štev. 11.
v Mariboru 1. junija 1877.
Tečaj VI.
Izliaja
1. in 15. (Ine vsakega meseca.
Bokopisi
ne vračajo se.
OASI     ---
.4.
stoji na leto:
redoma po 4 forinte,
izjemoma po 3 forinte.
Časopis zabavi i poduku.
Pregled. Poewje: Srbske slike med primirjem. — Oče in sin. — Ženska pisma prijatelju. — Pomladanski sprehod. — Izlet iz Kranja v Tržič in pod Storžič. — Popis slovenske zemlje. — Kmečka vojska na Ogrskem 1. 1514. — Pisma o ruskej literaturi. — Književnost in umetnost. — Listnica. —
Srbske slike med primirjem.
I
flomovina sladkomila,
Kje je tvoj poprejšnji kras? Vse je vzela turška sila,
Vse pogubil bojni čas.
Vsa si s krvijó oblita Toga vlada vsepovsod;
Tego turškega kopita Čuti tvoj nesrečni rod!
Kamor koli se obrne,
Solz je gorkib poln pogled, Zlih napak, grdobe črne
Kaže se mu gnjusni sled.
n
Mnogo let mi otec šteje, Nekdaj črstev korenjak.
Zdaj podoba suhe veje, Osivel je siromak.
Majka moja preljubljena, Nekdaj zala deklica;
Zdaj je onemogla žena, Starka mehkega srca.
Jaz edina sem podpora Oslabelim starišem ;
Ali, če se iti mora,
Dragovoljno v vojno grem.
III
Kam tako hitiš, siroče!
Tebe goni toga, jad; In od koče spet do koče
Groni tebe ljuti glad.
Grem v gore, v neznane kraje, Tam odslej mi bo moj dom,
Stopil bom mej tolovaje, Prežati učil se bom.
U
~ 166 -
Kadar se navadim klanja: čvrst, pogumen, čil, vesel,
Polu osvete, maščevanja
Turkom glav bom sekat šel.
IV
Mati vpraša: Hčerka moja, Kaj ti tak srce teži,
Da vzdihuješ brez pokoja, Cele dneve in noči? —
Mila mati, moja mati, Mene tere nepokój,
Dokler zopet se ne vrati Iz bojišča dragi moj. -
Z jutra pride vest deklini. Da njega ne bode več ;
Kajti mu pri reki Drini Vzel glavo je turški meč.
B. Flegerič.
Oče in sin.
Izvirna povest.
IV.
Okoli zagorske žage je bilo mrtvo in tiho. Žagišče ni tekalo kakor sicer gori in doli, nakopičene goli so zastonj čakale svojega raztelesjenja. Le voda jezu ni mirovala, nego je šumela kakor prejšnje dni, valovi so se penili in opirali sivo skalovje v globoki strugi. V žagarjevem stanovanji pa je bil dolg, silno dolg čas.
Teta Barba je sedela pri malem okencu, gledala več potov na gorsko pot, polagala nekaj šivanja v naročje in obrisala semtertje skrivno solzo s koščenega obraza.
Na klopi pri peči je ležal Valentinov oče, njeni bréit, in trdno spal in v sanjah govoril sam s seboj, se prepiral in hudoval s svojimi tovarši v krčmi.
Zdaj se obrne na drugo stran in vzdrami pri tem.
Mane si zaspane oči, razteguje ude, in zija v svojo sestro pri oknu. Teta zapazi vse to, a molči in zakrije obraz z rokama.
„Kaj jokaš? Prava sila ti je!" zarezi gospodar pri peči in potegne z desnico po mračnem čelu, kakor da bi se hotel domisliti, kje je, kako je prišlo, da vstaja stoprv, ko zahaja solnce ondi za orumenelim pogorjem.
Sestra ne odgovori, temveč jame na pol glasno ihteti.
To starca grize in jezen je in razjarjen kot gad. Spomni se, da je bil sinoči pijan, da je grdo ravnal z Mlinarjem in kedo ve s kom še.
„Skremženih obrazov ne potrebujem; če se hočeš kisati, pojdi, kamor hočeš; jaz hočem imeti mir!" vzklikne zopet starec in pobira na tleh ostanke svoje razbite pipe, ki leže po koči.
„0j ljubi bog, da sem doživela tega dne, in da smo morali priti tako daleč ! Jaz gotovo nisem zakrivila tega!" vzdihne ženska in zopet jo polijo solze.
„Molči; pridigarja in učitelja ne potrebujem; jaz vem sam, kaj delam in zakaj", zarezi starec, leže zopet po klopi in se obrne v peč, morda
- 167 -
da bi zafa-il svojo lastno togo, svoj sram zai'adi zadnjih dogodkov.
To je sestri preveč. Eoke dvigne proti stropu, z belim očesom pogleda in zakriči:
„Tako, tiho naj bodem, molčim naj tebi, ki nimaš srama, ki si brez čuta, kot kamen na cesti, ki ne veš, da imaš sina na svetu, da mu moraš biti v izgled in pomoč? O, ko bi ti vedel in razumel, kako sramoto si napravil včeraj! V krčmi si se spri zaradi računa, da so te stepli in vrgli iz hiše. In kaj še! Mlinarju si žugal in se rotil v pričo ljudij, v pričo Valentina ! Da, vbogi fant ! še ob um bode zaradi tebe, zaradi sramote, katero mu napravljaš ! In vrnil se ni Valentin od tistega časa; sam ljubi Bog ve, kam je šel, še življenje si vzame — v brezupu !" —
Starec se obrne, zbledi v zaspano lice, z zobmi zaškriplje in kri mu zalije bledi obraz. Cez dolgo časa se zave zopet, da je ravnal napačno, da je žalil sina, osramotil ga pred ljudmi. Kaj bi dal, da bi se ne bilo zgodilo to, vendar zdaj je prepozno. Pobolj-šanja ni, vrnitve ni. Kakor blazen plane torej kvišku, se opoteka proti mizi, udari s pestjo ob njo in zakriči hripavo: „Jaz pravim, da molči, da ne majaj jezika; jaz delam, kar in kakor hočem; nikomur mari. Za katerega pa ni, naj si popravi, tudi ti in sin in ves svet, če si hoče." Iz-govorivši išče v naglici nekaj svoje zamazane obleke in kolne, da je groza.
„0 le molči, le molči, ki nimaš vére, nimaš vesti več; za to ti gre tako", povzame leta ihteč.
„Dokler je ranjca živela, bil si še, kakor se spodobi. Na posestvu smo še bili, in kar je bilo zadolženega, lehko bi se bilo popravilo, ko bi bil
hotel storiti dobro, in bi bil. Zdaj pa, o ljubi Bog, nimamo ničesar pod milim nebom ; niti enkrat dati v mlin žita; najemščina je na dolgu, in kar zasluži sin, zapraviš in zapiješ ti po krčmah in zaigraš. On, ki tebe in nas vse gleda, bode tirjal odgovor za vse to, za sina te popraša, za njegov obup, v kateri ga goniš, in si ga uže morda pahnil." —
Starec zledeni. Nepopisljivo se mu zmrači obraz. V neizmerni jezi zgrabi velik kuhinjski nož, ki leži na mizi in zamahne proti lastni sestri.
