Španijo, in (nekdanjo) Sardinijo, in pozneje še posčbno med cesarjem Leopoldom II., in med pruskim kraljem Vile-lom II. v Pilnicu na Saksonskem 27 dne mčseca avgusta istega leta. Da ste bile pa ti dve pogodbi fran-cozki narod razkačile in ga ob enem sicer k vporu močno spodbadale, to je jasno in pa tudi po vsem naravino.
Napadena po sovražnikih na dveh straneh, namreč na jugu, kjer se je pri Tulonu leta 1793 posebno Napoleon, takrat kot poveljnik topništva (Martiljerije“) v 24 Ičtu svoje dobe, jako poslavil v vojskovanju z Angleži in Španjolci, in pa proti sčverju, se je Francija terdno deržala: pobiti in zmagani so že takrat bili imčnovani njeni sovražniki na obedveh krajih. Sklčp tadašnje francozke vlade je bil pa, da hoditi morajo njene armade po dveh straneh soper Avstrijo (ki seje bila v kratkem, to je, že ob začčtku leta 1796 z Angležko in z Rusijo zastran nadaljevanja vojske soper Francoze združila),— namreč zgoraj proti sončnemu izhodu čez rensko rčko, tedaj čez Nemčijo, in pa zdolaj čez gorenjo Italijo, v kateri je takrat prevzel
bil najvisje poveljstvo Napoleon ob spomladi 14ta 1796. — Pobil je ta v kratkem najprej armado tadašnjega sardinjskega kralja kot zaveznika Avstrije trikrat zaporedoma meseca aprila omenjenega leta (1796), in silil tako tega kralja, da želi nehanje tadašnjega bojevanja, in da sklene tedaj ž njim premirje, po katerem je pa zgubil n4kaj svojih dežel. Meseca majnika je šel Napoleon čez Pad (znano veliko reko tčkočo od zahoda gorenje Italije proti izhodu v jadransko morje). Planil je po tem nad takrat tam bivše Avstrijance, in jih pa zmogel na osmih krajih. Vzčl jim je sicer na zadnje tudi vso Furlanijo z Gorico vred, kjer si je imela po tem fran-cozka armada glavni stan („kvartir“). Ravno od tod so prišli Francozi, in prav za prav 22 dne meseca marca, — v Terst, in mu po tem naložili brez odloga, kakor je sicer zmagalcem sploh navada, davek (kon-tribucijo'), ki je znesel tri milijone (po trancozkem) tako imenovanih /«•, katerih vsaka je zapopadala 20 soldov, je bil pa vendar na silno prošnjo teržaškega svčtoval-stva znižan za 400.000 lir po milosti vojskovoda Napoleona, ko je prišel 29 dnč mčseca aprila istega Ičta (1797) v Terst, kjer je ostal sicer samo 24 ur.
Tako se je tčdaj zgodilo, da so prišli takrat sem Francozi. Sicer redno prčvzeli niso vodstva tega mesta, kčr po dovoljenju francozkega poveljnika si je to prideržala teržaška gosposka do odhoda tih neprijetnih gostov, ki se je pripetil 23 dne meseca majnika (leta 1797), čeravno se je sklenilo premirje med Avstrijo in med Francozi že 8 dne meseca aprila v Judenburgu na Stajarskem, tako da so takrat Francozi tokaj po nekakem svojevoljno gospodarili še le kakih ' i dni. Pravi pogoji miril so se vstanovili v Ljubnu na Stajarskem 23 dne istega meseca, končni sklčp miru
pa se je napravil »tikaj bolj pozno, namrčč 17 dne meseca oktobra v grajšcini imenovani „Čampo Formio* na Beneškem. Po tem sklčpu je pa ostal Terst pod Avstrijo, kakor poprej ; občutljivo zgubo si je ona le drugod imela.
Sicer posebno vaznega se nije nič prigodilo ob času omenjenega kratkega obstanka Francozov v Terstu. Kar je po nekakem omembe vredno, in je zapopadeno tudi v marsikaterih tukajšnjih pismih, je to-le : aa) Po ukazu takrat v Terstu bivšega francozkega vojskovoda generala“) Dugiia 2o dne meseca marca moral je nositi vsak odraščeni prebivalec (možkega spola.se ve) toliko v mestu, kolikor v okolici tako imenovano „ kokardo," to je, neko znamenje v podobi rože ali go-ščavke (vertnice) na klobuku, kakoršna je bila Francozom navadna kot narodna, sicer imel bi se ta člo-včk za puntarja. — bb) Ko se je bil 27 dne istega meseca zvečer za kratek čas napravila v mestnem gledališču („teatru") posebna igra, pričujoči so v njem bili samo Francozi: meščanom nije bila volja, se tam prikazati, kakor misliti si vtegne sicer vsak prav lahko : saj njim napravil je bil posčbno že nesrečni nalog omčnjenega gotovo zadosti tčžavnega davka, in pa nazočnost tujcev, ki so jim le nadlego delali, drugo igro, namreč — „tragedijo" [žalostno igro), česar pa novi mestni poveljnik Brechet (Bresti), kakor se je vidik), nije nikakor prevdarjal, sicer bi jih ne bil sledečega dnč po nekakem nalaš eelb zmerjal (!), da se niso marali vdeležiti zgoraj omenjene glediščne, za kratek čas (?) dane igre. — ec) Slobodno tergovati so Teržačani smeli zunaj samo s tistimi nkrodi, ki so bili Francozom prijatli in pa njih zavezniki, ali saj nobe-nostranski, to je, ki niso v političnih rečeh potegovali

435 —
ne k njimi, ne z drugimi; kar je pa, se že dobro ve, čedalje bolj pripomagalo k pomnoževanju tadašnje zelo občutljive nesreče v Terstu. — dd) Zarad pomanjkanja dobička v tem mestu in v njegovi okolici moralo se je skerbeti, kolikor je bilo le mogoče, da se pomaga nepremožnemu ljudstvu, posebno nizkega stanu, z razdelitvijo potrebnega kruha med njim; sicer mladenče je Vimal kot tadašnji komisar pomorske vojaščine vabil, da naj se dajo vzeti v francozko službo za mornarske vojake, kar se je sicer res tudi pripetilo — po znanem pregovoru, da pač „sila kola lomi.“ — ee) Pi*i-poveduje in bere se pa tudi v nekih pismih iz dobe tadašnjega kratkega obstanka Francozov v teržaškem mestu in v njegovi okolici, še ta-le prigodek: Stalo je namrčč, in sicer celo še potem ko se je med Avstrijo in Francijo 8 dne meseca aprila (\. 1797) bilo že vpotilo zgoraj omčnjeno premirje, na tako imenovani opazovavni straži (na piketn), kakor je sploh navada ob vojskah, da se zve kje kako gibanje ali približevanje sovražnika, — neki dvanajst francozkih vojakov v Ricmanjih, kjer so se pa nespodobno in sploh gerdo obnašali; niso namreč samo sirovo z ondešnji-mi nasčlniki ravnali, temoč celo njih cerkev oropovali in onesvečevali ali oskrunjevali. To je pa tiste jako razkačilo, kar se mora zdevati sicer vsakemu tudi po vsem naravino: vbili so po tem omenjeni nasčlniki (kmetje) več tih stražarjev deloma v isti cerkvi, deloma zunaj nje, prisegavši se med seboj za maščevanje tudi nad vsimi drugimi Francozi, ki so stali takrat tam blizo na visočini. Tisti pa, zvedši takošno početje Ricmanjcev, so nanagloma planili nad njihovo vas, in obirali v njej po tem hiše, katerih prebivalci so se prej oddalili, da se pridružijo Hervatom tje priloma-
stivšim od izhodnih krajev pod svojim stotnikom Jezice/«, kateremu nije bil sicer do takrat še znan sklep omenjenega premirja. Ježič zjedinjen s teržaškim stotnikom Bonomom in z razseljenimi krneti plane naravnost in serčno nad Francoze: vname se nanagloma po tem kratek boj, v katerem je padlo več borivcev na obedveh strančh. Poslavili so se neki pri tem posebno s poljedelstvenim orodjem vsake baze prihru-pivši pogumni in hrabri kmetje, katerim so se morali Francozi na zadnje cel6 umakniti, potegnivši jo hitro v mesto.
Kmalo po tem, in prav za prav, kakor se je že drugod omenilo, 23 dne meseca majnika so Francozi Terst zapustili, in prišli pa sem namesti njih do takrat nekaj časa pod milim nebom na Bazovici bivši naši bratje po plemenu — verli Hervatje, katerim so šli zdaj veseli Teržačani z muziko nasproti, da jih spodobno in slovesno sprejmejo.
12.	Terst po pervem odhodu Francozov. — Tukajšnje prebivalstvo se je od sada naprej začčlo sicer sopet opomagati v gospodarstvenih reččh, a za koliko časa vendar, to se bo kaj povčdalo. Omčnjati je treba, da prinašalo je Teržačanom marsikaj dobrega tudi zjedinjenje Dalmacije in Istre z Avstrijo, ki seje pri-godilo še le po sklepu miru v zgoraj opomnjeni graj-ščini {Čampo Formid), kčr to si je imelo za jako vgoden nasledek zlajšanje takt) imenovanega „obrežnega tergov-skega brodarenja“ (cabottaggio') med tima dvčma deželama in med Terstom, katero nije bilo do tadaj po vsem slobodno. Sploh se je pa tergovina v Terstu znova po malem precej dobro razvijala, kar nam kaže sicer posebno tudi že razveseljivna prikazen, da leta 1804 je prijadralo iz tujih dežčl v teržaško ladijostajo
celo 2768 tergovskih ladij z blagom naloženih, med katerimi je bilo neki samo avstrijskih nad 2300.
Ob tih časih se je sčzidalo v Terstu tudi tisto gledališče (teater), ki stoji še zdaj na zahodni strani nasproti Tergesteja in proti morju. Prišlo je bilo pa prav za prav pervi krat v rabo 21 dne meseca aprila leta 1801 (sicer zdaj mislijo, kakor se sliši, druzega Ičpšega in bolj velicega zidati). — Leta 1802 je bil začetek zidanju tiste „nove borse“ (imenovane pa zdaj že borsa vecchia. in to odkar se je napravil Tergestej), o kateri se je nekaj čerhnilo na 424 strani, — tam, kjer se nahaja šezdajblizo omenjenega Tergesteja, ki je tudi druga nova borsa tergovcem, in kjer je bil prej en del solin z nekim kanalom vred, ki se je pa takrat za omčnjeno zidanje nalaš zasul. Stroški za to poslopje so neki znesli 300.000 goldinarjev. —
Druzega dne meseca decembra 1804 se je oznanil patent zadevajoči odertijo („uharnijo“), po katčrem se nije v Terstu smelo nikdar tirjati več ko šest od sto vsako leto za kak si bodi dolg (a zdaj, namrčč po odpravi tacega patenta, ki se je, žalibog! pripetila leta 1864, se jemlje cel6 230 in še več od sto! — glejte sicer na 424 strani pod čcrkama //'). — Ko se je v Avstriji leta 1805 vpeljal davek po razredih, namreč davek, ki se je takrat vstanovil, in se ravnal, na primer. po stanu osobe, kateri je bil naložen, po posebnosti njene obertnije, njenega rokodelstva i. t. d., ostal je po sreči Terst prost od te butare: sicer vabljeni so Teržačani bili v potrebah po avstrijski vladi večkrat, da naj prostovoljno pripomagajo k zlajšanju plačevanja stroškov za vojske požiraj^vše veliko denarja, česar se niso sicer dni tudi nikdar branili, ako jim je bilo
le mogoče, da strežejo zastran tega se svojim premoženjem.
Kakor se je že reklo na 374 strani v opombi pod*), redno poravnana je bila leta 1805 skoraj 11 stoletij obstajavša, a pa nesreči leta 1868 odpravljena okolična vojaščina, ali prej, kakor se je že drugod povelo, neki po italijanskem tako imenovana „černida“ (bataljdn').r\>r'\ slovesnem posvečenju že tam omenjenih dveh zastav ali bander 9 dne prav za prav meseca julija istega leta (1805) bile ste pričujoče kot botri žena tadašnjega deželnega poglavarja grofa Lovasa, in pa žena maršala lajtnanta kneza Rozenberga. Stela je neki takrat, kakor se bere, ta vojaščina 500 mož, in imela si je za poveljnika Petra Frankolsberga, za avditorja (vojaškega sodnika) doktarja Kupferšajna, in za kaplana J. Milaniča: pet stotnikov, enega adjutanta, tri lajtnante, tri podlajtnante, dva bandernika, enega štabnega zdravnika in dva ranočelnika {padarja).
