J0ŽE DOLENC IZ KRONISTOVIH ZAPISKOV O ŽEBLJARJIH V ŽELEZNIKIH* Ce je pesnik Oton Zupančič v pesmi Zebljarska (v prvi objavi v Ljubljan skem zvonu leta 1912 se je imenovala Pesem žebljarjev) zapel o kroparskih žebljarjih: Od štirih do ene voda nam kolesa, mehove nam, žene, nad naklji sm.o sključeni; vsi, fantje, možje in dekleta in žene, od štiri do ene že vsi Smo izmučeni: Pol treh, pol treh — spet puha nam meh! Žareči žeblji, so nam v očeh, do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh ... bi o železniških žebljarjih zapel: Od devetih zvečer do desetih naslednjega dne ... V času, ko je nastala Zupančičeva pesem o kroparskih žebljarjih, je tudi v železniških vigenjcih utihnilo zadnje kladivo nad nakovalom. Kako nagel je bil propad fužinarstva v Železnikih, nam povedo naslednji podatki. Še leta 1900 so bili v Železnikih ti-le železarski obrati: 1. Plavž in fužina v Zgornijih Železnikih, tako imenovana Gorenjska fužina. 2. Plavž in fužina v Spodnjih Železnikih, imenovana Johanova (Egrova) fužina »Za mlečjam«. 3. Valjarna in fužina na Jesenovcu. 4. Fužina v Spodnjih Železnikih, imenovana »Strekarca« za Blaškom. 5. Fužina na Skarjevcu. 6. Fužina za Ravhom (nekdanja Dermotova elektrarna). * O istih zadevah je objavil Dušan Kermavner članek »Pavperizem (obubožanje) v propadajočih železarskih krajih na Gorenjskem pred sto leti« v Loških razgledih XVII/1970, str. 46—72. 6 Loški razgledi 81 plavž v Zgornjih Železnikih. (Iz: F. Planina, Skofja Loka s Poljansko in Selško dolino, 1972, 159.) Vigenjcev je bilo še 17, in sicer 8 v Zgornjih in 9 v Spodnjih Železnikih: 1. Za vignam (zraven Matijevčeve hiše), 2. Med vigenjcam (pri Ferjanovih), 3. Skarpetov vigenjc, 4. Furlanov vigenjc, 5. V trahtarju (za Hafnerjevo hišo), 6. Ta mal vigenjc (za Ponivčkom), 7. Skrbinov vi^. ijc (sedanji Lukeljnov hlev), 8. Pod Laz im (E ;rniotov hlev), —• vsi v Zgornjih Železnikih oz. Gore njem koncu. 9. Na Klovžah (ob Morajni) — ta in vsi naslednji v Spodnjih Železnikih oz. Racovniku, 10. Antonov (Globočnikov) vigenjc, 11. Pri Popčovi stali, 12. Na Prod v žag', 13. Knolov vigenjc, 14. Antonov vigenjc, . , 82 15. Vrbovc, 16. Ta črn vigenjc, 17. Ta zidan vigenjc. Za raziskovalca socialnih razmer v tedanjih Železnikih se odpira kopica vprašanj, na katera je težko odgovoriti, tako npr. na vprašanje, zakaj so ravno v Železnikih delali ponoči. Na mnoga vprašanja najdemo odgovore v primer jalnih razmerah v drugih deželah, ki so doživljale podoben prehod iz fevdal nega v kapitalistični družbeni red. Podobne razmere, kot so bile pri nas, npr. v Železnikih, Kropi, Kamni gorici, v Tobačni tovarni v Ljubljani in še kje drugje, najdemo npr. v Angliji, kot nam jih opisuje Engels v svoji knjigi »Položaj delavskega razreda v Angliji« (Ljubljana 1948, str. 226—228) v štiri desetih letih prejšnjega stoletja in v Marxovem »Kapitalu«, ki to sliko dopol njuje z razmerami v isti deželi v razdobju šestdesetih let istega stoletja. Kakor pri nas so tudi tam imeli zlasti v rudnikih in industriji štirinajst do šestnajst- urni delovnik, nočno delo žena in otrok od sedmega in osmega leta dalje, skrajno slabe plače, delo v nezdravih delavnicah, skrajno bedne stanovanjske razmere, goljufije, odtrgovanje pri plači, brezupna usoda bolnih, ponesrečenih, ostarelih in onemoglih delavcev in članov njihovih družin, obsojenih na bera čenje, telesno in duševno propadanje itn. Razlika je bila v tem, da se je angleški delavski razred zgodaj zavedel teh krivic in se odločno spoprijel z njimi. Angleški parlament je prvi na svetu sprejel zakone za zaščito delavcev, za zavarovanje žena in otrok (Moral and stealths act. Lord Althorps act in drugi). Avstrija, pod katero smo spadali tudi Slovenci, je imela kaj malo smisla za socialno zakonodajo. Država je podpirala industrijce in velike obrtnike s policijsko-kazenskimi odredbami, ki so jim dajale pravico, da npr. delavca, ki brez odpovedi zapusti svoje delo, privede s silo nazaj. Iz te dobe skrajnega izkoriščanja delavcev so tudi prisilne delavnice. Prav iz druge polovice 19. stoletja so nam ohranjena mnoga poročila, ki pretresljivo razkrivajo tedanje razmere zlasti med žebljarji v Železnikih, Kropi in Kamni gorici, v tobačni tovarni v Ljubljani, kjer so celo otroci od šestega in sedmega leta starosti morali delati do deset in dvanajst ur na dan. Iz časo pisnih poročil in iz uradnih (npr. poročilo obrtnega nadzornika dr. Pogačnika o stanju v Kropi, Kamni gorici za leto 1884 in v Železnikih za leto 1888) spo znamo obupni položaj žebljarjev v omenjenih krajih, kjer je stari cehovski red že davno propadel in so se uveljavile najbolj izkoriščevalske oblike kapi talističnega družbenega reda. V Železnikih npr. je vso moč dobila družina Globočnikov, ki je 96 deležev združila v svojih rokah, drugi fužinarji (dru žine Levičnik, Kcblar, Gcsparini, Krek, Boncelj, Klcpčič, Peternel in druge) pa so imeli le po enega do 4 deleže. Pri žebljarjih v Železnikih se nam odpira posebno zanimivo vprašanje nočnega dela. V Kropi in Kamni gorici je trajal delovnik 14 ur, in sicer od treh ali štirih zjutraj, včasih še prej, do sedmih zvečer. Ob osmih zjutraj so imeli eno uro počitka, potem so delali od devetih do ene popoldne; od ene do dveh so imeli kosilo, nato pa nadaljevali delo do sedmih zvečer. V Želez nikih so odhajali na delo ob devetih ali desetih zvečer in delali zdržema do petih zjutraj, ko so imeli uro odmora za zajtrk, nato pa nadaljevali do desetih ali celo do poldneva. V tem času so delali brez razlike vsi možje in žene, fantje in dekleta ter otroci. K delu so med osmo in deveto uro zvečer klicali posebni stražarji z glasnim vpitjem (tako poroča zgodovinar Miillner): »Oj Mica, 6" 83 oj Katra, vstan', pojd kovat'.« Prvi so šli možje »mojstri«, da so zakurili ogenj v ješah. Cez kakšne pol ure so stražarji ponovili poziv, ki je veljal ženam in otrokom. Iz tega časa se je po spominu starih ohranil verz iz otroških ust: Sem komaj dol legel, sem šele zadrem.al pa moram že vstat... Obrtni nadzornik dr. Pogačnik poroča, da so žene med kovanjem pripravljale jed za naslednji dan. Pogačnik tudi poroča, da je v vigenjcih videl pri delu otroke od desetih in starce do sedemdesetih let. Zakaj so ravno v Železnikih delali ponoči? Dr. Rudi Kyovsky sodi (v raz pravi Socialne razmere našega delavstva v Kropi, Kamni gorici in Železnikih proti koncu XIX. stoletja, Kronika I, 1953, str. 85), da bi odgovor za to morda našli v uporabi vode, ki je služila za gonilno silo pri pogonu mehov. Ta domneva je malo verjetna. Pri nočnem delu so vztrajali iz toge konservativ nosti, iz neke, skoraj obredne navade, o kateri govori že večerno klicanje k delu. Iz dveh spomenic, zlasti iz tiste iz leta 1885, je očitno, da se nekateri tej navadi niso hoteli odreči. Ko so poudarjali zahteve po izboljšanju položaja, so navadno terjali le večje plačilo za svoje delo; zahteva po ukinitvi nočnega dela se je oglasila šele pozneje. Prvo doslej znano zahtevo o ukinitvi nočnega dela, ki je bilo bolj navada kot potreba, kakor ugotavlja tudi zgodovinar Anton Globočnik, je sprožil že leta 1813 župnik Jožef Subel, ki pa ni uspel, za njim pa skoraj petdeset let pozneje Jožef Levičnik v »Odpertem pismu pre- častitemu gospodu Jožetu Globočniku, fužinarju v Železnikih«, objavljenem v Novicah za leto 1861 (str. 103 104). Ker je J. Levičnik sam živel v Železnikih, pismo pa je datirano dne 8. sušca (marca) 1861 v Kranjski gori, je verjetno s tem hotel dati pismu večji poudarek, kot če bi ga poslal iz Železnikov, kjer se je z naslovljencem lahko vsak dan srečaval. 