„0 le suni, le suni in udari, prosim te, na kolenih te prosim; bode vsaj enkrat konec vsemu ; le za fanta mi je žal, za nesrečnega otroka", zaječi teta in omahne na trdo klop.
Starec se strese, zbledi, nož mu pade iz rok ; kakor brezumen beži iz hiše dalje — kam, tega sam ne ve. Pekel, pogub je za njim, brezup v njem, hujšega pričakovati ne more.
Mrak leži po gori in dolini, ko se zave teta. Tiho je vse krog in krog. Le voda šumi, valovi bobne pod jezom. Samotna, zapuščena žaga pa ne daje glasu; vsaj njenega gospodarja ni, starca ni, notri v koči pa kraljuje tuga in žalost. —
Isto jutro Eezikin strie nekaj pozneje vstane, kakor je sicer navajen; morda mu je kratil spomin minulega dne spanje in mu jeza polnila glavo.
Molče prekorači enekrati vežo, si napravi pipo tobaka in jo zažge z gorečim utrinkom v kuhinji, kjer mu starejša dekla pripravlja zajutrek.
Potem sede za mizo v veži, puhne kake tri pote gostega dima, podpre si glavo v dlan in pravi:
„Kje je Eezika danes? zakaj se odteguje kuhinji in delu?" —
11*
168 -
„V gornji sobi je; nekaj bolna je in niti k kosilu je ni bilo", odgovori nekako boječe dekla ter pomoli pol svoje suhe glave iz kuhinje. Na očeh pa se jej pozna, da je jokala danes. A gospodar ne opazi tega in pristavi: „Po-njo pojdi, k mizi se pride, naj se je ali ne, in jaz jo hočem imeti, jej povej !"
Starka globoko vzdihne in zdirja po stopnjicah v prvo nadstropje, kjer je Eezikina soba.
Z objokanimi očmi sedi Eezika na divanu in zre otožno pred se. Strahotno se zgane, ko zagleda Marjeto, svojo staro prijateljico pred saboj.
„Doli pojdi Eezika", pravi starka ter šiloma zatira solze, katere jo hočejo obliti, ko vidi objokano Eeziko.
„Kaj hočem ondi? Pusti me raji tu ; najrajši sem sama, in slabo mi je", odvrne deklica in se obrne v stran, da bi zakrila žalost stari družici.
„Strijc te hočejo imeti in te pričakujejo", ponavlja Marjeta, se sklone k dekhei, jo objame s suhimi rokami in šepeče: „Nič se ne boj; tudi jaz grem s teboj; hudega ne bode!"
Eezika se zgane in zbledi, kakor stena njene sobe.
Nekaj trenutkov pozneje stoji na mizi v veži zajutrek in oskrbnik in Eezika sedita za omizjem. Ko je jed končana in tiha molitev opravljena, hoče oditi deklica, a strijc jej migne, naj ostane.
Ko izpije potem pol kupe rude-čega vina, nasadi pokrivalo na glavo in vtakne pogorelo pipo med zobe, pravi starec:
„Eezika, jaz sem imel Valentina rad, ker je priden in priljuden mla-deneč, ki zasluži boljšo srečo. Kar je bilo včeraj v pričo njega z njegovim starim, veš, in želim, da ohraniš za
se. Ker nočem, da bi se ponavljale take reči, zabičujem ti in zatrjujem, da nimaš več govoriti z njim, tudi jaz mu prepovem hišo. Tako spoznata najbolje stari in mladi, kedo sta ona in kedo smo mi. Kako se vede proti svojemu dobrotniku ! Ko bi mi ne bilo zaradi njegove sestre in fanta, zapodim ga od žage ; vreden je ni, a tako naj bode za zdaj." —
Eezika skoraj omahne pri teh besedah; barvajo spreletuje; temno se jej dela pred očmi in kakor strahu vzklikne :
„Strijc, gorje, kaj delate? Pomislite, ali je to prav!"
„Kaj ? prav. to ne prav, deklina? Ali se ti v glavi meša, ali naj se ponižujeva jaz in ti pred zapravljivcem ? "
Eeziko posili glasno ihtenje.
„Kaj je treba tega?" povzame strijc. „In meni se zdi, da se ti je vtepla celo neumna ljubezen do tega berača ? Sramuj se ! Mlinarjeva hči si, prva vse fare in take misH!" —
„0, kaj je to, strijc? Gorje, tega nisem zaslužila, niti jaz niti on; to je preveč", odvrne z jokajočim glasom deklica.
To razjari strijca, da zbledi, vdari s pipo ob mizo in pravi : „ Zaslužil ali ne zaslužil, vse eno ; do zdaj ti še ne rečem ničesar, ker ne vem ničesar, ali gorje tebi, ko bi kaj izvedel. Le to ti povem in zatrjujem še enkrat, da nimaš več govoriti z njim in da ga ustrelim s starim vred, če ga najdem še kedaj v mojej hiši. To si zapomni, za zdaj in za vselej!"
Izgovorivši pobere strijc pipo, ukreše gobo in zapusti s ponosnimi koraki vežo. Ko bi bil sodil kedo po trdem kresanju, jeznem pogledu, prevzetni hoji, prepričal bi se bil, da je razjarjen, hudo razjarjen.  In gorje
- 169 -
onemu, ki bode v dotiki z njim, gorje družini danes ! Marsikako grenko bode morala čuti, in molčati, trpeti — vsaj sužnja je — in sužnjemu ni potreba zavesti, čutil, srca ; vesel naj bode, da životari !
Eezika si zakrije obraz, ko strijc odide ter se ne gane. Preplašena pribiti stara Marjeta, jo privzdigne kvišku, objemlje in poljubuje, kakor skrbna, prava mati. To pa ve najbolje Eezika, ki čuti stoprv zdaj, da je sirota brez
očeta, brez matere, izročena človeku brez srca. Da, in kaj vse to : sladke, mile sanje so uničene, skrivna njena sreča je razrušena, osramotjena, poteptana.
Dolgo časa slonite tako dve podobi, stara Marjeta in mlada deklica. Kak pogled, kako nasprotje ! A v prsih ju vežejo ene misli, sveta vez prijateljstva, ki se ubija nad ponosom ostrega oskrbnika. A. Koder.
(Dalje pride.)
Ženska pisma prijatelju.
III.