13.	Francozi drugi krat v Terstu — leta 1805. Potem ko je Anglija, porabivši si leta 1798 zvijačno tisti čas, ob katerem je bil vojskovod Napoleon dčlo-ma na Egiptovskem, deloma v drugih, temu bližnih deželah, da vzame vse to po sili Turkom, napravila bila novo zvezo med sabo, med avstrijskim, ruskim, neapolitanskim in turškim vladarjem soper Francoze, ali prav za prav soper Napoleona, ki jim je čedalje vččo nevarnost pripravljal, in pa potem ko si je početo vojskovanje, čeravno spervič za te zveznike precej srečno, imelo na zadnje vendar drugačen, to je, nijm jako nevgoden konec, ko je Napoleon sam po svoji vernitvi v pervi polovici meseca oktobra 1799 prevzel ob začetku leta 1800 naj višje poveljstvo francozke armade v omenjenem vojskovanju, katčro ga je peljalo
cel6 do Dunaja, in si je imelo po raznih odločivnih njegovih zmagah za nasledek večidel samo Francozom vgodni in koristni sklep miril 9 dne meseca februarja leta 1801 v m&stu imenovanem „Luneville“ na Fran-cozkem, — so zgoraj omenjeni zvezniki, kat6re je jako grizla nijh dotadašnja nesreča po tem vojskovanju, in sicer neizrekljivo pekel še tudi izvanredni in zavzčtni napredek Napoleona, zlasti potem ko ga je frerrcozki narod sam 18 dne meseca majnika leta 1804 celo za cesarja volil in postavil, meseca aprila leta 1805 znova stopili med seboj v zvezo, da saj ponižajo tega slavohlepnega človeka, in da odvračajo na vso moč nevarnost njegovega ravnanja. Vnela se je tedaj potem druga vojska, ki nije bila sicer posebne dolgosti, pa jako huda : medlim ko se je francozki vojsko v od Mas-sena srečno vojskoval v Italiji z Avstrijanci, je zmagal Napoleon na severni strani drugo avstrijsko armado, kar mu je odperlo že drugi krat pot do Dunaja, in je pobil pa 2 dne meseca decembra istega leta (1805) v Slavkovu na Moravskem tudi Ruse, bivše tadaj z Avstrijanci v zvezi. — Ob tem istem času, in prav za prav 19 dne meseca novembra 1805 pod poveljnikom Solinjakom (v francoskem Solignac) so prišli pa Francozi drugi krat v Terst iz bližne, po njih zmagane Italije čez Gorico, ravno kakor leta 1797. Ostali so sicer tudi zdaj za malo časa v Terstu, ker 26 dnč meseca decembra se je sklenil mir med Avstrijo in med Francijo v Požunu na Ogerskem, — jnir pa, ki je oni prizadel mnogo škode in — tuge. 1'erst je ostal vendar tudi takrat pod njeno oblastjo. Odšli so Francozi od tukaj po preteku skoraj treh 'Uesecev in pol, namreč 4 dnč meseca marca 1806 — Se ve, za veliko veselje Teržačanom in okoličanom !
Naložil je bil vojskov6d Solignac v imčnu maršala Massene, ki je stanoval takrat v Gorici, teržaške-mu mestu spervič šest miljonov frankov za davek, ki Iti se bil moral po njegovi zapovedi plačati v 24 urah, in pa verh tega sicer še ukazal, da naj se derzl pripravljenih 20.000 obrokov ali odmerkov (porcijonov) kruha, vina, mesa, rajža (c/ranariza) in žganja za 20.000 vojakov, ki bi imeli v kratkem sem priti, in da pa sicer ravno toliko se ima pošilja'i vsakdkn v teržičko (monfalkonsko) okrajino za tam stanujoče francozke vojake. Zastonj so bile spervič zastran tega vse silne prošnje za dosežbo kakega polajšanja te grozovitno težke butare. Se le po včlikem trudu si je dobil dovoljenje predsednik teržaške gosposke, da sme poslati neke odbrance kot poročnike k maršalu Masseni v Gorico, da saj pri njem zastran tega kako milost izprosi. Sli so tje 19 dne meseca novembra ob enajsti uri predpoldne štirje mestni svetovalci, in se vernih že zvečer istega dne z novico, da omenjeni davek se je znižal vendar do treh milijonov frankov. Da se pa spolni v tej zadevi mestu naložena težavna dolžnost, bila je v tadašnji svoji neizmerni stiski po vsem primorana tukajšnja gosposka razpisati med mčščani prisiljeno posojilo, posebno ker vojskovbd Solignac jej nije dajal miru zastran tega, ampak ojstro in brez nobene milosti je naganjal, da naj se mu odrajta brez kakega si bodi odloga vstanovljeni davek.
Druzega dnč mčseca decembra odločena je bila za Terst po ukazu maršala Massene začasna vlada, katere predsednik je bil meščan Capuano. — Število francozkih vojakov se je od dne do dne čedalje bolj pomnoževalo, in ob enem, se vč, rasle so tudi nadlego in zabave v mestu, kakor v njegovi okolici. Poveljnik
— 441
ierras (se izgovarja: Sem), bivši takrat v Terstu po |kazu višjega francozkega vojskovoda, si je prilastil :elo vso sol, kar je je tukaj bilo ; a meščani in oko-ičani so si jo morali po tem še le od Francozov za vojo rabo kupovati, in jo sicer tudi dobro plačevati. — Kar se tiče tergovine, dopuščena je ona bila zdaj feržačanom ravno tako, kakor po pervem prihodu 'Vancozov, namreč samo s tistimi narodi, ki so bili ačas njim prijatelji, ali pa tudi nobenostranski (glejte ia 434 strani pod čerkama cc). Se ve, da tudi ob fem času se niso meščani nič menili za obiskovanje ledališča (teatra), ali sploh za kake si bodi veselice, i so se tukaj večkrat napravljale, čeravno bili so k 2mu po tadašnjem tujem poveljniku nalaš in z vsim rizadčtjem spodbadani, ali po nekakem celo prav iljeni, kar se je moralo pa vendar zdevati timvčč mešno, ako se prevdarja, da ravno v tistem času se m je v imčnu cesarja Napoleona oznanjalo, da se ina davek (contribucija) povišati celo do — šest mi-■)onov frankov (!), sicer bi se jim mesto oplenilo ali >o vojaški šegi oropalo. Se le po oznanilu pervega Inč mčseca januarja leta 1806, da se je v Požunu že tgoraj na 439 strani opomnjeni mir med Avstrijo in med Napoleonom sklenil, se je vstavilo plačevanje tega, mr se nije bilo do takrat še odrajtalo, namreč še •tirih milijonov fi-ankov.
XVIII. Terst pride pod francozko vlado —
■"( tretjem navalu Francozov kot sovražnikov v te mše kraje leta 1809. Medtim ko se je cesar Napoleon m vse kriplje ukvarjal v letih 18OJ in 1808 z voj-jk°yanjem na Portugalskem in na Španjskem, kjer je ri(iki žertvoval brez pomišljanja veliko denarja, in dajal poklati nestevilno množico vojakov, da le dožene tudi
tani svoje posebne namene, in streže sploh svojemu nezmernemu hrepenenju po svetni slavi ali eastilakom-nosti, si je Avstrija, jako žaljna zarad tolikih dota-dašnjih zgub po dolgem vojskovanju s Francozi, na vso moč prizadevala, da si pridobi sopet to, kar se jej je po sili odvzelo zlasti na Nemškem in v Italiji po njej zelo škodljivih pogodbah sklenjenih v graj-ščini „Campo-Formio“ leta 1797, in pa v Požunu leta 1805. Obneslo se je cesarju Francu, da spravi po včlikem trudu na noge armado, ki je štela nčki celo 265,000 vojakov. Sicer osnovala se je ravno takrat bila tudi tako imenovana „deželna hramba* (po nemškem landver), za katero so se nabirali vojaki v Terstu in v njegovi okolici, kakor drugod, če tudi nije šla po tadašnjih postavah ne onemu ne tisti dolžnost opravljati vojiiško službo.
Vojaščino za to deželno hrambo je pa napravljal tukaj avstrijski nadvojvoda Ivan, ki je bil nalaa za to sčm prišel že 28 dne meseca marca leta 1808; spremljal ga je sicer takrat grof Franc Saurau. Vravnala sta se bila dva batalijona, jeden mestni, ki si je imel posebno enakolično obleko ali (po latinskem) tako imenovano uniformo, in je stal tačas pod poveljstvom grofa Pavla Brigida, drugi pa okolični, ki sijeobderžal znano narodno obleko (glejte na 100 in 101 stranij, ravno kakor si jo je imel sicer tudi nekdanji narodni batalijon do konca svojega obstanka, to je, do Ičta 1868, in je stal pod poveljstvom grofa Rajmunda Turna. Posebna vnčtost tudi v tih krajih, kakor neki sploh povsod v Avstriji za službo te vojaščine imela si je za nasledek nabranje velicega števila brambovcev. Pa tudi vročega prizadetja nije se pri tukajšnjih ter-žaških tergovcih in bolj premožnih gospodih manjkal0
— 443
za podporo te naprave z denarjem-, a nismo vendar, in ne moremo sicer tudi nikakor biti ene misli z nemškim zgodovinarjem Ldwenthalom, ko nam terdi, da je spodbadalo takrat večidel posebno narodno čutstvo prebivalcev te deržave, zlasti njene mladenče k vstopu v takošno službo: zdeva se, ko da ne vč še ta gospod, kaj da je prav za prav narodno čutstvo, ali pa narodnost sploh, kakor ne ve še gotovo tudi imenitni francozki zgodovinar Thiers, sadanji predsednik fran-cozke republike, sicer bi ne bil večkrat v svojih knjigah naravnost izrekel, da so Avstrijanci „nation autri-chienne" (izgov. nacjbn otrisjeii), to je, v našem jeziku ,avstrijski narod“ — brez nobenega ozira na to, da je naša Avstrija „ mnogo jezična, “ in tedaj tudi „mno-gf.narodna," to je, obsegajoča včč narodov (glejte na 137 strani), katerih vsak si ima po svojem izviru jpo-sebno čutstvo, ali prav za prav postimo kri, ki mu zbuja to čutstvo, in <iaja pa tistemu po svoji moči naravino, odločno ali stanovito mer (in pa ravno v tem si ima tudi izvir znani pregovor, da „kri nije voda," — če si je sicer eden ali drugi, katčremu pravimo „odpadenec," ali po latinskem „renegat,“ nalaš sam v vodo ne spremeni, kakor si jo je, na primer, spremenil znani Slovenec Dežman na Kranjskem, omenjen že na 136 strani, in še marsikak drugi . . . . , sploh pa vsak tisti, ki zanemarja ali celo zaničuje narodne reči).
Napravljena tukajšnja dva batalijona sta se prisegla pri banderi 20 dne meseca marca leta 1809, in sicer mestni v tadašnjem „starem lazaretu," okolični pa na tako imenovanem ,,Božjem Polju" blizo Proseka. — Na 73 strani druge Lowenthalove zgodovinske knjige se bere posebna pripovedka o nekem boju
*
med teržaško-okoličnim batalijonom in pa med Koperci 9 dne meseca aprila 16ta 1809, da se pridobi mesto tih zadnjih, namreč Kopar. Omenja se tam, da se je isti batalijon ob tej priliki jako poslavil, močno podpiran neki sicer vendar na morski strani s kanoni takrat na svojih vojaških ladijah tam bivših Angležev, kot znanih sovražnikov francozke vlade, in da se je pa temu batalijonu, čeravno so se Koperci na vso moč vpirali in hranili pod svojim poveljnikom Tomam, na zadnje vendar obneslo, vzeti jim imenovano mesto po silnem in serčnem skoku nad nje. — Kako in zakaj da se je vendar prav za prav ta boj izcimil, ne vemo, zlasti ker Francozov nije bilo še takrat v tih krajih, in se oni tudi še nikakor ne omenjajo v tisti pripovedki ; in pa kako osodo da si je Kopar po tem imel, o tem se v njej nič ne govori. Res čudno! Naš tukajšnji, ob tem času tudi kot stražar ali brambovec pri batalijonu bivši kmet Ivan Marija Puric iz Kadina, o katerem smo že nekaj govorili na 35 strani, nam je povčdal in terdil, da bili so že v Kopru Francozi, ko je bil tam ta boj. A ko je pa temu res takb, soditi je treba, da nije bil že 9 dni miseca aprila, ampak bolj pozno, potem namreč ko so se po zdolaj opomnjenem začetku vojskovanja Francozi sem zagnali. Zdeva se tedaj, da tista pripovedka zapopada neko zmešnjavo ali pomoto.
Se le po redni pripravi armade in po osnovi omenjene deželne hrambe se je upal cesar Franc, ako-ravno sicer samo od Anglije z denarjem podpiran, napovčdati Franciji ali timveč Napoleonu vojsko, kar se je sicer prav za prav pripetilo v pervih dnevih meseca aprila 14ta 1809. Začetek vojskovanju je bil že 12 dne tega istega meseca, konec pa 11 dne mčseca ju-
lija; trajalo je tedaj skoraj samo tri mesece. Zagnala sta se bila z armado kot višja poveljnika nadvojvoda Ivan v Italijo, nadvojvoda Karel pa v Nšmčljo, to je, v Bavarijo. Napoleon, zvedši vse to, se verne nana-gloma iz Španije, kjer si je postavil za kralja brata Jožefa Bonapartea, in prevzame pa višje poveljstvo armade na Nemškem, potem ko je imenoval za poveljnika v Italiji svojega pasterka Evgenija kot že bivšega ondešnjega namestnega kralja. Nasledek vnevše se po tem hude vojske je bil pa na eni in na drugi strani jako žalosten — za Avstrijo! Čeravno je bil začetek te vojske za-njo precej dober in vgoden v Italiji, moral se je vendar na zadnje vojsko v od Ivan vmkkniti se svojo armado, in jo potegniti do severozahodne ogerske meje, kjer ga je pa poveljnik Evgenij dotčkel, in ga zmogel blizo Rabe 14 dne meseca junija Sicer bil je takrat nadvojvodi Ivanu namčn, pomagati severni avstrijski armadi po znameniti zmagi Napoleona na kraju imenovanem „Ekmil“ v Bavariji 22 dne meseca aprila.
