Aleksa Šušulič
Kdo mori bajke in druge zgodbe
Založba Aleph, Ljubljana 1989
Ce prebiramo slovenski literarni časopis, v katerem so pred desetimi — petnajstimi leti objavljali mladi avtorji, lahko opazimo, ^ je bilo med njimi veliko takšnih, ki so bili podložni lahko posnem-Jivim neoavantgardnim postopkom, katerih namen in domet je pozna-0 največ pol ducata pišočih; sočasna kritika je bila nesposobna ali Pa preveč konformistična, da bi napadla izpraznjeno epigonstvo, res Pa je, da je kvaliteto konkretističnih in vizualnih izdelkov težje ocenjevati. Vendar pa je bilo tudi takrat več močnih posameznikov, ki so renili v svojo smer, sledili pa so jim mlajši pisci; najmlajši med njlmi so pred kakšnimi petimi leti — kljub razlikam med njimi — na-°Pili kot generacija, združeni pa so bili pod geslom postmoderne in P0strnodernizma kot njim lastnega izraza dobe. Ob nekaterih starejših oretikih s področja literarne teorije, filozofije in sociologije je ta eenotna generacija tudi osmislila nekatere literarne prijeme ter "skrbela za sprotno kritiko, promovirala nekatere teoretske iin lite-rarne avtorje, predvsem ameriške, in si na ta način izbojevala prostor, "snovala pa je tudi založbo, ki nosi ime, sposojeno od enega tipičnih novoodkritih avtorjev — Borgesa.
Pet let kasneje je Borges že tako izčrpan avtor, da so že mogoči P goni njegovih nadaljevalcev; pri nas so že izšle zbirke kratkih . ' Pisane pod vplivom njegove reaktualizacije v Ameriki v poznih estdesetih letih: B. Gradišnik, Blatnik in Bratož so v slovenskem s oru etablirali tako Borgesa kot njegove nadaljevalce, ameriške tu®ce metafikcije. Pričakovati je bilo, da bo po tem slovenska litera-dar	odskočila z deske teoretske samozažiralne literature, ven-
e ,pa se Pojavljajo novi avtorji, ki čutijo enako in to čutenje tudi 2 0 °P'sujejo kot šest ali več desetletij starejši Borges; njihov anek je torej enak zamudi domače konkretne in vizualne poezije zgodovinskimi avantgardami.
ložbS a?"''80 Aleltse Sušuliča Kdo mori bajke in druge zgodbe je za-kniig !epl1	svoj založniški krog in upravičila svoje ime s
Pres i-	borgesovska, kot bi jo napisal Borges sam. To je
enetljivo glede na kvaliteto in radikalnost predhodnih avtorjev
metafikcije pri nas, za katere smo mislili, da so prevzete vzorce meta-fikcije že izčrpali, da je torej vsakomur jasno, da je naprej mogoče le epigonstvo. Od sedemnajstih zgodb v Sušuličevi knjigi jih je več kot pol pisanih kot ponavljanje Borgesovih štosov, kot jih je dojel ameriški pisatelj in teoretik John Barth pred več kot dvajsetimi leti; ta je v svojem znamenitem eseju Literatura izčrpanosti pisal o »nekaterih vidikih argentinskega pisatelja Borgesa«, ob Beckettu edinega »-sodobnika, ki ga postavlja ob bok 'starim mojstrom' proze dvajsetega stoletja«. Ob tem, da je »tehnično sodoben umetnik«, da je »njegovo umetniško razmišljanje... sodobno, pa še vedno uspeva spregovoriti zgovorno in tehtno našim še vedno človeškim srcem in usodam, kot so to veliki umetniki vedno znali.« Barth pa je dosegel nesluten uspeh z opisom Borgesovega štosa, ko ta »ne kopira ali imitira, ampak ustvari — več poglavij Cervantesovega romana«, s tem pa ne le spregovori o »težavnosti, morda celo nepotrebnosti pisanja izvirne literature«, temveč »strastno, tehtno metafizično vizijo zvito obrne proti sebi z namenom ustvariti novo in izvirno literaturo«. Barth je torej v Pierru Menardu, avtorju Don Kihota, videl posrečeno Borgesovo šalo, ki naj bi pokazala, kako naj bi v časih ustvarjalne krize prepisovali klasike z alibijem izčrpanih možnosti literature.
Naivnemu bralcu Barthovega eseja se lahko zgodi, da razume besedilo ne kot razkrivanje enkratnega intelektualnega štosa temveč kot recept za posnemanja vreden odnos do pisanja; takšen bralec bi morda poskušal napisati Pierra Menarda, avtorja Don Kihota. Prav ta tekst v Sušuličevi knjigi je najbolj značilen za celo knjigo zgodb: ob izdatni in nepotrebni citaciji, ki je na eni strani neučinkovita in zaustavlja branje, na drugi pa zaradi premajhne distance do početja nezabavna, se kaže avtorjeva obsedenost s filologijo, opombami, seznami in »nenedolžnim« izjavljanjem. Kot nekateri slovenski literarni strokovnjaki je tudi Sušulič mnenja, da je razlika med »nedolžnim« in »nenedolžnim« pisanjem v tem, da se da danes vse reči le s citatom, nenedolžno pa je to, da na citacijo opozoriš; pri takšnem zlaganju prevzetih delov v novo celoto pa mu ostajajo velike luknje med posameznimi enotami. Zaradi podobne tehnike, pa zaradi slabe izpeljave zgodbe se mu sesuje tudi dolgočasna TO.THE.ONLIE.BEGET-TER.1
Zgodbe Uvodna beseda, Kdo je ubil gospo zgodbo?, ROMAN V PISMIH O ROMANU izkoriščajo isti štos; pisanje o izmišljenih zgod-bah. Komentarji zgodb izobraženega pedanta v obliki zgodbe so precej dolgočasni in neizraziti, kažejo pa precejšnjo načitanost in verjetno bi avtor lahko pisal kritiko obstoječih zgodb, vsaj metafikcije. Zgodba »Vrh jezika«, ki je sestavljena iz vaj za učenje tujih jezikov, je ena najslabših tovrstnih domislic.