Prijatelj! Ste-li Vi imeli v svojem življenju pogosto prilik citati spisov ženskega peresa, in morebiti tudi raz-hčnih pisateljic? In ako ste jih imeli, kak utis so delale na Vaš duh ženske misli, in kako ste prosojevah njih proizvode? Ali niste morebiti prišli do tega mnenja, da duhovite ženske so le redke prikazni, in da so skoro izjemno vse pisateljice le marljive, morebiti tudi talentirane ženske, eksaltirane, sentimentalne, koje z velikim trudom slučajno kaj zanimivega napisujejo, na enkrat pa s peresom obtičijo, tako da ne vedo več naprej?
Vsaj jaz, ki čitam neki ženski časopis, kojega polovica je spisana od samih žensk, sem prišla do gore izjavljenega mnenja, in da Vam odkrito povem, še do huje sodbe. Priznavam namreč, da duhovita ženska zamore primerjati svoje spise glede energije in globokosti s spisi prvih možkih pisateljev ; ali takove ženske, da zopet ponavljam, so le redke izjeme. Mnoge teh žensk, da ne rečem naravnost večina, so v čuvstvovanju in domiš-
Ijevanju pretirane, častilakomne, za-bivajoče svoj poMie in svoj pravi ženski pomen, trateč svoj čas sestavljanjem bolestnih, nerazumljivih spisov, kojih svet ne cita ali pak cita, da se jim potem posmehuje.
Neka jako duhovita italjanska pisateljica prav resnično piše: „da jih med sto pisateljicami deveteset nič ne velja, ostalih deset pa da so ali pe-dantinje, ali pa dolgočasnice." .laz sem se kaj smejala temu odkritosrčnemu poklonu našemu spolu, in spominjajo se svojih pisem, mishla sem sama pri sebi, da morebiti tudi Vi, moj prijatelj, si kaj enacega na skrivnem o meni mislite. Jelite, prijatelj, le povejte naravnost, da sem tudi jaz dolgočasniea, pedantinja , hoteč Vas vedno posvarjati. Vam svetovati, razlagati, in celo, čudno od ženske, hoteč svet spremenjati. Ali vendar se drznem še dostaviti, da moje pregrehe niso tako velike, ako se pomisli, da jaz ne pišem Vam tako pedantno iz hudobije, ali pak z namenom. Vas žaliti ali svariti. Vi tega ne zaslužite in svetov tudi niste potrebni. Pišem le
- 170 -
tato, zato da moja pisma postajajo bolj raznovrstna in ker vem, da Vi mi gotovo vse, vse odpustite.
Danas n. p. vem, da ne boste nič zadovoljeni s tem mojim pismom. Vi kaj neradi o ženstvu govorite ali pak poslušate govoriti. Da pa pismo, Vam namenjeno, le o tem Vam nadležnem predmetu govori, to je vendar nekoliko preveč predrzno od mene!
Ali vsa Vaša nezadovoljnost nič ne pomaga in ne spremeni mojega namena. Danas ne več, ker moje pismo bi sicer postalo predolgo, ali bodite pripravljeni dobiti enkrat od mene dolgo pismo ali morebiti tudi dve, v kojih bodem govorila samo o ženstvu, da, samo o ženstvu!
To pa bodem storila iz dveh namenov. Prvi je, da Vas nehotečega seznanim s polovico človeštva, s žen-
skim spolom, na kojega Vi tako malo, nekoliko še premalo, obračate svojo pozornost. Drugi namen je — in ta je najbrž pravi — da si, presojevaje ženstvo, pridobim nekakovo oblast od Vas in dovoljenje, presojevati enkrat tudi — možtvo!
Le preveč se ne smejite tej mojej, ne vem če baš drznej misli ! Ženska ima tudi oči, da opazuje, ima tudi pamet in zbrane misli, da presojuje. Če pa misli in čuti po žensko, vse eno je to baš tako logično, kakor da možki mislijo in čutijo po možki. Ah da neham pisati. Danes v resnici veje v meni nekakova hudobija, in ako nadaljujem, utegnila bi Vas še razžaliti; Vaše jeze pa se jaz silno bojim. Zato da ste mi prijazni in zdravi !
P. D. - Fajkova.
Pomladanski sprehod.
^lin iz zaduhlih zidin temotne pretesne mi ječe
Žene na prosti me plan mestnega hrupa razsaj. V krogu okoli je mir, jutranja tihota po mestu,
V mehkem naročiju sen njega bivalce drži ; Bistri zdaj jiiterni hlad obveje razvneto mi čelo,
Boža mi bledi obraz, s kodri mi ljubko igra. Balzam pomladnih vonjav preteka mi prsi bolestne,
Nova navdaja me moč, boder je zopet mi duh. Kar nehote obstojim in gledam osólpnen na iztok,
Čudna obhaja me slast, burno mi bije srce : Preko izhodnih gora priplava na zlatih perutih
Boginja luči svitlé, rano poslana z nebes ; Nje caroviti pogled prosine zavoje oblačne.
Sname temin pajčolan zemlji raz mrkli obraz ; In veličastno za njo na srebernih valovih svitlobe
Daždbog pripelje svoj čoln z bleskom božanstva oblit, Plahi bežijo pred njim zlohotni duhovi Morano,
Črnokrilati somrak tja se umika v zaton. Žarkov goreči poljub predrami vesvoljno stvarjenje.
Iz omotljivega sna dvigne okrepljeni svet.
- 171 -
Urno hiti oratar iz svojega dvora na polje,
Sreče navdaja ga up, trudov obeta mu vspeh. Milo škrjanci žgole zibaje se v sinjih višavah,
In po dolinah doni petja pastirskega glas; Kajske svitlobe odsev leskeče v zrcalu jezera,
V barvah na travi visi biserjev rosnih bleskét. Iznenadjen stojim, uglóbljen v milobo pomladno.
Nem se oziram okrog, radost mi dviga srce. Toda kot blisk spreleti me žalostna misel ob enem.
Trpki obide me čut, žal se izvije mi vzdih : Bedni slovanski naš rod vzdihuje v otožni tcmoti
In onemogel leži v sponah mrtvila še vjet! Kdaj se raztrga oblak, Id naše obzorje zagrinja?
Kdaj li napoči i nam svobode blaženi dan? — Vpehan se vsedem na rob z mahovjem zaraščen ob viru.
Vse pozabivši okrog sanjam pesniškim se vdam. Kmalu mi gine spomin vrveče gonjbe posvetne,
Vtihne notranji razpor, v prsi povrne se mir. — Vstanem in v vis pobitim v strmino na jasni vrhunec.
Kjer čudoviti razgled mojim odpre se očem: Neprezirno leži pod menoj panorama orjaška,
Zemlje mi rodne okraj, mili slovenski predel. Eadosten gledam od tod tja doli na iztok slovanski.