Ravno po tih zgodkih se je pa pripetilo, da so prišli Francozi tretji krat v Terst, in si to mesto ž njegovo okolico vred pod oblast spravili, a vendar le za — pet let, kakor se bo sicer vidilo bolj pozno. Potem namreč, ko se je nadvojvoda Ivan pomkknil z armado proti severo-izhodu, podal se je naš batalijon proti Razdertemu po svojem odstopu od Palme nove. Vnel seje tam blizo omenjene vasi še jeden in pa takrat zadnji boj s Francozi 16 dne meseca majnika (1809). Borili so se nčki naši junaki v njem tako pogumno in serčno, da jih je maršal-lajtnant Tomažič javno pohvalil kot najbolje med vsimi svojimi tadašnjimi vojaki, a obneslo se jim, žalibog! vendar nije, da bi
— 44(J —
zmogli: poglavitni uzrok tej nesreči bila je sicer pretežna moč — pretežna množica nanagloma prihrupivših sovražnikov, zavzetna in neprizanesljiva zamuda poveljnika Zaha, in pa pomanjkanje streliva, za katero se je bilo neki tudi premalo skerbelo. Padlo je v tej kratki, a jako kervavi in hudi bitki mnogo naših čverstih in hrabrih mladenčev na bojišču, deloma nevarno ranjenih, deloma do smerti zadetih, in sicer med njimi tudi junaški, nevstrašljivi stotnik Lazarič slavnega spomina.
Da je bila in pa morala tudi biti velika, pač neizrekljiva po vsem tem osupnjenost, tuga in bridkost v Terstu, katčrega tadašnji nesreči bila je pridružena verh tega še neizmerna škoda izviravša iz Napoleonove prepovedi zastran tergovanja z Angleži, sklenjene po njegovi volji že leta 180G, si vtegne pač vsak lahko misliti. — Sedemnajstega dnč meseca maj-nika so se Francozi že pokazali na openski visočini. Sel jim je brez odloga nasproti magistrat z borsnim odbranstvom (z borsno deputacijo), z višjo duhovščino, in z mestnimi žlahtniki ali tako imenovanimi patriciji, da slovesno in spodobno sprejme te prihodnike — že tretji krat! — in se jim pa kot odsadašnjim svojim gospodarjem ponižno prikloni. Gospodoval je tčdaj po tem nad Terstom Napoleon, in to, kakor smo sicer že omenili na 442 strani, vendar le pit let, v katerih se je tudi til skoraj vse po njegovi volji predrugačilo.
Po zgoraj opomnjeni zmagi pri Ekmilu na Bavarskem je cesar Napoleon naglo napredoval se svojo slavodobitno armado proti Avstriji, in jo napadel. Prišel je celo že 9 dne meseca majnika pred Dunaj, ki se mu je vdal, sicer vendar še le po grozovitnem bombardovanju, 12 dne istega meseca. Po še nekih
— 447
drugih zmagah, katerih zadnja je bila It dne meseca julija pri Znojmu na Moravskem, se je mir sklenil 14 dne meseca oktobra leta 1809 na Dunaju. Po sklepu tega miru naložen je bil Avstriji po zmagalcu navadni davek, ki je zn6se* pa 85 milijonov frankov ; zgubila si je, žalibog! tačas naša deržava 3 milijone in 500 tisoč prebivalcev, in pa ob enem 2151 kvadratnih milj zemlje, in sicer razim nekih drugih dežel, posebno tudi vse primorske z ladijostajami vred: goričko grofovim, tadašnji avstrijski del Furlanije, Terst ž njegovo okolico, Kranjsko, sončno-zahodni del Koroške ž njegovim glavnim mestom Belakom, zahodno Her-vaško, to je, tiste njene kraje, ki so na desnem bregu reke Save, kakor tudi Istro in Dalmacijo; — vse te dežele je pa Napoleon po tem zjedinil pod imenom „Ilirija" (glejte tudi na 195 strani).
Kar se je sicer bolj znamenitega tukaj prigodilo in storilo ob dobi obstanka Francozov na tem našem kraju po njihovem tretjem prihodu, in pa do časa njihovega odhoda, to je, do 8 dnč meseca novembra 1813, je kakor se bere v zgodovinskih pismih, to-le:
A. /Se pred sliepom miru 14 dne meseca oktobra 1809 —
1. Na podlagi pogodbe (kapitulacije) po končanem boju pri Razdertem 16 dne meseca majnika omenjenega Ičta preložilo se je bilo od tukaj v Francijo 2000 vojakov vdeleživših se tega istega hoja, in pa še drugih izmed teržaško-mestne posade (garnizona) kot vjetnikov. — 2. Po oznanilu takrat v Terstu bivšega francozkega generala Šiita 25 dne meseca majnika istega leta morale so se odslej policijske in druge reči zadevajoče vzderževanje reda in sploh potrebno vodstvo mesta in njegove okolice opravljati in oskerbo-
vati le v im4nu cesarja Napoleona. — 3. Namesto prejšnjih gerbov (to je, znamenj teržaškega mesta in avstrijske deržave —	bander in kokard prišli
so francozki precej od začetka. — 4 Vsak tujec, ki je od kake si bodi strani sčm prišel, si je moral dobiti takt) imenovani „prebivanski list/ katčrega mu je dalo policijsko vodstvo, in pa poterdil vojaški poveljnik, sicer bil bi brez odloga oddaljen — 5. Brez dovoljenja tega poveljnika nije se smelo nabijati kako si bodi oznanilo, in pa tudi igrati v gledališču (teatru) ne. — 6. Po razglasu višjega finančnega nadzornika Jouberta (Zuberta) popisati se je moralo v 24 urah vse blago kot lastnina Francozom sovražnih Angležev, Sicilijanov in Spanjolcev, in bivše zato podložno odvzetju (confiskaciji — sicer tretji del njegove vrednosti je pripadal naznanjancu ali tako imenovanemu špijonu), — 7. Zato, kčr je nek neznan človek v Terstu omadežal ali ognjusil francozki gerb, je omenjeni finančni nadzornik Joubert naložil za davek mestu celo — 50 milijonov (!) frankov, ki se pa vendar niso plačali, kar si vtegne sicer lahko vsak misliti, ako si jemlje v prevdarek tadašnjo revščino tega mesta: poslal je zategadel Joubert trideset najbolj imenitnih meščanov kot zastavljeneev v terdnjavo „Palme nove/ kjer so ostali neki dva meseca, čeravno se ne ve prav za prav, zakaj, ker pač tudi po tem se nije nič plačalo! Vstanovili so se sicer pozneje po nekem dogovoru obroki (?’ate) za to plačilo, ki je pa zarad pomanjkanja pripomočkov (denarjev, se ve) ravno takd, kakor poprej, zaostalo. Podverglo se je zategadel se-kvestraciji vse tergovsko blago stran tistega, ki je odločeno bilo za prodajo na drobno in kot potrebno za vsakdanjo rabo v mestu in v okolici.
13. Po končni zmagi francozke armade nad Av-strijanci 11 dne meseca julija, in pa po sklepu miru 14 dne meseca oktobra 1809 do odhoda Francozov, to je, kakor smo že prej omenili, do 8 dnk meseca novembra leta 1813 :
1. Odločil se je davek (kontribucija) za vsako zgubljeno avstrijsko deželo posebe. Ta davek je znesel za Terst in za njegovo okolico dva milijona in 400 tisoč goldinarjev; sicer ostal je vendar ravno tako neodrajtan, kakor je ostal zgoraj omenjeni znesek od 50 milijonov frankov. Zategadel so si pa Francozi pomagali tudi zastran tega dolga se sekvestro-vanjem ne samo tergovskega kot premičnega blaga neodločenega za vsakdanjo prodajo na drobno, kakor prej. temoč celo še nepremičnega premoženja kakega si bodi (hiš, zemljišč i.t. d.), da ga pa oddajo po dražbi ali „na kantu“ za vsako ceno. — 2. Precej po zgoraj opomnjenem sklepu sta jenjala Terst in njegova okolica biti ena posebna dežela, ločena od drugih, ker zjedinjena sta odslej bila (sicer le za pet let, se ve) se znova vsta-novljeno Ilirijo, o kateri smo že govorili na 195 in 446 strani. — 3. Po drugem sovražnem prihodu Francozov leta 1805 pripravil je bil težki nalog davka v tako stisko in zadrčgo tergovce tega mesta, da jim je moral cesar Franc dovoljiti tri milijone goldinarjev v popirju, ali, kakor se rajše po navadi reče, v kartah (ki so se pa, žalibog! — v neizmerno škodo vsim — 2e v kratkem kot neveljavne popolnoma odpravile), ha si kaj bolj pomagajo pri svojih (adašnjih slabih opravilih; Francozi so pa vendar tirjali zdaj od njih plačilo le v zlatu in srebru (/). — 4. Po ukazu grofa oaraguay (izgov. Barage), tačasnega višjega generala h-1'anjske, Koroške in Tersta 18 dne meseca avgusta
1809 se je odpravila avstrijska vojaščina pod imenom ,lkndver“ po tih krajih kot zdaj podložnih Fracozom, in pa vsim tistim, ki hi se v 14 dnevih prostovoljno vernih na svoj dom, je zagotovljena bila splošna prizanesita ; oficirji {častniki) te iste vojaščine, ki bi ne prišli nazaj ob pravem času, kazniti bi se morali s konfiskacijo (z odvzčfjem) njihovega premoženja, in verh tega še — kar se nam vendar nekaj predivjaško dozdeva — celb tudi z razvaljenjem in podertjem njihovih hiš (!) ; sicer naselnikom, ki so jih dali bili v „lhndver,“ je šla ojstra dolžnost, jih nazaj klicati od kodarkoli. — 5. Tadašnji finančni poglavar ali nadzornik Dauchy ('izgov. /)osi) je razglasil 25 dne meseca novembra istega leta (1809), da od pervega dne meseca decembra naprej smejo se prejemati pri kasah za plačilo samo kovani ali gotovi denarji, ne več tedaj bankovci (karte), katerih veljava se je znižala bila že takrat cel6 do petinke pervotne svoje vrednosti. — 6. Pervega dnč meseca februarja leta 1810 si je imel slovesen vhod tudi v teržaško mesto maršal .Marmont, kateri je kot tadašnji poglavar vse Ilirije stanoval v Ljubljani, kjer je bil tačas vstanovljen sedež za poglavarstvo omenjene, po posebnih novih postavah uravnane dežele. — 7. Osnoval je Marmont v njej tako imenovano „meščansko stražo “ : vsak prebivalec od 18 do 60 leta svoje dobe, sicer vendar razun goljufnih tergovskih propadnikov ali predolžencev (kridatarjev), je moral stopiti v njeno službo ; ked6r bi se želil pa osloboditi od nje, prisiljen je bil odrajtovati nek na-laš odločen znesek za oborožanje in za pripravo ena-količne obleke (uniforme) tistih manj premožnih, ki so šli v to službo: tukaj sta se napravila dva bata-lijona za-njo, jeden v mestu, drugi na deželi, to je,
v njegovi okolici. — 8. Razun meščanske straže omenjene pod štev. 7, postavil je Marmont še neko drugo, ki si je imela ime obrkžna, pa tudi narodna straža. Tisti je šla dolžnost in skerh za varovanje morskega brega ; sicer oblačiti in oborožati so se morali stražarji sami — na svoje stroške, a vendar stran manj premožnih, ker za tiste se je skerbelo s prostovoljnimi pripomočki bogatincev. — 9. Da se odvrača velika nevarnost, katero so že od nekdaj delali popotnikom in vozovom na glavni cčsti med Terstom in med Rčko v gorenji Istri razbojniki (tolovaji), ki so tam na-nje prežali, in jih napadali, dal je Marmont razglasiti to-le: a) da za prigodke, iz katčrih bi prihajala kaka nevarnost ali škoda (kak rop, umor i. t. d.) na omenjeni cesti, so odgovorne srenje (komuni) tiste zemlje, na katčri se je doprinčslo eno ali drugo hudodelstvo; b) da ondešnji naselniki so porok jeden za vse, in pa vsi za jednega, to je, skupno, kar zadeva vernitev popotnikom faz bojno odvzetih ali vkradenih reči, sicer vendar s prideržkom pravice, odškodovati se s premoženjem hu-dodčlnikov, ako se tisti ovadijo, vjamejo in sodniji 'zročujejo; c) da, če se pripeti kak 1’azbojni umor, vzeti se mora izmed naselnikov srenje, v kateri seje doprinesel ta umbr, dvakrat toliko oseb (posameznih ljudi) kot za-stavljencev ali porokov se svojim životom, kolikor je vbitih, in pa oddati v teržaški grad, kjer imajo ostati, dokler se hudodelniki ne zasačijo in k sodniji pripeljejo (naša opomba: po tem takem morali bi tam biti za-Perti celb do smerti, ako se nije to nikdar obneslo!);
