Lepo priznanje udteljskega »MiSel in delo«, kulturna in socialna revija, prinaša v svoji letošnji 11. številki pod naslovom »Učiteljstvo v zrcalu glavne skupščine« članek, ki ga ponatiskujemo v celoti iz razloga, ker nam jasno pokaže, kako gledajo neučitelji na naše udruženje. Ob splošnem zanifnanju javnosti si je bilo izbralo jugoslovansko učiteljstvo letos v avgustu za svojo bojno areno carsko Skoplje — mesto, ki obhaja letos 25 letnico osvobojenja izpod turškega jarma. V tem simboličnem mestu je tedaj hotelo učiteljstvo meriti svoje moralne kvalitete v boju za osamosvojitev svojega stanu. V tem boju je zmagala značajnost in zrelost večine jugoslov. učiteljstva nasproti oportunizma nasičeni opoziciji, prignani v Skoplje z vseh vetrov in na način, ki smo ga v političnih borbah vajeni. Te zmage ni mogla preprečiti niti taktika manjšine, ko je skušala z dramatičnimi izpadi in sproščenji doseči oblastveni razpust zborovanja. stanovski smeri udruienja Širša javnost je napcto siedilaporočilom o tej skupščini in splošno odobravala zmago večine našega učiteljstva, ne glede na to, da ji »istvo borbe ni bilo povsem jasno. To odobravanje mase s tega stališča je zanimivo, ker se v njem zrcaii izraz razpoloženja do vseh naših javnih vprašanj. Kdor ima tanek sluh za taka razpoloženja, temu ne bo težko napraviti si objektivno sodbo ^b pravem razpoloženju večine našega naroda tudi v drugih vprašanjih javnega življenja. A namen teh vrstic ni razglabljati o tem, temveč pogledati nekoliko pobliže vzroke borb v učiteljskem stanu. Ta borba v učiteljskem stanu se vrši že več kot deset let in je njeno bistvo v tem: Večina se bori za stanovsko smer v organizaciji proti manjšini, ki se ob vsaki politični spremembi iz egoističnih razlogov vdinja v službo raznih izvenorganizacijskih vplivov. Zanimivo je, da je zahteva po načelni stanovski smeri izšla iz vrst slovenskega učiteljstva. Leta 1926. je ta del jugoslov. učitelj- stva sprejel deklaracijo, ki se izreka za stanovsko zedinjenje preko razlik političnih in verskih naziranj. Učiteljstvo dravske banovine je tedaj splošno spoznalo potrebo take deklaracije iz ugotovitve, da je dotedanja stanovska politika donašala stanu le škodo Trpel je službeno in trpel v svojem poslanstvuuciteljstvo ni moglo najti pravega, trajnega stika do nahujskane mase naroda v vasi in je zaradi tega moralo imeti v vseh vprašanjih javnega življenja podrejeno vlogo tam, kjer .TnfJ0 d?biti v^dilen vpliv. Deklaracija iz 1. 1926. je koreninila v zavesti, da so stanu poleg skupnih socialnih in pravnih interesov potrebne tudi skupne duhovne težnje in cilji nasproti mladini, narodu in državi. Pobijajoč stremljenja po opredelitvi organizacije v politično-strankarsko enoto, ki ustvarja nezdrav oportunizem, koristolovstvo in v svojem kameleonstvu kvari značaje ni deklaracija kratila članom organizacije pravice vstopati v politična, kulturna in gospodarska društva, kjer naj izvajajo naloge in cilje, ki ne spadajo v ožji program skupne stanovskeorganizacije, kjer pa naj ob vsaki priliki skusajo varovati načela svoje stanovske organizacije: Ako n. pr. zastopa stanovska organizacija načelo, da se pri kompetencah in lmenovanjih ne sme uveljavljati partizanstvo m korupcija, potem je vsak član JUU zavezan da to načelo zagovarja tudi v svoji stranki, kajti ,e tako bo mogel učitelj vršiti svoje poslanstvo na vasi v miru in programatično; le tako bo med narodom delo prosvetljenosti vzmklo vkljub vsem nasprotnim silam, ki si od prosvetljenosti naroda ne obetajo koristi. To svojo ideologijo je slovensko učiteljstvo skoroda brez izjeme sprejelo im jo zagovarjalo tudi med učiteljstvom drugih pokrajin. Učiteljske vrste v drugih pokrajinah, posebno v pokrajinah nekdanje Srbije, so razjedali partizanski vplivi še mnogo bolj kot pri nas, zato ni čudno, da je učiteljstvo moralo prestati hude borbe, preden je med vrste učiteljstva penetrirala ideja stanovske osamosvojitve, ki ne prinaša takojšnjih in direktnih koristi, ampak bi se njen sad pokazal šele v bodočnosti. Šele leta 1935. je bila večina vsega jugoslov. učiteljstva toliko dozorela, da je na sarajevski skupščini sprejela na svoj program deklaracijo, ki se v bistvu ne razlikuje od deklaracije slovenskega učiteljstva. Seveda je ta sklep izzval odpor v vrstah učiteljstva, ki je znalo pod masko državotvornosti od vsakega obstoječega režima izvleči osebnc koristi zase in za svojo skupino. Ta skupina je začela ofenzivo proti večini učiteljstva z devizo, češ da obstoji interes stanu v tem, da se več ali manj vdinja vsakokratnemu režimu, terjajoč od njega koristi, ki bi je bili deležni ne le posamezniki, temveč tudi ves stan. Nastala je skupina stanovsko - političnih žonglerjev, ki so začeli pripravljati teren za obračun z večino. Ta obračun na.j bi se izvršil v Skoplju. A ta skupina, podžgana od vplivov izven organizacije, se je začela posluževati po svojih zvezah takih sredstev, ki so večino še bolj uverila, da pot manjšine ni prava: začela so se premeščanja en gros, posebno tistega učiteljstva, ki je stalo v prvi vrsti borbe za stanovsko linijo. Ta način borbe je ustvaril razpoloženje v masi učiteljstva, da je končno res moral priti obračun, a diametralno nasproten, kakor pa ga je gmotno dobro podprta opozicija pričakovala. Skupščina v Skoplju je izzvenela v nauk, ki ga bo moral vsak državnik pobliže pogledati ini z njim računati. Mali človek je zravnal hrbtenico in hoče miru, ko obdeluje ledino na njivi vaškc kulture, ki je za bodočnost naroda in države tako krvavo potrebna. Jugoslovanski učitelj hoče biti konkretno to, kar je bil neki šumadijski učitelj svoji vasi: Ko je bil premeščen daleč proč od svoje vasi, so vaščani za njegovo krstno slavo spekli kolač in mu ga v deputaciji prinesli na njegovo novo službeno mesto. Hoditi so morali peš več dni, preden so dospeli do njega in mu žcleli srečo. Ta učitelj je postal ideal vsega učiteljstva, ki hoče biti doma res učitclj svojega naroda, ne le v kulturnih in gospodarskih, ampak v vseh vprašanjih. R.