Kjer se blaženih dežel venec za vencem vrsti. A iznenada pode navzgor se valeči oblači,
Vedrih očij mi pogled grozen preplaši prizor: Divje drhali gomzé sem gori od Črnega moi'ja,
Ljuti sovražnik Turčin besno črez polja vihra, Vzplašena raja beži pred krutim, krvavim trinogom,
Željno obrača oči tja na Evrope večer. Toda, nje klic je zahman, ne vsmili se nihče sirote,
Vsakdor odteza nazaj svojo podporno roko. Bridko skeleča bolest pretresa otožno jej dušo.
Temne obupnosti jad zjeda jej bolno srce. Duh se ozira nazaj na zdavno minula vremena,
Ko je potrti zdaj rod bival trinoštva še prost, V čase, ko niso mu rok oklepale spóne železne.
Svoboden bil mu je dom, sam je bil svoj gospodar . . . Šum prebudi me iz sanj, oko mi začudjeno gleda.
Kaj se tam z dalje vali, kaj li kot vihra drvi? Glej ! ki vihrajo črez Prut, slovanske so čete ogromne,
Bratov navdušeni roj raji hiti na pomoč. Bog vam daj svoj blagoslov, pogumni sokoli severa,
Sreča junaška spremljaj v sveti slovanski vas boj !
Vatroslav.
— 172 -
Izlet iz Kranja v Tržič in pod Storžič.
(Konec.)
Tu leži pred nama krasna gorska ravnina; iz srede polja pa nama blišči nasproti lepa cerkvica sv. Katarine, ktero obdaja prijazna vas, vsa v zelenem in ravno cvetočem drevji. Kav-nino obdajajo na okrog hladni gozdi, nad njimi, pa se spenjajo v zrak, da je komaj oko doseže, orjaških planin sive glave. Od zapada sem kuka, čez druga niža brda, ponosni Stol; na severu se vleče Ljubelj in rogljata Košuta; na jugu pa se vzdigujejo gole pečine in silni kamneni plazovi Ku-kovnice; na vzhodu, v dnu pred nama, pa se dviguje iz drugih planin orjaška, s sneženimi plazovi krita, siva, skalnata gromada, z svojimi rogljatimi, do sedem tisoč črevljev visokimi vrhovi.  To je veličastni Storžič, ki se od te strani najlepše kaže. — Kako krasno mu obsija solnce golo, sivo glavo! Pa kakor krasen je velikan v solnčnem svitu, tako veličasten je, kadar se zavije od temena do podnožja v temne, sive oblake, kader mu grme ob čelu goreči treski. — In pa kako silno in grozno, vse drugače, kot doli v ravninah, se razvijajo naravni prizori, nevihte in huda vremena tu gori v teh visokih gorah! Kako izvirno predstavlja narava tukaj svoje veličastne igre! — Nektere krati sem že imel priliko to opazovati in povedal bi ti kaj o njih, ali — čuj, kaj je to ? Nasproti nama zadeni mogočni strel. To ni iz puške lovčeve, in zdaj ni čas lova; oglasi se tudi zvon iz cerkve. A, zdaj vem, danes je tukaj opravilo sv. Telesa in procesija, ali kakor se nekje pravi, „lepa nedelja", ter vabi k službi božji.   Poglej, kako prihaja
ljudstvo od vseh stranij ! Pojdiva tudi midva proti cerkvi. Vse je danes praznično, vse v zelenji in cvetji. Visoki maji se dvigujejo izmed čednih kmetijskih hiš, in celo ravno cvetoče sadno drevje je potreslo pot Njemu s cvetjem, kteri ga je poklical v bitje in mu dal tako krasno obleko.
Vstopiva se nekoliko v stran, v senco cvetoče hruške, ter opazujeva ljudstvo, ki prihaja v cerkev. Poglej ono tropo vrlih mladenčev v lični domači opravi, v podveznicah, modrih in zelenih nogovicah, v irhnicah iz divje kozlovine, s cvetličnimi šopki in peresi divjega petelina za klobuki. To so ti junaki, širokih pleč in mogočne rasti, kakor bi bili vstvarjeni za to, da se mečejo z medvedi po gorah. Obleci je v bojno orožje in postavi je v vojni red, — sam vrag bi pobegnil pred njimi ! Vrli fantje so, radi dobre volje, vendar pa bolj hladnokrvni, kot bivalci nižin, posebno Dolenjci. In vendar čuda! o pobojih se tukaj le redko sliši. Toda gorje, če jih razdražiš; ne odjenjajo ti, dokler niso drobne vse ovire pred njimi. Ni zastonj omagalo silno osmansko earstvo pred jugoslovanskimi junaki.
Tam pridejo dekleta. Glej jih kra-sotice, vitke visoke rasti, z belo-rude-čimi hci, v lepi domači opravi ! Skoraj bi se mislil prestavljenega v Kavkaske gore in da gledam sloveče Gruzijanke z angeljskim licem. In vendar, to so od nog do glave Slovenke. — Posebno se odlikuje med njimi ona-le junakinja visoke, lepe postave, s ponosnim čelom in kot svila rumenimi lasmi. Že enkrat sem občudoval njeno ponosno
— 173
postavo na visokih planinskih tratah paše polnega Javornika, ko je molzla cede. Nič druzega jej no manjka; postavi jej samo čelado na ponosno glavo, in — nobena ti ne bo lepše predstavljala dovane, device orleanske rešiteljice naroda francoskega. Tudi pred to bi ostrmel, enako ponosnemu Burgunu po bitvi orleanski. — To ti je vrli, nepokvarjeni narod, up naše bodočnosti. Oj Slovenija, mila domovina! dokler boš redila take sinove in hčere po svojih gorah, nezmagljiva si, naj se ošabni tujec šopiri in postavlja na glavo, nič ne bo opravil zoper tebe; stala boš, kakor skala tvojih gor nepremakljiva ! Iz tega zdravega in krepkega jedra bodo se ti še rodili slavni sinovi, slava in ponos tvoj! —
Po opravilu se podava v gostil-nieo bhzu cerkve, da bi se okrepčala, in pa nekohko bolj seznanila s tukajšnjim ljudstvom. Vstopiva z pozdravom: „Dober dan!" — „Bog daj dober dan", odzdravi mi moj znanec, stari oče gostilničar, z drugimi vred, ter naju po kratkih ogovorili prijazno vpraša: „Kaj vama pa naj prinesem?" — „Imatepivo?" „Ne, piva nimamo; ker -ga naši ljudje navadno ne pijó, pa vino imamo in dobro". — „Pa prinesite vina in vode zraven za žejo", odgovorim jaz. V hipu stoji pred nama pohč rumenega vina, kruh, pa bistra studenčniea. „Se ve da bosta tudi kosila", se oglasi oče, „pa ne vem, s čem bi vama postregel, ker imam le domačih jedij pripravljenih; ta-le gospod pa brž ko ne nij vajen naših jedij, ampak tistega, ki hodi po dveh nogah". — „Oho", pravi moj tovariš „zmotili ste se, oče! Vaša govedina in gnjati mi desetkrat bolj diše pri vas, kot najboljši purani v mestu."