da hudodčlniki, katei^e je nalaš postavljena vojaška komisija k smerti obsodila, morajo se po zveršbi te sodbe deržati občšeni na ogled poleg javne cčste, in sicer na tistem kraju, kjer je vhod v dotično srenj-
sko selo, in po tem ostati tam za neodločen čas, da pa vendar prebivalcem tega sela gre ojstra dolžnost skerbeti za obderžanje tih mertvicev vsaj šest mesecev!!) na mestu, kjer bi tisti postavljeni bili na ogled, sicer bi se ti nasčlniki za kako nemarnost v tej zadevi kaznih z nalogom globe od tisoč frankov, ki bi pripadli vbogim teržaškega mesta {druga naša opomba:
aa)	al nije morda imelo takošno ravnanje nobene škodljive moči v dežčli zastran zdravja, zlasti ob času vročine*}— pač posebne misli! in bb) zakaj je pa vendar Marmont pozabil pri tem na nekaj zelb važnega — na skerb tudi za vpeljavo primernih in dobrih učilnic kot krepkih, in tako rekoč, prav čudodelnih pripomočkov soper hudodelstva, res že od starih časov navadna po omenjenih krajih jako zanemarjenih, kar se tiče poduka in omike njihovih, kakor še marsikaterih drugih .... prebivalcev, zlasti pa— Slavjanov V); e) da poveljniku tako imenovanega pervega vojaškega oddelka {divizije) ilirske dežčle, kakor tudi poglavarju naččlništva (se vč, vsakemu izmed njih v tem, kar je njega zadevalo) gre naloga in ojstra dolžnost, napravljati, česar je treba, da se le natknko zverši ta razglas, kateri, tiskan sicer v italijanskem in ilirskem (?! — to je, s/avjanskem) jeziku, se mora prebrati tri nedelje zaporčdoma s prižnice v vsaki fari, in verh tega še tudi nabiti na cerkvena vrata. — Sicer dajal je pri vsem tem Marmont tudi goniti in loviti razbojnike tani, kjer so navadno raz-devali in sploh po svojem gospodarili, s pomočjo vojaščine, in posčbno naro lne straže. Pa ravno to je bila tista jako težka in nevarna služba, o kateri govore še zdaj naši tukajšnji stari kmetje kot o neki »ravbar-komandi “(?!). Obeslo se je neki tih razbojnikov 60 tam, kjer so si imeli skrivališče ali, tako rekoč, ^tolovajsko
gnjezdo,“ 12 pa kot razbojstva del&žnih v Terstu.—
10.	Konec meseca februarja so se vpeljali v Iliriji novi čolni uradi (dogane), in pa finančna nadzorništva (inšpektorati) pervega in druzega razreda. V Terstu je bil vstanovljen en glaven colen urad (kakor je sicer tudi zdaj), in pa en nadzornik pervega razreda, ravno kakor v Reki in v Ljubljani, a v Gorici in v Belaku (na Koroškem) bila sta nadzorništva druzega razreda. —
11.	Do leta 1810 se je plačevalo v Terstu za en star s°li samo 40 krajcarjev; a od tadaj pod Francozi de-sčt goldinarjev(!).— 12. Bankovci so se 6 dne meseca ■narca 1810 dejali popolnoma ob veljavo, kar je storilo pa, se vč, njih tadašnjim posestnikom neizmerno škodo, 'n pripravilo sicer tudi marsikatere celo — na beraško palico. Takošno nesrečo je pospeševala verh tega še Indi podvojba (to je, nalog še enkrat toliko) dotadašnjih davkov, — na primer, hišnine, zemljiščine, glavnine, in Marsikaterih drugih, ko da bili bi prejšnji res še prenizki! — 13. Cena blaga za vsakdanji živež je bila M‘adno nalaš vstanovljena, ravno kakor je bila sicer Celb tudi vhodnina za obiskovanje gledališča (teučra).— }4. Časniki vsake baze ali brez razločka so morali biti Se le policijsko pregledani v Ljubljani (!), prej ko so se ®Meli razprostirati med ljudstvom, da jih bere.— 15. / bolj visokih šolah se je vpeljalo učenje francozkega Jezika, in zdčvalo se je, ko da je bil Napoleonu celb ^a>nen, spodriniti po vsem tukajšnje deželne narodne Jezike.— 16. Po njegovi odločbi 11 dne meseca no-'embra 1810 je bilo vpeljano popisovanje za vojaščino Mi v ilirskih dežčlah; teržaško mesto in njegova okolica sta morala dajati v vojake 180 mladenčev; sicer je-Mali so se tisti vendar brez ozira na dotadašnje pra-vice višjih stanov, to je, na navadno njih oprostenje od
soldaške službe; ravnalo se je tčdaj takrat isto takd, kakor se ravna /daj pri nas po novi popisavni postavi, namreč po vsem pravično. — 17. Leta 1811 so se bile odpravile znane posebne pravice, to je, znane posčbne slobodnosti zastran dveh ladijostaj v Terstu in v Reki, in s tim dosledno tedaj tudi čolne čerte (čolne linije) okol tih dvčh primorskih in tergovavskih mest. ki sta se po tem spremehila le v tako imenovana skla-dališča ali založišča, namreč v mesta, kjer se je le deržalo začasno iz tujih dežel prihajavše blago odločeno za prevožnjo v druge kraje, medtim ko se je moral plačevati dac (col) od tistega, ki je ostajalo kot po-sebe hranjeno v Terstu in v Reki za ondešnjo vsakdanjo rabo. — Ig. Pervega dne meseca oktobra leta 1811 se je vpeljala v tih krajih štempeljnina ali štem-peljska taksa.— 19. Trinajstega dne istega mčseca se je spremenilo „borsno odbran s tvo“ v »tergovsko zbornico". — 20. Pervega dne meseca novembra ornč-njenega leta se je proglasila kot veljavna v celi Iliriji) in tčdaj tudi v Terstu in v njegovi okolici francozka kazenska postava (postava zadevajoča kaznovanje hudodelstev in drugih prestopkov). — 21. Trinajstega dnč meseca januarja leta 1812 se je uravnal ali na novo určdil teržaški magistrat, katerega predsednik si je takrat dobil v fram-ozkem jeziku imč „maire„ (se izgovarja mer'), kar pomenja sicer v italijanskem jeziku podesta, v našem župan\ njegova posebna služba se je klicala pa rmairie‘* (izgov. merij). — 22. Uravnale se je istega leta tudi oskerbovanje pravice zadevajoče tako imenovane »civilne pravde," ali ..pravde med der-žavljani" : prišli so sicer po tem takrat, v šego posebno tudi sodniki nalaš postavljeni za to, da razsojevajo le nčke zaznamljene pravde manjše važnosti med Ijud-
in da pripravljajo ravno tako po ndkakem 3 njim ; in sicer pa zarad tega so se klicali rancozkem juges de „paixu (se izgovarja sko-- de pe), po našem bi se reklo „mirivni sodniki" (na Angležkem, kjer so že od nekdaj, služijo večidel prostovoljno). —
Na koncu tega (XVIII.) razdelka omenjamo še nek poseben prigodek leta 1812, ki je bil jako prestrašil prebivalstvo teržaškega mčsta in tudi njegove okolice. Sicer povčdan se nahaja ta prigodek v drugi Ldvventhalovi zgodovinski knjigi, in se glasi takb-le : »Grozoviten prigodek je bil razlet francozke fregate imenovane „Danae“ po noči od 4 do 5 dnč meseca septembra leta 1812. Močna ladija se 44 kanoni in Pa s 350 mornarji se je nahajala v ladijostaji naspi^oti nasipa (mola) sv. Karla. Njen poveljnik je bil zvečer v gledališču (teattii), in ko se je po tem v nčkem eonu pribljiževal omenjeni ladiji, zažgal se je nana-gloma tisti njeni prostor, v katerem je bil hranjen strelni prah. Kaj da je bilo prav za prav temu uzrok, nije se moglo zvedeti. Bil je pa razlet tako močen, da se je jk* njem morje jako povzdignilo, in pa ob enem imenovani nasip pokrilo. Strašen krik se je razlčgal po zraku; na to je sledila pa gluha tihota. Ladija zlčti kviško v zrak ; vsi mornarji, stran dvčh, ki sta se trudila na vse kriplje, da privežeta Č6n, po-g'nejo, sicer tudi ta dva pogineta nekaj ur bolj pozno. 'Okenska stekla (šipe) vsih poslopij blizo morja se raz-treskajo, vrata se jim odbutijo (na moč odprejo), in mnogo hiš se razpoka. En kos fregate zleti na bližno g edališčino poslopje. V sledečih dnevih najde se vč-,. o število trupel, in med tistimi sicer tudi ženskih,
1 s° bila zagnana deloma celo do Barkol (?-!), in so
se pa iz morja izlekla. Jako poškodovalo se j( strašni dogodbi omenjeno gledališčino poslopjt gostilnica, in vladna hiša. V openski cerkvi dali na tla svetniki (p« kje je openska c& Prijadrala je bila neka barka tisti večer se polnimi strelnega praha, ki bi se bil moral pr na omenjeno fregato, a vendar po sreči še le sl dne, sicer spremčnil bi se. bil vas Terst v j (vidi se, da je v tej pripovedki tudi marsikaj nega in neverjetnega!).
XIX. Terst drugi krat pod Avstrijo 1814. Vresničile so se vendar bile na zadnje stran bivšega mogočnega Napoleona L po mnog nih zmagah znamčnite besede dubrovačkega Gunduliča:
„Sve što više stereš krila,
Sve deš paka niže pasti.u
K znanemu končnemu ponižanju ali padu h poleona pripomogla je vendar prav za prav sl Rusija : kopal jej je on po svoji prevzetnosti padel je vanjo sam! Bil je pa po tem med Francozom nevgodnimi nasledki naravino tu tretji in — zadnji odhod iz tukajšnjih naših za vsčlej, kakor se bo sicer koj vidilo
Namčn je bil Napoleonu vkrotiti in si pod oblast spraviti saj vendar tudi ponosno . njemu najbolj okorno in najhujšo protivnico in nico, kateri nije bilo nikakor mar, da mu tak ali se mu timvčč vdaje, kakor bi njemu po g< Da doseže pa čedalje bolj na lahko ta svoj sklenil je bil leta 1806 deloma svojevoljno, tudi po dogovoru z vladarji bolj imenitnih katere si je imel že, in sicer spervič, a vend<
— 457
nekoliko časa, cel6 tudi Rusijo v pesteh, da mu po njegovi želji pokorno služijo, deržati to isto termoglavno 'Anglijo pahnjeno ali ločeno od vsih drugih dežel kontinentalne Evrope, da si ona ravno tako tergovino, (i je bila od nekdaj pravi in poglavitni izvir njene bogatije, in ob enem, se ve, sicer tudi sama sebe oslabi, se na zadnje zat6 po sili spreoberne, in mu po godi dela; kar se vendar nije nikdar pripetilo: cesar Na-polčon I. je pri svojem nezmčrnem hrepenenju po vladi vsega sveta obračal, a Bog, kakor se bo koj vidilo, — je obernil!
Rusija, spoznavši krivico opomnjenega Napolčo-novega sklepa, imevši namrčč izpeljavo tistega za jako škodljivo ne samo Angliji, temoč tudi drugim evropejskim deželam, je že v kratkem pokazala, da jej nije bilo prav nič mar za vse to, in je podpirala tedaj naravnost in očitno, brez kakega si bodi pomislika angležko tergovino, kar je sbudilo pa v Napoleonu, se ve, neizrekljivo razkačenost, in ga tedaj tudi sililo, da se loti nčkega posčbno ojstrega ravnanja soper to isto deržavo (Rusijo). Spravil je namrčč zategadel f pomočjo drugih, njemu (po sili!) prijaznih vladarjev, (n sicer tudi avstrijskega cesarja Franca, bivšega takrat, 2 njim v zvčzi, nanagloma ogromno armado na noge, bi je štela neki celo — 540,000 vojakov, po tem °drinil ž njo v drugi polovici meseca junija 1812 pi‘oti Rusiji, ropil vanjo, in pa tam naprej šel proti severo - izhodni strani — proti Moskvi. Ali sad tace-ga poččtja mu je bil na zadnje vendar le ta, da mu Je slo komaj po sreči, verniti se po petih mčsecih 2 veliko sramoto od tod čez reko Berezino samo 2 nekimi — 20,000 vojaki; poginilo mu jih je bilo po Un takem skoraj 520,000! Tako mu je bila tam ob
30
tem času prijeta in pokošena ali skerčena ta ponosna armada — spervič po nepreterpljivi poletni vročini, strašnih boleznih, in po včlikem pomanjkanju živeža (ker so jej namreč odmikavši se Rusi nalaš in zvijačno vse pokončevali), pozneje pa dčloma po boju z Rusi, ki so nanjo hudo in nevsmiljeno vdarjali (sicer opis vse te grozovitne nesreče se je podal že v zgoraj na 431 strani omčnjeni knjigi “Pod Lipo,,).