2e s samo javno objavo v Novi cah je hotel pisec pisma opozoriti na žgočo zadevo. Takole se glasi pismo: Morebiti se boste čudili, da Vam to pisemce ne pride po pošti, ampak po naših hvale vrednih »Novicah« v roke, in zakaj da Vam tako pišem? Zato, da bil še drugi brali, ktere to zadeva, kar mi je pri sercu. Zelja mi je terplje- nje kovačem polajšati in zato svetujem: Prenaredite nekoliko delavni red! Do zdaj vstajajo v Železnikih kovači k delu od 11. ure do polnoči in ku jejo do 10'. ali 11. ure dopoldne. Toraj spijo le od kake 6. do 11. ure ponoči, verh tega se še popoldne navadno kake dve uri k počitku podajo, da trudne ude malo pokrepčajo. Al tak red je le zgolj navada (podčrtal J. D.), iz ktere izvira obilo težav, zdravje delavcem spodkopuje, pa je tudi sicer brez prida. Ne zaverzite torej mojega sveta, kako bi se dal ta red prenarediti, in sicer tako, da bi šele ob dveh zjutraj začenjali kovati in opol dne nehovali. Potlej naj bi se pa spanje popoldne opu ščalo. Zakaj Vam to premembo priporočam. Vam hočem, dragi gospod! v krat kem razjasniti: Da je strašno težavno iz najboljega spanja vstajati, sv lahko vsak sam misli, in kdo se more čuditi, da še starega kovača groza prešine pri glasu, ki ga k delu kliče? Hlapci, ki so dostikrat majhni otroci 8 do 10 let stari, se večidel še ne zbrihtajo in tekajo omamljeni ob roci otožnih starišev po nočnem merzlem mra ku v kovačnice (vignice). Ko kovati pričnejo, so še tako dremotni. da z glavami skoraj čez nakovalo padajo. Verh tega kri rada teče iz nosa takim mladim 84 delavcem. Vzrok teh nadlog je med drugim napačni in zopernaravni čas dela. Nature zakon je tak, da človek ponoči počiva; po ponočnem pokoji si moramo moči iznova dobivati. Ko opoldne sonce najvišje stoji, takrat najmanj občutimo telesno težo; temu nasproti pa je o polnoči človeško truplo najbolj oslabljeno. Ce tedaj o polnoči delaš, nasprotuješ naturnim postavam in se jim ustavljaš v veliko škodo; zakaj tako bojevanje zoper to, kar natura terja, je gotova poguba človeške moči. Pomanjkanje spanja o polnočnem času je zdravju zlo škodljivo. Slavni kraljevo-pruski zdravnik dr. Hufeland pravi v svojem spisu z imenom »Makro- biotik« (ali nauk, kako si življenje podaljšati), da ni vseeno, kdaj da spimo, ali ponoči ali podnevi, in da se motimo, ako menimo, da je vseeno, če podnevi toliko časa spimo, kolikor smo ga noči odvzeli. Ta slavni zdravnik nam pravi, da žila v človeškem truplu zjutraj najbolj počasi bije, tem hitreje pa, kolikor bolj se dan večeru bliža, in da se na večer vsakega človeka neka tiha merzlica loti, ki se ji »večerna merzlica« pravi. Ta merzlica je na najvišji stopnji o pol noči, ko je sonce od nas najdalje. Kakor je pa pri nekaterih boleznih nasledek prehlajenja smert, tako se mora ta merzlica prebiti, ko je na najvišji stopnji, o polnoči, v gorki postelji, po malem potu; če ne, pa začne telo bolehati. O polnoči delati se pa pravi tudi slabo gospodariti. Kakor je bilo že zgoraj rečeno, je človeško telo o polnoči nekako oslabljeno. Delavec toraj bi rekel, le z eno roko dela med tem, ko se z drugo spanju brani. Toraj doseže delavec po takem terpljenju le polovico pravega prida. "Vstane naj pa pozneje, ko je telo že bolj po spanju okrepčano, gotovo bo z večjo serčnostjo in veseljem delal, in kmalo bo v dobrem spanji zamujene ure popravil. Prosim Vas tedaj, prečastiti gospod, pogovoriti se z drugimi gosp. fužinarji v teh zadevah, in če ste tudi mojih misel, skušajte in skerbite, da se bo vpri- hodnje po tukaj predloženem delavnem redu ravnalo. Sprejmite serčen pozdrav in zagotovilo iskrenega spoštovanja! Iz Kranjske gore dne 8. sušca 1861. J. Levičnik Kaj in kako je na to odprto pismo odgovoril fužinar Globočnik, bi mogli zvedeti iz Levičnikove zapuščine, če bi se nam ohranila; zakaj kot skrben kro nist je gotovo shranil tak ali drugačen odgovor. Da ni bilo pravega odmeva, je očitno iz molka, ki je trajal do prihoda narodno in socialno zavednega kaplana Mateja Kljuna v Železnike. Ta je v vseh treh tedanjih slovenskih dnevnikih z vrsto člankov opozarjal na nevzdržne socialne razmere železniških žebljarjev. Med drugim se je zavzel tudi za odpravo nočnega dela. Ljub ljanski List je leta 1885 v nekaj številkah pisal o vlogi in nalogi obrtnih nadzornikov. Temu pisanju je sledil v številki 103 z dne 7. maja 1885 uvodnik Naši žrebljarji, v katerem govori o razmerah žebljarjev v Kropi in Kamni gorici. Dr. Valentin Pogačnik, ki je bil sam doma prav iz teh krajev, je k po ročilu obrtnih inšpektorjev dodal poseben dodatek, ki govori o položaju kro- parskih in kamnogoriških kovačev. Celotno Pogačnikov© poročilo je objavil Ljubljanski List v št. 107 (12. maja) in 108 (13. maja). Poročilo navaja podatke o delovnem času, delu otrok in žensk, o slabem zaslužku, o zdravstvenem pro padanju, pri čemer pripominja, »da se le izjemoma iz Krope in Kamne gorice kak fant dobi, ki ga morejo po vojaškem naboru uvrstiti med vojake« in »da jih večina podleže boleznim njihovega stanu, kakor pljučnim in srčnim bo leznim, edemu (razvodenitvi) krvnic na rokah in nogah«. Posledice splošnega propada domače obrti in boja z velikimi tovarnami in njihovimi stroji so ne izogibne; izhod je edino v tem, »da se tamošnje prebivalstvo kmalu pripravi na drugo stroko kovinske ali kake druge obrtnije, katera mu ugaja in katera se bolj rentuje nego žebljarstvo v sedanjih razmerah . . .« 85 Fužina — valjarna na Jesenovcu. Oljna slika, last ing. Filipa Smida (Foto Aki) Ze nekaj dni (16. maja, št. 111) za objavo tega poročila se je oglasil ne podpisan podpisnik iz Železnikov (kaplan Matej Kljun) z vprašanjem, zakaj komisije obrtnih nadzornikov ni bilo v Železnike, da bi tudi tam pregledala žebljarske in zdravstvene razmere. Takole piše: Pretresti moralo je srce vsacemu, kdor ima kaj ljubezni do svojega naroda, poročilo o žalostnem stanji žrebljarjev v Kamni Gorici in v Kropi. Kaj čuda torej, da se je bila tudi našemu gospodu županu (Jožefu Levičniku, op. kronista) zbudila žilica pomilovanja —• pomvlovanja za vas, gospod urednik, da ste bili tako neprevidni, sprejeti take reči v predale vašega cenjenega lista. V sveti jezi drznil se je govoriti, kaj je bilo treba to v javnost spravljati! Naši kovači bodo to brali in začeli rogoviliti (t j. zahtevati zboljšanje stanja). Srečni Želez- nikarji, ki imate načelu take može, ki jim bije srce tako gorko za vaš blagor! Ne vemo, kako je bilo prišlo, da je nadzorovanje v našiii krajih izostalo. Poročilo o žrebljariji na Kranjskem bi bilo saj po polnem, ko bi se bil gosp. C. kr. nadzorni.k potrudil v naše kraje. A radi upamo, »da odloženo ni zadušeno«, da pride na vrsto enkrat tudi o naši obrtniji. Kako žalostne razmere! Da bi vi videli, gospod urednik, čvrsti naš rod, mislili bi, da ni več daleč oni prerokovani čas. v katerem bodo štiri velikani pod mernikom lehko mlatili. Zastonj