Kmalu je bila pred nama juha in suho meso, z kislim zeljem za prikuho, vse prav čedno, ki nama je tukaj bolj dišalo, kot marsikdaj gosposki obed. Stari oče pa se zdaj šali z nama, zdaj zopet pripoveduje, kako je nekdaj streljal divje koze gori v pečinah, kako prečul dolge zimske noči pri ogljenih kopah, pa kako so mu vhajala goveda in konji čez mejo na sosedno graj-ščinsko zemljo, s ktero ima v planinah skupno mejo. Pravil je, kako ga je mnogokrat dobila grozna huda ura gori v planinah; kako je pri nekej takej priliki strahovita strela mu prav pred nosom razmela orjaško jelko na drobne trščice, da se je komaj znalo, kje je stala.
Kakor se nama je v Tržiču zdelo vse nekako tuje, odročno, tako se čutiva tukaj doma med domačimi. Priljudno obnašanje vseh do naju, če prav sva nekoliko tujca ; prijazna, gostoljubna postrežba; čedna in snažna, če tudi ne ravno hčna hišna oprava ; priprosta domača noša, — vse kaže, da sva med domačim ljudstvom.
Eavno sva mislila vstati in iti nekoliko po okolici, da bi bolj razgledala njeno krasoto in pa da bi se povoljno nasrkala čistega planinskega zraka, kar vstopi stari mi prijatelj iz Tržiča in pa še dva druga znanca z njim. Tukaj smo bili zopet domači in odložiti sva morala svoj program. Pri dobri kapljici smo se pomenkovah o šoli in omiki, o obrtniji in trgovini in drugih razmerah v Tržiču. Le prehitro so nam potekle popoldanske urice in — celo najni program, ogledati okolico, je padel za danes v vodo, ki ga je odnesla v Savo. Večer se je že bližal, ko jo odrinemo iz prijazne vasi, zahvalivši se gostoljubnem gostilničarju za prijazno sprejetje in postrežbo, a
- 174 -
on naju je nagovarjal, da bi ostala pri njem nektere dni, da naju popelje gori v gore, na Javornik, kjer se mu paso goveda in na Storžič, kjer skačejo divje koze po golih pečinah in strmih prepadih. Ker zdaj nisva mogla ostati tukaj, mu obljubiva, da bova prišla pri drugi priliki. Eavno se je solnce nagibalo k zapadu in v neskončno krasnem svitu je plavala pred nami cela okolica s svojo belo cerkvico, prijazno vasjo, s cvetočim drevjem, zelenimi logi in orjaškimi snežniki.
Nemogoče je verjeti, kdor nij sam videl, kako krasno sije solnce tukaj gori v tem čistem planinskem zraku. Molče se ozremo še enkrat v krasno naravo, o kterej se bivalcu dušilnega mestnega sopara niti ne sanja, in brzih korakov se spustimo nazaj v dolino proti Tržiču, kjer sva s prijateljem ravno dobila pripravljen poštni vos, koji naju je prizibal pozno v noči v Kranj nazaj.
Ravniški.
Popis slovenske zemlje.
(Dalje.)
Na slov. Koroškem so ki s eie vode (slatine) v Beli (blizu Železne Kaplje). Deloma žveplenasti, železni in premogovi so Višprijanski vrelci.
Žveplenaste vode se nahajajo v Hajnskem (jelševskega okraja na Štajerskem), v P r i s t a v i (istega okraja) in pod Goričakom (ptujskega okraja).
Slovenska dežela ima tudi imenitnih toplic. Najgorkejše vseh so Eimske toplice (Eomerbad, ob enem železnična postaja na južnej železnici) na Štajerskem, v spodnje-savinjskej doHni. Kraj teh toplic je kako miljo pota od Laškega oddaljen, v občini Bel o v o. Ta kopelj dobiva vode treh izvirkov, kteri zmešani imajo 30-5° E toplote. Dobre so za vračenje pretina, kožnih boleznij in telesnih slabostij sploh. Eimske toplice slujo po romantičnosti in senčnosti kraja („štajerski Gastein").
Za temi so prve po toploti Dó-brnske toplice (Neuhaus bei Cilli),
tudi na Štajerskem, celjskega okraja. One izvirajo 1200' globoko izpod zemlje, dajejo vsako minuto po 8 veder vode, ktera se iz toplic v potok Dobrno izliva. Toplote imajo 28.9" E. Dobrna slovi kot žensko kopališče.
Dobrnske tophee leže v jako ljubeznivej, romantičnej dolinici, dobro uro vožnje od Celja. Odlikujejo se po lepih stavbah (Villa Hygiaea), lepih šetahščih (smrekov in jelov gozd) in s prekrasno okolico (Nova Cerkev, Velenje, Vitanje, Vojnik, Sotska).
Ne menj imenitne so Laške toplice (Bad Tiiffer), v spodnje-savinjskej dolini, sredi med Celjem in Eimskimi toplicami, tik Savinje. Te toplice imajo troje izvirov raznih toplin: po 30 in po 28" E. Zato je težko določno razsoditi, ktere treh imenovanih bi bile najgorkejše. Učinek Laških vod je Eimskim podoben: za protin, trganje, občno slabost. Toplice, tikoma južne železnice, so zdaj last prof. dr. Lor. Stein-a, znanega naeionalekonoma v Beču; imenujejo
175 -
se Franc-Jožefove toplice (Pranz-Jo-sefs-Bad). Prijetnost jim daje bližina trga Laškega (Markt Tiiffer), ki stoji na levej strani Savinje. Okolica je jako romantična, visokobregovita.
Blizu Novega Mesta (liudolfovega) se nahajajo Toplice za kranjsko Krko, precej dobro obiskovane. Njih toplota je 29-25° E, tedaj primeroma k prejšnjim toplicam enake gorkote.
Pri Z b é 1 o v e m (konjiškega okraja na Staj.) je izvirek, 22—29" E topel; tudi pri Beljaku dvoji, po 19—22»; tudi za Bloškim jezerom in v Poljanah so topli izvirki.
Temu popisu slovenskih toplic mika me pristaviti opazko, koja se mi je pri njih obiskovanju vselej vrivala: da so taki prirodni darovi ne samo  izviri  zdravja  in   ugodnosti.
ampak tudi pripomočki k blagostanju za okoličane. Koliko tujega kapitala se sim prinaša! Ali udeležba naših rojakov pri teh podvzetjih je pri vsem tem vendar čudovito mlačna! Zopet in zopet se mora oko opazovalca prepričevati, da je skoro ves promet, ki količke več koristi prinaša, v tujih rokah, in da le majhni, postranski zaslužki pripadajo domačinom. Tu je mesto domačej podvzetnosti, domačemu kapitalu! Gotovo bi nikakor težavno ne bilo bistremu, ako le podvzetnemu slovenskemu umu, izpodrivati one slabe in v časih surove postrežbe, kakovih človek tu nahaja. Dvigni se, Slovenec ; porabi, kar ti je stvarnica tako na obilno ponudila! —
(Dalje pride.)