Razun Angležev in Rusov pričakovali so si pa komaj, se ve, tudi se vsi drugi evropejski narodje, katere si je Napolčon deržal, tako rekoč, pod težkim jarmom za svojo posebno korist — za potrebno podporo v doganjenju svojih pcsčbnih namenov, čas, da pade saj vendar ta več ko sitni evropejski “diktator„ (zapovedovalec), in da se ga tako oni, berž ko bi le mogoče bilo, znebijo in oslobodijo. Razume se sicer samo po sebi, da jim je bila po vsem prijetna tudi ravno kar omčnjena njegova nesreča na Ruskem, in da so si jo prav radi v prid devali, kar se je rčs že v kratkem vidilo: odstopali so namreč od njega zaporedoma vladarji kot bivši do tadaj njegovi, sicer le prisiljeni, zavčzniki, ali po nekakem timveč sužniki, eden za drugim — po resničnih besedah rimskega pesnika Ovidija:
Dokler te srkča sprem j d, imlil si boš mnogo prijatlov;
Če ti se huda godi, ostal boš gotovo — sam in pa osnovali med seboj soper njega terdno zvezo, da ga saj vendar ponižajo skupno po kaki odločivni j bitki, in si po tem prejšnjo samostalnost ali slobodnost i pridobe, kar se jim je sicer res skoraj že v kratkem obneslo: prišli so namreč tudi temu gospodu na zadnjei nesrečni dnčvi, in to pa ravno po važnem in odlo-: čivnem nasledku iste ornčnjene zvčze. Vojskine na-
— 451) —
prave zaveznikov so bile po tem kaj velikanske in dobro prerajtane. Sicer vsrečilo se je bilo tudi Napoleonu, da si nabere po prestanju zgoraj opomnjene velike nezgode znova že v kratkem precejšno armado na Francozkem, kjer je vedel se svojo navadno zgovornostjo vse navdušiti in vneti, in da se po tem se svojimi protivniki tu pa tam na Nemškem vspešno in dobro vojskuje; a bde ste se vendar zadnjič še dve poglavitni in znameniti bitki, katere ste Napoleonu prinesle — pdd, ki mu je bil sicer prav za prav že po tem pripravljen, kar mu je bila leta 1812 Rusija dala, ko jo je obiskal: namreč	17 in 18 dnč
meseca oktobra leta 1813 v Saksoniji na tako imenovani “lipski ravnini„ , kjer je padlo takrat neki nad 60,000 Napoleonovih, in 45,000 zaveznikovih, tedaj skupaj 105 tisoč vojakov (!); druga, in pa tudi zadnja (z Napolčonom) 18 dne meseca junija leta 1815 blizu vasi imenovane faWaterloo„ v Belgiji ne daleč od severne strani Francije: bila je v vsaki tih hitele popolnoma zmagana Napoleonova armada, na katero se je on toliko zanašal. Po dni se je sklenil mir 30 dnč meseca majnika leta 1814, po tisti pa 20 dne meseca novembra 1815 v Parizu na Francozkem. To si je imelo za nasledek najprej sploh zaželjeno pregnanje Napoleona iz Evrope, in sicer na mali nezdravi otok sv. Helene, ležeči pod Afriko v atlanškem morju, 7 dnč meseca avgusta 1815 (mediei je tam pet let in skoraj devčt mesecev; vmerl je naumeč 5 dn6 meseca majnika leta 1821); in pa povratek zgoraj omenjenih drugih evropejskih vladarjev in narodov v posčst svojih prejšnjih pravic, bivših večidel zgubljenih ali saj jako prikrajšanih po samovoljnem Napoleonovem gospodovanju. Se ve sicer, da med tistimi je zapopa-
dena bila tudi pravica Avstrije do — Tersta, ki je po tem takem prišel tačas drugi krat pod njeno vlado.
Sicer razun zgoraj omenjenih dveh parižkih sklepov miru, to je, 30 dne mčseca majnika leta 1814, in pa 15 dnč meseca novembra 1815 po velikanski zmagi na lipski ravnini bil je leta 1814 še velik shod ali zbor (kongres) na Dunaju, ki je trajal skoraj štirnajst dni, namrčč od 30 dne meseca septembra do polovice meseca oktobra, in je prizadel (Avstriji sami!) tak strošek, ki je znesel cel5 skupaj 30 milijonov ali vsakdan 300,000 frankov; ker sešlo se je pa takrat bilo zastran tega tam 454 imenitnih osčb. V tem shodu (kongresu) se je osnovala tudi tako imenovana “nemška zveza„, kakere namčn je bil ta, da se vzderži zunanje in notranje varstvo Nemčije, in vsake izmed njenih posebnih deržav; — zveza, pod katero je spadala tudi Avstrija z enajstimi svojih dežel, in sicer s Ter-stom vred, a vendar le 52 let, namreč do leta 1866, v katerem jo je pahnila iž nje Prusija po že znani zmagi pri Sadovi na Češkem.
XX. Vojskine teržaške dogodbe, in še marsikaj druzega — konec. Se prej ko se je začela perva zgoraj v XIX razdelku omenjenih dveh bitek, to je, na “lipski ravnini,, 17 dnč meseca oktobra 1813, so se bili meseca junija istega leta zbrali v Pragi nalaš izvoljeni poslanci Avstrije, Prusije, Anglije in Francije, da se pogovorč o pogoji za sklep končnega miru. Ker se pa nije vendar nič opravilo zai‘ad po-sčbne okornosti cesarja Napolčona, ki se nije dal po nobeni ceni nagovoriti, da bi se le za nekoliko tega odrčkel, kar si je bil po sili do takrat polastil, in je zategadel mečkal in se obotavljal zastran omenjenega sklepa, je napovčdal avstrijski cesar Franc 10 dnč
meseca avgusta leta 1813 naravnost in brez nobenega pomislika vojsko temu prevzčtnezu — svojemu zetu (poročil mu je bil namreč JSapoltkm hčer Marijo Alojzijo Ičta 1810 kot ločen od svoje perve žene Jozefine)! — in se pa nekaj bolj pozno, to je, 9 dne meseca septembra združil z Anglijo, z Rusijo, s Prusijo in se Svedijo soper njega. Po tem se je bil pa vnel boj v tih naših krajih, ravno kakor na severnih, in sicer tukaj kmalo po zgoraj omenjenem napovedan]u vojske. Vdarili so Avstrijanci v Ilirijo od severo-izhodne strani precej po drugi polovici meseca avgusta 1813, kakor nam kaže tudi neko pismo tadašnjega francozkega poglavarja, vojvode Otranta 21 dnč istega mčseca, v katčrem je on to opominjal, in pa ob enem sicer tudi jako priporočal tukajšnjemu deželnemu nadzorniku baronu Kalafatiju, kako da se ima po tem obnašati v takošni zadevi. Bilo je pa takrat francozkih vojakov vendar premalo tukaj, da bi se moglo bojevanje nekaj bolj na veliko razvijati in širiti: Napoleon jih je potrčboval, se vč, posebno tam, kjer mu je žugala po omčnjenih zaveznikih, to je, njegovih protivnikih, velika nevarnost, ■— na „lipski ravnini". Kar se tiče Tersta, bilo jih je neki tu komaj 700; zato je pa tudi trajala borba tukaj med Francozi in med Avstrijanci, podpiranimi sicer po Angležih, skoraj le dva meseca, namreč od druge polovice mčseca avgusta do druge polovice meseca oktobra (1813).
Potčm ko je bil zaslišal v Reki bivši fran-p°zki vojsko vod Garnier, da se približujejo od severo-Jzhodnih strani Avstrijanci, večidel Hervatje tistih krajev, ki niso spadali pod francozko Ilirijo (glejte na 447 strani), postavil se je z vojaki — tudi Hervati nanagloma na ondešnje bližne visočine, in pa od
462 —
tod poslal en bataljdn tistih na pozviidbo množine sovražnikov (na piket). Pa kaj se je vendar po tem pripetilo? Berž ko so si vojaki tega bataljona zagledali nasproti sorojake, jih pozdravijo kot svoje brate po narodu, in se jim urno pridružijo, kar je pripravilo francozkega poveljnika v precej veliko zadrega (sicer gotovo tudi po tem se je poterdila resnica zgoraj na 443 strani opomnjenega pregovora, da “kri nije voda!,). Ravno zdaj je pa bil pravi začetek tega, kar se je nekaj bolj pozno v Terstu prigodilo, in se bo koj omenjalo.
Vas osupnjen po omenjeni jako nevgodni, in nepričakovani prikazni se je tadašnji deželni poglavar na vso moč trudil, d) da se vravnk, ojači in za bojevanje pripravi narodna straža na bolj dolenji Istri; b) da se teržaški grad dobro oboroži, in c) da se silno ubrani prijadranje francozki vladi sovražnih ladij, namreč posebno anglčžkih in sicilijanskih (italijanskih). A šlo je medtem vendar po sreči, da se približa avstrijski vojskovod grof Nugent (izgovarja se po navadi ta priimek, kot neki francozk, skoraj Nužan) s Hervati do Matarije, in da mu je po tem mogoče, poslati z enim oddčlkom pčšcev stotnika Lazariča v bližni dčl Istre, kjer se mu je obneslo, da spravi nanagloma po dani mu nalogi v red nčkdanjo deželno hrambo (landver). Istrani so zvesto vdani avstrijski vladi, kakor so sicer sploh od nekdaj Slavjani kot močni in krepki nje podporniki, in pa s pomočjb tih junakov je prekosil pot Francozom. Po nekem kratkem boju, ki se je bil takrat tam izcimil, vjeli so Avstrijanci nad 600 ondešnjih francozkih vojakov, med tistim1 sicer nčki celo tudi štiri štabske (višje) oficirje, in pa dobili tri kanone.
— 463
Po tem je grof Nugent, bivši na eni strani v zvezi s poveljnikom Gavendam v Lipi, na drugi pa krepko podpiran po Angležih, napredoval srečno proti Terstu. Francozi, zapazivši veliko nevarnost, ki jim je tako žugala, pripravljali so se tukaj na vso moč za vp6r. Teržaški grad je bil do tadaj odločen tudi za obder-ževanje v zapor dejanih jetnikov vsake baze; a porabilo se je za to takrat vendar tisto poslopje nekdaj tu bivših Jezujtov, o katerem smo govorili že na 42 strani; verh tega razvalila so se sicer tudi vsa ondeš-nja stanovna poslopja stran tistega, .v katerem si je imel v prejšnjih časih stanovanje mestni poglavar (gradnik), in se po tem napravljale zaloge za hrambo strelnega praha.
Sčstega dne meseca septembra so se preložili Francozi s “plackomandantom„ (ime mu je bilo Rabič) stran nekaterih, ki so ostali v starem lazaretu, iz mesta v grad, a varovanje 6nega je po tem prevzela in oskerbovala narodna straža (batalijon). Med tim so se hudo bili v gorenji Istri in pa tudi blizo nje Avstri-janci in Francozi na več krajih: pri Terno vi, pri Pasjaku pred Lipo, pri Podgradu i t. d., spervič s pre-mčnljivo srečo, kčr zmagali so zdaj 6ni, zdaj tisti, dokler se nije grofu Nugenfu in njemu podložnima poveljnikoma Gavendi in Ogumanu na zadnje vendar obneslo, da vspešno zagrabijo Francoze, in jih pa tudi srečno potočejo: nekoliko jih je sicer takraj Herpelj do Bazovice v begu letelo (nekateri terdč, da tisti “Kervavi Potok„, o katerem smo nekaj čerhnili na 407 strani, si je prav za prav dobil takošno ime še ‘e v tem času po ondešnjem obilnem prelivanju kervi v tadašnjih vročih, čeravno kratkih bitkah, medtim ko vendar drugi pripovedujejo, da je opomnjeno
ime bolj staro, in to se vjemlje sicer tudi z našo mislijo).
Desetega dne meseca septembra se je nenadoma prikazalo v teržaškem mestu nad 150 avstrijskih pešcev (infanterijskih Soldatov) večidel Hervatov, in tudi 30 huzarjev pod vodstvom barona Ašpena. Kakor nam pripoveduje v svoji šesti knjigi letopisec Mainatti, ki je živel takrat v Terstu, so po tem Francozi z grada nčkolikokrat strelih s kanoni v mesto; nčkaj jih je vendar zapustilo grad, da se onim vprejo. Na velikem tergu in pa na borsni planjavi se je vnčl med njimi kratek boj, v katerem sta neki mertva ostala dva avstrijska vojaka. Francozki oficir kot poveljnik je bil takrat tam hudo ranjen, in zat6 prisiljen verniti se v grad. Izmed njegovih vojakov so bili nekateri deloma ranjeni, deloma usmertjeni. Avstrijanci so se po tem sicer na vso moč trudili, da si prilaste topov-nico (batarijo) v starem lazaretu, kjer je bilo ostalo, kakor smo že omenili, še nekaj Francozov; a šlo jim vendar nije po sreči, da si doženejo namčn zastran tega. Se vč, da še manj se jim je moglo obnčsti to, kar so počeli z včlikim prizadetjem, da bi grad vzeli. Francozi niso si imeli pa samo tistega v posesti, temoč nekaj se jih je podalo celo gori v stolp sv. Justa (cčrkev je ostala ob vsem tem času zaperta), in si tam topovnico al “batarijo,, napravili, da streljajo tudi od tod na pribljiževavše se Avstrijance. Potegnili so sicer ob tej priložnosti k sebi še tiste, ki so bili do takrat v lazarčtu, da se čedalje bolj ojačijo. Pa ravno takrat se je posekla tista košata znamenita lipa, o katčri smo že nčkaj govorili na 35 in 36 strani.
Trinajstega dnč meseca oktobra je primahalo pod poveljstvom istega že zgoraj na tej strani omenjenega
barona Ašperna 50 konjikov, in pa 900 p4šcev v mesto — se vd, za neizmerno vesdlje vsim njegovim prebivalcem. Sicer tisti (posebno bogatinci) so se v strahu večidel odmikali Jbolj daleč od mesta na deželo, postavimo, na gorenjo Skorkljo, na Verdelo, v Kadln i t. d.), kjer so ostali pod napravljenimi si šatori (ten-dami) do konca borbe, poslušaje od tod z osupom strašni hrup, — kanonski grom; ker pa tudi berzo po tem se je začelo streljenje s kanoni iz grada na oko-lične strani, kjer so si bili Avstrijanci, posebno s pomočjo Angležev, postavili na bolj visokih in bolj bližnih krajih topovnice (batarije), iz katerih so letale in bučale bombe tako, da je bilo groza. Se ve, da se je tako tu in tam tudi marsikatero mestno poslopje jako poškodovalo, kar se je pripetovalo zlasti 16 in 17 dne mčseca oktobra.
