iji. Učiteljstvo, združeno v našem poverje* ništvu, priredi svoj samoizobraževalnd tečaj, ki bo trajal od 25. do 31. avgusta t. J. Ta tečaj je priča, kako stremi za razšir« jenjem svojega znanja in je dokaz, kako ceni znanje. Povedati je treba to vsem, ki so vidcli v naših opazkah o »akademski« iz= obrazbi nekako omalovaževanje znanosti kot take, omalovaževanje oseb, ki so doses gle akademsko izobrazbo. Ne! Obsodili smo le ta)ko znanost, ki hoče postati sama sebi namen. Taka zna« nost je brez pomena, ker ni v službi člove« štva in ker se skrivajo pod njo najčešče osebni, koristolovski namcni nje apostola. Znanstveniki, ki iščcjo scbc namesto velike, čiste resnice, nimajo svetu ničesar povedati in so samo sleparji javnosti. Nasprotnifci, škodljivci so vede same, ker jo ponižujejo in diskreditirajo. Namesto iskanja resnice goje umazane spekulacije, ki so danes spri* čo ogromnega razvoja prirodnih ved in vse* stranskega specializiranja toliko lažje. Drugo vprašanje je, ali je res takozva« na akademska izobrazba vdšek vse znanosti. Univerza skuša zbrati vse znanstvene iz= sledke, ki jih je človeštvo doseglo. S tem je dano njeno poslanstvo, ki ji ga ne od* reka ndhče. Kdor hoče pokazati v znanosti pot še naprej, si mora kolikor toldko pris svojiti vse ono, kar je človek že razkril. Pri tem delu je vseučilišče tako velikega pomes na, da ga ne more utajiti najhujši reakcio* narec. Toda pomenjalo bi teptati znanpst sa« mo, njeno svobodo, njen razvoj, ako bi jo uradno upregli in ji določili poti, po katerih sme. Z drugo besedo: znanost so vendarle ustvarjali poedini duhovi, često tudi vsej uradno dovoljeni »znanosti« na kljub. Razs voj znanosti se ni omejeval na poedine slo°= je, ampak je šel suvereno pre'ko vsega obs stoječega. To je namreč dano že v njego* vem namenu samem, v nravnem namenu vede, da koristi vsemu človeštvu brez ozira na družabni ustroj. Le tako more dobiti veda oni veliki sijaj, ki jd gre po pravici. Daneš vidimo, da se ne išče akademska izobrazba radi idealnih ciljev, koristiti člo« veštvu, temveč radi trde borbe za obstanek. To se ne da utajiti. Če pa se išče taka iz« obrazba zgolj radi udobnejšega življenja, radi ugodnosti, radi družabne pozicije in moči, kdo bo imel pred njo ono spoštova* nje, ki ga ima pred nesebičnim, altruistič« nim raziskovanjem naravnih za'konov? Ni* hče se ne roga čistemu stremljnju po dosegi znanja, tudi če ne nosi visokoletečega na= slova »akademsko«, smešno pa je snobistič* no teženje učiteljstva, ako gre za akadem* sko izobrazbo zgolj radi privilegijev in radi ničesar drugega. Ako nam imajo višje pe« dagoške šole proizvajati take »še tovariše«, potem bomo imeli od teh šol več škode kot dobička. Tudi to moramo enkrat naravnost povedati. Znanost je velikega pomena za človeka in silno posega v tok njegove usode. Toda znanje ne sme še poglabljati prepadov med ljudmi. Znanje ne sme ustvarjati nove, ob* sovražene aristokracije, temveč mora po= magati izenačevati nas, nivelirati družbo. Nikdar ne bo znanost boljše vršila te na= loge kakor tedaj, če bo služila vsemu člo« veštvu namesto poedincem, kakor se godi danes. Več je vredno znanje, kd je postalo splošna last in ki pomaga človeku lajšati življenje in borbo za obstandc kakor vsi za« kladi, zakopani v mrtvih knjižnicah in za* vodih. Zakaj v središču vsega je in ostane samo človek! Vnovič pozivamo učiteljstvo, da svoje znanje poglobi, da se resno loti samoizobras ževalnega dela. Pozivamo pa ga pod pogo« jem, da svojega znanja ne smatra za deko« racdjo, s katero se razlikuje in odlikuje pred drugimi, ampak da ga da ljudstvu. Tečaj bo razpravljal o vzgoji in šoli, o vprašanjih, ki so pereča. Že izmenjava misli o tem je med nami potrebna in koristna. Prepričani pa smo, da bo marsikdo pridobil za dclo v jav^ nosti. Učitelj je posredovalec med znanostjo in njeno uporabo v širokih ljud&kih plasteh, zato si mora biti na jasnem o vprašanjih vzgoje in šole. Doba, ki se nagiba zatonu. je vse preveč malikovala dntelektualizmu. Pre« več je učila in premalo učila živeti. Pre« malo je oblikovala človeka v zdravega, pol= novrednega, dobrega uda družbe, premalo je iskala njegovo sreoo. Ni videla nravnih vrednost, samo varljivi fantom uživanja je čarala v zrak in poniževala človeka do ži« vali. S tem je vrgla sovraštvo v množice ter jih razprla. Sam učitelj se je ljudstvu odtu= jil in šola se je oddaljila od življenja. Pre« pad je zaizijal med narodom in eno najpo= trebnejših njegovih ustanov, in težke posle* dice sta začutila oba, ljudstvo in tisti, ki bi moral biti njegov pravi učitelj in voditelj. Vsi čutimo to, a je prvič, da se tovari« ško, prijateljsko pomenimo med seboj o vsem. Nove vzgojne naloge nas čakajo, no< vo mladino hočemo vzgojiti, preurediti mos ramo današnjo šolo v praktično delovno šolo, ki bo pravičnejša našemu kmetskemu narodu, poživiti hočemo ljubczen učitelj^ stva do tega naroda. Naše tovarišice imajo pred seboj obširno poljc, dvigniti šoli od* rastla dekleta, svetovati jim in voditi jih, da bodo kdaj razumne, vrle žene in matere, nosilke sreče in kreposti v naših kmečkdh in delavskih rodbinah. To niso majhni cilji. Vredni so truda in boja, vredni so ognja najboljših med nami. Zato je potrebno, da že pridemo skupaj, da se razgovorimo. In je potrebno, da gremo potem na de« lo, poživljeni in s postoterjenimi močmi. Zadravski.