Kmečka vojska na Ogrskem 1. 1514.
(Dalje.)
Po svetnej slovesnosti sledila je duhovna. 30. apr. da kardinal po veliki maši v grajski cerkvi vitezu Doži, ki je bil pokleknil, od svojega krojača na vojaški plašč križ prišiti ter mu izroči belo v Eimu blagoslovljeno zastavo s škrlatnim križem. Po tem blagoslovi Dožo in njegove tovariše ter ga pošlje v tabor pred Pesto , kder je njegova vojska kraljevega povelja pričakovala.
Te svečanosti se razglase od puste do puste in ljudstvo hiti od vseh stranij skupaj, da bi se pod vodstvo tako slavitega m.oža postavilo. Vendar ne samo njegova hrabrost je bila jih toliko privabila, temveč tudi to, ker Doza ne bil „gospod", ampak prost Sikuljec.
Iz cerkve sv. Žige gre Doža, okin-čan z vsemi znamenji svoje časti in
obdan od vodij okoli Peste zbranega ljudstva, v tabor križarjev. Tukaj navduši ljudstvo z govorom, v kterem med drugim reče: „Moje plemstvo je žlaht-nejše od onega, ktero je častilakomnost, ki malo truda stane, in slava z lepo-tilom preoblečena rodila, po pravici rojstva in krivici prisvojenja, ter ga bodočema rodu izročila." — Vojaki mu ne bodo sluge in hlapci, temveč tovarši, prijatelji. On sam bode pred njimi hodil po leti po prahu in vročini, po zimi po ledu; pa ravno zato terja tudi od njih redno obnašanje in stanovitost v nevarnostih.
Doža postavi tabor čisto po vojaških vednostih; orožje in živež se je brez težav oskrboval. Čudno je, da nesta ne kralj ne kardinal zapovedala nad Turke se vzdigniti. Svojega ljub-
- 176 -
Ijenega brata Gregorja pozove zdaj Doža iz Belgrada, ter ga imenuje za svojega namestnilca. Najbrže ga ne hotel divjanju onih prepustiti, ktere je namenil v maščevalnem boji pokončati. Razsrdijo ga novi prigodki. Vsak dan so prihajali ubogi deželniki, ki so žene, otroke in starce doma zapustili; — tlačenje jih je bilo prignalo ; tisti pa, ki so za njimi v tabor prihajah, so pripovedovaK, kako se zapuščenei zavoljo njihovega beganja trpinčijo.
Bilo je namreč spomladi (leta 1514) in plemenitniki so potrebovali kmete, da bi jim polja obdelovaH.
V tabora se je vse začelo gibati. Sedanja sramota in krivica je v vsakem že na pol pozabljeno stiskovanje na novo vzbudila. Duhovni kardinalovi pooblaščenci so grajščake „puntarje" imenovali in pisali protivne in opominjajoče liste, da naj ne ravnajo zoper papeževo povelje. V taboru zbrani duhovniki so vpletali v pridige pri božji službi povesti o trpljenjih, ter so tiste, ki so ja morali prestati, pripra-vih, da so otožnosti, jeze in besnega hrepenenja po maščevanji solze pretakali.
Najrajši so imeh med vsemi maš-niki nekega Lovreta Mesaroš-a, župnika Ceglédskega, starega znanca in prijatelja Doževega in njegovega najimenitnejšega svetovalca. Dalje so še bili posebne važnosti : mašnik Barna-bas, najimenitnejši oficir kmečki ; Tomaž Kečkeš iz Asale, France Bagoš, Anton Nagy, Benedikt Pogani in pe-štan Ambrož Salereš (Sazbereš, Mai-lath III. 313.)
Z odra je spodbujeval pater Lovre ljudstvo k maščevanju rekši, da proti takim stiskam, kakoršne gospoda izvršuje, kristjanska potrpežljivost ni-
česar ne zamore. Prazna gizdavost in ošabnost, s ktero se plemstvo strašno grozovitno obnaša in se le pri vsem tem posmehuje, ne stiska samo ljudstvo, temveč je tudi Bogu ostudna.
Doža je najbrže že dolgo bil s patrom Lovretom enih misli, kajti „on je vehke namene v svojih prsih skrival", toda ne sihl tako silovito, kakor Lovro, ker ga je brat Gregor, njegov angelj varuh, svaril.
Juri Doža pozove vojaško sveto-valstvo, v kterem Gregor njegov brat in nadomestni vojvoda ostro govorita zoper patra Lovreta in njegovo stranko, ktera je že kazala veselje, se plemstvu maščevati, predno bi šla nad Turka, ter zagotovi, da ne bode nikdar za meč prijel zoper brate in državljane. Juri Doža pa molče posluša vse govore in protigovore ter oznani na zadnje svoj sklep : boj se naj začne proti plemstvu in proti veliki duhovščini; plemenitaši se naj pokončajo, njihova poslopja pa porušijo. Odločil se je bil za boj, bodi si ker je zaničeval kralja zavoljo njegove lenobe in sovražil plemstvo zavoljo njegovih grozovitostij, o kterih so vsak dan resnične in izmišljene tožbe prihajale, bodi si tudi ker je hrepenel po novotari-jah, ali pa, ker je previdel, da mu hoče kralj oblast vzeti, po tem, ker mu je bil ukazal, da ne sme nobenega križarja več sprejeti in ima mahoma v Dalmacijo proti Kninu zoper ropajoče in deželo pustošeče Turke iti. Menda se je tudi spomnil, kako so bili še v kratkem Štefan Batori, Jernej Draghfi in Pavel Tomori Sikuljce trpinčih in mučili, ter pošlje en del svoje vojske v Budimska in Peštanska predmestja.
Kocka je pala in veselje in krik in divje navdušenje je polnilo tabor.
- 177 -
V Peštanskih in Budimskih predmestjih veli zdaj Doža svojej vojski poslopja plemenitašev požigati, prebivalce pa moriti.
Prestrašena sta videla iz Budim-skega gradu kardinal in kralj plamen kvišku švigati. Bakač proklina iz tr(i-njave Ostrogonske, od koder je mish, po svojih pooblaščencih križarsko vojsko voditi, Dožo in njegove pajdaše, če se bodo dalje še obotavljali kralju pokorni biti, a za prekletstvo se nikdo ne zmeni in pater Lovre še bere vkljub prekletstvu mašo in deli sa-kramente.
Doža je vnel punt in razglasil, da naj le eden knez in eden škof vladata. On sam je hotel knez biti, pater Lovre pa bi naj bil škof. Brata Gregorja pa je prisilil, da je v taboru ostal.
