191 Človeku besedo Drago Ivanišević BREZ NASLOVA Tonku Maroeviču Govoriti je treba o človeku o posamezniku je treba govoriti kadar rečemo ljudje besede zajema megla kadar rečemo ljudje je vsak kriminal mogoč dotikam se tvoje polti čutim tvojo kost tvoja roka kakor moja odgovarja na hladno na toplo skupna je najina lakota enako razpadanje na poti negibnost večni mir sredi splošnega kroženja kroženja vsega okrog nas vsega čemur pravimo neuničljivo ¦ 192 Drago Ivanišević IGRE NA EVROPSKEM PLESU MASK Ti ki trdijo da mravlje ne pohodijo vzorniki za danes za jutri silni spletkarji goljufivi igravci v teatru ideologij ti ki trdijo da mravlje ne pohodijo čustvovavci jecljavci dobrotni dobrotniki ki v imenu dobrobiti človeštva teptajo človeka kakor ščurka pa jih gnus spoprime ko na petah prezrta zmečkana snov neprijetno sled pusti ti ki trdijo da mravlje ne pohodijo grulijo sladkobesedno: »Tovarš dragi, dragi tovariš, da nisi spet pozabu razvit naš prapor napredka in svobode? Pazi se, tovariš, danes je praznik, naš skupni praznik, simbol svet čez vse! Pazi se, prjatuček, če ti ne maraš za prapor, prapor rnara za te!« IDILIČNA PESEM NAREJENA PO MOTIVU NEKEGA NAKLJUČNEGA SREČANJA Sem srečal moža sedel je ob morju ves razcapan Buli mož predse buli v neki papir ki se zvija na gugalnici valov Za nama se je vzdigoval hotel velik nov Malo sva spregovorila spominjam se dejal je: Turizem? Bolj ali manj, to je mrestišče hlapcev zvodnikov kurb zajedavcev kvarna je, celo strupena pridobitev ... 193 Človeku besedo Na moje sklicevanje na ekonomijo naključnemu gostu bolniku streha itn. ni maral odgovoriti zamahnil je z roko in še naprej bulil v papir ki se je zvijal kakor prej na gugalnici valov SREČANJE Adhuc eo loquente .. . Ponoči sem srečal Križanega Krvaveč se je plazil po trebuhu na peščini Oddahniva si, je dejal, tukaj Ob morju Pustiva naj nad nama Po svojih poteh krožijo zvezde Poskusiva glodati grozdje In nič me ne sprašuj preplavljen sem s časopisnim papirjem s črkami ki se v mlaki stavka prepuščajo besedam mrtvorojenim trhlim glasnikom teme (včerajšnjim današnjim jutrišnjim vpijem črn (ampak nekdo mi pritiska težko blazino na usta to je mastna prst gnila na ustih in pritiska moje vpitje se spreminja v mučno momlanje šumi mi v ušesih in kače klobčič kač se zvija okrog moje glave dušim se sem mar v grobu?) vpijem črn črn črn oblak hočem vpiti zmeraj bližji tu je na pragu na pragih PREPLAVLJEN SEM S ČASOPISNIM PAPIRJEM 194 Drago Ivanišević pred razbitimi vrati tukaj kjer jecljanje vdira skoz šumenje v ušesih skoz klobčič kač teh razpok črepinj zidov jecljavih ljudi zidov SPOD spod zoženih vek ZOŽENIH VEK osmojenih trepalnic (je to znamenje časa ali mogoče sram?) najin pogled zlita otrpla pogleda izza krink v "objemu pust kamen na kamnu duh pogorišča (strahopeten užitek opazovat izza krink samozvane glasnike njih psoglave skopljene domišljije glasnike ki se lisjaško navdušujejo nad mrzlimi vetrovi daljav tujim znojem daljnim daljnim tuljenjem volkov pogromi lakoto nasilnimi pokončevanji opazovat strahopetno njih navdihe pustoto njim drage pustote) ti glasniki v svili svileni sedijo ob vročem čaju v steriliziranih klimatiziranih sobanah humanistično humano kriče na butlere hlapce v svojih svobodoljubnih spiskih kličejo dragi tovarši ko zapreti nevarnost se že kako potuhnejo se varjejo za naprej.. . 