bi iskali krepkih, čvrstih gorenjskih postav — srečavali bi le blede, mrtvaške obraze. Skrajni čas bi uže bil, da nam pride pomoč od zgoraj Razen nepri- ličnosti, prav za prav nedostatnost, ki jih našteva napominovano poročilo, je pri nas mnogo več. V prvi vrsti je ponočno delo (podčrtal kronist). Vedno se drže namreč naši kovači še stare navade. Z delom pričenjajo nekateri ob 8., drugi ob 11. uri zvečer ter končajo ob 9. ali 10. zjutraj. Zavarujem se zoper 86 vsako natolcevanje, češ da hočem sramotiti svoje rojake. A vsakdo, ki bi čul, da se shajajo mladi ljudje obojega spola po noči, vsklikniti mora: Kje ste čuvari vi nravnosti! Zakaj se ne spolnuje postava, ki zabranjuje ženski ponočno delo! — Otroci pričenjajo kovati pri nas z 10. letom. A kujejo cele noči. Kako dobro mora to vplivati na telesni razvoj! Iz »vigence« (kovačnice) gredo ti mali ubožčki naravnost v šolo. Kako uspešen mora biti pri njih poduk! In šolske oblasti? A zadosti. Naj bi se kmalu potrudil obrtni nadzornik tudii k nam; naj bi svetu objavil bedo tuliajšnjega delavca, da bi se mu potem vsaj nekoliko olajšalo breme. Iz dopisa je jasno, da je duhovnik Kjun iz moralnih, socialnih in zdrav stvenih razlogov proti »stari navadi ponočnega dela«. Kljun se je s »staro na vado« temeljito spoprijel, dasi je imel zaradi toge konservativnosti le malo opore pri žebljarjih samih. Vendar mu je uspelo pridobiti manjšo skupino kovačev, ki je podpisala prošnjo, naj bi dnevno delo nadomestilo nočno in naj bi se delo sploh bolje uredilo. O tej prošnji je prvi poročal Slovenski Narod 28. novembra 1885 takole: Gibanje — a ne anarhistično — vrši se mej tukajšnjimi kovači. Zebljarii — a ne vsi — nameravajo prositi gg. fužinarje, da se odpravi stara ukoreninjena navada, da bi se ponoči ne kovalo (podčrtal k.), in dalje, da bi se upeljal red pri delu. Žalibog, da se kaže pri tem blagem podjetji in prizadevanji g. kaplana zlobno hujskanje. Ker pa gg. fužinarjir sami srčno žele tacega preobrata in so pripravljeni tudi sami na to dati, nadejamo se gotovo zaželenega uspeha. Besedilo prošnje je prvi objavil Ljubljanski List v št. 276, dne 2. decembra 1885, za njim pa še Slovenski Narod (št. 282, dne 2. decembra 1885). Dopis »Iz Železnikov« z datumom 30. novembra ima v oklepaju razprto tiskan na slov: »Gibanje žrebljarjev v Železnikih«. Dopisa v obeh dnevnikih sta enaka, razlikujeta se v nekaterih jezikovnih popravkih; objavljeni prošnji sta dodana v Ljubljanskem Listu kratek, v Slovenskem Narodu pa daljši pripis. Objava v Ljubljanskem Listu se glasi: Dne 29. m. m. (t. j. novembra, op. k.) izročila je deputacija treh kovačev sle dečo prošnjo g. fužinarjem: »Blagorodni gospodje fužinarji! Žalostno, a istinito je — kar bodo gotovo tudi gospodje fužinarji sami pripoznali — da je stanje tu med nami, tukajšnjimi žrebljarji, silno slabo, žalostno. Tare nas uboštvo, po manjkanje, kateremu sledi kot naravna posledica zaostajanje v razvitji telesa in duha. Slabotno telo in bledi obrazi govore glasno, da smo oni del prebival stva, kateremu žuga neizogibljivo pogin, ako se ne predrugačijo razmere, se nam ne zboljša stanje. Tudi v duševnem razvitju smo zaostali, v nravnem oziru bi bilo marsikaj želeti — pripoznamo. Ime »kovač«, in to smo mi — bilo je in je še zaničljivo; pomeni toliko, kakor demolariziranega, spridenega, nič vrednega človeka; nečemo tajiti, da so to nekateri s svojim nelepim obnašanjem in nepravim ravnanjem — kar pa obsojamo, kakor so tudi naši predniki pra vično obsojali — zakrivili. A kje je krivda, kje so prvotni vzroki, da nas loči tako rekoč »kitajski zid« od druzih občanov, da smo kakor zavrženi »Parias« zaničevani? Mnogi so vzroki naših slabih razmer, a poglavitna in najbolj očitna sta gotovo: ponočno delo in prevelika prostost ter zato nerednost pri delu. Po naravni postavi in Božji zapovedi odločen je dan za delo, a noč v po čitek. Po solnčnem zahodu »spava vsa narava«. In Bog je govoril: »Sest dni — ne noči — delaj.« Podnevno spanje, ko bi ga bilo tudi zadosti, ni v stanu, ker ni naravno, nikdar povrniti telesu onih krepčilnih moči kakor ponočno. In kakošen je podnevni počitek, ko biva v jedni sobi po več družin, katere nimajo odločenega časa za spanje? Jeden druzoga motijo pri počitku. In koliko ga je? V najboljšem slučaji 4 do 5 ur na dan. Težavno ponočno delo prenašati mora tudi slabejši ženski spol, gotovo v veliko škodo družini in občini, ne v prospeh 87 nravnosti. Zato so pa tudi v sosedni Kropi in Kamni Goricis kjer si jednako nam služijo kruh s kovanjem, uže davnej ponočno delo s podnevnim nadomestili. Zato je v pretečenem letu slavna vlada po državnem zboru ukrenila postavo, ki prepoveduje uporabljati ženske moči pri ponočnih delih. Delavec je tu po polnem sam sebi pripuščen, uživa preveliko prostost. Ka dar in kolikor hoče dela. Mnogo nepotrebnih praznikov imamo vsi skupaj Ko liko si jih napravljajo posamezni! Ker nikdo ne sili na to, da bi bilo delo jedna- komerno vsak dan, dela marsikateri po 14 ur in znabiti še več časa skupaj, a drugo noč mora praznovati zaradi utrujenosti. Očividno je. da nam ta velika prostost ni v nobeno l^orist, da, mnogokrat je jedini vzrok pomanjkanja. Na Vas. gospodje fužinarji. jedino le na Vas je ležeče, da se odpravijo te nedostat- nosti, da se naredi velikansk korak v zboljšanje našega stanja. So sicer nekateri med nami, ki se trdovratno upirajo vsaki prenaredbi, ki hočejo pri starem ostati, ki le nepremišljeno upijejo: »Plača se naj nam zboljša.« pa ne pomislijo, da bi jim bilo uže pomagano, ako se odstranijo napominani vzroki. A upam, da se na neopravičene izgovore gospodje ne bodo ozirali ter odpravili gotovo škodljive in nepostavne razvade. Zato se podpisani zaupljivo obračajo do Vas z ponižno prožnjo: 1.) Naj se odpravi ponočno delo sploh; 2.) naj se omeji prostost ter upelje red pri kovanji (Podčrtal k.) To prošnjo podpisalo je 15 kovačev in 20 kovačic, in deputacija kovačev izročila jo je gospodom fužinarjem. Za gotovo se nadejamo, da ta klic po pomoči ne ostane glas vpijočega v puščavi, da se kovačem izpolnijo gotovo opravičene želje v interesu človečanstva. Slovenski Narod je isto prošnjo objavil pod velikim naslovom: »GIBANJE ZREBLJARJEV V ŽELEZNIKIH« in na koncu dodal: »Slede podpisi 35 de lavcev, 15 kovačev in 20 kovačic« Pismu fužinarjem, objavljenem v Slovenskem Narodu, je dodana obširna razlaga, po vsej verjetnosti Kljunova, ki daje sliko prejšnjih in sedanjih časov, časov cvetoče obrtnije in njenega sedanjega propadanja. Takole piše: Jasne in glasne so besede v prošnji. Da gledamo pa nodobo v pmvi svetlobi, ne bode odveč nekaj opazek. — Razvoda ponočnega dela je kaj ukoreninjena (podčrtal k.) — od naseljenja tu se je menda tako kovalo. Lahko umljivo, da so se za vsaki napredek, recimo novost, tako težko pristopni priprosti ljudje vedno upirali. »Tako bomo kovali kakor so naši očetje.