Tudi zgodba Solus ipse je tipično borgesovska, ukvarja pa se s fiktivnim vidikom eksistence, z drobnimi in večnimi razpokami ne-
razumljivosti, ki nas opominjajo, da je naše življenje lažno ali vsaj izmišljeno. Gnosis je hermetično pisanje o Ikarovem padcu in letu. Kat — Ker pa kljub temu, da naj bi bila le fragment priročnika s svojo neprizanesljivo logiko spominja na špekulacije GSSN o vse krajši življenjski dobi slovenskih umetnikov.
Ob teh teoretskih tekstih pa je v Sušuličevi knjigi tudi precej avtorskih tekstov, ki pa zelo nihajo v kvaliteti. Najslabši so gotovo tisti, v katerih je avtor duhovit, na primer v Prispevkih k obči zgodovini sveta, podnaslovljenih kot »maturitetni izdelek«; razpoložljivost zgodovine še ne more biti zadosten alibi za pisanje srednješolskih zajebancij v stilu »Po meni potop! Jao, majka, balalajka . . .! Čuvajte mi kraljevino, spet bo izpadla iz lige!« Srednješolskim glasilom ustrezni sestavki često ne zaslužijo knjižne objave, kar bi lahko rekli tudi za nekatere mazzinijevsko banalne izpeljave zgodb, v katerih se pozna Sušuličevo zapostavljanje fabule, kar je verjetno posledica usmerjenosti in obtežitve njegovega pisanja s finto — sočutje z razsekanim kruhkom, s časovnim strojem, ki 'prepelje' napačno osebo, s smrt-(nost)jo, ki reši Smrduljčico njenega večnega spanja, ali pa ironično obtoževanje zaradi slabe izpeljave zgodbe, ki se konča z ironičnim obtoževanjem in seštevkom retoričnih figur. Pih! Morilec bajk in zgodb
je odkrit.
Verjetno najboljša zgodba je Vzporednik Lobačevskega, v katerem pride do izraza vsa avtorjeva jezikovna spretnost, hkrati pa v tej mr,dernistični zgodbi z značilnimi asociativnimi preskoki ne pričakujmo zaokroženosti, ki sicer drži skupaj teoretska razmišljanja in citaci-.10 v »nenedolžnih« zgodbah. To pa morda kaže na to, da je Sušulič spre-en v pisanju, ki pa ni 'in' in fancy, da bi torej svoje sposobnosti bolje razvil in uporabil pri pisanju zgodb, ki bi bile bistveno drugačne kot večina tistih iz njegovega prvenca. Za ta korak bi moral odkriti svoj 'ndividualni stil ne glede na njegovo morebitno nesodobnost, namesto , erature izerPanih možnosti bi si moral prizadevati za literaturo oPolnitve, ki je tudi po vseh stoletjih pisave še mogoča. Ali ne govori en najstarejših napisanih fragmentov ravno o problemih z izvirnostjo?
Seveda se da takšno navijaštvo novih možnosti literature razumeti tudi tako, kot je to opisal ravno ob oceni Sušuličevega prvenca en najmlajših Dnevnikovih kritikov, ki je »sprotno kritiško reflek-• Jo in revialni propagandni obrat« obtožil, da sta »postala žrtev ma-cne mode iskanja stvari, ki so 'in' in stvari, ki so 'out';... kot da bi ° nuino kar se da hitro spreminjati kriterije..., kot da bi bilo po iKalni propagandi in promociji vsega, kar je vsaj približno dišalo .o ameriški metafikciji... nujno iskati nekaj, kar v literaturi tukaj se f §e ni P"804110' ima zato postati tisto pravo, na podlagi česar ahko postavlja kritiško distanco do vsega drugega«. Takšno početje m naj bi kazalo, da »kritika in esejistika, ki se na veliko sklicujeta
na postmoderno, njeno toleranco, odprtost za zalogo tradicije, avtopoe-tike in podobno, delujeta kot svoje nasprotje«.
Odklanjanje ponavljanja uvoženih, dvajset let starih prijemov zaradi njihove neučinkovitosti in pomanjkljivosti njihove izvedbe naj bi bilo že modno spreminjanje kriterijev, kot da bi se čas in razvoj sveta z dvomom o linearnem in osmišljenem zgodovinskem toku ustavila, pa bi zato prenehala človekova potreba po samoosmišljanju njegovega položaja v svetu. Kot da ni več treba bežati utehi dobrih oblik in konsenzusa okusa, kot da se ni več treba boriti za besedila, ki šele potrebujejo svojo teorijo, kot da ni več potrebe po novih predstavitvah nepredstavljivega in po aktiviranju razlik. Toleranca in odprtost za zalogo tradicije ne pomenita nujno klasicističnega poveličevanja literarnih predpisov preteklosti — na primer tistih, ki so jih odkrivali in postavljali ameriški pisatelji profesorji na primeru Borgesove proze — temveč odprtost za prihod novih pripovednih postopkov, ki lahko vzniknejo iz teoretskega samopremisleka proze, torej iz metafikcije. Zavračanje neposredne preteklosti je najpogosteje obnašanje do tradicije v času modernosti; metafikcija je nujna postaja razvoja literature, prav tako tudi Borges, ravno zaradi pietete do (ubite) preteklosti pa je treba ločevati njene uspešne in manj uspešne posnemovalce in nadaljevalce.
Matej Bogataj