Iz neke bolj vjačene topovnice, bivše postavljene na bližnem “Veberjevem„ zemljišču (posestvu) v višji Dolenji Čarboli, so Avstrijanci z velikimi in debelimi topovi na vso moč streljali, da gradu zid predero, si ga po tem z naskokom vzamejo, in si tako vanj vhod napravijo. Med tim so si pa Angleži in Sicilijani prizadevali, da prenesejo iz svojih ladij bivših v milskem zatoku primerno število kanonov na posestvo Terža-čana Feconda v omenjeno Carbolo, da streljajo od tod na ondešnjo šanco, kjer je bilo nekoliko (skoraj 25) Francozov, in da zlajšajo sicer tak6 nje vzetje Hervatom in Ogrom, ki so se tam ravno za to trudili. Slo jim je na zadnje res vse tudi po srčči; spravili so namreč po jakem in stanovitnem napadanju šanco z omenjenimi Francozi kot jčtniki vred pod svojo oblast.
Po tem se je batarija na šanci v tako dober stan pripravila, da je mogoče bilo z najboljim vspehom od
466 —
tod na bližni grad streljati. Prej ko se je pa to vendar začelo, poslal se je po zmeni z angležkim pomorskim podvojskovodom Freemantelnom francozkemu poveljniku u grad nagovor, naj se vda na milost (to je, brez pogodbe), sicer bi se moralo to zgoditi po sili — s pomocjd kanonov. A po nasvetu takrat tu bivšega avstrijskega nadvojvode Maksimilijana, in po natanjčnem premišljevanju, da, če bi se Francozi nikakor ne vdali, ampak se naprej vpirali, bi vtegnilo teržaško mesto še nadalje strašno terpeti, načertala se je 25 dne tnč-seca oktobra, tedaj že po Napoleonovi pobitvi in zgubi na lipski ravnini (glejte sicer na 459 strani), vendar rajše med omenjenim angležkim podvojskovodom in pa med grofom Nugentom ta-le pogodba, ki se je vnudila francozkemu poveljniku; namreč:
1.	Da teržaški grad se ima izročiti vojaščini avstrijskega cesarja 15 dne meseca novembra, ako ga sicer do takrat Francozi prostovoljno ne zapuste, ali ga pa 6na ne otme.
2.	Da francozka vojaščina, zapustivši kakor si bodi grad, more vzeti seboj orožje in robo za pot s kanoni in se strelivom vrčd, in podati se pa v Italijo.
3.	Da oskerbela se bodo prevozila za odpčljavo kanonov in streliva, kakor sicer tudi robe oficirjev in soldaščine za pot.
4.	Da avstrijski cesar bo dal potrebni živež za čas hoda do tje, kjer so stajališča italijanske (tadaj fran-cozke) armade v Italiji.
5.	Da za izročitev zalog živeža, orožja in drugih vojskinih reči na gradu se bodo odločili navlašnji komisarji z obeh strani, da napravijo tudi njih popis.
6.	Da z bolniki, ki so v bolnišnici, se bo ravnalo, kakor se po navadi ravnil z avstrijskimi.
467 —
7.	Da skrinje in predali, kjer so shranjena pisma zadevajoča razne uprave, in ne morejo se proč poslati zarad pomanjkanja prevozil, ostanejo na gradu v shrambi pri kakem komisarju nalaš za to odločenemu, da se pa ob svojem času na stroške francozke vlade proč pošljejo, če je tisti všeč.
Francozki poveljnik Rabič je pristopil vsemu temu, sicer pa vendar s pristavkom: a) da grad se bo izročil že 8 dnč meseca novembra ob deseti uri predpoldne; bj da Francozi zapustč grad z vojaškimi častmi (namreč z orožjem); c) da oni si vendar odlože orožje tam, kjer je začčtek mčsta, in da grčdo po tem brež njega naravnost v Italijo; in d) da si pa oficirji obderžč sablje ali mčče (špade). Sicer pripomogla je k temu pristopu morda vendar ne toliko posebna težavnost še daljnega vpora s kanoni iz grada, kolikor timveč omenjena grozovitna pobitev in nesreča Napoleona na lipski ravnini, in tedaj gotovo tudi poparje-nost in zguba serca, ki se je po tem sploh povsod razprostirala med francozko vojaščino
Kedo bi pač vtegnil opisati tadašnje veselje in radost prebivalcev Tersta in njegove okolice? Od vsih krajev so zdaj vrčli Teržačam nazaj v mesto, katero so bili prej zapustili, da ujdejo nevarnosti prikazavši se jim tukaj na vsih straneh. Fden in tridesetega dne meseca oktobra je bila zahvalna velika sv. maša v cerkvi sv. Marije Veče. Cerkev sv. Justa je bila skoraj vsa razdejana, in zat6 neporabljiva; ker streho in strop so jej preluknjale bombe, katčrih so v zadnjih treh dnevih Avstrijanci, Angleži in Sicilijani zagnali na grad nad 5000, nehote pa, se ve, nekoliko, žalibog! tudi na strčho omenjene cerkve. Pri vsem tem se je druzega dnč mčseca novembra kot na praznik sv. Justa
opravila v njej slovesna služba božja, potem vendar sicer, ko se je urno in na vso moč delalo, da se ona za to očisti in olišpa, kolikor je bilo le mogoče.
Osmega dne istega meseca so zapustili Francozi grad, in odšli, kakor se je glasila pogodba ž njimi; za\ili so jo proti Opčinam da gredo pa naprej proti Italiji. Pred njimi je nekaj časa jezdil major Lazarič (zrodnik tistemu, ki je padel v boju pri Razdertem — glejte sicer na 445 strani) kot tadašnji začasni mestni poveljnik ali tako imenovani plackomandant. Pri zaporni ranti (štrangi) so si odložili vojaki orožje, in to po zapopadku iste opomnjene pogodbe. — Nav-dušbi in radovanju tukajšnjega ljudstva nije bilo ne konca ne kraja po izpražnjenju grada, bivšega skoraj pčt Ičt v posčsti Francozov, in po nehanju enajst-danjega strašnega streljenja nanj in ž njega. Imeli so si berzo po tem vanj vhod Avstrijanci in Angleži, ki so tam razpeli avstrijske bandere. Po tem so streljali na moč in zaporčdoma iz vsih ondešnjih batarij (to-povnic), dajaje tako posebno znamenje tadašnjega splošnega neizmernega vesčlja. Desetega dne meseca novembra se je obhajala v Terstu še neka znamenita slovesnost: zaperle so se namreč vse tergovske štacune; delo se je povsod vstavilo. V stolni cčrkvi sv. Justa se je pela zahvalna pesem “Tebe Bog„ pid veliki sv. maši nazoči imenitnih oseb, na primer, maršal - lajtnanta grofa d’Espina kot tadašnjega civilnega in vojaškega poveljnika v Terstu, angležkega podvojskovoda Free-mantelna, maršal-lajtnanta Knezeviča, majorja Lazarica in še drugih, kakor sicer tudi, se vč, neštevilne množice ljudstva vsacega stanu. Zvečer je bila bliščeča osvečava (iluminacija) po mestu, znamenita zlasti po raznih skozvidnih napisih, podobah in drugih ogleda
vrednih reč6h, po znamenjih zmage ali tako imenovanih “trofejih.,, to je, v vojski sovražnikom odvzetih bolj važnih stvareh, po piramidah in navitkih cvetlic i. t. d., in sploh taka, da se je zdčvalo, ko da je vse mesto le en vert za razveseljevanje. Gledališče (teater') si je imelo pa poseben kinč, in tako rekoč, prav slepivno svetlobo. —
Terst z okolico vred je ostal sicer še nekaj časa, namrčč do sklepa miru v Parizu 30 dne meseca maj-nika Ičta 1814, zjedinjen z Ilirijo osnovano po Napoleonu 14ta 1809, kakor se je povedalo na 447 strani. Njen voditelj ali poglavar je bil po odhodu Francozov baron Lattermann kot civilni in vojaški cesarjev namestnik, imevši si sedež v Ljubljani. Sicer tudi temu gospodu je bilo jako na sercu ležeče, da se tergovina in splošni blagor Tersta, ki je spadal zdaj pod njegovo vodstvo, po prestanju tolikih nadlog saj vendar znova razvija in povzdiguje. Perva skerb mu je po tem bila, da jenja in po vsem zgine neizmerno škodljiva moč že drugod ornčnjene Napoleonove prepovedi zastran teržtva z angležkim narodom; da se oslobodijo vse poti za prevožnjo blagk, in da se vernejo Terstu vse prejšnje pravice zadevajoče njegovo ladijostajo (pdrt) Hi pa ravnanje z blagom prihajavšim vanjo iz drugih krajev. Se vč sicer, da overgle so se ob enem tukaj tudi vpčljane francozke postave, in prišle v veljavo sopet avstrijanske. A redno vravnana je bila vendar Ilirija prav za prav še le leta 1816, kakor se je omenilo že na 195 strani.
Imeli so sicer Teržačani takrat nekaj upa, da Jim bo avstrijska vlada morda v kratkem vernila tudi vse njihove posebne stare pravice ali tako imenovane privilegije (glejte na 401 strani), odvzete jim po
cesarju Jožefu II., in ta up se jim je pa opiral posebno na n4ke prav mile in priserčne besede, ki so se zaslišale iz ust cesarja Franca, ko se mu je navlašnje poslanstvo (deputacija) teržaškega mesta dvakrat predstavilo, in sicer pervi krat leta 1814 zatb, da mi -objavlja v njegovem imenu slovesno obljubo vdanosti in zvestobe Tersta; drugi krat pa leta 1818, da mu prinese voščilo za njegovo (četerto) oženitev s Karolino Avgusto Glasile so se pa omdnjene besede tako-le — Pervi krat: „Posebno zadovoljnost mi dajo ganljivi dokazi zvčste vdanosti, kateri mi vsakdan dohajajo tudi iz dežčl bivših nčkaj časa odterganih od mojega cesarstva, in zdaj vendar sopet ž njim zjedinjenih. Bolj žalostna ko je bila sicer ločitev, bolj tolažno je zdaj čutstvo, da moji otroci niso pozabili na svojega očeta pod kako si bodi spremembo časov (okoliščin ali razmer). Ran nam ostane še mnogo, da jih zacčlimo; pa naj poterpimo mirno še nekoliko let, in zginile j bodo". — Drugikrat: „Meni velja Primorje kot najbolj važni del mojega cesarstva, in mislim zatb imeti vselej posebno skerb zanje. Ono po svoji legi in po pridnosti svojih prebivalcev je popolnoma pripravno obderžati vse moje dežele v tergovski sveži sč svetom, oživljati notranjo premožnost cele deržave, in pa po svoji lastni premožnosti tudi premožnost vsih njenih udov. — Po prejšnjih hudih časih zrasel je zastanek tergovine, in ta je bil sicer tudi neogiben, kčr pač najperva potreba za tisto je mir. Zdaj po vernitvi srečno napravljenega političnega pokoja, in po primčrnih naredbah bom tudi jaz Primorju na pomoč prihajal. Sicer od njegovih prebivalcev pričakujem, da si ob enem tudi sami pomagajo, kolikor jim je le mogoče, in moram se nanje timveč zanašati, ker tudi njih lastna korist
— 471
se vjema popolnoma s koristjo vsili njihovih soderžav-Ijanov (deržavnih soudov)".
Čeravno se Teržačanom zgoraj omenjeni up nije spolnil, kakor so želeli, storilo in opravilo seje vendar marsikaj dobrega in koristnega tudi od takrat naprej in pa do današnjega dne za njih mesto. To nam precej dokazuje že znamenito povišanje štdvila njegovih prebivalcev in njegovih poslopij kot pravi nasledek posebno velikih prizadev in trudov avstrijske vlade za to tergovsko mesto, in pa, se ve, tudi kot pravo znamenje, da so se njegove gospodarstvene reči zboljšale — ravno po tih istih prizadevah in trudili. Kar se tiče števila prebivalcev, zneslo jih je takrat bilo neki komaj 30,000 v mestu, povišalo se je dozdaj fto je, do druge polovice leta 1872), namreč v 58 letih za 38,000 samo v mestu. Koliko da jih je v okolici, opomnilo se je že na 89 strani. Poslopij šteje pa zdaj Terst 1999, okolica nad 4600 — kmečkih in gosposkih.
Sicer Teržačani niso bili nikdar nehvaležni, ampak razodevali so svojo iskreno hvaležnost za podeljene jim dobrote ne samo po splošnem zkazovanju prave 'n nehinavske vdanosti in stanovitne zvestobe do avstrijskih vladarjev, temoč tudi ob vsaki posebni priložnosti, ki se jim je za to podajala, in zlasti pa kadar se je jeden ali drugi izmed tih vladarjev ali jtphove rodovine ponižal, da obiskuje te naše kraje, kakor se je, na primer, ponižal leta 1660 cesar Leopold I. in leta 1728 cesar Karel VI., leta 1816 cesar rranc, leta 1818 isti cesar s cesarico Karolino, leta ^821 Ferdinand kot nadvojvoda in cesarjevič, leta P? k-0*- cesar po smerti Franca (sicer obilisk l°menjeni na 116 strani se nije ravno takrat postavil,
ampak postavil se je bil prav z: •v>’olucije) 14ta to je, po dokončanju tak5 im4novan\i"^IV 80 ®.e veI? al' cčste“ do Opčin), in Ičta 1856 sadanj" ^ J takia Jožef. Ob takih prilikah se to mesto nijč' ' __ 86 benih stroškov, da le tim gospodom obiskavni obstanek po tem, kar se je zanje napravljalo, čedalje bolj prijeten in vgoden prihaja.