« (podčrtal k) Gg. fu žinarji imeli so nekak prevelik strah pred kovači, neso se hoteli trgati ž njimi. Vendar je bilo prejšnje čase za vse boljše, za gg. fužinarje in za delavce. Iz delku odprta so bila pota na Laško in Hrvatsko posebno. Stroji neso tekmovali s človeško delavnostjo, Dober zaslužek so imeli kovači in lepo življenje Je koval kdo eno noč, počival je potem lahko dve. Prositi jih je bilo treba, da so prijeli za delo, ako so hoteli fužinarji mnogim naročilom ustreči. Vsak je zaklal doma prašička. Cvetoča obrtnija pridobila je našemu selu častno ime »trg«. A ko je bila Lombardija za naše cesarstvo izgubljena, zaprta je bila takoj glavna pot našemu izdelku, ker so bili nastavili visoko uvoznino. Blago je za stajalo. Pričel se je neugoden čas za vse. Pridobitev Bosne odprla je bila našim žrebljem novo pot A ustavil se je zopet promet vsled konkurence Angleške, koja ložje stot 50 kr. ceneje uvaža kakor državljani. Pa gg. fužinarji so menda ali bodo storili potrebne korake v obrambo do mače obrtnije. Vsled izdelovanja s stroji (mašinski žreblji) padel je naš izdelek zelo, zelo v ceni. Zato je tudi zaslužek mnogo pičlejši, kakor poprej. Pa vendar so hoteli živeti kakor prej in nekateri so tudi tako ravnali. Koliko praznikov so si napravljali, ker nimajo nič redu, v škodo sebi in fužinarjem. Sami za- bresti morali so v pomanjkanje Kdor je pa pridno in redno koval, pešati so mu morale moči. ker ne more imeti onega počitka kakor predniki. Škodljivo počitku je ponočno delo (podčrtal k.) že samo na sebi, kaj pa šele red — boljše nered —, katerega so se držali do najnovejšega časa. Nekateri pričenjajo ob 8. uri zvečer, drugi ob 11. uri in delajo potem neprenehoma skoro 10—14 ur. 88 Zvečer ob 5. ali 6. uri — drugi pozneje — imajo večerjo in potem siti gredo spat za dve ali tri ure. Ob napominani uri gredo v »vijance«, kjer vlečejo in ostre trdo železo do 7. ure neprenehoma. Ob 7. uri imajo šele zajutrek »podmet«, drugi kruh in »heruš«. Zgodi se pa čestokrat. da zapusti kovač svojo pomočnico, ali pa jo vzame soboj, da si privežeta dušo s pijačo žgano ali ponarejeno, kojo jim rada proda »mektajnarca«. Kuje pa tu vse, mlado in staro (ne. staro navadno, ker opeša, dobi pravico, da sme s košem obiskovati sosednje kraje), moški in ženske sku paj. Tu vidiš pri »ješi« hitro vzdigovati kladivo mlado žensko, a zraven nje ziblje škripajoče kolo njenega dojenčka. Dopoludne imajo navadno z izdelki opravilo. Opoludne jedo in po jedi se vležejo k počitku kake dve uri, ako nc- majo druzega opravila. Tako je. Sodbo si lahko napravi vsakdo sam. Gg. fuži narji so že davno želeli predrugačenja, a ostalo je bilo vse pri željah. Sedaj pa, ko je večina kovačev sama zato, lahko z gotovim veseljem pričakujemo, da bodo želje res postale »meso«. Kljunovo prošnjo v imenu 15 kovačev in 20 kovačic so fužinarji, predvsem Globočniki, sprejeli ko »sumljivo gibanje«, zato so kaplana zavrnili, naj se briga za cerkvene zadeve in zadeve bralnega društva, v obrtne razmere naj se pa ne vtika, »ker to ne spada v njegovo področje, temveč v one delavcev samih in njih gospodov«. Iz majhnega števila podpisnikov — v Železnikih je bilo tedaj nad 250 kovačev — je sklepati, da Kljun pri svoji prošnji niti med kovači ni imel dovolj opore. Se tisti, ki so podpisali, so verjetno podpisali zato, ker sta bila dva dni pred izročitvijo prošnje kaplan in župnik pri J. Globoč- niku in ga vprašala, če fužinarji morda ne nasprotujejo temu, da se odpravi nočno delo in vpelje red. Kovači se namreč niso upali prošnje podpisati, pre den niso vedeli za voljo svojih gospodov. Maketa vigenjca v muzejski zbirki v Železnikih. (Iz: F. Planina, Skofja Loka s PoIjans:;o ir. Selško dolino. 1972. 160.) 89 Kako so fužinarji reagirali na »gibanje žrebljarjev v Železnikih«, je raz vidno iz dopisa, ki ga je eden izmed Glcbočnikov v svojem imenu in v imenu obeh bratov poslal Novicam. Čeprav je bil dopis napisan v njihovem »obče- valnem jeziku«, to je v nemščini, ga uredništvo Novic ni zavrnilo, dalo ga je prevesti in objaviti v št. 49, 9. decembra 1885 na strani 395. Globocnik piše v njem: Iz Železnikov 6. dec. — V »Ljublj. Listu« št. 276. od 2. decembra t 1. se je poročalo, da je deputacija treh kovačev izročila prošnjo pri gospodih fužinarjih, v kateri se je prosilo: 1) Naj se odpravi ponočno delo sploh, 2) naj se omeji prostost ter vpelje red pri kovanji. Popravlja se, da je to deputacijo vodil glavni pouzročitelj tega gibanja med kovači gosp. M. Klun kot predsednik slovenskega bralnega društva. Iz tega se vidi, da to obrtno gibanje ne izvira od kovačev, marveč od železniškega bralnega društva, ker to prošnjo je pod pisalo le 15 kovačev in 20 kovačic, v resnici je pa v Železnikih nad 2.50 kova čev. Sicer pa so si gospodje fužinarji uže večkrat prizadevali pri kovačih, da bi se ponočno delo kakor tudi navadni »plavi« ponedeljki in brezštevilni tako- zvani soprazniki (po 1—3 v vsakem tednu) odpravili, kar je pa preprečilo nasprotovanje kovačev. Opomnimo pa, da se kovači ne plačujejo od dneva, ampak po teži skovanih žebljev, in da jim je na volji, ponoči ali podnevi delati, kakor jim bolje kaže. Duhovni gospod predsednik bralnega društva naj se briga le za cerkvene reči in pa zadeve bralnega društva, ne pa za obrtne razmere, ker to ne spada v njegovo področje, temveč v ono delavcev samih in njih gospodov. Kako malo resna volja prosilcev je. da bi se odpravilo ponočno in vpeljalo vsakdanje delo, kaže to, da so isti v pretečenem tednu le tri dni delali in da so po neobhodnem »plavem« pondeljku še le v torek delo začeli in uže po polurnem delovanji delo popustili, si kupili špirita, sladkorja in dišav ter si napravili škaf »žganja«, katero so s »korcem« pili in pijani omahovaje zapustili svoje »vigence«. Odličnemu govorniku bralnega društva Tomažu Dolencu, po domače Cečku, ni bilo pretežavno ponoči vstati in delavcem špirita itd. dati ter jih v njihovem pohajkovanji podpirati. Fužinarji »Znan triumvirat«. Dasi so Globočniki natanko vedeli za vsebino prošnje in vse okoliščine v zvezi z njo, saj sta kaplan Kljun in župnik Mrak dva dni pred njeno izročitvijo fužinarjem o vsej zadevi obvestila J. Globočnika, so v dopisu Novicam podtikali »gibanje žrebljarjev« kaplanu Kljunu. Ta je na dopis poslal Novicam pojasnilo oziroma popravek, ki so ga prinesle v naslednji številki -— 50, 16. decembra 1885 na strani 402: Železnike 11. dec. (V popravek na dopis v zadnji številki »Novic«.) Dvomim, da bi »triumvirat« vedel, kaj se je pisalo v zadnji številki »Novic«, še manj me more pa kdo preveriti, da bi bili oni to pisali.)* So pa — ne dela jim časti tako poročilo, veljave jim ne bo pridobilo pred svetom. Neresnica in zasukavanje pravemu možu ni lastno. Res je, da sem se jaz — a v soglasji z gosp. župnikom delam, kar delam — ko me ne bi bili tudi tehtniši krščanski nagibi priganjali, uže iz človekoljubja živo zanimival za mučeniškj rod. O vsaki priliki govoril sem zoper razvade, kazal na slabe nasledke, ki izvirajo iz ponočnega dela in nereda za dušo in telo. Mnogokrat povzdignil sem glas v društvenih prostorih, ker je bilo več kovačev zbranih, torej lepa prilika. S prepričevanjem sem jih hotel odvrniti od ukoreninjene razvade. Je mar pa z mojim prizadevanjem dništvo osramoteno, prostori oskrunjeni? Ni li to čast društvu, ni dokaz, da društvo v resnici blago in prav deluje? Res je tudi, da sem šel tudi jaz s kovači, ko so nesli prošnjo gg. fužinarjem, a ne kot predsednik bralnega dru štva. In zakaj? 