Doža je strah in red čudovito ohranjeval; le plemstvo je bilo redno in dosledno povsod pokončano. Plemstvu je bil podpora Ivan Zapolya, Er-deljski vojvoda, ktei-i je ravno tako po prestolu hrepenel, kakor Doža sam. — Treba je bilo njega na Erdeljskem, od koder se spodnje Ogrsko lehko vlada, prijeti in v gorah z malimi kr-
deli pokončati. Druzega sovražnika se zdaj Doža ne imel bati.
Da bi lože svoje vojščake z živežem preskrbel, je deli. Njih število se je od dne do dne množilo, ter gre sam z jedrom vojščakov črez Cegléd nad Segedin ; patra Lovreta pa pošlje v Baško županijo in Barnaba v Jeger (Erlau), da bi tam zbrane kmete proti Tisi naravnal. Ambroža Salerja pa je pustil s tremi legijoni pred Pesto, da bi tabor utrdil in okolico opusto-šil ; njegova glavna naloga je bila zvezo med stolnim mestom in med Tiso pretrgati.
Iz Budimskega gradu je bilo po noči na nebu od požara rudečem videti, kar seje v Peštanski, Heveški in Novo-grajski županiji godilo. A požigale so se samo vile plemstva.
Doža se je imenoval kneza zbrane križarske vojske, ti pa so se imenovali kuruce t. j. križarje.
A. K. Stanovski. (Dalje pride.)
') Kurue od lat. besede erux križ. Magyarski jezik se zoperstavlja izreki dveh soglasnikov — liquidae in mutae — zaporedoma. Prim. magy. kiraly s kralj, kari.
Pisma o ruskej literaturi.
IV.
Pi-iobčujem Vam sodi-žanje Turge-njevovega romana „Vno v",natisnenega v L i IL zvezku „Vest. Ev." 1877. L V Petrogradu, v oficerski ulici, v tretjem nadstropji, v temni, ubogi sobi stanuje vseučiliščnik Neždanov z vseučiliščnico Mas-iirino.
Neždanov je "Petrogradčan, sin
generala i njegove hišinje Nastenjke, nedočakavše polnoletja svojega sina. Kakor sploh, priškrnil je tudi naš general svojega nezakonca: postavno ga nij priznal za svojega sina i od gromadnega premoženja ustanovil je za njega samo 6000 na zalogo „v pamjat Nastenjki". 300 r. letnega dohoda v Petrogradu malo velja; pa
— 178 -
vendar je postranec moral ž njimi ne samo živeti, no i vzgajati se. 1'ičlo gmotno stanje i nezakonsko rodstvo porodilo je v srci Neždanova nezadovoljnost i zagrizenost, ktera ga je preskoro pogubila. Po ustanovnih pogojih moral je postopiti v zgodovinsko-jezikoslovni oddel vseucMlišča, kteri mu pa nij godil; kajti sklenil je postati narodni mučenec, alias n i bili s t, plodeči se iz najpraznejših vse-učihščnikov, kteri so pri nas večidel pravoslovei. Hodil je pridno po buk-varnicah, bral mnogo, kar mu nij bilo treba, posebno pa ga je zanimala „obščestvennaja žizn' " i bil je zakleti sovražnik novih učnih prenaredeb, vpeljavših klasicizem.
Da bi si vzboljšal gmotne razmere, objavlja v „Polic. Ved.", da bi želel postopiti za domačega učitelja. Malo je cvenka, pa daja se burka Ostrovskega, on mora v gledišče. Seveda hoče mesto v „raji" za 30 k. ; pa pri kasi razdraži ga častnik, po-gledavši ga zaničljivo, i da bi se mu odrezal pred nosom, vzame stol iz prvih redov za cele 3 r. Sedi, oblečen po nihiliško — ves razmahan —, med nališpanimi gospodi, vse ga gleda. Samo eden iz njegovih sosedov, ple-menitaš, zagovori ž njim v entre-actu. Ne odkrivši se drug druzemu razbirata posamna dejanja, da se vse čudi, posebno pa polubrat Neždanova, celi aristokrat, sedeči v bližnji loži, znanec plemenitaša Sipjagina, kteri poslednjemu po gledišči z ironičnim smehom pove, kdo je bil oni „gospod", s kterim je nekohko prej tak marljivo govoril.
Mašurina rodila se je od nebo-gatih, no plemenitih starišev v južni Rusiji. Mogla bi doma živeti; pa čas jo potegne v Petrograd, kjer obiskuje
zdravoslovje, da bi „samostojateljno" trudila se, kajti moža, ut figura docet, menda ne bo. Kak se je seznanila z Neždanovim, ne vemo. No najprej je naletela na njega, kakor mnogo druzih: similis simiU gaudet. Okolo Neždanova zbiralo se je več nepokojnih ljudij, i v istem migu, ko Sipjagiu po naslovu objavljenja vstopi v stanovanje Neždanovo, da bi najel domačega učitelja za leto na deželo, zborujejo Neždanov, Mašurina, Ostrodumov i Pakhn, vse „ljudje rudeči". i^restrašijo se ne malo aristokrata. Ostrodumov i Mašurina odpravita se precej v Moskvo „po delu" — vzdigniti narod —, Pa-klin prisede v kotič, mirno posluša, a Neždanov i Sipjagin, spoznavša se k svojemu začudjenju, začneta besedo, ktera se konča s tem, da je Neždanov vzel službo, negledé na sovraštvo k plemstvu.
črez nekaj dnij odpravlja se Sipjagin s svojim letnim učiteljem na svoje pomestje, kjer ga je uže čakala žena Mihajla z sinom Koljej, devetletnim fantičem, kteremu je stregla pestema, provorna ogleduhinja.
V domu Sipjaginih živi še Mariana, sirota, hči brata Sipjagina, pametnega pa goljufnega Polupoljaka, izgnanega zavoljo kraje v Sibir. Mati je od žalosti umrla. Deklica vzel je strijc, da bi ga bil tudi odgojil, seveda po svojem, če bi žena njegova bila mati s srcem; pa ta je davala svoje mačehstvo Mariani tak silno čutiti, da je poslednja ravno za to postala nevoljna, kakor Neždanov, da je tudi ona začela meriti na „samostoja-teljnuju žizn' sovremennoj ženščini*)", kar je pričalo posebno to, da je ciga-
*) t. j. žensko emancipacijo.
- 179 -
rete prav svobodomisleno puhala. Nij bila lepota, pa gorša je bila, kakor Mašurina.
