Iz Vrtčeve skrinjice
Miklavžev večer.                           
Na Miklavčev večer smo v Kamniku uprizorili igrico »Miklavž prihajac
Najprej smo se prikazali angelci v be-lih oblačilih. Zapeli snio pesem: »Mi angelci« in smo zarajali. Po petju in ra-janju so angelci nastopili v posameznih vlogah. Imenovali so se: Kerubinček, Se-rafinček, Tron, Moč, Kodrček, Knežič in nadangel. Nebeškima mojstroma je bilo ime Gerard in Krišpin. Seveda je tudi sv. Peter moral biti zraven. S Keru-binčkom sta si bila prav blizu. Škratulin in Kosmatin, dva prava hudička, pa sta bila bolj ob strani ter sta pela in govo-rila. Nazadnje so se pred splošnim Mi-klavževiin obdarovanjem prikazali še drugi parkeljni, ki jih je vodil sam Lu-cifer.
Nikogar ni bilo, ki bi mu igrica ne ugajala. Najbolj pa smo je bili veseli otroci kamniške šole. Škoda, da nas ni prišel   pogledat   tudi   kdo   iz   Ljubljane!
Potokar  Zinka,
učenka III. razr. v Kamniku.
Spoštovani g. urednik!
To je moje prvo pismo in upam, da ga boste sprejeli. Doma sem iz male vasi Hlebce. V šolo hodira v Lesce. Tudi Bled mi je dobro znan. Zelo rada berem »Vrtec«, ki ga z veseljem prejemam. Prav posebno rada berem povest »Mikica in Mokica< in veliko veselje imam z reše-vanjem ugank.
Zelim Vam vesele božične praznike in srečno novo leto, da bi napisali še mnogo lepih povesti.
Kristan Pepca, učenka 6. razr. lj. šole v Lescah.
Čudež mladega prijateljstva                 
V svojem življenju sem doživel mnogo srečnih in žalostnih dni. Neizbrisno se mi je vtisnil v spomin doživljaj v moji zgodnji mladosti. Star sem bil kakih pet ' let. Bil sem majhen in zelo razposajen deček. Stanovali smo v hiši, kjer so bi-vali tudi starši mojih prijateljev Rajka in Verice. Oba sta bila nekoliko večja od mene. K njima sem zahajal zelo rad, ker sta imela mnogo igrač. Z Rajkom sem se vozil v avtomobilu, jahal konjička in po-skušal igrati na klavir Rajkovega očeta. Z Verico pa sem se lovil in žogal. Tudi gospod advokat, kakor sem imenoval Raj-kovega očeta, in gospa, sta me imela rada.
Zgodilo se je, da sta Rajko in Verica odšla na počitnice. Težko sem se ločil od obeh. Da sem preganjal dolg čas, sem se kopal na dvorišču v ribniku. Ko sem se tega naveličal, sem začel plezati po vre-čah z moko, ki so stale na dvorišču. Za-grabil sem eno in jo prevalil nase. Pri-tisnila me je na obe nogi. Na moj krik je pritekla mama in me odnesla v hišo. Nobene poškodbe ni bilo na nogah, a ho-diti nisem mogel. Mama me je nesla k zdravniku v hiši, a tudi ta ni ugotovil poškodbe. Svetoval je mami, naj me nese v Ljubljano na »rentgen«. Tu so me pre-gledali, a niso našli ničesar. Vendar so zdravniki svetovali mami, naj poskusi tako, da mi nastavi v majhni razdalji igračo, ki bi me zanimala in naj me vabi, da bi šel do nje. Nato naj jo zopet iz-makne. Tako bi jaz pozabil na nogo in zopet shodil. Toda tudi to ni pomagalo. Uboga mama je kupovala igrače, a vse zaman. Ze so mislili, da sem ohromel. Hoteli so me odpeljati v Zagreb na kli-niko. Toda gotovo bi tudi to ne poma-galo,  če  se  ne  bi vrnila moja  prijatelja
191
Rajko in Verica. Mama, ki še ni obupala, me je nesln do stopnic in rekla: »Tonček, Rajko in Verica sta se vrnila.< Jaz pa sem se na veliko veselje mame in očeta povzpel po stopnicah in shodil. Rajko in Verica sta me bila zelo vesela. Jaz pa, ki zaradi prestanega strahu nisem mogel ho-
diti, sem pozabil na strah in zopet ju-naško poracal k svojima prijateljema Rajku  in  Verici.
Ahačič Anton,
dijak III. realne gimnazije v  Ljubljani.