27. novembra, dva dni pred izročitvijo prošnje, bila sva z gosp. 90 župnikom pri g. J. Globcčniku in ga vprašala, ako nimajo fužinarji nič zoper to, da se odpravi ponočno delo in vpelje red. Kovači se niso upali podpisati, preden niso vedeli za voljo svojih gospodov. Zagotovil naji je gosp. Globočnik, da je bila to uže davnej fužinarjev vreča želja, ter rekel, da ni treba nobene prošnje, ker bodo sedaj sami za to skrbeli. A gospodje so bili silno nahujskani po zlobni osebi, češ da sem jaz kovače podpihoval, naj se vzdignejo zavoljo preslabega zaslužka. V opravičenje — ne pisal ne govoril nisem o tem — ob ljubil sem mu prošnjo prinesti. Mjški besedi gosp. fužinarja sem verjel •— nameravana prošnja bi se opustila Zavoljo večje gotovosti im da bi se gospodje na kovače same opirali, se podpisi niiso opustili. — Ko so nesli kovači prošnjo, šel sem z njimi, da sem spolnil besedo dano g. fužinarju. Podpisana je od 35 kovačev (mojstrov večidel), toraj 70' delavcev. — Čudne, pa tudi žalitve so besede, naj se le pečam s cerkvenioni zadevami in z bralnim društvom. Logika, logika! Ali sem kedaj svojo dolžnost zanemarjal. Ni lepo svojo lepo stran kazati — se hvaliti, to tudi ni moj namen, a zagovarjati se mi je. Ne vem, kako bodo moja dela na tehtnici Božje pravice obstala, pa pokažejo naj mi le enega v celi fari, da sem mu kaj odrekel — le enega, da mu ne bi bil z veseljem ska- zoval pravice in dolžncsti svojega stanu. Ravno gospodom fužinarjem storil sem iz ozira, k čemur me ni vezala dolžnost, uslugo v pretečenem letu, ko niti še kaplan nisem bil. Drugi morali so k izpraševanju, a njih hlapce sem posebej v nedeljo podučeval. Nimajo torej nikakega vzroka sumničiti o natankem spol- novanji mojih dolžnosti. Jaz ne delujem samo kot kapelan, ampak sem pomoč nik gosp. župnika. Menijo pa gospodje fužinarji, da je tukajšnja duhovščina tako malomarna, da jej ni nič na tem ležeče, kaka je nravnost v duhovniji! Kdo bi pa trdil, da vpliva ponočno delo, ko kujejo moški in ženske — večidel mladost — skupaj, dobro na nravnost? — Je res te misli »triumvirat«. da je od fužinarjev in delavcev odvisen čas kovanja? Kaj pa volja Njih Veličanstva, C. kr. postava? Ali ni veljavna tudi za Železnike? Kje ste čuvari postave? Čudno je, da nočejo gospodje fužinarji spoznati kovačev za svoje delavce, a spoznajo jih, da vživajo postavno prostost, da imajo prodajalnice za svoje delavce. — Gotovo ni v čast fužinarjem, da trosijo po časopisih slabosti svojih delavcev in rojakov, naj bi jih rajši odpravili Pa ko bi bilo le resnično, kar se je poročalo. Na večer 1. decembra začeli so kovati ob 9. uri in so nehali ob 4. zjutraj, torej ne po polurnem delu. Znabiti je vplival nanje somenjski dan, ki je bil v ponedeljek tu — dobili niso potrebnega počitka. Zapustili so kovačnice in šli v stanovanje nekega kovača. Bilo jih je 20. Vnamejo se tam za »Eliashohen- geist«, pijača nedolžna, podobna hruševi vodi. Pijača ta prišla je menda iz Kamnegorice sem v navado. Vsak zapil je 2a zajutrk 6 kr., kruh imeli so seboj. Kupili so potem 1 funt sladkorja, 2 litra špirita, za 10 kr. dišav pri T. Dolencu (Ccčku), poštenjaku, možu značajnemu, ob 5. uri zjutraj. Ako se zdi gospodom to »po noči«, kaj more revež za to, da je on s svojo polovico ob tem času na nogah, da si služi z malo prodajo borni kruh. Špirit so potem skuhali — naj objavim ves recept — v dveh ponvah in ga zlili res v škaf. v Icaterem je bilo 6 litrov vode, namesto v dve skledi. Potem so si privezali duše. Zajemali so s kupico, ne s korcem. Korca ne premore ista hiša.* Ni res, da bi bili vsi tisti, ki so prinesli prošnjo, zraven — bil je le eden.** Ni res, da so se iz vigonce opotekali, ker so bili v hiši. Toliko v razjasnilo. Sicer pa obžalujem, da so dali inteligentni fužinarji svoje ime za take čenče. A resnico je govoril, če tudi v oči bode. Matej Kljun * Dopis došel nam je v nemščini od znanega železniškega gosp. fužinarja. * Došli dopis je nemški razun malih besedi, in s tem je izraz »Schopfer« (šefla), v slovenski prevod sprejeli smo pravilni izraz »korc«. ** Tega dopis ni trdil. O nadaljnjem razpletu »gibanja žrebljarjev v Železnikih« iz tedanjih ča sopisov ničesar ne izvemo, zakaj dopisi iz Železnikov so presahnili, kakor ugo- 91 Racovn^k z značilnimi hišami, stanovanji nekdanjih kovačev-Ž€bljarjev. (Iz: F. Planina, Skofja Loka s Poljansko in SelSko dolino, 1972, 157.) tavlja Dušan Kermavner v razpravi Pavperizem (obubožanje) v propadajočih železarskih krajih na Gorenjskem pred sto leti (Loški razgledi XVII/1970, str. 60) in sledi razpletu dogodkov po ohranjenih spisih kranjskega deželnega predsedstva o ukrepanju upravnih oblastev. Tu izvemo najprej, kako je okraj ni glavar v Kranju, brž ko je izvedel o »žebljarskem gibanju« v Železnikih, dne 31. decembra 1885 uradno pozval »lastnike fužin brate Globočnike (Jo- hana, Antona in Leopolda, op. k.), naj urede delavske razmere v smislu zakona z dne 8. marca 1885 zlasti glede delovnega časa, delovnih odmorov mladoletnih pomožnih delavcev, delovnega reda in bolnih delavcev« — za te naj bi ustano vili delavsko bolniško blagajno — in naj mu potem poročajo, kako so vse to uredili. Med pogajanji med fuzinarji in kovači se je v marcu 1886 Bernard Lotrič z nekaj drugimi kovači pritožil na okrajno glavarstvo, da razmere še niso urejene, in ga prosil, naj pomaga pri odpravi protizakonitosti v železnikarskem »tovarniškem obratu«, zlasti »nočnega dela žensk in otrok«. Po sodbi okrajne ga glavarja je tudi to pritožbo napisal kaplan Kljun . . .« Tudi po novem delovnem redu od dveh ponoči do treh popoldne — ki so ga uvedli fuzinarji Globočniki, ponočno delo ni prenehalo. Večina žebljarjev je še zmerom zagovarjala nočno delo in tudi še dalje delala ponoči. Prišlo je celo do hudih nasprotij med kovači, ki so začeli delati podnevi, in med tistimi, ki so vztrajali pri nočnem delu. Ta nasprotja so ponehala, ko je ugasnil ogenj v plavžih in vigenjcih. Tudi nasprotja med fuzinarji in kaplanom Kljunom in župnikom se niso polegla. Kljun si je privoščil kliko fužinarjev Globočnikov, kateri je pripadal tudi župan in učitelj Jožef Levičnik, in jo označil kot »gospo- 92 sko zbornico«. Do zadnjega se je prizadeval, da bi lajšal socialno stisko žeb- Ijarjev in se trudil, da bi jim v okviru bralnega društva pomagal do širših obzorij. Odsev teh prizadevanj je eden njegovih zadnjih dopisov, ki ga je obja vil Slovenec 16, aprila 1888, v katerem med drugim piše: »Kaj burno je postalo življenje zadnji čas v našem malem trgu. Kovači predramili so se v toliko, da so se začeli zavedati, da so ljudje, da jim gredo človeške pravice. Nekaterim ljudem se ve, da to ni po volji; za svoje zanemarjene ter ubožne rojake ni majo druzega kakor psovke, dasi radi spravljajo njih krvavo zaslužene kraj carje. Da bi jim pa podali roke ter jih oteli dušnega in telesnega pogina, zato se ne zmenijo . . .