Ne daleč od Sipjaginih earil je drugi vladelec (posestnik) Kollomejcov, kteri je prav pogosto zahajal k svojim sosedom, s kterimi mu je bilo obče to, da so vse hoteli biti nekaj druzega, nego to, kar so v istini bili: Sipja-gine, čiste aristokrate, osvetil je čas, lezejo iz svoje prirodne kože v svobodomisleno; a Kollomejcov postati hoče iz prostoljudina plemenitaš, premeni svoje ime iz razumnega Koló-mencev v bedasto Kollomejcov, ka-koršne metamorfoze proizhajajo v velikem svetu ne redko. On je aristo-krat preživelega se roda: zakleti vrag svojemislja, goreči vestnik nazad-ništva.
jSfovega učitelja sprejela je Mi-hajla prijazno, bez mnogih ceremonij, kakor jej je mož naročil, ki jej je pa tudi vse natanko popisal, kaj da bo prav za prav pripeljal s soboj. No Neždanovu je tudi teh ceremonij bilo preveč, on čuti se samega med Sip-jaginimi; zakaj, je jasno vsaeemu. K vsemu temu naleti še precej prvi den pri obedu na Kollomejcova. Kraj-nosti se brž spoznate, strašni prepir za načela se med njima vname, kojega more prekratiti samo gospodar s tem, da začenja govor, v kterem izraža svoje visoko stališče nad strankami, on — čista pravica v svobodomis-lenem plašči ( ! )
Pa nevarnejši vrag Neždanova, nego nazadnjak Kollomejcov, bila je Mihajla sama, prekrasna Malorusinja, polna velikosvetskega bleska i intrige, pokorivša uže ne enega „pod noži." Neutrudljivo stavi mu svoje mreže: za mizo meče mu poglede, ki nekaj značijo, pri uku sedi na strani i po-
sluša , ah pri Neždanovu vse brez uspeha.
Neždanov cele noči ne spi. Vedno mu je pred očmi trojica: radikalna Mašurina, aristokratka Mihajla i nerazumljiva mu še Mariana. V burji strastij piše svojemu najboljšemu prijatelju Silinu, učiliščnemu tovarišu, dobremu fantu, pa nesposobnemu, piše nenavadna pisma, a piše sentimentalne pesni, ktere prelepo pričajo, koliko je mogel oddeliti se od svoje prirode, nagnene k „prokljatoj estetike", ka-* kor je imenoval vse, kar nij šlo v okvir njegovega surovega materializma. O svoji osodi mnogo misli na sprehodih, po gajih okolo domačije Sipjaginih, kjer se nepričakovano natakne na dvojico: možkega ne pozna, ženska je Mariana, ktera je neznanemu odrekla v ljubezni, a njega uže ranila, da-si sam nij prav vedel kedaj. Še le pri obedu se mu je odprlo, da je nesrečnež bil Markelov, brat Sipjagine, vladelec ne daleč od Sipjaginskega pomestja. Ustavšega iz-za mize v koridoru dožene Mariana, mu šepne, da bi ne sodil preostro, kar je pred dobro uro videl v gaji i mu napove na večer svidanje v vrtu ; a za prišedšim v svojo sobico vhodi tu precej Markelov, kteri mu poda priporočno pismo od enega iz „njegovih", iz kojega je spoznal, da tudi Markelov spada k „njegovim." Zgovorita se o shodu „enakoraislečih", kteri bo kmalu pri Markelovu ; Neždanov mu obljubi svoj prihod.
Večerno svidanje zbližalo je še bolj Neždanova z Mariano, uže od prirode si nekoliko podobna. Govorita o raznem i tak najdeta, da njuni obči vrag je Mihajla, da-si za vsaeega v drugem pomenu: — Mariano je namenila Kolloméjcovu. Preteče še ne-
- 180 -
kolito žarkih dnij, ko si necega večera v postranski sobici uže za vsem objavita ljubezen; Sipjagina je vse poslušala pri ključi, kar se je godilo. Scena res presmešna, ktera nam kaže.
da nihilisti tudi ljubijo drugače, nego navadni ljudje: kajti še poljubila se nijsta !
F. M. Štiflar. (Konec pride.)
Književnost in "umetnost.
Odbor Matice slovenske namerava v smislu poslednjega občnega zbora 2. dne t. m. izdajati znanstveni časopis, kateremu naj je ime: „Časopis Matice slovenske." Ta časopis bode obsegal vse, kar v znanstvo spada, s posebnim ozirom na slovanski svet: zemljepisje, zgodopisje, prirodopisje, starinstvo, razprave o kulturni zgodovini Slovencev, državoslovne, socijalne in gospodarstvene razmere ; nabiro ostankov narodnega pesništva, razprave o novih iznajdbah, umet-nijah in vedah, naznanila in presojevanja novih slovstvenih stvari, poročila o delovanji Matičnem itd. Članki, segajoči v politiko, so po pravilih Matičnih izključeni iz časnika. „ Časopisa Matice slovenske" ima izhajati vsak četrt leta en zvezek po 3 do 4 pole; zvezek bodo stal 50 kr. Oglaševanje na naročbo, s katero se ob enem pošlje 50 kr. naročnine za prvi zvezek, sprejema tajništvo Matice slovenske v Liubljani do 20. junija t. 1. Ta oglas velja tudi za poroštvo celoletnega večidel plačila. Prvi list pride na svitlo, kakor hitro se a) oglasi toliko naročnikov, da so
stroški izdanja pokriti, in b) da odbor prejme časopisu primernih rokopisov toliko, da more prvi snopič na svitlo priti. Zato odbor, ki prevzame uredništvo prvega zvezka, ob enem vljudno vabi slovenske pisatelje, naj mu pošljejo brž ko mogoče za prvi list gori navedenemu programu primernih, se ve da ne preobširnih sestavkov, vsaj tudi pri časnikih velja prislovica: „variatio delectat. " Odbor hoče tako vstreči željam nekaterih Matičnih gospodov udov. Z ozirom na obilo število časnikov slovenskih, ki deloma več ali manj obdeljujejo novemu našemu časniku enako polje, nalagajo mu pa Matična pravila dolžnost, da previdno postopa o novem početji in zato izdanje prvega snopiča zmatra za poskušnjo ali se bode oglasilo toliko naročnikov, da ne bi Matica p r e v e 1 i c i h stroškov imela, in ali se bode novemu časniku našlo tudi zadosti čislanih pisateljskih moči. — Iv. Zaje, podobar v Ljubljani, uže teše iz kararičnega mar-meljna Slomšekovo podobo, koja pride v Mariborsko stolno cerkev.
-4*-
T^istnica.
G. R. v V. Pošljite nam svobodno za poskušnjo! — g. S—k v Gr. „Obljuba dolg dela"; držite jo! Kar je bilo zgovor-jeno, naj bode tudi od Vas izvršeno. Ideja,
menim, nij bila slaba; dajte jej konkretno obliko. Vsekako pak nam pišite, kje Vas naše pismo gotovo najde. —
Gg. naročnikom se proti koncu prvega in poSetku novega polletja zopet srčno priporočamo s prošnjo, naj naročbo blagovolijo ponoviti, oziroma dopolniti.
Izdajatelj in odg. urednik: Martin Jelovšek.
J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.