Posebno znamenit in omčmbe vreden je gotovo obisk cesarja Franca in cesarice Karoline Ičta 1818, ki sta prišla meseca aprila iz Dunaja, da gresta v Dalmacijo, sta pa ostala prej tukaj celh — sedem dni. Ogledavši zaporedoma vse, kar se je moglo števati takrat med bolj važne reči tega mesta, je zapazil cesar Franc, da se je nahajala tadašnja teržaška bolnišnica v preslabem in neprimernem stanu. Po njegovi volji moralo se je temu zlu v okom priti; napravila se je tedaj bolj prilična meščanska bolnišnica. — Sicer tudi cesarica je hodila tačas obiskovat po mestu eno ali drugo stvar, ki je posebno njo zanimala. Tak6, postavimo, se je nčki 22 dnč omenjenega meseca, spremljena od grofinje Lazanske, in pa od grofa Vurmbranda, prikazala pred kloštrom (samostanom) tukajšnjih nun, namreč Benediktinaric kot nenapovedana in po vsem neznana, ali kakor se navadno po latinskem reče, incognito, to je, skoraj skrivši, in je pa tam svojo željo razodela, da bi rada vanj šla. To se je sicer pripetilo ob tisti uri, ko se je imela po navadi cerkev zaprčti. Neka, tadaj pri vhodnih vratih bivša nuna jej je spervič naravnost odrekla, a spremi-šljavši se vendar precej po tem, in imevši si z ozirom na zunanjo podobo tih treh oseb, ^'^ogoče, da se štejejo med spremstvo (spremljavce^	' ' "igrice,
jih je pustila v klošter. Cesarica1) ' y0sa ia'
, in poslušala sicer tudi s poseb-n. s pos4bno pazljivostjo nauk; ker ■ji ravno takrat čas učenja meščanskih .arjala se je tam tudi prav vljudno z opa-m z nunami. Ob tej priliki so one razodevale jje obžalovanje, da nimajo si*eče skazati cesarici Mivajoči zdaj v Terstu svoje spoštovanje, medtim ko je vendar v kloštru že vse pripravljeno za spodobni nje sprejem, in si je sicer za to tudi jedna izmed učenk v glavo vtisnila navlašenj spisek v podobi ogovora, da ga pa izusti, berž ko bi prišla cesarica v klošter. Cesarica je objavila po tem svojo željo, da naj bi se deklica dala zastran tega precej slišati, kar se je res tudi pripetilo. Zdevalo se je na zadnje opati-nji in nunam, ko da je to cesarici prav všeč bilo. Na prošnjo opatinje pa, da naj se vendar stori kakor si bodi, da se poniža cesarica ta klošter obiskati, stopi cesarica pred njo, in jej reče: »Saj sem jaz vaša cesarica41. — V kak zapletek da so po tem prišle opatinja in nune, si vtčgne Ikhko vsak misliti! Pokleknile so nanagloma pred njo, in prosile za prizanesbo zarad svojega preprostega ali ne po vsem spodobnega dotadašnjega obnašanja. Cesarica, pri tem očividno vsa živo gknjena, jim daje na znanje ali timvčč zagotovi svojo dobrohotnost in naklonjenost, in pa odide, pustivši jim sicer precej obilen dar njihovemu kloštru v korist.
Cesar Franc je leta 181!) dovolil Terstu, da si -"“hno zastavo (bandero), in si pa aslov „najzvčstejše mč-)rav za prav ufede/issiina e„ , to je, v našem jeziku: na ladijostaja Tersta). A
31
4'i
kmalo po začetku znanega punta ^ tudi u Terstu, kakor drugod po Av& neki tukajšnji čudni gospodje, ki so zvonček, kakor ga nosijo sicer zdaj delon tisti, dčloma njih zvčsti nasledniki, po vsem . tega naslova, in ga zategadel po svojem prepi tudi naravnost — zavergli, ko da bi ne bil več j. stojen in spodoben za sadanje čase! Temu pravimo n nehvaležnost ali zaničevanje cesarske dobrote: pa „vsaka glava ima svojo pamet!"
Raz-iin bolnišnice omenjene na 472 strani napravila se je bila v Terstu tudi še znamenita siromašnica. Tej napravi je dala pa priložnost posčbno neka strašna in nenavadna prikazen — grozovitna draginja in lakot izviravša iz nesrečnih natornih prigodkov in iz slabe letine na vsem Primorju v letih 1816 in 1817.Zarad tega moralo se je boriti z revščino in nadlogo neizmerno število družin po tih krajih. Kuhali so si prosti ljudje za kosilo (brez obele) kako zelišče, ki služi po navadi le živini za klajo. Til pa tam se jih je takih vidilo, ki so komaj na nogah stali ali se pa po cestah vlačili, — blčdi, izstradani, mledni in vsi vpehani. Vsak pa si je pomoči iskal v teržaškem mestu; beračija je rasla čedalje bolj od dne do dne. Navadna majhna darila niso bila, se ve, zadostna, da se stradanje odvrača: treba je bilo za to krepkejših pripomočkov. Izcimilo se je toraj med bolj premožnimi v Terstu neko posčbno družtvo. katero si je prevzelo nalogo in skerb, da se prh Borsa je dala precej ; je pa spodbadal dru Zložilo se je bilo do da se podpirajo sin
^al za to 5500 goldinarjev. Iz tega dražtva je zrasla 'ia v kratkem redna velikanska siromašnica, katere )slopje je stalo spervič skoraj tam, kjer so zdaj ostori za čolni urad (dogano) in za železnocestno tajo blizo tistega; a pred začetkom ondešnjega ‘»apravljenja omenjene postaje in colnega urada se je Sezidalo v Kadinu drugo poslopje, v katčro je prešla po tem teržaška siromašnica (glejte sicer tudi na 82 in na 115 strani).
V marsikaterih pismih, in sicer posebno tudi u Lowenthalovih, beremo, da tretjega dnč mčseca decembra leta 1813 se je vravnala neka tukajšnja narodna straža ali vojaščina, da so se namreč osnovale štiri stotnije (kompanije) puškarjev ali tako imenovanih fužilirjev z jedno stotnijo kanonirjev vred za 'mesto. Ko smo pa popraševali zastran tegajednega in druzega , izmed bolj starih Teržačanov in okoličanov, nam nije Šlo po sreči zvčdeti, da bi si bila res tukaj imela obstanek takošna straža ali vojaščina. Ako bi si ga f pa bila sicer tudi imela, vprašanje se nam vriva, zakaj ln kakb da bi morala ona vendar tako zginiti, da bi je ne ostalo še duha in čuha po njej, ker je pač zdaj nihče ne p&meti ? Rčs čudno! Zdeva se nam, ko da tudi to sporočilo, čeravno sčgajoče cel6 v novejše ®ase, zapopada le nčko prazno izmišlja vo; in pa prisiljeni smo zatb misliti, da razim okoličnega bataljona (slavnega spomina!) nije bilo tukaj nikakih drugih Orodnih ali domačih vojakov po odhodu Francozov.
Sicer živa laž je dalej še tudi terditev, ki se Jiajde v istih pismih, da trinajst Ičt po smerti škofa gnacija Kajetana (Buzeta), ki se je pripetila 19 dne *Učseca septembra 1803 (a ne vendar, kakor piše ^nvventhal, Ičfa 1804), namrčč leta 1816, je bila po
vsem odpravljena teržaška škofija, in pa zjedinjenl po tem z goričko do leta 1821. Na kaj da se vendai takošna terditev naslanja, nam nije znano. Znano j,i1 nam le to, da po smerti omenjenega cerkvenega poglavarja je Terst ostal brez škofa osemnajst let, to jr, od 14ta 1803 do kita 1821, ko je bil voljen za škofi, Leonardič (ki se je pisal pa rajše Leonardis, čeravno ne vemo, zakaj ? saj Leonardičev kot Slovencev nart' je znano — včliko število na Goričkem!).
Razun tega, kar se je že omenilo kot za Terk in za njegovo okolico bolj važno iz časov slčdivših po odhodu Francozov od tih naših krajev, je še opombe vredno za dobo od takrat do leta 1848 v poglavitnem samo to-le: 1. Lčta 1817 ste se po dovoljenju cesarja Franca osnovale v Terstu dve znameniti šoli, namreč] a) takb imenovana realna šola (realka), kjer se mla-denči uče posebno take reči, katčrih znanje jim vtegne: biti potrebno v njihovem prihodnjem civilnem stanu, na primer, to, kar se nanaša na poljedelstvo, na tergovino, na obertnijo i t. d.; in pa b) nautična šola (nautika), kjer si vtčgnejo mladenči prisvajati znanstva potrebna jim kot prihodnim brodarjem, pomorskim kapetanom, ladijo, delcem i t. d.; 2. po ukazu istega, cesarja se je napravila včlika, že na 472 strani omč-njena tergovska cčsta (ki je pa nčki prinesla, saj kakor se pripoveduje, rajncemu advokatu doktarju Josipu Kronestu — po domače Krbnezu — leta 1834 prezgodnjo smert zatb, ker je bilo tačas odločeno, da mu ima ta cesta preseči na več krajih posestva deloma V Verdeli, deloma v Škorklji. kjer si je ravno napraviti mislil v ondešnjem lesovju posel>en zverinjak, kar se mu je pa po takošni odločbi po vsem spodletelo njemu v veliko jezo in tugobo, ki mu je pa po neki
brezkoristni pravdi za to pospešila tudi preselitev na 'ni svet!); 3. vstanovilo se je Lloydovo družtvo omenjeno na 80 strani pod čerko l) in pa napravila o'e njegova, skoraj malemu mestu podobna ladijodel-nica pri sv. Andreju v južni okolici; 4. sezidal se je Tergestej opomnjeni na 76 strani pod čerko i); in 5. sezidalo se je leta 1841 ogromno poslopje za bolnišnico v Kadinu (glejte sicer tudi na 115 strani pod čerko d). — Kar se tiče ljudskih šol, ki so pa žalibog! Slovencem v okolici do zdaj premalo koristile, kakor smo že v opisu okolice opomnili, povedali sino že na 24 strani, kakb da je pač tam omenjeni deželni poglavar Stadion preslavnega spomina za-nje skerbel — za njim nije bilo tukaj nobenega tacega podpornika sploh vsih ljudskih zadev!
Leto znamenite avstrijske vstaje (revolucije) 1848, katerega prigodbe kot nčki posebno srečne in plodo-vitne hvalijo neprestano marsikateri, zlasti pa — Nemci in Italijani, kar jih je v našem cesarstvu, kjer bi le oni, kakor se vidi, radi gospodovali nad drugimi narodi po svoji volji, je prineslo nam Slovencem zastran naše narodnosti sploh prav malo dobrega: saj zatirana nam je ona po njih zdaj, kakor nam je bila ?d nekdaj. Kaj so, postavimo, dozdaj dobili teržaški ]n okolični Slovenci po novi ustavi (konstituciji) f Se nič, in pa tudi v prihodnje ne bodo, kakor soditi je h'eba že po tem, da si imajo Italijani večino v tukajšnjem dezčlnem zboru, in da bodo ž njo gospodarili, kakor bo njim po godi. Verh tega prikazuje se med ^nii tudi še vedno neka posebna, gotovo neprizanes-Jlva mlačnost in nemarnost za-njo (glejte na 265 sb‘ani). Sicer zdevalo se je, ko da je od takrat narodnost Slovencev tudi tukaj, kakor drugod, nčkaj bolj
oživljati začela; a rčsuo in iskreno čutili in ljubili jc je vendar malokateri, čeravno skoraj neprestanih, p« bivših, kakor se je tukaj pri nas že vidilo, celo jake škodljivih klicev “živio Slovenci,,! (se vč, nainčstj “živeli Slovenci!) i. t. d. nije manjkalo, kakor tudi drugod po slovenskih dežčlah, kjer je ravno tako še zmiraj premalo vnetosti za naše narodne zadeve, čerav« no si včč izmed naših učenih možakov na vso moč
—	z besčdo in z dejanjem, ustmeno in pismeno zanje prizadeva. Najbolj važna prikazen je bila sicer v Terstu vstanovitev „Slavjanskega Društva" precej ob začetku leta 1848, obderžavše se še hvala Bogu !v do današnjega dnč, pa pod imenom “Slavjanska čitalnica,, • v katero se je ono pervo ime pozneje spremenilo.
Razim zdaj tukaj omenjene osnovalo se je sicer v okolici, zlasti po prizadetju v Terstu bivšega Janeza Zora še nekaj drugih čitalnic leta 1868, ki so prizadevale neko posebno jezo Lahonom, so pa, se vč, za včliko veselje tistih že v kratkem poginile in zginile
—	dčloma po nemarnosti okoličanov, ki niso prav umeli ali hotli jih rabiti za svojo korist, kakor bi šlo, dčloma celo tudi po nemarnosti istih gospodov, ki so jih bili za one s precej včlikimi stroški osnovali in slovčsno odperli. Ostala je še dozdaj ena sama v okolici, namrčč v Rojanu; pa tudi za to se okoličani premalo menijo — škoda včlika! Sicer prav za prav ravno tista je spravila leta 1868 okolični nkrodni bataljbn, o katčrem smo v tej knjigi že večkrat govorili, — v grob! Kako pa vendar to ?