« Malo pred odhodom iz Železnikov jeseni 1866, ko je bila najhujša socialna stiska pred vrati, je Kljun poslal Slovenskemu Narodu (št. 201, 3. sept. 1886) dopis s pomenljivim naslovom »Klic na pomoč«: Tukaj . . živilo se je okolo 800 oseb z izdelovanjem žebljev in v to spada- jočih stvari. Zaradi slabega zaslužka moralo je popustiti v zadnjih desetih letih nad polovico delavcev to delo in akoravno neradi, so vendar se morali podati od ljubega domu po svetu s trebuhom za kruhom. Mi drugi smo pa le toliko služili, da smo pri največji skromnosti in uboštvu sebe in svoje družine komaj preživili. — Zadnji čas nas je bilo zopet nad 70 oseb odpuščenih in zdaj vlada pri odpuščenih največja revščina in obup, ker ni nič zaslužiti in nič jesti. — Tudi pretijo, da nas bodo vse druge tudi odpustili in tako bo nastalo še večje gorje. Kaj bo, ko pride mrzla sapa, s čim se bomo takrat živeli? — Mi, ubogi delavci v Železnikih, zdaj ponižno prosimo vse gospode, ki imajo kaj vpliva, naj nam v skrajni bedv kakor koli priskočijo (na pomoč) in olajšajo obupni naš položaj, saj živi vendar ne moremo v zemljo... Se jedenkrat prosimo, usmilite se nas vi, katerim je Bog dal, da bi lahko revnim pomagali •— Pro simo, ne odlašajte, ker skrajni čas je, sila in reva trkata na duri. Priskrbite nam dela in zaslužka! — Zapuščeni kovači železniški. Ob Kljunovem odhodu so bili žalostni zlasti mladi žebljarji, nasprotniki pa so pokazali svoje veselje s tem, da so najeli fužinarskega ribiča, da je ob njegovem odhodu streljal z možnarji. V zvezi z nočnim delom in z ukinitvijo te zakoreninjene navade, za katero se je prizadeval kaplan Kljun, je zapisal zgodovinar in arheolog Alfonz Miillner (Argo ?111899, str. 99): »Vsa priza devanja, da bi odpravili navado nočnega dela, so bila brezuspešna in so si vsi, ki so se za to potegovali, nakopali celo sovražnike, med njimi dolgoletni že lezniški kaplan in župnik Matevž Kljun v letih 1885 in 1886.« Propad fužinarstva in žebljarstva je prinesel brezposelnost in siromaštvo, ki sta se nadaljevala sicer v drugačnih oblikah do nove industrializacije Že leznikov. Pogled v razmere v začetku našega stoletja nam pokaže obširen dopis »Železnike in njih propad«, ki ga je objavil Slovenec 22. decembra leta 1906. Članek je napisal dober poznavalec takratnih razmer, saj navaja v njem vse vzroke propada in možnosti, ki bi Železnike vsaj deloma rešile velike revščine in brezposelnosti: V Železnikih se je zadnje dni bil živahen boj pri občinskih volitvah med dvema strankama. Teh strank ne loči toliko politično naziranje, kakor domači gospodarski oziri. Na eni strani tisti, ki imajo kaj, na drugi strani oni, ki imajo malo ali nič. Pisec teh vrstic hoče nepristransko in mimo v glavnih potezah razjasniti položaj. Zanimive so razmere v Železnikih, dasi zelo žalostne, za vsa kega, ker dokazujejo, kako propade sčasoma vsak kraj in vsako podjetje, če ga ne vodijo nesebični možje, ki jim je poleg lastnega žepa mar tudi sološna ljudska blaginja. Na drugi strani pa vidimo, da mora propasti in propade vse, čemur ne da zdrava organizacija življenjske sile. 93 v Železnikih je cvetela pred leti razmeroma živahna železna industrija. Bavili so se s fužinarstvom in z žebljarstvom ter izdelovali zvaljano žico. Ži vahno je bilo takrat in ljudstvo je vsaj toliko zaslužilo, da ga ni bilo strah bližnje bodočnosti. In danes? Tiho je vse in mirno. Topilnice so porušene, ko- vačnice so razvaline. Jesenovec se podira. Le par koles pri kovačnicah od časa dt) časa milo cvili, kakor bi umirala. Inako se človeku zdi ob tem propadu in ob teh razvalinah, če se spominja, kako je nekdaj tu bilo vse polno življenja. In kaj je vzrok, da so Železniki danes kakor mrtvi? Gotovo predvsem razvoj velike železne industrije po tovarnah, s katero je malemu delavcu težko konkurirati. Toda poleg tega so še drugi vzroki. Najprej delodajalci. Polnili so svoje žepe, kupovali gozde in bogateli in tako trdno podlago postavili svojemu obstanku. Ne trdimo, da so obogateli samo od kovaštva, ampak tudi z raznimi kupčijami, špekulacijami itd., a podlago so imeli od svoje male industrije, torej od kovačev. Ko pa so videli, da se kolo časa vrti naprej in se ne bo dalo več izhajati s patriarhaličnimi napravami, ampak da bi bilo potreba kaj narediti, da se vzdrži obrt in zagotovi koiček kruha tistim, ki so celo svoje življenje delali zanje, niso ničesar storili. Mislili so: mi imamo dovolj, delavci pa naj gledajo, kako se bodo preživeli. To je bila krivda delodajalcev, da niso o pravem času skrbeli za delavce, dasi jim je bilo to mogoče. Ce so bili priprosti neraz sodni delavci lahkomiselni, da niso znali pogledovati v prihodnost, je bila dolž nost njihova, kot izobraženejšega in dalekovidnejšega dela ljudstva skrbeti zanje. Ne samo, da niso ničesar storili, ampak vsakega, ki je namignil, da bii bilo treba kaj storiti za Železnike, so neusmiljeno pobili Ko bi mogel pokojni gospod kaplan Klun vstati iz groba, zaklical bi tem ljudem: »Glejte, kar sem napo vedal, to se je zgodilo. Železniki so propadli. Povedal sem vam to in svetoval, kako bi se dalo zlu odpomoči, a vi ste me zato preganjali kot zločinca.« Pred kakimi 20 leti je bil namreč za kaplana pri nas gospod Klun. Videl je, kako nezdrave razmere so in je hotel po svojih močeh pomagati. Svetoval je, naj so odpravi poncčno delo, ki je bilo na kvar morali in telesu, prigovarjal, naj se skrbi za delavce za slučaj starosti in bolezni in seveda opozarjal tudi, da morajo v tem pogledu delodajalci kaj storiti. Ustanovil je bralno društvo, zakaj ljudstvo je bilo silno nevedno. In nasledek tega blagega prizadevanja je bila ncčuvena gonja proti gospodu kaplanu. Zanimivo je citati »Slovenca« in »Slov. Narod« iz onih časov. Člane bralnega društva so našuntani hlapci in nekateri zaslep ljeni trpini-kovači napadali. G. kaplan je žalosten odhajal iz Železnikov, videč propad trga, nebrižnost in nasprotstvo onih, ki bi lahko kaj storili, in zasleplje nost tistih, o katerih je vedel, da postanejo berači, kar so danes v resnici. Ker hočemo biti nepristranski, moramo nekaj krivic tudi delavcem od meriti. Bili so pač nekoliko lahkomiselni. Zaslužka si niso znali razdeliti in preveč praznikov so imeli. Veliko je bilo takih — vsi seveda ne — ki so bili zadovoljni, da so imeli kaj za nedelje in ponedeljke, za bodočnost jim ni bilo mar. Kar pa moramo nekaterim posebno na rovaš napisati, je dejstvo, da so bili sami prav tako proti izboljšanju delavskega položaja kakor njihovi delodajalci. Bili so mrtvo, nerazsodno orodje, prava mašina nekdanjih železniških mogotcev. Zlagali so pesmi, v katerih so oboževali svojo gospodo in ji.h skoro molili kakor bogove. Sram mora biti človeka, ko te stvari bere — take pesmi se še dobe v Železnikih — in pcmilovati siromake, ki se tako ponižujejo. Seveda niso bili vsi taki. Bralno društvo je m.arsikomu odprlo oči. Neverjetno je pa to, da je ?e danes nekaj ljudi, ki so popolni berači, ki vidijo, kako se je zanje skrbelo, pa vendar kakor pribiti stare razmere hvalijo in imajo še sedaj nekaternike za višja bitja. V Kropi in Kamni gorici je začela tudi obrt propadati kakor v Železnikih, toda razsodni možje so o pravem času to zapazili in se združili. Pomagali so k združitvi ne sam.o delavci, ampak pri tej akciji so jih vodili imoviiti možje in podpirali so jih občinski odbori, ki so vse storili, da imajo delavci vsaj za silo zaslužka. V Železnikih pa so bili občinski odbori vedno taki, da niso v tem pogledu čisto nič storili. V zadnjem času so se začeli kovači sami nekaj gibati in skušali ustanoviti zadrugo. Letalo je par mož od