195 Človeku besedo Hrvaški pesnik, dramatik in prozaist, prevajavec in slikar Drago Ivaniševič, ki je pred tremi leti sklenil svojo življenjsko pot, se je rodil leta 1907 v Trstu. Tam je preživel svoja prva leta, obiskoval prve tri razrede italijanske osnovne šole, v tržaškem Narodnem domu, čigar eden od ustanoviteljev je bil tudi njegov oče Mate Ivaniševič, pa je obiskoval tečaj hrvaščine in slovenščine. Šolanje je nadaljeval v Zenici, pa na Sušaku in nato v Splitu, kjer je pri svojih osemnajstih letih pričel objavljati prve pesmi v prozi. V Beogradu, kjer je diplomiral, je študiral francoščino, primerjalno in jugoslovanske književnosti in se obenem ukvarjal še z gledališčem. Delal je v Srbskem narodnem gledališču kot asistent pri Branku Gavelli. Med študijem, je več let prebil v Parizu, Firencah, Munchnu in v Padovi, kjer je doktoriral iz primerjalne književnosti. S tem delnim orisom njegovih življenjskih potov je mogoče samo nakazati razgibanost in nemir pesnika, pa tudi določeno usojenost ob tedanjih razmerah in odporih, spričo katerih se je vse bolj krepila njegova ustvarjalna volja. Leta 1940 izide njegova prva pesniška zbirka Zemlja pod nogami (Zemlja pod nogama). V vojnem času je bil na osvobojenem ozemlju upravnik Osrednje gledališčne družine pri ZAVNOH, vodil je partizansko igravsko šolo in bil nazadnje imenovan za direktorja drame Gledališča narodne osvoboditve Hrvaške. Po vojni je vodil Deželno igravsko šolo, bil tajnik Društva hrvaških pisateljev in urednik pri založbi Znanje. Sledile so nove pesniške zbirke, med njimi: Dnevnik (1957), Knjižica (Mali libar, 1959), L'bezen (Jubav, 1960), Srčika (Srž, 1961) Poezija (1964), Igra bogov ali puščave ljubezni (Igra bogova ili pustinje ljubavi, 1967), Govorice (Gla-sine, 1969), Vrelec, vrelec kar naprej (Vrelo vrelo bez prestanka, 1970), Jabolko iz blata (Od blata jabuka, 1971), Zgodovina (Historija, 1974), Ljubezen (Ljubav, 1977) in Človeku besedo (Čovjeku riječ, 1980). Številne so tudi njegove knjige za otroke, knjige novel. Znana je njegova drama Ljubezen žaluje (Ljubav u koroti, 1958). Prav tako so številni njegovi prevodi iz francoske, italijanske, španske in portugalske književnosti. Pričujoče pesmi Draga Ivaniševiča so prevodi iz njegove, za življenja zadnje objavljene zbirke. Naslov zbirke, Človeku besedo, ki se tukaj pojavlja kot zahteva in geslo, postavlja to poezijo v poseben položaj znotraj toka sodobne hrvaške poezije. Ta položaj je v svojevrstnem odpiranju poezije njenemu namenu. Namreč takšnemu namenu, ki ne zadeva le poezije same. In namen njegove poezije je v dajanju -»človeku besedo«. Ne človeku nasploh, posplošenemu človeku, produktu proizvodnje in tržišča, ideologije in razredov, pač pa človeku, ki ves čas variira svoj odpor zoper birokratiziranost in tehniziranost današnjega sveta. V vsem tem lepem funkcioniranju stvari in ljudi in seveda tudi stvari-ljudi spregovori Ivaniševičev človek začuda kot neke vrste balast, kot motnja, pa vendar se izkaže kot upravičena in nujna spregovoritev. Izbral in prevedel Franci Zagoričnik