Rojanska čitalnica se je s posebno slovesnostjo odperla, kakor se je sicer že drugod opomnilo, 12 dne meseca julija (neko nedčljo popoldnč) omčnjenega Ičta 1868. Število deležnikov te slovesnosti iz vsih tukaj-
šnjih okrajin in tudi iz Tersta je bilo veliko. Red je bil pri njej od začetka do konca po vsem izglčden. Vsak se je čutil popolnoma zadovoljnega s tim, kar se je tam govorilo, slišalo in vidilo. Zvččer so se ti deležniki razšli, in jo proti domu potegnili — vsi veseli, pripevajoči nkrodne pesmi po poti (celb po mkstu — pa kaka prederznost ali timveč pregreha!), včasih sicer tudi zavpivajoči, „da Bog naj živi Avstrijo !u i. t. d.
Da se nije pa to obnašanje prikupovalo nekaterim gospodom in gospodičičem teržaškega mesta, in morda tudi še drugim .... bivšim tukaj po srčči ali kakor si bodi, vtčgne biti zadosti očitno in jasno vsakemu, ki poznava že dobro tukajšnje razmere — neke čudne reči! Mnogo izmed omenjenih gospodičičev ali timveč pravih poglavcev je nagajalo ob tej priliki posebno tistim okoličanom, ki so šli mimo hiše Chiozza (glejte na 22 in 75 strani) in naprej po Akvedotu proti sv. Ivanu v Verdelo, zagrabili pa tam te nagajalce enega za drugim, in ž njimi tako ravnali, da so padali na tla, kakor — snopje; po tem so si nadaljevali pot, veseli kakor prej, proti Bajti (Boschettu'). Sklčnilo se je zategadel po tem maščevanje; nasnovala se je neka zarota. To se je spoznalo že druzega dne zvečer po mraku; nabralo se je namreč takrat tam bilo precčjšno število opomnjenih gospodičičev pred imenovano hišo (govorilo se je sicer, da so imeli pri sebi neke samokrese ali pištole, katerim pravijo po angležkem “revolver,,). Na vprašanje enega ali druzega mimogrčdočega radovedneža, ki nije znal, kaj da vse to pomenja, so mu dajali nekateri, ki pa, se ve, se niso stevali med ondešnje zarotnike, za odgovor: “I ghe vol ddr zo ai schiavi„ (to je, u našem jeziku: “potoči mislijo
Slavjane„ — okoličane). Prežali so namreč tam ti junaki na tiste okolične Slovence, kateri kot mestni dčlavci gredb, kakor po navadi, zvččer ondod domu, to je, v Verdelo. Sicer ostalo nije to policiji skrito, ampak zvčdela je ona bila na tanko prej vse; a nje tadašnji voditelj se je vendar nekaj prenapečno vedel zastran tega, kar se je sicer pozneje tudi sploh spoznalo ; zatb so ga dčjali kmalo po tem v pokoj, in pa, kakor tudi še nčkega druzega kot njegovega pomočnika, iz Tersta oddalili. Namčsti redne vojaščine porabila se je namrčč po narčdbi bnega policijska straža, med katero so se š te vali tačas, žalibog! posebno okoličani, da plane nad omenjene gospodičiče. Po njenem napadu, ki se je neki začčl celb brez prejšnjega pozvanja ali povčlja, da naj se nabrana truma razide, bilo je nekatčrih na Ikhko ranjenih, dva sta pa mertva ostala (sicer eden tistih je bil tje prišel samo iz radovednosti, ki um je pa — smeri prinčsla!).
Zdaj se je pa vzdignil strašen vihar; zdaj se je začul od vsih krajev gromoviten hrup; zdaj se je začčlo strastno pisarenje in šundranje soper okoličane kot policijske stražarje, in napadnike mirnih in nedolžnih meščanov: “Via il batiaglion dei schiavi, che disturba e assalisce per le contrade cittadini quieti e tranguilli i. t. d.„ to je, po našem: “odpravi naj se ta slavjanski bataljbn, ki vznemirja in napada po ulicah pokojne in tihe meščane i t. d. !„ — Sestavilo se je takrat tudi tisto lažnjivo, zdaj s posebno skerbjo hranjeno sporočilo, o katerem smo že govorili na 130 strani, čeravno bila je ta stvar le taka, kakor smo jo mi zdaj tukaj vestno povedali. Tirjalo se je pa ob enem od vlade na vso moč, da naj se saj razpusti za vsčlej omenjeni bataljbn, kar se je na zadnje i-es
tudi pripetilo: sel, pokopan je tedaj ta bataljon, potem ko si je imžl obstanek nad 1020 let — okolici in teržaškemu mestu v posebno čast! Sicer mi, se ve, jnu ne moremo nikakor želeti vični mir in pokoj, ker jako drago bi nam bilo, ako bi sopet oživel in razve-sčljeval še naprej nas in tujce, ki so ga občudovali kot nekaj posebnega in izverstnega, berž ko jim je pred oči prihajal.
Ali upa nam vendar nije, da se nam verne takošna srgča — manjka nam prava podloga za to. Ob tej priložnosti se ponovijo tiste skoraj žalostne besčde, ki so se pristavile bile nčkemu členku zadevajočemu nas Terst, in pa na svetlo prišedšemu leta 1853 s koledarčkom, katerega je bil takrat spisatelj te knjige napravil, in po tem objavil na stroške nekdanjega “Slavjanskega Družtva„. Glasijo se pa te besede tak6-le: “Vidi se, da naši Slovenci v okolici (kjer je, na 108 strani omenjeni rajnki dr. Zupam pridno iskal dobrih slovenskih besčdl in izrazov, in kjer bi jih morali sicer Iskati, zlasti v Šččdni, ravno tako tudi tisti gospodje, ki Napravljajo zdaj v Ljubljani u slovensko-nimški slovdr) premenjavajo počasi svoj jezik in svojo obliko z jezikom in z obleko mčščonov’ in temu je uzrok vbožtvo, pomnoževanje njih družin, neprestano razdeljevanje njih nepremičnega premoženja po smerti prej-snjih njegovih posestnikov, kakor tudi vedno razprosti-•'anje mčsta proti okolici, v katerem so prisiljeni iskati s* kruha, tedaj neprestani njih dotik in obhod z Lahi, v katčre se bodo na zadnje, kakor se zdeva, po vsem 8pretnenili„(ce se sicer blizni Kranjski ne obnese, kakor jej Nu želimo, da si pomaga sebi in pa njim — da varuje sebi lr' so. ob pravem času tudi njim narodnost, ki še jako terpi pod gospodstvom zgoraj omenjenih svojih zatiralcev!).
S tim končamo (2 dnč mčseca septembra 1872) knjigo, katere izdava po mčsečnih snopičih se j« začela 8 dne mčseca aprila leta 1870. — Tam, kjei se nahaja v knjigi izraz “tega leta„ (t, I.) ali “letos, postavimo, na 122 in 123 strani, imelo se je v misli 16to 1870. — O popravi nekih pomot, ki so se po nesreči vanjo vteple, govori se na zadnje. Kar se tiče pa zgodovinske knjige, katero je spisal gosp. Cavalli po naši opombi na 126 strani, ona nije dozdaj šej prišla na svetlo, in zato nismo je mogli, se ve, tudi pretresovati, kakor smo se nadjali (slišali smo, da vlada je nije dovolila za rabo v šolah, za katere je bila neki posebno namenjena!!).
ZPlklLOO-A,-
Deželni poglavarji za Primorje od časov vlade cesarja Jožefa II.
Bil j« voljen :
Lita 1782 Pompej grof Brigido .	1803	Žiga grof Lovas
*	1808	Poter grof Goes
„	1809 Bernard baron Ilossetti
,	1810	Marmont — pod Francozi
,	1811	Grof Bertrand	„
,	1312	Vojvoda Abrantes ,
,	1813	Vojvoda Otranto ,
,	„	Baron Lattermann
,	1815	Bernard bar. Rossetti
„	„	Anton bar. Spiegelfeld
„	18i9	Bar. Kotck (Chotek)
„	1817	Anton bar. Spiegelfeld
Leta 1823 Alfred knez Porcija „	1835	Jož. bar. Weingarten
,	1841	Frane grof Štadion
,	1847	Robert grof Salra
,	1848	Frane grof Gyulay
1849 Kranc grof Wimpflfen „	1854 Karel bar. Mertens
,	1860	Mir. bar. Burger
,	1863	Bar. Kellersperg
„	1867	Bar. Bacb
„	1868	Moring
,	1871	Bar. žl. Pretiš
„	1872	Bar. Česchi.
KAZALO
obsega te knjige.
Predgovor — od 3 do 7 strani.
Zakaj se podaje opis Tersta in njegove okolice v tej knjigi? — od 9 do 17 strani.
Opis Tersta — od 17 do 87 strani.
Opis okolice — od 87 do 117 strani.
I. Kaj je zgodovina? — od 117 do 126 strani.
II Na kaj se opira razlaganje zgodovine? — od 126 do 132 strani.
III.	Ndkaj splošnega o človdškem rodu in njega razdelitvi — od 133 do
188 strani.
IV.	Imenovanje našega plemena in narodov izviravših od njega — od
138 do 159 strani.
V.	Kje so bivali spervič Slavjani ? — od 159 do 243 strani.
VI.	Nekaj zastran značaja, šeg, navad in vere starih Slavjanov — od 243
do 250 strani.
VII.	Slavjanov dosadanji napredek v duševni omiki — od 250 do 265 strani.
VIII.	Kateri narod je bival spervič v Terstu? — od 266 do 295 strani, (ime Terat — od 276 do 281 str.)
IX.	Terst pod Rimci — od 295 do 331 strani.
X.	Terst pod kraljem Odoakrom • - od 331 do 334 strani.
XI.	Terst pod kraljem Teodorikom — od 334 do 338 strani.
XII.	Terst pod bizantinskim cesarstvom — od 338 do 341 strani.
XIII.	Terst pod Longobardi — od 341 do 343 strani.
XIV.	Terst pod Franki — od 343 do 348 strani.
XV.	Terst pod svetno vlado svoje škofije — od 348 do 368 strani, (od
kedaj je okolica spadajoča pod Terst? — od 352 do 354 str.)
XVI.	Terst samostalen ali sam svoj gospodar — od 368 do 392 strani.
XVII.	Terst pervi krat pod Avstrijo — od 392 do 441 strani.
XVIII. Terst pride pod francozko vlado — od 441 do 456 strani.
XIX.	Terst drugi krat pod Avstrijo — od 456 do konca.
XX.	Vojskine toržaške dogodbe leta 1813, in pa konec — od 460 do
484 strani.
Poprava
nekih tiskarnih pomot.
Naj se bere na strani :
17 v 27	versti	Tiste so namesti		Tiste sa
92 , 18	»	53,000	n	43,000
102 ,	9	»	spred	n	sped
112 , 28	»	74	9	89
131 , 26	V	540,000	»	450,000
, , 28	»	ruizai	5»	pazaj
158 ,	3	n	dvema		trema
160 » 2	»	odganjal	n	ndgangal
241 „ 10	n	imenujete	»	ime n ut e
252 „ 23		najkrepkejšega		najkrekejšega
259 , 28	7)	Slovencev	n	Slovence
281 , 3		izcimila		izoimila
»	» 32	y>	le	9»	ie
338 „8 in 9	n	Slovenec	r>	Slo v n ec
341 ,	3	n	je	rt	pa
. S 27	n	razdelil	yi	raz del
352 » 23 ,	, 24	y> «	pozerli se	D n	poserli še
+58 » 21	n	visočin	n	visoči
364 » 22 366 , 20	n	nepristransko stolni	n	neprist<i» ik" , si 'ni
386 „ 6	»	prostovoljno		prostovljno
391 , 27		sedemdese tin	n	.sedem in desetet
		sedemletnega	*	nega
437 „ 31		požiravse		požirajaose.
Kar se tiče konzulatov v Terstu, glejte popravek na 81 strani. — 460 strani v 21 versti je izpuščen pristavek „leta 1813“ po besedi »dogodi
Opomba. Zastran se drugih pomot, ki so se bile v to knjigo spet vkradle po nesrčenem zanašanju na neke slabe izvirke, in pa zadevi u) število poslopij v Terstu — na str. 24 in 471; 6) obstanek okoličst bataljona — na str. 102 in 374; c) rajneega Kalistra — str. 74 in 112 25 versti; d) volit oi škof od v Terstu — na str. 382 pod štev. 4 in 413; e) obelisk na Opčinah — na str. 116 pod čerko h) in 472 se najde popra že na drugi tukaj ravno kar pod vsako čerko a, b, c, d, in e pos« zaznamnjeni strani, to je, na 471, 374; 112, 413 in 472.
Tistim naročnikom v Terstu in v okolici, ki bi dali radi zvezati knjigo, Zagotavljamo, da jim bo v tem najbolj stregel knjigov Perlevits (Perlevec) na ulici »Via del Foqtanone“ v hiši stčv. 8. -Podoba omčnjena na 102 strani, to je »Slovenka toržaške okolij naj pride po vezanju med stranema 102 in 103; podoba Tersta uh str. 16 in 17; podoba Kalistra med str. 112 in 113; podoba Hojanske med str. 164 in 165, in pa podoba spisatelja nasprd čelne strani namesti po.lobe »Slovenka terž. okolice”.






908 eur
GODINA J.
OP is in zSodouina
Go Dom
70004783	COBISS c
§
D
I
n