Poncija do Pilata, bili so pri deželni vladi, ki ji.m je obljubila pomoč. A vendar vse stoji, ker se nočejo zavzeti za to podjetje veljavnejši možje, predvsem občinski odbor. Treba bi bilo 94 pač nekoliko začetne glavnice, ki bi je ne bilo pri dobri volji težko dobiti. Ce ne zaupajo vodstva priprostim delavcem, naj sami zadrugo vodijo in mora iti. če gre v Kropi Kaj pa se je za prospeh Železnikov storilo v zadnjem času? Nič. Zupan je pač dosegel, da so vsako leto nabori za vojaške konje. Dobro, nekaj je tudi to. Ali kaj pa imajo od tega Zeleznikarji? Doseglo se je, da so pri nas uradni dnevi. Tudi to je nekaj in gotovo smo županu hvaležni, v kolikor je pripomogel, da so se vpeljali. Toda kakega gmotnega dobička od teh dnevov vendar le ni mamo. Povzdignili se Železniki zrradi tega niso čisto nič. Ce stranke nekaj četrtink vina popijejo, se to vendar ne more imenovati poseben zaslužek za Železnike. Nikomur izmed občinskih odbornikov nočemo osebno ničesar očitati Osebno so lahko največji poštenjaki, toda kot odborniki so bili premrtvi, premalo agilni, ki niso veliko skrbeli za splošni blagor. Ni zadosti, če se nekoliko skrbi za ubožce, ki jih je mnogo in so veliko breme za občino; boljše bi bilo skrbeti, da v bodoče beračev ne bi bilo. Gospod župan se je posvetoval z dvema svojima sosedoma in kar so trije sklenili, bil je gotov sklep, ki so ga v seji vsi^ kakor na komando potrdili brez pomislekov in brez debate. Nihče nam ne more za meriti, če trdimo, da ni dobro, če sedi leta in leta sam.a žlahta v odboru. Nikomur niso pustili medse, kakor da bi bila njihova čast in pravica dedna. Kjer ni opozicije, je dandanes vse javno delovanje nezdravo. V Železnikih so svoje dni imeli občinske gozdove. Vsakdo si je smel iz njih drv pripraviti, kolikor je potreboval. Eden gozd je bil v Mlakah, drugi v tako imenovanem Hrvaškem hribu (Kovaškem?!, op k.). Kar pride na misel umrlemu gospodu Jan. Globočniku, da je hotel gozd v Mlakah prepisati na svoje ime. O pravem času se mu je po robu postavil pokojni župnik Luka Košmelj in resnično gozd rešil občini. Pozneje se je parceliral na posamezne hiše. Nekai let pozneje pa pride posestnikom v Gorenjih Železnikih na misel: če so bile Mlake občinske in so se razdelile med občinske posestnike, mora se tudi Hrvaški hrib (gre za Kovaški hrib, oz. Kovaški vrh, op. k.), ki je ravno tako bil svoj čas občinski kakor Mlake. Kovaški hrib pa je bil že razdeljen med nekatero po sestnike, ki so nekaj let sem davke plačevali. Začela se je tožba, ki še zdaj ni končana. Odbor je veliko napako napravil, da se ni hotel za to stvar prav nič zmeniti, ampak je kratkomalo odklonil prošnjo, naj poišče potrebnih podatkov v občinskih aktih. Mi se nočemo v to spuičati, le toliko še drznemo pripomniti kot nejuristi, da se nam to priposestvovanje ne zdi pravo. To pa zaradi tega ne, ko se nam zdi priposestvovanje v 30 ali 40 letih le takrat pravično, če je lastitelj užival z dobro vestjo, da je njegovo. Ti ljudje, ki imajo sedaj Kovaški hrib, so dobro vedeli, da je bil gozd nekdaj občinska last. Vse to je pri zadnjih občinskih volitvah razburilo duhove. Nastopili so proti staremu odboru in zmagali v II. in III. razredu. In kaj sedaj? Kot nepristranski opazovalci pa trdiimo že danes, da bo novi odbor samo v tem slučaju pripomogel do boljših razmer pri nas, če se bo potrudil, da se kaj napravi, pri čemer bi imeli brezdelni Zeleznikarji gotov zaslužek. Samo drug odbor brez kake nove uvedbe ne bo nič koristil. Kaj bi se dalo narediti? Karkolk Mislimo pa na te stvari: 1. Čipkarska šola. Ženske so se navadile klekljati in tega ne bodo opustile, tudi ko bi nič ne zasluži^ie. Izvežbane pa v tem poslu niso, zato malo zaslužijo, od 20 do 30 kr. na dan. Občinskemu odboru se je že nudila prilika, da nastavi učitelja za čipkarstvo in bili so v besedah vsi odborniki s tem zadovoljni, naredili pa le niso nič. 2. Kovaška zadruga. Delavcem mora iti na vsak način občinski odbor na roko za pridobitev ustanovnega kapitala in mora zadrugi dobiti državno pod poro. 3. Najboljše pa bi bilo, da bi se zidala kaka tvornica za železne, še morda ugodnejše, za lesne izdelke. To bi pač lahko zasebniki naredili. Toliko kapitala je pač v Železnikih, da je kaj tacega mogoče. Ali človek se mora za glavo prijeti, ko vidi, da ni nobene podjetnosti. Kakor kokoši na svojih jajcih sede na svojem denarju in so zadovoljni, če dobivajo svoje obresti iz hranilnice 95 in cd hipotek. Ali da bi s kakim rizikom svoj kapital investirali, to jim še na misel ne pride. Toliko lesa in vse se izvozi kot deske in oglje. Čakajo tujca, da si osvoji lepi kraj, da obogati pred njihovim nosom in se smeje tem malen kostnim, boječim možem. In vendar bi gotovo novo, boljše življenje zavladalo v razbitih Železnikih, ljudje bi imeli svoj kruh, delodajalci svoje dobičke in zavest, da so vendar nekaj storili za svoj rodni kraj in ga oteli pogina. Naj se te skromne vrstice sprejmejo dobrohotno, ker so bile pisane iz najboljšega namena. Pisec ni, hotel nikogar žaliti, ampak pojasniti kratko raz mere v Železnikih. Vodi ga najboljša želja, da bi se začelo novo življenje v trgu. Brez organizacije in skupnega dela vseh strank pa tudi najboljši odbor ne bo ničesar dosegel. X. Y. Kako je članek prizadete v živo zadel, je očitno iz tega, da se jim je mudilo nanj odgovoriti. Dcber teden pozneje je Slovenski Narod prinesel odgovor pod naslovom »V obrambo resnice« (v št. 298, 31. decembra 1906). Odgovor je bil objavljen na prvi in drugi strani časopisa, kar je bilo nenavadno: V OBRAMBO RESNICE Iz Železnikov, koncem decembra 190'6. Zadnje občinske volitve v našem trgu so dale gotovim krogom povod, da so začeli z veliko strastjo napadati v javnosti naše fužinarje, češ da so oni. prvi, Železniki: Okno iz starih kovaških časov. (I^: F. Planina, Skofja Loka s Poljansko In Selško dolino, 1972, 161.) 96 če ne edini krivci na gospodarskem propadanju Železnikov; poleg tega pa se jim je tudi očitalo, da so si na nepravilen način ali pa celo na nepošten način prilastili nekaj občinskega imetja. Dokler smo te napade, katere je otvoril »Naš List«, smatrali za navaden volilni manever, se nam ni zdelo vredno, da bi se spuščali v javno polemiko z ljudmi, katerim je dobro vsako orožje — izvzemši resnice! A ker ti napadi tudi po volitvah niso ponehali, temveč so se preselili tudi še v »Slovenca«, je pač potrebno, da se izve na tem mestu resnica. Predvsem je torej velika krivica, ako se trdi, da so delodajalci-fužinarji krivi žalostnega propada železne industrije. Nasprotno, oni so držali obrt v naj težavnejših časih samo zaradi tega, da so imeli ljudje zaslužka; celih 20 let se jim je vsled tega množila v skladiščih mrtva zaloga žebljev in le srečen slučaj je nanesel, da se jim je po okupaciji Bosne posrečilo odriniti staro zalogo v to deželo. Uvidevši, da staro blago ne gre več, poskusili so potem upeljati izdelovanje raznovrstnih žebljev, kakor se rabijo pri železnicah in izdelujejo v Kropi in Kamni gorici; omislili so si potrebno orodje, a naleteli so na odločen odpor — pri žebljarjih •— delavcih, ki o kaki novotariji niso hoteli ničesar vedeti, temveč so se hoteli držati le izdelovanja žebljev, kakor so jih delali še njihovi pradedje. Kdor pozna to naše ljudstvo, nam bo verjel! Ravno taka je z nočnim delom, katerega so se delavci krčevito držali vzlic vsemu nasprotnemu pri zadevanju fužinarjev in oblasti. In končno so potem žebljarji sami zapustili delo, zlasti za časa gradnje ceste v Podbrdo in pa železnice; trditev, da so fužinarji brez usmiljenja odslovili delavce, je torej tudi grda neresnica. Očita se naposled fuzinarjem tudi, da so pred leti preprečili zgradbo predilnice v Železnikih, dočim je resnica, da so se zanjo potegovali; odposlali so namreč svojega družabnika v družbi s tedanjim državnim poslancem Koblarjem k last niku tržiške predilnice s prošnjo, naj bi ustanovil filijalko v Železnikih, kar pa je mož odločno odklonil, češ da je oddaljenost od železnice prevelika itd. Iz vsega tega naj blagovoli izprevideti razsodno občinstvo, da je bilo napadalcem fužinarjev na mari le brezvestno hujskanje nerazsodnega ljudstva zoper one sotržane, katerim se marsikakih zaslug za naš kraj ne more odrekati. Žrtev takih hujskačev je bil svoj čas tudi pokojni kaplan Klun, na katerega se »Slovencev« dopisnik sklicuje in kateri je pred svojim odhodom iz Železni kov odkritosrčno priznal, da je bil slabo informiran in zapeljan. Vrhunec nepoštenega hujskanja pa je končno očitanje, da so si fužinarji na nepravilen način prilastili občinski svet. Gre tukaj za »Kovaški vrh«, »Nji vico« in »Mlako«. Kar se prvega tiče, je poklicana gosposka že pred 66 leti priznala, da je last fužinarjev, in od tedaj so ga le-ti mirno in izključno uživali ter so bili vedno tudi v zemljiški knjigi vpisani kot lastniki; dovoljevali so pa svojim delavcem in žebljarjem čisto prostovoljno, da so smeli dobivati v gotovi izmeri iz tega gozda les za kurjavo. To dovoljujejo tudi še dandanes, akoravno v to, kakor rečeno niso obvezani. In v zahvalo se jim sedaj očita, da so nepo šteni posestniki tega gozda. To je vendar preveč! Saj se je vendar še-le pred par meseci po zapriseženih izpovedbah popolnoma verodostojnih prič dokazalo, da je bil »Kovaški vrh« le zgolj po pomoti nekaj let vpisan v občinskem in ventarju, da si pa občina nilšdar ni svojida in ni mogla svojiti kakršnihkoli pravic do tega gozda. Sedaj imamo nov občinski zastop, ki ni prijatelj fuži narjev. Čemu ne toži, ako misli, da imenovani svet ni prosta last fužinarjev? Potem se bo že izkazala jasna resnica na edino pristojnem mestu. Kdor pa uboge reveže zapeljuje v brezupne pravde in s tem v občutne stroške, ali pa celo v nevarnost zapora, kakor se je to nedavno zgodilo, tisti gotovo ni prijatelj ljudstva! — Kar se tiče »Njivice«, je ta svet g. Anton Globočnik prostovoljno podaril občini, akoravno ga je bil njegov oče pošteno kupil in plačal. In celo tak čin se zlorablja v hujskanje revežev. Zares žalostno. Istotako izmišljena je trditev, da je skušal pokojni g. J. Globočnik prepisati občinski svet »Mlaka« na svoje ime. Res je namreč le, da je o priliki postopanja za agrarno razdelitev tega zemljišča potezal se za pravice gostačev do sorazmernega užitka, da pa za svojo osebo ni zahteval nikakih pravic. In s tem smo povedali v kratkih potezah golo resnico. Po našem prepričanju je bodočnost Železnikov odvisna od složnega delovanja vseh slojev prebivalstva; 7 Loški ra-'gledi 97 najslabše sredstvo za zboljšanje razmer pa je hujskanje nevednega ljudstva zoper imovitejše sotržane, ki sami tudi trpe pod splošnim gospodarskim propa danjem. In če se potem poslužuje hujskač za orožje še očitne neresnice, potem bi se morali vsekakor združiti zoper tako nepošteno početje vsi pošteni možje brez razlike stranke. — To naj pomislijo tisti, katerim mora biti blagor Želez nikov ne le na jeziku, ampak tudi na srcu. Iz navedenih zapiskov, povzetih večidel iz časopisov, odseva hiranje in konec železarstva in fužinarstva v Železnikih, odseva tudi podoba časa in ljudi, razmerja med fužinarji in kovači, boj enih za obstoj in prizadevanje drugih, da iz tega propadanja rešijo zase in za svojo prihodnost, kar se da: predvsem gozdove. Pravda za Kovaški vrh se je vlekla leta in leta. Prišla je prva sve tovna vojna, ki je splošno revščino le še povečala. Obdobje med dvema voj nama revščine ni odpravilo. Zeleznikarji so bolj životarili, kakor živeli. Del industrije in obrti ni reševal brezposelnosti in siromaštva, mnogi so morali v druge kraje za kruhom. To obdobje bi bilo treba še obdelati. Po drugi vojni, v kateri so Železniki plačali velik davek, je eden izmed odločujočih dejal: Za Zeleznikarje doma ne bo kruha, naj gredo na Jesenice ali po dolini kamorkoli. Podjetni domačini so se znašli. Iz skromnih začetkov, ki so jim botrovale podedovana ljubezen do kraja, žilavost in pridnost, se je tudi v Železnikih in v sosednjih vaseh naselila industrija, ki je zagotovila obstoj in kruh ne le domačinom, marveč tudi prebivalcem oddaljenih hribov skih naselij. Seveda je s starimi časi izginil tudi nekdanji način življenja, poln starih šeg in navad. Ljudje so živeli tesno drug ob drugem, v posameznih hišah je stano valo po več družin, včasih celo več družin v eni večji sobi ali v opaženih pod strešnih kamrah. Izginili so zanimivi originali, na katere je ostal le še spomin. Izginili so posebneži, modrijani, uporniki, in berači; eden ali drugi bi zaslužil spomin v povestni obdelavi. In danes? Eden najstarejših Železnikarjev, če ne celo najstarejši, ki je tudi sam še hcdil kot otrok v vigenjc kovat, profesor dr. France Koblar, je zapisal: »Življenje (od takrat do danes) se je zelo spremenilo. Zmenjali so se tudi ljudje. Drugačne so tudi gospodarske razmere. Stare domače industrije že davno ni več — bilo je pravzaprav samo manufakturno razmerje, če iz vzamemo fužinske obrate — prišle so tovarne in rešile kraj popolnega pro pada. Ljudje zdaj razmeroma dobro žive, a malo utegnejo. Starih časov ne morem hvaliti, bilo je čez mero trpljenja in revščine. Duh pa je bil drugačen kakor današnji, lahko rečem boljši. Ne poznam dovolj vseh današnjih razmer, a zdi se mi, da so ljudje nekaj izgubili. Nekdanje življenje je imelo več duha, današnje se obrača v mehanizem. Namesto prazničnih navad se pogreva folklo ra, ki nima več korenin in je samo še spomin na nekaj, kar je bilo. Človek je drug. Pa bi bilo treba le nekaj storiti. Ob športna tekmovanja bi postavili več ljudske prosvete — zdravemu telesu je treba tudi zdrave duhovne moči. To je sicer zapleteno vprašanje, pa ni nerešljivo. Privzgojiti bi bilo treba spet več dobre človečnosti in določiti, kaj je kulturno in kaj ni. .. Za vsako tako delo pa je treba resnične ljubezni, zavesti, nravne odgovornosti in volje do žrtev ...« (Mladika 1/3, 1970). 98 R e s u m e DES NOTES DU CHRONIQUER SUR LES CLOUTIERS DE 2ELEZNIKI L'auteur puise dans les articles parus dans les journaux de 1861 a 1906 et il parle des efforts pour Fabolition du travail noctume des forgerons et des cloutiers, des femmes et des enfants a Železniki; il mentionne les mauvaises conditions so- ciales qui regnaient dans ce vieux bourg de forgerons et qui devenaient de plus en plus desesperantes a cause de la concurrence des clous faits a la machine, impor- tes d'Angleterre; cette concurrence amena finalement a la ruine totale de Tartisanat et a Tappauvrissement du bourg. 99